$ V< &8P -
?St V
pgji
V'\ As:
\\
'
:
■
VHi8M!
.. s ^ • S&5 ■."/<.■ '
TEDENSKA TRIBUN A
Leto XIX. • Cena 1 din Ljubljana, 24. februar 1971
ZN
Nagradni zemljepisni kviz • str. 38
ŠKARJE i OBLAČIJO £ MAŠKARADO
SL;
WmM
BORNE DOMŽALE — Letošnji izbor popevke, ki naj bi nas zastopala v Dublina na »Pesmi Evrovizije«, je gle-dalcem-domačinom in milijonom pred televizijskimi sprejemniki prinesel dvojno razočaranje: revščino popevk in amatersko režijo prireditve. Zato se nam zdi, da bodo delovni posnetki z generalke še najbolje ponazorili domžalsko vzdušje, poleg tega pa svoje idole premalo poznamo take, kakršni so pred nastopi. Zgoraj: ,Esma Redje-pova, ki nas je najbolj razočarala (o njej bomo pisali v prihodnji številki), spodaj Bele vrane. (Foto: Horvat)
PRIHODNJIČ V
Zgodba o dekletu Georgie se je iztekla; v tiskarno smo že poslali začetek slovitega dela znanega humorista Georgea Mikesa
KAKO OSTATI TUJEC
Pesek že nekaj let zasipava Sueški prekop; ob optimističnih napovedih, da se bosta ZAR in Izrael sporazumela o obnovitvi plovbe, ljudi seveda zanimajo čisto tehnična vprašanja o ponovni usposobitvi prekopa za ladje
BO SUEŠKI PREKOP KMALU SPET ODPRT?
Prihodnja številka bo izšla v tednu, ko bodo naše bralke praznovale svoj dan - 8. marec, dan žena! Mislili smo nanje, ko smo pripravljali že tretje nadaljevanje naše nove rubrike »Humoristični kompas«
ČEMU SE SMEJEJO ŽENSKE
V SENCI
SMEH V RAJU
Odmevi na letošnji Prešernov dan, ki jih je v javnih občilih še zmeraj zaznati, silijo človeka, da se post festum vrača k temu prazniku kulture z drobno, a bridko tezo:
Ko leto za letom pretehtavamo in prebiramo zoreče ali dozorele kulturne in umetniške sadove, jih odmetujemo ali nagrajujemo, ko merimo vsakokratno temperaturo narodove kulturne zavesti in možnosti zanjo, imamo na ustih veličino pesnika-velikana. Ne moremo si kaj, da se nam ob njegovi viziji, utelešeni v umetnosti in skozi to umetnost začrtani, ne bi zdelo vse, kar smo za njim dosezali, komaj jecljanje, komaj približevanje veliki popolnosti, do katere nam kaže ideja o Prešernu.
V resnici je ta naša skromnost preračunano licemerska. Bolj ko se klanjamo velikemu duhu, bolj smo sami v sebi prepričani, da smo veliki, sproščeni in ra/mahnjeni duhovi, ker pač znamo tako razumeti in častiti pesnika. Zmeraj bolj velikanski smo in zmeraj drobnejša je v nas postavica poeta, ki ga vsako leto tako samodopadljivo pestujemo v naročju ali pa že kar predevamo iz dlani v dlan.
Zavedam se, da je to huda, huda obtožba in ne bi si je drznil izustiti, ko ne bi imel trdnih dokazil, da so naši veliki duhovi do sedanjih dni ostali večidel tiste majhne, same v sebe zagledane, neznansko občutljive, neznansko puhle in neznansko strupene dušice, s kakršnimi se
i<> mnrol nncn! Ir nlnnnt! »»	."^«1	Z_	_2—_    a	>	.	>•
vprašanjem se niso nenehno trapile samo duhovne in posvetne oblasti za frajgajstovega življenja, temveč do sedanjih dni tudi literarni izvedenci. NI jim šlo za polnost vidčevega življenjskega občutja, temveč za to, da bi z njim udarjali drug po drugem. Še zmeraj prelepo bi bilo temu pojavu reči ideološko politična prenapetost, ko pa gre v resnici za čisto navadno, pritlikavo ozkosrčnost, uničujočo prav toliko, kolikor je majhna in ozka.
Premagali to ozkosrčnost, bi pomenilo, izpolniti prvi pogoj pri uresničevanju Prešernove zamisli o našem narodu, njegovi duhovni podobi in njegovem obstoju sredi drugih narodov. Pa smo že izpolnili ta prvi pogoj, medtem, namreč, ko so nam slovesni govori ušli že daleč naprej v čedalje popolnejše pojmovanje sveta in življenja?
Bojim se. da ga nismo izpolnili in da zato gradimo na puhlici. Samo en primer, iz tokratnih slavnostnih Prešernovih rini.
Eetos je bil med drugimi nagrajen tudi umetnik, o katerega umetnosti ni dvomiti — Stane Kregar. In zgodilo se je, da so se javna občila, ki so prinašala obrazložitve, kot črnega zlodeja izogibale omeniti njegov duhovniški poklic in njegovo ustvarjanje tudi na področju cerkvene umetnosti in da se je verski list »Družina« kot še bolj črnega zlodeja izogibal Bregarjeve posvetne umetnosti ter poudarjal predvsem cerkveno. Ob tem pa slikar Stane Kregar seveda ni samo prvo ali samo drugo, temveč predvsem in samo umetnik. Biti umetnik sredi takih zoženih razmer, to pot znova izpričanih, pa pomeni biti na nepotrebni neprestani natezalnici, ki je umetnikom sproščenejših družb velikokrat že močno ah docela prihranjena. Bridek smeh v raju — Prešernov namreč.
'7nc
tedenska tribuna
Izdaja in tiska CUP »DELO« * Ljubljani — direktor publikacij Mitja Gorjup — urejuje uredniški odbor — glavni urednik Oušan Benko —; odgovorni urednik Zoran Jerin — uredništvo: 61001 Ljubljana. Tomšičeva 3/11, p. p. 150—111, tel.i 23-522 kolportaža za zunanje prodajalce: Ljubljana, Titova cesta 57. telelon 323-879; naročninski oddelek: Ljubljana, Titova 57. telefon 311-897 Naročnina: celoletna 48 din. polletna 24, četrtletna 12. mesečna 4 din. Oglasni oddelek: Ljubljana, Šubičeva ulica 1, telelon 21-896. številka žiro računa SDK 501—1—157/2. — do 23-526. Kolportaža za Ljubljano: Ljubljana, Šubičeva ulica 1 — tel. 22-575, Rokopisov ne vračamo.
ZA REVEŽE BO VOJNA DRAGA
V prihodnji vojni ne bomo vsi enaki. S tem člankom nočemo trditi, da bo vojna kmalu izbruhnila, toda znano je, da so že stari Rimljani radi rekli ob vsaki priložnosti: »Si vis pacem, para bellum!« če hočeš mir, se pripravljaj na vojno.
Tako je menila tudi zvezna vlada in lani marca sklenila, da mora vsak občan v dveh letih kupiti minimalna zaščitna sredstva, za njih pa morajo poskrbeti tudi delovne in druge organizacije. Pri tem so se ljudje, ki skrbijo za civilno zaščito, očitno zavedali, da zmorejo delovne organizacije več denarja, zato so določili, da morajo ta sredstva kupiti že do letošnjega marca. Se nekaj dni torej in vse delovne organizacije bodo morale imeti za svoje delavce zaščitne maske, ki jih bodo varovale pred biološkimi in kemičnimi učinki.
Še dobro leto in zaščitne maske bodo morali imeti vsi državljani SFRJ. Dokler se ob aprilskem ljudskem štetju ne bomo prešteli, lahko okroglo rečemo, da bo pod maskami nad dvajset milijonov Jugoslovanov.
V časnikih smo že lahko prebrali reklame, da prodajajo trgovine odlične maske, zato pohitite z nakupom. Nismo pa še prebrali, da bo odlok o nakupu mask pomagal na noge nekaterim tovarnam, ki jih izdelujejo. Gospodarstveniki bi rekli, da jim je sekirica padla v med, kajti proizvajajo izde-
lek, ki ga bodo prodali v velikih količinah. Pri dvajsetih milijonih mask se da veliko zaslužiti. Podobno, kot so pred letom lepo služile tovarne, ki so izdelovale škatle za prvo pomoč, ki jih morajo imeti vozniki v avtomobilu. Podobno, kot bi lani ahko zaslužile tovarne avtomobilskih ključavnic, ki jih morajo imeti vsi osebni avtomobili. Zal se tovarne niso znašle, bolj spretni pa so bili tržaški trgovci.
Pri zaščitnih maskah si tovarne ne bodo mogle konkurirati, kajti to je domena kru-ševske tovarne Miloje Zakič, ki ji bo pomagala neka beograjska tovarna. To sta torej tovarni, ki jima bo odlok najbolj koristil.
Komplet za prvo pomoč, ki ga bo moral marca prihodnje leto imeti vsak državljan, stane 55 novih dinarjev. Premožnejši si lahko kupijo tudi dražjo masko, ki stane 160 novih dinarjev. Z dražjo masko bodo gotovo tudi bolje zaščiteni pred biološkimi in kemičnimi učinki.
Maska za 55 dinarjev ni draga — za nekatere. Rad bi pa vedel, kako bo denar za maske zbrala desetčlanska družina, ki živi na majhnem posestvu ali pa služi zanjo le en sam človek. Tako družino bodo torej z odlokom prisilili, da kupi zaščitne maske, tisti mesec pa se bo morala odreči kruhu. Ne smemo pozabiti, da imamo družine, ki imajo mesečno le po 400 novih dinarjev družinskega dohodka. Kako naj si kupijo
•00e00ee00©©0e00000000000000e0ee0000000000000000®000000'0
IČGP DELO UREDNIŠTVO TT I
•«
00
00
00
00
00
razpisuje II prosti delovni mesti
00
00
NOVINARJA IN NOVINARJA REDAKTORJA
00
00
ii
00
{• Za novinarja je potrebna visoko- •• || šolska izobrazba, urejena vojaška jj || obveznost in veselje do novinar-jS |: skega poklica.	j*
|| Za novinarja-redaktorja so po- j || trebni naslednji pogoji: visokošol-j || ska izobrazba, znanje vsaj dveh j J| tujih jezikov, urejena vojaška ob- f |! veznost in veselje do novinarske- j, || ga poklica. Zaželena je nekajletna |j :| praksa v novinarstvu ali sorodnem p |j poklicu.	•
:| Osebni dohodki po pravilniku. Sta- ji |j novanj podjetje nima. Pismene Si :• ponudbe pošljite do 6. marca 1971S5 jS na SEKRETARIAT DELA, Ljubija- j| S j na, Tomšičeva 3.	Sl
mmm
Komplet za osebno zaščito državljanov
^R^,rvz,T7noe9a lzvr4neaa ,ve,a r- p- jfai
ZAKONOV IN PREDPISOV
masko, morda celo štiri, pet ali več mask?
Odlok o obveznem nakupu zaščitnih mask ne bo razburil družin, ki dobijo mesečno po 5.000 novih dinarjev, kajti za njih pripravljenost na vojno ne bo draga. S skromnim odstotkom mesečne plače bodo družinski člani preskrbljeni z maskami. Pri nizki plači bodo za maske dali več kot polovico mesečnega dohodka. Draga bo vojna za revne družine!
Pri nas pa imamo še možnost, da si ljudje z večjimi osebnimi dohodki kupijo boljšo in dražjo masko. Ze vnaprej smo torej določili, da bodo vojno lažje preživeli premožnejši. Rekel bi, da bomo v vojni vsi enaki. Ali pa bi vsaj morali biti. Nikakor ne bi smeli dovoliti razlik pri zaščiti. V vojni naj velja uravnilovka!
Berem, da imajo tudi v tujini zaščitne maske, vsak državljan se mora pripraviti na vojno. Ne morem si kaj, da ne bi opozoril na precejšnjo razliko. V tujini je tudi za civilno prebivalstvo kupila zaščitne maske država: za vse enake; nič boljše za tiste, ki imajo višje plače. Res je, da se s tem ne spremeni veliko. Država je kupila maske državljanom, denar pa je dobila od njih. Z davki in najrazličnejšimi prispevki je več vzela tam, kjer je bil kup večji in skoraj nič tam, kjer ni bilo kaj vzeti. To pa je vendarle nekoliko drugače, kajti nepošteno bi bilo, če bi pripravljenost na vojno enako stala tako reveža kot bogataša. To je sociala za prihodnjo vojno.
Marca prihodnje leto bodo krajevne skupnosti nadzirale, če občani izvajajo odlok, de so si visi kupili zaščitne maske. Kaj bodo storili s tistimi, ki jih ne bodo mogli kupiti? Ga bodo prisilili, da se bo odrekel kruhu in si kupil masko? Bodo socialne primere reševali po posebni formuli? Mesečne občinske podpore znašajo ponekod le 60 dinarjev. Bodo ti, oprostite izrazu, občinski reveži, nekega meseca dobili namesto denarja le plinsko masko.
V teh dneh pa beremo reklame: kupite zaščitne maske! Premožnejši imajo na voljo tiste po 160 dinarjev, za druge je obvezna zaščitna maska za 55 dinarjev.
Zdi se mi, da bodo biološki in kemični učinki v prihodnji vojni že prve dni pobrali vse reveže, ki si ne bodo mogli kupiti mask.
FERI ŽEItDIN
SLA PO VOLANU: prav zavoljo nebrzdane mladine smo izglasovali Kaporjev zakon; toda tatovi se mu smejejo (Foto: MASA)
TATOVI SE NE BOJE KUUČAVNIC
Mladoletniki, ki se radi vozijo s tujimi avtomobili, so lani prelisičili celo zveznega sekretarja za notranje zadeve. Sekretar je bil prepričan, da se bo z avtomobilskimi j^jučavnioami končalo sposojanje tujih avtomobilov, mladoletniki pa so dokazali, da F* pri nas tehnična vzgoja zelo uspešna. Požvižgajo se na zakon in predpis, ki sta Jim hotela preprečita nočne izlete.
Pred dobrim letom je zavrelo med Jugoslovani, ki se vozijo na štirih kolesih. V csebne avtomobile so morali vgraditi ključavnice teh pa ni bilo nikjer. Predpis je hiarsikoga prisilil na tihotapljenje. Lastniki Avtomobilov so prinesli ključavnice iz tujine, kajti brez njih jim na tehničnem pregledu niso hoteti potrditi registracije. Toda l^radi tihotapljenja se ni nihče razburjaj. Grzavljani so bili bolj slabe volje zato, ker J*h je predpis prisilil, da so morah zavaro-Vati pred tatovi svojo lastnino, zaklepati so thorali avtomobile.
Trdirev, da je ključavnica obvezna zato, her bo s tem promet na naših cestah varnejši, je bila le v tolažbo naivnim. Ključavnica deluje le takrat, ko vozilo stoji, parkirani avto pa je enako nevaren če je zaklenjen ali nezakljenjen. Bolj pa smo se °Steij za novost zato, ker smo v istih dneh sk.šali, da bo zaradi ključavnic kraj precej *hanj. z ukradenim avtomobilom so se mladoletniki, nevešči šofdranja, že večkrat zaleteli, v bodoče pa podobnih nesreč ne bo VeC, ker zaklenjenega vozila ne bodo mogli spraviti z mesta Za delček odstotka bi se 'ttrnost prometa torej vendarle zboljšala, kajti na cesti ne bo več objestnih mladih Beznikov z ukradenimi avtomobili.
Kljuo mnogim ugovorom (posebno iz Slovenije) je zvezni sekretariat za notranje kadeve primoral voznike, da so vgradili v Avtomobile ključavnico Morali smo se sprijazniti s predpisom:
»Osebni avtomobili morajo imeti napravo za zavarovanje vozila pred tatovi; z nabavo je preprečeno obračanje volana ali Premikanje ročice menjalnika. Ta naprava htora biti prirejena tako, da se ne da vklopiti med tem ko se vozilo premika.«
Vsi so pričakovali, da bo 1970 leto mini-0 brez kraj osebnih avtomobilov, le str> kovna revija Avte je opozarjala, da klju-pAvnice niso nič posebnega, ker jih nekoliko spretnejši tatič lahko odklene v nekaj 'hinutah.
Malo pred ključavnicami pa je avtomobilskim tatovom stopil na prste še za-
kon. V zvezni skupščini je poslanec Cedo Kapar predlagal, naj bd kaznovali % zaporno kaznijo vse, ki neupravičeno uporabljajo tuja vozila. Poslanec Kapar, ki je visoki funkcionar Avto-moto zveze Jugoslavije, se je tako hotel zavaati za lastnike avtomobilov. V zvezni skupščini že dolgo ni balo tako žolčnih debat kot tisto dni. Nazadnje so prejeli zakon, ki ga še danes imenujejo Kaporjev zakon. O tem lahko v 345. a členu Kazenskega zakonika preberemo
»Kdor protipravno vzame komu tuje motorno vozilo z namenom, da ga uporabi za vožnjo, se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev ali s strogim zaporom do petih let.«
Poslanci s Kaporjem na čelu so bili prepričani, da bo kazen, ki jo predvideva
Kazenski zakonik, spametovala mlade storilce, kajti za tri mesece zapora se gotovo nikomur ne bo splačalo odvzeti tuje vozilo. Minulo leto so bili lastniki vozil precej brez skrbi, kajiti ključavnice so varovale njihov avtomobil, tatovom pa je grozila precej stroga kazen. V tistih dneh, ko je moralo vsako vozilo imeti ključavnico, pa smo se še vprašali bo zaradi ključavnic res nlanj tatvin? Po enem letu bo zanimivo pogledati v statistiko, ali so se tatovi odrekli vožnji s tujimi avtomobili. Prav to smo storili.
Podatkov 2» Jugoslavijo še ni, znani pa so za našo republiko. Pred petima leti, ko ni bilo ne ključavnic ne Kaporjevega zakona so v Sloveniji odvzeli 914 tujih vozil, leto pozneje (1967 leta 1.037 in nato vsako leto nekoliko več. Leto dni pred uvedbo
ključavnic so zabeležili 1.377 primerov odvzemov tujih vozil, lani, ko so že imeli vsi avtomobili ključavnice in Je Kaporjev zakon že veljal, pa je bilo odvzemov še več — natančno 1.447. Morda je prišlo v statistiko tudi nekaj odvzemov iz predlanskega decembra, morda je bilo v začetku leta nekaj kraj, ker vsi avtomobili še niso imeli ključavnic, lahko pa rečemo, da predpis in zakon nista veliko koristila. Tatovi so se morali le nekoliko bolje potruditi in odkleniti vozilo. Kaparjev zakon jih prav tako ni ustrahoval, kajti sodišča ne kaznujejo mladoletnikov na zaporne kazni.
Z uvedbo ključavnic so imeli vozniki le en izdatek več, na Kaporjev zakon pa so zvezni poslanci razlili nekaj žolča. To je vse.	P.	2.
OSUPLJIVI REZULTATI NEDAVNE POLITIČNE ANKETE MED SLOVENSKIMI DELAVCI (2)
^  ^
KOMUNISTI V PODJETJIH
V prejšnji številki smo se prvič poglobili med osupljive rezultate ankete, ki jo je nedavno tega izvedel Center za raziskovanje javnega mnenja pri Republiškem svetu zveze sindikatov med slovenskimi delavci. Povedali smo, da je anketa zajela 3198 delavcev v industriji in rudarstvu in da so bili vprašanci znanstveno izbrani. To * drugo besedo pomeni, da lahko odgovore posplošimo na 232.000 ljudi: na vse slovenske delavce, zaposlene v industriji in rudarstvu.
Anketa je želela zvedeti za odnos slovenskih delavcev do vrste aktualnih gospodarskih in političnih vprašanj.
V prvem sestavku smo si ogledali, kako so vprašani odgovorili na vprašanja, ki so zadevala novembrske stabilizacijske ukrepe zveznega Izvršnega sveta. Kako jih ocenjujejo, kakšne bodo po njihovem mnenju posledice ukrepov sa poslovanje njihovega podjetja, kaj pravijo na zamrznitev oan in kaj menijo o omejitvi potrošniških kreditov.
Anketiranci so ukrepe sicer nasploh pozitivno ocenili, obenem pa so bili v odgovorih nenavadno zadržani. Nobenega entu-ziazma ni več med njimi, nobenega vročičnega zaupanja izpred desetih let!
Druga še pomembnejša ugotovitev pri prvih odgovorih pa je: slovenski delavci so danes o dogodkih, ki jih najbolj neposredno prizadevajo, povsem ali vsaj v pretežni meri neolbveščeni, nezainteresirani, neosve-fičeni.
Danes se bomo ustavili oh nekaterih drugih skupinah odgovorov.
NAŠ OSEBNI DOHODEK NAJ RASTE
Prvo današnjo skupino odgovorov, M sl jo bomo pobliže ogledali, uvaja stavek:
• Dohodek podjetja in osebni dohodki so danes v središču pozornosti. Kako gledate vi na ta vprašanja?«
In prvo vprašanje je v tej skupini: »Ali menite, da bi bilo potrebno zamrzniti tudi osebne dohodke v delovnih organizacijah?« je odgovarillo: »da, v vseh delovnih organizacijah« le 7,6 odstotka vprašanih, kar pomeni, da generalno zamrznitev osebnih dohodkov ljudje po podjetjih še zdaleč ne podpirajo. Večina (52 odstotkov) jih sicer meni, naj osebne dohodke tu in tam zamrznejo, »toda samo v delovnih organizacijah ali panogah z visokimi osebnimi dohodki,« — kar seveda nikakor ne pomeni: v njihovem primeru, pri njih.
Torej podpora »zamrzovalni politiki« pri nas nikakor ni bila tako visoka, kot so jo prikazovali sindikati. Le-tj so oba zgoraj omenjena odgovora preprosto sešteli, čeprav je jasno, da ne sodita v en koš. V drugi večji skupini odgovorov je ljudstvo stresalo jezo le na nekaj privilegiranih par nog :n monopolistov, kjer si že leta delijo osebne dohodke, ki niso rezultat deta, ampak posledica izjemnega položaja na tržišču.
Nasploh veje iz odgovorov nekakšen duh liberalno kapitalistične konkurence: »Naj zamrznejo drugje, nas pa pustijo rasti...«
® Oglejmo s: zdaj vprašanje: »Ali poznate stališče sindikatov o zamrznitvi osebnih dohodkov?«
»Sindikati so proti zamrznitvi osebnih dohodkov« je odgovorilo 27,7 odstotka vprašanih, »■sindikati so za zamrznitev osebnih dohodkov« meni 10,3 odstotka anlketiran-
v Kar 60,1 odstotka pa jih pravi, da stališča sindikata ne poznajo.
In spet sjno tam: sindikati so bili dolgo nadvse glasni proti zamrzovanju oseb nih dohodkov. Najbrž je bila to ena njihovih najglasnejših in najodločnejših, če ne najodločnejša akcija sploh. Toda le četrtina vprašanih je pravilno vedela, kakšno je njihovo stališče (pi\ tem pa se poraja dodatno vprašanje, kolik del pravilnih odgovorov bi morali še odšteti, ker so posledica slepega ugibanja).
Po drugi strani smo spet priče popolni neodločenosti in neobveščenosti delavcev, (60 odstotkov.) Pravilo se ponavlja.
Tudi tu opažamo, da se z višjo izobrazbo viša stopnja obveščenosti. Najbolj izobraženi anketiranci so precej natanko poznali stališča sindikatov do tega vprašanja.
Tu smo pri absurdu: Tisti, za katere se je sindkat pravzaprav tolkel, tisti z najnižjimi osebnimi dohodki, so o borbi zase najmanj vedeli. Tako je bilo med tistimi, ki imajo povprečno manj kot 1000 dinarjev mesečnih dohodkov, kar dve tretjini takšnih, ki stališča sindikatov niso poznali. Med tistimi z več kot 2000 dinarji dohodkov mesečno je takšnih, ki o stališču ne vedo povedati ničesar, le še 38 odstotkov.
KOLIKO ZA OSEBNE DOHODKE? KOLIKO ZA SKLADE?
In zdaj smo pri štirih navidez suhoparnih, v resnici pa nadvse zan mivih vprašanjih:
0 »Približno kolikšen odstotek dohodka ste v vašem podjetju leta 1969 porabili za
osebne dohodke in koliko za sklade podjetja?
# »Približno kolikšen odstotek dohodka je bil pri vas po planu predviden, da ga boste porabili za osebne dohodke in koliko za sklade?«
0 »Za koliko bi se povečal vaš osebni dohodek, če ne bd plačevali prispevkov za socialno zavarovanje, za šolstvo in tako naprej?«
0 In: »Kolikšen odstotek od vašega osebnega dohodka znašajo prispevki za socialno zavarovanje«?
Izhodišče za ta vprašanja je trditev,
da vplivanja na delitev znotraj podjetja ne moremo zagotoviti, če ljudje ne vedo niti, kakšna ta delitev je.
Ta vprašanja so anketirancem postavili posebej še zato, ker od kolektivov vse bolj zahtevamo da so dobri gospodarji, da se ne zapirajo vase, da se otresejo morebitne monopolistične miselnosti in tako naprej.
Pokazalo pa se je, da je obveščenost prav tu dejansko katastrofalno nizka, še dosti nižja, kot pri splošno družbenih vprašanjih.
Sestavljavci ankete so pri odgovorih dopuščali do pet odstotkov zmote navzgor in
navzdol. (Na primer: če je nekdo namesto »razmerje je 75:25« odgovoril; »razmerje le 80:20«, so mu odgovor še vedno ocenili kot pravilen).
Kljub temu pa je bilo pravilnih odgovorov na prvo vprašanje vsega 6,7 odstotka, na drugo 5,1 odstotka, na tretje 1,3 odsto*-ka in na četrto 11,1 odstotka.
Poleg tega analiza ni odkrila nobene | skupine vprašancev, ne po izobrazbi, ne p° položaju v podjetju, kjer bi vedelo pravilen odgovor več kot polovica vprašanih. Da, celo med vodilnimi delavci v podjetju in med najvišje izobraženimi jih najmanj p®-lovica osnovnih delovnih razmerij v last- ; nem podjetju niti približno ne pozna!
NEKATERI ODLIČNO. VEČINA KATASTROFALNO
Pač pa moramo pri tem takoj poudariti, da se pri tem podjetja med seboj močn® razlikujejo.
Tako v 22 odstotkih podjetij (skoraj f četrtini, torej) NIHČE OD VPRAŠANIH ni navedel pravilnega razmerja med osebnimi dohodki in med skladi (! ! !) Kaže, da tu in še marsikje drugje ta delitev poteka dejansko v sodelovanju med direktorjem, računovodjo in morda še planerjem in da podatek delavske svete preprosto obid®
(ali pa jih ne obide in so delavski sveti pri tem totalno apatični in nezainteresirani).
Na drugi strani pa imamo sicer le dva odstotka podjetij, kjer pa je pravilno odgovorilo VEC KOT 80 ODSTOTKOV VPRAŠANIH! To so najbrž silno redka podjetja z zdravo politično atmosfero, kjer se ljudje zavedajo, da je delitveno razmerje eden osnovnih problemov kolektiva.
Redke, silno redke bele vrane!
•
Ugotovili smo torej, da se ljudem nasploh še sanja ne, kako se deli dohodek j njihovega podjetja. To pa jih po drugi strani ne ovira, da ob vprašanju: »Kam mislite, da daje vaše podjetje preveč ali premalo sredstev, za sklade podjetja ali za osebne dohodke?« — ne bi odgovorili, da počenja to njihovo podjetje napačno. Da daje preveč na sklade — in premalo na osebne dohodke, pa pika!
Poleg .tega lahko pri tem rezultate zadnjih let primerjamo. Ugotovili bomo, da se pritisk na sklade (za prelivanje le-ten v 'osebne dohodke) iz leta v leto stopnjuj®-da je edini vzpodbujevalec delavca pri na® še vedno njegov osebni dohodek. Obenem je to edini kriterij, po katerem ocenjuje i delacev uspešnost ali neuspešnost svojega podjetja.
Tako v zadnji anketi le še 3 odstotki delavcev menijo, da se v podjetju daj® preveč za osebne dohodke in premalo za sklade. In medtem ko je leta 1967 le' 26.9 odstotka vprašanih menilo, da je denarja za osebne dohodke premalo, za sklade P9 preveč, jih danes že 41 odstotkov sodi, da bi bilo denar iz skladov treba preliti v osebne dohodke.
Obenem je iz vprašanj čutiti močan Pr'" tisk kolektivov, naj bi še zmanjšali razp°" ne v osebnih dohodkih. Tega pritiska j® zlasti mnogo med slabše plačanimi — m ker je le-teh precej več kot dobro pl®" čanih, je takšen vik in krijj pač doso glasnejši in prevpije druge.
Poglejmo še eno zanimivo vprašanje:
»Ali pri vas lahko vsak delavec zve z* višino osebnih dohodkov vseh drugih d®’ lavcev, vključno vodilnih, če ga to zanima?«
Manj kot polovica (43,9 odstotka) ji*1 je odgovorila: »Da, lahko zve za vse zap<^ slene«. Slabih osem odstotkov jih menk »lahko, vendar za vodilne ne«, 23,2 odstotka, druga najmočnejša skupina torej, P® jih meni, da »to lahko zvemo, vendar m zaželeno ...«	.
Fobam je tu še 8,1 odstotka tistih, k* menijo, da pri njih tega ni mogoče zvedeti in to pot izjemoma le 0,8 odstotk® tistih, ki so menili, da tega ne vedo a11 da jih vprašanje ne zanima. Kako nag115 je apatija zginila, ko morajo Slovenci P0-gledati drugim v lonček!
KOMUNISTI NISO ENOTNI
Za konec poglejmo še, kako se odgovori komunistov razlikujejo od nekomiunf
atov?
Kadar gre za »generalna vprašanja« ib®® člani in nečlani ni nobenih pomembnih razlik. Nasploh komunisti nekoliko bolj verjamejo v uspeh naše splošne politik®-Tudi nekoliko bolje so obveščeni kot nekomunisti, vendar je boljša obveščenost 10 navidezna in gre na rovaš tega, da so komunisti v podjetjih pogosteje ljudje, so bolj izobraženi in na višjih delovnih mestih.
Predvsem pa so odgovori pokazal' da komunisti v podjetju NISO HOMO*5 NA SILA. V mnenjih so prav tako raaC^ ljeni in neenotni kot nečlani. Prav ta . oepdjenost in nehomogenost jim že vnaP1 f i, onemogoča kakršno koli enotno akcij ' . obenem pa tudi pojasnjuje, čemu do 19 A kih akcij ne pride.	-c	^	'
BERNARDA RAKOV*-
BARVNA TV ALI NJEN DRUGI PROGRAM
& •vk-- .<■$
Djordje Karadjordjevic Resnica o mojem življenju
Knjiga razkriva zakulisne spletke na nekdanjem kraljevskem dvoru in skrivnosti, ki jih je dvor skrbno skrival, da ne bi prišle v svet. Avtor spominov je Jurij Karadjor-djevič, starejši brat jugoslovanskega kralja Aleksandra, nesojeni prestolonaslednik, ki ga je Aleksander v borbi za prestol izigral in kasneje tudi zaprl. Knjiga se bere kot najbolj napeto pričevanje o razmerah v dinastiji, o intrigah, zarotnikih, o nesrečni ljubezni, o dilemah: ali prestol ali smrt itd.
KNJIGA IMA 450 strani, test dopolnjujejo številne fotografije iz avtorjevega spominskega arhiva. Cena: celo platno 120 din.
KNJIGO DOBITE v vseh knjigarnah, pri zastopnikih založbe in pri upravi
DRŽAVNE ZALOŽBE SLOVENIJE, Ljubljana, Mestni trg 26	>
»RAZKOŠJE"
»palovcem« zaupal, da je Italijanom »jasno predočil naš interes za povoljno rešitev tega vprašanja«. Toda Italijani so ostali »brezbarvni«, čeprav drži, da izdelujejo barvne televizijske aparate po sistemu Pal, ki jih izvažajo v glavnem v Zahodno Nemčijo.
— Ali so se tudi za nas tako potegovali kot za italijansko barvno območje?
— Italija se je znašla v takšnih kleščah med francoskim Secam in nemškim Pal sistemom zato, ker na zahodu meji na Francijo in Monaco, ki imata Secam, na severu pa na švico in Avstrijo, ki imata Pal. Mi ne vemo, za kateri sistem so se odločili Italijani, ker uradnih izjav o tem ni, čeprav je jasno, da so se že morali izreči za enega izmed njiju; seveda, če je res, da bodo spomladi prihodnjega leta začeli tudi oni z barvno televizijo.
— Potem stanovanja, šole in bolnišnice le nimajo ničesar opraviti z barvno televizijo?
— Italijani so soglašali z njo predvsem zato, ker so njihovi gospodarstveniki ugotovili, da bi uvedba barvne televizije pomenila preveliko spremembo v potrošnji gospodinjskih aparatov, v avtomatski industriji in da bi se zaradi nje pokazale večje posledice tudi na notranjem trgu in v strukturi industrijskih proizvodov. To je sicer njihova formalna obrazložitev, v kateri pa se skriva precej točnosti.
•mm
— Kako smo se pogajali z nemškim Pal oziroma francoskim Secam sistemom? So bili tudi drugi ponudniki?
— Ponudnikov je bilo več, to ni nič nenavadnega, saj so vse vedeli, da je tudi že za nas čas, da se lotimo barvnega televizijskega programa. Posebna komisija se je pred dvema letoma odločila za nemški Pal sistem, ki se po kvaliteti ne razlikuje od francoskega Secama, le da je metoda transformacije barvnega spektra pri njem dosti enostavnejša. Naše izkušnje iz dosedanjih razgovorov s proizvajalci barvnega evropskega in iz-venevropskega sistema kažejo, da se v konkurenčnih pogajanjih s predstavnika Secam in Pal sistemov obnašajo Francozi in Nemci enako, se pravi, niti prvi niti drugi niso pripravljeni ponuditi več, kot je v normalnih ekonomskih odnosih mogoče. Ko smo se pred dvemi leti pogajali z obema, so bile razlike v njunih ponudbah minimalne; le kar zadeva trajanje kredita in obresti na kredit.
— Koliko je stal oddajnik za barvno televizijo po sistemu Pal na Nanosu doslej in koliko vas bo veljal v bodoče?
— Za • Nanos in koprski studio, od koder oddajamo vsakodnevni petnajstminutni informativni črnobeli program v italijanskem jeziku, smo investirali staro milijardo in pol. Nanos pomeni praktično začetek investicij v drugo televizijsko mrežo v Sloveniji, iri tako bomo vanj in počasi še v ostale štiri televizijske vrhe (Krvavec, Plešivec, Kum in Pohorje) v naslednjih šestih letih investirali skupaj s študijsko tehniko še pet milijonov dolarjev. Poleg tega imamo v načrtu še 76 ponavljalcev (televizijskih stolpov, na primer v dolinah, ki programa ne morejo sprejemati z glavnega oddajnika) za prvi TV program in prav toliko za drugega. Vse to pa pomeni, da bodo leta 1967 uresničili koncept drugega televizijskega programa, za katerega je zdaj Nanos le ena izmed etap.
— Barvna televizija je torej enako drugemu TV programu: ali bi bilo preskromno, če bi sicer imeli tudi drugi program, toda v črnobeli tehniki? Saj vsi vemo, da še prvega ne zmoremo...
§
AAAA m
— Saj pravim, da bo trajalo šest let, da bo šlo počasi in postopoma. Že sedaj smo močno v zaostanku za sosedno Avstrijo, za drugimi vzhodnimi državami, za vso srednjo Evropo. Jugoslavija je morala uvesti drugi televizijski program, ta pa je sam po sebi vezan na televizijo v barvah! Menda ne bomo imeli barvne televizije šele leta 19801
V
Prav v času, ko zaradi znanih ukrepov vsi prav pisano gledamo, smo dobili barvno televizijo.
Samo Slovenci, kajti v Beogradu bodo šli na barve, takšna je uradna izjava, leta 1972. In še tako smo med zadnjimi, saj je zdaj, ko je začela z barvnim sporedom tudi Madžarska, od naših sosedov le Romunija tista, ki nam jo je uspelo še prehiteti (Albanija pač ne šteje). Okrog tri tisoč radovednih Slovencev si je že kupilo barvni sprejemnik; zagotovo ne iz vnaprejšnjega navdušenja nad bodočim slovenskim eksperimentalnim barvnim programom. Barve dobivajo iz Avstrije, sicer pa vidijo slovenski črnobeli prvi program.
še ena dežela trdovratno neodločna ostaja v svoji črnobeli sliki: Italija. Doslej je lahko (od oktobra 1968) sprejemala barvni program švicarske televizije, zdaj bo pa še našega; glede na območje, ki ga pokriva naš novi oddajnik na Nanosu, bi lahko rekli, da lovimo š svojim programom približno milijon italijanskih televizorjev, od katerih seveda ne bomo zahtevali naročnine.
»Barvna televizija je razkošje,« je grmel pred petimi leti repiubli kanski poslanec Ugo La Malfa v rimskem parlamentu, »če še nimamo dovolj stanovanj, bolnišnic in šol.« In na ta vzklik je tednik Spiegel v svoji zadnji februarski številki tudi spomnil svoje bralce, ko je začel svoj članek o barvah z Vzhoda, torej barvah, ki prihajajo kot pomoč iz Jugoslavije vzhodni in srednji Italiji.
— Generalni direktor RTV Ljubljana Milan Merčun, ali ni barvna televizija razkošje tudi za nas?
— Zakaj ga je »morala« uvesti?
— Leta 1971 smo v Stockholmu, kjer delijo »televizijska omrežja«, dobili sedemindvajseti kanal in petnajstega februarja letos smo po njem začeli oddajati svoj drugi program. Nanos, Kum, Plešivec, Krvavec in Pohorje, to so televizijski vrhovi, ki nam pripadajo po mednarodnih določilih. Novi oddajnik na Nanosu smo zgradili po vseh mednarodnih normah, se pravi, natanko smo upoštevali omejitve glede njegove moči in pokrivanja ozemlja: sedemindvajseti kanal ima UHF krožno anteno in moč sevanja štiristo kilovatov. Oddajnik smo postavili zato, da bomo z njim pokrili potrebe zahodnega dela Slovenije, se pravi od Logatca proti zahodu.
W |P^w
Skratka, če bi v teh letih ne izpolnili ozračja, ki nam je bilo podeljeno, bi ga v prihodnjih letih ne bi bilo več vredno izpolnjevati. K nam bi gotovo že krepko silile italijanske barve. Razen tega pa tudi Avstrijci »grozijo« z oddajnikom na Dobraču, kar pomeni, da se bodo tudi avstrijske barve skušale močno usidrati med nas, če jih ne bomo skušali pravočasno zajeziti. Nekaj trdne barve pa moramo imeti tudi mi.
— Spiegel tudi pravi, tovariš Merčun, da bodo naš, komunistični oddajnik, fi-nanoirale italijanske kapitalistične družbe s svojimi reklamami? Je to res ali je v tem sploh kaj zlega?
— Kot da v prvem programu nimamo italijanskih, avstrijskih reklam! Seveda
bomo vključili v program tudi reklame italijanskih družb, toda to bo komercialna storitev, trgovina, nič drugega.
Na koncu koncev, kakšen pa bo barvni oziroma drugi program slovenske televizije?
•MM
— Letos bomo oddajali' barvni poskusni program, ki bo trajal eno do dve uri dnevno: sestavljen bo iz posameznih oddaj v barvni tehniki, ki so naša lastna proizvodnja, iz drugih evropskih programov in evrovizijskih prenosov. Posamezne oddaje, ki se nam bodo zdele še posebno pomembne za italijansko manjšino, bomp podnaslovih.
— Ali bo petnajstminutna informativna oddaja v italijanščini, ki jo zdaj oddaja studio Koper za italijansko manj šino, sestavljena drugače od naših običajnih poročil?
— Ta odaja je namesto Nabrežja, ki smo ga imeli na našem prvem TV programu do sedaj.
Primorska vidi tako naš prvi kot zdaj tudi drugi program. Ce imamo mi vsakodnevno oddajo za italijansko manjšino, morda bo hotela biti italijanska televizija enakovreden partner m bo s svojo barvno televizijo, recimo čez leto dni, uvedla tudi petnajst minut za slovensko manjšino.
Da bi nam bilo v šestih letih čakanja na temeljite barve na naših televizijskih ekranih vsaj rožnato!
VESNA MARINČIČ
•••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••a««««
?Ntena NA NANOSU: čmo-beU sliki Pridružilo tudi razkošje barv
. — Spieglov članek v bistvu nd nič drugega kot propaganda za nemški sistem Pal. Italija je že nekaj časa »boj-d°« polje francoskega sistema Secam in demškega sistema Pal.
Ta bitka je v Spieglu opisana malodane dramatično, torej predstavniki sistema Secam so Italijanom obljubljali, d» jim bodo pomagali popraviti ceste, . I( da jim bodo rešili propadajoče beneške l#ti Pa'ače, samo če bodo rekli »si« za Secam
Sdarvni televizijski sistem; Pal pa je v
sy0j
voz vpregel celo nemško diplomacijo in sam zvezni kancler Willy Brandt Je lani jeseni, ko je prišel iz Rima,
SENCA V VELIKEM USPEHU SLOVENSKIH KIPARJEV NA NATEČAJU ZA KOZARO
Primerjalni test 2. del A
»Za udobnost gre!«
Austin maxi BMW 1600 renault 16 TL
podražitvah
tek, kako si bosta morebitno denarno j nagrado delila. Ali je edini vzrok tedaj ( samo denar?«
»Tu ne gre za denar, meni bi bilo povsem vseeno, ko bi dobil pet ali de set odstotkov. Vse bi bilo prav, ko bj Tihec k projektu za spomenik podpisal i tudi mene, ko bi javno priznal moje j soavtorstvo. Res je Tihec opravil svoje življenjsko delo, skulpturo, ki sem bil ob koncu sam naravnost presenečen nadnjo, vendar bi moral biti vsaj toliko j pošten, da bi priznal moje sodelovanje « I Verzija, ki jo je Anton Lešnik 23- j novembra izročil sodišču z zahtevkom da dobi od nagrade polovico, je takale-Po objavi natečaja, ki ga je razpisa1 odbor za postavitev veličastnega sp°' j menika na Kozari, je Lešnik odpotoval | z arhitektom Bertoncljem na Kozar o, pregledal teren, ga filmal in fotografi' j ral — za uresničitev ideje spomenika-, Po vrnitvi s Kozare je začel delati idej-ni osnutek in se dogovoril s Tihcem za skupno delo. Ob tej priložnosti ga je Tihec prosil, ali bi hotel sodelovati z njim, ker mu sodelovanje z arhitektom Brumnom iz Ljubljane ne ustreza-Lešnik je na sodelovanje pristal.
ŠE ZMERAJ NAVZOČI MED NAMI
Konec avgusta sta skupaj pripravila posnetek terena v glini, Lešnik pa je preštudiral še vso literaturo o Kozari-Devetindvajsetega avgusta je Tihec zaupal Lešniku, da ne najde prave zamisli in je hotel delo opustiti, vendar je na Lešnikovo prigovarjanje vendarle vztrajal. Našla sta skupno idejo, pravzaprav jo je našel Lešnik: Takole je rekej Tihcu: »Rešitve nisva našla, časa m več, napraviva takole: vzemiva to pla- J stiko (črko U), postaviva jo na sred® jase, njen odsev, se pravi zrcalna slika spredaj, bo ustvarila amfiteater. Ker j bo le-ta poglobljen, bo pod skulpturo vhod v podzemlje, ki bo ?mova odsev druge strani kipa. Sredi podzemlja b° j vaš mobile v gibanju, kot simbol: Š® zmerom so prisotni med nami.«
Tihec je tak koncept sprejel in naredil model v glini. Lešnik je potem sam naredil matrice, na podlagi katerih je Tihec izžagal in izdelal maketo, kakršna je danes. Lešnik je začel medtem izdelovati arhitektonski projekt ter študije za urbanistično rešitev okolice-
Tihec pozneje ni bil več zadovoljen s tako rešitvijo (črko Ul, ker pa n» našel druge, ie ostalo pri starem. 2p- I seotembra 1970 sta izbirala fotografi'® j izdelane makete in tu se ie začel sp®r: ; nogovor o delitvi morebitne nagrad®; Tihec je bil oripravljen dati naj-vf® dvajset, odstotkov in začel omalovaze' vati Lešnikovo delo.
PISMO JE PRIŠLO PREPOZNO
Dan zatem je Lešnik poslal P'»m® Tihcu s sporočilom, da je svoje d®* končal, in povabilom na končni posF vor. če pa ne bo prišel, prepoveduj poslati izdelano maketo po njegov' načrtih oziroma matricah. Trideseteg septembra zvečer dobi Lešnik Tihče* pismo: sporočil mu je, da je pripri ljen dati 30 odstotkov nagrade, tol m soavtorstva da prizna; če pa zares h če polovico, potem si je prisiljen P iskati drugega sodelavca. Od Lešnm je pričakoval odgovor do enajste u < dopoldne (do opoldne je moral natt". svoje delo odposlati), sicer bo šel ® nutek za spomenik v Sarajevo ^ Lešnikovega imena. Lešnik je to pism dobil prvega oktobra zvečer.	.
Tako se je tudi zgodilo. Lešnik m 1 ni, da je idejno- in arhitektonsko re-tev projekta za natečaj »Kozara« 'kj snoval sam in da Je ori tem upora dve že stari plastiki Slavka Tihca.
To je tudi zahteva arhitekta Anton Lešnika pred sodiščem: Tihec nai ® , j prizna soavtorstvo in delitev naara | (sedmih starih milijonov) napol-
Maribor torej čaka sodno obravn vo, kjer bodo morali povedati izvedenci, zadnjo besedo pa sodišče • mo. Najbrž bo to sila zapleten Pr°cn9.
saj se bosta srečali dve popolnoma u sprotni verziji o nekem ustvarjali1®^ umetniškem delu. Teva najbrž ne,nv0 mogoče dokazati otioliivo, prav °Te- ; pa bo nuino odgovoriti vsaj na P a, s, orostejša vprašanja- kdo je koga P ij' bil k sodelovnniu? Čieava ie	1
rešitev spomenika ra, Kozaro? Kn /j je kdo sodeloval? '	.	I
Počakajmo na razniot dogodke' .
HERMAN VO<« '
TIHEC IN LEŠNIK Z NAGRAJENIM OSNUTKOM: odslej pa se bosta srečavala le na sodišču, kajti gre aa milijone
Nekaj dogodkov iz narodnoosvobodilnega boja bo tudi čez tisoč let še vedno junaška legenda. Kozara nedvomno. Takrat živih prič sicer ne bo več, ostale pa bodo priče v literaturi, v izročilu in — spomenikih. Pri spomenikih se ustavimo. V Mariboru se namreč pravkar godi prava kulturna afera, o kateri bo izreklo zadnjo besedo sodišče. Tožnik je arhitekt Anton Lešnik, toženec pa akademski kipar Slavko Tihec. Kaj zanimivo pa je, da je afera doslej še zavita v skrivnost in da občila z njo niso seznanila javnosti.
Najprej pojasnimo: Pred slabim ie-tom je posebni odbor za postavitev veličastnega spomenika na Kozari razpisal javni natečaj. Spomenik naj bi stal na Mrakovici in bi simboliziral junaške dogodke iz bližnje preteklosti. Kot pač vsak natečaj, je tudi ta predpisal pogoje. Zadnji rok je bil prvi oktober 1970. Potem je _žirija izbirala najboljše projekte, ki šo jih poslali kiparji iz vse Jugoslavije, kakšnih osemdeset po številu. Delo je opravila nenavadno hitro in konec novembra 1970 smo zvedeli za nagrajence.
Prvo nagrado in deset starih milijonov si je zaslužil Dušan Džamonja, drugo akademski slikar Slavko Tihec iz Maribora in tretjo akademski kipar Drago Tršar iz Ljubljane. Uspeh Slovencev torej več kot imeniten.
Tu pa se je začela razpletati nenavadna zgodba v Mariboru. Vzrok je bila pravzaprav delitev nagrade, sedmih starih milijonov, ki jo je dobil Slavko Tihec. Njegov projekt je nastal
NE GRE ZA MILIJONE
Ker gre torej za zelo občutljivo zadevo, kakršna je vedno, ko se zgodi v kulturi, tudi precej neprijetna, sem skušal zvedeti za obe razlagi oziroma različici dogodkov in usode nagrajenega spomenika. Akademski kipar in docent na ljubljanski likovni akademiji Slavko Tihec mi je sicer na široko popisal dogodke, ni pa želel, da bi zapisali karkoli, preden ne bo izreklo besede sodišče.
v sodelovanju z arhitektom Antonom Lešnikom, toda skupno delo se je končalo tako, da Lešnik ob koncu ni bil imenovan kot soavtor osnutka za spomenik na Kozari. Lešnik skuša zdaj svoje soavtorstvo dokazati prek sodišča, zadevo je izročil odvetniku Dušanu Senčarju, hkrati pa zahteva delitev nagrade.
Tožnik arhitekt Anton Lešnik mi je povedal to, kar je povedal za sodišče. Mimo tega Je le še dodal:
na žarometih: drago, a koristno %
»Kipar Tihec me je prišel prosit, da bi sodeloval z njim za natečaj. Rekel je, da imam sveže ideje in da z drugi: mi sodelavci arhitekti ni bil zadovoljen. Tihca kot umetnika zelo cenim in v dobri veri sem sodelovanje sprejel, pri čemer se mi seveda ni zdelo potrebno, da bi sklenila pismeno pogodbo, saj si še zdaleč nisem mogel misliti, da bi lahko prišlo do spora. Tihec ni bil na Kozari in še danes ne ve, kje naj bi spomenik stal, sam pa sem si teren ogledal in se temeljito pripravljal že prej, ko sem mislil sodelovati na nate-
čaju z drugo skupino, z arhitektko Strmčnikom«
»Do odločilnega preloma je prišlo dan pred rokom za natečaj, torej zadnji dan septembra lani. Takrat, ko bi morala v Sarajevo poslati tudi poda-
„ 10 -h X" načinov uvoza avtomobila
Kilometrina Je lahko tudi dobor del (neobdavčenega) dohodka
MODA ISKANJA LASTNEGA RODU SE SELI K NAM
RODOVN
v
MOGOČEN ARHIV POD GRANITNIM SKALOVJEM V AMERIŠKI DRŽAVI UTAH: Mormoni hranijo v njem milijone mikrofilmov ■ posnetki matičnih knjig z vsega sveta. V zadnjem času se zanima z a svoj rod vse več mormonov slovenskega porekla
Iz teta v leto skokovito narašča število ljudi, ki iščejo svoje rodovnike. Zamotano iskanje rodu predstavlja v Arhivu Slovenije v Ljubljani le nekaj odstotkov dela. medtem ko genealoško delo predstavlja v najbolj znanih zahodnih arhivih pogosto več kot polovico vsega dela. Imeti doma svoj rodovnik je v Evropi in zahodnem svetu velika moda. Pri nas iščejo svoje rodovnike predvsem tisti domačini, ki se nadejajo kake dediščine. Sicer pa iščejo svoje rodovike pri nas predvsem tujci s slovenskim poreklom in še tujci, ki že za vsako ceno želijo dokazati svoje imenitno, če že ne plemiško poreklo. In končno zahtevajo svoje rodovnike predvsem Amerikanci slovenskega porekla, ki so mormonske vere. Rodovnik jim je potreben za zveličanje.
V zahodni Evropi so rodovniki velika mora. Tam obstajajo celo posebne družbe, ki se ukvarjajo samo z izdelovanjem rodovnikov. To ni poceni stvar, rodovnika željni ljudje morajo kar za začetek položiti dvajset dolarjev — takorekoč za uvoden pogovor. Nadaljnji računi slede.
Zahtevo po rodovnikih je prinesel s seboj standard. Pri nas se za sedaj zadovoljujemo z zbiranjem starinskih predmetov, rodovniki pridejo na vrsto pozneje. Domači, slovenski iskalci lastnih rodov imajo zato z rodovniki čisto praktične namene: Iščejo sorodstvene zveze, če ne bi morda poštah dediči kakega amerikanskega premoženja.
Iz leta v leto pa se na Arhiv Slovenije obrača vse več tujcev z željo, da bi jim raziskali rod, kolikor daleč se le da. To so tujci, katerih predniki so živeli na našem ozemlju, potomci ameriških naseljencev, Večidel so to izobraženci, industri.jci, praviloma iz višjih družbenih plasti.
Tujci slovenskega porekla z nenavadnimi priimki si prizadevajo dokazati, da so bili njihovi predniki neslovenske narodnosti. Tako je naprimer nekdo hotel dokazati, da je bil njegov prednik madžarski plemič, drugi pa je želel, da bi bil njegov prednik francoski oficir, ki se je za časa Napoleona znašel na Slovenskem. Pisma, ki jih pišejo v Ljubljano, so opremljena z negotovimi podatki, vedno pa okrašena z lepimi, pogosto z domišljijo okrašenimi zgodbami.
Mrs. Elizabeth Joiner, ki živi v nekem ameriškem mestu, je na primer poslala pismo takele vsebine:
»Spoštovani, skušam ugotoviti svoje pre-. dnike, zato vam pišem v upanju, da mi boste pomagali.
Moj ded je bil Janez Kolenc, rojen 1870. Ko je bil star okrog 20 let, je emigriral v ZDa. Znano mi je le, da sta bila njegova starša Antonija in Egidij Kolenc.
Rada bi dobila podatke še za eno gene-racijo nazaj, Če bi bilo to mogoče.
Neki devetdesetletnik, ki je pred leti prišel iz Jugoslavije, mi je povedal, da Kolenc ni tako pogosto ime, kar bo morda olajšalo iskanje. Povedal mi je tudi, da je, ko je bil še mlad, čital knjigo o pripetljaju med nekim Kolencem in cesarjem, ki je Kolenca Prisilil, da se je za več let skril v neki predor. Ali vam je znano, katera knjiga naj bi t° bila? Ali je bila kdaj prevedena v angleščino?
Ne vem zanesljivo,, ali je Janez Kolenc ži-vel v Ljubljani. Nekateri sorodniki pravijo, da je bil morda rojen v Feistritz, Avstrija, drugi, da je bil rojen v Cilli, Avstralija. Vna-Prej se vam najlepše zahvaljujem za vsako P°moč, ki mi jo lahko nudite.«
Podatkov je bilo malo, zgodba o cesarju sodi v kraljestvo domišljije. Toda vrli arhi-^krji Arhiva Slovenije so se vrgli na delo.
zaprašenih matičnih knjig, zgubljenih dted tisoči podobnih, so izbrskali celo več, k°t je Amerikanka želela.
V arhivu hranijo matične knjige do leta ^87t), deloma pa so starejše matične knjige *e vedno pri matičnih uradih in v župniščih.
' Po matičnih knjigah se da raziskati rod kia do leta 1583, ko so začeli pisati prvo Rojstno in poročno knjijp na našem ozemlju, "kjstarejša mrliška knjiga pa izvira iz leta mio.
Teoretično bi se dalo raziskati rod tja d*' štirinajstega stoletja, ko so se pri nas oblikovali priimki; in sicer s pomočjo urbarjev. V urbarjih pa je podatke le težko Poiskati in imajo tudi manjšo dokumentarno Vrednost.
Tujci, ki se zanimajo za svoj rod — med opmi so pogosto zdravniške družine — žele havadno preprosto ugotoviti, od kje izvira djihov rod, koliko je bilo otrok itd., posa-
mezniki pa iščejo med predniki predvsem imenitnike.
Najlaže je zadostiti tistim, ki iščejo med predniki plemstvo, pa ga tudi v resnici imajo. V arhivu hranijo genealogije plemstva, ki so jih za praktične potrebe sestavljali stanovi ali posamezniki. Te knjige so še dandanfes povsem uporabne.
Teže je s tistimi, ki so imeli bolj navadne prednike.
Najdaljši rodovnik so doslej v Arhivu Slovenije napisali nekemu zdravniku ortopedu iz Amerike. Njegovi predniki so se naselili v Ameriki v drugi polovici prejšnjega stoletja. Njegov rod so raziskali tja do leta 1610. Njegovi predniki so bili v začetku razumljivo kmetje, pozneje pa obrtniki.
Za nekega nemškega industrijca so našli podatke, da so bili predniki nogavičarji v Slovenjgradeu, tja pa so se doselili iz Moravske.
Tujci se navadno obračajo na arhiv pismeno. Pozneje, ko že dobe zaželene podatke, pa pridejo na obisk tudi sami. Na lastne oči se žele prepričati, kaj in kako je zapisano v knjigah.
Arhiv Slovenije ima seveda predvsem pomembnejše naloge, kot je pisanje rodovnikov. To predstavlja le majhen drobec njihovega dela. Zanimivo pa je, da raziskovanje rodov v znanih in velikih arhivih po svetu predstavlja vse večji odstotek njihove dejavnosti. V glavnem angleškem arhivu, v Public Recordsoffice v Londonu na primer predstavljajo genealogije več kot petdeset odistotkov vsega dela.
V zadnjem času pa prosijo Arhiv Slovenije za rodovnike predvsem ameriški državljani iz zvezne države Utah. To je država, ki so jo ustanovili mormoni. Med njimi je precej Slovencev, Poljakov in Cehov.
V glavnem mestu te države, v Salt Lake City, obstoji Genealoško društvo cerkve Jezusa Kristusa svetnikov poslednjega dne. To društvo ima trideset kilometrov iz mesta menda najbolje zavarovan arhiv na svetu. Postavljen je stopetdeset metrov pod ze-
mljo, oklepa ga granitno skalovje. Meri šest tisoč kvadratnih metrov. Varujejo ga naj različnejše alarmne naprave. Zavarovan je pred vplivom zunanje temperature, pred sevanjem, pred rušilno močjo atomske bombe. Glavna vrata tehtajo trinajst ton. Stal je dva milijona dolarjev. V tem dragocenem arhivu hranijo samo mikrofilme, na katere so posnete strani deset tisoč matičnih knjig z vsega sveta. Zakaj? ,
Mormoni so včasih propagirali mnogoženstvo, sedaj pa ga ne dovoljujejo več. Ta verska sekta priznava sveto pismo, predvsem pa razodetja svojega preroka Smitha, ki je živel v prvi polovici prejšnjega stoletja.
