mm
' i'
NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
RAZVRSTITEV SEDEŽEV
mm
SEZONA 1927/28 — 1. FEBRUARJA 1928 — ŠTEVILKA 9
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu	Cena	Din	4	-
0 priliki 50 letnice rojstva Otona Župančiča je izrazil Julij Betetto, operni pevec in predsednik Udruženja gled. igralcev v foyevu dramskega gledališča dne 22. januarja 1928 slavljencu naslednje častitke:
Spoštovani gospod Župančič!
Kot predsedniku Zldruženja gfedatiškifj igrafcev mi dovofite, da Vam k pomembnem juBifeju v imenu vsefj svojifj kofeginj in kofegov iskreno častitam 1
Ttisem govornik, sem fe skromen pevec. "Zato mi oprostite, ako Vam fe s preprostimi Besedami tofmačim naša čustva.
V	dvojnem pogtedu Vam moram častit ati: kot pesniku in kot čfoveku !
Vaše pesniške zasfuge so in Bodo ocenifi pokficanejši od moje matenkosti. V našem, gfedafiškem pokticu pa smo imeti v sfuiBenem razmerju, ki vfada med Vašo oseBo in nami, v zeto kritični(j časifj ponovno prifiko spoznavati Vaš značaj in Vaše pfemenito srce. fTlnenja sem, da Vam v tem trenotku ne morem izročiti v imenu čfanstva fepšega darifa nego je zagotovifo, da Vas vsi Brez izjeme tjuBimo in gfoBoko spoštujemo.
Zlsoda naj Vam nakfoni še mnogo fet zdravega in pfodo-vitega iivfjenja v čast in sfavo sfovenskega naroda !
129
Ciril I) e b e v 0 c:
Dramaturg Oton Zupančič
Hagemann pripoveduje nekje v svoji knjigi sledečo značilno dogodbico: v nekem večjem gledališču je nekoč starejši vratar razlagal svojim mlajšim tovarišem, komu vse je vstop v parter dovoljen. in sicer takole: >Torej spredaj, čisto za godbo, smejo noter samo gospod ravnatelj, potem prevajalec, potem drugi prevajalec, režiser, slikar, potem drugi slikar in — vsi 110, kolikor je že pač teh dramaturgov! S tem je hotel Hagemann namreč povedati, kako si celo na Nemškem marsikdaj niso na jasnem, kaj je to pravzaprav: dramaturg. Če se torej primeri, da ne vedo tega niti na Nemškem, potem vemo mi pri nas take stvari seveda še manj. Nekateri so mnenja, da je dramaturg sploh vsak pisatelj, ki se bavi z gledališčem in ki piše drame; drugi spet mislijo, da je to tisti skrivnostni literat, ki piše predstavam reklame; učenejše glave so že dognale, da je to tisti človek, ki dela« jezik; večina pa se zanj sploh ne briga in ga mirno prepušča njegovi znani usodi. Seveda človek pri nas vseh teh in podobnih nevednosti ne sme in včasih niti ne more zameriti. Kajti če beremo naša gledališka poročila in stalno opazujemo, da je naša kritika celo pri režiji v jako neprijetni zadregi, potem se ne smemo začuditi, če jo tem večja praznota popade ob premišljevanju dramaturga in njegovega zagonetnega posla.
V čem torej obstaja to tajinstveno dramaturgovo delo?
V teoriji je dramaturg tisti mož pri gledališču, ki se bavi pretežno z literarno odn. tudi z znanstveno stranjo gledališča; nekakšen živ leksikon za vprašanja, ki mu jih stavljajo bodisi ravnatelj, bodisi režiserji ali igralci; ki prebira svetovno dramatično literaturo, klasično in moderno, zasleduje pri event. predstavah v tujini njen uspeh, izbira najboljšekomade ter jih predlaga ravnatelju za upoštevanje pri sestavljanju repertoarja; prebira vložena izvirna dela in poroča o njihovi vrednosti svojemu šefu; prireja besedilo tako, da je za odersko izvedbo dovolj primerno in učinkovito; popravlja komade jezikovno; na bralnih vajah s kratkimi uvodi razlaga igralcem delo, v kolikor se mu to zdi potrebno; zasleduje pri skušnjah govor na odru in pazno nadzoruje, da je izgovorjava pravilna; pomaga in opozarja režiserja ali igralca na event. napake vsebinskega značaja, ki so se mogle pri enem ali drugem pojaviti; skratka: on je večni, nevidni pomočnik in svetovalec vsem. ki imajo neposredno in izvajalno z igralsko umetnostjo opravka. Naravno je, da se te navedene naloge spreminjajo po okolščinah in po prilikah, v katerih dramaturg vsakokratno posluje: v velikih in prestolnih mestih so zahteve drugačne kakor na primer v malih, provincijalnih; v gledališčih velike preteklosti spet drugačne kakor v gledališčih morda celo bolj neznatne sedanjosti; pri narodih s tiskano prevodno literaturo drugačne kakor pri narodih, kjer ležijo prevodi povečini še v rokopisih ali v bodočnosti; in pri igralcih z izobraženo jezikovno kulturo spet temeljito drugačne kakor pri igralcih, ki se jezika ne
'130
samo v govoru, temveč tudi v posluhu, umevanju in pisanju sploh šele uče.
Ko je Župančič leta 1912, v upravi Kobala - Hubada, nastopil svojo službo (prej tega mesta pri nas niso poznali), se mu je njegovo delovno polje odpiralo samo po sebi. Z bistrim očesom pozna valca svetovnega slovstva in s finim okusom esteta je opazil vrzeli v izbiri dramskega repertoarja, s tenkim posluhom poeta začutil skoro popolno odsotnost sleherne jezikovne in govorne izobrazbe. Neprestane finančne težkoče in umetniške krize, tupatam rahlo (ali manj rahlo) pozvanjanje z zvončki zloglasne krpanovske dobe. ljubeznivo negovanje razigrane operete, čudovita zmešnjava i-azne češko, hrvatsko in dijalektično prikrojene izreke in zato prav ne-blago doneča melodija njegovega ljubljenega jezika — vse to je razkrivalo pred njim trde ledine še povsem tujega in neobdelanega polja.
