NAJ GOVORIJO ŠTEVILKE
RESNICA SOCIO-GOSPODARSKEGA POLOŽAJA V SLOVENIJI
Novoletne perspektive na Primorskem
(Od našega dopisnika v Gorici)
Navada je, da se ob koncu starega leta poslovimo ne le od časovnih shem in radovedno, če no skoraj „preroško“ kukamo v novo leto, pač pa tudi, da naredimo nekak obračun opravljenega dela. Ne samo našega dela. To velja tudi za življenje in razmere, v katerih živimo. Pri tem ne mislim toliko obujati dogodkov ali stvarnosti prejšnjega leta, pač pa raje pregledati perspektive, ki se nam zamejskim Slovencem v Italiji odpirajo na pragu leta 1976.
Kaj nam prinaša novo leto? Kakšne
novosti nas čakajo? Na vse to je pravzaprav silno lahko ali pa silno težko odgovarjati. Lahko, če samo površno izpeljujemo bodočnost iz že znanih postavk. Težko, če se zavedamo neznank politične in socialne stvarnosti, v kateri živimo. Skušajmo ubrati srednjo pot!
Slovenci v Italiji smo v prejšnjem letu gotovo beležili vrsto pomembnih dejstev, ki so močno vplivali na našo narodno skupnost v zamejstvu. Upravne volitve, reorganizacija na političnem področju, novi premiki v šolstvu — vse to in še drugo igra pri vsem nemajhno vlogo. Če temu pridružimo še zunanjepolitične spremembe, ki se posebej nanašajo na našo stvarnost, imamo vsega že dovolj. Tu naj le omenim lanski italijansko-jugoslovanski sporazum v Osimu s priznanjem jugoslovanske suverenosti nad nekdanjo cono B Svobodnega tržaškega ozemlja (o čemer smo že pisali).
Kdor si je ob tem zadnjem delal posebne optimistične utvare, je gotovo že z razočaranjem ugotovil, da je vsa „največja možna zaščita“, o kateri je bilo generično govora v tem sporazumu, le pesek v oči. In komu'? Nam Slovencem! Zaenkrat še nikjer nismo zabeležili (in to že tri mesece po podpisu sporazuma) kakega premika v tem smislu! Obratno: zadnje čase prihajajo celo iz Rima pisma, ki dokazujejo, da smo še zelo daleč od prave uresničitve naših popolnih narodnostnih pravic, ki nam ' jih jamčita tako ustava kot deželni statut.
Ne smemo pa ostati le pri negativnih aspektih. Gotovo je v našem narodnem občestvu, tako na Goriškem kot tudi nar Tržaškem — in počasi tudi v Beneški Sloveniji — še dovolj življenjskih sokov, ki ne mislijo usahniti. To razodevajo zlasti prizadevanja na kulturnem in šolskem področju. Slovensko kulturno življenje je v polnem razmahu. Koncerti, dramske prireditve, predavanja, kulturni večeri, razstave —1 vse to daje upanje na enak, če ne večji elan pri prosvetnem udejstvovanju naše narodne skupnosti v zamejstvu.
Slovensko šolstvo tudi dobro napreduje in kaže, da se Slovenci vedno bolj zavedamo, kakšne važnosti je za rast naše manjšine prav naša šola!
Če temu pridružimo še npr. slovenski tisk, lahko ugotovimo, da tudi • ta razodeva, veliko vlogo, ki jo pisana oz. tiskana beseda vedno ima pri nas Slovencih. Od „Lublanskih Noviz“ sem do našega sodobnega tiska lahko vidimo, da ima tisk še vedno — kljub radijskim in televizijskim vplivom edinstveno poslanstvo za ohranitev duhovnih vrednot in narodove kulture.
Pri vsem moramo le izraziti upanje,
Ko prebiramo razne opise potovanj po domovini, ali kadar poslušamo pripovedovanje obiskovalcev, kaj velikokrat naletimo na neke vrste pohvalo glede gospodarskega in socialnega stanja v Sloveniji. Ob tem dejstvu nam je prijatelj našega lista iz Kanade poslal zanimive ugotovitve, ki z neispodbitnimi dejstvi številk kažejo resničen položaj.
Jestvine
1 kg sladkorja 1 kg mleka 1 kg riža 1 kg sur. masla 1 kg moke 1 kg teletine 1 kg govedine 1 kg krompirja 1 kg solate 1 kg kruha 14 kg kave
Torej košara hrane v Ljubljani
Elektrika pride v Sloveniji na povprečno gospodinjstvo do 20.000 na mesec in to samo, ako se p ere pred 9 zjutraj ali po 8. zvečer. Avtomobil je za 30 do 50% dražji; in cena bencinu je $ 1.50 za galon, dočim je v Torontu zaenkrat le $ 0,80.
Stanovanja so v Ljubljani cenejša le pod blokom, odnosno za priviligiran-ce; na prostem trgu pa je cena $ 700 na kv. m. kar pa je vsaj toliko kot v Kanadi.
Sedaj pa poglejmo še drugo stran resničnosti: vrednost denarja in , plače. Kdor je 29. novembra 1945 vložil v Ljubljansko banko Din 50.000 ($ 1.000) je danes njegova vloga vredna samo $ 29.— plus obresti. Povprečna plača v industriji zaposlene osebe je bila v jeseni 1975 v Sloveniji Din 250.000 to je $ 142.— dočim je v Toronto $ 900.—
Komentar na gornje naj si napravi vsak sam. V Kanadi bi vsekakor vlada s tako ekonomijo že neštetokrat padla, doma pa je narod v takem duševnem nastroju, da niti ne protestira več. Ali je potemtakem, po znanem reku „narod ima tako vlado kot jo zasluži“, res slovenski narod kriv te duševne in tudi ekonomske revščine?
Mato ugodnosti za skledo leče.
Marsikak obiskovalec Slovenije bo seveda komentiral; pa vendar zgleda drugače, ljudje se hvalijo s kar primernim življenjem itd. To me spominja na medvojne čase, ki smo jih preživeli v italijanskih taboriščih. Dokler, ni bilo paketov je bilo sila težko, ko pa so bili dovoljeni paketi je bila prehrana znosna in smo bili zadovoljni, vendar pri tem pozabili, da živimo zaprti brez prostosti gibanja, brez vsake možnosti vzgoje, kulture, da o drugih lepotah življenja niti ne govorim.
Pa tudi sicer so nekatere postavke, ki jih moramo upoštevati pri tem položaju, in ki ljudem, z ekonomskega stališča, naredijo življenje znosnejše, ko si od same plače ne morejo ustvariti primernega življenjskega standarda:
Emigranti: Že trideset let pošiljajo emigranti domov velike vsote denarja. V začetku stari predvojni in povojni politični emigranti, dočim v zadnjih 10 letih predvsem sezonski delavci. Če računamo, da je bilo že do en milijon sezoncev zunaj, ako je vsak poslal domov, na en ali drug'način, samo tisoč dolarjev (seveda v markah ali šilingih) je to cela miljarda dolarjev.
Garanje: V vsaki družini delajo najmanj dva ali trije člani, in mnogi imajo še postranski zaslužek.
da bi sle še naprej kot posamezniki in kot celotna slovenska narodnostna skupnost razvijali v svobodi in demokraciji. Vsak totalitarizem bi nas požrl. Zato prispevajmo vsak po svojih močeh, da se le-ta ohrani!
A. B.
Za ponovno proslavo ustanovitve SFRJ, to je 24. novembra 1975 — piše kanadski dopisnik — so gospodinje na ljubljanskih tržnicah plačevale sledeče cene, ki jih obenem primerjamo s kanadskimi; prav tako so dinarji prevedeni (in primerjani) v kanadske dolarje.
	SRS		Toronto	
Din 1.300	(3	—.76)	3	7—.50
Din 700	(3	-.41)	$	—.45
Din 800	<3	—.48)	3	—.86
Din 5.000	(3	2.94)	?	2.42
Din 560	(S	—.33)	3	—.42
Din 7.000	(3	4.11)	3	5.—
Din 5.500	(3	3.23)	s	4,—
Din 400	(s	—.24)	3	—.16
Din 2.200	(3	1.18)	S	1.20
Din 400	(3	—.26)	3	—.50
Din 4.000	($	2.48)	3	—.75
	$	16.42 v	Tor. $	16.26
Turizem.	: Je	: to velik vir dohodokov.		
Leta 1975	je	dosegel	skoro	miijardo
dolarjev.
Posojila: razna zunanja posojila se bližajo že višini pet miljard dolarjev.
Privatni sektor: ker je režim moral popustiti se je dokaj razvil in v privatnem sektorju so dnevnice (mizarji, zidarji, tapetniki itd.) tudi po 50/60 tisoč na dan, to je toliko kot cel -teden v socialističnem sektorju. Računa--«.-, da bi Slovenija pri primerni liberalizaciji, to je brez omejitve delavcev v privatnem sektorju, brez obdavčenja, ki že sliči konfiskaciji, z vsaj malo upanja na primemo stalnost razmer, takoj lahko našla 50.000 novih delovnih mest v privatnem sektorju, kjer bi bile plače vsaj 50% višje kot današnji slovenski povpreček. Lenin je upal uvesti NEP, ko je videl da drugače ne gre, slovenski partijci pa tega ooguma ne spravijo skupaj!
Bodočnost slabo obeta
Bližnja bodočnost kaže slabo, ker je od zgoraj navedenih območij samo turizem nekako sigurna postavka, dočim emigranti odnosno sezonski ' delavci se bodo ali vrnili (malo verjetno) ali pa si bodo ustvarili dokončno ognjišče zunaj in bo seveda njihovih pošiljk vedno manj! Pri posojilih je Jugoslavija do-segila že tako vsoto, da pomeni vsako novo posojilo preveliko riziko; USA pa verjetno ne bo pripravljena dati kaj drugega kot tako orožje, ki je zanjo ostarelo. Kongres, spričo težke ekonomske pozicije, verjetno kake večje gospodarske pomoči ne bi odobril več.