"Mormoni so zelo zagreti verniki, mlačnosti ne poznajo. Veliko se ukvarjajo z najrazličnejšimi prostovoljnimi dejavnostmi, vera zahteva od njih marljivost. (Ta zahteva je bila za Slovenee bržkone še posebej pri-vlačna). Marljivost rodi denar in mormoni * so zato vse prej kot revni. Deset odstotkov vsega čistega dohodka dajejo svoji verski organizaciji. Nekateri mormoni so se povzpeli zelo visoko, tako sta dva pripadnika mor-
monske verske sekte ministra v Nixonovi vladi.
Mormoni sklepajo po nekam odstavku v svetem pismu, da bodo ob poslednji sodbi stali rodovi drug zraven drugega. Kdor bo izpolnjeval njihovo vero, bo takrat postal svetnik. Rodovnike potrebujejo torej zato, da bodo vedeli, v kateri rod se postaviti. Obenem pa jih rabijo še zato, da pridobe za mormonsko vero svoje prednike, ki za časa svojega življenja niso imeli priložnosti opredeliti se za to vero. Zadostuje, da v tempelj v Salt Lake City položijo listek z imenom prednika in z njegovimi matičnimi podatki. S tem postane mormon in zveličan.
To je glavni vzrok, da vse več mormonov slovenskega porekla išče imena svojih prednikov.
V Arhivu Slovenije morajo zato poleg obilice glavnega dela vse pogosteje stikati po porumenelih listih zaprašenih matičnih knjig in celo po srednjeveških urbarjih. Obenem pa se narahlo boje, da bi se moda rodovnikov, ki se je razpasla na zahodu, nekega dne preselila tudi med domače ljudi.
JANEZ KAJZER
1, 1	razstavlja
	4* dvinfl m t®L na sejmu
	IMl TJEDAN
	KOZE
{ X »	1OBUČE
v H /	1 Š v Zagrebi
\ r \ J	IXmA1 od 23. do
\J V/	27.2.1971
	v paviljonu 7
••••••••MN
••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••
•••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••M«
REZERVIRANO ZA TOFA
• .• -
PUST JE MINIL, Ml GA BOMO PA ŠE KAR NAPREJ LOMILI...
Napovedi za letošnjo turistično sezono so silno ugodne. Sicer so napovedi za naše turistične sezone vedno ugodne, ampak letos optimistične napovedi presegajo vse meje. Doživeli bomo menda pravi turistični boom.
Boom In bum!
Boom za tujce in bum po naših gostincih.
2e sedaj namreč najavljajo, da jim groze nepremostljive težave z gostinskimi kadri. Po najnovejših podatkih že sedaj primanjkuje šestdeset tisoč kvalificiranih gostinskih delavcev, medtem ko gostinske šole izučijo le dva tisoč petsto novih kadrov na leto.
Če računamo, da Jih bo od tega vsaj polovico šlo v Nemčijo, si torej z novimi kadri ne bomo kdo ve kako opomogli.
Kaj storiti? Obstajata dva predloga.
a) Uvesti samopostrežni turizem. Ml bi v glavnem dajali podnebje, natakarje pg bi Izučili za čim hitrejše pisanje računov.
b) Ker bodo po dinarski devalvaciji na Jadranu v glavnem tujci, bi lahko domače turiste na hitrih tečajih naučili gostinstva In Jih za čas dopusta honorarno zaposlili kot natakarje itd. S tem bi ubili dve muhi na mah. Dobili bi gostince, hkrati pa je to tudi edini način, da bi Jugoslovani letos prišli na Jadran...
DVE MOŽNOSTI
Po zadnjih poročilih so se menda nesreče pri delu precej zmanjšale.
NI še znano, ali se je povečala previdnost ali se pa manj dela ...
HVALA1
Industrija ur iz Zemuna INSA Je v svojem spisku mest, kjer so njihovi servisi, objavila, da sta v ljudski republiki Sloveniji tudi Pazin In Umag.
Hvala lepa, tovariši Iz Zemuna, poizkušajte poizvedeti, če se da urediti tudi kaj glede Celovca In Trsta.
Hvalal
P. S. — Zemljevid Jugoslavije si lahko kupite v vsaki knjigarni. V tolaž-
bo naj vam zaupam, da ni nič hudega, če ste pogrešili pri republiških mejah, nepopisne težave bi nastale, če bi zamenjali občinske ...
PREVIDNO!
Izvršni svet Slovenije je pri podpisovanju družbene pogodbe z elektrogospodarstvom Slovenije zahteval, da potrošnikom v vsakem času zanesljivo zagotovijo električni tok.
Tovarišem z elektrogospodarstva svetujem, da se za podpisovanje omenjene pogodbe zmenijo za dopoldanske ure in naj nikar ne tvegajo, da bi se v podpisovanje spustili zvečer, da ne bi slučajno zmanjkalo elektrike ...
REFORMA PEYTON
Naša gospodarska forma me spominja na televizijsko nadaljevanko Mestece Peyton ...
•	• Nadaljevanja brez konca.
• V nobenem nadaljevanju nihče ne ve, kaj se bo zgodilo.
• Vsako nadaljevanje je bolj razburljivo.
• Le reklame je vse manj... HURA ZA DINAR
Vest nima nobene zveze s stabilizacijo, čeprav je zelo stabilna.
Lani smo imeli zelo dobro letino koruze. In sicer tako dobro, da smo jo na veliko izvažali. Nismo je izvažali samo na veliko, ampak tudi poceni. Po
0.82 din za kilogram.
Sedaj pa je kofuze na domačem tržišču zmanjkalo in smo jo uvozili po 1.06 din za kilogram. Kšeft je kšeft. Potem ko je koruza prispela, pa so ugotovili, da je stara deset let in da je nasploh neuporabna ...
Nimam pripomb. Zdi se mi le, da nam dinar po vsem tem več kot odlično stoji...
PONEVERJENO
In vendar se je premaknilo.
Saj smo prišli z besed na navade!
OGLEDALO DOMA IN NA TUJEM
Po kratkem bivanju v bolnišnici je nekdanji ameriški predsednik Lyndon Balnes Johnson prišel na otvoritev novega poslopja teksaške univerze, ki so ga Imenovali po njem. Navzoči so takoj opazili, da Ima Johnson naočnike s slušnim aparatom, montiranim na desno uho. »Kako vam je všeč ta slušni pripmoček?« Je Johnsona vprašal neki novinar. Itd. Itd.
Bivši ameriški predsednik se je konec januarja udeležil otvoritve novega poslopja Teksaške univerze, ki bo nosilo njegovo ime. Prvikrat je v javnosti nosil posebna očala, na katera je priključen slušni pripomoček. To je seveda zbudilo precejšno pozornost in najbolj drzen novinar je meni nič tebi nič stopil k njemu in ga povprašal: »Kako dolgo pa že nosite slušni aparat, gospod Johnson?« itd. itd.
(Tovariš 16. februarja v rubrikah Doma in po svetu ter Svet v mozaiku)
Tovarišu se je zdel Johnsonov slušni aparat tako močno pomemben za svetovno dogajanje, da je isto sliko z rahlo spremenjenim tekstom objavil v Isti številki kar dvakrat: enkrat pod naslovom »Sluh« na 6. strani in potem še pod naslovom »Naglušni Johnson« na 53. strani.
Pesem, ki bo dobila največ glasov poslušalcev, bo zastopala Jugoslavijo na letošnjem evrovizijskem tekmovanju v Dublinu. Šele takrat, ko bo znana jugoslovanska zmagovalka, bodo odprli ovojnico, na kateri je napisana šifra za to skladbo in sporočili, kdo so avtorji.
(RTV Nedeljski dnevnik 21. febru-rja — Jugoslovanski finale iz Domžal) Skrivnost in nepristranost se ni čisto posrečila: številka 359 Studia je
nekaj dni pred tekmovanjem vse šifre lepo razvozlala in navedla skladatelje in prave naslove popevk. Za slovenske skladbe pa je to opravil sam Dnevnik 20. februarja v poročilu »Tri slovenske konkurentke«.
Bolgarija sama avtomobilov ne proizvaja, ima pa približno 200.000 vozil ali en avtomobil na 42 prebivalcev.
(Dnevnik 16. februarja — Avto še vedno loterija)
Kako da ne? Celo z našo tablico srečavamo na cesti avtomobile z oznako BULGARRENO, ki prihajajo iz tovarne v Varni.
Nastopila je kot cirkuški klovn in žonglirala s tremi žogami, pianistom in plesalcem.
Daily Express
Miss Mary Satler je imela tri vokalne solo točke in poslušalci so toplo pozdravili njeno vrnitev k orkestralni glasbi.
Surrey Paper
Oče naj bo vključen v planiranje prvega otroka.
Naslov v Richmond Nevvš Leader
Dobiva tudi mnogo anonimnih pisem in vedno pazi, da na vsa odgovori.
New York Times
Ko je bila razpisana nagrada, se je oglasil neki črnec in izjavil, da je v nedeljo zvečer videl mladeniča, ki je nosil po drevoredu golo žensko. Pravi, da si ni takrat o tem nič posebnega mislil.
The Nevvs
NAJ BO ČKALJA VODILNA OSEBNOST?
Uredništvu Tedenske tribune
V Vaši dnevni prilogi Delo ste 17. t. m. objavili predoznanilo pod naslovom »Živijo, Ježek«, v katerem med drugim trdite, da je »Ježek več kot tri desetletja zabavljal čez to državo ... Ker bi ta trditev utegnila grobo žaliti mojo čast, če bi je sploh kaj imel, zahtevam, da v smislu Zakona o tisku in v skladu z osnovno listino Človečanskih pravic OZN ter upoštevaje geslo na Vašem predpražniku OBRIŠITE Sl ČEVLJE objavite tale
popravek:
Ni res, da
Ježek že več ko tri desetletja zabavlja čez to državo ... (kar ne bi bilo v skladu z zgodovino), temveč je res,
da
Ježek že več kot tri desetletja zabavlja čez VSE države ...
S primernim spoštovanjem JEŽEK
VSAK PETI STROKOVNJAK NA TUJEM?
V inozemstvu je že sedem tisoč fakultetno izobraženih Jugoslovanov, ki so nam doma več ko potrebni! Vsi so prišli do svojih diplom po letu 1945. To se pravi, da sta naš kmet in. delavec prispevala za njih visokošolsko izobrazbo sedemtisočkrat sedem milijonov starih dinarjev! To je naš lahkomiselni davek gospodarsko razvitejšemu Okcidentu. Istočasno se pa doma sklanjajo nad pisalnimi mizami »strokovnjaki«, ki bi verjetno veliko več doprinesli našemu gospodarskemu razvoju, če bi se vrnili v poklice, za katere so bili izšolani oziroma izučeni! Načrti o vračanju naših delavcev v tujini se le delno uresničujejo. Vračajo se predvsem nekvalificirani delavci, strokovnjaki pa ostajajo zunaj! Torej tujec zna ločiti zrno od plev ter zato našega strokovnjaka bolj ceni in spoštuje, kot jih je domovina, kljub temu, da 30 odstotkov naših tovarn nima niti enega zaposlenega s fakultetno izobrazbo! Če pa pogledamo še skozi prizmo naše carinske »politike« evropski »model* vračanja ekonomske emigracije, po katerem se vrne v svojo državo prvo in drugo leto po 10 odstotkov emigrantov, po tretjem letu 40 odstotkov, po četrtem in petem letu pa le še 15 odstotkov, nam postane jasno, zakaj že danes čutimo pomanjkanje kvalificirane delovne sile!
Dr. ALEKSANDER NARDIN, Šempeter pri Gorici
Jaz sem sedaj že skoraj petnajst let v Nemčiji, pa do danes še nisem videl niti enega predstavnika Slovencev iz Jugoslavije (razen duhovnikov), kljub temu, da sem poznan na konzulatu (do pred petimi leti sem imel jugoslovanski potni list) in da sem redni naročnik »Rodne grude«, »Zdravstvenega Vestnika«, »Naših razgledov«, »Knjige«, »TT«, »Tovariša«. Prav tako, kot gre meni, gre tudi drugim Slovencem. Edini, ki se trudi obdržati slovenski živelj v Porurju so pač slovenski duhovniki! Oni prirejajo slovenske prireditve, seveda tudi slovenske maše. Na vsak način pa ve vsak Slovenec, kje je kakšen slovenski duhovnik, ki mu pomaga v sili! Oni obiskujejo družine doma, na delovnem mestu, prevajajo dokumente (seveda zastonj!), pomirjajo spore na delovnih mestih in gredo celo tako daleč, da obiskujejo Slovence celo v zaporih, da o rednih obiskih v bolnicah sploh ne govorim!
Gotovo boste vprašali, kako so oni dobili naslove. Ja, to je bilo prav gotovo naporno delo! Enostavno poizvedovanje! Seveda ljudje ne pričakujejo od njih samo materialne prednosti (prevod dokumentov n. pr.). Oni so oziroma smo(!) srečni, da slišimo slovensko besedo! Na noben način ni treba iti tako daleč kot Hrvati, ki so si menda nekje v Essenu zgradili celo hrvat-ski dom! Samo po sebi umevno je, da ima vsak župnijski urad tudi slovensko knjižnico! (Ne versko!)
Kar se pa razponov dohodkov tiče, je pa stvar točna, kot vi pišete, da je v Zahodni Nemčiji razpon veliko večji kot 1:4. Vsak Je plačan po učinku. Seveda šolsko znanje (ozirortia spričevala) igra precej važno vlogo! K sreči
se jaz prištevam glede dohodkov med vrh akademsko izobraženih. Seveda pot navzgor je bila trnova! Dobra plača je za nas vse edini vzrok, da ostanemo v inozemstvu! Ampak, kaj bi pravil, saj Vi dobro poznate pravilo, da z zlatom obložen osel preskoči vsako obzidje. Kljub temu bi se pa vrnila cela vrsta Slovencev-strokovnjakov za manjšo plačo, če bi v času sile dobila pomoč od domačina!	Dr. MARJAN URH,
Bottrop
DELATI IN POČETI
Dolžan sem pomiriti »Eno od pišoče manjšine*. Draga tovarišica, le mirno in brez sramu spočenjaj! Spočetje sploh ni v sorodu s »početjem*, pač pa s tistim, kar beseda »početi* pomeni na bratskem jugu. Nekoč je tudi marsikak Slovenec namesto »začeti« pisal »početi«, toda zdaj je ta pomen besede »početi* pri nas mrtev; živi le v sorodni besedi »spočeti«. V želji, da bi Tvoj naraščaj razlikoval med »delom* in »početjem«, Te pozdravlja
P. LEVEC, Ljubljana
MAUPASSANT POHUJŠUJE XX. STOLETJE
V slovaški televizijski igri »Sladke igre minulega poletja« nekaterih gledalcev niso motila toliko gola telesa kot ideja, kakor jo je razložil v pogovoru z vašim novinarjem Tone Pavček, odgovorni urednik za kulturno-umetni-ški program naše televizije, in kakor je bila prikazana v zaključni sceni igre. Kako uskladiti izjavo več moških, ki so uživali ljubezen z eno in isto žensko, da so vsi očetje njenega otroka, in razposajen, osrečujoč smeh ob smrti tega otroka ter tolažbo matere, da Ji bodo naredili drugega otroka, z našim zakonom o zakonski zvezi? Nekateri gledalci te televizijske igre so menili, da gre za kritiko takih slabosti in da zaključna scena ni bila prikazana dovolj posrečeno. Tako mnenje pa so jim porušile izjave Toneta Pavčka, da je »celotna ideja (te slovaške) televizijske igre čisti humanizem, upoštevaje, ne pa razvrednotenje človeka«, da je to »čista poetična lepota, doživetje ljubezni« in da je šlo »zgolj za estetiko«.
Če so take izjave točne, zakaj nam je potem potreben še bolj natančen in strog zakon o zakonski zvezi, kot je sedanji? Zakaj naj zakon določa odnose med zakonci in dolžnosti staršev do otrok, tudi dolžnosti očetov, ko pa je pri skupinski ljubezni in skupinskem seksu težko najti pravega očeta? Ali lahko ima en otrok več očetov — seveda, če očetovstvo sprejmejo prostovoljno, da ne bi bilo nasilja nad njihovo svobodo — ali nobenega, če nobeden ne bo hotel biti krušni oče? Znana je lahko le mati. Za pravega očeta pa ne morejo vedeti niti moški niti ženske, ki uživajo skupinsko ljubezen. Take ljubezni pa menda ne bi smeli omejevati niti z zakonom o zakonski zvezi ali družini, če je res čisti humanizem in poetična lepota..
Zagovorniki take ljubezni bodo gotovo rekli, da se je rojstvu otrok moči izogniti, saj imamo mnogo kontracepcijskih sredstev. Tega niti ni treba preveč poudarjati. Kdo se bo še hotel ubadati s pravimi družinskimi težavami, s skrbjo za svoje otroke, če je brez tega ljubezen lahko bolj poetična in življenje bolj humano? Prej se je treba bati, da bo premalo otrok. Je že tako, da večina ljudi ima raje užitke brezskrbnega življenja kot vsakodnevne skrbi za družino. A kaj bo potem z našim naraščajem? Bomo otroke uvažali, kot že uvažamo marsikaj, kar bi lahko pridelali sami, skrb za njih pa bomo prepustili družbi ali, bolj točno, družbenim organom, naj se ukvarjajo z njimi, kot se morajo ukvarjati z zavoženim gospodarstvom? Ali bomo dopustili, da bo naš mali slovenski narod devalviral tako kot nam devalvira dinar?
Mar niso ideje televizijske igre »Sladke igre minulega poletja* bolj nevarne kot gola telesa? Ne le mladoletnikom, tudi odraslim. Z 'idejo je menda izražen vzvišeni cilj človeštva — ali le nekaterih kulturnikov? — gola telesa pa so le sredstvo za dosego tega cilja.	J.	P.,	Maribor
S>
S
5 PRED OGLEDALOM: Frazier vsak dan odbnksa nekaj rund s samim se
SK AKADEMIK IN TEDENSKA TRIBUNA /1|& POD POKROVITELJSTVOM
■ V LJUBLJANSKE BANKE
SODELUJE
LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA — BLIZZARD — ALPINA
c/)
SK AKADEMIK — TEDEN I
<
z
<
00
<
cn Z < 3
m
3
3
<
z
3
00
<
(/>
o
<
<
<
z
<
00
<
co
z
<
co
<
z
3
00
a:
»-
<
C/)
z
LU
O
S
Ul
O
<
JC
<
c/)
POLNI NABIRALNIKI REŠITEV
Tudi ta teden je bila vreča z rešitvami polna (1.203 dopisnice). Najbolj je bilo napeto, ko smo žrelbali za par smuči znamke Bliz-zard. S posebnimi	kuponi, ki jih
bomo	poslali po	pošti, jih bo
lahko	v trgovini	dvignila Ivica
Mayr iz Kranja, Jahačev prehod 2/1. Isti postopek bo za Edvarda Sivca iz Ljubljane, Prešernova 17, ki dobi par vezi znamke Tyrolia in za Petra Lapanja iz Ljubljane, Janežičeva 5, dobitnika smučarskih čevljev Alpina. Hranilne knjižice Ljubljanske banke z začetno vlogo 100 dinarjev pa bodo po pošti prejeli: Boris Miklavčič, Kranj, Kebdtova 2, Jožica Bakovnik. Jesenice,	Dobravska	16, Boris Vid-
rajz, Ljubljana, šišenska 87, Milena Cigale. Ljubljana, Stud. naselje
blok 6, in Tomaž Flach, Ljubljana,
Hradeckega 68.
še pravilna rešitev: od naštetih smuči izdeluje firma Blizzard samo tipa Formel Racer in Fan 2000, ime Allezmajeur je sploh izmišljeno, ostala tipa pa sta izdelka tovarne Elan.
Kupon št. 6. boste pravilno izpolnili, ga izrezali, nalepili na dopisnico in poslali do 12. ure 1. marca 1971 v uredništvo Tedenske tribune, Tomšičeva 3/II, 61001 Ljubljana (reševalci iz Ljubljane imajo na'voljo nabiralnik v veži Tomšičeve 3/II). Nagrade: par vezi Tyrolia, par smučarskih čevljev Alpina, pet hranilnih knjižic Ljubljanske banke z začetno vlogo 100 dinarjev.
KONČNO SONCE!
Tokrat nam je šlo vse na roko: lepo sončno vreme, številen obisk in izredno prijazni uslužbenci žičnic Vogel, ki so nam s teptalnim strojem pred tekmo in po njej zvozili vse kole za postavitev proge. Le s številom prijavljenih nismo bili preveč zadovoljni: za znake dobrega smučarja se je potegovalo samo 28 tekmovalcev.
Tokrat za spremembo nekaj tehničnih podatkov: dolžina proge 280 m, višinska razlika 60 m, števi--lo vratič 21, časa predvozačev Isteniča in Prelovška 31,3 in 29,2, potrebni čas za zlati znak 32,6 za moške in 36,2 za ženske in otroke, za srebrni znak 33,8 (39,4), za bronasti pa 35,7 (41,0), — vse seveda v sekundah.
Preveč izkazali se tekmovalci niso: po zlatu ni nihče posegel, srebrni znak si je priboril DRAGO ZAJC iz Kranja (roj.leta 1944), bron pa VITO POLJANEC iz Ljubljane (roj. leta 1938) in VLASTA BRIŠGEK iz Ljubljane (roj. leta 1946).
Sploh so Ljubljančani prevladovali na štartni listi, kot zanimivost pa zapišimo, da je nastopil tudi Anglež Jim Ellis — 28-le.tni tekmovalec, ki mu gre hvala, da je dvignil naše tekmovanje na »mednarodno« raven, a je dosegel preskromen čas, da bi lahko odnesel domov vsaj bron (53 sekund). Pohvalimo še naimlajšega tekmovalca _ to je Jaki Zust iz Ljubljane, star 9 let — najstarejša pa je bila
Andreja Zust (ker sploh ni še »stara«, rojstno letnico galantno zamolčimo). Na štartni listi bi našli tudi ime Denisa Zusta, očeta najmlajšega tekmovalca; zakaj ne bi družine na prihodnjih nedeljskih izletih posnemale Žustovih?
Zadnji dan v februarju, 28. torej pridite na Podles v Kranjski gori. Kot običajno — opoldne. Upajmo, da bo vreme držalo in da bodo morali organizatorji razdeliti več znakov!
Jy^olic
NA SMUČEH
<
N
O
E
£
KUPON SMUK ŠT. 6
Odlične vezi Tyrolia nosijo ime po znani pokrajini. Odgovorite na vprašanja:
a) V kateri državi leži ta pokrajina?
b) Katera je največja reka v tej pokrajini?
c) Katerega leta so bile tod zimske olimpijske igre?
Ime in priimek: Točen naslov:
LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA — BLIZZARD — ALPINA — SK AKADEMIK — TEDEN
ljubljanska banka
REDNO SMUČATI JE KORISTNO • PRAV TAKO -BITI VKLJUČEN
v redna nagradna žrebanja ljubljanske banke
PRED DVOBOJEM TISOČLETJA
VROČI CLAY IN HLADNI JOE
Osmi marec letos ne bo le danže-na; ta datum bo v analih športa poslej označeval boksarski dvoboj stoletja, match med uradnim svetovnim prvakom Frazierom in neuradnim šampionom Cassiusom Clayem. Zgodovina je znana; ne bomo se spuščali v dogodke, ki so privedli do tega zanimivega spopada. Tudi v ugibanja se ne bomo spuščali; oglejmo si le najnovejše vesti iz taborov, kjer se po ameriški tradiciji Pripravljata temnopolta borca za veliki obračun.
Prvi se je treninga lotil Frazier. Tu-fli stave so za sedaj v njegovo prid: 7 Proti S. Hvalisavi Clay se je sicer zadaja leta poboljšal, toda pred tem dvobojem je vseeno na vsa usta izjavljal: “Frazier se me ne bo niti dotaknil!« “°e je odvrnil: »Pobil ga bom na tla ko vola!« Tudi pri izbiri krajev za tre-b*ng si kralja težke kategorije nista bi-la edina: Ciay si je izbral vročo Florido (Miami), Frazier pa sneg in hlad Loncorda (v severnem delu zvezne nržave New York)
Razlike so še druge:
Clay dvoboja za zdaj še ne jemlje Preveč resno. Znani filmski producent Uoward Connell mu je pred kratkim Ponudil vlogo zulujskega plemenskega Poglavarja v svojem novem filmu. Ali V1 rekel ne, vendar si Je še vzel nekaj ,a®a za premislek — bržkone bo poča-kako se bo steklo obdelovanje s Pestmi v Madison Square Gardenu oiod 12 vrvmi ringa. (Zulujski pogla-aL ki ga naj bi upodobil, je znameni-a zgodovinska osebnost: pred kakimi . opetdesetimi leti je zelo uspešno vo-11 Zuluje. Clayu naj bi bila v filmu
partnerica Pearl Jansen, slovita »črna izdaja« miss Južne Afrike, ki smo jo pred mesci predstavili v rubriki »S kamerami po svetu«)
Joe Frazier pa se vsako jutro dvigne ob petih in pred zajtrkom preteče od 5 do 8 kilometrov okrog jezera Ki-amesha. Popoldne odboksa pred ogledalom kakih 5 do 6 rund. Niti takrat, ko se skuša sprostiti in odpočiti, si ne da miru: neprestano vrti v rokah nekakšno pripravo za krepitev mišic (podobno kleščam za trenje orehov). Ženo in otroke je seveda pustil v Phila-delphiji.
Znano je, da je Joe Frazier velik ljubitelj glasbe, sodobnega beata. Sedmerica njegovega ansambla »The Kno-ckouts« ga ni zapustila: spremila ga je v tabor in mu krajšala čas z muziciranjem. Tik preden bo 8. marca stopil v ring, bo moral Frazier položiti na oltar slave veliko žrtev: obriti si bo moral brke in bradico, kajti tako zahtevajo profesionalna pravila.
In potem se bo začelo: 22.000 gledalcev okrog ringa, milijoni Američanov v posebnih kinodvoranah pred platni, na katerih jim bodo (za težke denarje, seveda!) predvajali televizijski dvoboj. Pa 94 kg Joeja Frazierja proti 95 kilogramom Cassiusa Claya Moč in grobost proti zvijačnosti in gibčnosti. Kdo bo zmagal? Tega nihče ne ve. Vemo le, kako si bosta titana delila dobiček (2,5 milijona dolarjev): vsakemu pol, ne glede na izid dvoboja. Veliko? Vsekakor, toda marsikdo bo ob njunem potu zaslužil še več, denimo menažerji. Toda to je že druga zgodba...
LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA — BLIZZARD — ALPINA — SK AKADEMIK— TEDENSKA TRIBUNA LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA — BLIZZARD — ALPINA — SK AKADEMIK — TEDENSKA TRIBUNA LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA -VMSN3a3i — VMSN3Q3i
SLONOKOŠČENA OBALA: DEŽELA, KI VE, KAJ HOČE
AVTOBUS ..NIKOLI NI PREPOZNO"
Dam roko v ogenj, da se kaj takega dane® v tej deželi ob Gvinejskem zalivu ne dogaja ved. Nasprotno. Slonokoščena obala je v desetih letih svoje neodvisnosti postala najrazvitejša država v tem delu Afrike. Nekdanja francoska kolonija, ki danes šteje nekaj več kot štiri milijone prebivalcev rasnih plemen (najpomembnejša so Baoule. Agni, Senufo. Bete, Guere), je sedaj v enem samem gospodarskem poletu. S politiko »odprtih vrat« je na sfežaj odprla duri tujemu kapitalu. Tukaj investirajo Francozi, Američani, Izraelci, Italijani. Nizozemci, Nemci. .
Najpomembnejša gospodarska panoga te dežele je kmetijstvo, od katerega živi okoli 90 odstotkov prebivalstva. V zadnjih letih pa se ie razvila tudi industrija, od prehrambene do kemijske in avtomobilske.
Dežela le tretji naivečii proizvajalec kave na svetu. Po proizvodnji kafcaa in ananasa so četrti ter šesti na svetu po proizvodnji banan. Poleg tega pa goiiio nr veli-k''h urejenih površinah še palme za palmovo olje, bombaž. kavftuikoVec in kokosove palme ter druge tropske kulture.
Narodni dohodek na prebivalca te država je približno 350 dolariv. kar je za afriške razmere zelo visoka številka (v sosed-r-m Maliju na primer je ta dohodek približno desetkrat nižji)
Zasebna iniciativa je v tej deželi lepa ln mameča beseda.
ABiniAN - MALI PARIZ
»Francozi so gotovo mislili, da bodo ec vedno ostali tu-kai « pravi nekdo izmed nas, ko gledamo odlično zeraieno pristanišče pred glavnim mestom Ab*dianom. Človeku se resnično nehote vsili nriroeriava med nekdanjimi kolonialnimi gospodaril; Angleži in Francozi, posebno še če nride iz n^kdanie angleške koloniie Oambiia v nekdanio francosko kolonjio SJrynokoS*°-no obalo. Prva ie nerazvita, od rde ti ostane v spominu poleg oriipzpih Mudi edinole lesen' trhel pomol. Druga oa ie cvetoči gospodarski čudež sredi džungle.
goveda na za uspešni gospodarski raz-voi Slonokoščene obale vsekakor niso »krivi« samo njeni nekdanii francoski gospodarji čeprav še danes od vseh tujih inve-stitoriev naiveč vlagalo vanio (gre zvečine za kapital, ki so ga Francozi potegnili iz drugih svoiih nekdnuiih kolonii) Dežela si tudi s svojimi močmi pomaga na nore.
Tam, kjer je danes abidfansko pristanišče, ki je pravzaprav ena sama velika laguna. je bila pred desetimi leti še džungla, polna kač, slonov in druge divjadi Danes se nad pristaniščem boči mesto s skorai pol milijona prebivalcev, v nasledniih letih pa se bo hkrati z vsemi urbanističnimi načrti povečal še za nadaljnjih 140.000 Maketo z bbdočim naseljem ponosno pokažejo vsakemu obiskovalcu v naivečjem hotelu »Ivoire«.
Skozi prekop, Vridi ki loči Abidjan od odprtega morja, in zbudi občudovanje s svojim finim belim peskom, iz katerega poganjajo kokosove palme, zajadramo v mirne vode abidjansike lagune Ebrie. V tem morskem zrroalu se ogleduje Abidjan, mali Pariz s širokimi avenijami, z najele-gantnejšimi trgovinami, nebotičniki, lepotnimi saloni, hoteli, kavarnami. .. Edinole palme in neznosna vlaga opominjajo prišleca da- je v Afriki. In . seveda črna barva kože prebivalcev.
Da sem v Afriki, me opomni tudi precejšnje število ljudi, ki prosjači po ulicah. Kako vendar...	*
»To niso naši,« mi pojasni domačin. »Mi ne prosimo. To so Senegalci, Nigerijci. Ti so poleg tega tudi poulični prodajalci. Zvečer tudi ni ramo hoditi po bolj osamljenih ulicah mesta. Pred dnevi so tuji brezdelneži napadli nekega mornarja in ga do golega oropali.«
Taka opozorila človek pogosto sliši v Afriki. Ne hodi sem, ne hodi tja, tu je nevarno, tam si nezaželen ... Konec koncev bi lahko sestavil srednje debel priročnik zlatih pravil, začenši s tem, da sd po vsakem rokovanju z domačinom umij roke (tako je svetoval tudi znani pokojni dr. Albert Schvveitaer), da ne pij nedestilirane vode, da skrbno operi vsak sadež, da ne jej zelene solate, da vsak teden jemlji tablete proti malariji — in da zvečer ne hodi sam po ulicah. Kdor se natanko drži vseh teh in drugih »pravil«, bolje da ne hodi v Afriko. Konec kancev:	kakšna pa je naša ,
»evropska« voda, kakšna naša higiena; naš kriminal, je ta kaj boljši od afriškega? Res je, da je celo v tako razviti deželi, kot je Slonokoščena obala, še precej gobavcev — nadaleč od Abidjana imajo za njih poseben sanatorij, kjer ti bolniki živijo svoje življenje, plešejo in pojejo — in se svobodno
Zgodba, čeprav stara že dvajset let, se od časa do časa še vedno sliši za kavarniško mizo v Abidjanu, glavnem mestu Slonokoščene obale. Takole gre: Ko je bila Slonokoščena obala še francoska kolonija, je bil znani črnski odvetnik Victor Biaka - Boda izvoljen in poslan za senatorja v Pariz. Ko se je malo pozneje vrnil med volivce v svoji afriški domovini, je nekega dne skrivnostno izginil. Čez nekaj časa je uradna komisija, ki je raziskovala, kam je izginil, izjavila, da so ga pojedli kanibali. Komentar: na svetu je veliko poslancev in senatorjev, ki na dolgo in široko žrejo svoje volivce. Nedvomno pa se je prvič v zgodovini volitev zgodilo - narobe.
sprehajajo po mestu. Ni pa nujno, da se moraš rokovati prav z njimi, saj nisi državnik.
NA PLANTAŽAH
Tehnični svetnik v ministrstvu za informacije Francoz De Rajnnaud je zavrtel telefon in se v nekaj minutah dogovoril z odgovornimi v ministrstvu za kmetijstvo, da nas popeljejo na plantaže ananasa, banan in palm.
m
Mimogrede: geslo današnje Slonokoščene obale — kot sploh vseh osvobojenih afriških držav — je, da naj bo na vodilnih mestih čimveč Afričanov, belci pa naj bodo samo tehnični svetovalci.
Na plantaži ananasov nas sprejme direktor Tussaut, Francoz, ki se že dvajset let ukvarja s tem sladkim sadežem.
»Imamo 17 ha nasadov. Na hektar pridelamo 55 do 80 ton ananasov. Ti zahtevajo izredno nego in pravilno ravnanje. Poleg mene delajo tukaj še trije agronomi in kemik — fiziolog .. .«
»Frapcozi?«
»Da, začasno Francozi. Sicer pa imamo 120 delavcev, ki oskrbujejo vsak sadež posebej.«
»Njihov zaslužek?«
»Minimalni zaslužek je 200 GFA frankov (približno 11 Ndin na dan), nekateri pa zaslužijo tudi 25 — 30.000 CFA frankov mesečno (okoli 100 dolarjev).«
Ogledujemo si nasade, direktor nas v svojem peugeotu vozi med njimi. Temnopolti delavci se sklanjajo med temi pritli-kavami nasadi (nekoč Sem bil mislil, da raste ananasov sadež na palmah), pravzaprav vidim samo njihova rdeča, siva, bela pokrivala, ki se dvigajo nad čopastimi nasadi, od katerih dd vsaka sadika samo po en sadež. Telesa so sklonjena globoko k zemlji in prsti delavcev tlačijo vanjo umetna gnojila — okoli vsake rastline posebej. In kdo bi mogel prešteti vse ananasovce na tej plantaži! In kdo bi lahko preštel vse sadeže, ki so že odromali v izvoz ali pa v bližnjo tovarno, kjer (po 8 CFA frankov za kilogram) v glavnem Nemci ananas najprej pedantno razrežejo z modernimi stroji, ga konzervirajo in pošiljajo na evropska tržišča.
Ob robu plantaže stoji stavba, v kateri je raziskovalna postaja zasebni francoski inštitut, ki raziskuje bolezni ananasa in obenem išče nove formule za lepše, debelejše ananase. Tu, v posebnem zasteklenem prostoru rastejo ananasi iz epruvet. Pravi pravcati umetni, a vendar sočni ananasi. Seveda so neprimerno dražji od tistih, ki rastejo med hrbti črnih domačinov.
Tisti dan smo si ogledali še vrsto drugih plantaž — bil je pravi plantažni maraton — ki so, podobno kot omenjena plantaža ananasa, finačna simbioza državnega in zasebnega kapitala.
Plantaža banan vrste »popo« v pokrajini Nieky: 1200 ha bananovcev (Slonokoščena obala ima skupno 6000 ha nasadov banan) s 40.000 tonami banan, ki jih v bližnji »banana postaji« takoj, sortirajo, spravijo v kartone in jih z ladjami pošiljajo v mars-seilsko pristanišče. Od tam pa naprej ...
Plantaža kavčuikovcev, dreves, presajenih iz Vietnama, Brazilije. In spet Francozi, ki razlagajo, dokazujejo: »Imamo petnajst vrst, kavčukovcev, sicer jih je v svetu 150 vrst. Iamamo poseben inštitut za raziskavo kavčuka v Afriki z dvema oddelkoma — agronomskim in tehnološkim . . .«
Plantaže s palmami za predelavo v olje: povzpnemo se na razgledni stolp (direktor plantaže se pošali in reče: »Nikar ne mislite, da ste v A/uschwiftzu«, kajti stolp zares spominja na stražni stolp v taborišču) in pred nami se razgrne morje zelenih palm — poldrugi milijon palm na 10.000 ha. Med njimi se stiska šest vasi in 600 km poti. Vsaka vas ima svojo osnovno šolo. V eni izmed njih je tudi bolnišnica s 40 posteljami.
»Težave imamo edinole s sloni,« pravi direktor. »Uničijo nam cele površine nasadov.«
In ko smo že ravno pri slonih ...
NAJVEČJI LOVEC ZAHODNE AFRIKE
Do sedaj je ta znani afrikanist (pisec petih knjig o Afriki) lastnoročno ustrelil pet slonov.
»In nikar ne mislite, da je to lahko. Slonu se je treba približati na zelo majhno razdaljo in šele potem lahko streljaš. Seveda je treba imeti za to dobro oko, pa tudi hlače se ti ne smejo tresti,« pripoveduje ambasador in pokaže prstan, ki j® ovit s črno slonovo dlako — priznanje, ki ga dobijo največji lovci.
Lov na slane je ena izmed najbolj srhljivih stvari na svetu. Tudi za Afričan« same je najpomembnejši dogodek, ko se podajo na lov za to premično goro mesa. Razkosanje ubitega slona pa je sploh en | sam velik obred. Ambasador Pečar se spo-min j a pobožne želje nekega Afričana, ki j« doštudiral na Sorbonni — a jo hotel pojesti slonov spolni organ, češ da mu bo to dalo novih moči.
Tudi veliki raziskovalec Afrike Livingstone opisuje razkosanje slona kot obred:
»Ljudje stoje okoli živali, medtem ko vodja pogona pojasnjuje, da po starodavnem običaju pripadata glava in desna zadnja noga tistemu, ki je ubil slona, ozirom« mu zadal prvo resno rano. Leva zadnja noga je last tistega, ki je živali zadal drugo j rano, ali pa tistemu, ki se je živali prvi dotaknil, ko je padla. Vodja pogona ima pravico do mesa okoli oči. Drugi okusni deli pripadajo vodjem manjših skupin pogona-Po tem dolgem nagovoru črnci niso mogli več premagati svojih nagonov. Z divjimi klici so se spravili na slona in ga z dolgimi kopji začeli kosati... Nekateri izmed njih so skočili v razkosano maso mesa in krvi, se valjali v njej ter se mazali z debelimi sloji masti... Tone mesa so bile razkosane v neverjetno kratkem času in naložene v posebne sloje.«
»Prednjo nogo,« piše dalje Livingstone,« smo skuhali po običaju domorodcev. V zemlji smo izkopali veliko luknjo in V njej zakurili ogenj. Ko je bil luknja popolnoma razžarjena, smo dali vanjo nogo i° jo zatrpali z vročim pepelom in prstjo. Nad vsem tem smo zakurili še en ogenj, ki j« gorel vso noč. Naslednji dan smo imeli z® zajtrk izvrstno okusno skuhano slonovo no; go. Meso je belkasto in malce sladko Tudi slonov rilec in jezik sta dobra, medtem 8« je vse drugo meso žilavo in nenavadnega okusa.«
Seveda pa je treba k temu dodati naslednje: črnci so ubijali slone zaradi mesa in masti, belci pa zaradi dragocene s'®-nove kosti.
MED CASINOM IN TRŽNICO
Kljub temu, da je Abidjan sodobno mf sto, je v njem še vedno polno nasprotij med starim in novim.
Ko se iz središča mesta popeljemo če* elegantni most, ki nosi ime po predsedniku republike Felixu Houphouetu — Boigny-ju, smo znenada spet v pravi Afriki. To 3® Treichville, najbolj naseljena četrta mest® in tudi najživahnejša. To je tudi največj® tržnica na prostem v Abidjanu.
Vse barve, ki se zgrinjajo na tem Pr°j štoru, je nemogoče našteti in opisati, kal šele vse izdelke. Tu lahko kupiš za nek®l drobiža topel riž, zavit v palmovo listje, limonado, v kateri plavajo veliki kosi led11 in muhe, kokosove orehe, maske, na ton« blaga z lepimi afriškimi vzorci (proizvaj® pa ga nizozemska tovarna Univax, ki stoj1 malo iz mesta), keramiko.. Tržnica je ^ sam velik grozd ljudi, ki se počasi pon11’ kajo od stojnice do stojnice. In nikar se n® začudi, če te kdo pocuka za rokav. To J skoraj vedno kakšen malček, ki čepi mamihem hrbtu in se ti s črnimi očmi “ belimi zobmi nagajivo smeji.
Tri deklice, ki imajo svoje prediva®*® črne lase umetelno spletene v kitke, ki i štrle los glave, kot da bi bile poškrobljene’ plešejo na melodijo, ki si jo same ubiraj®" Mati z otrokom na hrbtu si je se-zu' opanek in z njim udriha po frkolimiu, ki •> je hotel nekaj ukrasti iz cule.
Potem se pripelje smešno majhen
bus, ves zeleno poslikan. Na njem pi^® * rumenimi črkami:	»Nikoli	ni	prepozn0-
Iz njega se vsuje nova množica, črna
žica ljudi.
Črna je barva dneva v Treichvillu in la je barva noči v casimu hotela Ivoire.
ZGORAJ: prestolnica Abidjan, košček »malega Pariza«; SPODAJ: tržnica v Treichvillu — dojenčka priv nič ne moti, če njegova mati prodaja arašide
Po splošni sodbi je največj i lovec zahodne Afrike naš ambasador dr. Zdravko Pečar, ki ima svoj sedež v Bamaku (Mali), a je tudi akreditiran v Slonokoščeni obali in Zgornji Volti.
mo vratarja pri vhodu v igralnico ln benci v recepciji so črnci — igralci pa belci. No da, tudi krupjeji so črnci. j Naslednji dan si v miru ogledam ^ m v Adjamčju, ki ima 20 tisoč eksponatov sodi med najbogatejše v tropski Afrl . Poleg mask, orožja, glasbil mi v spon»._„
rit«
ostane pregovor: Ne misli, da imajo --j solze v očeh. To je samo voda, v k«* plavajo.	•
MITJA
k
ii
POSEBEJ ZA TT IZ LONDONA
Toda to so obrobne praske. Zensko osvobodilno gibanje v ZDA, v Britaniji in drugod- po zahodu je ugriznilo v resnične probleme in tegobe, ki tarejo žensko, zato ker JE žensika.
ZDA veljajo za deželo, kjer vladajo ženske. Kako vladamo? — se sprašujejo članice osvobodilnega gibanja »Women's Iib«, če poprečna ženska plača v Ameriki znaša 60 odstotkov moške za podobno ali isto delo, če ženske v tovarnah trpijo diskriminacijo, in to predvsem po zaslugi sindikatov, če je samo 9 odstotkov svobodnih poklicev, samo 7 odstotkov zdravnikov in samo 3 odstotke odvetnikov žensk? In medtem ko so v ameriških osnovnih šolah v glavnem učiteljice (90 odstotkov), je v taistih osnovnih šolah 80 odstotkov moških ravnateljev.
Toda žensko gibanje se ni ustavilo niti pri teh »krivicah«. »Spremeniti je treba tradicionalne poglede na zakon, ki so jih zacementirali cerkev, država in naša vzgoja.«
Gospa Heide je srečno poročena, dostojanstvena in sivolasa žena predsednika ko-ledža v Pittsburghu. Vendar govori z odločnostjo in prepričevanjem revolucionarne članice ženskega osvobodilnega gibanja:
»Zdaj določa seks našo družbeno vlogo. Iz tega sledi, da moški postane hranitelj in poglavar družine, ženska pa rednica otrok. Kot plačilo za svoje seksualne storitve, gospodinjstvo in skrb za otroke prejema ekonomsko podporo. V nekaterih primerih je tp legalizirana prostitucija. In resnici na ljubo je prostitucija bolj poštena ureditev kot marsikateri zakon.«
Tako v Ameriki kot Britaniji so članice ženskega gibanja ustanovile številna društva, krožke in skupine, ki postajajo čedalje vplivnejše. Njihov glas je čedalje bolj slišati na stolpcih časopisov, v radiu in na televiziji, a tudi . na ulici. Odločno nastopajo tudi pred sodišči, ko izpodbijajo razne zakone, ki so krivični do žensk, ali samovoljo raznih upravnih odborov v podjetjih.
1RETI ANGLEŠKIH FEMINISTK: zgoraj levo Betty Friedan, avtorica svetega pisma Sri- nistl{ »The Feminlnc Mystique«; zgoraj desno ženska stavka na Floridi, spodaj pa <0r z newyorške ulice na sloviti dan, ko so ženske štrajkale po vsej državi
SENCA EMMELINE PANKHURSTOVE
Sodnik Rees najbrž dobro ve, kaj to pomeni. Pred dobrimi šestdesetimi leti so se prav skozi policijsko postajo in sodišče v Bow Streetu vrstile sufražetke, ki se niso borile samo tako, da so se z lisicami priklepale na železno ograjo Buckinghatnske palače. Celo v tistih časih, ko so bile razredne razlike tako globoke, sta se najbolj znana sufražetka in patricijka, Emmeline Panikhurst in plebejska mlinarjeva hči An-nie Kenny znašli skupaj pred sodiščem in skupaj Sit v ječo, ker nista hoteli plačati kazni.
Dobrih deset let pozneje so Britanke dobile volilno pravico, dosti več pa ne.
Ali se ponavljajo časi Pankhurstove? Nekateri mislijo, da se je začela prava svetovna revolucija žensk, ki zahtevajo enakopravnost. Toda to pot se ženske ne bodo zadovoljevale s kako drobtinico ali volilno pravico, temveč zahtevajo globoke družbene spremembe, ker so prepričane, da je današnja družba urejena in ustvarjena po moški podobi.
Tri mlade obtoženke pred sodnikom Reesom se same zagovarjajo in zato lahko zaslišujejo in križno zaslišujejo policista in Višje policijske uradnike. Lani novembra so na razne načine — med drugim z metanjem moke in paradižnikov — protestirale proti razkazovanju »ženskega mesa« pred »slinastimi in bedastimi starci«, ki ne vedo, »kaj je lepa ženska, če bi jim jo nago servirali na pladnju« — skratka, protestirale so proti izboru MISS SVETA. In proti »zvodnikom«, ki so tekmovanje organizirali.
ZAČELO SE JE V AMERIKI
V zadnjem desetletju — pravijo — so v ZDA doživeli dve revoluciji. Prva je bila črnska, druga pa je bila odpor proti vojni v Vietnamu. Sociologi govorijo zdaj o tretji revoluciji, ki utegne postati globlja, trajnejša in doslednejša od obeh: to je žensko osvobodilno gibanje.
Od začetka je želo precej posmeha in ga tudi še žanje. »Osvobodite žensko telo trpljenja in neenakosti!« zveni morda nekaterim moškim smešno, toda tista ameriška demonstrantka, ki je držala v roki ta transparent, se ni šalila. Prav tako se ni šalila tista angleška bralka, ki se pritožuje, zakaj imajo časopisi ločene oglase: »Službo dobijo« in' »Službo dobijo ženske«. Pod zadnjim naslovom oglašajo časopisi mesta za tajnice in kvečjemu še za kake kuharice in vzgojiteljice. Bralka je tudi razjarjena, ker dandanes že prav vsakdo — najsi bo izdelovalec krogličnih ležajev ali ched-darskega sira — prodaja svoje izdelke z ženskim telesom. »Zakaj za vraga,« se sprašuje bralka, »se urednik (znane revije) sam ne pojavi na naslovni strani nag, da bi dvignil naklado svoji cenjeni publikaciji?« (Najbrž bi naklada padla.)
»ZAPOSTAVLJENA
VEČINA«
Zenske v Britaniji so zapostavljena večina — trdijo članice britanskega gibanja »Women’s Lib.«. V Britaniji je dva milijona več žensk kot moških, a kljub temu prejemajo ženske dosti nižjo plačo za isto ali podobno delo kot moški, praktično ne morejo postati pilot;, tiskarji, rudarji, šoferji avtobusov, anglikanski ali rimskokatoliški duhovniki, strojevodje, postajni načelniki, in tako dalje.
V zadnjih dneh je britanski tisk dosti pisal o pilotki gospe Muriel Bailey, ki ima za sabo že štiri tisoč ur letenja (prevažala je turiste pri družbi Skyways —na splošno zadovoljstvo), a je britanska letalska družba British European Airways ni hotela vzeti v službo, češ da »ni politika BEA zaposlovati ženske kot pilote«.
Zdravilo za taka stališča so sodišča in parlament, ki sprejema zakone. In prav te dni bo poslanka Joyce Butler skupaj z nekaterimi drugim; poslanci »zasebno« predlagala osnutek zakorta, ki bo predvsem naperjen proti diskriminaciji proti ženskam v javnem življenju.
In resnično je še v britanski zakonodaji dovolj paragrafov, ki poglabljajo žensko neenakost do moškega ali moža. Članice ženskega osvobodilnega gibanja se ne borijo samo proti pozitivni zakonodaji, ampak tudi proti nečemu drugemu, kar je teže izkoreniniti: proti zastareli vzgoji, proti »specializaciji« že v osnovni šoli, kjer se deklice učijo kvečjemu kuhati in kvačkati, fantje pa vse ostale koristne poklice in opravila. Skratka, za gibanje, ki naj bi osvobodilo žensko, je nepojmljivo, da mora biti vsaka ženska vesela in srečna, da doma premeiava lonce in pere plenice, medtem ko se moški lahko uveljavlja tam, kjer se hoče. Z izgovorom seveda, da se on ne misli ukvarjati s takimi rečmi, kakor je gospodinjstvo. Otroke roditi ni isto — pravijo članice gibanja kakor, biti stoodstotno odgovoren tud: za njihovo rejo in vzgojo.
»tVomams Lib« je deležno precejšnjega posmeha, toda »nasprotniki« so tudi nekoliko prestrašeni, zakaj gibanje se širi kakor plima. Močno je prav zato, ker ni gibanje v pravem pomenu besede, ampak »duševno razpoloženje«.
Ali se res vračajo časi Pankhurstove in drugih sufražetk? Ce se vračajo, se vračajo tako, kakor si vrle pionirke ženskih pravic ne bi mogle nikoli misliti. Vračajo se med grmenjem reakcijskih letal in drdranjem računalnikov, ko se ženske ne borijo več za volilno pravico in tudi ne samo za pilulo (naj jo naredijo tudi za moške!), ampak se borijo — kakor mislijo — za resnično enakopravnost. Torej za tisto, za kar so se borile pred dobrimi šestdesetimi leti. Ali jo bodo to pot dosegle?
BOŽIDAR PAHOR
LONDON, februarja — »Ali ste poročeni in kaj si mislite o ženskem osvobodilnem gibanju?«
»Ni vam treba odgovoriti,« se vmeša sodnik za prekrške v dvorani v Bow Streetu v Londonu, ko je mlada obtoženka zastavila vprašanje mlademu policistu.
»Zakaj mu ni treba odgovoriti?« vpraša obtoženka.
»Ker je vprašanje nepomembno.«
»Ni nepomembno,« vztraja obtoženka.
»Ne morete se prepirati z menoj, ma-dam. Sprejeti morate mojo razlago,« pravi sodnik za prekrške Rees.
»Rada bi vprašala, zakaj je vprašanje nepomembno.«
»Nepomembno je zato, ker se ne nanaša na zadevo, o kateri razpravlja godišče. Ravnati se morate po pravilih sodišča.«
»Ravnala bi se po pravilih sodišča, če bi čutila, da sodišče ne ukrepa na škodo žensk.«
Toda včasih sodnik le dovoli, da obvelja »nepomembno« vprašanje, V enem izmed takih primerov se je mlad policist zamislil in iskreno odgovoril obtoženki:	»Osebno
mislim, da imajo ženske iste pravice kot moški. Zato ni treba, da bi demonstrirale in se borile za tisto, kar že imajo.«
(Menda je prav ta mladi policist lani 20. novembra s svojo čelado, v kateri je tičala njegova glava, zaustavil velik in zrel paradižnik, ki ga je zalučala obtoženka iz protesta proti »živinskemu sejmu« oziroma izboru Miss sveta v Londonu.)
Mlada obtoženka se dela, kakor da ni dobro slišala besed mladega »boblja«, in prosi sodnika, naj mu ukaže ponoviti izjavo.
»Ne dovolim,« eksplodira sicer potrpežljivi sodnik Rees, »da bi se to sodišče spremenilo v tribuno ženskega osvobodilnega gibanja. Čeprav ne vem, kaj to pravzaprav pomeni,« doda nekam hlastno.
DRUGI DOM NAD OBLAKI
Odkar ga poznam, ga navdušuje samo ena stvar. Letalstvo. Letala, takšna in drugačna. Tudi njegova Sinova nista nič boljša kot oče — med igračami imata pravcato »eskadriljo« letal. Naj kar takoj povem, da teče beseda o enaintridesetletnem Francu Jeklerju, pilotu ljubljanske trenožne eskadrilje. Doma je sicer z Jesenic, a ga med »sezono« večkrat lahko vidimo na starem ljubljanskem letališžču. Takole pravi:
»V Ljubljano hodim letet že peto leto, vendar vse kaže, da me letos v letalu verjetno ne bodo več videli ...«
»Kako pa to?«
»... Ja, lani zaradi nekaterih drugih obveznosti pa tudi zaradi bolezni nisem mogel zbrati dovolj ur obveznega naleta, in me bodo zaradi tega gotovo črtali s spiska.«
»Pa če te ne bodo?«
»Potem me boste spet videli na letališču!«
»Kaj te je pravzaprav tako navdušilo, da siliš pod nebo?«
»Letalstvo me je vedno mikalo. Moj bratranec Jože je nekoč domov prinesel cel kup letalske literature. Ko pa mi je še dejal, da se je vpisal v aero-klub, nisem več dosti pomišljal. Prijavil sem se. Po nekaj tečajih v Lescah in v zveznem letalskem centru v Vršcu sem opravil izpit za jadralnega pilota.«
»Kdaj si motorni pilot?«
»Ja, potem ko sem imel že dovoljenje za jadralnega, sem kajpak hotel postati tudi motorni. Tečaja in izpitov pa nisem mogel takrat narediti, ker so me poklicali v vojsko. Tu pa sem sc nato prijavil v letalsko šolo — v Zadru, naredil izpit, no, danes pa sem to, kar sem si takrat pred desetimi leti tako želel postati.«
»Kaj pa so doma rekli, ko so zvedeli, da hočeš postati pilot?«
»Mami ni bilo nič kaj všeč. Povsem razumljivo, bala se je zame. Večkrat sem kar brez njene vednosti šel v Lesce. Kaj je hotela, morala se je sčasoma sprijazniti.«
»Pa zdaj, žena, otroci, kaj pravijo ti?«
»Tudi ženo skrbi. Venomer mi pravi, naj že neham, da se mi bo nekega dne gotovo kaj primerilo. Z otroki pa veš, kako je. Vsak avion, ki preleti našo hišo, ju na vdušuje. Sin Bogdan misli, da vsakega vozim jaz, čeprav sem tistikrat v službi.«
»Ce bosta sinova hotela postati pilota, jima boš dovolil?«
»Ne!«
»Kaj pa če bosta naredila tako, kot si ti?«
»Potem pa ne' vidim rešitve.«
»Kaj občuti pilot, ko je nekaj sto metrov nad zemljo?«
»Leteti je en sam velik užitek. Še posebno je lepo, kadar letiš nad oblaki, se koplješ v soncu in veš, da spodaj pod oblaki ni nič kaj prijazno. Na primer, da lije kot iz škafa.«
»Si bil že kdaj v nevarnosti?«
»Ja, nekoč z jadralnim letalom. Zgubil sem se, zmanjkovalo pa mi je tudi na višini. Komaj sem sc izvlekel.«
»Najlepši let?«
»Vsakokrat, ko sem letel nad Triglavom in njegovo okolico.«
VASO GASAR
Pravzaprav je neprijetno začeti: zato, ker' je bilo okoli »Maškarade« že desetkrat preveč hrupa, pa še zato, ker film takšne pozornosti ne zasluži. Film namreč še zdaleč ni vreden prispevek k slovenski filmski ustvarjalnosti ali celo umetnina, za katero bi se bilo konec koncev vredno tolči in o njeni usodi na debelo polemizirati. Zato je vse skupaj le beden odsev neke bedne mentalitete, mnogo hrupa za nič. Toda bili smo med prvimi, ki smo na straneh Tedenske tribune o filmu na dolgo spregovorili ter zastavili nekaj vprašanj, na katera tedaj nismo vedeli odgovora.
V prvi vrsti je bilo to vprašanje: »Kakšen sploh je film v resnici?« Razen najožjih ustvarjalcev in petih članov cenzurne komisije ga namreč v tistih časih ni videl še živ krst, tudi nihče od »pišočih« ne.
•
Potem je Republiški sekretariat za kulturo in prosveto nekega petka opoldne organiziral v mali dvorani ljubljanskega kina Union zaprto projekcijo originalne, odklonjene črno bele verzije filma. Na projekcijo so povabili med drugimi tudi najvidnejše slovenske psihologe, pravnike, seksologe, pedagoge, politike, politologe in tako naprej. Skratka:	40 »izbrancev« slovenskega
ljudstva, ki so se povabilu, se ve, radostno in polnoštevilno odzvali.