Vse svoje sposobnosti je zamogel Župančič uveljaviti pravzaprav šele po vojni, ko smo gledališče na novo otvorili. V družbi z ravnateljem Golijo sta sestavljala repertoar, ki se bistveno razlikuje od predvojnega, ki v celoti predstavlja izbrano vrsto svetovnih dramatičnih del in ki ga lahko z mirno dušo postavljamo ob stran repertoarju velikih in slavnejših gledališč. V zavesti, da resno narodno in reprezentativno kulturno ognjišče ne more vršiti svojega namena z Bissoni, Raupachi, Kadelburgi, Walter-Steini in drugimi podobnimi tvrdkami, je spoznal, da je treba tudi našemu gledališču predvsem hrbtenice v svetovnih klasikih in pa v najmočnejših predstavnikih modeme dramatične literature. Tako se imamo tej novo usmerjeni repertoarni politiki zahvaliti, da smo se v razmeroma kratkem razdobju seznanili z marsikaterimi znamenitimi vrhovi svetovne dramatike. Dasiravno so morali v tem razboru Poljaki in Nemci nekoliko potrpeti, so nas vendar v primerni meri odškodovali zanje Angleži, Čehi in Rusi. Na čelu vsem Shakespeare, nadalje pa Shaw. Wilde in Galsworthy; od Čehov Čapek in Langer; od ruskih del pa so vprizoritve kakor Dnevi našega življenja, Prof. Storicin, Striček Vanja. Črešnjev vrt. Ana Kareoiina, Idijot in druge gotovo znameniti dogodki v povojnih izvestjih našega gledališča.
Neposredno usmerjanje naše gled. literature v umetniškem pravcu je bilo dramaturgu Župančiču v toliko lažje, v kolikor se je lahko osebno loteval prevajanja, pri čemer se je pokazalo, da mu nobeden od tujih jezikov ne dela posebnih preglavic. Tudi natančnejša kritika bi si morala danes pomišljati, kateremu od Župančičevih prevodov naj bi prisodila prvenstvo. O dovršenosti slovenskega Shakespearea so si danes vsi tuji in domači ocenjevalci dovoljno na jasnem iu vendar se čujejo tudi glasovi, da je Rostandov Cyrano še mnogo sijajnejši. In ob prevodu Calderonovega »Sodnika« spet človek ne ve, kaj bi ga delalo morda manj vrednega od omenjenih. In vrhu vseh teh (že samega Shakespearea je nad 10 knjig!) je prevajal še Shawa, Gals\vorthya. Wildea. Benaventeja, Moliera, Ravnala in druge! Primerna ocena pomena in vrednosti teh prevodov ne samo v razmerju do našega slovstva, temveč predvsem v raz-
131
melju do našega gledališča, zahteva seveda boljšega peresa in pa obširnejšega prostora.
Kljub vsem težavam pa blagor našemu dramaturgu, dokler ima posla samo z lastnimi prevodi! Njegova služba utegne prihajati namreč zelo fatalna v trenotku, ko začenja dobivati v pregledovanje proizvode drugih prevajalcev. To delo je namreč čisto svojevrstno opravilo slovenskega dramaturga. Kakor že omenjeno, so dramaturgom velikih narodov prevedena dela običajno že tiskana na razpolago, tako, da zanj že vnaprej vsako vmešavanje v besedilo odpade. Prvič so ti prevajalci že sami po sebi navadno zadostno kvalificirani, drugič pa so tudi založniki v tem pogledu malo strožji od naših. Razen tega imajo 11. pr. Nemci dela večjih pisateljev tudi v več prevodih na izbiro, tako, da se dramaturg lahko še med temi odloči za najlepšega in najboljšega. Nemškemu ali francoskemu dramaturgu na primer je treba marsikdaj samo seči v gled. biblioteko, in njegovo literarno udejstvovanje je v tem trenutku že tudi končano. Pri nas, kjer so knjižne in prevajalne razmere za malo spoznanje drugačne, pa se glavno delo s pojavom prevoda navadno šele začne! Pri nas je za dobre prevajalce že itak veliko pomanjkanje. naravnost porazna suša pa vlada med tistimi, ki bi hoteli oz. znali prevajati za gledališče. (Kdor ima malo pojma o jeziku in odru, bo tudi vedel, da je prevajanje drame ali romana dvoje različnih umetnosti.) Neglede na to že samoposebi dovolj grenko dejstvo, pa smo nerodni vrhtega še v tem, da tudi tiste maloštevilne prevajalce, ki bi utegnili biti dobri in našim zahtevam primerni, prav nezasluženo nizko ocenjujemo in plačujemo. Iz tega * k la vem ega razloga pa se rodi tisto hudo gorje, ki priklepa našega dramaturga že leta in leta k pisalni mizi, kjer sklonjen nad rokopisi, v potu svojega obraza nalaga svojo umetnost v nedozorele izdelke tujih in pomanjkljivih prevodov. Samo kdor ima časa, da pregleduje rokopise in tipkane knjige v našem gled. arhivu; da našteje tako blizu 200 komadov, ki očitujejo marsikdaj sploh na vsaki strani Župančičeve lastnoročne popravke; da se malo potrudi in si te njegove popravke malo pobližje ogleda — samo ta si bo mogel predočiti, kako ogromno delo je tukaj izvršeno, pa najsibo že v navadnem fizičnem, v pravopisnem ali gramatikalnem. slogovnem ali pa be sedotvornem pogledu. 2e samo to delo je v naših okolščinah tako utrudljivo, da zavzema vse dramaturgove sile, ki bi jih mogel v siceršnih razmerah posvečati tudi drugim, gotovo nič manj pomanjkljivim zadevam.
Včasih mora poseči dramaturg v eno ali drugo dramo tudi operacijsko. to se pravi, da mora prikrojiti vse delo tako, da bo na odru sicer čim učinkovitejše, da pa kljub temu ne bo trpelo bistveno po svoji vsebini, na značaju oseb ali pa posebnostih autorjevega načina in oblike. Za dosego tega namena je treba marsikatere predolge prizore omejiti, nevažne in v gled. pomenu neumestne pogovore črtati. (Nazori, da pri velikih pisateljih ne smemo nič črtati, so zastareli in jih zastopajo danes samo še diletant je in pa dlakocepili, gledališča neuki pedantje.) Seveda je tudi tukaj — kakor vselej in
132
povsod — odvisno vse deloma od autorja samega, deloma pa od dramaturgovega znanja in gledališkega smisla. Tudi v tem težavnem in zelo odgovornem delu se je pokazal Župančič najbolj vestnega mojstra (prim. samo Shakespearea. Rostanda, Calderona, Raynala!), vendar pa kljub temu nikdar ne prezira nasvetov in mnenja predmetnega režiserja.