Na predzadnjem mestu
Ko ravno zaključujem to pisanje imam v roki TIME od 22. decembra 1975, največji ameriški tednik, kjer je objavljena zanimiva statistika celega sveta, med drugim tudi postavka od Celotne Narodne produkcije (GNP) Jugoslavija je po TIME v Evropi na predzadnjem mestu, zadnja je Turčija s $ 580.— GNP na prebivalca, potem sledi Jugoslavija s $ 810.—, dočim so dežele, ki so bile pred drugo svetovno vojno daleč za Jugoslavijo sedaj že daleč spredaj, in te so: Grčija s $ 1.780,— GNP na prebivalca, Portugalska z $ 1.310,— in Španija s $ 1.730.—. O Italiji in Austriji pa je škoda zgubljati besed, ker so tako daleč pred nami.
Slovenska politična emigracija je tak razvoj stanja sicer predvidevala in napovedovala, tako da ni mesta za presenečenje. A ljubezen do naroda in zavest pripadnosti napolnita človeka z neko žalostjo, ko mora ravno slovenski narod, ki trpi take žrtve na polju politične, verske, kulturne in drugih svobod, še na gospodarskem polju tako zaostajati za svojimi sosedi na severu in zapadu, da desetletja ne bodo zadostovala, da se strašni prepad na tem polju vsaj do neke mere popravi.
K.	M.
La URSS en Angola
Con respecto a la situación imperante en Angola, donde se combate en una cu lienta guerra civil, fomentada por la intervención extranjera, el diario La Nación de Buenos Aires, publicó recientemente un comentario, del cual extraemos su parte fundamental:
El modo de intervención soviética no contradice, cual recientemente lo decía Brezhnev en Varsovia, la doctrina constante de Moscú, a saber, la ayuda a los movimientos de liberación nacional. Cuando muchos partidos reivindican el título de libertador, basta con elegir uno y declararlo único digno. Pero en lenguaje no ideológico, cpfeda que desde la cuestión congoleña la Unión Soviética no se había comprometido a fondo en ningún conflicto africano y que lo hace, esta vez, con ostentación y con medios importantes. Por despachos telegráficos no desmentidos, algunos millares de soldados cubanos combaten en las filas del MPLA, se hallan en acción cañones de 120, y se ha improvisado un puente aéereo cuando el peso de la balanza se inclinaba del otro lado. Los portugueses no se han matado entre sí, a pesar de la pasión que despertaron sus debates en Europa. Los angoleños van a matarse entre sí, durante semanas, meses, quizás años, bien que nadie, en Moscú, en Washington o en París, se inquiete por su suerte: conocen el infortunio de transformarse en apuesta dentro del juego de una rivalidad entre las grandes potencias.
El discurso de Leonid Brezhnev en Varsovia prueba una irritación con respecto a los occidentales, que se explica mal, en justicia al menos. Puesto que los hombres del Kremlin desechan cualquier coexistencia de las ideologías y prosiguen vituperando al capitalismo, ¿por qué toman en mala parte los propósitos de ciertos “medios occidentales”? A Valéry Giscard d’Estaing, que predicaba el aflojamiento de la tensión ideológica, Leonid Brezhnev le respondió brutalmente que no era cuestión de eso. ¿Cómo podemos, desde entonces, evitar lo que curiosamente bautiza como “infiltraciones ideológicas“?
En verdad, si uno de los dos campos tiene lugar para quejarse de las condiciones en que se libra la lucha de las ideas, no es el campo soviético. ¿O deberíamos prohibir los libros de los disidentes soviéticos para contribuir al aflojamiento?
PORAZ SVOBORNEGA SVETA V ANGOLI
POTROŠNIŠKA BREZBRIŽNOST
Angola se postopoma spreminja v novo pozorišče poraza svobodnega sveta, ki se vedno bolj izmika sleherni odgovornosti za družbeno-politični razvoj kjer koli na svetu, kjer bi bilo treba kakršnih koli, tudi samo materialnih žrtev, da bi ohranil ali vzpostavil svobodo.
Sovjeti in po njihovem ukazu Kubanci se niso pomišljali, da ne bi takoj priskočili partizanom MPLA na pomoč z denarjem, orožjem in vojaštvom. Moskva in Havana se enostavno ne menita za svetovno javno mnenje o njunem direktnem posegu v razmere v Angoli.
Za Moskvo je prvo komunizem, boj za nadvlado nad svetom, kjer koli in kadar koli. Za. žrtve ne vpraša, ne za svoje ne za žrtve drugih. Zlo je do zadnjih odtenkov organizirano in zavzeto za svojo stvar.
V svobodnem svetu že dolga leta ostajajo samo ZDA tista država, ki se od- časa do časa še oglasi ali poskuša nastopiti v obrambo demokracije in svobode. Ostali svobodni svet, tako Zahodna Evropa, Kanada in vsa latinska Amerika, ostajajo brezbrižni odn. O. R.-
Nov sovjetski način boja proti svobodi
KDAJ BO SVOBODNI SVET UDARIL NAZAJ
agentov CIA-e v Parizu, madridski tednik Cambio-16 pa devet imen ameriških agentov CIA-e v Španiji.
V Washingtonu so zaskrbljeni zaradi 'objav imen raznih funkcionarjev ha ameriških veleposlaništvih po Zahodni Evropi. Odpoklicati jih ne morejo, ker ,bi tako potrdili, da jih je sovjetska obveščevalna služba pravilno ugotovila in izsledila, če jih pa pustijo na svojih mestih, pa so izpostavljeni podobnim atentatom, kakor je doletel ameriškega funkcionarja v Atenah.
Ameriška vlada je pri francoski vladi protestirala proti poročanju L’ Humanité, toda francoska vlada na protest ni mogla zaradi svobode tiska odgovoriti več, kakor priznati, da so v Washingtonu lahko upravičeno zaskrbljeni za varnost svojih diplomatskih predstavnikov.
Opazovalci se pri vsem tem sprašujejo, kdaj se ho našel prvi časopis v svobodnem svetu in objavil imena sovjetskih agentov po raznih državah, za katere nedvomno vedo CIA in dinge obveščevalne službe sveta.
Vsem opazovalcem boja Moskve proti ZDA in svobodnemu svetu je razvidno, da je Kremelj iznašel novo, učinkovito orožje: uničiti vohunsko mrežo ZDA (pozneje bodo morda prišle na vrsto britanska, francoska in vohunske organizacije drugih svobodnih držav) po svetu, trenutno predvsem v Zahodni Evropi, da bodo sovjetski agenti in agenti posameznih komunističnih strank svobodneje prevratniško rovarili proti obstoječemu 'nekomunističnemu redu v svobodni Evropi.
Komunistično časopisje v svobodnih evropskih državah je kakor na povelje začelo objavljati sezname članov' ameriške obveščevalne službe po teh državah. Prva je bila Grčija, sledila ji je Španija, zatem Francija, Zahodna Nemčija itd.
V Grčiji so komunistični teroristi tudi ubili člana ameriškega veleposlaništva v Atenah, ki ga je grško komunistično glasilo označilo za šefa CIA-e v Grčiji.
Francosko partijsko glasilo L’ Humanité je objavilo 32 imen ameriških
ovski v situacijah, ki bi lahko kakor koli postale nevarne za njihovo lagodnost v potrošniškem izobilju.
Tako ise je Vidi severnoameriški poskus nastopa proti sovjetsko-kuban-.ski intervenciji v Angoli spremenil v umik svobodnega sveta iz Afrike. Ameriška vlada je morala zaradi zaslepljenosti ameriškega kongresa — ali pa je mentalno tako miniran od sovjetskih agentov — ustaviti finančno pomoč proti sovjetski, MPLA, borečima se FNLA in UNITA. Moskva in Havana sta dobili še večji pogum in še prostejše roke v Angoli, tako da je morala končno iz te bivše portugalske kolonije sedaj svoje vojaštvo, ki je pomagalo protisovjetskim silam, umakniti tudi Južna Afrika. Protisovjetske sile v Angoli so sedaj praktično prepuščene udarcem sovjet-sko-kubanske MPLA, bodočnost angolskih črncev pa je že skoro gotovo marksistična diktatura.
Južnoafriška vlada je minulo soboto objavila, da „se ne bo sama borila v Angoli“, če „se ves zahodni svobodni svet umika z bojišča za svobodo v Afriki.“
Prazne sovjetske in kitajske obljube
KISSINGERJEVA NEUSPEŠNA POLITIKA ODJUGE
Severnoameriška zuiianja politika odj;uge z Moskvo, ki si jo je zamislil sedanji severnoameriški zunanji minister Kissinger in jo prodal bivšemu predsedniku Nixonu in sedanjemu predsedniku Fordu, se spreminja v oči vidno vedno večjo izgubo severnoameriškega zunanjepolitičnega ugleda in prestiža. Severnoameriška Kissinger jeva zunanja politika nima hrbtenice in se ravna po vetru, kakor piha iz Moskve in Pekinga. V obeh komunističnih centralah ventilatorje usmerjajo, kakor jim prija in z užitkom opazujejo Kissingerja, kako z letali hiti od ene prestolnice do druge, kakor čebela od cvetlice do cvetlice, le s to razliko, da se Kissinger ne vrača v Washington obložen z „medom“ uspehov, temveč le s košem sovjetskih in kitajskih komunističnih obljub. Te pa so vedno prazne.
Tako je Kissinger minuli teden spet ‘letel v Moskvo na nova pogajanja o omejevanju strateškega in atomskega orožja med ZDA in ZSSR, z velikimi izjavami o končnem dogovoru med Wa-shingtonom in Moskvo. Toda po nekaj dneh se je vrnil v Washington „z novimi sovjetskimi predlogi.“ Z dogovorom
Britanska laburistična vlada se je iznenada znašla v živčni vojni z Mosk-kvo.
Voditeljica opozicionalne konservativne stranke Marjeta Thatcher je namreč pred kratkim v nekem govoru pravilno opozorila poslušalce, da „svobodni svet ne sme zapasti nevarni iluziji odjug“, ker v Moskvi niso nikdar opustili svojega načrta “svetovnega go-spodstva“. Thatcher je tudi obtožila laburistično vlado, da slabi obrambno silo Anglije prav v dobi, ko je strateška nevarnost, ki grozi Angliji in svobodnemu svetu s strani ZSSR večja kakor kdaj koli od 2. svetovne vojne naprej”.
Izjave voditeljice konservativne stranke, ki ji na prihodnjih volitvah v Angliji napovedujejo zmago, so tako prizadele Moskvo, da je ukazala svojemu veleposlaniku v Londonu Nikolaju Lunkovu, naj protestira pri londonski vladi proti Thatcherjevi in drugim konservativnim govornikom, ki so imeli podobne govore proti ZSSR.
