JCnfàa 2.
SitvCjenje in &vet
Stcv. 12.	Ljubljana 25. aprila 1Q3C.
Leto 4.
Niko Pivnat; »Dekle iz Idrije*
Docent dr. Ivan Matko
Prah 121 jetika
Vpliv prašnih drobcev in jetične kali na pljučno tkivo*
prirodno zaščitno napravo človeškega telesa omamiti, poškodovati ali pa uničiti. Te naravne zaščitne naprave organiz
Pri dihanju pride tudi precej prahu z vdihanim zrakom v razne dele naših dihal. Praktično izkustvo uči, da primes majhne množine prahu k zraku ne more
Dr. Ivan Matko
povzročiti znatnejših poškodb v človeškem organizmu. V tem primeru dospejo majhni drobci prahu v nos, v žrelo in ponajveč le v gornje dele sapnika. Od tu se odstranijo navzven ali s kašljem ali pa s plapolanjem laskovičastih trepavic,1 s katerimi so opremljene vse stanice mi-getalke'-' dihalnega sistema. Na ta način se prah, bakterije itd. kratkomalo »po-metejo« iz naših dihal. Za naše telo in za naš dobrobit je to svojstvo teh stanic izrednega pomena. Zaradi tega se moramo izogibati vsem škodljivostim, kakor n. pr. prehladu, itd., ki bi utegnile to
* Predavanje na občnem zboru Protitu-berkulozne lige v Mariboru 27. marca 1930.
i HaargefâBartige Lider. Važno je spozna-
nje, da se vrši plapolanje trepavic zdravih ■tanic migetalke vedno le v smeri izhoda sapnika, to je proti žrelu,
a Flimmerzellea.
ma pa imajo svojstvo, da odstranjajo le majhne količine prahu iz sluznice. Večjih pa se ne moremo znebiti zlepa in to ne s kašljem in tudi ne s »pometanjem« laskovičastih trepavic. Zlasti tedaj ne, ako bivamo dalj časa v močno zaprašenem vzdušju. V takem primeru obleži del prahu v raznih delih sopil, in sicér ne le v širših, marveč tudi v najdrobnejših vejicah sapnika, ki nimajo večjega premera od dolžine 100 kali jetike. V tem primeru prodrejo z zrakom prah in bakterije po bronchiolih terminales in respiratorii I., П. in III. reda celo tja do pljučnih mehurčkov. Od tu odstranimo večje množine prahu ali z izločki, katere izkašlju-jemo ali pa s pomočjo srkalica in celic, tako zvanih »fagocitov«, ki v svoje telo sprejmejo prašne drobce in jih odvažajo v žleze, v pljučno tkivo in v popljučnico Na poti krvnega obtočja prispe prah tudi v druge, oddaljenejše dele telesa. Prah nekaterih snovi ostane tako po obliki kakor tudi po kemični sestavi neizpre-menjen, akoravno vplivajo nanj soki našega telesa v razkrajajočem smislu. Druge vrste prahu, kakor n. pr. drobci oglji-kasto kislega apna (Ca C 0:s), pa se v telesnih šokih raztope in izpremene v neškodljive snovi.
Učinek prahu na sluznico pa je odvisen ne le od kakovosti, marveč tudi od oblike prašnih drobcev. Oster prah sluznico lahko rani, jedki drobci pa jo ne samo dražijo, marveč tudi uničujejo. Vsaka rana v sluznici dihal pa je za človeka silno nevarna, ker na tem mestu radi manjkanja trepavic obleže kali.
S prahom prepojena ali tako zvana »prašna, oprašena pljuča« (Anthrakosis) so posledica vdihavanja velikih količin prahu. Taka pljuča zgube prirodno rdeč-kasto-mesnato barvo, in so zelenkaste ali sivočrnkaste itd. Razen tega nudijo tako na površini popljučnice kakor tudi v prerezu prav značilno zunanjo risbo, ki nastane zaradi napolnitve pljučnega tkiva, srkalic in žlez z različnimi vrstami prahu in z drugo nesnago. Po barvi in obliki risbe razlikujemo razne vrste zaprašenih
» LymphgefaHe.
pljuč. Pljuča delavcev v premogovnikih nazivamo »premogasta pljuča«, ker so nasičena s prahom premoga. Pljuča delavcev v železni, odnosno kovinasti obrti nazivamo »železasta« (Siderosis), ki so ali rdečkaste (radi železno - oksidulnega oksida4) ali pa črne barve od fosforno kislega železa/' Razen tega razlikujemo še »tobačna« pri delavcih v tobačnih tovarnah in pri strastnih kadilcih, »bakre-nasta« pri delavcih v bakreni industriji, »ultramarinasta« pri delavcih v steklarski in porcelanski industriji, itd. Težke izpremembe v pljučnem tkivu pa ne povzročajo le anorganski drobci, kakor n. pr. kamna, kovine itd., marveč slično učinkujejo tudi drobci organskih snovi, kakor n. pr. lesa, volne, bombaževine itd.
Kakor rečeno, ne povzroča majhna množina prahu znatnejših izprememb v pljučnem tkivu. Večje množine pa dražijo sluznico kot tuje telo in povzročajo v njej otok, odnosno kataralične izpremembe. Sapnikove vejice se zaradi otoka zamaše in postanejo zunanjemu zraku nedostopne. Po kroničnem vdihavanju velikih množin prahu pa morajo v pljučnem tkivu nastopiti še nadaljnje anatomske izpremembe, kakor n. pr. kronični sap-nikovi katarji, kataralične pljučnice, ode-belenje in pigmetacija zmesnih sten, ki ločijo posamezne lobule, nadalje atelekta-ze, induracije zaradi ohlapelosti tkiva in intersticielne, indurirajoče pljučnice. Na tej podlagi vznikneta marsikateri težak emfizem (naduha) in marsikatero razširjenje sapnikovih vej (bronhiektazije). Večji del teh izprememb sloni na kroničnem vnetju pljučnega tkiva, povzročeno zaradi vdihanega prahu. Pod vplivom naštetih izprememb pa izgubi sluznica dihal1 za človeško zdravje toliko važno zaščitno napravo na stanicah migetalkah in pljuča postanejo zaradi tega in pravkar naštetih pojavov v tkivu za naselitev in za razploditev jetične kali naklonjena. Praktično izkustvo uči, da niso za jetično obolenje vse oblike zaprašenih pljuč v enaki meri naklonjena, marveč pljuča, napolnjena z ostrim prahom kamna, kovine itd. v znatnejši meri nego pljuča, zaprašena s prahom saj, premoga itd. S tega vidika je treba nagnjenje posameznih poklicev za jetiko tudi pravilno presojati.
Prah je torej nevaren za pljučno tkivo, ker draži sluznico. Pod vplivom teh dražljajev izloča sluznica večje ali manjše
4 Eisenoxyduloxyd. Fe O + Fe2 O*. s Ptkosphorsaures Eisea,
množine prvotno čisto sluzastega izločka, ki se pomeša s prahom. Izloček je izpo-četka svetel, čist in prozoren, pozneje pa postane zelenkaste, nato rumenkaste in slednjič rumenkasto-umazane barve. Polagoma izpodrine gornji izmeček popolnoma prvotno čisti sluz. Že od prvega početka katarja se opaža v pljunku večja ali manjša množina primešanega prahu, po večini v obliki temnih ali črnih pičic, prog, zrne, itd. Take pičice se opazijo v pljunkih še dolgo potem, ko se je z vdihavanjem prahu že prenehalo.
Zaradi poškodovanja zaščitne naprave se v oprašenih pljučnih delih naselijo kali ne le jako rade, marveč se tam tudi raz-plode. Mnogo pa jih ne obleži na sluznici, marveč dospejo po srkalicah do žlez, ki leže ali neposredno v pljučnem tkivu ali ob sapniku, odnosno ob njegovih odcepih in vejah. Pod vplivom jetične kali utegnejo žleze oteči ter se lahko tudi vnamejo ali celo osirijo. Za človeški organizem je jetična kal najbolj nevaren bacil, to pa zaradi strupov, ki jih vsebuje in izloča, kakor tudi zaradi svoje izredne življenske sile.
Za naselitev in razploditev kali v pljučnem tkivu tvori ugodna tla ne le kronično vdihavanje prahu, marveč učinkujejo v tem smislu tudi razni plini, ki jih vdihavamo daljšo dobo. V istem smislu učinkujejo tudi kronični katarji, nastali na katerikoli podlagi.
Naselitev jetične kali znači krajevne izpremembe v pljučnem tkivu. Oblika in obseg teh sta odvisna nele od števila in strupenosti kali, marveč tudi od krajevnih in občih odpornih sil človeškega organizma. Od naštetih činjenic zavisi, ali zavzame jetično obolenje tako zvano produktivno, ali eksudativno (izcejeval-no) ali osirjeno obliko.
Pri prvi nastane tvorba novih stanic, in sicer iz stanic, kf so slučajno na mestu okužbe. Zlasti pa se pojavlja pomno-žitev mladih stanic iz veziva. Tem se pridruži pozneje še cela vrsta drugih, nastalih iz retikolo-endotelij, žilnih endo-telij, histocitov,«, itd. Med njimi mnogokrat prevladujejo bela krvna telesca z majhnim, trdim jedrom in ozkim obročem protoplazme. Te stanice nazivamo »limfocite«. Poleg njih pa nastopijo že prav zgodaj stanice z ogromnim mikroskopskim telesom in z večjim številom zrnc, jeder. To so znamenite stanice »velikanke«, katere so se smatrale poprej kot specifični znak jetičnega obolenja.
e Potujoče vezivne celice (waadernde Biodegewebszelieni,
Z razmnožitvijo krajevnih stanie in tvorbo novih se polagoma veča prvotno le z drobnogledom vidna pičica in se razvije v zrno »tuberkul«7, ki ima velikost prosa in je s prostim očesom vidno.
Tuberkuli nimajo lastnih krvnih žil, marveč dobivajo za svoje stanice hrano od zunaj, in sicer s pomočjo srkalic. Nadaljnja usoda tvorbe zavisi od zgoraj naštetih činjenic. V mnogih primerih izgine ta nova tvorba popolnoma; v drugih zopet prevleče novo vezivo, ki pa nima povsem lastnosti pravega veziva, notranjost tuberkula in ga izpremeni polagoma v brazgotino. Mnogokrat tudi vzniknejo okoli prvotnega še drugi, novi tuberkuli. Ti se množe, rastejo, večajo v obsegu, se bližajo drug drugemu in se polagoma združujejo v celoto. Na ta način nastanejo »vozli - tuberkuli«. Jetika s tvorbo veziva in novega tkiva se naziva produktivna, jetično obolenje s tvorbo brazgotin pa cirotično-indurativno.
Zopet v drugih primerih pa bolezenske slike ne prevladuje vezivo, marveč stopa v ospredje izcejanje vlaknaste, lepljive (sero-fibrinozne) tekočine v tuberkul in v njegovo okolico, odnosno v obolele pljučne mehurčke. Ta proces je v prodiranju običajno mnogo hitrejši nego prvi in se tudi ne omejuje le na majhne dele pljuč, marveč se razširi na eno ali več pljučnih loput. Ta in poslednja oblika veljata za skrajno nevarni, in sicer zaradi razpada obolelega tkiva.
'Zadnja oblika je osirjenje tuberkula ali propast novotvorjenih celic. Ta pojav je sekundarne narave in v zvezi deloma s strupenimi izločki jetične kali, deloma pa z dejstvom, da se v tuberkulu ne tvorijo nove žile in polagoma prestane prehrana novih stanic od zunaj.
Osirjen tuberkul se obda ali z vezivom liki obroč ali pa se zmehča in prodre v bližnjo sapnikovo vejo ali celo v kako žilo. V obeh primerih nastanejo v pljučnem tkivu »kaverne ali pljučne votline«.
To so glavne tri oblike anatomskih izprememb v obolelem tkivu po naselitvi jetične kali. V bistvu jetike je, da redkokdaj obvladuje bolezensko sliko le ena oblika. Običajno se vse tri ali vsaj dve izmed njih združita v enem in istem telesu, pri čemer vsekdar stopa v ospredje ta ali ona oblika, tako individualno kakor tudi časovno.
Izceljenje jetičnega procesa nastopi lahko v vsakem stadiju in v vsaki dobi obolenja. V takem primeru prevlada
' Tuberkulum (lat.) znači vozel. Phthisis Je grška beseda. Phthinein = preiti, izginiti.
tvorba veziva vse ostale oblike anatomskih izprememb. Tuberkuli se prepletajo in obdajajo z zaščitnim oklepom veziva.
V mnogih, predvsem v osirjenih oblikah obolenja se pojavi apno in tuberkul zapneni. Izločanje izcedka v bronhije in v tkivo prestane. Stene kavern se izči-stijo in izgladijo, votline se skrčijo.
S prirodnim krčenjem veziva nastanejo deformacije pljučnih loput in kril in z njimi tudi prsnega koša.
Slednjič opozarjam še na naslednje: Kraj, kjer se jetična kal naseli, se imenuje »primarni infiltrât«. Ta in prizadeta obolela žleza tvorita tako zvani »primarni kompleks. Njihova vnanja oblika se da primerjati z ročko, katere držaj nosi na obeh koncih mali glavici. Oba skupaj, to je primarni infiltrât, odnosno primarni afekt in obolela žleza, dobivata v zadnji dobi izreden pomen za ves tuberkulozni problem. Posebno velike važnosti je spoznanje, da se primarni infiltrât lahko popolnoma izceli, dočim prizadeta žleza in obolele srkalice lahko še vedno vsebujejo živo jetično kal ter se utegne razviti tudi aktivna, akutna tuberkuloza iz takih ustaljenih ognjišč še po letih. Kajti četudi je tuberkul na mestu primarnega infiltrata ali v obolelih žlezah obdan s še tako širokim oklepom iz veziva in drugih celic in četudi zapneni, to stanje še ne znači popolnega uničenja življenja jetične kali v njeni notranjosti.
Tako le navidezno izceljena in za človeško bitje dozdevno neopasna ognjišča tvorijo lahko vedno izvor nepričakovanemu izbruhu jetike. Do takega izbruha pride predvsem na dva načina. Pri prvem se pod vplivom strupov še živih kali v notranjosti tuberkula nanovo zaneti osirjenje. Osirjenje pa ne ostane omejeno le na notranjost tuberkula, marveč se razširi tudi na vezivni oklep in ga razje. S tem pa se otvori jetični kali usode polna pot navzven.
Stara ognjišča pa utegne zanetiti tudi vse, kar povzroča v okolici tuberkula zvišan dotok krviinsokrvice. Preplavljenje tuberkula bodisi s krvjo ali s sokrvico ima lahko za posledico, da z njihovim odtokom izplavajo tudi jetične kali navzven in tvorijo v okolici starega ognjišča nove tuberkule ( rezorpcijski tuberkuli). Tako preplavljenje starih ognjišč s krvjo ali sokrvico povzročajo lahko n. pr. pljučnica, oslovski kašelj, ošpice, naporni porodi z zvišanjem in z znižanjem tlaka v pljučnem krvnem obtoku itd.
Slednjič omenjam še, da se jetično obolenje v pljučih lahko širi na naslednje, načine: a) s povečanjem in širjenjem primarnega infiltrata (per continuita-tem), b) s tvorbo in z združitvijo novih tuberkulov, c) s predorom jetičnega tvora v sapnik, v krvne žile ali v srka-lice. V prvem primeru se s kašljem lahko raztrese kužna vsebina po zdravih delih pljuč (intrakanikularna pot). S pre-
«HinnillllllllllllllltHllnn,,,!,,,,
dorom jetičnega tvora v krvne žile ali v srkalice se jetična kal lahko raztrese ali le po pljučnem tkivu obeh kril ali po celem telesu, kjer ali takoj ali šele po letih zaneti akuten ali kronično potekajoč proces. Na ta način je možno tolmačiti nastanek vnetja možganske mrene, vnetja sklepov (fungus) itd. pri starih ljudeh, ki so pred desetletji prestali jetično okužbo.
