Samo UHAN*	izvirni
znanstveni
Članek
DRUŽBENA ŽELENOST IN TEŽNJA K SOGLAŠANJU V DRUŽBOSLOVNEM RAZISKOVANJU
Povzetek. Novejši pristopi v metodologiji raziskovanja Javnega mnenja polemizirajo z idejo o brezlUbno obveščenem respondentt! z jasnimi in prepoznavnimi preferencami Rezultati empiričnih preverjanj kažejo, da respondenti niz modalitet (odgovorov) obravnavajo v polju t.i omejene racionalnosti To seveda ne pomeni, da res/x>ndenti izbirajo odgoifore (modalitete) po naključju, temveč da poskušajo zmanjšati kognitivni napor na način poenostavitve procesov odločanja. Pri tem si moramo postaviti vprašanje, kakine so konsekvence le ugotovitve za teorijo anketiranja, kakor tudi vprašanje o vzrokih za nastanek značilnih učinkov odgovarjanja na anketna vprašanja. Teorija anketiranja loči dva fHtmembna niza učinkov odgovarjanja na 316	anketna vprašanja: težnjo k strinjanju in težnjo k izražanju
socialno želenih odgoivrvv. čeprav metodološka literatura pogosto učinkov družbene želenosti odgovorov in težnje k soglašanju ne ločuje eksplicitno, je ločetia obravnai^ oheh fenomenov, ki ju sicer vključujemo v niz kontekstualnih dejavnikov, smiselna. Odločitev za ločeno obravnavo utemeljujemo z vzroki, ki botrujep nastanku učinkov težnje k soglašanju in družbene želenosti odgovorov, če so vzroki za nastanek težnje k soglašanju fenotipske osebnostne značilnosti respondentov, pa vzroke za nastanek učinkov družbene želenosti iščemo tako v osebnostnih lastnostih respondentov kot v značilnostih anketnega intervjuja nasploh.
Ključni pojmi: stališča, učinki konteksta, družbena želenost, težnja k soglašanju
Družbena žcicnost odgovorov kot učinek raziskovalnega kontck.sta
Kot ugotavlja There.-wi J. DeMaio (1985), velja .socialna želenost odgovorov respondentov za značilen vir pristmaskosii, inherentne javnomnenjskemu raziskovanju. Glede na pogostost zaznav njenih učinkov pa zasledimo presenedjK-o malo metodoloških obravnav, ki bi natančneje pojasnjevak; učinek. .Splošne definicije v
* />r Samo Vha». aststnU na /iaMleii za tlniibenr tnle
glavnem izražajo poglede, ki učinek družbene želenosti odgovorov opredeljujejo kot težnjo k posredovanju poveličujočih podob o samem sebi. DeMaio kol prvo eksplicitno definicijo navaja definicijo ameriškega centra za zdravstveno izobraževanje in blaginjo (1977b, 47), ki družbeno želenost določa kot "poskus poudarjanja družbeno želenih značilnosti oziroma po.skus minimaliziranja pri.sot-nosti družbeno neželenih značilnosti". Izvor pričakovanj in vrednot, ki vplivajo na odgovor, so lahko respondenti sami ali pa družba kot celota.
Dejavnik generiranja učinkov družbeno želenih odgovorov pa je seveda tudi sama anketna z;isnova, ki respondente spodbuja k posredovanju odgovorov, ki vključujejo želene atribute. Če so torej stališča ali delovanja respondeniov scKialno nezaželena, se respondenti znajdejo v konfliktni situaciji, ki od njih zahteva prilagajanje podobi dobrega resptjndenta in uvrstitev v socialno želeno kategorijo. Po Sudmanu in Bradburnu (1974) respondenti ta konflikt rešujejo na način prilagajanja odgovorov "naravi" socialne želenosti.
Največ razJag socialne želenosti, četudi nobena ne navaja eksplicitne definicije, vsebuje dva elementa:
-	razvrščanje družbenega vedenja na dobro in slabo,
-	težnjo, da se želijo anketiranci prikazati kot dobri in tej podobi prilagoditi anketne odgovore.
