KATOLIŠKI A LETO XLIII. - Štev. 25 (2151) - Četrtek, 27. junija 1991 - Posamezna številka 1000 lir TAXE PERQUE GORIZIA SETTIMANALE - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE GRUPPO 11/70% - AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P.T. Dl GORIZIA - REG. TRIB. Dl GORIZIA N. 5 - 28-01-1949 TASSA RISCOSSA ITALY UREDNIŠTVO IN UPRAVA REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE PODUREDNIŠTVO: RIVA PIAZZUTTA.18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481/533177 - Fax 533177 - Pošni t/rn 11234499 Vicolo delle Rose, 7 - 34135 TRIESTE - TRST - Tel. 040/414646 SUVERENA SLOVENIJA - BOG TE ŽIVI Kaj bo pomenila osamosvojitev V MESECU JUNIJU »DAN KRIVDE, ODPUŠČANJA IN SPRAVE« Že 46 let se predvsem zdomci, raztepeni po vsem svetu, spominjajo slovenskih žrtev zadnje vojne: na tujih bojiščih preminulih, od okupatorjeve roke usmrčenih in v uničevalnih taboriščih ugonobljenih, v državljanski bratomorni vojni padlih, predvsem pa do izvajalcev komunistične revolucije pomorjenih in po vojni zverinsko pobitih domobrancev. Mesec junij je postal — in naj tudi ostane — spominski mesec. Ta misel je bila izražena lansko leto pri žalni maši za naše žrtve. Tako željo že nekaj ler ponavljajo tudi v Sloveniji nekateri bivši partizani in mnogi dobromisleči ljudje:želijo priznanje krivde, odpuščanje in spravo. Letos, 15. junija, je na pobudo prav teh dobromislečih to željo ob lipi sprave na ljubljanskem pokopališču s svojo navzočnostjo izpričalo in potrdilo na tisoče ljudi. V cerkvi Vseh svetih na Žalah je nadškof Šuštar vodil somaševanje, molil za vse padle ter v pridigi (med drugim) dejal: ... Težko je krivdo priznavati, a ni ga, ki bi bil brez nje ...Še težje je odpuščati... Človeško je obračunavati, se maščevati, zahtevati pravično kazen. Božje je odpuščati ...Ni mogoče izbrisati vsega hudega, vsega pozabiti. Zato pa moramo imeti veliko potrpljenja drug z drugim in s samim seboj ... Saj nas še spremlja spomin na preteklost. Marsikatera bolečina od prej ostane v srcu, ker je morda tako huda, da človek čustveno sploh ne more doživeti resnične sprave. Sprava obstaja v osebni, svobodni odločitvi. Z odpuščanjem presegamo preteklost, ko hočemo vse to razčistiti in urediti, tako da bi iz hude preteklosti našli moči za drugačno sedanjost, predvsem pa za drugačno prihodnost ...« Zaključil je z upanjem, da bi se nikdar več ne ponovilo tisto iz hudih časov in da bi bila pot v boljšo prihodnost pot medsebojnega razumevanja, spoštovanja in prijateljstva. K.M. V torek, 25. junija je slovenski parlament z velikansko večino sprejel tri temeljne ustavne zakone; z njimi je proglasil Slovenijo za samostojno suvereno republiko. Uradni akt se glasi: Izhajajoč iz volje slovenskega naroda in prebivalcev Republike Slovenije, izražene na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, upoštevajoč dejstvo, daje bila Republika Slovenija država že po doslej veljavni ustavni ureditvi in je le del svojih suverenih pravic uresničevala v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin, ob dejstvu, da federativna ureditev Jugoslavije ne omogoča rešitve politične in gospodarske krize, in da med jugoslovanskimi republikami ni prišlo do sporazuma, ki bi omogočil osamosvojitev republik ob sočasnem preoblikovanju jugoslovanske zvezne države v zvezo suverenih držav, ob trdni odločenosti, da Republika Slovenija spoštuje enake pravice drugih jugoslovanskih republik ter z njimi enakopravno, demokratično in po mirni poti postopno ureja vsa vprašanja iz dosedanjega skupnega življenja, spoštuje njihovo suverenost in ozemeljsko celovitost, ter ob pripravljenosti, da se bo z drugimi jugoslovanskimi republikami kot samostojna in neodvisna država tudi v prihodnje dogovarjala o institucionalnih in drugih povezavah, sprejema temeljno ustavno listino I. Republika Slovenija je samostojna in neodvisna država. Za Republiko Slovenijo preneha veljati ustava SFRJ. II. Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ. III. Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami. Italijanski in madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji in njunim pripadnikom so zagotovljene vse pravice iz ustave Republike Slovenije in veljavnih mednarodnih pogodb. V času, ko boste prejeli to številko Katoliškega glasa, bo proglasitev neodvisnosti Republike Slvenije s slovesnim ceremonijalom na trgu pred parlamentom že mimo. Toda boj za mednarodno priznanje bo veliko trši. Po zasedanju KEVS-a v Berlinu prejšnji teden se zdi — tako vsaj govore sklepni dokumenti — je naklonjenost slovenskim prizadevanjem še manjša. Resda je sedaj demokracija postavljena na prvo mesto, enotnost pa na zadnje, toda minuli obisk državnega sekretarja Bakerja v Beogradu, kjer se je srečal z Markovičem ter s predsedniki vseh jugoslovanskih republik, po oceni tukajšnjih komentatorjev pomeni rahel ameriški nagib k srbskim stališčem in njihovi opciji enotnosti. Baker ni omenil Kosova, je pa izrecno dejal, da ZDA ne bodo priznale Slovenije. Kot poročajo, je bil Miloševič dokaj nejevoljen, ker je zaradi podaljšanega pogovora Bakerja in Kučana, moral ponižno čakati. Četudi se je jugoslovanski minister Lončar ob Bakerjevih besedah na tiskovni konfereni, da ZDA ne bodo priznale Slovenije, vidno nasmihal, pa je Baker menda Jugoslavijo zapustil vsaj tako vidno razočaran in zaskrbljen, češ da bi odhod Slovenije (in Hrvaške) utegnil privesti do me-detničnih spopadov v Jugoslaviji. Predsednik Črne Gore in tamkajšnje Zveze komunistov Bulatovič je že izjavil, da bo po osamosvojitvi Slovenija menda še lažje izkoriščala druge republike in z namerno emisijo dinarja preostalo Jugoslavijo upropa-stila z inflacijo. To pa bi po njegovih besedah ostale republike prisililo, da primejo za orožje. Po drugi strani pa vlada v Ljubljani znova zagotavlja, da bo, če in ko bo potrebno, uvedla vzporedno valuto, podobno pa naj bi se na monetarno osamosvojitev pripravljale tudi Hrvaška z »banom« in Makedonija s »staterjem«. Na osmih cestnih prehodih s Hrvaško, kjer že stoje napisi »Republika Hrvatska« zdaj tudi slovensko notranje ministrstovo pospešeno gradi (zaenkrat šele osem) obmejnih hišic za policijo in carino, ki naj bi bile gotove do dneva D. Ni pa še jasno, kaj bo Slovenija po osamosvojitvi naredila glede carine in ali se bo t.i. »carinska vojna«, ki se je prejšnji teden sicer končala z neke vrste kompromisom, spet nadaljevala. Markovič je, okrepljen po pogovoru z Baker-jem, na dan obiska ameriškega zunanjega ministra v Beogradu, v zveznem parlamentu je armada odvedla pet letal slovenske teritorialne obrambe, kjer je tudi manjša letalska enota jugoslovanske Armade. Toda kljub temu je Janša izjavil, da ne pričakuje kakih incidentov. V ljubljanskem parlamentu je bilo konec prejšnjega tedna spet živahno. Po natečaju je skupščinska komisija za simbole parlamentu predložila nov slovenski grb, delo kiparja Marka Pogačnika. Grb je v obliki ščita, rdeče obrobljen, z modrim stiliziranim Triglavom ter (belimi) valovi pod njim. Nad Triglavom so tri zlate šesterokrake zvezde celjskih grofov. Če so se poslanci okrog grba le zedinili, pa se je zapletlo pri zastavi. Nekdanji voditelj Socialistične zveze Jože Smole (Božiček) se je zavzel za ohranitev rdeče zvezde, česar pa niso podprli niti komunisti, ki so (se nadaljuje na 2. strani) Nedelja za »Petrov novčič« Mašniška posvečenja in nove maše Mašniško posvečenje v baziliki sv. Petra Mesec junij je mesec mašniških posvečenj, julij pa mesec novih maš. V Sloveniji bo za vse tri škofije posvečenih 19 novih mašnikov, kar ni veliko za potrebe Cerkve v Sloveniji, ki naj bi priskočila na pomoč še nam v zamejstvu, ki smo na poklicih še revnejši. Posvečenja bodo na praznik apostolov Petra in Pavla v stolnicah vseh treh škofij. V koprski škofiji bo skupno šest novih mašnikov, ki bodo peli nove maše po temle redu: v nedeljo, 30. junija, Matej Kobal, Idrija, ob 10. uri; Andrej Vuga, frančiškan, Kostanjevica (Kapela) ob 9. uri. V nedeljo, 7. julija: Robert Petkovšek, lazarist, Godovič, ob 10. uri; Slavko