Štev. 9
Nedelja, 4. marca
1934
Antar
Arabska junaška zgodba
Četrto poglavje.
Dva dni je že pasel Antar očetove črede, ko se je nova strašna novica raz-vedela med Beniabi.
Dva tisoč jemenskih vojščakov, ki jih je vodil Jezid, krvolok, se je pripravljalo, da napadejo deželo.
Pokoren svojemu očetu si je mislil Antar, da bi bila huda neposlušnost, če bi zapustil svoje črede in šel med voj-ščake beniabske. In ostal je v pustinji. Družbo mu je delal eden njegovih bratov, Šejbut, ki mu je bil iz srca vdan.
Tam doli pri šotorih pa se je bil obupen boj.
Čeprav jih je oblegalo trikrat večje število jemenskih razbojnikov, so se Beniabi hrabro in vztrajno branili.
S hriba, kjer je pasel svoje črede, je opazoval Antar ta boj. Videl je, kako pada šator za šatorom in kako je čedalje manj vojščakov.
Stisne pesti in v očeh mu zagori strašen plamen. Kako rad bi se pognal v bojni metež in pomagal svojim tovarišem. Zdi se mu, da bi z enim samim zamahom s sablo napravil zmedo med sovražniki in jih pognal v beg.
Toda oče mu je prepovedal ostati med vojščaki. Samo suženj je ...
Iznenada pa pridirja Šedad na svojem konju. Od jeze je kar škrlatnega obraza. Spremlja ga Malek.
»Zdaj, ko smo vsi v takd stiski, lenariš s čredami,« zakliče svojemu sinu. »Ali nisi opazil, da divja boj v naših domovih ?«
»Saj sem le pastir in suženj,« odvrne Antar krotko. »Sužnji se ne bojujejo, oče moj, in ostal bom tam, kamor si me ti za zmeraj poslal.«
Kaj naj odgovori na te očitke? Sed&d je molčal.
Toda strah ga je prevzel. Vidi, kako bodo kmalu vsi šatori zgoreli, kako bodo kmalu vsi vojščaki njegovega pleme-
na mrtvi Ce ne pride Antar na pomoS,
bo vse izgubljeno.
In zdaj ga začne on prositi.
»Pridi na pomoč, moj sin, in povzdignil te bom med plemenitnike.«
»No, pridi, Antar,« prosi tudi Malek.
»O, stric,« pravi Antar posmehljivo, »zakaj si se obrnil na mene? Zakaj nisi poklical na pomoč Amarja? Ali ni Ablin ženin? Ali ni s tem že toliko kakor tvoj sin?«
Tedaj je postal Malek prav ponižen:
»Usmili se svoje sestrične, Antar! Ce ne prideš na pomoč, jo bo ugrabil kakšen imenitnik jemenski in izgubljena bo. Reši jo, reši nas vse in dal ti jo bom za ženo.«
Kaj je Antar ju še ostalo?
Hitro je pograbil svoje orožje. Planil je na konja, čez griče in kotline. In pognal se je v sredo metež a, kjer je bil boj najhujši.
Sovražni vojščaki so spoznali Antar-ja. Dobro so vedeli, česa je zmožen, dobro so poznali njegovo junaštvo in moč.
In ko so ga zagledali, se jih je polastil nemir. Kar zmedli so se. Obrnili so se v beg in za njimi je planil Antar in zamahoval s svojo sablo, da so se glave kar kotalile po tleh. Sabla se je krvavo lesketala v soncu.
Kmalu je Antar očedil bojišče. Zmagal je. Ali bo moral zdaj še dolgo čakati na svoje plačilo, na Ablo?
Toda Malek je izdajalec in že misli, kaj naj bi storil, da mu ne bi bilo treba obljube izpolniti. Vse bi rajši dal, kakor svojo hčer temu strašnemu junaku.
Toda kaj naj stori?
Kmalu je našel, kar je iskal. Ko je prišel Antar k njemu veselega obraza, zaupajoč v iskrenost svojega strica, mu je ta rekel:
»Abla je tvoja, o moj nečak. Toda sam veš, da se nikoli ne sme pokaaatf
snubec brez daril pri svoji nevesti. V
zameno za mojo hčer mi privedi tisoč velblodov asafirskih. Ti velblodi so najlepši na svetu. Precej dni ježe odtod jih boš dobil, v deželi kralja Munzirja. Pojdi in ko se vrneš, bomo praznovali tvojo poroko.«
»No, že prav,« je odvrnil Antar. »Dragi stric, velblode boš dobil, naj me stanejo karkoli.«
Ni videl izdajalskega nasmeška, ki se je pokazal na Malekovem obrazu, in odpravil se je na pot proti daljnji deželi kralja Munzirja.