Lunkov se je podal na britansko zunanje ..ministarstvo in vložil sovjetski protest. Razgovor med njim in britanskim funkcionarjem zunanjega ministrstva je trajal nad eno uro. Ta je .sovjetskemu partijcu Lunkovu “razložil”, da je “Anglija demokracija in svobodna dežela, kjer vlada pozdravlja debate o mednarodnih in domačih zadevah”.
t
Lunkov se je nezadovoljen vrnil na
ni bilo nič, vsak pameten človek pa ve, da so novi A,sovjetski, predlogi“ le zavlačevalni triki kremeljskih partijcev. Samo totalni politični naivneži morejo verjeti, da bi se Moskva kdaj odpovedala atomskemu orožju ali da bi kdaj koli omejila svoj vojni arzenal.
Medtem ko ZDA nikdar ne očitajo Moskvi, da ni demokracija ih da se zato z njo ne more razgovarjati, pa so v Washingtonu silno „tenkovestni“ za demokracijo v majhnih državah, kadar jim to konvenira odn. kadar vedo, da ne bodo naleteli na sovjetski odpor. Tako so doslej pritiskali na Španijo, da se mora čimprej „demokratizirati“,- če hoče ohraniti še ameriško dobro voljo, se pravi, dotok dolarjev iz ZDA. To je bilo ozadje Kissingerjevega obiska v Španiji minulo soboto, ko je tudi podpisal pogodbo o nadaljnjem vzdrževanju ameriških vojaških oporišč v Španiji — za plačilo 1200 milijonov dolarjev letno. Španska vlada je pravilno pritisnila na Kissingerja, da zahteva tudi večjo špansko vlogo v zahodnoevropski politiki. Doslej so ZDA in z njo druge zahodnoevropske države Španijo zaradi njenega „nedemokratičnega“ režima praktično bojkotirale.
sovjetsko veleposlaništvo.
Tudi sovjetska! vlada se z odgovoroin britanskega funkcionarja ni zadovoljila ter je vložila nov protest, ne glede na to, da je že prvi pomenil vmešavanje v britanske notranje zadeve, česar pa sovjetom britanski funkcionar ni očital. Temu drugemu protestu je laburistična vlada klonila ter je predsednik Wilson ukazal dati nekaj pomirjevalnih izjav, svojemu obrambnemu ministra Royu Masonu, in sicer v obliki napada na Thatcherjevo, ki jo je cinično označil za “Maggie, bojevnica živčne vojne”.
Daši se laburistična vlada izgovarja, da je Masonov napad na Thatcherjevo namenjen predivisem Moskvi, da bi v Kremlju vedeli, da laburistična vlada vztraja na politiki odjuge, opazovalci ugotavljajo, da je Moskvi uspelo, da se njej v prid napadajo Angleži sami v lastni državi.
ALDO MORO je stopil v stik s socialisti, socialdemokrati in republikanci, da bi sestavil novo italijansko vlado, ki bi imela večino v parlamentu vsaj do kongresov socialistične in demofor-Išffiantelke stranke, Ju bosta letos februarja in marca, in na katerima naj bi 'obe stranki izkristalizirali svojo notranjo politiko za bodočo vladno koalicijo in italijanskega notranjepolitičnega položaja.
Mednarodni teden
LUKSEMBURG je najvažnejše sovjetsko vohunsko središče v Zahodni Evropi. Najmanj 12 od 36 sovjetskih funkcionarjev na poslaništvu v Luksemburgu so agenti sovjetske tajne policije KGB ali njene vojaške sekcije GRU. Njihov vodja je prvi. tajnik poslaništva Anatoli Maščerjakov. Za prenašanje tajnih poročil Moskva uporablja letala, ki pristajajo na luksemburškem letališču in odvažajo “diplomatsko pošto”, ki je po mednarodnih predpisih carina ne sme odpirati. Moskva je z Luksemburgom vzpostavila redno direc-tno letalsko zvezo, dasi vsi vedo, da turistov na tej liniji praktično ni»
MOSKVA se je po čuenlajevi smrti znova znesla nad Pekingom, ko je uredništvu Pravde ukazala, da v dolgem članku napade Maocetunga in drage kitajske partijske Veljake. V istem članku Pravda predlaga Kitajcem, naj „pometejo z Maocetungom in njegovo imperialistično kliko, ki z. diktatorskimi in birokratskimi metodami skuša doseči svoje zle namene proti sosednjim državam in ščuva na tretjo svetovno vojno.“
PORTUGALSKA vlada je objavila, da bo na prihodnjih sploišlnih volitvah na Portugalskem lahko glasovalo tudi dva milijona Portugalcev, ki živijo izven države, večinoma v Brazilu in. ZDA. Vlada meni, da bodo vsi ti glasovi protikomunistični in bo tako partija dozi-' vela še večji poraz, kakor ga je na zadnjih portugalskih volitvah, ko' je dobila samo 12% glasov.
ZDA so od Anglije kupile koralski otoček Diego Garcia v Indijskem oceanu, na katerem gradijo veliko pomorsko oporišče za nadzorovanje sovjetske vojne mornarice na tem področju. Prebivalstvo otoka (nekaj nad tisoč) so preselili na otok Mauritius, tudi v Indijskem oceanu ter so jim za preselitev razdelili 14 milijonov dolarjev.
ŠPANIJA se je v minulih tednih spremenila v eno -izmed najbolj nemirnih zahodnoevropskih držav. Vrsta sindikalnih in političnih organizacij in gibanj organizira stavke, poulične demonstracije in izgrede, • vse z zahtevo po „demokraciji, Volitvah, ureditvi plač“ itd., običajne zahteve levičarskih pre-vratnežev^ po vsem svetu, dokler se ne dokopljejo do oblasti, španska policija ima veliko dela z izgredniki.
ANGLIJA IN FRANCIJA sta s skupnim financiranjem zgradila znano nadzvočno potniško letalo Concorde, ki je pretekli teden začelo s prvimi poleti iz Pariza in Londona v Rio de Janeiro in Bahrein v Perzijskem zalivu. Letalo preseže dvakratno hitrost zvoka. Dasi pušča za seboj ropot motorjev, je trenje z redkim zrakom v višinah med 12 in 18 km. tako veliko, da povzroča v notranjosti letala močnejši šum, kakor ropot motorjev pri običajnih reakcijskih letalih. Tudi prostorno je Concorde slabo izrabljen: strop je nizek, sedeži pa zelo ozki in preblizu drug dragemu. Vseh je samo sto.
Živčni spopad med Londonom in Moskvo
THATCHER NAPADA ZSSR
T. Debeljak
(4)
Nehaj novejših knjig in publikacij
4.	IN ŠE ENA IZ MISTIKE
Terezija Avilska: - Njen življenjepis.
Mohorjeva družba v Celju je v svoji zbirki Studenci žive vode, kot 3. zvezek izdala svetovno slavno avtobiografijo sv. Trezije Avilske pod naslovom: Življenja svete Terezije Jezusove, kakor ga je opisala sama (str. 350), v prevodu velikega slovenskega' pisatelja umrlega pred par leti, dr. Stanka Majcna, dolgoletnega podbana pod banom dr. Natlačenom. Že med drago svetovno vojno je začel s prevajanjem naravnost iz špan-čine, končal ga je povojni, pa je čakal prevod na tisk vse do slej •— 28 let! V rokopisu so ostala še draga njena dela.
Da smo’ dobili vsaj to prvo delo sv.
-Terezije Velike v slovenščini, je gotovo velik dogodek že kot prevod španskega klasika, kar se redko zgodi v naši literaturi, drugič kot prevod slovenskega klasika — ekspresionista, laika in tretjič kot delo velike srednjeveške katoliške mistike. Pisateljica sv. Terezija je bila avtodidakt, hi pisala po pisateljskem navdihu, temveč po zapovedi iz-pisateljica dosegla sloves najboljšega povednika, iz pokorščine, pa je kot španskega stilista, „obenem s Cervantesom in Galdosom“ (L. Pita Romero v La Prensa“, 20. 12. 1975.), kot teolo-
ginjo pa jo je leta 1970 proglasil papež Pavel VI. za „Doktorico Cerkve.“ Tre-ver Davies jo uvršča „med naj večje .ženske postave v /vsej zgodovini, gotovo pa je največja ženska V španski zgodovini“ (ne le v literaturi). V preteklem letu, ko je bilo svetovno leto žene, so o njej pisali v tej zveži tudi svetovni listi (npr. Readers Digest). živela je v 1. 1515 db 1582.
Kaj nam nudi ta knjiga? Gotovo je to težko branje...za človeka današnje dobe, dasi ga je sv. Terezija pisala zelo preprosto, naravno, brez izumetni-čenja, ker ga je pisala v vsej spovedni iskrenosti, toda , predmet sam, ki ga opisuje, je vzvišen in v besedah težak, ker pisateljica hoče biti precizna v izražanju duhovnega življenja, duše. Je to opis vsega njenega življenja, od mladosti preko vstopa v karmeličanski samostan, ko je bila še „gizdava nuna,“ pa potem, ko je težila k duhovni popolnosti in je reformirala karmeličanski red, doživljala velike ovire, pa vendar z veliko energijo uspela, da je do smrti ustanovila že 17 samostanov. Pa ni to glavna vsebina tega lastnega življenjepisa. Njeno življenje ni bilo samo v delu in askezi, temveč je bila v mistični zvezi z Bogom samim, če jo hočemo razumeti, moramo ločiti askezo od mistike. Obema je isti cilj — čim bolj se združevati z Božanstvom. Toda aske-
za pomeni: po svojem naporu; s pobožnimi vajami, molitvijo, mrtvičenjem telesa očistiti se vsega zemskega in se čutiti blbju Boga, mistika pa je del neke nadnaravne zunanjčloveške milosti, ki dviga človeka k Sebi, k Bogu in da čutiti radost tesne zveze, nad svojo mogočost z božanstvom. In sv. Terezija je živela tako mistično življenje v zamaknjenih vizijah in v obiskovanjih, v katerih se ji je Bog sam razodeval. Na str. 229 sem bral opis tiste znane vizije, ko je videla angela/ z dolgo zlato puščico z ognjeno ostjo in čutila, da ji je nekajkrat z njo prebodel srce. „Ko je odšel, sem vsa gorela od plameneče ljubezni do Boga. Bolečina te rane je bila tolika, da mi je iztisnila tiste otožne vzdihe, o katerih sem govorila; pa tudi blaženost, ki jo povzroča ta silna, bolečina, je bila tako obilna, da si nisem mogla želeti, da bi je . bila rešena, pa tudi zadovoljiti se nisem, mogla z ničemer manjšim, kakor je Bog. Bolečina ni telesna, temveč duhovna, čeprav jo občuti tudi telo, in sicer ne v'-majhni meri. Ljubezensko združenje med dušo in Bogom, ki se je zdaj pričelo, pa je bilo tako sladko, da prosim dobrega Gospoda, naj ga da okusiti tistim, ki mislijo, da lažem.“ Ob tem branju sem pomislil na znani Berninijev kip te vizije v cerkvi Zmage v Rimu, o katerem je pisal srbski pesnik Jovan Dučič, da se ne ve, ali je duhovnega ali seksualnega značaja. To se je zgodilo okrog 1. 1562. Po smrti so to srpe hranili ter je zdaj v samosta-
Zmote navadno ne nastopajo odkrito, ampak zakrite v resničen videz — saj je človek ustvarjen za reshico in očitne zmote ne bi sprejel — zato površnega človeka tako lahko prevarajo. Načelno gledanje pa prodL ra pod varljivi videz v notrino in zre zmoto kot votek vsega pestrega pleteža misli in teženj.
