4. štev.
V Ljubljani, v t 2. aprila 1S8.
Letnik IX.
.'naerati ee a p rej 6 maj o in velja rimopna vrsta
■i kr., če »e tiska ! crat.
?ri večkratnem tiskanji •• •Je i» primerno smanjsa.
Rokopisi
te ne vračajo, rieiranhovan»
Disma se ne aprejeinnjo. 1 roonino prejema opravniitvo (*0" nistracija) in r.ksj: edicija na Dunajski cesti št. 16 v Medija-tovi hiši, II. nadstropji.
Politični list za slorasKi larofl.
Po oošti	prejemar	vella :
7.h ceio ieio	, . 10	fi. — k».
£a coileta	6	., — ..
cu ^etrt iet»	•>	., ¿0 „
V administraciji velja:
Za ceio leto . , .3 40 kr
ia poi lota . . i .. 20 „ za četrt ieta	2 ., ;o ,,
V Ljubljani na uom oošilian velia «0 kr. več na lei^.
Vredništvo >e Rečne ulice št. 5.
izhaja po trikrat na teden m «icer v torek, četrtek in ooooto.
Mene-tekel!
Obravnava o šolskem predlogu Lienbacher-jevere, ktere je politični svit z veliko rado vednostjo pričakoval, bila je v petek v go-spodski zborn ci dovršena. Izid njen nas po dogodkih, ki eo se vršili v dotični komisiji, ni iznenadil, pač pa bi bili iznenanjeni, ko bi bilo drugače prišlo. Lienbacherjev predlog je b 1 v petek s 74 proti 32 glasovom zavržen, ter sprejet nasvet večine šolske komisije, ki daje namesto deželnim zborom, naučnemu ministru oblast otroke že po dovršenem 12. letu izpuščati iz šole.
Predlog, nuj se dolžnost v šoio hoditi od 8 let skrči na 6 let, sprožili so bili konser vutivni nemški potlanci llohenwartovega kluba, solnograški poslanec Lienbacher ga je bil predložil zbornici poslancev. Njegov prvotni nasvet se je glasil prav za prav tako, da se dolžnoBt v šolo hoditi zniža od 8 na 6 let. Pa minister Konrad je temu nasvetu nasprotoval , češ, da mu ne bi zamogel pritrditi. V dogovoru ž njim je potem Lienbacher svoj predlog spremenil tako, da se deželnim zborom prepušča pravica obiskovanje šol skrčiti od 8 na G let. Minister Konrad je bil v šolskem odseku obljubil, da bode ta nasvet zagovarjal in ob enem tudi na vprašanje Lienbacherjevo zagotovil, da temu nasvetu ne pritrdi samo on kot riftučni minister, ampak da mu pritrdi cela vlada!
Vendar pa je Konrad ta predlog v zbornici poslancev jako mlačno zagovarjal, kakor
Okrožnica o prvih slovanskih pro-svetiteljih.
(Dalje.)
Silno težko bilo bi pastirju nositi jarem poslanca apostolskega ter ga brez govora in nauka prenašati. Zraven tega naj pHBtir srčno in ljubeznjivo občuje s svojo čedo, podobno ljubezni Jezusovi, ki je pretakal gorke solze nad nespokornim Jeruzalemom, ki se brani priti pod varstvo njegovo, ki na sv. križi, umirajoč za vse človeštvo, v posebni molitvi prosi očeta svojega za nesrečni nnrod svoi. To se pa doseže samo tedaj, če so duhovni sinovi naroda, ako poznajo jezik narodov in potrebe njegove; ako z narodom trpe ter mu lajšajo bolečine, ako se ne sramujejo zapuščenosti njegove in če so pri vsaki nezgodi pripravljeni, biti za njega žrtva in prokletstvo, na kar opozarja duhovnike veliki apostol narodov. — Take bo okolnosti, v kterih je odbrala pravičnost božja narodu slovanskemu apostole svoje. Oba sta od mladih let Bpoznala in ljubila narod slovanski. Stareji brat Metod bil je zaradi posebnih sposobnosti vže v mladosti izbran za poveljnika jednemu delu slovanskih vojakov, ki so živeli v pobližji solunskem; go-
da bi bil čisto pozabil na dano besedo. Ali ker je avtonomistična desnica v tem prašauju složno glasovala, obveijal je Lieubatherjev nasvet, dasi mu je levica ua vso moč nasprotovala. Da pa zadobi postavno veljavo, morala ga je sprejeti tudi gospodska zbornica. Toda liberalci so svoje tovariše v tej zbornici na vso moč obdelovali, da so ta predlog zavrgli in namesto njega sprejeli prej omenjeni nasvet.
