//T-r - ■ r • . . ■	//
Po*tgebUhf Im Abonnement. Poštnina plačana vgotovini. Spedlzlone In abbonemento postale
nmi££f<i
Predragi moji Lučkarji — predrage moje Lučkarice!
Letošnja prva številka vašega lističa je posvečena misijonom. Spodobi se tako. Saj obhajamo letos 100 letnico ustanovitve »Svetega Detinstva«. Letos bo treba misijonsko misel poživiti.
Dobro preberite vse članke v Lučki, da boste o misijonih in o Svetem Detinstvu dobro poučeni. »Pošta malega Jezusa« bo tudi letos za vas odprta. Prosil bi vas, da mi pišete zlasti, kako pri vas uspeva delo za misijone in kaj ste vse storili za širjenje božjega kraljestva na zemlji. Ali molite za pogane in misijonarje? Ali darujete njim v prid žrtvice in dobra dela?
Pišite! Pišite! Vsakega misijonskega pisemca bom zelo vesel in ga bom prav gotovo priobčil.
*	* *
Pa še nekaj vas prosim. Agitirajte za »Lučko«. Saj je vaš listič. Širite jo, kolikor jo le morete, da bo tudi v teh težkih časih imela dovolj naročnikov in da bo mogla izhajati. Storite, da bo zasvetila »Lučka« tudi takim, ki je še ne poznajo. Vsak izmed vas naj postane apostol dobrega tiska in naj pridobi vsaj enega novega naročnika.
Prisrčno pozdravljeni!
Urednik.
Leto IX. Oktober-Novemher St. 1-2.
Niko Jeločnik:
Misijonska nedelja
24. oktobra.
Velik praznik jo pred nami: Misijonska nedelja. Ta dan se bodo dvignili katoličani vsega sveta, zbrali se bodo po svojih župnijah in bodo s ponosnim veseljem, da lahko kot udje skrivnostnega Telesa Kristusovega tudi oni sodelujejo pri svetem misijonskem delu, darovali svoje molitve, svoje žrtve in svoje prispevke za širjenje svete Cerkve med poganskimi narodi. Ta veliki dan, ki je kot predvečer še večjega praznika — Kristusa Krulja, se bodo oči milijonov in milijonov poganov v Afriki, Aziji in Ameriki obračale na katoličane vsega svetu in bodo s hrepenenjem pričakovale, kdaj tudi njim zasije luč vere, kdaj tudi k njim pride Jezus, jih potolaži in posveti v otroke božje.
Ta veliki dan boste tudi vi, Lučkurji in Lučkarice, sodelovali z vsemi drugimi verniki pri pomoči za misijone. Tudi vi! Saj sveta Cerkev tudi vas kliče, da pomagate misijonarjem in misijonarkam tam daleč na oni strani sveta pri delu za reševanje vaših poganskih bratcev in sestric. Darujte ta dan svoje molitve, žrtve in premagovanju za uspeh in blagoslov misijonarjev pri njih težkem in odgovornem delu. Durujte »Jezusove dneve« malemu Jezusu, du se bo usmilil množice poganskih otrok in prišel tudi k njim, kot je k vam po svetem krstu prišel, kot še vedno v sveti hostiji v vaše čisto in ljubeče srce prihaja. Prine-
t
sile pa tudi la dan svojim katehetom in župnikom darove za pomoč misijonom. Saj ni treba veliko prispevati! Mali Jezus dobro ve, da ste vedno praznih rok, zato se toliko bolj veseli vašega truda, če Mu boste nu misijonsko nedeljo darovali nekaj centesimov ali drobno liro, ki si jih boste izprosili pri očku, mamici, stričku ali tetki. Še stokrut bolj bo blugoslovil Jezus vaše prizadevanje, ker ve, da težko darujete, pa vendar daste.
Letos, dragi Lučkarji in Lučkarice, obhajamo tudi stoletnico, odkar je bilu ustunovljcna ena največjih družb zu pomoč misijonom: Sveto Detinstvo.
Kaj pa je to spet, se boste vprašali?
To je misijonska družba, svetovna družba katoliških dečkov in deklic, ki so si vsi izbrali malega Jezusu za svoj vzor in zgled, ki hočejo, da to božje Dete po njih molitvuh in darovih pride k vsem tistim milijonom poganskih dečkov in deklic, ki gu še ne poznujo, ki vunj še ne verujejo.