Številni poskusi razlag socialne želenosti odgovorov se osredotočajo na ključno dilemo, ali učinki socialne želenosti odražajo o.sebnostnc ali v.sebinske (raziskovalne) značilnosti. Tako se večina avtorjev pri poskusu opredelitve .socialne želenosti odloča med osebno-stnim In v.sebinskim konceptom. Prvi socialno želenost vzpostavlja kot osebnostni koasirukt (potrebo po prilagajanju socialnim standardom) in meri splošno težnjo po.sameznika, da odgovarja na všečen način.
Vsebinski koncept socialne želenosti pa učinke prepoznava kot manifestacijo \-edenj, ravnanj ali stališč, ki so bolj ali manj (za)želena in povezana s konkretnimi vsebinami. Zgodnejše raziskave socialne želenosti sovpadajo s prizadevanji raziskovalcev, da naj bi oblikovali lestvice, s katerimi bi izmerili "naravno" težnjo respondeniov k oblikovanju samopodobe kompetentnih sogovornikov. Znane so pre<lvsem tri tovrstne lestvice z različnimi variacijami. Edwards (v DcMaio 1985. 259). ki ga štejemo za pionirja na tem področju, upošteva obe dimenziji .socialne želenosti. vendar pri analizi poudarja predvsem pomen vsebiaskega koncepta. Dimenzijo socialne želenosti si predstavlja kot kontinuum. vzdolž katerega se fenomen želenosU razvršča od visoke do nizke stopnje z vmesnim nevtralnim stanjem. Na ta način Edwards oblikuje gradacije vrednosti socialne želenosti, ki izražajo položaj respondentove trditw (soglašanja s trditvijo) na devetstopenjski lestvici.
Vzporedne raziskave drugih avtorjev potrjujejo Edwardsove ugotovitve o uni-formnosti pojava socialne želenosti ne glede na socialnodemografske karakteristike respondeniov. Zato Edwards sklepa, da lahko pojav učinka socialne ž/rlenosti pojasnimo s splošnimi kulturnimi normami, hkrati pa prepoznava tudi o.sebno-stne karakteristike dimenzije socialne želenosti.
Hdwiinlsove iigotoviivv so med raziskovalci sprožile temeljile razprave o veljavnosti njegovih meritev. Večina meni. da Edwardsove meritve ne omogočajo razlikovanja fenomena socialne želenosti in težnje k .sogla&injii.
Razprave o Edward.sovih ugoio\'itvah so spodbudile poskuse konceptualne razmejitve obeh pojavov. Sticker (v DeMaio 1985) tako ugotavlja, tla je učinek socialne želenosti pri normativno razpoznavnih iiemih, medtem ko se težnja k strinjanju pojavlja pri relativno nevtralnih itemih.
Podobne razprav so sc nadaljevale z objavo Crown-Mariove razlage obeh |x)javov. Crown in Marlowe (v DeMaio 1985) analilično pozornost namenjata izključno o.scbnostni dimenziji socialne želenosti, ki jo opretlelita kot jxjtrebo po socialnem dokazovanju.
Phillips in Clanc>' (v DeMaio 1985) pa sta razvila model osebnostnih značilnosti, s katerimi |x>skuSata opisati učinek socialne želenosti, ki pa se od drugih razlikuje v dveh |x>glcdih:
-	avtorja ne zanima veljavna lestvica, pač pa indeks odgovorov, ki jih posredujejo respontlenti,
-	Phillips in Clancy kombinirata o.scbnostne in vsebinske značilnosti dimenzije, ki ju najprej merila ločeno, nato pa na podlagi <xlgovorov sklepata o lem, kako sta povcz:ini o.sebnosina in vsebinska dimenzija socialne želenosti.
RazJičnosi prcd|x>siavk. s katerimi so avtorji opisovali fenomen socialne želenosti jc onemogočila splošno, konscnzualno definicijo želenosti. Odsotnost takšne definicijc pa jc vzrok terminološke nejasnosti in različnih poimenovanj. Kategorijo "družl>ena žclcno.st" tako največkrat razlagamo kot sprejemljiw oziroma želeno \x'denje. Pri tem jc smiselno vpra.šanje, ali so rcspondenti sposobni ovrednotiti zahtcv'c raziskovalcev, ko ti |x>.skuSajo izpeljati zanesljive meritve in operacionalizirati definicijo socialne želenosti. Pri tem Bradburn s sodelavci (DeMaio 1985) opozarja na nejasnost uporabe |K>ima sprejemljivo vedenje v IK>vczavi s socialno želenostjo. Sprejemljivo vedenje ni nujno družbeno želeno wdenje (Bratlburn kol primer navaja abortus). Uporaba obeh terminov kot sinonimov Ziimenjujc (Xjinen besed "običajno" in "dobro".
