Iz slovanskih pedagoških časnikov. Priobčujc —b—. VI. Izpoved učiteljskega srca.*) (Po »Poslu z Budče«.) Kaj manjka naši šoli? O tem v Avstriji vedno aktualnem vpraŠanju je govoril nekdaj v Pragi ustanovnik »Svazu Komenskeho«,učitelj g. Konrad Pospišil, a to predavanje, ki je tedaj zbudilo veliko zanimanje in napravilo globok vtisk, je provzročilo nastanek brošure »Co schazi našf škole?« (Kaj manjka naši šoli? Knjigo je dobiti za 48 h od upravništva »Volne Myšlenky« v Pragi). To je popolna izpoved učiteljskega srca. Naša šola ima na prvi pogled krasno, zdravo podobo. Uradna diagnoza o zdravstvenem stanju šole se glasi od leta do leta vedno prijazneje. Vse napreduje v mirnem, odmerjenem tempu: učitelji učijo, mladina se izobrazuje, nadzorniki nadzorujejo in občani plačujejo. Vsi so zadovoljni. Nihalo uradne ure ne more nihati mirneje. In vendar je telo bolno. Kdorkoli zna in hoče videti, ne uide mu slabo&t in obraba mnogih organov, bolestno trepetanje zaradi slabega krvnega obtoka, časih sliši tudi otli zvok jetičnega kašlja. To opazuje najbolj oni, ki je s šolskim telesom zrastel, ki je v njem sam »organiško kolesce«, ki sam trpi ž njim. *) Na ta članek posebno opozarjamo. Deloma je izvrsten komentar k našemu članku >Šola in birokratizem«. Uredn. To je učitelj. Čuti dolžnost, reči to, kar misli, olajšal bi si rad dušo z izpovedjo, a ne verujejo mu, in najbrž ga prekričijo. Treba je smelosti ia poštenja v to, da vzmore odpreti šolske dveri in odgrniti šolske rane, o katerih ne "sliši navadno javnost ničesar. Učitelj Konrad Pospfšil ima to drznost, in še več, ima tudi dar zgovomosti in aprobacijo izkustva, da sme in mora biti poslušan. Pravi: »Skrb za šolstvo je narodu pogoj samoobrambe, kakor človeku skrb za lastno zdravje in lastno telo. Kako izpolnuje narod naš to dolžnost? Naš narod ima te le temeljne nedostatke: nestalnost, manjka mu energije in vztrajnosti. (Čehilll) Vedno čaka rešenja od drugod: iz nebes, z Dunaja, iz Moskve, iz Pariza, a pri tem pozabi na svarilo: Spas leži v vas! Ne verujemo nikomur, samo lastni sili. Povsod prihajamo prepozno. Težko se ganemo, in če se pomičemo, nikamor ne pridemo. Mnogo govorimo, malo delamo. Cakamo, da drugi dozidajo, kar smo imeli v načrtu pred sabo, da drugi poreko, kar smo mislili, da si pridobijo patent na to, kar smo izumili, da povedo, kar smo že davno sami vedeli, da kakšen minister napravi, kar smo imeli storiti saml« Tako se je dogodilo, da je bil dolgo zapuščen tudi grad naše šole. Z uravnavo šole 1. 1869. se je sicer storil nekakšen korak v šolstvu, toda nismo znali ga izkoristiti, kakor so to storili na Češkem Nemci. Statistika sicer govori tudi pri nas o velikem napredku. Postavili smo mnogo krasnih šolskih zgradb in nakupili učil, o katerih se niti sanjalo ni starim učiteljem; šolski poset je postal vseobčen in se je približal skoro popolni dovršenosti; velik, nepričakovan napredek se je pojavil v našem šolstvu. Toda ne da se tajiti, da ta vnanji cvet in razvoj ni prinesel notranjega cveta. Trpkd nam je in grenko zato, da nam ni mogoče tajiti, da nedostaja tej »naši moderni« šoli mnogo, da bi se smela imenovati res moderno; tej šoli »naroda«, da bi bila v resnici narodna, ljudska; da tu nekje uhaja neizmerna neizrabljena energija prizadevanj in dela učiteljev, neizkoriščane topline, ki izhaja iz goriva šolskih izdatkov; izkratka, da navzlic vsem narodnim žrtvam, izmozgajočim prizadevanjem, neumorni marljivosti večine naobraženega, zavedaega učiteljstva, prijaznosti in dobri volji prijateljev šolstva: niso uspehi naše šole takšni, kakršnih želij o poš teni prijatelji ljudstva in narodne šole, in kakršnih je treba našemu narodu. Kdor to taji, ne dela dobrol Mnogo jih je, ki še niso izpregledali, ki še ne