Pomislite! Osem milijonov otrok vsega sveta je včlu-njenih v to veliko otroško križarsko vojsko. Teh osem milijonov otrok vsak dan moli zdravamarijo s pristuvkom: »Sveta Muriju, prosi za nas in zu uboge poganske otroke!« Vsak mesec pa vsi ti otroci darujejo po nekuj centesimov od svojih prihrankov zu misijone. In kako Muriju z malim Jezusom v naročju njih delo blagosluvlju! V sto letih, kar tu veliku družba, ki ji je pokrovitelj sam sveti oče, obstoji, je nabrula 626 milijonov frunkov, samih durov kutoliških otrok; oskrbela krst 28 milijonom pogunčkov in zgradila številne šole, zuvode, sirotišnice in druge pomembne ustu-nove, kjer letno vzdržuje 600.000 otrok in jih vzguju ob svetlem vzoru malega Jezusa, ki ga je Marija že v njegovih najnežnejših detinskih letih ponesla med poganske otroke, ko je pred divjim Herodom bežulu ž njim in svetim rednikom Jožefom v Egipt. Premnogi od teh tisočev in tisočev otrok, ki jih vzgujujo misijonarji in še posebno misijonske sestre po zavodih Svetega Detinstvu, so danes že mušniki med svojimi rojaki, koliko pa jih še bo, ki bodo pruv tako med svojimi zamorskimi sobrati oznanjali Jezusa in širili njegovo sveto Cerkev. To je gotovo nujlepši dur, ki ga Sveto Detinstvo prinuša na misijonski oltar.
Dajte, Lučkarji in Lučkarice, postunite še vi čluni sve-tegu Detinstvu, pridružite se tej največji otroški armadi, ki se po vsem svetu bori za Kristusa in njegovo Cerkev z geslom: »Vsi mali verniki — za vse male nevernike!« Žrtve in delo, ki ga boste kot člani opravljali, je tuko malenkostno, u sud, ki ga bodo vaše žrtve in delo rodile, bo velikunskil
zašfitnica misijonov
Gregor Muli:
Katoliška mladina, vstani!
Katoliška mladina, vstuni!
I/. smrtne sencc kličejo poguni.
Brez Matere duhovne so, brez luči in resnice blodijo v temo pogube in trpljenja...
Kdaj posijalo jim bo sonce odrešenja? Kdaj bodo Kristusa spoznali, ki Cerkev je za vse človeštvo ustanovil? Kdaj božji Sin bo tudi nje po svoji Materi Mariji blagoslovil?
Katoliška mladina, vstani!
Usmiljenja te prosijo pogani; žrtvuj se, moli, delaj zanje!
Naj te prevzame veliko spoznanje, da moraš s Kristusom živeti, ki hoče v svoji sveti Cerkvi vse narode sveta objeti.
Lukil je ljubezniv dečko s svojimi drobnimi, kodrastimi lasmi, živimi in pametnimi očmi, s svojimi blagimi in priljudnimi navadami. Prej bi se zdelo, da je otrok kake dobre francoske mamice kot pa sin poganske zamorke.
Gladko govori francosko kot svoj jezik: senunjo. Prav tuko dobro zna jezik džule ali sudanski, to je jezik, ki ga govore muslimanski krošnjarji, trgovci in obrtniki, ki obiskujejo našo slonokoščeno obalo.
J. Diss, afr. misijonar iz Lyona:
Toda lepe lastnosti obilo nadomeste to, kar mu inanjku pri višini. Knjiga mu je najljubša prijateljica.
Zelo majhen je za svoja leta naš Lukil... deset let, pravijo... pa visok komaj za tri pedi! Bodimo pravični in recimo, da je velik kakor fantalin sedmih let.
Lukil je bil krščen pred dobrim letom. Dali so mu ime Karel. Vse kaže, da je prerojevalna vodu močno delovala na njegovo dušo. V resnici nima nobene izmed podedovanih napak, ki jih pogosto srečujemo pri črni mladini. Njegova vest je celo nežna.
Nekega dne ga je p. predstojnik postaje poslal iskat soli za kuhinjo. V shrambi smo hranili nasoljeno slanino. Vemo pa, da se zli duh ne ozira ne na starost, ne na okolnosti, ne na krepost. Slanina je postala za našega malega Karla to, kar je bil za našo mater Evo prepoveduni sad: prilika za skušnjavo in tudi za padec. Kakor Eva, je tudi on padel. Prvič v življenju je postal sposoben tatvine, zelo majhne tatvine, brez dvoma neznatne: tri grižljaje
nasoljenega mesa.