Kljub hcterogenim opredelitvam socialne želenosti lahko iz razprave različnih avtorjev izliuVimo tri ključne elemente, ki določajo želenost stališč oziroma ravnanj respondentov (DeMaio 1985):
-	referenčni okvir in standardi, uporabljeni pri oblikovanju stališča,
-	vir želenega stališča,
-	|>erspektiva s katere respondent oblikuje stališče.
Pri tem večina empiričnih raziskav referenčnega ok\ira ne specificira eksplicitno. Po Siickerju referenčni okvir oblikujejo socialne norme, ki zadevajo respon-denta in ankeiarja kot poglavitna vira siandanlov želenosti v anketni situaciji Ce kot vir želenosti stališč vedno nastopata Ixxlisi respondent bodisi ankctar, pa perspektive. s katere akterji oblikujejo družbeno želena stališča, niso tako enoznačne. Medtem ko Phillips in Clancy želenost opisujeta s pcrspektivr respondentov, pa dmgi avtorji v poj;isnjcvanje želenosti vključujejo elemente širšega socialnega okolja. Tako sta se Gove in Gecrken (1977) pri proučevanju učinka oprla na empirične rezultate in sc osredotočila na ugotavljanje povezanosti učinka želenosti in
neodvisnih spremenljivk. Ugotovila .sta, da je med neodvisnimi spremenljivkami zgolj starost eksplicitno povezana z iičinkom želenosti, znatno manj pa poklic, izobrazba, dohcKiek in spol.
S tem sta zavrnila sploSno prepričanje raziskovalcev, da demografske spremenljivke pojasnjujejo pojav učinka socialne želenosti. Pri tem je z.animiva Sudmanova in Bradburnova ugoto\'itev (1974), da na pojav učinka bolj kot demografske spremenljivke vpliva tip ankete. Avtorja ugotavljata, da je učinek socialne želenosti najizrazitejši pri osebnem (face lo face) intervjuju In razmeronta najmanj pri |x).4incm načinu anketiranja.
Vendar pa, kot ugotavlja T. DeMaio, tudi empirično zasnovani ntetodoloSki eks|5crimenii ne morejo nadomestiti konceptualne nezadostnosti teorije socialne želenosti Teoretske opredelitve socialne želenosti se v tem pogledu .še največkrat opirajo na koncept norm. Norme, po mnenju T. DeMaio, regulirajo udeležbo v življenju v.s;ikdanjega sveta kakor tudi posebne interakcije, ki simulirajo vsakdanje življenje. V obeh primerih pa so družbene norme posredovane koi kulturne vrednote. Kulturne vrednote specificirajo "primerno" in "neprimerno" in s lem zameju-jejo pro.stor, znotraj katerega posamezniki iščejo alternativne poli za doseganje ciljev.
Pntv normativni model vzpostavlja skladnost ravnanj in vrednot respondentov, oziroma kot pravi Kluckhohn (DeMaio 1985, 277>. "Vrednote ni.so vsebovane v željah, temveč v želenem, torej ne v tem, kar si zgolj želimo, tentveč v občutjih, kaj je prav in dobro, zase in za druge."
DeMaio ugotavlja, da razlike v konceptih razkrivajo nekonsistentnost raziskovalnih pristopov in preferenc posameznih raziskovalcev. Tako na koncu ostaja vprašanje, ali je učinek s<Kialne žx:lenosii osebno.stna značilnost respondenta ali značilnost merskega instrumenta. S poskusom odgovor;i na to vprašanje pa pravzaprav uvajamo novo dimenzijo, ki izj-až;! dlskrepanco med iiKlividualnimi vrednotami in anketnimi izraž;mji leh vrednot. Na ta njičin opisujemo dilemo, v kateri sc re.spondent odloča, kaj jc želeno ravnanje za družbo in kaj zanj samega.
