170
Vojeslav Mole: San Marco. — Lazar.
Med mano in Teboj je Tvoj sijaj in vendar še med moje je temine iz Tvoje nedoumljene daljine razlil se žarek kakor tih smehljaj.
Med mano in Teboj je ves moj greh in vendar v nepremičnih Ti očeh ljubezni plamen skoz somrak leskeče.
Med mano in Teboj je ves Tvoj Bog — in vendar, vendar si ko šumen log, ki o počitku potniku šepeče.
San Marco.
Benetke.
1 am zunaj je pomlad. Cvetoče veje vzbrstele so v vrtovih vsepovsod, čez vse lagune se modrina smeje in slednje jadro je blesteč labod.
A tu nikogar ni. Le kot da veje neskončnost sama skoz ognjeni svod, tako strmi tišina vsa brez meje v skrivnosti diha Tvojega, Gospod.'
In potnik skril se je v somrak dolbine, z dlanmi zaslonil trudni je obraz in prvikrat pokleknil tisti čas. —
Tam zunaj je pomlad. A iz tišine
srca so tudi rože zažarele,
nebo in zemljo s cvetjem so objele.
Lazar.
Bn mrtev je. Iz grobne je tišine priklical glas ga vseobvladen v svet, in ko je v luč spet stopil iz temine, ko mrzel sneg mu bil obraz je bled.
Vojeslav Mole: Morje.
171
A v duši so gorele mu globine, in hotel jih je vliti v zvok besed in hotel jih je krikniti v daljine, a mrle v zraku so ko v slani cvet.
In nem je šel še enkrat skoz življenje, samoten kakor plamen sred noči, ki z lastno dušo v ognju govori.
Le kadar zrl v večerno je žarenje, ko v nočno smrt je gasnil ves sijaj, v očeh mu blažen je igral smehljaj.
Morje.
Lido.
V se takšno te je sanjalo srce, kot tu šumiš pred mano, sinje morje: brezmejno kakor strastne si želje, v brezbrežen sen se širi ti obzorje.
Samotno jadro — hrepenenje — gre in vso razpevano ti dušo orje; v zelenem bregu rože ti gore in vence ti pleto nesmrtne glorje.
O morje! — Čuj, ni zazvenel tam klic?
Ni kriknil skoz pojoče kdo šumenje,
da v bregu strepetal odmev je: „... Pa-a-n"...?
Ne, ne. Le plahutanje belih ptic
v pomladno se razleglo je blestenje,
in v žarnem purpurju umira dan.
13*