Ker smo rekli , da se je bilo za Lienbacherjev predlog zavezalo celo ministeratvo, propadla je v gospodski zbornici a tim predlogom prav za prav vlada, in zarad tega je bil dotični sklep gospodske zbornice po našem mnenju osodepoln za vlado sploh, zlasti pa za naučneg« ministra, ki je tudi v gospodski zbornici Lienbacherjev sklep enako mlačno zagovarjal, kakor v bornici poslancev. Ko bi se bil n&učni minister zanj krepko pognal, ko bi bil odločno rekel, da so večletne skušnje vlado poduč le, da se osemletno obiskovanje šol ne da izvrševati in da so dotične tožbe kmečkega prebivalstva splošnje in opravičene, ko bi bil jasno povedal, da hoče vlada tem željam vstreči, bi se bila gotovo tudi v go spodski zbornici našla večiDa, ki bi bila po želji vladini temu nasvetu pritrdila. Pa mini-nister Konrad je tako mrzlo zagovarjal Lienbacherjev predlog, da mu je minister Unger kar naravnost rekel:
„Ministrov govor na me ni naredil povolj-nega, ampak marveč bridek vtis. On ni imel pred očmi, kar so stari rekli, da je treba o reči govoriti, ne pa besedovati (rem dicere non verba dicere). Najvažnejše reči, kako se
namreč vlada zadrži proti obema nasvetoma, nam ni povedal, in ravno to smo morali pričakovati. Ako me vprašate : Je li govoril za večino? sem res v zadregi odgovorili: ja! In ako me vprašate? Je li govoril za maujšino? sem zopet v zadregi odgvoriti: ne 1 Za koga je toraj govoril ? Skoraj bi še ne mogel reči, da je za-se govoril!1
Sklep gospodske zbornice, s kterim je predrugačila Lienbacherjev predlog, sicer še nima postavne veljave in je tudi ne bode za-dobil, ker mora reč vsled premembe prvotnega sklepa še enkrat priti pred zbornico poslancev, ki se pa gotovo ne bode vdala, da bi pritrdila premembam gospodske zbornice, ampak bode ostala pri svojem prvotnem sklepu. Dasi je namreč nemškim kmečkim poslancem veliko na tem ležeče, da bi za svoje dežele pridobili enaka polajšanja v šolstvu, kakor jih §. 75 državnih šolskih postav nekterim deželam že daje, biio je vendar v klubu desnega središča sklenjeno, ruje nobenega polajšanja ne sprejeti, kakor pa t a-košno, kakoršno ponnja gospodska zbornica. Ker sta tudi češki in poljski klub samo zavoljo tega glasovala za Lienbacherjev predlog, ker on pripoznava pravico deželnih zborov v šolskih zadevah, tudi ta ¡'dva kluba ne bosta glasovala za predlog gospodske zbornice, ki deželnim zborom to pravico odreka in jo daje naučnemu ministru, i n omenjeni predlog bo vsled tega od •zbornice poslancev gotovo zavržen.
Ravno zavoljo tega pa je dotični sklep gosjodske zbornice jako osodopoln, in kakor
tovo se je pri tej priložnosti dobro seznanil in sprijaznil z blagim in rahločutnim narodom slovanskim- A to mesto zamenja kmalo Metod s stanom duhovskim v samoti na gori olim pijski. Mlajši mu brat Konštantin bil je bistrega uma in mladenič po-ttbue učenosti, vrli poznavalec ne le zapadnih marveč tudi vzhodnih jezikov. Znauo nam je iz nedvomnega vira, da je, bivajoč nekaj časa v Kersonu, to je danes blizo pri Sevastopolji, našel starodavni rokopis slovanski z odlomci bv. pisma ter se s to priliko priučil jeziku rusko-slovan« skemu. Skoro v istem času kakor Metod posveti se tudi Konstantin stanu duhovskemu in redovniškemu, odbivši od sebe vse tudi naj-aijajnije ponudbe svetnih časti in posvetnega odlikovanja.
Druga okolnost, v kteri se vidi znak previdnosti božje z ozirom na bodoče delovanje naših apostolov, je: da je poslal car naša apostola na kerzoneški polotok preobračat k veri Jezusovi Kozare, narod čudo-tatarski, kjer sta našla truplo sv. Klementa. To zadeva bolj brata mlajšega, kteremu je učenost, modrost, odločnost in vztrajnost duševna odločila, dokler je živel, prvo mesto. Vedel je Konstantin, da je bil Klement, neustrašeno braneč sveto vero,
od Trajana pregnan; vedel jt, da ga je isti car v<led vednega gorečega oznanjevanja besede b žje obsodil na smrt, ter da so ga s kamnom na vratu po"opili v ¡ilobino morja; vedel je, da so kristjani našli sv. ostanke ter jih Bkrili na bližnjem otoku. Vse to vedoč ifče za bivanja svojega v Kerzonu ostankov sv. Klementa ter jih na veliko radost svojo in bratovo ter vaega ljudstva krščan8kega tudi najde. Od tega časa postali so ti sv. ostanki neločljivi spremljevalci svetih apoBtolov. Če se pa vprašamo: Kedo je bv. Klement? odgovarja nam zgodovina: sv. Klement iz odlične družine rimske bil je učenec Petrov in njegov tretji naslednik na stolici rimski. Pisal je dve pismi do Koriučanov kot papež; njega navaja sv. Irenej v spisu svojem za četrtega papeža po sv. Petru. Ta spis ohranjen je do dauea v važni knjigi Ircnejevi o krivoverstvu, kjer med drugim uči, da naj se cerkvi rimski vse cerkve na Bvetu pokore in da naj se obračajo k njej v vseh potrebah svojih. Če se zraven vprašamo : Zakaj sta apostola naša iskala tako akrbno sv. ostankov Klementovih? odgovor je lahnk: zato ker je bil Klement svet in slaven mož, ki je veduo živel po zakonih krščanstva; posebno pa zato, ker ga zapadna cerkev do
je bila skrivnostna roka babilonskemu kralju na steno zapisala njegov konec z besedami mene-tekel — šteti in pretehtani so tvoji dnevi, tako je tudi sklep gospodske zbornic o Lienbacherjevem predlogu nekak mene — tekel za vlado, zlasti za naučnega ministra, ki si ni dovolj prizadeval, da bi bil Lienbacher-jevemu predlogu tudi v gospodski zbornici zadobil večino. Ni namreč misliti, da bi moralo vsled sklepa gospodske zbornice celo mi-nisterBtvo odstopiti, a zavoljo silne uevolje, ki jo je zbudilo ravnanje barona Konrada pri večini zbornice poslancev in ki je že tako vskipela, da mu mislijo nemški konservativni poslanci odreči njegovo ministersko plačo, ali pa celo naučni proračun, ministerski predsednik pač ne bo mogel obdržati sedanjega naučnega ministra, ampak ga bode moral zamenjati z drugim možem. Iz okoliščin pri zadnjem glasovanji bi sodili, da grof Taaife že sam na to misli. On se je namreč kot ud gospodske zbornice umaknil glasovaniu. Razloček 74 in 32 glasov je tako silen, da njegov glas ne bi bil nič zdal, pač pa bi se bila tako imenovana Brednja stranka, ki jo hoče pridobiti za vlado, in ki je pri tem predlogu glasovala z liberalci, nad tem spodtikovala, in mu morebiti za vselej obrnila hrbet, ko bi bil grof Taaffe glasoval s konservativno manjšino. Tej nevarnosti se je izognil s tem, da se je glasovanja zdržal, razburjene duhove zbornice poslancev pa je morda že takrat sklenil pomiriti s tem, da žrtvuje naučnega ministra. Baron Konrad tudi sam čuti silno težo svojega mi-nisterstva in nedavno se je bil izrazil proti nekemu poslancu, da bi bil veliko raje namestnik v Lincu, kakor minister na Dunaji. Zdaj je prilika, da se mu izpolnijo željo. V Lincu še nimajo namestnika, odkar je baron Pino postal kupčijski minister, in prav nič ne nasprotuje, da bi Konrad zopet ne postal cesarski namestnik v gorenji Avstriji. Saj imamo že več zgledov, da so se ministri po svoji odpovedi zopet podali kot cesarski namestniki v dežele, kjer so prej bivali.