Njegov brat šejbub ga je zvesto spremljal.
Peto poglavje.
Ravnina se širi pred obema vitezoma. Neizmerna je in brez konca.
Antar in Šejbub jezdita po njej že dolgo, dolgo.
časih ustrelita kakšno roparlco ali kakšno ptico, da ne umreta od lakote.
Studenci ju krepe in vsako noč počivata v kakšni oazi med palmami, da si nabereta novih moči za naslednji dam.
čez dolgih osem dni zagledata v daljavi nekaj belega, kakor kopico belih gričkov.
»To so šatori,« pravi Šejbub.
»Šatori?« odvrne Antar. Kdo bo prebival v teh zapuščenih krajih tako daleč od ljudi?«
Vendar prijezdita bliže In ob topotu konjskih podkev se prikaže k šatora
fftfLFGC.
Velik je in okleščen. Oblečen je v cunje, vendar je nekaj veličastnega na njem. Bele lase ima in dolgo belo brado.
Prijateljsko pozdravi oba popotnika.
»Bog vaju varuj!«
Dal jima je prostora v svojem šatoru in jima nalil pijače.
Potem ju je vprašal, kaj bi rada.
Antar mu je povedal svojo zgodbo ln zakaj potuje. Pravil mu je, kako ga je poslal stric po tisoč velblodov asafirskih, da dobi svojo lepo sestrično Ablo za ženo.
Toda ob besedi »asafirskih« je starec vzdrhtel. Počakal je, da je Antar povedal svojo zgodbo do konca, potem pa je vzkliknil:
»Tvoj stric Malek te je sramotno izdal, o Antar!«
»Ne razumem te prav,« pravi hrabri Antar, vendar mu neznan strah stiska srce.
»Ti velblodi, ki so tako lepi in hitri, so last kralja Munzirja. Ali me ne razumeš? To se pravi, da jih ne boš mogel dobiti. Tvoj stric te je poslal ponje, da
bi te pogubil. Tvoj poizkus se ne more
posrečiti. Vrniti se boš moral praznih rok in vsi te bodo zasmehovali in se norčevali iz tebe.«
Tedaj pa plane Antar pokoncu:
»Malek me še ne pozna,« reče ln od besnosti drgeta. »Doslej se še ničesar nisem zbal!«
Pozdravi starca in se mu zahvali sa dragocene nasvete.
Potem pa nadaljuje pot in spremlja ga Šejbub, ki je ves žalosten.
Pred sabo vidi Antar svojo lepo Ablo.
Ali jo bo res moral izgubiti in prepustiti drugemu.
Ne.
Nikoli!
In vzlic žalosti, ki mu teži srce, n*
obupa.
Česa ne bi poizkusil za Ablo?
In brata jezdita dalje po neizmerni ravnini. In čim dalje prihajata, tem bolj se izpreminja pokrajina. Čedalje rodo-vitnejša postaja. Zdaj že srečujeta kraje, kjer rase drevje in kjer se v daljavi vidijo polja.
Toda še zmeraj nista prišla tja, kamor sta bila namenjena. Še dosti, dosti dni jezdita.
Potem postaja pokrajina čedalje lepša. Vsa je kakor začaran, ploden svet.
Srečujeta ljudi in neizmerno čredo.
Začudena gledata Antar in šejbub to blagostanje. Zdaj nista nič več izmučena in ubita.
»O, brat,« pravi šejbub, »zdi se mi, da sva prišla v Munzirjevo kraljestvo.«
»Ali misliš res?« vpraša Antar in ne more skriti, kako mu glas drhti.
Z vrha griča gledata brata ravnino pod seboj.
Zeleni travniki se širijo ▼ daljavo. Drevje se druži v gozdove in povsod vidita same črede in vsa živina je bolj bela od mleka.
»Ali niso to velblodi, Id sva jih prišla iskat? Velblodi asafirski?«
Antar vzdrhti. Z roko si zasloni oči, da ga solnce ne slepi, in gleda tja, kamor je bratu ušel pogled.
