Naša stanovska gospodarska vprašanja. Na zadnji seji širjega sosveta v Mari= boru je bil sprejet predlog tov. Šestana, da naj naša prihodnja pokrajinska skupščina posveti posebno pažnjo našim stanovskim gospodarskim in socialnim ustanovam. Go* spodarska in socialna vprašanja našega sta* nu so v ozki zvezi ne samo za razvoj in dvig našega stanu v najbližji bodočnosti, ampak za dolgo dobo tudi pozneje bodisi V mates rialnem kakor tudi v moralnem oziru. Na drugi strani pa postajajo ravno v sedanji dobi od dneva do dneva bolj pereča in aktualna. Razmere same nas silijo vedno bolj, da se s temi vprašanji ne samo bavi* mo, ampak da pristopimo že vendar enkrat tudi k njiho.vi rešitvi. Njih rešitev pa ne sme zaviseti samo od posameznikov, ampak od nas vseh. Zato je dolžnost vsakega po* sameznika — posebno pa še društvenih od* borov, da o njih že sedaj razmišljajo in tudi razpravljajo. Le s sodelovanjem nas vseh bode mogoče doseči zadovoljivo njihovo re= šitev. Zato v naslednjih vrstah navajam nes katere misli z željo, da o njih razmišljamo in pridemo na skupščino že z jasnimi pojmi in smernicami za njihovo rešitev. O važnosti gospodarskih in socialnih ustanov našega stanu menda ni potreba še posebej izgubljati besed. Zakaj Ikakor omos goči vsakemu posamezniku šele trdna go* spodarska podlaga, 'ne samo ugled, neodvis* nost, ampak tudi veselje do dela in do uspeš* nega udejstvovanja v javnem življenju, prav isto velja tudi za cele stanove. |Če pa posa* meznik nima trdnega gospodarskega temelja, je zastonj ves njegov idealizem, ves ogro* men trud, vse njegove zmožnosti. Ne prerije se naprej kljub vsej vztrajnosti. Pod težo gospodarskih in socialnih prilik izgubi sled* njič veselje do dela in /življenja. Tako hira in hira dokler ga končno take razmere ne samo upognejo, ampak tudi stro. Pomnimo: Ves idealizem je ne samo brezploden, am= pak celo mrtev, ako nima irdnega gospodar« skega temelja. ki ga ohranja ter mu daje mož« nost in pobudo za nadaljno udejstvovanje. Slovensko učiteljstvo si je sicer ustva= rilo že dokaj stanovskih gospodarskih in socialnih 'ustanov, n. pr. Samopomoč, Hra* nilnico in posojilnico učiteljskega konvikta, Učiteljsko tiskarno, Učiteljsko gospodarsko zadrugo v Celju, Učiteljski dom v Ljubljani, Učiteljski dom v Mariboru, Zdraviliški dom v Slatini in Učiteljsko gospodarsko poslo« valnico v Mariboru. Nekatere izmed teh in« stitucij so že obhajale lepe jubileje po šte« vilu let, a precej skromne z 'ozirom na svoj razmah in razvoj. Ako gledamo danes na vse te ustanove, ne moremo biti zadovoljni sami s seboj in s svojim delom na gospodar* skem in socialnem polju kljub uspehom, ki smo jih dosegli. Ti uspehi namreč so malen* kostni napram visokemu številu učiteljstva, kateremu so namenjeni. Pa da se dotaknem vsaj nekaterih: Uči« teljska tiskarna se je kljub težkim prilikam, ki jih je morala prestati, razvila v močan in trden zavod zlasti v zadnji dobi. Jln vendar ne šteje niti desetino vsega organiziranega učiteljstva med svoje člane. Učiteljski dom v Ljubljani bo menda v kratkem obhajal šti* ridesetletnico obstanka, a ima toliko premo* ženja, kakor oni v Mariboru po osmih letih. Za Hranilnico in posojilnico . učiteljskega konvikta zlasti mlajše učiteljstvo večinoma niti ne ve. Celjsko učiteljsko gospodarsko zadrugo je pa že celo starejše učiteljstvo pozabilo. In vendar jih je nekaj med nami, ki nalagajo odvišne groše drugod; še nepri* merno