Političen list za slovenski národ.
Po poŠti prejeman veljii: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en meseo 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljil: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr za četrt leta i gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom posiljan velja 1 gl. ¿0 kr. veo na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedieija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici li. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob l/,6. uri popoludne.
wtey. 55.
V Ljubljani, v ponedeljek 9. marca 1885.
Letnik XIII.
Govor ministra Bimajevskega
v državnem zboru 2. marca 1885.
(Dalje.)
Tudi ne smem pozabiti na neko postavo, ktero se vé, da nisem jaz provzročil, postavo o obdačenji posojilnic in kreditnih društev imam v mislih. Vendar pa sem mnogo pripomogel, da se je ta pospešila, na kar se bodo gospodje, ki so bili v dotičuem odboru še spominjali. Le ne vem, po kteri pravici gospod poslanec zasluge za to postavo sebi in svoji stranki pripisuje. Kakor imam jaz zapisano, jo postavo moj sprednik 15. januvarja 1880 predložil.
Da se vsaka davčna postava ne sprejme tako hitro in tako, kakor bi si sam želel, to je prikazen, ktera se ne nahaja samo po Avstriji. (Veselost in prav res! na desni.)
Prosim Vas, le ozrite se na sijajne debate v naši sosednji državi, ki jih imajo ondi na levi in desni in se tii pa tam tudi vlada sama pri njih vdeležuje, in le poglejte, kako malo je pri vseh teh vspeha.
Ako se bolj mogočnim, višjim in bolj nadarjenim ni posrečilo kaj več doseči, kakor meni, se že smem s tem tolažiti. Dosegel sem, kar je bilo mogoče. (Dobro! na desni.) Preteklost tega parlamenta in poprejšnje vlade sta mi priča, da se i njima ni bolje godilo.
Ead bi Vas poprašal, kaj se je zgodilo s pristojbinsko novelo, ki se je predlagala 18. oktobra 1875? Skupni državni zbor načrta še videl ni. Kaj se je zgodilo z načrtom že pregledanega katastra zemljišnega davka 3. julija 1862? Posvetovalo se je o njem v drugem branji, izročil se je na poročilo posebnemu odseku, potem pa jo romal v papirni koš. Načrt o zemljišnem davku, prihodnini in rentah 5. oktobra 1863 se tudi ni vspel do postavne veljave. Prav taka osoda doletela je načrt o zemljarini, rentnini, splošni razrednini in prihodnini 17. novembra 1864; dalje načrt o poslopnini od 14. decembra 1868; načrt o osobni dohodnini in oni o pridobnini od 15. januvarja 1869, kterega je vlada sama umaknila. Načrt o rentnini 26. januvarja 1869 tudi ni videl državnega zbora (Oujte!
na desni.); načrt o pridobnini, poslopnini, rentnini in osobni dohodnini 13. februvarja 1874 vspel se je samo do dotičnega odseka; načrt o začasni uravnavi poslopnine, pridobnine in o obdačanji vseh onih podjetij, ki se morajo skazovati z javnimi letnimi poročili, o rentnini in osobni dohodnini 19. oktobra 1876 vrnil se je odboru, od koder se ni nič več prikazal. (Cujte! na desni.)
Nikakor nečem s tem kteremu-koli kdo zn<i kaj očitati; pri nas je že tako, morda je uravnava parlamenta na tem vzrok, kako da velike postave v roko jemljemo. To je toraj nekaj, kar se ne da osobno nikomur podtikati, vendar pa dokazuje, da ni le samo pod to vlado težavno nektere velike postave — kakor se je n. pr. postava o pravdah in kazenska postava že tolikokrat predlagala v tej visoki zbornici, — tako težavno dovršiti. Nismo ga do sedaj še imeli parlamenta, kteremu bi se bila dovršitev njihova do sedaj posrečila.
Ako se nam toraj res s tako odločnostjo očita: „Kaj pa se je po naporu vlade in sedanje večine, toraj tudi narodov zgodilo na korist davkoplačevalcem? Nič se ni zgodilo"; moram vendar-le opomniti, da se je v teh 6 letih vojna moč države na zunaj in na znotraj pomnožila na način, ki vse spoštovanje zahteva, vsled požrtovalnosti prebivalstva; dalje Vas moram opozoriti na 90 milijonov gold., ktere smo izdali za železnice. Res je, da nam sedaj še ne donašajo nikakega dobička, vendar pa se smemo po vsi pravici nadjati, da bodo pospeševale promet, trgovino in narodno delo; dalje zdi se mi potrebno opozoriti Vas na množico tistih milijonov, ki smo jih izdali na iztoku, na zapadu in na severo-zapadu na obrambo narodom proti povodnji, lakoti in siromaštvu. Res je, da se je to zgodilo v soglasji s spoštovano opozicijo, ktera v očigled tega vendar ne more trditi, da se ni nič zgodilo.
Kar se tiče upraviteljstva, moram res pritrditi, da je že ves drugačen duh v njem. Upraviteljstvo obstoji, kakor vsaka druga velika naprava iz velike množice mož, ki so v državni službi skušeni, ki imajo pa vendar razne nazore in so raznih misli. Mislim, da se ne motim, če se drznem trditi, da je drug duh med njimi, ker so naklonjenost upraviteljstva čuti pri raznih poprejšnje čase vse preveč
zanemarjenih in vendar opravičenih potrebah prebivalstva. Ne d;i se tajiti, kolikor bo le mogoče mirno hočem v očigled tolikošoega očitanja stvar premotriti, — da se je upraviteljstvu posrečilo, odpraviti nektere verske skrbi nasproti nekemu že desetletja trajajočemu škodljivemu in nepotrebnemu vrenju po nežni roki, ki ima v naučnem minister-stvu opraviti in da po mnogih pokrajinah narod o razmerah med vlado in cerkvijo veliko mirneje misli, kakor se je to poprej godilo. (Dobro! na desni.) Kaj se je še zgodilo? Našteval sem Vam že tukaj, da vlada skuša šole po celi državi po moči razširiti, posebno pa opiraje se na radodarnost visoke zbornice obrtne šole povsod vstanoviti skuša.
Od neke strani se nam je očitalo, da ne zadostujemo ustavi in njenemu duhu, ter da se je vlada sovražno protivila samoupravi občin. Temu nasproti moram vendar povdariti, da je po slavnih besedah velikega pesnika tisto, kar vsak posameznik imenuje duha ustave, postave in kar je več takih — ave, mnogokrat lastni duh posameznika. (Prav dobro! na desni.)
Nobena vlada ne more drugače postopati, kakor po temeljitem lastnem poduku ustave in njenih do-ločeb. O tem naj se pa čislana gospoda le pomiri, da niti najmanjše misli nimamo, kakor bi hoteli ustavo prezirati; če si pa vlada Nj. Veličanstva marljivo prizadeva ustavo spoštovati, moram pač pristaviti, da ji je ravno tako skrb deželne postave spoštovati, ki so vendar bistven del ustave skupne države in tukaj zastopanih kraljestev in dežela. (Dobro! dobro! na desni.)
(Dalje prih.)
Pastirski list, izdan glede slavnosti Veleliradske.