(Dalje prihodnjič).
sr
O bedaku, biki
Kajpak, vsak dan se to ne zgodi, ampak včasih le tako nanese. Zakaj svet je širok, in mnogo čudnih stvari se pripeti na zemlji. Danes vam bom povedal zgodbo o dobrem očetu tam za hribi in vodami, za jezeri in gorami. Pravil vam bom torej o tistem očetu, ki je imel tri sinove. Ti bratje trije pa si niso bili dobri med seboj, in kakor je že navada, so imeli tretjega, najmlajšega, za bedaka. Če sta le mogla, sta mu kakšno prisila, in potlej sta se krohotala starejša dva in sta norce brila iz njega. Ker se torej niso mogli trpeti bratci trije, so sklenili, da si razdele očetovo imetje tako, da bo vsak dobil enak del, da nikomur ne bo krivo, in bo odslej živel vsak na svojem.
Ko pa so si vse razdelili, jim je ostal velik marogast bik. Nikakor se niso mogli pogoditi, čegav naj bo. Nazadnje so določili, naj bo bik tistega, v čegar hlev bo sam šel. In zatorej sta si prva brata, ki sta se imela za pametna, sezidala vsak sebi nov hlev in ga dala lepo pobeliti. Mislila sta, čigar hlev bo lepši, v tistega pojde.
Tretji brat pa, ki sta ga imela za bedaka, ni imel denarcev, da bi si postavil zidan hlev, nego si je lepo iz gozda do-nesel zelenih vej, hrastovih in bukovih, pa si je napravil hladen hlevček. No, dobro! Brata sta se mu seveda smejala in ga tolkla po plečih, češ, dobro si jo izpeljal! Hleve so imeli torej gotove in gredo po bika. Kateri hlev si bo izbral, tam ostane. No, dobro!
Biku pa je bilo vroče, ko so ga torej izpustili, mahoma vzdigne rep pa jo naravnost zdivja v zeleni hlevec, ki ga je naredil tretji brat iz vej, onih dveh zidanih hlevov pa še pogledati ni hotel.
No, dobro!
Najmlajši brat, ki je veljal za bedaka, je torej dobil bika. In zato sta bila starejša dva pametna brata zelo huda nanj in sta v jezi rekla:
i in zlatem košu
»Le zakaj sva midva tako lepe hleve sezidala in toliko potrošila pa nisva nič dobila ?«
In veste, kaj sta se pametna brata dogovorila? Sklenila sta, da mu zažgeta hlevec. No, dobro! Vsa jezna in togotna mu v resnici zažgeta hlevec. Ha, kaj naj zdaj napravi brat najmlajši, ki je bedak? Malo premisli zapuščeni siromak pa gre pa si lepo s polenom odrine žerjavico pa se greje in gasi pa lepo na kup oglje spravlja. Do večera dela tako, in glejte, ko se stemni, je imel celo grmado lepega bukovega oglja.
Drugi dan pa vzame koš, nasuje vanj oglja in se odpravi z njim po svetu. Gre, gre, potuje po svetu, precej daleč je že bil, ko ga dohiti noč. Pa vam pride do velike krčme ob cesti in naravnost noter jo krene in prosi krčmarja za prenočišče.
»Dajte mi, da spim pri vas nocoj to noč. Saj vam jutri dobro plačam, lejte, cesarske cekine nesem, pa si ne upam dalje, ker je temna noč in je v bližini gozd zeleni, gosta šuma, kjer se skrivajo gorski ptiči. Dajte mi, da prenočim pri vas, cesarju nesem cekine, za davek mu jih nesem, ker sem dolžan.«
»Je že prav, kar spat pojdi, ako je tako,« pravi krčmar.
»Moramo ti pomagati, ako neseš cekine, in tudi plačal nam boš dobro, kot praviš,« se nasmeje krčmar in si po-mane roke.
»Kaj pak, kaj pak, imenitno vam plačam vse,« reče brat-bedak.
»Seveda, nekoliko čudni so moji cekini,« nadaljuje brat neumni, »sedaj je samo zlato v košu, ako pa kdo noter pogleda, se na mestu izpremeni v oglje. Zato vas prosim, da bi nihče ne gledal v koš, drugače sem nesrečnež in velik siromak.«
No dobro.
Krčmar mu odgovori:
»Ne boj se, brate, jaz me bom gledal. Lahko mi zaupaš, že iz strahu pred cesarjem ne bom!«
»Pa niti jaz ne bom,« pravi krčma-rica.