Ko se je Lienbacherjev predlog obravnaval v zbornici poslancev, imenoval ga je liberalen govornik skledico leče, ki jo večina ponuja nemškim deželam. Že takrat smo pisali, da liberalci še te lečice kmečkemu ljudstvu ne
današnjih časov druži v najsvetejšem delu sv. maše z Linom in Kletom, ker je bil naslednik sv. Petra ter je dal za svobodo cerkve in za neodvisnost poklica apostolskega svoje življenje po vzgledu sv. Petra. Ti sveti ostanki bili so po volji božji apostolom našim povsod, po sebno med Slovani, živa priča one svete ljubezni in vdanosti, one pobožnosti proti cerkvi rimski, ktero sta ona v čisti duši svoji nosila in varovala kakor dragocen zaklad v vseh časih. Tretja okolnost, s ktero označuje Bog poklic apostolov naših med Slovane, je: da sta bila oba prav v onem času v Carigradu, ko so se ondi najbolj razljutile strasti, ko se je drznost in oholost ljudska napdrila proti pervostoluiku rimskemu; ko so v Bizanci največ delali na to, da se na vzhodu uniči vsaki znak one predaje ali onega izročila, ktero sveti očetje vzhodne cerkve priznavajo, da je namreč Jezus izročil sv. Petru vse ljudi rekoč: pasi moje ovce, pasi moja jagujeta; to bi se kazalo tudi v vseh cerkvah bizantinskih, ko bi se pričala v njih beseda Ivana Krizostoma. To predajo priznavajo tudi početniki nesrečnega razkola, ker hočejo, da bi stolica rimska svetega in pravičnega patrijarha odstavila in obsodila, a na njegovo mesto postavila posvetujaka, sicer
privošijo, nismo pa mislili, da bode ta skledica še komu drugemu v spodtikljej, in da bode zbudila nevarnost za gospoda naučnega ministra Zdaj je do tega prišlo, kriza glede naučnega miuisttrstva je nastala in ako nas vsa znameuja ne motijo, se bode rešila morda še prej, ko se državni zbor zopet snide, ali pa vsaj prej, ko bode dovršen državni proračun.
0 prihodnjih volitvah v ljubljanski mestni zbor.
Kmalo po praznik.h vršile se bodo volitve v naš mestni zastop. Tretji razred bo volil v pondeljek po beli nedelji, na sv. Marka dan, dne 25. aprila, drugi razred v torek 26. in tretji razred v sredo 27. aprila. Kakor smo vsako leto o tej priliki trume naših volilcov za sveti boj domovinski navduševali in vkup klicali, tako storimo letos to tem raje, ker imamo več upanja do zmage, ko v prejšnjih letih.
Pred vsem si moramo poklicati v spomin važnost teh volitev. Zamoglo bi se skoraj reči, da so te volitve pri naših razmerah skoraj toliko važue, ko one v deželne zbore. Kajti v račun je treba jemati veliki vpliv, ki ga ima Ljubljana kot glavno mesto na celo deželo Kranjsko, in kot naravno središče Slovencev na razvoj celega naroda. Tu ne gre samo za pravice in oblast mestnega zastopa ljubljanskega, ampak za izgled, ki ga to mesto daje manjšim mestom in trgom po deželi, in tudi za pridobitev ene trdnjave več v našem narodnem boju. Ako bi imela Ljubljana vedno naroden zastop, potem bi se tudi maujši kraji, kakor Postojna, Novomesto, Višnjagora itd. veliko prej ubrauili nemškutariji in otresli nemških občinskih zastopov.
Pa tudi celi narodni napredek potrebuje trdnega središča, živega ognjišča, narodne trdnjave. Rodoljubi po deželi so raztrešeni in ne morejo lahko složno postopati, ker jih ovirajo krajne razmere, oddaljenost. Zato pa je tudi vsako gibanje brezvspešno, dokler si ne priskrbi sre dišča in ognjišča v podobi kacega večega mesta. Kajti tu je na enem kupu zbranih mnogo eoa-komislečih, ki veliko laglje kaj dovrše z ze-dinjeno moč^o, nego posameznik na deželi.
učenega in zgovornega, a strastnega in pohlepnega, ki Be ni sramoval strastem svojim na ljubo razrešiti iu raztrgati nešivauo haljo Jezusovo, kar je uajveči greh v cerkvi božji, kterega naj duhovnik odkupi tudi s ceno svojega življenja.
