Metuljček z dragulji (KHaJska pravl)ica) Na daljnem vzhodu, kjer so na-rejene hišice iz živo pisanega pa-pirja, kjer so vrtovi lični umotvor-čki z mostički, raz katere vise zvončki in templji iz gladkega be-lega porcelana, v tej deželi je živela mala princeska Li-li-čing. Stanova-la je v palači z zlato streho in v njenem vrtu so cvetele cvetice v vseh mavričnih barvah. Ko se je Li-li-čing v svojem krasnem svile-nem oblačilcu nekoč sprehajala na vrtu po lepo očiščenih stezicah, ki so bile posute s srebrnim peskom, je opazovala metuljčke, ki so frfo-tali od cvetice do cvetice. Niso ji ugajali. Skromno pisani so se ji zdeli, premajhni in sploh premalo lepi. To je slišal sosed princeske, man-darin Ti-ti-pu, o katerem so ljudje šušljali, da je čarovnik. Nekega dne se je pojavil pred Li-li-čing in je rekel: »Prevzvišena princeska, lunina cvetka! Slišal sem, da se ti zde metulji, ki letajo okrog tebe, zelo grdi. Res je — tvoja modrost je zadela pravo — niso lepi. Tako okorni in navadni so, da morajo biti tvoje blesteče, zvezdnate oči razžaljene!« »Ne čvekaj toliko, Ti-ti-pu!« je nejevoljno rekla princeska, »povej mi rajši, kako bi se dalo temu po-magati.« :"•• Ti-ti-pu je pomežiknil s svojimi poševnimi očmi in je rekel: »Viso-korodna Li-li-čing! Tvoje ime zveni kakor zvon jenje srebrnega zvdnčka. Samo eno besedo izreci in metulj, kakršnega še nihče ni videl v živ-Ijenju, bo letal po tvojem vrtut« Seveda je bila prihceska sedaj strahovito radovedna. Ti-ti-pu pa je potegnil izpod širokega oblačila pološčeno črno škatlico in jo od-prl. Na nebesnosinji svileni blazini-ci je počival metulj, z razprostrti-mi krili, ki je bil tako krasen, da je mali Li-li-čing pošla sapa od začu-denja. Bil je velik kakor krizante-min cvet, v njegova krila, potresena z diamantnim prahom, so bili vde-lani najlepši dragulji. »Dotakni se ga s prstom, prince-ska!« je rekel mandarin. To je storila Li-li-čing. In glej -metulj se je dvignil iz škatlice in pričel letati po vrtu. Bilo ga je ve-selje gledati. Če pa je princeska stegnila roko, je prišel čudežni kri-latec k njej in se vsedel kakor kro-tek ptiček na njen prst. »Moram ga imeti, naj stane koli-kor hoče!« je razburjeno rekla Li-li-čing z rdečimi lički. »Povej mi, Ti-ti-pu, koliko hočeš zanj?« »Sto tisoč štirioglatih zlatnikov!« Princeska se je nekoliko prestra-šila. »Ali morajo biti štirioglati?« je vprašala, kajti taki zlatniki so imeli še enkrat večjo vrednost ka-kdr okrogli. »Da,« je resno rekel Ti-ti-pu in odkimal z glavo, kar pomeni v tisti deželi: da, tako je. Vzlic temu, da je princeska pri- ceska. Knezu vendar ni mogla po- čakovala, da njenemu očetu ta kup- vedati, kako drag je bil ta metulj- čija ne bo po volji, je izplačala ček. Toda želje gostov so svete! — mandarinu sto tisoč štirioglatih Nič ji ni pomagalo! Poklicala ga je, zlatnikov in dobila za to dragoce- da je sedel na njeno roko, in ga nega metulja. ponudila knezu: »Vzemi metulja, Zdaj je bila zelo srečna, ko se je spoštovani gospod,« je rekla, »po- sprehajala po vrtu; metuljček pa je darim ti ga!« Toda glej — komaj vedno letal okoli nje. je spregovorila te besede, se je pri- Nekega dne je dobila obisk. Iz čel metulj raztegovati in večati in sosednje dežele je prišel knez, do- leP mlad princ je stal pred začude- stojanstven mož, ki ga je mučila, no Li-H-čing. tako se je zdelo, težka bolečina, Tujemu knezu pa so se vlile sol- kajti nikoli se ni zasmejal. Oče je ze iz oči. prosil princesko, naj bo ljubezniva »Moj sin!«r je vzkliknil. »Zdaj si z odličnim gostom in naj skrbi za torej odrešen • hudobnega čara. To njegovo zabavo in razvedrilo. se imaš zahvaliti samo ljubki prin- Li-li-čing se je kaj rada zavzela ceski Li-li-čing, ki te je prostovolj- za žalostnega kneza in se je trudila no podarila!« na vse načine, da bi ga razvedrila, Zdaj šele je izvedela Li-li-čing o toda ni se ji prav posrečilo. Peljala spletkah zvitega Ti-ti-puja, ki je ga je k svojim govorečim papigam spremenil princa v metuljčka z dra- in v pravljično lepi vrtiček, kjer gulji in mu je moral vrniti njegovo so bile pomaranče na drobnem pravo postavo le tedaj, če ga je kdo drevju tako majhne kakor čeŠnje, podaril komu drugemu. zaigrala mu je pesmico na lutnji, Seveda se je lepi princ oženil z da je zvenelo kakor bi pele vile. dražestno Li-li-čing in hudobni ča- Toda žalostni knez ni bil vesel. rovnik - mandarin Ti-ti-pu je postal Naposled mu je Li-li-čing poka- od jeze kar zelen in od nevoščlji- zala čudovitega metulja. In glej — vosti rumen v obraz, tako da so se neznaten smehljaj je hušnil preko dečki, kadar se je prikazal na uli- knezovega obličja: »Kako je lep!« co, norčevali iz njega: »Glejte, tu je vzkliknil ves očaran. »Če bi bil prihaja nezreli citronasti manda- moj, bi se spet mogel smejati!« — rinl« Ravno tak je namreč bil nje- Tedaj se je prestrašila mala prin- gov obraz!