ZGODOVINA ZA VSE 85 SKRBNA ANALIZA OPOROK "MALIH LJUDI" Marta Verginella, Ekonomija odrešenja in pre- živetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju, Knjižnica Annales, Koper 1996, 309 str. Knjiga, ki jo je avtorica zgradila na skrbni - kvantitativni in kvalitativni - analizi oporok "ma- lih ljudi" iz vasi v podnožju Krasa, v neposredni bližini Trsta ter na vrsti drugih (arhivskih, časo- pisnih in publicističnih) virov, vsekakor pomeni metodološko in vsebinsko novost v slovenskem zgodovinopisju. Pri analizi oporok, ki so se za čas od začetka 19. do začetka 20. stoletja (od 1819 do 1904) ohranile v presenetljivem številu (gre za več kot tisoč"oporok Brežanov in Brežank, shranjenih v Pokrajinskem arhivu v Kopru), se je prva pri nas soočila s t. i. serijalnim gradivom, ki je bilo v os- predju kvantitativnih analiz francoskega zgodo- vinopisja. Toda treba je dodati, da se avtorica ni- kakor ni le slepo zgledovala po mednarodno priznanih avtoritetah (Aries, Vovelle). Tudi pri njenem delu se je pokazalo, da pri analizi sicer na videz podobnega arhivskega gradiva (v tem primeru oporok) lagodna mehanična uporaba že izdelanih bralnih mrež, vprašanj in načinov odgovarjanja nanje, ne more privesti do prave- ga rezultata. Še toliko bolj, ker so francoski av- torji v glavnem operirali z oporokami, ki so jih zapustili pripadniki višjih družbenih slojev, pri- padniki družbenih in kulturnih elit, medtem ko so breške oporoke predvsem oporoke "malih ljudi", večinoma kmetov in kmetic, ki so imeli nekaj malega premoženja in so z njim hoteli tu- di upravljati. Osrednji del knjige, sicer doktorske disertacije Marte Verginelle, obravnava - seveda v historič- ni perspektivi - enega temeljnih bivanjskih vpra- šanj: vprašanje človekovega odnosa do življenja in smrti (ter njegovega spreminjanja), torej vprašanje, ki je v zadnjih dveh desetletjih stalo v ospredju francoskega, a tudi italijanskega in ameriškega zgodovinopisja. Ko si je z analizo oporok in soočenjem oporočnega gradiva z drugimi viri postavila vprašanje: kdaj je v breš- kih vaseh prišlo do odmika od tradicionalnega, arhaičnega doživljanja smrti, je seveda morala poiskati tudi odgovore na vprašanje razkroja tradicionalne kmečke skupnosti pod sunki mo- dernizacije. Tradicionalna kmečka skupnost, ki je vse do svojega razkroja živela v sozvočju z let- nimi časi, umiranjem in rojevanjem narave, je namreč sprejemala smrt svojih članov kot narav- no danost. Visoka umrljivost in negotovost člo- vekove eksistence sta v družbi starega reda de- lovali kot vzvod kontinuirane domačnosti s smrtjo. Do odmika od arhaičnega, tradicional- nega doživljanja smrti, v ospredju katerega so bile obredne prvine umiranja, je prišlo najprej med pripadniki višjih slojev (v Franciji 18. stolet- ja se je v vrstah meščanstva in plemstva začel čas proslavljanja življenja in čas prikrivanja smrti). Moderni, razsvetljeni človek je veroval v življe- nje kot največjo dobrino, smrt mu je pomenila zanikanje življenja in misel nanjo je morala biti potlačena, da ne bi skvarila celotne človekove eksistence. (V meščanskih vrstah je bil proces žalovanja potisnjen v zasebno, družinsko sfero). Prvi vplivi razsvetljenske meščanske miselnosti, ki je odrivala tradicionalno občutje življenja in smrti, pa so postopoma prodirali tudi v tradicio- nalno kmečko družbo, pač vzporedno z njenim razpadanjem. Če je bilo v 17. in v 18. stoletju za vsakega breš- kega oporočitelja poglavitno zveličanje duše, zato se v oporoki niso pretirano ukvarjali s pre- živetjem domačih, ampak so svoje premoženje (zemljo, denar ali hišo) zapuščali cerkvi, ki je na podlagi vrednosti volila določila število zadu- šnic, se je ob koncu 18. stoletja med oporočite- Iji(cami) utrdila navada, da nekaj nepremičnin in denarja zapustijo dedičem, v zameno za voli- lo pa od njih terjajo natančno določeno število maš. Prepričanje, da se z nabožnim volilom (ma- še zadušnice) umrli izogne trpljenju v vicah, je bilo med breškimi ljudmi močno še celo prvo polovico 19. stoletja, čeprav so oporočitelji(ce) naročali vedno manjše število zadušnih maš. (Učinki jožefinizma so v predmarčnem obdob- ju očitno načeli nekdanjo baročno pobožnost). V drugi polovici 19- stoletja pa so bile oporoke vse manj zgolj (ali pretežno) versko dejanje, naj- primernejša oblika poslavljanja od življenja, akt, ki naj oporočitelju omogoči spravo s to - in ono- stranstvom, ampak izrazit dedno-pravni akt, s katerim so delili resurse in s svojimi odločitvami mnogokrat zapečatili gmotni položaj potomcev. Postopno nižanje