Pavel Flere: Pripombe glede samoizobraževalne akcije. ii. Prehajam k drugemu vprašanju, ki je: Katera od pomožnih disciplin pedagogike je najvažnejša in v danem momentu najpo trebnejša za sistematično izvajanje v učitelj* skem samoizobraževanju? Odgovor na to vprašanje je tezji ikakor na gorenje. Ikajti ne le, da je izobrazba, s ka* tero nas je udarila naša poklicno pripravljalna šola, tako nedostatna, da je je na vseh koncih in krajih premalo, je stvar tudi ta, da vse vede z življenjem vred s tako brzino napre* dujejo, da je danes bolj kot kdaj pioprej res, da kdor ne napreduje, nazaduje. Tolik je na« predek, toli'k je tudi kompleks, da je izorga* miziranost sistematične samoizobraževalne ai-c= cije v resnici težak problem. Ker pa vsi pri* iznamo mpravičenost take akcije, še bolj pa čutimo njeno potrebo, se mi zdi prav, ako po= gledamo na drugo postavljeno vprašanje z vso resnostjo, ki jo zaslužuje in ki mu je po= trebna. Da more biti učitelj ne samo iičitelj, nes go ljudski vzgojitelj, je mogoče —¦ pravi A. Hreščak — »le tedaj, če natančno pozna du* šo naroda, če pozna razmere, v katerih :ta na* rod živi, če si je najasnem, kaj vse zahteva čas od naroda in kaj mu more nuditi šola«, biti mora skratka »najboljši poznavalec ljud* stva«. Za to — trdi Hreščajk — mu je pred* Tsem potrebno »družboslovno spoznanje«. Kakor je to res, je v tem le del resnice; a še kot tak, komaj drugi del. Prvi del nam< reč je v tem, da se mora učitelj v prvi vrsti usposobiti za svioje delo v šoli, po tem delu pa za »ljudskega vzgojitelja«. In kdor je po* izkusil resno vzeti svoje usposobljenje za svoje delo v šoli, ta ve, da je to težji del mje= gove samoizobraževalne naloge. To ni kar »tehnična in metodološka iziobrazba« in več, kakor družboslovno spoznanje je pronicanje v dečje duše in njihovio spoznavanje; zakaj to mi je notranje, ono zunanje. Za pra'ktično prepoznavanje pa mi je tu potrebna prav te= meljita teoretična pripravljenost, Iki je slste* matični studij psihologije ;in na njo osnovane teoretične in praktične pedagogike. To mi bo potrebno kot učitelju v šoli v prvi vrsti; »potrebe časa«, še bolj razmere kraja v praktičnem spoznavanju pa bode ono, kar bo tvorilo prav posebno pažnjo učitelje« vega vživljanja v okolico njegovega delova* nja. Potrebe časa in razmere kraja mu ne bo» do vedno modificirale šole; osnovane na te» meljih znanstvenih principov pedagogike, ne bodo mu je ustvarjale, 'kajti kot socialna in individualna vzgojna institucija se bo šola morala pogosto celo upreti tem potrebam in razmeram, ako hoče sluižiti občevzgojnemu 'cilj-u, ki je: vzgajati človeka za človeka. V tem pogledu, da se morejo potrebe časa in razmere kraja praktično proučiti, da se more izvzeti iz njih in postaviti v službo svojega dela iono, kar podpira, pa zatirati ono. kar ovira, v tem pogledu nam je proučavanje in spoznavanje dryžbe potrebno. V praktičnem pogledu tedaj, v izlkoriščas nju praktičnih izsledkov sociologije nam je potreibno njeno poznavanje. In naša samo* izobrazba nas mora usposobiti tudi ;za tako praučevanje in spoznavanje socialne edinice, v kateri živimo, za proučavanje in spoznavas rnje njene socialne strukture; t. j. sociološko moramo biti teoretično