Brzina večja
Elektroni deljivi
Profesor na Corncllovi univerzi F/fi* dimir Karapetov se je na predavanju v newyorškem društvu za elektriške vede izrazil, da so možne večje brzine od svetlobne hitrosti 300.000 km na se« kundo, ki jo smatra Einstein za naj* večjo vobče možno brzino.
Nekateri v najnovejšem času opaže* ni pojavi, pravi prof. Karapetov, nam vsiljujejo domnevo, da so pozitivno električna jedra in okoli njih krožeči elektroni, ki jih danes smatramo za se* stavne delce materije, materija in valovi hkrati in da se ti valovi širijo z brzino, ki je večja od svetlobne hitro* sti.
Nadalje domneva Karapetov, da so elektroni, ki so tako majhni, da jih gre 100 milijonov na konico bucike, še na* dalje deljivi. »Danes smo navajeni,« pravi učenjak, »smatrati elektron za nedeljiv kakor smo smatrali za ne* delj iv atom, preden smo se naučili deliti ga v elektrone. Toda elektronu še vedno pripisujemo fizikalne last* nosti: pravimo, da ima premer, maso in električno ter magnetno polje. S tem pa mu nehote žc pripisujemo neko strukturo in če hočemo biti logični, mo* ramo priznati, da je tudi še naprej de* ljiv in da so deljivi tudi njegovi se* stavni delci in tako naprej v neskonč* nost.
Na ta način nam predstava elektro* na pomaga samo eno stopnjo više na neskončni lestvici, po kateri se vzne* njamo k spoznavanju bistva materije, obenem pa nas opominja, kako potreb* na je v teh rečeh nova terminologija, kakršne si danes še ne moremo pred* stavljati.« Karapetov misli, da bo mo* ralo iti izrazoslovje bodočnosti dlje, kakor sega izrazna sposobnost mate*
od svetlobe
v neskončnost
matikc, govorice ali slik, s katerimi so učenjaki doslej poskušali mehanično na podlagi analogij ustvariti pojme in predstave o fizikalnih silah.
»Samo nadčlovek bi lahko govoril to govorico,« je obrazložil Karapetov svo* jo misel, »in če bi nam hotel z njo razložiti: kaj je elektrika, ga ljudje nc bi razumeli, zakaj elektrike ni mogoče primerjati z nobeno drugo stvarjo na svetu. Po našem današnjem pojmova* nju obstoji iz treh, dozdevno med se* boj neodvisnih elementov: iz negativno električnih snovnih delcev ali elektro* nov, iz pozitivno električnih delcev, kakor so n. pr. alfa žarki, in iz različ* nih vrst clektromagnetičnih žarkov, kakor n. pr. gama žarkov, rontgenskih žarkov in kozmičnih žarkov. Ti trije elementi pa nam vsiljujejo domnevo, da so vse tri oblike, v katerih se uteg* ne prikazovati elektrika, obenem spo= jene z vztrajnostjo in nabojem, kakor delci materije pa tudi z neko frekven* co in valovno dolžino, kakršne pripi* sujemo oscilacijam etra. Elektrika jc tedaj oboje: materija in valovanje. In zaradi tega potrebujemo novo termi* nologijo.«
MACBETH V OČEH ANGLEŠKEGA
PSIHIATRA.
Dr. Sommerville, član kr. zdravniško-du-šeslovne družbe, je pravkar v Londonu pri Richards Presâi objavil knjigo o »blaznosti v šekspirovih igrokazih,« kjer takole sodi Macbetha: To vam je paranoik najhujše vrste; to je namreč mož, ki ga muči pre-gonska blaznost in se nagiblje k umoru. Pripravljen je pobiti vse, ki jih v svojem haluciniranem duhu smatra za svoje sovražnike. Ubija jih, ne ker ima izrazito nagnjenje do morije, marveč v duhu postavne obrambe, ker je preverjen, da mu strežejo po življenju.
I
— 454 —
Pavel Plesničar
J. J. Strossmayer = = in belovarska aSera
O življenju in delovanju slavnega dja-kovSkega škofa Jos. Juraja Strossma-yerja so zbrali hrvatski znanstveniki doslej že toliko gradiva, da je maloka-
terega jugoslo venskega odličnjaka žitje in bitje tako vsestransko in v vse podrobnosti obdelano kakor je baš to narodu in cerkvi posvečeno in z znamenitimi vspehi kronano dcilo velikega vfta-dilke.
Večji del zadevnih spisov je seveda izšel še v časih, ko so vedrih po hrvatskih in slavonskih rav.ntoah možje Kiiuen liedervaryjevega kova, strahu-joči ponižni narod po navodilih .madžarske gospode iiz Budimpešte. Zato je tudi umljivo, da predvojni Strossmayer je vi življenjepisi niso opisali gotovih dogodkov tako. kakor so se v resnici vršili in kakor bi jih opisali morda danes v osvobojeni domovini. Tade Šmieikiasov *Naort života i djela biskupa J. J.
Strossmayera« bi bil v nekaterih poglavjih prav gotovo čisto drugačen, če bi ga napisal zaslužni predsednik jugo-slovenske akademije znanosti in umetnosti, če že ne v današnjih dneh, pa vsaj nekaj let kasneje.
V vrsto »gotovih« dogodkov Stross-mayerjevega živlljenja prištevamo pred vsem tako zvano belovarsko afero, ki se je spominja Šmicikllas v svoji knjigi prav na kratko lin še to v tako previdnih besedah, da mu niso mogli do živega . tedanji avstroogrski oblastniki. Tudi Milko Cepelič, dolgoletni Strossmayer-j e v osebni kaplan, ki je izdal v družbi s svojim duhovnim sobratom Matijo Pa-vičem ogromno, v velikem Oktavnem formatu skoro tisoč strani obsegajočo knjigo o svojem velikem nadpastirju. si ni upail v dobi madžarske strahovlade drezati v belovarsko afero. Šele v povojni dobi t. j. 1. 1920. je Cepelič popravil zamujeno ter obširnejše očrta) dogodke, ki so se bffi odigrali I. 1888. v Belovaru med Strossmayerjem na eni in avstrijskim cesarjem Francem Jožefom na drugi strani.') Slavni škof, ki je slovel že izza vatikanskega koncila 1. 1870. kot ena najuglednejših osebnosti na evropskem kontinentu, si je takrat s svojo neustrašenostjo pridobil namah simpatije ysega Slovanom naklonjenega kulturnega sveta. »Sav naobražen svijet zanimao se ovim iizvanredmm dogadja-jem. Novine europske i američke zanima sudbina proslavljenega koncilskoga govornika,« piše Šmiciklas v svojem gori omenjenem delu.
Zadeva, ki je vzbudila pred dobrimi 40 . leti toliko prahu, je v kratkem ta le:
Meseca julija 1. 1888. so slavili v Kijevu devet9toletnico pofcristjanjenja ruskega naroda. Za ves slovanski svet je bil to tako znamenit dogodek, da je bilo pač do vod j vzroka, če se je spomnil te velike (kulltunne prireditve ruskega naroda tudi škof Strossmayer, ki se je mudil baš takrat v priljubljeni mu Rogaški Slatini. kamor je skoTo redno zahajal od
') Prim. »Jeka od Osijeka«. hrvatski zbornik i takndar za godiuu 1920.
L 1866. dalje na vsakoletni odmor in ■zdravljenje. Strossmayer, ki ga je vezalo ozko prijateljstvo z znamenitimi Rusi, kakor in. pr. s knezom Tirubeckim. z grafom Ignatijevim, z Izvolsikiim, s slavnim Vladimirom Solovjevim i. dr. in ga je bilo par mesecev pred belovareko afero imenovalo »Slavensko blagotvo-riteljno občestvo« v iPetrogradu o priliki proslave 300 letnice Gunduličevega rojstva zaradi njegove velike 'ljubezni do vseih slovanskih plemen svojim, častnim članom, ta Strossmayer ni mogel liho in nemo mirno kijevslke sflavnosti musikega naroda. Dal je zato duška svoji radosti in poslal iz Rogaške Slatine v roke grofa Ignatijeva, predsednika kijevskega slavnostnega odbora, brzojavko naslednje vsebine: »Baština sv. Vladimira, sveta vjera, jest usikrsnuče i život, svijetlo i slava ruskega naroda. Bog blagoslovi Rusiju, da jakošou vjere, uzormim životom, pomoču ibožjoim i krščanskim junaštvom uza svoje druge zadače i onu naj-uzvišeniiu svjetsku misiju iispuni, koju joj je Bog inamijenio.«
Cepelič toflmači brzoeavko takole: »Biskup je tirne mislio, da oni (t. j. Rusi) posvema oslobode krščanske narode na Balkanu od nekrsta, kada toga več neče da čine, pače siprečavaju ostale krščanske države Europe, i da sire u Aziji krščamsku uljudbu i unose tamio sflolbodu proti tisočljetnom ropstvu onolikiilh naroda.«
Zaradi te saune na sebi prav nedolžne brzojavke je nastal v vrstah Slovanom sovražnega tiska strahovit vihar. Pri tem se je posebno odlikovalo nemško in madlžarsko časopisje, ki je udarilo po Strossmayerju z veBkim kollom ter odločno zahtevalo, da se škof enostavno umakne vlkak samostan in tako postane neškodljiv vsem njihovim nadaljnjim, raz-narodovalnlm nakanam. Naravno, da jim je bil bislkup velik trn v peti, saj ie bil med prvoboriteiji za sllovansko bogoslužje. Pa tudi avstroogrski diplomati reso imeli rnljrneiga spanja zaradi njegovega narodnega delovanja. V vsakem njegovem koraku so videli proitidržavno tendenco in si s tem ustvarjali 'Strahove, s katerimi se je imel boriti cel Štab njihovega uisHiužlbensitva, kar nam sijajno dokazujejo številna pisma, ki so jilb bili izmenjavali avstroogrski krmiilanji pred 50 Jeti 'iz Budimpešte v Riilm in obratno.5)
"ђ Prîm. »Naša, d'oba« L 3t 1—3.
Toda škofa vsa ta ostudna gonja ni spravila s tira, zakaj bil si je v s vesti, da z ono k/ijevsko brzojavko ni vršil drugega ktoi svojo sveto rodoljubno doilž-nosit, ki bi jo smel!, mogel in moral njemu enako izvesti sleherni zavedni Jugo-sloven.
Dober mesec nato, ko je bil Strossmayer zapustil Rogaško Slatino in se vrnil v Dijakovo, so se vršili v oikolilci Belo-vara veliki vojaški manevri, za katere je bil napovedan prihodi samega cesarja Fr. Jožefa I. Strossmayer se je odločil, da enako drugim šlkofom prisostvuje sprejemu cesarja. Preko Osijeka in Kri-ževcev je dospel 12. septembra v Belo-var, kjer so že bili zbrani kardinal-nad-škof Miihalovič, semjiski škof Posilovic in škof llija Hranilovič iz Križevcev. Ob enajsti uri je biilo v žuipanijski dvorani sprejemanje deputaeij. Po eni strani dvorane so se vrstili načetailki različnih kategorij uradmištva in generailiteta, po drugi strani škofje obeh cerkev, kakor tudi zastopniki ostalih veroizpovedi. Ko je bil prišel v dvorano, je cesar v spremstvu hrvatskega bana Khuena Heder-vairyja, ogrskega ministrskega predsednika grofa Koilomana Tisze in avstrijskega prestolonaslednika Rudolfa stopil najprej do kardinala Mihaloviča.. Po kratkem pozdravu z njim je krenil mimo Strossmayerja pred škofa Rosilovi-ča. s katerim je izpregovoriï nekaj pri-jazimih besed. Sedaj bi moral .-jriti na vrsto škof Hranilovič, toda cesar je napravil par korakov nazaj pred Stross-mayterja in izpregovoril z ostrim glasom, kaizoč z roko proti čelu: »Škof! Vi ste to® najbrže duševno. bolmi, ko ste poslalli izinano brzojavko v Kijev. Marii ne veste, da ste s tem postali izdajalec? Izdajalec države in domovine, da, izdajalec same katoliške csrkve!«
Strossimiayer: »Veličanstvo, moja vest je čista!«
Cesar: Ali ne veste, da je bil tam (namreč v Kijevu) zbran samo izmeček, o čemer mi je pisal sam car Aleksander?«
Strossmayer resneje: »Veličanstvo, tega ne morem verjeti!«
Na te besede — tako je pripovedoval Strossmayer Cepelicu — je cesar osupnil in morda bi se bil dogodi isti prizor, kakor se je konec marca leta 1865., ko sem cesarju očital, zakaj je brez vednosti .in privoljenja hrvatskega sabora predal februarja .meseca hrvatsko JVledji-
imuifjo MadEairom. Cesar se je vzdržal vsake nadaljnje besede, bržkone zaradi navzočnosti odličnih osebnosti, pa ie mirno pogoltnil moje trde besede, ki so mm (jasno pričale, da ni govoril resnice!
Ko sem na cesarjeva vprašanja odgovarjal t- je nadaljeval Škof svoje pripovedovanje — me je tik mene stoječi kardinal Mihalovič neprestano vlekel za rokav, češ, maj molčim; toda jaz nisem mogel o tej tako sveti in istiniti stvari molčati. Cesar se je nato obrnil do pravoslavnega patriarha in njegovih vladik ter do ostale duhovščine, mi pa smo se zatem oddaljili.
V trenutku, ko so škofje odhajali iz žnpanijiske zgradbe, je zagrmelo kakor na povelje od vseh strani: Pereat Strossmayer! Škof Hramilovič. ki se je bili za hip ozrl proti demonstrantom, je zapazil, da vodi to drhal neki dobrozna-ni hrvatski akademik, ki je napravil pozneje pod Khuenom in njegovimi nasledniki sijajno karijero. Je bilo pač tako v prosluli Avstro-Ogrski: narodni odpadniki so se greli na soline« posebne milosti od strani državnih vlastodržcev in prav zato ni nič čudnega, če je narodno odipadniilštvo tako bujno cveto v banovini, odkar je bil Hrvatom pričel vcepljati nemški državni duh sloveč® Bach s svojimi še bolj slovečimi huzarjii, kakor jih tako krepko imenuje in še krepkejše opteuije pisateflj Trdina v svojih znamenitih spominih na Hrvatsko.* _
Ko so se vrnili na svoje stanovanje, so se škofje s Strossmayer jem na čelu pismeno zahvalili za povabilo na cesarski Obed, kfi je bil določen za naslednji dan ter se še isti dan okolo 3. ure popoldne skoro «eopaženi odpeljali iz Belovara.
Pozneje je Strossmayer preko svojih zagrebških prijateljev izvedel iz vojaških krogov, da je cesar svoj postopek napram njemu obžaloval in da mu je prestolonaslednik Rudolf, ki se je bil popoldne onega dne udeležil ljudske slav-nosti v Beilovaru, zvečer rekel, da je opazil, da je narod užaljen zaradi nastopa proti Strossmayerju in da se mu zdii, da so srca tega naroda zelo hladna do cesarske hiše. Cesar je pripomnili prestolonasledniku, da bo naslednji dan pri obedu zadevo s Strossmayerjem zravnali. Toda zaman, ta prilika se cesarju ni nudila nikoli več!