Težnja k .sogLušanju kot osebnostna spremenljivka
Da specifični nizi modalitet in vprašanj vplivajo na rezultate oziroma na odgovore respondentov, so najprej ugotovili psihologi. Prvo študijo o tem je objavil Cronbach (1949), s katero potrjuje ob.stoj sistematične prisiranoskosti v odgovorih respondentov in implikacije za veljavnost rezultatov.
Težnjo k soglašanju že leta 1958 eksplicitno omenjata Jackson in Messick (v Couch in Keniston 1960) in jo opredelita kot težnjo k soglašanju ali nesoglašanju z ni7X>m itemov neodvisno od njihove vsebine. Jackson in Messick ugotovitev |xjvezujeta z Likertovim tipom lestvice oziroma z verbalnim stopnjevanjem modalitet. Težnja k soglašanju je jx) njunem mnenju inherentna metodi in merjenju samemu. Po objavi njunih ugotovitev je zjčclo nar:iščati število .študij drugih avtorjev in hkrati z njimi prepričanje raziskovalcev o merskem popačenju in pri-stran-skosti. katere vzrok jc lahko težnja k soglašanju.
Hkrali z empiričnimi ugotovitvami so vznikala teoretična razmišljanja o vzrokih za ugotovljeni vpliv. Izoblikovala sta se dva pristopa: po prvem lahko težnjo k soglašanju, ki se pojavi pri odgovarjanju na sklenjen niz vprašanj razumemo in razlagamo predvsem kot statistično motnjo, ki jo lahko nadzorujemo z u.streznimi matematičnimi postopki (tehnikami). Težnja k soglašanju je po tej razlagi umetna, kratkotrajna in pomembna zgolj kot matematični dejavnik, ki ga upoštevamo pri oblikovanju lest\'ic. Pomembna pomanjkljivost te razJage je po mnenju številnih kritikov odsotnost psihološke dimenzije težnje k strinjanju, ki se manifestira v odgovorih respondentov.
Zagovorniki dnigega pristopa pa v težnji k sogl;išanju vidijo predvsem manifestacijo respondentove osebnosti, interesov in osebnostnega stila (Berdie in drugi). Po mnenju zagovornikov drugega pristopa lahko odgovore respondentov na niz vprašanj razumemo kot izraz njihove osebnosti, izhajajoč iz predpostavke, da je težnja k .strinjanju oziroma listo kar se pojavlja kol "splošno pritrjevanje", posledica naklonjenosti respondentov splošnim in blago avtoritarnim (afirma-livnim) irditN-am, ki jih v.sebuje večina vprašalnikov. Bass (1955) trdi, da je "težnja" indikator "socialnega strateškega soglašanja", medtem ko so Leavitt, Hax in Roche (v Couch in Keniston 1960) prepričani, da se v nizu odgovorov zrcali .soglašanje z avtoritarnostjo. Predvsem pogledi, ki odgovarjanje razumejo kot splošno soglašanje, so mnoge raziskovalce spodbudili k sklepu, da je mogoče spremenljivke, kot je na prinier "avtoritarnost", opazovati v sklopu fenomena ".soglašanje".
Raziskovalni "novum" na področju težnje k soghišanju jc omenjeni Couch-Kcni.stono\- pristop, ki upošteva teoretična spoznanja psihologov in empiričnih sociologov, v-endar jilt ne združuje mehanično, temveč rekonceptuolizira njihov;i izho<li.šča Couch in Keniston dopiLščata prisotnost matematičnih dejavnikov in posledic, ki jih imajo za objektivnost rezultatov, vendar je to dejstvo po njunem mnenju manj pomembno v primerjavi s signifikantnim korpu.som psiholoških determinant, ki spletajo niz odgovorov.
Temeljna teza njune študije Je podmena, da je niz odgovorov (response .set) manifestacija "globalno v.sajenega' osebnostnega sindroma katerega determinante pojasnjujejo fenotipski fenomen "soglašanja" (Couch in Keniston 1960,152).
