Doma je polno sonca
Ni naključje, da smo se za pre-dnovoletno kramljanje odločili za pogovor s Tino Vidmar. Dela na poštno prometnem centru, ob pul-tu za obračun revij in časopisov.
Tina Vidmar ni naša občanka, dela pa v naši občini že od leta 1976 in vedno pri podjetju za ptt promet Ljubljana. Že takoj, ko se je zaposlila, je začela z aktivnim delom pri osnovni organizaciji ZSMS, kmalu postala članica predsedstva, ' opravljala številne funkcije, bila izvoljena za delegata v zbor združenega dela naše ob-činske skupščine in pred nedavnim so jo predlagali za sprejem v zvezo komunistov. Poleg tega je izredna študentka šole za organizacijo de-la v Kranju in aktivna članica pla-ninskega društva v Črnučah.
Za mladega človeka je to kar lepo število zadolžitev, toda mla-dost zmore vse in tudi pri Tini je tako. Pravzaprav ni bil naš namen naštevati vseh njenih družbenopo-litičnih zadolžitev, toda mimo tega nismo mogli.
Tisto, kar nas je vodilo v kram-ljanje, je preprosto dejstvo, da je Tina prišla leta 1976 v Ljubljano s podeželja. Majhna vas, kjer živita na majhni kmetiji njena starša, se imenuje Hinje in je v Suhi krajini. Tina ima še sestro in dva brata. Vsi živijo v Ljubljani, kmetija v Hinjah pa je prepuščena očetu in materi, ki nista ravno več mlada in vsaj za zdaj ne kaže, da bi se kdo od otrok za stalno vrnil na domačo zemljo in poprijel za kmečko delo. Pa prepustimo besedo sogovor-nici, ki je s svojo pripovedjo sliko-vito orisala nasprotje, ki se kaže tačas v naši družbi še prav boleče, nasprotje, ki se mu pravi opustela zemlja, prazne in osamljene kme-tije, ostareli ljudje, ki bolj kot vse drugo ljubijo svojo zemljo, in mla-di, ki jih tako zelo vleče v mesto. »Eden od vzrokov, zakaj mladi s kmetij zapuščajo rodne vasi in se selijo v mesta, je.brez dvoma lago-dnejše in lažje življenje,« je začela Tina Vidmar. »Vsaj pri nas v Hi-njah je zemlja skopa in ne more dajati dohodka. Trdo je treba de-lati od jutra do večera pa brez dopustov in počitnic, da človek preživi. So pa še drugi vzroki, za-kaj doma mladi ne poprimejo za kmetijska dela. Je že tako, da si mlad človek išče razvedrila, druž-be in v mestu išče še nekaj neod-kritega.
Ko sem z bratoma in sestro od-hajala v Ljubljano, nihče ni potni-slil na to, da bi kdo odšel v kmetij-sko šolo in se potem vrnil domov. Vsi smo se izšolali in našli zaposli-tev, ki nima nikakršne zveze s kmetijstvom. Nekaj pa je le zani-mivo. Tukaj zaslužim za mestne razmere toliko, da preživim in sem seveda podnajemn;ca.
Tajila bi, če bi dejala, da me ne vleče nazaj domov v Hinje, kjer je toliko sonca in zdrave hrane, brez sivega mestnega betona. Tudi če bi se za stalno vrnila v Hinje in poprijela za kmetijska dela, bi ravno tako preživela, toda z dosti več truda, z ogromnimi napori, brez dopusta in z nezanesljivimi dohodki. Vsaj na tej stopnji, na kakršni je kmetijstvo pri nas v Su-hi krajini, trenutno ne bi šlo bolje. Potrebna bi bila najsodobnejša mehanizacija, usmeritev na paš-ništvo in živinorejo pa zagotovlje-ne odkupne cene pridelkov in me-sa. Potem bi se dalo resneje ra-zmišljati o dostojnem življenju ob
kmetijski proizvodnji.
Toda stvari niso takšne. Pri nas so kmetije borne, največ z eno kravo in prašičem in edini doho-dek je prodaja skromne prireje. Od tega pa ni mogoče živeti. Moj oče je bil sicer kovač pa s kmetij-stvom se je ukvarjal, vendar mu finančno to nikakor ni šlo skupaj. Ker na kakšno pokojnino iz kme-tijstva ni mogel računati, se je mo-ral zaposliti, da je lahko nam otro-kom plačeval šolanje in internat v Ljubljani.
In to niso bile mačje solze, saj se je pripetilo, da smo bili kar trije naenkrat v Ljubljani. Danes, ko je v pokoju in prejema pokojnino, je ta tako borna, da z njo lahkp po-kriva le sprotne stroške za elektri-ko, radio, televizijo in podobno. Še en poučen razlog več, zakaj mladim kmetijstvo ne dfši.
V naši vasi pa tudi v okolici je veliko zapuščenih in razpadajočih kmetij, mladi pa se ne vračajo. Če pa se že zgodi, da se kakšen mlad par vrne na tako domačijo in jo nekako obnovi, je njihova prva misel, kako in kje dobiti zaposlitev v bližini in ne to, kako se preživ-Ijati s kmetijstvom. Služb pa pri nas ni in ni, zato tudi nobenega mladega ni v vasi, prav nobenega.
Toda, kakorkoli, neka razdvo-jenost med mestom in deželo je v vsakem mladem človeku, katerega usoda je podobna moji. Medtem ko mestni otroci lepo živijo pri starših v varnem okrilju doma do petindvajsetega leta in še več, stno mi, ki pridemo v Ljubljano od da-leč, pri štirinajstih letih, dobese-dno odtrgani od doma. Tukaj vča-sih nastajajo resne krize. Človek v puberteti, otrok, ki najbolj potre-buje starše, se mora kar nenado-ma znajti sam, sredi tujega okolja, praktično se nima kam zateči, ob-čutka za varnost nima več, prepu-ščen je sam sebi ter vplivom različ-nih družb in prav vprašanje je, kako se kdo vživi v mestno okolje.
Če se spomnim prvih let v Ljub-ljani, vem, da sem komaj čakala petka, kdaj bom spet doma. Moje-mu bratu pa je šlo še huje. Zgodilo se je, da je tudi- sredi tedna malo manj kot prijokal domov. No, to je bilo na začetku, sedaj smo se povsem' privadili. Vsaj tneni je Ljubljana kot mesto všeč in poleg službe me tukaj drži še dejstvo, da izredno študiram. Trenutno mi je šola edini cilj.«
Ko Tina takole govori o starših, domu, bratih in sestri, ne more v očeh skriti neke otožnosti. Ob koncu pogovora le prizna: »Da, imam domotožje in včasih me tja silovito vleče - za stalno. Mogoče se bo to kdaj zares zgodilo, tam so moje korenine, mogoče se bom vrnila, pravim, tnogoče...«
Tadej Bartok