Toda kmalu nastane v njegovi duši strašen boj. Vest mu očita, da je kradel. Z druge strani pa mu zlodej pritrjuje: »Saj si vzel le malenkost! Pater tega ne bo opazil. Ne jemlji si tega k srcu, saj ni greli!« Vest in zlodej se borita v mladi duši do opoldne. Treba je, da slednjič eden zmaga.
Oče predstojnik gre v svojo sobo.
Dve minuti mineta... „	.	,	„	.	Bum, bum, bum.
Prosim vas odpuščanja.	»Vstopite!«
Pater ne sliši nič več. Obrne se in opazi jokajočega Karla na kolenih.
»No, mali, kaj pa je?«
Solze udušijo dečku glas.
»No, povej mi, ali si bolan, kje te boli?«
In polagoma Karel izjavi z besedami med jokom.
»Oče, ko sem šel davi po sol, sem uk ral tri kose mesa. Prosim Vas odpuščanja, ker sem grešil... in to je zelo grdo.«
Ganjen zaradi priznanja, mu reče pater:
»Moj mali, ti si slabo storil, brez dvoma. Toda povedal si mi svojo napako, odpustim ti, pojdi in ne stori tega nikdar več...«
»Oh! Ne, moj oče, kajti to je zelo grdo, kar sem storil.«
»Za pokoro boš dal meso tovarišem in ga ne boš snedel.«
»Da, oče ...«
In Karel vstane in odide vesel, da je povedal svoj greli, pa sede zopet k svoji knjigi in študira.
In prepričan sera, da kaj takega ne bo nikdar več storil.
Zasluga lepega dela »Sv. Detinstva« je, da bo Karel ostal v misijonu. Napravili ga bomo za katehista. Nekoč bo poučeval druge zamorčke tega, kar se je bil sam naučil in kar že sedaj tuko dobro vrši.
1 M s:	Rešena
Zgodilo se je pred desetimi leti v Kalkuti. Lizika, desetletna »madrassi«, je bila tamulska sirota. Pet let je živela z dvema sestricama v nekem sirotišču, ki ga je bila ustanovila odlična katoliška učiteljica Arpudo Mary. Ta je bila deklicam druga mati. Toda 10. junija 1932 je Lizika izginila brez sledu.
Kuj se je vendar zgodilo? Verjetno je bila ugrubljena. Toda Lizika je izginila sredi dneva in policija je le nekaj korakov vstran! Pa nihče ni videl deklice. Obvestili so policijo. Sirote v zavetišču so opravile devetdnevnico za srečno vrnitev male Lizike. Tekli so dnevi, tedni. Niči Pa učiteljica ni izgubila upanja. Nenehno je molila k Mali Tereziji Deteta Jezusa, da bi ji vrnila Liziko, punčico njenega očesa.
Tako je minilo pet mesecev. Neka žena je prišla k Arpudo Mary: »Prinašam ti veselo vest! Gre za Liziko! Če mi obljubiš, da tajne ne izdaš nikomur, ti povem, kje je Lizika.« Šli sta k možu, ki je bil srečal nekega mohame-danca. Ta mu je bil povedal, ne da bi kaj sumil, da živi v hiši, kjer je neka deklica iz Kalkute. Vedel je tudi za hišo in ime njenega lastnika.
Arpudo Mary je takoj odpotovala. Misijonar, ki je vodil sirotišče, ji je dal pismo za mohamedanca. Potovanje je bilo dolgo, ker jQ bilo treba iti v kraj, ki je oddaljen od Kalkuto zu celo noč vožnje z vlakom. Na postaji je najela voz in voznik — gharrywala — jo je pripeljal na označeno mesto. A tli so jo zavrnili: »Tu ni nobene deklice, ki bi se imenovula Lizika!« Morda je bil naslov napačen? Ciharrywala je peljal Mary k drugemu mohaniedancu, ki l)i utegnil biti naslovljenec... toda ko je mož prebral pismo, je dejal, da pismo ni njemu namenjeno. Vrnila sc je na prvi naslov. Vedno isti odgovor: Lizike ni! Naslovljenec dn je najbrže neki dijak iz Kalkute. Svetovali so ji, naj gre v bolnišnico. Toda tudi tam Lizike ni bilo. Tretjič se je vrnila na prvi naslov. Sedaj so ji svetovali, naj gre v tovarno cigaret, kjer dela nekaj deklic »madrassi«. Lizike ni!