Ob toliki zaposlenosti je pač čudež, da mu je ostalo sploh še kaj časa in volje za delo, ki bi moralo biti po vsej naravi pravzaprav njegovo glavno udejstvovanje: za poučevanje jezika in popravljanje izgovorjave. Vendar pa so tudi na tem torišču dramaturgove zasluge neprecenljivega pomena. Prvo geslo njegovo je bilo in je: približati književni jezik kolikor le mogoče narodovi govorici, tako, da bo jezik čimbolj živ organizem, ne pa mrtva in umetno skrpucana potvorba. Zato je odpravil že 1. 1912 izgovorjavo trdega 1 (na koncu besed in pred konzonanti), pozneje, po vojni pa je odstranil tudi izreko končnega -i v infinitivih, (kar velja le za prozo). Že ti dve sami naredbi sta imeli na ves razvoj našega oderskega jezika mogočen vpliv, ki se danes kaže že tudi pri vseh javnih govornikih in nastopih, v raznih skupščinah, cerkvah in 'šolah, kjer samo še kakšen zaostali učitelj ali patrijahalni rodoljubar izgovarja tisti slavnostni 1. Pod vplivom Župančičevih verzov in v njegovi šoli so se naši igralci naučili vsaj približno tekoče in smiselno govoriti poezijo; izravnal in ugladil je v neki meri tudi svojčas naravnost neznosne razlike med raznimi češkimi, ruskimi in hrvatskimi izvajanji našega jezika; od-stranjal in trebil je včasih zelo huda dijalektična nasprotstva pri domačinih ter jih približal vsaj v splošnem neki idealnejši in enotnejši obliki; odkrival je igralcu posebno važnost slovenskega akcenta; opozarjal jih na značilno melodijo in ritem našega jezika, pri čemer je služil pogosto njegov govor sam za najboljši vzorec; opominjal na bistveno važnost logičnega in etičnega poudarka; učil jih torej ne samo pravilnega in razločnega, temveč tudi razumnega in čustvenega govorjenja. Župančič uči: »Zakaj jezik ni samo vnanja fonetika. Če bi bil jezik gol mehanizem, bi najpopolneje govoril navit aparat, kakor na Kitajskem najbolje molijo mlini. Jezik je čuvstvo, misel, hrepenenje, ritem, ki se zaganja iz sedanjosti v bodočnost. Vse, kar si, ves ti, s svojo osebno in svojo narodno preteklostjo. Igralec, ki stopi na oder, ne igra samo vloge, nego zastavi samega sebe, vso svojo telesnost in duševnost, vsi njegovi doživljaji, vsa njegova stremljenja stoje za njegovo besedo in ji dajejo globino in vsebino.« (Gled. list 4.) Te besede naj si zapiše vsak slovenski igralec v srce!
Veliko in to gotovo najtežjega dela je že narejenega, vendar čaka našega dramaturga še venomer mnogo posla in nalog. Predvsem bi bil on v prvi vrsti poklican in zmožen (moment časa seveda upoštevam), da bi nam sestavil tisto priročno knjižico o i z-govor j a vi našega j e z i k a , za katero sem že pred leti nekje javno in pismeno moledoval! Pomanjkanje takega glasoslovftega pravilnika občutimo vedno močneje, režiserjem, igralcem, učiteljem iii študentom pa bi bil t6 gotdvo najzane‘sljivčjŠa opera
133
01) sklepu pa mi ne du miru moja žilica, da se ne l>i mimogrede ustavil ob zgodbici, ki mi jo je povedal svojčas gospod dramaturg sam in ki priča enkrat tudi o njegovi hudomušnosti. Prišel je namreč nekoč k njemu tovariš - prevajalec po nasvet, kako naj piše v slovenščini neko grško ime: ali s ph ali z f. Po kratkem preudarku mu je odgovoril Župančič:	Veš.	jaz bi se odločil za eno
—	jaz bi pisal: ali ph — ali pa f.
Hic Rhodus. Kako je prijal ta odgovor tovarišu - prevajalcu, mi dramaturg ni povedal ali pa sem morda tudi pozabil. Name, vem, vpliva ob primernih okolščinah takle Orakel /.n Delphi lahko prav-tako, kakor če bi mi nekdo na lepem dejal:	Veš. prah si bil in v
prah se boš povemil! ...
Ni dobro človeku, posebno pa mlademu ne. če nima nikogar, h komur bi se v sili zatekal po pomoč in nasvete.
Zato pa, gospod Župančič, naš pesnik in dramaturg — če boste in kadar boste napisali tisto knjižico, ki jo vsi tako zelo potrebujemo. za tačas Vas prosim tako lepo, kakor prosijo samo še sinovi svojega očeta: v imenu teatra, ki ste mu dali vedrino svojega duha in toploto svoje krvi; v imenu vseh tistih, ki živijo in rastejo ob Vaših besedah, ki živijo in umirajo v našem jeziku povejte nam. prosim Vas. vsaj takrat, kaj naj bo in kako mora l>iti: ph ali f? Ne eno ali drugo, temveč samo prvo in samo drugo: ph ali !?
In kadar se l>o zgodilo tako, prerokujem slovenskemu gledališču. da bo storilo s tem velik korak v bodočnost — navzgor in naprej.
Maria Vera:
Muza Otona Zupančiča v mojih spominih
Pri mojem sprejemnem izpitu na Dunajski akademiji, je ravnatelj dramskega oddelka, rajnki profesor Aleksander Rompler. sredi mojega ljubljenega monologa Ivane D’Arc nenadoma skočil pokoncu in predme, se postavil na prste — ker bil je majhne, okrogle postave — me pogledal s svojimi lepimi modrimi očmi globoko in resno in me vprašal:	Prosim, povejte, odkod ste doma? Odgo
vorila sem mu, da sem doma iz Slovenije. Aha, iz Slavonije! Razburjeno sem nato skušala njemu in celokupni komisiji geografsko pojasniti, kje je moj rojstni kraj — pa so le z glavami majali i.i i>rof. Rompler je komično vzkliknil:	Also, das Madchen aus der
Fremde, von dort unten irgend\vo! — Potem pa me je zelo resno zaprosil, naj jim recitiram nekaj v svojem materinskem jeziku, in navdušeno je sprejela komisija ta predlog. Jaz pa sem jim govorila iz Župančičeve čaše opojnosti«:	Tiho	se sklanja nad mano
moja ljubav — prišla je k meni iz daljnih trudnih daljav — i. t. d. In ko sem končala, so dolgo molčali vsi in me ginjeno gledali — in potem so rekli, da zvoni čudovito mehko in sanjavo moj materinski jezik. Rekli so mi tudi, da sem sprejeta na akademijo in še celo kot gojenka Burgtheatra. — Prof. Rompler pa, ki je lvil najboljši
134
učitelj in najblažja umetniška duša, kar sem jih kdaj poznala — mi je takrat rekel še tole: Treba je zdaj predvsem, da se naučite nemškega jezika, pravega, čistega, kar ho za vas zelo težko. Zato ne sinete začasno nič drugega in v nobenem drugem jeziku govoriti in recitirati, kakor v nemškem. Ohranite pa ljubezen za poezijo svoje domovine v svoji duši, ker ona bo podpirala individualnost Vašega umetniškega dela. Igralec, ki nima globokega razumevanja in čustva za poezijo, ni umetnik«. — Te besede so ostale med mojimi najlepšimi spomini.
