1048
Marijan Zlobec
ANDREJ INKRET,
NOVI SPOMINI NA BRANJE
Novi spomini na branje*, druga knjiga literarnih kritik Andreja Inkreta, objavljenih v štirinajstdnevniku Naši razgledi, ponuja ponoven pregled šestintrideset poglavij »branja«, kot ga je avtor opravljal med 8. novembrom 1974 in 22. decembrom 1978. Skupaj z delom Spomini na branje (1977) smo tedaj dobili sklenjeno celoto, »kolikor mogoče razviden, ažuren in izčrpen dokument o sedemletni slovenski literarni »proizvodnji«. »To je zgolj« dnevniško pričevanje, »pravi kritik v predgovoru,« ki že s svojo poudarjeno
* (Andrej Inkret, Novi spomini na branje, Mladinska knjiga, Ljubljana 1980, zbirka Kultura, urednik Janez Mušič, opremil Jure Kocbek, grafično oblikoval Borut Kovše, str.  450)
1049
kritično naravnanostjo ob knjigah nepogrešljivo, čeprav pogosto le implicitno, pripoveduje tudi — predvsem — o svojem lastnem piscu: njegovem razumevanju literature in njegovih konota-cijah literarnega in poetskega v njem, njegovi globalni konstitutivni poziciji nasproti besednim kreacijam, vrednostnih kriterijih in kritičnih interesih, sploh o njegovem subjektivnem »anga-žmaju« s knjigami, specifičnimi, estetskimi in miselnimi svetovi, uprizorjenimi v njih.«
Inkretovi Novi spomini na branje ne zajemajo prav vseh slovenskih proznih knjig v določenem času, ponatiskujejo pa vse kritike brez korektur, kar pomeni, da kritik ničesar ne umika ali popravlja, revidira, nasprotno: vseskozi ohranja razvidno vrednostno kritiško sodbo. In kakšna so njegova teo-retsko-kritična izhodišča?
»S svojim pisanjem o knjigah sem vsekakor izhajal iz prepričanja, da je literatura v svoji literarnosti stvar neposrednega in živega sodelovanja med tekstom in bralcem, da so zunaj tega razmerja pač zgolj neprebrane knjige, molčeča vrsta besed in mrtvih črk. Da se potemtakem pesniška funkcija teksta konstituira in uresničuje na tisti ravni in v natanko takem obsegu, kot ju uspe zajeti branje, to je, interakcija, komunikacija: »dialog« med verbalnimi znamenji, odtisnjenimi na papir, in bralčevimi očmi, zavestjo, senzibilnost-jo, ki s svojo posebno, avtonomno energijo »šele« oživljajo pritajeno, potencialno govorico teh znamenj, in sicer tako, da prisluškujejo njihovim simbolično pomenljivim, zastrtim glasom in likom ter jih vzdigujejo v nedvoumno razvidnost. Literatura v svoji literarnosti oziroma poezija v svoji poetičnosti nastaja šele in zgolj na tej tenki, vroči, nemara kar erotični črti, ki združuje (ali odbija) oba akterja izmuzljive igre ogovarjanja in prisluškovanja, ini-ciacije in sprejemanja (ali zavračanja) njenih zavez in zakramentov.«
Andrej Inkret, Novo branje
To so temelji Inkretove bralsko-kritiške prakse, kot sam pravi. Zato je v svojih zapisih od vsega začetka »tipal za tistimi elementi, po katerih se literarna besedila razlikujejo od diskurzov brez poetskega »naboja«, pa čeprav so sama še tako očitno prepričana o svojih pesniških posebnostih, o taki ali drugačni  »izvoljenosti«  svoje pisave.«
»Literatura me je vseskozi zanimala predvsem v svoji literarnosti, se pravi, v estetskem bistvu svoje govorice, šele potem in v neprimerno manjši meri mi je bila odločujoča, na primer, njena spoznavna volja, miselni ali emotivni angažma, ideologija, njeni smotri in cilji, direktno razberljiva »aktualna vsebina« idr., sploh vsa njena, naj rečem onkraj — literarna pomenljivost in gnanost (...)«
In še ena temeljna konstituanta In-kretovih kritiških izhodišč-zavest o relativnosti literarne in pesniške vrednosti, o njeni nedifinitivnosti, ter o kritičnih beležkah brez distance, zapiskih torej, ki »opravljajo šele prvo, sprotno evidenco gradiva, ne da bi hkrati že zmogle tudi izčrpnejšo analizo vsaj tistih tekstov, ki so se v branju izkazali za produktivne in vznemirljive, s posebno intenzivnostjo in gostoto, radikalnostjo ali inovativnostjo v svoji govorici (...)«, o zapisih, v katerih ni nič »objektivno« zavezujočega.