O letošnji svečanosti v Velehradu smo že mnogokrat govorili in bomo gotovo še večkrat. Danes nam je svetu naznaniti glas in klic štirih apostoljskih namestnikov Kristusovih na Geskem, štirih škofov, ki so v pastirskem listu povzdignili svoj glas Bogu in sv. Metodiju na čast in v izveličanje sebi izro-
LISTEK.
„Slavia italiana" in njen bližnji pa daljni smoter.
(Dalje.)
G. pisatelj se za tako umevano ravnopravnost sklicuje na staro navado pod beneško ljudovlado, ker so se tudi tedaj vsi vladni in opravilni dopisi vršili v italijanščini, med tem ko je služila slovenščina le za zasebne poročila.
Pa on želi še nekaj več in to naj se poslužuje v šolah slovenščine za podučevanjo v laščini, naj se očisti prva od „novo(!) vpeljanih besed", z eno besedo, naj se jo dovede k popolni slovniški obliki! *)
Zato naj bi se izučili sedanji učitelji in učiteljice dobro obeh jezikov, da bodo zamogli oba pod-
*) Dozdeva se, da g. pisatelj no ve nič o raznih slovenskih slovnicah, ktero morajo biti pač veljavne za vso Slovonco tii in onstran meje, kakor jo toškanjski jezik inerodajen za vse Italijane, naj si bodo kteregakoli narečja!	Pis.
učevati, pa razumeva se to tako, da rodni jezik ne bo nadvladal italijanščine, ampak naj gresta oba vštrično, in če se hoče, naj se med njima ohrani „prav tanjka razlika" vradnega (italijanskega) jezika in pa zasebnega (slovenskega) jezika! (Kdo se ne smeje???)
Potem kaže, kako naj bi učitelji podučevali slovensko deco po Zveličarjevem izgledu, kterega pa imenuje le ironično „božjega učitelja" : „II Gristo, chiamato per antonomasia divin Maestro", kar spričuje, da g. pisatelj P. ima sčinoma brezversko oliko, nad kterim bogokletnim izrazom se je že „l'Eco" hudoval; zato tudi beneški Slovenci, kakor dobri katoličani no spoštujejo in ne morajo spoštovati istega pisatelja in jezičnega doktorja, kakor jo pravil eden njegovih rojakov, zdaj Videmski bo-goslovec.
Nadalje naj bi se v Šempetru učiteljska pripravnica tako vredila, da bode vgajala smotru njeno ustanovo in da bode odgojevala le dobre učiteljice, samo ali sosebno le za slovensko-beneško ljudstvo.
Slednjič, da bode kaj vspeha v podučevanji za
(laško) Slovenijo, naj se ustanovi v Čevdadu, saj ena stolica slovenskega jezika in s slovenskimi nauki. Saj je ustanovila celo Francija eno takošno stolico v Parizu. (Prof. Leger.)
Potem ko hvali „Fanfulla" slovstveni napredek pri Rusih v zadnjih letih, kteri presega celo francoski, je pač želeti, kakor je pisal že ranjki pesnik Prati: „Da bi se moral že iz hvaležnosti poduče-vati v Italiji ilirski (hrvaški) jezik ker ni najti (izobraženega) Slovana, ki bi ne znal (laškega) našega jezika."
Že leta 1868 je predlagal nek poslanec Vegezzi Ruscalla v laški zbornici v Firenci, naj se ustanovijo po Italiji stolice slovanskih jezikov, ter je dokazal v svojih spisih neizmerno korist, ki bi izvirala iz takošnih ved.
Ko je nadalje tudi g. pisatelj sam v „Videm-skem dnevniku" 31. julija in 13. septembra 1883, se potegoval za takošne jezikoslovne stolice in vednosti slovanske, se loti nekega „nežnega" vprašanja, kteri ga je vodil pri spisanji iste knjige, in sicer: V kakošnem razmerji naj bode v prihodnje naš
ženili vernikov. Nas Slovencev sicer njihov glas neposredno ne zadeva, a vendar glas škofov je vernega kristjana glas božji in ss. blagovestniki Ciril in Metodij nam pa tudi niso tuji; toraj upamo s pastirskim listom čeških škofov vsem našim bralcem vstreči.
Pastirski list se glasi:
Škofje cerkvene provincije češke podeljujejo vsem dragim vernikom svojih škofij pozdravljenje in blagoslov v imenu Gospodovem!
Verni katoličani sesterske Moravske napravljajo se, da letošnje leto oslave tisočletni spomin smrti sv. Metoda, velikega apostola in prvega nadškofa moravskega, kteri se praznuje dne 6. aprila.
Vzroki, ki so vzbudili k slavnosti tako redki in veličastni, so tudi za nas jako važni in zato povzdigujemo danes svoj glas in vas poživljamo, da se vdeležite slavnosti iu pobožnosti, ki se bodo vršile vsled tega v staroslavni cerkvi na Velehradu.
Ako kristijanu v obče pristuje, da se vdeležl tega, kar bratovo srce prevzema, ako se spodobi po besedah apostola narodov „radovati se z veselimi in žalovati z žalostnimi" (Rim. 12, 15), sili nas vrh tega še posebna hvaležnost, da se bogo-ljubnih slavnosti moravskih vdeležimo, kajti, kakor oni, častimo in pozdravljamo tudi mi v svetih bla-govestnikih Cirila in Metoda vstanovitelje naše svete vere krščanske.
Da ostane stvar cela, povemo vam, česar je treba tudi o bratu sv. Metoda in sodrugu njegovem pri svetem opravilu — Konštatinu, drugače Cirilu, in smo brez skrbi, da bodo te besede hvaležno vsprejete, ker ste navajeni oba na tem obrazu skupaj opazovati, oba skupaj imenovati in častiti.
I.
Ciril in Metod bila sta sinova senatorja, po imenu Leona; rodila sta se v Solunu na Grškem v prvi polovici 9. stoletja. V Carigradu obiskavala sta tedaj jako znamenito šolo in med sovremeniki sta se dvignila ne samo po izvanredni nadarjenosti, marveč tudi vsled neutrudljive pridnosti v ved-nostnih zadevah tako, da se je zdelo, da se jima slavna pot v svetu odpira. Vendar temu ni bilo tako; niti slavne službe in dostojanstva, niti bogastvo, niti prijetno, brezskrbno življenje ni zvabilo teh krččanskih junakov v svoje naročje. Imela sta druge namene in spolnovala sta besede, ktere je bil pred 800 leti sv. apostol Pavel napisal njunemu rodnemu mestu Solunu: „Niti se nismo nikdar pečali s prilizljivimi besedami, kakor veste, niti nismo iskali priložnosti skoposti, Bog je moja priča. Niti nismo iskali slave od ljudi, niti od vas, niti od drugih. Dasi bi vam bili lahko v nadlego, kot Kristusovi apostoli: pa smo postali otroci med vami, kot dojka, ki oskrbljuje svoje otroke." (I. Tes. 2, 5, 7).
Te dobrotljive besede in vzvišeni vzgled sv. apostola Pavla je bila v mislih plemenitima sinoma mesta Soluna, ko je njuno čisto srce sklenilo veličastno misel, vse opustiti, Kristusu Jezusu ločeno od sveta služiti v zatišji samostanskem in najsvetejše Ime v apostolski službi proslavljati. K temu ju je v resnici Bog poklical.