Ko sem pozneje v režiji profesorja M. Reinhardta igrala v Maeterlinckovi Sinji ptici Luč, ini je rekel Reinhardt:	Če govorite
liriko, je v vašem tonu neka posebna melodija, ki me gane, ne vem pa, odkod jo imate. Rekla sem mu, da je to odmev naših slovenskih pesmi, ki so tako lepe in ki jih ne bom nikdar pozabila. Nato me je tudi Reinhardt prosil, naj mu povem nekaj stihov v svojem domačem jeziku. In jaz sem mu recitirala spet Otona Župančiča:	Ti
ljubica, ti dušica, povej, zakaj si me tak grdo varala — če nisi zame nikdar marala — zakaj si se lagala, mi povej! — In — neverjetno
razumel je čisto natanko smisel teh vrstic, četudi je prvič slišal slovenski jezik.
In pogosto še sem recitirala O. Župančiča tam zunaj ljudem, ki so ljubili umetnost, se zanimali za moje delo in zato tudi za moj) domovino in njeno poezijo.
Ljubezen za slovenske pesmi in poezije je bila glavna nota mojega bistva, odkar pomnim — in poezije Otona Župančiča so bile zlate in srebrne strune, ki so dajale najlepši odmev mojemu umetniškemu čustvovanju in hrepenenju. Zato so ganile vsakogar, tudi, če besed ni razumel. Hrepenenje človeških src in duš v harmonijah glasbe in poezije — je tista mogočna struja, ki spaja in druži vse narode, jih poveličuje in odrešuje, ki odgovarja našim nemirnim, blodnim dušam iz neznane nam domovine, v enem, vesoljnem jeziku — z onstran.
Ost:
Zupančič — Shakespeare in jaz
(tercet - allegro)
Jaz sem to maestru Župančiču, temu vražjemu ptičku, ob pel-desetletnici povedal, povedal sem mu s poudarkom in zelo energično: da mora ob svojih petinsedemdesetih letih položiti predme petindvajseti prevod Shakespearja, ker se sicer ne menim več z njini in bo zamera taka. da se Bog usmili.
Jaz vem, da si je vzel to k srcu! Kaj pa naj stori, edini izhod zanj je: sesti in prevajati, kajti sicer — nič ne rečem... imam petindvajset let časa premišljati o načinu ...
*
Prvič smo skočili skupaj, a od tega je zdaj že dolgo... pri >Snu kresne noči... Namreč Župančič mi je skočil v lase radi grive
135
leva, namreč radi tiste grive, ki je lev ni imel... Po glavni skušnji mi pravi s svojim dolgim prstom (to je za njega značilna gesta) in ga suče opasno naokrog:	Hudiča, saj to ni lev«, pravi, »to je
podgana, pa še ta je iz kanala. Grivo mora imeti lev, na vsak način!« Pa je l/il hud radi tega leva, pa je bila reč taka, da je bila to šele glavna vaja in ne generalna, pa je do generalne še vse popoldne — pa sem mu rekel, da smo jo naročili grivo tako, da jo bodo zavidali našemu levu vsi levi tega sveta z venecijanskimi vred, ki so posebno kosmate sorte... Popoldne smo delali pri Skruš-nyju grivo .. . dolgo, lepo, vso nakodrano, ondulirano kot pri frizerju, iz oblanja ... Zvečer pa sem sedel pri generalni igri, da sem gledal Zupančiča takrat, ko je nastopal lev z grivo... Tako mu ni ugajal še noben lev, kolikor jih je videl in tisti iz Barnuma so bili proli mojemu figa... Drugi dan mi pravi: »No ja, to pa je bil pravi lev, to, ampak tisto prej...«
*
»Komedija zmešnjav« dvakrat... Enkrat spisal Shakespeare, drugič doživel Župančič. — Tani dobi doktor, čarodej in zagovornik Ščip od enega Antifolusov orjaško klofuto... Na odru se je Kralju ta procedura zelo posrečila... Prismodil je Ščipu - Pečku taki krepko, da je kar zadonelo — vse, kar ie bilo na odru, pa v smeh... Jasna reč... Župančič v loži... Razkačen... Čaka odmora... Po odmoru urnih krač na oder... Jaz sem drugi dvojček Antifolus — sredi odra srečam razkačenega zastopnika avtorja ...
0 n : Vi, poslušajte, to je nedostojno Shakespearea, da se smejete!
Jaz (ves nedolžen): Oprostite.
On (razkačen): Nič ne oprostim!
Jaz (počasi gruntam): Ampak dovolite.
O n : Pri Shakespeareu se na odru igralci ne smejo smejati sami svojim burkam!
Jaz: Ampak jaz sem prav tako razkačen, in iščem Kralja, da mu vzamem skalp.
O n (začuden): Kako?
Jaz:	No, seveda!
On: Kaj Vi niste . . .
Jaz: Ne, jaz sem Ost.
On (v zadregi, a še ne pomirjen): Oprostite! — Mahneva jo vsak v nasprotni smeri in se za odrom v poltemi spet srečava z nasprotnih strani.
On (s prstom proti meni): Vi, prepovedujem si za vselej pri Shakespeareu dovtipe, ste razumeli!
Jaz (začuden — a n>e že zabava): Ampak?
On : Ne, tu ni opravičila!
Jaz: Saj ja/, sem drugi Antifolus, ne oni, ki ga igra Kralj!
Tu je šla vsa resnost po vodi in pravi on: »Hudiča, to je pa res prava komedija zmešnjav« in jo reže s smehom spet v ložo.
136
Saj sem rekel! Povedal bi lahko o Hamletu«, o Othellu . o slavospevu norcev v »Kar hočete«, o prepirih in aferah, vse v tercetu ... Že radi kronista, že radi prazničnega razpoloženja v teatru je maestro Župančič obvezan: petindvajset let — petnajst Shakes-pearjev, po lastni volji in izbiri... To mu dovolim — a nič več. .. Sicer pa — 110 saj bomo videli. Črez petindvajset let bom podal zaključni referat.
