AVLI HA
Za 1 >a vIJivo-hh 1 ji v list.
Grof Bismarck-Schonhausen.
Francosko'<pruska vojna,
Nasproti stojita si vojski dve, Pogumni, stavni, veliki obe.
Na enej strani francoski car, Napoleon, mogočni vladar.
Na drugej strani prnski kralj,j Z ujim Bismarck in premnogi maršalj.
Stojita nasproti nektere si dni, Do zdaj še nobena zgrabila nij.
Posluša svet in pazi skrbno, Grme li uže topovi glasno?
Evropa vsa, Amerika vsa — A vojska še vendar v boj nij šla.
Če vidimo prav, bojazen, strah Nareja, da Prus in Francoz je plah.
Zato se gledati vojski obe, Nobena boja začeti ne sme.
Začeti ne sme ni teči domov,
Ker spremljal po poti bi smeh jo gotov.
A smeh in sramota je huda stvar, To Bismarck ve in francoski car.
Torej si zabavljata, kar se da, Ker nema dovolj nobeden srca.
Grof Bismarck-Schonhausen.
Na prvej strani smo denes prinesli čitateljem podobo glasovi-tega Bismarcka, da zvedo, kakšno lice po svetu nosi mož, kateri je največ kriv vse avstrijske nesreče 1866. leta, kolikor je namreč nij Avstrija sama kriva. Bismarck je na Pruskem tako mogočen, kakor je bil malokedaj kak minister na zemlji; zatorej se godi vse po njegovih besedah, a kralj ga je postavil za kancelarja nemške zveze. Kako pohlevno srce v prsih nosi, priča njegov prigovor: „kri in železo", kar je naš risar s tem pokazal, da na glavi namesto treh l&s, kateri so mu edino še ostali zvesti, naredil muje tri ostre bajonete. Drugi pobožni prigovor tega moža je: „močjeveč nego pravica;" zato ima poleg sebe drug bajonet zasajen v kračo, kar je znamenje, da si jo misli prisvojiti, ako mu je kdo ne ubrani. Bismarck je zdaj prusko kraljestvo zapletel v grozovito vojno z Napoleonom. Prava dva ptiča sta se zgrabila, vredna oba, na bojišči biti pošteno tepena. Avstriji sta oba naredila kvare, kolikor In kader je kateri koli mogel; vendar še nij gotovo, da v zdanjej vojni Avstrija ne bi nobenemu pomagala, da jo pozneje s hvaležnosti zopet namaha, kader vgodno priliko najde.
Omika?
Pruski Nemec. Zdaj se vidi, koliko smo ml veličastni Nemci v omiki za seboj pustili vse druge narode, in posebno vas, glupe Slovane! Vojaku, kateri je leto s ustrelil prvega Francoza, plačali smo v darilo — nič menj nego 1500 tolarjev.
Slovan. Mi ubogi, neizobraženi Slovani, ki ne vemo, kaj je nemška kultura, dajemo v darilo samo po nekoliko goljdinarjev tacim, kateri umorč kako divjo škodljivo zver, na pr. volka itd.
Pruski Nemec. Ali vas nij sram, da ste še tako globoko pogrezneni v barbarskem blatu? Vam li ne zabijamo vedno in vedno v glavo, da se od nas učite omike ?
Pavliha. Potrebnik, dr. Kurji strah in Žukov Matij ček,
vsi trije v surkah, obiščejo „Slovenski Narod," ki zamišljen kuje „izviren dopis od Save."
Pavliha (v imenu vseli štireh zapoje): „Slovenski Narod!" kliče se ti čast in hvala, Kar more klicati ubog je žurnaliet, Ki s kolom tvoja kavalirska roka dala K Slovencem mu je krepek priporocni list.
rSlovenski IMarod" (odpoje % basom):
Saj veš, da vedno spremljam vse korake tvoje, Kot ladijo trgovsko spremlja morski som; Torej vže drugič sem poslužil te po svoje, In če je božja volja, služil še ti bom.
Pavliha:
Pripravnost tako treba res je spoštovati, Ker r6ka roko vrniva in obe obraz; Zato nasprotne službe smeš pričakovati Od mene tudi tf s hvaležnosti ves čas!
{Uklonijo se ter odidejo.)
Prazen izgovor.