V takih razmerah bila sta tudi apostola naša. Znano nam je iz zanesljivega vira, da so poskušali svetnika naša, posebno mlajšega Konštantina, v modrosti in slavi prvaka na vzhodu, zaplesti v tedanje homatije. Vemo pa od vrstnika Anastazija, ki, 83 je sošel v Rimu b Konštantiuom, da je ta ojstro zavrnil novega patrijarha, ko je hotel častitljivega Ignacija kot nevedneža osramotiti. Iz tega je razvidno, da je bilo Konstantinu življenje in delovanje Focija mrzko in oduruo. V tej poskušnji ostala sta apostola naša čista, ostala čista, kakor ostane zlato v ognji čisto; vsi bodoči dogodki pa dokazujejo, da je Bog prav s to poskušnjo vtrdil v njih namen, da hočeta biti posrednika med Slovani in Btolico rimsko, da vsemu Slovanstvu povdarjata posebno edi-' nost cerkveno, v kteri edino je mogoče, vse vse težave iu nadloge življenja premagati ter vstreči željam svojega srca. V tem znamenji bodeš zmagal. To sveto zastavo podal je Bog
Čehi so postali močni, odkar so dobili zlato Prago v svojo pest, in ko bi ta Nemcem v roke prišla, zgubili bi precej polovico svoje meči. Na Moravskem so čehi nasproti Nemcem veliko bolj v večini, nego na Češkem, vendar na Moravskem nič ne premorejo ter stoje popolnem pod oblastjo nemške manjšine, in to največ iz tega uzroka, ker so vse veče mesta v nemških rokah. Hrvatje imajo svoj Zagreb, Srbi svoj Novisad, zato v politiki še nekaj premorejo; Slovaki pa niso nič in Rti-sioi niso nič, ker nemajo duievnega središča, nemajo osrčne trdnjave. Pariz je srce Francije, Moskva je srce Rusije, Praga je srce češkega naroda; narod brez osrčnega mesta pa ne more do veljave priti, on le hira I Ljubljana je pač naravno srce slovenskega'na-roda, duševno in politično središče, — pa to srce je bolno, ker je v oblasti tujega naroda, namesto nam služi kot politična trdnjava nasprotnikom našimi V tem leži pomen volitev za ljubljanski meBtni zbor. Ako bi Slovenci naši to izprevidili, ako bi spoznali velikansko važoost teh volite7 za celi narod slovenski, potem bi pač vse bolj navdušeno šli v volilni boj, potem bi si pač vse prizadejali, da bi nam zmago zagotovili. Toda, kako malo jih je, da bi njih misli tako daleč segale I Tu je mesar X., ki ne gre k volitvi zavolj en par kil mesa, ki jih nemškutar pri njem kupi; tu je čevljar Y., ki mu je več zato , da proda par čevljev, ko za celo domovino svojo; tu je krojač Z., ki se nobeni stranki neče zameriti itd. Kako malosrčni, malenkostni, sebični in ostudni nagibi in izgovori nasproti toliki imenitni zadevi! Ali ne bi se človek razjokal nad takimi ljudmi, ki niso vredni, da jih domača zemlja redi in pase?
Naši nasprotniki tudi močno špekulirajo na nevednost naših volilcev, ter jih skušajo potolažiti, češ, da tu ne gre za važne politične reči, da je stvar čisto krajca, da gre le za mestno gospodarstvo, ki ga, se ve da, „nem-škutarji" najbolje vodijo, kakor se bahajo v svojih list h. Že zadnji „Wochenblatt" je vdaril na to struno, kakor še vselej poprej. Politična važnost teh volitev za celi narod se čisto prezira v nasprotnih oklicih, ker se boje zbuditi Bamosvesti slovenskega prebivalstva. Iz tega pa naravno sledi, da mo-
Ü j ;BU» MjJR'gmtJCPmJIBIMTOBEjTBBLMBC jrnrTi WHÜ
v sredi velikih skušenj apostoloma, da jo razvito nosita na čelu VBem Slovanom.
V tem času pošlje vrli knez velike Moravske Rastič poslance Bvoje v Carigrad k caru Mihajlu, da izprosijo od njega verovest-nikov, ki bi ljudstvo njegovo vkrepili in vtr-dili v sveti veri. Izvoljena bila sta Metod in Kouštantin, ki sta se radovoljna vdala taki nalogi; vsaj ji je ona ločila od ljudi, ki v zaslepljenosti svoji nečejo priznati, da vbb strastno in pohlapno delovanje po apostolovih besedah ni vredno ljudskih smeti; ki nečejo spoznati, da prevzame ljudi oholost in krivica ter jih napihuje, da je potem njih propad tim silnejši po onem starem reku : Dvigajo se kvišku, da je tim globeji njih padec.
Gotovo je, da sta se sveta brata v samoti pogovarjala o tem in pripravljala na težave. Mlajši je gotovo v navdušenem vzletu govoril starjemu: Veruj mi brate, taka država in taka cerkev, ki se popolnoma odtuji pravemu poki cu svojemu in strahu božjemu, dirja v grozno nesrečo; Bog daj, da v nesrečo ne zablodi dobri in plemeniti narod slovanski, na kterem bi se tedaj natanko izpolnile besede: tujci zobljejo grozdje nezrelo, a naši zobje so brez tiela. llajdiva brate med bvet slovanski, kamor «s,
ramo mi ravno to političuo važnost najbolj povdarjati.