') Prim. Trdina, Bahovi huzarji in Iliri.
L. 1895. se je mudil cesar v Zagrebu
o priliki otvoritve novega gledališča, šest let kasneje v Dijakov« precej bûizu ležečem Noskovcu kraj Milholjca, a Strossmayer se mu ni hotel ni malo približati. Ko se mu je ob otvoritvi novega gledališča poklonila zagrebška duhovščina, je vprašal oesar zastopnika zagrebškega kapitilja, kaj dela »stari biskiup« in mu naročili, naj ga pozdravi. Strossmayer si pa ni laskal s cesarjevimi pozdravi, saj ni mogel pozabiti cesarjevega raizžaljrvega nastopa v Be-lovaru in to pred llicem izbranih zastopnikov vsega hrvatskega naroda.
Ni minulo mnogo časa za tem, ko se je zaznalo tudi za predzgodovino bclo-varskih dogodkov. Tisza in Hedervarv, ki sta v družbi angleškega prestolonaslednika Edvarda spremljala Pr. Jožefa na cesarske manevre v Belovar, sta pripravljala cesarja na napad na Stross-mayerja ter sta ga istočasno zagotavljala, da se mu Strossmayer ne bo upal ni malo ugovarjati. Trudila sta se na vse pnetege, da sta obranila cesarja na vsej dolgi vožnji z Dunaja do Križevca v najboljšem razpoloženju; zatrjevala sta mu tudi, kako je že vse z Ri-mom dogovorjeno, da se Strossmayer umakne v samostan itd.
Toda oblastniki so se v svojih nadah zelo prevarili: Strossmayer cesarju ni molKal ш tudi Leon XIII. ni bil voljan ponižati tako zaslužnega moža, kakor je bil Strossmayer, za katerim je stal z vsem svojim vplivom takratni papežev tajnik kardinal RampoHa^kar se je štelo slednjemu cd strani Avstro-Ogrske za veMk in nieodipustljiv greh. To se je po-kaaalo kasneje 1., 1903., ko je Avstro-Ogrska pri volitvi novega papeža stavila proti Rampolli svoj odločni veto, nakar je sledil Leonu XIII. beneški patriarh Giuseppe Sarto.
Beiovarskio afero je Strossmayer sporočil papežu Leonu XIII. in kardinalu Rampolli, priobčil jima če tekst »vele-izdajnišlke« brzojavke ter pojasnil, kaj je z njo blagoslavljal v Kttievu. Jugosloven-ski javnosti- je pa namen kijevske brzojavke razložil v posebni okrožnici leta 1891., ko je bil prej v to porogljivo izzvan v hrvatskem saboru od strani ba-n a K1 m' enn -H e<W varvia.

Obžarjanje rastlin
Najnovejši uspehi umetnega pospeševanja rasti pri
kulturnih rastlinah
Pod senzacionalnim naslovom »15 minut obžarjenja in rastlina dozori v polovičnem času« so nekateri listi ne» davno poročali, da sadeži rastlin do* zore mnogo prej, ako se obžarjajo z rentgenskimi žarki. Pač bi bilo dobro in lepo, če bi z naših polj mesto ene same lahko pospravljali v bodoče po dve žetvi na leto, žal pa se nam tak blagoslov še ne obeta.
Že pred nekaj leti so opazili, da rentgenski žarki prav izrazito učinku« jejo na oplojeno živalsko jajčece. Majhne množine rentgenske svetlobe pospešujejo rast in razvijanje zaplod» ka, nasprotno pa mu večje množine škodujejo in utegne se zgoditi, da pre* močni žarki živo stanico celo umore. Znano pa je tudi, da ranjene stanice tako učinkujejo na svoje še nedotak» njene, nepoškodovane sosede, da se začno hitreje deliti in razmnoževati. Vsaka ranitev namreč ustvari hkrati tudi potrebne zdravilne činitelje, to so posebne snovi, tako zvani hormoni, ki pospešujejo celjenje ran. Popolno* ma razumljivo je, da se je po teh iz» kustvih učinek rentgenskih in drugih žarkov preizkusil tudi na rastlinskih semenih, saj rastlinska semena prav za prav tudi niso nič drugega ko za» plodki novih rastlin. Pravkar oplo» jeno živalsko jajčccc (n. pr. kurje jajce) je v primeri z žitnim zrnom kaj preprosta stvarca. V žitnem zrnu ali v fižolu se namreč že razlikujejo raz» lične sestavine. Rastlinsko seme pač že z zorenjem zaključi precej važen del svojega razvoja. Ako bo sedaj pod ugodnimi vnanjimi pogoji tudi »kalilo« (v pravem pomenu besede), to je pa še le vprašanje.
Že nekaj let se v prccejšni meri uporabljajo kemična sredstva, tako zvana setvena lužila, ki imajo v prvi vrsti namen, umoriti neke vrste bak» terij ali bacilov, ki se drže semena, in ki se začno razmnoževati na račun se» menskih zrn, brž ko padejo zrna v vlažno zemlio. Verjetno pa je, da te bakterije učinkujejo dražeče tudi na sama semenska zrna. Znano je nam» reč, da nekateri močni strupi (n, pr. pruska kislina) pospešujejo razvoj
popkovja, ako so primerno koncentri» rani. Dodajanje pruske kisline je zelo važen, čeprav ne popolnoma varen na» čin pospeševanja zgodnjega klitja. Tudi eter se lahko uporablja. Celo na ta način lahko dosežemo zaželjeni učinek, da popek prav previdno neko» liko stisnemo, s čimer se ranijo neka» tere stanice, kar povzroči — kakor re» čeno — tvorenje rast pospešujočih snovi.
Draženje, ki ga povzroča obžarja» nje, je prej ko ne enake narave, in po» spešuje kalenje v prvih stadijih. Toda — da ostanemo pri primeru hormo» nov, ki pospešujejo celjenje ran — kakor hitro se rana zaceli, se hormoni navadno ne tvorijo več.
Zaradi tega mora pospešek, ki "ga je obžarjenje podelilo klici, z nje na» daljnjim razvojem prenehati. Ako res hočemo pripraviti rastlino do tega, da vzcvete ali dozori v polovici normal» nega časa — in to je v resnici mogo» če — potem mora biti pospešek, to se pravi obžarjanje trajno. Čas od setve do zrelosti, dotlej, ko rastlina vzcvete, ali vrže sad, pa pri eni in isti vrsti rastlin ni točno odmerjena doba, mar» več se močno izpreminja.
To je bilo znano že za DarwinoviK časov, toda še le intenzivno poljcdel» stvo v Severni Ameriki je izkoristilo to spoznanje tudi v praksi, čim bolj se pomikamo proti severu, tem krajše postaja kanadsko poletje in zahvaliti se moramo v prvi vrsti genialnemu botaniku Burbanku, da poznamo danes take vrste pšenico, ki zori celo v pod» nebju, kakršno se je še pred nekaj de» setletji smatralo kot popolnoma ne» primerno za gojitev pšenicc. Čim dlje proti severu se seje pšenica, tem več prostora ostaja na jugu za koruzo. Naglo zoreče pšenične vrste so nlod umetnega gojenja in najskrbnejšega izbiranja.
Danes pa gre za nekaj povsem dru» pega: Na umeten način nameravajo skraišati dobo zorenia pri vseh kul» turnih rastlinah, da bi imeli n. pr. o Božiču na razpolago obilico cenenega cvetja in pomladanske zelenjave. Pri sedanjem stanju razvoja je moči po»
spe sevati rast seveda samo pri rast= linah, ki imajo že same po sebi veliko prodajno vrednost, da se stroški za umetno pospeševanje rasti preveč ne poznajo. Čeprav bi bilo treba morda za znatno zgodnejše zorenje žita ob= žarjati seme samo 15 sekund, bi bili stroški pri sedanjih cenah žita vseeno preveliki.
Drugačna pa je stvar pri rastlinah za. okrasje, pri žlahtnem sadju in dra= «oceni zelenjavi. Tukaj pridemo do smotra na povsem preprost način;
vclikiK rastlinjakov nc zahtevalo pre= velikih stroškov.
Ako se rastlini ubrani spanje, potem raste tudi ponoči in dozori v polovic* nem času. Poskusi te vrste so se v naj= novejšem času posebno lepo posrečili slavnemu dunajskemu botaniku prof Kleinu.
Kaj se lahko doseže s pravilnim obs sevanjem, naj pojasnijo naslednji pri= meri: Obžarjan španski bezeg je po= polnoma vzcvetel v 14 dneh, neobsc* vani pa v 3 tednih. Ta je bil tudi ble*
Nemški fizik Fritz Hildebrand je odkril postopek, kako se z obžarjan jem kalečega semena z infrardečimi žarki doseže nenavadna, bujna rast sočivja. Slika (desno) kaže navadno travniško krešo. Pri manjši semena niso bila
obžarjena
Rastlinam je treba samo odvzeti spa* ncc, kar se doseže na ta način, da se izpremeni noč v dan s tem, da se rast* linjaki ponoči razsvetle. Seveda pa mora biti umetna luč čim bolj slična solnčni svetlobi. K sreči je elektro* tehnika spravila na trg zelo močne žarnice, ki prav dobro ustrezajo tej zahtevi. Njih svetloba je primernejša od svetlobe obločnic, s katerimi so delali prve poskuse. Tudi gospodarski oziri bodo ugodno vplivali na metodo obžarjanja. Vse večje elektrarne si namreč prizadevajo najti odjemalcev, ki bi uporabljali elektriko ponoči, ko teko stroji skoro prazni. Nočni tok se povsod oddaja globoko pod normalno seno, tako da bi tudi razsvetljevanje
dejše barve in ni bfl tako košat. Тш lipani in hijacinte so se popolnoma razvile v dveh do treh dneh potem, ko so jih presadili v lončke. Orhideje, ki cveto ponavadi še le v februarju in marcu, so razvile cvetje že v januarju. Rdeče jagode so dozorele 2. marca po 10 dnevnem obžarjanju. Posebno lepe uspehe je pa prof. Kl,ein dosegel z vrtnicami. Osvetljene rože so bile godne za prodajo 2 tedna prej, kot lies osvetljevane. — In stroški? Za vsak lonček s 4 vrtnicami se je porabilo za četrtinko kilowatske ure električnega toka. kar velja po dunajskih cenah za nočni tok 28 par.
Za severnejše države, ki so v veliki meri narezane na uvoz cvetja in žele*
njave zlasti v zimskem času, bo umet* no pospeševanje rasti z obžarjanjem vsekakor zelo velikega pomena. Velika prednost obžarjanih cvctlic pred oni= mi, ki so zrastle </ zakurjenih cvetlic* njakih pa je v tem, da se zaradi tega ker so zrastle pri nizki temperaturi, drže pozneje v sobah vsaj 8 dni dlje kakor rože iz starih cvetličnjakov.
In K koncu šc naslednja skromna pripomba: Odkod pa prihaja svetloba, s katero ponoči osvetljujemo naše kulturne rastline? Iz premoga, ki nam proizvaja elektriko. In premog ni nič drugega, kot prihranjena toplota in svetloba solnca, ki je sijalo v karbon= ski dobi in v čigar žaru zore po tolikih tisočletjih jagode v mrzlem sneženem februarju.	—nj
= In pokrile so deželo«.. =
Iz Sudana, Transjordanije in Palestine so upadli v Egipt ogromni kobilčji roji, ki ogražajo vso letošnjo žetev. Vojaštvo pokončuje kobilice z metalci plamenov, toda uspehi so malenkostni. Vlada je morala uvesti prisilno delo, ki je bilo odpravljeno že pred 40 leti. Ponekod so kobiléjî roji tako gosti, da je nemogoč vsak promet.
Angleški biolog dr. Th. Anderson pošilja v svet malo razveseljivo mnenje, da bodo kobilice obiskale tudi severne dežele, ker so bile po vsej Evropi anormale vremenske prilike, ki zelo pospešujejo množitev živali.
Sveto pismo stare zaveze našteva med šibami, s katerimi je Bog udaril
egipčansko ljudstvo, tudi kobilice, kf so se pojavile med nadlogami kuge, ia«
Slika kaže ogromen kobile j i to],. Spodaj kobilica s samica t
kote in vojne in ki so bile tako straš* ne, da jim je v nizu kazni sledila samo še tema in smrt prvorojencev.
Ta šiba iz stare zaveze je še danes strah in trepet dežele, kjer se pojavi. Skozi zgodovino se vleče kobilčji rod kakor senca strahu in groze. Že Plim j in Pavzanij omenjata ogromno škoda, ki so jo povzročile kobilice. V sred* njem veku je postala ta nadloga tako
Stara slika kobilčje nadloge
mučna, da so jo ljudje skušali panati ■/. molitvami. Ko so se kobilice pojaviš le 1. 1338. na Tirolskem, je šla cerk;v eelo tako daleč, da jih "jc proklela. šele pozneje so jih začeli preganjati z uspešnejšimi sredstvi. Ferdinand I. je 1. 1548. izdal navodila, kako treba po* končevati zarod. Meseca marca 1749 je Marija Terezija izdala poseben pa* tent, ki je veleval zatreti zalego, da se kobilice ne razpasejo. Predpis ni po* zabil omeniti, naj se kobilice preganja* jo z zvonenjem, truščem in hrupom. L. 1750. je raziskovalec Adanson doži» vel strahovito invazijo kobilic v Senc* galu. Bil je baš dospel v deželo, ko se je nekega jutra nebo popolnoma za* mračilo. Kmalu se je spustil na zemljo živ oblak kobilic, ki jih je bilo na mi* lijarde. Obrale so drevje do zadnjega lista, travo in zelišča so izgrizle do ko* rcnin. Adanson pripoveduje, da so se jih Afričani branili s tem, da so kopali jarke, pred katerimi so prižigali ognje. Jarki so se kmalu napolnili z mrtvimi kobilicami, da so ugasnili celo ognji. Kmalu zatem pa se je pojavila nadloga v povečanem številu. Bil je zarod, ki so ga le zasuli z zemljo, ne pa uničili z ognjem.
Kobilica je ostudna žival, posebno kadar se pojavi v gostih rojih. Njena požrešnost ne pozna mej in ker jc zc* lo plodovita, jc njena navzočnost dva* krat opasna. Samica izleže po 30 do 60,
največ do 150 jajčec. Ovije jiK z ne» kakšno prevleko v mehur, in tega obe» si v okroglo luknjico na viseči svet. To stori bržčas iz zaščitnih ozirov, ker noče, da bi deževje odplavilo in uni» čilo zarod. Jajčeca ostanejo v tem sta» nju lahko delj časa brez škode, pozne* ie pa zlezejo iz njih ličinke, ki niso od kraja nič kaj podobne svojim rodi» teljem. Preden se razvijejo do popol* nosti, traja več tednov in šele v naj* bolj vročem poletju postanejo godne in roditeljem v vsem enake.
Pri nas v Evropi se samci in samice parijo šele poleti, v Afriki se to vrši bolj zgodaj. Ob času združitve kobili» ce cvrče. Zmotno pa je naziranje, da cvrčijo tudi samice. Glasove dajejo od sebe samo samci, in sicer na ta način, da drgnejo krila ob bedra, kar proiz» vaja tisti cvrkot, ki ga slišimo poleti v žarkem solncu, če gremo čez travnik ali pa v mirni poletni noči. Cvrkot na» znanja, da se kobilice ženijo. Ta svat» bena muzika traja običajno nekaj dni. Dober teden po oploditvi postanejo samice zelo nemirne, volja do požre» šnosti jih mine. Poiščejo si primeren prostor, kjer odlože v zapredek zavita jajčeca. Ko samica opravi svojo nalo» go, pogine. Jajčeca se drže lahko po več tednov, mesecev in tudi po več let, preden zlezejo iz njih mladiči.