Rebec, Št. Peter na Krasu (Pivka), ob 10.30; Bogdan Vidmar, Col, ob 10.30. V nedeljo, 14. julija: Niko Rupnik, Črni Vrh, ob 10. uri. Ko se veselimo z verniki v Sloveniji ob mašniških posvečenjih, s skrbjo gledamo na stanje v našem zamejstvu. Zato poslušajmo besede škofa msgr. Franca Krambergerja: »Poskrbeti moramo, da bodo duhovni poklici zopet ovrednoteni v javnem življenju, v mišljenju vseh ljudi, posebej mladih. Spremeniti in ozdraviti bi morali javno mnenje o duhovnih poklicih. Predvsem pa poskrbimo za pristno versko in moralno življenje v družinah in župnijah, da nas svet s svojimi vabili in obljubami ne bi preslepil in speljal naše mladine v uživaštvo in materializem, ki jemljeta mlademu človeku smisel za duhovne vrednote in ideale ter preprečujeta velikodušno odločitev za duhovne poklice. Predvsem pa imejmo pred očmi, da je vsak duhovni poklic milost ali božji dar, za katerega je treba veliko, vztrajno in zaupno moliti. Ne samo tisti, ki jih Bog kliče v duhovništvo ali redovništvo, ampak tudi starši, družine, župnije, vsa škofija, prav vsi moramo moliti...« Od kar je papež izgubil svojo državo leta 1870, so verniki po celem svetu začeli podpirati sv. Očeta: to podporo so imenovali Petrov novčič. Ta navada je ostala do danes, samo da se danes Petrov novčič nabira za osebno dobrodelnost sv. Očeta. On je oče vseh ljudstev in vsi se v potrebah radi nanj obračajo in on jim še raje pomaga. Zato z veseljem darujmo v nedeljo, 30. junija, za Petrov novčič. Na sliki: Romanje Primorcev v Rim. Janez Pavel II. se rokuje s Saško Pertot Vidoni DUHOVNA MISEL ZA 13. NAVADNO NEDELJO »Za enakost gre.« (2 Kor 8, 13) Ljudem, ki moramo najprej živeti na tem svetu, ne gre vedno vse prav: pogosto se srečujemo z raznimi težavami, preizkušnjami, trpljenjem, mučimo sami sebe in tudi drugi nam povzročijo marsikaj neprijetnega, negotovi smo, strah nas je prihodnosti in končno moramo umreti. In vendar nas vera uči o dobrem Bogu, ki je Oče vseh živih. Zakaj je potem v življenju tega sveta toliko zla, če je Bog dober? Že starozavezni pisatelj knjige Modrosti je vedel, da zlo ne more biti od Boga: »Bog ni naredil smrti in se ne veseli pogina živih... Človeka je ustvaril za neminljivost in ga naredil za podobo lastnega bitja« (Mdr 1, 13, 23). Zato je vsakemu od nas izročil v upravljanje neprecenljivi dar svobode. Hotel je, da ga človek vzljubi, saj ljubezen brez svobode nima prave vrednosti in smisla. Ko človek to svobodo zlorabi, postane sam povzročitelj zla, ker se izneveri in pokvari načrt, ki ga ima Bog z ljudmi. Ljudje se največkrat nočemo pridružiti Bogu in skupaj z njim delati za srečo drugih ljudi, ampak želimo nad njimi gospodovati. Težko razumemo, da moramo začeti najprej pri sebi, ker se zanašamo na druge: Bodo že oni poskrbeli... Na ta način razbijamo medsebojne odnose. Zgled imamo v Jezusu, ki je »zaradi nas postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu« (2 Kor 8, 9). Vse, kar imamo, duhovne in materialne dobrine, ne more biti samo naše, ampak tudi drugih ljudi. »Ne gre namreč za to, da bi sebe obremenjevali, ko pomagate drugim. Za enakost gre« (2 Kor 8, 13). Kristjan ljubi pravičnost in se zanjo trudi. MILAN NEMAC Marijina božja pot na Trsatu 1291/1991 Marijina božja pot na Trsatu obhaja letos 700-letnico nastanka. Jubilejna slavja so se začela 28. aprila s srečanjem bolnikov reške škofije. Dne 10. maja , ko obhajajo praznik trsatske Matere božje, se je začelo uradno slavje jubileja z mašo reške-ga škofa Antona Tamaruta. V soboto, 25. maja, so tja poromali slovenski romarji; bilo jih je nad tri tisoč. Naslednji dan, v nedeljo, 26. maja, je bila osrednja proslava za Hrvate. Slavje je vodil kardinal Kuharič. V soboto, 6. julija, poromamo na Trsat romarji iz Gorice in tisti, ki se nam pridružijo. Potovali bomo z avtobusom in bomo popoldne obiskali tudi otok Krk. Odhod s Travnika ob 6,30. Nastanek božje poti na Trsatu je povezan s hišico Matere božje. Staro izročilo namreč pravi, da so na griček nad Reko, visok 135 m, angeli prinesli Marijino