LAGO STEFFEN, eno od toliko lepih bariloških jezer - Foto: Terezka Snoj Buenos aires januar LETO 66 ufcJA Hi!!!!! F ,/v. wr llf un 1. Žene na duhovnih vajah (72) v San Miguelu. 2. Iste med sv. mašo v kapeli Doma duhovnih vaj- 3. Možje, ki so se udeležili duhovnih vaj (34) v San Miguelu. 4. Duhovna obnova za može (54) v Slovenski hiši- 5. Duhovna obnova za žene (112) prav tam. 6. Srečanje z mlajšimi zakonskimi pari (23) v Slomškovem domu. 7. Celodnevno srečanje z mladino (83) na Naši domačiji. Duhovne vaje, obnove in srečanja je vodil župnik VINKO KOBAL s Primorske. UVODNIK A v1; 11 -- AVVVUin < Smo v letu Boga Očeta \ /sako leto je enkratno, to-le, ki ga pričenjamo, pa je neponov-_ V Ijivo še v posebni meri. Čeprav še ni zadnje leto tisočletja, ki se bo končalo 31. decembra leta 2000, pa je zadnje, ki ga zapišemo z enojko na mestu tisočic, za naslednjih osem tisoč let pa tudi zadnje, ki se pričenja 5 številko ena. Navajeni smo, da se nam letnice spreminjajo na repu, to je Po zadnji številki, ob koncu tega leta Pa se bo spremenilo nekaj tudi pri glavi letnice, ki zaznamuje kroženje zemlje, od trenutka ko se je izpolnila Polnost časov. To je bilo, ko je druga oožja Oseba bila rojena iz žene in je Prišel na svet v Betlehemu, v Judeji, Jezus, Odrešenik. (Prim. Gal 4,4) Kristjani vemo, da pisanje letnic ni le tradicija ,,našega štetja", kot pravijo in pišejo zdaj rojaki v Sloveniji. To štetje let je neločljivo povezano z najpomembnejšim dogodkom svetovne zgodovine, pa z božjim stvariteljskim ln odrešenjskim načrtom. Bližamo se Pomembnemu rojstnemu dnevu učlovečenega Boga. Bližamo se dvatisoči obletnici trenutka, odkar imamo ljudje Pavico klicati Boga Stvarnika ’Abba’, t0 je, ’0čka’. (Prim. Gal 4,6-7) Veselje rojstnega dne Kot vsak rojstni dan bo tudi ta Namenjen praznovanju. Toliko bolj, l er gre za izredno obletnico, za jubi-eJ . Na to nas je opomnil že pred Petimi leti sveti oče Janez Pavel II. v okrožnici ,,Tertio millennio advenien-e’ (TMA 14.11.1994) - „V zarji tre-:Jega tisočletja". Da bi jubilej lažje oostojno slavili, naj bi se nanj pripra-Vl11 Podobno, kakor se pripravljamo p9 Praznovanje rojstnih dni v družini, odobno, a ne enako. Ker so darila, . [em primeru, mogoča le v obliki oobrih del in čistih src, pričakuje Cer-I v od vernikov, da se na jubilejno eto temu primerno pripravimo. Priprava zadeva vse božje otroke, l XPosebni meri nas kristjane, ki smo °zje sporočilo prejeli v polni meri in 9a skušamo upoševati. Pripravljali aJ bi se z molitvijo pa s kesanjem in . Pokoro, da bi bili vredni milosti, atero Cerkev želi in upa posredovati oveštvu v letu veselega Jubileja. erkev nam daje pri tem zgled in MARKO KREMŽAR pričakuje, da bomo temu zgledu sledili v našem osebnem pa tudi v družbenem življenju. Sveti oče opozarja, da je ,.Jubilej vedno priložnost za izredno milost, da je dan, ki ga blagoslovi Gospod”. To naj bo čas čistega veselja, ki temelji ,,na odpuščanju grehov", veselja ,,nad spreobrnjenjem”. Prav je, da spominjamo sebe in druge, da je ,.spreobrnjenje predpogoj za spravo z Bogom tako posameznikov kakor skupnosti.” (TMA 32,2) Iz notranjega miru spreobrnjenih src se rojeva tudi v družbi zdrava zunanja radost svobodnih ljudi. Trdno smemo upati, da se bo po tej poti vrnilo veselje tudi med tiste rojake, ki ga danes brezupno iščejo s pomočjo hrušča, alkohola in drog. Jubilej leta 2000 pa naj bi bil tudi ,.velika molitev češčenja in zahvale, posebno za dar Učlovečenja božjega Sina in za Odrešenje, ki ga je ta izpolnil.” V tem času se bomo kristjani zahvalili tudi za ,,dar Cerkve, ki jo je ustanovil Kristus, kot... znak tesne povezave z Bogom in povezanosti vseh ljudi”. Zahvala bo zajela prav tako nepregledne ,,sadove svetosti, ki so dozoreli v življenju premnogih mož in žena, kateri so v vsaki generaciji in v vsakem obdobju zgodovine brez pridržkov sprejeli dar Odrešenja". (TMA 32,1) ■ a aeis Naši sveti bratje Ker vemo, da je nasvet svetega očeta namenjen vsakemu človeku in vsaki verski skupnosti na svoj način, je prav, da se ob tej priložnosti še posebej spomnimo tudi svojih slovenskih svetnikov. Prva med njimi je sveta Ema (Hema), slovenska kneginja, v oddaljenem enajstem stoletju, ki je dosegla priznanje blaženosti 21. novembra 1287, čast svetništva pa 4. januarja 1938. (Za njeno kanonizacijo se je potegoval v petnajstem stoletju že prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg, v začetku sedemnajstega pa njegov naslednik škof Tomaž Hren. Po prvi svetovni vojni je bil na skupno pobudo slovenskih in avstrijskih škofov kanonizacijski proces dokončan). Vredno omembe je, da je prva slovenska svetnica, katere god praznujemo 27. junija, žena in mati. Vernikom, prepričanim v svetost mnogih nepoznanih, globoko vernih slovenskih mater, katere so že v božji slavi, bi bil god svete Eme lahko tudi dan spomina na močne žene, ki so bile v našem ljudstvu skozi stoletja ponižne, a trdne nosilke vere. Njej sledi, po dolgih stoletjih, na poti k časti oltarja, naš priljubljeni in svetniški škof Anton Martin Slomšek, ki bo prejel to priznanje prav letos. A s tem ni izčrpan zaklad slovenskih priprošnjikov v nebesih. Trdno smemo biti prepričani, da je ob poznanih svetniških kandidatih našega rodu v božji slavi množica slovenskih duhovnikov, redovnikov, misijonarjev in preprostih ljudi, iz zadnjih desetletij pa vrsta mučencev, pričevalcev resnice in vere pa tudi spoznavalcev, ki so prestali nelahka leta bivanja na zemlji v zvestobi in ljubezni do svojega Odrešenika ter v upanju na pomoč Njegove svete matere Marije. Prav na neznane svetnike, ki so preživljali leta kot zakonski možje in žene, neopaženi v svojem zglednem življenju in največkrat neopaženi tudi po smrti, opozarja v omenjenem dokumentu papež, ki je ,,prepričan, o obilnih sadovih svetosti med zakonci”, ki naj bodo prepoznani in na ta način dani za zgled drugim zakon- v' /V''1 /OV' \ ‘ " ' 1 - )r 'l A - V ’ cem pri izpolnjevanju njihovega zahtevnega poklica. (Prim. TMA 37,3) Njegova želja in naša naloga je, da postanejo vsaj nekateri od teh laičnih svetnikov, ki so dozoreli v božjo čast tudi med slovenskim narodom, zanamcem prepoznaven zgled. Tisočletja v luči jubileja Ko govori sv. oče o pripravi na jubilejno leto 2000, spomni, da traja priprava na vsak dogodek v Cerkvi od pričetka, od kar Cerkev obstaja. Dogodki so povezani kot členi na verigi, ki vodijo od Začetka, korak za korakom po Poti. Popotniki smo, vsak zase, pa tudi vsi skupaj, družina ob družini, rod za rodom v nevidnem bratstvu in sestrinstvu božjega ljudstva. Nihče ne hodi sam, vendar vsak hodi samostojno, stopa hkrati vzajemno in odgovorno, samozavestno in skromno v zavesti svojih slabosti, potreben človeške in božje pomoči, kot oseba. Prvo tisočletje krščanstva se je pričelo v znamenju mučeništva. Tristo let so kristjane krvavo preganjali in kri mučencev je utrdila temelj Cerkvi, ki je iz tega zaklada črpala moč in enotnost do konca tisočletja. Drugo tisočletje pa se je pričelo drugače. Boji, vojne, osvajanja so pozunanjili kristjane. Zato so to tisočletje zaznamovali v Cerkvi razkoli, odpadi, herezije, zlorabe, pohujšanje, in svet še nove vojne in globalna nasilja. Tisočletje se končuje v znamenju mučeništva, kot ga Cerkev ni doživljala od prvih tristo let obstoja. (Prim. TMA 37,1) Cerkev se je ob koncu tisočletja pokorila in iskreno očiščevala. Morje mučeniške krvi je bilo prelite po vsem svetu. Tudi slovensko zemljo je prepojila. Prav to trpljenje, ki spominja na čas prve Cerkve, nam daje upravičeno upanje na novo dobo miru in rasti. Odtod ponovno priporočilo svetega očeta, naj ,,krajevne cerkve” zberejo podatke vsaj o mučencih zadnjih desetletij, ,,da se ohrani spomin nanje, ki so pretrpeli mučeništvo.” (TMA 37,2) Gre za ohranitev spomina, ki ima v katoliškem občestvu, ob vsej veličini osebne žrtve, ekumensko značilnost in pomen. Vemo, da ni stoletja, ne leta, ne dneva brez trpljenja v Kristusovem