Mary je bila nepopisno žalostna. Vsem je kazala Li-zikino sliko, toda nihče ji ni mogel pomagati. Ko je že vse poskusila, se je potrta odpravila na postajo, da bi se z ve-
černim vlakom vrnila v Kalkuto. Ko jc čakala na vlak, jo potožila sv. Tereziji, da ji ni pomugaiu. Vendar je čutila v sebi glas, ki je pravil, naj še ne odpotuje. Končno se je odločila, da gre na policijo.
Policijskega inšpektorja ni bilo, a ko je Mary pokazala Lizikino sliko, sta dva »constables« — stražnika — spoznala deklico. »To je deklica, ki se je oni dan prišla pritoževati Pogum, deklico bomo našli!« Ko je Mary čakala na inšpektorja, so ji povedali, da je Lizika prišla pravit svojo žalostno zgodbo inšpektorju in pokazala tudi podplutbe od udarcev. Ta je vse to zapisal. Toda ko je odločil, da jo pošlje nazaj v Kalkuto, je prišel neki ino-hamedunec in pravil, da je Lizika sužnju njegove sestre. Pomagala sta mu dva druga, ki sta zatrjevala inšpektorju in Liziki, da ji nihče več ne bo storil žalega. Nato je inšpektor dejal: »Pojdi s temi ljudmi, vrni se domov! Če pa te bodo še mučili, pridi k meni, pa bomo poskrbeli zate.«
Medtem se je inšpektor vrnil. Ko so mu stvar razjasnili, je poslal Mary z dvema stražnikoma na prvi naslov, ki je bil pravi.
Vstopili so. Bila jc čevljarna. Ko je moliamedanec videl stražnike, jih je hotel spraviti na napačno sled, a ni se mogel več izvijati. Stražnika sta hotelu videti deklico. Tedaj je nekdo zaklical: »Mirium, pridi dol!«
Miriam ie prišla po stopnicah. Oblečena je bila kot mohamedanska deklica. Bila je Lizika. Ko je zapazila Mary( se ji je v prekipevajočem veselju vrgla v naročje. Pa ganotje ic prešlo in Mary se je obrnila k mohnmedancu in mu rekla: »Bog vas bo kaznoval.« Nato je pod varstvom stražnikov odšla.
Med vožnjo je Lizika povedala, kako jo je odpadla kristjanka, omožena z mohumedanccm, privedla v svojo hišo. Rekla ji je: »Lizika, tvoje sedanje življenje ni srečno. Ti si ujetnica v sirotišču. Pomohamedani se in videla boš, kako boš srečna!« Preden se je Lizika mogla upreti, so se za njo zaprla vrata in znašlo se je v temni luknji sredi mohamedancev. Na beg ni bilo upati. Zvečer je mohame-danec prodal Liziko svojemu bratu in uboga Lizika je mo-rula pod nadzorstvom novega gospodu rja in odpadle žene na postajo. Zaman je jokala in se skušala rešiti. Toda kdo bi pomagal jokajoči deklici v družbi dveh odraslih, ki se zdita njena starša? V vlaku se je Lizika, izmučena od dolgega joka, skrila v kot in se vso noč vozila proti severu, daleč od dragih sestric in dobre Mary.
Pet mesecev je Lizika živela kot sužnja. Kot plačilo za vsa dela, ki jih je delala, so jo pretepali kot psa. Ločiti se je morala od dragih dveh zakladov: škapulirja in rožnega venca. Namesto tamuldskega »suri« je morala obleči mohamedansko obleko. Dobila je drugo ime, Miriam, in moralu spremljati gospodarje v mošejo. Silili so jo, naj moli z mohamcdanci, toda ker se je branila, so jo pretepali. Ko je morala izgovarjati besedilo, je to delala samo z ustni-
?
cami, toda ponoči, ko so vsi spali, je Liziku molila: »O Mati nebeška, reši mel«
Taki primeri, da si mohamedanci skušnjo prisvojiti katoliške otroke, so sicer redki. Vendar pa je v Indiji videti mnogo deklic, ki imajo na čelu tetoviran križ. To jim napravijo njihovi starši iz strahu, da jih mohamedanci ne bi ugrabili.
Zgodbica o Liziki nam na zgovoren način kuže eno izmed sredstev nemotenega vdora islamu v Indijo. Na tem velikem polotoku je danes 78 milijonov mohamedancev med 350 milijoni prebivalcev. To pomeni, da vlada polmesec šo dobri petini Indije.