Couch in Keniston po.sku.š;ita analizirati težnjo k soglašanju kot osebnostno spremenljivko, upoštevajoč tako objektivnost merjenja kot tudi idiosinkratično, "klinično" podobo respondcnta. Izhodišče njunega pristopa je oblikovanje zanesljive in v-cljavne meritw težnje k soglašanju, ki se po njunem mnenju manifestira v nizu iicmov, ki jih vsebuje instrument Pri lem je prav zagotavljanje veljavnosti instrumenta Couchu in Kenistonu povzročalo največ težav. Couch-Kenistonova meritev je zahtevala vsebinsko intaktnost, "nekontaminiranost" instrumenta, zato sta v vprašalnik vključila spremenljivke na podlagi treh kriterijev: heterogenosti vsebin, psihološke uravnotežermsti in razpršenosti itemov.
Na podlagi odgovorov respondentov sta oblikovala splošni indeks soglašanja ter v nadaljev-anju ugotavljala povezanost indeksa s tipičnimi lestvicami oziroma
objektivnimi testi.' Rezultati Couch-Kenistonovih meritev' .služijo za oblikovanje hipotez o kanikternih razlikah med respondenti, ki manifestirajo težnjo k so-glaSanju in težnjo k nesoglašanju.
Rezultati Couch-Kenistonove raziskave razkrivajo konsistentno podobo spremenljivk, ki diferencirajo "pritrjevalce" in "zanikovalce". Splošna, širša ocena opisuje "pritrjevalce" (yeasayers) kot osebnosti z dominacijo id-a (ono), katerih bistvena značilnost je relativno nizka stopnja ol>vladovanja impulzov (visoka impulzivnost) ter poudarjeno samoizražanje. "Pritrjeviilci" so aktivni iskalci emocionalno vznemirljivega okolja. Zimanji spremljevalci njihove emocionalne usmerjenosti so izrazita naklonjenost do novosti in gibanj. Cx)uch in KenLston jih z gledališko prispodobo opisujeta kot igralce, katerih glavna vloga je izražanje libi-dinalnih želja (1960, I63). Hkrati pa se pritrjevalci poudarjeno odziv.ijo na notranje impulze z vnaprej oblikovanimi odgovori. Karakterna značilnost "pritrjevalcev" je nepotr|ježljivost in težnja k redukciji psihične napetosti. Glavna značilno.st "pritrjevalcev" je sprejemljivost (dovzetnost) impulzov, ki izraža pripravljeno.st odgovarjati afirmativno in pri tem upoštevati zunanje in notranje impulze.
Idealnotipska klasifikacija "zanikovalcev" (naysayers) v tem smislu [x>udarja značilno drugačne atribute. Za zanikovalce so dražljaji sile, ki jih je treba nadzorovati in pomenijo stalno grožnjo |x>sameznikovi stabilnosti. "Zanikovalci" hočejo ohraniti "notranje ravnovesje", z;Uo veliko pozorno.st namenjajo vzdrževanju "ega" oziroma ohranjanju ravnotežja med emocionalno impulzivnimi in vretlnot-no |xjdprtimi (utemeljenimi) dejavniki. Couch in Keniston slednje ocenjujeta kot stanje visoke psihološke incrtnosti, kjer so dražljaji iz|x>.stavljeni permanentni cenzuri, odlogu (zadrževanju) In preoblikovanju. Se preden se izrazijo. Tako zunanje kot notranje impulze "zanikovalci" pozorno pretehtajo In ocenijo. "Zjinikovalci" dražljaje razumejo kot nedobrodošle vsiljivce, ki posegajo v subjektivno uravnotežen svet respondentov. Torej je v nasprotju s "pritrjev-ilci" osnovno stali.šče "zanikovalcev" zavračanje dražljajev' oziroma nepripravljenost odgovoriti na impulzivne in eksterne dejavnike.