mističnem telesu. Vemo, da ne smemo pričakovati raja na zemlji, a smemo upati, da bo kri mučencev ob zaključku nasilnega drugega tisočletja rodovitna v prihodnjem. NAMENI APOSTOLATA MOLITVE ZA JANUAR Splošni: Da bi se v tem letu, ki je posvečeno Bogu Očetu, verniki naučili z velikim zaupanjem odpirati svoja srca Bogu, tako kot otroci zaupajo svojemu očetu in materi. Misijonski: Da bi se možje in žene po vsem svetu odprli veri v Boga Očeta in postali bolj složni. Slovenski: Da bi vsi verni imeli veliko zaupanje v Boga Očeta. v _____ V Priprava v našem stoletju Poleg velike zgodovinske priprave, ki se zdi, kot zgodovinski veletok, le malo odvisna od naše posamične volje, pa nas papež opozarja še na drugo pripravo, ki se je dogajala v Cerkvi po delu velikih papežev zadnjih sto let. Po njegovih besedah se je ta priprava na veliki Jubilej pričela s svetniškim papežem Pijom X., ki si je vzel za delovni program Vse preroditi v Kristusu’. Njegov naslednik, Benedikt XV., ki je vodil Cerkev v času tragedije prve svetovne vojne, je bil prvi med papeži, ki se je znašel v težkem položaju nove dobe, v kateri problemi svetovnih razsežnosti terjajo svetovne rešitve. S svojega učiteljskega mesta je moral braniti vrednoti miru in pravice. Papeža Pija XI. je zadela naloga postaviti se po robu totalitarizmom, ki so ogrožali življenja in svobodo oseb v Nemčiji, Rusiji, Italiji, Španiji, še prej pa tudi v Mehiki. Sledil mu je Pij XII., ki je najprej nastopil v obrambi človeškega dostojanstva, ki je bilo teptano med drugo svetovno vojno, potem pa je nakazal smernice novi svetovni ureditvi, ki je rasla na ruševinah propadlih družbenih sistemov. Vsi papeži tega stoletja pa so gradili na temeljih, ki jih je postavil pred njimi sveti oče Leon XIII., kateri je pričel razvijati katoliški družbeni nauk, z namenom, da najdeta delo in kapital pot do sodelovanja v pravičnosti in miru. (Prim. TMA 22) Gotovo je bil v tej srednjeročni pripravi in v velikem načrtu za poglobitev svetosti vsega vernega občestva najpomembnejši dogodek drugi vatikanski koncil, ki je bil od vsega začetka že usmerjen v novo tisočletje. Tudi papeška potovanja, katera je pričel leta 1962 Janez XXIII. z roman- jem v Loreto in Asissi, nadaljeval pa s prvimi obiski drugih celin Pavel VI., so dobila poln razmah z univerzalnim misijonstvom Janeza Pavla II. in postala del katoliške priprave na jubilejno leto. Najbolj neposredno pa so nas pripravljala na Jubilej ob koncu tisočletja razna 'sveta leta’, ki so se vrstila v zadnji četrtini stoletja. Pavel VI. je razglasil 1975 kot Sveto leto, sledilo mu je čez osem let (1983) Leto odrešenja in kmalu nato Marijino leto (1986/7), ki je skupaj z okrožnico o Odrešenikovi materi, po papeževih besedah, ,,opozorilo na nauk koncila o prisotnosti Matere božje v skrivnosti Kristusa v Cerkvi.” Marijansko leto je bilo praznovano v pričakovanju Jubileja in je zaznamovalo Cerkev in svet. Komaj leto dni po njem so se pričeli hitro odvijati dogodki, ki so privedli ,,do mirnega razpleta” mrzle vojne, katera je grozila človeštvu vso drugo polovico stoletja. (Prim TMA 26,27) Po sledovih Marijinega leta je sledilo Leto. družine, tesno povezano s skrivnostjo Učlovečenja in po njem z zgodovino Človeštva. Bilo je opomin družinam na dolžnost, da postane vsaka na svoj način zavzeto prisotna v pripravah na Veliki jubilej (Prim. TMA 28) in po njem na novo evangelizacijo človeštva. Leta bližnje priprave Na temeljih vseh omenjenih in neomenjenih dogodkov, daljne in srednje priprave, smo se znašli pred zadnjim letom bližnje, neposrednje priprave na jubilejno leto. Bližnja priprava se je pričela leta 1997, ko se je večini zdel konec tisočletja in dvatisočletni jubilej krščanstva morda še daleč. Bilo je posvečeno razmišljanju in poglabljanju resnic o Jezusu Kristusu, učlovečeni božji Besedi. (TMA 40) Sledilo mu je leto Svetega Duha-Lani, komaj pred nekaj meseci, nam je Cerkev priporočala, naj se poglabljamo v skrivnostno realnost, tretje božje osebe, nosilca Upanja in Edinosti, ki je neločljivo povezana od vseh vekov z resničnostjo Očeta ih Sina pa tudi z dejanji stvarjenja, učlovečenja, odrešenja, posvečevanja ih poveličanja. (Prim. TMA 42-47) Stopamo v leto Boga Očeta. P° papeževih besedah je ,,leto 1999-tretje in končno leto priprave,” usmer-, jeno ,,k širjenju obzorja vernikov, dal bodo videli vse stvari iz Kristusov® Perspektive: iz perspektive ,,Očeta, ki je v nebesih (Mt 5,45), ki je Gospoda Poslal in h kateremu se je ta vrnil. (Jn 16,28) Kajti ,,vse kristjanovo življenje je^ kakor veliko romanje v očetovo hišo, katerega brezpogojno ljubezen ho vsakega človeškega bitja, in še Posebej do 'izgubljenega sina’ (Lk 15,11-32) na novo odkrivamo z vsa-kim dnem. To romanje se dogaja v srcu vsake osebe, se širi po občestvu vernih in obsega nato vse človeštvo.” (TMA 49) Sinoda slovenske Cerkve Za Slovence bo zadnje leto priprave na jubilej pomembno tudi zato, ker se bo v njem pričela reorganizacija naših škofij, predvsem pa, ker bo v ejem zaživela sinoda katoliške Cer-kve na Slovenskem. Sinoda, sodobni sklic vernikov k premisleku in k delu, 'ma med nami močne korenine v frakciji velikih Katoliških shodov zadnjih stotih let; je izziv in naloga vseh udov Cerkve, brez izjeme. Ce naj bi Jubilej, po papeževih Pesedah ,,potrdil današnje kristjane v veri v Boga, ki se je razodel v Kristu-su> krepil njihovo upanje, ki se izraža v Pričakovanju večnega življenja, in Ponovno prižgal njihovo ljubezen v eejavni službi svojih bratov in sestra” ( MA 31,2), kako naj bi lepše povda-..v svojo voljo sodelovati pri tem ve-lcastnem dogodku, kot da v okviru gibanja za sinodo izrazimo in dokaže-z10, da hočemo živeti v edinosti in resnici? Sinoda, ki naj odkriva načine in P°ra nove evangelizacije med nami, raJ Tjaš najde poglobljene in odprte, QZlične v naši neponovljivi osebnosti Pa združene na poti k Očetu. Bratska zajemnost naj se kaže tako, da se t, Pestrosti značajev in talentov podimo velikodušno in spoštljivo po-ag3ti drug drugemu, v zavesti last-b 'slabosti, pa tudi obljube, da je 2Ja pomoč prisotna, kjer smo zbra-v Njegovem imenu. Odločitev za življenje, veliki izziv nope, nas je j2( je hotel nepokorščino in napuh Prvega Adamovega greha in grehe vseh Adamovih potomcev popraviti s ponižnostjo in s pokorščino. Jezusov krst v Jordanu je naznanjal in pripravljal njegov dokončni odrešitveni krst, to se pravi smrt na križu. S krstom je bil Jezus tako rekoč uradno potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče in Sveti Duti sta poroka, da je res božji Sin, in ga predstavila svetu, da bi svet sprejel njegovo oznanilo. S krstom je Jezus začel delo našega odrešenja. S krstom tudi mi postanemo deležni tega njegovega odrešenja. Tudi za nas je krst začetek in izhodišče našega poslanstva. Vse teži za dosego polnosti v Kristusu. S praznikom Jezusovega krsta se liturgično konča božični čas. Ima pa božični značaj tudi še praznik Jezusovega darovanja (svečnica), ki je na 2. februar postavljen zato, ker se takrat izteče 40 dni po božiču. V naši ljudski zavesti in pobožnosti je pravzaprav šele takrat pravi sklep božičnega časa. Zato navadno šele takrat pospravimo jaslice in nehamo peti božične pesmi. O perečih vprašanjih PAPEŽ AVSTRIJSKIM ŠKOFOM Papež Janez Pavel II. je avstrijske šofe, ki so „obiskali grobove apostolov”, ob vseh burnih dogajanjih v zadnjih letih v Cerkvi v Avstriji povabil k tisti edinosti, ki jo je Kristus želel za svoje učence: „da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi” (Jn 17,21). Janez Pavel II. je odkrito spregovoril o perečih vprašanjih v Cerkvi v Avstriji; najprej o dialogu v Cerkvi. Glede tega je ponovil, kar je že povedal pri tretjem apostolskem obisku v tej državi junija letos: da gre za pravi „odrešenjski dialog, ki se mora odvijati v občestvu s Cerkvijo”. Nanjo, na njeno naravo in poslanstvo je treba gledati z očmi drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora kot na razodeto božjo skrivnost, posodobitev” Cerkve, kot naroča koncil, nima nič skupnega s prilagoditvijo trenutnim modnim željam in tudi ne z naivnim poduhovljanjem Cerkve, ki zamegljuje neizrekljivo skrivnost. Danes je treba pospešiti prenovo duhovne razsežnosti Cerkve, pri tem pa cerkvene strukture samodejno stopajo v ozadje. Papež je resno zaskrbljen zaradi vedno manjšega obiska Avstrijcev pri maši in vedno večjega upadanja duhovnih poklicev. Glede slednjih je spodbudil laike, naj gojijo dobrohoten in spoštljiv dialog s svojimi pastirji” in naj v njih ne vidijo ,,zastarele” cerkvene ustanove. Opozoril je tudi na napačno razumevanje pojma Cerkev pri številnih ljudeh, ki se ne sklada niti s svetopisemskimi dejstvi niti z apostolskim izročilom. Nekateri razumejo sveto- MOLITEV OB NOVEM LETU Gospod mojih ur in mojih let, dal si mi veliko časa. Čas je za menoj, čas je še pred menoj. Bil je moj in bo moj in podaril si mi ga ti. Zahvaljujem se ti za vsak udarec ure in za vsako jutro, ki ga doživljam. Ne prosim te, da mi daš več časa. Prosim te za modrost, da bi vse ure prav izrabil. Prosim te, da bi znal nekaj svojega časa ohraniti za to, kar ni ukaz in dolžnost: nekaj za tišino in zbranost, nekaj za igro in razvedrilo, nekaj za ljudi ob robu mojega življenja, ki potrebujejo družabnika. Prosim te za prizadevnost, da svojega časa ne izgubljam, ne zapravljam, ne tratim. Vsaka ura je kot košček njive: rad bi jo preoral, rad bi v brazde zasejal ljubezen, take misli in besede, ki bodo obrodile sad. Gospod, blagoslovi to leto. MISLI K BOGOSLUŽNIM BERILOM NA NEDELJE IN PRAZNIKE V JANUARJU NOVO LETO - PRAZNIK BOŽJE MATERE MARIJE Blagoslov v božjem imenu Prvo berilo (4 Mz 6,22-27) Berilo govori o blagoslovih, ki jih je Bog naročil po Mojzesu. Blagoslov ima svojo učinkovitost od priznanja, da vse dobro prihaja od Boga in je odvisno od življenja v skupnosti z njim. Ko izražamo svoja voščila, je, kot da bi klicali blagoslov drug na drugega. Saj mi dejansko lahko veliko stvari želimo, a moremo dejansko le malo storiti, da bi se te želje izpolnile, lahko se samo potrudimo, da ne bi ovirali božje dobrote, ki želi biti blizu vsakemu človeku. Bog je poslal svojega Sina, rojenega iz žene Drugo berilo (Gal 4,4-7) V teh vrsticah Pavel razglaša, da je človek končno svoboden in da mu je bila svoboda dana po božjem Sinu, rojenem iz žene. Človek je bil zaradi njega dvignjen nad stvari, na raven samega Boga. Zato obvladuje vse in ni ničemur podrejen. To je raven svobode, s katere ga nič ne more pregnati. Bog se bo zavzemal zanj. Na to raven je prišel s pristankom Žene - božje matere Marije. HI 1111 ' j II Eli lili! 1 pisemski izraz za Cerkev „božje ljudstvo” v smislu politično urejenega ljudstva (demos) po načelih, veljavnih za vsako drugo družbo. Ker je čutenju sodobnega človeka naj bližja demokratična oblika družbe, so nekateri začeli zahtevati demokratizacijo v Cerkvi. Ti ljudje pristno razlaganje Svetega pisma zamenjujejo z zmotno razumljenim pluralizmom. Menijo, da je mogoče prepoznati resnico s pomočjo javnomnenjskega raziskovanja in v demokratičnem smislu. Ob tem je papež poudaril, da so takšna pojmovanja napačna, saj resnica ni proizvod „Cerkve od spodaj”, marveč dar, ki prihaja „od zgoraj”, od Boga. „Sam Gospod jo je nam, naslednikom apostolov, izročil, da jo mi, ki smo prejeli zanesljivo karizmo resnice, celostno posredujemo, skrbno ohranjamo in zvesto razlagamo.” Avstrijski škofje naj ljudem pogumno oznanjajo resnico v ljubezni, kajti ta je VINKO KOBAL Našli so Marijo, Jožefa in Dete in čez osem dni so mu dali ime Jezus Evangelij (k 2,16-21) Dogodki, ki smo jih prebrali, so bili že omenjeni na božični dan, vendar nekaj poudarkov lahko danes posebej opazimo. Prvi je: Marija je vse te stvari ohranila v svojem srcu in jih med seboj povezovala, ko je odkrivala njihov pomen. S tem nam evangelij pove, kako pomembno je ob raznih dogodkih, ki se nam pripetijo, spraševati se v globini srca, kaj Bog misli z nami. Nič ni slučajnega v življenju. Drugi poudarek pa je: dali so mu ime Jezus. To ime je bilo naročeno od Boga. Lahko bi rekli, da je za vsakega izmed nas ime 'naročeno', saj je v ime nekako zajeto vse, kar se bo po božjem načrtu zgodilo z nami. 2. NEDELJA PO BOŽIČU Božja modrost prebiva v izvoljenem ljudstvu Prvo berilo (Sir 24,1-2.8-12) V tem berilu se oglaša Modrost, ki resnični pripomoček proti zmoti. Janez Pavel II. je nato posebej poudaril nerazvezljivost cerkvenega zakona in nedotakljivost človeškega življenja od spočetja do naravne smrti; pa tudi, da Cerkev ni prejela od Gospoda oblasti podeljevati duhovniško posvečenje ženskam. Ob koncu govora je opozoril, daje videti, kot da se Cerkev v Avstriji nekako zapira vase in se bolj ukvarja s sociološkimi težavami, ne navdušuje pa se za katoliško edinost, za vesoljno občestvo, kije občestvo krajevnih Cerkva, združenih s Petrovim naslednikom. Ob tem je škofe povabil: „Izkoristite vsako priložnost, da povabite vernike, naj povzdignejo svoj pogled prek zvonikov avstrijskih cerkva. Prav veliki jubilej leta 2000 je lahko priložnost, da pomagate vernikom zopet odkriti edino, sveto, kato-liško in apostolsko Cerkev in vse njeno bogastvo, da bi jo bolj goreče ljubih.” prihaja od zgoraj in ni človeškega izvo- > ra. To je modrost, ki se oglaša vedno v povezavi z božjim imenom. Človeška modrost ni tej podobna, ker se ta sklicuje le na človeka in hoče zasenčiti ali celo prekositi božjo modrost. Znamenja božje modrosti so razsejana po vsej zemlji, najbolj vidno znamenje je božje ljudstvo. V tem ljudstvu se je namreč ta modrost ošotorila in obvladala človeško modrost. Bog je namreč postal človek v tem ljudstvu, domišljava človeška modrost pa je hotela postati bog. Naprej nas je določil za posinovljenje po Jezusu Drugo berilo (Ef 1.3-6.15-18) Zgodba božične noči ni pravljica, ampak je čudovita, toda stvarna pripoved o dogodku, s katerim je Kristus stopil na našo zemljo. Naša osebna vera mora prodreti v skrivnost tega dogodka, ki je navidez preprost. Otrok, ki je v središču vsega dogajanja, je krhek in nemočen, vendar nam podarja edinstveno bogastvo: odkupi naše življenje z darovanjem svojega življenja. Vedno bolj razumemo, zakaj nas je Bog poklical in povezal z Jezusom Kristusom. Dal nam je pogled, ki prodre do korenin vsega upanja. Beseda se je učlovečila in se naselila med nami Evangelij (Jn 1,1-18) V teh božičnih dneh so sporočila . evangelijev kakor bliski sredi temne noči. Razsvetljujejo v daljavo vso skrivnost božjo. Evangeljski odlomek, ki smo ga slišali že na božič in se danes spet pojavlja pri bogoslužju, nam govori 'o pravi luči, ki razsvetljuje vsakega človeka’. Ko se zabliska, je treba dobro paziti in si zapomniti podrobnosti, da bomo lahko šli naprej skozi temo, zaradi vsega, kar smo videli ob svetlobi bliska. Ti prazniki so kakor kratki trenutki svetlobe, ki nam jasno osvetljujejo poti, ki vodijo v smer Boga. SV. TRIJE KRALJI Gospodova slava je zasijala Prvo berilo (Iz 60,1-6) Jeruzalem v tem odlomku poosebi- k s KRSTOM PA SE VSAKDO VKLJUČI V KRISTUSA ja skrbno mater in ženo, ki vstaja zgodaj zjutraj, ko je še tema, in pripravlja Vse potrebno, da bo družina srečno zaživela svoj dan. Ta mati sprejema z Veseljem in odprtim srcem sinove, ki se Č njej vračajo. Pred nami se odpirajo široka obzorja, ki imajo svoje središče v občestvu - Cerkvi, katere podoba je Jeruzalem. Tja se zgrinjajo narodi in prinašajo darove, s katerimi častijo °°ga, ki ima tam svoje svetišče. Zdaj je razodeto, da so pogani sodediči obljube Drugo berilo (Ef 3,2-3a.5-6) Misel Pavlovega odlomka bi se ahko izrazila v vprašanju: Ali bo človeštvo lahko kdaj uresničilo pravo edi-n°st, ko bo vsakdo pripravljen sprejeti drugega, ne da bi ga imel za svojo ^stnino ali da bi hotel nad njim gospo-d°vati? Odgovor na vprašanje je dal Jezus Kristus: uresničil je v sebi skriti d°žji načrt o edinosti vsega človeštva. Vsi