258
Svojega očeta sem izgubil 1. 1880., dve leti poprej mi je umrl edini, srčno ljubljeni brat Jožef, nekaj nad trideset let star. Bil je marljiv, pobožen mladenič, blagega srca in trdnega značaja. Kdor gaje poznal, ga je spoštoval in ljubil; zato me je njegova smrt jako bridko zadela. Opisal sem njegovo lepo življenje in blaženo smrt v „Danici" 1. 1879.
Leta 1892. mi je umrl sorodnik in prijatelj, ki je v mojih dijaških letih očetovsko zame skrbel, o. Lju-
dovik Bile, kapucin reškega samostana. Rečanom je bil jako priljubljen, ker je bil dober redovnik, siromakom pravi oče, ker so pri njem zmerom dobivali sveta in pomoči. Pogreb je imel veličasten; ljudstva vseh stanov brez števila ga je spremilo k večnemu počitku. Tudi njegovo življenje sem na kratko popisal 1. 1893. v „Zgodni Danici". V Ilirski Bistrici, 25. januarja 1899.
Janez Bile.
!L3
Pota.
Zložil  Griša.
,1X801, brat pogum, ti zvezdam pobratim, kam v bojni šum, ki smrt kosi za njim ?
Kam bega slepa strast nestalni ti korak? Glej, rož razkošno slast, ko pride mrak!
Na ustnah makovih navžil se boš nocoj, od solz boš Bakhovih pijan z menoj!"
grič
Noči prevalil je zarje val, zažvižgal v jutru bič in vranec zaceptal:
Kaj mar titanom nam olimpijskih vrtov, nesmrtnih si bom sam nabral cvetov. —
Kjer rožam krvave cvetovi pisani, in streli govore, iz cevi risani —
nesmrtnost vzklila bo iz večnosti poljan, in rože poženo iz mojih ran!
Iz temnih dni.
Zložil Griša.
Iz temnih dni, iz težkih  dni se zvezda prikazala je, široko v temni nedogled mi s prstom pokazala je:
Glej, svojo pot med zvezdami, ki večni jih deli prepad, glej, temno pot in jasen cilj pod tronom svetlih mirijad.
Ko noga krvavela bo na ostri poti svežo kri, iz vsake kaplje požen6 ljubezni duri in oči.  —
In čim temnejši je prepad, ki mlada noga gazi v njem tem lepše zvezde zažare nad njim očaranim očem !