Zadosti žalostno je', da Slovenec na svoji lastni zemlji, v lastni hiši ni gospodar. Ni zadosti, da Slovenca v tujih, posebno nemških deželah zaničujejo, ako tak Slovenec hoče ubežati temu zaničevanju ter se vrne v svojo rojstno deželo, on še tukaj ne najde miru, tudi tukaj najde tuje gospodarje, tudi tukaj je zaničevan in nazaj postavljeni Kje je potem Slovenec doma, ako celo v Ljubljani nema nobene besede? Zares žalostoo tako, da bi rodoljubu srce počilo, ako bi ne bil že od mladih nog navajen gledati hlapčevanja svojega narodu I
Da je pa nasprotnikom mogoče, vladati v Ljubljani, tega so deloma krivi tudi naši ljudje sami. Ako nevedni človek ne pride k volitvi, ker ne sprevidi njene važnosti, se mu zamore to še odpustiti; kako pa hočemo soditi obnašanje onih izobraženih ljudi, ki so se skozi leta zdržavali volitve, pa se ne morejo z nevednostjo izgovarjati, pri kterih je bila toraj takega zdržavanja kriva le njih boječnost in strahopetnost.
Letos imajo prtfeeorji in undniki proste roke, in Be jim ni bati preganjanja zavolj narodnosti; zato se smemo za trdno zanašati, da bodo letos storili svojo domovinsko dolžnost.
Iu ako pomislimo, da se naši rojaki, ki služijo po tujih deželah, ne vtikajo v tamošnje občinske in deželne zadeve, ampak miruo opravljajo svojo službo, se nadejamo, da bodo tudi tukaj bivajoči nemški vradniki posnemali njihovi zgled in vsaj opustili tisto silno agitacijo, ki so jo nekteri vradni načelniki izvrševali s tem, da so svoje nižje vradnike k volitvam silili, kar je pa za vradnike sploh nespodobno ker bi morali oni kot javne osebe stati nad strankami. Dozdaj so v drugem volilnem razredu še vedno vradniki in penzijonisti zoper nas odločevali. Ne verjamemo, da so si pridobili posebne zasluge za državo, ko so pomagali na steno pritiskati slovenski narod, ki je bil vedno zvesta in čvrsta podpora Habsburške rodovine in avstrijske države.
Nasprotniki naši so delo že pričeli, čas je, da se ganemo tudi mi in krepko posežemo v volilno agitacijo.
naju Bog kliče na delo , da okrepiva Slovane v veri, da po zakonih božjih spojiva v celoto ter jih rešiva nesreč, ki grozč najnim Zemljanom. —
Od tega časa posvečeno je življenje apostolov naših blažnosti in koristi naroda slovanskega, poglavitno pa temu: da se narod slovanski obrani in okrepi v edinosti cerkveni.
Spominjati nam se je sedaj dobrodelnosti naših apostolov, s ktero edino, da druzih brez-števila ne omenimo, sta zaslužila večno hvaležnost in slavo pri nas Slovanih. Čul je namreč mlajši brat v Carigradu, da Slovani nimajo Se pismen (črk); te on sostavi ter položi v tem temelj književnosti naši in vsemu napredku. Kar je svetla zora gorečemu solncu, to je Slovanom Konstantinova iznajdba; kajti njemu edinemu za Bogom zahvaliti imajo pro-aveto, v kteri danes živd in za ktero vedno više in više hrepeni Toda premodro in prav po volji bož;i delal je Konstantin , ko je že pred odhodom svojim z bratom jel prevajati bv. evaugelije na jezik slovanski, s čimur se je uklouil zakonu božjemu, ki veli: da je vsake modrosti začetek in temelj strah božji.
(Dalje prih.)
Politični pregled.
V Ljubljani 11. aprila.
Avstrijske deiele
Fzm. baron Maroičič, dozdanji poveljnik na Dunaji je stopil v pokoj, ter bil odlikovan z redom bv. Leopolda. Na njegovo mesto pride kot poveljnik na Dunaj fzm. Filipovi č iz Prage. Fzm. Wurtemberg je dobil red sv. Leopolda in pusti Bosno, ter prevzame poveljništvo v Levovu. Na njegovo mesto pride v Sarajevo fml. Dahlen, in kot njegov namestnik fml. StranBky. Dozdanji poveljnik v Levovu general Litzelhofen prevzame poveljništvo v Pragi.
Cesarjevič llutlolf je imenovan za poveljnika 18. brigade pešcev.
Na Dunaji kandidira za državno poslanstvo nameBto umrlega Brestelna dr. Moriz \Veitlof, predsednik nemškega ,,schul-vereina".
češki poslanec Ilavclka je izdelal svoje poročilo o jezikovem ukazu za češke uradnije, in v tem trdi, da je ta ukaz pravilen in postaven, ter predlaga, naj se preide o Herbstovem predlogu, češ, da ta ukaz ni bil postaven, na dnevni red.
Poroči se iz Celovca, da je za cclov-škd^H škofa imenovan Peter Funder, rojen Korošec, kanonik, Nemec, pa kolikor nam znano, vrl možak. Slovenec kanonik Miider bojda ni hotel prevzeti.
Vitanje države.
Italijansko ministerstvo je dalo svojo ostavko, in kralj jo je sprejel. Kriza je nastala zavolj tunižke zadeve. Mogoče, da bo novo ministerstvo bolj energično postopalo proti francoski vladi glede severne Afrike.