Filistejcem, katerim je bila Simsonova žena izdala njegovo uganko, reče Simson: da nijste orali z mojo telico, ne uganili bi moje uganke!
Tudi mi, ako ne bi orali s tujo telico, ne rezali bi v„Pavliho" tako globocih brazd.
Odprto pismo „Pavlihi" z Goriškega.
Preljubi „Pavliha!"
Ko si mi zadnjič pisal, naročal si mi, naj za-te delam, kolikor koli morem, da te v naš deželni zbor vtaknem. Prizadeval sem si, da me jo bog videl; vendar nijsem nič opravil. Priporočal sem te „Soči;" a ona je imela uže celo svojih kandidatov preveč, da je torej morala izpustiti deklaranta Tonkli-ja, samo da je ustregla Crnetu in Lahom. Ker se tukaj nijsem nič c koristil, dregnil sem v velike potestnike, obetajoč, da izmej njih ne prineseš nikoli ničegaršne podobe, če tebi dade stol v deželnem zboru. Kateri so prikimavali, tisti sami nijso voliti smeli, kakor sem zvedel pozneje; drugi so me vsi molče debelo gledali. Pri volitvi torej nijsi dobil ni jednega glasu. Pač, enega imaš vendar. Nekdo, kateremu oponašajo, da se je uže cesto s pametjo kregal, rekel je: „eine stimme behalte icli fiir sich (sic!)." —-Zvedel sem pozneje, kar tudi sploh po Goriškem svet pripoveduje, da tist glas je mislil tebi oddati. Ljubi „Pavliha!" ti bi torej bil enoglasno izvoljen, ako bi drugi ne bili dobili po več glasov. Nego ne obupaj! Padli so celo drugi možje. Kje je zdaj Marušič? Padli so, in kakor mi je Pino na uho povedal, poleg vsega vladnega prizadevanja. — Potolaži se! V kratkem času utegnejo biti deželni zbori zopet nazpuščeni, ter svetujem ti, ako hočeš premagati, da se takrat postaviš za nasprotnega kandidata Marusiču, kateri gotovo zopet propade; tega se boji celo škofov služabnik. Sicer smo zdravi, in tudi še precej veseli vsi, razen tistih, ki se še od volitev jokajo; zato ostajem tvoj zvesti prijatelj
Jurij iz Kobilje glave.
C r li e.
Posmehujte se, kolikor morete; jaz bodem zopet na D ima j i prva-čil. — A „Soča1' naj si zapomni, da mene nikdar ne izpodrine, ker je ves Kras pod mojim klobukom. Ce bodem tedaj skrbel za ljudske koristi, skrbel bodem tudi ob enem za svoje.
Macht geht vor recht.
(Moč tare pravico).
Ko so te dnij v Celji pri mestni volitvi nemškutarji napadli Slovence ter necega narodnjaka, doktorja, torej izobraženega moža, ranili do krvi, nij se tem kulturnim surovežem zgodilo nič, akotudi je tepež gledal sam mestni župan ter mnogo sodnjih uradnikov; a zaprla je policija in pehnila v preiskavanje slovenskega dijaka, kateri nij bil nemškutarske surovosti nič kriv. — Kako je to, da je pri nas kaj tacega mogoče a v Madjarjih nikoli nij bilo?
rAVLIHI
»Slovenski Narod" očita, zakaj je v poslednjem listu na prvej strani prinesel podobo dr. Valentina Zamika. Mogoče je torej, da nijsmo dovolj jasno povedali, zakaj jo je prinesel, kajti mislili smo, da je to uže dovolj znano vsemu slovenskemu političnemu svetu, ter nekoliko je tudi to, da nijsmo hoteli povedati več nego toliko, kar je bilo najpotrebneje, »Slovenski Narod"nas je prisilil uz-roke obširno razložiti, katere tukaj objektivno razlagamo »sine ira et studio."