bodo deležni božje dediščine. Z vzhoda smo se prišli poklonit kralju Evangelij (Mt 2,1-12) Sporočilo o treh kraljih kaže troje: ^prizadetost in nevednost duhovni-K°v in pismoukov, sovražno sumničen-Je ^kralja Heroda, ter radostno in go-reče povpraševanje Modrih. Prihajajo oddaljeni, bližnji pa nič ne opazijo. Tu-'.danes se dogaja, da oddaljeni vernih0 in priznavajo Jezusa Kristusa, tisti, 1 So blizu, pa ne verujejo. Zvezda tukaj ni naravni pojav, temveč je znamenje Kristusove luči, ki privlačuje še bolj oddaljene, saj so bolj v temi. Darovi so nekakšna prvina vseh bogastev zemlje, ki pripadajo Maziljencu, velikemu darovalcu notranje svetlobe. JEZUSOV KRST Glej, moj služabnik, nad katerim imam veselje Prvo berilo (Iz 42,1-4.6-7) Izaija napoveduje skrivnostnega božjega služabnika, ki bo srednik med Bogom in človeštvom. Naziv 'služabnik’ ni ponižujoč, ampak časten. Bog ga podpira, da bo lahko izvedel svoje poslanstvo. Njegov nastop ne bo hrupen, ampak blag, zadržan in skromen. Ovir se ne bo ustrašil. Na njem bo utemeljeno zavezništvo med ljudstvi. Potreben jim je, da bo odpiral oči in osvobajal iz vsakovrstnih ječ. Gospod je Jezusa mazilil s Svetim Duhom Drugo berilo (Apd 10,34-38) Berilo prinaša del govora, ki ga je Peter imel pred stotnikom Kornelijem in njegovo družino. V tem govoru je Peter izjavil, da Jezus ne bo delal razlik med osebami in da po krstu lahko vsi postanejo njegovi. Edini pogoj je odprtost za nadnaravni svet in poštenost v vsakdanjih odnosih. S krstom pa se vsakdo vključi v Kristusa in postane deležen njegovega božjega življenja. Jezus ob krstu vidi Svetega Duha Evangelij (Mt 3,13-17) Janez Krstnik se Kristusu upira, ko ga ta prosi za krst pokore. Vendar se skrivnost ponižanja mora izvršiti. Krstnik in Kristus morata izpolniti vsak svoj del božjega načrta, 'da se izpolni vsa pravica’. Božji glas, ki se je slišal, je razglasil Jezusovo osebno izkustvo. Božji Duh je tedaj prevzel svojo vlogo v Jezusu, kakor je bilo napovedano. ČAS MED LETOM -2. NAVADNA NEDELJA Odrešenik je luč narodom Prvo berilo (Iz 49,3.5.6) Božje ljudstvo je bilo odbrano od Boga, da bi bilo luč narodom in bi prineslo božje odrešenje do konca zemlje. A svoje poslanstvo bo izvršilo, če bo ravnalo po vzoru božjega služabnika. Božji služabnik se ne meni za posvetne koristi in zveze, ampak se zanaša samo na Boga. Prvotna Cerkev je v potezah Izaijevega božjega služabnika prepoznala Jezusov obraz. Milost od Očeta in Sina Drugo berilo (1 Kor 1,1-3) Kako apostol Pavel spoštuje vernike svojih občestev: imenuje jih 'sveti ’! Res so bili posvečeni po Kristusu, prečiščeni in napolnjeni s Svetim Duhom. Častni naslov, ki ga daje apostol korintskim vernikom, je zanje obenem odgovorna naloga, da bodo v skladu z njim tudi živeli. Narekuje jim odgovornost zato, ker se zaveda, da je Bog tudi njemu izročil odgovornost za vodenje občestva. Jagnje božje odjemlje greh sveta Evangelij (Jn 1,29-34) Janez Krstnik pričuje za Kristusa. O njem pove, da je 'božje Jagnje’, kar pomeni, da je posebej odbran od Boga. Z razumom, ki ga osvetljuje božja luč, Janez v Jezusu človeku prepoznava božjega poslanca, odrešenika človeštva. S tem pričevanjem nas kristjane poziva, naj vse tisto, kar smo 'videli', oziroma izkustveno doživeli, tudi oznanjamo v okolju, kjer živimo. Vsi ljudje namreč čutimo potrebo po odrešenju in kdor je prišel bliže temu odrešilnemu dogajanju, ga ne sme skrivati pred drugimi. BOG GLEDA ČLOVEKA V GLOBINO IN NE SODI PO ZUNANJEM VIDEZU 3. NAVADNA NEDELJA Iz Galileje sveti luč odrešenja Prvo berilo (Iz 8,23b; 9,1-3) Odlomek omenja ozemlje, na katerem biva Zabulonov in Neftalijev rod, dva od dvanajsterice Izraelovih rodov. Ta dva rodova sta bivala na severu, ob meji z močnimi Asirci in sta bila njihov prvi plen. Opustošili so jim deželo in jih odvedli v sužnost. Za te preizkušene ljudi velja najprej veselo sporočilo: ti bodo iz svojega temnega položaja prvi zagledali luč, s katero bo Bog posijal v temo njihove stiske. Med kristjani naj ne bo razdorov Drugo berilo (1 Kor 1,10-13.17) Oznanilo imena Jezusa Kristusa, je za krščanske vernike kakor nekdaj luč za Zabulona in Neftalija. Verniki iz mesta Korint pozabljajo, da jih mora občestvo v Kristusu povezovati. Zato jih Pavel opozarja, naj ne bo razdora med njimi. Ali bo spet zavladala tema, potem ko so bili deležni Kristusovega krsta? Kako bi bil sploh možen razdor, če bi se z vsem srcem oklenili Kristusa, saj Kristus ni bil razdeljen. Jezus izpolnjuje Izaijevo prerokbo Evangelij (Mt 4,12-23) Jezus začenja svoje javno delovanje. Pravkar je poklical za seboj prve učence. Zapustil je domači kraj in se preselil v Kafarnaum na obali Ge-nezareškega jezera. To je bilo nedaleč od ozemelj Zabulona in Neftalija, ki so videla nekoč opustošenje, sedaj so pa prva deležna Kristusove odrešilne besede. Tam je poklical apostole in začel iz njih oblikovati prijateljsko skupnost. Bog v svojem načrtu ničesar ne pozabi, vse upošteva in najprej rešuje vse najtežje probleme. 4. NAVADNA NEDELJA Izvoljeno ljudstvo je ponižno in skromno Prvo berilo (Sof 1,3; 3,12-13) Prerok Sofonija poziva predvsem preproste in skromne ljudi, naj iščejo Boga. Življenjska izkušnja nam pove: kdor zaide v brezupen položaj in ne vidi izhoda, bo čutil potrebo po božji roki, ki more rešiti. Ubogi’ so tisti, ki so se popolnoma prepustili božji volji, saj je vse, v kar so prej upali, odpovedalo. Oni služijo Bogu in so mu pokorni, ker živijo v ponižni zavesti, da se na lastne moči ne morejo zanašati. Bog je izvolil slabotne Drugo berilo (1 Kor 1,26-31) Pavel vernikom v Korintu dopoveduje, da Bog izbira po posebnem ključu: gleda človeka v globino in ne sodi po zunanjem videzu ali po naslovih. Pravi jim: poklicani ste bili ne zato, ker bi bili razgledani in vplivni, ampak zato, ker je pač hotel poklicati prav vas. Zakaj? On ve za to skrivnost. Mi se moramo le potruditi, da njegovo zaupanje opravičimo. Bog obuja svoja občestva tam, kjer je navidez najmanj upanja. Jezus oznanja, kaj prinaša blagoslov Evangelij (Mt 5,1 -12a) Jezusovi blagri so v popolnem nasprotju s tem, kar običajno misli svet. Vendar so prav ti blagri 'glavni vhod’ v svetišče evangelija. To je ustava krščanstva. Besedo 'blagor', s katero se vsak stavek pričenja, bi lahko prevedli z vzklikom 'srečen sil’ S tem proglasom je Jezus lestvico vrednot postavil na glavo. Ne govori v pogojnikih, ampak s svojimi blagri 'pribija'. Lahko se torej popolnoma zanesemo, kajti on sam je te besede potrdil s svojim življenjem. PAPEŽ IMA PRAVICO DO ZADNJE BESEDE Kardinal Joseph Ratzinger objavil dokument o papeževem prvenstvu v Cerkvi Papeževo prvenstvo se bistveno razlikuje v izvrševanju voditeljske službe od vlad v človeških družbah, je v posebnem dokumentu, objavljenem 30. oktobra, zapisal prefekt kongregacije za verski nauk kardinal Joseph Ratzinger. Dokument predstavlja gledanje na to pomembno vprašanje v zvezi z dokumenti simpozija leta 1996 v Vatikanu o prvenstvu Petrovega naslednika in skrivnostjo Cerkve. Simpozij je odgovor na papežev poziv k študiju pomena in bistvenih značilnosti papeževega prvenstva v povezavi za zopetno vzpostavitev krščanske edinosti. To vprašanje je še posebnega pomena z ekumenskega vidika, saj je papež leta 1995 v okrožnici Dci bi bili vsi eno strokovnjake povabil, naj ,.najdejo takšno obliko izvrševanja prvenstva”, ki bo ohranila „bistvo njegovega poslanstva’ in „se odprla novim razmeram”. Dokument ima dva dela. Prvi nosi naslov Izvor, smoter in narava prvenstva in predstavlja katoliški nauk v zvezi s tem vprašanjem, drugi pa .je naslovljen Izvajanje prvenstva in njegove oblike. Kardinal Ratzinger piše, da je potrebno na Petrovo službo gledati z vidika evangelija, ne pa človeške 9. julija 1998 je bila krščena v Ljubljani v cerkvi Vseh svetih na Žalah ANJA KATARINA KOCMUR, hči lic. Boštjana in prof. Pavlinke roj. Korošec. Botra: prof. Marjana Kocmur in lic. Ivan Korošec. Krstitelj: Janez