Aleš Ušeničnik
Iz življenja in dogajanja v Argentini
NeVihta, ki je nastala pretekli teden na argentinski politični pozornici, se je unesla le navidezno, v resnici pa se, po mnenju mnogih opazovalcev, najhujše šole pripravlja. Spremembe v vladi (zamenjava štirih ministrov) baje tudi še niso zaključene. Minister za delo Ruc-kauf je kaj nestabilen na svojem mestu, in govori se tudi o skorajšnji zamenjavi ekonomskega ministra dr. Cafiera. In to kljub dejstvu, da oba omenjena ministra uživata zaslombo delavskega gibanja.
če stvar pogledamo malo bolj natančno, bomo (za kulisami) opazili resnične vzroke teh neviht, raznih pohodov in umikov in kaj je cilj vseh teh manevrov. Ni težko ugotoviti, kam vse to pelje, če upoštevamo, da bodo še letos v državi predsedniške volitve. Sicer ne 17 oktobra, kot je te dni znova potrdil notranji minister dr. Ares; pač pa nekoliko kasneje. A to ni važno. Politične stranke se za ta dogodek že pripravljajo, in Vladno peronistično gibanje ni pri tem izjema, ampak prav obratno, lepo prednjači.
Volitve predpostavljajo imenovanje kandidatov, in v tem grmu tiči zajec. Le prerado se že dogaja, da razne skupine prinašajo na dan imena, s katerimi simpatizirajo, če ostale stranke glede imen še nimajo novosti, so pa peronisti že predlagali lepo število kandidatov — za podpredsedniško mesto. Vsaka skupina ima svoje simpatije, in če je leta 1973 še Peron lahko s svojo avtoriteto pomiril razne nezadovoljne duhove, bo to leta 1976 njegovi vdovi praktično nemogoče. Njeni svetovalci verjetno bolj iščejo koristi svojih skupin, kakor pa da bi težili k edinosti gibanja. Logična posledica tega bo, da se bo gibanje dokončno razbilo.
Sprememba v vladi, ki se je pred kratkim dogodila, tudi teži, neposredno
KOROŠKA
Pregled čez
Skozi vse preteklo leto smo v našem listu pazno zasledovali življenje Slovencev po vseh predelih sveta. Posebno pozornost pa smo posvečali tistemu delu naroda, ki živi v zamejstvu, zlasti v Italiji in v Avstriji. Iz marsikaterih vzrokov je življenje in delo koroških Slovencev še bolj težko kot primorskih. Vendar v tem boju za narodno ohranitev ne klonijo, ampak nasprotno vedno bolj pogumno zahtevajo svoje pravice. Zato ni napačno, če vsaj na . hitro pre-
nu karmeličank v Albi de Tonnes: vidi se, da je rana kakih 5 cm globoka in z opeklinami na robovih (Opomba na str. 230). Karmeličanski red praznuje dan „prebodenja“ njenega srca 27. avgusta.
Opis takega mističnega življenja z Bogom je prava vsebina tega lastnega življenjepisa, ki je ni mogoče podajati po zunanjih dogodkih, ker so to premiki duše, mogoče je o njih le meditirati ter srkati iz njih hrano za svoje lastne duše rast.
Kakor sem omenil, .je dr. Majcen poslovenil še druge spise svete Doktorice Cerkve. Med njimi Pot k popolnosti (Camino de la Perfección) in najlepšo Grad. duše ali Stanovanja (Časti-, lio Interior.o Las Moradas). O tej knjigi, Iti je njena največja stilistična mojstrovina ter globoko dantejevsko prodiranje v najglobočje dno samega sebe, kjer biva Bog, je napisal Trever Davies
1.	1961 v svoji knjigi The Golden Century of Spain (292), da je to „najdragocenejši uvod v mistično življenje, kot'ga ni še nihče in nikdar napisal v nobeni deželi.“ In rokopis take knjige čaka na tisk v domovini že nad 25 let!
Uvod v pijevod je napisal dr. Jože Rajhman, zdi se nam, nekako zadržano, suho, kar je razumljivo iz okoliščin časa doma, ki mu pisateljica kakor pre-vajavec verjetno ne ustrezata.
Zato je glas o nje izidu nekako pozno prišel do nas.
(Bo še)
h kontroli državnega aparata, posredno pa k uporabi te kontrole v prid kandidatom lastne skupine. Obtožba „lopezre-guizma“, ki so jo sindikalisti zagnali ob teh spremembah, lahko drži ali ne, dejstvo je, da bodo ob strani ostale široke formacije gibanja, ki bodo- svoje nezadovoljstvo na ta ali drugi način izkazale v morebitni odcepitvi. Kar se tiče delavskega gibanja, nikakor ni zadovoljstva med sindikalisti, ki vidijo nevarnost za svoje pozicije. Resnično vse dosedanje delo nove vlade teži k omejitvi sindikalne moči. Saj tudi dekret za 18% povišico plač še ni podpisan, ker baje preveč favorizira sindikate.
Je pa razbitost tudi v sindikatu. Ne toliko glede cilja, kot gleda strategije. In tukaj je jasna ločitev med 62 organizacijami (peronistična politična formacija sindikatov) in CGT, med glavnima vodjema obeh, Casildo Herreras in Lorenzo Miguel. če je Miguel pripravljen nekoliko popustiti, le da bi ohranil sebi simpatična ministra v vladi, pa Herreras meni, da je bolje sploh ne imeti v vladi nobenega človeka, in se tako ne kompromitirati z delovanjem vlade. Zato Miguel govori o dobrih odnosih med vlado in delavstvom, Herreras pa kritizira predsedniški „entorno“ (skupino svetovalcev ki „ne dopuščajo predsednici stika z narodom“). Baje bo prevladala ta zadnja težnja, zlasti odkar se je začelo govoriti, da bi lahko bila predsedniška formula peronistov na prihodnjih volitvah Peron-Lastiri, to je, sedanja predsednica in pa zet bivšega ministra Lopez Rega.
Napeto ozračje, ki obkroža vse te ofenzive in protiofenzive, ne napoveduje mirnega poletja. Nasprotno, mnogi opazovalci menijo, da bo letošnje eno najbolj vročih, s političnega vidika, in da bo februar odločilni mesec. Kaj se bo zgodilo, je pa neznanka, ki jo bo šele bodočnost razkrila.
preteklo leto
gledamo, kako so potekali glavni dogodki v zvezi s tem bojem v preteklem letu.
,. Začetek leta 1975 je pomenil tudi začetek volilnega boja za deželnozbome volitve. Koroški Slovenci so doživeli enega od najbolj umazanih 'volilnih bojev, v katerem so večinske stranke skušale prekositi druga drugo s čim bolj protislovenskimi in nemškonacionalisti-nimi izjavami. Deželni glavar je štra-paciral celo svojo preteklost kot hitlerjunge. Bacher pa je skoraj sistematično hujskal proti Slovenski gimnaziji.
Bolj skromno je Avstrija praznovala 30-letnico republike in 20-letnico podpisa državne pogodbe. Koroški Slovenci so z veličastno manifestacijo v Pliberku izpričali svojo lojalnost, hkrati pa opo; zorili na neizpolnjen člen 7.-
4.	junija je celovški magistrat s prenamembo zemljišča .na Kardinalschütt, kamor ■ so Slovenci hoteli postaviti svoj Kulturni dom, postavil edinstven akt diskriminacije in dokazal, da za Slovence v osrčju mesta ni prostora. Da so tujci v domovini, je nekaj dni ppkazal film dr. Brandstallerjeve in predvsem reakcija na ta film.
Tudi zvezni predsednik je glede Slovenske gimnazije napravil izjavo, ki je
naletela na oster protest manjšine. __
Nekaj dni nato na oficialni otvoritvi gimnazije tudi ni bilo slišati zadovoljive interpretacije.
. Gosposvetski župnik Wilhelm Mucher je nekaznovano hujskal proti Slovencem v pridigi na proslavi Ateverhr-kämpferbunda v Vemberku. Protest 24 duhovnikov ni zalegel; nasprotno: Mucher je celo dva od njih tožil in šele na ponoven škofov poziv umaknil tožbi proti sobratoma.
Koroški Slovenci so se leta 1975 pogovarjali s pravosodnim ministrom dr. Brodo o/ sodnem jeziku. Zaenkrat še ni bilo pravih pogajanj. V praksi pa je bilo več diskriminatoričnih postopkov.

LJUBLJANA — V prejšnji številki smo poročali, da je univerzitetni svet slovenskih univerz “evidentiral” določene profesorje za rektorja in prorektorje. Predsedstvo Republiške konference socialistične zveze delovnega ljudstva je 25. decembra predloge potrdilo, kakor smo predvidevali. Sedaj manjka samo, še „stoprocentna“ izvolitev.,.
KRANJ — V galeriji v Prešernovi hiši so 26. decembra odprli razstavo del akademske slikarice Polonce Kosi. Ko-sijeva, ki je končala študij na oddelku za dekoracijo rimske likovne akademije, je postavila na ogled 15 svojih del. Po otvoritvi je bil v renesančni dvorani koncert Zlate in Dragiša Ognjanovič.