Ko se je pa leta 862 Rastislav, knez moravske države, na grškega cesarja Mihaela III. s prošnjo
obrnil, naj mu pošlje dva oznanovalca vere, ki bi prebivalstvo slovanskih pokrajin v materinskem jeziku v sveti veri podučevala in s svetim krstom v Cerkev pripeljala, bila sta ss. brata Ciril in Metod k temu svetemu dolu izbrana. Njuna vreča ljubezen k Jezusu Kristusu je bila veča, nego ljubezen k telesu in h krvi in zato sta rada in radostna zapustila rodno zemljo grško in se podala v imenu Gospodovem na daljno pot oznanovat narodu do tedaj jima neznanemu Božjo besedo.
Da bi blagotvorno apostolsko delo z dovoljnim vspehom mogla dokončati, naučila sta se preje slovanskega jezika in tako sta tudi izumila nova pismena, da bi mogla svete in bogoslužne knjige na oni jezik dostojno preložiti.
Od duha ss. apostola Pavla peljana in z vedami ljudskimi in božjimi preskrbljena, potovala sta sveta apostelja Ciril in Metod čez prostrane kraje slovanske tja do blagoslovljene Moravske in kakor v sv. pismu o dvanajstih apostolih beremo, z istimi besedami lahko na kratko označimo delavnost apostoljsko: „In oni so Šli in pridigovali povsod, in Gospod jim je pomagal in potrjeval njihovo besedo (Sv. Marka 16, 20.) Povsod z vseh strani so se k njima zatekali zastopniki slovanskega ljudstva, revni in bogati, stari in mladi, vsi so željno poslušali njune besede in prosili za sv. krst. Staro malikovalstvo je zginilo, čudotvorno znamenje sv. križa je zavladalo in zmagalo, podobe najblagoslovnejše Gospe Marije so se povsod pobožno častile.
(Dalje prih.)
Kanovas in sv. Oče.
Že večkrat se je v „Slovencu" razpravljalo rimsko vprašanje, o kterem se je reklo, da bode skoraj godno in da že prikipeva v mnogih srcih do vrha. Ves katoliški svet spozna važnost njegovo, da, upoznavajo ga malo da ne vse države; vsak katoličan je poverjen, da stanje, v kakoršnem je sedaj naš vrhovni glavar, ni pristojno Kristusovemu namestniku, da vjetnik sebične vlade ne more biti ob enem neodvisen vladar, neomejen poglavar svojim podložnim. Znano je, kaj je španjski vrhovni minister glede tega vprašanja rekel, kako je pripoznal važnost cerkvenega dostojanstvenika katoliškega za državo in kako se je določno izražal, da se mora gledati v prvi vrsti na to, da se ohranijo dobre razmere med državo španjsko in med sv. stolico. Se bolj zanimivo in določno pa se izraža Kanovas v listu svojem „Epoca", kjer pravi: „Rimski papež v takih razmerah, v kakoršnih je sedaj, ne more dolgo ostati; v tem, da je poglavar vsega katoliškega sveta in h krati meščan od italijanske vlade vladanega mesta; v tem, da je neodvisen papež, vrhovni oče vseh vernikov, namestnik Kristusov na zemlji in v istem času je podložnik italijanskega kralja, predan zasmehu, kakoršno je na primer izkusil prošlo poletje; vse to je stvar, ki se ne more dalje vzdržati."
S temi besedami je španjski državnik dostojno odgovoril nesramnemu poslancu Kastelar-ju, ki je v zbornici zatrjeval, da papež pri vladanji dušnih zadev ne potrebuje svetnega gospodstva in da ima
ravno sedaj, ko je isto zg®bii, največjo prostost. Jasno so m» dokazali, da nima prav, in da o tej stvari nima niti pravega pojma, niti stališča. Dokazali so mu, ¿a je treba velikega poguma, da se predrzne nesramno v zbornici vpričo katoličanov izreči se na tak način o stvari, ki je že zdavnaj sijajno dokazana. Vzlasti današnji čas so katoliški učenjaki to zadevo osvetlili, tako, da noben poštenjak o njej več dvomiti ne more. In ako kdo njim ne veruje, naj pa poseže za malo let nazaj v 1. 1867, ko so škofje vsega sveta zbrani dokazali in in oznanili, da je papežu svetna oblast popolnoma potrebna, vzlasti pa glede na današnje razmere.
In ako se izreku tako prosvitljenih in visokih glav noče podvreči, naj si pa pokliče v spomin izreke slavnega Pija IX., ki je večkrat zatrjeval, da je podložen v roke predan sovražni vladi. Bode li tega častitljivega starčka stavil na laž? Bode li isto tako sedanjega sv. Očeta Leona XIII. štel med pre-napetneže, in vendar je ta javno izrekel, da nima nikakor še prostosti, marveč da je še vedno v ob-asti svojih nasprotnikov.
In kaj pravijo nasprotniki proti temu? Zatrjujejo še vedno, da ima papež veliko palačo v svoji posesti, da ima vrt, koder se lahko oživi, da ima v svojo službo dovolj kardinalov in drugih dostojanstvenikov. Toda je li to prostost? Se li more imenovati sv. Oče v takem stanji prostega? On, ki bi moral biti v vsem, da prav v vsem, nezavisen od vsake svetne vlade, ki ne bi imel v nikakoršnem obziru nad seboj imeti tukaj na zemlji nikogar, ki bi mu ukazoval in ga v izvrševanji njegovih'dolžnosti in pravic zaviral, on pač več potrebuje nego hišo in vrt. To ima vsak kolikaj imoviti človek in tudi več. Je li to spodobno, naj bi tudi druzega prav ne bilo?
Zato z veseljem pozdravljamo resnične besede Kanovasove, želeč pri tem, da bi iste prevdarile vse vlade in da bi na tak način tleče vprašanje rimsko zažarelo in se povoljno, nam v ponos, nasprotnikom pa v sramoto končalo.
Politični pregled.
V L j ub lj a ni, 9. marca.
Notranje dežele.