Zbrali smo se torej v mali dvorani Uniona in prizor, ki mi bo od vseh ostal najbolj in najdlje v spominu, sta bila dva para budnih oči mož postave, dve modri miličniški uniformi, ki sta pred dvorano kritično uro in pol varovala slovenski narod pred kakršnim koli še bolj množičnim pohujšanjem.
•
Film se začne z bombastičnimi prizori prvih poletov človeka v vesolje. Prispodoba nove ljubezni v novem vesoljskem času?
Glava: secesijske črke, za njimi pa v kinu fant otipava dekle in ji sega pod pulover Njun sosed modro pravi: »Make love, not war!«
In že smo v dvorani Tivoli, sredi košarkaške tekme. Dvorana se dere: »Luka; Luka!« To je ON in od daleč je nekoliko podoben Bassinu. Iz prve vrste ga opazuje ONA. Zelo pomenljivo in zelo pohotno. Sleče se na tekmi še ne.
Potem ONA in njen mož kosita. Spoznamo, da je poročena. Poleg tega spoznamo še, da je bogata in naveličana in da se ne zna oblačiti.
Potem pride večer in na vrtu se dobi z Luko in izkaže se, da sta ljubimca. Zlezeta v bazen in se slečeta in on leže nanjo in Ditka in Benč iz zvočnika družno zastokata: »moje ustnice in tvoje ustnice in moje naročje se razpre« in podobno.. Najprej smo prepričani, da navijajo slavno Jane Birkin and co. Šele pozneje se spomnimo, da je glasbo vendarle napisal Adamič.
In se torej ON in ONA v bazenu strastno ljubita, ampak prav nič bolj strasl no, kot se je prav v tistem času v KOMUNI ljubila Anna Moffo in še mnogo dam in gospodov na naših platnih. pred njo in za njo.
Potem se še naprej nadvse vroče ljubita, še zlasti na obalah morja.
Potem se ON prelevi v inštruktorja matematike NJENEMU sinu Drejcu,
mož Gantar pa ugotovi, koliko je ura. Skuha peklenski plan: »Zabavo bomo priredili, Luka, v čast sinu, ki je z vašo pomočjo izdelal! Povabite svoje mlade prijatelje in svoje dekle! Saj imate menda v teh letih dekle?« pravi Miha Baloh in to je najbolj pomembno izgovorjen stavek v njegovi igralski karieri.
Potem pride najbolj zloglasni in najbolj fotografirani — takole petminutni — prizor »nage hippy party«: s sterilno, prav nič izzivajočo, zgolj smešno in naveličano polnagoto in nagoto, ki izzveni bolj kot protiigra, kot negativni pol nekega čustvovanja, katerega pozitivni pol je ljubezen, NJENA in NJEGOVA ljubezen, ob morju!
Toda ta LJUBEZEN se izteka Na zabavo je prišla Petra, dekle, ki lovi Luko in Luka jo poljubi in pleše z njo, ONA pa to vidi in ponori od ljubosumja. Možu prizna, da ljubi Luko, mož pa pravi: »Pa menda ne misliš, da si le njegova?« in jo prav nemarno pogoni V tem vstopi Luka in tisti hip VELIKA LJUBEZEN dokončno umre.
Potem je v filmu še za ščepec kriminalke, kajti NJEN mož se je tisto noč pijan po nesreči uibil, ONA pa pravi NJEMU, da ga je on med prerivanjem, in ga z grožnjo, da bo vse povedala policiji, ga hoče na silo obdržati pri sebi Oh, kako se mu ONA pri tem zastudi! Kje so že časi ob morju'
Potem le odide, sin Dreic. ki ga potihoma nečedno ljubi pa ga pri odhodu obstreli. Od ljubosumja in prevarane ljubezni.
Pri tem se izkaže, da ON seveda ni ubil NJENEGA moža in da ie bila le nesreča Vrne se k Petri, toda igra se ne ponovi: Ko mu Petra po aktu v postelji pove: »Ljubim te. liubim te!« v daljavi zašeleste valovi TISTEGA MORJA. Luka se obrne k njej in pravi: »Prav imaš. liubezen. jaz tudi TEBE NE!«
Potem piše: KONEC FILMA Kar menda pomeni, da kljub vesolju in raketam ostaja l jubezen 1971 c Boštjan Hladnik: »To je sodoben ljubezenski film in nič drugega!«) večna in enkratna in neponovljiva in. ni je mogoče vrniti in z ničeiper nadomestiti Tisti nagci hippvii pa so pri tem bolj protiigra »tapravi«, veliki ljubezni.
Za kai vse so že proglasili ubogo »Maškarado«! Celo to so že napisali, da ie to v bistvu ... »blagovna menjava. ki ie osnovna matrica filma in katere člene je mogoče brez škode nadomeščati ...« in še mnogo drugega. Drav tako učenega! Roštinn nri tem seveda debelo gleda in nič ne razume kajti » ... jaz sem želel ustvariti le sodoben ljubezenski film' . .«
Kaj je v filmu tako pregrešnega? Predvsem vidimo veliko ljubezen, in mnogo ženskih bradavičk in nekaj kocin fte so najbrž prelile mero potrplie-nia. čez rob), in golih ritk in dva približna in od daleč nakazana spolna akta in poliub dveh lezbiik in onaniio. ki ,je ni (kait.i še preden se zadeva sploh začne, zakruli oanagai in prizora ie konec!). In to bi bilo vse Ducat »dvomljivih« prizorov, skratka, od katerih smo vsakega posebej že vsaj enkrat videli, v »Maškaradi« pa so nam iih servirali zgoli leoo na kunu. Resnično: niti enega samega, samcatega prizora
ni v vsem filmu, ki bi bil originalu1 šokanten!
In kar zadeva otroško vlogo, hujši kamen spotike: v Bergmanove11 »Molku« smo videli po našem mnen! precej bolj »spotakljivo« otroško vl go, pa kajpada nikomur še ni misel 11 prišlo, da bi film prepovedal.
•
%
Ne, »Maškarada« res ni primer?* za mladino! To pošteno priznamo, h tem pa brž pripominjamo, da ni pr* nič manj primerna za mladino, kot J ducate filmov, ki jih mladina hodi to in dan povsem nemoteno gledat.
•
Potem, ko je cenzurna komisija b1” prvič odklonila, so ga na VIBI skušali za 93 metrov, šlo je seveda * slavno »oblačenje angelčkov«. Iz fiWl so izrezali najprej onaniranje, ki ga J1 potem izredno grozen »fukološki s* vek«, kot mu pravijo na VIBI (o, K" vse govore junaki v drugih jugoslov^ skih filmih, mi pa se smejemo!). ^ oba približna akta, od katerih so osWj le še strastni izrazi na obrazih pr'z; detih, iz filma so leteli vsi prizori. ^ imajo karkoli opraviti s homoseksi'3 nostjo fantiča.
Tako »obdelana« Maškarada je š|f drugič pred cenzurno komisijo
Toda cenzurna komisija, ki je t>*J! v prvi odločitvi najbrž malce preP tentna (med drugim je prepovedo' film tudi za izvoz, kar, pravijo, sp1? ni v njeni pristojnosti), je prvič sala v sklep- «... Ustvarjalcem fijE, tudi ne moremo priporočiti, da hi filma deloma izločili nekatere priz°'; in dialoge, kajti mnenja smo. da bila s tem zgradba filma popolno? porušena...«	,
Z drugo besedo je tp pomenilo: m ma smisla rezati, filma v nobenem P meru ne bomo dovolili!
In ga seveda res niso. Sklep o d C gi, ponovni prepovedi »Maškarade«, objavilo DELO f>. februarja letos.
•
Toda že v prvem članku smo nili problem denarja: če film ne bo J volien za predvajanje. bo prod"«' , VIBA film pri tem finančno prona?
•
PC
Na VIBI so šli na vse ali nič , , novno so rezali film Zdai ga mah1 j, že 150 metrov Ogledali smo si z njo. tretjo verzijo
Priznati moramo, da se nam zd<P ko gledamo tega ubogega pohabi ga limonadastega tretjega otročička. \ zdeva prva verziia	naravnost	za"rj,;
va milerievsko bohotna filmska ia' Škoda ie le škarii? Ali res n' , da bi vsak malo popustil in bi. rec'l1np vrteli neokrnieno »MaSkaradn« le j devetih zvečer ko mladina tako n” vstona v kino’
Toda kar ie je. Direktor VfBE jj! ma Dušan Povh- »Zdaj bomo re^ dokler ne uspemo!	Zdai nam	ne	^
več za film kot tak. ampak se h1'1.,,:; mo v prvi vrsti izogniti finančne' , polomu oodietja!«
I
•
Republiškemu sekretarju za kulflL in prosveto FRANČKU BOHANCU. *r mor je VIBA naslovila pritožbo drugi sklep cenzurne	komisije,	pri
res ne bo lahko Po	eni strani	je	'	#
zurna komisija »njegovo« telo. po %ij gi strani pa je najnovejša »Maškar®^ resnično že tako nešokantna in ne^r blematična, da bi njena dokončna p. poved pomenila najbolj nenavao^ smešen absurd Film je zdaj resda j ceni limonada. Toda iz zanič. limonad je sestavljenih vsaj 90 kov ljubljanskega, oziroma slovens? filmskega sporeda. Počemu za slo sko. »Maškarado« drugo merilo? m to, ker se za spremembo slečejo venske punce?
clf
Prepustimo odločitev času. Za =^3: pa še enkrat: da ne bo nesporaz?
Ne branimo »Maškarade« pred ro! Res nam ni tako prirasla
v?
da bi jo vzeli za svojo! če se Pr’ $ z že tolčemo za kaj, ali zoper kaj sL)1/f čemo zgolj zoper hipokrizijo. 7.erit , dvojno moralo in zoper peyt,onsko flor.janščino. Vsega tega pa je	'
ra okoli »Maškarade« že tako pom nam gre na jok.
BERNARDA RAK0
REČEM, RECES
FILM - TELEVIZIJA - ODER - ZABAVNA GLASBA - ZVEZDE IN ZVEZDNIKI - MLADI SVET
KAKŠEN DOLGČAS! KAJ KO BI Sli V INDIJO?
Z Marjanom sediva pred figo in ob mlačnem pivu lenariva na avgustovski vročini. Ubadava se s tem, kam bova šla zvečer, pa.ne najdeva nič pametnega. Spet bova šla v Disko in ob pol enajstih domov. Potem stakneva dve Nizozemki in gremo k Marjanu domov. Seveda konjak, domače žganje, »Would you like«, »oh, really don’t know«. Saj sem rekel, spet isto! »Gremo v sobo, Marjan!« Toda tudi Kaza-novom spodleti, in ob petih zjutraj sva že ostala sama. Pa nama šine v glavo dobra ideja. »Jani, greva v Indijo« ~~ »Greva!« In sva šla — že naslednjega dne — z osemdesetimi jurji (starimi! j v žepu.
Istambul, mesto tesnih ulic, seksualnih manijakov, goljufivcev in hinavcev. Nastanila sva se v umazanem hotelu na Sultan Ahmetu. Niti sanjalo se mi ni, da je Carigrad tako poln gni-i°he, ki smrdi po amerikanskih turistih. Vse vrste-folka. Nekdo prihaja z vzhoda, drugi gredo na Vzhod, tretji Se pa lažejo in kuoujejo plašče Iz °včie kože.
Tu sva že sedmi dan. Počenjava same neumnosti in zapravljava denar. Kaj sploh še • počneva tu? Kmalu zatem naju vržejo iz hotela, ker so pač PrišH premožnejši turisti. Preseliva se na teraso nekega drugega hotela. Vse Polno ljudi.
Patricka sva spoznala naslednje jutro prav na tej terasi in čez pol ure ze gremo proti Aziji.
Mala Azija, pokrajina brez življenja — pesek, skale, pusta gorovja; puščava, ki zbija moralo. Ležimo v prahu 9,h cesti blizu Ankare in sanjarimo o yoi, nekdanji portugalski koloniji, na tngu Indije, o palmah,- dolgih plažah *n kopanju v slanem morju. Toda vse Se podre, ko se zaveš, da si pravza-Prav šele v Turčiji in da imaš pred seboi še veliko kilometrov.
. Vsak dan isti prizori. Bazargandž, lransko-t,urška meja. S Patrickom smo ?e razšli. Pobrali so ga neki Ameri-^anci s kombijem. »Dober poba, tale Patrick, a ne, Marjan?«
V __... „..
Pare in sva zato začela žicati. Spala na tleh, v kleti nekega hotela v fevni četrti. Veliko mesto, da se v njem ?4	t izgubiš,	če ga ne poznaš, toda
1$;	,va sva ga	spoznala še predobro.
1	st	Petrolejska prestolnica je me-
J J vseh vrst ljudi: revnih, bogatih, Ij.^Pejcev,	Indijcev, Indonezijcev,
Judi vseh barv. Ob vsakem koraku ču-
tiš, kako te prebadajo poželjivi pogledi Irancev. Kaj ne bi, saj je v Iranu menda največji odstotek homoseksualcev na svetu. Hodijo po ulicah, se držijo za rokce in se ljubkujejo, toda kljub takim prizorom sva se imela v Teheranu zelo dobro. Poprosila sva tri, štiri ljudi na dan za nekaj denarja in imela sva dosti za hrano in spanje. Toda po enem mesecu in pol ti tudi to začne presedati; zato sva se odločila, da greva na naše veleposlaništvo.
»Dobar dan«, sva rekla.
»O, Ivica,« in se obrne proti nekomu, ki je stal za njim, »opet su dvojica došli, ak imamo neke pare.«
K
■ *ar hitro sva pobrala šila in kopita in odšla proti hotelu. Torej sva o-stala na cedilu, še naprej sva živela iz dneva v dan in upala, da se nama bo kakšen denar prikotalil pod noge. Pa ni bilo nič.
Vračala sva se iz bogatejšega dela Teherana in tu srečala Amerikanko, s katero sva se spoznala prejšnji dan ob iskanju naše ambasade. Z avtomobilom naju je zapeljala do najinega hotela in naju povabila za naslednji dan k sebi domov.
Ko sva res pripešačila do njenega stanovanja, sva se znašla v čudni bogataški druščini. Lastnik šestih nočnih lokalov, brat najine nove znanke, njena sostanovalka, njen fant in neki Anglež. ki je imel verjetno tudi dosti denarja pod palcem. Naslednji dan je bil Marjanov rojstni dan Povabili so naju v enega izmed tistih šestih lokalov, kjer sva se najedla kot nikoli na vsej tej poti. Nekaj časa sva še ostala v njihovi družbi, kmalu pa sva bogatijo poslala k vragu in odstopala v Afganistan.
Spet tista Azija, puščave, skale, prah. Herat je prvo mesto, ko prideš v Afganistan, toda od meje je oddaljen 120 kilometrov, kar vzame povprečnemu štoparju najmanj tri dni. Tri dni ležanja v puščavi. Vsak dan dva avtomobila. Kaj pomaga, če so Rusi zgradili dobro novo cesto, ko pa ni avtomobilov! Tako sva bila prisiljena potovati z drugimi transportnimi sredstvi, če sva hotela kam priti.
Glavna ulica, lesene zgradbe, kot v Teksasu. Ljudje se sprehajajo po ulicah, zvečer kot v sanjah, vidne so le silhuete, ki se lagodno premikajo, na obrazih pa jim sije radost, sreča in veselje. Nič ne dč, če so umazani in raztrgani ali če ne moreš ločiti polica-
ja od civilista. Afganistan je sama golota, nič gozdov, travnikov; povsod sama puščava.
Mestni vrvež v Kabulu spominja na eno samo veliko mravljišče. Ljudje kriči j o drug na drugega, se prepirajo in objemajo. Toda prosjačenje ne gre in ne gre. Že štiri dni nisva nič jedla. Šla sva v neki hotel, ki je rezerviran za hipije. Namestila sva se v sobo z veliko preprogo, kjer je že ležalo nekaj spalnih vreč. Nočnina dva nova dinarja. Kje dobiti denar? Odšla sva na vrt in se usedla v travo. Ko se sklonim, poči še zadnji šiv, ki je držal moje hlače skupaj. Ostanem brez hlač, umazan, popikan od stenic, bolh in še naprej sedim v travi. Premišljevala sva, kaj naj oblečem, ko sva naenkrat zaslišala; »Mrkša! Hajdmo na bazar!« Obrnila sva se in poklicala srbsko govoreči osebi. Beograjčana. Dobra fanta, dala' sta mi hlače in pulover in seveda spala sva.
Večer. Mraz se bliža, kmalu bomo morali oditi v Indijo. Zvoki flavte prihajajo skozi okno. Lepe melodije. Zopet te sanje. GOA. Saj nisva več tako daleč, samo 5000 kilometrov. Gremo spat, mora me tlači, lačen sem, stenice me tako grizejo, da začenjam noreti. »Marjan, a’ b’td pasal kos črnega kruha z zaseko?« in požrem slino. Bolje je, da ne misliš na takšne stvari-, to lakoto še ooveča: oopraskam se po velikem rdečem »fleku« in zaspim.
Zapuščava Kabul, zapuščava Afganistan, deželo dobrih veselih ljudi, in Se odpravljava v Pakistan.
Prispela sva v Lahore, ooslednie mesto nred. indijsko meio. Samo še ubogih devetdeset mili. Imela sva srečo; v taksi so naiu vzeli neki Svodi. BJižamo se indijski meh čim bližje smo, tem hitreje nama bije srce.
M „ _ _ _ „
Indije, pa še vedno najine sanje niso uresničene. Toliko kilometrov sva prešla, pa bi kmalu vse skupaj padlo v vodo. Pakistanski mejni uradniki so pričeli komplicirati in so hoteli imeti od naju neko cestno dovoljenje, za katerega midva še nikoli nisva slišala. Ko sva vsa obupana ždela na klopi ob pakistanski meji in tuhtala, kaj naj sedaj narediva, sva spoznala dva Italijana, ki ju je bila doletela ista usoda kot naju. Nekaj časa smo premišljevali, kaj naj ukrenemo in smo prišli do zaključka, da se moramo vrniti v Lahore. Toda kaj nama to pomaga, ko pa midva nisva imela niti prebite pare! Dogovorili
smo se, da jima bova midva dala najt. ne potne liste in bosta onadva to opravila v Lahoru tudi za naju.
Noč sva prespala na policijski poč staji, do katere sva prišla vsa onemogla, po tri milje dolgi cesti. Poleg *tega pa sva nosila še prtljago obeh Italijanov.
7
■■i večer sva sedela ob veliki vodni pi. pi v družbi nekaj policajev. Z enim od njih sva nameravala narediti kupčijo. Hotela sva zamenjati Marijanov pulover za dva lungija (to je velik kos blaga, ki si ga privežeš okoli pasu). Ponoči pa so Marijanu ukradli pulover, z njim vred pa je izginil tudi tisti policaj, ki nama je obljubil lungije. Preklela sva ves Pakistan in njihove policaje. Koran vsem muslimanom zapoveduje, da morajo izpolniti vse obljube, toda ti pakistanski hinavci se na to sploh ne ozirajo! Pokradli so nama še zadnjo stvar, ki je bila kaj vredna.
Ostalo nama ni skoraj nič več. S spalnima vrečama v torbah in prtljago obeh Italijanov sva se odpravila peš nazaj proti meji. V treh dneh se mi je zameril ves Pakistan.
Naslednje jutro sva dobila cestna dovoljenja, ki so nama bila potrebna za izstop iz Pakistana in po dolgih urah prerekanja in pregovarjanja, izpolnie-, vanja vseh mogočih formularjev sva le dobila pakistanski žig »LEFT PAKISTAN«.
Prišla sva v Indijo! Deželo, zaradi katere sva prepotovala toliko kilometrov. Najine sanje so se uresničile.
Ferozapur, mesto tik ob meji. Kako , fantastičen občutek, ko nisem več v tistem morečem Pakistanu. Po ulicah se sprehajajo veliki in postavni ljudje, z ogromnimi turbani. Imenujejo se Siki. To so ljudje, ki si od svojega rojstva puščajo rasti lase in si jih sproti zvijajo v čop na vrhu glave.
Sprehajava se po železniški postaji in prosjačiva. Koliko dobrih ljudi! Toda s prosjačenjem gre snet bolj slabo. Nisva uspela nabVati dosti denarja za vlak v Delhi, zato sva se povzpela na vlak brez vozovnic. Naslednje jutro smo prispeli v Delhi.
»DELHY CENTRAL STATION«. Vlak zavira, ljudje se pripravljajo na izstop. To je najin prvi korak v svet čarovnir kov, svet sanj in dobrih ljudi.'
(NADALJEVANJE PRH IODNJIC)
J. B»
KAKO SE ODPRAVIŠ Z 80 JURJI V INDIJO - KAKO POTUJEŠ BREZ HLAČ - KAKO OSTANEŠ ŽIV KLJUB STENICAM, LAKOTI, DRISKI, POLICAJEM, BERAČEM, HOMOSEKSUALCEM IN HIPIJEM - KAKO LE PRISPEŠ
TE DNI LETA 1942
'§0$£ti‘
t
BRUNEVALSKA PEŠČINA: prizorišče prvega izkrcanja v Normandiji, a ne leta 1944, kot si mislite!
PRED 100 LETI
DORSCHEVO RIBJE OLJE
Dorsch-evo ribje olje je doseglo današnje dni po srečnih skušnjah zdravnikov, kteri so se ga tudi v takih boleznih posluževali, zoper ktere najbolj hvaljena zdravila nič niso mogle opraviti, tako imenitnost, da zdaj vse po njem sega. Bolezni, zoper ktere se je to ribje olje kot zdravilo skazalo so: Bramorke, škro-feljni, pljučna jetika. Ribje olje se je skazalo zoper vsako sorto putike kot pravo, tako reči edino zdravilo, ker črno kri trebuhovega droba čisti in stori, da kri prosteje teče in se po celem životu razliva. Zoper grinte na glavi. Zoper lišaje, kteri se narede na mnogih delih života, večidel na rokah in nogah in tudi zelo srbe.
Novice, 1871
PRED 50 LETI
NEOBIČAJNA PERLUSTRACIJA TEMNIH ELEMENTOV
Ker je včeraj stal pred porotniki drzen vlomilec, kralj »podstrešnih vlomilcev«, se je v porotno dvorano med avditorij nateplo veliko število sumljivih eksistenc, ki so nepretrgoma od 9. dopoldne do 5. popoldne sledile razpravam. Po končani razpravi pa so organi policijskega kriminalnega oddelka izvedli perlustracijo občinstva na zelo originalen način. Pridržali so v dvorani okoli 30 oseb, katere so nato zelo temeljto preštudirali in zabeležili. V pest so jim padli trije tički.
Slovenski narod, 1921
PRED 20 LETI
GRADOVE SVITLE ZIDA Sl V OBLAKE
Tako so si mislili prireditelji velike tombole, ki je biia 4. septembra 1949 v Črnomlju. Za gradove v oblakih so dovolj tudi dobitki v oblakih. Seveda pa udeleženci te prireditve niso istih misli kot prireditelji. Vraničar Jože iz Čuril pri Metliki je zadel na tej tomboli kot glavni dobitek 1000 kom. strešne opeke. Ne, samo nakazilo zanjo. Ker pa se požvižga na grad v oblakih in bi raje imel samo streho navadne hišice na tleh, sedaj že poldrugo leto išče načinov, kakb bi le prišel do opeke. Prireditelj tombole — Odbor zveze borcev v Črnomlju pravi, da je opeko že plačal, poverjeništvo za lokalno gospodarstvo okraja Črnomelj pa ne izda zanjo nobenega nakazila. Vraničar je prišel do opeke s pomočjo Urada za pritožbe pri predsedstvu vlade LRS.
'.judska pravica, 1951
PO NASI DEŽELI NEKOČ IN DANES
Ljudje niti ne vemo, da je pred junijskim zavezniškim izkrcanjem leta 1944 bil že en poskus na francoski obali. Prvič po juniju 1940 se je to zgodilo v Brunevalu, v Normandiji, ko so anglo-francoske sile s pomočjo francoskega odporniškega gibanja stopile na francoska tla. Remy, ki je sodeloval pri pripravah operacije, nam pripoveduje o tej junaški zgodbi.
24. januarja 1942 mi je radiotelegrafist Bob izročil dolga telegrama iz Londona. Kar zamislil sem se, ko sem j<u dešifriral:
»24/1/42 — Raymondii (koda A), št. 49.
— Potrebujemo informacije o vprašanjih iz telegrama, ki sledi — V 48 urah nam sporočite, v kolikem času boste lahko zbra> li podatke, vendar se nikakor ne izpostavljajte preveliki nevarnosti; z delom nikakor ne smete onemogočiti uspeha operacije Julie.n
»24/1/42 — Ragmondu (koda A), št. 50, vprašalnik:
Položaj in število mitraljezov, ki ščitijo pot med Falaise in Theuvillom, torej na obali med rtom Anti/erom in Sdint-Juinom. Zadnji je 17 kilometrov zračne črte severno od Havra;
Druga orožja:
— število in pripravljenost branilcev. So v bojni pripravljenosti? So elitne čete ali starejši vojaki?
— Kje bivajo?
— Imajo žične ovire in kje?«
mmmmm
Takoj, ko sem pogledal na zemljevid, sem se sipomnil podatkov, kr sem jih dobil od Pola in poslal naprej. Pol je bil glavni v sekciji »Luftwaffe« našega omrežja Njegovo pravo ime je bilo Roger Dumomt, bil je letalski kapetan. Sporočil je, da je na poti med Etretatom in Ootevillom 50 metrov visok steber, ki ima na vrhu brezžično telegrafijo in opazovalnico. Zdelo se nam je, da bi z njega lahko opazili vzlet bombnikov na angleški obali.
Operacija Juilie, o kateri je govoril telegram št. 49, je bilo pristajanje letala lysan-der blizu Saint-Saensa. Letalo bi moralo odpeljati 50 kilogramov pošte, Guyja in mene v London. Zaradi slabega vremena operacije ni bilo mogoče izvesti januarja.
Poklical sem Pola, za katerega sem vedel, da ne bo nikoli ničesar povedal. Iz vprašanj, ki so jih zastavili v Londonu, sem videl, da ne gre za bombardiranje, temveč za akcijo presenečenja. Pol mi je zagotovil, da mi. vse potrebne informacije lahko preskrbi v dveh tednih kar sem tudi sporočil nazaj.
Pol je odšel po prijatelja Charlesa Ctha-uveauja, imenovanega Karel Veliki. Le-ta je bil iz Havra in je bil samo začasno v Parizu. Naslednjega jutra sta moža odpotovala z avtom iz Pariza. Med vožnjo je za-menjal registrsko tablico na avtu, ker je po Parizu vozil z lažno. Pol mu je povedal, za kaj bi ga potreboval, in Karel Veliki je bil voljan pomagati, saj je obalo med Saint-Juinom in Brunevalom poznal kot svoj žep. Prenočila sita v zakotnem hotelu v Havru, drugo jutro pa sta z verigami na kolesih (na cesti je bilo 30 centimetrov snega) odpeljala do restavracije »Beaiuminet« v Bru-nevailu. Tam ju je sprejel lastnik, nekdanji odvetnik. V manj kot četrt ure je Pol imel podatke o dogovorjenih znakih med postojanko »Presbyt,ere« in kontrolo, na plaži, v bunker predelani vili »Stella Maris«. Pol je po najlažji poti prišel do vseh podatkov, toda hotel se je prepričati na lastne oči. S Karlom Velikim sta se odpravila na obalo, kjer ju je ustavila straža. Karel Veliki je znal nemško in je povedal stražarju, da je Pol Parižan, ki bi si rad ogledal morje. Nemec ni niti malo sumničil in je našima tovarišema celo pokazal pot, kjer ni bilo min! Karel Veliki se je Švabu na veliko zahvaljeval, Pol pa si je medtem dobro ogledal peščeno obalo.
ZBIRANJE PODATKOV
Osmega februarja mi je dal vse potrebne podatke, tako da sem 9. lahko prek Bobove postaje oddal naslednje šifrirana telegrama:
9/2/42 — Pošilja Ragmond (koda A), št. 81 — zadeva Theuville. Pot vodi od 200-metrske peščene plaže pod visokimi pečinami in gre skozi Bruneval do vasi Poterie.
1. Plaža in pot nista minirani:
2. Dva mitraljeza v prvi hiši poleg plaže;
3. Žične ovire globine deset metrov ščitijo ob hiši dostop na pot. Vsakih sto metrov po dve žični oviri globine 2 metrov:
4 na pečinah verjetno na vsaki strani po en mitraljez;
5.	trideset vojakov pod poveljstvom višjega narednika, menjajo se na tri tedne, starost od 35 do 40 let.«
»9/2/42 — pošilja Raymond (koda A), št. 82
Nobenega posebnega urjenja — 5 mož v hiši pod 2 v jrrejšnjem telegramu, 25 jih podnevi dela pri zaklonih in bunkerjih na rtu Antiferju, spijo v restavraciji Beuami-net, zadnji hiši desno, 500 metrov od plaže;
6 v Poterie 60 mož iste starosti kot pod 5, stanujejo v šoli in občinski hiši;
7. isto v Saint-Juinu — sumničenj ni — konec.
V ANGLIJI PRIPRAVLJAJO IZKRCANJE
V noči od 27. na 28 februar 1942 smo na travniku blizu Saint-Saensa Guy Angel varuh in jaz v mrazu cepetak z nogami po snegu. Bob in njegov pomočnik sta bila že prej označila mesto pristanka. Pošta, ki smo jo z muko prinesli tja, je ležala v vrečah. Letalo, napovedano za ob 23. uri, se je že slišalo, in ob 23.10 je pristalo. Uro pozneje smo že sedeli ob viskiju na nekem angleškem letališču.
Naslednjega jutra mi je major X angleške obveščevalne službe pokazal časopisno novico, kjer je pisalo, da sc angleški padalci s pomočjo pehote uničili nemško radarsko postajo ob Rokavskcm prelivu, na severu Francije. Akcija je tekla popolnoma po načrtih. Pogledal sem X-a in nisem ničesar razumel. Sele potem sem se zavedel, da so po zaslugi naših podatkov Angleži izpeljali akcijo. Največ zaslug za to pa nisem imel jaz, temveč Pol in njegovi tovariši. Takoj zjutraj sem svojemu pomočniku Paou poslal naslednji telegram:
»Pacu za Pola. Čestitke za uspeh pri Brunevalu, kar je omogočilo uničenje pomembne nemške . opreme, ujetništvo it* ■ smrt številnih Švabov.«
Ko bi bil vedel...
fmmmm
V Angliji so vedeli, da J e sovražnik pri izpopolnjevanju radarja že precej napredoval. Leta 1940 jo je radar rešil, zdaj pa se je obrnil proti njej.
Opazovalnica na 50-metrskem stebru, o katerem smo že govorili, je bila med najbolj pomembnimi v sovražnikovem razporedu. Treba jo je bilo ne samo uničiti, temveč tudi vedeti, do kakšne stopnje so Nemci radar že izpopolnili. Bombardiranje ne bi prišlo v poštev, potrebno bi bilo napasti z zemlje. Vendar bi pri tem Nemci lahko precej nagajali, saj so poleg že omenjenih postojank imeli nedaleč stran še pehotni polk, ojačan z oklepnim bataljonom-Pa tudi »Pamzerdivision«, ki je bila v Amien-su, bi lahko hitro prišla na pomoč. Zato j® bilo treba poskusiti s padalci, na katere bi ob obali pri Brunevalu čakale ladie vrnitev.
V tednih priprav so izvidniška letala »Presbytere« in okolico prefotografirala 2 vseli kotov. Izdelali so posebne zemljevide, ki so se jih piloti lahkih bombnikov tipa »whitley« morali naučiti na pamet. Poveljstvo eskadrilje so zaupali »wing-eomman-derju« Charlesu Pickardu, 28-letnemu juna' ku angleškega filma »Nocojšnji cilj«. Sam® nekateri izbranci so vedeli, da je Pickar® izdelal načrt operacije v sodelovanju s francosko obveščevalno mrežo.	.
Padalce so skrbno izbrali, med njih® sta menda bila tudi dva Francoza. Urili ®° skoke z različnih višin, v različnih okoliš« nah, formiranje odpora, če ne bi bilo P°" moči od zunaj, in predvsem napad.
TE DNI LETA 1942
NAS VSAKDANJI JEZIK
.t.	•';__■_____________:
Za komandanta padalcev so določili majorja Prosta, Škota, kj se je zelo izkazal v Palestini. Njemu so dodelili še kapetana Johna Rossa in poročnika Petra-Anthonyja Vounga.
22-letni Young, pred vojno novinar, se je kot komandos že malo dolgočasil, pa se je odločil, da gre med padalce, čeprav Je sovražil letala. Njegovi fantje so pravili, da je biil vedno prvi pripravljen skočiti
Ladjevju, ki je bilo določeno za evakuacijo čet, je stal na čelu poveljnik Cook Med hitrimi ladjicami so bile tudi štiri enote ladjevja Svobodne Francije. Slednje so imele nalogo prepeljati odred kraljevih strelcev in južnovaližarskih mejašev Tako so prav v operaciji proti sovražniku na francoski obali prvič sodelovale enote RAF. kopenske vojske in Royal Navy. Vsi skupaj so bili podrejeni novoustanovljenemu štabu »Kombiniranih operacij« pod poveljstvom lorda Mounbattena.
Navodila štaba so bila kratka:
1. RAF mora zagotoviti prevoz padalcev nad cilj. Da ne bi zbudili pozornosti, v pri-letu nihče ne sme pomagati »whitleyem«; ob vrnitvi pa bodo leteli v zaščiti lovcev.
2. Skupina Prost bo držala v šahu posadko »Presbytera«, nato pa se bo pridružila skupini Youtlg.
3. Skupina Young bo napadla nemško radarsko postajo in Jo držala, jo bodo inženirji lahko podrli, medtem ko bo Cooc odnesel naprave, za katere se zanimajo angleški strokovnjaki.
4. Ko bosta opravili nalogo, se skupini združita in priborita dostop k brunevalski plaži.
5. Skupina Ross ki bo skočila tik ob Plaži,, ima nalogo takoj počistiti vse dosto-Pe, tako da bo omogočeno kar najbolj var-n° ponovno vkrcanje padalcev
6. Ce bi naleteli na premočnega sovražnika bi poklicali na pomoč kraljeve strel-ce in južno val ižanske mejaše, ki bodo čakali v bližini izkrcevalnih čolnov
7 Takoj ko bi se vsi ponovno vkrcali, bi ladjevje zaplulo nazaj proti Angliji; po-bioč iz zraka- zagotovljena od zore dalje
3.	Da bi zmedli nasprotnika, bodo lovci izvajali diverzije v vsej okolici pravega cilja.
••••4
Radijski inženir Cox se Je 1 februarja 1942 oglasil v »Air Ministry«, kjer so mu takoj čestitali, ker se je prostovoljno prijavil za tako nevarno operacijo. Niso mu hoteli povedati, za ka| gre, rekli so mu samo, ga se mora naučiti skakati s padalom.
Pozdravil je tn odšel. Takoj Je začel vabiti in čez nekaj dni so mu rekli, da je »O- k.«. Sele tedat so mu povedali, kaj ima storiti.
Njegovi novi tovariši so se že začeli dolgočasiti. Odrezani od sveta so samo čakali na vremensko napoved. Vedeli so, da bo Akcija preložena, če bo vreme slabo. Mesec c“11 več čakanja pa bi bilo že preveč!
Na francoskih tleh
V petek 27. februarja je sijalo sonce. Popoldne je prišlo dolgo pričakovano povede: »Akcija bo nocoj.«
Ptve so krenile ladje: luna je že vzšla, ko plule iz pristanišča. Tisti, ki so morali v Izkrcevalne čolne, so si črno namazali obraze, kot je to v navadi pri komandosih. Crni obrazi prestrašijo sovražnika.
Kmalu je ladjevje priplulo v sovražne ^obe m prišlo je povelje, da morajo možje čolne. V spremstvu hitrih ladij so se j-olni odlepili od matične ladje. Kmalu na-H. či nJona posadka slišala, kako odhajajo-n 'brmraje pojejo staro žalostno, a upanja Polno pesem »Land of my Father«. (Domo-na mojih očetov — Očetnjava).
Medtem so že vzleteli »whitleyi« Med Padalci so bili skoraj sami Skoti, ki so v
letala stopali v vzornem redu, med vožnjo pa so zapeli svojo priljubljeno: »Corne, sit by side if you love me« (Pridi, prisedi, če me ljubiš). Major Frost je pozneje povedal, da je bila njihova morala odlična. Ko jim je Pickard sporočil, da je do odskoka ostalo samo še pol ure, so se izmotali iz spalnih vreč in pripravili.
Tedaj je bilo slišati zamolkle zvoke: bili so to nemški topovi, ki jim je prav radar, ki bi ga Angleži morali uničiti, sporočil, da so v zraku letala.
Porbčnik Young pripoveduje: »Nemci so streljali z označevalnimi izstrelki. Ko smo bili nad plažo, smo videli lesketajoči se sneg. Kmalu so Nemci začeli streljati z mitraljezi. V letalu je zasvetila zelena luč in spustil sem se skozi odprtino. Padalo se je lepo odprlo. Slišal sem krogle okrog sebe, videl sem tovariše, ki so skočili za menoj. V brzostrelko sem vložil okvir nabojev in se kmalu spustil na snežno preprogo Stekli smo k bližnji živi meji, da bi našli zaklon. Napolnili smo brzostrelke, popustili varnosti zaklop, vzeli v roke bombe Vse je bilo pripravljeno.«
Major Frost je v teku vodil svojih 13 mož proti »Presbytčre«. V desetih minutah je tam, hiša, kjer ni videti življenja, Je obkoljena. 2vižg (n vsi skočijo noter. V pritličju ni nikogar. Major s štirimi možmi se povzpne v prvo nadstropje, kjer je samo en Nemec. Ker se je hotel braniti, so ga ubili. Zunaj je bilo slišati detonacije Youngove skupine. Frost je pustil v hiši dvanajst mož in izginil s kurirjem v noč.
AAŽiAA
Young pripoveduje, da Je bilo lahko spoznati teren, saj so ga dobro proučili. »V žično ograjo smo napravili luknjo in se napotili proti cilju. Tiho in počasi smo šli naprej. Sto metrov pred nami so nepremično sedeli Nemci. Ukazal sem napad z ročnimi bombami. Trinajst bomb se Je razletelo hkrati, nemški mitraljez je zletel v zrak. Dobesedno zradirali smo jih. - Ostale smo zbezali iz kleti, sob; večina Je bila mrtva, nekaj pa jih Je zbežalo Mi smo s postojanko opravili na vrsto so prišli inženirji. Njihova naloga je bila uničiti naprave. Lahko rečem, da nobeno razdejanje še ni bilo tako popolno.«
To so bile torej eksplozije, ki jih je slišala Frostova skupina. Inženirci pod vodstvom poročnika Vemona so odlično opravili delo, pa tudi Cox ni izgubljal časa.
Sovražnik si je opomogel. Mitraljez ob »Presbytoru« Je začel streljati in ubil Fro-stovega moža.
Frost je svojo skupino pridružil Youn-govi z ukazom, da krijejo mženirce.
Oglasil se je še en nemška mitraljez. Cox Je zaklel: dve krogli sta zadeli instrumente, ki Jih je držal v rokah. »Presbjrtč-ru« so se bližala vozila.
Ko se je major prepričal, da so inženirci opravili delo, je ukazal umik. Do plaže je bilo šeststo metrov, padalci so upali, da je prosta. Ko so prišli do tja, Je nekdo zaklical v angleščini, da je pot prosta. Začeli so se že spuščati, ko jih Je začela obstreljevati strojnica in ranila dva moža. »Mislili smo, da nam je povedal, da je plaža prosta, kdo od naših, in možje so se začeli spuščati po strmini, ko Je Ross poveljnik skupine, ki bi morala plažo zavzeti, zaklical, da še ni prosta. Takoj smo zasedli zapuščeno sovražnikovo zaklonišče in se pripravili na obrambo proti napadalcu s kopnega.«
Rossova skupina je na žalost samo na-pol uspela, iz nepojasnjenih razlogov se je
približno pol padalcev razkropilo daleč od zbirališča in Ross ni imel dovolj mož za obvladanje sovražnika.
Čas se je že skoraj iztekel. Nevarnost je iz minute v minuto rasla, tako za padalce kot za ladje, ki so čakale na vkrcanje. Ne da bi čakal na strelce in mejaše, je Frost poslal Rossu na pomoč deset mož. V tistem trenutku pa je bilo slišati že juriš Škotov, tistih, ki so zamudili na zbirališče, in v desetih minutah je bila obala v angleških rokah.
Na začetku peščine je bil neki Nemec s poljskim telefonom. Padalci so ga zajeli ravno v trenutku, ko je nekemu majorju po telefonu razlagal, da ropota ne povzroča on, temveč bombe.
Ob 2.35 zjutraj je ladjevje končno zagledalo znamenje za vkrcanje in se približalo obali. Čolni so takoj prišli k plaži Najprej so se vkrcali inženirci, ujetniki in ranjenci. Nemci, ki bi morali braniti pečine, so začeli streljati na čolne, toda z ladij so tako vžgali po njih, da so takoj utihnili.
Vrnili so se vsi razen osmih. Eden je padel, sedem pa jih ni doseglo obale Končne izgube izkrcanja so bile: 1 mrtev, 7 ranjenih in 7 pogrešanih.
Ko so se padalci že oddaljevali od obale, so videli žaromete kolone, ki se je bližala obali po kopnem. To so bili deli »Panzer-division« iz Amiensa. Malo pozno so prihajali na pomoč.
Ladjevje je brez težav plulo proti Angliji, od zore dalje so jih začeli ščititi še spitfireji Matična ladja se je vrnila že veliko prej, avtomobili so na letališču pričakali posadke »whitleyjev« in jih takoj odpeljali k ladji Na njej so Pickard in njegovi dočakali padalce, za katere so že bili mislili, da jih nikoli več ne bodo videli. Takoj, ko so padalci prispeli, so zahtevali pilote, ki so jih pripeljali čez Rokavsiki preliv, kjer so jim znanci skočili za vrat in jih pozdravili. Pickard Je takoj nato odhitel v London k ženi, ki ga Je dobro okopala. In rekel je še: »Največ zaslug za uspeh operacije ima sir Nigel Norman, naš poveljnik. On je vse organiziral, in sicer perfektno, moram reči!«
Prva akcija Combined Operations je pokazala popolen uspeh. V vsej Angliji je imela velik odmev. Dokazali so, da je »Atlantski zid« ranljiv, če veš, kjer naj se ga lotiš. -In medtem ko je Goebbels po radiu govoril, kako so jo Angleži ucvrli pred vvermachtom, je neki nacistični napovedovalec rekel, da nihče ne -more trditi, da je pred takimi indijanskimi napadi možno braniti tako dolgo fronto, kot je atlantska obala.
Telegram, ki sem ga naslednje Jutro po izkrcanju poslal iz Londona, so, kot vsa naša sporočila, prestregli nemški ardiogoni-ometri.
Zaradi izdaje so Nemci Pola aretirali aprila 1942, moj radist Bob pa je padel v nemške roke dva meseca pozneje Ko so ga mučili, Je Nemcem izda) šifro, za katero je vedel, da je ne uporabljam več. Mislil je, da zato ne bo škode. (Zavoljo mučenja je umri v Fresnu.)
Toda šifra, ki jo je izdal, je bila ravno tista, v kateri sem sporočil čestitke Polu preko Paca! Ker so bili Nemci prepričani, da je Pol sodeloval v akciji že od vsega začetka, so ga obsodili na smrt in 13. maja 1943 ustrelili na Valerienu, griču zahodno od Pariza.
Piokair je v začetku 1944 sklenil z bombnim napadom rešiti naše sodelavce iz amienske jetnišnice. Akcija je popolnoma uspela, toda Piokardovo letalo se ni vrnilo!
Veliki plavolasec Pickard, znan iz filma, in Roger Dumont, imenoval »Pol«, prvi Anglež, drugi Francoz, sta oba padlr’ Drug Je delal za drugega, a nikoli se nista sre-čaia.
NAVODILA PA TAKA!
Če veletrgovina Mercator, obratna enota Emba, na svoje lipovo cvetje napiše: »Hranite na suhem prostoru!«, lahko to vzamemo za spodrsljaj, pa vendar je težko razumeti, od kod se je vzela taka zveza
Koliko bolj pa se človek čudi, če vzame v roko »navodila za priključek na električno omrežje«, ki jih prilaga svojim hladilnikom Gorenje, tovarna gospodinjske opreme v Velenju. Že v tem naslovu je napaka, saj je mišljena priključitev (ki je dejanje) in ne priključek (ki je predmet). Zraven je navodilo: »Preberite pazljivo!- In res, imamo kaj bratil
»Priključek hladilnika na električno omrežje je izveden s šuko vtikačem.« Kaj je zdaj to? Saj nam dajejo navodila, tu pa je izrečena neka trditev! Seveda gre spet za priključitev, ne priključek? »Šuko« se je govorilo v prvih gasih, ko je ta naprava prišla iz Nemčije, barbarizem pa je že zdavnaj tako izginil, da se ne SP 1962 ne Tehniškemu slovarju ni zdelo vredno, da bi bil besedi posvetil geslo z navedbo, da je napačna. Tehnični slovar ima le pod geslom »vtič in vtičnica« v oklepaju: »ne: šuko«. V Velenju so to očitno prespali in še danes uporabljajo to smešno besedo, ki ima v nemščini seveda svoj pomen kot kratica za Schutzkontakt, v slovenščini pa nobenega! Povrhu pa je tudi »vtikač« narobe. Ko bi bil kdo pri Gorenju pogledal v Tehniški slovar, bi bil našel: »vtič (ne: vtikač, ne vtikalo)«. Tako je od gornjega stavka ostalo bore malo in ga lahko mirno nadomestimo z drugačnim: »Hladilnik se priključuje na električno omrežje z varnostnim vtičem.«
Pa še nismo končali, zakaj naslednji stavek navodila se glasi takole: »V primeru, da notranja električna napeljava ni izvedena s šuko vtikačem odnosno napeljava nima učinkovite ozemljitve, morate obvezno priključek stroja izvesti v skladu z veljavnimi jugoslovanskimi standardi.« Kakršni koli so že ti veljavni standardi, jezikovni standardi za pisca teh navodil ne veljajo! Papirnato frazo »v primeru, da« bi bil lahko nadomestil s preprostim »če«. Pri notranji električni napeljavi sploh ni »vtikača«, temveč je (seveda varnostna) vtičnica. Zadnji del stavka pa je tak, kot da ga je napisal tujec, ki nikoli ni nič slišal o besednem redu v slovenščini, saj bi bil sicer »obvezno« postavil za »stroja«. Ta konec stavka bi lahko poslovenili v »morate stroj obvezno priključiti po veljavnih ... itn,- Tako se zgodi, če človek uboga navodilo in besedilo pazljivo prebere!
Podobno jezikovno neznanje kaže navodilo za tkanino Scotchgard iz Tekstilindusa v Kranju, ki sem ga deloma navedel že nekoč poprej Kako je mogoče zapisati, da so take tkanine »neobčutljive na mastne omake, kavo« itn.? Saj smo vendar občutljivi za dražljaje ipd. SP 1962 ima pri zvezi »občutljiv na barve« ničlo! In kako je mogoče zapisati takšenle stavek: »Event. ostanke očistimo z mokro krpo ali čistilnim sredstvom In po potrebi obdelati z mlačno vodo.« Ali tisti, ki je to napisal. ni opazil, da Je preskočil iz prve osebe množine v nedoločniško zvezo? In kako se ostanki madežev »obdelajo* z mlačno vodo? Morda se pa zdrgnejo, izperejo, ali kaj? In še en imeniten stavek iz te navo-dilske mojstrovine: »Tudi po strokovnem kemičnem čiščenju ostanejo lastnosti odbijanja madežev ohra njene.« Kakšne pa so »lastnosti odbijanja madežev«? Ima odbijanje lastnosti? Ali pa je morda mišljeno: »Tkanina odbija madeže tudi po kemičnem čiščenju«? Čisto v slogu takšnega pisanja Je še zadnji stavek: »Likanje izboljša efekt Scotcb-garda.« Efekt, kajpada, učinek bi zvenel prenavadno. V vsem navodilu ni enega poštenega stavka (dva z napakami sem navedel že zadnjič)!
Lahko da sta pisanji, navedeni v tem članku, ubogi žrtvi, ki sta mi ravno padli v roke, pa bi se našlo drugod enako ali še hujše. Že mogoče, vendar tisti, ki tako pišejo, niso s tem prav nič opravičeni!
J GRADIŠNIK
nekaj računov ob rob sodobnega letalskega prometa
Reakcijski štirimotornik se je zaustavil na betonski ploščadi pred letališkim poslopjem. Dolga kača potnikov se za prikupno stevardeso vije iz zajetnega trebuha zdaj negibnega orjaka proti carinski kontroli. Toda še preden prvi izmed njih stopijo pred carinike, se pod krilom letala ustavi cisterna z gorivom. Le nekaj trenutkov in že se gibka cev prisesa k odprtini rezervoarja v nrilu. Ko v carinski kontroli prvič zadoni večni stavek: »Kaj imate za carinjenje?«, se skozi cev pretočijo prvi hektolitri goriva. ?omočnik pilota pa s posebnim merilom v roki budno spremlja to za letalo najbolj življenjsko opravilo na tleh. Ta slika je povsod enaka: na Brniku in Surčinu, v Moskvi in New Torku, v Frankfurtu in Bombayu.
Polet čez Atlantik ocenjujemo danes s superlativi o tehničnem napredku, le malokdaj premišljamo ob pogledih na mogočna letala, kakšen strahoten izdatek so za naše žepe, kakšna strahotna potrošnja za rezerve zemeljskih dobrin.
POL LETALA JE GORIVO
Poglejmo si takšen polet na najpogost-nejši progi Frankfurt—New York s števil-ami. Osemdeset odstotkov letal, ki letijo i tej progi, je tipa boeing B-707 in douglas C 8, ki porabijo za približno 6000 kilome-ov dolg. prelet okoli 88.000 litrov petroleja, ar pomeni 52 odstotkov celotne teže letala. ’r! vzletu tehta ta ali oni orjak 143 ton.
■rje reakcijski motorji teh kovinskih rtičev — v obeh primerih gre za motorje
t & Whitney JT3D — razvijejo skupno
no moč 32.600 kilopondov. Ce bi to ir spremenili v bolj uporabljane konjske toči, bi naračunali okodi 92.000 KM. kar je >pgonska moč 46 lokomotiv. Ce bi poskušali še drugače primerjati to moč reakcijskih motorjev, bi lahko rekli, da hi s temi tiriml motorji dvignili največjo potniško adio — na primer nekdanjo Queen Mary
šest metrov iz vode. Pa še ena primerjava: isti štirje reakcijski motorji porabijo v end oeteundi toliko zraka, kot ga vdiha človek v 35 dneh. Toliko zraka je namreč potrebno, da lahko zgoreva petrolej v zgorevalnih celicah teh reakcijskih motorjev.
Poglejmo še nekaj drugih številk in poskušajmo analizirati polet boeinga po fazah. »Žeja« reakcijskih motorjev je posebno pri vzletu neugasljiva. Približno dvajset minut se letalo počasi vzpenja, da doseže višino, kjer je polet najbolj »ekonomičen«. V teh dvajsetih minutah porabijo motorji 8500 litrov goriva ali sedem litrov vsako sekundo. V teh dvajsetih minutah razvijajo motorji največjo moč in se morajo pač tudi za njo najbolj podpreti. Pri vodoravnem poletu v višini 12.000 metrov pa »žeja« močno pojenja, da pokurijo »gorilniki« v vsakih naslednjih dvajsetih minutah »le« 2520 litrov, ali nekaj več kot dva litra na sekundo.
PETKRAT BOLJ PIJANI REAKTIVCI
Ker se spoznamo bolj na'avtomobile kot na letala, raje nekaj drugačnih primerjav. Res je petrolej za reakcijske motorje, ki mu pravimo tudi kerozin, občutno cenejši kot bencin, vendar so porabljene količine neverjetne. V dveh urah poleta porabi reakcijski štirimotornik okoli 16.000 litrov goriva. Toliko porabi povprečno izkoriščen avtomobil v sedmih letih in napravi tolilko kilometrov, da bi se lahko zapeljali štirikrat okoli Zemlje. Razen tega porabi reakcijski štirimotornik petkrat toliko goriva kot enako velik starejši štirimotornik z batnimi motorji.
NAJDALJŠE ČAKANJE TEGA SVETA
Ce je letalo pred poletom čez Atlantik povsem napolnilo svoje rezervoarje, so med poletom motorji porabili 64.500 litrov goriva, po pristanku v New Yorku pa je v rezervoarjih še izdatna rezerva 24.000 litrov. Ta rezerva je namenjena za izredne okoliščine, če je na letališču kaj narobe in mora prihajajoče potniško letalo v zraku počakati, da se razmere uredijo ali pa odleteti do kakšnega drugega letališča. Čakanje pred pristankom ni nič nenavadnega, saj na letališču Kennedy v New Yorku vsako minuto vzleti ali pristane po eno letalo. Dvajsetminutno čakanje je že skoraj pravilo! To pomeni 300 kilometrov brezplačne vožnje za potnike .,..
časopisno in grafično podjetje
DELO
Ljubljana, Titova 57
NAROČILNICA Prosim, da mi pošiljate Tedensko tribuno na naslov
Priimek in ime:
Točen naslov (kraj, ulica, hišna številka):
Položnico mi pošljite po pošti.
Podpis
§
©
e
•
&
49
•
«:
©
©
©
4*
•
f/
8
•
NI PROSTORA ZA BOEING 717: rep je moral ostati zunaj; v petih sekundah, ki ste jih porabili za gledanje slike, bi ta pošast v letu porabila več ko tono goriva!
Velika letališča imajo črpalne naprave, ki napolnijo prazne rezervoarje velikih reaktivcev v razmeroma kratkem času, pa še vedno porabijo za prečrpanje 80.000 do 100.000 litrov goriva kakšnih dvajset minut. Gorivo črpajo iz rezervoarjev z motornimi črpalkami, ki imajo po en priključek na hidrant in po dva cevna priključka za rezervoarje na letalu. Na takšni črpalki je še precizen merilec, filter in napravi, ki skrbita za izločanje zračnih mehurjev in vode v gorivu. Običajna črpalna hitrost takšne naprave je 2500 litrov na minuto. K velikim letalom pogosto pripeljejo hkrati dve takšni črpalki.
300 LITROV NA SEKUNDO!
Pa je vse, kar smo doslej napisali, že skoraj preteklost, odkar so začeli pri boein-gu leta 1969 izdelovati super reaktivce — tudi jumbo-jet jim pravijo — štirimotornike B-747, ki lahko nosijo tudi po 500 potnikov. Teža pri vzletu je včasih celo 310.000 kilogramov, več kot polovico te teže pa ima na vesti gorivo. 190.500 litrov goriva pomeni težo 160.000 kilogramov.
Poraba goriva štirih motorjev Prat & Whit-ney JT9D je neverjetna. Pri vzletu, ko razvijejo največjo moč 78.800 kilopondov, porabijo več kot 10.000 litrov goriva v petih minutah! Pri .poletu v potovalni višini in pri potovalni hitrosti pa razvijajo 17.200 kilopondov potisne moči in porabijo skoraj
27.000 litrov goriva f® urf>. Drugače povedano: pri vzletu priteče v motorje vsako sekundo več kot 300 litrov goriva, v višini
10.000 metrov pa še vedno 75 litrov na sekundo!
DELOVNO MESTO PRI 50 POD NIČLO
Da bi pogasili žejo teh štirih motorjev, porabijo na enem samem poletu čez Atlantik, ki traja približno šest ur, nič manj kot 140 ton od 160 ton goriva, kolikor ga načrpajo v B 747 pri vzletu. Sicer res obe-
tajo, da bodo pri poznejših serijah teh motorjev potrošnjo zmanjšali, vendar velikih prihrankov ni na obzorju.
Delovanje . letalskega motorja se precej razlikuje od avtomobilskega. Pri letalskem motorju potrebujemo največjo moč pri vzletu, ko moramo letalo dvigniti od tal tako visoko, da lahko leti pri najbolj ekonomičnih pogojih, tam pa potem potuje ure in ure pri razmeroma majhni moči, ki ne zahteva niti velike porabe goriva niti posebne obremenitve za motorske dele. Enostavneje povedano, letalo je težje dvigniti v zrak kot v zraku »vzdrževati«. Zato je pri vseh letalskih bencinih potrebno paziti na dve tipični številki. Na primer bencin »Esso Aviation Gasoline 115/145«. Število 115 karakterizira obnašanje tega bencina pri normalni ekonomični moči motorja, število 145 pa njegovo karakteristiko pri vzletni moči motorja.
Ti števili nadomeščata oktansko število pri avtomobilskem bencinu, in ju določajo na posebnih preskuševalnih motorjih.
V današnjem reakcijskem potniškem prometu uporabljamo najpogosteje neko vrsto petroleja, ki pri 50 stopinjah C pod ‘ničlo ne sme spremeniti svojih lastnosti. Ta temperatura ustreza zunanjim temperaturam pri poletu v višini okoli 10.000 do 12.000 metrov. Najpogosteje uporabljamo neko gorivo, ki ga prodajajo pod značbo Jet A 1, medtem ko vojaška letala uporabljajo tako imenovani Jet B, ki vsebuje tudi nekaj bencinskih primesi. Vojaki hočejo pač večje moči!