, LJUBLJANA — Na tretjem koncertu Slovenske filharmonije so pod dirigentom Antonom Nanutom .filharmoniki 19. decembra izredno dobro odigrali Mahlerjevo 3, simfonijo, kot solistka je nastopila Zlata Ognjenovičeva. Višek pa je dosegel večer z Beethovnovim koncertom za klavir in orkester v G-du-ru. Pianistka Dubravka Tomšič-Srebot-njakova je z orkestrom tehnične zahteve izvedbe spremenila v izredno glasbeno doživetje.
NOVO MESTO — V galeriji Dolenjskega muzeja so 23. decembra odprli retrospektivno rastavo slikarja Franceta Slane. Razstavljena dela so le del razstave, ki so jo pripravili v Kostanjevici avgusta 1975.
LJUBLJANA — V Drami so po petdesetih letih spet uprizorili delo starega grškega komediografa Aristofana, znamenito “Lizistrato”. Delo je režiral Miran Herzog, nastopili pa so Helena Erjačeva, Maks Bajc, Lenka Ferenča-kova, Tone Gogala, Angela Hlebcetova, Majda Kohkova, Rudi Kosmač, Boris Kralj, Sandi Krosi, Andrej Kurent, Katja Levstikova, Ivanka Mežanova, Branko Miklave, Mojca Ribičeva, Nadja Strajnarjeva, Alenka Vipotnikova in Iva Zupančičeva.
LJUBLJANA — Na seji združenja usnjarsko-predelovalne industrije so 26. decembra izrazili zaskrbljenost radi vedno večjega naraščanja delovne indis-cipline. Tako nastaja velika škoda, da se pa more doseči načrtovano produkcijo, je treba dostikrat delati ob sobotah in celo nedeljah.
CELJE — Nekaj tisoč ljudi na Kozjanskem bo tudi to zimo prebilo pod zasilno streho, petnajst družin pa kar v prikolicah, ki jih sploh ni mogoče ogreti. Samo tretjino hiš, ki jih je razmajal potres, so popravili. Vir težav je denar. Pravijo, da je, le da ga ni tam, kjer bi moral biti: Družbeni dogovor, V
da bi prizadeti mogli do solidarno zbranega denarja, še ni podpisalo 11 občin. Rok za podpis pa je bil — 6.#maja lani — in dokler ne bodo vsi podpisi, ni mogoče poslati na Kozjansko denarja. Vse-kakor res lepo “spričavalo” za “socialistično socialnost”. . .
ALFA IN OMEGA — Sindikat delavcev v kmetijstvu, živilski in tobačni industriji začenja poročilo o svojem delu v letu 1975: “Uvodoma poudarjamo, da je dejavnost republiškega odbora sindikata v letu 1975 v celoti temeljila na sklepih 8.' kongresa Zveze sindikatov Slovenije, ki pomenijo dosledno izvajanje ustavnih funkcij sindikatov in programa Zveze komunistov”.
Isti sindikat pa začenja svoj delovni načrt za leto 1976: “Uvodoma poudarjamo, da temelji delovni načrt v celoti ...(besedilo točno tako kot zgoraj).
Ker imajo v sindikatu dobro spravljene dokumente, jih bodo s pridom u-porabiti tudli za naslednja leta: “Uvodoma poudarjamo itd...”
LJUBLJANA — članov slovenskih lovskih družin je približno 17.000. Toda v slovenska lovišča prihajajo tudi tujci, med katerimi je največ Italijanov. V sezoni 1974/75 so tuji lovci za odstrel divjadi pustili v Sloveniji več kot milijon dolarjev. Lovilo pa je v tej sezoni 4.398 Italijanov, 454 Avstrijcev, 431 Nemcev, 100 Švicarjev, 44 Francozov, ostali so bili iz raznih držav.
LJUBLJANA — Tretji koncert Mozartovega abonmaja je pripravil Slovenski komorni orkester, ki mu je dirigiral flavtist Rudo Pok, harfist Jože Pikelj ter violinist Dejan Bravničar. Kritik je zapisal, da sta bila prva dva koncerta premalo natančna, tretji pa je bil po njegovem precej boljši, čeprav bi ga bilo treba na nekaterih mestih bolj opiliti.
DOBROVO — V Dobrovem v goričkih Brdih so vključili v promet novo avtomatično telefonsko centralo, ki jo je izdelala kranjska „Iskra“. Nova centrala ima 200 priključkov. Do konca leta bodo položili še koaksilni kabel do Nove Gorice, ki bo omogočal 24 istočasnih pogovorov med naročniki v Brdih in z ostalimi deli Slovenije.
LJUBLJANA — V Sloveniji je nad 300 “družbenih podjetij” — “temeljnih organizacij združenega dela“ (TOZD) in nad 3500 zasebnih obratov v turizmu. Na seji “komiteja za turizem pri Izvršnem svetu Slovenije” so ugotavljali 26. decembra, da taka razdrobljenost ne pospešuje turizma in da bo treba začeti z združevanjem. Temu pa se menda upirajo razni “lokalni interesi, zlasti občinski” in pa ne dovolj jasni predpisi.
Štirinajsta mladinska kolonija
V kordobskih hribih, 17. januarja 1976
Spoštovani gospod urednik! Želim Vam na kratko poročati o letošnji mladinski počitniški koloniji v Počitniškem domu dr. Hanželiča v kordobskih hribih. Letošnja kolonija, ki jo je — kakor vse prejšnje — pripravila Zedinjena Slovenija;, je bila že štirinajsta.
Odpotovali smo 26. decembra 1975 iz Slovenske hiše, ki je bila na večer tega dneva zbirališče številne glasne in vesele mladine in njihovih staršev in prijateljev, ki so se prišli poslovit od te mladine. Dva velika omnibusa sta nas odpeljala iz Slovenske hiše v Buenos Airesu prav do Počitniškega doma v Doloresu. Slovo je bilo kratko, ker ni bilo časa za kakšno solzico, in že smo hiteli planinskemu zraku in soncu nasproti.
Oseminšestdeset fantov in deklet je bilo zaupanih petim osebam, ko so sestavljale vodstvo letošnje kolonije. To so bili g. France Vitrih, gospodične Anica Šemrov, Ani Rode, Ivanka Makovec in Gregor Batagelj. Dekleta so imela večino — bilo jih je štiriinšti-1 rideset, dočim je bilo fantov štiriindvajset. Veselo so prepevali pozno v noč, toda'pesem je polagoma utihnila in vsa vojska je kmalu zaspala.
Prijetno planinsko jutro nas je spre- . jelo v Doloresu. Dr. Hanželič nam je že, od daleč mahal v, pozdrav in nam odkazal prostore v svojem prijaznem Počitniškem domu. Naslednjega dne smo veselo sprejeli nove prijatelje is 'Men-doze. Deset jih je bilo in vodila jih je £dč. Lenčka Božnar; pripeljal pa jih Je vedno uslužni g. Ovčjak.
Dnevi so se vrstili kar prehitro. Vsako jutro nam je dr. Hanželič daroval sv. mašo' in nas v lepih govorih učil .življenjskih resnic. Po zajtrku sm,o se podali na kak krajši ali daljši izlet v planine ali na krajši sprehod po okolici ali pa na kopanje v bližnjem potoku. Prvi večji izlet je bil 30. decembra v planine k stebru (Mastil), ki so ga postavili v čast argentinski zastavi. Do tega znamenja je prišla prav vsa mladina; od tam. pa se je dvajset junakov podalo še naprej čez hribe do „antene“. Na drugem izletu smo obiskali znamenite. „Los Terrones“, slikovite skalne stolpe visoko v kordobskih hribih. —
Ko smo se s tema dvema izletoma utrdili, smo se podali na Uritorko, ki je najvišji vrh V teh kordobskih hribijfi. Bil je to celodnevni izlet, katerega se, je udeležilo petdeset otrok; Vsi so dosegli vrh, tudi petletni Damjan. Na iz-, letih in'spr-ehodih je donela slovenska pesem pod vodstvom, gdč. šemrovove, Vreme je bilo kploniji naklonjeno in tako smo lahko vse dneve izrabili za kopanje na potoku.
Imeli pa smo tudi nekaj prireditev. Praznovali smo drugi in tretji sveti večer s pesmijo in deklamacijami. Dekleta so nas presenetile z lepim prizorčkom „Cvetlični praznik“; ki ga je naštudirala gdč. Božnar. Na praznik Sv. Treh kraljev smo v borovem gozdičku imeli misijonsko tombolo, katero so poleg mladine obiskali tudi vsi od-rastli iz Počitniškega doma. Izkupiček je bil izročen Slovenski misijonski zvezi za potrebe slovenskih misijonarjev. V ostalih večerih nas je- g. Rudolf Smer-
Če so to ugotovili, je takoj jasno, da bodo privili vijak in začeli v “srednjeročnem programu” za razvoj slovenskega gospodarstva v letih od 1976 do 1980 ovirati razvoj zasebnega gostinstva. . .
LJUBLJANA — Državna založba Slovenije pripravlja v sodelovanju z Inštitutom za slovensko literaturo in literarne vede pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti obsežen “Slovenski literarni leksikon”. Vso delo bo izšlo v 32 snopičih, prvi snopiči pa bodo menda kmalu na -trgu.
Umrli sto od 27. dec. 1975 do 5. jan. 1976
LJUBLJANA — Egon Strnad, plavalni športnik; Frančiška Bosak (94); Ivanka Kreč, up. knjigoveznice; Ludvik Časar, strojnik; Franc Gorše (nesreča v planinah); FTanc Galič (73), Jože Kapelj; Eimilija Melitzer r. Fabijani; Franc Domine (83) žel. ur. v p.; Ivaniča Knaflič r. Groblacher; Marija Tomšič r. Tomc (77); Ljudmila Pišljar r. Drnovšek; Franc Škerl (74) žel. up.; Friderika Merhar; Mafija Milič r. Go-ljevšek (94); Egidij Jeras, bivši tovar-ftar, inž. arh.; Martin živič, profesor gradb. tehn. šole v p.; Tomo Kamenarič, brivski m. v p.; Janko Černut, šol. ravn. v p.; Etbin Bojc, prof. v p.; Zvonka Koželj r. Legan; Franc Zadnikar, up.; Franc Nahtigal (87), up.; Milan špom, uip.; Frančiška Artač (77) Artačeva mama z Vrhovcev; Vladislav Kerin, inv. ■up.; Branko Kosec, prof. telesne vzg.; Janez škroban, up.; Frančiška Godec r. Potokar; Peter Belingar; Zofija Pirman (69) up., Roža Vandot r. Jerše
(83); Ignac Koruza, up. ptt.; Franc Šurla, up.; Ani Tomšič r. Petek; Štefanija Fink, uč. v p.; Marija Justin r. Keber (97); Andrej Zupančič, čevlj. m. v p.; Antonija Strle (86); Terezija Bučar r. Rus; Frančiška Žgajnar r. Rejc.