hišico iz Nazareta. Toda tam je ostala le dobra tri leta, nakar je skrivnostno izginila 10. decembra 1294 ter se pojavila v Lore-tu, kjer je še danes pod kupolo velike bazilike. Verni Hrvatje so pa kmalu zgradili cerkvico na kraju, kjer je stala hišica, in začeli tja romati. Pozneje je bilo romarjev vedno več, zato so cerkvico ponovno večali in prezidavah. Ob njej so zgradili tudi samostan za patre frančiškane, ki so še danes oskrbniki te božje poti. Na Trsat so vedno radi romali tudi Slovenci, posebno iz bližnjih krajev: Ilirska Bistrica, Slavina, Jelčane. Pa tudi iz drugih slovenskih krajev, kot pove France Prešeren: »Marsikateri romar gre v Rim, v Kompostel-je, / al’tja, kjer svet’Anton Jezusa varje, /Tersat obišče, al’svete Lušar-je...« Med temi romarji bomo tudi Goričani. Sv. oče v Mantovi Za 400-letnico smrti sv. Alojzija Gonzage je sv. oče obiskal Mantovo in Castiglione delle Stiviere, kjer se je sv. Alojzij rodil. Televizija je v soboto in nedeljo stavkala, zato nam je posredovala le nekaj zelo kratkih prizorov s tega srečanja med papežem in verniki mantovanske škofije. Toda že iz teh bežnih prizorov je bilo videti, kako so sv. očeta sprejele velikanske množice vernikov, v Castiglione pa množica mladih. Kot običajno papež ni molčal, temveč je opozoril na nekatere probleme sodobne družbe: dolžnost solidarnosti do šibkejših, med temi so bolniki in ostareli, ki ni dovoljeno jih spravljati s sveta s prijetno smrtjo ali evtanazijo. Prav tako je hud prestopek umor nerojenih otrok ali abortus. V KOROŠKI VLADI 14 dni je tega, kar je koroški deželni glavar v svojem govoru «izu-stil» kritični stavek, ki je razburil celo Avstrijo in mu znižal politični stolček. Medtem ko so predsednika Wal-dheima pred leti napadali mediji, so dr. Haiderja »raztrgali« politiki sami, ki so že dalj časa čakali na njegov spodrsljaj. Stavek o »politiki zaposlovanja v 3. rajhu«, ki ga je Haider čisto spontano spregovoril med govorom, je sprožil val ogorčenja sicer šele po približno 15 minutah, zato pa toliko širšo in globjo debato po tem. Po besedah televizijskega korespondenta dr. Huga Portischa bi obrazložitev o delu v 3. rajhu oz. pod Hitlerjem s strani vlade morala priti že davno, a vsi politiki so resnico prikrivali ljudstvu. Medtem ko so mnoge države (med njimi Vzhodna Nemčija, Poljska in tudi Slovenija) z novo ureditvijo oz. demokracijo sprejele odgovornost za vse, kar se je zgodilo, je Avstrija zapirala oči pred preteklostjo. Debata se je sprožila delno po Haiderjevi izjavi. Prejšnjo sredo je bila na Novem trgu v Celovcu množična demonstracija. Z vseh koncev Avstrije se je zbralo okrog 10.000 ljudi, največ privržencev svobodnjaške stranke oz. deželnega glavarja (pa tudi nekaj nasprotnikov in radovednežev seveda), da mu izkažejo svojo pripadnost in ga s parolami (Jorg, mi smo s Teboj!) podprejo. Njegov nastop (nekateri mediji so ga že imenovali poslovilnega) je izzval pravo navdušenje, saj je ponovno poudaril, daje navdušen deželni glavar in da se ne bo pustil spodnesti... V petek sta mu socialistična in ljudska stranka izrekli nezaupanje in z glasovanjem dosegli njegovo odstavitev. Haider razočaranja ni mogel čisto prikriti (kljub temu, da je to zatrjeval), istočasno pa je povedal, da se bo v naslednjih letih pripravljal na ponovno kandidaturo in da se zdaj začenja njegova druga politična kariera. Kako bo res, bomo videli v prihodnosti, saj je tudi Haiderjeva pripomba v zvezi z Waldheimovo televizijsko izjavo, da ne bo več kandidiral za predsednika, razburila politične duhove (bil bi naj strahopetnež). Sicer pa »nekdanji« deželni glavar ni ravno malo ambiciozen: celo sam bi si upal kandidirati za predsednika deželnega glavarja, saj bo novi šef od torka naprej prvič član ljudske stranke - dr. Christoff Zernatto. Kaj vse bodo potem še »skuhali«, še ni jasno, odločni so (razen svobodnjaške stranke seveda) le v tem, da Haiderja ne marajo več med seboj. R.B. Priznanje zamolčanemu kulturniku V Gorenji vasi v Poljanski dolini je bil v soboto 15. jun. prisrčen