Adriano T i 1 g h e r :
Grob neznanega vojaka::
Z Grobom neznanega vojaka« je dosegel Paul Ravnal evropsko slavo. — Grob neznanega vojaka« je tragedija tretjega odsotnega, ki je daleč, ki strada in ki trpi iz oči v oči smrti, — med tem pa se življenje tistih, ki jih brani in ki ga ljubijo, neopaženo spreminja tako, da bi se moglo nadaljevati tudi brez njega in tako, da je ob vrnitvi njegovo mesto zasedeno. To je strašna usoda, ki muči in davi predvsem tiste, ki so ostali doma, ubija pa tudi junaka, ki je imel to nesrečo, da se je vrnil domov. Stojimo pred enim izmed onih težkih konfliktov, ki rušijo življenje do kraja in ki jih hoče tragedija prikazovati na odru v vsej njihovi strašni goloti. To je tragedija odsotnega, ki nima nikoli prav, niti takrat, kadar je junak. Auda bi hotela položiti k vojakovim nogam ljubezen pravtako absolutno kakor je absolutno junaštvo njenega ženina, toda gorje: brez vsakega pojma, kaj je to vojna, izločena iz življenja vojakovega, oddeljena od njega z bronovim zidom dejanj, izpostavljena čarom vabeče pomladi in kljujoči bolesti čakanja, ga je končno prenehala ljubiti, ker misli, da ga je nehala ljubiti. More se sicer v nekem junaškem zanosu — skoro, kakor da bi hotela sama sebe kaznovati za izdajstvo, radi katerega jo stresajo groza in očitki vesti, kakor, da bi hotela svoje srce prisiliti k novi ljubezni — more se sicer prisilno udati njegovemu objemu, zlasti še, ker živi v prepričanju, da se vojak kmalu vrne kot zmagovalec in da se ji bo po povratku ljubezen morda nanovo vzbudila; toda, ko ji pove, da bo vojna trajala 5e dolgo let, ji misli na brezkončno koprnenje vzbudijo spomine na minulo čakanje, zastrejo z mrtvaško senco njeno eksaltacijo, ter ji pokažejo jasno, kako je njena ljubezen daljna in onemogla, in ona obupa.
Vojak živi v absolutnem, njegovo življenje je absolutno žrtvovanje. Vojne ne more ljubiti, kakor sploh noben človek — bojuje ?e brez vsakega navdušenja, brez iluzije, z napetostjo trdne volje, smatrajoč bojevanje za neizogibno dolžnost, za katero je vezan s častno besedo in s pravim patrijotizmom, ki ga pojmuje kot absolutno solidarnost z vsem svojim narodom. Njegova vrnitev s fronte je prestop iz absolutnega v relativnost, iz sveta napete in obupane volje v svet, kjer življenje razblinja sledove odsotnega« in kjer privaja tuje ve-uetacie na mesto, ki je bilo nekdaj njegovo. Da so mogli ljudje živeti
*	Odlomki iz člankov znamenitega |jledi)liškega kritika Tilgherja.
137
o*.
Bi .
in se smejati medtem, ko je 011 na fronti trpel; da živijo v zaledju ljudje, ki zidajo svojo srečo na njihovem trpljenju; da ho prihodnja generacija pozabljala vse tiste, ki so padali zanjo — vse to je grozno, toda potrebno. Vojna je za duše prekruta — s tem je povedano vse.
Starec je od vseh treh oseb najšibkejša postava in ima manj vsesplošno veljavo: imel bi predstavljati generacijo starcev, katerim je dal odhod mladih mož na fronto novih moči in mladosti in katere je vojna storila za gospodarje sveta. Toda Ravnal je zašel tu skoro predaleč: naredil je iz njega starega egoista in cinika ter prezrl, da je zmanjšal s tem možnost predstavljati tip. A vendar ima tudi ta starec z vsemi svojimi lastnostmi poteze, ki so zanimive in tehtne: siarec bi hotel, da bi se vojak bojeval z večjim navdušenjem, kar bi mu olajšalo pogrešanje življenjske radosti in razlaga mu važno svoje administrativne zasluge, hoteč poudarjati z njimi tudi svoje težave, ki jih mora prenašati zaradi vojne.
Zaključek tragedije privede do končne sprave. Vse tri osebe so prispele do viška obupa, kjer križ trpljenja razširja svoja ogromna ramena v neskončnost. Starec in Auda začutita znova ljubezen in / njo se začenja tudi trpljenje, vojak pa se poslavlja od njiju z dobrotno željo, da bi bila oba srečna, zatrdno vedoč, da bo 011, ki odhaja v smrt, za vedno iz te sreče izločen.
To ni, kakor je nekdo dejal, tragedija samo te vojne in samo te odsotnosti, temveč je to tragedija vseh vojn in vseh odsotnosti. Res je. da ima ta tragedija vsesplošno veljavo, ker je to tragedija vojne in odsotnosti vobče, toda ima jo vendarle samo zato, ker je to tragedija te vojne, ki smo jo pravkar preživeli. Zakaj, katera druga vojna je zahtevala tako do kraja vse poedince naroda, od rezala fronto tako temeljito od zaledja in ločila generacijo sinov tako globoko od generacije očetov kakor ravno svetovna? Katera druga vojna je zamorila tako splošno vsako vojno navdušenje in se opirala, da je bila sploh še znosna, na ono trdno voljo brez vsakih iluzij? Katera druga vojna je bila tako grozna in strašna tragedija poko-lenja. kakor je bila to svetovna vojna?
Kakor Gospod svojega srca * je tudi »Grob corneillovska tragedija, ki pa vendar v nasprotju s prvo zastavlja korenine v najaktualnejšo in najbolestnejšo realnost. To je tragedija borbe absolutnega z relativnostjo, borbe duha s prirojenosjo, borbe volje s strastmi, čudmi in navadami, borbe idealov z resničnostjo. Tudi ti ideali nosijo kakor v >Gospodu« tipično francoske poteze’ to so ideali viteške časti, zvestobe dane besede, občanske kreposti, z izlo čenjem vsega mističnega in nadnaravnega življa. To je junaški racijonalizem in comeillovski voluritnmem.
>Grob ima vse karakteristične znake klasične tragedih, majhno število oseb, zgoščenost deiania v >'->imnnišo dobo (komaj sedem ur), naneto«t čuvstev. izbičanih do skrajnosti *er plemenito, vznešeno in ‘stilizirano besedo.
*	Prva d’ama Paula Ravnala.
138
V nobenem drugem delu ne daje vojna občutiti svoje ogromne navzočnosti v toliki meri kakor ravno v tej drami: poročna soba \ >amotni liiši, v pokojni tišini polja in noči, dvojica, ki čaka zarje, ki vrže oba spet v peklo življenja; to vse je veliko, stvariteljsko delo pravega pesnika.