RAZNI KRAJI — Jože Vrbinc, up., Gotna vas; Janez šolmajer, ped. svetovalec v p., Novo mesto; Marija Poljak r. Andrejašič (92), Kranj; Jože Kraševec, up., Vrhnika v Loški dolini; Meri Arko (86), poštna ur. v p., Ribnica; Vinko Rakovec, Kranj; Marija Lenassi r. Žigon, Gor. Logatec; Franc Kraus, gost. v p., Stara cerkev pri Kočevju; Dr. Dominik Drnovšek, odvetnik, Laško; Frančiška Pečnikar r. Rak (79),“ Ihan; Anton Kovač, delavec, Domžale; Franc Lončar, biseromašnik, Draga pri Loškem potoku; Anton Černe, up., Dob-brunje; Jakob Novak, miz. m. v p., Medvode; Veronika Orel, biv. gostilničarka, Pajčna; Marija Gabrič r. Iskra, uč. v p., Jefeenice; Josipina Kosjek (90),
vd.	po gozd. nadsvetniku, Kostanjevica na Krki; Janja Žmahar (80), sodna ur. v p., Šentjur pri Celju; Cilka Aauers-perg, up.,'Mojstrana; Frančiška Kovš-ca r. Devet (78), Rakek; Terezija Be-denk r. Glavan,, BoroVnica; Janez Černe, up. (85), Trbovlje; Ivana Hren r. Per, Trbovlje; Janez Šimenc, obrtnik v p., Dolsko; Anton Suhadolnik, Prevalje; Jože Žigman, up., Boh. Bistrica; Ana Geržina r. Glavan (83), Postojna; Peter Dolničar (85), Šujica; Franc Poženel (88), žel. up., Koper; Anica Kramar, pošt. ur. v p., Škofja Loka; Mari-_ja Drešar r. Šušteršič, Savlje; Ana Se-^. ver (91), Nestoplja vas pri Semiču; Radko Gorapie, klep. m. v p., Straža; Franc Leskovec, up. (78), Bled; Ivan ' Valentinčič (81), up., Rudnik; Cecilija Sef r. Rotar (86), Celje.
su popeljal na izlet v Slovenijo. S pomočjo lepih barvnih diapozitivov nam je pokazal lepoto slovenske zemlje, kraje, planine, naravo, živali in cvetlice.
SLOVENCI V
OSEBNE NOVICE
Krst. V cerkvi Naj svetejšega zakramenta v Villa Libertadi je bil krščen Leonardo Martin Laudani, sin Notrberta in ge. Marije roj. Jenko. Srečnim staršem naše čestitke;.
VILKO CUDERMAN — UMRL
Ni 'šle minulo leto, ko smo v Svoibdmi Sloveniji pisali, da je obhajal 28. maja lani 70. letnico svojega življenja Vilko Cuderman, dolgoletni tajnik osrednjega društva slovenskih političnih izseljencev v Argentini, Zedinjena Slovenija. Tedaj smo tudi prikazali njegovo življenjsko pot in delavnost tako v domovini kakor v emigraciji. V Ljubljani se je udejstoval predvsem pri št. Peter-skem Orlu kot dober telovadec in v krščanskem socialnem gibanju, zlasti v “Zvezi združenih zasebnih in trgovskih nameščencev”. Ta organizacija je že pred drugo svetovno vojno bila v odločnem boju proti “krščanskemu socializmu” in komunizmu. Po okupaciji se je vključil v Slovensko legijo in je kot rezervni častnik ob ustanovitvi primorskega domobranstva na prošnjo Slovenske legije odšel k domobrancem na Primorsko. Po končani vojni je emigriral v Argentino, kjer je najprej služboval pri podjetju Diadema Argentina v Colno-doro Rivadavia, potem pa v knjigovodstvu velikega podjetja Schocolnik v Hurlinghamu pri Buenos Airesu.
Pred dvemi leti je začel bolehati na želodcu in se je izkazalo, da je bil to začetak. zavratne bolesti. Skoraj dve leti ji je kljuboval, hodil v službo, bil tajnik pri Zedinjeni Sloveniji in se redno udeležval s svojo gospo skoraj vseh večjih slovenskih prireditev, še na zadnji sv. večer je bil pri polnočnici v slovenski cerkvi Marije Pomagaj. Kljub nezlomljivi življenjski sili ga je bolezen strla in je umrl 21. t. meseca, par dni za tem, ko je šel še letovat v Mira-mar, odkoder pa se je moral zaradi oslabelosti vrniti. Pogreb je bil v četrtek
22.	t. meseca na pokopališče Chacarita. Ob odprtem grobu je opravil molitve za pokojne g. Jože Košiček. V imenu di-uštva Zedinjena Slovenija se je poslovil od njega bivši predsednik Božo Stariha; poudaril je njegovo delavnost* v korist slovenske skupnosti v Argentini, ko je kot tajnik osrednjega društva skoraj petnajst let vstrajal pri tem odgovornem delu. Božo Stariha se mu je •zahvalil v imenu slovenske skupnosti, posebej pa v imenu vseh članov Zedinjene Slovenije za izredno požrtvovalnost in vzorno vodstvo tajniškega dela. Za njim se je poslovil v imenu prijateljev v domovini in izseljenstvu Rudolf Smersu.
Vsi, ki so pokojnega Vilka spremili na zadnji poti so zmolili še Oče naš za pokoj njegove duše v zavesti, da nas je zaputil dober človek in zvest prijatelj. Naj počiva v miru! Vdovi sestri v domovini in ostalim sorodnikom,- naše iskreno sožalje.
Umrla je dne 27. januarja v San Justo ga. Frančiška Bidovec, roj. Zaplotnik, doma iz Kokrice nad Kranj eim v 86. letu starosti. Pokopali-so jo naslednji dan na pokopališču v San Justo.
RAMOS MEJIA
Iz življenja v Slomškovem domu
Leto 1975 je minilo, vendar naj za kroniko življenja naših rojakov v ra-moškem okolišu omenimo nekaj dogodkov iz zadnjega časa.
15.	novembra je začela poslovati kon-sumna zadruga Slomškovega doma. Gotovo je to pomembna pridobitev za člane; želja vseh je, da bi se čim lepše
Ludvik Puš
ARGENTINI
razvijala. Ta dogodek je bil povod prijateljskemu srečanju članov Slomškovega doma v dvorani pri pogrnjenih mizah. Po poročilu o Medsebojni pomoči so bili slovensno sprejeti novi člani •— naši fantje in dekleta, ki so dosegli polnoletnost.
22.	novembra je v okviru Slogine kampanje o varnosti predaval Dušan Šušteršiča o zadrugi Slogi pa je poročal njen predsednik France Hrovat.
Miklavž nas je obiskal 7. decembra. Dom mu je pripravil nad vse lep sprejem. Gospa Kessler Blejčeva je pripravila skupino deklic — angelčkov, da so zaplesali primemo rajalno vajo, da so tako pripravili vzdušje med izrednim številom mladeži in odraslih. Narava sama pa je tudi pomagala; osrednje drevo na dvorišču, kjer je bil Miklavžev prestol v lepi Vresnikovi dekoraciji, je bilo vse v rumenem cvetju, ki je ves večer v luči reflektorjev padalo na oder in na rajajoče angelčke.
Na božični praznik je bila v Domu še posebno slovesna sv. maša, kot navadno zvečer, po maši pa je večina ro-jakov posedla po prijaznem vrtu ali v bara, da voščijo praznike prijateljem in spijejo kozarec osvežilne pijače.
Na Silvestrovo je izredno veliko rojakov prihitelo v Dom, da se skupno po-slove od starega leta. Ob zvokih orkestra Duc in altum smo vstopili v novo leto in si želi, da bi bilo zdravo in srečno.
Vlak In pol
Iz Kopra vozi v Maribor in Mursko Soboto, Pohorje ekspres. Na ljubljanski postaji po uradnem voznem redu stoji 12 minut, to je od 16,24 do 16,36 in to na četrtem peronu. Kaj se zgodi ob' prihodu vlaka, piše „Delo“ 16. decembra 1975:
Potniki stoje na peronu in nestrpno čakajo ter gledajo v smeri prihoda vlaka, še bolj pa nestrpno gledajo na uro. Do odhoda manjka le nekaj minut, ko vlak pripelje; toda vrata vagonov ostanejo zaprta, končno jih le odpro. Tedaj nastane pravi kaos; potrebna je prav strateška iznajdljivost prebijanja med kovčki, cekarji in drago prtljago, s katero se ljudje vzpenjajo po stopnicah. Posebno starejši potniki, ki niso več pri močeh za rekorde na kratke proge do svojega sedeža. Tisti, ki spremljajo svo-ce in jim skušajo v gneči prenesti prtljago do sedeža, pa postanejo dostikrat brez svoje želje slepi potniki. Vrata vagonov se namreč tako naglo zapro, da ne utegnejo izstopiti ali izskočiti in tako ostanejo za zaprtimi vrati. Razbijajo po njih, če jim uspe priklicati na ta način železničarja, je to kar lep uspeh: Ni jim treba nasilno odpotovati, železnica pa se reši slepega potnika.
Da je prijetnost potovanja v Pohor-ju-ekspres še popolnejša, poskrbijo na železnici še s tem, da vagonov za nekadilce ni, — pa tudi v večini dragih vlakov ne. V času boja proti raku in neposrednemu povzročitelju nikotinu je to nekoliko nerazumljivo, a je tako. Potniki tako v Pohorju ekspresu pridejo do svoje končne postaje dobro prekajeni.