Vendar se tudi motorji prej omenjenega velikana 747 ne opijajo več z navadnim Jet A 1. Niti Jet B mu ne zadošča in začenjajo zato medenj mešati kar običajni dragi letalski bencin. To pa seveda močno dvigne ceno in pojavi se čudno vprašanje, a* res za vsakdanjost ustvarjamo tako drage potovalne naprave, da jim finančno potrošnik ne bo več kos.
In pri vsem tem nismo niti omenili, da prihajajo na plan celo že prvi nadzvočni potniški reaktivci. Ti nas ne bodo strli le finančno, pokradli nam bodo tudi zrak; 11)1 Namreč, že boeing 747 ga pri enem samem | C poletu čez Atlantik porabi več kot vsi Slo- ^\J venci v enem dnevu!
GRENKA RESNICA
ČAROBNIH
KAMERAMI PO SVETU-S KAMERAMI PO SVETU-S KAMERAMI PO SVETU-S KAMER
^ UF,	KO	BI	VI
” vedeli,	kakšnega
mačka imam danes!	Tako	nekako
je posrečeni posnetek	podpisal
nemški fotograf, kaj	več	vam	o
njem	žal	res	ne
moremo povedati!
BREZ MODE NEa gre:	ostajamo	pri
dobri stari tradiciji in vam tudi tokrat postrežemo z zamislijo za bližajoče se poletje. Danes lahko občudujete eno od vodilnih angleških manekenk Vicky Hod-ge; kreator je model krstil za »Hot Pants« (vroče hlače).
DA SE NE BO pozabilo:	poklic
brusača tudi v Italiji izginja, zato so v mestecu Pin-zolo (pokrajina Trento) pravočasno poskrbeli, da bo spomin nanj ostal živ. Mestece, iz katerega je nekdaj hodilo v svet na tisoče brusačev, je »arrotlnu« postavilo lep spomenik.
*
LONDONSKA TU-^ RISTICNA novost: “ za razvajene svetovljane si je treba vedno Izmisliti kaj novega. Neka angleška potovalna agencija celo organizira skupinske obiske javnih stranišč. Baje se prijav-ljajo predvsem turistke," ki pa imajo že tudi prve pritožbe:	vodiči jim
nočejo prevajati straniščnih napisov po stenah ...
PA POGLEJMO ŠE^ malo pod noge: da™ manekenki ne bi m^hkl škornji drseli čez kolena, ji je modni kreator pomagal s kosom jermena, ki škornje povezuje i s hlačami. Zlobni .jeziki pravijo, da bi moral krojač to podporo še podaljšati, kajti baje bi prišla prav tudi nekje drugje.
TEDENSKA TRIBUNA
SVET
Zahodnoevropska letališča so bila opozorjena, da utegne te dni nastati nov val ugrabitev. Zdi se, da pripravlja ugrabitve ista skupina Palestincev, ki je lani ugrabila in uničila štiri potniška letala. Na letališčih potnike in prtljago temeljito pregledujejo, poklicali so nove straže, v Zahodni Nemčiji pa začasno ustavili vso letalsko pošto. V Bruslju so ob postroženih ukrepih že našli bombo v nekem letalu. V tem mestu poteka te dni svetovni židovski kongres, na katerem govorijo predvsem o problemu sovjetskih Zidov.
Peking je te dni prvič obtožil ZDA, da uporabljajo v Indokini jedrsko orožje.
Moskva je začela navezovati stike z Irsko, ki nima diplomatskih odnosov s Sovjetsko zvezo ali katerokoli vzhodnoevropsko državo. Vendar pa Irci kljub temu trgujejo s Poljsko in Češkoslovaško in Sovjetska zveza bi rada dosegla vsaj to, da bi lahko z Irsko trgovala. O tem so se Irci in Rusi že pogovarjali jeseni v Moskvi, vendar so pogovori obtičali. Zdaj jih bodo nadaljevali v Dublinu.
Najnevarnejši vozniki na ameriških cestah so ločenci, je rečeno v nekem poročilu, ki ga je pripravila vladna komisija. V letih od 1950 do 1967 je v prometnih nesrečah na ameriških cestah umrlo 737.395 ljudi, se pravi 250 ljudi na vsak milijon prebivalcev. Ce pa upoštevamo samo ločence, ki so bili ob življenje v nesrečah, je bilo teh 1220 na milijon prebivalcev. Ločenk je bilo 320 na milijon.
Po načrtu naj bi Iz Južnega Vietnama odšlo letos poleti 50.000 južnoko-rejskih vojakov, ki se tam — baje zelo divje — borijo skupaj z Američani in saigonsklmi četami. Popolnoma naj bi se južnokorejske čete umaknile iz Južnega Vietnama do konca leta 1972. Toda seulske oblasti so pripravljene barantati na račun svojih vojakov. Američanom so ponudile, da lahko južno-korejski vojaki ostanejo v Južnem Vietnamu dlje, če bodo ZDA poslale Južni Koreji Se nekaj orožja.
Odkar so se Francozi sprli s poveljstvom Atlantskega pakta, niso več sodelovali na skupnih manevrih. Zdaj pa so se sramežljivo odločili poslati svojo letalonosilko »Arromanches« In še sedem drugih ladij na manevre NATO, ki se pod šifro »Sončna morja« bijejo pred Lizbono In ki naj bi dokazali, kako trdna je pomorska os Perzijski zaliv—Rokavski preliv.
V" Kjobenhavnu Imajo prvo povsem avtomatizirano bolnišnico na svetu. Bolničarke nič več ne hodijo od bolnika do bolnika, saj je pri vsaki bolniški postelji naprava, ki nenehno spremlja utrip, pritisk in temperaturo. Ob vsaki nevarni spremembi teh podatkov, se sproži alarm pri dežurnem zdravniku.
Britanski strokovnjaki za tanke so odpotovali v Lihijo, ker bodo gradili za libijsko armado poseben tip tanka, primernega za bojevanje v puščavah.
PANORAMA
SVET
OMAN
ZGANILO SE JE
Oman je sultanat na jugovzhodnem delu Arabskega polotoka. Preden je prišel na oblast sedanji sultan, Kabus bin Said, se je dežela imenovala Muškat in Oman. Sprememba imena pa ni novost, ki jo je prinesel novi sultan. Lani julija, ko je prevzel oblast, je dejal svojim 750.000 podložnikom, da jih namerava preseliti v dvajseto stoletje. Dosedanjim sultanom se je namreč posrečilo ohraniti državo v srednjem veku.
Za vlade Saida bin Taimura, očeta sedanjega sultana, je bilo v celi deželi z več ko 200 kvadratnimi kilometri površine le okrog deset kilometrov cest. Sultanov rdeči chrysler imperia! iz leta 1955 je žalostno rjavel na dvorišču njegove palače, ker se ni imel kam peljati. Glasba in ples sta bila prepovedana. Večina ljudi ni poznala elektrike ali tekoče vode. Le malo tujcev je smelo v deželo, še manj domačinov pa je od sultana dobilo dovoljenje za potovanje v tujino. Kljitb temu je v preteklih desetih letih uspelo zbežati iz dežele kakih 200.000 ljudem.
V vsem sultanatu so bile le' tri šole, zato ni nič čudnega, da je bilo nepismenih več kot devet desetin prebivalcev. Ljudje niso imeli dovolj hrane, mučile pa so jih tudi razne bolezni: malarija, tuberkuloza, tra-hom in gobavost. V deželi je bila le ena bolnišnica, ki so jo vzdrževali ameriški misionarji.
Sultan Said bin Taimur se je nadvse bal, da ga bodo podložniki. umorili. Zato se je iz glav. mesta Muškata raje umaknil v razpadajočo palačo v mestu Sala-nu, ki so jih za gverilsko vojno je v vseh sobah razpostavil strojnice. Svojega sina Kabusa, ki se je šolal v Angliji, je imel zaprtega v palači kot ujetnika. Kabus bi bil mogoče še danes jetnik svojega očeta, če se ne bi bili dvignili uporniki v Omanu, ki so ji za gverilsko vojno izšolali kitajski strokovnjaki v Južnem Jemenu.
Kabus je začutil, ga gverilci ogrožajo varnost dežele. Z vednostjo Britancev, ki so v Omanu kot svetovalci že od leta 1898, je pričel pripravljati državni udar. Boj je bil kratek in se je v celoti končal v sultanovi palači. Po kratkem streljanju in zasledovanju po hodnikih, so poslali šestdesetletnega Saida v izgnanstvo v London. Zavladal je njegov tridesetletni Kabus.
Novi sultan je takoj pričel skrbeti za modernizacijo, za katero dajejo sredstva naftna polja pri Fahudu. Zgradili bodo kakih 400 km novih cest, poglobili pristanišče v Muškatu in ga opremili z doki za velike ladje. V Muškatu in Salali že delujeta radijski postaji, v krat-
C
>wpoki»A
kem pa bodo pričeli izdajati tudi časopis, ki bo izhajal enkrat tedensko. Za sedaj ga bodo tiskali v Bejrutu, ker Oman še nima tiskarne. Odpirajo -tudi nove šole. Kabus tudi namerava včlaniti svojo deželo v arabsko ligo in OZN. Upa, da bo z amnestijo kakih 700 gverilcev ustavil uporniško gibanje.
NOVE KNJIGE
SLABE
IZKUŠNJE
Kitajska je že od nekdaj vznemirjala Američane, ugotavlja ameriška zgodovinarka Barbara W. Tuchman v svojem delu »Stilwell in ameriške izkušnje na Kitajskem«. Začelo se je ob prelomu stoletja z ameriško iluzijo, da bi ZDA postala zaščitnik Kitajske. »Politika odprtih vrat« Johna Haya je v bistvu pomenila ameriško zahtevo po enakih trgovinskih pravicah, ki so jih imele na Kitajskem evropske države. Upoštevati pa je treba tudi vnemo številnih misi-onarjev, ki je menda bila še kar pristna in je uživala podporo milijonov Američanov. Po prvi svetovni vojni je predsednik Woodrow Wilson privolil, da je Japonska prevzela nemške privilegije v provinci šantung. Zaradi tega je ameriška javnost predsednika ostro kritizirala. še dolga leta so omenjali to kot »izdajo« Kitajske.
V tem obdobju je nastopil Joseph Stiilvveil. Ker je obvladal kitajščino, so ga poslali kot prvega ameriškega oficirja, da je šolal kitajske vojake. Stil-wellov položaj je bil vse prej kot lahek. Zmaga nacionalistov leta 1928 ni bila nikoli popolna. Na eni strani je vladala v deželj korupcija, na drugi pa se je pričela krepiti moč komunistične partije. V takih razmerah je znašel Cangkajškov režim. Nekateri voditelji Cangkajškove stranke Kuomintang so si sicer res prizadevali, da bi spravili
KABUS BIN SAID: v letalu unionskih letalskih sil
Kitajsko na pot napredka, kakršno jo je pred sto leti ubrala Japonska, drugi pa so se zadovoljili s tem, da so jemali vsega hudega navajenim kmetom vse, kar so mogli.
Leta 1931 so Japonci napadli Mandžurijo, ne da bi naleteli na velik odpor. Nacionalisti so videli v japonski agresiji le začasno nevarnost. Cangkajšek je računal, da Japonci ne bodo mogli obvladati celotne Kitajske, ali pa, da se bodo zapletli v vojno z zahodnimi državami. Mnogo bolj se je bal komunistov.
Stilvvell je zapustil Kitajsko leta 1939, da bi pomagal pri organiziranju ameriške armade. Na Kitajsko se je vrnil v začetku leta 1942. Njegova naloga je bila oborožiti in izšolati kitajsko armado. Japonci, so takrat že zasedli obalne dele in prodirali v Burmo, skoz katero je potekala edina kopenska preskrbovalna pot iz Indije. Stilvvell je poveljeval dvema kitajskima armadama. Z njima je skušal braniti Burmo, a kmalu je ugotovil, da pošilja Cangkaj-šek iz Cunkinga, kamor je preselil svoj sedež, drugačna povelja.
Tako so Japonci zasedli Burmo. Bilo je videti, kot da bi si le. Američani prizadevali za njeno ponovno osvojitev. Winstonu Churchillu se je zdelo neumno, da bi ponovno prodirali v burmansko džunglo. Tudi Kitajci niso videli nobenega razloga, da bi osvajali nekdanjo britansko kolonijo. Stilvvell je zaman prepričeval Cangkajška, kakšen je strateški pomen Burme. Stilvvell ga je imel za bedaka in ga je zaničeval. Ni imel niti malo čuta za diplomacijo, zato si je tudi prodbil vzdevek »kisli Joe« in tega niti ni skušal prikrivati. Cangkajšek je bil užaljen in se je pričel truditi, da bi Američani Stilvvella odpoklicali.
Predsednik Roosevelt, ki ni pripisoval kitajski armadi večjega pomena, je Cangkajšfcu močno zmanjšal pomoč. Podpiral je raje letalstvo generala Claira Chennaulta, ki je usmerjal napade iz oporišč na Kitajcem. Nazadnje so Japonci ta letališča zasedli — skupno z osmimi pokrajinami. Medtem pa so Stilvvellove enote začele ofenzivo in do avgusta 1944 očistile preskrbovalno pot skozi Burmo. A tedaj je bila vojna na Pacifiku v največjem razmahu in epizodi na Kitajskem niso pripisovali večjega pomena. Kljub temu je Roosevelt zahteval, naj postavijo Stilvvella za vrhovnega poveljnika vseh kitajskih kopenskih čet. To je bila le ukana, kajti ameriški predsednik se je bal, da bo Kitajska izstopila iz vojne. Cangkajšek je Rooseveltovo namero spregledal in Stilvvell se je moral vrniti v Ameriko.
Tako se je končalo njegovo poslanstvo, ki je bilo po mnenju Barbare Tuchman, že vnaprej obsojeno na neuspeh.. Kitajska je imela namreč svoje težave, ki jih Američani niso mogli rešiti. In res je njen na-
daljuj razvoj potekal, kot da se niso Američani nikoli vmešavali, ugotavlja Barbara Tuch-
ZIMSKI ŠPORTI
če"ni SNEGA...
Od Alp do Severnega morja Je v prvih dveh mesecih letošnjega leta sneg skoraj povsod .izginil, razen v nekaterih delih. Nekaj pa se je ohranilo tudi na novo zapadlega snega.
Celo v mestih ob polarnem krogu se živo srebro po več dni ni spustilo nižje od ničle. Januarja so v Moskvi čistili ulico z vodo namesto snežnimi plugi!
i vi:B - ....v-ritv i
UMETNA PROGA NA ŠVEDSKEM: državna pomoč kakor ob katastrofah
To izredno vremensko stanje je zamorilo zimske športnike, pa tudi prodajalci zimske opreme računajo na izgubo.
Veliko tekmovanj so morali prestaviti, tako so na primer v Leningradu, ki ima samo eno naravno drsališče, 24 ur - čakali led za evropsko prvenstvo v hitrostnem drsanju (30. Januarja), sicer bi tekmovanje morali preseliti V Helsinki. V treh skandinavskih deželah, ki so v tem času popolnoma zasnežene, so odpovedali 400 tekmovanj. Le nekaj tekmovanj so z muko izpeljali na umetnih, za silo narejenih progah. Na’ Norveškem so brez snega v vseh znanih smučarskih središčih.
V začetku februarja so tudi na švedskem kopičili sneg. Mesto Skovde je hotelo rešiti 'pri-bližno milijon dinarjev, ki jih je vložilo v švedskč smučarsko pr-, venstvo. Zagotovilo si je 10 tisoč kubičnih metrov snega iz severne švedske. Konec januarja so skovdski šolarji in 5000 meščanov grabili tri centimetre no-vozapadlega snega na kupe 1® ga pokrili. Pa je bilo vse man, prejšnji teden je bilo P64 stopinj nad ničlo! Švedi so tekmovanje preselili v slabo naseljeni konec na severu, kjer P®
SEVERNOIRSKI premier James Chlehester-Clark je ob zadnjih nemirih v Ulstru — kakor tudi pravijo Severni Irski, ki je del Velike Britanije — izgubil živce in vzkliknil »Vojna!«, ko je opisal položaj v svoji deželi. Val nemirov je ta del sveta zajel pred dobrimi štirinajstimi dnevi In še vedno ni čisto upadel. Spopadi meri versko (in nacionalno ter socialno nestrpnimi katoličani in protestanti in med katoličani in britanskimi vojaki so sc iz Belfasta razširili po vsej Severni Irski. Plaz se je utrgal, ko je skupina britanskih vojakov, ki naj bi preprečevala obračunavanje med pripadniki ene in druge vere, v Belfastu ubila petletno dekletce lz katoliške družine. Potem je med katoličani zavrelo: začeli so kamenjati britanske vojake, zažigati avtomobile, ostrostrelci pa so ranili štiri mlade ljudi in obstrelili nekega britanskega vojaka. V nekaj dneh so našteli enajst mrtvih. Po tem novem izbruhu nasilja je med ljudmi zavladalo prepričanje, da se dežela še /lepa ne bo pomirila. Na sliki: Spopad v Belfastu.
seveda m bilo dovolj gledalcev.
V srednji Evropi smučarji zapuščajo športna središča ali pa sploh ne prihajajo več tja. Največje izgube imajo žičnice in vlečnice.
Se najbolje gre tistim, ki Imajo zimske bazene. Švedska pokrajina Jiimtland je sklenila, da bo od države zahtevala nekakšno pomoč zaradi »pomanjkanja snega«, kot delajo kmetje, kadar je letina slaba.
GVINEJA
ČEMU
SNEŽNI PLUG?
Sovjetski snežni plugi v Gvi-heji! 2e deset let v tej afriški državi govorijo o njih, antikomunisti pravijo, da je to dokaz sovjetskega neznanja zemljepisa, rasisti pravijo, da to dokazuje, kako neumni so Afričani, skeptiki so podvomili, da bi bilo to res, Sovjeti pa zadevo zanikali. Nihče pa reči še ni fotografiral.
Ko so leta 1958 Francozi na hitro zapustili bivšo kolonijo, ker se ni hotela vključiti v francosko skupnost, so odpeljali vso tehniko in ustavili gospodarsko Pomoč. Pomoč je prišla z Vzhoda, ki pa je v Conakrj seveda Poslal nekatere pogojno uporabne stvari: 13 tisoč straniščnih školjk za glavno mesto, ki je imelo le delno tekočo vodo, in traktorje, pri katerih je Izpušna cev speljana kot grelec skozi ■voznikovo kabino.
Toda dva snežna pluga, ki so iu Rusi pripeljali v Conakry spomladi 1961, sta veljala za največje nehoteno pavlihovstvo Se-kou Tourčjevih novih nrijateljev. Conakry je kot rastlinjak, dnevne temperature so med 25 in 42 stooiniami, vlaga v zraku pa 88 odstotna
Zahodnjaki so ob viskiju govorili, da je snežne pluge naročil gvinelski trgovinski funkcionar našel pa jih je v- katalogu s slikami. Sovletskl veleposlanik Solod ki ie pozneie moral iz-dežele ie zadevo menda ootrdil ko» resnično Sicer pa Rusi v trvtnei? oraviio. da so bili plugi ne-v,evn)oni za zemelislra dela
Nemški »Spiegel« ie zadevi Priše) do dna: za gradnjo oona-krviskega letališča Gbessta so Rusi poslali Gvinejcem v zaboje spravljen komplet orodja ’ in stroiev. K temu kompletu pa v Sovjetski zvezi obvezno sodita tudi dva do trije snežni plugi. Naki nemški gradbenik je rekel, dn hi lahko tudi Nemci poslali kat podobnega.
Cana.kryjska pluga pa še naprej riavtta.
sumljive. Tako poroča Obser-ver.
Tak vohljač bo smel po novem stopiti v »vsak prostor«, za katerega je osnovani sum, da v njem tiskajo, iz njega razpošiljajo, v njem pišejo ali Izdelujejo ali razstavljajo »nezaželene stvari«, ki so na prodaj, ali pa shranjene, da bodo pozneje naprodaj.
Vohljač si lahko temeljito ogleda vse take predmete in če se mu zdi, da so v nasprotju z zakonom o publikacijah in prireditvah, jih lahko pri priči zapleni.
Osnutek zakona nadalje pravi, da ne sme nihče objaviti kakršnihkoli . podatkov o kakršnemkoli filmu, ki ga ni odobrila državna cenzurna komisija. Toda ne gre samo za objav- j ljanje, tudi ustno se o takih [ rečeh po novem ne sme več govoriti. Tudi uvažati ne bodo smeli več nobenih filmov, če jih prej ne bo odobrila komisija. Vseeno je ali je tak film že dosegel kako mednarodno priznanje, ali pa če gre za film. ki ga šele pripravljajo. Sleherna beseda o takih filmih je prepovedana, dokler stvari ne razčisti cenzurna komisija
V okviru tega zakona bo skorajda vsak svetovni dnevnik, magazin ali revija prepovedana (ali pa bo podlegla Škarjam oenzure) Južnoafriško prebivalstvo zatorej ne bo prav nič vedelo, kaj se dogaja po svetu, dokler dogodkov ne bo po svoje obrezala ali pa zakrila cenzurna komisija
Eden izmed namenov tega zakona je obraniti člane. cenzurne komisije pred kritiko (ki je bila zadnje- čase precej hrup na). Filmski kritik na primer ne bo mogel, več primerjati okrnjenih inačic filma z izvirnimi in potem izpostavljati cenzuro jkismehu zaradi njenega dejanja. Niti ne bo smel pisati o filmih, ki jih je videl v tujini, pa do južnoafriške cenzure še niso prišli.
NOVE KNJIGE
POHVALJENI
HRUŠČEV
NIK1TA NA UKRAJINSKI FRONTI LETA 1943: bil je vsekakor dober vojak
CENZURA
Odkar je Hruščev izgubil svoj položaj, ga v Sovjetski zvezi le redko omenjajo, še manj pa hva-
lijo. Pred kratkim pa je maršal Ivan K. Bagramjan objavil svojo knjigo »Tako se je začela vojna«, v kateri opisuje Hru-ščeva kot marljivega in občutljivega voditelja med vojno in svojega starega sodelavca. Tako je maršal Bagramjan, ki je pomočnik obrambnega ministra in član centralnega komiteja sovjetske komunistične partije, prekinil s tradicijo, da se Hru-ščeva ne sme hvaliti. Vojaški spomini so v Sovjetski zvezi običajno bolj osebni in odkriti kot pisanje na drugih področjih.
V delu »Hruščev se spominja«, ki so ga pred kratkim objavili na Zahodu, piše, da se je nekdanji sovjetski voditelj baje takole izrazil o Bagramjanu: Je preudaren in pravičen mož. Všeč mi je. Lahko celo rečem, da ga imam zelo rad. Vedno sem ga občudoval zaradi njegovega treznega razuma, partijskega duha, dobrega poznavanja vojaških zadev in njegove neuničljive poštenosti ter odkritosti.«
Maršal Bagramjan opisuje v svojem položaju v Ukrajini, kjer je ob pričetku druge svetovne vojne vodil vojaške operacije. Spričo prodiranja Nemcev Je zavladala precejšnja zmeda. Bagramjan takole opisuje položaj v poveljstvu: »Samo N. S. Hruščev ni zapustil svoje pisarne, kamor so ves čas prihajala sporočila iz Kijeva in pokrajinskih središč v zvezi z mobilizacijo celotnega prebivalstva, da bi ustavili prodiranje Nemcev.«
Bagramjan govori tudi o delikatnem vprašanju iz druge svetovne vojne: zakaj je Stalin zahteval, naj branijo Kiev do zadnjega moža, čeprav so mu vojaški strokovnjaki to odsvetova-
VOJNA NA SEVERNEM IRSKEM?
li. Septembra 1941 je moralo	i
mesto kapitulirati, pri čemer je	j
imela Rdeča armada velike izgube. Maršal Bagramjan pravi, da je Stalin zahteval obrambo Kieva po vsi sili, ker je bil rekel Harryju Hopkinsu, ameriškemu veleposlaniku v SZ, da bo potekala fronta pozimi leta 1941/42 zahodno od Leningrada, Moskve in Kieva. Ce bi Kiev prehitro padel, se je Stalin bal, da bi ZDA odrekle Sovjetski zvezi potrebno politično, gmotno in vojaško pomoč. Sovjetski avtorji sicer skušajo pomen ameriške in britanske pomoči čimbolj zmanjšati.
AMERIŠKA VOJSKA
NOV SOVRAŽNIK
Ameriški vojaški pravni zakonik daje obtoženemu vojaku pravico, da si namesto vojaškega pravnika, katerega pomoč dobi brezplačno, izbere civilnega advokata. Zaradi stroškov lahko to svojo pravico izrabi le malo vojakov v Vietnamu. Pred meseci je odšel v Saigon pravnik Henry Aronson z dvema kolegoma. Ti bodo nudili brezplačno civilno pravno pomoč ameriškim vojakom.
Aronson priznava, da njegov načrt ruši ustaljene navade, ker hoče upoštevati predvsem pravice obtoženega vojaka. Vendar po njegovem mnenju ne moremo pričakovati pravih poslovnih odnosom med obtoženim vo-
Jean Paul Sartre pripravlja ob sodelovanju vse francoske levice »črno knjigo o francoskih zaporih«.
Ameriško poveljstvo v Vietnamu ugotavlja, da se promet po »Ho ši	\
Minhovi poti« skoraj nemoteno razvija	i
kljub vsakodnevnim 250 do 100 bomb-	*
niškim poletom. Cenijo, da po njej pride na cilj 85 odstotkov poslanega materiala.
Britanska policija jr začela dresirati pse, ki naj bi zavohali orožje ln razstrelivo v potniških letalih. Strah pred	|
zračnimi pirati ne popušča.
Nemška Igrača se demilitarizira. Le pol odstotka je še vojaških igrač.
35.000	ameriških tajnih agentov preda na dan povprečno 240.000 šifriranih sporočil.
Američani imajo v Vietnamu 3500 helikopterjev, ki so stali ameriške davkoplačevalce približno milijardo dolarjev. Izgube helikopterjev v Laosu so še posebno velike, ker je teren po besedah nekega odporniškega polkovnika idealen za obrambo. »Na vsak grič postavimo tri ljudi in lahko streljamo skoraj vodoravno na napadajoče helikopterje!«
Nivonu so pokazali potniško leialo družbe TWA s posebno napravo na motorjih, ki poskrbi za popolno zgorevanje v gorilnih celicah in zato tako opremljen motor ne onesnažuje zraka.
Do leta 1973 naj bi imela vsa ameriška potniška letala tako popravljene motorje, kar bo sicer stalo potniške družbe 100 milijonov dolarjev, vendar ho pomenilo na koncu le dobiček, saj bodo motorji porabljali manj goriva zaradi popolnejšega zgorevanja
Ameriško orožje se pojavlja na vseh koncih sveta v najbolj nenavadnih spopadih. Pet shermanov iz druge svetovane vojne je sodelovalo v vojaškem udaru v Ugandi, ko so oborožene sile odstavile vlado predsednika Miltona Obo-teja. Zanimiva je pot, ki jo je naredilo teh pet tankov. Američani so jih v drugi svetovni vojni dali kot pomoč Sovjetski zvezi. Kasneje so jih Rusi dali Egipčanom. Izraelci so jih zaplenili med šestdnevno vojno, nato pa so jili v okviru vojaške pomoči poslali v Ugando. Vprašanje je, kam bodo šil sedaj.
Japonci nameravajo zgraditi najdaljši tunel, ki naj bi vezal oba največja japonska otoka, Hokaido in Hon-šu. V 110 kilometrov dolgi jekleni cevi naj bi tekel električni vlak. Cena 900 milijonov dolarjev.
Dve avtomobilski novosti iz ZDA: perlskopsko vzvratno zrcalo, ki daje popoln pregled nad cesto za teboj, in odbijači, ki jih radarska naprava tik pred trkom potisne za 15 centimetrov naprej.
NAJBOLJ ZAPRTA DRŽAVA
Južnoafriška javnost, zlasti pa °biskovalci kinematografov, je ktila. zadnje čase tako nezadovoljna z cenzuro v tej državi, 'i® |e bilo pričakovati, da bo korala vlada premiera Vorstra Prej ali slej nekaj storiti. In te it zares storila. Samo nekaj oisto drugega, kot pa so pripotovali Parlamentu Je predložila amandma k osnutku zakona o Publikacijah in prireditvah in ko bo ta amandma sprejet — kar se bo skoraj zagotovo zgodilo — bo lahko Nadzorna ko-misija za publikacije (kar je Prazaprav osrednje cenzurno te‘o, ki šteje dvanajst članov) h Ij (JPen°vala »višje vohljače«, ki 'nij	imeli	zelo velika poob-
1 astila: hodili bodo lahko v za-IQ s®bna stanovanja in hiše in za-. V pleniii vse publikacije in vse stvari, ki se jim bodo zdele
Ob koncu pomladi bodo odšli iz Vietnama zadnji izmed ozloglašenih pripadnikov ameriške mornariške pehote, marincev.
V Gabonu je v prodaji predpasnik s podobama predsednika Pompidouja in predsednika Bonga, ki ga bodo morali 11. februarja, na dan Pompidouje-vega obiska, nositi vsi Gabonci razen ministrov, članov parlamenta in diplomatskega zbora. Tako veleva ukaz.
Grško kraljico, mater v rimskem pregnanstvu, Frideriko, naj bi sveta sinoda 11. februarja izobčila iz cerkve. Greh je že star. Pred desetimi leti je rekla ameriškemu novinarju Sulzber-gerju, da je čisto nič ne zanima, če je Kristus zares živel, in da je grška duhovščina pokvarjena. Severnomake-donski škof Augustinos je v svojem listu »Iskra« to njeno izjavo komentiral, da Friderika ni več verna in da je grški duhovščini napravila veliko škodo.
Da bi se vsaj malo izboljšali fran-sko-izraelskl odnosi, so Francozi pripravljeni omejiti embargo na nekaj Izraelcem nujno potrebnih materialov. V zahvalo bo po cevovodu Teheran — Izrael stekla nafta za Francijo.
LJUDJE V ŽAR ŠČU
Prvi bratranec ameriškega predsednika Nixona — verjemite ali ne — je prišel na seznam ljudi, ki jim mora občina Grass Valley v Kaliforniji dajati socialno pomoč. To Je Philip Milhous z ženo Anno, ki sta obadva preveč bolna, da bi lahko še delala. Občina jim izplačuje 327,10 dolarjev mesečne podpore. i ■
Mati slavne operne pevke Marie Gal-las pravi, da ji hčer, ki ima denarja kot pečka, pošlje vsak mesec 200 dolarjev pod pogojem, da ne bo nastopila na televiziji ali dala kake izjave tisku. Toda Litsa Calogeropoulus, kakor se imenuje gospa, Je kljub temu privolila v intervju, ki ga je potem objavil neki grški časnik. V njem je najbolj ošvigaia žensko, ki se je poročila z Aristotelom Onassisom. »Zakaj se je oženil z Ja-ckie?« je vprašala Litsa. »To je grda ženska z groznimi nogami, kurjo kožo, je debela, tam kjer bi ne smela biti, in ima oči preveč razmaknjene. Skratka, ničla.«
FBI je bil do nedavna zelo ponosen na svojega šefa Edgarja Hooverja, tildi zato, ker je menda možakar lastnoročno ujel zloglasnega ugrabitelja Alvi-na Karpisa. To se je zgodilo leta 1936 v New Orleansu. Hoover je, kakor so bili doslej vsi prepričani, pograbil Kir-pisa v avtomobilu, še preden je ugrabitelj utegnil seči po orožju. Toda zdaj je ta nekdanji kaznjenec, ki ima dvainšestdeset let in so ga leta 1969 pomilostili, napisal knjigo, v kateri pravi, da Hoover nima prav nobenih osebnih zaslug pri aretaciji. »Prišel je k meni šele potem, ko so z vseh strani name merili s pištolami. Pa še potlej je počakal, dokler se ni prepričal, da je ozračje mirno. Nazadnje je le prišel in se dal narediti za slavnega.«
Sayajirao Pratapsinha, 25 let, princ iz Barode, je za svoj prvi nastop na deskah potreboval telesne stražarje. Sin pokojnega indijskega maharadže se je že kot otrok v palači s 700 sobami učil petja, In .sko jesen pa je v Franciji izdal ploščo z naslovom: »Kako žalosten je svet brez ljubezni«. Pred kratkim pa je debitiral v pariškem zabavišču »Aicazar« v spremstvu goloprsih plesalk. Ker pa je pevec nosil za vratom in na prstih nakita za okrog 5 milijonov dinarjev, so na njegovo željo stražili oder in garderobo Princ, ki ima tristo kafta-nov, ima težave tudi z garderobo. Pri francoskih hipijih je opazil, da nosijo oblačila, podobna njegovim.
Petinpetdesetietna vdova po dr. Phi-lipu Blaibergu, ki je umrl kot človek, ki je najdlje živel s presajenim srcem, se bo poročila z upokojenim izraelskim kmetom, šestdesetletnim Herber to m Blumom.
Grški tankerski milijarder Niar-chos bo moral najbrž vseeno pred sodnike, zaradi domnevne skrivnostne smrti svoje žene. Državni tožilec zahteva zaslišanje novih prič. Atenski sodniški krogi govorijo, da se skriva za tem najnovejšim zasliši« ijem Onas-sis, ki vidi v rivalovih težavah svoje dobičke.
ANNA IN PHILIP MILHOUS: Reveža.
jakom m vojaškim pravnikom, pa naj je ta še tako vesten. V Vietnamu so taki odnosi še bolj nemogoči. Do sedaj je A-romsonova skupina prevzela štirideset primerov. Skoro vedno so bili vpleteni črnci, ki so vrgli ročno bombo na kakega nepriljubljenega oficirja.
Pravni strokovnjaki ameriške vojske so videli v Aronsonii in njegovih kolegih že od vsega začetka nezaželene vsiljivce. Poskrbeli so, da bi njihovo delo čimbolj ovirali. Tako Aromsomo-va skupina ne sme uporabljati vojaških telefonskih in poštnih zvez, nima pravice do brezplač. nega zračnega transiporta in niso jim dali vrednostnih papirjev, ki veljajo kot plačilno sredstvo v ameriških oporiščih. Aromson ima tudi dokaze, da vse njegovo početje nadzira vojaška policija.
Vendar podpirajo Aronsonovo pobudo mnogi znani ameriški pravniki. Ce bi imel pravico do delovnih pogojev, kot jih je zahteval, bi mu dela ne zmanjkalo. V ameriški armadi se čedalje bolj širi nasilje med vojaki.
___PORNOGRAFIJA
OPOLZKI »POŠTARJI«
Nič hudega sluteče Američane vedno pogosteje presenečajo nenavadne poštne pošiljke: pod navadnim rjavim ovojnim papirjem se skrivajo erotične slike vseh vrst, od orientalskih do, skoro ginekološko podrobnih. Poplava tovrstnega pornografskega materiala se je tako razširila, da so morali z zakonom zaščititi državljane, ki jim ni do golih teles. Zakon o reorganizaciji pošt, ki so ga sprejeli lani, omogoča vsakomur, ki noče sprejemati pornografskih fotografij po pošti, da se javi na naj bližnjem poštnem uradu. Tam vpišejo njegovo ime na poseben seznam. Vsakdo, ki pošlje »spolno usmerjene reklame« osebi na seznamu, se izpostavlja nevarnosti, da bo obsojen na
5.000	dolarjev globe ali pet let zapora.
Delo pornografskih trgovcev bo postalo tako precej težje. Najprej si bodo morali preskrbeti seznam vseh sovražnikov golote, nato pa bodo morali paziti, da ne bi materiala pošiljali na napačen naslov. Nedvomno bodo nekateri še vedno skušali ribariti v kalnem, vendar se zdi, 'da bodo manjše pornografske firme kmalu izumrle. Ostale bodo *le tiste, ki si bodo lahko privoščile elektronske računalnike za urejanje naslovbv. Ce bo res tako, se utegne zgoditi, da bo ameriško pravosodno ministrstvo nekega dne obtožilo velike pornografske družbe, da monopolizirajo tržišče obscenih fotografij.
m
X
: ''X
SAPPORO: ni važno, koliko je poškodovanih
SMUČANJE
SAMOMORILSKI JAPONCI
Najboljši japonski smučarji drvijo v dolino brez strahu, da bi se poškodovali. Domačini ob progah v Sapporu z vzkliki nagrajujejo celo njihove kozolce. Veliko Japonk in Japoncev ei vsak dan zlomi nogo. Nekdo od Avstrijcev je rekel, da kmalu ne bo nikogar razen Evropejcev, toda motil se je. Na vsakem nastopu je spet 100 Japoncev v boju proti tehnično boljšim smučarjem iz Evrope. S samomorilsko vožnjo nočejo samb dokazati, da so proge funkcionalne, temveč hočemo na njih narediti oelč reklamo za zimski turizem na Japonskem. Na pobočjih Pu-džija dn okrog Sappora vrvi v prostem časti že kakšnih devet milijonov Japoncev.
Poleg tega se zavzemajo za nastop najboljših alpskih vozačev na olimpijskih igrah, od 3. do 13. februarja 1972. Predsednik olimpijskega komiteja Avery Brundage je namreč zagrozil, da mnogim ne bo dovolil nastopa, ker niso več amaterji. Japonci pravijo, da molijo, da bi v Sapporu leta 1972 alpski vozači le nastopili.
Za organizacijo zimskih olimpijskih iger so se bili več kot trideset let. Leta 1940 je bila vojna, leta 1968 pa jih je prehitel Grenoble. Za leto 1972 so kandidirali Sappono, Lahti, Salt Lake City in kanadski Banff. Brundage ni želel iger v svoji domovini, Salt Lake Ci'ty so preglasovali, Banff pa je veliki olimpijski šef kar sam izključil. Nepričakovano je zmagal Sap-poro.
Japonci so pohiteli, da hi pre--gnali vse dvome. Sapporo leži namreč samo 15 metrov nad morsko gladino (ima milijon nrebivaleev) in na!višji hribi naokoli so samo 1000 metrov visoki. Proge imajo premajhen padec in so po mnenju strokovnjakov prelahke za olimpijsko tekmovanie. Toda Japonci so zvito Izkoristili interese snežnih manageriev, saj lahko velemesto nudi več kot vasi bogu za hrbtom. Sapporo bo invesitral skoraj 10 milijard dinarjev, torej dvakrat toliko kot Grenoble, pri tem pa bo šlo za šnortne naprave samo pet odstotkov.
Zupan Sappora je vabil: »Mesto je znano po pivu in lenih ženskah.« V deželo Ainuiev, Hok-kaldo, so prišli trgovci znanstveniki in tehniki. Zgodovina olimpiad je na šolah v Sapporu obvezen predmet.
Japonci so za gradnjo skakalnice angažirali Nemca Kloofer-ja, ki pa ie še pred dograditvijo umrl. Tudi njegov laponski naslednik ni preživeli. Gradnjo končuje državna uprava.
Za sedanje predolimpijske igre so pripravili nevarne proge. Proga za moške ima 806 metrov nadoa. niso na podrli dovolj dreves ob progi. Spusti so tudi ore-«trmi. Tudi krivine so preostre. Evropski poskusni vozači so se spustili no progi šele. ko so s funkcionarji ublažili naitežavnej-dele proge.
Nemška smučarka Margarete Hafen je rekla: »Ce pridem s proge oela, bom naslednje leto nastopila na novoletni skakalni turneji.« Toda Japonci vse kritike prenašajo z nasmehom. Ogn jevite organizatorje je malo zabolela le zamuda ob otvoritvi poskusne ollmpiaHe: šlo Je za 3 minute in 24 sekund.
ZDOMCI
»DAVČNI IZVEDENCI«
52-lefcni strojni ključavničar Dr-agutin NadJ, Jugoslovan, zaposlen v MUnchnu, je že mislil, da je storil dobro kupčijo, ko je rojaku Ivanu Jovanoviču prodal za 600 mark gotovine svojo kartico za davek na dohodek (lohnsteuerkarte). Da je krepko nasedel, Je zvedel šele, ko so mu pri »zvezi davkoplačevalcev« v Munchnu povedali, da bi mu bil moral mestni urad za finance za
leto 1970 pravzaprav vrniti 1912 mark!
V zvezi pravijo, da Nadjev primer ni edini. Posebno novinci med »gastarbajterjl« letno izgubljajo tisoče mark, ko prodči-jajo svoje kartice neznanim »zernljakom«, ti pa od davkarij dobijo zanje veliko več, kot so plačali. Pravijo, da so med njimi tudi že taki, ki so z odkupovanjem kartic postali milijonarji (v markah!).
Tuji delavci v Zahodni Nemčiji imajo pravico uveljavljati stroške za ločeno življenje, za vožnje domov, in mnogi, ki delajo vse leto v Nemčiji, plačujejo davke, kot da bi bili zaposleni samo nekaj mesecev. V večini primerov nadomestila znašajo tudi do 2000 mark.
Tipično zbirališče tujih delavcev je miinohenski glavni kolodvor, kjer se na veliko kupčuje z davčnimi karticami. Sedanji bavarski 'finančni minister pa o zadevi noče ničesar, slišati, pravi da goljufij proti tujim delavcem v Munchnu še ni bilo. Storjeno naj bi bilo vse, da delavec res dobi, kar mu gre. Vendar pa »davčni svetovalci« še naprej molzejo nevedne delavce iz inozemstva.
Mllnchenska finančna direkcija je izdala bankam predpis, da lahko izplačujejo denar samo na delavčevo pooblastilo. To pa seveda ne preprečuje trgovine. Kupec Izsili od žrtve tudi podpisano pooblastilo, in tako »gastar-hajter« nikoli ne izve, koliko denarja mu Je nakazal urad za finance. Jugoslovanska žrtev pravi: »Podpisal sem en majhen in en večji papir, kaj pa je pisalo na njiju, ne vem. Ich lese nix deutsoh.«
HOKEJ NA TRAVI
PRVENSTVO IN POLITIKA
Leta 1480 je hitra igra z ukrivljeno palico navdihnila perzijske-
ga pisatelja Mahmuda Aristija, da Je napisal »Knjigo ekstaze«. Zdaj pa hcjcej na travi funkcio-
narjem FIH povzroča samo še politične glavobole.
Februarja bi se deset državnih reprezentanc moralo sestati
v pakistanskem mestu Lahoru in odigrati prvo uradno svetovno prvenstvo. Toda pakistanski skrajneži so grozili indijskemu moštvu dn FIH je turnir prestavila.
Do razglasitve indijske in pakistanske neodvisnosti so Indijce in Pakistanci redno zmagovali z enotnim moštvom. Skupno so osvojili tri Olimpijske zlate medalje, nato pa so Indijci do leta 1956 samostojno osvojili še nadaljne tri.
Politični problemi okrog Kaš-mira so pripeljali tudi do problemov s palicami. In samo v hokeju na travi sodita Indija in Pakistan v svetovni vrh.
Pakistanci so nrvlč zmagali v Rimu leta 1960. Indijce so doma nričakaU z gnilim sadjem, leta 1964 r>a se je spet obrnilo: na oovratku domov, so bili gnilobe deležni Pakistanci.
V Mehiki na so I-ndiioi prvič zamuditi finale: v no!finalu so Mb Mnči'1 Nemci. Tndileka nred-Mriea Triade Tndirn Gandbi ie takrat menila, da Je bilo tega
krivo pomanjkanje disoipline.
Indijci so si zelo želeli vrniti na svetovni vrh, hoteli so bita prvi organizatorji svetovnega pokala, toda Pakistanci so jim to preprečili. Ponudili so ekipam brezplačno bivanje, zastonj prevoz z letali, za zmagovalce pa zlato hokejsko palico. V prvenstvo so investirali za okrog 2 milijona naših dinarjev in obljubili, da bodo prvič po vojni odprli proti Indiji mejni prehod Ferozepur.
Toda na volitvah v Zahodnem Pakistanu so zmagali sovražniki Indi je, pakistanska ljudska stranka. Njen funkcionar, dr. Moba-šir Hasan je zagrozil, da bodo zavzeli stadion, če bodo nastopili Indijci. FIH je turnir prestavila na september. Vzhodno-pakistamski politik Mudžibur Rahman ima veliko možnosti, da postane novi premier in želi boljše odnose z Indijo. Ce pa bo Pakistan jeseni izključil Indijo s turnirja, bi bil to avtogol. Po
9
HOKEJ NA TRATI — favorita se gresta rajši politiko
predpisih FIH bi Pakistan ne smel nastopati leto dni, to pa bi pomenilo, da se ne bi mogel potegovati za zlato medaljo v MUnchnu leta 1972.
ARHEOLOGIJA
KOLEDAR, STAR 34.000 LET
Vse kaže, da smo umske sposobnosti praljudi podcenjevali. Do tega spoznanja je prišel Alexander Marshaok, strokovni delavec pri arheološkem muzeju Harvardske univerze, že leta 1964 je Marshaok, ki se je tedaj ukvarjal z arheologijo le kot amater, sicer pa je pisal o znanosti, zagovarjal misel, da so čudne praske in pike na predmetih iz ledene dobe morebiti kaj več kot zgolj okras.
Od tedaj je obredel večino evropskih muzejev in skrbno proučil mnogo kosti, rogovij ih kamnov s takimi znamenji. Vse kaže, da so ta znamenja preprosta oblika koledarja. To je zanj pomembno odkritje, saj dokazuje, da so človekovi predniki že pred 34.000 leti uporabljali abstraktne simbole in že poznali pojem številk.
Marshaok je prepričan, da skoro vsa znamenja, ki jih j© proučeval, predstavljajo koledar. Označujejo dan prvega mlaja nove lune, čas prvega krajca, polne lune, zadnjega krajca ih zadnji mlaj. Marshaok je odkril zaporedja znamenj, ki pokrivajo obdobje celega leta in še več. Na nekaterih artefaktih je našel dolge vrste navpičnih črt, ki po njegovem mnenju ponazarjajo dneve, Za naslednje mesece, ali zaporedje naslednjih mesecev, je rezbar vrezal znamenj© na začetku vrste. Človeku je v prazgodovini Luna rabila koledar, a potreboval je eTa' tično sredstvo, da je označi' čas.
Strokovnjaki, ki ocenjujejo p°" men Marshackovih odkritij, se strinjajo, da mečejo povsem n©-v0 luč na umske zmožnosti našega prednika iz gornjega Vf' leohitika. Koledarji, ki jih J® odkril Marshaok, vodijo bolj K zapletenim koledarjem sterih1 Sumercev, Babiloncev in EgiP čanov.
PANORAMA
JUGOSLAVIJA
SAMOVOLJNOST
KRIVICA V HIŠI PRAVICE
Ko so 61ani sodišča v Doboju zvedeli, da je njihov prejšnji predsednik imenovan za novega sodnika Okrožnega sodišča v Sarajevu, so bili ogorčeni.
Javnosti so sporočili, da je njihov prejšnji predsednik storil veliko nepravilnosti — v škodo sodišča in v korist sebi. Med drugim je zakrivil dve prometni nesreči in razbil službeni avtomobil, nesreče pa ni prijavil organom javne varnosti. Namesto tega ie podpisal nalog, naj se iz sredstev sodišča izplača 15.000 dinarjev za popravilo avtomobila. Brez vednosti kolektiva je kupil peugeot 404 in z njim po nepotrebnem potoval, čas je pogosto prebil v družbi nekaterih uslužbenk sodišča. Sam sebi je podpisoval potne naloge, kadar se mu je zdelo, jemal dnevnice, kolikor se mu jih je zahotelo in kolikor jih je potreboval za zabave. Dobronamernih pripomb ni upošteval.
Komunisti in drugi člani kolektiva sodišča v Doboju menijo. da njihov nekdanji predsednik nikakor ni zaslužil delovnega mesta sodnika v Sarajevu.
y  "Tg
SPREMLJAJTE
TV
PROGRAM Z REVIJO
stop
V ROKI
KOLERA
SVETA VODA V KANALU
Beograjski sanitarni inšpek-
torji že nekaj dni dežurajo na beograjskem letališču. Tamkaj
čakajo na dva tisoč hadžijev iz vseh krajev naše države, kj se vračajo iz Make, kjer so se udeležili tradicionalnih verskih slovesnosti. S seboj nosijo tisoče litrov svete vode. Sveta voda je menda pred nekaj dne-
vi povzročila kolero v Carigradu. Obstaja nevarnost, da žive klice te nevarne bolezni v sveti vodi, ki Jo prinašajo jugoslovanski romarji.
V enem samem dnevu so pristala na suirčinskem letališču štiri letala s petsto romarji.
S seboj so nosili dva tisoč lit-
rov svete vode. V kovčkih, tor-
bah in bisagah pa so imeli še obilo najrazličnejše hrane.
Romarji morajo izstopiti iz
letala drug za drugim, že vnaprej so obveščeni o preventivnih ukrepih, ki jih čakajo. Le-
talo je povsem obkroženo z inšpektorji, pa s sodelavci me-' h.	štnega zavoda za zdravstveno
11	vartsvo, zavoda za dezinfekci-
jo, dezinsekcijo in deratizacijo, Cl	zraven pa so tudi profesorji
beograjske infekcijske klinike.
Romarji iz Meke so že pri vstopu v letališko čakalnico deležni antibiotikov proti koleri, čeprav so bili že pred odhodom cepljeni proti kužnim boleznim.
Romarjem tudi nemudoma odvzamejo vise steklenice s sveto vodo, pa tudi hrano, ki jo uničijo.
Preden zlijejo sveto vodo v kanal, jo v posebnih kotlih povsem razkužijo. Tako je povsem izključena možnost, da bi se klice kolere prenašale.
Seveda ne gre vise gladko, posamezni romarja nasprotujejo odvzemu težko pridobljene vode. Stekleničke skušajo skriti pod obleko. Zato so prisiljeni temeljito pregledati vso prtljago romarjev, pa tudi njihovo osebno garderobo.
Pred letališčem čakajo romarje avtobusi, ki jih odpeljejo naravnost domov, brez postanka v Beogradu in drugih mestih.
Ko potniki izstopijo, vsako letalo razkužijo, razkužijo pa tudi pot od letala do avtobusa, po kateri so stopali romarji.
Beograd je tako povsem zavarovan pred možnostjo okužbe s kolero. Nekateri romarji pa se menda vračajo z avtobusi in vlaki. So na' mejnih prehodih uvedli podobne ukrepe kot n® beograjskem letališču?
STEKLENICE
MANJKA JIH STO MILIJONOV
Proizvajalcem alkoholnih in brezalkoholnih pijač grozi pomanjkanje sto milijonov steklenic, in to sredi sezone, če ne bomo steklenic uvozili, se bo ponovil lanski položaj, ko so morale nekatere pivovarne in tovarne sadnih sokov in drugih pijač zmanjšati ali celo ustaviti proizvodnjo.
Jugoslovanski izdelovalci steklene embalaže, ki ne zmorejo v sezoni zagotoviti zadostnega števila steklenic, soglašajo z uvozom približno devetdeset milijonov steklenic. Ker pa steklene embalaže primanjkuje v vsej Evropi, ' je vprašanje, ali bo mogoče že odobreni uvoz uresničiti.
»Če uvoza ne bo« pravijo v srhski tovarni stekla v Paradami, »se bodo izdelovalci pijač znašli v težjem položaju kot lani. Potrebujejo štirideset milijonov pivskih steklenic, trideset milijonov steklenic za mineralne vode in dvajset milijonov steklenic za likerje. Jugoslovanske steklarne bi zmogle to količino steklenic narediti do septembra, tovarne piva in drugi proizvajlci pijač pa hočejo imeti to količino steklenic že do 31. maja.«
V Paračinu pravijo, da je pomanjkanje steklenic za pivo
povzročila tudi preusmeritev pivovarn na nov tip steklenic »Evropa«. Skoraj vse pivovarne so hkrati izločile iz prometa milijone starih steklenic, steklarne pa niso zmogle v kratkem času tega nadomestiti. Proizvodnja mineralne vode in sadnih sokov pa narašča tako hitro, da steklarska industrija že tako in tako naraščanju ni kos.
V Paračinu pravijo, da so za pomanjkanje steklenic na vrhuncu sezone krive tudi same pivovarne. Steklenic ne kupujejo enakomerno skozi vse leto, ampak sezonsko, od marca do junija. Steklarne so si zato prisiljene ustvarjati v zimskem času velikanske zaloge. Ker pa nimajo denarja za kreditiranje takšnih zalog, morajo zmanjševati proizvodnjo.
Steklarska industrija Jugoslaviji obljublja, da bo letos poslednjikrat primanjkovalo steklenic Svojo proizvodnjo bo namreč povečala za 60 000 ton. za prav toliko, kolikor znaša trenutni primanjkljaj.
TELEVIZIJA
UŽALJENI CERVANTES
Z novimi zgodbami nadaljevanke Naše malo misito so same težave. Piva zgodba je bila — zaradi tehničnih težav menda — prekinjena in naslednji teden ponovno predvajana. Zaradi prve zgodbe pa je hudo užaljen Ante Puhalovič, upokojeni scenograf iz Splita, ki je še vedno šef odrske opreme splitskega gledališča,
»Ko sem v nedeljo gledali prvo epizodo Našega malega mista in nenadoma zaslišal svoje ime in priimek in zagledal lik Cervantesa, bi se kmalu onesvestil Potem pa je zame nastal pekel. Na ulic, me zmerjajo z umetnikom. Skoraj nič ne spim, ne jem... Ta lik iz nadaljevanke mi je uničil življenje!«
Ante Puhalovič, ki ga kličejo za Antonia, torej prav tako, kot je ime junaku nadaljevanke, skuša po sodni poti prekiniti življenje Antonija Puhaloviča Cervantesa iz Našega malega mista.
Njegov odvetnik Josip Babič piavi: »V imenu svoje stranke sem zahteval kot začasen ukrep prepoved javnega predvajanja nadaljevanke aili pa izločitev laka, ki je povzročil mojemu klientu veliko škodo. To je nasilje nad njegovo osebnostjo. Ne more se več mim0 sprehoditi po splitskih ulicah. Tudi njegovemu otroku v šoli in njegovi ženi ne dajo miru. Do pred katkim zelo spoštovan m sposoben človek je čez noč postal predmet posmeha vsega Spiiita. Reg je, da Toni Puhalovič ni nikoli končal akademije, toda z delom in učenjem je dosegel zavidljivo umetniško raven. V pokoj je stopil kot scenograf prvega razreda. To ni navaden človek, ampak izjemna osebnost. Zato je toliko
POLNILNICA STEKLENIC V SLATINI RADENCI: Steklarne opo-zarja,jo, da bo poleti hudo primanjkovalo steklenic, če se ne bomo odločili za uvoz
bolj čudno sovpadanje med Antonijam Puhalovičem v Malem mistu in Antejem Puhalovičem ... Menimo, da ne gre za navadno naključje. Sumimo, da je kdo od njegovih maloštevilnih sovražnikov uspel nagovoriti scenarista ali režiserja nadaljevanke, da sta njegovo ime nadela temu liku in ga tako preračunano izpostavila zasmehu «
In kaj pravi režiser Danijel Marušič:	»Anteja	Puhaloviča
osebno in dobro poznam. Z njim sem vedno z veseljem sodeloval. Ko sem v časopisih prebral njegovo prvo izjavo, sem takoj doumel, kaj se mu je zgodilo. Poznam mentaliteto Splitčanov in vem, da so sposobni spraviti ob pamet najpametnejšega m najboljšega človeka. . žal pa Anteju Puhaloviču ne morem z ničimer pomagati, razen z izjavo, da mi je zaradi vsega tega zelo žal. Anteja Puhaloviča zares niti za trenutek nisem želel identificirati 'z Antonijem Puhalovičem Cervantesom . .. Vse drugo so naredili Splitčani.«
I Avtor besedila nadaljevanke I Naše maio misto Miljenko Pmo-I je odločno izjavil: Anteja Puha-I loviča ne poznam, lik iz zgodbe nima z njim nobene zveze. Človeka, o katerem je v zgodbi govor, sem naše) na Braču in sem o njem že pisal. Za lik sem i-skal simbolično ime m našel — Antonija Puhaloviča. Veste kaj, če bi se odločil za kak drug priimek, bi se našel kdo drug I z istim imenom in spet bi bilo | hudo . Zal mi je, da je ta človek izpostavljen neprijetnostim, mislim, da je storil napak, da se je sploh oglasil, saj je tako zbudil še več pozornosti.«
Za konec dajmo besedo užaljenemu pravemu Puhaloviču: »Ne morem verjeti, da se je moje ime pojavilo v zgodbi po naključju. Ivica Vidovič, ki igra tega nesrečnega Cervantesa, je že v prvi zgodbi večkrat razločno ponovil njegovo — moje ime in priimek, medtem ko druge like kličejo le z enim imenom:
I Doktor Luigi, Benita, Anka . . . Danijel Marušič me dobro pozna Kar pa zadeva Miljenka Smoja . ., Njegova zgodba, da me n« pozna, je samo njegova izjava. Mislim, da se poznava. . Ne vem kdc mi je to storil, prepričan pa sem, da to m bilo naključje«
Užaljeni splitski scenograf bo na sodišču zahteval tudi odškodnino.
VRANDUK
RESNIČNI KRIVEC
V Zenici so pokopali triintrideset žrtev strašne železniške nesreče v predoru Vranduk. Pogreba se Je udeležilo več kot trideset tisoč ljudi. Družinam ponesrečenih so ponudili pomoč številna podjetja in posamezniki. Sto dvajset potnikov Je bilo laže ali huje ranjenih. Veliko jih je še v bolnišnici.
Medtem strokovne komisije neutrudno raziskujejo kraj nesreče. 2e sedaj Je znano, da je bila glavni vzrok nesreče okvara na električnih inštalacijah lokomotive in požar, ki je sledil. Vročina Je bila tako huda, da so se tračnice v predoru povsem skrivile, odpadla pa je tudi betonska obloga v predoru. Ker je bila nedelja, Je bilo v delavskem vlaku le okrog dvesto petdeset potnikov. Mnogi se s strahom sprašujejo, koVko liudi bi bilo ob živlienle, če bi nesreča zgodila dan prej ali dan pozneje, na delavnik ko se pelje s tem vlakom približno dva tisoč petsto ljudi.