V poslaniški zbornici oglasil se je v soboto isterski poslanec dr. Vi tezi č v interpelaciji na ministra notranjih zadev, grofa Taaffeja, namreč: kaj misli vlada storiti in kako zabraniti vedno šču-vanje „irredentovcev" na Hrvate v Vološkem političnem okraji. — Poslanec Matuš je predlagal, naj se podporna svota za poškodovane prebivalce po Galiciji zviša od 850.000 na 907.000 gold. — Poslanec Siegel oglasil se je za odpravo mitnic po velikih in okrajnih cestah in praša, če bi se ne dala ta svota, ki se sedaj po mitnicah nabera, na drug način dobiti. Ob enem priporoča, da naj se napravi več velikih cest po Šleziji. — Grof Margheri stavi predlog, da naj se za preložitev velike ceste čez Gorjance namesto nasvetovanih 10.000 gld. postavi v proračun 15.000 gold., kar se je po zadostni podpori izročilo dotičnemu odseku. — Pri točki „stavbarstvo na vodi" oglasil se je poslanec Obračaj, ter nasvetoval za vravnavo reke Odre namesto 10.000 20.000 gold. in za vravnavo Visle
polotok navzlic „veliki Slaviji"? Mar kakor prijatelj ali sovražnik? V tem stoji, kakor se dozdeva, jedro reči ali prava resnica, zarad ktere je spisal g. P. to knjigo. Avstrija je pisatelju tako v želodcu, *) da nima za njeno bodočnost mnogo zaupanja, ter „preroško optimistično" meni, da se bodo kmalo vsi Jugoslovani med Jadranskim in Cernim morjem združili v eno kraljestvo, zato govori v svoji knjigi že naprej o položaju Italije nasproti „Veliki Slaviji", ktera meji z „laško Slavijo". V prvem slučaji je treba skrbeti, da se ohrani prijateljstvo, ker to je boljše in bolj gotovo, „kajti so n. p. prirodni darovi (ali nrav) slovansko ruskega naroda boljši od nemškega ter prikladni v to, da se lahko vjemajo z vsemi narodi". Za ta vgodni smoter doseči, kaže najbolj to, da se ravna dobro s Slovenci, ktere imamo v hiši, kakor to zahteva njih pleme. Zato je opominjal nek ruski vladar Vladomir Monomah v svojem volilu svoje sinove: „Kakor se ravna v kteri deželi s tujci in gosti, od tega je odvisno to, kako bodo oni potem govorili dobro ali slabo svojim rojakom."
*) Izgovarja si. g. P., da ni mogel več o zgodovini slovenskih Iieneeanov spisati zato, češ, ,.da so se s starimi listinami kurile peči.	Pis.
Dalje se zamakne pisatelj v bodočnost ter govori kakor politični vedež: „Potem ni menda daleč čas, v kterem se bode ustanovilo med Jadranskim in Črnim morjem slovansko kraljestvo, in med tim pa Italija in so morda Primorski in Beneški Slovenci namenjeni, da služijo med obema kraljestvoma kakor prsten, kteri naj objema italijansko omiko in slovansko ter naj oklepa izobraženost novo latinskih rodov z ono podonavskih narodov."
Ker je takošno prijateljstvo boljše, bi ugajalo našemu (laškemu) novemu kraljestvu, da se poučuje, kjer koli je to mogoče, slovanščine in slov. vede, od koder bi se vsaj že zdaj zarad vedno veče potrebo jemali zastopniki narodnih koristi (n. pr. konzuli i dr.) pri tolikih ljudstvih, ki imajo slovansko podstavo. — V nasprotnem položaji sovraštva, bode to seme še bolj dragoceno, kajti iz naše Slovenijo bodo izhajali takšni ljudje, kteri bodo lahko spoznavali položaj velike Slavije, in naši hribovci, kteri jo že od nekdaj prepotujejo, bodo kakor zvedenci ogle-duhovali vse sovražno micanje za varnost domovine. Toraj v miru in v vojski bi zamogel slovenski živel j naše dežele, služiti kakor najboljšo sredstvo „zaže-Ijene laške ekspanzije". Zato se pa tudi nadalje čudi.
kako da vkljub italijanskim prizadevanjem ni še prišlo v Italiji do tega, da bi se kje podučevala slovan-ščina in njeno vede. *) — Sicer je pa zdaj upanje, da se bo to zgodilo, ker isti zastopniki ali poslanci na mesto očetovske vlade so se spomnili na to potrebo, ker isti kraljevi šolski nadzornik prof. Ronca-glia, kteri ima razum in srce za potrebe dežele v njegovem delokrogu, mi je pisal že 16. aprila 1883, da se on popolnoma v tem vjema, da se ustanovi en posebni zavod v Čevdadu za poučevanje slovenskega jezika iu slovstva; mod tim naj bi se ta čas vstanovila nalašč ena stolica v skupnem zavodu gojencev „Collegio Convitto", čedadskem in da naj se na vsaki način prednostdaje slovanščini pred nemškim poukom in furlansko zgodovino!" — Mož zasluži za ta izrek vso hvalo. Slovan gre tudi tii že na dan!
(Konec prih.)
*) Menda nedavno so je ustanovila na vseučilišči v Bo-logni stolica za hrvaški jezik, kakor je bilo v časnikih brati.
Pis.
ravno tako 20.000 namesto 10.000 gold., kar se .je sprejelo. — Lienbacherje govoril o uravnavi rek po Solnograškem, ter se je pritožil, da je država pri čisto državnih zgradbah preveč pritiskala prebivalstvo, kar je veliko nevoljo po Solnogradu napravilo. Bodoča seja določila se je za ponedeljek dopoludne, in se bo specijalna debata o državnem proračunu nadaljevala.
V državnem zboru pričeti se imajo ta teden tudi večerne seje, da se bodo obravnave poprej dovršile. Pa tudi kljubu temu še ni dognano, ali bo mogočo budgetno debato v tem času dovršiti, kterega so za njo odmenili, kajti število vpisanih govornikov „pro" in „contra" (za in proti) je ogromno veliko in če bodo vsi govoriti hoteli in govorili, kakor imajo navado po dve in tri ure, tudi še večerne seje ne bodo zadostovale. Kje pa so potem še drugi načrti postav, ktere se morajo rešiti, preden se zapro vrata državnega zbora in se prične nova doba novemu življenju. Na vsak način se bo treba gospodom državnim poslancem tudi po Veliki noči še nekoliko na Dunaj potruditi, da dokončajo dolgo in plodo-nosno dobo svojega šestletnega delovanja. Rešeni morajo biti še naslednji predloženi načrti: o severni železnici, carinska novela, dinamitna postava, postava o zavarovanji proti nezgodam in če bo mogoče tudi postava o vreditvi galiških rek in hudournikov. Opozicijski listi nekaj čvekajo, kakor bi se bile med desničarji samimi pričele kake pogodbe, od kterih bi bil v bodočnosti obstanek „železnega obroča" odvisen. Nič ni res in vse je laž! Tudi ni potreba, da bi se pogajali med seboj. Podoba „železnega obroča" se iz Dunajevskega govora tako čista vidi, da pač ni treba nikakih cunj, da bi jo človek še le snažiti moral. V besedah finančnega ministra, ktere je konec svojega govora levičarski opoziciji z gromovitim glasom zaklical: „Dokazali smo vam, da se tudi brez vas vladati dii in to prav dobro na korist Avstrije," je potrto vse nasprotno besedovanje.
Ako se sme človek po svojih dejanjih soditi, o Madjarih pač z dobro vestjo lahko izrečemo, da z nekako skrbljivostjo iščejo, kaj bi jih s Slovani še navskriž spravilo. Kolikokrat imeli smo že priložnost opazovati silno nagajivost, ki so jo Hrvatom kazali in so tako razpor, ki je bil med obema na-rodnostima že tako od nekdaj, vestno širiti pomagali, namesto da bili bi si prizadevali, kolikor mogoče vničiti in vdušiti ga. Ne dosti, ali pa nič bolje, kakor proti Hrvatom je madjarsko postopanje nasproti Srbom pod ogersko krono živečim. Madjari jeli so se vtikati v notranje srbske zadeve kjer koli morejo in to celo v cerkvene. Že od prvega po-četka srbske cerkve imeli so cerkvene zbore v Kar-lovcih, kjer je sedež pravoslavnega patrijarha. Letos je Madjarom na misel prišlo, da v Karlovcih ni več pripraven kraj za pravoslavne cerkvene zbore, in da se morajo od slej na dalje v Budapeštu sklicevati. Ta ukrep madjarske vlade je Srbe neznansko neljubo dregnil ter občno nezadovoljnost po deželi napravil. Saj je pa tudi lahko vrjetno, kajti v verskih rečeh je poštenemu človeku nekak kon-servatizem že prirojen; da, človek se ga napije z maternim mlekom. To vidimo pri nevercih, pri Židih, Turkih; povsod ne boš lahko tudi najbolj neizobraženega s kako drugo rečjo tako hitro raz-dražil, kakor ravno če se vtikaš z novotarijami v verske reči. Vsi ogerski Srbi od patrijarha Angje-liča za trdno pričakujejo, da se bo tej samovolji ministra Treforta po robu postavil.