Zdešar. ________________________LEPOSLOVJE______________________________________ L ’'VV,f x-7 ><^9< /’V;rv’(v,(\7V BEG V EGIPT SELMA LAGERLOF moči. To „prvenstvo se namreč v bistvu in načinu izvajanja razlikuje od voditeljske službe vlad v človeških družbah: ne gre za službo koordinacije ali predsedništva, prav tako pa je tudi ni mogoče zožiti na prvenstvo časti ali jo pojmovati kot monarhijo. Petrov naslednik je skala, ki ... zagotavlja strogo zvestobo božji besedi”, če je potrebno vse do pričevanja z lastnim življenjem. V zgodovini se je izvajalo na različne načine v različnih razmerah, odvisno od potreb Cerkve. „Sveti Duh pomaga Cerkvi, da prepozna te potrebe in rimski papež, ki Prisluškuje glasu Duha v Cerkvah, išče odgovora in ga ponudi, kakor in kadar se zdi primerno.” Zaradi tega »jedra nauka vere o pristojnostih pr-yenstva ni moč najti preprosto z določitvijo, kakšno je bilo minimalno izvajanje moči skozi zgodovino”. „Če je torej papež v določeni dobi v okviru svojega primata izvajal določene naloge, to ne pomeni, da so te naloge vedno izključno pridržane samo njemu, in obrnjeno: če določene naloge Prej kot papež ni izvajal, to ne pomeni, da v prihodnosti ta naloga ne bi mogla biti pridržana izključno njemu samemu,” piše v dokumentu. Pri obravnavanju tega občutljivega vprašanja je treba imeti pred očmi dve prvini: razlikovanje, ki se izvaja »znotraj Cerkve”, ter dejstvo, da samo papežu po njegovi avtoriteti Pripada zadnja beseda. „Samo papež, naslednik apostola Petra, ima oblast in pristojnost izreči zadnjo besedo o °klikali izvajanja svoje lastne pastoralne službe v vesoljni Cerkvi.” Pri tem poudarja, da ne gre za neke vrste »absolutno oblast”, kajti ..poslušati glas Cerkve je dejansko znamenje službe edinosti” ter hkrati posledica edinosti škofovskega telesa in „ verskega čuta” božjega ljudstva v celoti. Bratska povezanost med škofi ni v nasprotju z osebnim izvajanjem prvenstva. Rimski papež ima kot Petrov Naslednik ..posebno službeno milost, '-1 mu pomaga pri služenju veri in edinosti, ki sta nujno potrebni za ^Polnitev odrešenjskega poslanstva Cerkve”. „Polna edinost, ki jo je Kris-'lls želel med svojimi učenci, zahteva splošno priznanje vesoljne cerkvene s*užbe. Katoliška Cerkev priznava, da i ,a služba prvenstvena služba rimskega škofa.” Prepričana je, da je v skladu z božjim načrtom edinost s Papežem „bistvena predpostavka pol-|lf' ui vidne edinosti”, piše v dokumentu o papeževem prvenstvu. ~T daljni dalji, v eni izmed puščav \/ Jutrove dežele je raslla pred V mnogimi, mnogimi stoletji naz-nansko stara in ogromno visoka palma. Vsi, ki so šli skozi puščavo, so morali obstati in jo opazovati. Bila je dosti večja od drugih palm. In pravili so, da bo gotovo še višja, kot so obeliski in piramide. Ko je stala visoka palma v samoti in je gledala preko puščave, je nekega dne zagledala nekaj, o čemer je od začudenja zmajevala sem in tja z močnim vrhom na vitkem deblu. Daleč od roba puščave sta prihajala dva človeka. Tako daleč sta bila, da so se celo kamele zazdele kakor mravlje, vendar sta bila to gotovo dva človeka. In sicer sta bila to dva, ki jima je bila puščava tuja, zakaj palma je dobro poznala vse prebivalce puščave. Prihajala sta moški in ženska. Nista imela niti vodnika niti tovorne živine niti šotorov niti mehov z vodo. „Zarcs, tadva sta prišla semkaj umret,” je dejala palma tiho predse. Brž sc je ozrla. „Čudno se mi zdi,” je dejala, „da niso že prišli levi, da bi zgrabili žrtve. Pa niti enega ni videti. Tudi roparjev ni. Pa bodo že še prišli.” „Sedmera smrt ju čaka,” je še pomislila palma. „Levi ju bodo požrli, kače ju bodo usmrtile s pikom, žeja ju bo izsušila, sam um ju bo pokopal, roparji ju bodo poklali, žgoče sonce ju bo sežgalo, strah ju bo uničil.” Hotela je misliti o čem drugem. Zaskrbela jo je usoda obeh potnikov. A v prostrani puščavi, ki je bila okrog palme, ni bilo stvari, ki bi je ne bila že poznala in opazovala v tisočletni dobi. Nič je ni moglo več zanimati. Spet je morala misliti na oba človeka. „Pri suši in viharju!” je dejala palma, sklicujoč se na dva najnevarnejša sovražnika življenja. ,,Kaj vendar nese ženska v naročju? Skoraj se mi zdi, da imata ta dva bedaka celo majhnega otroka s seboj!” Palma, ki je bila daljnovidna, kakor vsi starci, je videla prav. Zena je nesla v naročju otroka, ki sc je z glavico naslanjal na njeno ramo in spal. ,,Otrok niti ni popolnoma oblečen,” je dejala palma. „Vidim, da je mati zavihala krilo in ga vrgla čez otroka. V veliki naglici gaje dvignila iz posteljice, da bi brž pobegnili z njim. Zdaj razumem vse: ti ljudje bežijo. In vendar so neumni," je nadaljevala palma. „Ce jih ne varuje kak angel, bi bilo bolje, da bi se vdali najzlob-nejšemu početju svojih sovražnikov, kakor da so se upali v to puščavo. Utegnem si misliti, kako je bilo. Možje delal, otrok je spal v zibeli, žena je odšla po vodo. Komaj j c bila le dva koraka oddaljena od vrat, je videla priteči sovražnike. Planila je nazaj, zgrabila otroka in zaklicala možu, naj ji sledi. Potem je stekla. Odtlej so že dolgo na rvc?7?777^r''>777777/K7 v'7 7? ‘-7 7?7/777? 77 77 77 7? '*777 77 77r7 7? 7? 7? 7? 7? 7? 77? 7? 77 7751W V" 11 F: f17 V V POGOVORI ob kavi Zapisuje Srečko Jug Kjerkoli pod Južnim križem boš srečal v vsakem Slovenskem domu v nedeljo po maši skupino mož, ki opravljajo svoje najvažnejše nedeljsko opravilo: možujejo. Medtem ko ženske brezskrbno klepetajo, možje resno sedemo za mizo in pričnemo reševati svet. O čem teče beseda? Obseg in vsebina pogovorov sta neizčrpna. Tudi pri našem pomašnem omizju je tako. Včasih smo sedali okrog večje mize na sredi sobe, zdaj zadostuje mala mizica v kotu. Navadno smo trije. Ker mi vest očita, da nisem pogovorov zapisoval že pred leti, sem se lotil tega odgovornega posla, kot sem slišal pri duhovnih vajah, da ni nikoli prepozno. + + Komaj smo posedli, je Peter privlekel na dan že malo zmečkano „Prenso” (,,Naciona” ne bere, ker so lastniki masoni) in pokazal na naslov, kjer je pisalo, da bodo Angleži izročili Spancem čilenskega generala Pinocheta. „No, kaj pravita?” je pogledal okr og sebe, kot bi nas vsaj ducat sedelo pri mizi in čakalo na kavo. Ker sva s Pavlom predolgo brala, kaj še je bilo pod naslovom napisano, je ogorčeno zagodrnjal: ,,Le s kakšno pravico?” Pavel je pomešal kavo, ki je med tem priromala na mizo, in zmajal z glavo: „No, Pinochet ni ravno svetnik.” „Seveda ni svetnik, saj je med mal-vinsko vojno Angležem poročal, od kod in kam letijo naša letala, da^so se lahko pripravili. Bral sem, da so Čilenci imeli svoj radar en dan v popravilu, Slovenskem čim prej nastali potrebni pogoji, da bi se kar največ rojakov lahko vrnilo nazaj in potem nadaljevalo svoje življenje tako poklicno, družinsko pa tudi slovensko in versko v stari domovini. Da bi se, če je 50 let zdaj minevalo, ko so se morali naši rojaki seliti, da bi se v naslednjih, recimo 50 letih, čim več njihovih vnukov in pravnukov po isti poti vračalo nazaj v Slovenijo. Hvala lepa za tvoje besede in tvoje dobre zelje. Lepo pozdravljamo rojake tudi tam. Hvala. pa so argentinska letala tisti dan lahko razbila tri angleške ladje. Misli si, kako bi razmazali Angleže brez Pinochetove vohunske službe.” ,,No ja, vohun ni bil. Izbral je zaveznika, za katerega je mislil, da mu bo koristil. Upal je, da bodo v kaki mednarodni razmejitveni komisiji, saj vesta, na kontinentalnem ledu, sedeli spet Angleži pa se jim je hotel prikupiti na račun Argentine." ,,No, zdaj pa ima, ko so ga zavezniki pustili na cedilu. Pa če bi ga dali vsaj pred kako mednarodno sodišče,” se je razburjal Peter. Pavel pa se je zagledal nekam daleč in rekel: „Sodijo človeka, ki je premagal komunizem v Čilu. Levičarji še danes tega ne prenesejo. Ali ni morda to razlog za vse, kar se dogaja?” „Ne bo prvič, da Angleži izročijo kakega zaveznika, a tega bodo vsaj sodili,” sem pripomnil, pa je Peter nadaljeval. „Naj ga sodijo. Svinjarija