Zanimanje Bveta je še vedno vajveč obrnjeno na Itusijo, vse radovedno pričakuje važnih prememb. Povsodi se opazuje z nejevoljo, da Nemčija tako silovito ponuja ruski vladi svoje svete, ter hoče rusko politiko na svojo korist obračati. Radi bi dobili tudi novega cara v svojo pest, kakor so imeli prejšnjega, in ker jim ne gre vse po volji, začeli so Be že predrzno vmešavati v čisto notranje ruske zadeve. Pred kratkim so nemški listi veselja zavriskali, češ, da je Rusija že ukovana v nemške spone, da bo Bismark tudi zanaprej odločeval v Peterburgu. Zdaj pa jim je menda nekdo račun nekoliko zmedel, menda nobeu drug ko Loris-Melikov, ker se ravno v tega tako srdito zaganjajo, kakor so ga še pred kratkim v zvezde kovali. Očitajo mu na enkrat celo kopo grehov, ki vendar Nemcem prav nič škode naredili niso ; največi greh njegov pa le od strani razumeti dajo, namreč da novega cara odvračuje od Nemčije. Enako predrzno je vtikanje Nemcev v rusko poljske zadeve. Spravo med Rusi in Poljaki hočejo na vsak način zabraniti, če ne gre drugače, tudi z obrekovanjem in podpihovanjem. Nasprotno pa moramo z veseljem konstatirati, da se niti ruski niti poljski listi nečejo vsesti na te pruske limanice, ter da skoraj vsi pišejo za spravo. Naravno je, da to vprašanje zanima posebno slovanski svet, kajti sprava med Rusi in Poljaki je prvi pogoj lepše bodočnosti slovanske in Bilno bi po tej spravi ojačila se Rusija sama. Nemci pa ravno nečejo videti Slovanov močnih in složuih, zato skušajo vedno le razširjati prepad med Rusi in Poljaki, akoravno po drugi strani zopet oba naroda približujejo s svojim krutim postopanjem nasproti pruskim Poljakom. Toda hudobno prizadevanje slovanskih sovražnikov ostalo bo brez uspeha, ker so tako Rusi kakor Poljaki prišli do spoznanja,
da si z medsobnim sovraštvom oboji le ško-dujejo, in ko je enkrat zavest sprave pridobila puhove za Bebe, ne bo Be dala več zatreti in odatrauiti. Ruska vlada je začela v novejšem času bolj mebko postopati s Poljaki in tudi 8 katoliško cerkvijo. Dogovori v Rimu bojda dobro napredujejo, in upa se, da se bo sklenila dogodba na korist veče svobode katoličanov ruskih. O novem caru pripovedujejo, da spravi a Poljaki ne nasprotuje, in sploh se misli, da ea bo tudi dosegla.
„Slovenca" pač v Peterburgu in v Moskv ne berejo, zato za končni izid tega vprašanja pač ni odločilno, ali mi pišemo za spravo ali proti njej, vendar si ne moremo kaj, da ne bi izrekli svoje gorke želje, naj ae stari prepir med Rusi in Poljaki poravna, naj Rusija d£ Poljakom narodno ravnopravnost, katoliški cerkvi pa popolno svobodo Kulturna moč, ki leži v katoličanstvu, bo tako blagodejno upli-vala na vse ruake odnošaje, da si Rusi tega zdaj niti domišljevati ne morejo; reči bi se celo Bmelo, da bo katoliški duh najboljše zdravilo zoper nihilizem, kar se očitno vidi pri Poljakih, ki so sicer ruski vladi sovražni, pa se vendar nibilizem med njimi ukoreniniti ne more. Pravoslavna Rusija vidi v caru svojega papeža, v državnem uradniku pa služabnika tega cesarja in papeža; če je pa uradnik poln krivice in goljufnoati, kako bo Rus dobro mislil o njegovem gospodarju, kako ne bo celo zmoten v svoji veri, ako vidi, da najviša posvetna in tudi duhovna oblast vlada b takimi organi, kakoršni so ruski uradniki?
Že v posvetnih rečeh nosijo ruski samo-držui cari preveliko odgovornost, čemu so si pač naložili še odgovornost o duhovnih zadevahl Samovoljno nakopičenje tolike oblasti in tolika odgovornosti v eni osebi postalo je za ruake care pogubno; morda pridejo kmalo do spoznanja, da bo bolje zanje, ako dušno pastirstvo prepustč naslednikom sv. Petra v Rimu, ki bo zato postavljeni.
Izvirni dopisi.
K Dunaja, 8- aprila. Gospodska zbornica je včeraj in danes obravnavala Lienbacherjev predlog. Večina šolske komisije je nasvetovala , naj se da naučnemu ministru oblast dovoljevati polajšanja pri obiskovanju ljudskih šol, manjšina pa je priporočala, naj se sprejme Lienbacherjev predlog, kakor ga je sklenila zbornica poslancev, iu po kterem se dotična oblast prepušča deželnim zborom. Poročevalec manjšine baron Helfert je včeraj izvrstno zagovarjal avoj nasvet ter dokazal, da nasvet večine nasprotuje državnim vstanovnim postavam in ujihovim jasnim določbam. Bivši uaučui minister Hasner, baron Tomažek, Hofier in Hye so mu ugovarjali, pa nobeden ni mogel ovreči njegovih temeljitih dokazov. Izvrstno so pa zagovarjali Lienbaeherjev predlog grofje Schöuborn, Falkenliayn in Leon Thun, ki je v svojem govoru razodel marsiktero slabost in napako sedanjega šolstva ter naravuost povedal, da bo treba še marsikaj v dotičnih postavah premeniti. Včeraj je govoril tudi še knez Karl Schwarzenberg, ki je zlasti povdarjal praktičuo stran Lienbacherjevega predloga.
V današnji seji je prvi govoril naučni minister baron Konrad. Pa tudi ta govor je bil tako medel kakor oni, ki ga je imel ob enaki priliki v zbornici poslancev. Minister ni odločno zavračal Widmauovega nasveta in š; manj odločno se je potegoval za predlog Lienbacherjev. Ko sta potem govorila še po-' ročevalca baron Helfert in grof Widmau, pri-
čela se je posebna obravnava, pri kteri je solnograški nadškof Eder, ki je bil izmed škofov edini navzoč, izrazil svoje veselje nad tem, da oba nasveta pripoznavata važnost krščanskega nauka. Za njim je poprijel besedo b vši minister Unger, ki je budo prijemal na-učnega ministra in naposled rekel, da mora vsakdo, ki je 1. 1868 glasoval za verske postave, tudi zdaj glasovati za predlog večine. To se je res tudi zgodilo; predlog večine je obveljal a 74 glasovi proti 32. Minister Taaffe je šel pred glasovanjem iz zbornice. Tako je bila toraj odločena v gospodski zbornici osoda Lienbacherjevega predloga in ž njim najbrže tudi osoda ministra Konrada!