>r 11 si nje države.
Prihod cesarjeviča Rudolfa in Štefanije na tjrško zemljo vzbudil je ondi po vsih krogih odkritosrčno veselje, pri kterem ni nobenega hinjav-stva. Kraljevi dvor, kabinet, časnikarji in narod tekmujejo med seboj, kako bi bolj sijajno avstrijskega prestolonaslednika sprejeli. Cesarjevičevemu popotovanju ondi namreč največji politični pomen pripisujejo, kar se mu ga sploh dati zamore in so jako ponosni na to, da jih Rudolf obišče. Iz tega namreč sklepajo, da si Avstrija njihove prijaznosti želi in pa političnega približanja. Nadjajo se, da se bo na podlagi tega prihoda začela prijateljska bodočnost med Grško in Avstrijo. Časnikarji jo slikajo že v najlepšem cvetji iu tudi narod sam se raduje nad prihodom prestolonaslednika mogočne Avstrije, ki se bo iz J alfe na 15. t. m. tjekaj pripeljal, kraljevi dvor hotel jima je pripraviti sijajno bivališče v kraljevi palači in velikanske veselice. Ker sta pa visoka popotnika izrazila željo, da so bodeta le memogrede oglasila in bi zarad tega rajši na c. k. jahti prenočila, ostalo je pri tem. Posebno sijajen sprejem so jima napravili na otoku Korfii živeči Grki. Kraljevi namestnik ju je sprejel izročivši jima kraljevo pismo. Mesto, luka in parniki so bili pa sijajno razsvitljeni. Včeraj sta bila visoka popotnika že zopet v Beirutu.
Črnogorci izrekajo svoje obžalovanje, da jim položaj in uboštvo dežele ne dovoljujeta avstrijskega prestolonaslednika tako sprejeti, kakor bi radi storili. Sprejem bo sicer, kolikor bo le mogoče, sijajen, vendar se bo še marsikaj pogrešalo. Toda lahko se reče, da kar se bo pogrešalo, bo lo ozbiljno bogastvo, ktero se bo skušalo z ljubeznjivostjo, srčnim veseljem nadomestiti. S knezom in knegirijo skušal se bode vrli črnogorski narod v prijaznem sprejemu visokih gostov in se nadjajo, da bota Rudolf in Štefanija za dobro vzela, kar jima bo uboštvo pripravilo z odkritosrčno radostjo. S prestolonaslednikoma šel bo
tja gori ttidi nadvojvoda Jovan, ki bo potem nekaj časa ondi ostal.
MacedonijU bo v najnovejšem času kmalo postala dežela, kamor se bodo jele oči obračati cele Evrope. Do sedaj znana po silovitih roparjih, ki po deželi pustošijo, požigajo in more, pokazala se nam bo kmalo še od druge strani. Srbi in Bolgari bi jo radi ter jeli se bodo za njo puliti. Kdo ima več pravice do nje? Rekli bi, da oboji enako, Srbi kakor Bolgari, kajti oba sta soseda; Srb na severu, Bolgar na iztoku in severoiztoku. Kar je bilo do sedaj ondi šol, bile so večinoma v srbskih rokah. V najnovejšem času jeli so se pa Bolgari tudi v šole vtikati, ker jim je na tem ležeče, bolgarski živelj kolikor mogoče ondi podpreti. To je bilo pa zopet Srbom ogenj v strehi. Po celi deželi je zavrelo in Srbi so sklenili v Belem gradu sklicati velik naroden tabor, na kterem se bodo pritožili o Bolgarih, da jim v šoli škodo delajo. Ta veliki tabor je bil napovedan na včerajšnjo nedeljo 8. t. m. Kako se je končal, nam še ni znano, da pa za Macedonijo iz tega bratskega prepira ne bo nič dobrega, vemo že danes. Macedonija potrebovala bi skupne pomoči Srbov in Bolgarov proti skupnim sovražnikom Grkom in Turkom. Namesto da bi na to mislili, si pa medsabojno v lase silijo. Turki in Grki si bodo pa roke mencali, ter bodo še naprej morili, ropali, skrunili in poži-gali, kolikor se jim bode ljubilo; pospeševala jih bo pri vsem tem nas politični podedovani greh — slovanska nesloga.
Povedali smo že, da med JVemčijo in Angleško ni vse, kakor bi moralo biti in da je v poslednjem času posebno Bismark sem ter tje v nemškem državnem zboru rabil besede proti staremu Gladstonu, iz kterih so nekteri sklepali, da si prizadeva ga odstraniti. Bismark pa taki razlagi svojih besedi odločno oporeka in pravi, da mu niti na misel ni prišlo, Gladstonu stol spodbijati. On pravi, da je le zabraniti hotel, da ne bi tuje velesile dobile napačnih pojmov o njem glede Angleške in njene njene politike v Egiptu, ker so časniki njegove besede na tak način po svoje tolmačili, kakor bi bil on Gladstonu nasvetoval, da naj si Egipt prisvoji. Tega pa Bismark ni nikdar storil, temveč je v nekem pogovoru le rekel: če bil bi on Glad-stone in v Gladstoneovem položaji, bi on tako in tako storil. Sedaj, pravi Bismark, ima on dolžnost, da to popravi, kar so drugi zakrivili, kajti če bi pri tem ostalo, kakor so časnikarji njegove besede zasukali, bi šlo zaupanje na poštenje nemške politike takoj po vodi najprej po Turčiji, potem na Francosko, na severu pri Rusih in celo Avstrija bi se z nevoljo od Bismarka obrnila.
V zedlnjenih državah severne Amerike izvršila se je 4. t. m. tista velika politična sprememba, ktera ne zanima le severne Amerike, ampak vso Ameriko in posrednje tudi vse dela sveta. Mogočna država dobila je novega vladarja, predsednika zedinjenih držav. Dosedanji predsednik Ar tli ur bil je republikanske stranke, sedanji Mr. Cleveland je pa iz ljudske ali demokratične stranke. Opomniti moramo, da „demokrat" pri nas ni na dobrem glasu, a v Ameriki je ravno narobe, „demokratična stranka" je bolj konservativna in poštena stranka, kakor razujzdana republikanska. — Kar se je do sedaj od Clevelanda slišalo, vse ga znači kot postavnega moža, ki ljubi pravico, poštenost in delavnost. In takega predsednika je severna Amerika res potrebovala. Že dalje časa je bila na krmilu stranka, ki se sme po vsi pravici imenovati krivična stranka. Gospodovala je do sedaj najgrša podkupljivost pri oddaji državnih služeb. Je li bil vradnik sposoben ali ne, inalo se jena to gledalo, pač pa, koliko je za službo ponudil; kteri je več dal, tisti jo je dobil. Enako razsipalo se je državno premoženje in republikanci polnili so si svoje žepe. Marsikaj dalo bi se še našteti, a pustimo nerodovitno polje. Obeta se, da bode po novem predsedniku marsikaj boljše. Ali bati se je, če bode nov predsednik pri toliki popačenosti strogo postopal , da bi ne delil žalostne osode z Lin-koluom, Garfieldom, ki sta bila obadva zavratno umorjena.