Japonska vdeklicu med cvetjem 8
Škender:
Pripovedka o Tončku kujončku
Mucka razvajena — Tonček kujonček krajcar zasluži, si kupi bonbonček.
Tončku so žugali drobni sladkorčki:
»Dečko, ne misli, da tvoji smo norčki!
Takle fantiček, na pol še v plenici, hitro spoznal bo, da čudni smo strici.<
Mucka razvajena — Tonček kujonček krajcar zasluži, spet kupi bonbonček.
Jeza popade sladkorčke: Gorje!
Tončku skočili so v bele zobe:
V zobkih kotičke so vse prebrskali, ruvali, rezali, suvali, žgali...
Vik in ihtenje jih ni prepodilo.
Lečnik prišel je, zapisal zdravilo:
»V Šparovec krajcar za bedne zamorčke,
Tonček kujonček, in pomni sladkorčke!«
Slušal je Tonček in rabil zdravila.
Čudno prečudno: vsa bol je minila...
S. Antonia iz Družbe sester Naše Gospe Apostolov:
Afriške male cvetke
Loj/.ika.
Lojzika je bila sužnja, še zelo mlado so namreč uporali domači družini, tako da ni poznala niti svojega rodu. Pozneje so jo prodali. Zelo slabo se ji je godilo pri brezsrčnih gospodarjih; bila je vsa v ranah. K nam so jo .poslali šele, ko so sc je hoteli iznebiti.
Tri leta je še živelo pri nas to ubogo in trpeče uitje. Njene rane so širile tako neprijeten duh, da ji nismo mogle dovoliti, da bi Sedela je ob vhodu v naše svetišče, šla z drugimi vred v ka-
pelo. Ponižna, vdanu in vedno se smehljajoča je sedela oh vhodu v naše svetišče.
Njene ustnice niso nikdar izrekle najmanjšega jadikovanja. Veliko je molila. Skrb, s katero so skrbeli zanjo v zavetišču, ljubezen in sočutje do nje, ji je vrnilo zdravje. Rane in uljesi so popolnoma izginili. Mislila je, da je že zdrava, kar jo je nenadoma zgrabila jetika. Lojzika je bila popolnoma vdana. Okrepljena s presv. Evharistijo je mirno zaspala z nasmeškom na ustnih v krogu svojih tovarišic, ki so molile ob njej rožni venec.
Gabrijela.
Zaradi bruhanja je mogla mala Gabrijela le malokrat prejeti sv. obhajilo. Nekega jutra sem jo vprašala, če zna duhovno obhajilo. »Znam,« mi je odgovorila, »in to delam vsak dan.« Te besede so me pomirile, kajti krščena je bila šele pred nedavnim. »Mati,« mi reče, »poslušajte, kako opravim duhovno obhajilo: Najprej obudim vero, upanje in ljubezen, obžalujem svoje grehe, nato izrazim Bogu željo, prejeti ga v srce, malo počakam in že čutim, kako je prišel Jezus v moje srce.«
Tako nas zapuščajo naši dragi otroci, eden za drugim. Gotovo, srečne smo bile, du smo jih mogle izročiti ljubemu Bogu, toda ljubile smo jih, in njih smrt nas je globoko užalostila.
Ko smo bile tako nekega dne ob smrtni postelji ene izmed zamork, je prišel nekdo naših kristjanov. Ko je videl naše žalostne obraze, nam je v tolažbo povedal ganljive besede: »Drage sestre, ne žalujte! Zahvalite rajši Boga, da kliče k sebi vaše otroke no prejemu sv. krsta. Rešeni so tako nesreč, ki so jih čakale na tej zemlji. Njihova popolna nedolžnost jn le pospešila njih združenje z Bogom.«
Male rešijo Najsvetejše v viharju.
Nekega majskega večera se je nebo nenadoma stemnilo. Zadivjal je hud veter. Dvigal je strehe hiš in jih odnašal v daljavo. Strela je udarjala v najvišje vrhove palm. Grmenje, ki je odmevalo od vsepovsod, je bilo strašno. Nastal je orkan. In ta se je zagnal z vso silo na našo postojanko.