Pred kakimi dvajsetimi leti so kobi» lice navalile na Kras. Več let zapore» doma so pustošile polja in travnike in pokončale vse, kar je bilo zeleno. Ko ni bilo vec trave na senožetih in ze» lenja na poljih, so postale tako drzne, da so jele napadati celo ljudi. Marši* kdo jc v hudi poletni vročini priromal domov z zeleno kobilico na sebi in z luknjo v obleki. Ljudsko izročilo, da so kobilice napadle celo jezdeca na ko* nju in obrale žival in moža do kosti, je torej samo pretirano, ne pa doccla izmišljeno.
Pred približno poldrugim stoletjem so kobilice obiskale štajerske kraje. PnSle so z vzhoda. Dne 24. avgusta 1782 so se v gostih rojih pojavile nad Dravsko dolino blizu Ptuja in Maribo* ra. Vzele so smer proti Radgoni in Cmureku. dosegle 31. avgusta Wildon, šle dalie čez Stallhofen, kjer so jih pregnali z dimom in ognjem in še na» nrej proti Gradcu, od tam pa proti Raabski dolini na Madžarskem. V Cmureku se je ohranil zapisnik iz tiste» ga časa, ki opisuje dogodek takole:
29. avgusta ob 4, popoldne... Eep, topel, prijeten dan brez vetra. Kobilice so priletele iz Kloeha. Njih roj se je videl kakor mračen, dvigajoč se oblak. Ko so se približale, je bil njih trop ta* ko gost, da se je zatemnilo solnce... Barve so bile rjave in sive, glave so imele tatarske (podobne Mongolom), noge pa so bile rjave in rumene. Bile so za prst dolge, pol prsta debele, ime* le so po dva para kril, eden je bil dalj* ši eden krajši. Krila so bila popisana z nekakšno pisavo .. (Takšno »pisa* vo« je bil na kobilicah odkril žc davno prej, L 1690. učeni dr. J. I. Muschel, ki je videl na krilih kobilic hebrejske znake. Skombiniral je iz njih nasled* nje stavke, ki jim ni nihče vedel pra* vega zmisla: Jakob je pravičen. Go* spod dovoljuje Jakobu zbirati zaklade. Poslal bo Jakoba, ki ga je izgnal last* noročno in druge zakrknjence z njim. V teh zmedenih in izmišljenih bese* dah so tedaj premnogi videli svarilo, ki so ga v lahkovernem 17. veku tol* mačili na najrazličnejše načine.)
Cmureška kronika nadaljuje: Kobi* lice so se spustile na polja in pokrile zemljo približno čevelj (15 cm) viso* ko. Bilo jih je toliko, da je ležala plast vrh plasti. Drevesa so bila z njimi po* krita od debla do lističa. Bila so tako obtežena, da so se za roko debele veje lomile pod njimi. Zvečer so bile že ta* ko site, da niso hotele več žreti. Na* slednje jutro jih je prebivalstvo z vo* jaško pomočjo odganjalo s strelja* njem, ognjem in dimom, s pokanjem z biči, vihtenjem ponjav in s šibami. Škoda ni bila posebno velika. Kako ogromen je moral biti ta roj, izhaja iz dejstva, da je dvig k nadaljnjemu pole* tu trajal cele štiri ure. Na Štajerskem so se v tedanjih časih povsod, kjer so se pojavile kobilice, posluževali te tak* tike za odganjanje. In medtem ko se je Štajerska otresala nadležnih gostov, so kobilice na Madžarskem še dolgo vznemirjale ljudi in pustošile polja in travnike.
V prejšnjih časih jc veljalo pravilo, da se kobilice tam, kjer se pojavijo enkrat, ponovc tri leta po vrsti in šele potem izginejo za daljšo dobo.
Sredstva, s katerimi so preganjali ko* bilice v starih časih, so torej bila kaj primitivna. Zato ni čudno, da je bila škoda navadno zelo velika. Danes upo* rabljajo zoper nadlego kobilčjega ro* du modernejše pripomočke. More in pokončujejo jih z metalci plamenov, a
tudî s strupi, ki jifi mečejo iz letal. Ta metoda se jc pred par leti jako dobro obnesla v južni Rusiji, kjer so se bile kobilice pojavile v ogromnem številu. Kako strahoten lahko postane naval kobilic, o tem priča tudi pripovedova* nje očividcev, ki so jih videli leteti čez morje. Polet kobilčjih rojev čez Sue* ški prekop ni baje nič posebnega. Več* krat so jih videli, kako se v kilomc* terskih oblakih vlečejo iz Male Azije proti Egiptu. Deželo faraonov rado vznemirjajo že od pamtiveka. Afrika jim je všeč posebno zaradi tega, ker uspeva tam zarod dobro tudi v naj* večji suši.
Izkušnje pričajo, da ne ustavi mo* gočnih rojev kobilic niti morje, če ho* čejo priti iz enega kraja drugam. Leta 1890. je plula ladja »Princesa Amalija« po Rdečem morju nepretrgoma tri in trideset ur. Ves ta čas si je morala re* zati pot skozi valove — kobilic, ki so se pozibavale na morski površini in butale ob ladjo, da sc je voda odbijala s posebnim šumom.
гаагаатеававааааваааввававвввавававаааааваа
Turki v Turčijo
Zadnjih 10 let se nadaljuje izseljevanje, ki bo dalo balkanskim deželam in azijskemu obrežju precej drugačno obeležje, nego ga .ie imelo doslej. Po določilih miru v Lausanini ie moralo na sto tisoče Grkov zapustiti pokrajine, kamor so se že pred daljšim časom doselili iz pretesne domovine. Nasprotno-pa tisoči Turkov ostavljaio He-lado in se vračajo v skoraj pozabljeno domačijo svojth očetov. Danes morajo poslednji ostanki osmanskih zavojevalcev dati slovo Bolgariji, da se umaknejo Makedoncem, ki so se pred leti in leti zatekli v Ana-tolijo. Tako ie ukazal Kenial paša. Ghazi hoče zbrati vse turške živlie ter jih premlad ti pod zastavo polmeseca. Ali marsikomu ie težko pr; srcu, ko se poslavlja od ognjišča. Že dolgo se ti ljudje niso več imeli za tu.ice v deželi, ki so si j<o izvolili za bivališče, zakaj potrpežljivi bol«arski narod je pustil te delavne in skromne ljudi, da so živeli po svojih običajih. Moderni Turki pa jih bodo nemara dokaj časa šteli •za tujce.
ODKOD TOPAZ
Naziv topaz izhaja iz gtf.čine: topazos ali topazlon pomeni v svojem korenu »uganiti«. Stari Pisci poročajo, da se ie ta dragi kamen našel na otoku Tcvpazu. imenovanem takisto zaradi večne megle, ki tra je zastirala in je bil položaj ostrova venomer uganka za pomorščake.
— 462 —
Obličje Mehike
Mehika je približno tako velika ka» kor Anglija, Francija, Nemčija in Ita» Hja skupaj. Severna Mehika je v glav» nem ogromna, večinoma dobrih 2000 m nad morjem ležeča visoka ravan, iz nje pa se zopet dvigajo do 1000 m vi» soka gorovja, pod katerimi se svet mestoma razpušča v manjše zaravni.
Srednjeameriška Mehika, ki obsega kakšen osmi del dežele, je v glavnem
obraščena z listjem. Tudi takšna drevc» sa najdeš tu, ki vobče nimajo debla, ampak se takoj pri tleh razčlenijo liki leščevje, ki pa so tako velika kakor na» ši hrasti. Mnoga med njimi poganjajo zgolj liste, druga so pusta ali pokrita s cvetovi, tretja zopet poganjajo list» je in cvetje hkrati; cvctje pa je vseh barv, nadahnjeno rdeče in sveže, med njim vidiš svetlikajoče oranžne cveto»
tropsko niža v jc, na katerem najdemo zopet planine in do 4000 m visoke ognjenike.
Rastlinstvo teh krajev s svojo tiso» čero raznoterostjo in velikostjo, je v primeri s floro naših krajev, kakor najrazkošnejši barok proti mirnemu klasicizmu ali pa kakor sijajna kato» liška katedrala proti puritanski cerkvi. Tu nahajamo drevesa, čijih debla in veje pokrivajo rdeči, na njih ležeči plodovi, tako da se nam že ne zde več drevesa, ampak ogromne korale. Kro» šnje drugih dreves se zopet plosko ši» rijo in poleg njih rastejo velikanska debla, ki so samo na vršiču smešno
ve, rumeno plameneče, zaprto rdeče rože, ki si pošepetavajo skrivnosti pragozda. Med vsem tem pa se širi na tisoče ovijalk, ki plezajo gori po deb» lu, padajo zopet prešerno navzdol, sc spletajo v vesele vence listov in cvetja ali pa postanejo zlobne pošasti, pod katerimi zamre sleherno življenje. In na drevesih rastejo zopet rastline, de» bele kakteje, orhideje in njih pestri ogromni cvetovi zevajo iz njih liki vab» ljivi grehi, zajedalci, ki so sami na se» bi nezmožni, da bi se povzpeli k soin» eu, pa si pomagajo k njegovi luči po drugih.
Pogled na glavno mesto Mehike

Kdor vidi to bohotno življenje, ne jedkimi in strupenimi tekočinami, 'de strmi več nad oznanilom, da se morajo se zaduši rastje, ki poganja vzdolž ti« v deževju železniške proge škropiti z
Popocatepetl(pogled z letala)
ra in ne preraste tračnic ter ne spre» meni proge v divji pragozd.
Ni golo naključje, da jc glavno orod* je dninarja v tej deželi maheta, meč, ki mu služi v boju z divjo prirodo. jenje kave, sladkornega trsa in banan ni težko, zakaj te rastline rastejo ka= kor plevel. To, kar zahteva delo, je čiščenje, boj zoper prirodo. Zato naj= deš povsod belo oblečenega Indijanca z maheto, ki je postala naravnost sim= bol dežele zategadelj, ker rastline pri vsakem koraku ovirajo človeka.
Tropski svet pa je samo del na ču= desih tako bogate Mehike. Mehiška vis soka ravnica se od tega sveta tako razlikuje, kakor morda Sicilija od Šved= ske. Neskončne daljave te ravnice z raztresenimi indijanskimi naselji in si= jajnimi baročnimi cerkvami spomins jajo na Kastiljo.
Tukaj raste neskončno mnogo raz=
'nih kaktej. Poznavalci so jih našteli nad pet sto vrst. In še vedno odkrijejo kakšno novo. Najdeš pa tudi pritlikav ve kakteje, ki ne zrastejo višje kakor za prst, okrogle kakteje, ki imajo po* dobo velikih, napol zasutih, bodičastih buč, velikanske kakteje, z zelenim, re= brastim deblom, ki se dvigajo kakor drevesa visoko v zrak, kakteje, ki spos minjajo na orgle, ker se njih debla dvis gajo drugo poleg drugega in napravlja* jo vtis piščali. Tudi so kakteje, ki ima» jo podobo svečnikov, celo svetih sveč« nikov Židov in kaktejesovijalke, kojih veje se obročkajo in vijejo kakor kače, ki si jih vznemiril v gnezdu.
Eno najlepših pokrajin s kaktejami sem videl med El Organonom in Oas xaco. Ondotna pokrajina je po moji sodbi pač brez primere. Na vseh гег brih in jezikih stoje kakteje, ki lezejo iz vseh razpok in plezajo v višino, kas kor bi hotele naskočiti rebri — pa so vendar čisto mirne. Človek strmi nad čarobnostjo in groteskno fantastičnost* jo njihovih oblik. Celo takrat, ko cve* tejo, so kakteje jedva prijaznejše. Njih nežni cvetovi sc vidijo kakor tuji, ne kakor rastline, ampak kakor metulji, ki so zablodiii in so pomotoma sedli nanje.
Vse te rastline, cclo rastlino sisal v Yukatanu pa prekaša v pomembnosti in vrednosti neke vrste agava, ki ji pravijo maguey. To je prava rastlina mehiške visoke ravnice, kjer se širi v neskončni prostranosti. Jezdec z ogromnim sombrerom (slamnikom) na glavi, ki jaše skozi divjino agav, za
katero sc dviga s snegom pokrit, dU meč se vulkan, je pač tipična slika Me* hike. Maguey jc dobra za vse in tudi daje vse. Iz nje delajo žganje, papir in kis, njena vlakenca plcto in tko, nje* ni listi nudijo revnemu Indijancu cclo materijal za streho.
Med visoko ravnico in tropskim nis žavjem, v višini kakih 800 do 1800 m pa je tretja pokrajina, koje tempera» tura in vegetacija odgovarjata približa no našim subtropskim krajem. Priro» da je tam milejša in ugodnejša,, nc ustvarja samo zato, da bi takoj zatem uničevala. Tu rastejo kava, bombaž, oranže in citrone in drugi sadovi src* dozemskih dežel.
Te tri cone pa še ne izčrpajo poseb* nosti Mehike! V gorah najdemo še če* trti in celo peti pas. Veliki gozdovi iglavcev in gorskih pašnikov sporni* njajo na pokrajine evropskega .severa in na Alpe. In čisto gori na rebrih Pi= ca Orizaba, Popocatepetla in Ixtacb huatla so pokrajine večnega snega ka* kor na dalekem severu.
Sanjski ključ
Mlad dijak je neki dan vprašal lorda Balfoura, kaj je diplomacija. »Dogodbico vam povem«, je pričel poštami državnik. »Nekemu monarhu na iztoku se je sanjalo, da so mu izpadli eden za drugim vsi zobje. Ko se je prebudil, je poklical der-viša in ga vprašal, kaj sanje pomenijo. Derviš ni bil diplomat in je dejal vladarju: Gospodar, tvoj sen znači žalost: zobje so tvoja deca; vsi ti bodo pomrli in jokal boš za njimi. — V prehudi tegobi je vladalcc ukazal neprevidnega tolmača nabosti na kol. Potlej je pozval drugega derviša. Ta pa je bil diplomat... Raduj se, gospodar, je rekel kralju. Zobje predstavljajo tvoje otroke. Bogovi, ki te ščitijo, ti bodo podaljšali življenje tako, da boš preživel vse svoje potomce, in sicer sebi v veliko veselje, tvojim narodom pa v veliko srečo... Nâ tole mošnjo, polno zlata, mu veli vladar ves navdušen, tvojo svetost častim in ljubim tvojo modrost ... Evo vam, sinko,« je zaključil lord Balfour, »kaj se pravi diplomacija.«
Paul Etliot
Življenje in smrt — —
= Izaka Mombla
Izak Momblo ni bil Jud, samo človek zelo blagega značaja, s plešasto, jajčasto glavo, ki je ob koncu svoje brade prehajala skoro v konico. Imel je najmanjšo službo pri največji električni družbi in je dobival za svoje delo zelo malo denarja. Z njegovim zdravjem bi ne bilo tako slabo, če bi bil imel več življenske sile, toda napor, da bi prebavljal svojo jed, je bil zanj pač preveč.
Nihče v tovarni ni vedel, kaj je delal. Tudi on sam ne. Če je nehal delovati kak mali aparat, so ga poslali k Izaku, ki je sedel na visokem stolu, med žicami in armaturami in si tu pa tam obrisal svoje naočnike. Potem je prijel mali aparat, da je obrisal prah s plošče, par-krat privil vijak in ga zvezal s suho baterijo.