pa je, da uporabljajo za upravičeno ogorčenje •nad kršenjem človekovih pravic različno mero. Če bi sodili enako Castra kot Pinocheta, bi rekel, da je svet res malo napredoval. Pa ni. Me jezi, da se zdaj Španci delajo hinavce, kot da ne bi skoraj pol stoletja prenašali Franca, pa še veseli so bili, ker jih je rešil sovjetske polomije.” „Franco in Pinochet sta bila res diktatorja, a sta vsak svojo državo pripeljala v demokracijo z zdravim gospodarstvom, ne kot komunisti, ki so demokracijo sprejeli na razvalinah svoje utopije,” je pripomnil Pavel, pa sva vedela, da bo še nadaljeval, ker je globoko segel po sapo. „Bradati Fidel, ki je po komunistični navadi pobil, kar je dišalo po opoziciji, ostale pa pognal čez morje, je diktator na obubožani Kubi menda že 40 let, pa španskih branilcev človekovih pravic to nič ne moti. Zdaj, ko je star in bolan, se bo pobotal še s Cerkvijo. Božič, ki so ga v revolucionarnih letih odpravili, kot pravi zdaj, ’po pomoti’, bo spet praznik in ZDA, ki jih je naenkrat sram, da so pomagale Pinochetu, bodo na vse lepo pozabile. Sveta ne briga sto milijonov ljudi, ki so jih pomorili v osemdesetih letih na štirih kontinentih komunisti. Zdi se, da imajo človekove pravice le levičarji.” ,,Kaj boš, saj zdaj se ne ve več, kaj je desna in kaj leva. Švet je zmešan,” je pribil Peter, ki je bil v mislih že drugje. „Sta brala v „Družini” tisto o argentinski zgodovini?” je vprašal. Oba sva pritrdila, da „Družino’" prebereva od a do z, pa da o argentinski zgodovini nisva opazila ničesar. „Kaj nista brala poročila o naših obiskovalcih iz Slovenije? Na srednji strani je bilo, pa še v barvah,” se je čudil Peter. ,,A, na tisto misliš," sva se nasmehnila. „Seveda sva brala, lepo so napisali, netočnosti pa je res nekaj,” sva bila s Pavlom istega mnenja. „Ali sta videla tisto o^generalu San Martinu pod ombujem? Čakajta, tukaj imam, sem izrezal, da preberem v družbi kot hec.” Peter je privlekel iz listnice listek in prebral stavek, ki ga je imel podčrtanega: ’General je navadno počival pod drevesom ombit. V njegov spomin rastejo po vsej deželi.’ Kaj takega še v osnovni šoli ne učijo. Na severu in zahodu, kjer je hodil in sc bojeval general San Martin, ombujev ni. V pampi so edino avtohtono drevo, ki raste samo od sebe.” „Pa še drevo ni,” mu je segel v besedo Pavel. ,,Še grm ne, čeprav ima mogočno deblo in orjaško krošnjo. Ombu spada v družino trav.” ,,No, ti pa spet nekaj pretiravaš, sem protestiral, ker dobro poznam ogromni ombu na Slovenski pristavi. ,,Skušaj razrezati ombu na deske ali razcepiti za drva, pa boš videl, da nima lesa. Je močan, dokler stoji, a pri vsej mogočnosti videza, pod lubjem ne najdeš lesa. V tisti vaš ombu na Pristavi lahko s prstom porineš navaden zobotrebec. Poskusi.” „No, če jaz tega ne vem, ni hudega. . a vodič, ki prevaža naše ljudi po A17 | gentini, bi pa te stvari že moral poznati. iz KNJIGE: VINKO BELIČIČ, NA VETROVNI POSTOJANKI, MD CELJE 1 9 9 7 ' v, r- - 1 r'’ ; - ( x - r ; \ ■ h , f - , r ' - - Na vetrovni postojanki VINKO BELIČIČ "T^ ekoče dopoldansko sonce avgus-I—^ la je končno ostalo za njim, ko je -A- stopil v vežo kvesture in pokazal vabilo. Ni čakal dvigala. Po položnih stopnicah in po dolgem svetlem hodniku tretjega nadstropja je prispel do sobe 94 in obstal. Bil je poten, moral se je oddahnili, se umiriti in zbrati. Potem Je potrkal in vstopil. Izza mize, na kateri je bil v odprti ■Jiapi sveženj papirjev, se je ozrl vanj črnolas gospod nizke rasti, vstal, pogledal vabilo in mu s pomigom glave Pokazal stol. Vnovič je sedel. Dobro Pripravljen na razgovor je začel zelo stvarno. ,,Vi sle Albin Žunič. Kako ste prišli v Italijo?” ,,Z begunskim valom v prvi polovici maja 1945.” ,,S kakšnimi dokumenti ste prišli v Trst?” „Z begunsko izkaznico DP (Displa-ced Person) iz taborišča v Monigu, in sicer kak dan pred 15. avgustom 1945. Ameriške vojne ladje v tržaškem pristanišču so gromovito slavile zmago nad Japonsko.” „Torej ste prišli ilegalno, se vam ne zdi?” „No - v Trstu je bila druga oblast: ‘tnglo-ameriška. Nova državna meja dalije na vzhodu je bila še vprašanje. Vt to ozemlje dostop od zahodne strani takrat ni bil nemogoč.” „In vaša žena?” ,,Ona je prišla z vzhoda v novembru 1947 tudi brez potnega lista. Naskrivaj. A tukaj dejansko in menda tudi Pravno ni bila Italija. Predvideno je bilo Svobodno tržaško ozemlje. Zavezniki so tudi ženo sprejeli kot begunko.” „Ah, ti zavezniki - sami začasniki! Sprejeli so jo pač zato, ker ste nameravali vsa družina emigrirati. Mar ne?” „Da, pa j c tako naneslo, da nismo cmigrirali, to je, nismo odšli od tu naprej. Pa tudi nazaj se nismo vrnili. Tukaj sem za svoje sposobnosti našel kruh v svobodi... kdo bi ga puščal?” ,,To je torej tisto: s kakšno pravico ste ostali tukaj, na nesvojih tleh?" ,,Ne s pravico, z upanjem smo ostali, da se tukaj ustalimo, in seveda tudi s tveganjem.” ,,Izbrali ste pač najudobnejšo pot.” ,,Imela sva štiri majhne otroke. Kaj nama je kazalo drugega?” „Ste si pridobili kake posebne zasluge za Italijo?” „Prevajal sem drame, pesmi - pa v predavanjih širil poznanje njene literatura, kulture.” „Niste delali tega za honorar?” „Ne zmeraj za honorar, tudi za njen ugled.” „V novi prošnji ste napisali, da vam gre predvsem za normalen potni list -da bi šli lahko kdaj čez mejo, če bi ravno želeli. Kot se vidi, je vaše življenjsko vodilo oportunizem.” „Meni se zvestoba spoznanim in sprejetim vrednotam, združena z mnogimi žrtvami, ne zdi oportunizem.” ,,Zvestoba katerim vrednotam?” ,,Veri in besedi svojega rodu.” „To oboje je vaša prva domovina. Zakaj niste ostali tam? Zakaj ste jo zapustili, kol pravite, z begunskim valom?” „Iz protesta proti tistemu, kar je prihajalo tja. Saj ni nihče pribil na rodna tla. Hotel sem svobodno živeti po svoji veri.” ,,Pa ste našli to svobodo v naši državi?” ,.Našel sem jo, in uživam jo že več kot štiri desetletja.” „Kaj ste zanjo dali Italiji v zameno?” Moral bi bil odgovoriti: Vzgajal sem njene mlade državljane v resnici, poštenju in zvestobi samim sebi. A odgovor ne bi bil povšeči. Katera država na svetu bi priznala, da potrebuje takele tujce, ki bi jo učili? Zato je samo globoko zajel sapo in vzdihnil. Ne zamerite, bi bil moral reči, utrujen sem že od tega večnega dialoga... od te slepe ulice. Ali ni že vsem vse znano? Naredite, prosim, kakor da moje četrte prošnje sploh ni bilo! In da tudi teh treh let in pol, ki so potekla od nje, ni bilo. Ne bo me konec, gledal bom kam drugam - - n generala San Martina je zamenjal s Syetim Martinom iz Toursa, ki je zavetnik mesta Buenos Aires, pa še tango s folklornimi plesi,” se je jezil Peter. Jaz sem miril, da ni posebna nesoča, če se je kdo zmotil in v pojasnilu Ifod sliko zamenjal dva argentinska Plesa in da v marsikateri osnovni šoli L|čijo pri zgodovini otroke zgodbe, ki foso zgodovina, ter da se to dogaja celo ~ naši napredni Sloveniji. Pravljica o an Martinu in ombuju je vsekakor °lj nedolžna od one o herojih in izdanih v pravljični NOB. ..Mene pa v romarskem poročilu fo°ti nekaj, kar je poročevalka spregleda.” je povzel Pavel. „0 tem, kar smo doživeli s to romarsko skupino v lujanski baziliki, bi lahko povedala kak stavek.” Ker me ni bilo ob tisti priložnosti v Lujanu, sem bil radoveden, kaj ima Pavel v mislih. Takole je pojasnil: ,,Ze sama lujanska bazilika bi zaslužila omembo. Naši romarji so imeli v njej slovensko mašo pri glavnem oltarju, kar je bil izraz posebne pozornosti tamkajšnjih lazaristov. Lepo smo prepevali in ob koncu maše je bila cerkev polna tudi argentinskih vernikov. Škof Uran, ki ima izreden posluh za to, kar je primerno, je te vernike lepo nagovoril v italijanščini, ker, kot je rekel, ne zna dovolj špansko. Povedal je morda tri ali štiri stavke in ko je nehal govo- riti, mu je vsa ..bazilika” gromko zaploskala. S svojim nastopom je slovenski škof pritegnil in navdušil vernike, ki so do takrat ugibali, kdo smo in kakšen jezik govorimo. Name