48
NA DOLGO POT
Dvakrat smo tudi kresovali. Nepopisno je doživetje rajati v jasni poletni noči okoli visokega kresa in prepevati slovenske pesmi. Večji kreš na večer pred odhodom je bil nekako slovo od < kordobskih hribov. Ob tej priložnosti nam je g. Smersu spregovoril o pomenu kresa in drugih slovenskih običajih, še prej pa je bila v dvorani kratka zahvalna prireditev. Vodja kolonije g. Vit-trih - se je toplo zahvalil vsem, ki so pripomogli k lepemu uspehu te kolonije: dr. Hanželiču,-,.vodstvu Zedinjene Slove-nije, gg. Smersuju in Ovčjaku, kuharicam — gospem Ivanki Golobovi, Mici Kopačevi in Ančki Staričevi —, ki so po materinsko skrbele za mladino. Tudi. se je zahvalil sodelavcem in sodelavkam iz vodstva kolonije ter strežnicam v obednici (gdč. Veroniki Hrovat, Cvetki Schiffrer, Andrej ki šeme in Tončki Vesel) ter tudi všem skritim dobrotnikom kolonije. Gdč. ¿Šemrov pa se je zahvalila še, posebej g. Vitrihu za njegovo vestno in požrtvovalno vodstvo kolonije.
V soboto, 10. januarja zvečer smo s sv. mašo zaključili prelepe počitnice v Počitniškem domu. Z dvema omnibusoma, ki nam jih je z veliko muko preskrbel g. Vitrih (zaradi stavke šoferjev avtobusnih podjetij), smo se veseli in srečni vrnili v Buenos Aires oz. v Men-dozo. Tudi na tej poti nas je spremljala slovenska pesem, zlasti tista, ki smo jo prepevali ob kresu:
„Počitnic teh nam iep spomin ostal bo vekomaj.. . “	*
Ivanka Makovec
Pojdeva še tisto popoldne vsak v eno stran, ker je bilo zelo malo časa do jutri. Minka se je oglasila pri Prevzvi-šenem in pri patra Odilu, jaz pa pri kanoniku Blumlu in prelatu Pogorcu. Njihov nasvet ni bil enoten in zanke ni-razvozijal. .Ko je žena na kratko povedala zgodbo p. Odilu, je brez premisleka, takoj rekel:
„Beži naj in se skrije! To je angleški trik, da ga po prostovoljni predaji njim v roke spet zapro. Ven iz Celovca, . v skrivališče! Takoj! Angleži morda celo želijo, da se jim izogne in so mu dali možnost do jutri. Sicer bi' ga takoj vzeli,.“
Podobno je bilo stališče škofa Rožmana, le da ni bil tako siguren glede .tega. Tu v angleški coni od blejskega dogovora dalje ni nihče varen. Angležem ni nič verjeti, oni barantajo naprej.
Povsem drugačna je bila reakcija kanonika Bliimla. Odločno je odsvetoval pobeg in priporočil, naj se javim na FSS, kar koli še zgodi.: Takble je utemeljeval svoje stališče:
„Tudi po beljskem dogovora ni pričakovati, da bi angleška okupacijska oblast začela sama, kar tebi nič, meni nič, vračati begunce, ki jih jugoslovanski komunisti zahtevajo. Ni niti verjetno, da te bodo zaprli. Toda, če pride do tega, potem ko si se sam oglasil na njihovo povabilo, bo nam, tvojim prijateljem omogočeno posredovanje na viso-
kih angleških mestih, da te izpustijo, Storili bomo vse. kar je mogoče.“
„Če pobegneš,- so naše roke zvezane in ne moremo nič napraviti zate. Zasledovali te bodo obojni; Angleži s svojo policijsko mrežo, titovci pa bodo vpregli ves svoj aparat, da te ujamejo. In če te dobijo? Vsi vkup smo brez moči. Na drugi strani je skrivanje zelo utrudljiv in nevaren posel. Sam sem ga skusil in'vem. Tako je moje mnenje, vsi pa prosimo Boga, da nam da pravo misel. Jaz grem sedaj takoj k Njemu v cerkev.“	- . ' .
Prelat Pogorc, veteran koroških narodnih voditeljev v težkih časih, je bil manj odločen v svojem nasvetu, vendar je menil, da bi pobegniti ne bilo pametno, čeravno so Angleži sami' dali možnost pobega. Tudi on je bil prepričan, da ni nevarnosti .za, izročitev,1 zlasti zato ne, ker so me že enkrat imeli pod ključem, pa so me izpustili, človek z mirno vestjo in čistimi računi imponira - tudi Angležem, ker se ne boji, da bi zlorabili svojo moč nad njim in zaupa v moč njihovega zakona, posebno še ko vidijo, da se ni pred njimi skril, ampak še naprej ostal v njih območju.
Ko sva se vrnila po teh poizvedovanjih v stanovanje, sva bila dejansko tam kot sva bila, preden sva se podala po nasvet.
Večer je bil dolg in mračen, dolga Nad. na 4. str.
\/ J	I •_ TJ	n •	J-L nf\ L	V 1*	• a n ■ t ■
V nede	O • ~čo	3ruarja: rrire	dilev Duhov	CD UD OJ r-j “ČD	ija na rrislavi
SLOVENCI PO SVETU
Pismo iz ZDA
Januar 13, 1976.
Cenjeno uredništvo Sv. Slovenije,
Po dolgem času, se zopet oglašam v Sv. Sloveniji, kar bi se že prej, pa zaradi bolezni mi ni bilo mogoče: Božični in novoletni prazniki so za nami. Na
21.	decembra so božji malarji pobelili vso pokrajino, kar je naredilo praznike še bolj pestre in privlačno'. Mi, kateri smo že od doma navajeni, da so bili prazniki beli, si jih težko predstavljamo brez snega.
Božični prazniki se tu v ZDA zelo praznujejo, seveda je v vsej tej krasoti, v kateri se obhajajo, več posvetnega kot duhovnega. Vse trgovine na moč ponujajo in hvalijo razno blago po zelo znižanih cenah. V glavni četrti, kjer so velike trgovine, naredijo čez ulice slavoloke, okrašene z lučmi rdeče, plave, in zelene barve. Krasen je pogled zvečer, ko vse te lučke migljajo.
Navada je tudi, da se vsakemu prijatelju-in sorodniku pošlje čestitke po pošti pa tudi če sta soseda. Pošta ima za praznike ogromno dela in mora najeti pomočnike. Tudi je tradicija, da se za ta dan, to je za praznike, je purane. Naša snaha je spekla 20 funtov težkega purana, na mizi je izgledal kot majhen prašiček; poleg purana so bile še druge dobrote na mizi nam na razpolago. Tudi smo nekaj popili na zdravje.
Naš sin Ivan je naredil veliko božično zvezdo s 4- metre dolgim repom; pritrdil jo je na streho, vsak večer je prižgal žarnice, da so lepo migljale. Skoraj vsaka hiša ima božične drevesce okinČane:
G. misijonar Wolbang je prišel pomagat našemu župniku g. Hribčku ob priliki praznikov; maševal je, pridigal in spovedoval. Pri polnočnici je bila polna cerkev vernikov, tudi takih, ki pridejo samo ob večjih 'praznikih. Cerkev je bila bogato okrašena, ženski pev-
ski zbor je lepo prepeval božične pesmi.
Na 22 decembra je Marijina družba pri naši fari Sv. križa v Fairfieldu priredila božičnico za stare čez 65 let. Moških in žensk nas je bilo okoli 40; lahko bi jih bilo več, če bi vsi prišli. Imeli smo okusno kosilo in poslaščice, tudi pijače ni manjkalo. Mlajša Marijina družba je lepo prepevala, ob spremljanju klavirja, božične pesmi. Po končani zabavi sem se peljal z prijateljem Peregrinom Usom na njegov dom. To je zelo gostoljubna družina: imajo 15 otrok, vsi že poročeni; ena hčerka je poročena, v Argentini je 8 fantov in 7 deklet. Dandanes ni več moderno imeti več otrok, enega ali dva, samo' da je več časa za užitek. Res pa je, če mož in žena oba delata v tovarni ni časa za otroke. Brez otrok je žalostna družina.
Iz Argentine sem dobil žalostno poročilo, da je moj prijatelj Leopold Čušin umrl - lani v novembru. Bil je en meSec mlajši od hrene. V novembru je imel 86 let, jaz pa v oktobru. Oba sva bila veterana iz prve svetovne vojne, oba mizarja, kar je najino prijateljstvo še bolj vezalo. Bil je praktičen kristjan. Preostalim moje globoko sožalje. Ti pa, dragi prijatelj, spočij se v tuji zemlji, ker Ti ni bilo dano v domači, kot nam vsem beguncem.
Sv. Sl. že dva tedna ni prišla, žal mi je, ker z zanimanjem čitam sestavek ali spomine g. Dr. Puša Na dolgo pot.
Pozdrav hčerkam in prijateljem. Rad bi videl, da bi se prijatelj. Blaznik javil, pozdrav tudi vsem pri Sv. Sl. S spoštovanjem,	Frank žele.
Vsem rojakom sporočamo žalostno vest, da je 21. januarja umrl naš zvesti član in dolgoletni tajnik, gospod
Vilko Cuderman
S svojo vestnostjo in požrtvovalnostjo nam je bil vedno vzor v delu za skupnost. Ohranili ga bomo v trajnem in hvaležnem spominu in molili za njegovo dušo.
Zedinjena Slovenija.
Buenos Aires, 21. januarja 1976
BUXBM UBRE
Editor responsable: Miloš Staiw Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T.K. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj ki Tone Mizerit
c fû i.e” §S2 ^6	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5T7K
	TARIFA REDUCID/ Concesión N* 382»
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual Nç 1.311.428	
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
.Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air»«, Pta. baja, otic. z
T. E. 35-8827
I Prof. dr. JUAN JESUS »LASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja Capital Federal Tel. 41-4413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188.
Gledališki odsek Slovenske kulturne akcije pripravlja za delovno sezono 1976 tečaj slovenskega gledališkega jezika in gledališkega nastopanja. Tečaj je namenjen prvenstveno slovenskim srednje in višješolcem, ki čutijo težnjo po gledališkem ustvarjanju v okviru slovenske skupnosti. Prijave sprejema in potrebna pojasnila daje vodja odseka g. Lojze Rezelj —- SKA — R. L. Falcon 4158, Buenos Aires.
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino $ 1.400.-— (140.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.450.— (145.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
Slovensko kat. akad. društvo (SKAD)
prireja taborjenje 7. in 8. februarja v Atalaya. — Prijave TE.: 624-0127, in 628-0203 do 30. januarja.