Ost:
Noel Coward: Week — end
Ne radi imenitnosti dela so pisane	te	besede; tudi ne zato, ker
je premijera. in ker je navada taka.	da	se	o premijerah	izpregovori
lepa beseda o autorju in o njegovem delu. Kaj se! Vse to ni vzrok, še malo ne. kajti o delu naj piše kritika in o autorju tudi. zato, pasja noga, je pa tukaj. Vzrok je ta, da je namreč tale Covvard, ta strela, točasno najbolj igran, največ igran autor tega našega lepega planeta. Največ igran, strela, to da misliti, kajti to nese novce, zelo mnogo novcev v vseh vrstah valutnih. —
Vzrok? Saj nekje mora biti vzrok! Zdi se mi, da je vzrok v teni, da je gospodu Cowardu na tem. da se ljudje sredi sivih in črnih skrbi nasmejejo, da pozabijo in se pogledajo s prijaznim očesom, čes: saj ni vsega jemati resno, saj zna biti življenje veselo in zabavno! — To je pogruntal ta nam neznani, amerikanski gospod autor in iz-premenil smeh v zvok, ki je prijeten posebno zanj — v denar.
Oni, ki bo sedel v parter ali ložo s strogim obrazom profesorskim in hotel gledati razvoj dejanja z logiko, resnostjo, tisti ne bo prišel na svoj račun — in naj ostane raje doma. Tisti pa, ki mu je smeh potreba, tisti bo prejel od Covarda darilce, ki ga ne plača nobena vstopnina: uro smeha nad ljudmi, ki žive prismuknjeno, srečno življenje. — Pa tudi hočemo samo	to	in	drugega nič:	biti tiči en
večer, zvesti sluge veselega smeha.	-
Kaj se godi v tein Nedeljskem oddihu? Ej, ej, kaj bi pravil
—	tisti, ki pride, ne prejme sicer »nedeljskega oddiha; — oddih za dve uri pa prav gotovo, častna beseda — nezadovoljnim bomo vrnili denar — a dokazati mora pismeno, s fotografijo, da se ni smejal!
M. Polič:
Fr. v. Flotow: Marta
V Franciji se je pod vplivom italijanske opere buffe še v 18. stoletju razvila elegantna in ljubezniva opera coinique kot kontrast bombastične velike, heroične opere. Njeni največji mojstri so bili Gratzy, Auber, Adam, Boieldieu, Herold in še v novejšem času -e je vzdržal njen tip v delih kot so 11. pr. Mignon . ; Manon itd.
Nekaj pozneje kot pri Francozih je nastal v Nemčiji tip Spiel-opere (Mozart:	Entfuhrung	aus	dem	Seraik	itd.), ki je pa posebno
v Nicoiaiu ( Vesele žene VVindzorske ) in Lortzingu ( Car in tesar .
Orožar itd.) dobila svoje najpopularnejše mojstre.
139
Nekako v sredi n:ed tema dvema tipoma stoji v Parizu vzgojeni nemški plemenitaš Friedrich von Floto\v (1812—188)5), ki je s svojima najuspelejšima operama »Stradella in Marta ali sejem v Richmondu« podaril opernemu odru dvoje popularnih del par excol-lenee. Pred vsem je ustvaril v teh svojih operah pevcem tako hvaležne partije kot jih zlahka ni najti v vsej operni literaturi. Najslavnejši pevci so jih vedno z veseljem peli, ker so jim zasigurale velike in trajne uspehe pri najširših slojih publike. Težko je reči, kaj je pri scenskem delu pravi vzrok uspeha. Cesto se zgodi, da je pri enako vrednih delih vspeh prav različen, a še celo, da je večkrat umetniško slabše delo uspešnejše kot marsikatera duhovita in interesantna mojstrovina. So nevidne niti, ki spajajo oder s publiko, ter ustvarjajo oni kontakt, ki odločuje o sodelovanju teh dveh faktorjev. Kajti šele skupno sodelovanje med odrom in gledališčem tvori 0110 atmosfero, v kateri nastopi pravi teaterski uspeh.
Če sodimo po pravkar razloženem, spada Marta v vrsto naj-uspelejšili opernih tvorb. Vzlic obsodbi po učeni kritiki, katera per-horescira površnost, sladkavo sentimentalnost, iskanje cenenih efektov itd. (kdo se ne spominja pri tem nehote na Puccinija?), je Marta že blizu eno stoletje na vseli odrih tipična repertoarna in kasa-opera. Od lela 1847., ko je bila na dunajski dvorni operi prvič vprizorjena, si je to delo v naglem crescendu priborilo na vseh svetovnih odrih odlično mesto, ki si ga je vzdržalo do dandanašnjega dne. Karakteristično je. da so na dvorski operi na Dunaju že leta 1882. ob prisotnosti autorja slavili 500to izvedbo tega dela, kar je v gledaliških analih precej redek primer.
Z izvedbo Marte poskuša uprava Narodnega gledališča uvesti v svoj repertoar lahko, poljudno Spielopero, ki naj bi zadovoljila tudi široko maso ljubiteljev lepe, ugodne in krotke melodije. Srečno naključje veže renesanso poljudne opere v našem gledališču z jubilejem našega mojstra-pevca Julija Betetta, ki bo kreiral ob tej priložnosti znamenito vlogo Plumketta. Ostale partije pojejo ge. Davidova (Lady Harriet), Medvedova (Nancy) ter gg. Banovec (Lyonel), Janko (Lord Tristan) in Perko (sodnik). Opero je naštudiral dirigent g. Neffat, režiral g. ravn. Polič.
Anton B a 1 a t k a :
Iz Jutrove dežele
Princesa Khoun Tanh, žena enega izmed kraljev ekstremnega orijenta, je bila razvajena. Njena družabnica - pevka je s svojo pesmijo niti ne pomiri niti ne navdahne. Tudi prve plesalke poskušajo svoj vpliv ter potegnejo ves zbor dvorskih plesalk za seboj. Vmes se pomešajo evnuhi - stražarji, kojih zaključna gesta izprazni dvorano tako, da ostane princesa sama. Šele sedaj se zdrami in dvigne,, da bi napravila nekoliko kretenj priljubljenega plesa m komaj se je /a to vnela, zmotijo tri plesalke, ki s prosečo kreinjb pasirajo dvorano od vrat do' vrat. Tretja plešalka se zadrži in '-e
140
princesi ponudi, da sama zapleše kačji ples. V plesu obkroži princeso in se ji približa neposredno ter v ugodnem trenotku strga pajčolan z obraza in pred princezo stoji fakir iz sosedne države, naročen, da princezo na mističen način umori, kar se 11111 tudi po kratkem nevidnem boju posreči.
Vaclav V I č e k.