Izvirni dopisi.
Iz Celovca, 7. marca. (Gospodarsko društvo za Slovcncc.) Na Koroškem kupujejo nemški grajščaki kmetijo za kmetijo. Slovenske družine pa zapuščajo svoje ljubljene domove in grejo po svetu s trebuhom za kruhom. Tudi na Štajarskem in Kranjskem kupujejo tujci najlepša posestva. Tako je ravno zdaj Dunajska hranilnica kupila grajščino Ebensfeld; neki Seemann iz Dunaja je kupi! Pogance pri Novem mestu; znani nemško - liberalni kričač dr. Russ je kupil grajščino Smerečje (Emmersdorf)-pri Celovcu.
Da bi mi imeli slovensko gospodarsko društvo, zamoglo bi to kupovati take posestva brez velike nevarnosti, dostikrat pa z velikim dobičkom! To bi bilo silno važno v gospodarskem in političnem oziru. V gospodarskem oziru bi toliko ko-
ristilo, da bi seod domače zemlje živili domači ljudje. Gotovo bi namreč slovensko gospodarsko društvo v službo jemalo le domače uradnike in domače delavce. Kak tuji posestnik pa bo morda res obdržal domače posle, hlapce in dekle, ker so bolj pridni in bolj po ceni delajo, oskrbnike in uradnike pa bo poklical iz tujine.
Imenitno pa bi bilo tako društvo tudi v političnem oziru. Da tuji grajščaki v velikem posestvu volijo zoper nas, to je sicer hudo, pa še ni najhujše zlo. Najhujši je pritisk in agitacija njihovih oskrbnikov in uradnikov na sosednje vasi. Na Koroškem so grajščinski in fužinski uradniki najhujši agitatorji proti Slovencem, najvdanejši podpiratelji nemškega „Schulvereina". Fužinski uradnik Wirner (Prus, luteranec) v Borovljah, strahuje pri volitvah Borovlje in celo okolico. In te fužine so bile za 30.000 gold. na prodaj, pa nismo imeli Slovenci človeka, da bi jih bil kupil! Ce mogoče še hujši „Schulvereiner" je rudarski oskrbnik Rieger v Možici. V enakem duhu delajo drugi grajščinski in fužinski uradniki v Rožni Bistrici, v Lipici, na Rudi, v Prevaljah, v Črni, v Kapli, v Celovški okolici itd. Ali je na Štajarskem in Kranjskem dosti bolje? če pa grajščak nemško-liberalec, morajo biti tudi njegovi uradniki in hlapci enacega duha. Sosedje so dostikrat od grajščine odvisni: ta bi rad za grajščino kako blago (les, drva) prevaževal in si kaj zaslužil; drugi potrebuje stelje, drv ali kako drevo; tretji potrebuje kaj druzega in se mora grajščinskim dobrikati, da kaj doseže itd. Vsi taki morajo več ali manj zatajiti svoje prepričanje in svoj rod, da dosežejo, kar žele. Tako je tedaj grajščina v tujih rokah politična kuga za celo okolico. Še huje je pri fužinah in tovarnah, kjer na stotine ljudi svoj kruh služi.
Vse take posestva in tovarne na naši zemlji moramo spraviti v svoje roke, prej ne bo bolje, prej ne bo zamašena tista luknja, iz ktere frčijo mladi „tajčkrajnerji". Slovenci nimamo bogatinov in smo sploh revni; pa združena moč veliko premore. Ako se „slovensko gospodarsko društvo" na zdravi in praktični podlagi osnuje, ter se postavijo delnice na 10 gold., v kratkem bomo imeli lep kapital skupaj! Druzega ni treba, ko da se postavijo razumni in pošteni možje na čelo; za denar bi prav nič ne bilo treba skrbeti, vsak rodoljub si bo v čast štel, podpirati tako društvo. Samo da se ne bodo spet kaki tujci poklicali v vodstvo, kakor se je do sedaj tako mnogokrat godilo. Da bo pa društvo zaupanje dobilo, treba bi bilo precej omejiti oblast vodstva, da bi tako samo-oblastno ne delalo, kakor je n. pr. banka „Slovenija" ali kranjska eskomptna banka. Kako lepo priliko smo že obakrat imeli, naj bi ne bili tujci vsega vničili. Mar li se bomo že kdaj kaj naučili ali ne!
Bog nam daj razumnega, delavnega in pogumnega moža, ki bi to misel vresničil ter nam osnoval „slovensko gospodarsko društvo" !
Naše slovstvo.
„Duhovni vodni k".
(Dalje.)
Iz zapisnika lanjskih pastoralnih konferenc v Lavantski škofiji se vidi, da je nekdo sprožil (malo temno sostavljen) predlog za popravljanje katekizmov. Prečastiti ordinarijat odgovarja: „Ta predlog je v resnici važen. Ker so pa razmere v tej zadevi po sosednjih škofijah s slovenskim prebivalstvom jed-nake, bode se ta reč s sosednjimi škofi obravnavala." S tem so kateketje dobili novo upanje, da bo stvar enkrat srečno dognana.
Znam za šolo, kjer „očenaš" molijo „puriiiko-vano", kakor je v katekizmu. V „angeljskem češčenji" pa rečejo: „g na de si polna" in „žeguana si med ženami", tako je v eni in isti „očiščeni" knjigi. Kdo in kedaj je v šoli to tako vestuo po bukvah vravnal, no vem, saj tudi ne gre, tega preiskovati. Doma ljudje „očenaš" molijo „po stari prestavi". Vidi se pač, da so pri nas jednake okoliščine, kakor tam, o kterih govori g. Sasinek. Kar se tiče druge molitve, jo je „Duhovni vodnik" priobčil povsema pravilno, formalno in materijalno korektno.