Dr. Valentin Zarnik je uže lansko leto kandidiral v Trebnjem, in tudi izvoljen bil. Znano je bilo vsemu slovenskemu svetu njegovo slovstveno in politično delovanje; slava njegovih taborskih govorov je šla po vseh novinah. Vendar so pred volitvijo ljubljanski prvaki od njega zahtevali program, katerega sicer ne zahtevajo od nobenega kandidata: nij se zahteval letos od neznanega dr. Poklukarja, ki je do zdaj brez vseh političnih in slovstvenih zaslug, niti ne poprej od nemškega učenjaka dr. Koste, o katerem takrat nij bilo trdno, ali ostane zvest narodu ali ne, cel6 niti ne od c. k. uradnikov Ravnikarja, Koširja itd; samo od dr. Zar-nilca in od — dr. Kljuna. Treba je bilo, da tedaj dr. Zarnik ljubljanskim prvakom reče: »moj program je dozdanje moje javno življenje in delovanje; na ta program me ali za kandidata postavite, ali ne postavite; druzega programa vam ne morem niti ne smem dati, ker od mene zahtevate, česar ne zahtevate ©d nobenega kandidata, o čegar zvestobi ne dvomite." A dr. Zarnik je drugače mislil, in razglasil program, kar je uže takrat svedočilo, da mu je več do tega, da pride v kranjski deželni zbor, nego do tega, skozi katera vrata pride.
Vse to je bi! potlej vendar sijajno popravil v zboru, za kar si je bil na glavo nakopal toliko sovraštva ljubljanskih prvakov, da so pri letošnjih volitvah soper njega delali na vse kriplje. Postavili so mu tri nasprotne kandidate: ICoblerja, Potočnika in Vehovca.
Nekaj zelo1 važnega se je bilo dogodilo v Cerknici pri taborskem kosilu, kjer je dr. Zarnik proti duhovstvu govoril nepremišljene besede, »da po sedaj ne bodo na Kranjskem duhovniki več komandirali," kar se je naglo raztrobilo po novinah, in česar se je on pozneje gotovo milo kesal. Naj se tu postavi človek na katero stališče koli, ne more drugače nego da ta čin imenuje nepremišljen, posebno še zdaj, ko vidi, v kakšen konec se je stvar pozneje, zasuknila.
Uže pred volitvami je bil dr. Zarnik v Ljubljano poslal ponižno-proseče pismo, da bi ga zopet postavili mej kandidate. V tem pismu je torej očitno izrekel, da ne misli dalje ostati tist prvakom strašni mož, kateri jim je lani delal toliko preg-Uvice v zboru. Vendar mu ljubljanski prvaki nijso upali, torej vse to nij imelo zaželenega uspeha, kakor so jasno pokazali nasledki. Tudi je znano celo nam —ne samo gg. Štajercem — kaj se je godilo pri volitvi g. ICosarja.
Ob volitvah samih je dr. Zarnik — kdo bi mislil? — ponižno hodil okrog tistega duhovstva, kateremu je v Cerknici grozil, da ne bode po Kranjskem „ več komandiralo." Ali si je bil duhovnike uže takrat vnovič pridobil ali ne, tega ne vemo; znano je samo toliko, da je stvar tako stala, da bi v Trebnjem bil najbrže zopet izvoljen, kakor je bilo slišati od vseh stranij, nekoliko menda zaradi slave lanskega zbora, nekoliko morebiti zato, ker so mu slabi kandidati nasproti stali. To so čutili tudi v Ljubljani; torej so bili soper njega agitirat poslali dr. Razlaga in dr. Poklukarja. Misliti si je in tudi zvedeli smo na tanko, da ta dva gospoda nijsta bila ne-delavna. A kader sta razumela, da bi dr. Zarnik utegnil biti vendar izvoljen v^emu odviranju vprek, dala sta mu v podpis nekako zavezo, v katerej dr.^j Zarnik slovesno obeta, mahoma stopiti iz zbora, če ne bode večina z njim zadovoljna. Tako rekoč sredi zmage je torej od sebe vrgel orožje, in potlej 6ta jela delati zanj tudi dr.Razlag in dr.Poklukar, zaradi česar je bil izvoljen z največjim številom glaspv mej vsemi trijemi trebanjskimi kandidati.
Dr. Zamiku, kateremu v tem slučaji nij bilo drugo na izvoljo dano, nego to, da ali sam zmaga ali slavno pade, bilo je torej tudi letos zopet samo do tega, da pride v zbor, a ne do tega, skozi katera vrata pride. Letošnji podpis nij drugo, nego ponovljena — da malo rečemo —■ še čud-nejša oblika lanskega programa.