absolutne in relativne vredno- sti, namenjene nabožnim volilom, vsekakor ka- že, da breški oporočitelji ob koncu 19. stoletja v VSE ZA ZGODOVINO 86 ZGODOVINA ZA VSE onostranstvu niso več videli privilegiranega po- dročja svoje investicijske dejavnosti. Postopno spreminjanje odnosa do smrti in življenja, ki se je na zunaj kazalo tudi v spremi- njanju pogrebnega obredja, je seveda teklo vzporedno s sekularizacijo družbe. Čeprav so v primerjavi z mesti ruralna okolja dlje časa ostaja- la zvesta tradicionalni viziji bivanja (v njej je ver- ska vnema posameznika in skupnosti zagotav- ljala blagodejni poseg božjega v človeške zade- ve), je tudi v breških vaseh v teku prejšnjega sto- letja vera vse manj ostajala neogibna in samou- mevna danost, ampak je vse bolj postajala pred- met izbire. Ricmanjska afera, ki je na začetku 20. stoletja razburjala slovensko politično javnost, se vsekakor ne bi mogla zgoditi sredi prejšnjega stoletja. Že samo dejstvo, da so več kot tretjino oporok (v nekaterih obdobjih pa skoraj polovico) zapu- stile ženske, je pred avtorico postavilo vpraša- nje, ali drži do nedavnega splošno veljavna teza o družbeno in gospodarsko submisivnih kmeti- cah v starorežimskem svetu. Natančna analiza oporok je pokazala, da gre pri omenjeni tezi za stereotip, ki nikakor ne zdrži kritičnega pretre- sa. Nasprotno. Ena od dolgoročnih pomembnih socialnih posledic zbliževanja kmečkega zaled- ja Trsta z mestom je bila namreč krepitev vloge žensk, ki so bile v tradicionalni skupnosti po- membne nosilke družinskega gospodarjenja. Tega svojega statusa so se dobro zavedale, in kot dokazujejo oporoke, so ga tudi pravno uveljav- ljale. V stoletje trajajočem obdobju spreminjanja tradicionalnega, skorajda avtarkičnega vaškega gospodarstva v Bregu, so gospodarske odnose s Trstom vzdrževale Brežanke, ki so se množično ukvarjale s krušarstvom. Šele na začetku 20. sto- letja je oporoka postala domena moških. Odri- vanje žensk v družinsko okolje, postopno opuš- čanje krušarstva in povečan nadzor nad žensko populacijo so slabili žensko gospodarsko vlogo in tako omejevali njihovo vmešavanje v družin- ske strategije. Z analizo oporok pa je avtorici uspelo osvetli- ti tudi znotrajdružinska razmerja. V nasprotju s prevladujočo tezo številnih zgodovinarjev na evropskem zahodu o neobstoju čustvenih vezi v kmečki družini starega reda (šlo naj bi za raz- merja, ki so izključno podrejena materialni ko- risti), je avtorica prišla do pomembnega za- ključka, da so bile čustvene vezi v tradicionalni kmečki družini močnejše kot se domneva. Ta teza je povsem v skladu z nekaterimi najnovej- šimi spoznanji, zlasti francoskega zgodovino- pisja. Čeprav je Marta Verginella svojo knjigo opre- mila s podnaslovom Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju, je njeno delo v bistvu nadvse prepričljiva zgodba o postopnem spre- minjanju tradicionalnega kmečkega sveta v oko- lici Trsta, ki je - podobno kot drugod - potekal nadvse protislovno (ob upiranju starega nove- mu srečamo tudi oblike sožitja in nekonfliktne- ga prilaganja). Z natančnim branjem poslednje volje breških kmetov in kmetic ji je uspelo od- streti tančico, ki prekriva življenje "malih ljudi" in vstopiti v svet kmečke zasebnosti in družab- nosti. S tem pa ji je uspelo nazorno osvetliti po- stopno spreminjanje "modela sveta", torej siste- ma idej, podob in norm, ki uravnavajo in vodijo človekovo obnašanje in mišljenje. Janez Cvirn DOLENJSKA V REVOLUCIJI PRED STOLETJEM IN POL Stane Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49. Dolenjska založba-Znanstvenora- ziskovalni center Slovenske akadmije znanosti in umetnosti (Seidlova zbirka; knj. 15), Novo mesto 1995, 522 strani. V Seidlovi zbirki izdaja novomeška Dolenjska založba znanstveno literaturo, ki sicer ni izbira- na po ozkih lokalnih kriterij, a kljub temu v njej prevladujejo dela o Dolenjski in Dolenjcih. Pet- najsto knjigo v zbirki je napisal zgodovinar Sta- ne Granda, domačin iz Novega mesta in sodela- vec Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Monografija Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49 je nekoliko prirejena doktorska diserta- cija. Problematiko leta 1848 na Dolenjskem je Granda strnil v več zajetnejših poglavij. Uvodo- ma nas opozori na gospodarske in socialne raz- mere na Dolenjskem v prvi polovici 19. stoletja. Že iz tega orisa je jasno, da so bili "izpolnjeni po- goji" za revolucionarno vrenje: kmečko nezado- voljstvo zaradi fevdalnih bremen, neprijaznost nove povzpetniške gospoščine, gospodarska VSE ZA ZGODOVINO