V pogledu na narodno stran je pa tudi med nami in sosednjimi Hrvati jednako razmerje, kakor med Čehi in Slovako-Slovenci. Mnenje moje malenkosti sicer ni merodajno, vendar naj rečem, da sem o dotični besedi že večkrat premišljeval, ter se mi
je vselej dozdevalo, da „našim dolžnikom" pomeuja nekaj drugo, kakor „svojim dolžnikom", a v tem vprašanji sem dajal prednost „stari prestavi". V tem pogledu g. ravnatelj Šuman v svoji „Slovnici" iz leta 1881, str. 279, opozarja, da „včasih stoji tudi posestno zaime 1. in 2. osebe mesto svoj: odpuščamo dolžnikom našim; ja ču s mojom vojskom okrenuti, srb. prisl." Razlog ni priložen, ali isti je, kakor ga navaja g. Sasinek. Predstavi si, bralec potrpežljivi, da poslušaš za blagor ljudstva vnete rodoljube, a po razgovoru o kaki važni zadevi eden nekako v imenu svojih somišljenikov izpregovori: „O tem vprašanji pa mi že moramo naše ljudi podučiti". Bi li povedal isto, ako bi rekel: „O tem vprašanji ali predmetu pa mi že moramo svoje ljudi podučiti." V prvem slučaji izražena je splošnost, občani, v drugem pa specijalnost, domači ljudje, podložniki posameznim dotičnim domoljubnim osebam. Tako: „Mi smo na naši zemlji" in „mi smo na svoji zemlji"; v zadnjem stavku lahko razumevam le svojo njivo ali travnik, a v prvem domačo deželo. Tudi bratje Hrvati so ostali pri „stari" šegi, čeravno jim je celo Vuk Stefanovič preložil: „dužnikom svojijem."
2. Drugi del molitvenika zavzema dvojna po-božnost pri predpoldanski službi božji, in sicer: a) Molitve pri sv. maši, kadar se rožnivenec moli, pa b) molitve pri sv. maši po katekizmu zložene. — Nekteri katekizmi učijo n. pr. „Katoliški verovati se pravi: za gotovo resnico imeti vse, kar je Bog razodel in kar katoliška cerkev zapoveduje verovati." Kdor bi to definicijo opazoval skoz drobnogled, bi lahko rekel, da nas sv. cerkev uči kaj druzega, kakor le to, „kar je Bog razodel". Tako bi „smel" trditi na podlagi drugokratnega „kar", namesto kterega naj bi stala besedica „(ter) nam". Dotični stavki na strani 18. 24 in 78 naj bi se toraj za drugo izdanje nekoliko priredili.
(Konec prih.)
Domače novice.
(Prvi letošnji SoJcolov „Jour-fix") v pivarni na sv. Petra cesti je bil pod rediteljstvom gg. blagajnika Gebe in odbornika S ch we iger j a izredno dobro obiskovan. Obe sobi ste bili natlačeno polni udov Sokola, ki so si dnevne težave pozabivši nekoliko trenutkov britkega življenja posladili v veseli družbi pri glasovih milodonečib, glasovih na citre in izbornem petji, ktero so iz prijaznosti prevzeli g. članovi „Slavca."
Program bil je zelo zanimiv, posebno sta se odlikovala gg. Schweiger in Por egg, ktera sta mojstersko svirala na citrah naslednje točke: „Stif-tungsfestmarsch", kteri se je moral vsled burnega odobravanja ponavljati; isto tako tudi „Maiglöckchen", „Feldner Jodler" in „Die Ramsauer". — Pevske točke izvršil je oddelek pevskega društva „Slavec" jako precizno in ponavljati so se morale nektere pesmi. — Godbo preskrbel je za ta večer kot nalašč pripravno g. Geba na — aristonu. Konečno moramo zabilježiti, da je bil ta večer zelo živahen ter sledile so napitnice. „Složno korak za korakom" moralo bi. biti medsobojno geslo v beli Ljubljani narodnim društvom! To je lepo in vsega priporočila vredno! — Prihodnji „Sokolski večer" bode 18. marca v čitalnični restavraciji. Reditelja sta gg. Dežman in Dečman.
(Dnevni red javne seje mestnega odbora), ktera bode v torek 10. dan marca 1885. leta ob 6. uri zvečer v mestni dvorani. I. Naznanila prvosedstva. — II. Vis. c. kr. deželnega predsedstva dopis zarad izvolitve zastopnika Ljubljanskega mestnega odbora v deželnem šolskem svetu. — III. Finančnega odseka poročilo a) o proračunu za 1885. leto (Konec.); b) o občnem škontriranji mestnih blagajnic, vršiv-šem se v 25. dan januvarja 1885. leta; c) o vis. c. kr. deželne vlade odloku glede priloga upravnim stroškom za ustanove, s kterimi upravlja mestna občina; č) o povračilu stroškov za stavbinsko vzdr-žavanje poslopja c. kr. velike realke, spadajočih na 1884. leto; d) o uradniške sirote Ivane Polakove prošnji za miloščina. — IV. Šolskega odseka poročilo a) o I. in II. mestne deško ljudske šole letnem računu o dotacijonu za preteklo šolsko leto; b) o mestne občine doneskih za obrtni pripravljalni učilnici na mestnih deških ljudskih šolah za prvo polovico šolskega leta 1884/5. — V. Odseka za olepšavo mesta predlog o razširjenji parka pod Tivoli.
— Tajna seja. Poročila finančnega in šolskega odseka.
(„Slavec") ima jutri zvečer ob 8. uri v svojih prostorih izvanredni občni zbor. Nadjati se je jako obilne vdeležitve.
(Umrl je) dimnikarski mojster g. Ivan Šobrl sinoči ob 6. uri zvečer. Revež je lansko leto bolehal na duhu. Pogreba se bo jutri popoludne vde-ležil „Sokol" z zastavo „in corpore".
(Umrl je) včeraj ob 1I21%. uri dopoludne gosp. Viktor Smole, sorodnik Preširnovega prijatelja Andreja Smoleta, v 42 letu svoje starosti. Pogreb bo v torek popoludne ob štirih iz Marije Terezije ceste k sv. Krištofu.
(Pred porotniki) stal je v soboto cigan Lojze Maj er, 25 let star zarad hudodelstva umora, poleg kterega se je imel zagovarjati tudi še proti hudodelstvu poskušanega umora, hudodelstva tatvine in prostopka krivega javljenja. Obsojen je bil k smrti na vešalih.
(Mnogo krilca) — za malo vspeha veljâ o poslednjem novačenji glavnega mesta Ljubljanskega. Vzeli so vsega vkupe 19 novakov in to 6 za stalno armado, 3 za nadomestilno rezervo in 10 pa k brambovcem. Vpitja je bilo pa za cel polk !
(Tiskarni družbe sv. Mohora) v Celovci sme se častitati na pridobitev tolikanj temeljito izobraženega poslovodje, kakor je g. Vekosla v Legat, do sedaj delujoč v enaki stroki tukajšnje tiskarne Milice ve. G. Legat se je poleg svojega posla, kterega je v Ljubljani uzorno izvrševal, odlikoval tudi kot jako vesten Slovenec in je po svoji moči k razširjanji narodne zavesti kot trileten taj nik „Ljubljanskega Sokola" zdatno pripomogel. Naj bode našim bratom po Gorotanu najtopleje priporočen !
(Poslednji bogate rodovine Potočinove), gosp. Vinko Potočin, zapustil je včeraj dolino solza. Umrl je na Zidanem Mostu, še le 36 let star.
(IIôtel ob Bohinjskem jezeru) za hribolazce pričel se je zidati. Podjetnik je kranjska stavbarska družba, kakor „Südsteir. Post" to poroča. Tak hôtel v tako divje romantičnem kraji, kakor je Bohinjsko jezero, tolikanj oddaljeno od vsake količkaj ugodne in za sprejem tujcev pripravljene gostilne, bo gotovo dobro shajal in bo k povzdigi obiskavanja našega Bohinja mnogo pripomogel.
