?reosnova domovinskega zakona pa kmetske občine. (Spisal dr. L. Gregorec.) Vsak državljan bi nekje naj bil doma. Sleherna občina je dolžna skrbeti za svoje domačine, ako zbolijo ali obubožajo, da si sami več ne morejo pomagati. Tako veleva sedaj veljavni domovinski zakon z dne 3. grudna 1863. Vendar takšno dolžnost imajo občine le glede na svoje domačine, nikakor pa ne gledš na priseljence iz drugih občin, ko bi ti tudi Bog vedi kako dolgo v njih prebivali. Te morajo njihovim domačjm občinam prepuščati v oskrbovanje, kar je zlasti kmetskim občinam velika nadloga in škoda. Vsi neeejo in ne morajo doma ostati. Morajo v svet za zaslužbom. Kjer in dokler ga najdejo, tam ostajajo. Državni zakoni jim to dovoljujejo. Vsled tega mlajši in krepkejši ljudje s kmetov silijo v mesta, v trge in sploh v občine, kjer so fabrike, rudokopi itd. Dokler morejo, delajo in pomagajo bogatiti razne podjetnike. Mnogi dokopljejo se tudi do blagostanja, postanejo posestniki, podjetniki, le domačini ne postanejo v svojem novem bivališču. Občina jih za domačine ne vsprejme, ker nje v to ne sili domovinski zakon. Nekdaj bilo je drugače. Začasni občinski zakon z dne 17. sušca 1849 je dajal domovinsko pravico vsakemu, kateri je v kakšni občini se naselil in v njej štiri leta mirno in pošteno živel. To velemodro določbo so nemški liberalci 1. 1863. zatrli. Od tiste dobe narašča število mestnih prebivalcev močno, ne pa istotako število domačinov. Dunaj na primer šteje poleg 66 % ali odstotkov tujcev samo 34 % domačinov, Gradec 78% tujcev in 22% domačinov, Ptuj 77% tujcev in 23% domačinov, Gelje 62% tujcev in 38% domačinov, Maribor pa zraven 85-7% tujcev komaj 14-3% domačinov; mariborsko prebivalstvo ima torej v celi Avstriji najmanje svojih doraačih ljudij ali »altburgarjev«. Mestne občine tedaj rade vsprejemajo iz drugih, zlasti kmetskih občin vse, kar je mlado, zdravo in krepko za delo, domačinske pravice pa ne dovoljujejo, da se odtegnejo oskrbovanju zbolelih a!i obubožanih priseljencev. Oskrbovanje teh odrivajo na njihove, največ kmetske občine. Tridesel let se torej tem godijo takšne krivice, to pa na podlagi § 8. domovinskega zakona. Ta nesrečni paragraf hoče vlada sedaj odpraviti ter nadomestiti z naslednjimi določili: sleherna občina, tedaj tudi mestna, je dolžna pripoznati domovinsko pravico vsakemu, ki je v njej prebivajoč plačeval direktni davek od svojega posestva ali obrti skozi pet let, sicer pa vsakemu, ki je v njej mirno in pošteno prebival 10 let. Domača občina kmetska mora to pripoznanje vsa- kako zahtevati. V spornih zadevah razsojuje okrajno glavarstvo. To so poglavitne točke preosnovanega domovinsl.ega zakona. Brž ko obveljajo. odpade neznosno breme raz rame kmetskih občin. Toda mestne občine začele so se že močno protiviti. Pošiljajo prošnje državnemu zboru, naj takšno preosnovo odkloni. Na Dunaj hočejo sklicati shod zastopnikov iz vseh mest, da bi skupno in slovesno ugovarjali. To nalaga kmetskim občinam dolžnost, tudi ganiti se. Na noge torej, kmetske občine in župani! Podpisujte tudi prošnje za svoje koristi ter jih dajte po svojih poslancih predložiti državnemu zboru! Ni potrebno, da je prošnja obširna. Treba le, da jih bode veliko. Odloeevalo bode število vposlanih prošenj. Zadostuje torej, če se prepiše in podpiše naslednji obrazec, in pečat pritisne: . Visoka zbornica poslancev! Več kakor 30 let tarejo nas nemilo hudi nasledki domovinskega zakona z dne 3. grudna 1863. Naše občinske doklade naraščajo čedalje višje, to pa največ zaradi oskrbovanja bolnikov in ubožcev, ki nam dohajajo iz drugih občin, ker jim ondi domovinske pravice ne priznajo, čeravno so tam svoja mlada leta, svoje delavske sile, svoje zdravje pustili. Pogosto moramo Ijudi oskrbovati, katerih občina nikoli videla ni, ali Se celo vedela ne, da so na svetu. Zatorej pozdravljamo z velikim veseljem od visoke vlade jeseni 1894 državnemu zboru predloženo preosnovo domovinskega zakona, zlasti one določbe, ki dajejo kmetskim občinam pravico, zahtevati od drugih, zlasti mestnih občin, da priznavajo domovinsko pravico k njim priseljenim Ijudem, ki so tam skozi pet let direktni davek plačevali, drugim pa, če so tam 10 let mirno in pošteno prebivali. Krivica se mestnim občinam ne bode godila. Največ bogastva je sedaj v mestih. Skupiti pomagajo ga največ delavske sile iz kmetskih občin. V mestih nahajajo se največ zadnji čas osnovane bolniške zavarovalne blagajne za delavce in zavarovalnice proti nezgodam; prve so predlanskim izplačale 11,396.744 gld., druge pa lani 1,229.442 gld. Mestne občine bodo torej zanaprej svoje bolnike in ubožce veliko ložje oskrbovale, kakor je to dosedaj skozi 30 let mogoče bilo kmetskim občinam. Najpokornejše podpisana občina prosi torej, visoka zborniea poslancev blagovoli od visoke vlade predloženo preosnovo domovinskega zakona vsprejeti — neizpremenjeno hilrej ko_mogoče. Občina ' dne  Podpisi.