vidijo; mnogo jih je, ki videti nočejo . . . Mlajši učitelji so vzrasli iz nove šole, manjka jim retrospektive, pogleda v preteklost, v minulost in torej tudi ključa k spoznanju in primerjavi; izmed starejših jih gleda na šolstvo še mnogo skozi rožnata stekla hvaležnosti za vse, kar so učitelji sprejeli v gmotnem oziru: kakor grdih sanj se spominjajo neblage krute dobe, dobe neverjetne bede, ki nas je dolgo obdajala z železnimi oklepi, do zadnje uravnave učiteljskih plač . . . A mnogo jih je zopet, ki vidijo — toda modro molče. Prememba zakona j e delov ala na mnoge neprijazno; priljubilo se jim je uradovanje, birokrat je ubil v njih učitelja, ugajalo jim je vladanja drugih, postali so nadzorniki, ravnatelj i, »gospodi naduČitelji«, člani šolskih uradov, prestali so biti narodni učitelji, časi.h so nehali biti celo lj udj e! In marsikaterega navdušenega in svobodomiselnega učitelja je postal pobarvan birokrat, ki menja liki kameleon svojo hojo »po vetru od zgoraj.« In te »Poturice so gorše od Turka.« Marsikdo si prilastuje pravico nad šolo: država, cerkev, narod. Iz razmerja med državo, cerkvijo in šolo nastaja toliko zla, da ni drugega želeti, nego da država »opusti to razmerje in se zadovolji z moralno podporo in obrambo kulturnega razvoja narodov, prepuščajoč vse ostalo narodom samim, naj se kosajo, naj se prehitevajo.« — Neumna želja, v Avstriji neizpolnjiva! »Vsaka centralizacija je poguba Šolstva. Šola je tem boljša, čim enostavniša je, čimbolj se približuje pravzoru rodovine. Delavnica, v kateri se obliči otroška duša, ni tvornica in ne sme biti tvornica. Vzgoja človeka je umetnost, nikdar rokodelstvo, ali celo mehaniško tvorniško delo, ki ga urejajo šablone in enolični gibi stroja. Delo tvornic je mogoče, potrebno, kjer gre za naglo in ceno reprodukcijo, kjer gre za izdelke — od najmanjšega gumba do kolosov - strojev; tvorniško delo more reprodicirati tudi umetniška dela, ^o se pravi, posnemati po umetniškem vzorcu in izdelovati; tvornica more izdelovati tudi avtomate, ki plešejo, hodijo, igrajo in morebiti tudi pojo — nikdar pa ne more tvoriti mislečih ljudi, ki svobodno delajo in čutijo. Dresura more izolikati zveri, naučiti prečudnih umetnosti konja, psa, opico, miši in bolhe, nikdar pa vzgojiti svobodnega občana, človeka, moža, žene ! Vzgoja je težka umetnost. Umetnost nima ne konca, ne mej, nima ne granic popolnosti ne viška; približuje se spojpmu idealu bolj in bolj, nikdar ga ne doseže — kakor assyrnptota hiperbole — da še manj; Ijudstvo, ki hrepeni po viŠku umetnosti, se mi dozdeva kakor blodeč deček, ki beži proti obzorju, hoteč doseči »nebo«. Seveda neuspešen beg, toda ti novi in novi obzori, ta igra oblakov na modrem oboku, to večno krasno, večno neutešeno hrepenenje. Po pravici pravi Lessing, da bi hotel imeti gotove resnice v dar, že zrele, od Boga samega, kakor jabolko, ki je padl o z drevesa; v iskanju resnice leži to, kar pretvarja življenje v življenje. V hrepenenju po resnici in po cestah do nje, v iskanju novih obzorov življenja in umetnosti leži večno življenje. če ni gotove resnice, tudi ni mogoče dati življenju in umetnosti stalnih, neizpremenljivih, negibljivih zakonov. Umetnosti in resnici je treba svobode. Šoli je treba svobode! Učitelj mora imeti toliko svobode, da sme izbirati nova pota, katera pozna, da bi smel storiti, kar more, da bi mogel, kar umeje, in umel, kar ima. Če ne umeje, ne nauči ga tega noben predpis, nobena inštrukcija, nobeno nadzorstvo, nobena konferenca, če neče sam, nihče ga ne prisili — da bi pa h o t e 1, dajte mu voljc, svobodne volje, svobodo misliti in delati; suženj vzgoji samo sužnja ali zlikovca (javnega ali skritega v ovčjem runu); da bi hotel, mu dovolite radost dela, radost dela iz lastnega nagiba, last nega razuma in lastne vesti — drugače je vse zaman: pozlatite si kupole šolskih palač, obdajte jih z vrti Semiram idinimi ali Ludovikovimi — vse zaman, brez svobode ne bodo te palače drugega nego kosarne, zavodi za dresuro konj, opic in papig.