je ta dogodek naredil vtis. Čudno, da se poročevalki ni zdel vreden omembe. Če tega ni opazila, lahko sklepam, da še marsičesa drugega zanimivega ni videla.” ,,Pavel, ti gledaš svet po svoje, drugi pa po svoje," mu je vzel besedo Peter in plačal mimogrede kavice in vse, kar je še spadalo zraven. Pogledal je na uro in pomenljivo pogledal. Pohiteli smo, da nas doma žene nc bi kregale. Pa še drugič kaj V ponižnosti in zadregi se je bledo nasmehnil in vstal. Z Oberdankovega trga ob enajstih dopoldne hkrati odpeljeta avtobus in tramvaj - proti istemu cilju, a vsak v svojo smer. Prvi ima pred sabo dolgo ovinkasto cesto, naglo se ti na vse strani odpira svet, ko se vzdiguješ po pobočju. Drugi ima krajšo, bolj strmo pot, vezano na tirnice in počasnejšo, toda potnikov ovinki ne gugajo; branje na trdnih lesenih sedežih je lažje, in kljub trenju koles ob tirnice tudi pomenek. Na cilju čakata vozili redkokdaj več ko minuto na srečanje. Zunič je prišel iz knjižnice, našel prosto svoje naj ljubše mesto v tramvaju - drugi predelek na desni - in se brez misli zagledal v vrvenje vozil po široki osrednji ulici. Potem je zamižal, da bi si odpočil oči. Odmerjeni čas v knjižnici ga vselej priganja, da bere hitro in da prebere čimveč. Za ljudi, ki polnijo tramvaj, se ne meni. Zlepa ga kdo ne pritegne ne s pojavo ne z govorjenjem. Danes se je odločil, da ne seže po berilu, ki ga ima v aktovki. Naj sc mu oči oddahnejo na jesenskih barvah, ki spremljajo progo od prvega vzpona dalje -ko se tramvaj iztrga špalirju zadnjih visokih hiš in ga ob spre-letavanju golobov zalije svetloba. Udobno in varno naslonjen gleda v strmino pred sabo, kamor leze tramvaj. Kar naprej misli na kratki in zgoščeni članek, ki ga je malo prej prebral v reviji. Letos se svet spominja sedemdesetletnice, kar se je končala prva svetovna vojna, in nekdo iz teh krajev je čutil potrebo in dolžnost, da one čase kolikor moč nakratko, poljudno in nepristransko osvetli. Nekoč, nekako pred sto leti, je politični zemljevid Evrope nudil precej drugačno podobo nego danes. Sest držav je v nji prevladovalo; če pogledamo v zgodovinski atlas, rdečkasta kraljevina Anglija, vijoličasta republika Francija, rjavkasto cesarstvo Nemčija, zeleno carstvo Rusije, rumena cesarsko-kraljeva Avs-tro-Ogrska in svetlozelena kraljevina Italija. Pravega zaupanja med njimi pa ni bilo. Zato so se zbližale in povezale tiste, ki si niso mogle biti nevarne, lahko pa so si bile koristne: Anglija, Francija in Rusija so za svojo varnost ustvarile antanto, Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija pa trozvezo. Tako je v Evropi zavladalo ravnotežje moči. Poleti 1914 je Avstro-Ogrska začela vojno proti Srbiji, posredno ali neposredno krivi za umor njenega prestolonaslednika in njegove žene v Sarajevu. Nemčija je stopila ob stran svoji zaveznici, Rusija slovanski in pravoslavni Srbiji, Anglija in Francija pa sla sprejeli izziv mogočne Nemčije, svoje velike tekmice v Afriki. Evropa je zagorela na treh bojiščih: na jugu, vzhodu in zahodu. Italija je naprej razglasila nevtralnost. „Nisem dolžna pomagati Avstro-Ogrski, ker je vojna proti Srbiji napadalna, trozveza pa temelji na obrambnem značaju.” Ko so druge države že obilno krvavele, je Italija - v želji, da odreši sonarodnjake izven svojih meja - izsiljevala Avstro-Ogrsko in terjala nagrado za nevtralnost. Taje svoji papirnati zaveznici - a iz prejšnjih vojn sovražnici - bila pripravljena pretežno odstopiti deželo Tridentinsko, ki je bila po narodnosti pretežno italijanska. Italiji je bilo to premalo - in obrnila se je tja, kjer je upala več dobiti. Tako je bil v drugem letu vojne podpisan „londonski pakt”, ki je Italiji za nagrado, če stopi v vojno na strani antante, obljubil ne le Tridentinsko, marveč tudi Južno Tirolsko, Julijsko krajino s Trstom, Istro, Kvarner, znaten del Dalmacije in še celo kos Albanije. Torej je antanta svoji novi zaveznici obljubila nekaj nesvojega. Kdor kupčuje s tujim blagom, ga nikjer nič ne boli. Italija pa je to isto posest zavestno kupila: ne z denarjem, temveč s krvjo svojih vojakov, ki bo prelita in ki ji tedaj še nihče ni slutil količine. Vedela je, da mora zmagati za vsako' ceno, neglede na žrtve, če hoče dobiti vse obljubljene dežele. V najlepši pomladi 1915 je napadla svojo dovčerajšnjo zaveznico Avstro-Ogrsko in odprlo se je četrto bojišče: v osrčju Evrope. Zagorel je izbočen lok fronte od silnih gorskih vršacev Adamella in Dolomitov pa do nižin ob Jadranskem morju. Nič manj kot dvanajst je bilo soških ofenziv v treh letih in pol, ko je Avstro-Ogrska z zobmi držala vsako ped svoje zemlje. Omogočila in odločila pa je zmago antante Amerika, nc; izčrpna v svoji gospodarski moči in človeških množicah. K tej zmagi je pripomogla tudi Avstro-Ogrska sama, ki je zgubila vojno na notranji fronti. Kol konglomerat nacionalno prebujenih ljudstev, neurejen v pravem času, se je namreč razkrojila. Od nje je ostala samo republika Avstrija nemškega jezika, medtem k° so si drugi ustvarili svoje lastne države: Madžari, Čehi/Slovaki, Poljaki in Slovenci/Hrvati/Srbi. Italija je bila torej med zmagovalkami. Na mirovnih pogajanjih je položila na miz° strahotno težo svojih 100.000 mrtvih vojakov in terjala izpolnitev ,,londonskega pakta ■ Dobila je skoraj vse, kar ji Jc bilo obljubljeno; le polovic'11 Kvarnera, Dalmaciji (z izjem0 Zadra) in pa albanskemu o'/-c' 25. julija 1998 sta se poročila v cerkvi Sv. družine v Mendozi NATALIA MANIERO in JOSE FEDERICO BAJDA. Čestitamo! mlju seje morala odreči. Od Avstrije je odtrgala najbolj nemški del: Južno Tirolsko. Tisti čas (1918) je namreč med Salurnom na jugu in razvodnim Bren-nerjem na severu živelo 7.000 Italijanov, 20.000 Ladincev in 215.000 Nemcev. Vae victis! Nekaj desetletij kasneje, 1945, je Italija kot poraženka v drugi svetovni vojni ohranila samo Južno Tirolsko, Tridentinsko in del Julijske krajine. Vrh vsega je morala poskrbeti za kruh in streho več ko četrt milijona prebeglim iz zgubljenih vzhodnih pokrajin. Da, gorje premaganim! Ali znanje, sc pravi poznanje resnice, človeka osrečuje in umirja? se je vprašal Zunič. Ne eno ne drugo, pač pa ga osvobaja utvar, neutemeljenih upov, lahkovernosti. O vsem poučeni človek vdihava čist zrak, ne začinjen z uspavajočimi dišavami. Tak čist zrak je zbeganim, prestrašenim apostolom nekoč Prinesel Premagalec smrti s pozdravom: Mir vam bodi! Cist zrak je zdravje, moč, pogum in samozavest - iz (ega pa izvira pripravljenost za delo in boj. Ob spuščenem roloju je okno zavoljo gorkote napol odprto in noter prihaja duh po lipovem cvetju. Ko se je Zunič po hudih sanjah obudil in se oddahnil, je prisluhnil hšini popolnočnih ur. Prvi, najpotrebnejši spanec je bil za njim - in zdaj ta Popolna tihota. Nič več sopihanja premikajočih se lokomotiv na obmejni Postaji onkraj globeli - in tudi vsi drugi nočni glasovi so ko potonili. Svet zali-va zmagovita reka tišine in počivanja. Zunič leži na hrbtu, miži in z rokami ob životu uživa varnost postelje. Dez čas pa ga misel zanese v zadnje mesece. Februarja se je izteklo četrto leto, odkar je vložič četrto prošnjo za državljanstvo. „Pri tem me vodi ena sama Zetia: da bi vsaj zdaj, ko sem v pokoju, Prišel do normalnega potnega lista,” je Zapisal v nji. Po onem zaslišanju ne kvesturi še ni zgubil vsega upanja. Nekega dne pa so mu napovedali razgovor na domu. Pričakal jih je ob dolo-Cem uri. „Ne, politično se nikjer ne Udejstvujem,” je odgovoril na mare-salovo vprašanje. „Meni je bliže kultu-la. kdaj pa kdaj napišem kaj z njenega Področja. Izdal sem celo nekaj tankih pjig-” Marešalo je takoj popadel: „A! levcdite mi kak naslov!” Ustregel mu K- Za hip sc je marešalo zamislil, nakar Je prijazno menil: ,,Vi bi morali postati naš drugi Pirandello, naš drugi D'An- nunzio!” ,,Oh, ali vam nista že onadva dovolj?” je vedro odvrnil. „Privoščite tudi mojemu narodiču kaj!” Ni mu še prešla drzna duhovitost, ko se je ustrašil: Pokopal sem