Ko se je njegov želodec toliko poslabšal, da je prenesel le še kuhano belo ku-retino, se je neki visok mož z okroglo lobanjo, ki je bila še bolj plešasta od njegove, privadil, da je v restavraciji vedno sedel k mizi, kjer ga je moral Izak nehote opazovati. Visoki mož z mastnim tilnikom je vtaknil prt za ovratnik, razprostrl komolce kakor pingvini peroti in je mogel zavžiti tucat ostrig, lonec juhe, telečjo pečenko z rjavo omako in štirinajst češpljevih cmokov ali morda omleto iz dvanajstih jajc, govejo pečenko s kuhanim krompirjem in tri porcije pudinga — vse to v času, ki ga je potreboval Izak Momblo za žvečenje svoje kuhane kure.
Izak ga je pričel prezirati, sovražiti in končno mu je želel celo zlo. Ne preveč, toda neprestano vznemirjen je mislil na tega moža v tovarni in v svoji izbi, na cesti in na železnici.
Neko nedeljo je Momblo sklenil, da spravi visokega moža s sveta. Všeč mu je bila misel, da je to edina mirno in dobro premišljena odločitev njegovega življenja.
Ko je nekoč zvečer čakal na svojo kuhano kuro, je prijel za vilice in jih spra-. vil v žep. Doma in v raznih trenutkih tudi v tovarni je pilil konice na vilicah in s pomočjo starega leksikona je našel natančno mesto na človeški lobanji, kjer je sunek z ostrim orodjem smrtonosen. Pozneje je zahteval, da mora priti ta stara knjiga pred sodnike in porotniki so si ogledovali stran s fotografijo lobanje.
Zvečer je vzel nabrušene vilice s seboj v restavracijo. Visoki mož je bil izredno lačen in je pričel z dvema tucatoma ostrig.
Baš ko se je sklonil nad svinjsko kračo, je Izak vstal, razgrnil skrbno prtič čez svoj sedež in vzel vilice iz žepa. Našel je vdolbino na lobanji visokega moža, ki je odgovarjala črki K na sliki v leksikonu in je sunil z vso močjo nabrušene vilice v lobanjo. Visoki mož se je stresel in ostal pri mizi z naslonjenimi komolci, z vrha njegove glave pa so molile vilice. Zaradi napora pri dejanju je moral Izak sesti. Ker je bil njegov stol med vsemi edini prost, je sedel nanj in se oddahnil. Natakarice so tekale sem in tja, vsi so jedli naprej, visoki mož pa se je sklonil z vilicami v lobanji na mizo. Nihče se ni brigal zanj, dokler ni zakričala neka natakarica. Ljudje so vstali, spustili svoje prtiče na tla, pre vrgli kozarce in premikali stole. Nekdo je poklical policijo. Kmalu so se zbrali ljudje okoli trupla visokega moža.
Šele potem ko so odnesli truplo in izpraznili restavracijo, je nagovoril Izak detektiva, ki je bil ostal v dvorani. Izpovedal je, da je on umoril moža. »Neumnost!« je rekel detektiv. Izak je zardel in ponovil svojo izpoved glasneje, vljudno, toda prepričevalno. Detektiv ga je
izročil službujočemu policaju, ki je, čeprav ni mogel verjeti, naročil jetniški voz. Na policiji je ponovil svojo zgodbo in narednik ga je slednjič dal zapreti. Prav nič ni bil podoben morilcu. Bilo je nesmiselno aretirati tako blagega moža, saj ga vendar nobeno porotno sodišče ne bo obsodilo.
Toda Izak je bil pred poroto še bolj vztrajen. Nikoli ni mislil, da ima toliko prijateljev. Elegantno oblečeni gospodje, uradniki družbe, za katero je delal in ki jih ni bil še videl, so pričali, da v vseh tridesetih letih ni zamudil niti enega delovnega dneva, da je podpisal državno posojilo in da bo družba zaradi njegovega dolgega zapora trpela škodo. Izak se je čudil, toda ni odnehal. Le neradi so ga spoznali porotniki za krivega in priporočali milo sodbo.
Imel je baš še toliko moči, da je prikimal svojemu dejanju, ko je razglasil sodnik smrtno obsodbo na električnem stolu. Reporterji so slavili obtoženčevo hladnokrvnost. V jetnišnici so storili vse, da mu olajšajo trpljenje. Jetniški zdravnik je prisostvoval sodni obravnavi in je vedel za Izakove bolečine. Pošiljal mu je jedi, ki jih je zahteval. V nekaj dneh se je nabralo v njem toliko energije, kolikor bi je tam. zunaj nikoli ne mogel nabrati. Pazniki so nehali paziti nanj in vrat smrtne celice niso zapirali niti ponoči. Izak je to opazil in vljudno protestiral. Ni hotel imeti nikakih prednosti, pa tudi zaradi sojetnikov ni maral nobenih olajšav.
Medtem so mu poročila o njegovem procesu pridobila naklonjenost javnosti in guverner je dobival dnevno iz vseh kotov države prošnje za pomilostitev. Izakovi prijatelji so ga skušali rešiti s predlogi, naj se preišče njegovo duševno stanje.
Ko se je bližal dan usmrtitve, so pričeli elektrikarji pripravljati stol in Izak, ki je mirno motril njih delo, jim je pomagal popravljati pokvarjeno stikalo, ki ga očividno niso znali popraviti.
Zunaj so podvojili svoja prizadevanja. Ustanovili so se posebni odbori in psihiatri v državi so se ločili v dva enako močna tabora. Eni so hoteli secirati Momblove možgane, drugi pa bi ga rajši opazovali živega. Jetniški ravnatelj je postal nervozen, pazniki so pretili, da bodo ušli in celo vrhovni elektrikar, ki je prisostvoval osemdesetim usmrtitvam, se je čutil potrtega. Izak je govoril ž njim vsak dan in ga na vsak način skušal prepričati, da mu ne bo očital ničesar.
Izaka naj bi kadarkoli po polnoči peljali na električni stol. Novinarji so zahtevali, da smejo prisostvovati usmrtitvi, člani »Zveze proti smrtni kazni«, ojačeni z raznimi radovoljnimi odbori, pa so se sprehajali pred jetnišnico. Jetnik sam je bil dobro razpoložen, toda splošna potrtost je pričela vplivati tudi nanj.
Ko so mu prinesli porcijo kuhane kure, so se zasvetile za naočniki njegove mirne, sive oči. Začutil je željo po obilni jedači, po težko prebavljivih stvareh, ki so mu jih že pred leti prepovedali vsi zdravniki. Zahteval je ostrigam slične školjke, velikega morskega raka, pečeno svinjsko kračo s cvetačo in kostanji, puding z mrzlo in trdo. omako in torto.
Prinesli so mu jedačo na veliki deski in vsako jed posebej fotografirali. Ko je Izak zavžival praženo svinjsko kračo, je dovolil za trenutek ugasniti luč, da so ga mogli fotografirati. Ko je končal s torto, so se začuli s ceste veseli klici in sel je ves zasopihan planil v celico. V roki je imel pergament, ki mu ga je jetniški ravnatelj iztrgal iz roke.
»Pomilostitev,« je rekel in elektrikarji so segli po svojih klobukih in plaščih.
Izak Momblo je sedel, kakor da ne razume nič. Z žlico v roki je strmel v krožnike pred seboj. Njegov obraz je lahno zardel, potem je vzdihnil in vstal. Pritekel je paznik z njegovo suknjo.
»Svobodni ste!« je rekel in udaril Mombla po rami, da je zakašljal.
Drugi so bili tako zaposleni z besedami, da niso niti videli, kdaj je Izak izginil. Na malem hodniku se je ozrl. Nikogar ni bilo. Splazil se je po prstih v zadnji del jetnišnice, kjer je samevala smrtna celica s stolom. V želodcu ga je vščip-nilo. Odložil je suknjo in pričel poskušati stikala in žične vode. V kotu je našel tuljavo z izolirano žico, odvezal od nje dva kosa in privil gumb za stikalno ploščo. Zadnje dni je videl elektrikarje pri delu in je dobro vedel, kaj mora storiti.
»Kakšna zveza!« je rekel leno in spravil v red razrahljani vijak.
Ko je bilo vse gotovo, je sedel na stol, privezal kontakt okoli leve noge in čakal z gumbom v roki. Ni se mu mudilo, saj je bilo skoro izključeno, da bi ga kdo motil. Pričel je misliti na vse mogoče stvari ter bi bil kmalu zaspal, da ga ni prisilil krč v črevesih k pritisku na gumb — in tok je švignil skozi njegovo telo.
V njegovem žepu so našli sežgano pomilostitev.
Ilustracije vrezni v les Elo Justin
Dr. M. Schips
AH Imajo čebele spomin =
- za čas?
Naziiramijie, da imajo čebele spomin za čas, je zelo razširjeno. Priložnostna opazovanja so pokazala, da obiskujejo čebele ob gotovem času, n. pr. v goto-vi!h dopoldanskih urah, gotove cvetove. Taiko se je med drugim ugotovilo, da so čebele nekega kraja samo do enajstih dopoldne obletavale ajdove cvete, čeprav sta bita vonj in barva 'cvetov vsaj za človeška čutila ves dan ena in ista. Fonel poroča v svoji knjigi o čutnem življenju žuželk, da so čebele, ki so nekoč odkrile sladkarijo na njegovli mizi za zajtrk, vsako jutro redino priletele v obisk ob istem času; in tudi marsikdo dtrugi je v svojo jezo prišel do enake ugotovitve. Smotrena raziskavama o tem vprašanju pa so bila izvršena šele v novejšem času v zoološkem zavodu monakovske univerze.
Pri tem se je pokazalo, da razpolagajo čebele v resnici z začudljivo sigurnim in prilagodljivim spominom za čas. Poskusi so bili narejeni na podlagi talko zvatne »dresunne metode« na prostem, in sicer s čebelami, ki so Jih posebej zaznamovali. Čebelam so predložili v dveh določenih dnevnih urah skozi 4 do 14 dni skodelice s hrano. Ce nii bila hrana pripravi jena ob določenem času. so se poja vlile ob določeni uiri pri krmišču, kjer so iztezale syoje rilçlke in trdovratno preiskale praizne posodiice za brano. Ce pa je dresurni čas že minil, se niso več pojavile. Na ta način so se dale čebele za vsak poljuben čas dneva uspešno Idlresirati; preložitev dresurnega časa na novo uro se je uredila že po 1 ali 2 dneh. Ena in ista skupina čebel se je dala dresiratl; celo za več sestankov obenem; živali so si zapomnile čas do treh dresur naenkrat v dveuimih presledkih. Dresure so se posrečile celo tedaj, če so posamezne čebele izhajale iz različnih panjev, oid raznih rojev ali pa če so bili pain'ji daleč narazen- od krmišča. Pri tem se je še pokazalo, da zavisi ta spomin čebel za čas v znatni meri tudi od vplivov okolice, n. pr. od menjave svetlobe in temperature. Tako so n. pr. zdresirali čebele v ternmBdi pri konstantni električni razsvetljavi, pri
konstantni vlagi zraka in pri konstantni toploti ob poljubnem dnevnem času, da, oelo za nočne ure.
•lasno je, da moramo, če si hočemo razložiti ta pojav, mlisliti na orgamično utemeljen občutek za čas, kakor se na primer ritmično pojavlja občutek lakote. Da pa ne gre v tem primeru zgolj za »želodčno uro«, izhaja že iz dejstva, ker oddajajo čebele vso nabrano hrano zopet v ulnjaku. Srednje črevo čebel se izkaže pri preiskavah ob kateremkoli času dneva za polno, tako, da je jedva mogoče govoriti o občutku gladu. Tudi se je pokazalo, da je dnesura mogoča na pelodu, ki se nosli na nogah In ne v želodcu v čebelnjak.
Ce že ne moremo dokazati zavisnosti tega spomina za čas na podlagi orga-ničnega ritma, vendar ni posebno težko spoznati, kakšen je biološki pomen te sposobnosti čebel. Kajti razen, že omenjene ajde imamo še celo vrsto hranll-nMi rastlin, ki medijo iin daiiejo cvetni prah le ob gotovem času, ki je zelo tesno omejen.- Saj je n. pr. znano, da se gotovi cvetovi odpirajo le ob gotovem dnevnem času. dejstvo, ki ga porabljajo za sestavo nekakšne »cvetlične ure«. Sposobnost čebeli, da se priučijo novi razdelitvi tega časa že v 1 ali 2 dlneh, nudi živalieam lahko razvidno prednost, zakaj na ta načfiin se ognejo nepravilnega iskanja po cvetovih najkasneje drugi dan.
Značilno pa ostane dejstvo-, da se posrečijo dresurni poskusi le pri 24 urnem ritmu. Poskusi, narejenii v temnici z namenom, da bi se čebele privadile , 19 ur trajajočemu rlilbmu, se niso obnesli. Čebele so se pojavljale ce'lo po tednih trajajo® dre sur,i tisti dan, ko se je začelo krmljenje ne po 19, marveč po 24-uirni razdelitvi! časa. Zd!i se, da je v tem podedovana navada na naš dnevni ritem1.
Lttây Drwnmond'Hay
V novi svetovni prestolnici
Nanking — vzor bodočega velemesta
Odkar so zavzeli Peking kitajski na- ne tako dolgo, dokler ne bodo prepe-cionatisti, je postal Nanking glavno me- ljani smrtni ostanki Sunjatsena, »očeta sto nacionalistične Kitajske, čeprav so kitajske republike« iz petih parad Pi-
a/vorili, da ne bo kitajski narod nikoli naklonil svoje ljubezni Nankingu, vsaj
junsa na zapadnih gričih pri Pekingu v mavzolej na Škrlatni gori, ki je stal
dva milijona dolarjev. Do razkošne grobnice vodi 365 stopnic.
Nanking je mesto s. prastaro zgodovino in se razteza daleč preko meja slovitega mestnega zidu, ki. obsega kakšnih 26 milj. V mestu živi okoli poldrugi milijon ljudi. Nanking v klima-tičnem pogledu ne more biti idealno središče nacionalistične Kitajske. Poleti vlada strašna vročina in prah, pozimi pa strupen mraz. Inozemski diplomatski zbor, ki je zabarikadiran za zidovi poslaniškega dela, se upira stalni nastanitvi v novi prestolnici. Trenutno nima Nanking niti kanalizacije niti dovolj elektrike. Življenski pogoji so precej primitivni in nezdravi za Evropce in Američane. Edina velika glavna cesta Kungšanroad, ki so jo prav za prav zgradili za prevoz smrtnih ostankov Sunjatsena, deli mesto na dve polovici. Porušili so hiše in stanovanja, kjer so živele številne družine, in še danes je videti ostanke človeških bivališč vzdolž široke ceste. Na levi in desni glavne ceste pa se vijejo stare kitajske ulice in se izgubljajo v polju, ki se drži starega mesta ali pa končujejo v labirint-skih hodnikih stare naselbine. Kitajskih trgovin in prodajaln je brez števila. Kitajske restavracije, gledališča, kinematografi, kitajski hoteli vseh stopenj, vladni uradi — vse je bilo ovešeno z lesami, ki so ščitile prostore pred vročim sclncem.
Dr. C. T. Wang, vnanji minister, živi v vili pokojnega dr. Smitha, ki so ga kitajski uporniki ustrelili v vrtu brit-skega konzulata. Predsednik Čangkaj-šek ima svojo »belo hišo« v mestu.-Dalje ima svoje letovališče v okrožju in hišico z vrtičkom ob vznožju Škrlatne gore. Ulice niso tlakovane, izvzemši glavno cesto. Gosti oblaki pralni spremljajo voz ali kolesarja. Avtomobil se prikaže le redko. Na ulicah je videti ' zelo malo Kitajcev v evropski obleki. Na obeli svojih potovanjih po Kitajskem nisem videla niti ene Kitajke v evropski obleki. Samo nekateri vladni uradniki se ob posebnih prilikah oblečejo po naše.