Kapela je bila še posebno v nevarnosti. Ilotele smo obvestiti misijonarje, da bi prenesli Najsvetejše na varno. Toda kako? Naših otrok nikakor nismo smele zapustiti, njih pa zaradi nevarnosti tudi nismo mogle poslati. Naše zamorke so kaj hitro opazile nevarnost, ki grozi Najsvetejšemu. Dasi so bile v strahu zaradi besnečega viharja, so vendar pozabile na lastno nevarnost in hitele varovat svojega Stvarnika v tabernaklju.
Prihitele so k oltarju in se sklonile nad njega, da bi ga varovale pred dežjem. Ko je ena izmed deklet ponudila predpasnik, so ga spoštljivo razgrnile nad tabernakljem, da bi dale zavetišče svojemu zakladu.
Prihitele so k oltarju in se sklonile nad njega.
Nenadoma se je iz vseh prsi izvil krik, kakor nekoč na Tiberijskem jezeru, ko je divjal vihar in grozil pogrezniti čoln, v katerem je bil Jezus s svojimi učenci.
»Gospod, reši nas, vihar nam grozi s pogubo! Jezus, pridi nam na pomoč!« Zanimiv prizor se je nudil: oltar je kar izginil izpred oči, toda ne kot nekdaj v množici cvetja in svetlo gorečih svečah, temveč med našimi Afričankami, ki so se postavile okrog oltarja kakor velik grozd. Dokler je divjal orkan, vse dotlej niso zapustile naše male hčerke oltarja. Streho so kmalu popravile. Naše male pa so ska-kaje od veselja govorile: »Sestra, me smo rešile Najsvetejše v tabernaklju pred viharjem in pred dežjem.«
P. Anton Beures:
Pogovor o krstnih imenih
Nekje v Afriki so gradili novo železnico. Ljudje, posebno črnci, so se zelo zanimali za ta izredni dogodek. Pa so si mislili: Sedaj ne bo treba več peš hoditi in cijaziti na vozičku, štirikolesni mali ropotuljici. Vsakdo bo lahko prišel v našo zamorsko vas, le košček papirja, ki mu pravijo vozovnica, bo kupil. In več kilometrov daleč bo tekla železnica.
Joj! Kilometer, kako težka beseda za preproste Afričane. Zato so izraz kar poenostavili. Namesto da bi rekli kilometer, so se zadovoljili s kratko besedico »Kilo«. To jiin je lepše zvenelo. Posebno še, ker večina črnih ljudi takih zveri, kot je železnica, sploh ne pozna.
Zgodilo se je v neki vasi, blizu tam, kjer so gradili železnico. Misijonar je pripravljal male črne dečke na sveti krst. Seveda tani v Afriki takle krst ni tako kot pri nas, kjer še ne veš, kdaj si krščen. Čisto majhnega, nebogljenega, v plenice povitega te boter prinese v cerkev in župnik
te krsti. Tu v Afriki, kjer so otroci, ki se pripravljajo na sveti krst, že starejši, morajo pa pred prejemom tega velikega zakramenta opraviti izpit. Ob tej priliki si kutehu-meni izbero tudi krstna imena. Naš misijonar je ravno končal z izpraševanjem osemdesetih malih kandidatov za krst in je hotel izvedeti, katero krščansko ime jim ugaja.
»No dobro,« je vprašal prvega. »Kakšno ime hočeš?«
»Jaz bom Andrej, oče.«
»In ti, Inda?«
»Jaz pa sveti Peter.«
»Še lepše. In ti, Yuo?«
»jaz bom sveti Jakob.«
»Dobro. In ti, Beugre?«
Beugreju se ni prav nič mudilo’ z odgovorom. Premišljeval je. Andrej, Peter, Jakob, to so navadna imenu, Beugre pa bi hotel ime, kot ga nima vsakdo.
Misijonarja je minevulo potrpljenje. Zdaj se je Beugre odločil in zmagoslavno pogledal po svojih tovariših. Zaklical je: »Jaz, jaz bom sveti Kilo!«
Misijonar je bil presenečen. Sveti Kilo? Ali imajo tega svetnika v nebesih? Še nikdar ni srečal takega imena v zgodbah svetnikov, v nebeškem koledarju.
A Beugre je vztrajal. »Da, sveti Kilo, konec proge, saj razumeš?« Misijonar je slednjič razumel: bil je tisti peti kilometer na koncu proge, ki ga je Beugre imel za svetnika. Zasmejal se je in je dal fantu ime Srečko, to je Feliks.
Zgodbe naše ljube Matere!