Tak mož ne more voditi nobene stranke, in zato ga"je »Pavliha" prinesel mej dvema stoloma, namreč mej stolom ljubljanskih gospodov, o katerih se zelo moti, že misli, da ga zdaj spoštujejo ali morebiti ljubijo, in
mej stolom tiste stranke, katere voditelja so ga imenovale nemške novine; kajti zvezanega voditelja nobena stranka ne more za svojega pripoznati.
Ko je glas počil, da je dr. Zarnik izvoljen, bilo je veselje res neizrečeno; a ko se je zvedelo, za kako ceno si je kupil volitev, izpremenilo se je to veliko veselje v enčliko žalost in nevoljo. Dunajski študentje so mu poprej namerjavali poslati zaupnico; a vsled jioznejšega sklepa, ko se je razglasila trebanjska dogodba, zaupnice nijso poslali, in v „Wandererji" so povedali, zakaj mu je rte morejo poslati.
Očita se dalje za pregreho, daje »Pavliha" prinesel podobo osobriega prijatelja. — To je res, žal, da je res; a nikakor se nij bilo tega ogniti, ker tukaj gre za slovenski narod, kateri je še zmirom neč vreden nego saui dr. Zarnik. Podoba se je torej po neizprosnej dolžnosti našega pro- . grama prinesla edino zato, ker je gotovo bridko grajo zaslužil mož, ki je bil še lani po pravici tako sloveč, in ki je letos tako sam sebe ponižal, da v zboru, na prvaških verigah radovoljno priklerien, imel bode samo ta nalog, da časi piane tja, kamor z njim zaščuje dr. Bleiveis ali dr. Kosta. Osobnosti pri tej stvari nij torej bilo nobene. Celo ako bi se »Pavliha" domislil, da morebiti kdaj prinese obraz »Narodovega" urednika, ki zdaj nad njegovo glavo z ubijalnim kolom tako kolegijalno stoji, — tudi takrat bi se držal samo nepristrastnega načela, kakor je prav in potrebno.
Dalje je zavrniti besedovanje »Slovenskega Naroda," kakor bi se bila podoba dr. Zamika dala v naglici delati. — Ne! Imel jo je risar uže predno je bilo javno znano, kako se je tam doli v Trebnjem zares godilo, in prva misel je bila, dr. Zamika načrtati za zmagovalca nad staro gardo. Kdo je kriv, morebiti »Pavliha?" da je bilo treba to misel popustiti, ko se je za trdno razglasilo, da je Zarnikova zmaga žalostna Pirhova zmaga?
Ugovarja se dalje, da slovenski narod v politiki še nij zrel, in da ga torej oči zabole, ako v takej podobi vidi meso svojega mesa, kost svoje kosti. — Kaže, da je to, žalibog! res, in zaradi tega je pri nas, kjer se vsaka stvar meri na mravljinčjo ped, mnogo laže napačno delati nego napačna dela grajati. Kdor napačno dela, nikoli se mu ne očita, da ga je vlada podkupila, nego o svojem času se mu vse oprosti; a kdor krivo početje graje, tega je najela vlada ter nanj ob vsacem času leti vse kamenje. Tudi naši voditelji se mnogo ne razlikujejo od prostega naroda; torej bi jim zastonj opominjali, da satirični listi druzih jezikov prinašajo samo obraze visocih glav na pr. Napoleona, Bismarcka, Viktorja Emanuvela, Beusta itd., kateri so morebiti še malo večji od dr. Zamika; a vendar njihove slave nič ne manjša to mušje zbadanje begočih novin, katere so denes v rokah, jutri bog vedi kje.
Vse drugo sumničenje umazanih ust odločno vračamo mej ležnjivo obrekovanje.
Ko je bilo to uže dovršeno, pride riam iz Ljubljane pismo: »štajerski gospodje »Pavliho" res dolže, da je podkupljen." — Gospoda moja! odkrito je, da bi se Vam zastonj zavijala stvar, katera naposled vendar pride na dan tako ali drugače; zato jo sam »Pavliha" rajši uže denes pove. »Pavliha" je res podkupljen; vendar poleg vsega tega Vi sami nikakor ne uganete, kdo ga je podkupil, — tako zvito je stvar osnovana. .Za tega delj naj -e Vam toliko reče, da tist, kdor ga je podkupil, nij vsakdanje mere človek, in zato je naročil, da tudi njega zbada malo ne v vsacem listu, ker neče, da bi svet mahoma zasledil, kako so stvari. Podkupilo ga je celo več mož, ne samo eden. A kdo se ti možje? Tega Vam tukaj ne povemo, da si bodete malo glavo ubijali, predno to uganko rešite, in kader i o zveste, gotovo se bodete zelo č udili. *)
Prvi neinškutar. Ce ne pojde tako, pojde takisto!