Couch in Keniston sta dinamiko oblikovanja težnje opazov.ila na podlagi empirične prisotnosti (korelacij) splošnega Indeksa sogl:išanja. Takšen pristop Ima poleg navedenih prednosti tudi .slabo.stt, ki se izrazijo pri po.sku.su teoretične kon-ceptualizacije. Težnja k .soglxšanju .sama po sebi vpliva na objektivnost empiričnih meritev, kar avtorja študije razumeta kot inhercntno slabost empiričnega raziskovanja. Couch in Keniston sta se zato odločila za dopolnilno študijo, zasnovano na klinični analizi "skrajnih pritrjevalcev" In "skrajnih zanikovalcev", katere namen je bil predvsem potrditev veljavnosti teoretičnih formulacij ob tako imenovanem osebnostnem sindromu kot določenem načinu oziroma tipu odgovarjanja na osebnostna vpraš;mja.
• Otuih tli Kentslon sta iMikovala liuleks soglaSaii/a iia fiodlajil odgoivrov nslmiideiitov. bi so oct-iijefoll 6HI tlemiif t /»iii(it>i testiic Ukrruuvgu Upa Indeks vUjniufe neme te iiivijtili/enlli letnic, km so na primer DavUbnnov lest afeklliiiiMl. Halestiv lest mdnouuh o/iredelltef. Adttrnovo 'F tesMco'. Kokeachevo lestiico dogmattxma Itd In 300 notih Itemoe s katerimi sta merila radične pslliokiike koncepte. km so na pnmer Inirosfieklifnosl. inlegracifa nadjaza. analnast. defimivnmi in dnigl
Pri oblikovanju hipotez o osebnostnih razlikah sta Couch in Keniston izhajab iz predpostavke, da je z;i StevUne respondente težnja k soglaSanju značilen in funkcionalen del njihove osebnostiK- strukture in je torej mogoče s klinično eval-vacijo respondentov, ki se značilno pogosteje odločajo za skrajne modalitete. opre-tlelili teoretično izliodišče osebnostnega sindroma. Couch in Kenision<sta zasnovala osebnostni sindrom na |x>dlagi "|xxlročij" razlikovanja "priujevalcev" in "zjnikovalcev" in vzporedno z njimi oblikovala izliodiSčne hipoteze. Te so (Couch in Keniston 1960, 164):
A - Zimauja versiis notranja orientacija
m Značilnost 'prittjevakev' je zunanja orientacija (usmerjenost navzven) z močnimi težnjami k ekstravertiranosti. 'Zanikovalci'so notranje orientirani (usmerjeni l/ase), intraceptivni in introvertni.
-	al - "pritrjevalci" so |K)vr5insko zaupljhri, konvencionalni; "zanikovalci" so manj konvencionalni in so nosilci specifičnih vrednot
-	a2 - "pritrjevalci" so usmerjeni navzven in so naklonjeni skupnim vrednotam; "zanikovalci" so usmerjeni vase in so naklonjeni k oblikovanju lastnih vrednot
-	a3 - koncept samozavedanja "pritrjevalcev" je manifesten (vedenjski) in posredovan s konvencionalnimi standardi; "zanikovalci" so subjektivisti z oblikovanimi osebnostnimi standardi
-	a4 • vrednote "pritrjevalcev" so povrSinske in konvencionalne; "zanikovalci" so zavezani svojim vrednotam, ki jih občutijo kot integralen del samega sebe (osebnosti)
B-hi- ego - superego integracija
H2 Osebnostna struktura -pritrjevalcev je trarisparentna in razdeljena na instance ida. ega in superega; osebnostna stmktura -zanikovakev'je znatno bolj integrirana z močno kontrolo ega
-	bi - vedenje "pritrjcvalcev" določajo zunanji dejavniki; "zanikovalci" izkazujejo vi.soko stopnjo notranje kontrole in se odzivajo na notranje subjektivne impulze
-	t>2 - "pritrjevalci" poskuSajo povnanjiti izvor težav, zanikovalci iščejo vzrok konfliktov pri samem .sebi
-	b3 - instanca ega je pri "pritrjevalcih" šibka, nasprotno je pri rzanikovalciii"
-	b4 - "pritrjevalci" imajo šibak povnanjen n:idjaz; zanikovalci imajo močan pono-tranjen nadjaz z izrazitim občutkom krivde