Priprli so strojevodjo in njegovega pomočnika ter dva sprevodnika. Sodišče bo moralo ugotoviti. zakaj ni nihče opozoril potnikov, naj čimprej zapuste vagone.
ODTORKA00TORKA
V tovarni orodja v Cačku so se odločili za poskus z najkrajšim delovnim tednom v državi. Glavni razlog — maksimalno izkoriščanje strojev. Uvesti nameravajo triinpoldnevni delovni teden. Delavci naj bi delali na teden samo po 35 ur. Produktivnost, dohodek in plače naj bi se po sedanjih računih povišali za dvajset odstotkov. Z eksperimentiranjem bodo začeli aprila.
Na izredni skupščini zveze novinarjev v Beogradu so se zavzeli, naj bi vsi novinarji imeli dva dneva počitka na teden. Posebno ostre so bile zahteve za zdravstveno varstvo novinarjev, ki so jih poklicne bolezni v zadnjih letih hudo zredčile. Novinarji delajo marsikod v nehigienskih prostorih, tako rekoč nepretrgano in brez potrebnih pripomočkov.
V Beogradu so se po 40 letih končno odločili, da beograjsko železniško postajo preselijo v Prokop — med novo avto cesto in stadionom JLA. Postavitev nove postaje in rekonstrukcija železniškega vozla bosta predstavljali največje gradbeno dejanje v petletnem načrtu razvoja Beograda.
Gradnja 476 km dolge železniške proge Beograd—Bar je zašla v slepo ulico. Srbski poslanci so zato sprejeli zakon o razpisu posojila za to progo. Prvi vlak naj bi odpeljal na morje čez dve leti. Številna podjetja, pa tudi posamezniki so že poprej izražali svojo pripravljenost vplačati posojilo za progo, ki naj bi prestolnico države povezala z morjem.
Tovornjak z dragocenimi predmeti hrvatske nacionalne kulture se je v Parizu ustavil pred palačo Grand Palais. Neki policaj je zahteval od šoferja, naj obkroži stavbo, da bi se tako laže približal kraju iztovarjanja. šofer je ugodil zahtevi, kmalu pa se je zgubil in ni znal več nazaj. Ni znal francosko, da bi koga povprašal, niti ni vedel, kako se palača imenuje. V Parizu je bil prvič. Ure in ure je z dragocenim tovorom krožil po velemestu, dokler ga končno le niso odkrili policaji, ki so izginuli tovornjak medtem že iskali vsepovsod
V Zagrebu so sc že veselili kulturnega škandala. Koreograf opere »Samson in Dalila« Miljenko Vikič je obljubljal, da bo predstava precej gola, dvajsetletna baletka Astrid Turin pa naj bi nastopila povsem gola. Časopisi so že objavili njene gole slike. Baletka je izjavila, da nima nobenih predsodkov in da sc povsem strinja s koreografovo zamislijo, v svetu da so takšni prizori že nekaj vsakdanjega, le pri nas delimo iz tega senzacijo. Naj bo Zagreb vedno zadnji? Gledalci so pokupili vse vstopnice do zadnje. S škandalom pa ne bo nič, gledališče je zadnji hip suspendiralo koreografa Miljenka Vlkiča in predstavo obleklo.
Skupina mlajših ljudi je že nekaj časa neusmiljeno terorizirala Skopjance. šest članov skupine so zaprli, med njimi tudi njihovega šefa — enaindvajsetletno Slavico Kadlijevo. Preden so jo miličniki aretirali, je enemu izmed njih vzela gumijevko in začela neusmiljeno udrihati po njem.
Madžarski cariniki so v jugoslovanskem avtobusu, ki je pripeljal na Madžarsko iz Avstrije in je bil namenjen na češkoslovaško, našli šeststo velikih zlatnikov s podobo cesarja Franca Jožefa in še precej drugih zlatih predmetov. Jugoslovanski turisti so podpisali zapisnik, da so zlato tihotapili. Zlatnike so jim zaplenili, vendar so jim dovolili, da zapuste Madžarsko.
V Karlovcu sodijo devetnajstletnemu Dragu Miheliču, ki je začasno zaposlen v zahodni Nemčiji. Za novoletne praznike je prinesel iz Nemčije šest kilogramov letakov z naslovom Odpri oči. Letaki pozivajo na nasilno preureditev družbenega sistema in se zavzemajo za rehabilitacijo Rankoviča. Obenem pa na najbolj grob način žalijo najvišje državne in politične voditelje. Obtoženec se je branil, da ni vedel za vsebino letakov. Neznanec, ki mu je dal letake, mu je naročil, naj jih izroči na naslov pri Severinu na Kolpi.
ODTORKA DO TORKA
Neki občan iz Slovenskih Konjic je na celjski carinarnici v gotovini plačal
210.000	dinarjev carine za uvožene naprave. Ta primer je bil omenjen na bazenskem posvetovanju predstavnikov davčnih uprav, javnega tožilstva in uprave javne varnosti v Celju, /brani so menili, da nekateri občani premorejo bogastvo, ki ni rezultat njihovega dela. Davčne uprave in inšpekcijski organi naj bi se poslej poglobljeno zanimali, od kod nekaterim ljudem toliko denarja, ki ga praviloma ne prijavljajo za obdavčitev. V Celju tudi veliko govorijo o plačali trgovskih potnikov, ki so po izobrazbi večidel trgovski pomočniki. Tretjina trgovskih potnikov zasluži več kot najbolje plačani celjski direktor, četrtina pa več kot najbolje plačani arhitekt.
V celjski opekarni na Hudinji so stavkali opekarji dva dni. Ta opekarna je od lani naprej eden izmed obratov opekarne Ljubečna-Bukovžlak. Delavci so zahtevali odstop direktorja združenega podjetja, delavci nestavkajočih obratov pa so predlagali referendum o izločitvi celjske opekarne. Do spora je -prišlo med drugim zato, ker so posamezniki zahtevali, naj se plače povečajo bolj, kot podjetje trenutno zmore.
Tri delavke mariborske tovarne čevljev Lilet so na sindikatu povedale, da so dobile za mesec januar plačo, nižjo od 500 dinarjev. Na zahtevo sindikata so v tovarni delavkam izplačali tudi razliko, saj je po zakonu vsakemu delavcu zagotovljen za polni delovni čas minimalni dohodek 500 dinarjev.
Velenjska tovarna Goronje je poslala v Ameriko prvo pošiljko 1850 hladilnikov, ki so v nekaterih podrobnostih posebej prilagojeni zahtevam ameriškega kupca. Po pogodbi s tvrdko Milovac iz Chicaga bodo iz Velenja v štirih letih izvozili v Ameriko pol milijona hladilnikov v vrednosti dvanajst milijonov dolarjev.
Mariborska tovarna Marles je začela graditi novo tovarniško poslopje, ki bo stalo z opremo vred 28 milijonov dinarjev. V novih prostorih bodo v velikih serijah izdelovali predvsem kuhinje.
Kobariška Planika, obrat zagrebške tovarne Kraš, bo v kratkem začela graditi tovarno, ki bo izdelovala mleko v prahu za pitanje telet, prvo te vrste v Jugoslaviji. Tovarna bo stala skoraj deset milijonov novih dinarjev. Računajo, da bodo jeseni lahko v novi tovarni že montirali stroje, konec leta pa naj bi stekla proizvodnja. V novi tovarni bodo izdelali na leto 5500 ton mleka v prahu za pitanje telet in 500 ton masla. Na leto bodo potrebovali dvanajst milijonov litrov mleka, /a novi Izdelek je menda veliko zanimanja.
Drugega marca bo v Parizu odprta velika razstava jugoslovanske umetnosti. Slovenci in Hrvatje so izrazili željo, da bi obsežno razstavo laliko ob povratku videli tudi v Ljubljani ln Zagrebu. V Ljubljani naj bi bilo šeststo Izvirnih umetniških del jugoslovanske umetnosti, razstavljeno v Moderni galeriji in v Narodni galeriji. Z razstavo bi počastili stopetdesetletnieo Narodnega muzeja v Ljubljani.
Pred leti je novinar Janez Govc v Nedeljskem dnevniku objavil pogovor s slikarjem Jožetom Horvatom-Jakljem iz Nazarij. Ta je v pogovoru omenjal vrednost in pomen umetnostnega paviljona v Slovenj Gradcu Kolektiv tega paviljona in njegov upravnik Pečko sta slikarja tožila. Jaki je bil obtožen kaznivega dejanja razžalitve Okrožno sodišče je slikarja oprostilo v teh dneh pa je oprostilno sodbo potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Jaki torei ni kriv
Aprila bo poteklo dovoljenje za obratovanje žičnice na Krvavcu Bomo hodili na Krvavec spet peš? Nekateri se zavzemajo za novo žičnico drugi za cesto. Obe različici sta menila približno enako dragi. Podjetje Creina, ki je na Krvavcu precej investiralo, se zavzema za cesto.
Vprašanje je, kdo Je resnično odgovoren za hudo nesrečo. Za sedaj je vsekakor glavni krivec lokomotiva. To Je lokomotiva serije 662-007, ena izmed sedemnajstih dizel lokomotiv, ki jih je sarajevskemu železniškemu podjetju dobavila domača tovarna »Djuro Djakovič« v Slavonskem Brodu. Usodna lokomotiva Je bila že zunaj garancijskega roka. Lokomotive serije 662 so imele že poprej okvare električnih inštalacij. Že prej se je zgodilo, da so morale zaradi podobnih okvar stati, tudi v predoru in celo na istem mestu. To so vedeli mnogi železničarji, vendar so upali, da se ne bo pripetila nesreča.
O nesreči so govorili tudi na seji izvršnega sveta. Izrazili so zaskrbljenost zaradi pogostnih nesreč v železniškem in cestnem prometu, katerih vzrok je tehnična nepopolnost voznega parka, nezavarovanost prehodov in podobno. Poudarili so, naj pooblaščeni organi dosledno uveljavljajo predpise o varnosti prevoza potnikov in blaga v železniškem in cestnem prometu.
Sodišče bo ugotovilo krivdo ali nekrivdo strojevodje in drugega železniškega osebja, resnična krivda na ie bržkone zunaj njih So tisti odgovorni Ijudie ki so dovolili uporabljati pokvarljivo lokomotivo, čeprav so poznali n lepe naoake. povsem brez krivde’
TRMA
BREZ IMENA
V Novem selu pri Uroševcu živi trinajstletni sin Borislava in Nikosave Mitič. Fant, ki je deveti sin v družini, nima svojega imena. Njegova starša sta želela imeti za botra samega predsednika republike. Fantov oče je sestavil pismo in ga poslal predsedniku. Iz predsednikovega ka- ! bineta pa je prišlo pismo, v katerem so mu sporočili, naj kar sam da ime novemu članu družine. To je edini vzrok, da Je fant vse do danes ostal brez imena. Fantov oče Je prepričan, da so tovariši iz tedanjega komiteja Zveze komunistov v Po-žaranju nalašč poslali v predsednikov kabinet slabo mnenje o njem in njegovi družini. On sam je bil partizan od leta 1942 naprej, njegova hiša je bila med vojno pribežališče partizanov. Pa se je že moral komu zameriti! Zato trmasto vztraja pri svojem: fanit naj ostane brez imena, ali pa naj se predsednik končno že odloči za botra
AVTOMOBILI
POŽVIŽGAJO SE NA ZAKON
Beograjski tržni inšpektorji so končno zaščitili kupce tujih avtomobilov. Deset let so gledali uvoznikom m predstavnikom tujih avtomobilskih tovarn skozi prste Sedaj pa so se odločili, da bodo naredili red. Uvozniki bodo morali imeti na zalogi tako kot določa zakon, kompleten izbor rezervnih delov, pa tudi servise za njihovo vzdrževanje,
Tisti, ki se ne bodo ravnali po, zakonu, bodo lahko zaprli svoje štacune.
Motorizirani Beograjčani že sedaj niso bili presenečeni, če za svoje vozilo niso dobil) rezervnih delov, pa naj je bilo še v garancijski dobi ali ne. Mesece in mesece so čakali na najbolj navaden del. Bilj pa so trdno prepričani, da imajo smolo samo oni. Menili so, da je lastnikom drugih tipov vozil laže. Inšpektorji so po šest mesecev trajajoči kontroli .ugotovili, da vsem osemnajstim predstavnikom in uvoznikom
NE ZNATEN DELČEK AVTO-MOBILA: Če ga uvozniki nimajo na zalogi, postane dragocenejši od zlata
avtomobilov pogosto manjkajo celo najbolj osnovni avtomobilski deli.
Čisto na kratko si oglejmo, kaj so ugotovili tržni inšpektorji:
škoda: Ne v trgovinah in ne v servisih ni dobiti številnih rezervnih delov, celo svečic, ventilov za zračnice, koles in žarnic za luči ne.
Moskvič, zaporožec, volga: 2e dve leti ni dobiti sprednjih in zadnjih odbijačev za mosk-viče! Ni vetrobranskih stekel, ne gum, ne dinamov, ne luči itd. Za zaporožce ni mogoče dobitj žmigavcev, luči in ležajev za sprednja in zadnja kolesa. Z vplgo je podobno.
Ford:	Manjka veliko delov,
med drugim vetrobranska stekla, ključavnice, hladilniki, filtri za zrak . .
Volksvvagen:	Beograjski	ser-
vis ima 1550 rezervnih delov, za vse tipe hroščev, ki jih popravljajo, pa bi morali imeti na voljo 22 000 najrazličnejših rezervnih delov.
Renault:	Servis Kosmaj in
INEKS avto hišh dobivata iz Ljubljane komaj pol naročenih delov.
Podobno je s trabanti in z wartburgi. še najbolje se godi lastnikom peugeotov, zanje imajo še največ rezervnih delov.
Inšpektorji so vse uvoznike in predstavnike prijavili javnemu tožilstvu. Za te vrste prekrškov so predvidene kazni od tisoč do dvajset tisoč dinarjev. če se oskrba z rezervnimi deli ne bo izboljšala, bo mestni sekretariat za inšpekcijske službe tem organizacijam prepovedal dejavnost.
Beograjčani so akcijo tržnih inšpektorjev navdušeno pozdravili. Ljubljančani pa si ob pomanjkanju rezervnih delov uvoženih avtomobilov pomagajo s skokom v bližnja mesta: Trst, Celovec ali Gradec. Pa še Ceneje je.
PREHRANA
BOGATEJŠI TURISTIČNI
JFnil MIK
Prehrana armade turistov, ki v poletnih dneh oblegajo jadransko obalo, zadaja gostincem še obilo glavobola Pred kratkim pa so ustanovili konzorcij, ki ga .Sestavlja deset delovnih organizacij iz Hrvatske in Bosne in Hercegovine. Združeni proizvajalci	kmetij sko-prehrambenih
izdelkov lahko že sedaj zadoste polovici vseh potreb Za začetek pa nudijo gostinstvu trgovcem m agencijam trideset odstotkov vse potrebne hrane. Na obal0 bodo pošiljali predvsem zmrznjeno zelenjavo, meso in pripravljene jedi.
Zatrjujejo, da bo zmrznjena brana od šest do osem odstotkov cenejša, oskrba pa bolj zagotovljena.
Na Jadranskem morju potrebujejo v petnajstih poletnih tednih za okrog sto milijonov di-
narjev mlečnih izdelkov. Zato bo letos samo Zagrebška mlekarna poslala na morje od devet do deset milijonov litrov mleka, več kot sedemsto ton su tovega masla za restavracije in hotele ter gospodinjstva, sto dvajset ton tako imenovanih plesnivih sirov, prioližno tri tisoč ton sladoleda in smetane. Drugi proizvajalci pa bodo po slali najmanj dvest0 ton zmrznjenega graha, cvetače in špinače, približno tristo ton mesa samo za ražeaj itd.
Konzorcij si je zastavil za na logo sestaviti »vikend-paket«. Izraz sicer ni lep, zavoj s hrano ■pa naj bi bil namenjen vsem tistim. ki imajo na morju poletne hišice, pa tudi gospodinjstvom. V zavoju naj bi bilo najboljše, kar premore Jugoslavija. Izletnikom in letoviščarjem se ne bo treba več ukvarjati z zamudno pripravo jedil, saj bodo lahko v trgovinah kupili zavoje z že pripravljenimi jedili za dve, tri, štiri ali več oseb. Tudi ta hrana bo cenejša od taste, Id je turistom na voljo v hotelih in restavracijah.
SPOR
SKRIV-NOSTNA ČUDODELKA
Preiskovalni sodnik občinskega sodišča v Gnjilanu Isa Musta-fi je pred poldrugim mesecem začel preiskavo proti Rukiji Me-meti, čudodelki iz Dolnjega Livo-ča pri Gnjilanu. Nameraval je ugotoviti, ali obstajajo v Rukiiji-ni dejavnosti goljufije po 258 členu Kazenskega zakonika. Širile so se novice, da goljufa in vara lahkovemeže in pn tem veliko zasluži. Začelo so zasliševati priče, toda nihče nd hotel potrditi domnev preiskovalnih organov. Ko je Rukija zvedela, da vodijo proti njej preiskavo, je v pritožbi zahtevala Od sveta občinskega sodišča, naj takoj razveljavi ukaz o preiskavi, ker so obtožbe neresnične
Medtem je Rukija nehala de lati. Kolone avtomobilov in stotine ljudi, ki so iz vseh krajev države prihajali v Doljni Livoč, so se vračali, ne da bi kaj opravili. Tako je trajalo vse do pred nekaj dnevi, ko je svet občinskega sodišča odločil, da se preiska-' va ustavi. Svet je ugotovil, da Rukija s svojim delom ni zagrešila kaznivega dejanja. Mnenje sveta je torej nasprotno mnenju občinskega Javnega tožilca in preiskovalnega sodnika. Javni to žil ec Ahmei Imami tega ni bil ravno vesel, pa je od pokrajinskega tožilca zahteval uvedbo postopka za varstvo zakonitosti.
»Prepričan sem.« pravi Ahrnet Imami, javni tožilec, »da obsto ji krivda.«
Predsednik občinskega sodišča pa odločno izjavlja: »V dejavnosti Rukije Memeti ni ničesar nenavadnega .«
»Ali lahko spet dela?«
»Lahko, če pri tem ne zagreši kaznivih dejanj.«
Medtem ko na sodišču lomijo kopja, je Rukija spet odprla vrata svoje sobe Vrste lahkovev-nežev spet čakajo.
1 Ljudje pripovedujejo, da Rukija dela nemogoče: na smrt bolne vrača v življenje, otrokom vrača dar govora, razrešuje najbolj zapletene rebuse človeških usod
Uspelo nam Je mimo vrste stopiti v Rukijino sobo. Na dvo rišču hiše njenega očeta so bila parkirana vozila iz različnih mest BG KU NI, PR SK . . Ljudje čakajo v dolgi vrsti. ženske imajo prednost To so ljud je. ki so poskusili vse, kar so mogli. Bili so že pri zdravnikih, v bolnišnicah, s poslednjim upanjem so prišli še sami.
Do Rukije nas popelje njen oče Emin. Mlada postavna ženska z bistrim pogledom se ne vznemiri, ko se predstavi: »Jaz sem Rukija Memeti.« Po starem
običaju smo se 'ised.li na tla, takoj so nam postregli s tobakom in čajem.
»Kaj naj vam rečem,« je začel njen oče Emin. »Revež sem, toda bog mi je ohranil desetčlansko družino. Z Rukijo imam težave od njenega štirinajstega leta naprej. Vedno je bila bolehna. Pred enim letom se je začela nenavadno obnašati — videla je nekakšne like piše v arabščini, čeprav se ni nikoli učila arabske abecede .. Zdravili srno jo, kot smo vedeli in znali, toda denarja nisem imel. Svoje privide je začela razlagati tudi sosedom, pa so Ji ljudje verjeli Tako so zvedeli zanjo tudi zunaj vasi. Ljudje pravijo, da ugane njihove misli in da jim svetuje pri številnih težavah.«
»Rukija, kako ‘pomagate ljudem?« smo jo vprašali.
»Z nasveti, travami in talismani.«
»Ali nam lahko o tem poveš kaj več, kako je videti to v praksi?«
»E, naj ostane to moja skrivnost. Kdor mi ne verjame, naj me ne obišče. Nikogar ne vabim.« j
»Kdo so ljudje, ki vas obiskujejo?«
»Kmetje, prodajalci, učitelji, študentje ... iz Beograda, Skopja, Sarajeva, Kumanova, Niša ... iz vseh mest. na Kosovu.«
»Ali svoje storitve zaračunaš’«
»Ne.«
Verjamemo ji, da tega ne dela, čeprav bi lahko. Toda zakaj potem sprejema ljudi, menda ne ■samo zaradi humanosti? Isto vprašanje zastavlja tudi javni tožilec.
Rukija noče odgovoriti na nobeno vprašanje, ki ni povezano z njo, noče povedati imena tistih, Id na.j bi ozdravili. Tudi ljudje govore malo. Začaranega kroga molka nista mogla razplesti ne javni tožilec ne preisko. valnd sodnik.
Pred Rukijino sobo pa čakajo nepremični bolniki, zakonski pari brez otrok onemogli starci. Redkokdo se hoče pogovarjati.
»Kako vam je ime?« smo vprašali petdesetletnika.
»Sem Haki Bakija, iz Gnjila-na. Pripeljal sem ženo Šefkijo. Povsod sem bij že z njo, pa ni pomagalo.«
»Ali verjamete Rukiji«
»Zakaj ji ne bi verjel? K njej prihajajo še dosti bolj pismeni ljudje, celo iz Beograda.«
Pred nami je Ramiz šačiri iz Mogile Pripeljal je svoja dva
ČUDODELKA RUKIJA MEMETI: Deli trave, nasvete in vraž-ne obeske. Ljudje ji verjamejo bolj kot zdravnikom-
sinova, ki imata govorno napako. Ve da bi bilo bolje, če bi peljal otroka k zdravniku, toda Ce	bi ne	bilo vraževerja,
mnogih	ne bi	bdl0 tu. Eden	iz-
med njih Je Momčilo Stankovič iz	Zitinja pn	Uroševcu, ki	je
prišel sem z ženo Lefterijo. Tu je	Avdi	Bečiri, železničar,	za-
konski par iz Niša Vsak bi 24. •*' se rad znebil kake težave. Iska- i97J li smo koga ki bi ga srečanje z Rukijo ozdravilo, toda nismo ga našli. Rukija dela ...
ll
PANORAMA
SLOVENIJA
DAVKI
TRBO-
VELJSKA
MODROST
Marsikdo, ki Je lani plačal akontacijo za čisti osebni dohodek, je letos zaslužil manj in mu tega davka sploh ne bo treba plačati. Plačal pa je že akontacijo. Davkarji mu bodo torej morali akontacijo vrniti, napisati novo odločbo, napisati denarno nakaznico in poslati denar. Najteže Je vračati denar, ki je že v blagajni!
V največ primerih gre za majhne vsote, za nejevoljo občanov tn za veliko nepotrebnega dela občinskih uslužbencev. Občinska skupščina v Trbovljah se je modro odločila, da bo predlagala spremembo 205. člena republiškega zakona o prispevkih in davkih občanov. Po trboveljskem Predlogu davčne službe ne bi več predpisovale akontacij na skupni dohodek občanov.
NOVE KNJIGE
GRDA
SMRT
Poleg petih pesniških zbirk je Ciril Zlobec objavil pred devetimi leti tudi roman Moška leta našega otroštva, zdaj pa se je predstavil z drugim proznim besedilom:	romanom Moj brat
svetnik (Lipa, 1970).
Nedvomno Je snov novega Zlobčevega romana zanimiva, takšna, da sama po sebi ponuja pisatelju dobre priložnosti za oblikovanje. Na kratko: brate in sestre številne družine (očitno avtorjeive) pride po petindvajsetih letih znenada obiskat v Ljubljano najstarejši brat Frančišek. Četrt stoletja se niso videli, saj Je brat živel v Milanu v kartuzijanskem samostanu. In zdaj pride znenada povedat svojim bratom In sestram, da bo umil. Ob tem se med njimi razpletajo zanimivi odnosi, razkrije Pa se tudi Frančiškova skrivnost: med vojno je bil kot menih interniran, čeprav je doslej
veljal v očeh bratov in sestra za nazadnjaka. Občutek bližnje smrti ga pripelje na slovo od svojega doma nekje na Krasu, pripelje ga pravzaprav boleča resnica, da je njihov dom zapuščen; v tujih rokah, da kljub številnim otrokom ni bilo nikogar, ki bi bil pripravljen ostati na domači zemlji. Frančišek Je odšel v samostan, ker je že od nekdaj živel za boga, drugi so odšli v mesto in tu žive sodobno (konformno) življenje.
Smrtne napovedi Frančiškovi bratje sprva ne vzamejo zares, pozneje pa se jim vtepe v glavo. In Drejc, ta, ki pripoveduje zgodbo, torej očitno avtor sam, dobi na razstavo v Milanu (sam Je namreč slikar in pesnik) telegram, da je Frančišek zares umrl. Njegova smrt pa je bila nenavadna, zdravnik pove, da je umrl s čudnim smehljajem na ustih, med usmiljenkami pa se raznese spoznanje, da je bil Frančišek svetnik. V verski histeriji se spravijo nad mrtvega Frančiška, mu najprej raztrgajo obleko, potem populijo lase in ga vsega opraskajo do krvi. Svetniška smrt je bila torej -naravnost živinska smrt.
Takšna snov je dala Zlobcu priložnost, da z dveh skrajnjih pozicij (svoje, komunistične, in Frančiškove, samostanske) govori predvsem o smrti, ob čemer se seveda nujno vpletajo tudi čisto posvetna vprašanja zakona, ljubezni, družine, otrok. V teh pogovorih se brat Frančišek pokaže takšen, da mora avtor sam nazadnje priznati: bil je res svetnik.
V novem Zlobčevem romanu Mo) brat svetnik imamo torej zanimivo tematsko branje, vendar se zdi škoda, da je notranja napetost marsikdaj natrgana z drobnimi in nepomembnimi popisi. človek ima nekako občutek, da bi snov sama lahko veliko intenzivneje zaživela v daljši noveli.
GLEDALIŠČE
OKROG
SVETA
Prejšnji teden smo bili z igralsko in cirkuško-športno zaneseno enajsterico Mladinskega gledališča v Ljubljani V osemdese-
ti
ANTENA
Karikatura D. Saviča, Borba
tih dneh okoli sveta. Omenjena ekipa je nastopila v petinsedemdesetih vlogah, dvesto vojakih in v črno rjavih dresih. Trikrat hura zanje, za Julesa Verna, duhovitega Ceha Pavla Kohouta, ki je roman dramatiziral, in še posebno divja vzklik za režiserja Mirana Herzoga, ki si je izmislil toliko vragolij, nas zasul s toliko domislicami, da je marsikoga imelo, da bi skočil na oder in se pridružil temu zgodovinskemu potovanju.
Ce nimate otrok, sd izposodite kakšnega pri sosedu, pa jo udarita v Pionirski dom, v Mladinsko gledališče. Ce je v vas kanček smisla za humor, boste dve uri uživali.
DARILA
ZENSKI
DENAR
Z darili je pravzaprav velik križ Prave muke doživlja človek, ko hoče z darilom izkazati svojo naklonjenost bližnjemu — pa še ve ne pri tem, ali je izbral dobro, ali bo bližnjemu darilo zares v veselje. Včasih si mislimo, da Je najlaže in najprepro steje kupiti ženi dekletu, slav-vljencu knjigo, pa še najbolj kulturno povrhu. Toda kdo bi vedel, ali slavljenec taiste knjige že nima pa mu bo naša samo v napoto, odžirala mu bo tesen prostor. In kdo bi vselej vedel, ali si slavljenec takšno in prav to knjigo zares želi?
Zdaj pa bo kmalu z darili še večji križ: osmi marec ali dan žena je namreč pred vrati. Pa pomislite, kako so ženske občutljive, če se jih kdaj pa kdaj ne spomnimo, tudi če samo s knjigo, gramofonsko ploščo, umetniško reprodukcijo. Da bi bila ta procedura kar se da intimna, zaupna, si je knjigarna Mladinske knjige na Titovi 3 v Ljubljani omislila posebne darilne kupone, nekaj takega torej, kar v svetu že dolgo in dobro poznajo, pri nas pa razen v In-teiriem še ne. Navodilo za ravnanje s temi darilnimi kuponi je preprosto: kupite ga v imenovani knjigami (za zdaj res samo tam) za kolikor hočete, za toliko, kolikor lahko »žrtvujete«. Na kupon vam v knjigami vpišejo vsoto, vi pa ga podarite ženi, dekletu, mami, in ji pojasnite, da si naj gre s tem kuponom v to isto knjigarno izbrat knjigo, gramofonsko ploščo, umetniško reprodukcijo, kar pač želi.
Prodajna novost prinaša torej vsaj nekaj: obdarjenec si bo lahko res izbral po svoji želji darilo, mi pa bomo imeli lahko vest, da ga z darilom nismo polomili.
NOVI FILMI
KRAJ ZA LJUBEZEN
Da je De Sica kdaj napravil Čistilce čevljev? Da je ustvaril Umberta D? Najbrž bo pomota!
Mojster, ta nepozabni mojster nepozabnih filmov je namreč pred nekaj meseci poslal v svet svoj najnovejši zvarek: Kraj za ljubezen.
De Sicovi stari filmi so zardeli od sramu.
Srečata se. Ona, zdolgočasena, mondena ameriška turistka, in on, ognjeni in prekrasni latin-lover Majjcello (ki ima v filmu sicer drugačno ime X).
Ona pravi:	»Dva dni bodi
moj!« Po dveh dneh pravi on: »Zakaj ne bi bil še dlje, saj nama je prijetno?« Ona pravi: »No, pa naj bo še več, če sem ti všeč in te ne dolgočasim.« On je seveda poročen in skače čez plot.
Toda dlje kot deset dni ta ljubezen ne more trajati, ker se ona po tem času nepreklicno vrača v Ameriko.
Potem vzame De Sica v zakup prekrasne pejsaže Dolomitov okoli Cortine, ki pomagajo z belino in sivino in s cvetjem in s turističnimi oblački k vzdihovanju in trepetajočim poljubom.
Ampak za božjo voljo, v katoliški deželi smo! Marcello Je poročen in žena v Milanu ga hrepeneče pričakuje. Tak fant od fare, kot je naš latin-lover, da bi razdrl družino? Ni govora!
Toda s Fay se tako prekrasno ljubita! Ona je prvič v življenju zaljubljena!
V zadnji tretjini filma se pojavi kot deus ex machina iz oblakov (iz letala) skrivnostna črna dama, ki ves čas ni natanko opredeljena in od katere zvemo, da je Fay neozdravljivo bolna, da Jo bo čez dan dva pobralo in da je omenjenih deset dni deset zadnjih dni njenega mladega življenja! Da mora čimprej na kliniko, kjer ji bodo zdravniki z morfijem pomagali spokojno umreti, kajti bolečine, ki bodo zdaj zdaj tu. predsmrtne bolečine, bodo strahotne.
In dvorana v jok! V jok do tragičnega konca.
Tn mi v *ok V 'ok ob spominu na »Umberta D«.
RAZSTAVA
V Moderni galeriji, v prostorih Ateljeja 71 smo se seznanili s prvim bienalom umetnikov de žele Furlanije — Julijske krajine, z gostujočo razstavo torej, ki skuša predstaviti ustvarjal nost določene regije v Italiji. Razstava je zanimiva predvsem kot informacija o likovnem dogajanju onstran meje. Zanimiva je, med drugim tudi zato, ker je razstavljenih nekaj del najvidnejših italijanskih likovnikov (Mirko, Afro, Mascherini), ker je med njimi tudi vrsta slovenskih imen (Avgust Černigoj, Zoran Mušič, Klavdij Palčič, Lojze Spacal), in slednjič, ker je opaziti, da jč raven likovnega dogajanja v sosednja Italiji prav tako problematična kot pri nas. Ob izjemno lepih dosežkih so na bienalu namreč razstavljena tudi poprečna de]a poprečnih u-stvarjailcev, in prav to odvzvema razstavi njeno siceršnjo vrednost.
GRAFIKA
VELESILA
»Jugoslavija je grafična velesila«, zatrjuje ravnatelj ljubljanske Modeme galerije Zoran Kržišnik. Priprave za deveti bienale svetovne grafike v ljubljanski Moderni galeriji, ki bo odprt petega julija, so v polnem teku. Prijavilo se je že 630 umetnikov, pričakujejo, da se jih bo v celoti prijavilo kakih osemsto. Žirija pa bo izbrala za razstavo le tisoč grafičnih listov približno tristotih umetnikov z vsega sve ta. Med njimi bo razstavljenih sto listov jugoslovanskih grafikov.
Namen velike ljubljanske razstave je bil od vsega začetka spraviti slovensko in jugoslovansko umetnost v stik s svetem Ta namen je bil že v preteklo sti dosežen. Po drugi strani pa je vrsta svetovnih avtorjev dobila svoje prve nagrade prav na ljubljanskih razstavah.
Osem dosedanjih svetovnih razstav grafike je Ljubljano in Jugoslavijo uveljavilo v svetu, pa tudi doma je močno prebudilo zanimanje za likovno umetnost. ljubljanska banka na primer je odkupila dvesto grafik za opremo svojih prostorov, hotel Creina v Kranju je vse hotelske sobe opremil z izvirnimi grafikami.
V ŽARIŠČU
Ljubljanska Drama je končno dobila svojega ravnatelja. Gledališki svet Slovenskega narodnega gledališča se je na tajnih volitvah odločil za Janeza Šenka. Zanj je glasovalo dvanajst od šestnajst članov sveta. Janez Senk Ima deset let gledaliških izkušenj, zadnje desetletje pa je bil zaposlen najprej kot režiser, nato pa kot urednik na Radioteleviziji Ljubljana. Drugi kandidat za ravnatelja drame, režiser Jože Babič, menda ni izpolnjeval vseh pogojev.
Pisateljica Mimi Malenškova o bralcih in kupcih knjig (sodelavcu revije Knjiga 71): »Po statistikah naših knjižnic se zdi, da na Slovenskem ljudje veliko bero. A ljudje s članskimi izkaznicami sl knjig žal večidel ne morejo kupovati. V tistih, ki bi jih mogli kupovati, pa očitno čedalje.bolj prevladuje malomeščanski snobizem in jih kupujejo samo kot dekorativne predmete za police svojih dnevnih sob.«
Na letošnjem radijsko-telcvlzijskem festivalu na Bledu se bodo potegovali za nagrade tudi televizijski dnevniki. Da bi bila tekma pravična, bodo določili dan, ko bodo poslali svoje dnevnike vsi jugoslovanski študiji. Direktor Ljubljanske televizije je pripomnil: »To bo nasankal studio iz republike, v kateri bo tisti dan po naključju kak .plenum ...«.
Skrajšajte film še za štirideset metrov in spor bo rešen,« so svetovali Boštjanu Hladniku, režiserju Maškarade, ko je filmska cenzura že vdrugo prepovedala film.
»Tega ne bom storil nikoli,« je odločno zatrdil režiser. »Že tako sem dosti rezal in iznakazil film. Vse najlepše v filmu je odpadlo. Boril se bom za preostalih štirideset metrov. Nihče me ne more kot avtorja prisiliti, da film uničim. Ce pa se bo to zgodilo, se bom Maškaradi odrekel. To pa je, ne pozabite, moj najljubši in najlepši tilm.«
Uredništvo beograjskega dnevnika »Borba« je nagrado za najboljšo arhitektonsko stvaritev v letu 1970 razdelilo arhitektoma Savinu Severju za garažno hišo v Ljubljani in Juliju de Luci za hotel Kristal v Poreču.
Sarajevski kipar Marjan Kockovič bo brezplačno naredil kip Stjcpana Me-žeja, o katerem smo v Tedenski tribuni že pisali. Meze je bil velik ljubitelj golobov, zbiralec starin in jedilnih listov z vsega sveta ter svetovni popotnik. Svoje premoženje je z oporoko zapustil društvu za varstvo živali. Ker takšnega društva v Sarajevu ni, se je za dediščino svojčas potegovalo tudi ljubljansko Društvo za varstvo živali. Spoštovale! spomina Stjepana Mezeja predlagajo, naj bi v podnožje njegovega kipa vklesali besedilo: Stjepan Meze — kralj golobov, svetovni popotnik in kolekcionar.
Na glavni skupščini čakovskega sabora v /ininjii so govorili o imenih novih hotelov ob Jadranskem morju. Menili so, da nam takale imena lepih novih hotelov ne delajo časti: Solaris, Adria, Adriatic, Mimoza, Eden, Mediteran, Uvala Scott, Ambasador, Imperial, Splendid, Apolo, Bellevue, Lotos, He-dera. Albatros, Panorama, Neptun, Ad Turres, Kristal, Bon Repos itd. Zavzeli so se za dobra domača imena, za imena, povezana s hrvatsko narodno tradicijo in zgodovino. Tuja imena, ki jih uporabljamo, so menili, pomenijo podrejanje tujim kulturam.
Okrožno sodišče v Banjaluki je pripravilo za sojenje petkratnemu morilcu Nailu Ikanoviču iz Raljaša veliko dvorano. Sojenju želi prisostvovati veliko ljudi, menda so vzeli nekateri v ta namen kar letni dopust. Mati Naila lkanoviča je medtem poskušala prodati hišo, v kateri je njen sin pobil štiričlansko družino. Vendar jo tudi zli majhen denar ni hotel nihče kupiti. Sorodniki zahtevajo, naj hišo zažgo, da je ne bi hodili gledat ljudje od blizu in daleč. Sam morilec pa je pisal sorodnikom, naj prodajo kravo in mu kupijo novo obleko, ki jo bo nosil na razpravah.
RADIO IN TELEVIZIJA____________OD	25.	FEBRUARJA	DO	3.	MARCA
POSLUŠAMO, GLEDAMO, OCENJUJEMO, SVETUJEMO
r ———————______________________________*________
11
Četrtek, 25. februarja
22.15. Na lansk' »letnem Festivalu jugoslovanske glasbe na radiu je Simfonični orkester RTV Ljubljana z dirigentom Samom Hubadom prejel za interpretacijo dol jugoslovanskih skladateljev že drugič Samom Hubad am prejel za interpretacijo naj višje priznanje — skulpturo ORFEJ. Dela, ki jih predvajamo v nocojšnji oddaji, je orkester posnel v letu 1970. Za uvod bo na sporedu delo srbskega skladatelja Rajka Maksimoviča Eppur si mu-ove, sledila bodo flasprotja za flavto in orkester Primoža Ramovša. Za zaključek bo orkester RTV Ljubljana izvedel še delo Phonohromia za veliki orkester Josipa Kalčiča.
Petek. 26. februarja
21.45. S KONCERTNIH ODROV JUGOSLOVANSKIH FILHARMONIJ je redna tedenska oddaja na tretjem programu in obenem programsko dopolnilo Glasbenih večerov prvega programa. Tokrat je na sporedu koncert Beograjske filharmonije z dirigentom Brunom Martinottijem, spored pa obsega Simfonijo L. Cherubinija, Koncert za violino itn orkester sodobnega srbskega skladatelja Petra Osghiana, baletno suito La folia d’Orlando G. Petras-sija in Preludij k Favnovemu popoldnevu C. Debussyja
Sobota, 27. februarja
20.00. Ena ptička odletela je prava lopovska komedija. 2e stari Rimljani so se smejali liku prevaranega prevaranta, kd ni bil redek v njihovih komedijah, in kasneje zasledimo lik ogoljufanega goljufa v komedijah vseh časov. Tudi v angle-Ski radijski komediji ENA PTIČKA ODLETELA najde pretkan slepar svojega mojstra — in ta mojster je oseba, o kateri bi to najmanj pričakovali. To nadvse kriminalno komedijo je retami- Marjan Marinc.
Nedelja, 28. februarja
8.05	Tokrat se bomo v »Veselem toboganu« pomudili na obisku pni otrocih v Žalcu. V dvorani Kmetijskega kombinata Žalec smo zbrali kar številne nastopajoče. če prištejemo 60-čl-anski zbor, pa arkesterček, tamburaše, seveda še posameznike pevce instrumentaliste, je Veseli tobogan v Žalcu izpolnilo kar okrog 120 nastopajočih. Pa niso le ie Žalca, tudi še iz Griž, Bretovč, Dobriše vasi, Zabukovce, Polzele, Šempetra, Liboj, Srič pri Preboldu, Drešlnje vasii, pa še iz glasbene šole in iz otroškega vrtca v 2alcu. Spored Veselega tobogan«! v Žalcu bo zatorej zelo pisan.
Ponedeljek, I. marca
9.05	Po navadi uvrščamo v oddaje iz pisanega sveta pravljic in zgodb le pripovedne tekste, tako da izpolnimo 15-mi-nutno oddajo k prijetnim poslušanjem pravljic in zgodb. Kdaj pa kdiaj uvrstimo sem tudi kratko radijsko priredbo, se pravi nekakšno kratko radijsko igrico. Tako bo tudi »Zasluženi počitek« v oddaji poda tako. Gre pa za precej vsakdanji zaplet takoreko« »na domačih tleh«.
Torek, 2. marca
22.15 Oddaja večeri pri slovenskih skladateljih nam tokrat predstavlja dva skladatelja: Matka Žigona in Aleksandra Lajovca. Oba skladatelja že vrsto let delujeta v naši severni metropoli — v Mariboru. Hz opusa Marka Žigona bodo na sporedu: Prva sanatina za klavir, tri pesmi za sopran in klavir ter preludij za klavir) Aleksander Lajovic pa se bo predstavil s petimi pesmimi iz »Kitajske lirike« za glas in komorni orkester.
IZPIT IZ SEŠTEVANJA (IN PETJA) - NEZADOSTNO
Mislim, da pri nas ne zmoremo bolj v skrivnost zavite, mistične zadeve, kakor so popevkarski festivali ali tekmovanja. Lahko mi bo kdo sicer oporekel: v resnici se pa vendar vse ve vnaprej. Res, vendar tega ne znam razložiti drugače kot s listo staro: javna skrivnost.
Tako se je končno razvozlala še ena mistična popevkarska uganka: tekmovanje oziroma izbira jugoslovanske popevke za natečaj, ki ga 'etos pripravlja Evrovizija v Dublinu. Rezultat je znan, Krunoslav Slabinac je s svojim zamolklo rustikalnim glasom že prej tako čustveno navezal poslušalce nase, da mu zdaj niso mogli odreči privrženosti. In še nekaj: jugoslovanskemu Tomu Jonesu re menda ne bomo kar tako odrekli!
Reševanje te mistične uganke pa je bilo, priznajmo, sila zapleteno, težavno in predvsem — mučno. Organizatorji so nam nastavili resnično past: v tridesetih mestih šestih jugoslovanskih socialističnih republik (to so še posebej poudarili) je bila zbrana tristočlanska komisija. Glasovala je tako, da je lahko vsak član komisije dal tej ali oni popevki deset glasov. In potem so se na zaslonih vrstila trištevilč-na števila, nazadnje se jih je nabralo toliko, da bi zanje deset šolskih tabel ne bilo zadosti. Kdo naj
bi se znašel v takšni povodnji številk? Lahko kaj takšnega pričakujemo od televizijskih konfcransje-jev? Preveč bi bilo to — in res so se prav pridno zmedli, molili, brali napačne številke ... Izpit iz seštevanja torej — lahke duše nezadostno. Mogoče pa je bil to trik vesoljnega režiserja Antona Marti.ja? Kdo bi vedel.
Ob izbiri jugoslovanske popevke bi veljalo razmisliti še o nečem: kaj prenese evropski popevkarski okus? Poulično kričanje, solzavo popevko, kakršnih zmorejo Italijani na tone tudi za izvoz? Ali pa morda kaj bolj originalnega, kaj bolj slovenskega, makedonskega, srbskega, skratka jugoslovanskega? Pesem za otroka, ki sta jo zapeli članici Belih vran, je bila gotovo daleč najbolj originalna, najbolj polna, pa je dobila najmanj glasov. Od tu korak naprej: armada tristotih članov komisije, ki je glasovala, je bila amaterska, posebna določila so med vrsticami celo zahtevala, da ne sme nihče poznati not. Ali bi slabo zastopstvo v Dublinu — o njem sem prepričan — lahko preprečila strokovna komisija, ljudje, ki note poznajo? Verjetno.
Vse skupaj torej slabo: nespretno seštevanje, pomanjkljiva ozvočenost dvorane, hudo zapleteno ela-sovanje. slabe popevke.	.	H.	V.
OBRAZ IZ »DOGODKA«: Jugoslovanski film režiserja Vatroslava Mimice bomo videli na TV v torek oh 20.35
Ponedeljek, 1. marca
20.35 V pariški hotel prideta v meniha | preoblečena ruska vohuna, Pavlov in Ba-bušin, ki naj bi ukradla francoski agentki Jacqueline Bonnetovi pudmico, v kateri so skriti neki važni načrti. Ta naj bi prišla v sobo št. 17, vendar za en dan odloži svoj prihod. Tako vratar na svojo roko za to noč izda sobo gospe Barra-sovi, vendar pod imenom Bonnet, ker je soba rezervirana in plačana na to ime.
V hotel obenem prideta v ženski preoblečena ameriška agenta (Jerry in Tom) z isto nalogo kot ruska agpnta. Z njima pride še Robert, manager Barrasove (ki je operna pevka). Za temi pride še Bernard, ki je do ušes zaljubljen v Barraso-vo in ld se samo zato, da bi bil lahko
v njeni bližini, začasno zaposli v hotelu kot strežaj. Razplet boste videli v televizijski igri »Strogo zaupno« avtorja Marca Canolettija. Režija Janez Drozg, -igrajo Boris Brunčko, Arnold Tovornik, Marjan Bačko, Milena Muhič, Volodja Peer in drugi.
Torek, 2. marca
20.35. Jugoslovanski film Dogodek Va- j trcslava Mimice je posnet po pet strani dolgi črtici Antona čeliova, preneseni v | naš čas. Ze to dejstvo govori, da je režiser literarno osnovo temeljito predelal j in ustvaril izrazito razpoloženjski film z ! malenkostnim dialogom. To je zgodba { starca in vnuka, ld peljeta na semenj konja. Ko se vračata z izkupičkom, jima i sledita dva razbojnika, da bi Ju oropala, j Film je bil 1969. leta nagrajen s Srebrno areno v Puli in je dobil zlato plaketo na beneškem festivalu 1909.
Sreda, 3. marca
21.35 »Trojka« — zgodba lz TV nadaljevanke VOS: Zaradi slovenske partizanske zastave, ki Jo Je akcijska skupina razobesila na cerkvenem stolpu v Ljubljani, poostri policija kontrolo v mestu in
uvede obsežne racije. Skupina treh partizanskih funkcionarjev z Gorenjske, ki potuje skozi Ljubljano, ji pade v roke. S pomočjo svojega človeka na policiji, višjega uradnika Leška (Lojze Rozman), se skupini VOS posreči osvoboditi Gorenjsko »trojko«. V glavnih vlogah: Maks Furijan. Jože Zupan, Lojze Rozman.
VSE ZA OGULJENO MIZO
H glavnima- junakoma zagrebške televizijske nadaljevanke »Naše malo misto« doturju Luigiju (igra ga Karlo Bulič) in direturju Roku Prču (igra ga Boris Dvornik) pride nadvse zviti Ivan iz Trogirja. Nihče ne ve. odkod neki se je prikazal, po čudni govorici sodeč, je tudi ta prišel iz španske Amerike.
To pa ni poglavitno, saj je Ivan nadvse prijazen, tak, ki zna zlesti pod kožo vsakomur. Tudi Luigiju in Roku. Prinaša jima dalmatinski pršut in perutnino (živo) in si sploh pridobi njuno naklonjenost. Ko je gostiteljema že nerodno, da samo sprejemata darove od Ivana, vračata pa mu ne, se Ivan, ki je poprej prepričeval prvega, da mu je v partizanih zdravil nogo, in drugega, da sta skupaj partizano-vala, sramežljivo spomni: pa mi napišita potrdilo, da sem bil od leta 1942 v partizanih. To potrebujem za penzijo.
Za to oguljeno, že ničkolikokrat premleto tezo o tem, kako poceni je mogoče priti do dvojnih let, sta pisec in režiser nadaljevanke »Naše malo misto« potrebovala celo televizijsko uro. Razkošje, ki mu . ni primere.	A.	J.
Četrtek, 25. februarja
20.35. Prva oddaja lz serije zapisov, ! M jih je TV ekipa posnela v Ameriki — potovanje tja na povabilo ameriške vlade — prikazuje to veliko dežgjo z očmi ameriškega človeka. Kamera skuša slediti | besedam ameriškega pisatelja Steinbeoka, ob nekaterih njegovih ugotovitvah pa se je avtorica oddaje ustavila in obrnila z vprašanji naravnost na ameriškega državljan: na predstavnika dveh značilnih poslovnih korporacij v Philadelphiji, na šefa oddelka za kontrolo nemorale in mamil pri policiji v Bostonu, na direktorja indijanskega kulturnega centra v San Franciscu, na diplomiranca z univerze v Kaliforniji in še na črnega študenta z univerze Berkley. Avtorica oddaje Marja Fortič, snemalec:	Franjo
| Meglič.
Petek, 26. februarja
j 20.30 Slovaški film Balada o Vojtovi Marini je idilična, močno folklorno obar-j vana pripoved o ljubezni v odmaknjenem gorskem svetu na Slovaškem. Igro boga-I tijo vloški narodnih pesmi in plesov.
] Kratka vsebina: Potujoči godec se v neki vasi dlje pomudi; sprva je hotel poma-gati^>ri delu, potem ga primarni mlinarjeva hči, lepa tri prevzetna Marina. Zdi se, da mu je tudi dekle naklonjeno. Toda v vas se iz vojske vrne krdelo veselih, postavnih fantov, in najimenitnejši, najdrznejši med njimi sklene, da bo Marina njegova. Marino vleče k mlademu godcu, vendar kmalu spozna, da se ne bo mogla upirati zahtevni, a manij osrečujoči ljubezni fanta iz vasi. In godec mora naprej. Režija: Marjan Tepak, v glavni vlogi: Ivan Mistrik, Heda Malic-herova, K. Zaehar.
LADKO KOROŠEC IN RAJKO KORITNIK: Glavni vlogi v Švarov! operi »Ocean« — na TV v sredo ob 22.00.
EVRAZIJKE SO MED NAJLEPŠIMI ŽENSKAMI NA SVETU, TODA NIHČE JIH NE MARA
SAMO ŠE ZA V POSTELJO
P»
J
Marguerite ima dolge noge, ozke boke in dolge, orne lase. Giblje se počasi kot velika mačka. Kadar gre skozi kakšen lokal v Bombayu, kjer živi, moški kar zijajo za njo, ženske pa ji zavidajo.
Marguerite Rama Rao, 26 let, je tajnica. V zadnjem letu je dobila ducat ženitnih ponudb, med njimi vsaj pol od bogatih mladeničev. Toda vse je odbila, čeprav bi se zelo rada poročila. »Z Indijcem se ne bi mogla poročiti,« pravi. »Indijci so tako glasni in neurejeni, kadar pa pijejo alkohol, so skoraj vedno prostaški.« Marguerite se je rodila v Indiji in ima indijsko državljanstvo, toda njen oče je bil na pol, mati pa na četrt angleške krvi. Margueritina koža je skoraj bela, dekle govori odlično angleščino in ne nosi sarija, temveč mini. Zelo rada bi se poročila z Evropejcem, zadnje čase je prijateljica z nekim Švicarjem, ki je bil leto dni v Bombayu, zdaj pa doma študira in ji piše vsak teden. Rekel ji je, da se bo poročil z njo, toda ona se boji njegovih staršev, za katere bo njena polt pretemna!
Kadar gre s prijateljicami na kopanje, se drži botj v senci, da ne bi porjavela. Razume hindi, vendar ga ne mara govoriti. Kot večina Evrazijk dela pri tuji tvrdki. »Pri domačih ne morem napredovati, pravijo, da nisem prava Indijka. In vsak šef bi me hotel v posteljo. Večina Indijcev pa mori ob pogledu na belo kožo.«
V Južni Aziji je okrog milijon Evro-azijcev. Holandci, Angleži in Francozi so se ženili z domačinkami ali pa so jim delali otroke. Rezultat tega so mešanci s svetlejšo kožo in temnimi očmi, ki živijo v Aziji in sanjajo o Evropi.
Večina je dobro izobražena, za kar je skrbel evropski del staršev. Pravijo, da so Evrazijci zelo inteligentni, Ev-razijke pa zelo lepe, toda skoraj vse nesrečne. »Azijci nam ne zaupajo, Evropejci pa nas ne marajo.«
Pravi domačini jim najbolj zamerijo, da so v kolonialnih časih bili bolj angleški kot Angleži in bolj francoski kot sami Francozi. Pod tujimi gospodarji se jim je godilo dobro. Imeli so dobre državne službe, saj so obvladali oba jezika, jezik gospodarjev in jezik podložnikov. Do belcev so bili vedno lojalni.
Toda čas kolonij je minil, bela koža v Aziji ni več prednost. Neki uslužbenec kalkutske mestne uprave je jezno povedal: »Dokler so bili pri nas Angleži, so mešanci z nami delali kot s črnci. Naj le gredo zdaj k svojim Angležem!«
22-letna Kathleen Smith dela pri Air —India. Njeni kolegi jo kličejo karPa-ddy, to pa je irska pomanjševalnica. In Kathleen je res videti tako irska, kot bi prišla naravnost iz Dublina. Toda, ker je iz Indije, je Evrazijka. Njen oče, bivši indijski major, je tudi vesel, če ga kdo kliče Bob, toda od Indijcev raje sliši besedo »major«. Njegov ded je bil pravi Irec in se je poročil z Indijko. Njegov oče je bil železniški uradnik. Hiša, kjer živijo, je čisto v angleškem stilu. V dnevni sobi visijo poleg Nehrujeve slike še slike iz stare domovine, kjer pa ni bil še nihče od družine.
Kathleen je zaročena s kolegom pri Air-Indii, drugo leto se bosta poročila in odselila v Avstralijo. Pravita, da v Indiji kot mešanca nimata perspektiv in da je bolje biti drugorazreden državljan v razviti deželi, kot je Avstralija, kot pa v Indiji, kjer je lakota.
Iz Južne Azije se je v zadnjih letih izselilo več kot 50 tisoč Evrazijcev kljub apelom Franka Anthonyja, predsednika Anglo-indijske zveze iz New Delhija, ki pravi, da je njihova domovina v Indiji. V Indiji je zdaj okrog 300 tisoč mešancev, ki po očetovi strani izvirajo iz Anglije. Po ustavi so manjšina, imajo svoje šole, lahko govorijo' angleško, imajo svoje poslance v indijskem parlamentu, toda predsodki so globlji kot predpisi.
Poleg barve kože, evropske obleke in angleškega jezika jih od dragih Indijcev loči še krščanska vera. Kdor le more, se izseli. Ostajajo samo še starci in — dekleta.
Stari živijo od spominov in pokojnin, saj so večinoma bili v državnih službah. Povsod, koder je bilo vpraša-nie tehnike, discipline in angleščine, so Evrazijci zamenjali Aneleže. Upokojeni policijski načelnik iz Bangalura pravi:
»Ko smo še mi vodili železnice, so bili vlaki točni. In dokler sem bil pri policiji, je bilo manj kraj, da ne omenjam korupcije.«
Mnoga evrazijska dekleta živijo od svoje lepote. Tudi Desiree, ki smo jo srečali v Bombayu. Vsak večer dvakrat zapleše v nočnem lokalu »Bleu Nile Re-staurant«. Najprej pleše v kostimu, nato pa brez njega.
Njeno pravo ime je Devine Jones, 26. Prej je bila tajnica, vendar je premalo zaslužila. Zdaj zasluži 2500 rupij mesečno (4.000 dinarjev), to pa je za indijske razmere ogromno. Vendar je dekle vredno svojega denarja, saj se v lokalu vsak večer kar tare ljudi prav zaradi nje! šef lokala pravi: »Indijska dekleta niso za striptease, saj nočejo kazati prsi. Plesalke v nočnih lokalih so izključno Evrazijke.«
Kadar nastopa Desiree, je v lokalu tiho, da bi še mišico slišal. Indijci mislijo, da tista, ki se slači, gre za denar tudi v posteljo. Toda Desiree si lahko privošči, da jih odbija, saj zna plesati. Toda druge, ki se znajo samo zvijati, potrebujejo dodaten zaslužek, saj 800 rupij ni dovolj, čeprav je še vedno dvakrat toliko, kot zasluži strojepiska. Standard v družini pa je treba ohraniti.
Desiree staršem pošlje vsak mesec 500 rupij, da lahko živijo, kot so navajeni. Oe pa kdo pred njo obsoja njene kolegice, ki počenjajo za denar še druge reči, pa pravi: »Saj vendar ne morejo dovoliti, da bi njihovi starši slabo živeli kot drugi. Saj smo vendar lepe in imamo svetlo polt.«
Plešejo v nočnih lokalih, so manekenke, pa ne zato, ker so lepe, temveč tudi zato, ker se dajo fotografirati tudi manj oblečene. Tudi na lepotnih tekmovanjih v Indiji, Maleziji in Pakistanu zmagujejo Evrazijke, toda kljub vsemu ostajajo tujke.
Na neki poroki v severnem delu Malezije novopečena tašča joka. Je Kitajka, njen pokojni mož pa je bil Evropejec. Hči, Evrazijka torej, pa se je poročila z indijskim profesorjem! Vse kaže, da ima mož lepo prihodnost, toda za nevestino mater ni dovolj dober, ker ni bel.
V »Tropicani«, nočnem lokalu cejlonskega glavnega mesta Colombo, zasluži 24-letna Jane dvakrat več kot njene kolegice. Na noč zahteva 300 rupij in skoraj vedno je »razprodana«. Povrhu vsega je še debela, toda njena koža je bela, predniki so bili nizozemski »burgherji«.