»Drugi pa tudi ne bodo, samo pojdite v hišo pa se prespite in nič se nikar ne bojte za te vaše cekine!«
No, dobro! Vsi so zaspali, le krčma-rica ni mogla zatisniti očesa. Misli si: Le kakšni so to cekini, da jih ne bi smel nihče pogledati! Jaz jih hočem videti, pa naj bo, kar hoče.
%
No dobro! Odgrne koš pa pogleda notri, a to ti je samo oglje!
»O jo j, kaj sem storila! Kaj bo pa zdaj! Prav je imel oni, ko je rekel, da se zlato brž izpremeni v oglje. Mogoče pa ga kako ukanim' Da bi le v koš ne pogledal, temveč kar oglje od hiše odnesel!«
Tisti brat pa, bedak, čigar je bilo oglje, ni vso noč spal, nego je iz postelje pazil, ako bo kdo kaj iskal po njegovem košu. Gleda, gleda, pa vidi krčma-rico, ki razkopava po njegovem košu. No dobro!
nejo, pa vstane tudi bedak. Veli krč-marju:
»Ha-ha, zdaj pa grem gledat v moj koš, ali je vse tako, kot sem sinoči pustil!«
Gre, pogleda, a v košu je samo oglje.
»Ha jo j, a kdo je v koš gledal!«
Vpije bedak, vpije, skače, si mrši lase.
»Samo oglje je v košu, nekdo je, kfockoli ž« gledal v koš!«
Krčmar ga motri ves prepaden. Lasje mu kar sujejo po konci, bledi prsti mu drgečejo, zobje šklepečejo. In pravi: »Kdo bi gledal? Jaz pri moji veri nisem, vso noč sem bil v hiši, kdo bi gledal?«
Pokliče krčmar svojo ženo in vso družino pa jo vpraša:
Ali je kdo ponoči v ta koš pogledal?« Družina se spogleduje, z glavo odkimava, z rameni zmigava. Poskoči bedak pa trešči z besedo: »Ali vam nisem lepo povedal, da ni treba v ta koš gledati, ker se brž zlato spremeni v oglje! Kdo je gledal? Matjaž, ali si ti, Bara, ali si ti, v roko mi sezi, pa bom takoj našel pravega!«
Pride hlapec, mu da roko, bedak zmaje z glavo. Pride dekla, seže mu v roko, bedak odkima. »I, kdo pa je bil?« Bedak si ruje lase. Takrat pa vidi krčmarica, da mora povedati, drugače bo slabo za njo. Vsa je rdeča, vsa je bleda, v tla gleda, in trese se ji beseda: »Jaz sem gledala!« »Jaj, kaj bo pa zdaj!« Bedak kriči, gori, iz oči mu lete strele. Tak je, kot sama zver.
»Pa to so bili cesarski cekini, bo slabo, saj sem vendar rekel, da ni treba gledati v koš! Ali hočete, da mi biriči odrobijo glavo! Zdaj nočem nič drugega, nego da mi poln koš denarja nasu-fc jete. Nič drugega nočem! Ali pa pojdite vi pred biriče! To je bil cesarski davek!«
Vidi krčmarica, vidi krčmar, da jima bo huda predla, pa nasipljeta bedaku poln koš denarja. No, dobro!
Gre bedak domov s polnim košem denarja, sreča tam otroka in mu pravi:
»Pojdi k mojemu starejšemu bratu, naj ti da polič, bomo denar merili!« Otrok steče, najde brata, reče: »Stric, dajte mi polič, bomo denar merili!«
»Ha, kje pa je bedak denar vzel,«
vpraša brat.
»Ha, oglje so prodali,« veli otrok. »No, vzemi polič, nesi! No, poglejte ga, vidiš norca, kako se je nabral denarja! Oglje je drago prodal, in sedaj ima več kakor vsa vas.« Gre k starejšemu bratu in pravi: »Veš ti kaj, ali si ga videl! Bedak ima denar, midva pa kočo! Hitro zažgiva vsak svojo hišo, pa bova prodala oglje še dražje nego on! Ako je znal bedak tako dobro prodati, koliko boljše bova šele midva, ki sva pametna!«
»Ha, dobro, prav imaš, pa si potem lahko lepšo hišo sezidava, ko bo denarja kot listja in trave.«
Tako reče drugi brat in zavriska.
»Ha, je, tako naj bo, samo zažgiva!«
Glejte, in res, ko se približa mrak, za-žgeta vsak svojo hišo.