se! Kasneje je prišlo dvoje ali troje sporočil, da se ta in ta zanima za njegov primer in obeta storiti, kar je v njegovi moči. Zadnji se je oglasil sam tajnik notranjega ministrstva: „Slvar je na dobri poti.” Potem pa je prišla nova vladna kriza, ki traja zdaj že poldrug mesec in je posebno zapletena. Bo prejšnji notranji minister ostal na svojem mestu? In tudi če bo: kaj so pa nižje oblasti počele vsa ta štiri leta z njegovo prošnjo? Mogoče bi se bilo kakšno kolo hitreje zavrtelo, ko bi bilo namazano... „Ili kdaj čez mejo k sosedom pogledat, če bi me ravno obšla želja.” Tudi to je napisal onkrat. Bil je še čilejši. IT katerim sosedom? se zdaj vprašuje. K severnim, če že kam... na Dunaju se je srečno udomil prvorojenec. Vzhodni sosed ne prihaja v poštev, od tam je skozi Gorenjsko v cvetju davno nekoč odšel in nikdar mu ni bilo žal. Od ondod mu dan na dan iz časnikov in s televizijskega zaslona govori en sam prikrit strah, en sam gnev od nemoči, skorajda obup nad svetlejšo prihodnostjo. Privrelo je sicer na plan nekaj pogumnih, čislih studencev - z obljubo, da odplaknejo še zadnjo umazanijo iz previdnosti rojenih laži, potvorb in zamolčevanj. A temna, molčeča gora - armada - jih lahko vsak hip Kdor na ves glas ne kriči resnice, kadar jo ve, postaja pomočnik lažnikov in ponarejevalcev. Charles Peginj zasuje in zaduši. Kot bi na celem narodu ležalo prekletstvo. Odleteti čez Atlantik, na severu Amerike videti čista jezera, divjačine polne gozdove, prepihane zračne griče, kjer je še toliko prostora - in kjer si je omislil nov dom podjetni drugoroje-nec? Ne. Bila bi prevelika preskušnja za srce: fizična in čustvena. Dovolj so od tam pisma in kakšna razglednica. Ta postelja, to okno na zahod, la nočni duh cvetja, pa domača miza, pa znana pota in znani obrazi vseh dni - kateri tuji svet bi mu to odtehtal? „Mar ne prihaja, če ga želim, v besedi in sliki ves svet k meni? Ali molitev v domači župni cerkvi manj visoko ^seže ko molitev v Lurdu, v Fatimi, v Censtohovi?” Zunič ne misli na minevanje nočnih minut, na zvonke udarce odhajajočega časa v četrturnih presledkih. Miži v svojem miru in z rokami na prsih posluša utripanje tišine. POZNAM TE OD VEKOMAJ DEL SEM TE NA VETROVNO POSTOJANKO V nedeljo, 29. novembra 1998, je bilo celodnevno srečanje mladine z. župnikom Vinkom Kobalom na sanjuški Naši domačiji. (W)^r ^ 7\ >7 c)77c 7777T7?7?7?v5??7?7?7?77V7777777?7, ;'' 77777 VINKO BELIČIČ Vinko Beličič, pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec, se je rodil 19. avgusta 1913 v Črnomlju. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in maturiral 1934. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko in se vključil v stražarsko gibanje. Pred diplomo (1940) se je študijsko izpopolnjeval na Katoliški univerzi v Milanu. V letih 1942-1945 je poučeval na uršulinski in na poljanski dekliški gimnaziji v Ljubljani. Poleti 1945 je iz begunskega taborišča Monigo pri Trevisu prišel v Trst in se tam zaposlil v svoji stroki na višji gimnaziji, kasnejšem liceju France Prešeren. Sestavil je nekaj učbenikov. Živi na Opčinah pri Trstu. Pesniško se je dvignil v katoliški Mladiki, v Domu in svetu pa se je uveljavil z belokranjsko motiviko, kar je značilno tudi za prvo pesniško zbirko Češminov grm (1944). Povojno bivanje na tržaškem Krasu ga je preusmerilo v novo pokrajino, kar kažeta zbirki Pot iz doline (1945) in Gmajna (1967). Beličičeve povesti in črtice rastejo iz ruralnosti, socialnosti in avto-biografičnosti. Knjižno sta izšla dva prevoda: Papinijeve Priče trpljenja Gospodovega in pa Manzonijeve Svete himne; sicer je prevedel še številna dramska besedila za slovenski radio v Trstu; leposlovno, s članki in eseji je sodeloval v zamejskih in zdomskih publikacijah, zlasti v buenosai-reškem Meddobju. Beličičeve poezija je izšla - po omenjenih treh izvirnih zbirkah - v knjigah Bližine in daljave (izbor), Trst 1973; Pesem je spomin (zbrane pesmi), Trst 1988; Izbrane pesmi, Trst 1991. Prozne knjige pa so: Molitev na gori (povest), Ljubljana 1943; Kačurjev rod (črtice), Gorica 1952; Dokler je dan (črtice), Buenos Aires 1957; Nova pesem (črtice), Buenos Aires 1961; Med mejniki (črtice), Gorica 1971; Nekje je luč (povest), Trst 1975; Leto borove grizlice (povest), Celovec 1981; Človek na pragu (povest), Celovec 1985; Leto odmrznitve (povest), Gorica 1992. Publicistiko predstavljata knjigi Prelistavanje poldavnine, Gorica 1980, in Cerkničan treh domovin (o Mirku Javorniku), Trst 1987. - Beličičeva literatura je bila v Sloveniji do osamosvojitve leta 1991 prepovedana. Benjamin Tičar 90-letnik Marsikdo od rednih obiskovalcev nedeljske maše v Slomškovem domn se bo začudil ob tem naslovu, tako dobro nosi svoja leta gospod Tičar. Njegov oče je bil dvakrat poročen. S prvo ženo je imel šest otrok, ko je ta umrla, pa je imel z drugo ženo tudi šest otrok. In prav dvanajsti, najmlajši je bil Benjamin, kateremu pravimo Beno. Rojenje bil 11. decembra 1908 v Litiji. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, gimnazijo pa na Poljanah v Ljubljani, kamor se je vozil z vlakom. Po maturi leta 1929 seje zaposlil v Litiji na občini. Kot fant je bil član Fantovskega odseka, nastopal v igrah in sodeloval na prireditvah Prosvetnega doma, najprej v Šmartnem, pozneje pa v Litiji. Vojaški rok je služil devet mesecev v oficirski šoli v Bilečah v Hercegovini, katero je zaključil s činom narednika. Potem je bil klican na orožne vaje v Srbijo, kjer je po treh mesecih dobil čin podporočnika. Ob mobilizaciji jugoslovanske vojske tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo je bil poklican v Dravograd, kjer so mu zaupali odgovornost nad šestimi bunkerji ob Dravi. Po nemškem napadu seje njegova edinica umikala čez Pohorje v Mislinjsko dolino, kjer jo je doletela kapitulacija in ujetništvo. Kot jugoslovanski ujetnik je bil odpeljan v Avstrijo, nato v Nemčijo v Bre-menhafen, od tam pa v bližino Niiren-berga. Vse njegovo ujetništvo je trajalo deset mesecev. Februarja 1942 je bil izpuščen, nakar se je vrnil na ob- čino v Litijo. Leta 1944 ga je gestapo aretirala, a gaje rešil iz zapora že po enem tednu litijski župan, čeprav Nemec. Leta 1945 so ga gestapovci ponovno zaprli in ga iz Litije odpeljali v Kamnik, od tam pa v Beljak, od koder so ga poslali na delo v Lienz. Tam so popravljali železniške proge in zasipali jame, ki so jih delale bombe ob letalskih napadih. Konec vojne ga je doletel v Lienzu. Ko je zvedel, da so v bližini mesta, v Peggezu begunci iz Slovenije, je iskal med njimi znance. Ni jih bilo, zvedel pa je, da so begunci tudi v Spittalu. Odpeljal se je tja, našel poznane ljudi, ostal v taborišču in postal begunec med begunci. V Spittalu je dobil uradniško službo v taboriščni pisarni. V baraki je bil med drugimi skupaj z učiteljem Martinom Mizeritom, Lovrom Janom, Dinkom Bertoncljem in Slavkom Ovnom. V tem taborišču je postal član Katoliške akcije in ostal zvest član vsa desetletja do danes. Odločil se je za izselitev v Argentino, kamor ga je pripeljala 12. februarja 1949 ladja Langfeet. Tuje dobil prvo službo skupaj z Martinom Mizeritom na buenos-aireški „kuriji”, na samem nadškofijskem sedežu ob kardinalu Copellu. Argentinski prim as Santiago Copello se je namreč obrnil na gospoda Antona Oreharja, če pozna dve primerni osebi za takšno in takšno delo... Od tu hrani Beno spomin na škofa Gregorija Rožmana ob njegovem prvem obisku Argentine. Ko se je gospod Orehar nekega dne pojavil s škofom na kuriji, je imel Beno to čast, da je najavil Rožmanov obisk kardinalu Copellu. Spominja se tudi, daje hotel ob srečanju Rožmanu poljubiti prstan, da pa je ta odmaknil roko in pokazal, da ne želi tega, čeprav je bila ta praksa še splošna. Medtem l1 tamkajšnjo slovensko skupnost k°t zaklad svoje fare. v. Jubilant se zaveda, da je bil vse Mienje deležen posebnega božjega urstva in da zato dolguje Bogu hva-ezi\ost in ljubezen. , Članu naše organizirane slovens-,