(Ljudske knjižnice) 5. zvezek izšel je ravno kar zopet poln mičnih povestij za — priprosti narod in kratek čas. Nabral jih je g. La vosi a v Kordeš. Nadjamo se, da bo tudi ta zvezek dobro došel naročnikom.
Telegrami.
Dunaj, 8. marca. Po uradnih poročilih o strašni nesreči v Karvinu znaša število rešenih 18, ponesrečenih pa 105 ; zapustili so 43 vdov in 79 sirot, za ktere bode društvo skrbelo. 54 mož peča se z izkopavo ponesrečenih. Do danes dopoludne izkopali so 69 mrličev.
Umrli ho:
5. marca. Šimen Mihelič, delavčev ein, 18 dni, Hradecki-jeva vas st. 19, božjast.
V bolnišnici:
5. marca. Jožef Možina, delavec, 46 let, Pnenraonija dextra. — Janez Hribšek, rudokop, 23 let, Tuberculosis.
Tuj ci.
7. marca.
Pri Maliči: Ludvig Kolb, trgovec, z Monakovega. — Barth, Dammer, liackmann, trgovci, z Dunaja.
Pri Slonu: Witzermann, Puchs, trgovca, z Dunaja. — Morie Grab, trg. pot., iz Prage. — T. Dutzmann, trg. pot., iz Siseka. — 31. Monti, oporni pevec, iz Maribora.
Pri Južnem kolodvoru: Mirosl. Weiss, trgovec, iz Niirnberga. — Jul. Budita, trgovec, iz Trsta. — Janez Holil, trgovec, iz St. Gallena.
Pri Avstrijskem caru: Janez Eidinger, strojar, iz Hamburga. — Andr. Witzner iz Maribora.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 9. marca.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	83	gl. 65	kr.
Sreberna „ 5% „ 100,, (s 16% davka)	84	„ 20	„
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .	109	„40	„
Papirna renta, davka prosta . .	99	„ 20	r
Akcije avstr.-ogerske banke . .	869	„ —	„
Kreditne akcije............302	„75	„
London.......124 „ 30	„
Srebro.......—	„ —	„
Ces. cekini.......5	„ 81	„
Francoski napoieond......9	„ 79	„
Nemške marke . . . . .	60 „ 45	„
Zahvala.
Potrti vsled prerane smrti našega ljubega
KAROLA
komaj zamoremo dostojno zahvaliti so vsem, ki so nam od blizo in daleč izrekli svojo blago sočutje. Iz srca se zahvalujemo posebno semeniškemu spiritualu in vodju preč. g. J. Flisu za njegovo v resnici očetovsko skrb; gg. bogoslovcom za ljubo prijaznost ob času bolezni in smrti, za darovanje zaros prekrasnega venca, ljubcznjivo spremstvo ranjcega na njegovi zadnji poti; prisrčna zahvala velospoštovani družini Kopačevi za vsestransko požrtovalno skrb in vsem drugim darovalcem lepih vencev.
v Enako zahvalujemo se pa tudi prisrčno Žužem-berški preč. duhovščini, kakor tudi sosednji, gg. uradnikom in učiteljstvu šolo Žužemberškc, pevcem bralnega društva Zužemberskega in vsem faranom, ki so v tako mnogobrojnem številu ranjcemu skazali po slednjo čast. Bog Vam vsem povrni Vašo ljubav, k je v žalostnih dnevih nam bila v veliko tolažbo!
ki
V Žužemberku, 6. marca 1885.
MftRMg
Žalujoča rodbina Zavodnikova.
•T. pl. Trnkoczy,
lekar „pri zlatem samorogu",
priporoča in razpošilja s poštnim povzetjem
Marijaeeljske kapljice
za želodec,
kterim so ima na tisoče ljudi zahvaliti za zdravje, imajo izvrsten vspeh pri vseh boleznih v želodcu in so neprekosljivo sredstvo zoper: inankanjc slasti pri jedi, slab želodec, urdk, vetrove, koliko, zlatenico, bljuvanje, glavobol, krč v želodcu, bitje srca, zaba-sanje, gliste, bolezni na vranici, n» jetrih in zoper zlato žilo. 1 Steklenica velja 20 kr., 1 tucat 2 gl., 5 tuc-atov samo 8 gold.
Svai-ilol Opozarjamo, da se tiste istiuite Ma-rijaceljskc kapljice dobivajo samo v lekarni pri ,Samorogu' zraven rotovža na Mestnem trgu Trnkdczy-ju. Razpošiljava se le
MftRIA=ZEliER TROPFEH
NUR ECHT BEI APOTHEKER TRNKOCZY LAIBACH \ STÜCK 20
v Ljubljani pri J. pl,
jeden tucat.
Cvet zoper trganje
po dr. Maliču,
je odločno najboljše zdravilo zoper pro-tin ter revmatizem, trganje po udih, bolečine v krizi ter živcih, oteklino, otrpnele ude in kite itd., malo časa če se rabi, pa mine popolnem trganje, kar dokazuje obilno zalival. Zahteva naj se samo „cvetu zoper trganje po dr. Maliču" z zraven stoječim znamenjem; 1 stekl. 50 kr.
'Mi-* Ba v:»l ¿r«.
Gospodu J. pl. Tmkoozvju, lekarju v Ljubljani.
Moja mati so na protinski bolezni na nogi silno trpeli in razna domača zdravila brezvspešno rabili. Ko je pa bolezen čedalje hujša prihajala in vže več dni niso mogli stopiti na nogo, spomnim se na Vaš dr. Maličcv protinski cvet za 50 kr. ter si ga nemudoma naročim. In res, imel je čudovit vspeh, da so so po kratki rabi tega zdravila oprostili mučnih bolečin. S popolnim prepričanjem priznavam toraj dr. Maličev protinski cvet kot izvrstno zdravilo in ga vsakemu bolniku v jednaki bolezni priporočam. Vaši blagorodnosti pa izrekam naj pri srč nišo zahvalo, zvsem spoštovanjem udani
Franc Jug, (45)	posestnik v Šrnarji p. Cclji.
1 ZU
m
izboren zoper kašelj, hripavost, vratobol, prsne in pljučne bolečine; 1 stekl. 56 kr. Koristnejši nego vsi v trgovini se nahajajoči soki in siropi.
Pouiuliljevo (Dor.seh)
najboljše vrste, izborno zoper bramore, pljučnico, kožne izpustijo in bezgavno otekline. 1 stekl. 60 kr.
Salicilua listna voda,
aromatična, vpliva oživljajoče, zaprcčl pokončanje
zob in odpravi slab duh iz ust. 1 stcklonica 50 kr.
Kričistilne krogljice,
c. k. priv.,
ne smelo bi se v nijednem gospodinjstvu pogrešati in so se vže tisočkrat sijajno osvedočile pri zabasanji človeškega telesa, glavobolu, otrpnjenih udih, skaženem želodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatljah a 21 kr.; jeden zavoj s 6 škatljami 1 gl. 5 kr. Razpošiljava se le jeden zavoj.
3^*" Izvrstna homeopatična zdravila se pri nas zmirom frišne dobivajo. "VI
Naročila s dežele isvršč se talcoj
v lekarni pri „samorogu"
Jul. pl. Trnk<K'Zj-ja na mestnem trgu v Ljubljani.