« Razmerno najs vobodnejša šola je pri nas enorazrednica. Avtorjeva izvajanja o nji so jako simpatična. Učil je na enorazrednici nekoliko let. Z opravičenim ponosom pravi, da je bil tedaj ravnatelj, učitelj in oskrbnik zgradbe v eni in isti osebi. Tedaj je bil prvič in zadnjič cel učitelj. Občna šola je tem boljša, člm bolj se približuje svojemu pravzoru obitelji; gorša je, čim podobnejŠa je kosarnam, Kosarnski sostav je poguba šolstva. V razširjenih šolah je pomaknjeno težišče šole iz učiteljev v šolske vodje. »To je velika zmota: težišče leži v učitelju, v njegovi zmožnosti, v njegovi vesti; dobrega učitelja lahko pokvariš, dovolj je, da mu vzameš samozavest in veselje, ki izhaja iz dela, svobodo, posluževati se sredstev po svojem izkustvu, po danih razmerah, izkratka, dovolj je, v njem ubiti učitelja in ga nadomestiti z »učiteljsko silo«; toda da bi bilo mogoče popraviti srednjega ali slabega učitelja s hdspitacijami, konferenčnimi poročili, z navodili in grajami — izkratka: s strožjim nadzorstvom — to je velika zmota. Noben učitelj ne uči pri nadzorstvu neprisiljeno, prosto; često greši tu, ko drugače ne bi grešil. To je naravno. Kako ti je, čitatelj, če ti gleda kdo, četudi najboljši prijatelj, pri pisanju dopisa čez ramena ? Ali napišeš pri tem »nadzorstvu« pametni stavek? Kako je soprogu pri nadzorstvu taščef Dobro veste, da tašča najlepše ravna, če prepušča mladi par samemu sebi; svetovati sme časih -~ toda grajati — tega ne sme nikdar! In to je rhati 1 Zakaj se boji in čuva policijskega nadzorstva celo zanikarni zločinec, ki se mu popolnoma brezpomembne vse kazni ? Če se šola ne osvobodi policijskih vezi, birokratiških šablon in nepotrebnega nadzorstva, dokler ne pade usodni nazor, da j e šols tvo stroj, k čigar obskrbi zadostuje skrbnik (bodisi minister ali kdorkoli) — so zaman vsa prizadevanja. Ko bi bil učitelj sam Komensky, v tem sistemu bi mu malo pomagal ves napor. S tem seveda ne trdim, da bi učiteljstvo ne imelo stremiti z vso silo, ob podpori vseh slojev naroda, po kolikor mogoče visoki naobrazbi, a učitelju je treba stalnih,ne|pretrganihinneizčrpljivihvirovvišjevseobče in stanovske naobrazbe; učitelj se mora učiti vse življenje — a v očigled tej doživotni dolžnosti naobražati se, izgine kratki rok katerekolipripravljalne naobrazbe v kvadratnem razmerju dobe. Velike naobrazbe je treba učitelju, tako velike, da ostane vselej ideal, za katerim se mora pehati kakor nekdaj še vedno po strmi stezici samopomoči, samovzgoje, samonaobrazbe, katero edino olajšata združeno prizadevanje organizacije in pomožna roka učiteljstva visokih šol. Toda pri tem mu je treba svobode, da bi mogel in smel svoje znanje in svoje izkustvo uporabljati v prid šoli. Brez te svobode je zaman umetnost, zaman znanje, zaman volja, zaman stremljenje, zaman vse.« Velika beseda v šolstvu je instrukcija. »Nedavna polustavka na železnicah, takozvana pasivna rezistenca, je dokazala, da se niti na železnici ne more ravnati slepo in dobesedno po instrukciji. Bila je to izvrstna misel uradnikov, dokazati, da to ne gre ! A v šoli traja polustavka že par let, samo da učitelji ne stavkajo dobrovoljno, ampak zaradi sile. Predpisi se morajo izvrševati do pičice — kam se pride, na to se ne ozirajo tam gori, ali pa se iščejo vzroki drugod: v udobnosti učiteljevi, v metodiki, v slabem nadzorstvu itd. A v teh razmerah doraščajo v učiteljstvu generacije, ki so plod razmer : mladi učitelji, ki mislijo, daJ so predpisi nedotakljivi, ali pa ne vedo si pomoči, četudi čutijo