Gorita hiši, prilete ljudje gasit, branijo, kriče, gase! He, ko pa so zvedeli, da sta sama zažgala, so rekli:
»Poglejte jih, osle in šeme! Gasita si sama, ker sta si zažgala! Udri po njih, eden je norec, drugi capin, pretepimo
rk

vil /
«BXH7-
Skočijo ljudje, da bi jih zgrabili in zmlatili, ona dva pa hitro zbežita in se skrijeta. Drugi dan, ko je že vse zgorelo, prideta plaho na dan pa začneta nabirati oglje. Vsak si ga nabere poln koš in gresta z njim na prodaj. Vprašajo ljudje:
»Kaj prodajata? Kaj imata?«
»Ha, samo lepo, dobro oglje! Kupite ljudje božji, poceni vam dava!«
»Pa kaj bi rada za oglje?«
»Ha, nič drugače ne moreva dati nego vsak koš za mernik denarja.«
»Ho, vidva, ali sta bedaka ali osla, ali oboje skupaj! Ali mislita, da je kdo tako neumen, da bo za to oglje dal mernik denarja! Ha, menda se hočeta delati iz nas norca, pretepimo jih!«
In so pograbili oba brata pa jih na-tolkli, da se jima je delala tema. Vpila sta in ječala, in ko sta dobila poštenih batin vsak svoj delež, so ju ljudje izpustili. šla sta domov, ne da bi prodala oglje. Vsa jezna sta se hudovala na brata Sn joka je hodila okoli pogorišč.
Bedak, tretji brat, pa je veselo prepeval in že zidal novo, visoko hišo, ker je imel vsega dosti. In menda še živi, ako ni umrl.	Kmet Janez.
Če se zemlja trese
K najstrašnejšim šibam, ki uničujejo človeštvo, štejem« potrese in bljuvanje ognjenikov. V vseh poročilih ljudi, ki so take katastrofe sami videli, se vidi. kako deluje ta prirodna nesreča na ljudi in na živali Do blaznosti se stopnjujeta strah in obup in ljudje izgube časih v takih trenutkih tudi dar govora še celo živali, ki mislimo o njih. da so nerazumna bitja, pograbi hromeč strah.
Kako strašne prirodne moči so na delu. ko se začne zemlja tresti, si še misliti ne moremo. Dostikrat tudi ozemlje, ki je prizadeto, ni tako majh-no. kakor bi morda sodili Strašni potres, ki je divjal leta 1897 v Britanski Indiji okoli spodnjega toka Bramaputre, so občutili na ozemLu, ki je merilo 4 in pol milijona kvadratnih kilometrov in je bilo torej več kakor 18krat večje od povr* šine Jugoslavije. Ko je leto nato spet zdivjal potres v isti državi je bilo razdejano ozemlje celo dosti večje.
V Evropi je bilo največ potresov v Italiji, kjer imamo še dandanes tri večje delujoče osmjenilke: Vezuv, Etno in Stromboli. Zgodovina poroča, da je divjal v Južni Italiji leta 526 strašen potres, ki je bil vzrok, da je izgubilo življenje skoraj 120000 ljudi. Če pomislimo, da je bila takrat Italija dosti redkeje naseljena, kakor dandanes in da je ta potres iztrebil skoraj vse prebival" stvo, lahko vsaj približno presodimo, kako strašen je moral biti. Leta 1693. so imeli na Siciliji hud potres in pri tem je prišlo ob življenje 60.000 ljudi.
Posledica potresov so dostikrat velike spremembe na zemeljski površini. Leta 1762. je pri potresu v Indiji zalilo morje ozemlje, ki je merilo več kakor 10 kvadratnih kilometrov, leta 1819 na se je pogreznilo ob reki Indu ozemlje v dolžini 300 kilometrov.
Najstrašnejši je pojav, ki ga imamo v potresu na otoku Jamajki v letu 1692. Tam so napisali:
»To je bila strašna igra užaljene pri-rode. Iznenada se je zemlja razp)č'ia na sto in sto krajih, toda te razpoke so se hitro zaprle in potem spet odpi-tale. Povsod so padali ljudje v te razpoke, ki so jih požrle. Ko so se ».vera spet odprle,- so bile žrtve strahotno zmrcvarjene in vrglo jih je kvišku kakor kamenje. Od 9000 prebivalcev si js rešilo živlienie komaj 500 najsrečnejših. Fn tudi veliko večino hiš so požr e te razpoke in jih uničile...«
JUTROVČKI PIŠEJG
Miška in maček. Miška je šla iskat hrane in srečala mačka. Maček se je zapodil za miško, da bi jo ujel. Ko je prišel prav blizu miške, je nenadoma začutil močne bolečine v nogi. Ujel se je bil v past, in miška je srečna pobegnila v svoje kraje.