Drugi neinškutar. Kako pojde?
Prvi nemškutar. Ako nam Gaustra ne potrdijo za deželnega poslanca, ne bodo niti Murnika imeli.
Drugi nemškutar Kako to stvar zasuknernoV Povedi!
Prvi nemškutar. Kaj misliš, kako bi se naredilo?
Drugi nemškutar. Službo mu vzemimo,kakor smo joSvetcu in Rozmanu.
Prvi nemškutar. Saj nij pri mestnem odboru.
Drugi nemškutar. Zdaj vem! Raztrosimo po Ljubljani, da je listine kradel.
Prvi nemškutar. Uže pri Kljunu smo s tem pogoreli na prašnici.
Drugi nemškutar. Mi, ki vse moremo, naredimo ga premladega!
Prvi nemškutar. Saj res! V zibel položimo bradatega moža.
Drugi neinškutar. Povedi torej, kako to stvar ukrenemo?
Prvi nemškutar. Ukrenena je uže in tudi zvrsena bode. Zalezli smo v »Novicah" nekak sestavek, zaradi katerega mu okolo vratu vržemo zanko tiskovne tožbe, in stvar bode v kraji.
Druginemškutar. Hog jej daj zdravje tiskovne'] tožbilAlibi mogliSlovenei kaj tacega osnovati? Človek vendar vsaj ve in čuti, zakaj drži z vlado!
) Te uganke rešitev se nahaja uže v denasnjej »listnici," kakor sem jaz skrivaj zapazil.	Stavec.
V nebesih. t
1
Bog. Ali ne trka uže spet sivobradi pruski Vilhelm s plešastim Bismarkom na ne beska vrata?
Sv. Peter. On ter vse njegovo ljudstvo denes pobožno prosi,ida biti Francoze tako pomoril, kakor seje bilo pred štirimi leti zgodilo Avstrijcem pri Sadovi. Razpisal je namreč pobožno molitev po vsem svojem kraljestvu.
Bog. V tacih molitvah je malo pobožnosti.
Sv. Peter. Nekoliko vendar. Pogledi Napoleona. Misliš, da se ta stari grešnik kaj gane s kako ponižno prošnjo, kakor bi se spodobilo ? Torej menim, da bode res treba Prusom pomagati, kakor smo jim 1866. leta pomagali.
Bog. Prusi niti 1866. leta nijso bili zmogli zaradi svojih zaslug, nego zaradi avstrijskih grehov.
Sv. Peter. Ce torej ne mislimo pomagati Prusu, pomagaj mo Napoleonu, ako se oglasi.
Bog. In če se oglasi, meniš, da mu je potem svobodno, po svetu ljudi moriti? Nijsi li še nikoli slišal o razbojnicih, kateri tudi na kolenih prosijo mene, mater božjo in razne svetnike, da bi jim pomagali pvi njihovem delu?
Sv. Peter. Slišal. Uže mene samega so prosili.
Bog. Ali si jim pomagal?
T v. Peter. Nijsem. Raz-bojnih del ne podpira noben pošten mož a kam li svetnik moje vrste v nebesih!
Bog. Ali so te vojne kaj druzega, nego surov grabež tujih dežel in prelivanje nedolžne krvi? Zakleni vrata s ključem in zapahom ter za maši vse bolzni, da ne bode moglo v nebesa priti to ne človeško, divje moledovanje in kričanje!
Dežman v iuuzejskej laboratoriji.
Uže zopet sem zelo umeteljno natlačil zmrdljivo žival dehurskega plemena, katero imenujem „Wahlpirat.u Poprejšnja smrduha: »Jantseh-bergliteratur" in nJiaturbursche« sta po dolgej rabi uže izgubila prvotno smrdljivost; cel<5 ogoljena sta nekoliko, če tudi sem ja bil z mišijco jako namazal. „Wahlpiratau je treba še bolj namazati, da bode v muzeji »ljubljanskega Tagblatta" vsaj leto dnij dobro ohranjen Slovencem smrdel, kakor kuga.