Čangkajšek bi rad ustvaril iz Nan-kinga vzorno kitajsko mesto in če bi se njegove odredbe izvajale, bi postal Nanking res v najkrajšem jjasu vzorno mesto velikega sveta. Prepovedal je kajenje v armadi, odpravil tako zvane Singšong hiše ter vse oblike nočnega življenja. V primeri z drugimi kitajski-
mi mesti, kjer oznanja neprestano žvenkljanje pločevinastih koščkov bližino hotela ali čajnice, je Nanking miren. Nankinška policija bi delala čast vsakemu mestu. Videla sem zelo pametne, vzorno vnete in sijajno izvež-bane policaje, kakršnih ne najdeš nikjer drugje na Kitajskem. Nadzirali so promet z veliko vljudnostjo in inteligenco. Število tujcev se je po zadnjem uporu skrčilo, čeprav se .je kolonija nemških učiteljev, profesorjev in misijonarjev znatno pomnožila.
Kitajci niso posebno zadovoljni z novo prestolnico, čeprav želijo, da bi se mesto uredilo po zapadnih vzorih, za kar so žrtvovali že težke milijone angleških funtov. S tem denarjem so marsikaj obnovili in modernizirali. Znameniti zapadni strokovnjaki se trudijo, da bi mesto izgradili še naprej, dokler ne postane eno najlepših mest na svetu. Ameriški arhitekt Henry K. Murpihy, ki je dolgo proučeval primerjavo kitajske arhitekture z zapadno stavbno umetnostjo, mi je pokazal cele svežnje načrtov za javne, državne in zasebne zgradbe, ki bodo vstale iz peščenih tal starega Nankinga kot spomeniki napredka in smisla za umetnost mlade nacionalistične Kitajske. Inženjer in mestni stavbni svetnik Goodrich vidi bodoči Nanking kot ultramoderno velemesto, "o sredi rije ga bo tekla velereka kakor I emza, Seina ali reka sv. Lovrenca pri Uuebecu. Planinska scenerija Nankinga prekaša v tem pogledu vsa druga glavna mesta. V načftu je «graditev štirideset čevljev širokega in dva in dvajset milj dolgega buljvara. Nanking bo nekakšna kombinacija rimskih gričev. V načrtu je boljši cestni sistem kakor v Washingtonu in Parizu; mesto dobi tudi mnogo parkov in vrtnih poti. Slovito Lotuško jezero bo spremenjeno v park, grob Sunjatsena na Škrlatni gori pa bo obdajal velik vrt. Pripravlja se tudi živalski vrt, botanični vrt in rastlinjak. Zgradili bodo tudi sedem novih šol.
Novi Nanking bo lepo in slikovito mesto, čim bodo izvedeni omenjeni načrti. Sčasoma bo tvorilo celoto s Pukovom na drugi strani reke. To bo nekakšna Budimpešta nebeškega cesarstva in vogelni kamen trgovine in industrije. (Glej tudi članka »Eva Čang, prva kitajska novinarka« in »Milijoni umirajo od lakote« na platnicah).
„Svetniki zadnjih dni" =
V prvi polovici minulega stoletja je bila Amerika v nekakšni verski vro* čici. Od mesta do mesta, od vasi do vasi so romali pridigarji in oznanjali pokoro. Z gorečimi besedami so opo* minjali grešnike, po večini preproste kmetice, naj bodo pokorni Bogu, ki kaznuje nepokorneže z ognjem in me* čem. Pojavljali so se navadno v sku» pinah, včasi na tucate, da celo na sto* tine. Tako ni bilo nič čudnega, da so celo iz preprostega ljudstva jeli vsta* jati možje, ki so se imeli sami za pre* roke božje.
Bog, kakor je Joseph pripovedoval svo* jim privržencem, na neki grič, kjer je pod nebeškim vodstvom odkril zlati plošči. Na njih je stalo v skrivnostnih črkah poročilo, pripovedujoče, da so izgubljeni rodovi Izraela prišli v Ame* riko, kjer so prišli pri Bogu v nemilost in so Se spremenili v Lamanite, ki so jih imeli pogrešno za Indijance. Joseph Smith se je čutil poklicanega, da spre* obrača Lamanite in je dodal sv. pismu še tretji testament. Zlati plošči, na katerih je stalo tisto poročilo o Izrael* cih in ki bi bili lahko pred svetom iz*
Glavna ulica v Sait Lake Citv
Ni golo naključje, če imajo ameriške sekte po večini izvor v Massachusettsu in v okoliških novoangleških državah, v domovini puritancev. Zdi se celo, da je imelo rezko ozračje novoangleških gričev in morske pokrajine New Yor* ka močan vpliv na ostro versko vzgo* jo in mišljenje prebivalcev. Vsekakor je tukaj nastalo na stotine sekt, ki pa so po večini komaj znane po imenih. Ena med njimi pa ni pozabljena: to so mormoni, »svetniki zadnjih dni«.
Spomladi 1. 1830. (meseca aprila) to* rej pred sto leti, se je pojavil v malem kraju Fayette, (v državi New York) nov prerok, 25*letni Joseph Smith. V znamenju posebne milosti ga jc vodil
pricafi. da >e sam Bog poveril Smitha s tako važnim poslanstvom na zemlji, sta takoj po razodetju izginili v nebo, kamor ju je bil odnesel nadangel Mi* hael. '
Razvojna leta mormoncev, ki so bih v početku samo krajevnega pomena; se le nekoliko razlikujejo od drugih sličnih sekt. Ko pa je gibanje v poznej* ših desetletjih dobilo še narodnosten pomen in so nastopili velik pohod na zapad, se jim je postavilo po robu ve* liko število ameriškega ljudstva in ameriške vlime. Joseph Smith je umrl mučeniške smrti. V roke ga je dobila pobesnela množica. Smithova smrt je rešila sekto pred sigurnim notranjim
razpadom. Verniki, kar jih je ostalo, pa so nastopili sloviti pohod v puščaš vo, obljubljeni • deželi naproti. Njih vodja je postal veliki državnik Brigs ham Young. Pod njegovim vodstvom .so ustanovili — navzlic odporu vlade, ki je često pošiljala nad nje vojaške čete, državo Utah s prestolnico Sait Lake City.
Tu ni mogoče razpravljati na široko o zgodovini mormonstva. Omenjamo samo nekatere značilnosti: uvedba in odprava mnogoženstva. odkritje zlatih rudnikov, srebra in bakra v sosednih državah, vladne vojne pohode, proti
se milijonsko pomnožili. Država Utah cvete, rodi in je bogata. Mormonski zaklad je vreden milijone. V mormons skih glavah se je porodil načrt velike* ga ameriškega sladkornega trusta. Njih investicije v železniških progah, v ba* krenih rudnikih in premogovnikih so ogromne. V gmotnem oziru so se pre* ročanstva Josepha Smitha popolnoma uresničila. Utah je danes tista ameris ška država, kjer je najmanj zločinov, največ bogastva, ki lahko pokaže naj* manjšo umrljivost in najboljše šolstvo.
Mormonstvo se je moglo držati sas mo zaradi tega, ker je tipično ameriška
Mormonska katedrala v Sait Lake City, kjer se vrši svetovni kongres pri•
padnikov mormonske sekte
mormonom in prilagoditev mormons skega sistema ameriški zvezni ustavi.
Danes, po sto letih, seže pomen in vpliv nekoč tako preproste sekte, ki zahteva od svojih vernikov še vedno desetino kosmatih dohodkov in jih tus di dobi, daleč preko meja države Utah. Mormoni pošiljajo svoje misijonarje sirom sveta, celo Evropa se jim ne more ubraniti. Samo v Nemčiji jih je 12.000. Novčiči prvih naseljencev so
vera. Prilagodilo se je v vsakem oziru miselnosti svoje dobe v nižjih plasteh ljudstva. Čeprav je bil Joseph Smith preprost in neizobražen človek, vendar je , spoznal idejo časa in jo je uporabil za svoje načrte. Ta misel pa je bila: pritisk proti neodkritemu zas padu. Tjakaj je obljubil voditi svoje ovce. On sam sicer ni doživel srečnega dneva, njegov naslednik Brigham Young pa je izvršil dejanje do kraja.
Smith je bil propovednik vere, • ki se je prilegala ameriškim možganom bolj nego vsak druga: vera, ki vodi k prak« tičnemu uspehu na zemlji, vera, ki se izraža v centih in dolarjih. Smith je obljubljal božjo milost in zemsko bo« gastvo in je imel uspeh. Njegovi pri* vrženci so se pomnožili in so šli z njim čez drn in strn. V praktičnem misticizmu je našel Američan minule« ga včka — kakor nekoč angleški pu« ritanec — izhod, ki mu je dal možnost delovati v interesu božjem hkratu tudi za osebne želje. Po mormonski veri je kmet ali tesar, ki skrbno orje njivo ali gradi hišo, na najboljši poti, da po« stane nadangel. Ta vera, si je dejal Smith, navaja ljudi k temu, da posta« jajo boljši delavci, jim nudi prilike, d.x si zaslužijo denarja, pripomore k njih blaginji in s tem podpre mormonsko sekto. To so misli, ki sc vedno nano« vo pojavljajo v anglosaških in mor« monskih glavah in ki so šc le v zadnjih desetletjih dobile pomen v Rotary klubih. Samo vera, ki obeta uspeh, ki tesno združuje nebeške in zemske ko« risti in ni vera trpljenja in muke, lah« ko uspeva na ameriških tleh.
»Svetniki zadnjih dni«, kakor sc mormoni sami imenujejo, so bili že od prvih početkov v državi Utah uspešni. Pojavili so se v časovno jako ugodnem trenutku. Zapad sc je bil tedaj razvi« jal z ogromnimi koraki. Utah je čez noč izgubila svoje osamljeno stališče in je postala središče med vzhodom in nanovo odkritim zapadom. Velika naj« dišča bakra, srebra in zlata v Nevadi, Coloradu. Mrmtani in Idahu so silno pripomogla, da so mormoni obogateli. Kljub napadom od zunaj in navzlic vsem notranjim uporom so ostali mor« moni možje na svojem mestu. K temu ni malo pripomoglo vodstvo in oseb« nost Brighama Younga, prvega mor« monskega proroka po Smithovi smrti.
Utah in mormoni so postali sčasoma zelo mogočni in bogati. Njih politični voditelji v washingtonskem kongresu so odposlanci cerkve. Reed Smoot, se« nator Utaha, skrbi v senatu za zviša« nje carin na sladkor in volno v prid zemske slave njegovih verskih so« mi.šliencev. Tako ni vzroka, da bi se čudili, kako so danes posejane nekoč nerodovitne doline v Utahu s cvctoči« mi kmečkimi domovi. Tudi vsa mor« monska mesta in vasi so imovite. Kjer je bila nekoč puščava, je danes cveto« čt država. Cerkev pa, ki je bila nekoč
obsovražena, stoji danes na trdnih no« gah in njena podjetja so tako priljub« ljena, da jih še najtreznejši bankirji v newyorškem Wall Strectu prav radi finansirajo. Cerkveni zaklad se je po» večal v istem razmerju kakor mormon» sko premoženje. Še vedno pobira cer» kev svetopisemsko desetino, katero verniki redno odrajtujejo. Zakaj? Ker mormoni verujejo, da sc jim vsaka da» jatev cerkvi povrne stotero. Vendar Utah noče biti najzadnje pribežališče »svetnikov«. Malo pred prihodom sod» nega dne bodo našli mormoni sveto« pisemski raj in novi Jeruzalem v drža« vi Missouri, v Jackson Countyju, kajti Utah je za nje samo njih biblično pro» gnanstvo, njih Babilon. Vendar so mormoni srečni. Dosedanja proročan« stva njihovih prorokov so se izpolnila, tako izpolnila, da se danes manj zani» majo za sodni dan in za bodoči Jeru» zalem kakor za prospeh Utaha, ki je vzorna ameriška država. (Glej tudi »Žis«, knjiga 2., str. 31.)
Najdaljše reke na svetu
Amerika nosi zvonec z Misisipijem (7200 km). Za njim pride Anmzona (5500 km), a katero se kosa azijski veletok Jenisej. P» tem prihajajo: Nil v Afriki (5400), Jan sise in Hcongho v Aziji (5200 in 4700). Poslednjo številko doeeza tudi Kongo v Afriki. Le. na v Aziji meri 4400. Megkoh (Azija) in Zambezi (Afrika) po 4200. Ob v Aziji 4100 km. Amur (Azija), Makenzij (Amerika) in Paranâ (Amerika) po 4000. V Evropi znaša Volga 3400,«a njo pa Donava 2800. V Franciji je Loire najdaljša reka — 1020 km. Za primerjavo še nekaj domačih voda: Mura 488 km, Drava 740 Soča 128, Sava 712 (Snvp v južni Franciji pa 148 km).
EGIPTSKA BIVALIŠČA
V vsej svoji dolgi zgodovini so stari Egipčani posvečalr več pažuie svojim grobom — posmrtnemu bivališču teles — nego hišam, kjer so stanovali za živa. To ie povsem logično. sai po njihovi veri so morali ti domovi mrtvecev trpeti toliko časa kolikor zagrobno življenje. Če so torej zahteval:, naj kra'.ieva Dalača traja nekoliko desetletij, se ie moral grob najmanjšega uradnika vsekati v živo skalo in ako bi se bil ognil človeški pohlepnosti, bi obstojal še dandanašnji. Zato ni čuda. če vemo dosti več o groben starih Egipčanov kakor o domova-lišču živih. Ako si hočemo prednčiti hiše Tut-ank-amonovih sodobnikov, ie umliivo, da nam ie proučevati niih grobnice. Ta vednost se je v zadnjem stoletju močno povečala. na sto'tine celo na tisoče rakev kraljevskih in drugačnih so razkrili in njihovo vsebino razgrnili pred človeško radovednostjo in radoglednostio.
rAnte Beg
Umetna gojitev užitnih gob
Pni nas je pač še malo znano, da je mogoče nekatere vrste najboljših jedilnih gob gojiti doma na vrtovih, travnikih, v kleteh, hlevih i. dr. Kitajci, ki so že več tisoč let pr. Kr. poznali celo vrsto užitnih gob ter z njimi živahno tržili, so tudi danes pravi mojstri v umetnem vzgajanju užitnih gob. Vzgajajo jih v gozdih in doma.
V	Evropi so najsp retnejši gojitelji užitnih gob Francozi in Italijani. V Italiji vzgajajo v velikih množinah neke vrste goban (polyporus tuberaster), katerega seme razpošiljajo po vsem svetu (pietra fungaja). V Franciji je posebno razvita kultura š a m p i n j o n o v (kuk-mak, pečemca). Že pred vojno so izvažali Francozi letno za najmanj 50 milijonov zlatih frankov na domu pridelanih šampinjonov. Po vojni so pričeli tu-dii v Nemčiji vsestransko vzgajati to najodličnejšo gobo, da se emaneipirajo francoskega uvoza.