nedostatek. Tudi je težko jim svetovati; kaf, ko bi to naznanili, ko bi prišel na to g. nadzornik ali šolski vodja ? Nadzor igra v našem šolstvu (kakor povsod, kjer ni zaupanja in ljubezni), preveliko vlogo. Učitelj ni siguren niti minute, da ne vstopi krajni nadzornik, hospitujoči vodja, okrajni ali celo deželni šolski nadzornik Šolski vodja pravi, da je za vse, kar se v šoli dogaja, odgovoren, da mora torej o vsem vedeti, da bi bil »pokrit«, nadzornik se zopet »krije« pred deželnim nadzorstvom; zares, "čudno gospodarstvo, kjer je treba vse »p r i k r i v at i« 1 Dokler ni bilo takšne hipertrofije nadzorstva (in prikrivanja), si je mogel učitelj mnogo dovoliti — nikakor v svojo udobnost, ampak na dobrobit učenja, discipline in vzgoje. Tu se je kršil največkrat urnik — »Fahrplan«, kakor ga je krstil jako srečno profesor Čada. Učitelj si je pomagal s kakšno urico telovadbe ali realij, kadar je sila zahtevala, da se učvrstijo temelji najvažnejših predmetov (materinščine, računstva I) Gorje učitelju, ko bi storil to danes! Učitelj je mogel prej v slučaju potrebe, muditi se pri ponavljanju dotlej, dokler niso vsi učenci pridobili potrebne urnosti ; kako so se natihoma popravljali nedostatki učnih osnov, tako se je podajala pomožna roka nedolžnim upehancem. — Danes tega ne smemo storiti. Učitelj mora danes referovati v mesečnih konferencah, ali se je učna »snov« (!) »dovršila«, če ne, mora navajati vzroke in priložiti obljubo, da bo vse kmalu popravljeno, in razume se, da ima vsak vzrok, zakaj se je učitelj pomudil, svoje neprij etne strani ; da je osnova pregrešna, ne smemo reči, da učenci doslej niso bili dovolj pripravljeni, ta izpoved bi bila nekolegijalna, da učenci niso učiva razumeli to osenči učiteljevo »metodiško znanje«. Torej je najbolje molčati, in — snov »dovršiti« 1 Za nami potop ! Učitelj je pokrit, šolski vodja je krit, nadzornik je pokrit — kaj še hočete ? Še več vrst drugih bolnih pojavov v šolstvu biča avtor neizprosno s trdim, odkritim in poŠtenim slovom. Odkriva lice vlačugi protekciji, šablonam pri pouku, klerikalizmu v šoli itd. in prihaja k nazoru, da je edini pripomoček za izlečenje težko dograjenega šolstva legalno osvobojenje šole. »Peticije so sicer papirnate bombe, toda če jih je mnogo, če bijejo neprenehoma, dosežejo vendar nekaj — vsaj po težini, če ne po udarcu. Organizaciji učiteljski, ki jo bo podpiralo enomiselno soglasje naroda, težko da se bodo ubranili, težko da jo bodo prisilili k molčanju, jo ignorirali, zlasti če jo Jednota Komenskega koncentruje v najvišjih temeljih. Brez te koncentracije je nemogoče veliko reformno delo šolstva. Manifestacijski shodi- s korporacijami na čelu naj zbujajo zanimanje za šolstvo, naj zbudijo lene poslance in prvake. Žurnalistika izpolnjuje že danes svojo dolžnost; sto predalov naših listov je napolnjenih s šolskimi razpravami, manjka samo jek v javnosti.*) *) In na Slovenskem? Človek naj bere le »Slovenca« in »Domoljuba« ! Kaka gnojnica se pretaka po klerikalnih listih! Z njo grde šolstvo in učiteljstvo, ker so njega ljuti sovražniki in zato očitni krvniki vsakega kulturnega napredka ! Z gnjusom se bodo spominjali teh žalostnih časov še pozni zanamci, ko jim bo govorila naša kulturna zgodovina o lopovščinah zatiralcev svobodne volje in svobodne šole ! Uredn. Reforma šolstva, vsega šolstva pride gotovo, ker mora priti. Povsod se čuti in priznava, da je reforma pred durmi, da bije z velikom kladivom na preperela vrata starega gradu; tolče po vratih ki jih varuje zapah parlamentarne mizerije. V ozdravljenju parlamenta je njena zmaga, njena nada, ura njene bodočnosti. Vseobče, enako pravo glasovanja edino more odstraniti zavore ; njena zmaga je istodobno zmaga novesvobodne šole. V tem znamenju naprej I