usposobljeni za prak* tično spoznavanje socialnih razmer. A. Hreščak je na I. samoizobraževalnem tečaju sam dejal, da družboslovno spoznanje »ni cilj, temveč le sredstvo«, »eden od temea ljev za korukretnejše naloge«; sodim, da ima on sam ta studij za eno od »splošnih, temelj* nih tez«, i;z katerih preide na »konkretne go^ spodarske probleme« — ali osnovna zmota vse učiteljske samodzobraževalne akcije je, ako se resno misli, da je mogoče preko na? vedenih temeljnih tez in preko kOnlkretnih gospodarskih problemov dospeti »na reformo našega šolstva«. V tem slučaju taka reforma ne le da ni naša »najkonkretnejša naloga«, marveč bi bila naravnost greh proti šoli in greh prati narodu. ki naj mu služi. Postav= ljena bi namreč bila na enostransiko material= no! osnovo kl pa je radi etične! vzgojne na* loge šole ne moremo priznavati kot najvažs nejšo in najkon.kretn.ejso. Kdor pa za tako ravnanje s šoli sliši oois tek diletanfizma, ne sme biti užaljen. Kakor se trpko sliši, se mora ipak nujno prositi, da varujmo veli'ko idejio in njeno realizacijo »d takih diletantskih gesel. III. Sicer pa: ako pregledamo praktično izva=> janje učiteljske samoizobraževalne akcije, moramio uvideti, da gre ta akcija za ndkim drugim, a gotovim smotrom: za ustvarjanjem enotne ideologije. Kakšna je ta in katera, ni nikjer jasno izraženo; na tak smoter pa moramo s'klepati že po 4. onih točk, ki jih je navedel A. Hre* ščak kot označbo, da samoizobraževalna ak^ cija zagotovi vsemu učiteljstvu »neko samo: stojnost. ki bo ... osamosvojila učiteljstvo ter spravila edino prave nagibe V kulturno delo«. Jasnosti tudi v tem ni dovolj na kar sem že opozarjal; opozarjal z željo, da 'bi slovens sko učiteljstvo z menoj vred dobilo na tako vprašanje jasen in precizen odgiovor. Moje prepričanje je, da studij sociologije ne more služiti za končni smoter konkretnemu udej=: stvovanju na reformi šolstva — za kaj ta* kega je ta studij preozek; zatd pa tak studij, forsiran. kaloor je, mora imeti dr.ug smoter. 1 Napisano za pokraj. slkupščino v Celjiu, tedaj pred člankom tov. Drag. Mihajloviča ali člankom tov. A. Osterca. — P. F. Rad bi sicer, da se motim; ali naj iščem, kolikor hočem, \idim končno le, da mu je smoter v ustvarjanju neke enotne ideologije. Katerc in kakšne, nooem ugibati; za'kaj na voditeljih učiteljske samoizobraževalne akcije je, da baš v ;tem pogledu natočijo učiteljstvn čistega vina-. V tem pogledu in pa v tem, \za.-kaj jim je pri strokovni samioizobraževalni akciji učiteljstva studij siociologije — ali so= cializma? — važnejši kakor poglabljanje t stanovsko strokiovno izobrazbo. Kadar bo precizno pojasnjeno to dvoje, se bo moglo govoriti o metodi akcije. Ta'krat šele, kadar utrdimo in enoglasno sprejmemo cilj, odgovarjajoč potrebam učiteljske stanovs sk& strokiovne izobrazbe, se bo moglo pa tudi zahtevati, da udeleženci take samoizobraže^ valne akcije »resignirajo na del svoje svo« bode ter se podrede volji organizacije«, ta^ Ikrat šele ne bomo priznavali »absolutno pro« ste volje posameznikov«. Dokler pa to ni, je za one, ki imajo svoje utrjcno prepričanje. z njim pa tudi vo-ljo, pomagati samoizobra= ževalni akciji. žaljivo govoriti o »razdiralnih elementih vsa'ke organizacije«.