V hrvatskem zboru.
Hrvat. Zakaj nam je ogerska vlada v Zagreb za vladiko poslala Mihajlovica, kateri nij Hrvat, in je neznano, da bi imel kakoršne koli zasluge? Ali nemarno dovolj hrvatskih zaslužnih, učenih in vrednih duhovnikov?
Madjarska vlada. Ne more se tajiti, da ima Hrvatska dovolj zaslužnih, učenih in vrednih duhovnikov, in sicer toliko, da sami nijsmo vedeli, katerega izmej njih bi izbrali, da ne bi razžalili niti naroda niti nobenega duhovnika. Da bi torej vsem ustregli, postavili smo tacega, ki prvič nij Hrvat, in drugič nema nebene zasluge, da bode na vse strani prav.
Naš maček.
(Simon Jenko.)
Skrivno razodenje
Da imaš vnenje stene svoje hiše z razkovim peskom na debelo ometane, to je bilo znano; a da je v njenih notranjih prostorih tako zel<5 umazano, tega se svet nij nadejal, dokler sam nijsi razodel.!
Nastavek k pesniškim imenom.
Ker se je ljubljanko dramatično društvo uže precej okoristilo, upamo, da bode skrbelo tudi za prelaganje klasičnih tragedij v slovenski jezik. Uže zadnjič, je bil „Pavlih«" naštel nekoliko domačih moških in ženskih imen v rabo mlajšim slovenskim pisateljem. Naj se mu torej blagodušno oprosti. ako se denes drzuje svetovati, kako bi se dali nekateri naslovi imenitnih iger v svojstvu pravega kruha pšenič-njaka izvrstno po domače povedati. „ Romeo und Julie" bi se krasno podo-mačilo, ako se reče-„Brt6ncelj in Frgajsnica"; dalje ,,Antonius undKleo-prata" naj bi bilo „Speh-malhič in Mefcrga", a za „Faust und Gretcheri" bi se izbralo: ,Krmevželj in Špevka." — Upamo, da po tem kratkem a vendar zelo korenitem navodu slovenski pisatelji brez daljšnjega uka sami najdejo pravi pot.
Listnica. Gospodom, kateri so nam oznanili svoje izpremenjeno stanovanje: zgodi se, kakor želite. — Gosp. C. Torej tudi Vi bi radi^vedelj.
kdo je nPavliho" podkupil? Bodi si; Vam razodenemo, a samo na uho, da ne bodete nikomur dalje pripovedovali; kajti gg. Štajerci naj si ubijajo še nekaj časa glavo, predno zvedo. Torej poslušajte: akcijonarji pri „Pavlihi" so — kdo bi to mislil? — naslednji gg.: dr. Toman, V. C. Zupan, dr. Blei-veis, dr. Kosta, Peter Kozler in zadnje čase celo Wurzbach, poprejšnji deželni poglavar. Tudi dr. Pongrac je nekako vpleten, eel6 imenitni Schindler nij daleč od te stvari; samo dr. Kljuna nijsmo hoteli v svojo družbo sprejeti. Plačalo se je kosmatega zneska 523.720 gld. To je vsa skrivnost. — Gosp. Baričan. Dvojno hvalo in srčen pozdrav. Ni najmanjše Žale misli o ničemer. Ne pozabite peresa! — Gosp. brezimeniku (čegar ime je nam vrlo dobro znano). Lepo hvalo za dobrohotne, če tudi malo osorne opombe; vendar se motite, ako mislite, da bi se „Pavlihov" urednik rad dokopal do prvaške visočine, na keterej se tako rado v glavi zvrti. Blagovolite nam poslati životopis in fotografiji obeh omenjenih nemškutarjev, in radi ustre-žemo Vašej želji; kajti naše podobe se črtajo vse s fotografij; sam popis kake osobe ne zadostuje. — Gosp. M. C. osmoš. Lepo hvalo. Vse je v redu. — Gosp. V., v Ljublj. v Gradišči 14. Neznano je nam bilo, da ste se preselili, in zategadelj je morebiti zmes. Niti nam nijste podali svojega imena razločno pisanega, da torej do denes ne vemo, ali ste pri nas prav zazna-. ri^vani ali ne. Gg. naročnike prosimo, imena razločno pisati.