Marica Grčar, uč. VI. razr. v Hrastniku
Medved in lisica. Medved hodi po gozdu in otožno godrnja: »Oh ta lovec, že spet me je ranil — le čakaj me, lovec!« In to je ponavljal kar naprej. Lisica je bila že od daleč slišala, kaj ni»dved brunda. Ravno takrat se je mastila s Kokošjo, ki jo je bila ukrala lovcu. V glavo ji šine dobra misel. Namaže se s kokošjo krvjo in leze počasi po poti. Ker je šel medved hitreje, jo dohiti. Ko jo vidi, kako je ranjena, se mu zasmili v dno srca, in zato ji reče: »Botra strina, dajte, dajte, da vas malo po-nesem!« Lisica se malo namuzne, a medved jo prime m jo nese do brloga. Lisice se Se danes norca delajo iz medveda, zato je medved na lisice zelo hud.
Dušan Novak, učenec IV. b razreda na »Grabnu« v Ljubljani.
Gosenica in metuljček. Zavistno gleda gosenica krilatega metuljčka, ki sedi na cvetu, in začne glodati cvetno stebelce. »Pusti moj cvet!« vzklikne metuljček. »Rajši se hrani s travo!« »Kaj to tebi mar,« se zadirčno odreže gosenica, »kar gre tebi v slast, gre tudi meni!« — »Gosenica, gosenica, tako si nespametna. Saj ne jem cveta, temveč samo pijem cvetni prah, če boš pa ti pojedla stebelce, potem cvet ne bo dajal semena in ne bo več cvetk in tudi trave ne!«
Jaro Sašel, uč. IV. razr. Šmarje pri Jelšah
Dragi stric Matic! Skoraj vse živali so Jutrovčki že popisali, zato Ti napišem pesmico o eni izmed najkrotkejših in najbolj plahih domačih živalic, ki si jih doslej pozabil.
Ležem spat, sladko zaspim. Uščipne me bolha takoj se zbudim!
Nevenka Vizjak, uč. V. razr.
Trbovlje-Vode
Dragi stric Matic! Tudi jaz bi rad tekmoval in Ti pošljem povestico o polžu. Ker praviš, da ne sme biti dolga, moraš sam uganiti, kaj je videl polžek ... Ves dan in vso noč leze polž, da vidi, kaj je onkraj griča ... ?
Dalibor Zupanec, dijak II. r. drž. real. gimn. v Ljubljani
Zakaj nimajo zajčki repka? Velik ponos zajčkov so bili nekoč njihovi košati repki. Lisička je bila pa jezna, da so imeli zajčki
prav tako lepe košate repke kakor ona, zato jim jih je ""koč "o?rizla. Mira Šelan, uč. II. razr. drž. real. gimn. v Ljubljani
Dragi Dalibor! Ko pride polžek na vrh griča, Ti bom povedal, kaj je videl tam. Srčno Te pozdravlja	stric Matic.
Nesreča. Miška je šla po živež, pa se je ujela v past.
Tatjana Likar, uč. I. r. II. drž. real. gimn. v Ljubljani
Rolfi in Pubi. Moj striček ima dobrega čuvaja Rolfija. Ker je Rolfi že star in nima več zob, si je nabavil Pubija. Rolfi je bil pa nanj zelo ljubosumen in kjerkoli je le mogel, ga je ogrizel. To je dobro, da nima zob, drugače bi bil Pubi velik revček. Pri skledi sta pa že prijatelja.
Ljubo Bon, učenec III. razr. na Raki
Medved in lisica. Lisica je šla nekoč v vas krast. Sredi pota jo sreča medved. Medved se ustavi in vljudno vpraša: »Kam pa, gospa?« Lisica pa pravi: »Kaj ne veš velike novice? Stric Matic se ženi v Ljubljani. Povabljena sem na gostijo!« Medved se je tako začudil, da je pozabil požreti lisico, in tako je lisica nemoteno nadaljevala pot v vas.
Dragica Eržen, uč. m. razr.
Brezovica pri Ljubljani.