Inkret je v svojih spoznanjih tokrat bolj samokritičen do rezultatov svojega dela, branja, zapiskov, ki »ostajajo vse preveč pod kvantitativnim pritiskom gradiva, bežeči neprenehoma k novim in novim, vsakršnim mogočim in nemogočim naslovom, vse preveč gnani z empiristicno voljo slediti aktualni produkciji v celoti, da bi njihove observacije in sodbe mogle prebiti tesne okvire aforističnega zapisa.«
In za sklep kritiško izhodiščnega ekskurza: Inkret dopušča ob svojem branju, svojih spopadih s knjigami, tudi drugačna, toda »enako intenzivna in konsekventna« mnenja. Zaslužile bi jih
1050
»prenekatere knjige, ki padajo zdaj v prazen in gluh prostor«. Nikakršne priložnosti in možnosti pa ne dopušča mnogim »besednim zmazkom«, »ki z ideološko strastjo izsiljujejo literarne popuste.« »Literaturi še tako »dobra« ideologija nič ne pomaga in kritiki, ki je trdo in nehvaležno delo, nikakršna deklarativnost in nobena »politika« ne more pokloniti ničesar.«
Povzeli smo iz uvoda v Nove spomine na branje temeljnih premis. Večinoma so že znane. Marsikaj bi, kapada, mogli očitati Inkretovim kritiškim izhodiščem; od problematičnosti branja, oziroma opisa interakcije med tekstom in bralcem, nezadostnosti analize »vroče, nemara kar erotične črte, ki združuje (ali odbija) oba akterja izmerljive igre ogovarjanja in prisluškovanja,« nezadostnosti tako v literarnoteoret-skem, lingvističnem, zgodovinskem, sociološkem, psihološkem, osebnoizku-stvenem, razvojnem smislu, kot premajhnega upoštevanja kritiškega relativnega, fleksibilnega bralskega, analitskega in sintetičnega napora, in celo premajhnega opisa funkcije in smisla »dnevne kritike«. Zdi se, da Inkret v svojem uvodu še ni dovolj jasno opredelil kritiških zapisov kot celote v odnosu do mnogoterih del desetine avtorjev z različnimi osebnimi poetikami. Še vedno je preveč nepopustljiv do opravljenega dela drugih; kajti če je kritika »trdo in nehvaležno delo«, je izvirno pisanje morda tudi tako opravilo. In čemu potem odpravljanje »slabih del« s kratkimi, negativnimi replikami in sodbami? Zaradi »celovitosti«, dolžnosti«? V skladu z izdelanimi kritiškimi merili bi morda veljalo mnoga dela raje zamolčati, oziroma prepustiti v »branje«, v kritični razmislek drugim in drugačnim kritikom. Čemu izgubljati čas (in si pridobiti sovražnike, kar na Slovenskem ni brez pomena) z deli, ki kritika »navdajajo z brezupom«, kot pravi Inkret. Zdi se, da je njegova strast do branja in ocenjevanja vse slovenske
Marijan Zlobec
literarne, prozne produkcije prevelika in presplošna, ko pa so njegova temeljna teoretska-kritična izhodišča precej ožja. Inkret ne radikalizira in problematizira tako odnosa kritika do selekcije prebranih del, čeprav bi bila prav selekcija začetek kritikovega početja, čeprav v javnosti neregistriran molk. Inkret nemara ne razmišlja dovolj o »posledicah« svojih, zlasti negativnih kritik (ne upošteva dovolj funkcije in usodnosti literarne kritike v slovenski literarni zgodovini). A to so že vprašanja, ki presegajo okvir razmišljanj o Inkretovi knjigi.
Odveč je dodati, da je Inkretova kritika v knjigi Novi spomini na branje bleščeča,     konstitutivna,    odkrivajoča mnoge estetske vrednote...  ob tistih delih,  v katerih je avtor našel svojo »resonanco«  in odkril estetsko bistvo njihove govorice. Naj bodo to ocene Zupanovega    Klementa,    Zupančičeve Grmade, Kranjčevih Strici so mi povedali, Zupanovega Menueta za kitaro, Šeligovega Rahlega stika, Kovačičevih Preseljevanj,  Ruplovih Svobodnih besed, Hiengovega Čarodeja, Slodnjako-vega Tujca, Kavčičeve Pustote, Hien-gove tetralogije o »Špancih«, Vugovega Erazma    Predjamskega,    Jančarjevega Galjota... ali eseji: Skica za esej, ki bi ne povedal nič novega, Pisanje o pisanju in Zapiski na pivniku. Kljub temu, da je treba priznati Inkretov kritiški žar in vnemo, s katero je spremljal (in to še počne) slovensko beletri-stiko, pa se bosta pomen in vrednost njegovega kritičnega branja pokazali v svoji pravi, zgodovinski dimenziji, vi-zionarnosti in smiselnosti, s časom, v zgodovini slovenske književnosti sedemdesetih let. Za avtorja, ki je »v potu svojega obraza«   »predelal v spomin« kakih dvesto naslovov, je prva vrednostna selekcija enkrat za vselej opravljena. Vprašanje je le, če bodo dela, ki »funkcionirajo estetsko«  sredi  sedemdesetih 'let,   izžarevala  svolj   »estetski naboj«  trajno,  Inkret  ima  nedvomno
1051
dovolj pogumna, da javno prisluhne sebi in delom, intuiciji in izkustvu, tudi okusu, in tvega, tako kot ocenjevani pisatelji. In tako kot so marsikatera prebrana dela, po Inkretovi sodbi, »osupljivo agresivna v boju za literarni prestiž«, take, se zdi, so tudi preneka-tere kritikove sodbe.
Andrej Inkret, Novi spomini na branje