»Hotela sem delati kot tajnica,« pripoveduje Jane. »Toda rekli so mi, da nisem prava Cejlončanka. V postelji pa me imajo radi in še plačujejo za to.«
Sally Brown je bila na lepotnem tekmovanju v Bangaluru druga. Oče je bil Anglež, mati pa Indijka iz Kerale. Brocvnovi so bogati, imajo dve plantaži kave in veliko hišo v Bangaluru. Sally ima 21 let in študira književnost. Rada bi pisala knjige. Dobro živi, a bi se vseeno želela izseliti. Njena sestra živi v Nemčiji, kjer je poročena, Sally pa bi šla v Francijo, kjer ima zaročenca. »Mislim,« pravi, »da so Evropejci naprednejši, saj jih ne moti, če je kdo mešanec.«
Med najbolj znanimi indijskimi filmskimi zvezdami je Helen. Helen je ple-, salka*in poznajo jo milijoni ljudi v Aziji. Indija je vendar največja proizvajalka filmov v Južni Aziji. V vsakem drugem indijskem filmu nastopa plesalka, Helen pa je med njimi najbolj priljubljena. Je Evrazijka, ker je bila mati Burmanka, oče pa Francoz. Lepo pleše in ima očarljiv obraz. Ker letno posname do 80 filmov, je zelo bogata, saj ji vsak vrže 30 tisoč rupij (60.000 dinarjev).
Pozna Ameriko in Evropo, večkrat je že snemala tam. Imela je celo priložnost, da bi ostala v Angliji, toda tega ni storila.
»V Evropi se že bolj vidi, da ne sodim tja. Je pa že bolje biti bel v Aziji kot obarvan v Evropi,« meni Helena. Zato tudi noče imeli otrok.
»Ti bi spet bili mešanci, zanje pa na tem svetu ni prostora. Res je, da veliko govorimo o tem, kako so vsi ljudje enaki, toda to je bolj govorjenje kot resnica. Tisti, ki ne pripada vladajočemu narodu, ne velja dosti. In ženske, posebno če so lene, so samo igrače. Kadar se kdo naigra z njimi, Jih vrže proč.«
CE SE ZMEŠA AZIJSKA IN EVROPSKA KRI: Evrazijke so med najlepšimi ženskami na svetu, toda to jim — vsaj v Indiji! — ne prinaša sreče
’	’	’	f
V ČASU POLETOV NA MESEC m OSVAJANJA VESOLJA T2REDNO AKtUALNA KNJIGA:
V*. * J- j ’
S -i
'!;V. V. Pirnat: *■'	.	V,	*	%
ZANIMIVOSTI
(»'NOČNEGA NEBA
Knjiga nas seznanja B tistimi osnovami, ki jih moramo poznati, čl fiačemo vsa) pri-1 bližno doumeti dosežke današnje znanosti j«
ncuaianm vpcnlia Covori O vrstah n6*
naijnja obveijd,
netoidi itd.) o navideznem dnevnem in.navideznem jftnem gibanju Nebesnih teles,
« opažovadiu planetov in Meseca, pdsredu- f » r»am	nžVR/dii	itd.	ZA oonazoritev
fx VELJA 35 DIN (ITALIJANSKA Vfc^AVAjr DOBITE JO V VSEH KNJIGARNAH, PRI ZA-^STOPNIKIH* ZALOŽBE IN PRI UPRAV!
Ljubtea-l
ZALOŽBE
■ v/
avo
avo
»Ja, v SANJAH je to nekaj čisto običajnega ...«
Sanje niso posledica kultiviranega uma, temveč rastejo iz tiste primitivne, podzavestne biti, ki v vsakem človeku ohranja starodavne izkušnje in osnovna spoznanja človeštva. Freud je zapisal: »Lahko upamo, da bomo z analizo sanj spoznali arhaično dediščino človeka, odkrili tisto, kar mu je psihično vcepljeno.«
Kaže, da se v sanjah res skriva ogromno podedovanega iz sive davnine in morda ne bi bilo napak, če bi psihoanalizi, ki se predvsem ukvarja z razlago sanj, prisluhnili tudi tisti, ki jih zanima zgodovina človeštva — antropologi, arheologi, etnologi. Oglejmo si samo en primer »zgodovinskega« bogastva, ki ga skrivajo sanje — tiste sanje, ki govorč o nosečnosti.
39.	S hčerko grem po ulici. Srečam svojo mater, ki se ob pogledu na otroka ne more zadržati, temveč ga vzame v naročje in ga poljubi,čeprav je meni to zoprno.
RAZLAGA
Mati je prispodoba maternice; v maternici žene, ki sanja, je že nov otrok. V sanjah je ta zarodek poosebljen s prvim otrokom (kar ni nič ne-
navadnega, kajti vsaka ženska hrani globoko v podzavesti spomin na prvega otroka in porod). Zena si drugega otroka ne želi, v sanjah se to seveda prikaže prikrito (v naročje ga vzame njena mati, kar hčerki ni všeč — mati je, kot smo rekli, prispodoba maternice, žena je torej nezadovoljna, ker je v njeni maternici spet novo živo bitje).
40.	Z možem se peljeva v dvigalu. Na steni visi napis »Pozor! Sveže ple-skano!«, zato paziva, da se ne naslanjava na zid. Toda mož me v šali potisne obenj. Jaz se razjezim, ker mi je s tem umazal obleko.
RAZLAGA
Tudi laiku ni težko razložiti teh sanj. Vožnjo v dvigalu smo v enem prejšnjih nadaljevanj pojasnili s spolnim občevanjem. Opozorilni napis pač svari pred novo nosečnostjo. Sveža barva — moževe semenčice. Mož ni dovolj previden in ženi umaže obleko, se pravi, umaže ji genitalne organe, jo spet oplodi.
če se poglobimo v sanje o oblekah, spoznamo, da človekova podzavest z obleko simbolizira maternico. Kot maternica pokriva in varuje plod,
tako obleka pokriva in ščiti človeka. Psihoanalitiki gredo še globlje: trdijo, da je obleka človekov davni spomin na membrane in kožice, ki ovijajo zarodek. V sanjah se obleke dostikrat strgajo — prav isto se zgodi pri porodu s placento, ovojem, v katerem je med nosečnostjo tičal embrio.
41.	Z nekim prijateljem plavam v bazenu. Plavam kravl, toda ne morem ga dohiteti. Potem spremenim slog: zdaj plavam na hrbtu, pa ga tudi ne morem dohiteti. Ker se čutim težkega, se znebim kopalne obleke, ki me oklepa. Zdaj veliko laže plavam.
RAZLAGA
To so tipične sanje, v katerih zaživi človekov spomin na njegovo rojstvo. Ko plavalka zleze iz ohlapne, težke, nerodne kopalne obleke,' v resnici podoživi tiste trenutke, ko je še kot nerojen otrok pri rojstvu vrgla s sebe posteljico. Obenem sanje prikazujejo pacientkin boj za samostojnost: kot se otrok trga od matere, se bori, da bi zaživel novo, svoje življenje, tako se pacientka tudi zdaj še otepa materinega premočnega vpliva.
Prijatelj, ki plava pred njo, jo vabi v novo, samostojno življenje — mati pa se je oklepa in jo skuša zadržati pri sebi. Toda plavalka spreminja slog plavanja — v njej torej tli želja, da bi s spremenjenim načinom življenja postala polna ženska, neodvisna od staršev.
ki jih fiziki običajno imenujejo Coulom-bove sile).
Notranjost piramide je bila potemtakem velikanska baterija, polna alkalnega elektrolita (živo apno), ki ga je najedala kremenčeva kislina ortoklaza. Piramida je tako oddajala dvojno žarčenje: žarke gama Iz maite in zelo intenzivne »vitalne žarke«. Obe žarčenji sta imeli isti pospešek in ker sta se sproščali kot valovanje, je bila njuna valovna dolžina zelo velika.
Še dandanes Izžareva piramida Cou-hard K-41 — žarke gama. Znano je, da gama-žarcenje, ki je usmerjeno proti nebu, povzroča ionizacijo zraka: tvorijo se helijeva jedra In takoj zatem vodna para.
Po moči žarčenja sklepam, da so bile piramida Couhard In druge keltske zgradbe ter egipčanske In mehiške piramide nekakšne boje, raztresene po planetu Zemlja, ki so kazale pot vesoljskim popotnikom. Morda so bile celo baterije za napajanje vesoljskih ladij katerih pogonskih naprav dandanes še ne poznamo.
Vsekakor pa Wlnkelmelstrovn odkritje dokazuje, da so bile keltske zgradile povezane z elektriko. Id so (o naši znan-stveno visoko razviti predniki pred tri tiso? leti ali - več izkoriščali racionalno, druidi in egipčanski duhovniki pa empirično.
Pisatelj Guy Tarade domneva, da so Kelti natanko poznali bistvo dandanes nepojasnljivih fenomenov vesolja Morda so druidi uprizarjali verska praznovanja, med katerimi so se očem preplašenih vernikov prikazovala lesketajoča se bitia. prihajajoča z neba ...
V MEHIKI NI PIRAMID
V Mehiki sem doživel veliko presenečenje: tam namreč ni niti ene same sam cate piramide, kar je še en dokaz žalostne resnice, da so zmote ozkosrčnih konservativnih zgodovlnnriev popačilo žo mar
sikatero zgodovinsko dejstvo.
Vprašajmo se najprej: kaj je pravzaprav piramida? Zgradba piramidaste oblike, v katere notranjosti je večji ali manjši prostor oziroma grobnica. Piramida je zgrajena zato. da se vanjo vstopa, ne pa zato, da se po njej vzpenja kvišku. Le v maloštevilnih primerih je stopničasta. nikoli pa ni zgolj temelj za drugo zgradbo.
Ali je v Mehiki najti piramido, kot je opisana zgoraj? Ne, prav nobene. Mehi ške psevdopiramide sicer zbujajo videz, da se v njih podobno kot v keltskih tu-mulih In v krščanskih katedralah (kriptah) skrivajo grobnice, vendar pa so v vseh primerih te zgradbe zgolj »podstavek«. na katerem je stalo veliko svetišče^ ali utrdba.
Nekaj izjem kajpada je. na primer tako imenovana Sončna In Mesečeva pira mlda v Teotihuacanu. vendar pa so ju rekonstruirali šele pred nedavnim. In sicer brez templjev, ki sta njega dni stala na njunih ploščadih.
Trdimo torej lahko, da so mehiške piramide podstavki. Visoke so pogosto le po pet do šest metrov, templji, ki so stali ali še stojijo na njih. pa so dolgi po deset do trideset metrov In počivajo na ploščadih, ki so pogosto večje od nogometnega igrišča Za vse mehiške zgradbe je značilno, da so zgrajene iz ploščadi. Piramide v Teotihuacanu in Monte Alba-nu Imajo po nekaj hektarov veliko os. novno ploskev.
V knjigi L’Archeologie au Mexique je na strani 12 zapisano: »Piramide so začeli graditi v začetku velikih osvajanj, služile pa so kot podstavki za templje.« Začetek osvajanj je tako imenovano prvo teo-tihuacansko obdobje, ki je trajalo od leta 1000 do leta 500 pred našim štet.jem.
Teotihuacan so zgradila ljudstva, ki izvirajo iz predelov ob mehiškem zalivu, po vsej verjetnosti Maji ali Olineki. torej potomci Keltov. Kasneje pod vladavino Aztekov, so templji vrh piramid razpadli. Ko so leta 1519 prišli v deželo Spanci, jih je že zdavanj preraslo bujno rastje, tako da so se v bistvu spremenile v tu-
mulo
Sedanji Mehikanci piramidam ne pravijo »piramide«, ampak »tempelj v Pa-lenquu«, »veliki tempelj v Kabahu«, »ca-stillo ali adivino v Uxmalu« in tako dalje.
Omenjene ugotovitve ter še pomembnejše o menhirjib in megalitih, ki sem jih preučeval na Yuoatanu. omogočajo povsem nova stališča do uganke lumuiov v Galiji.
PIRAMIDE IZ BETONA
VVinkelmeister je dolga leta analiziral tla v neposredni bližini starih keltskih zgradb. Naposled je prišel do ugotovitve, ki sta jo slutila že Henri de Clouzion in stari zgodovinar Henri Martin: tumuli so stare, razpadle piramide. tVinkelmeister je kemik in mineralog. kar njegovim analizam ne daje le strokovne tehtnosti, ampak jim zagotavlja tudi zares stvarne me-tode
Morda se sliši fantastično, da so se skromni grički, ki kot jagnjeta leže po travnikih okrog Poituoja in Morbihana, nekdaj kot ponosne piramide dvigali proti nebu. Ko bi bile te piramide zgrajene iz kamnov kot one v Egiptu, bi kljubovale času in bi se nam ohranile skorajda nedotaknjene do današnjih dni Iz razlogov. ki jih je treba še preučiti pa so Kelti svoje piramide gradili iz — betona.
Tla okrog menhirjov in dolmov so zelo trda, saj sestoje iz kristaliničnega kremenjaka ali Iz cementa, izdelanega Iz kremenčevega peska in apna Kamniti stebri. vsajeni globoko v zemljo, so hili potemtakem zgolj ogrodje oziroma osnova za betonske plošče, ki so bile običajno bogato okrašen‘e.
Betonske obloge so v dolgih stoletjih razpadle, se pogreznile v prst in napravile tla trda. Da so bile keltske zgradbe zares Iz betona, ni le fantastična domneva. ampak s kemijskim! analizami doka-
■»Inn (fplctvo
RADIOAKTIVNA PIRAMIDA
VVinkelmeister (psevdonim strokovnjaka, ki želi ostati neimenovan) je med intenzivnim preučevanjem gradiva prišel do presenetljivih ugotovitev, ki poslavljajo skrivnost piramid v povsem novo luč.
Piramida Couhard pri Autunu, ki je bila njega dni visoka triintrideset metrov, je dandanes ruševina. Zgradili so jo iz kamnov, ki so jih povezali z radioaktivno malto. Piramida .je zaradi tega oddajala radioaktivne žarke, kar dokazuje, da so Kelti presenetljivo globoko prodrli v skrivnost narave. Piramido je sestavljala neznanska količina »listnatega« materiala, ki je bil zložen popolnoma vodoravno in ki je z jaškom, katerega odprtina je bila natanko v vrhu piramide, tvoril pravi kot. Jašek je bil — tako ustna izročila — povezan z globoko razpoko v zemlji, ki ga je oskrbovala z vlago in z negativ nimi »vitalnimi žarki« (»Vitalni žarki« oziroma valov! so elelttrflmagnetsfcp sile
MARGARET FORSTER
3. NADALJEVANJE
»Kaj pravzaprav misliš z vsem tem?« je vprašala George. Sedela je togo zravnana in bleda kot smrt.
»Nič,« je odvrnil Jos. Nelagodno se je poigraval z namiznim prstom. »Sploh pa se pogovarjava trezno.«
»Z veseljem,« je rekla George.
»Recimo. ,da se Meredith ne bo hotela ločiti od mene,« je rekel Jos, »Kaj boš storila ti?«
»Počakala bom,« je rekla George.
»Ne. Obljubila si, da boš govorila trezno. Po mojem je več kot verjetno, da se ne bo hotela ločiti, in ko boš spet pod njenim vplivom, sploh ne boš vedela, kaj delaš. Odgovoriti mi moraš zdaj, ko je ozračje še mirno.«
»Ce 01 ona res hotela pustiti otroka in bi ti privolil, da ga vzameva midva, bi šla s tabo,« je rekla George.
. »Kaj pa, če ga ne bi hotel obdržati?« je vprašal Jos.
»Potem, ne bi šla s tabo, saj sem ti povedala.«
»Koga imaš rada?« je vprašal Jos, »mene ali tega otroka, ki ga nisi še * nikdar videla?«
»Oba,« je odgovorila George. »Zame sta oba eno in isto.«
»Recimo,« je rekel Jos, »in ne pozabi, da govoriva trezno, recimo, da ta otrok sploh ni moj. Dobro veš, da je Meredith spala z vsakomer. Kako pa naj bi kdo prisegel, da je punčka res moja? Po mojem je za to kvečjemu petdeset odstotkov možnosti.«
»Na to se nisi spomnil nikdar prej,« Je rekla George. »To si si pravkar izmislil.«
»Tako je,« je pokimal Jos. »To mi doslej še ni prišlo na misel, pa vendar je zelo verjetno.«
»Jaz bi rekla, da je kvečjemu zelo prikladno,« je odgovorila George, »in zaradi tega te preziram.«
»Pa vendar, kaj če ni moj?« je silil Jos.
George je nestrpno tlesknila z jezikom. »Smešno je sploh misliti na kaj takega,« je rekla, »poleg tega pa je vseeno.«
»Nasprotno, če je moje očetovstvo ovira najini ljubezni, je to zelo važno.«
»Molči,« je zakričala George, »nehaj se že delati Sokrata, prekleto, in postani za hip spet človek.«
»Meredith pride jutri domov,« je rekel Jos. »GTeš z menoj ali ne?«
»Ne.«
»Pa ji boš takoj povedala, da se bo morala odseliti?«
»Ne,« je odgovorila George. Zdaj sploh ni več mislila.
»Ne pozabi, da bo prišla brez otroka,« Jo je opozoril Jos. »Ali bomo mi trije večno živeli v tem stanovanju?«
George si je žvečila notranjo stran ustnic »Tako bedasto je to pogajanje,« je rekla.
»No, kaj torej misliš?« je vprašal Jos.
»Ce boš zadržal posvojitev otroka, bom jutri povedala Meredith.«
»Velja,« je brž rekel Jos.
»Torej misliš, da je tvoj?« je brž rekla George.
»Ne, čeprav verjetno je. Ampak hočem te dobiti, za vsako ceno.«
»Ali nočeš dobiti svojega otroka zaradi njega samega?« je vprašala George.
»Ne.«
»Potem pa nima smisla, da bi jo vzela.«
»Prav nobenega,« je rekel Jos, »edino vest bi imela mirno.«
»Torej imaš vest?« mu je vrgla George.
Ni ji odgovoril. Ni se je niti upal vprašati, ali kupčija še velja in ali bo ostala. Sploh pa se mu je zdelo najbolje tako. Mislij je, da bo najbolje, če se vede, kot da se ni nič zgodilo, pa mu bo jutri pustila povedati Meredith, kako je, potem pa bo odšla z njim. Počutil se je kot vojskovodja na vočer pred veliko bitko, in skoraj bi bal 'to povedal George, vendar se mu je zdelo, da nad tem ne bi bila ravno navdušena.
Meredith se je pripeljala domov s taksijem naslednjega dne ob treh popoldne S pločnika pred hišo se je na ves glas zadrla »George« in ko se je skozi okno pokazala skuštrana glava, je zavpila: »Vrzi mi dol nekaj denarja, da plačam
taksi!« Jos je z gnusom opazoval, kako je George stekla v spalnico im začela brskati po denarnici.
»Kam pa se ti tako mudi?« je razdraženo vprašal Jos. »Naj čaka.«
»Ali imaš kaj drobiža?«
»Ne.«
»Potem moram dol s tem bankovcem za' deset šilingov.« Zaklicala je »2e grem«, odvihrala iz stanovanja in odgrmela po stopnicah navzdol. Jos je pogledal skozi okno in videl jo je, ko je planila skozi vrata, pred katerimi je stala Meredith ln nestrpno cepetala z nogo. Dala ji je bankovec. Meredith je plačala taksi in spravila drobiž v žep. Taksi je odpeljal, punci pa sta obstali na pločniku. Jos se je odmaknil od okna in začel postopati po sobi.
Ko sta vstopili, sta se pogovarjali. George je vneto spraševala, Meredith pa je, kot običajno, odgovarjala z rezkimi, kratkimi odgovori. Jos se je nerodno naslonil na stol in rekel »Zdravo«. Meredith se še zmenila ni zanj.
»Najbrž si lačna,« je rekla George.
»Jasno, da sem,« je odvrnila Meredith.
»Pripravila bom kaj,« je rekla George.
»Ne,« je rekel Jos, »sedi. Tako sestradana ni.. Najprej se moramo nekaj pogovoriti.«
»Za božjo voljo,« je osuplo rekla Meredith.
»Jos, prosim,« je vzkliknila George in grdo zardela. »To lahko počaka.«
»Ne, ne more,« je odvrnil Jos. Trdo je zgrabil George za roko, da mu ne bi pobegnila.
»Pazi,« je rekla Meredith, »močnejša Je od tebe.«
»George in jaz —« je začel Jos.
»Tako govoriš kot kraljica — moj soprog in jaz,« se je zahihitala Meredith.
»George in jaz se ljubiva. 2e deset dni živiva skupaj. Jaz se hočem čimprej ločiti,« je rekel Jos. George se je nehala puliti.
»Meredith, saj nisem nalašč,« je začela George in že se je začela jokati.
»Ali misliš, da bi jo zdaj lahko pustil, da mi gre kaj skuhat?« je rekla Meredith. »Ali pa imaš še kaj važnega povedati?«
»Midva bova posvojila otroka,« je rekel Jos hladnokrvno.
Meredith se je tako smejala, da so ji stopile solze v oči. Onadva sta stala in jo gledala, potem pa sta se začela še sama bedasto smehljati, tako kot se zgodi ljudem, ki se nalezejo histerije od koga drugega. Dokler se Meredith ni nehala smejati, se ni bilo mogoče pogovarjati, in tako sta stala pred njo in čakala. Jos je še vedno držal George za zapestje.
»Oh, to je pa res prekrasno,« je rekla Meredith naposled, »kot da bi mene kaj brigalo, kdo bo posvojil otroka. Pozabila sem že na to.«
»To sploh ni važno,« je rekel Jos.
»Zakaj pa sta mi potem povedala?« je vprašala Meredith.
»Zdelo se nama je, da moraš vedeti,« je rekel Jos.
»Najlepša hvala. Vso srečo vama želim. George bo čudovita mata,« je zaničljivo rekla Meredith. »To je njena naravna življenjska vloga, samo nisem si mislila, da bo kdaj našla očeta.«
Sledil je nelagoden premolk. Jos in George sta še vedno čakala, medtem ko je Meredith iskala cigareto. »Na živce md gresta,« je rekla, ko jo je.našla in si jo prižgala. »Sedita vendar, za božjo voljo.«
»Rada bi vedela,« je rekel Jos.
»Kaj pa?«
»Ali boš privolila v ločitev, brž ko bo mogoče,« je rekel Jos in počutil se je ponižanega, ker je moral to ponoviti.
»Ja, seveda,« je odgovorila Meredith. »Meni se zdd ta vajina ljubezenska tekmica ogabna, ampak če hočeta, kar izvolita, prosim. Jaz tako ne vem, zakaj sem se sploh poročila s teboj.«
»Jaz tudi ne,« je odvrnil Jos.
»Pozabi na to,« je rekla Meredith. »Jaz sem že «
George je jokala od sreče in olajšanja. Potem pa je začela dopovedovati Meredith, kako čudovita je in da se ona na njenem mestu ne bi mogla vesti tako nesebično in razumevajoče. Rekla je, da ji onadva z Josom ne bosta tega nikdar pozabila in da bosta še naprej ostala njena
najboljša prijatelja in bosta storila zanjo vse, kar bosta mogla, samo pove naj, kaj potrebuje. Meredith je ročno zahtevala nekaj za pod zob in George je odhitela v kuhinjo.
Jos je razmišljal, da je položaj nevarno tak kot v starih časih. Meredith se Je takoj udomačila, sezula se je in se zleknila na zofo, kjer je vzela v roke časopis in si prižgala cigareto, George pa ji je takoj' skuhala obed in ji ročno postregla. Jos je bil sicer rahlo razočaran nad njeno reakcijo, vendar si Je moral priznati, da se je vedla tako, kot je od nje edino mogoče pričakovati. Pričakoval je bil sebičen izhruh, v resnici pa bi bil moral vedeti, da bo Meredith reagirala prav nasprotno, se pravi, popolnoma neprizadeto. Hotel jo je čimprej spraviti iz stanovanja.
»Kdaj boš odšla?« je vprašal, preden se je George vrnila iz kuhinje
»To je hvaležnost,« je rekla Meredith.
»Jaz nisem hvaležen. Cernu, vraga, pa naj bi bil? Sploh pa o tem ne bova govorila. Vedeti hočem, kdaj se boš odselila — čim prej, tem bolje.«
»Prekleto si nesramen,« je rekla Meredith in zvišala glas. »George, tvoj ljubček bi me rad pri priči vrgel ven. Saj lahko ostanem, kajne?«
George je bila pri priči v sobi. »Da bi odšla?« je rekla, »ampak saj si komaj prišla iz bolnišnice. V posteljo boš šla, ne pa ven.«
»No, vidiš,« je zmagoslavno rekla Meredith.
»Jaz sem te samo vprašal, kdaj name ravaš oditi,« je rekel Jos.
»Za zdaj ng nameravam nikamor,« je odgovorila Meredith. »Sploh pa ne vem, zakaj naj bi se odselila, kaj misliš ti, George? Jaz nisem imela nič proti, da je George stanovala tu, ko sva bila midva poročena. Zakaj naj bi me torej ona vrgla ven?«
»To je njeno stanovanje,« je pripomnil Jos.
»Saj me ne boš vrgla ven, ne, George?« je samozavestno vprašala Meredith.
»Ne,« je odkimala George in se obrnila k Josu. »Ti se ne zavedaš, kaj vse je Meredith pretrpela in kaj ji midva dolgujeva,« je rekla resno.
Jos je zaječal in si zakopal obraz v dlani, Meredith pa se je sarkastično za-hehetala. Jos se je naslonil nazaj v naslanjaču in si pokril obraz z vzglavnikom, medtem ko je George svetovala Meredith, naj se nikar ne zmeni zanj. Skozi spreminjajočo se temo je slišal njun klepet in žvenketanje pribora, ko je George pogrinjala mizo. Spet se je začelo tako kot nekoč in že je uvidel, da bo imel od resnične George samo noči v postelji. Me redith ne bi nikdar odšla, George pa se bo stalno poniževala pred njo. Ne, on že ne bo sodeloval pri tem.
Napol je še mislil, da bo navsezadnje še on zvečer pristal na divanu v dnevni sobi, vendar je okoli desetih Meredith mirno in prostovoljno legla nanj, tako da se ni bilo treba prepirati. Rekla je, da bo malo ležala in brala, ker je utrujena, a George je brž rekla, da gresta onadva z Josom spat, da je ne bosta motila. Meredith se je posmehljivo nasmehnila in se ozrla za njima, ko sta odhajala v spalnico. Rekla jima je, naj se dobro imata, pri čemer je George silovito zardela.
Za zaprtimi vrati v spalnici se Je Jos bolje počutil. Stopil je k George in jo hotel poljubiti, a ona se ga je otresla.
»Kaj pa je?« je vprašal.
»ššš,« je rekla s prstom na ustih, >me bodi tako glasen.« Pokazala je na steno med sobama.
»O, bog,« je vzdihnil Jos. »Kadar Smo vsi trije v isti sobi, se obnašava kot tujca, zdaj, ko sva sama, pa ravnaš tako, kot bi naju ona gledala z daljnogledom skozi ključavnico. To je res imenitno.«
»Biti moraš vendar malo takten in pozoren,« je rekla George. »Zanjo mora biti ; strahotno.«
»Zame je strahotno,« je rekel Jos.
»Kaj pa se imaš ti pritoževati?« je ostro vprašala George.
»Deliti te moram s to psico umazano.«
»Ne bodi trapast. Saj me ne deliš z nikomer.«
»Ves večer si se pogovarjala z njo.«
»Kaj pa naj hi bila storila, ko pa si se zakopal v blazino in kuhal mulo?« je vprašala George. »Otročji si. Meredith je moja prijateljica in brez vzroka je ne bom postavila na cesto.«
»Torej bo živela z nama za vse večne čase, tudi ko bova poročena?« je vprašal Jos.
»Ne. Jasno, da ne.«
»Kdaj pa bo potem šla? Tistega dne, ko se bo*a poročila?«
»Ne vem. Ko se bo počutila dovolj zdravo in si bo poiskala kaj drugega.«
»To bo ob svetem Nikoletu,« je rekel Jos.
»Cuj,« je rekla George, »sinoči si mi ves večer dopovedoval, da iz čiste kljubovalnosti ne bo privolila v ločitev, pa je privolila takoj brez besede. Zdaj pa mi zatrjuješ, da_ ne bo nikdar odšla, ampak jaz ti ne verjamem. Nekega dne bo kar vstala in šla.«
»Nekega dne bom jaz vzletel,« je rekel Jos.
George je zlezla v posteljo in se obr-nila proč od njega. Jos si je podprl glavo z rokami in črnogledo zrl predse, štel je dneve do svojega odhoda. Vedel je, da ju ne more rešiti nič na svetu. Vse se bo končalo tako nenadno, kot se je bilo začelo. A zdelo se mu je tako bedasto, da ju bo uničilo-prav to, da je Meredith tako hladno sprejela novi položaj. Vzdihnil je, globoko, in potem še enkrat. George se je obrnila in se stisnila k njemu.
Jos je šel delat dan potem, ko se je Meredith vrnila iz bolnišnice. Imel je še štiri dni dopusta, a sklenil je, da jih bo P"ihranil, mogoče za medene tedne ali kaj takega. Ko je odhajal, je Meredith še spala in George se je razjezila nanj, ker je preglasno žvižgal. A poskusil je to mimo prenesti. Poljubil je George in odšel.
»Ne pozabi na otroka,« je rekla.
Jos je ostrmel. »Pa ga.menda ne bova kljub vsemu vzela?« je vprašal. »Mislim, zdaj, ko je Meredith privolila in bova ostala tu?«	4
George si je obraz nabral v trmaste gube.
»To ni p av nič važno,« je rekla. »Poskusi telefonirati ali pa pojdi tja med opoldanskim odmorom.«
Vse dopoldne je premišljeval, ah naj gre ali ne, in ko je naposled sklenil, da bo poskusil dobiti otroka nazaj, se je odločil predvsem iz taktičnih razlogov. Mislil si je, da Meredith ne bo vesela dojenčka v stanovanju, in jo bo s tem najhitreje spravil ven. šel je torej na zavod ža socialno skrbstvo in oznanil, da bi, prosim, rad dobil svojega otroka nazaj.
Cee dva tedna je otrok naposled prispel, in to je bilo ekspresno. Jos je bil sit, da je moral nenehno nekaj podpisovati, da so ga kar naprej klicali na pogovore in zahtevali od njega prisego, da se ne bo več premislil. Zdelo se mu je skrajno nesramno, da so ga tako zasliševali, saj je bil otrok navsezadnje njegov, in to je tudi povsod povedal, A George mu ni dala do sape, in ko ji je zabrusil, da počne vse to zaradi nje, ga je ostro zavrnila, da obrok ni- nikakršno ekstravagantno darilo. Meredith ni rekla ne bele ne črne, samo posmehljivo se je smejala, ko je poročal o raznih sagah med svojim občevanjem z družbo
Potem sta nazadnje Jos in George dobila otroka in ga pripeljala s taksijem domov. George je nežno zibala punčko v naročju, medtem ko se je Jos trudil, da bi zbudil pri sebi vsaj malo zanimanja.
»Ali je kaj drugačna?« je vprašala ' George.
»Približno enaka,« je odvrnil Jos. »Sa-l mo malo se je zredila «
Voznik taksija je pomagal George ven. Bil je izredno diskreten, ko je Tekel: »Vi boste čudovita mata, gospa.«
»Upam,« je odgovorila George.
»Ubožica mala,« Je rekel šofer. »Človeku se kar smili, ne?« Jos mu Je brž plačal.
George je previdno stopala po topni-cah. Ko sta prišla v stanovanje, je začela mala jokati, rezko in vreščeče. Jos je glasno zabrundal.
»Tako Je kot v cirkusu,« je rekla Meredith.
»Drži jo, da ji pogrejem stekleničko,« je rekla George in ji ponudila njenega lastnega otroka.
»Ne, hvala,« jo je rezko zavrnila Me-redith. »Tega sem imela dovolj v bolnišnici.«
George je torej preložila drobno breme v Josovo naročje. Jos je stal sredi sobe in držal tulečo štruco. »Zibaj jo gor in dol,« je zakričala George iz kuhinje. Torej jo je zazibal. Punčka je umolknila* A brž ko jo je nehal zibati, je spet začela, in znova jo je divje zazibal. »To ji mora vražje pretresti drobovje,« je rekel.
Zdelo se mu je, da ves večer leta okrog in izpolnjuje Georgine ukaze: prinesi bucike, zvij to plenico, vrzi to v smeti, pripravi posteljico, potegni odejo gor, ugasi luč. Ves izčrpan se je naposled zgrudil na stol. »Ali bo vso noč spala?« je vprašal.
»Ne,« je odgovorila George. »Vsake štiri ure se bo prebujala in jo bo treba nahraniti.«
»O, bog,« je rekel Jos. »Potisniva posteljico v dnevno sobo.« Meredith je zgovorno zašumela s časopisom. »Oprostite,« je rekel Jos, »pozabil sem, da tega ne moremo storiti. Njena mati bi se jezila.«
»Izbrati ji morava ime,« je rekla Geor. ge. Od nekod je privlekla novo zalogo pletenja za otroka. »Kar izberi ga,« je velikodušno rekel Jos.
»To je zelo važno,« je rekla George. »Poglej, kako grozno ime imam jaz. Kaj, ko bi jo klicali Jane? To je lepo, jasno ime in ne moreš ga zamešati «
»Prav,« Je pokimal Jos. »Naj bo Jane.«	•	'
»Ali pa Anne,« je rekla George.
»Potem pa ji raje recimo kar punčka kot Anne,« je zgodel Jos. »Kar Jane naj bo.«
»Jane pa kako še?« je vprašala George. »Jane Elizabeth?«
»Prav,« je pokimal Jos.
»Jane Elizabeth Jones. Jane Jones — oh, ne, Jos, to se ne sliši lepo. Zveni kot kaki otroški verzi.«
»Pa naj bo Elizabeth,« je naveličano rekel Jos.
»Ampak potem bt ji lahko rekli Liz.«
»Meni je Liz všeč.«
»Ali pa Betty.« George je obstala sredi vrste. »Kaj pa Tanja?«
»Jezus,« je vzkliknila Meredith in vrgla časopis na tla.
»Kaj te briga,« je pri priči zinii Jos.
»Ali tebi ni všeč Tanja, Meredith?« je zaskrbljeneo vprašala George. »Mogoče zveni Tanja Jones nekam za lase privlečeno, kaj?«
»Pusti jo,« je ukazal Jos. »Nje to nič ne briga. Ime izbiraš ti.«
»Meni je prekleto vseeno,« je odvrnila Meredith. »Lahko jo krstita, kakor hočeta, samo pohitita, ker mi gresta na živce.«
»Saj ti ni treba ostati tukaj,« je pripomnil Jos.
Meredith je spet vzela v roke časopis in stoično izginila za njim. Jos je prikril, da se tudi sam dolgočasi, in je spodbujal George, da je iskala še nova imena. Prečistila sta ves koledar in Jos se je spočetka ogrel za vsako ime, potem pa se je na videz v zadnjem hipu premislil. Meredith je besno stresala časopis. Ko sta že četrtič razpravljala o dobrih in slabih straneh Jane, je vstala.
»Greš ven?« Je veselo vprašal Jos. V odgovor je Meredith zgrabila svoj plašč, ki je visel za vrati, in se oblekla. Zaloputnila je vrata in prebudila še nekršče-nega otroka.
»Ali misliš, da je jezna?« Je vprašala George, ki je že hitela k posteljici.
»Upam, da je,« je rekel Jos. »Glavno, da je šla, izginila. Ali se zavedaš, da sva zdaj prvič res sama, odkar se je vrnila j domov? Najraje bi dvakrat zaklenil vrata.«
»Ne bodi trapast,« je rekla George in vzela otroka v naročje.
»Razvadila jo boš,« je resno rekel Jos.
»Misliš?« je vprašala George in jo položila nazaj.
»Jasno, če jo vsakokrat, kadar joče, jemlješ v naročje.« Gledal je George, ki je negotovo obvisela nad posteljico, dokler ni punčka spet krepko vrisnila. Takoj jo. je spet vzdignila.
»Ali je sploh kakšna razlika?« je vprašal.
»Kako?«
»Ko ni tvoja. Ne razumem, kako jo moreš imeti tako rada.«
George ni odgovorila.
»Ljubosumen sem,« je rekel Jos. »Meredith je odšla in hotel sem te imeti samo zase.«
»Saj me boš imel, ko bo zaspala.«
Ubogljivo je čakal, da je spet položila malo štruco v posteljico, potem pa je odpeljal George k divanu in jo hlastno objel. Vroče jo je poljubil in ona se je takoj odzvala.
»Kaj pa Sara?« mu je zašepetala v uho.
»Velja,« je odgovoril Jos, »naj bo Sara. Odlično. To je torej urejeno. Zdaj pa molči. Zmenjeno.«
Meredith je šla v galopu dvakrat okoli trga. Ni vedela, zakaj jima ni vsakemu eno prisolila po režečem se obrazu. Morala bi se bila postaviti po robu in jima preprečiti, da sta dobila otroka, namesto da je bila tako kratkovidna in malomarna, da ni videla, kam bo to pripeljalo, že jo je začelo načenjati. Sestra bd bila rekla, da jo muči zapozneli občutek krivde, ampak to sploh ni hiio res. Za otroka ji ni bilo prav nič mar, res ji ni bilo, ampak onadva je sovražila. Obnašala sta se, kot bi živela v kakem zasebnem svetu, kjer se cedita med in mleko. Prezirala je njiju in njuno toplino. Ni si bala mislila, da se bo Jos spustil tako nizko.
Službe najbrž ne bo dobila več. že šest mesecev ni delala in v Londonu je bilo na ducate violinistov, ki so bili pripravljeni zgristi drug drugega, samo da bi dobili mesto v dobrem orkestru. A do kakega drugega dela ji ni bilo dosti. Spomnila se je, da nima niti ficka in da ga že dolgo ni imela. Ustavila se je in se naslonila ob poštna stebriček. Bila je besna sama nase, ker se je tako vznejevoljila in se vdala skrbem. Jos bo spoznal, da je začel dobivati, in bo znova poskusil. Hotel jo je spraviti iz stanovanja, ampak ona ne bo šla> Ali pa naj gre? Ce bi ostala nalašč, samo zato, da bi jima kljubovala, bi lahko to še bridko obžalovala. Morda bi se celo morala posloviti od neprizadetosti. Pogosteje bi se razburjala, ker bi kar naprej odgovarjala na Josove opazke. Bolje ji bo, če ne bo imela nikogar, ki bi jo dražil, jo spravljal v obup ali Ji delal veselje. Predvsem za to mora poskrbeti.
Zdaj je bil najprimernejši čas za to. Obleko je imela sicer vso v stanovanju, a lahko jo pride iskat kdaj pozneje. Lahko si najame, sposodi ali ukrade violino, dokler se ne bo dovolj trdno zasidrala, da bo dobila spet svojo. Potipala je po žepih in otipala štirinajst šilingov in poldrugi peni — drobdž. ki ji je ostal, ko je z Georginim denarjem plačala taksd. Dovolj bo za začetek. Obrnila se je in stekla, da bi ujela avtobus.
SEDMO POGLAVJE
V banki je bilo videti mirno. Vrata, ki so se odpirala na obeh straneh vogala na ulico, so bila odprta, da je prihajalo noter zgodnje septembrsko sonce, ki se je iztezalo preko svetlo rjavih tal do temnejših, dolgih pultov. Slišati je bilo šelestenje bankovcev, ki jih je blagajnik odšteval osamljeni stranki. On, kakor tudi vseh pat mož, ki so še sedeli pri okencih, so bali oblečeni v temne obleke in bele srajce in počesani so bili, kot bd jih bile zjutraj počesale mamice. To je bila prva linija. Za njimi so sedeli še trije moški in eno dekle, ki so bili vsi enako hladno brezmadežni. Vsd razen Josa.
Jos je sedel na koncu zaščitinice pri majhni mizi. Njegovo delo je bilo, da je kontroliral vsa obvestila, ki jih je banka pošiljala strankam, in jih vstavljal v ovojnice, z vsemi vnovčenimi čeki vred. Vse skupaj je vložil v veliko ovojnico, napisal nanjo naslov in jo pripravil za pošto. Včasih so ga poklicali, da je nadomeščal katerega od mož iz prve linije, kar mu je bilo na moč zoprno. Najraje je sedel pri svoji mizici, dan za dnem, kot v omami, pogledoval skozi vrata in prekinjal tihoto samo s trkanjem svojega peresa ob lonček.
A vse to ga ne bi bilo dosti motilo, če bi bilo njegovo življenje zunaj banke drugačno. Vedel je, da se večina ljudi v službi dolgočasi, a zato to nadoknadijo doma. življenje se je začenjalo ob pol šestih zvečer. Jos pa je začenjal čutiti, da se je zanj nehalo. Ob pol šestih je šel domov h George in punčki, ki so jo končno le krstili Sara. Tam je pogrešal | mir iz banke, pač pa se je še enkrat bolj i dolgočasil. Ven nista šla nikdar, ker George ni marala pestunj. Televizije nista gledala, ker si je nista mogla privoščiti. Prijateljev nista vabila, ker jih nista imela. Tudi ljubila se nista pogosto; ker je bila George utrujena. V glavnem je bilo na smrt dolgočasno.
Kratek teden dni je bilo idilično. A že ' ko je to pomislil, si je Jos priznal, da laže samemu sebi v brk. Idilično ni bilo nikdar. Ko je Meredith odšla, za kar si
je bil tako vroče prizadeval, je sledilo samo kratko obdobje olajšanja. George je imel samo zase, in to naj bi bilo vse, kar sd je bil želel. Samo da je v resnici ni imel nič bolj zase kot prej, ko sta imela še Meredith na vratu. Skrbeti je bilo treba za Saro, jo hraniti, previjati in zibata, da je zaspala. Zdelo se mu je, da ve, kdaj pride domov, kajti ko -je odprl vrata, je vedno jokala v pozdrav.
Pa vendar ni , bila Sara nič kriva. Krivo je bilo to, da ji je bila George preveč voljna biti za sužnjo. Včasih je šla gledat, ali jo je treba previti, kadar je najbolj sladko spala, ali pa ji je tlačila mleko v usta, ko je bilo že zdavnaj jasno, da ima dovolj. Ponoči je ležala budna, da bi slišala, če bo jokala, kadar pa mu je dovolila, da se ji je približal, se je ljubila abstraktno in nesproščeno. Nekoč je moral na sredi nehati, da je lahko šla k Sari.
Edini zvesti obiskovalec, ki sta ga imela, je bila Peg, ki pa bi jo bil Jos zelo lahko pogrešal. Prihajala je okrog osmih, vsak torek in četrtek, ko. ni imela šole. Navadno je privlekla s seboj svoje orodje za izdelavo preprog in potem je kot obsedena cukala tiste koščke sem in tja. Pozdravila pa je vsakokrat takole: »Mislila sem, da bi prišla malo pogledat in se poklonit otroku.« George jo je potem spustila noter in obe sta se sklonili nad posteljico in se predali minuti molka, če je Sara jokala, je Peg ni vzela v naročje, ampak je sedla in zmajevala z glavo. »Ta otrok je potreben ljubezni,« je rekla.
Ob takih večerih je Jos skoraj mislil na samomor. Peg je bila občinstvo, vohun, ki ga je George potrebovala, da je bila srečna. Peg je bila pripravljena ure in ure razpravljati ne samo o vzgoji, ampak tudi o tem, ali je videti zdrava ali bolna, ali je zaprta in ali bi jo bilo treba takoj začeti hraniti z mešano hrano, ali pa morda pozneje ali sploh ne. George je imela sicer v teh debatah glavno besedo, ker je bila pač Sara njena, toda Pegine pripombe so imele vso težo nepristranskega opazovalca in so včasih spravljale George v obup. Peg je lahko samo rekla, da je otrok njene sestrične Sarine starosti, tehta pa dvakrat toliko, in že je bila George prepričana, da je Sara na smrt bolna. Povedala je Peg, s čim jo hrani, in jo potem vprašala, kaj misli. Peg je pomislila, našobila ustnice in potem . re-' kla, da ona ne bi mogla soditi'o tem. George jo je prosila, naj vendar pove, kaj misli, a Peg je vedela, v čem je njena prednost, zato je raje molčala. Njena sodba bd bila lahko zmotna, molk ni mogel biti.
Jos je čutil, da tako ne more iti dalje, a slutil je, da bo kljub temu šlo. Tako kot v banki se bo tudi doma njegovo živ-ljenje ustalilo v enoličnem, nespremenljivem kalupu. Pride domov, se sleče, večerja, pomaga pomiti, pomaga spraviti Saro spat, prebere časopis, zadrema ob' Georginem klepetu in zaspi. Niti odprtih vrat ni imel, skozi katera bi buljil in si domišljal, da stopa skoznja. V banki ne bi njegov odhod nikogar posebno vznemiril ali prizadel, doma pa bi imelo tako dejanje strahotne posledice.
To se mu je vsaj zdelo, dokler na nekega dne poskusil dopovedati George, kaj počne z njim.
»Pojdiva ven,« je rekel nekega večera.
»Ne bodi trapast,« je odvrnila George, »saj dobro veš, da ne moreva pustiti Sare same.«
»Lahko bi jo pazila Peg,« je rekel.
»Nočem,« je odvrnila George.
»V resnici pa je samo to, da bi ti raje ostala tu pri Sari, ki spi, kot pa da bd šla z menoj ven,« je rekel.
»Da. Ne vem, zakaj hočeš ven.«
»Zato, ker se dolgočasim.«
»Pojdi sam,« je rekla George. »Lahko greš.«
»Prav,« je pokimal in šel.
Saj ga ni pekla vest. George je rekla, da čisto rada ostane doma, da si nikakor ne domišlja, da je mučenica ali kaj. Vedel je, da je to res, in prav to ga je najbolj jezilo. Ni sd želela njegove družbe, raje je bila pri Sari, kot da bi šla z njim ali govorila z njim ali počela karkoli drugega. Nobene enotnosti ni bilo. Uro je potisnila za sto let nazaj, ko je moški upravičeno pričakoval, da žena ostane doma in skrbi za otroke in opravlja gospodinjska dela, medtem ko se on zabava. Lahko bi mu rekla gospod Jones. Njemu pa ni bilo do tega. Zoprno mu je bilo ob misli, da bi zahajal v gostilno in si ustvaril pivski krog ali da bd si spet poiskal kak orkester in hodil ob večerih igrat. On je hotel imeti George in če je ni mogel imeti ves čas, je nd hotel imeti niti kot sužnje, gospodinje in matere.
Sicer pa tako ali tako ni bila njegova žena. Odkar je bila Meredith odšla, je nista videla, čeprav jima je bila poslala na-, slov in ju prosila, naj jd pošljeta vso' njeno lastnino tja, ne da bd omenila, kako in kaj in kdo bo to plačal. Jos ni hotel poslati ničesar, dokler ne bo poslala denarja. In tako se je nekega večera pokazal pred vrati moški s poltovomim mini-jem in rekel, da ga je poslala Meredith po svoje stvari. Bdla sta vesela, da sta se jih znebila. To pa je seveda tudi pome-
nilo, da nista obnovila stik a njo, in vprašanje ločitve je obstalo na mrtvi točki, dokler pa ni bil Jos ločen, se ni mogel
poročiti z George.
George je najbolj skrbelo, kaj bo rekla Sara, ko bo zrasla, in kaj sd bodo mislili ljudje, ko bodo zvedeli, da je njen oče nekaj časa živel z žensko, ki ni bila ne njegova žena ne njena matd.
»To še nekaj let ne bo problem,« je rekel Jos.
»Ne vem,« je rekla George. »Lahko bo trajalo leta, preden Soš dobil ločitev.«
»Ce bo Meredith pripravljena sodelovati, bo šlo hitreje,« je rekel Jos.
»No, potem jo pa poišči,« je rekla George.
»Zakaj?«
George se nd delala, da ga je napak razumela. »Ali se ne misliš poročiti z mano?«
»Nič posebno me ne mika,« je odgovoril Jos.
»Spremenil sd se.«
»Ti si se spremenila.«
Tega ni zanikala. Vzela je Saro v naročje, kot da bi bilo to dovolj jasno in prepričljivo pojasnilo.
»Ne maram zakona,« je rekel Jos, »vsaj zakona z otroki ne.«
»Z otrokom,« je rekla George.
»No, pa z otrokom. TU me ljubiš samo zato, ker sem Sarin oče. Sicer te pa sploh ne zanimam.«
, »Vem,« je odgovorila George. »Ampak ne morem pomagata.«
Ce bi jo pusitl, bi bil edino on prizadet. Za hip ga je obšla nora misel, da bi vrgel Saro v reko in vadel, ali bi mu to povrnilo George. Vendar je vedel, da bi mu spodletelo. Potem bi si vroče želela, da bd imela sama otroka. Pa vendar se ni mogel odločiti, da bi odšel. George je bila brez zaslužka, kajti ko je prišla Sara, je pustila svoje plesne ure. Domneval je sicer, da bi ji njeni starši pomagali, a lahko ji tudi ne bi. Nihče se ne bi hotel poročiti z njo, in ko bi Sara odrasla, bi jo pustila samo. Poleg tega George po zakonu ne bi imela nobene pravice do otroka, in to bi jo vedno preganjalo in morilo.
Kot za poskus je najprej pustil službo v banki. Niti ne bi mogel rečd, da so ga zvabili ven sončni žarki, kajti zunaj je deževalo ki vrata so bila tesno zaprta. Slišal je, kako deževne kaplje bijejo po šipah, ko je sedelza svojo mizico in je čutil ovojnico s plačo v žepu. Vstal je, šel mimo kolegov v prvi vrsti in odkorakal, ne da bi komu rekel zbogom.
Zdelo se mu je nadvse važno, da pride čimprej domov, kot da bo dobil neko nenavadno moč nad George, če jo bo presenetil. Stekel je na avtobus in sedel na sedež tik vrat, tako da bi lahko čimprej prišel dol. In še preden se je avtobus ustavil, je skočil z njega in pristal v luži, tako da mu je čevelj neprijetno cmoko-tai,- ko je dirjal proti domu. Ko je pritekel do hiše, je bil že premočen do kože. Divje je potolkel s tolkalom, a ko nd nihče odgovoril, je začel iskati ključ. Pozabil ga je. V hiši ni bilo žive duše. Ves besen se je stisnil k vratom pod napušč.
Na trgu ni bilo žive duše, drevesa na sredi pa so bila drobna in puščobna. Listje je bilo že odpadlo in je ležalo v velikih kupih ob deblih. Jos je stopdl od vrat in nenadoma mu je bilo čisto vseeno, ali pada dež ald ne. Počasi je stopil k ogradi sredi trga. Vrata so bila kot vedno zaprta. Preskočil jdh je in stopil na mali trikotnik, porasel s travo. Sklonil se je in pobral tri največje in najbolj živobarvne liste, oranžne, oranžno rdeče in rumene, ter sd jih zataknil za zavihek, kjer jih je dež pritisnil ob premočeni tweed. Potem se je naslonil na ograjo in čakal na George, s hrbtom obrnjen proti drevesom, ki se jim je bil hotel približati in se jih dotakniti.
Videti je bila stara štirideset let. Taka je bila kot predmestna gospodinja, natovorjena z mesom za dušenje in perilom za v pralnico. Z eno roko je trdno držala voziček, prekrit s plastično prevleko, a še tako je zaskrbljeno pogledovala vanj, da se ne bi Sara zmočila.
Čeprav je šla čisto blizu njega, ga ni opazila. Lase je imela nemarno potisnjene na čelo, tako da so ji zakrivali pogled.
»Hej,« je rekel, ko je prišla vzporedno z njim
Obstala je in se ozrla. Popravila si je moker čop las pod ruto.
»Premočena sem,« je rekla.
»Jaz tudi,« je rekel on.
Stopila je dalje, on pa je obstal, kjer je bil, samo da bi jo zmedel. Pognala se je z vozičkom čez cesto, za hip obstala pred pločnikom in spet naglo stopila do vrat. Segla je v žep po ključ, odklenila vrata in spravila voziček skoznja. Nekaj minut je ni bilo videti, potem pa jo je spet zagledal ob'oknu, kjer mu je nestrpno mahala. Veselo jd je pomahal, si snel liste izza zavihka in z njimi zakrilil nad glavo. Potem je zlagoma zlezel čez ograjo in odkorakal v hišo. Ko je stopal po sto-nicah navzgor, si je slekel premočeni suknjič in ga vlekel za seboj ter z zadovoljstvom poslušal, kako je čofotajoč opletal po vsaki stopnici.
I. ■ •
14. II
|	IS71
29
Stanovanje je bilo polno sopare, ta se je dvigala s stojala za sušenje, obloženega s plenicami pred električno pečico. Vsa okna so bila zarosena. Stopil je k enemu od njih in obrisal šipo, da je lahko gledal ven, na trg.
»Raje sl sleci to mokro obleko,« je rekla George.
Jos se je začel slačiti In vsak kos obleke posebej je zagnal v kot. Ko je bil nag, je stopil k pečici in odmaknil stojalo, da se je lahko pogrel. Stal je z rokami na hrbtu m se ji zadovoljno režal.
»Najbrž si pustil službo,« je rekla.
»Prav to,« je pokimal
»Nisem presenečena,« je rekla utrujeno.
»Oh, daj, bodi presenečena,« jo je prosil. »Tako rad bi te presenetil.«
»Ali si vsaj dobil plačo, preden si odšel?« je vprašala.
»Sem.«
»Hvala bogu,« je vzdihnila. »Ne bi bila presenečena, če bi bil tako vzvišen, da ne bi pomislil na take malenkosti.«
»Torej si vendar presenečena. Hura!«
»Oh molči no,« ga je zavrnila. »Menda zdaj misliš, da si storil svoje, ko si deset mesecev zdržal v isti služibi.«
»Ja, res mislim,« je pokimal.
»Zdaj pa boš samo posedal in čakal, da bo prišel denar iz nebes, kaj?«
»Pravzaprav nisem razmišljal o tem, kaj bom storil,« je odgovoril.
»Ne morem razumeti, kako se lahko človek, ki uma tolikšno odgovornost, obnaša tako,« je rekla George.
»Ti pa si trmoglavka,« je rekel Jos. »Nikdar si ne bi bil mislil, da se bo lahko zgodilo kaj takega pa se je. In to ti ne pristoji.«
»Mar naj se veselim, ker si pustil službo?« je vprašala George.
»Da,« je pokimal. »Samo nekoč si mi prav ti dopovedovala, da denar ni važen in da mi ni treba delati v banki samo zaradi denarja. Rekla si, naj se raje dr žim glasbe.«
»Zdaj so stvari drugačne,« je odvrnila George »Gasi so se spremenili.«
»Očitno.«
George je nenadoma zgrabila stojalo za plenice. »Tole bi rada postavila nazaj, če si končal,« je rekla.
»Pravico imam, da si grejem rit, dokler se mi zljubi,« je rekel Jos in se blago smehljal. »Postavi to stvar v stran.«
Zgrabila je mokro plenico in ga oplazila z njo. Ostri rob je pustil dolgo, rdečo sled na njegovih prsih. On pa je zgrabil stojalo in ga . dvignil predse kot ščit, hkrati pa jo je ščuval, da je strgala s stojala vse plenice in je ostal z golim ogrodjem v roki. 2e se Je začel veseliti spopada z golimi rokami, ko je George nenadoma sedla in zajokala.
»O. bog,« je rekel z gnusom.
Ona pa je kar tulila. • Jos je brez besede pobral plenice in jih spet razobesil po stojalu, potem pa je postavil stojalo nazaj k pečici, šel je v kopalnico in si natočil vroče vode. George je še vedno tulila. Jos se je udobno zleknil v toplo vodo in še okopal Potem se je oblekel v svojo najbolj udobno obleko, vzel časopis in sedel na zdfo. Spregovoril ni niti besede pač pa se je kar naprej smehljal George kakor da se ji zaradi njega n! treba jokati. Sara je bila nenavadno mirna Slišati je bilo samo George, ki je ihte hodila iz prostora v prostor in pospravljala Ko je počistila in obrisala vse, kar je bilo videti, je odšla v kuhinjo in zaprla vrata za seboj. Jos je segel po telefonski imenik in upal je, da ga ne bo slišala
Opoldne je nehalo deževati in skozi preteče oblake se je prebilo bledo sonce. George je za kosilo ocvrla jajca, ki jih je Jos z užitkom pospravljal. Med grižljaji je zadovoljno brundal.
»Peljal bom Saro na sprehod,« je izjavil.
»Kam? Navadno je ne pelješ ven,« je rekla George.
»Vem Ampak navadno me ves dan ni doma. GTeš tudi ti?«
»Ne Raje bom temeljito počistila spalnico.«
»Čudovita ideja,« je rekel Jos. »Kar na delo.«
Sla je z njim do zunanjih vrat in mu pomagala urediti voziček.
»Glej, da je ne boš pustil kje pred trgovino ali kaj takega,« mu je zabičala.
»Na misel mi ne pride,« je odgovoril slovesno.
Ko je počasi potiskal voziček pred seboj, je čutil, da gleda za njim.
Cez pol ure je bil doma. Dežja še vedno m bilo in pokazalo se je celo malo več modrine.	Imelo ga	je, da	bi šel	k
reki
Ko je vstopil, se Je George obrnila od predala ta ga je ravno pospravljala
»Saj sta komaj šla,« je rekla očitajoče »Kaj pa je, je kaj narobe s Saro?«
»Nič,« je odvrnil Jos. »Prepustil sem jo še bolj	ljubečim	rokam,	kot	so
tvoje . . .«
»Prepustil	si jo —	kaj pa	misliš	s
tem?« je kriknila George in obšla jo je nenadna slabost
»Odpeljal sem jo v jasli in jih prosil, naj za nekaj	ur popazijo nanjo, ker	je
moja žena hudo bolna in jo moram odpeljati v bolnišnico.«
»Ti lažnivec!«	\
»Vem,« se je nasmehnil Jos. »Najbrž niti ne bi bilo treba reči tega, ampak imel sem občutek; da je šlo tako laže.«
»Ampak jaz sploh nisem bolna In nočem se je znebiti. Ce bi vedela, da jo misliš kar nekje pustiti, namesto da bi šel na sprehod, te ne bi bila nikdar pustila z njo ven.«
»No, zdaj je tam,« je rekel Jos, »zato raje izRoristi teh nekaj ur prostosti. Mislil sen,, da bi lahko šla na reko — odpeljala bi se do Greenvvicha ali kaj po dobnega. Kaj praviš?«
»Pravim, da si ti najbolj sebična, brezčutna baraba na svetu,« je rekla George.