in dobro obiskan praznik. V prostorih osnovne šole IVAN TAVČAR je bila prireditev v čast mednarodnega mojstra fotografije, nekdanjega tigrovca in kulturnega delavca Vlastje Simončiča, ki je pred dnevi praznoval 80-letnico. Na ogled je bila razstava otroške fotografije, sad njegovega pedagoškega dela, v starem župnišču pa stoji zdaj MUZEJ VLASTJA, ki dokumentira njegovo umetniško pot in pa zgodovino fotografije. Vlastji Simončiču je javno spregovorilo v zahvalo in osvetlilo njegovo bogato in trpko življenjsko izkušnjo veliko govornikov. Prvi med njimi je bil član predsedstva Slovenije Ivan Oman. Poudaril je, da je vesel, da se obnavlja nekoč bogato kulturno delo tudi v podeželskih središčih, saj bi morala biti to naša moč. Poleg tega je spregovoril o slovenskem osamosvajanju, o prizadevanjih za tako državo, ki ne bo več zapirala poštenjakov, kot se je to po vojni zgodilo jubilantu. Pozdrav iz zamejstva in zahvalo za narodnoobrambno delo je prinesel deželni tajnik SSk Ivo Jev-nikar. Visoko mednarodno fotografsko priznanje so prinesli zastopniki iz Avstrije in Nemčije. O Simončičevi medicinski fotografski in filmski dokumentaciji sta govorila dekan medicinske fakultete in predstojnik katedre za sodno medicino iz Ljubljane. Zvrstili so se še loški župan Hawlina, zastopniki fotografskih in drugih združenj. BRALCI Pl Š E J O OPČINE Dragi Openci! Sprejeli smo dva dopisa iz vaše župnije, ki bolj ali manj obravnava isti problem: strah, da župnija sv. Jerneja ne bo več slovenska, in želja, naj sedanji župnik ostane na svojem mestu. Vrtite se torej okrog iste vrele kaše, le da polemika postaja od članka do članka bolj žolčna in da raste užaljenost. Oba problema je, po našem mnenju, dovolj dobro osvetlil škofov vikar dr. Lojze Škerl v članku, ki smo ga objavili v Katoliškem glasu in ga je objavil tudi Primorski dnevnik. Če dobro premislite, ima g. škof v vidiku predvsem prihodnost dušnega pa-stirovanja v openski župniji in ne le sedanje razmere. Rad bi vam zagotovil slovenske dušne pastirje tudi v prihodnje, saj vidim, da ni izgledov za domače nove mašnike, koprska škofija pa vam jih tudi ne bo mogla v nedogled pošiljati. Zato je, po našem mnenju, najbolje da se duhovi pomirijo in skupno verniki, župnik, škofov vikar, g. škof in ostali prizadeti iščete najboljšo rešitev za sedanjost in prihodnost, brez javnih polemik, ki ničesar ne rešijo. Uredništvo Slomškova Blaže in Nežica spet med bralci Slovenski knjižni trg je bogatejši še za izjemno knjigo. Pri celjski Mohorjevi družbi je izšla znamenita učno-vzgojna pripoved leta 1842 še vuzeniškega »fajmoštra« Antona Slomška (naš svetniški kandidat in poznejši lavantinsko-mariborski škof A.M. Slomšek je bil tedaj v Vuzenici nadžupnik in šolski nadzornik) Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Gre za faksimile izdaje iz 1857. Založba Mohorjeve družbe v Celju je svojo knjižno novost ponudila bralcem kot biser slovenske kulturne zgodovine: učbenik, v katerem sta mojstrsko združeni osrednji nalogi vsake dobre šole — posredovanje znanja in vzgoja osebnosti. To načelo je Slomšek kratko in jasno podal že v uvodnem nagovoru Čuješ, preljubi moj k prvi izdaji prvega pra- /nadaljevanje s 1. sir.) osamosvojitev sprva zahtevali naj bo zvezda rumena (evropska), ker da je trobojnica brez simbolov (ki jo je predlagal Demos) tudi ideološki simbol, saj sojo med vojno uporabljali domobranci in jo onečastili. Po kompromisu med Demosom in SDP, da naj ima nova zvezda v levem zgornjem kotu še grb, so se tej rešitvi uprli Školjčevi poslanci, tako da v nedeljo popoldne, ko so stranke za zaprtimi vrati ponovno obravnale to in druga osamosvojitvena vprašanja, še ni bilo znano, kakšna naj bi bila nova zastava. Dosti prahu pa je dvignila tudi izjava republiškega javnega tožilca Drobniča, daje sedmim Slovencem, ki so osumljeni vojnih zločinov in sedaj živijo v tujini, poslal obvestilo, da proti njim teče sodni pbstopek. Drobnič, ki je bil med vojno domobranski vojak, zdaj pa naj bi bil tudi med ustanovitelji