-	b5 - "pritrjevalci" so ekspresivni z nizktj stopnjo emocionalne kontrole, zanikovalci izkazujejo visoko stopnjo emocionalne kontrole pri izražanju občutij in razpoloženj
C • Impidzivni rmdzor
113 "Pritrjevalci'so sposobni izraziti čustva brez zadržkov (inhibicij); zartikovalci so nagnjeni k potlačenju in nadzom nad impulzi s strogo ego dominacip
-	cl - "priirjevalci" izražajo agresivnost in nenaklonjenost odkrito in brez zadržkov, izražanje nenaklonjenosti poteka pri "zanikovalcih' posredno in z visoko stopnjo kontrole
-	c2 - pri "pritrjevalcih" je izraž^inje čustvenih razpoloženj neposredno; "zaniko-valci" so pri izraž:inju čustvenih razpoloženj izrazito zadržani
-	c3 - značilnost "pritrjevalcev" je emocionalna intenzivnost, nezmernost, ekspre-shmost; čustveni odzivi "z;inikovalcev" so uravnoteženi
D - Tekmomnje in nezaupijiimi
H4 'Priirjet>alci'sprejemajo tekmomnje kot realističen del življenja; nasprotno pa poskušajo 'zanikovalci'minimalizirati tekmoi^alnost in konjliktnost situacij
E - Intelektualna širina
H5 Intelekiitalna usmeritev 'pritrjevalcev'je ohlapna in čustvena; 'zanikovakt" so intelektualno konsistentnejši z občutkom za racionalnost
F- Sekundarni procesi
H6 'Pritrjevalci' imajo kratek odzivni čas med dražljajem in manifestacip (odgovorom) in posledično majhno možnost intervencije; :^nikovalci imajo daljši odzivni čas, ki omogoča odlog čustvene odzivnosti
G- Konjliktna manifestacija
H7 'Pritrjevalci' izkazujejo tvčp stopnp konfliktnosti in ambivalentnosti kot 'zanikovalci'
Ugotovitve Couch-Kenistonove empirične študije v veliki meri potrjujejo večino hipotez "osebnostnega* sindroma, ki se manifestira v odgovorih respondentov. Analiz;! odgovorov razkriva značilne razlike v odgovorih respondentov "pritrjevalcev" in "zanikovalcev" na osi zunanje in notranje usmeritve, integracije id, ego in superego instanc, impulzh^nega nadzora tekmovalnosti, intelektualne širine in sekundarnih procesov.
Couch in Keniston anketno vprašanje razumeta kot dražljaj, ki sproža reakcijo-odgovor, ki sc pri "pritrjevalcih" kaže v obliki takojšnje in načelne sprejemljivosti, pri "zanikovalctli" pa v obliki zadržanosti in podačenih impulzov. Za posamezna področja - osi veljajo naslednje ugotov-irsne:
-	ekstema orientacip
Na podlagi opazovanj reakcij respondentov Couch in Keniston razvrščata "pritrje-vakre" v skupino ekstrovertiranih, socialno orientiranih respondentov. Značilnost "pritrjevalcev" je sugestibilnost, odprtost in predvidljivo-st. Nasprotno pa so "zanikovalci" karakterno intravertirane osebnosti, značilnost njihovega odgovarjanja jc posrednost in nagnjenost h kritizerstvu.
-	imfmlzivni nadzor
l»rav pri icin p<xlroejii sla Coiich in Kcnision ugotovila največje razlike med "pritr jevalci" in "7.;inikovalci". Značilnost "pritrjevalcev" je izrazita vznesenost, entuzia-zein ter navduSenje nad vznemirljivimi in drugačnimi situacijami. Nasprotno pa je značilnost "zanikovalcev" zadr^^inost in potlačenost emocionalnih impulzov.
-	intelektualna orientacija
Pristop "zanikovalcev" je izrazito racionalen in intelektualen, "pritrjevalci" pa so značilno manj konceptualni in sprejemajo realnost vsakdanjega s\-eta na način emocionalnih reakcij. • komvncionalnost
Konvencionalno.st "pritrjevalcev" je bila nižja od pričakovane. Nasprotno pa so £te\'ilni "zanikovalci" izkazali ponotranjena in konvencionalna religijska prepričanja. Konvencionalnost "zanikovalcev" je večja tudi na vseh drugih področjih socialnega vedenja. Stališča "zanikovalcev" so tradicionalnejša od bolj libertarnih "pritrjevalcev".