Jos je odvrgel masko, ki jo je bil nosil zadnjih nekaj ur. Nehal se je smehljati in trudil se je, da bi pokazal, kako ubog in poražen je. »Saj je samo eno popoldne, George,« je prosil. »Zmeden sem in nesrečen Ti me ne maraš več, v službi tudi ne zdržim. Samo eno popoldne bi bil rad sam s teboj.« Ona pa je zmignila z rameni in se obrnila proč. »Prosim,« je povzel, »celo če ooš mislila, da sem melodramatičen. Menda mi ni treba poklekniti in te prositi, ali pač?«
»Ne,« je odkimala ,George, »m treba, šla bom s teboj, samo zato. da ti dokažem, da ti ne bo nič pomagalo. In niti za trenutek ne bom uživala.«
2e jo je mislil zavrniti s sarkastično pripombo, a je raje požrl jezo in sprejel njeno ponudbo Odpeljala sta se z avtobusom ob bregu Temze in šla potem peš do Westmdnstrskega mostu. Cez petnajst minut je imela odhod ladjica za Green-wich in Jos je kupil dve povratni vozovnici Ni vedel, kako naj preganjata dolgčas do odhoda, a na srečo je bila ladjica že v pristanu pa sta se vkrcala in sedla na sedeže v prednjem delu. George je kuhala niulo in se je stiskala v plašč, kot da bi bilo veliko bolj hladno kot v resnici
Ko je ladjica odplula, je bila skoraj polna, vendar je-bilo dovolj prostora tudi za dežne plašče in torbe. Na ladjici je bil tudi nekakšen vodič, ta je zna) zelo prijetno klepetati, kar je Josa silno zabavalo. Gledal je zdaj na ta, zdaj na oni breg reke, kjer so bile znamenitosti, na katere je opozarjal vodič, in se prisrčno smejal njegovim dovtipom. George pa je zlezla vase in je strmela naravnost predse, ne da bi se menila za Josa ali za vodiča. 2elela si je, da bi deževalo, a v resnici se je čedalje bolj jasnilo pa tudi čedalje močneje pihalo. Ko so prišli do Towra, je bilo že lepo popoldne.
»Ko se zaljubiš, te zaboli srce,« je zabrundal Jos.
»Ni videti, da bi tebe posebno bolelo srce,« je pikro pripomnila George.
»O, pa me,« je rekel Jos.
»Ne delaj se,« je rekla George.
»Resno mislim. Cernu pa bi bil sicer storil nekaj tako dTzr-ega. če ne zato. da bi si te spet pridobil?«
»Hotel si samo imeti prosto popoldne,« ga je zavrnila,
»Lahko bi bil šel ven sam.«
»Sam pa ne maraš biti.«
»Priznaj, da se tudi ti zabavaš,« je rekel Jos
»Ne priznam,« je odvrnila, »zato ne, ker se ne zabavam, še huje mi je kot tebi.«
»Zakaj?« je vprašal Jos. »Imaš moškega, ki te ljubi, in otroka, ki ga obožuješ. Nekoč si rekla, da si ne želiš ničesar drugega.«
»Mislim, da te ne ljubim več.« je rekla George. »Saj bi rada. pa ne čutim ničesar.«
Jos se je odkašljal. »Preveč se ukvarjaš s Saro,« je rekel.
»Saj se hočem,« je odvrnila.
»Ali naj te potem zapustim?« )e vprašal Jos.
»Ne vem Kako pa bi živeli?«
Trudil se je, da bi mu glas zvenel mirno in stvarno. »Lahko bi dala Saro v vrtec in začela spet poučevati ples Ali pa bi lahko tvoja mama pazila nanjo.«
»Očeta potrebuje,« je reUla George
Na to ni imej kaj odgovoriti Nihče ni zahteva! od njega nič drugega kot to, naj bo oče Zdelo se mu je, da bi mu bilo vseeno, če bi bil mrtev Saj ne da ne bi maral živeti, ampak obe stanji imata svoje dobre m slabe strani Kakorkoli že. še preden se je pokazal Big Ben. je jas no videl svojo pot pred seboj Dovolj mu je bilo dolžnosti m odgovornosti še-istega večera se bo tiho poslovil in odšel.
Ko se je odločil, se mu je nenadoma zazdelo' bedasto, da čepi sredi reke Vstal je, stopil na drugi konec ladjice in se naslonil na ograjo Ko bodo prišli v Gren-wich, ji bo dal povratno vozovnico, sam pa se bo s podzemsko ali za avtobusom od-i peljal domov in pobral svoje stvari
Ko je ladjica pristala ob pomolu, se ! je vrni) na prednji konec in stopil za George na breg.
Stopil je k njej in Ji pomolil listek. »Povratna vozovnica,« je rekel
»Zakaj, ali se ne boš vrnil z menoj?«
»Zdi se mi, da nima smisla mar ne?«
»Prav,« je odgovorila. »Hvala Ali boš v stanovanju?«
»Verjetno,« je odgovoril.
Odšel je iz pristana m sedel na klop ob bregu. Ladjica je že sprejemala potnike za nazaj. George je spet sedla na isti sedež Gledal jo je in povrnilo se mu je usmiljenje, edini občutek, ki ga je bil nekoč čutil do nje. Prej je bila Mere-dithina sužnja, zdaj je bila Sarina. Kot da bi bila posebej nadarjena za mučeni-štvo. A vse težave, ki so jo mučile, si je nakopala sama. In ko je razmišljal o tem, ga je vznemirilo in zgrabilo ga je, da bi segel z rokami preko pomola in jo stisnil k sebi.
, Skočil je na ladjico ravno, ko se Je odmikala od brega Kapitan mu je pet minut glasno dopovedoval, kakšen osel je, in on je mimo priznal, da je res
»Zdravo,« je rekel George »Cisto taki ste kot neko dekle, ki sem ga poznal. Nekoč sem se peljal z njo na tej ladjici, samo v obratni smeri — iz IVestminstra do Greenvvicha.«
»Zakaj si se vrnil?« je vprašala George.
»Bila je zelo privlačna,« je povzel Jos, »samo vedno je bila vsa pobita in nazadnje se je čisto zapustile Bila je zelo prijazna in ljubeča in rada je pomagale vsakomur, imela pa je eno veliko napako.«
»Moral bi bil ostati v Greenvviohu,« je rekla George.
»Kar naprej si je domišljala, da mora početi stvari, ki bi ji jih v resnici sploh ne bilo treba početi,« je rekal Jos. »In ko je imela vse, kar bi si lahko želela, je bila najbolj nesrečna.«
George je vstala in stopila na drugi konec. Jos je šel za njo. »Pametno,« je rekel, »s te strani se veliko bolje vidi.«
»Pojdi,« je rekla George. »Pojdi ali pa bom jokala.«
»Res?« je rekel Jos. »Nikdar te še nisem videl jokati. Mar hočeš reči, da ti bodo res tekle po licih slane solze? O. kako čudovito!« Obrisal ji je s prstom solzo z lica. »Si pomislila, da bi patentirala te solze? Ah, ko bi znal jaz jokati Bi me naučila?«
George se je ozrla po stranišču, a ladjica je bila čisto majhna in stranišča ni imela.
»Ali bi šla rada na stranišče?« je vprašal Jos. »Oprosti, da sem grob, ampak vem, kako se počutiš, ker sem imel vedno slab mehur. Mislim, da je mati napak ravnala z mano, Ali veš, da smo morali vsako noč dvakrat vstajati in iti na kahlico, četudi nas ni tiščalo? Zato, da nismo zmočili rjuh. Se zdaj me tlači mora, če spim v tuji hiši, ker ne morem najti stranišča. Naj vprašam vodiča, ali ima kako zasebno stranišče, da ti ga posodi? Takoj bom.«
»Jos — ne drzni si,« je rekla George. Negotovo se m.u je nasmehnila in mu položila roko na usta »Ne vem zakaj se obnašam tako bedasto,« je rekla »Oprosti. Jaz sem kriva vsega.«
Jos je odločno odrinil njeno roko. »Ničesar drugega ne prenesem kot ponižno opravičilo,« je rekel. »Zato pa raje oba molčiva.«
Tako sta molče sedela do konca vožnje. Jos m natanko vedel, kaj je pravzaprav dosegel in kam ju bo pripeljalo to premirje. Vprašati pa tudi m hotel. Ce bosta šla skupaj domov, bo to že nekaj, za kar bo lahko hvaležen.
Veter jima je pihal v obraz in Jos je zaprl oči m naslonil glavo nazaj da mu Je brila sapa naravnost v hca Upal je, da bo veter odpihal njegove skrbi Poskušal	se	je predati čustvom in	odgnati misli	Pa	nekako ni šlo. Bolela	ga je	glava
m oči. Ves se je tresel.
Tistega večera ob pol enajstih je Jos slovesno spravil vse svoje stvari v veliko potovalno torbo z napisom Aer Lmgus, kar ga je patetično spominjalo na njegovo edino potovanje v tujino Ob tem se mu	je	utrnila misel, da bi morda	lahko
šel	na	Irsko Oblekel si je	dežni	plašč,
vzel torbo v roke m odšel v dnevno sobo, kjer je George dajala jest San Ni ga pogledala Vzel je iz žepa ovojnico s plačo, potegnil iz nje pet funtov in položil ostalih deset na mizo.
»Ne bom se vrnil,« je rekel, »r če bi se me kdaj zaželela, me lahko dobiš na poštno ležeče v Holbomu Enkrat na teden se bom oglašal tam, če pa bom kdaj imel stalen naslov ti ga bom sporočil. Vsak teden ti bom poslal nekaj denarja, zato naj te nikar "ne skrbi preveč Glej, da bo imela Sara vedno čist -nos in ne imenuj imena njenega očeta po krivem « Dvignil je torbo Vedel je. da se tokrat ne bo po novila popoldanska predstava »Zbogom, George.« Ravno ko je odprl vrata, je na pragu zrasla Peg
»Pravkar sem mislila potrkati,« je rekla. »Ali m to hecno.«
»Pokam od smeha,« je rekel Jos. »Oprosti, pravkar odhajam.«
»Je George doma?« je vprašala Peg.
»Seveda,« je odvrnil Jos. »Kje pa naj bi bila ob tej uri čarovnic? Izvoli,« je rekel in zakrilil z roko. »Čaka te mati z otrokom. Zdaj pa se. prosim, umakni.«
»Ali g-eš ven?« le vprašala Peg in ubogljivo stopila v stran.
»Zadela si. Odhajam, sicer pa ti bo George vse pojasnila.«
»Kaj sl na dopustu?«
»Da,« je pokimal Jos, ki ga je minevalo potrpljenje.
DK
»Ob tem letnem času?« je vprašala Peg »No. kaj takega.«
Jos je stopil mimo nje m odšel po stopnicah. Zelo tiho je zaprl zunanja vrata za seboj.
Opraviti je moral veliko veliko malenkosti. Najprej je šel na eustonsko postajo, kjer je pustil torbo v garderobi Potem je telefoniral nekemu prijatelju, ki ga ni bil videl, odkar se je poročil z Me redith Vprašal ga Je, alj bi lahko nekaj noči prespal pri njem, a prijatelj ie rekel, da ne more Potem je šel v najbližje mladinsko prenočišče in najel sobo tam Zdaj je bila ura že enajst in šel je nazaj na postajo, spil kavo in se umil Premišljeval je ali naj si za tistih pet funtov kupi vozovnico pa se mu je zdelo da bi bil to proč vržen denar Naslednjega dne si bo poskušal najti delo pri kakem orkestru, če ne bo nič bo šel domov v De-by in nekaj mesecev počival Vedel je. da si bo spričo te izbire prav zagotovo naslednjega dne naše, kako službo 2ivei oo iz rok v usta dokler ne bo našel stalnega mesta v kakem orkestru, in pri tem bo osam Ijen in nesrečen ko vrag A kljub temu je bil prvič po nekaj tednih vesel In razposajen
»Ali te je pustil?« je slovesno vprašala Peg
»Da « ie pokimala George »Zakaj?«
»Naveliča! se je.«
»Ha « je zagodrnjala Peg, »česa pa se je imel naveličat.!?«
»Marsičesa.« ie rekla George »Preveč popustljiva si bila z njim,« je rekla Peg »Osleparil te je Najprej je osleparil Meredit.h. zdaj pa še febe «
George ie mirno sedela iv pazila da je mleko leno teklo Sari v usteča
»Ali sta se kregala?« ie nobleppo vprašala P°g
»fo ravno ne.« je rekla George.
»Zdein se mi te da sem vniu videla nonojdoe ko sta šlo ven Vid,Ta me nista videle Peimo eprp Prišla ;r kpi-žoice.« »ta -ec ie« ie rekla George »knve vioifi imela s seboi« ’e rekla PfMr .VT r, -1 o to r-| j etn pustila mlr»4« nt\To „ |p odkimala Geornre
»K'e,pa >e bi ja potem?« fteoree i» vzdihnila Veliko laže in hi-treip bi bilo že bi na dpšek radostila Pe-giui radovednosti, vendar n* imela ne toliko epereiie da bi ii povedala ne da bi jj veki a nei ce briea za svnie mdeve. in io vrela ven
»v vrtcu ie bila.« ie rekla »Kdo na in ie dal v vrtec9« ie zgrožena in-vrašnta Peg,
»Jos «
»Zakai?«
»Hotel me ie oeliati ven.«
»Kam na sta šla?«
»V Greenvvich. Z ladjo.«
»Je bilo lepo?« je vprašala Peg. »Si se zabavala? Ne vem, kaiko si se mogla, ko ie bila Sara v vrtcu.«
»Sem,« je rekla George. »Lepo je bilo.« »Zakaj pa te je potem pustil?« je vprašala Peg
»Naveličal se je,« je rekla George »Potem ko sta se vse popoldne lepo imela?« se je čudila Peg.
George je stoično molčala »Kako pa, da je bil ob tisti uri sploh doma? Saj je sreda«
»Pustil je službo,« je rekla George. »Hočeš reči, da so ga nagnali?«
»Ne, odpovedal je. Naveličal se je «
»No, ta je pa dobra,« je rekla Peg. »Kakšno pravico pa je imel, da se je naveličal službe v banki?«
Sara je bila sita. George jo je dvignila in naslonila na ramo, dokler se ji ni podrl kupček, potem pa jo je položila v posteljico. Peg je čakala v dnevni sobi, da se je vrnila.
»Kaj boš storila?« je vprašala Peg.
»Ne vem,« je zmignila George. »Delala bom.«
»Boš obdržala Saro?«
»Jasno.«
»Saj ni tvoja,« je rekla Peg »Vem, da ni. Ampak njeni starši je nočejo.«
»Ne razumem, zakaj bi jo morala obdržati«
»Ne razumeš?« je odsotno ponovila George. Želela sa je, da bi Preg šla. »Zdaj grem spat.«
»Ali ne maraš, da bi spala pri tebi?« je zavzeto vprašala Peg. »Takoj prinesem srajco.«
»Ne, hvala,« je rekla George. »Lahko noč.«
Obrnila se je in odšla v spalnico, osupla Peg pa je vsa zmedena odšla
OSMO POGLAVJE
Ko se je George Zbudila, je bilo še temno. Avtomatsko je segla k posteljici in se sklonila nad njo, a punčka je mimo spala. Legla je nazaj, si potegnila odejo do vratu in se zastrmela v predmete v sobi, ki so počasi dobivali oblike v jutra-j	njem mraku. Postelja se	ji	je zdela veld-
j	kanska. Stegnila je roki na	obe strani v
hladno praznino pa ju brž spet potegnila k sebi in ju pritisnila k toplemu telesu. Razmišljala je, kdaj bo Sara tako velika, da bo lahko spala z njo.
Obrnila se je na stran,	si	položila levo
roko na hrbet, z desno si	je	objela glavo,
hkrati pa je potegnila desno koleno kar najbolj visoko. Tak položaj je bila videla na nekem diagramu v Meredithimi knjigi vaj za nosečnice. Pod sliko je pisalo, da se človek v takem položaju najbolj sprosti in najlaže zaspi. George je začela globoko dihati in zavestno je pregnala na-. petost iz telesa. Že dolgo se ji ni bilo zgodilo, da bi trpela zaradi nespečnosti. Spomnila se je samo neskončno dolgih noči pred Sarinim rojstvom, ko je ležala budna v postelji in se kar zvijala od hrepenenja po Josu. Tega občutka ni mogla več oživiti. Ta del njene biti je bil zadovoljen ali pa mrtev. Nasmehnila se je, 'ko se je spomnila, kako se je bala, da je morda spolno blazna. Po pičlih treh mesecih ni imela v sebi niti enega atoma poželenja več in ni si mogla niti predstavljati, da bi se še kdaj počutila tako, kajti nikogar ne bi mogla več ljubiti tako. kot je ljubila Josa.
Ljubila sem Josa. Ljubim Josa. Obrnila se je na hrbet, kajti od sproščenega položaja jo je samo vse bolelo. Ni vedela, ali je eno ali drugo res. želela si ga Je, da, a*zdaj ji je bilo čisto vseeno. Vendar pa ne bi mogla reči, da sd ga ne želi. Samo apatična je bila. Smilil se ji je, posebno, ko je pomislila, kako osamljen bo. On naj bi se vdajal v življenju samim užitkom, a odkar ga je poznala, ga še ni videla, da bi užival več kakor en dan hkrati.
Dobro, da se nista poročila, tudi zaradi Sare. Res nista bila drug za drugega. Njemu se je ona zdela idealna samo zato, ker je bila nasprotje Meredith, on pa se je njej zdel tudi nekaj izrednega kot nasprotje nikogar. Sicer pa njune skupne vezi niso segale dlje kot do tega, da sta imela rada enako hrano. Ona je v njem občudovala lastnosti, ki jih nikdar ni imel, in če bi jih poskušala zbuditi v njem, bi s tem samo oba onesrečila.
Ni imelo smisla ležati buden v postelji. George je prižgala luč in zamižala, ker jo je bleščeča oranžna svetloba zaščemela. Poleg postelje je imela haljico, ki jo je pletla za Saro. Vzela je pletenje v roke in si pazljivo ogledovala rahlo tkanino. Nihče je ni bil učil plesti. Saj osnovne pentlje niso bile težke, le dodajanje in odvzemanje in vzorci so ji delali preglavice. Ampak Sara ne bo opazila napak in poleg tega je George rada pletla.
Mislila si je, da mora biti taka kot babica v Rdeči kapici, ko je sedela v postelji, s Sarinim pregrinjalom okrog vratu in očali, ki so ji zdrsnili na konec nosu. Ce bi kdo vstopil, bi gotovo bruhnil v smeh. Sicer pa je bilo popolnoma neverjetno, da bi kdo prišel. Začela si je brundati uspavanko, dokler se ni zavedela, zakaj to počne. Ti tihi glasovi niso ničesar pregnali iz nje, imela je samo občutek, da je smešna in patetična.
Nikdar si ni bila znala prav predstavljati, kakšen bo njen odnos do Sare, čeprav je toliko razmišljala o tem. Ni si bila mislila, da lahko človek tako strastno ljubi otroka, pa čeprav ni njegov. Ko jo je prvič držala v naročju. Jo je prevzel občutek,
ki m bil dosti drugačen od poželenja. Isti občutek slabosti v želodcu, isto silovito pričakovanje. Sele ko je bila že Sarin vdani suženj, okovan na nogah in rokah, je spoznala, kako se je navezala na punčko.
Nekje v skritem kotičku možgan je na lepem, ne da bi vedela natanko kdaj, začutila, da se je njeno zanimanje za Josa začelo razgubljati. Jos je bil motnja v njenem odnosu do Sare, oseba, ki je prihajala in odhajala, a ni ničesar delila z njo. Najbrž si je bila že nekaj časa želela, da bi odšel.
Ko si je to priznala, se je nelagodno počutila. Zdelo se ji je, kot bi slabo govorila o mrtvih, in prevzel jo je praznoverni občutek, da se ji bodo te besede hudo maščevale. Uvidela je, da se bodo spet vrnile neskončne ure razmišljanja in hrepenenja, zato se mora zbrati. V starih časih, pred Josom in Saro, jo je premiš-ljanje vedno pripeljalo do sklepa, da je najnesrečnejše dekle na svetu, in ob tem je vedno bruhnila v jok. Ni si mogla misliti, da bi se vse to spet vrnilo. Kdaj pa kdaj se ji bodo misli povrnile k Josu, tako kot zdaj, a ob misli na prihodnost je bila popolnoma mima. Imela je Saro in imela je prihodnost. Se več, dobila in zavrgla je bila vse tisto, kar si je bila vedno tako želela, na primer, moškega in spolno življenje, kar je bilo isto kot poroka. To pač ni res, da je huje, če nekaj imaš in izgubiš, kot pa da ne bi nikdar imel.
Prišla je do konca vrste in ni zn^la več naprej. Tisti hieroglifi ji niso nič pomenili. Zjutraj bo morala dol k Peg in jo povprašati. Čeprav ji ni bilo nič do tega, da bo morala k njej. Peg.ni imela ničesar. Njej pa se je toliko zgodilo in na koncu ji je ostala Sara, Peg pa se ni zgodilo nič. Nič ji ni' bilo do Pegine družbe in v nekem smislu ji pravzaprav nikdar ni bilo. v njeni družbi bi morala biti pravzaprav vesela, ker je bila tako srečna, Peg pa ne, pa ni bila. Kadar je bila Peg pri njej, je bila samo živčna.
Ugasnila je luč in se odločila, da bo spet zaspala. Zjutraj bo imela čez glavo dela. Vse je imela pripravljeno. Najprej bo morala iti k Jamesu in vprašati mater, ali lahko pusti pri njej Saro, kadar bo imela zgoraj ure. Potem bo morala poiskati vse svoje nekdanje učence oziroma njihove matere in jim po najboljših močeh pojasniti, zakaj je tako dolgo ni bilo. če bo imela srečo, že ne bodo imele nobene druge učiteljice. Zelo diskretno mora tudi pozvedeti, kako oi lahko postala Sarina zakonita varuhinja. Ce bi preveč govorila, bi utegnil priti kdo, ki ga vse skupaj nič ne briga, in ji obroka odnesti.
O tem ni hotela niti razmišljati. To je bila mora, ki si jo je morala potisniti čisto nekam v zadnji kot možgan in se delati, kot da je ni.
Naposled je George vendar zaspala in spala je kaki dve uri. Tokrat jo je zbudila Sara in planila je pokonci, hvaležna, ker bo imela toliko dela, da ne bo utegnila razmišljati. Nahranila je punčko, jo okopala in previla; vse to je delala z zadovoljstvom in s ponosom je pogledala otroka, ko ga je položila v voziček in je bila nared za odhod.
Do Jamesove hiše je bilo predaleč, da bi šla peš, zato je morala poklicati taksi. Voznik taksija ji je prav rad pomagal razstaviti voziček in položiti zgornji del na zadnji sedež. Rekel je, da je Sara izrezana | George. George ni rekla nič, upala je le, | da to njegovo ustenje pomeni, da ji ne | bo preveč zaračunal. Ko sta prišla do Ja- ] mesove hiše, ga je prosila, da ji je od- i nesel voziček do vrat in ga prislonil k zi- i du. Ne bi ga imelo smisla sestavljati, do- J kler bosta notri. Pozvonila je, čeprav je ! imela svoj ključ, kajti počutila se je ma- ! lo kot vsiljivka.
Doris je pogledala najprej George in potem otroka.
»Ne,« je rekla George, »ni moja. Me-redithina je.«
»Saj nisem mislila, da je tvoja,« je rekla Doris, a na obrazu ji je bilo jasno videti, kako ji je odleglo. »Kje pa je Meredith?«
»Ali lahko vstopim?« je vprašala George. Stopila je z okvirom vozička v vežo in ga postavila na tla. Doris ji je pomagala postaviti gornji del na vrh.
»Lepa punčka je,« je rekla Doris. »Jo boš zapeljala na vrt?«
»Da,« je prikimala George in odpeljala voziček skozi vežo proti zadnjim vratom. Dvignila je vetrobran in odšla po stopnicah v kuhinjo.
»Torej,« je rekla Doris.
»Vem,« je rekla George. »Cisto sem pozabila na vse skupaj.«
»Kaj pa si počela?« je vprašala Doris. »Tvoj oče ni veliko povedal.«
»Saj ni dosti povedati,« je rekla George. »Skrbela sem za Josa in za otroka.«
»Zanju bi lahko skrbela Meredith,« je ugovarjala Doris, »saj menda ni bila vse do zdaj v bolnišnici?«
»Meredith je odšla,« je povedala George. »Ne vem, kje je, zato me niti ne sprašuj.«
»Odšla? Kam Je odšla?« Je vprašala Doris. »Pa menda ne misliš reči, da je pustila moža in otroka?«
»Tako je,« je pokimala George.
»No, kaj takega,« je rekla Doris in dodala:	»Kako pa bo zmogel sam z
otrokom?«
»Ne vem,« je odgovorila George.
»George,« je rekla Doris, »pa menda ne boš zdaj ti skrbela zanju?«
»Ne,« je odgovorila George, »samo za otroka. Za Saro.«
Doris je osupnila. »Pa ne za zmeraj,« je rekla kar tako.
»Za zmerom,« je odgovorila George.
»Oh, ne bodi smešna,« je izbruhnila Doris. »Marsikako bedasto idejo si že imela, ampak ta presega vse. še svoj živi dan nisem slišala česa tako smešnega — in neumnega. Pomisli na prihodnost — saj ne veš ničesar o otrocih. In ničesar ji ne moreš nuditi — prav ničesar.«
»Sebe imam,« je zamrmrala George.
»Ne bodi nora,« je revsnila Doris. »Zmešana si, trčena. Ne vem, kaj sploh misliš.«
»Na otroka,« je preprosto rekla George.
»Potem je pa čas, da bi ti kdo povedal nekaj zdravih resnic,« je rekla Doris.
»Na primer?« je vprašala George.
»Ti nisj sposobna vzrediti otroka. Poročena nisi in s tem otrokom okrog vratu najbrž tudi nikoli ne boš, če nič drugega. Denarja nimaš, doma tudi ne. Moralo bi te biti sram, da si sploh pomislila kaj takega.«
»Jaz bom bolje skrbela zanjo kot pri dr. Bamardu ali v kaki podobni ustanovi,« je rekla George.
»Jaz bi rada za pet minut govorila z njenim očetom in materjo,« je rekla Doris
»To ne bi nič koristilo,« je odvrnila George. »Onadva je ne marata.«
»O tem bi bila morala razmišljati, preden sta jo imela,« je rekla Doris razkačeno.
»Jasno,« je pritrdila George.
»Ubogi otrok,« je vzdihnila Doris. »Kakšna svinjarija.«
»Vem,« je rekla George. »Memd se tako smili. Ona ni nič kriva.«
Nekaj trenutkov sta olbe molčali, združeni v misli na Sarino neusmiljeno trpljenje.
»Ampak kljub vsemu,« je povzela Doris, vendar z nekoliko blažjim tonom. »Ne bi bilo prav, da bd jo ti obdržala. Nikar si ne zapiči tega v glavo.«
»Ne morem si kaj,« je proseče rekla George.
»Pa saj boš kar morala,« je odločno rekla Doris. »Tako ne boš dobila ne svojega moškega ne svojega otroka.«
»Jaz nočem ne- drugega moškega ne drugega otroka,« je rekla George. »O tem nima smisla govoriti.«
»Cernu pa si potem prišla sem?« je rezko vprašala Doris. »Jaz nimam nič pri tem.«
»Rada bi, da paziš na Saro, ko bom imela zgoraj ure,« je rekla George. »Plačala ti bom.«
»Ne maram, da mi plačaš,« je odvrnila Doris. »Ne vem, kako ti je sploh moglo priti kaj takega na misel. Sicer pa je ne bom pazila.«
»Saj gre le za nekaj ur,« je rekla George. »In zelo pridna je.«
»To sploh ni važno,« je odvrnila Doris. »Ne.«
»No, prav,« je vzdihnila George. »Jo bom pač morala dati v vrtec. Saj navsezadnje ni bistvene razlike, le bolj prikladno bi bilo tukaj.«
Doris je jezno stisnila ustnice. Ni se ( pustila oslepariti, »v vsakem vrtcu boš j morala dati podatke,« jo je opozorila, »in potem boš imela. Kmalu bodo ugotovili, da nisi sposobna rediti otroka.«
»Kaj misliš s tem —.sposobna’,« je zakričala George. »Zdaj sem pa že sita tega. j Saj nisem šepava ne slepa ali kaj takega. Tudi pijem ne, ne igram in ne preklinjam. Govoriš tako, kot bi bila cipa. Povem ti, da sem popolnoma normalna.« i
»Nikar ne kriči,« je rekla Doris. »Poročena pa nisi.«
»Kaj pa je tako čudovitega, če si poročen?« je zavpila George. »Tako govoriš, kakor da so samo poročeni ljudje človeški ali kakor da imajo spodobnost v zakupu. Meredith je bila poročena, pa še videti ni hotela svojega otroka. Nekatere poročene matere so figo vredne, nekatere neporočene pa so čudovite:«
»Tako je,« je odvrnila Doris. »Prav to bi si mislili ljudje, ko bi te videli. Videli bi dekle z otrokom, in že bi jim prišlo to na misel.«
»O, bog!« je zagrmela George. »Kaj pa me briga, kaj si mislijo ljudje.«
»Mogoče pa bo brigalo Saro, ali kako I jo že kličeš,« je menila Doris. ,»Ljudje jo [ lahko začno zbadati. Na to nisi pomislila.«
»To ni važno,« je ugovarjala George. I »Saj bi bilo tako lahko vse pojasniti. Sara ; bi že od vsega začetka vedela, kako je.«
Iz neznanega vzroka je nenadoma za-. čelo George srce naglo razbijati, kakor da bi se bala.
»Sara bi razumela samo to,« je povzela Doris, »da imajo vsi drugi otroci očeta in mater.«
»Otroci vdov imajo iste težave,« je odgovorila George. »Sploh pa ji ne more biti slabše kot v kakem domu.«
»O, ja, lahko je slabše,« jo je zavrnila Doris. »V domu so vsi otroci enaki, in za
otroke, je to poglavitno.« George je molčala. »Misli nase,« jo je opozorila Doris.
»Saj mislim,« je odvrnila George. »Vem, kaj to pomeni, vendar se splača.«
»Pomisli, kaj bi bilo, če bi našla kakega moškega, ko bo imela Sara sedem ali osem let.«
»Ne bo ga, brez skrbi,« je rekla George. »In tudi če bi bil, ne bi marala nikogar, ki ne bi hotel vzeti tudi Sare.«
»Tako govoriš zdaj,« je rekla Doris. »Slišali smo že take stvari.«
»Nima smisla, da bi se prepirali,« je rekla George. »Jaz sem se odločila. Oprosti, da sem te motila. Kje pa je najbližji vrtec v tej zanikrni soseski? Stavim, da nimajo državnih vrtcev, preveč napihnjeni so.«	'
»Res ne vem,« je odgovorila Doris. »Ali ne delaš malo prenagljeno?«
»Zakaj?« je vprašala George.
»Tu se je marsikaj spremenilo, čeprav ti na to nisi niti pomislila,« je sarkastično rekla Doris. »Ali si prepričana, da ti bo gospod James še naprej dovolil imeti ure v njegovi hiši? Na to nisi pomislila, kaj?«
George je ostrmela. »Ne, na to nisem pomislila,« je rekla osuplo. »Zakaj pa naj bi ga to motilo?«
»Mogoče bi motilo njegovo novo ženo,« je rekla Doris.
»Njegovo novo kaj?«
»Zeno.«
»Saj se ne more poročiti,« je rekla George. Imela je že na jeziku, da bi najprej zaprosil njo, vendar se je premislila. »Kdaj pa se je poročil? Zakaj mi ni nihče povedal tega?«
»Cemu pa naj bi ti povedali?« je pikro rekla Doris. »Doslej nisi kazala nobenega zanimanja za njegovo življenje, še na pogreb te ni Bilo.«
»Kakšna pa je?« Je zavzeto vprašala George.
»Ne vem, kakšna Je, ker je še nisem videla. Ampak prepričana sem, da se bodo zdaj mirni časi končali,« je vzdihnila Doris.
»Kaj ne stanuje tukaj?« se je začudila George.
»Saj še nista poročena,« je povedala Doris. »Samo povedal nama je. 2e pred nekaj tedni in zdaj čakava. Veliko ne more biti z njo, ker ne gre skoraj nikdar ven.«
George je nenadoma prevzelo silno olajšanje. Odkar se Je bila začela tista stvar z Josem, še pomislila ni bila na Jamesa. Pa vendar jo Je novica o njegovi poroki spravila v slabo voljo, kot da ji ne bi bilo prav, da se zanima še za kako žensko.
»Ali je James zdaj doma?« Je vprašala.
»Ni ga,« je odkimala Doris. »Ne vem, kje je, ampak daleč ne more biti. Vprašaj očeta. V jedilnici čisti srebrnino.«
George je odšla k Tedu. Ta je imel na zelenem blagu na mizi pred seboj vso hišno srebrnino v dveh kupih. Na levi je imel zamolklo temne kose, ki jih Je bil namazal z loščilom, na desni pa so stali bleščeči se kosi, ki jih je bil že obdelal z mehko krpo.
»Zdravo, očka,« je rekla in sedla k mizi. Vzela je v roko eno od srebrnih vilic in jo dvignila proti svetlobi, da se je zasvetila.
»Daj sem,« je revsnil Ted. »Vse boš popackala.«
»Oprosti,« je rekla George. »Ali je to na čast nove gospe Leamington?«
»Dobro veš, da enkrat na mesec čistim srebrnino,« je revsnil Ted.
»Nič se ne boj, očka,« je rekla George, »mogoče pa le ne bo tako grozna.«
»Kaj hočeš reči s tem?« je besno .vprašal Ted.
»Da nova gospa Leamington mogoče ne bo tako grozna, kot je bila prejšnja.«
»Ne vem, kaj blebečeš,« je rekel Ted,
»a brigaj se za svoje zadeve. Ce se gospod James izvoli poročiti, je prav tako. Saj je še v najboljših letih, ne? Ti pa raje pazi, kako govoriš, kadar prideš sem.«
George je vstala in odšla gor v svojo glasbeno sobo. Ključ je bil na zunanji strani, vendar so bila vrata zaklenjena. Obrnila je ključ in vstopila. V sobi je močno zaudarjalo po plesni. Klavir je bil prekrit s tanko plastjo prahu in zrcalo je bilo rahlo umazano. Presenečena je bila* kako da je bila videti soba po tako kratkem času tako zanemarjena.
Stopila je k oknoma in obe odprla na stežaj, zastore pa je odgrnila do kraja, bi lahko prišlo v sobo čimveč zraka. Z ruto je pobrisala prah na klavirju in ga odprla A namesto da hi avtomatično zaigrala kako melodijo, so ji prsti negotovo obviseli v zraku, kakor da ne ve, s katero noto naj začne. Zadnjikrat je bila igrala š pred Sarinim rojstvom, ko je bilo še vse' pred njo, ne da bi vedela. Takrat je bila obupana in potrta in mislila je bila na vse neskončne prazne ure, ki so se raztezale pred njo v prihodnost. Tega zdaj ni bilo več. Bila je mirna, žalostna, a nikakor ne nesrečna. Počasi je zaigrala uspavanl.ro za Saro in se medlo nasmehnila svoji podobi v ogledalu.	i
Nadaljevanje prihodnjič j
ZGODBA:
M. CLEVER
Ze tri dni nisem kupil časopisov. Pa bi bilo pravzaprav čisto vseeno, če bi jih. Ko sem pred štirimi dnevi videl tiste tri moške z malim Jimmyjem, se mi je takoj zdelo, da je nekaj narobe. Zvečer pa sem na cesti pred njihovo hišo videl gospo Parker, Jimmyjevo mamo, in vse mi je bilo jasno. Kot bfi imela na obrazu napisano, da so ji ugrabili sina. Zraven nje je stala mala Brigita, Jimmyjeva sestrica, in se je držala za roko. Bila je prestrašena in debele solze so ji tekle po licih. Vedela je, da se je zgodilo nekaj strašnega, toda materine misli so bile pri izgubljenem sinu in ni imela dovolj moči, da bi se posvetila še prestrašeni hčerki.
Že tretji dan sem čepel v luknji na dvorišču zapuščenega skladišča in čakal na čudež, ki bo rešil malega Jimmyja. Nisem jaz kriv, če me je radovednost prignala za tistimi tremi prav do sem in če sem videl, kam so ga skrili.Jimmyja namreč. Ni moja dolžnost, da tvegam svojo kožo, ko pa so zato plačani policaji.
In vendar se nisem mogel odtrgati od tega prekletega skladišča. Kadarkoli sem hotel oditi, sem pred seboj zagledal obraz malega Jimmyja. Zato tudi nisem hotel kupovati časopisov, da ne bi vedel, kaj se je zgodilo. Pa sem vseeno vedel!
Ure so se vlekle kot leta. Kako mora biti šele Parkerjevim? Oni niti ne vedo, ali je Jimmy še živ. Vrag, pa še Parkerjevi! Tudi jaz ne vem, ali je še živ. Od prvega dne ga nisem več videl. Samo eden od tiste trojice je vsak dan okoli štirih prihajal ven in se vračal čez kako uro ves otovorjen. Verjetno iz trgovine.
Kaj če bi sporočil policiji? Ne bi jim povedal svojega imena, samo to, kje je Jimimy. Policija bi prišla s siranemi in stotim: avtomobili in tisti bi verjetno Jimmyja ustrelili, če ga že' nso! Moj bog. Kaj naj naredim?
Zaslišal setn stopinje. Pogledal sem na uro. Je že štiri? Dve. Presneto, kaj pa to pomeni? In namesto enega V> prišli trije. Toda to niso tisti trije? Dva sta, tretji pa je drugi. Verjetno njihov šef. Da, vse kaže, da je njihov šef. Točno, tistega mladega fanta s kozavim obrazom ni zraven. In tudi Jimmyja ni. *
Sli so čez dvorišče in zavili na cesto. Stekel sem za njimi, čez nekaj časa, seveda. Toda ravno sem jih še videl, kako so stopili v taksi in se odpeljali. Kam?
Nečesa sem se spomnil že takoj, ko sem jih zagledal, a sem se na vse mogoče načine otepal tiste misli. Najbolj logično bi bilo, da gredo na sestanek z Jimmyje-vim očetom. Po denar. Seveda. Zato je šel tudi šef zraven.
Sedaj ali nikol.. če hočem kaj narediti, moram to čimprej. če je Jimmy še živ, je pri njem po vsej verjetnosti samo tisti s kozavim obrazom. Kaj pa če ni? če je z njim še kdo? če me bodo počakali v skladišču in me ubili?
»Presneto! Moram. Vse življenje bi si očital, če ne bi vsaj poskušal. Toda obvestil bom policijo. Da bodo vsaj moje truplo našli, preden me bodo požrle podgane.
Streslo me je. Ozrl sem se okoli sebe. Iskal sem telefonsko govorilnico. Ena je bila čisto blizu. V žepu sem imel že dolgo pripravljen kovanec. Za vsak primer,-
»Triintrideseta policijska postaja.«
»Mislil sem, da vas morda zanima, kaj se bo zgodilo danes zvečer v Brightono-vem skladišču.«
»čakajte, človek božji, od kod telefonirate?« V, policajevem glasu se je oglasilo razburjenje in zanimanje.
»V Brigbtonovem skladišču... danes zvečer,« sem ponovil in hitro odložil slušalko.
Tako, to je bilo za mano. Zakaj sem rekel danes zvečer? Saj bom moral po Jim-myja sedaj, takoj, dokler se ne vrnejo oni trije ...
Sel sem nazaj v svojo luknjo. Nekaj časa sem še počakal, da bi videl, ali se je kaj spremenilo, odkar me ni bilo. Nihče ne bi mogel reči, da je kdo v skladišču. Toda jaz sem vsak večer Videl luč v sobi, k: je *4. h gledala na dvorišče. Bila je sicer zastrta, 1971 toda jaz sem jo opazil.
•v- Vsak korak, ki sem ga naredil do skla-XI dišča, je bil težak. Toda odločil sem se in * srečen sem bil zato. Preden Sem prišel do
vrat, sem se poslovil od sonca, od dneva, od življenja. Narahlo sem odprl vrata, smuknil noter in jih spet zaprl za seboj. Bilo je temačno in počakati sem moral, da se mi oči privadijo. Sedaj nisem več mislil nase ali na sonce, ampak samo na to, kako bom našel Jimmyja in tiste, ki ga stražijo.
Na desni so bile stopnice, ki so vodile v prvo nadstropje. Tam, skoraj tik nad vrati, je bila soba, kjer sem vsak večer videl luč. Stopal sem previdno kot mačka, pa se mi je zdelo, da se premikam kot tank: Ko sem prišel na vrh, sem postal in prisluhnil. Nič. Sedaj moram priti še do sobe. Najprej levo. Soba je na prednji strani, se pravi, da so vrata spet na moji levi.
Kljub temu, da je bilo v skladišču zelo temno, sem sedaj čisto razločno videl. Korak za korakom sem napredoval in stalno prisluškoval še vedno je bilo vse tiho. Takoj sem prišel do vrat. Toda bilo jih je več. Vsa na levi in druga za drugimi. Na desno je bil velik prazen prostor, ki je včasih verjetno služil kot skladišče za zaboje.
Kaj sedaj? Znenada sem za nekimi vrat: zaslišal žvižganje! Obraz se mi je razlezel. Stopil sem bliže in se prepričal, ali sem slišal prav. Res. Tiho, a čisto razločno je nekdo žvižgal.
Še nikoli nisem reševal ugrabljenega otroka, zato nisem točno vedel, kaj moram narediti. V filmih, sem velikokrat videl, kako policaji znenada pritisnejo na vrata s tako močjo, da popuste. Nisem bil preveč prepričan v svoje igralske sposobnosti, zato sem pomislil, da je bolje, če izpeljem vso zadevo malo bolj po svoje.
Prijel sem za kljuko in... čakal in •zbiral pogum Potem sem sprevidel, da ga je vedno manj in sem se odločil. Ko sem že odpiral vrata, sem se spomnil, da ne vem, kaj bom naredil, ko bom v sobi. Toda za premišljevanje je .bilo že prepozno.
Mladenič s kozavim obrazom je sedel pri mizi. Ko me je zagledal, je skočil pokonci in segel proti pištoli, ki je ležala skoraj zraven njegove roke. Sedaj sem točno vedel, kaj moram narediti. Planil sem proti njemu in proti pištoli. Ustrelil je, preden sem prišel do njega. Začutil sem pekočo bolečino v levi roki. Toda v naslednjem trenutku sem ga že zgrabil za desnico in mu jo zvil nazaj. ‘Takoj je izpustil pištolo in začel cviliti. Bil je še bolj prestrašen kot jaz. Zgrbljen v dve gubi je stal pred menoj, njegov obraz pa je bil spačen od strahu čisto blizu mojega.
Sklonil sem se in pobral pištolo, še nikoli v življenju nisem niti meril v človeka in prepričan sem, da si ne bi upal streljati, toda kozavec je bil že brez tega ves podelan. Malo sem se umaknil in ga izpustil. Sesedel se je nazaj na stol. Pogledal sem po sobi. Bila sva sama. Jimmyja ni bilo.
So ga kam odpeljali? Je mrtev?
»Kje je Jimmy? Ce ste mu kaj naredili, gorje tebi!« sem rekel s takim glasom, da sam se še sam ustrašil.
»Ne, ne .. nič mu ni,« je začel jecljati kozavec. »Tam je, v zadnji sobi. V vratih je ključ. Spi. Nič mu ni. Radi smo ga imeli. Vse smo mu dali.«
Lahko je res, morda pa je samo zvijača. Ne morem ga pustiti samega in se prepričati.
Počakati bom moral na policijo. Kaj pa, če pridejo tisti trije prej? Oni bodo že vedeli, kaj morajo storiti z mano. Ne tako kot ta kozavec.
»Ce je Jimmy res v oni sobi, kako to, da ni slišal strela?« sem vprašal samo zato, da sem nekaj rekel.
»Res je, prisežem. Najbrž spi. Ali pa ne more ven, ker je zaklenjen,« me je hitel prepričevati.
»Saj veš, kaj te ... sem začel, zausta-vilili so me številni koraki, ki so se slišali po skladišču. Nekateri so prihajali proti sobi...
»Policija!« je zavpil močan glas. Glasno sem si oddahnil. Torej se tudi še med policaji najdejo pametne glave. Detektivu, ki je prejel moj poziv, je bilo verjetno dolgčas, pa se je odločil, da bo vseeno pogledal, kaj se pripravlja v Brightonovem skladišču.
»Tukaj,« sem zavpil. »Držim ga v šahu.«
Vrata so se odprla in trije hkrati so planili v sobo. Bili so v resnici policisti. Šele
takrat sem se spomnil, da bi bili lahko tudi oni trije ...
»Jimmy Panker,« sem zaklical in stekel iz sobe. Policaji me niso razumeli, toda niso me mogli več ustaviti. Medtem so namreč že prijeli kozavca. Zunkj, v skladišču, je bilo prižganih nekaj močnih žarometov, ki so jih držali policaji. Stekel sem naprej, mimo vrat in iskal tista, za katerimi bi bil lahko Jimmy. V enih sem zgledal ključ. Poskusil sem jih odpreti. Bila so zaklenjena. Obrnil sem ključ in poskusil znova. Tokrat so popustila ...
V sobi je bila ena sama postelja in na njej je sedel Jimmy. Ni spal, a tudi preveč prestrašen ni bil videti. Počasi sem stopil do njega in pokleknil predenj na tla. Začudeno me je opazoval.
»Jimmy,« sem rekel, »bi šel rad domov?«
»Striček je rekel, da bom šel danes,« je pokimal Jimmy. »Rekel je, da mi bo prej prinesel še banano. Kje pa je striček?«
»Ne vem, Jimmy,« sem odgovoril. »Veš kaj, zdajle bova morala še na policijo. Peljala se bova v pravem policijskem avtomobilu in če boš priden, bodo vključili še sireno. Hočeš?«
»Ja,« se je razveselil Jiimmy in plosknil z rokama. »Hočem. Ampak potem bova šla k mamici. Boš šel ti z mano? A si ti policist?«
»Sveta nebesa, nisem. Jaz sem čisto pošten človek, veš, ampak s tabo bom šel, če hočeš.«
Jimmy je spet pokimal in pogledal mimo mene proti vratom. Ozrl sem se. Tam sta stala dva policista v civilu in se smejala. V rokah, ki so jima visele ob telesu, sta držala pištoli.
Takrat sem se spomnil, da sem ranjen.
Prebledel sem in pogledal svojo roko. Bila je krvava, toda niti ne preveč. Tudi Jimmy je opazil moj pogled in prestrašeno kriknil.
Eden od policistov je stopil k meni in mi zavihal rokav. »Samo mišica,« je rekel in nekaj naročil druoemu. Potem so od nekod prinesli povoj in mi zavili rano. Res ni bila zelo velika, a bolelo me je. In tudi če je samo mišica, to je moja mišica.
Bilo jih je devet in prišli so v treh avtomobilih. Kozavca so že odpeljali in ostala sva samo še z Jimmyjem.
»Res je Jimmy Parker,« je rekel tisti, ki me je obvezal. »Kdo pa ste vi? Detektiv? sorodnik?«
»Ne,« sem kratko odgovoril, »niti eno niti drugo.«
»Zakaj pa ste potem to storili?«
Da, zakaj? Se sam nisem vedel odgovora. Sedaj, ko je bilo mimo, se mi je zdelo, da mi tega sploh ne bi bilo treba. Toda Jimmy je stopal poleg mene in me držal za roko in neki prijeten občutek se mi je razlezel po telesu. Bil sem zadovoljen.
Počasi smo se spravili v avto. Tisti, ki me je obvezal in ki je Slišal, kaj sem obljubil Jimmyju, je naročil, naj vključijo sireno. V nekaj minutah smo bili na policijski postaji.
»Obvestiti moramo njegove starše,« je rekel detektiv. »Toda še vedno ne vemo, kdo ste in zakaj ste ga rešili?«
»Je mar važno?« sem rekel. »Jimmy je na varnem.«
»Toda napisati moram poročilo in tudi Jimmyjevi starši bodo hoteli vedeti, kdo jim je rešil otroka.«
»Moje ime je Steve Steel, toda ...«
»Parkerja imam,« je rekel policist, ki je-sedel pri telefonu. Vstal je in dal slušalko detektivu, ki je govoril z menoj.
»Halo? Je tam Mr. Parker? Triintrideseta policijska postaja. Detektiv Bovis pri telefonu. Mr. Parker, našli smo vašega sina. Da, da, živega in zdravega. Neki Steve Steel ga je rešil. Ga poznate? ... Ne? ... Aha, prej nas je poklical, a ko smo prišli, je bilo že vsega konec. Samo en stražar je bil in še tistega je že ukrotil...« Sedaj je on malo pretiraval. Pravzaprav sploh nisem veliko tvegal. Toda kdo bi vedel vnaprej? Lahko bi me bil tudi ubil. »Tako, danes? ... No, to je pa odlično. Torej je primer končan... Ne, ne, bom že jaz obvestil inšpektorja. Boste prišli, kajne?-... Seveda lahko pride tudi žena. Pričakujemo vas.«
»Pred nekaj urami so dobili tudi ostale tri ugrabitelje,« je povedal Bovis. »Policija, ki je od dneva ugrabitve stalno nadzorovala Parkerjevo hišo, je danes popoldne sledila Parkerju, ko se je z avtomobilom odpeljal proti periferiji. Po, načinu obveščanja in višini zahtevane vsote so ves čas ve-
deli, da je ugrabitev izvedla neka amaterska skupina in brez posebnih težav so jih prijeli. Z denarjem vred. Toda Jimmyja niso imeli s seboj in to so opazili šele potem, ko je bilo že prepozno. Vsi so že mislili, da ga nikoli več ne bodo videli...«
»Saj kozavec ne bi bil nikoli ubil Jim-myja,« sem rekel, »on še muhi ne bi mogel storiti kaj žalega.« Kar malo žal mi je bilo. Po vsem tem, kar smo zvedeli, vse tisto, kar sem naredil, sploh ni bilo nič posebnega. Oni so bili prav tako amaterji kot jaz ... Sploh niso bili prav: zločinci.
»Kdo ve, kaj bi storil,« me je premotil detektiv. »Res, da je bil prestrašen, toda zaradi strahu je že marsikdo naredil prenekatero neumnost.« Najbrž je vse to rekel zato, da bi me potolažil, a meni je kljub temu godilo.
»Sedaj pa,« je nadaljeval čez čas, »potrebujemo samo še vaše podatke. Potem vas bomo odpeljali v bolnico.«
»Kaj ste znoreli? Veste, da ne grem z vami nikamor! Le kaj bi si mislili ljudje o meni? Saj veste, dober glas ...«
Tokrat sva se oba zasmejala.
V sobo so prinesli vročo kavo in sendviče. Jimmy je kar planil nanje. Jaz sem vzel samo kavo. Roka me je začela boleti, posebno, če sem jo premikal. Bovis je opazil, da sem se naikremžil.
»Toliko se morate počakati, da pridejo starši,« je rekel. »Ce hočete, pokličem našega zdravnika, da vam bo dal kaj proti bolečinam.«
»Dajte no,« sem bil užaljen. Ta bolečina je bila edina priča mojega junaštva.
Zdelo se ml je, da Parkerjevih dolgo ni. Končno sta le prišla. Oba hkrati sta planila k Jimmyju in ga objemala in stiskala. Potem je Jimmyjev oče stopil k policistu in ga nekaj vprašal. Nekaj časa sta se pogovarjala o meni in Mr. Parker je odkima: Seveda, on me ni poznal.
Nato je stopil k meni. Z obema rokama me je prijel za desnico in mi jo močno stisnil. »Hvala,« je rekel preprosto, a odkrito. V očeh so se mu pojavile solze. Zame so bile lepše plačilo, kot če bi mi ponudil tisoč dolarjev.
»Vašega imena nisem poznal,« je nadaljeval, »a upal sem, da bom poznal vaš obraz. Zakaj ste tvegali za MOJEGA sina?« je vprašal čez čas.
Pogledal sem Jimmyja. Sedel je v materinem naročju in predel kot mlada mucka. Na obrazu gospe Parkerjeve sem zagledal solze Takrat sem se spomnil Brigite.
In znenada sem videl, kaj me ,je pravzaprav gnalo v skladišče. N; bil Jimmy ali njegova mati, ampak mala Brigita.
»Zakaj?« je ponovil njegov oče.
»Zaradi malega Vincenta,« sem odgovoril.
»Malega Vincenta?« sta vprašala Parker in Bovis hkrati.
»Da. Kaj ne vesta zanj? Bil je dober deček, toda preden se je rodil, sta njegov oče in mama že imel sina Vincenta. Malo preden se je rodil drugi Vincent, je prvi umrl. In v spomin nanj je dobil mali isto ime. Toda karkoli je naredil, karkoli je rekel, karkoli je poskušal, vse bi prvi Vincent naredil dosti bolje. Nikoli ni bil on sam, vedno so ga imeli za ponesrečeno kopijo umrlega brata?«
»Kdo je bil ta Vincent?« je zmedeno rekel Bovis in vprašujoče pogledal Parkerja.
»Ne vem,« je odgovoril Parker zamišljeno, »a zdi se mi, da vem, kaj je hotel mr. Steel povedati. Doma imava še hčerko, Brigito. Te dni, ko ni bilo Jimmyja sva ... Saj razumete ... Cisto neumna sva bila od skrbi in tako obupana... Celo, celo pomislila sva, zakaj ni raje Brigita... Ne da bi jo imela manj rada, a starejša je in lažje... O moj bog! Grozno! Sele sedaj razumem. Hvala vam, Steve Steel, hvala še enkrat. Za sina in za hčer. Pri nas ne bo nobenega Vincenta, obljubim vam.«
Znenada se je obrnil ter odšel k sinu in ženi. Mislim, da je spet imel solze v očeh.
Kmalu so vsi odšli. Jimmy mi je pred tem še enkrat stisnil roko. Postala sva prava prijatelja. Moral sem mu obljubiti, da bom kdaj prišel k njim.
»Ste vi ta mali Vincent?« me je vprašal Bovis, ko šmo ostali sami.
»Ne,« sem zategnil in začudeno ponovil, »kaj res ne veste? To je bil Vincent vaa Gogh. Slavni holandski slikar.«
- Čudovitega sina imaš ... Tako pametno glavo ima in tako lepo je vzgojen. Ali mi lahko posodiš petsto lir?
- Nemogoče . . . To je sinko prvega moža moje sedanje žene!
Prijatelja sta se vračala domov v vinjenem stanju.
- Kako se je vse spremenilo od tistih antičnih časov! - je rekel prvi.
- Kako to misliš? - ga je vprašal drugi.
- V času antičnih legend te je vedno, ko si se vračal iz bitke, čakalo doma slavljenje. Danes pa je ravno narobe: ko se vračaš domov s praznovanja, te doma čaka - spopad.
Italijani takole definirajo žensko:
pri dvajsetih letih je - revolucionarna, pri štiridesetih -pa je že zrela za restavracijo.
ČEMU SE SMEJEJO ITALIJANI
C. MALAPARTE
STREZNILO GA JE
— Mi lahko poveš po pravici, — sem nagovoril svojega prijatelja l.uigija — zakaj si prenehal piti?
— Bolje, da tl o svoji nevšečnosti ne pripovedujem, — je zamrmral Luigi.
— Saj vendar nikoli nisi bil pravi pijanec. Včasih sl rad malo globlje pogledal v kozarec, to pa je bilo tudi vse.
— Še naprej bi pil, če se mi ne zgodi lo to, kar se mi je. Treščilo je ko z jasnega.
— Kakšna pa je bila ta strela? Vem, da ti žena Ada ni nikoli zamerila, ker si pil.
— Prav, če vztrajaš, naj ti bo.
Ves sem se spremenil v aparat za prisluškovanje.
— To je bilo takole: Veš da sem geo. log in da si dopisujem s številnimi domačimi in tujimi kolegi. Stalno dobivam cele gomile pisem. Sicer včasih kakšnega zgubim, toda tega pisma nisem in prav je da ga nisein.
— Začenjam razumeti. Najbrž ti je pisal kakšen treznež in ti svetoval, da pusti lepo kozarec pri miru.
— Kje pa! Pismo ni vsebovalo nobene ga nasveta, marveč ponudbo.
— Oprosti, prosim te, zdaj pa nič več ne razumem. Kako? Ponudbo, da bi pil?
— Nekaj podobnega. Torej, dobil sem naslednje pismo. Poslal mi ga je neki Feliks Carpini. Ko sem videl ime In priimek, sem pomislil, da gre naibrž za kak-
— Zimski plašč za fantka, ste rekli? Tega pa zdaj nimamo.
— Kaj pa potem prodajate? — sem se razburil.
— Prosim vas, gospod, ne tako, — se je začel prepirati trgovec, — to je sezonsko blago, zdaj pa je maj in zimskih plaščev nimamo več na zalogi. Pridite pogledat oktobra, lahko že konec septembra, takrat bomo imeli veliko izbiro zimskih plaščev.
- Pomisli, je rekel prvi, doma imam mlado, a bolno ženo.