Naši svinjski hlevi in kurje grede so pozimi zaradi mraza skupaj. Na novega leta dan se je pa zgodilo, da sta dve kokoši padli z gred na dva pujska. Pujska sta kokoške tako obgrizla, da sta komaj, komaj ušli smrti. Z zadnjimi močmi sta sfr-fotali na grede, ki so namenjene kokoškam.
Slavica Salamon, uč. IV. razr.
Loče pri Konjicah
žaba in belouška. Pri vaški mlaki sta se srečali žaba in belouška. Obe sta bili silno lačni. Zato sta se lotili druga druge. Belouška je zagrabila žabo za zadnje krake, žaba pa belouško za rep. Jedli sta toliko časa, dokler ju nI zmanjkalo.
Tinči Restarjeva, uč. V. razr. v Hrastniku
Iz Trbovelj
Stric Matic, v Trbovlje pridi, ne veš, kaj vse pri nas se vidi! Snežec pada v kosmičih ubogi zajčki spe v grmičih, lačna vrana v zraku kroži, tam v rebri tam v loži. Zviška se spusti pod grm, tam spal je zajček ves premrl, prestrašil se je ljute vrane ki išče v zajčku svoje hrane. Siva vrana kra, kra, kra.
se je tudi ustrašila. In drugam je odfrčala drugod si hrane bo iskala.
Edi Kokotec, uč. VI. razr. Trbovlje-Vode
Dragi stric Matic. Po dvorišču moško koraka naš petelinček. Njegov največji sovražnik je sosedov petelinček, ki se hoče zmerom prepirati z njim.
Minka Stupica, uč. IV. razr. v Ljubljani
Volk. Med čredo zbeganih ovac plane lačen volk. Popade ovce in jih nekaj po-davi in odnese v brlog, kjer nahrani z njimi svoje mladiče.
Ana Stupica, uč. I. b r. gimn. na Poljanah v Ljubljani
Plačilo za dobrosrčnost. Muca Belka je dobila v svojo skledico za vrati v hlevu vsak dan svežega, toplega mleka. Vedno je pustila polovico mleka veliki, pisani kači, ki se je priplazila ob istem času v hlev, kjer je sirota Anka molzla kravo. Nekoč je kača prehitro hlastala dišeče mleko. Matica jo udari s šapico po glavi in jo pokara: »Kaj si tako požrešna? Ne smeš tako hiteti!« A tisti mah pade kači velik demant z glave, in kača se zgrudi mrtva na tla. Dobrosrčna muca in sirota Anka sta pa tako postali bogati in srečni.
Ivan Silvester Collauti, uč. m. razr. Sevnica ob Savi 78
Moja putka. Dobila sem od stare mame malo putko. Ali veste, kaj je naredila, ko Je dorastla? Jajčka je nesla!
Anica Vreš, uč. IV. razr. v Velikih Laščah
Resnična zgodbica. Posestnik Je podaril lepo bernhardinko prijatelju, ki je stanoval na drugi strani reke Drave. Toda žival ni mogla pozabiti svojega prejšnjega doma. Ko je dobila mladiče, ni imela več obstanka. Preplavala je reko z vsakim mladičem posebej, ki ga je nesla v gobcu. Ko je prišel posestnik v hlev pokladat živini, je pritekla k njemu, veselo mahala z repom in mu pokazala svoje mladiče.
Milan Faganeli, uč. I. razr. iaas. gimn. v Mariboru
Jazbec ln lisica. Jazbec in lisica sta se zmenila in šla v gostijo na njivo, kjer je rastla koruza. Pa pride kmet s puško in psom. Ko zagleda jazbeca, hitro dvigne puško in ustreli jazbeca. Med tem je pes tudi lisico ujel in zadavil. Kmet se je veselo namuznil: »Zdaj pa gre kriza h koncu. Pečenke imam dovolj in lisičji kožuh mi bo poplačal davke!«
Boris Paternu, uč. II. razr. na Vrhniki
Resnična zgodba. Imeli smo mačko, ki Je imela mladiče. Najlepšo mlado mucico smo obdržali. Stara mačka ji je prinašala žive miši in časih tudi kakega martinčka. Mucica me Je imela zelo rad" in je hodila
za menoj kakor kak pesek. Nekoč, ko sem šel iz sobe in pustil vrata odprta kakor zmerom, je mama za menoj zaprla vrata, pri tem pa je mucici priprla rep, tako da ji ga je odnščipnilo. In tako je naša muca še danes brez repa.