domobranskega veteranskega društva Nova slovenska zaveza, odgovarja, da je s tem dejanjem poskušal olajšati udeležbo na Svetovnem slovenskem kongresu vsem tistim, ki so se bali, da so na zloglasnem spisku devetnajstih. Leon Marc vega slovenskega učbenika in svetovalca hkrati, namenjenega predvsem mladim v nedeljski šoli oziroma duhovnikom in učiteljem v njej. Po vseh abecednikih je Slomšek napisal začetnico Blaže in Nežica v nedeljski šoli s tako prisrčnim naslovom, da so jo kar trikrat ponatisnili — 1842, 1848 in 1857. Kmalu je postala uspešnica, kakršnih je v tistem času bilo le malo. Tako je prva izdaja v nakladi štiri tisoč izvodov pošla že leta 1846. Zadostuje že, da preletimo le del kazala faksimilarne izdaje iz leta 1857, in takoj bomo začutili, koliko je glavno Slomškovo pedagoško delo Blaže in Nežica v nedeljski šoli dalo Slovencem pred 150 leti in koliko nam lahko da še danes. V knjigi se namreč kar vrstijo vaje v pisanju slovenščine, vaje iz »številstva« in osnove iz domačega računovodstva, dobra volja, snaga, zdravo telo, »boljša kratka sprava kakor dolga pravda«, toča, zmrzal, kako se ognja varovati, nauki za vozarje in furmane, nauk o nebesnih pojavih, kako na božjo pot hoditi, cepljenje proti kozam, kako se obnašati ob nevihti, o strupenih gobah, o steklih psih, griža, kuga, smrt in še bi lahko naštevali. Na koncu je vsa modrost povzeta v poglavju z naslovom »Človek si sam srečo seje!«. Poleg tega v Slomškovi začetnici kar mrgoli pregovorov in rekov, kar govori v prid spoznanju, da so nedeljske šole sredi prejšnjega stoletja v slovenskih krajih obiskovali tudi odrasli in starejši učenci. Sicer pa sta bila tudi Blaže in Nežica stara že enajst oziroma deset let. Knjigo, ki je vezana v polusnje, lahko dobite ali naročite na naslovih: Mohorjeva družba Celje. j.v. Berlin glavno mesto Nemčije Nemški parlament je bil poklican, da se izreče o glavnem mestu: Bonn ali Berlin. S precej majhno večino (17 glasov) so se izrekli za Berlin. V Bonnu je bila žalost, v Berlinu veselje. Toda do uresničenja te odločitve bo potrebno nekaj let, tja do leta 2000. V Berlinu bo pač treba marsikaj novega zgraditi za skupne državne ustanove. Izšel je dnevnik Slovenec Pred mesecem dni so novi dnevnik predstavili v Nabrežini slovenskemu zamejstvu. (od desne proti levi: deželni svetovalec Brezigar, glavni urednik Bratina, urednik Družine Gril, gost iz Argentine, tajnik SSk Jevnikar in M. Brecelj) Svetovni slovenski kongres Prireditve v Ljubljani Četrtek, 27. junija: ob 10. uri, Cankarjev dom, Velika dvorana, slavnostna seja, nastop Slovenskega okteta. Ob 14.30 istotam Plenarno zasedanje. Ob 17. uri, Cankarjev dom, v več dvoranah, Delo po komisijah. Ob 20.30 Slavnostni koncert. Ob 22. uri v Okrogli dvorani literarni večer DSP. Petek, 28. junija: ob 8.00 obisk delegatov v Trstu, Celovcu in Porabju. Ob 20. uri v Cankarjevem domu Slavnostni koncert: ob 22.30 v Narodnem muzeju odprtje razstave «Krščanska motivika v pozni antiki in v zgodnjem srednjem veku na Slovenskem«. Nedelja, 30. junija: ob 9. uri v stolnici sv. maša za udeležence, maševal bo nadškof A. Šuštar; ob 10. uri odhod v Celje. PRIREDITVE V CELJU Četrtek, 27. junija: ob 19. uri Likovni salon, odprtje razstave »Celjski likovni ustvarjalci«. Petek, 28. junija, ob 19.00, Galerija Izba: odprtje prodajne razstave »Slovenska grafika«. Sobota, 29. junija, ob 9. uri, Tomšičev trg, Koncert na prostem; ob 13.00 Kulturni in zabavni program; ob 19.30 SLG, I. Cankar, Hlapci. Nedelja, 30. junija, ob 10.00, Velika dvorana Celjski grofje: Seja novoizvoljenega predsedstva; ob 11.30 Pozdravni nagovor celjskega župana udeležencem; ob 12.30 razne možnosti. Razhod. POBUDE OB ROBU KONGRESA V Šentvidu nad Ljubljano se bodo v petek, 28. junija, ob 23. uri v župnijski cerkvi zbrali romarji, da Tone Pavček govori na Velikonjevi proslavi Velikonjeva življenjska pot se je nato odvijala takole: po osnovni šoli v domačem kraju, kjer je služboval nadučitelj Edmund Čibej, ga je sprejela goriška gimnazija in mu z maturo