- Molči in bodi vesel, mu je odgovoril drugi, moj položaj doma je še težji. Jaz imam doma staro ženo, ki pa je še vedno zdrava.
Snega duhovnika — znanstvenika. Takšnih je pri nas dpvolj. Najbrž je, tako sem si mislil, hotel, da bi mu poslal kakšno svoje znanstveno delo. Sicer pa, tu imaš pismo.
Vzel sem pismo in prebral:
»Dragi brat Luigi,
morda si že kdaj slišal zame. .laz namreč že petindvajset let propagiram boj zoper alkoholizem. Prepotoval sem Itali. jo, Švico in Francija in imel številna predavanja o škodljivosti alkohola.
Na vseh predavanjih me je spremljal Benito Farabutti, mlad človek, brezupen primer. Bil je iz dobre družine, intcligcn. ten in izobražen, toila njegovo življenje so uničile žgane pijače: rum, žganje, whyski ... pil je celo vodko.
Benito je prihajal na moja predavanja, se usedel na tla, topo bolščal v publiko s svojimi krvavimi očmi, s povešeno čeljustjo in s široko odprtimi usti. Ves ta čas sem govoril in kdaj pa kdaj pokazal publiki, kaj lahko stori alkohol iz človeka. Toda Benito je letos umrl. Nisem vedel, kaj naj storim, dokler mi ni najin prijatelj — vaš in moj — omenil vas. Prosim vas, obvestite me, če hi hoteli nadomestiti ubogega Benita in hi šli z menoj na prihodnjo, jesensko turnejo. Z iskrenimi pozdravi,
vaš Don Feliks Carpini.«
Zložil sem pismo in ga brez besed vrnil Luigiju.
GUIDO DA VERONA
SEZONSKO BLAGO
Stopil sem v trgovino, da bi kupil vezalke za visoke čevlje. Ko sem povedal, kaj želim, mi je prodajalec ustregel, toda namesto dolgih vezalk mi je prinesel kratke.
— Niste me razumeli, — sem ga potrpežljivo ogovoril, — prosil sem ms za vezalke, toda za visoke čevlje.
— Zal mi je, toda nimamo jih.
— Kako to, da jih nimate? Imate vezalke za nizke čevlje, nimate pa jih za visoke.?!
— Najbrž ste že pozabili, da je mesec maj?
— Kakšno zvezo pa ima mesec maj z vezalkami?
— Ima, seveda ima. Na pragu je že poletje. Prosim vas, kdo zdaj potrebuje vezalke za visoke čevlje?!
—- Toda, če sem planinec, potrebujem vendar dolge vezalke za plezalne čevlje. Kaj pravite na to?
— Rekel bi vam, da je na koncu ulice trgovina z rečmi, ki jih potrebujete.
Odšel sem brez pozdrava, presenečen in. besen. Ko sem tako stopal po ulici, toliko da nisem trčil v svojo nečakinjo Casandro, ki je peljala za roko svojega sina Ahila.
— Prav lepo,, da sem te srečala, — mi je rekla. — Lahko mi boš pomagal.
— Kako si, Ahil? — sem pozdravil mulca (v moji družini imajo vsi antična imena), kaj pa naj storim zate, Casandra?
— Tolikokrat sem ti že rekla, da me kliči Sandra! — se je razjezila in zardela.
— Ne jezi se. Sandra je lahko tudi Alesandra, toda ti si Casandra.
— Dobro, dobro, pomagal mi boš izbrati zimski plašč za malega Ahila. Pojdimo!
Prodajalec v trgovini, kamor smo stopili, nas je pogledal, ko da bi padli s Siriusa.
— Toda mali potuje na Aljasko, — se je zlagala • Casandra.
—	Potem	bo	najbolje, da si zimski
plašč kupite na Aljaski, — je ustrežljivo odgovoril prodajalec.
Odšli smo in tiho preklinjali. Obhodili smo še kakšnih deset trgovin s konjek-cijo, toda nikjer nismo dobili, icar smo želeli.
Poslovil sem se od Casandre in Ahila in se	napotil	v	park. Nisem prišel	do
cilja.	Srečal sem	svojega prijatelja.
—	Ko da	si	prišel po naročilu!	—
je vzkliknil. Tvojo pomoč potrebujem! Rad bi si kupil puško.
— Koga pa misliš ubiti?
— Fazane. Kmalu bom šel na lov.
Stopila sva v trgovino s puškami.
— 2elite morda lovsko puško? Prav, kaj pa mislite streljati?
— Fazane.
— Fazane. A, potem pa puške ne morete dobiti. Pridite oktobra.
— Zakaj pa?
— Zato, ker se sezona lova na fazane začne oktobra.
Moj prijatelj je rekel nekaj, česar ne morem zapisati. Kmalu nato sem se vrnil domov. Doma me je čakalo na mizi telegramsko sporočilo, da mi je umrla babica Jokasta. Moral sem poskrbeti za njen pogreb.
Segel sem po telefonski slušalki in poklical pogrebni zavod. Ko sem dobil zvezo, sem rekel:
— Potrebujem krsto iz hrastovine. Če to morebiti ni SEZONSKO BLAGO, potem mi jo, prosim, pošljite na naslov ...
Med kosilom sta se prijatelja pogovarjala o svojih družinskih težavah.
KRIMINALKA, KI JO JE RAZVOZLALA ELEKTRONSKA KAMERA
DOŽIVLJAJI DOBREGA VOJAKA SVEJKA V PRVI SVETOVNI VOJNI
345
Švejk pa je povsem mirno nadaljeval svojo štorijo. Omenil je tudi, da je poročnik Dub staknil v brigadi pretres možgan in da vse lepo pozdravlja. »In prosim za vojaško plačo in dodatek za cigarete.« Hauptman Sagner in nadporočnik Lukaš sta izmenjala poglede. »Butec,« je zagrmel Sagner, »mar ne veste, da vas je rešila samo tale pojedina? Izgubite se!«
Z izbuljenimi očmi so opazovali Švejka, ki je razlagal vse podrobnosti. Pozabil ni omeniti niti tega, da so ob robu ribnika cvetele spominčice. Omenil je tudi tatarska imena Halimulabalimej... Ko je opisoval vojaško sodišče, je omenil, da je general škilil In da je imel major modre oči. Potem je od omizja sem priletel lonček.
lili
l!
»Zdi se mi,« je nadaljeval Baloun, »da me bo krogla sicer zgrešila, dotolkel me bo le glad. Doma sem vedno ob klobasi pomakal kruh v omako...« in pri tem se je Baloun hitro nagnil naprej, da bi pomočil kos kruha v lonec, a ga je Jurajda udaril po roki in kruh je padel v omako, Baloun pa je zletel iz kuhinje.
JA
E
Švejk je odšel v kuhinjo, kjer je srečal Vaneka, ki je ravno glodal bedrce. »Pahnili ste me v veliko neprijetnost. Švejk. Zapisanega vas imam kot utopljenca. Sploh se vam ne bi bilo treba vračati in nam delati neprijetnosti z novo uniformo. Sicer pa smo vaš stari suknjič našli pri ribniku in ima tako četa en komplet viška. Iz tega bo gotovo nastala revizija!«
Nesrečni Baloun je potem lahko samo še skozi okno videl kuharja, kako je izvlekel tisti kos kruha iz omake in ga skupaj z velikim kosom pečenja dal Švejku. »Ne veste, kako sem vesel, da sem spet med prijatelji,* je mlaskaje dejal Švejk. »Sploh ne vem, kako bi kompanija brez mene in če bi me tam obdržali še nekaj časa, bi se vojna gotovo podaljšala za kakšno leto.«
\
Iz župnišča se je vrnil kuhar Jurajda in zagledal v kuhinji nesrečnega Balouna. »Na, nažri se, Baloun,« je dejal kuhar in mu dal svežo krvavico. Balounu so prišle solze v oči. »Doma sem vedno požrl najprej kos kuhane glave, potem cel gobec, srce, ušesa, kos jeter, ledvica, jezik...» je govoril in jedel klobasico.
n
»Komaj je prišel,* je naprej poročal Marek, »me je nadrl. Ravno sem sanjaril o slavi naše Avstrije. Potem je udaril po mizi in dejal: Motite se, če mislite, da ste se me rešili. Moja lobanja zdrži še kaj več kot pretres možgan. Kadet Biegler je nekaj zamrmral in Dub je mislil, da se norčuje, zato ga sedajle pelje naravnost k Sagnerju.«
»Koliko časa pa mislite, da bo trajala vojna, Švejk?« je vprašal Vanek. »Gotovo kakšnih petnajst let. Kadar je vojna, naj bo vojna!« Vtem je v kuhinjo pridrvel enoletni prostovoljec Marek in zavpil: »Reši se, kdor se more! Prišel je poročnik Dub, s seboj pa je pripeljal tudi tistega usranega kadeta Bieglerja.«
PO IZVIRNIKU JAROSLAVA HASKA PRIREDIL IN ILUSTRIRAL JOŽEF LADA
vanni Pierucci in Giancarlo Bona z inštituta za sodno medicino na pavijski univerzi sta sklenila, da bosta proučila, kaj se dogaja s šibrami, ki jih izstrelimo s temi novimi patronami. Inženir Achille Berbenni z inštituta za znanstveno kinematografijo na politehnični šoli v Milanu jima je dal na voljo svojo filmsko kamero, s katero je mogoče napraviti do milijon posnetkov na sekundo. Vedeti je treba, da je hitrost izstreljenih šiber približno 390 metrov na sekundo.
Kaj sta sodna izvedenca ugotovila, ko je bil film razvit?
Slika št. 11 kaže šibre iz navadne, klasične patrone tik ob izstopu iz cevi. Očitno je, da se šibre takoj razpršijo, šibre, izstreljene z novo patrono, pa ostanejo kompaktne (posnetki od 1 do 10) — plastična vrečka, v kateri so spravljeni patroni, deluje namreč prav tako, ko da bi podaljšali pu-
škino cev, kar dd izstrelkom seveda večjo hitrost in večjo prodornost.
Na posnetku št. 3 se prav lepo vidi, kako se ovojček, v katerem so bile spravljene šibre, odviha in potem na posnetku št. 10 povsem odpade. Šibre se ne razpršijo in ko zadenejo cilj, je rana po površini manjša od ran s klasičnimi naboji, po globini pa je seveda veliko nevarnejša.
S temi dejstvi v rokah je bilo treba seveda dogodek na lovu povsem drugače rekonstruirati. Ce ne bi upoštevali lastnosti novih patron, bi neprevidnega lovca, ki je ustrelil svojega tovariša, kaj lahko obtožili naklepnega umora, saj so doslej menili, da lahko globoke rane pusti le strel od blizu. Toda naši filmski posnetki so trden dokaz, da je z novimi patronami mogoče tudi od daleč zadati smrtonosen strel.
Zato sta sodna izvedenca iz Pavie sodišču predlagala, naj dogodek okvalificira kot čisto navadno nesrečo na lovu
Filmska sekvenca, ki jo imate pred seboj, je prava kriminalka, povrhu pa še čisto resnična. Zgodilo se je takole:
Na nekem lovu so enega od lovcev do 6mrti obstrelili. Je bilo nesrečno naključje ali premišljen umor? Preiskovalci morajo v takih primerih ugotoviti predvsem eno: s kakšne razdalje je bil oddan usodni strel. Doslej so v sodni medicini predvsem upoštevali velikost rane, ki so jo napravile šibre in globino, do katere so prodrle. Toda pri avtopsiji žrtve, o kateri govori naš zapis —'zgodilo se je med lansko lovsko sezono v Italiji — se je pokazalo, da je rana prav nenavadna, čisto drugačna od ran, kakršnih so bili doslej navajeni zdravniki, ki so imeli opravka z nedeljskimi lovci. Preiskovalci so se znašli v zagati.
Namreč: lovci zadnje čase uporabljajo drugačne patrone s šibrami. V patronah novega tipa je nekakšen plastičen ovoj, v katerem so spravljene šibre. Profesorja Gio-
ZA FILATELISTE IN NEFILATELISTE
ŠPORT IN IGRE
DAN
ZNAMKE
Raznim manjšim državam kot n.pr. San Marinu, Vatikanu, Liechtensteinu, Monaku, Andori, itd. prodaja znamk v filatelistične namene predstavlja drugo do peto najvišjo postavko dohodkov državnega proračuna. V mnogih drugih državah pa je »izdajanje znamk za filateliste« tudi že zavzelo tolikšen obseg, da so pristojne poštne uprave neposredno zainteresirane tudi za kar najbolj učinkovito propagiranje filatelije, ker se jim tako vložena sredstva bogato vračajo v obliki dohodka od povečane prodaje znamk. Za tako propagando so najbolje usposobljene filatelistične organizacije, ki združujejo zbiralce mamk, izdajajo razne strokovne revije, prirejajo debatne večere in razstave, kar seveda vse povečuje zanimanje za filatelijo. Da bi poštne uprave, zavoljo svojih interesov « seveda, pomagale filatelističnim organizacijam, določeni dan v letir ali celo teden dni proglasijo za dan ali teden znamke, v ta namen pa izdajo tudi po eno ali več priložnostnih znamk s pribitkom v korist filatelističnih organizacij. Dan ali teden pošte seveda ne mine brez raznih razstav in drugih oblik propagiranja filatelije, za kar skrbijo tako filatelisti kakor PTT. S tem pa je ustreženo obojestranskim in-tresom, saj prodaja znamk določene države še naprej narašča; znamze na sploh pridobivajo na ceni, filatelistične organizacije pa pridejo do zadostnih sredstev za financiranje lastne, nikakor ne zgolj ljubiteljske dejavnosti
»Dan znarnae« so na Madžarskem n. pr. uvedli že pred več kot 40 leti, v Italiji ga bodo letos proslavljali že trinajstič zapored; iz leta v leto ga praznujejo v Avstriji in Romuniji, od časa do časa v Zahodni Nemčiji, Španiji in še nekaterih državah. Lahko vidimo, da v glavnem gre za take države, katerih znamke visoko kotirajo na filatelističnem trgu. Tako pa Je lahko edinole zavoljo solidne in umirjene emisijske politike z ene m pa zaradi sodelovanja med pošto in filatelisti z druge strani.
Jugoslovanski filatelisti se že dobri dve desetletji tudi trudijo, da bi s PTT dosegli približno tak sporazum, kot ga izvajajo v navedenih in še drugih državah. Vse njihove zahteve, peticije, resolucije in elaborati, naslovljeni na najvišje organa PTT, pa so naleteli na gluha ušesa in na pripombo, da pri nas ne obstojajo zakonske možnosti za uresničitev takšnega predloga. Filatelistično društvo »Tematičar« iz Sarajeva tej utemeljitvi ni verjelo in je lani predlagalo neposredno zveznemu izvršnemu svatu, naj bi sprožil postopek za sprejem zakona o določitvi dneva poštne znamke,- ki naj bi predvidel izdajanje posebnih znamk s pribitkom, na račun katerega bi filatelistične organizacije financirale svojo dejavnost Odgovora za zdaj še ni. Četudi pa bi bil predlog zavrnjen, marsikaj kaže, da JPTT sama spoznava, da Imajo filatelisti v bistvu prav Tudi znotraj PTT kolektivov so zaradi udarca stabilizacije vedno glasnejše kritike na račun sedanje emisijske politike in odnosa do filatelistov, zaradi česar se JPTT sama odreka znatnim dohodkom v času, ko na vse možne načine zbira sredstva za uresničevanje programa modernizacije Letos naj bi tudi prvič »resne« proslavljali .»teden pisma in pošte« in naj bi tedaj še posebej skrbeli tudi- za propagando filatelije ter vzpostavili tesnejše sodelovanje z organizacijami, ki povezujejo zbiralce. Vse to vsaj obeta, če že ne zagotavlja našim filatelistom, da bo morda tudi JPTT spoznala, da nujno mora pomagati jugoslovanskim filatelistom, če naj povečuje lastne dohodke in tako hitreje uresničuje tudi načrte za modernizacijo PTT omrežja, ki še vedno zaseda predzadnje mesto v Evropi.
MILAN GOVEKAR
MERJENJE ČASOV
ALPSKO SMUČANJE
Avtomatična štartna naprava je že v splošni rabi. Ura začne teči, ko gre tekmovalec skozi štartna vratca. Napeljava vodi k stroju, ki piše rezultate ria trakove. Na cilju pa vir svetlobe vzporedno s ciljno črto meče na fotoelektrične celice infrardeče žarke. Prekinitev teh žarkov ustavi merilec časa, ki ga vodi časomer na kristale. Spreminjajoče se čase lahko prenašamo na svetleče se številke na tablah, lahko pa jih prevzame tudi televizija. NORDIJSKE DISCIPLINE
Pišoči kronografi omogočajo seznam začetnih, vmesnih in končnih časov vseh 'nastopajočih.
SMUČARSKI SKOKI
Imamo že merilce hitrosti na odskočišču in pa za merjenje časa leta po formuli dr. Straumanna. Aparati so še v poskusni rabi, torej dosežene vrednote še niso uradne.
BOB IN SANKANJE
Raba avtomatične štartne naprave. S pritiskom na startni vzvod, ki štrli sredi proge iz tal, sprožijo tekmovalci časomer. Na cilju vir svetlobe vzporedno s ciljem meče infrardeče žarke na fotocelice. Ko bob ali sani prekinejo žarke, se časomer, ki ga regulira kristalna ura, ustavi. Rezultate lahko prenašamo na pokazne table, lahko pa jih prevzame tudi televizija. HITROSTNO DRSANJE
Električna štartna pištola ne sproži samo merilca časa, s katerim je povezana tudi ura za gledalce, temveč tudi trak s tekočimi številkami, kar lahko potem povzame tudi televizija. Svetlobni žarki tečejo preko proge k fotocelicam in tako dobimo natančne vmesne in končne čase. Vmesni časi se ustavijo za 7 in pol sekunde, da jih lahko bolje vidimo. To dosežemo s posebnim kazalcem, ki se zaustavi, nato pa spet dohiti glavni sekundni kazalec, ki se ustavi šele na koncu.
SINHRONI STARI IH STARTNA VRATCA -SO
URA ZA
GLEDALCE
Fotozelle
CILJ
TV REZIJA
UMETNOSTNO DRSANJE
Na splošno je v rabi ura za gledalce s 5-minutno številčnico.
HOKEJ NA LEDU
Standardni časomer je številčnica na dvajset minut. Vsakič, ko je igra zaustavljena, se ustavi in gledalcem do sekunde natančno kaže, koliko čiste igre je še ostalo v določeni tretjini. Okrog ure, ki ima dva in pol metra v premeru, je še več manjših ur za kontrolo kazni.
KOŠARKA
Priprava za rezultate in merjenje časa sestoji iz ure za gledalce (z oznako košev), kontrolne table za uro za gledalce, dvojnega števca na podstavku, komandno napravo za pokazatelja 30 sekund ter iz svetlečega 30-sekundnega kazalca.
ODBOJKA
Na podstavku sta dva števca. Prvi kaže čisti čas igre, drugi pa čas trajanja prekinitev.
ROKOMET V DVORANAH
V rabi je ura za gledalce s 60-minutno številčnico.
BOKS
Kontrolna in merilna naprava sestoji iz specialnih kronografov, kontrolne plošče in okrogle ure za gledalce za 3 plus 1 minuto. Ure z ringa ni moč videti. ROKOBORBA
Ura za gledalce je urejena tako, da kaže J plus 1 plus 3 plus 1 plus 3 minute. JUDO
Dvojna ura za gledalce kaže čas borje-nja in odmore.
DVIGANJE UTEŽI
Specialni kronograf ima petinke sekunde in koncentrični 60-sekundni števec SABLJANJE
Namizni kronograf s 60-sekundno številčnico in koncentričnim 60-minutnim števcem teče sinhrono z uro za gledalce.
VES SVET ZA MIZO
MLEKO, JAJCA ITD.
Amerika je dežela, kjer se ljudje hranijo s konzervami in sladoledi, mislijo Evropejci. Ameriška gospodinja pravzaprav potrebuje le dober ključ za odpiranje naj-raznovrstnejših konzerv.
Malo j« *e resnice v tem, toda tako zelo preprosto pa s hrano v ZDA vendarle ni! Narobe, ljudje se neznansko zanimajo za kuharsko umetnost, tako ženske kot moški, in na voljo imajo na tisoče kuharskih knjig, ki so tako razkošno opremljene in prepolne barvnih ilustracij, da se člo veku morajo že ob pogledu nanje cediti sline. Zenske revije naravnost tekmujejo med seboj, katera si bo izmislila origi-nalnejše, privlačnejše kuhinjske recepte, katera bo svojim bralkam postregla s čim čisto novim za pod zob. Stari svet je iznašel umetnost dobre hrane, medtem ko je Novi svet izumil znanost dobrega prehranjevanja.
Ameriška kuhinja ima dve zlati gesli: čisto in preprosto.
Najvažnejše je jesti zdravo, svežo hrano. Strogo je treba paziti na to, da organizem dobi vse vitamine, ki jih potrebuje, in sicer v pravilnem ravnotežju. Treba je jesti tisto, kar je »good for you«, kar je dobro za vaše zdravje, vsak dan popiti vsaj kozarec sadnega soka, mleka, jesti najrazličnejše vrste sira — because of their calcium value — ker vsebuje veliko kalcija, zelenjavo, ker je v njej veliko mineralnih soli, da ne govorimo o dolgem spisku različnih vitaminov, kajti vitamin pišejo Američani z veliko začetnico, saj velja za nacionalni kult!
Vlada zelo strogo nadzoruje prehrambene proizvode; pri mleku vedno natančno merijo količino masla, ki ga mora vsebovati in v prodajo sme šele potem, ko ga pasterizirajo, homogenizirajo in če je tre-
ba, tudi vitaminizirajo. Sicer pa so Američani znani po tem, da popijejo veliko mleka, saj ga imajo na mizi zjutraj, opoldne in zvečer, uživajo pa ga tudi dopoldne in popoldne, če utegnejo. Pravijo, da ima mleko enako hranljivo vrednost kot enaka količina govejega mesa. Prav nič
manj popularna hrana v tej deželi so jajca, ki jih jedo sveža ali pa konzervirana.
Ameriška gospodinja lahko pripravi kosilo za osem oseb v pičlih tridesetih minutah!
PRIHODNJIČ: ŠE VEDNO ZDA
PROBLEMSKI SAH
NAGRADNI NATEČAJ »TT 1971«
II. KOLO
Šahovski problem št. 3
6
4
%
i
l
a b c d e t g h
Mat v dveh potezah
NAGRAJENCI I. KOLA 1971
Do določenega roka in pravilno opremljene rešitve problemov in študij prvega kola 1971 je poslal<\ 45 reševalcev in re-ševalk. Med njimi je bilo 21 listih, ki so pravilno rešili vse probleme in študije (med njimi problem št. ti. 1. Kg7! in ne kot je po pomoti objavljeno: 1. Kf7!). Med temi 21 reševalcev je žreb denarne nagrade, ki bodo poslane po pošti rax-delil takole:
1. nagrada — 150 Ndin:	Andrej ŠUŠTARIČ, «1000 Ljubljana. Ptujska 12.
2. nagrada — 100 Ndin: dr. Roman KLASINC, 62000 Maribor. Cesta zmage 12,
3. nagrada —■ HO Ndin: Janko FURMAN, 61000 Ljubljana, Stražarjeva 4.
4. nagrada — GO Ndin: aDrja LEKSOV-8EK, 61000 Ljubljana, Hudovcrnikova 2.
5. nagrada — 50 Ndin: dipl ing. Jože Z UNEC, 62300 Ravne na Koroškem, Ce-čovje 58 c.
(zmed vseli denarno nagrajenih reševalcev je žreb 10 knjižnih nagrad, ki bodo poslane po pošti, razdelil takole:
Vladko BRECEVIC, 66000 Koper, Nabrežje P. Liimumbe 8,
Tone PREVORCIC, 62393 Črna na Koroškem, Center 18,
Davor SENICAH, 68250 Brežice. Vodnikova 12,
Josip IIEDL, 56230 Vukovar, Og. Priče 7
Milan HLADNIK, 65280 Idrija, Študentovska 6,
Bojan DOVEČAR, 62000 Maribor, Ptujska 114,
Jurv JARCA, 61000 Ljubljana, Ob Ljubljanici 86.
Ida PINTARIČ, 61000 Ljubljana. Škrab-čeva 19
Marko KLASINC, 61000 Ljubljana. Tržaška 36.
ŠAHOVSKI PROBLEM ŠT. 'Zf%
n/o'fr'0
(vritJi
33.90 do tl.20 DINARJEV: Za
■ •
LJUBLJANSKE
TRGOVINE
PROF. VLADISLAV JAGODIC: SPOZNAVAJMO JEZIKE SVETA
KAKO GOVORIJO LJUDJE?
Uvajamo rubriko, ki jo ima bržkone ie redkokateri Ust na svetu, vednar pa smo prepričani, da bo naše bralce zanimala, saj smo Slovenci menda znani po tem, da imamo čut za jezike, da se jih lahko učimo, vsekakor pa vemo, da nam je znanje tujih jezikov, ker smo majhen narod na zelo prometnem in živahnem koncu Evrope, nujno potrebno. Toda namen te rubrike ni, da bi se iz nje kakšnega jezika učili: samo seznanjala naj bi nas z nekaterimi jeziki in njihovimi posebnostmi. Pokazala naj bi, kako govore mnogi otroci velike človeške družine, ki je vendarle ena sama In ki je najbrž v pradavnini izšla Iz istega korena. Rubriko bo vodil znani jezikoslovec prof. Vladislav Jagodic, v njej pa bodo sodelovali še mnogi izvedenci s tega področja In skušali orisati malodane fantastično podobo jezikovnili niti, ki družijo človeški rod. Ko rubriko začenjamo, vabimo k sodelovanju slehernika, ki se čuti zmožnega prispevati v njej še svoje znanje o kakem jeziku, bralce pa vabimo, naj sodelujejo v rubriki z vprašanji, če jih kakšna stvar s tega področja aU kakšen jezik kot celota še zlasti In posebej zanima. Obljubljamo, da jim bodo izvedenci, ki bodo pisali za to rubriko, odgovorili ali pa jim bodo vsaj povedaU, v kateri literaturi bi kazalo iskati odgovor. S pričujočim prispevkom načenjamo vprašanje, koliko jezikov sploh govore ljudje po svetu. V naslednji številki bomo spregovorili o največjih jezikovnih skupinah, nato pa bomo govorili o posamičnih jezikih — tudi zelo eksotičnih — in o njihovih posebnostih.
Na to vprašanje lahko odgovorimo samo približno: 2500 do 3500 jezikov'. Glavni vzrok za to nenatančnost je v tem, da so mnogi deli sveta jezikovno še nezadostno raziskani. Za veliko število jezikov še niso napisali nobene slovnice. Nekatere jezike poznamo samo po imenu, a mnoge le po krajših seznamih besed ali po bolj ali manj natančnih zapisih pesmi, pravljic in
drugih besedil predvsem folklornega značaja. Poleg tega vemo, da priročnike in slovnice za razne afriške, azijske, avstralske, indijanske in druge jezike v preteklosti po navadi niso pisali jezikoslovci, temveč ljudje, ki niso bili vedno jezikovno zadosti podkovani, kot na primer: raziskovalci in popotniki, častniki in kolonijalni uradniki, ki so službovali po teh krajih, trgovci in zlasti misijonarji. Zato je tudi znanstvena raven teh del marsikdaj zelo nizka in nam ne dajejo dovolj zanesljivih podatkov za nadaljnje znanstveno proučevanje jezika. Seveda pa s tem nimamo namena zmanjševati njihovih zaslug.
Zelo pomemben razlog za višje ali nižje število jezikov na svetu je tudi neenotna razmejitev tega, kaj je jezik in kaj je narečje. Verjetno je, da bo za nekatere do sedaj manj preučene »jezike« nekega dne ugotovljeno, da so narečja, in narobe, da bodo jezikoslovci ugotovili, da so mnoga tako imenovana narečja samostojni jeziki.
število jezikov, ki jih govore na svetu, se nenehno spreminja: oblikujejo se novi jeziki, a še pogosteje izumirajo že obstoječi jeziki, ker so ljudje, ki so govorili določen jezik, prešli na drug jezik ali pa so bili fizično uničeni. Koliko sto indijanskih jezikov, na primer, je docela izumrlo v Ameriki v zadnjih petih stoletjih!
1*0 POTREBI KOLONIALISTOV
Ugotavljanje velikega števila različnih jezikov na določenem področju (običajno je bilo to na ozemlju nekdanjih kolonij) pa je imelo dostikrat docela nejezikoslovni pomen. Ce je na pr. jezikoslovec ali kak drug raziskovalec ugotovil, da na nekem ozemlju, kjer prebiva deset do petnajst milijonov ljudi, govore petsto do šeststo različnih jezikov in narečij, potem ni bilo daleč do sklepa o potrebnosti kolonialne navzočnosti na tem ozemlju zaradi zago-
tovitve miru med temi plemeni in narodi. Pri tem so navadno zamolčali ali prikrili dejstvo, da najmanj tri četrtine prebivalstva tistega področja govori enega izmed treh ali štirih glavnih jezikov dežele, in da vse te stotine narečij in jezikov veljajo le za to zadnjo četrtino prebivalstva in da potemtakem razcepljenost prebivalstva le ni tako brezupna, da bi bilo potrebno tuje varstvo.
Velika je razlika med številom ljudi, ki govore posamezne jezike. Medtem ko lahko vse govoreče v marsikaterem indijanskem jeziku preštejemo na prste ene roke, govori kitajščino več ko 700 milijonov ljudi. Na drugem mestu za kitajščino je angleščina s približno 300 milijoni govorečimi, a na tretjem mestu hindi (in urdu) ali hindustani, kot so ju popreje običajno skupno imenovali s preko 200 milijoni. Ruščino govori okoli 160 milijonov ljudi, vendar se število rusko govorečih hitro povečuje tudi pri neruskih prebivalcih SZ. Pri štetju leta 1959 je že skoraj 10 milijonov ljudi neruskega porekla izjavilo, da je njihov materin jezik ruski. Več ko 160 milijonov ljudi govori španščino, številko 100 milijonov govorečih dosegata še japonščina in nemščina in verjetno tudi arabščina in bengalščina. Pogojno bi v bližino te številke lahko postavili indonezijski (in malajski) jezik, ki je po osvoboditvi postal narodni jezik Indonezije. Vendar danes še ne moremo reči, da je že zares postal rodni jezik vseh Indonezijcev, čeprav ga velik del prebivalcev Indonezije in Malaje že govori. Navedimo še portugalski jezik z 90 milijoni, francoski s 65 milijoni in italijanski s 60 milijoni govorečih, pa že lahko ugotovimo, da skupno število ljudi ki govorijo enega izmed teh 13 jezikov, predstavlja dobro polovico svetovnega prebivalstva. Ce pa upoštevamo še jezike, ki jih govori vsaj en milijon ljudi, a to je kakih 230 jezikov, vidimo, da skupno število ljudi govorečih te jezike predstavlja že 95 odst. števila ljudi na svetu.
115J90 DINARJEV: Pri JUGOTE-HNIICI v Čopovi ulici prodajajo lične nove . gospodinjske tehtnice, uvožene iz Zahodne Nemčije znane znamke »Krups«. Njihova posebnost je, da jih uporabljajo obešene na kuhinjsko steno.
IZBOR PO PRESOJI UREDNIŠTVA
Ptri:
ŽjJZflAvO,
- fcl
do
(Maja
predšolarje, ki so doma kar naprej na vseh štirih in na tleh najbrž ni bolj praktičnega kosa obleke kot preproste »pajac« hlače te progastega žameta. V živih barvah Jih prodajajo pri »PIONIRJU« na Titovi cesti, na voljo pa so od številke 2 do številke 5.
29.10 DINARJEV: Tovarna »In-duplati« nas je spet prijetno presenetila. V trgovini BALA v Konzorciju prodajajo njihove najnovejše zavese s čudovitim temnozelenim vzorcem na beli podlagi. Zavese so široke 120 cm in primerne za kuhinjo, za dnevni kot ah za »slovesno sobo«.
11.20 DINARJEV: Pri NAMI prodajajo v oddelku s čistili nadvse koristno in uporabno novost: spray »Demor« ki razkuži obutev in odstranjuje neprijeten duh po potu.
PRBDP/S/ SO J/M ŠPRNSKR VRS, I
\/tHCO\ir7ay7~ Atr-r R/irem tj or
DOVOLJ ! PRNE ZR DRNEC RMRRK' VSE DOTLEJ, DOKLER Baza TRK/ VOZNIM SMELI NR CESTO/
oglej ju,
NRŠR RRRBRR PROMETNI/OR'
tu D m E/ BIL, ČE BI V UJE L. URE SENJ VIDEE
MEJ BI STORIL 17 y r VESLI?. ZVITOREPEC, Jk RM„,
LE BI MORRL / NRJPREJ 27/
VERNOST NR CEST/ PR DEVETR BRKSRJ,,,
VOZITI
pa sost/
z
peizsRL tua/, JJRB/ BILO MOČE VOZILO aU BRLEČ VIDNO, ZRKRJ PR TO SPRRČUZEŠ?,
/N TO NRJ B! BILI, POKLICNI VOZNIK/J,
KR J S/ PR TRK O KISEL,
-ZRE ROMOV ZRPEUT/VR/,
srrmotr.
#
KER TO UdJO V SOH, DBJRVLJRJO V ČRSOPISIH, PO PPU/U /N TELEVIZIJI, _
V MESU PR f NEMOGOČE1 VOZIJO SKOKRJ / ' ra VE VSI VOZNIKI /J!PNE S ŽE VSDK SREZ LUČ/,
VEKE L E/-OTROK, TO JE S/JRJNU
VRE NI USPELO ŠOLRM, TISKU, VRO/U /N TELEVIZIJI, SO USPELO !
.JN \ VOZNIKI KR J JE \ IM RJO NR TEM \ OTROKE! SIJRJNE
otrokom:,.
G
o
33RR&/ OTROCI/;
VRŠ OČKR JE GOTOVO OBL/SEN VOZNIK.,,,
ON SRM JE NRJBRž VREPRIČRN, SR /MR VSE PROMETNE PREDPISE V MRLENf PRSTU..
(J
TOOR-KOT STE VIDELI, N/ VEDNO TRKO„.
RECITE MU, NRJ PREBERE TOLE ZGODBO /N JE SE BO /Z NJE KPJ NRUČ/L, SO TO KORISTILO ^	NJEMU	/N	VRM,
*V“-N	_	^	_______
ČE PR VRS POPELJE NR ;zi£T IN BO NR CESTI MEGLR, GR OPOZORITE, NRJ PR/žgE ZRROMETE, DR GR SODO N RS PROT/ VOZEČ! VOZNIKI VRRV/ 5RR OPRZ/L!,,.
CE JIH SO RR/ŽCRL, POTEM ■BO VRŠE POTOVRNJE DOSTI SO L j VRRNOM/ 7~RUE — IRKOTN/K, 'ZVITOREPEC /N JR Z PR SE VRM ISKRENO 'ZRHVRL JU JEM O ZR POMOČ,
w
&
LK/w\U/ &OV A MAZAČ/ /
fAZITA MA&S
‘—V.***',
JUHUHU
MO 60-
če...
ZAKLAD i
I
Ci^OO / \MI€»Ll/\A , DA Al ATR.IC-VAJ RB.G ) JED NE &l DAL. MIALlTE'
"Sv Vi&f S®*"**
a .n	^	-
‘ *	*	y	■	•	*	T.	fc
reenu eom
KUTUCAV/KMGO
m
■6A/EČG £BA MZEL S
---------------
‘-uče
J
040«*» LU»5
'/--26
5KKIUJO
KAJ ATE J W£.L1?
.(sRE&EO IM ZLATO! j
,$£t y
T /R '
f," 4.1—\ /USn
■ M
:z£*
rea je
PRAV GROZLJIVO SE TUKAJ /
I
( VEM Z )
VNJO /J
V
6EVEPA / , &OGAT £.1 /
ALI JE , PRAVO (
HJO
SKUPINSKI SEKS V AMERIKI
SKUPINSKI SEKS IZ FILMA: »Bob & CAROL & TED
Ta časopisni oglas je značilen oglas, kakršne je objavljal v magazinu Kindred Spi-rits profesor antropologije na Univerzi severnega Illinoisa Gilbert D. Bartell s svojo ženo. Bartellova sta iskala partnerje za študij skupinskega seksa. Rezultati triletnega študija so zdaj objavljeni v knjigi z naslovom SKUPINSKI SEKS; ZNANSTVENIK POROČA KOT PRIČA O AMERIŠKEM NAČINU SVOBODNE ZAMENJAVE.
Med raziskavo sta se Bartellova spoznala s sto in sto ljudmi, ki so se zanimali za'zamenjavanje ali »swinging«, kakor temu pravijo v anglosaškem svetu, dejavnost torej, ki jo lahko označimo za »navezavo spolnih odnosov nekega para z najmanj enim drugim posameznikom ali posameznico.« Dasi sta Bartellova prebila mnoge tihe večere z drugimi zakonskimi pari, se udeleževala velikih spolnih zabav in preštudirala 250 »menjačev« ali »svvingerjev« v globino, sta se diplomatsko ogibala tega, da bi legla v posteljo z ljudmi, ki sta jih proučevala.
Gilbert Bartell je ugotovil, da se ljudje odločijo za zamenjavo prav z lahkim srcem. O tem je že prej pisal v magazinu Kindred Spirits in v drugih revijah. Navezava stikov z vsemi kar preveč voljnimi oglaševalci je preprosta.
Prvo srečanje dveh parov je tako preprosto »kakor srečanje dveh zaljubljencev ob kavici ali coca-coli.« Potem, pravi Bartell, se začne delikatni ples parjenja. Ce si štirje-drug drugemu všeč, se zmenijo za naslednji sestanek. Scenarij take dogodivščine je navadno enak, pa najsi igrata v njem samo dva para ali pa kar dvanajst parov:
Pripraviti je treba dodatne brisače, zakaj v kopalnici je nenehen promet, pod prho ali v kadi (menjači so pravi fanatiki, kar zadeva osebno čistost): včasih postavijo in prižgo sveče ali pa si pripravijo modre luči: kdaj pa kdaj jim pride prav tudi projektor, s katerim si zavrtijo »filme za moške«. Nalivajo si pijačo, da se znebijo napetosti, ki je velika. Menjači, kakor se je izkazalo, pravzaprav niso sproščeni: vedejo se tako, »kakor da bi bili na kakšni gimnazijski slovesnosti, ko noče noben par prvi stopiti na plesišče.« Ko se nazadnje odločijo za odkrito zamenjavo (vsi skupaj) ali zaprto zamenjavo (v posebnih sobah), kakšen izmed njih predlaga: »Pojdimo pogledat, kaj se dogaja v kopalnici«.
ZDOLGOČASENE GOSPODINJE
V postelji se potem stvar nadaljuje čisto konvencionalno. »Ce kak menjač postane nenavadno, podjeten, »pravi Bartell, »je nevarnost, da njegova partnerica ne bo hotela sodelovati.« In vendar nihanja med njimi niso prav nič nenavadna, in lezbijško vedenje med ženskami je skorajda pravilo. Ta pojav pojasnjuje Bartell: »Ob tem se moški obračajo k ženskam in jih opazujejo ter si pri tem krepijo svojo spolno moč.« Spolni odnosi med moškimi pa so redki in
jih imajo za slabo obliko vedenja. Tabu je tudi: partnerja se ne smeta drug v drugega zaljubiti.
Koliko Američanov se udeležuje skupinskega seksa? Po Bartellovem mnenju je takih kar kak milijon. Večina ljudi, ki jih je proučeval je sodila, podobno kot v filmu »BOB & CAROL & TED & ALIČE«, v tako imenovani srednji razred, v tako imenovano »ugledno«družbo belcev, ki prebivajo v vi-
lah v predmestju. Stari so bili od osemnajst do sedemdeset let in vsak par ima poprečne letne dohodke okrog 10.000 dolarjev (150.000 novih dinarjev) ali več. Izmed moških je bilo 42 odstotka trgovskih potnikov, nekaj pa je biiLo tudi dentistov, profesorjev, odvetnikov, strojnih inženirjev in kemikov. Izmed žensk je bilo nekaj učiteljic, kar 78 odstotkov pa je bilo gospodinj, ki niso zaposlene, temveč doma skrbijo za
otroke. Večina takih staršev pošilja svoje Otroke k verouku, gleda z nejevoljo na mamila in na hipije, zanima jih le redkokate-ra stvar zunaj lastnih reči in o svojem me-njaškem spolnem življenju vztrajno molči.
Znanstveniki o njihovih motivih niso e-notnega mnenja Cikaški psihoanalitik Ner Littner meni, da so taki menjaški zakonski pari nezmožni intimnih odnosov celo med seboj in mož uporablja svojo ženo kot »varnostni ventil, ki skrbi, da ostaja intimnost na ravni, ki jo lahko obadva tolerirata. »Bartell pa povezuje predmestno puščobo njihovega življenja s puščobnim arktičnim habitatom, kjer si Eskimi medsebojno izmenjavajo žene. Praznota njihovega okolja, sklepa Bartell, navaja nekatere ljudi h temu, da se poskusijo v skupinskem seksu samo zato, da bi pozabili na svoj dolgčas. Drugi, ki se lotevajo takih reči, upajo, da se bodo v skupinskem seksu počutili spet mladi, na-prednjaški in spolno zaželeni, še več: menjavanje se sklada z ameriško kulturno tradicijo in željo Američanov, da bi bili znani, da bi imeli prijatelje, da bi bili zaposleni.
KRATKO OBDOBJE SREČE
Težava pa je v tem, da so v tem menjavanju pogosto kar preveč zaposleni. Pravilo je, da se dva para izmenjata samo enkrat (tako, da med njimi ne morejo nastati intimnejši odnosi, ki bi ogrozili zakonsko zvezo). Tako se iskanje »lepih« ali »silnih« (za razliko od »oguljenih««) partnerjev nikoli ne konča. Zato se nazadnje dogaja, da menjači porabijo vsak dan ure in ure prostega časa pri telefonu ali pri pisanju pisem, ko se skušajo povezati z novimi partnerji. Ali pa se vozijo k njim sto in sto kilometrov daleč. 2e zaradi izčrpanosti same se morajo mnogi odpovedati skupinskemu seksu že po dveh letih divje aktivnosti, še hujše pa je razočaranje. Ko nazadnje lahko začno uresničevati svoje pubertetniške fantazije, ugotovijo mnogi menjači, da so bile fantazije lepše kot pa ta resničnost. Poleg tega na splošno opažajo, da se menjači čedalje manj cenijo, da izgubljajo svojo osebnost, in nimajo več nobenega odnosa do svojih partnerjev, ki jih bržkone ne bodo videli nikoli več. »Popolna neangažiranost — to je tista druga plat medalje skupinskega spolnega uživanja.«
Znanstveniki tudi različno ocenjujejo posledice, ki jih ima menjavanje na posamezen •zakonski par. Losangeleški psihiater James Grold pravi, da lahko tako življenje postane mučno razdejanje, da pa nekaterim to pomeni tudi »prijetno izmenjavanje izkušenj«. Bartell dvomi, da bi menjavanje komu kaj prida koristilo. Presenetljivo je, da je pr: zakonskih parih, ki jih je proučeval, nalete! le na malo dokazov, da so nastali zaradi udeleževanja pri skupinskem seksu med zakoncema kaki prepiri ali da se je zakon zaradi takega življenja razdrl. Dejstvo je namreč, da nekateri menjači trdijo prav nasprotno: »Par, ki se skupaj izmenjuje z drugimi pari, ostane skupaj.«
KJE NAJ SE DAM PREGLEDATI?
Star sem 42 let, ločen. Na spolnem udu dobim večkrat izpuščaje, ki trajajo po teden dni in izginejo. Rad bi se dal pregledati kri na Waesermana, ker se bojim, da sem spolno bolan. Toda nikakor tega ne bi želel v mojem kraju, ki je majhen in kjer sem na splošno poznan. Je to moč opraviti privatno ali, na primer, kje v Avstriji?
IVAN
Predvsem dvomim, da gre v vašem primeru za pravo spolno bolezen. Toda, da si pomirite slab občutek, le stopite na pregled. Privatnih laboratorijev pri nas ni, za Avstrijo pa je smrtna škoda deviz. Oglasite se rajši na ljubljanski Polikliniki v Njegoševi ulici in se prijavite za pregled v dermatološki ambulanti, kjer zdravijo kožne bolezni. Povejte, da ste brez napotnice in da ste samoplačnik. Ce bo zdravnik sodil, da potrebujete tudi tisti pregled, bodite brez. skrbi. Te zadeve so stroga poklicna skrivnost. Poleg tega je križev in težav takšne sorte med našimi moškimi dandanes toliko, da tudi v primeru, da ste spolno
bolni, sploh ne boste nikakršna bela vrana, ampak le eden v dolgi vrsti... Žal.
ŽIVLJENJE NA KORUZI
Sem študentka drugega letnika. že tri leta imam fanta, ki prihaja k meni na dom, me obiskuje, smem z njim v kino, na ples, v gledališče, k prijateljem. Vkljub temu, da mora biti mojim staršem jasno, da v treh letih nisva ostala le pri poljubu, mi ne dovolijo, da bi odšla s fantom kakorkoli sama, čez noč.
Starši imajo počitniško hišico. Medtem ko vsi naši sosedje (prav tako lastniki počitniških hišic) dovolijo, da njihovi otroci odhajajo na smučanje skupaj s svojim fantom ali dekletom, meni ne dovolijo, da bi fant kdaj pri nas prenočil. To dovolijo le mojim kolegicam, pa še to le tedaj, kadar so tudi oni poleg.
Priznati moram-, da fanta vselej zelo ljubeznivo sprejmejo in niso »proti«, načeloma pa vztrajajo pri tem, da se ne želijo spoznati z njegovimi starši, nočejo ga povabiti na večerjo, nočejo imeti z njim nikakršnega intimnejšega odnosa. To svoje ravnanje opravičujejo načelno: »Tvoje življenje je sicer tvoje. Toda dokler nisi poročena, si član naše zakonske celice in dokler ne zaživiš samostojno, moraš živeti po naših merilih.«
Kaisšeo hi bil na to vaš odgovor?
Pripominjam, da moji starši niso neizobraženi in tudi ne starugopitni. Priznati moram,
da doslej med nami tudi ni prišlo do hudega besedičenja, vendar najbrž bolj zato, ker si sploh ne upam prositi, naj bi fant kdaj prespal pri nas. Njihov negativni odgovor je namreč iz vsega, kar govorimo, več kot očiten.
MIRKA Z.
Starši Imajo po svoje seveda prav. Žive po svojih načelih, ki so del njihovega sveta. Kadar je takšen svet današnjemu le preveč odmaknjen, prihaja do napetosti in resničnih problemov. Toda v vašem primeru se mi zdi, da le malce pretiravate. Draga moja, roko v ogenj dam, da več kot 90 odstotkom slovenskih staršev še na misel ne pride, da bi svojim komaj polnoletnim ln še povsem nesamostojnim hčeram kar pavšalno dovoljevali, da fant pri njih prespančka! Ce je vse vaše okolje takšno, je to seveda Izjemno okolje.
Očitno vas nadzorstvo staršev sploh ne ovira, da se ne bi že zdavnaj šli »ta pravo ljubezen«. Kaj to ni dovolj? Zahtevati od generacije, ki ni zrasla v času, kakršen je današnji, da se na silo prilagodi neki povsem drugi morali in povsem drugim nazorom, je najbrž nekoliko prezahtevno. Cez dve leti boste tako že pri kruhu ln problem se bo sam od sebe razblinil. Malo strpnosti torej. Doslej so namreč ljube strpnosti pokazali starši precej več kot vi ...
KAJ NAJ NAREDIM?
Stara sem 23 let in že dve
leti hodim s poročenim mo-
škim. Pripomnim naj, da sem samostojna, z razmeroma dobro službo in da sem na pogled, pravijo, čisto V redu, tako da mi kavalirjev ni nikoli manjkalo.
Moški, o katerem vam pripovedujem, je bil hkrati tudi prvi in edini moški v mojem življenju. Ko me je pri enaindvajsetih letih vzel, še nisem vedela, da je poročen, saj sva se poznala šele dober mesec. Tudi on niti slutil ni, da sem še nedolžna. To spoznanje ga je tedaj precej prizadelo.
Sprva me je najbrž jemal precej neresno, čez nekaj mesecev pa se je tudi on krepko zaljubil varne. Le enega otroka ima, hčer, ki je stara že 18 let in bo zdaj zdaj samostojna. Začel je govoriti, da se bo ločil in se oženil z menoj.
To je govoril dobro leto, toda ves ta čas ni storil ničesar. Zdaj o tem vse manj govori, nekajkrat pa mi je že omenil, da ga je groza pustiti ženo, ki da je brez poklica in brez njega tako nebogljena. Zato se mi zdi, da se je, kar zadeva razvezo, premislil. Nekajkrat je tudi sam namignil v tem smislu.
Zdaj sem na razpotju. Naj še naprej hodim z njim? Kaj bom imela od življenja kot pri-ležnica nekoga, ki uradno sodi k drugi? Res je sicer, da je njun zakon že dolgo mrtev, da sta drug drugemu popolna tujca, toda kljub temu ostajata za javnost mož in žena.
Naj čakam, da si še enkrat premisli? Mislite, da je njegova današnja neodločnost in strah
le prehodna, in da bo končno le našel moč za tisti usodni korak?
Na srečo sem še mlada in lahko čakam. Reči moram tudi, da me samotne nedelje in prazniki in vse drugo, kar dela sive lase mojim »sotrpinkam«, doslej še ni motilo. Proste dneve si uredim po svoje in s toliko rečmi se ukvarjam, da dolgčasa res ne poznam.
Vseeno pa sem negotova. Tu in tam me je tudi strah. Kaj mi svetujete? Ali pomeni vse, kar sem napisala, da hodim z nekom, ki je slabič.
JOVITA
Na srečo ste mladi in lahko čakate. Dokler ga imate radi, je morda bolje, da se ne silite z nečim, do česar vam še ni. Ko pa se boste začenjali počutiti ogoljufano, vas bo ta občutek sam po sebi brez bolečin odtrgal od njega. Slabič vaš človek najbrž vseeno ni. Najbrž je že precej utrujen od življenja in ne zmore več tiste moči, ki jo vi v vaših letih lahko razsipate. To niso preproste reči, veste. In morda je tudi tako globoko zakoreninjen v svojem svetu, da si preprosto ne bi več opomogel, ko bi se presadil. To ve in strah ga je tega. Ne obsojajte ga preveč!
mn
Država:.	•
Ime in priimek:	
Naslov:	
NAGRADNI
ZEMLJEPISNI
KVIZ
|	Danes se bomo šli zemljepis in prirodopis hkrati. Objavljamo
■	lepo sliko iz nedotaknjene prirode: družno se pasejo na njej slo-
|	ni, nosorog, žirafa, zebre in še kak noj za nameček. Uganiti mo-
rate, v kateri državi je fotograf posnel ta prizor. Ker je možnosti
■	precej, vam moramo malo pomagati: dežela leži ob morju, precej
I	gorata je (na severu) in jezer ji prav gotovo ne primanjkuje (na
jugu). Tudi glavno mesto leži ob vodi. Več za danes ne moremo jj	povedati, zagotavljamo pa vam, da to deželo (oziroma državo) vsi
poznate. V prvo vrsto kupona vpišite njeno ime, v ostale pa -kot ponavadi - svoje podatke. Nagrada je spet 1.000 novih dinar-I	jev. Če bo več reševalcev že prvič uganko uspešno razvozlalo,
■	bo določil pet nagrajencev, ki bodo dobili nagrade 500, 200, 150,
f	100 in 50 dinarjev, žreb.
■	Če pa do 12. ure v ponedeljek, 1. marca, ne bomo dobili nobenega pravilnega odgovora, bomo prisiljeni povedati o deželi še malo več in dodati vsoti nagrad še 500 dinarjev in tako naprej,
I	dokler ne bomo imeli zmagovalca.
Kupon obvezno prilepite na dopisnico in ga izpolnjenega pošljite na naslov: Uredništvo TT, Tomšičeva 3, 61001 Ljubljana, pp. I	150/111. Reševalci iz Ljubljane lahko vržejo kartončke s kuponom
nabiralnik nagradnih ugank v veži poslopja v Tomšičevi ulici 3.
PRIPOVEDNO I RAZŠIRI PESNIŠTVO VERE
ODSTOP.
PREPUSTITEV
PROSTOR V SENIKU
I Str a jk
ORAG KAMEN ZELENE BARVE
MORSKI
RIBOLOV
AMERIŠKO M. IME
NAVDUŠENOST,
ZANOS
ZDRAVILO
PROTI
MRZLICI
LISTNATO
OREVO
STRNI
OMETNO
TVORJENA
BESEDA
AKADEMSKI
NASLOV
STEKLENA
OMARA
■■SBI
OŽINA HA MALAKI
TEZA . EMBALAŽE
oomaCe Z. IME
NOTES
BELEŽKA
Časopisni
oglasi
BELGIJSKO
MESTO
OTOClE V BERING.ZAL
SCUREK
VERNIK
FRANCOSKI
KOMIK
RAZLIČNA
SOGLASNIKA
VIŠAVJE V AZIJI
ANGLEŠKI
AVTO
PLANINSKA
PTICA
Sli KARI A
PLESTENJAK
ZNAN SLOV. PSIHIATER
ROD.
TRAVNIK, MEHE LOKA GALLUS-PETELIH
KITAJSKI
DNINAR
NAJVIŠJI
BOG
EGIPČANOV
MAKEDONSKO KOLO
KARLOVAC
ZADNJICA
SESTAVIL A. KUKEC
LESENA
SKLEDA
GORA HAO SOČO
KRATICA ZA NAŠ DENAR
REŠITEV KRIŽANKE I/. IT ST. 7
VODORAVNO: kasarna, ugankar, ISevk, Ml Interes, statistika, gcm, tu, antimon, Ane, RM, siderit, Ot, angora, parket, naselje, martinar, ccrczin, Riko, opart, revir, vokabular, Kato, madona, f, Isa, Iška, slama, Iris, zv, skokot, IX, jestvina, anorak, kepa, Ararat, kralj, Gvajana, kronika, rete. Alava, trta, apoteka Vksakov, Salazar, lantana
PISATELJ
VIKTOR
CAR
BILJARDNA
PAIICA
OPREMA
LETALCEV
RASTLINSKA
KLICA,
TROS
VZHOD,
JUTROVO
POŽELENJE
DODATEK,
nameCek
OPTIČNO
STEKLO
DRŽAVA NA | APENINSKEM POLOTOKU
NAROClE
POLKROŽNI PROSTOR S KUPOLO
KRALJEVIČ IZ MAHAB-HARATE
REŠETO
6IZAMSKA
PODGANA
TRENING
SKLON
0A»LNIK
PRISTAŠ STRO-GEGA VERSKE-GAMIM TRAVNIŠKA RASTLINA
ŠClTi
VARSTVO
AZIJSKI
POLOTOK
PODROČJE.
OBMOČJE
STAROPERZ.
KRALJ
ŠPORTNA
ZVEZA
VSE V REDU
ŠTEVNIK
DRUGO IME ZA RASTLINO SILINA
ZASPANOST,
DREMAVICA
SLOVNIČNO:
OIFTONC
PUŠKA NA VEC ZAPORED. STRELOV
• DEL TV NAPELJAVE
SOSEONJA
DRŽAVA
ZADETEK V ŠPORTU
TOVORNJAK
SRČNI
PRETIN
PREONJI oa AVTA
nrasn—
SUKAN
IGRALKA
8LVTH
Ker je moral zapreti, |e barman gostom za točilno mizo razdelil račune. »Kaj pa naj
to pomeni?« je zarenčal prvi. »Saj sem vendar že plačal!«
Točaj ni hotel scen, zato se je vljudno opravičil.
Drugi gost je opazil barmanovo cagavost in se je prav tako pridušal, da je že plačal zapitek. Tudi njemu se je barman opravičil. In tako se je zgodilo še s tretjim in četrtim. Ves obupan je točaj zadnjemu, petemu gostu razložil, kako so si ga gostje privoščili.
»Kaj hočete, vsak poklic ima svoje težave,« ga je sočutno potolažil gost. »No, zdaj bi tudi jaz šel, samo drobiž mi še, prosim, vrnite!«
»Imaš mogoče kaj proti moji juhi?«
»Točnega naslova se ne spomnim, a rekli so mi, da stanuje takoj za cerkvijo...«
»Kar tiho bodi in pomisli, kdo je karam bo-liral avto!«
»Zelo lepa je, ampak vseeno bi raje videla, če bi mi od časa do časa kupil kako novo obleko!«
»Rili ne bo več govoril, šef!« »Via! Torej si ga!«
»Ne, poročil se je!«
»Splavitev je bila precej težka, pa smo se nekako znašli...«
»Vam je slabo, gospa?«
»Ne ... samo nove cene sem zagledala!«
»Nikar me ne skušajte imeti za norca, mladi mož! Bila sem že bolna, preden ste vi sploh postali zdravnik!«
»Vem, mati, da so dojenčki plešasti. .. ampak vseeno ...«
»Najeli sle me, da vam tipkam spomine. ne pa da vam jih pomagam ustvarjati ...«
»šlie imate odpet!«
»Ali bi ne bilo vljudneje počakati I še druge?«	■
ZE ČE
fcc a p 1 o v a. c
eleksirani okov
gradbeni okov in potrebščine
žeblji za gradbeništvo
50
LET
Angleški pregovor
Na valečem se kamnu ne rase mah.
»Saj prav zavoljo trde noge sem prišel k vam, doktor!«
»Kaj nimajo železnice že tako dovolj težav In sitnosti?«
»Sef, morali se boste odvaditi raztresenosti! A veste, kje sem zadnjič našla vašo zobno protezo?«
sova
uraivj
industrija gumijevih, usnjenih in kemičnih izdelkov
»V našem bloku ne smemo imeti mačk psov...«
in
HS m U ES