Domače novice.
V Ljubljani, 12. aprila.
(Slovenski uSni jezik) se bo na naših učiteljskih pripravnicah s prihodnjim šolskim letom vsled miniBterBkega ukaza od 1. aprila 1881, št. 2178, vpeljal tako-le: Na moški pripravnici se imajo slovenski učiti: Krščanski nauk, slovenski jezik, matematika, geometr čno risanje, .naravoslovje, sadjereja in špecijalna metodika o teh predmetih. — Na ženskem učiteljišči: Krščanski nauk, slovenščina, aritmetika in geometrično risanje, ženska ročna dela, in špecijelna metodika teh predmetov. Vsi drugi predmeti se imajo podučevati v nemškem jeziku. Pri petji se ima rabiti nemški in slovenski jezik, pri vseh predmetih se ima tudi gledati na to, da si učenci pridobč obe terminologiji, in ravno tako se mora pri pismenih nalogah ozirati na oba jezika.
(Baron Pij Lazarini), dozdaj sodnijski adjunkt v Črnomlji, je postal cesarski kamornik in okrajni načelnik v Srebrnici v Bosni, dva dni hoda unkraj Serajevega.
(Novi brigadir ljubjanski generalmajor Keler) bil je z baronom Pijem Lazarinijem 7. t. m. v avdijenci pri cesarji.
(O volitvenih zadevah) zvemo toliko: Kakor se čuje, misli centralni volilni odbor narodne Btranke volilne shode, v kterih bc bo razgovarjalo o kandidatih, sklicati na Blodeče dni: za 3. razred veliko nedeljo 17. aprila ob pol enajstih dopoldne, za 2. razred velikonočni pondeljek, 18. aprila, tudi ob pol eaajstib, in za 1. razred velikonočni torek 19. aprila, ob sedmih zvečer, vselej v čitalnični dvorani.
(Sto tisoS goldinarjev) je kupec Janez Stampfl iz Prage, rojen Kočevar, poslal vladi za dijaške vstanove učencem rojenim na Kočevskem.
(V katoliški družbi) so preteklo Bredo 6. tega m. prenehali slovesi govori, navadni v zimski dobi. Govoril je poslednji msg. Jeran o Giovanni Bosco in njegovih dobrotnih napravah za zapuščene otroke, poprej prof. T. Zupan o Parizu, profesor M. Lazar o milosrd-nicah in o prvem hrvatsko srbskem katehizmu v bosenskih učilnicah, učitelj M. Močnik o Italiji in njeni zgodovini, prof. J. Marn o trojstvu v sveti zgodovini in v cerkvenem življenji, katehet A. Kržič o Kolpingu in o ljubljanskem rokodelskem društvu itd., kakor je bilo vže povedano v Slovencu. Pripoznava se sploh, da so to jako primerne zabave, in da govori po vsebini in obliki zanimivi bili vredni, da bi so jih bilo vdeleževalo obilnejše občinstvo. Marsiktero dobro zrno 8e je tu in tam prijelo in bo obrodilo; hvale je vredno, kar se skromno stori dobrega, vendar ee društvu od mnogih strani oponoša, da — bobnati ne znamo!
Razne reči.
—	Notar v Trebnjem je postal pen-zijonirani sodnik Janez Potočnik.
—	Škof celovški, piše N. fr. Presse, je postal kapitelBki vikar Funder.
—	„O pritoževanju proti merilu za z e m 1 j i š n i davek", imenuje se knjižica, ki jo je v slovenskem in nemškem jeziku na svitlo dala kmetijska družba štajarska in ki kmečkim posestnikom daje poduk , kako naj narejajo pritožbe zoper previsoke ali napačne vcenitve svojih zemljišč. Knjižica je natisnjena v Gradcu v tiskarni Ltykam-Josefthal in velja 10 kr.
—	V nunskem samostanu ljubljanskem je v nedeljo po noči umrla sestra Celestina Turšič, rojena iz Beguuj poleg Cirknice. R. J. P.
—	Nemški Tržič je slovenski Pri zadnjem ljudskem številjenju ee je namreč pokazalo, da ima 1797 prebivalcev, med kterimi je pa 1681 Slovencev in samo 100 Nemcev, 5 Italijanov in 11 inozemcev. Pred 10 leti imel je 1751 prebivalcev, toraj se je njih število v 10 letih pomnožilo za 46.
—	S tro s s m aj erjeva okrožnica o sv. Cirilu in Metodu se ima prestaviti v francoski in nemški jezik, v rusovski jo prestavlja sloveči P. Martinov. Da dobi b tem večo veljavo, k temu je po svoje pripomogel dr. Ilofler omenivši je celó v državnem zboru. Salus ex inimicis nostris.
—	Zagrebško v s euč i Išče šteje 364 slušalcev, in sicer 55 bogoslovcev, 229 pravnikov iu 80 modroslovcev.
—V kneževski stan povzdignil je cesar grofa LihnovBkega, prednika maltežkih vitezev.
—	Sad nove šole. V časuiku ,,Ge-genwart" beremo sledeče:
Kak sad donaša nova, brezverska šola in na njej službujoči brezverski učitelji, priča nam sledeča dogodba:
Polwer, 14letni deček, ki je bil najboljši učenec v svoji šoli, ubil je 8 kolom enega svojih součencev, da mu je zamogel vzeti njegovo novo usnjato šolsko torbo , ki jo je ta dan prvokrat imel, in je še noben drug šolar videl ni. Slučajno je ta grozni čin videl poli-cijsk stražnik, ter je mladega hudodelnika precej prijel in sodniji izročil. Kako se je mladi zločinec zagovarjal, to je možno vzbujati pozornost vseh trezno mislečih. Tu p damo okrajšan izpisek zasliševanja.