omogočila, da se je odpravil na Dunaj študirat pravo. Nekaj časa je bil za vzgojitelja v goriškem Alojzijevišču in v ljubljanskem Ma-rijanišču, a večji del svojega življenja, z izjemo krajšega bivanja v Beogradu, ko ga je povabil k sebi za tajnika minister dr. Anton Korošec, je bil zaposlen v Ljubljani pri državni upravi kot pravni izvedenec. Če bi kdo želel zvedeti kaj več o tem našem pisatelju, lahko pogleda v Primorski slovenski biografski leksikon. Ob službi je seveda stalno pisal in svoje spise pošiljal v objavo raznim listom in revijam, a znašel se je včasih tudi v časovni stiski, ker je bil precej vezan na delo v številnih peš poromajo na Brezje z geslom Za domovino; tam bo maša ob 22.00 in z njo začetek celonočnega molitvenega bdenja: petje, molitev, procesija, romanje do Mošenj. Naslednji dan, v soboto bo srečanje ob 20-letnici slovenskih romanj v Taize; srečanje bo ob 13. uri in se bo zaključilo z mašo. V Trebnjem na Dolenjskem se bodo v petek spomnili škofa Friderika Barage; odprli bodo razstavo o Baragi, nakar bo v Kulturnem domu okrogla miza o tem našem misijonskem škofu. V nedeljo popoldne ob 17.00 bo kulturna prireditev o Baragi, ob 19.00 pa maša nadškofa A. Šuštarja. V soboto, 29. junija, bo ob Brezarjevem breznu pod Toškim čelom pri Ljubljani Spravno bogoslužje: simbolni pokop pri breznu; žalni sprevod do grobišča v Kozji dolini; maša zadušnica v bližini grobišča. Tukaj smo omenili le nekatere prireditve ob Svetovnem vseslovenskem kongresu; a so na programu še nekatere in številne so že bile. Upanje je le, da bo proglasitev osamosvojitve Republike Slovenije, sredo 26. junija, potekla nemoteno in da se bo tudi kongres mogel nemoteno vršiti z vsemi prireditvami in pobudami. Pok. Janko Tušar V ponedeljek, 17. junija, smo pospremili k večnemu počitku župnika v župniji Kamnje na Vipavskem. Pri 58. letih je moral kloniti raku. Ob izredni udeležbi duhovnikov in faranov iz raznih župnij, kjer je deloval, je vodil somaševanje škof M. Pirih v Kamnjah, nato pa so prepeljali krsto v njegov rojstni kraj Cerkno, kjer so se od njega prav tako s sv. katoliških organizacijah. Dr. Tine Debeljak nam ga je predstavil v teh stavkih: »Kljub temu, da ime Velikonja’ pomeni dvakrat 'velikana’, po korenu 'velik’ in po končnici ’onja’, je bil Narte Velikonja majhen, droban, kratkoviden, izza debelih leč so gledale drobne oči. Bil pa je logičen debater in bister analitik; z načinom jurista je vrtal stvari do dna, tako da je marsikomu veljal za sitnega. V vsem je bil pristen krekovec, pripravljen sodelovati v vseh katoliških organizacijah, tako prosvetnih, kakor gospodarskih in političnih.« Leta 1933 je Velikonja nevarno zbolel in vse je že kazalo, da ne bo zanj rešitve. Na nasvet dr. Breclja pa se je z domačimi odločil še za zagrebško kliniko in zgodil se je nekak čudež. Spet nam priskoči na pomoč dr. Tine Debeljak, ki o tem tako pripoveduje: »Ob priliki sestanka slovenskega in hrvaškega PEN kluba v Zagrebu, sva ga s Koblarjem obiskala v bolnici, kjer je ležal ob postelji dr. Arnej-ca, profesorja ljubljanske realke. Bolj kot Velikonja, ki se je mučil z govorjenjem, nam je pravil o njem dr. Arnejc. S Koblarjem sva bila prepričana, da Velikonja ne bo obstal. Če pa bo, da ne bo nikdar več pisal. Toda zgodilo se je, da je Arnejc kmalu nato umrl, Velikonja pa seje vrnil v Ljubljano. Hrom na roki in nogi in še naglušen povrhu je prijel spet bolj kot za pero, za pisalni stroj... Spet je stopil v urad in za-životaril na banovini, kjer so ga mašo poslovili duhovniki in verniki Idrijske in Soške doline. Doma je bil iz Straže v cerkljanski fari in prav v letu, ko sta bila umorjena kaplana L. Piščanc in L. Sluga, je vstopil v Malo semenišče v Gorici, gimnazijo je nato študiral v Idriji in Pazinu, teologijo pa v Ljubljani. Služboval je v Idriji, nato v Logu pod Mangartom, potem v Šmartnem v Brdih in zadnjih 9 let v Kamnjah. Ko ga je napadla zahrbtna bolezen, je tako pisal svojemu škofu (14.2.1991); »Težko se vživl-jam v to stanje, ko sem včasih z lahkoto prenašal težke tovore, vidim pa, da je še življenje v meni. Počakajmo, kaj bo z mano do konca junija. Upam, da bom še za rabo, vsaj za molitev in trpljenje za duhovno prenovo naše škofije.