Davorin Sancin, uč. IV. razr. v Smederevu
Medved in zaje«. Nekoč sta se srečala
v gozdu medved in zajec. »Poglej se, kako si šibak!« reče medved zajcu, »Če te pojem, še sit nisem!« Tisti mah je zajae- zapazil lovca in se hitro skril v grmovje. Neokretni medved pa ni mogel tako hitro zbežati, in tako ga je lovčeva svinčenka ubila. Zajček pa še danes v gozdu lovcu fige kaže.
Pavel Sešek, dijak I. r. drž. real. gimn. v Medvodah 16
Sin. živel je oče. Imel je sina. Sin je dorastel, nato se je oženil in srečno živel do svoje smrti.
Grebene Boris, uč. I. a I. drž. real. gimn. v Ljubljani
Nag muc lovi muhe Naš muc lovi muhe debele in suhe. Kot medved renči in tačico vitko kot sabljico bridko po zraku vihti. Majdlca Marčič, uč. IV. b razr. v Lichtei*-turnovem zavodu, Ljubljana, Zrinjskega cesta št. 6-1,
Uboge ptičke! Že večkrat nam Je v 8oU g. učitelj rekel, da ne smemo pozabiti ubogih ptičic. Tudi v radiju večkrat slišim besede: »Usmilite se ubogih ptičk pozimi.« Zato jim pa večkrat v hišico natresem zrnca, da te uboge sirotice ne stradajo. Posebno od zadnjič, ko je bil tako strašen mraz, se mi tako smilijo, kako so te uboge reve zmrzovale. Z mojo prijateljico smo se sankale in smo našle mrtvo riničico. Naredile smo ji grob in smo jo pokopale. Zato pa tudi jaz priporočam: »Ne pozabite ubogih ptičk!«
Zorica Govejšek, uč. V. raza-, v Črni pri Prevaljah
Srna. Lačna srna išče po gozdu hrane. Naenkrat zapazi lovca, hoče se mu skriti, toda že poči strel in srna mrtva obleži. Pajk Anuša, uč. IV. a razr. mestne nar. šole v Celju
Zgodbica. Moja sestrica je bila majhna, ni še hodila v šolo. Vedno je rada stikala za jajci po kurniku. Nekega dne se je napotila s košarico po jajca v kurnik. Na gnezdu je sedela koklja. Z noskom je dosegla ravno do gnezda. Kokla jo kavsne na konec noska. Vsa prestrašena zbeži z rdečim noskom k mami in zatoži kokljo. ša danes se moja sestrica izogiblje koklje.
Zdravko Klanjšček, uč. III. razr. Vučjavas p. Križevcl
Preizkušnja peterih čutov
po shrambi Francelj se ogleda.
Namazal si je kruha kos, med kakor cvet dehti pod nos.
še marsikaj bi rad okusil.
A komaj je pobasal kruh, nekdo prihaja — zdaj posluh!
brni mu glava ob klofuti...
Zanimivosti
Najvišji kraj, kjer Ludje stalno prebivajo, je v Tibetu, 4816 metrov nad morsko gladino.
Kri napravi v žilah vsaiko sekundo 15 centimetrov dolgo pot.
Znanstveniki so dognali, da je domneva, da smo ob nevihti pod bukviijo varni, pravljica. V resnici ni nobenega drevesa, kamor strela ne bi udarila. Najrajši pa udari seveda v drevesa, ki stoje nad večjo množino podtalne vode.
2e več tisoč let pred Kristusovim rojstvom so se stari Germani brili.
Med vsemi živalmi je kit največji. Dorasel kit tehta toliko kakor 60 sred" nje težkih slonov.
Najbogatejši mož v starem veku nI bil kralj Krez, ampalk rimski cesar Au-gust, ki je imel nad 20 milijard se starcev vredno premoženje.
Kilogram strdi izdela 80.000 čebelic.
Listnica uredništva
Anica Vreš, uč. IV. razr. v Velikih Laščah: Tista številka »Mladega Jutra je na žalost že razprodana.
Dragi Jutrovčki! Dopisov, ki bi se nanašali na zadnji razpisani natečaj, ne sprejemamo več, ker smo ga že 12. t. m. zaključili. Imamo še vse polno dopisov, ki bi jih radi objavili. Tisti, Id to pot niso prišli na vrsto, naj se oglasijo pri drugem natečaju. Novi natečaj razpišemo dne 11. marca.
Pri teti Ošpeti
Rešitev
Teta je mislila: »Kar sem povedala, to je laž!«