POLOŽAJ SLOVENSKE LJUDSKE ŠOLE V ISTRI OD ITALIJANSKE OKUPACIJE DO OSVOBODITVE (1918-1945) AVGUST LEŠNIK Po končani prvi svetovni vojni so v jeseni 1918 vse šole v Slovenski Istri nadaljevale z rednim šolskim delom v statusu, ki so si ga pridobile v Avstro-ogrski monarhiji.' Šolski viri za obdobje avstrijske oblasti v Istri nam dajejo naslednjo sliko: - slovenske ljudske šole v Istri so nastajale v obdobju od 1819 do 1917; delovale so na ce- lotnem ozemlju Slovenske Istre, razen v me- stu Piranu; - v predmetnikih ljudskih šol se italijanščina, slovenščina in nemščina pojavljajo tudi kot drugi jezik; drugi jezik se v predmetnikih šole pojavlja kot obvezen, neobvezen, fakultativen in pogojno obvezen; - drugi jezik se pojavlja le na podeželskih šo- 159 lah, medtem ko so mestne šole bodisi čisto italijanske ali čisto slovenske; - skoraj polovica slovenskih šol ima v pred- metniku italijanščino kot drugi jezik; sloven- ščina kot drugi jezik je zastopana le v italijan- skih šolah v Koštaboni in Božičih; slovenšči- na in italijanščina se enakopravno pojavljata na šolah v Bertokih in Pomjanu; nemščino kot drugi jezik imata šoli v Hrastovljah in na Tinjanu; učenci v Movražu imajo na voljo poleg italijanščine še nemščino; - v Slovenski Istri je ob koncu avstrijske obla- sti delovalo 29 slovenskih šol z 2 podružnica- ma ter 17 italijanskih šol.2 Položaj slovenskih šol po italijanski okupaciji leta 1918 Italijanska vojaška uprava je v jeseni 1918 prevzela tudi šolske zadeve, za katere je posta- vil vojaški guverner v Trstu svoj urad. Ta je imenoval tudi višje šolske nadzornike za deže- le Pulj, Trst, Gorica in pozneje tudi za Reko. 17. junija 1919 je splošni civilni komisariat v Trstu sklical komisijo višjih šolskih nadzorni- kov. Na posvetu so zavrnili možnost, da bi šolsko zakonodajo, ki je veljala za stare itali- janske province, razširili na območje Julijske krajine, zato so sklenili postopoma uvesti ita- lijanski jezik v slovenske šole in uvrstiti Slo- vane med »manjšino v državi«.3 Za italijanski okupacijski sistem sta bila organizacija šolstva in vzgoja mladine zelo pomembna elementa asimilacije drugorodne- ga prebivalstva. V nove province je bil tako že v začetku leta 1919 uveden italijanski šolski sistem. Vse pristojnosti ukinjenih pokrajin- skih, okrožnih in občinskih šolskih svetov je prevzel generalni sekretar za civilne zadeve.^ Po uradnih statističnih podatkih je delovalo ob koncu šolskega leta 1918/19 v takratnem koprskem okraju (obsegal je občine: Koper, Izola, Marezige, Pomjan, Buzet, Piran, Doli- na, Klanec in Dekani)^ 28 slovenskih šol s 53 razredi in učitelji ter 4855 učenci.6 Učitelji so po uredbi iz aprila 1919 lahko postali le di- plomanti učiteljišča z dopolnjenim 19. letom; njihovo namestitev so oblasti potrdile šele po treh letih službe ali po 20 mesecih dela in opravljenem strokovnem izpitu. Poseben od- nos so vojaške oblasti pokazale do italijanskih šol, ki so bile pod okriljem Lege Nazionale, in slovenskih Ciril-Metodovih šol, otroških vrt- cev in zabavišč. V pouk so vnašale tudi vedno več elementov obrambne vzgoje in asimilacij- skih teženj. Delovanje Ciril-Metodovih šol so oblasti zaenkrat še dopustile, toda vedno bolj je bilo čutiti dvojno politiko, ki je zadevala delovanje slovenskega šolstva: na eni strani politiko vlade, kije še dopustila slovensko na- rodno, društveno, kulturno, šolsko in gospo- darsko organizacijo, po drugi strani,pa politi- ko istrskih nacionalističnih krogov, ki so imeli slovenske in hrvaške učitelje za protiitalijan- ski in protidržavni element, v slovenskih šo- lah pa so videli središča protiitalijanstva in slovenskega »iredentizma«. Oblasti so odo- bravale le ustanovitev tistih slovenskih šol, kjer je bil mogoč izbor slovenskih učiteljev iz Julijske krajine, ki so bili v političnem pogle- du naklonjeni novemu režimu.^ Organizacija slovenskih šol je bila še nada- lje predmet nenehnih razgovorov, vendar je bil položaj čedalje slabši. Preganjanje sloven- skih učiteljev je bilo vedno hujše. Leta 1920 seje temu pridružilo že tudi fašistično nasilje. Boj za slovenske šole je postajal vedno bolj neizprosen, pa tudi brezupen. Zaradi naglega zmanjševanja števila slovenskih učiteljev (oblasti so odpustile kar 200 slovenskih in hr- vatskih učiteljev) so okrajni šolski sveti začeli vsiljevati italijanske učitelje. Posledice so bile, da je v koprskem političnem okraju dve leti po okupaciji prenehalo s šolskim poukom 16 šol z 18 razredi. Po letu 1919 so italijanske oblasti v Slovenski Istri sicer ustanovile nekaj šol, vendar slovenski otroci v italijanske šole niso hodili. Vzroke za to so italijanske oblasti iskale v nezaupanju vanje, v delu na polju in v nemarnosti občin. S prihajanjem italijanskih učiteljev so se trenja še bolj zaostrila, del slo- venske mladine, ki je bil deležen osnovne izo- brazbe v materinem jeziku, pa se je še zmajšal.8 Prihod fašizma na oblast in Gentilejeva šolska reforma Po prihodu fašizma na oblast oktobra 1922 se je značaj oblasti v Julijski krajini docela spremenil. Prišlo je do upravnih in politično- teritorialnih sprememb, ni pa prihod fašistov na oblast pomenil bistvene prelomnice v poli- tičnem razvoju, saj je fašizem že pred tem ob- vladal položaj.9 V boju proti komunizmu in slovanstvu, ki ju je fašizem postavljal pod skupni imenova- lec, je začel uporabljati nove metode, pred- vsem poitalijančevanje in raznarodovanje. Predvsem je hotel fašizem zmanjšati število Slovencev. Slovenščina je bila odpravljena s sodišč že pred prihodom fašizma na oblast, leta 1923 pa so s kraljevim odlokom o topo- nomastiki odpravili slovenska in hrvaška kra- jevna imena.'O Po prevzemu oblasti je fašizem prenesel šolstvo v pristojnost urada »Ministero della Pubblica Istruzione« (ministrstvo za javni po- uk), ki je postavil za vsako pokrajino šolsko skrbništvo. Nehali so veljati vsi šolski predpisi in odredbe bivše avstro-ogrske države. Na slo- venske in hrvaške učitelje so začeli pritiskati, da bi jih zrinili iz službe; večkrat pa so jih pre- ganjali zaradi udeležbe priizvenšolskem Ijud- skoprosvetnem delu. Slovansko šolstvo je doživelo žalosten ko- 160 nec s fašističnimi zal