« Nekaj od tega se je že zgodilo — je rekel škof v mašnem govoru, — drugo pa je Bog izpolnil po svojih namenih. V tem nagovoru je g. škof tudi to povedal: »Rajni g. Janko je bil vesten, delaven* in dober duhovnik. Povsod, kjer je bil, in zlasti še v Kamnjah je veliko naredil za lepoto in obnovo bogoslužnih prostorov. Živel je urejeno duhovno življenje, rad jemal v roke tudi knjige in študiral. Skozi 33 let je bil deležen Kristusovega službenega duhovništva. Svojemu Učitelju Kristusu je postal podoben tudi v trpljenju.« G. Janko se je odločil, da postane duhovnik v črnih časih, ko so ravno ubili dva duhovnika na Cerkljanskem. Vodila ga je k temu res junaška ljubezen in zaupanje v božjo pomoč, da bo vsaj malo zapolnil praznino, ki sta jo pustila za seboj oba cerkljanska mučenca. Bog daj, da bi se tudi med mladimi našli junaški fantje in dekleta in se odzvali božjemu klicu, saj tudi danes Gospod kliče. spočetka držali iz usmiljenja do velike družine, medtem ko je on vztrajal, da se 'dopolnijo leta’...« Sin Tine se spominja očeta prav iz tiste dobe in o njem pravi: »Sam ga nisem poznal drugačnega kot s palico, na katero se je opiral z levico; desnica mu je ohlapno bingljala ob telesu, desno nogo pa je vlekel za seboj. Držal se je naprej in zato gledal sogovornika navzgor, kar je dajalo njegovemu pogledu trpeč izraz. Nosil je očala s precej debelimi stekli in z okroglim črnim okvirjem, imel je kratke brke, redke temnejše lase pa si je počesaval preko pleše na čelu in temenu. Najraje je nosil plašč huber-tus, ki je bil nekam prevelik za suho drobno telo.« Iz sinovega pripovedovanja o očetu bi lahko povzeli še marsikaj in zlasti o družinskih razmerah pri Velikonjevih, a dovolj bo tisti del, ki se nanaša na pisateljevo navezanost na rodno zemljo: »Očetova edina resnična bolečina je bila podjarmljena Primorska. Če je nanesel pogovor na Goro, je kar otrpnil. Leta 1938 mu je uspelo, da nas je popeljal za počitnice na obisk. Peljali smo se skozi Bohinjski predor in v Podbrdu obstali pod Bohinjskimi hribi, ki so se mi zdeli neznansko visoki. Danes vem, da smo gledali Črno prst. Presedlali smo na motorni vlak, ki je hitel po dolini Bače in zelene Soče, ki še ni bila ograjena. V Prvačini smo čakali dalj časa in zdelo se nam je prečudovito, ko smo videli, da na drevju rastejo prave fige. Oče je kar sijal od Vinko Beličič, V Trstu in v Gorici v prostorih Kat. knjigarne je bila predstavitev knjige Izbrane pesmi V. Beličiča. V Gorici je v imenu Kat. knjigarne pozdravil goste in navzočega pesnika Antek Terčon. Za njim je Marko Kravos spregovoril v imenu Založništva tržaškega tiska, ki je knjigo izdalo, nakar je Erika Pahor z dvema točkama na flavto duhovno pripravila navzoče na predstavitev pesniške zbirke. Predstavil jo je pa pesnik Tone Pavček, ki je zbirki napisal tudi uvod. V Sloveniji je sedaj nekako prišlo v modo, da se spominjajo »zamolčanih pesnikov in pisateljev ter sploh zamolčanih kulturnikov.« Med take v domovini zamolčane može spada tudi Vinko Beličič. Njega uradna Slovenija ni poznala, poznali pa smo ga mi v zamejstvu in v zdomstvu, saj je med nami živel, učil, pesnil in pisateljeval od jeseni leta 1945, ko je prišel v Trst za profesorja na slovenskih srednjih šolah. Na tem mestu je ostal do upokojitve (r. 1. 1913). Živel je in živi na Opčinah. Vsa ta leta ni samo poučeval, temveč je tudi pesnil in pisal, saj je izšlo 16 njegovih originalnih pesniških zbirk in črtic, deloma v Trstu in Gorici, pa v Celovcu in v Buenos Airesu, poleg nekaj prevodov. Njegov opus torej tudi po številu ni majhen, pa kljub temu ga štejemo med »zamolčane« kulturne »ustvarjalce«, ker pač Slovenija zanj uradno ni vedela, on sam se pa tudi ni pomujal, da bi šel v Slovenijo niti na obisk svoje Dolenjske. To se je zgodilo šele pred kratkim, kot je sam povedal. Zanimivo je tudi, d