MRTVI JEZUS IN NJEGOVA MATI
»Ne ubijaj jagnjeta vpričo njegove materel« je Bog velel Izraelcem. Pa ljudje so pozabili to prepoved ali pa se zunjo ne zmenili, kajti glejte: božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta, morijo vpričo njegove Matere Murije! Zato tudi Onu vsem ljudem molče vzkliku: Poglejte, uli je katera bolečina, kakor je bolečina moja!?
Qjena, g le/1oo/sin! tvoja mati!
Jezusu jc bilo v veliko tolažbo, du je ob svoji smrtni liri imel svojo Mater pri sebi. Pa tudi to mil je lajšalo bridkosti, da mu je vsuj najljubši učenec Janez ostal zvest. Zato hoče oba poplačati in potolažiti. »Zena, glej tvoj sin!« reče Mariji. Janeza pa nagovori: »Glej, tvoja mati!«
Seveda Mariji nihče ne more nadomestiti Jezusa, ali vsaj enega človeka bo še imela na svetu, ki bo zanjo skrbel in jo ljubil kukor dober sin. Janez pa je v tej Jezusovi poslednji volji ali oporoki sprejel od Jezusa največji zaklad, ki mu ga je mogel Jezus zapustiti: Kraljica nebes in zemlje in božja Mati bo poslej tudi njegova mati!
Upamo pa, da je resnično, kar je trdilo toliko svetih učenikov: Junez je stal pod križem kot zastopnik vseh vernih ljudi in tako je prejel novo mater ne samo on, ampak tudi mi vsi. Od tedaj naprej smo Marijini otroci, ona pa naša ljubeča nebeška Mati! O, blagor nam! Jezus nas ni zapustil samih.
Prišel jc trenutek, ko je Odrešenik, od nebeškega Očeta izbran za novega poglavarja človeštva, odrešenje dovršil. Jezus je Adumovo krivdo in krivdo vseh ljudi opral z lastno krvjo in se kot drugi Adam postavil na čelo vseli odrešenih.
Poleg Adama pa je nekoč v raju stala žena, meso od njegovega mesa. kost od njegovih kosti, in Adam ji je dal ime Eva ali »Mati vseh živih«. Da bi bila padec in sprava enaka, je morala poleg novega pradeda stopiti tudi nova »Mati vseh živih«, nova Eva, za to čast pa je Bog že v raju določil preblaženo Devico Marijo.
Da bi bila novemu glavarju človeštva podobna, je sama bila brez vsakega madeža, kakor hitro je začela živeti, zdaj pa kot mati bolečin stoji pod križem, da bi bila Jezusu v vsem podobna.
n
Kako imenitne in pomenljive so kratke Jezusove besede: »Zena, glej tvoj sini — Glej, tvoja mati!« Poslej je Marija mati vseh odrešenih, vseh ljudi, vsi ljudje pa smo njeni otroci. Kot ljubeča mati skrbi za vse skupaj in za vsakega posebej, da se ne bi pogubil. Ali.pa tudi mi ljudje Marijo zares ljubimo kot svojo mater, jo spoštujemo in jo ubogamo? Ali smo tako zvesti njeni otroci, kakor je Marija nam zvesta in ljubeča Muti?
Zveličar je izbral dan svoje najgloblje sramote, da svoji presveti Materi oznani najvišjo čast, in pruv tedaj, ko je njegovo trpljenje postalo naj hujše, je postala Muti vseh živih. Prav tisti dan, ko je ljudi odrešil njihovih grehov, jih je pritisnil na srce svoje Matere.
In če bi res kdaj mogli pozabiti, da je Muriju Mati našega Odrešeniku, se vsuj spomnimo, du nam je Jezus v svojem testamentu zapustil dragoceno dediščino z besedami: »Glej tvoja mati!« Tedaj nam bo naše srce gotovo povedalo, kaj smo svoji Materi dolžni. In če bomo to dolžnost izvršili, bomo ne suma svoji nebeški Muteri veselje delali, umpak tudi nujlepše poskrbeli zu svojo lastno srečo v tem življenju in v večnem življenju.
*	* *
Joj, kako dolge so bile tiste strašne tri ure Jezusove nu križu in Marijine pod križem! Kuko je vztrepetalo Muriji srce, ko je Jezus zuklicul: »Žejen sem!« — Ko mu je iz srcu privrelu strušnu tožba: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zupustil!« — ali pu ko je vzkliknil: »Dopolnjeno je«, dopolnjeno moje trpljenje, dopolnjeno vaše odrešenje!