V	naši državi se najbrže še nihče ne bavi z dobičkanosnim pridelovanjem šampinjonov, saj še na prostem rastočih malokje poznajo. Umetna gojitev šampinjonov nikakor ni tako komplicirana, da bi ne mogel marsikdo pri nas poskusiti ž njo. Najpripravnejiši kraji za to so kleti, prazni hlevi, cvetKnjaki. gnojne grede, za silo pa tudi zaboji ali proti mrazu iin svetlobi zavarovane grede na prostem, seve le od spomladi do zime. Glavno je, da imajo taki prostori zadostno toploto (15 do 25 stopinj), da se dajo prezračiti (toda brez prepiha!) in da so zasenčenli, oziroma temini, ker šampirkjon ne mara žarke svetlobe.
Ko smo izbrali primeren prostor, je treba pripraviti grede. V ta namen vzamemo konjski gnoj, ki je bil najmanj 1 teden pod konji, da je dobro preteptan in z gnojnico prepojen. Najboljši gnoj za ta namen dajo konji, Idi so krmljenj z ovsom in rezanico, a le malo s senom. Gnoj se z vilami toliko časa pretresa, da izpade iz njega zadnja še ne prepe-reila slama. Gnoju se lahko primeša četrt do ene tretjine presojane vrtne prsti. Ta mešanica se mora z vilami večkrat dobro premešati, končno pa zîH'ti v štirioglatl nad 1 m visoki kup. (Po potrebi se napravi več takih kupov.) Ako je vreme suho in vreče, če treba
od časa do časa kup poškropiti s posta-no vodo, še bolje pa z gnojnico, čez 8 do 10 dni se gnoj močno segreje (užge). Toploto doženemo, ako vtaknemo od časa do časa globoko v sredino gnoja leseno palico ter jo pustimo par minut v gnoju. Ko palico izvlečemo, je ista topla, nikakor pa ne sme biti vroča. Sedaj je čas, da kup znova razrne-oomo, nato pa ga stlačimo in z vilami zbijemo v prejšnjo velikost in obliko, a to tako, da pride vnarnji gnoj na znotraj kupa. Cez nadaljnjih 8 do 10 dni se kup zopet segreje, nakar ga na isti način zopet jazkoipljemo in znova skupaj zbijemo. Cez 5 do 6 dni potem je dosegel gnoj pravo toploto in mehkočo. Da je kup pravilno dozorel, se pozna po črno rjavkasti barvi in da. je tako masten in voljan, da se da stisniti v kepe, ne da bi razpadle. Iz kep se mora pri stiskanju pojaviti oljnata vlaga brez duha po konjski gnojnici. Sedaj je gnoj pripraven za grede in za saditev šampinjonov. Da ni postal kup presuh ali premoker, ga je bilo treba pokrivati z deskami ali slamo.
Iz pravilno dozorelega gnoja se napravijo 20 do 50 cm visoke trikotne grede (v obliki gramoznih kupov Ob cestah). Grede se še enkrat čvrsto stlačijo s pritiskanjem deske, se posipajo s pre-sejano prstjo, še bolje pa z gnojilnim mavcem. V kleti, hlevu ali cvetličnjaku se lahko napravi več takih gred tolilko vsaksebi, da je mogoče med njimi hoditi. Tudi ob zidu, oziroma stenah se lahko napravijo take grede. Ako ni pripravnega prostora na tleh, moremo napraviti grede tudi na policah, v zabojih ali vrh kake deske. (Glej slike).
Z izgotovljienimi gredami je treba par dni počakati ter meriti toploto v gnoju. Šele. kadar postane toplota v gnoju stalno 10—20°. vložimo v grede seme šampinjonov. Seme se ktutpi v večjih trgovinah semenja. Seme je zajeto v glinaste plošče liki oneka. Plošče ie treba pred vsačenjem dobro poškropiti din jih pustiti par dni z listjem ali slamo pokrite na prostem. Potem se raztotčejo v komade. ki imajlo pribMno velikost moškega palca. V gnoiine grede se nato napravijo Mcnie 10—20 cm vsaksebi, notri se vtakneio semenski kosi. nakar se hiikaie
dobro zamašijo z gimoijean. Grede se pokrijejo z listjem ali slamo, da ostane aoitkata enakomerna. Posebno je pokrivanje neobhodno, ako so grede na prostem. Cez 2—3 tedne — ves ta čas je treba prostor večkrat zračiti in grede nalahno poškropiti — opazimo, da pre-pregauo grede bele nitke, t. j, podgolbije ali miceliij. Sedaj šele odstranimo odeje (Kstje alli slamo), posipajimo grede 1 do 2 cim na debelo s presejano vrtno prstjo, ki smo j:i premešali zmletega miavca ter priitisnimo poslipo z desko trdn» na grede. Z iaibnim škropljenjem nadaljujemo po potrebi vsak drugi dan. Vsako jutro ki zvečer prostor prezračimo. Po nadaljnjih 3 tedtoih se pojavijo na gredah bele gobice. Alko prodrejo naanlkrat v množinah, je trefba med kocene sipati prst, ida se zaradi nastalih razpok ne posuši naslednji zarod. Mlade šampinšo-
ne pobiramo, dolkfler so še zaprti, t. j. dokler imajo klobukove robove še prli-tisnjeine h koceniu. Le za sušenje so dobre tudi popolnoma razprte gobe. Ne smemo pa gob rezati, ker bi v ostanke kocenov legle muhe jajčeca za črve, temveč gobice previdno ianuvamo, kakor bi jih odvrtali iz ze milje, nastale luknje pa zatlačimo z gnojem. Žetev traja 2 do 3 mesece-, v kleteh pa tudi do 6 mesecev. Ves ta čas limamo dan na dan sveže mlade gobe >za dom in prodajo. Alko napravimo 3—4 grede v različnih razdobjih, imamo sveže šam-p'tnjone skozi celo leto. Seve, ako imamo prostore s primerno toploto. Ol spomladi do pcizne jeseni pa je gojitev šampinjonov vsakomur mogoča. Za prvi iposikus je priporočljiva le ena greda.
Kdor lima pripraven travnik ali sploh travtišče, si toliko za vsako jesen vzgoji travniške š a m p i n j o n e (psalliota pratensis) še bolj enostavno. Prvi travniški šampinijoni se dobe pri nas že junija ali julija. Tnoba je dobiti nekaj popolnoma razvitih (zrelih) talkih šampinjonov, jiiim porezati Mclbuke. ki se po-lože čez moč na papir al steklo z lističi
navzdol. Drugi dan se klobuk! krepko iztrlktljajo, da izpade vse seme (trosi). Seme je zgolj drobni prah, ki se s prostimi očesom ne razloči. Seme stresemo v steklenico vode, jo čvrsto pretrese-mo, nato pa polijemo vodo po travi, ki srno jo poprej potgnojili s konjskim gnojem, oziroma polili s konjsko gnojnico Navadno zrase že isto jesen, sicer pa gotovo prihodnje poletje vse polno nežno belih šampinjonov.
Izmed drugiilli užitnih gob se daijo uprav enostavno vzigojiti razne štorov ke (navadna štorovka, sivorame-na štorovka ali jarsi, ostrigar i. dir.). V ta namen narežemo jesenii nekaj razvi-
tih klobukov z dozorelimi trosi ter postopamo ž njimi, kakor je bilo povedano pili sejanju travniških- šampinjonov. S trosi prepojeno vodo izlijemo ob lubje starih drevesnih panjev (natfboilijše so bukve iin jelše). Prihodnjo jesen bomo brali na panjih cele kupe okusnih što-rovk. Take panje ali sploh klade, na katerih je še kaj lubja, imamo lahko doma na vrtu a!Pi na dvorišču.
Francis Dickie
Kdo bo mož
princese Juif fane?
30. aprila letos bo obhajala ho-landska prestolonaslednica Julija-na svoj 21. rojstni dan.
Princesa Julijana, edini otrok holandske kraljice Viljemine in prestolonaslednica, je nedavno dovršila svoje študije s posebnim dveletnim tečajem na sloviti leydenski univerz'. in ee je preselila iz svojega skromnega poletnega bivališča v kntviških dunah v svojo uradno prestolnico, v Kneuterdykovo palačo v Haagu.
Princesa Julijana, njena mati, kraljica Viljoaiina, in njena babica, kraljica - vdova Waldeck - Pvrmont, predstavljajo silno zanimivo družinsko skupino. Vprašanje, ki se čestokrat ponavlja i.i čigar vsettina je vir mnogih domnev in številnih govoric, se glasi. Kdo bo srečni mož princese Julijane? Holandska ustava namreč zabranjuje zakon z inozemskim prestolonaslednikom in ker je holandska kraljica evangelijske ve^e, je na izbero prav malo ženinov. Govorica, ki se je svojčas širila po svetu, češ, da bo princesa Julijana vzela za moža waleskega prin-ea, 9e je izkazala za prazno.
Prestolonaslednica je zadnja potomka vladarske rodbine Orange, katere člani že nad 300 let vladajo bolandsko državo, in ki eo
bili najpoprej dedni namestniki v republiki, pozneje pa eo postali monarhi. Ko so umrli trije sinovi kralja Viljema 111., je vzel stari vladar za ženo mlado princeso Waldeck-Pyrmont ki je po smrli svojega moža prevzela regentstvo v imenu najmlajše kraljice sveta, jedva desetletne Viljemine. Ta se je omožila 7. velikim vojvodo meklehburškim in 1. 1909. se je rodila iz njunega zakona sedanja prestolonaslednica
Kraljica je izredno inteligentna in razipo-laga skoro 7. moško sposobnostjo razumevanja in prilagodljivosti. Kot razumna dama, ki se razume na trgovino, upravlja svoje veliko zasebno premoženje, ki ga je s pametnimi transakcijami znatno pomnožila. Danes je ena najbogatejših žensk na svetu. Cesto daje na razpolago za holandska trgovinska podjetja velike vsote. Kraljica govori poleg svojega jezika tudi angleški. francoski in nemški.
Kraljica Viljemina je vneta oZnanjevalka evangelija dela. Vslaja zelo zgodaj in posveča več ur dnevno državnim zadevam. Potem čita svojo korespondenco in se razgo-varja z ministri. Njena sodba je zelo jasna posebno v finančnih in političnih vprašanjih ter v zamotanih problemih mednarodne diplomacije.
Poletje prebije navadno v svoji preprosti hiši na deželi sredi valovitih peščenih dun. Z veliko ljubeznijo se bavi s slikanjem. Razni umetniki sodijo, da ima lepe umetniške zmožnosti. Kjerkoli pa se kraljica mudi — bodisi med peščenimi d linami ali v temnih gozdovih, ki obdajajo grad Loo — vedno živi preprosto življenje brez zahtev, ki se stopnjuje celo tako daleč da izziva nejevoljo dvorjanov. Toda baš v tem oziru je kraljica trdovratna. Dvorna ceremonija se je na ta način skrčila na najmanjšo mero.
Kraljica je nadzorovala vzgojo svoje hčere, ki so jo poučevali izbrani učitelji. Ko so pred dvema letoma pritiskali na dvoru na možitev princese, je kraljica odločila, da mora princesa Julijana še dve leti študirati. Prestolonaslednica si je pridobila srca vseh zaradi svoje meščanske in demokratične biti. Na univerzi so jo morale študentke klicati po imenu, a tudi sicer je vedno odklanjala predpravice, ki jih ji daje njeno izjemno stališče v državi. Živela je kot prava študentka in je bivala v majhni, skromni hiši.
Kakor večina otrok, ki so edlinci v zakonu, je princesa nekoliko razvajena. Govori se, da je nekoč dejala: »MoJa babica je dragulj, moja mati je spoštovanja vrediia daiua, ш£у oče pa je veeel tovariš.«
Nedvomno imata oče in hf i več skupnega kakor kraljica in njen mož — fe smemo verjeti dvornim govoricam. Po očetu je princesa podedovala zdravo strast za sport. Cesto jo srečajo na haaških ulicah, ko se sprehaja z materjo. Vsako leto obišče, zvesta staremu holandskemu običaju, cvetlični trg in kupi božično smreko za dvor. Kraljica in princesa sta zadnje čase mnogo skupaj, kajti kraljica želi, da se princesa čim bolj seznani s svojimi poznejšimi dolžnostmi.
Frank C rane
Misli o ljubezni
Sredi tvojega srca cvete vedno zeleno drevo. Ime mu ie ljubezen. Dokler cvete, si mlad. ko umre. si star.
Denar na svetu še nikoli ni ustvaril nekaj trajno dobrega. Eno samo ljubeče*"srce je po svo.iem delovanju za dobrobit človeštva več vredno nego vsi darovi Carne-gieov in Rockefellerjev.
Edino ljubezen sama ima vero, ki odrešuje svet. Razum ima samo dvom. ki rah-4ia" skupnost sveta. Ljubezen je sintetična, razum analitičen.
Najgloblje peklensko brezdno je zmrznjeno, led — tako ?a opisuje Dante. Goethejev Mefist ie hladen razum, čisti intelekt. O ' satanu pravijo, da še ni ljubil nobene človeške duje. Bog, pravi sv. pismo, Bog ie ljubezen.
Zemlja je ustvarjena za ljubeče ljudi. Kdor ne ljubi, ie mrtev, mrtev, mrtev! — čeprav se giblje še med živimi.
Videl «etri mladega moža in dekle, ki sta si segla v roke. in njuni duši in njuna telesa so trepetala v kozmioni radosti. Bila sta eno s svetom in z življenjem.
Vsak misli, da z v a luib'ti. V resnici pa ,ie le malo ljudi, ki se naučijo te redke umetnosti. in še mani ie ornih, ki jo obvladajo.
Ljubezen .ie kozmična sila. osebna dinamika. življenska energija, stvariteljska radio aktčvnost duše in telesa.
Ljubezen opravičuje vse — med ljudmi. Strast oipravičuie vse - med živalmi.
Ljubezen je oko duše. Strast ie slepa.
Princesa živi enostavno, skoro strogo življenje. Moda lahko predpiše, kar hoče — liolandski dvor nikoli ne sledi njenim muham.
Najpriljubljenejši sport princese Julijane je drsanje. Poleti prebije več tednov na Norveškem. Nedavno je šel po svetu glas, da se moži z norveškim princem. V zadnjem času pa ee je govorilo, da se bo najbrže poročila s kakim članom angleške kraljevske rodbine ali pa s saškim princem Leopoldom.
||||||чц|||ц|цнн111н|т1нмм>ш
Samo modrec more vedeti, samo pamet-mik storiti — samo zadnji in naimaniši med nami more ljubiti kakor nadangel.
Človek, ki me ljubi, je moj najboljše svečenik.
Duh išče vedno popolne resnice, srce pa vedno popolne ljubezni.
Predan l.iudlje ljubijo, so kakor sveče, ki niso bile prižgane.
Kdor ne ljubi, je vedno varan, tava v blodnji in nikdar ne odkrije resničnosti: življenja.
Bog ie ustvaril svet za ljubeče. Vsi drugi so vrinjenci.
Najvišja ljubezen je usoda — doma nekje na zvezdah.
Ko se konča naša ljubezen, se prav za prav konča tudi naše živl.ienie. Od tedaj pa do groba tako rekoč le še obstojamo.
Liubezen je najbolj vzviiena oblika radosti.
Človeška duša potuje od kaosa do postave. Njena cesta ie ljubezen.
. »ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din. polletno 40 Din. četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knaflj^va ul. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do=
larja na leto.
Izdaja zu konzorcij Adolf Ribnikar. — Urejuje Ivan Podržaj. — Za »Narodno tiskarno d. d« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Ksi v Ljubljani
da bi vplivala na politiko, tudi politične spletke zavrača in jih obsoja. Nikjer se ii ne odpirajo zaprta vrata. Ne drži niti »salona« in ne pozna slavohlepja, da bi igrala dramatično vlogo v narodnostnih zadevah. Samo ponosna je na to. da je prva ženska novinarka na Kitajskem. Za to delo Pa je dovolj opremljena z vsemi potrebnimi pripomočki.