Impresije iz Musič - Hall-a
Balet od Nižinske, bivše koreografke ruskega baleta in sestre najslavnejšega plesalca naše dobe Vaclava Nižinskega, ki je proti koncu vojne tragično umrl. Premijera baleta se je vršila meseca aprila lanskega leta (1927) v pariški operi z velikim vspehom. Balet nima ne vsebine ne dejanja. Pod impresijo mušic - hall-a se vrstijo nastopi raznih varijetetskih umetnikov in sicer vsak zase. Boys odprejo mali zastor, izza katerega pripleše osem revijskih girls, katerih kretnja je vseskozi kolektivna. Po tej točki je Entr'acte< — mali odmor, ki se v pariški uprizoritvi ni realiziral in ki je na našem odru zamišljen kot trenoten vpogled v zakulisje. Sledeča točka je kontrasten duet grotesknega ekscentrika in nežne balerine. Temu sledi kvartet akrobatov, katerega vedno moti skupina klovnov, ki nadležno zakrije akrobate in temu se primeša neljub pripetljaj ekscentrika z balerino, ki jo hoče zadaviti. Situacijo reši skupina balerin, ki pripleše in zakrije to dejanje. V splošnem ritmu gest se razgiba vsa ta cirkuška družina in konča v pestri slikoviti pozi.
*
V	teh plesnih kreacijah so zajeti najmarkantnejši psihološki momenti bitij, ki jih plesalka, skupina ali celota izvaja ali pred stavlja. V takih plesih sploh ni namen glasbe ilustrirati, temveč postaviti samostojne plesne kreacije paralelno z glasbo, katera je edinole vzpodbuda za kreiranje. Sicer pa mora biti plesalčeva kretnja (ples) tako močno izrazita, da je tudi brez glasbe dovolj substrativna in gledalcu jasno razumljiva tudi brez tolmačenja.
C. I).:
Ob ustanovitvi „Kluba dramskih solistov"
Časi se menjajo. Nekdaj je bilo pri teatru tako, da so bili igralci veliki popotniki. Veliki v življenju in še večji v teatru. Nerodne in neurejene so bile življenjske razmere — pa Vendar je cvetela tako lepa in velika umetnost... !
»Komedijantstvo, bohemstvo, romantika... kdo, vraga, se je brigal za psovke filistejcev! Ampak lepo, lepo je bilo... Teater je Ml res teater!«... in starim igralcem zažarijo oči in mi mladeniči smo že (ali še?) tako čudno hladni, da se grejemo že (ali še?) ob njihovem ognju. I11 človek posluša — in gleda — 111 bere zgodovino . ..
141
Daues so za igralca že boljše, in če se ne motim, naravno.st državno urejene razmere: torej gre zdaj samo še za umetnost in pa za tisto lepoto ...
Če današnji igralec takole posluša in če ima toliko časa, da malo preudax-ja (kar je težko, če je član naše drame), potem se včasih zagleda in tiho zamisli...
Naši dedje in naši očetje so nam pravili tako lepe reči... Kaj b o m o pravili lepega m i, kadar b o mo stari?
*
Prvič: v teatru je treba dobro volje, ne slabe. Drugič: če je dobra volja igralcu dana, kako to, da ne uspeva tako, kakor bi uspevala in vplivala sicer v drugačnih razmerah? V znamenju prvega gesla in pod vtisom drugega vprašanja so se zbrali dne 24. januarja t. 1. dramski igralci na sestanku v foyeru dramskega gledališča in po kratki debati sklenili, da ustanove brez odloga klub dramskih solistov. Potrebe gledaliških članov so rodile Udruženje ; potrebe dramskih igralcev posebej so rodile »Klub dramskih solistov«. —
Za upravičenost posebnega kluba dramskih igralcev poleg že obstoječega Udruženja gled. igralcev govori več razlogov, od ka terih naj omenimo samo nekatere. Prvič je ljubljansko Udruženje samo odsek glavnega Udruženja, ki ima svoje središče v Beogradu in ki sme sprejemati v članstvo vse gled. igralce, ki bivajo na državnem ozemlju. Že v naravi našega Udruženja je torej, da vsaj v nekaterih vprašanjih nujno odvisi od beograjske centrale in bi bilo zato tudi povsem {»roti duhu organizacije, ako bi hotela ljubljanska sekcija ukrepati o stvareh, ki bi ne bile prej naznanjene in odobrene tudi. od beograjskega glavnega odbora. Drugič je včlanjena v Udruženju gled. igralcev« tudi vrsta drugih elementov (kakor n. pr. operni in zl>orski pevci, plesalci), ki so sicer v smislu obratovanja celotnega gledališkega podjetja lahko enakovredni, ki pa so po svojem značaju vendarle tako raznovrstni, da se njihovi interesi ne morejo vedno in ob vseh prilikah kriti. Gotovo je brez vsega razumljivo, da so stremljenja dramskega igralca lahko marsikdaj bistveno drugačna kakor težnje opernega pevca ali postavim plesalca. Tretjič pa zasleduje Klub dramskih solistov izrazito tendenco, poudarjati in zanimati se predvsem le za u m e t n i š k e 'm d u h o v n e vrednote našega igralstva, dočim se briga Udruženje, ee ne na programu, pa vsaj v praksi, pretežno le za stanovske in ekonomske interese gled. osobja. Izrecna želja Kluba« pa je seveda, da vzdržuje s predstavniki Udruženja najtesnejše vezi in pa stalno pripravljenost za event. medsebojne podpore.
Nadalje je pri naših neustaljenih gledaliških razmerah, ko ui mamo niti gledališke tradicije, niti normiranih in niti v praksi preizkušenih gledaliških zakonov etc. povsem naravno in pametno, da pomagajo pri tvorbi novega, resnično porabnega in dobrega sistema vsi faktorji, ki so pri gledališču kakorkoli zainteresirani. In gotovo zlasti dramskim igralcem ne bo mogel nihče zameriti, če se sklicujejo na pravico nasvetovan ja v vseh važnejših in globljih gledaliških
142
vprašanjih. S temeljitim obravnavanem važnejših tekočih problemov bi hoteli tudi oni s svoje strani prispevati k skupnemu delu z jas Ijanjem svojih mišljenj in želja oz. s soiirejanjem odnošajev na polju medsebojnih pravic in dolžnosti.
Največjo pažnjo pa bo posvečal Klub dramskih solistov notranjemu delu med članstvom samim, kjer bo zlasti poskušal oživiti spet stare, prijateljske vezi med igralci, ter jim vzbujati živo odgovornost in smisel za delo svojih tovarišev najsibo v poedincu ali v celoti. Naše igralsko osobje je po zaslugi raznih, gledališču naklonjenih prilik tako otopelo in se razkrojilo, da je na žalost marsikdaj treba ugotavljati hudo pomanjkanje tistega čuta, ki je za resen ensembelski duh sploh edina podlaga in ki se imenuje: čut kol<>-sjjalnosti. Te glavne in razne druge napake bo skušal Klub s trdno voljo in smotrenim prizadevanjem polagoma iztrebiti in odstraniti.