In zdaj je še glasno molil: »Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo,« potem pu je nagnil gluvo in izdihnil. Zemlju se je potresla, skale so pokale, stružeči vojuki pu so se pretreseni trkali nu prsu. Muti bolečin vidi sumo eno: Njen Jezus na križu je mrtev!
Rablji stopijo h križema obeh razbojnikov, ki sta bila križunu zruven Jezusu. Votli udarci zadonijo. Spet trepeta Marijino srce, kajti rublji drobijo ubožcema kosti s težkimi kiji, ko stu še živelu. Kukšni kriki in stoki, dokler ne izdihneta!
In še huje postane Mariji pri srcu, ko rublji hočejo isto storiti tudi Jezusu. Ko pu ga pogledajo, se jim kiji povesijo, suj je že mrtev! »Nobene kosti mu ne strite!« je pisalo sveto pismo.
Zuto se križu približu vojak, strahovito sune s sulico, du se kur križ zamaje, in Jezusu prebode prsi. Kri in vodu pritečetu iz te zadnje globoke runo. Murija vidi in se zgrozi. »Njegove duše ni bilo več tam,« ji pravi sveti Bernard, »u tvoja duša se ni mogla odtrgati od njega. Njegovo telo tegu sunku ni občutilo, skoz in skoz pu je prešinil tvoje srce.«
Ah, kdo bo zduj Muteri dul vsaj mrtvega Sina, da ga dostojno pokoplje, ne pa da bi gu zukopali rublji kar v
kukšno gnusno jamo? Kdo ji bo dal grob, da se bo v njem spočilo truplo njenega Sina?
Nazadnje le pride pomoč. Ko se je zvečerilo, je bogati Jožef Arimatejec pogumno stopil pred Pilata in ga poprosil za Jezusovo truplo. Pilat ga je uslišal.
Zdaj je Marija spet smela blizu. V naročje je vzela Moža bolečin, kakor ga je nekoč jemala, ko je bil še ljubko dete. Gledala je njegovo obličje, bledo, ranjeno, krvavo, njegove ugasle oči, izžgana usta, Rahlo je snela trnjevo krono in poljubljala globoke rane. Ljubeče in sočutno jih je izinilu in mazilila.
Zamorček - zdravnik
Sprehaja štorklja se ob Nilu. Njena noga všeč je krokodilu.
Zamorček lopne krokodila; štorklji se je noga prelomila.
Fantič gleda štorkljo jokajočo in potoči zanjo solzo vročo.
Misel bistra v glavico mu šine: „Utešil z grabljami bom bolečine!"
Zdaj je zopet noga cela. Štorklja koraca domov vesela.
?!												
o K'												
29												
00 Cvl												
N* CM												
26												
ITN CM												
CM												
CM												
CM CM												
CM												
2o|												
O'												
00												
N												
vO												
ir*												
"**												
i***												
CM												
												
O												
O'	)											
00												
N												
sO												
ITN												
-t												
K>												
CM												
-												
	Ali sem opravil(a) jutranjo molitev?	Ali sem bil(a) pri sv. maši?	Ali sem obiskal(a) Jezusa?	Ali sem bil(a) pri sv. obhajilu?	a S (9 - KO « * 8o > 0 8» Is IA ~ •j: o < S	Ali sem se naučil(a) za šolo?	Ali sem molil(a) pred jedjo?	Ali sem molil(a) po jedi?	Ali sem komu nare-dil(a) veselje?	Ali sem ubogal(a)?	Ali sem se za Jezusa v čem premagal(a)?	Ali sem molil(a) večerno molitev?
	-*	CM	K>		i«	vD		od	0>	o’	-	CM
Rešitev ugank v zadnji štev. lanske »LUČKE«
I. POSETNICI:
1. Katarina — Malu Terezija Jezusova.
2. Spet kliče nas venčani maj.
II. DOSTAVLJALNICA:
Vi-Iice, na-govor, ni-kdo, ma-tica, Jo-natan.
Vina nimajo. III. ŠTEVILNICA:
svit — pena — Blaž — ločje.
Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč. IV. ODBIRALNICA: Odpuščenje grehov.
j e — Natanael =: Jernej
Schriftleiter, urednik, redattore: Gen. lektor p. Krizostom Se-kovanič. — Ilerausgeber, izdajatelj, editore: Volksdruckerei, Ljudska tiskarna, Stainperia popolare (Jože Kramarič). — Abon-nement, naročnina, abbonemento 6'— L.