Rodila se ie v Šanghaju, vzgajali so io pa v misijonski šali St. Mary Hall. Pozneje i; je bila podeljena štipendija čine Hua. Odšla .ie v Oberlin. To je bilo 1. 1921. V letih 1922. do 1924. je posečala novinarsko visoko šolo v Missotiriju ; 1. 1925. ie študirala žurnalistiko na univerzi v Columbiji.
Svojo pravo kariiero kot aktivna novinarka pa ie začela šele v zadnjem letu. ko se je preselila kot dopisovalka v Nanking. Nastaviila io ie časopisna agencija Kuo Min News Agency.
Gospodična Čang živi s svojo materjo kaj preprosto življenje. Stanuje blizu Drum-Iow,eria. v središču Nankinga. Ko sem se mudila teden dni v Nankingu, da vidim Sun-jatsenov pogreb, sem videla, da je Eva Cang zaposlena bolj nego kdorkoli s svojimi^ poklicnimi zadevami. Morala si je natančno določati čas. beležila si ie datume in ure. sprejemala ie obiske kar po telefonu. In bila ie ves čas zelo gostoljubna, tudi med pojedinami. Gostie so sedeli za mizo in ponudili so jim ljub-ke kitajske jedi, ki so jih prinesli na mizo v lončkih. Mesto pribora .ie vsak dobil dve leseni palčici. ki služita Kitajcem mesto naših vilic. Čangova družina se tozadevno drži domačih običajev.
Ko sva se poslavljali, mi ie de.iala: »Želim samo to, da bi imela uspeh, poleg tega Pa bi tudi rada prepričala kitajske rojake, da tudi kitajska žena lahko izvršuje poklic ne da bi pri tem izgubila na svojem dostojanstvu. ljubeznivosti in žemstvenosti — nasprotno, da pri tem še lahko pridobi spoštovanje svojih poklionih tovarišev dama in v. inozemstvu.«
................................м...„.
Milijoni umirajo od lakote
V Šaivgihaiu izhajajoča »China Weekly Revievv« priobčuje dve ©oročili o položaju v pokrajinah Šansi. Šensi in Kansu. Pooblaščenec Mednarodne komisije za pobijanje lakote lia Kitaiskem __ se ie vrnil v drugi polovic; januarja iz Šansiia in Šen-sija ter ie javil, da so v zadmiein letu izdali v Šanisiiu tri milnone mehiških dolarjev za podiooro stradaiočim. Od tega denarja so nabrali le neznatno vsoto, kakih sto tisoč dolarjev, v pokrajini sami. Navzlic potrošku teli razmeroma ogromnih vsot pa ie položaj v raznih ookrajinah naravnost strašen, ker se ie lakoti pridružila Se iz-
redno ostra zima. V mnogih delih dežele Sansi ie bila temperatura za približno 12 stopinj nižja kakor v zadnjih štiridesetih letih. Naiobupne.iši ie položaj v dolirv reke Vej v Sensiju. Od prebivalstva, ki šteje kakih šest milijonov duš, sta v letu 1929. umrla dva milijona ljudi, večinoma zaradi lakote, in domneva se. da bosta do junija umrla še dva milijona ljudi, ker niso pozimi nič se.iali in ie pomoč od zunaj zaradi prometnih težav skoro brez pomena. Živali, ki bi se lahko uporabljale za prenašanje tovorov. so poklali, voze Da razbili, da so z njih lesom kurili. Živali so tam, kjer se lahko hranijo desetkrat dražja kakor v normalnih časih. Tona premoga stane 110 kitajskih dolarjev, oglja je še dražje in se prodaja po 190 dolarjev tisoč kg. Ko .ie prišel poročevalec v neko vas. ki je štela 800 prebivalcev, ki že tri mesece niso videl; zrna. in je začel ljudem deliti kruh, so se vrgli od gladu malone poblazneli ljudje kakor volkovi na kruh. Vojaki so jih morali zadrževati z biči, da se je lahko nemoteno vršilo razdeljevanje kruha.
Vzrok katastrofe ie niz slabih ietin v času od 1927. do 1929. leta Položaj se je še poslabšal zaradi neprestanih nemirov. Ce bi v tem področju vladal miir. bi bilo pol milijona dolarjev dovolj za ureditev Rumene reke. za izvrtanje predora skozi eorovje in za namakanje doline reke Vei. Lakota bi bila na ta način za dolgo pregnana iz tell krajev.
Istočasno ie prinesel neki misijonar poročilo o položaju v pokrajiini Kansu. kjer so povzročile nepopisno bedo slabe letine, voiaške komiplikaciie in resna vstaja muslimanov. Od desetih milijonov ljudi, ki žive na tem ozemliu. so bili trije milijoni pahnjeni v neznansko bedo. V mnogih mestih gladuiočega ozemlja, ie smrt 200 ljudi zaradi lakote dnevno čisto navaden dogodek. Pot iz Šensija v Kansu kažejo trupla izstradan,cev, ki so se hoteli rešiti s pobegom. da bi našli živila, a so v tropih na tisoče našli smrt na poti. Misijonar je naštel v enem samem dnevu na poti 50 trupel, ki so .iih žrli psi in volkovi. Liudožer-stvo ie v teli kraiih silno razširjeno. Nekje so kmetje pobil' 30 kitajskih voiakov in iih pojedli. Kitajski misijonarji se z veliko vnemo in energijo udeležujejo pomožnih akoij. Pomoč se vrši na ta način, d,a se od podipirancev zahteva produktivno delo. Tako morajo ti med drugùn graditi ceste, prenašati živila v druce kraie itd. Pomožno akcijo pa ovira nedostajanje raznih sredstev. Kakih 30 članov katoliških misij je postalo žrtev besneče epidemije tifusa. 15 jih je podleglo, ostal; nadaljujejo svoje delo. Strar.en položaj ie dozorel tako daleč, da prodajalo starši svoje otroke.
Opozarjamo naše cenjene čitatelje na roman
ifiv življenje"
ki bo pričel izhajati prihodnji mesec v »Ponedeljku«
Avtor, znan slovenski publicist, ki je lani nenadno izginil neznano kam, se je oglasil sedaj iz Argentine pod imenom Edgar Valiez novim
kriminalnim romanom
svojevrstnim tako po vsebini kakor po načinu pripovedovanja.
Roman »BEG V ŽIVLJENJE« ni običajna detektivska povest z izmišljenimi zapletijaji, neresnično ljubeznijo, skrivnostnim umorom in drugimi takimi stvarmi, ki se jih čitatelj kmalu naveliča, ker uvidi, da je bil »potegnjen«.
Roman »BEG V ŽIVLJENJE« je resnična zgodba z resničnimi ljudmi, ki žive med nami, razen »glavnega junaka«, ki je avtor sam in ki je moral zato zbežati v daljno Južno Ameriko.
Zapletljaji v romanu so tako resnični in zločin nad gospe Julijano tako opisan, da se bodo čitatelji živo spominjali pretresljivih dogodkov, ki so pred par leti vznemirjali našo javnost in o katerih je poročal tedaj avtor kot urednik kriminalne kronike nekega ljubljanskega dnevnika. Kar je tedaj vedel, videl in doživel, to je sedaj oblikoval v romanu »BEG V ŽIVLJENJE«, ki ima vse vrline pravega kriminalnega romana, istočasno pa se približuje umetniško zasnovani realistični povesti, za kar mu je dala primerno snov
velika ljubezen gospe Julijane
plemenite žene uglednega in imovitega ljubljanskega trgovca. '
Kriminalni roman
ff
<Beg
ve f» O f
v življenje
je po načinu oblikovanja gonilne sile svojega junaka pravi
Ijubavni roman,
Zgodba teče od začetka do kraja skrajno napeto, dejanja se vrste drugo za drugim, številna iznenadenja in presenečenja, opisana v sodobnem tempu, drže čitatelja v neprestanem pričakovanju.
Roman bo pričel izhajati v »Ponedeljku« prihodnji mesec. Vsak ima torej dovolj časa in prilike, da se naroči na »Ponedeljek« (mesečno samo 4 Din) in si zasigura redno nadaljevanje velikega kriminalno-ljubavnega romana »BEG V ŽIVLJENJE«, ki je kljub svoji delikatni vsebini na dostojni višini.
»Ponedeljek« se naroča pri upravi: Ljubljana, Knafljeva ulica 5.
Poštnina plačana v gotovini
ВЖ
Vsebina:
Gustav Flaubert Svojevrstne živali Velika skrivnost življenja
A. M. S n y d e r :
Psihologija otroške igre
Radio svetilniki črno cesarstvo Prebivalstvo Mehike M. Zoščenko:
Vztrajnost vodi do uspeha
»Spektrometer« Emil Z o 1 a :
Zadnja pot velikega moža
Alois Jirâsek:
Moja mati I. K o š t i â 1 :
Jakob Lorber, der Slavenriecher Osma šiba božja O vzrokih letalskih nesreč
Ali je Hamlet res živel?
Skrivnostno življenje violinista Paganinija
Skromno razmišljanje brezposelnega
Skrivnostno življenje violinista Paganinija
Domišljija se rada bavi s skrivnostmi, ki obdajajo violinista Paganinija. Vzemimo na primer skrivnost njegovega življenja, njegove umetnosti in njegove smrti.
Skrivnost njegovega življenja... Baje je prebil osem let za zidovi ječe, po drugih izročilih pa je bil zaprt samo .štiri leta. Zlob- . ni jeziki govore, da je našel Pagainini pod svojo posteljo revneea duhovnika — Uubč-ka svoje priležnice. Celo prijatelji so govorili o njem: »Ntiegove ljubavne zadeve so ga v mladih dneh zvodile na pot cestnih roparskih napadov.«
Zainan je priobčil Paganini oznanilo, ki je bilo potrjeno po zapriseženih pričah in ki so ga dali italijanski poslaniki v tujih deželah nabiti, da ni nikoli prestopil praga ječe, da je njegovo življenje od sedmega leta dalie vsakomur znano in da se to lahko dokaže; javnost, in kakor se dogaja v takih primerili, legenda sta naprej trdila, da je Paganini abešenjak in v ted podobi je živel dalje v spominu ljudi.
Ker se je slednjič legenda o ječi videla ljudem preveč enostavna, so odkrili nekateri bistroumneži o Paganiniju zgodbo, ki ga je spravila v zvezo s hudičem. V »Listu za elegantni svet« je izšla zg-odba o obsedenem Paganiniju. Tam je stalo med drugim: V resnici se ie splošno opazovalo, da sta hudič in Paganini v zelo intimnih odrno- -šajih in da sta prav za prav bila ena in ista oseba.
Mnogoteri življenie.pisec ie poroča!, kako ie držal PagaH'mi vedno v rokah kitaro in kako io ie odložil, če ie prišel kdo na obisk. Vrgel jo je nespoštljivo na mizo, zofo ali na posteljo in se je zdelo, kakor da nima z njo nobenega posebnega namena. Vendar pa je bil ta instrument za Paganinija objekt študija in predmet veseliia marsikedaj podnevi. Kako pa to. da ni Paganini nikoli nastopil s k'taro niti na koncertih niti v prijateljski družbi? Ediniič, ko je nastopil, je bilo v Firenci. na treU Signoria. Amati pripoveduje v svojem deju o Paeaniniju isto zgodbo, češki biograf Šotky takisto in tudi Fetti jo omenja.
Čeprav ni Paganini nikoli javno igral na kitaro, so e-a vendar ljudje vedno smatrali za kitarista izrednih zmožnosti. Čemu ni nastopal s tetn instrumentom iavno. kakor n. pr. njegovi tovariši Legmani. Carcassi ali Oiuliatii. izmed katerih je bil slednji v Londonu tako slaven, da ie 1. 1833 mM ro-viio z naslovom »Tlie Ouilianad«? Vzrok je glasbenikom dobro znan. Če doseže kdo na nekem instrumentu slavo, mu ni všeč. da bi igral še na kakšen drug instrument. Baviti se še s kakšno drugo stvarjo, pa se pravi cepiti moči in zmainirati slavo.
Diîsi ni bil Paganini. kakor zatrjuje neka druga legenda. »skot>«, vendar ni mogoče tajiti, da ne bi bil po drugi strani trgovec, kar s» v resnici vsi Oenovežani. Njegov dober glas — edina last umetnika — mu je
Pomenil mnogo. Nad njim ie skrbno čuval in brižno ie bdel tudi nad svojo gažo. Tudi kadar ie bil povabljen na diner. ni nikoli igral. Nekoč ga je povabil kralj Jurij IV. na dvor, da bi igTal. Paganini je zahteval 2000 zlatih mark kot plačilo, za tiste čase izredno visoko vsoto. Kralj je vljudno ugovarjal in mu ie ponudil polovico. Tisti odgovor je dal povod, da je umetnik ponosno odvrnil: »Vaše Veličanstvo me lahko sliši za mnogo manjšo ceno. na javnem nastopu; kar se pa mene tiče. ne morem dovoliti, da bi mi kdo diktiral plačilo.«
O niegovi smrti poroča zgodovina rahlo mešanico izmišljenosti in legende. Vsak ie vedel, da je umrl Paganini kot razkričan človek. Smatrali so ga bolj za hudičevega nego božjega. Da bd se opravljanje potrdilo. kolikor je bila ta legenda vobče potrebna potrditve, so izmislili, da ni mogel Paganini na smrtni postelji požreti hostije. Trpel ie na ietiki grlače. ki e-a ie v zadnjih dineh ovirala uživati sleherno hrano. Tako je nastalo obrekovanje, da je izpljunil ho. stiijo. Ni bilo treba drugega, da so preprečili njegov pokop v posvečeni zemlji.
Najprej so položili truplo v krsto in jo prepeljali v bolnico.
Paganini ie imel sina Ahila, ki mu ga je bila rodila lepa pevka iz Coma, po imenu Antonija Bianchi. Ta mladi mož. ki je bil podedoval po očetu ogromno premoženje dveh milijonov lir. ie prišel mrliču na pomoč. Pisaril je na mogotce, zglaševal se je osebno pri oblastih — vse ie bilo zaman. Krsta je slej ko prej ostala v bolnici.
Med tem se je bila zopet porodila nekakšna čarovna in čarovreoka legenda. Bolniki. strežaji in bolničarke so izjavile, da prihaiajo vsako noč iz krste tožeči glasovi in strašni kriki bolečine, kakršnih še niso slišali nikoli v življenju. Drugi so bledi od groze pod prisego izpovedali, da so videli »strašne demone«, ki so okoli krste plesali kozji ples. se držali za kremplje in se režali, da je ljudi stresalo do mozga. Seveda so ti ljudije vedoma nalar.č prisegli po krivem, zakaj jasno ie. da takih prizorov niso nikoli mogli videti.
Vsa Nizza .ie slišala to. Oblasti, ki niso vedele, kaj storiti z mrtvim s-oslačem. ki ni hotel mirovati niti po smrti — čeprav so bili med živimi tisti, ki so delali hrup — so sklenile, nai se prepelje rakev v lazaret. Hoteli so počakati papeževesa odgovora na prošnjo, ki io je bil vložil Paganinijev sin.
Toda tudi tam ni našlo truolo pokoja, kajti strežniki so si vtepii v glavo, da *ie treba mrliča odstraniti iz laizareta in ga prepeljati na obalo, kjer bi se bila krsta kmalu pogrezniila. Tam so ležali smrtni ostanki umetnika, ki so ga navdušeno sprejemali od Dunaja do Petrograda. od Lom-
(NadaJjevaote au predzadqi strani)