Pedagoško-didaktične smernice kiparsko-rezbarskega pouka. Napisa! prof. Alojz R e p i č. Tekom mnogoletnega poučevanja na obrtni šoli sem zasledoval napredovanje gojencev in učinek posameznih pedagoško-didaktiških metod na različno nadarjenost in različen značaj učencpv. Na drugi strani nisem mogel prezreti novih in težkih zahtev, ki iih stavi izpremenjeno in moderno živlienje na absolventa obrtne šole. Na obeh poljih opazovanja pridobljena izkustva so me dovedla do spoznanja splošnih pedagoškodidaktiških načel, ki jih mora uvaževati tudl vsak drug učitelj kiparsko-rezbarske stroke, ako hoč^ vzgoiiti iz učenca dobreg.a in praktičnega potnočnika ter samostojnega mojstra. O "pravilTiosti podanih, iz izkustva posnetih misli, me je prcpričala njili uspešnost sama, potiovno so mi pa tndi potrdili to učenci in mojstri, kajti na podlagi teh načel se mi ie posrečilo s triletHim poukom učence v kiparski in rezbarski stroki izvežbati do tolike praktične popolnosti, da so jih mojstri z veseljem sprejemaii v svoje dclavnice kot spretne in samostoine pomočnike. Navedene misli priporočam, da jih tudi vsak nčiteij-tovariš praktično preizkusi in mi prijavi svoie opombe. Učitelj ne sinc nikdar prezreti bistva pouka spioli, namena, inaterijala, sredstev (orodja) lastnega pouka. Bistvo vsakega pouka obstoji namret v ponavljaiiiu. Učitelj ponavlja z učencem toliko časa kako vsebino ali delo: 1. da se mu vtisnejo v spomin trojne, zanesljive predstave; 2. da dobe te prcdstave s ponavljanjem ročne vaie natančno in tinierjei.0 v oblast in popolno spretnost mišic, da se v delu vedno in istočasno udejstvujeta točna predstava in enako točna poteza, gib. mišic v "rokah. S ponavlianjem, vajo, se vežbata torej vedno spomin, razum in estetični občutek in z mišicami delujoča roka obenetn. Kako važno je, ozirati se vedno na oboje, sledi že iz dejstva, da imajo nekateri ljudje kot kritiki izvrsten umetniški spomin in okus, a njih nerazvite ali neizvežbane mišlce rok ne znajo narisati niti najpriprostejše oblike. Namen kiparsko-rezbarskega pouka je, z vežbanjem očesa in roke, s ponavljanjem gotovih vidnih prcds.tav in ročnih vaj v gotovem času (n. pr. v treh letih) razviti ueenčevo sposobnost in sicer po nadarjenosti, ali samo reproduktivno sposobnost, da po naročllu in predlogl, vzorcu, liitro in pravilno izvrši dano delo, ali pa izredno produktivno sposobnost, s katero učenec .samostojno napravi in izvrši načrt. Dočim išče rokodelec, obrtnik, s svojim izdelkom Ie prozaično korist in praktično uporabo ter so umetniku merodajni le vediki lepote in umetnosti, služi učenec kiparsko-rezbarske šole dvema gospodujočima silama: koristi in lcpoti ter zavzema tako posredujoče mesto med navadniti! rokodeicem in umetnikom. Združujoč v neki srednji meri nalogi obeh: praktično korist in zabavno lepoto. Vedno pa polaga na tehtnici koristi in lepote glavno težo na praktično stran v dvojneni pomenu: 1. učenec se mora navadlti praktičnega, hitrega in točnega dela; 2. učenec se niora naučiti praktično računati z materijalom in časom ter delom. Do teh misli sem prišel po sledečem izkustvu: večkrat se pripeti, da učenec, absolvent obrtne šole opusti svoj poklic In si polšče drugo delo br^z ozira na to, da je ,s šolanjem na obrtni šo!i izgijbil toliko let ter povzročll državi In starSem pbčutne stroške. Zakai to? Ker je prinesel z obrtne §ole premalo samostojnosti in praktičnega znanja. Ako pride tak učenec k mojstru vprašat za delo, je prvo vprašanje: Kje si se Izučil? Odgovor »z obrtne šole« je dovolj, da ga moister takoj odkloni, rekoč: »imel sem jih že več z obrtne šole, a nobenega nisem mogel ra- biti. ker delajo prepotasi«. Kar se mora pri meni izgotoviti v dveh dneh, potrebujejo na obrtni šoli štirinaist dni ali celo mesec. Pri tem pa ne sniemo prezreti obtežilne okolnosti, da vlada i pri mojstrih i praktičnih pomočnikih neka animoznost proti obrtni šoli sploh, neka konkurenčna ljubosumnost, če5, v na?>i delavnici se učenec Se bolje izuči negp na obrtni šoji. Zato pa mojstri iz principa več zahtevajp, nego bi smeli od začetnika, samo da bi označili obrtno šolo kot ncpraktično. Potem ni čudno, da mora učenec oi)rtne šole brez praktične podlage samostojnosti obupati in se poprijeti drugega dela. Dandanes ni več tako kakor pred 40. leti. Delo se je enostavno naročilo in vprašalo za ceno šele potem, ko j.e bilo delo že dovršeno. V sedanjem času ie drugače! Vsak naročnik hoče tiajprej vedeti za ceno in se potem obrne še na druge tvrdke in naroči pri najcenejšem ponudniku. Današnja konkurenca zahteva torej od učenca posebne praktične izobrazbe, sposobnosti za konkurenčno delo. Zategadelj je tudi neobhodno potrebno, da se učenec že začetkom v delavnici opozarja na cene materijala in cene dovršenega dela. Tako se učenec že v šoli navadi, zahtevati primerno ceno za naročeno delo. Doslej se je ta praktična stran pouka vse premalo vpoštevaia pr> -.olali. (Dalje prih.)