Sodnik: Zakaj si ta grozni zločin storil?
Zatoženec: Hotel sem imeti šolsko torbo, pa fant mi je ni hotel z lepa dati.
Sodnik: Ali te ni sram zavoljo ene torbe človeka ubiti?
Zatoženec: Zakaj me bo sram? Mislil sem, da me nobeden ne vidi.
Sodnik: Ali te ni nič vest pekla?
Zatoženec: Kaka vest? Jaz nisem še nikoli vesti videl. Včasih so že rekli, da ima človek vest, pa pokazali mi je niso nikoli. Šolski nadzornik nam je v šoli rekel, da moremo le to verjeti, kar se vidi in lahko z rokami potipa, in da so tisti klerikalci, ki kaj več verujejo, sovražniki znanosti in vede, zato jih povsodi preganjajo.
Sodnik: Ali vam niso v šoii rekli, da je uboj in tatvina zoper nravnost, in da je človek dolžan, spoštovati življenje in premoženje svojega bližnjega?
Zatoženec: To so nam že rekli, gospod sodnik, pa nikoli nam niso rekli, zakaj
ima človek to dolžnost, in ne morem razumeti, kako bi človek še kako vero potreboval, čer ni Boga, kakor pravijo. Saj sem večkrat učitelja o tem prašal, pa mi ni dal nobenega odgovora. Prejšnji učitelj, ki ao ga pregnali, ker je bil minih, me je hotel o tem podučiti, pa jaz ga nisem hotel poslušati, ker so mi prepovedali, ž njim govoriti, in nam žugali, da ne dobimo spričeval, če bomo k njemu hodili. Da človeško življenje ni nič vredno, sem spoznal tudi iz trga, ker so nam v šoli hvalili take , ki so kralje ali cesarje umorili. Zato sem mislil, da ne bo nič ta-cega, če enega šolarja ubijem. Zastran premoženja pa sem tudi mislil, da se «me drugemu vzeti, saj sem videl, kako bo minihe iz njihovih hiš pregnali, vrata ulomivši, in ljudje so jih še zmirjali in vpili , da naj se te hiše prodajo in naj se z njimi plačajo državni dolgovi. Jaz sem bil zmirom zraven, ko so minihe preganjali, zato sem si mislil, da ne bo nič tacega, če temu šolarju njegovo torbo vzamem. Jaz sem jo hotel imeti in mislil sem, da se mi zavolj tega ne bo nič zgodilo.
S o d n i k : Ti si zaslužil smrtno kazen. Škoda, da si še premlad, drugači bi te obesili.
Zatoženec (cinično): Kaj bi bilo potem I Mar mi je za moje življenje! Moj stric se je obesil, moj brat pa se je ustrelil, ker nista imela več denarja za veselice, če me mislite dolgo zapreti, bom raje naredil, kakor ona dva, saj pri tem nič ne zgubim : saj le še neumni klerikalci verujejo na večnost in na življenje na onem svetu; jaz pa vem , da bom po smrti ravno tako malo trpel, kakor krava moje matere, ki je včeraj crknila.
Sodnik : Molči, ti falot, pa ne govori tako, da se ti kazen še ne poojstri za tvoje grehe nad človeško družbo.
Zatoženec: Kaj mi je človeška družba še dobrega storila? Slišal sem, da so prostozidarji (freimaurerji) pravi prijatelji človeški, ker so odpravili katehizem, kjer Be uboj prepoveduje'in kjer se pravi, da moramo svoje starše ljubiti. Kaj so mi starši dobrega storili? Ali sem jih jaz prosil, naj me na svet spravijo ? Jaz bi jih zamogel ravno tako z lahko vestjo ubiti, kakor tega šolarja. Prostozidarji pravijo, da človek ravno tako pogine, kakor živina. To sem bral in tudi v podobah videl v nekih bukvah, ki jih je enkrat naš učitelj v šoli pozabil, jaz pa sem jih bral, ko sem bil zaprt. Te bukve ao imele napis „pre-šiček"; tu so bili namalani ljudje in živina, pa nikjer se ni razloček delal med njimi.
S o d n i k : Žendarm, peljite hudodelnika v ječol (Za se.) Vendar je škoda, da so krščanski nauk iz šole odpravili.
Teleicr*n¿iifi d?n»rnv eene 11. april«.
Papirni» rmu» 7C 47 ~ ftreberna rantu 77.05 — Zlata rent« 9H 70 — lSBOleln» lirinvno oosoiiln 134 — Baniiin« ukoij« 816 ~ Kreditne t*ciie 298.40— London 117.60 — — (Jen. lir. cekini 6.63. — 20-tranUov a,31
Listnica vredništva.
G. M. S, na Dolenjskem! Vašega odprtega pisma do naših državnih poslancev zarad vrav-lianja dubovenskih plač nismo objavili, ker se tlo-tična reč obravnava v državnem zboru. Pa osnova vladina je šo iz Strcmajcrjevih čaBov in tako slaba, da jo odsek no more prestrojiti v zadovoljnost duhovnikom Zahteval je toraj nov načrt, ter jo vladi pri obravnavi o prejšnjem predlogu dovolj jasno razložil načela, po kterih naj izdela postavo o vrav-navi duhovenBkih plae. Reč so toraj marljivo obravnava in nikakor ne spi, kakor Vi mislite; težave pa so velike, ker so razmere po raznih deželah in škofijah različne.
datelj in odgovorni urdnik ilip tlap.
J. Itlaikovi nasledniki v Ljubljani.