Ne v zadnji vrsti pa se bo brigal Klub na svoj način tudi za javna gledališka poročila in časopisne ocene. Naš igralec, ki je izpostavljen vsak večer javni kritiki in kateremu je bilo tekom zadnjih let od izvestnega dela gledaliških poročevalcev prizadejano nešteto žaljenj in krivic, ni našel ves ta čas skoro nobenega globljega umevanja, nobenega zagovornika in nobenega mesta, kjer bi se mogel, če treba, sam braniti pred takim nespodobnim pisanjem nekaterih naših ocenjevalcev. Zato namerava Klulv dramskih solisto\ tudi v tem primeru (vsaj tako dolgo, dokler se tudi naše gledalisko-kritične razmere pošteno ne očistijo) odstopiti od sicer zelo hvalevrednega načela:	Umetnik delaj in molči ! ter od časa do časa
tudi z enakimi sredstvi odgovarjati na poročila, o katerih bo mnenja. da niso vredna in dostojna resnega predmeta.
Slovenski igralec prihaja polagoma, in to pod pritiskom razmer, do prepričanja, da je tudi zanj prišel tisti modemi čas ko ne zadošča več, svoj poklic samo izvrševati, temveč ko se ga moraš tudi zavedati in če je sila: nemoralni ugled in umetniško čast svoje raje tudi varovati in braniti! Vso javnost, vodilne in pasivne kroge, je trelza prepričati, da je trditev: »Teater — to je igralec!« resnična; obenem pa morajo igralci ?ami poskrbeti, da te besede ne bodo jalova tra'.a in da bodo vsebine tega stavka tudi v resnici dostojni!
In nazadnje še to: za naše gedališče nastopajo časi, ki bodo prej ali slej ]>oleg zmožnih igralcev in resnih delavcev neizprosno zahtevali tudi jasnih nazorov, neustrašnih izpovedi ter možatih m zanesljivih značajev! Zahteve so hude — ne pozabimo, da smo na
Slovenskem...	,	.	...
Naš igralec ni vajen sladkanja, ne dobrih besed in ne rožnatih
cest a kljub vsemu, — mi gremo in hočemo naprej! Ne sklanjajmo glave, poskusimo — in vzemimo na pot: ljubezen do našega gledališča, zavedanje samega sebe, vztrajno delavnost in smisel za skupnost in složnost! V teh štirih lastnostih je obsežena vsa skrivnost za razvoj in napredek slovenskega igralstva.
Na Klubu solistov je zdaj, da gre in spreminja besede v dejanja.
143
NEDELJSKI ODDIH.
(WEEK-END.)
Burleska v treh dejanjih. Spisal Noel Coward. Prevel: Ost.
Režiser: prof. O. šest.
Osebe: Judita BLiss — Medvedova; David Bliss — Kralj; Sorel Bliss — Silva Danilova; Simon Bliss — Jan; Myra Arundel — Debeljakova; Rihard Greatham — Gregorin; Jackhie Coryton — Vida; Sandy Tyrell — Cesar; Klara — Rakarjeva. — Dejanje se vrši v veliki sobi na letoviščiu v Cookhamu. — Prvo dejanje: soboto popoldne. Drugo dejanje: soboto zvečer. Tretje dejanje: nedeljo zjutraj.
PEPELKA ALI STEKLENI ČEVELJČEK.
Pravljica v šestih slikah. Spisal: Gorner. Prevel: Fr. Govekar.
Režiser: prof. O. Šest.
Osebe: Kralj KaJkadu — Danilo; Princ Krasnoslav — Šaričeva; Minister Purman — Plut; Dvorni maršal Žolna — Lipah; nadkonjar Kobilca
— Medven; Baron Montecontecocolorum — Rogoz; Šibila, njegova druga žena — Juvanova; Serafina, Kunigunda, njeni hčeri — Debeljakova, Mira Danilova; Pepelka, pastorka — Vida; Ilza, dekla — Kozamernikova; Sluga
— x x x; Valpurga, čarovnica, Pepelkina botra — Rakarjeva; Sifaks, njen sluga — Jan; Vratar — Silva Danilova. — Dvorniki, plemkinje, plesalke, kuharji, pošasti, paži, cvetlice. — Po drugi in četrti sliki odmori.
BALETNI VEČER.
Dirigent: Anton Balatka.	Koreograf:	Vaclav Vič ek.
Modeste Moussorgsky :	Slike iz razstave. Scenerija Vlček.
Načrti kostumov Fran Kralj. — 1. Gnomi — Wisiaffcova, Mohar, Smrkolj, Jakše, Brcar, Kiirbos. 2. II castello vecchio, trubadur — Vlček. 3. Turleries, otroci — Wisiakova, Mohar, Smrkolj, Jakše, Haberle. 4. Bydlo
— -Vlček. 5. Ples piske — Wisiakova. 6. Samuel Goldenberg et Schmuvle
— Wisiakova, Vlček. 7. Na trgu v Limoges — Mohar, Japelj, Smrkolj, Jančar, Jakše, Brcar, Haberle, Brcar II., Pavšič. 8. V katakombah — Vlček 9. Koliba Babe - j'age — Wisiakova, Mohar, Japelj, Smrkolj, Jančar, Jakše. Kiirbos, Brcar II. 10. Velika kijevska vrata — celi balet.
Anton Balatka: Iz Jutrove dežele. Orijentalska pijesa, sestavil Vlček. Načrti kostumov V. Skružny ml. — Princesa Khoun T'->nh — \Visia-kova; njena družabnica — Cirila Medvedova; prve plesalke — Mohar, Japelj: fakir iz sosedne države — Vlčelki; plesalke, prva skupina — Smrkolj, Jančar, Jakše, Brcar I.; plesalke, druga skupina — Pavšič, Haberle, Brcar II.. Kiirbos; evnuhi — Golovin, Eržen.
Gabriel P i er ne: Impresije iz Musič - Hall -a. Balet sestavila Nižinska. Načrti kostumov arh. Ivošpinčič — balerina — Wisiakova; ekscentrik
— Vlček; Španjolkš — Mohar, Japelj, Jančar; balerine — Mohar, Jančar, Brcar; Les Boys — Golovin, Eržen; Les Girls — Mohar, Japelj, Smerkolj, Jančar, Jakše, Brcar, Haberle, Pavšič; akrobati — Smrkolj, Jakše, Golovin, Eržen; clo\vni — Haberle, Pavšič, S. Danilova, Skala, Olga. — Solnčnike za girls dobavila tvrdka Jos. Vidmar.
Lastnik in izdajatelj:	Uprava	Narodnega	gledališča	v	Ljubljani.
Uredniki': Ciril Debevec. — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.
144
RODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
RAZVRSTITEV SEDEŽEV
OM./il«