ZEDINJENA SLOVENIJA sporoča,
da bo od 1. januarja naprej slovenska .radijska oddaja spet od 19.05 do 19.30 ure na radio ANTARTIDA.
8. PRÍSTAVSKA TOMBOLA 22. FEBRUARJA OB 1652
BBS« IlilllllllllBia •■■■■■■•■■■■■■■■I
aaaaaoB»BBBBBBBriBBBaBaaB'jBBBBBBBBBBaBaBaBBaBBaasB*illBBBBBBBBBaBB-BBBBaall9aaaaaaaaaaaBaBaaaaaai,l;l(r}aaaaaaaaa
LUKY
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Saenz) 2AMODA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
V globoki žalosti sporočam prijateljem in znancem, da nas je po težki bolezni 21. januarja 1976 zapustil moj dragi soprog, gospod
Vilko Cuderman
in odšel k Vsemogočnemu Bogu po plačilo.
Dokopali smo ga 22. januarja'na pokopališču Chacarita.
Iskrena Zahvala č. g. Jožetu Košičku za obisk na domu, opravljene molitve in vodstvo pogreba, kakor tudi č. g. Dr. Alojziju Starcu za opravljene molitve pri odprti krsti. Iskrena hvala prijateljem, ki so mi ob dolgotrajni bolezni veliko pomagali, kakor tudi darovalcem krvi ob priliki operacije. Ob bolezni dragega moža sem spoznala veliko dobrih ljudi — vsem iskrena hvala.
Sveta maša zadušnica ho v soboto 21. febr. ob 19,15 v Slov. cerkvi, Ramón Falcón 4158.
Žalujoča žena Mici roj. Arbeiter v Evropi seistra Anica Cuderman in ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Ljubljana, Mežica, Cirkulane v Halozah in München.
Nad. s 3. Str.
NA DOLGO POT
in črna je bila noč, ko nobeden ni zatisnil očesa. Kaj storiti? Strah se naju je loteval, posebno žena je bila zelo preplašena in uboga.1 Človeška modrost je bila razdeljena, na različna mnenja, ni nakazovala jasne odločitve. Vse je bilo odvisno od vprašanja: kdo ima prav? Odgovor je moral pasti tu med nama samima.
Molila sva dolgo v noč in iskreno prosila božje pomoči.
Ko sva zjutraj utrujena vstala, je bil odgovor tu: oba sva bila istih misli, ne da bi bila izmenjala eno samo besedo. Na komando FSS pojdem in se tam javim.
Čas je lezel po polžje, ni hotelo biti poldne; ko je prišlo, se nobenemu ni hotelo zaužiti kaj hrane.
Odpravila sva se peš na pot že ob eni popoldne, dočim je bil rok na vabilu za dve, pot pa tudi !ni bila dolga več kot za pol ure počasne hoje. Negotovost v življensko važni zadevi je tako moreča, da je vsako čakanje samo' na sebi velika muka. Naj se reši, tako ali tako, samo da bo strahu konec.
Zavila sva na Bahnhofstrasse, predobro poznano izza dobrega leta, ko smo tod hodili dan na dan v restavracijo na št. 43. Že od daleč sva zagledala veliko rumeno poslopje celovške realke, kjer so tačas imeli glavni stan nekateri vodilni uradi angleške zasedbene oblasti, in kamor sem bil sedaj klican. Ura je kazala le nekaj minut čez pol dveh,
ko sva se neprijaznemu poslopju bližala, bila sva torej prezgodnja. Zato sva krenila v bližnjo Spittalgasse in stopila tam v majhno cerkev z lepim stranskim oltarjem sv. Tadeja. Kdo med nami ne ve za sloves tega svetnika, ki je v veliki stiski za hitro pomoč posebno poznan? Kdor je že bil v res hudi stiski, bo vedel, kako sva tam molila. Zaupanje vanj je bilo neomajno, saj nisva klečala pred njegovo podobo prvič.
Ko sva šla iz cerkve, je bila prejšnja odločitev dokončno potrjena. Sto-' pila sva na dvorišče velikega realčnega poslopna in se ustavila pred širokim stopnjiščem v prvo nadstropje, kjer je bilo v pozivu rečeno, naj se javim. Pod stopniščem sva naletela na Didico, baš doraslo hčerko najinega dobrega slovenskega prijatelja. Njen oče je bil pred vojno višji administrativni oficir v jugoslovanski armadi in je služil v Skopju. Tam ga j!e nemška vojska ob vdoru v Jugoslavijo zasegla, odvedla kot ujetnika v Celovec in ga kot aproviza-cijskega strokovnjaka pridelila celovški mestni upravi. S svojim znanjem, skušnjami in natančnostjo se je sčasoma tako uveljavil, da je bil,ob prihodu beguncev na položaju, kjer je prenekate-remu med nami v kočljivi situaciji lahko priskočil na pomoč. To je vedno in povsod rad storil, kjer in kolikor je le mogel. Po naravi je bil izredno blag človek. Kmalu potem, ko smo se spoznali, je naju z njim, njegovo ženo in hčerko družilo tudi resnično prijateljstvo. Bil je tisti prijatelj, ki je ob mojem prvem zaporu moji ženi preskrbel advokate, ki je kot tak lahko osebno pri-
šel do Angležev.
Začuda hitro so zvedeli, kaj se je zgodilo in Didica je prihitela semkaj na FSS, da bi stala ob strani moji ženi, ki ji je bila tudi birmanska botra, če se spet kaj hudega dogodi. Oni dve sta ostali na dvorišču, jaz pa sem se napotil, v nadstropje, pokazal tam avstrijskem orožniku vabilo in v njegovem spremstvu stopil v sobo, kjer je za mizo sedel angleški oficir. Premeril me je od nog do glave s pogledom brezbrižnosti in angleške oholosti,, vzel v roke tisti papir z vabilom in vprašal, ali sem jaz ta, čigar ime je na vabilu. Iz njegovega obnašanja in tona njegovega glasu sem takoj vedel, s kom imam opravka. Bil je oficir nižjega čina s tipičnim nastopom angleškega vojaka, za kate-' rega bi človek dal roko v ogenj, da po celovških beznicah popiva s titovskimi emisarji, kjer skupno kujejo načrte kako bi čim rigorozneje izvajali Steele-jev blejski dogovor z jugoslovanskimi komunisti. Obšla me je zla slutnja, in preden je velel avstrijskemu žandarju, naj me odpelje v predsobo in naj tam čakava na nadaljnji ukaz, sem vedel, koliko je ura bila. Misel je pohitela k ženi, ki me najbrž zastonj čaka na dvorišču, in stisnilo me je pri srcu.
Z Avstrijcem sva se usedla v predsobi na klop. Iz sobe je bilo slišati, kako Anglež telefonira, in zame ni bilo dvoma, da se pogovor tiče mojega slučaja. Nato je vse utihnilo, tihota je bila moreča, neznosna. Da bi jo pretrgal, se obrnem k žandarju in ga vprašam nekaj brezpomembnega, vsakdanjega, nič zvezanega z mojim slučajem. On pa nepri-
mično sedi kot lipov bog in molči. Kaj ga le Sprašujem in hočem razgovor z njim, ko pa bi ga pogovor z aretiranim mogel spraviti ob službo?
Znotraj se je spet oglasil telefon, kmalu nato se je pojavil na vratih oficir, ukazal Avstrijcu, naj tu. čakava do njegovega povratka in izginil. Sedela sva, molčala in čakala — četrt ure, pol ure, eno uro — a Angleža ni bilo nazaj.
Na dvorišču realke sta nestrpno čakali žena in Didica— pol ure, eno uro — in z vsako minuto je rastel sum in strah.
Slednjič se je Anglež vrnil, izročil žandarju popisan formular (zapornega povelja) in mu naročil, naj me odvede, ne da bi bil z menoj spregovoril eno samo besedo. Pred vrati na cesti je že čakal vojaški jeep in z naglico smo obrzeli proti celovški jetnišniei. Iz realčnega slopja smo prišli ven pri drugih vratih in ne na dvorišče, zato žena in Didica nista vedeli, kaj se je zgodilo, in sta čakali naprej vse dotlej, da jih je prišel avstrijski stražnik vprašat, zakaj sta že toliko časa tam. Od njega sta šele zvedeli za novico.
Prestopil sem drugič težko okovana vrata, ki so se za menoj spet hrupno zaprla. Sedaj sem že vedel za uradni postopek, terjajoč od jetnika oddajo vsega, tudi kar ima po žepih. To pot nisem imel seboj niti malega kovčka, zato je bil obred naglo končan. Ječar me je prevzel od žandarja in me vodil po dolgih hodnikih do celice mojega bodočega bivanja. Odprl je težka vrata z majhnim kukalom v sredini, prestopil
sem prag v zelo majhno, ozko celico in notri našel dva jetnika. Oba sta bila nemške narodnosti, po vsem poznejšem videzu zaprta zaradi nacizma. Takoj spočetka sem čutil, da bo tesno prebivanje z njima zelo težko. Res je bi!6. Vse dni skupnega življenja nismo našli primerne snovi za razgovor. Kadar se nam je to nekoliko posrečilo, je kmalu padla kaka beseda, ki je stike spet pretrgala. Kako bom to zdržal?
Na pomoč mi je. priskočila knjiga. Od prejšnjega zapora sem vedel, da ima jetnišnica obširno knjižnico. Prosil sem čuvaja za katalog in tam sem ugotovil, da imajo celo knjige v italijanskem, jeziku. Izbral sem slavni Manzonijev roman “I promessi sposi” (Zaročenca) in začel brati. Pričakoval sem, da mi bo branje v italijanščini delalo težave, ker nisem imel pri roki slovarja. Po dragi strani pa se mi je v danih okoliščinah zdelo umesto osvežiti in obnoviti pozabljeno znanje tega jezika, ki sem se ga v dijaških letih nekaj'časa privatho učil.
Vsedel sem se v celici k majčkeni mizici pod visokim zamreženim oknom in dan za dnem prebiral zanimivo storijo. Besede so se mi začele kar same od sebe obnavljati in sem vsebino popolnoma razumel; kolikor pa kake besede nisem, sem ji pomen iz miselne zveze u-ganil. In je šlo. Mineval je dan za dnem, moja tovariša sta me k-sreči pustila pri mira. Kolikor nisem bral, sem se pogovarjal z Bogom ali pa premišljeval o svojem življenju in o koraku, ki me je pripeljal v to celico.'