več pa seveda Gnih, ki iščejo posojila tudi — drugod. Prav tako malo zanimanja je za Zdraviliški dom v Slatini. Učiteljska gospodarska poslovalnica živi šele prvo leto, a kaže, da je ne samo življenja zmožna, am= pak naravnost potrebna. Še najbolj /razve* seljiva socialna ustanova je Samopomoč, ka« tere dobrote pa smo deležni — šele po smrti. Kaj je vzrok, da ne pridemo na gospo* darskem polju do povoljnejših uspehov? Glavni vzrok je v nas samih, ker se pre= malo zanimamo za taka vprašanja. Vsled te= ga se ne zavedamo njih pomena ter jih ne znamo ceniti. Mi se pehamo z vsemi silami za lastno nadaljno samoizobrazbo, smo do= bri in zaželjeni delavci pri kulturnem delu pod firmo drugih, in tudi na gospodarskem in socialnem polju nas ni potreba biti sram ter dosezamo lepe uspehe — za druge se= veda. Pri vsem tem pa pozabljamo često na sebe, še češče pa na svoj stan. Večino svojih najboljših sil žrtvujemo drugim. In tako je naravno, da jih često zmanjka za lastni osebni in skupni stanovski dobrobit. To je tragika našega poklica, katere smo pa delo« ma tudi sami krivi, in sicer še celo v pre« cejšnji meri. Že pred leti sem nekoč zapisal stavek: Ako bi učiteljstvo samo par let žrt; vovalo le polovico tistega truda in d e 1 a ter doprinašalo le polovico t i = stih gmotnih žrtev lastnemu sta* n u, kolikor jih žrtvuje in doprinaša drugim, pa bi si ustvarilo tako trdne stanovske go* spodarske in socialne ustanove, kakor jih ni* tna noben drug stan. Razmišljajte, primer* jajte in računite, pa boste videli koliko težke resnice je v tej trditvi! Kaj je najnujnejše na našem stanov* skem in socialnem polju? Najbrže nc bode potreba niti ene teh naših ustanov opustiti, pač pa jih smotreno reorganizirati in prilagoditi razmeram in po* trebam sedanje dobe. Dati jim moramo po* trebno prožnost. Saj kar je veljalo ,pred dvajset, trideset ali pa že več leti, to ne mo* re več veljati djmes, ker so docela drugačne prilike. Vse naše gospodarske in socialne ustanove morajo imeti skupen cilj: smotreno gospodarsko in socialno osamosvojitev celega stanu. Zato morajo postati res stanovske, t. j.: da postanejo last vsega učiteljstva, ne pa samo neznatnega števila pripadnikov na= šega stanu. Nujno potrebujemo še novih gospodar* skih, zlasti pa še socialnih stanovskih ustas nov. Naj omenim le nekatere: pomoč v bo<= lezni, nesreči, preskrba otrok, oskrba upoko« jencev in upokojenk našega stanu s primer« nimi stanovanji v naših mestih, razna okre« vališča itd. Vse to in še marsikaj lahko dosežemo, če smo vsi prežeti močne volje in se zave« damo velikega cilja. Seveda ne pojde to čez noč, tudi ne vse hkratu. Velika naša hiba tiči ravno v razcepljenosti. Zbiramo in podpi* ramo hkratu različne ustanove. Tako razce* pimo ne samo svoje moralne, ampak tudi svoje gmotne sile. In naravno je, da potem tudi uspehi odgovarjajo tej razcepljenosti in so razmeroma majhni. Zato smo dolžni ^ie samo sedanji gene* raciji, ampak tudi prihodnjim, da se v vsa ta vprašanja poglobimo in jih skušamo re= šiti po svojih najboljših močeh. Le kadar bo naš stan gospodarsko osamosvojen, socialno tr.den in neodvisen, bode imelo naše idealno zasnovano ter požrtvovalno izvajano kulturno delo zagotovljen prospeh in usp>eh. In po^ tem bomo lahko še vse drugače koristili na« rodu in domovini, nego sedaj, ker morajo mnogi naši lepi načrti ostati le načrti in lepe besede, ker nimamo trdnih gospodarskih te* meljev. Hren.