Anketni rezultati pa potrjujejo ludi prisotnost sociali7.;icijskega momenta respondeniov v |xivezavi z oblikovanjem specifične težnje pri odgovarjanju. Zdi sc, da so .sociallzacij.ske instance z:i formiranje težnje k strinjanju lelevantnejše kol posamezne socializuicijske metode. Starši na primer ostajajo eksterne figure za "priirjevalcc", medtem ko je za "zanikovalce* značilna popolna identifikacija s .socializ;icijskimi metodami.
Izhajajoč iz predpo.stavke, da način otlgovarjanja izraž;i o.sebnostno dinamiko res|x)ndentov, je po Couchcvem in Keni.stonovem nmenju, temeljna razlika med "pritrjevalci" in "zanikovalci" v sprejemanju ali zavračanju dražljajev - vprašanj. "Pritrjev-iilci" sprejemajo dražljaje brez cenzure oziroma predelave na način, ki omogoča soglaš;inje. "Zanikovalci" pa nasprotno zavračajo dražljaje ne glede na to, ali so notranji (impulzi, potrebe, razpoloženja) ali zunanji (sugestije, provokacije, novosti, prisile, vznemirjenja).
Izraz splošnega sprejemanja dražljajev tako pre\'zema obliko soglašanja, oziroma odločanja za moclaliteto X. Couch in Keniston ugotavljata tudi značilne razlike v funkcioniranju "ega" med "pritrjevalci" in "zanikovalci". Pritrjev-alci naj bi imeli razmeroma pasiv^en "jaz" v primer)avi z razmeroma aktivnim, nadz^irovanim "jazom" "zanikovalcev". Razlike so prcd\-scm v tako imcnovanili sekundarnih procesih osebnostne strukture. Pri "zanikovalcih" stopajo v ospredje ccnzura, racionalizacija in sublimacija. "Prlirjev.ilci" pa so mnogo bolj nereflekiivni, impulzivni, sugestibilni. z nizko stopnjo potrpcžJjiN-osti.
Ključ za razlago težnje k soghišanju, |xj Couchcvem in Keni.stonavcm mnenju, najdemo v zgodnjih .socializiicij.skih procesih, ki določajo oscl>nosino dinamiko respondeniov.
Rezultati študije opozarjajo razLskovalcc javnega mnenja na "neobhodno" spoznanje o "okuženosti" isirumentov z nezaželenimi komponentami vprašanj (ite-mov). Tako sc zdi, da je iz anketnega proccsa praktično nemogoče izločiti vpliv pristranskosti, ki je posledica značilnosti anketnega instrumenta, oziroma težnjo k povezanosti odgovorov z instrumentom nc glede na vsebino anketnega vprašalnika.
Zaključek
Zdi se, da sia prav fenomena sogiaSanja in socialno želenih odgovorov, ki se kažeta kot inherentna problema vseh javnomnenjskih meritev, razkrila omejen domet tako sociološko-interpretativnih kot kognitivno-psihološklh razlag pri pojasnjevanju obravnavanih fenomenov. Prav tako jc po našem mnenju obsojen na neuspeh vsak poskus, ki ločuje merjenje stališč od procesov izražiinja stališč v socialno-psihološkem kontekstu. Za razimicvanje "nastajanja* mnenj sc zdita razpravi oidnižbeni želenosti in težnje k soglašanju aktualni, ob hkratnem spoznanju, da izkustvena dejstva raziskovalnih procesov zahtevajo ponovno preverjanje pristopov (teorij), ki pojasnjujejo kompleksno.st kontekstualnih vplivov na izražanje stališč respondentov.
LITERATURA
Ajzn, L, Krebs 1)„ 1994. Attitude Thct>ry and Measurement: Implications for .Survey Rc.scarch. Trends and I\:rspeaivcs in Hmpiric~al .Social Research. New York:Walter dc Gruyter.
Couch, A., Keniston, K.. i960. Yeasaycrs and Naysaycrs: Agreeing Respoase .Set xs a Personality Variable. Journal of Abnormal and .Social P.sychok)gy, Vol 60, No.2,151.
DeMaio, J. Theresa. 1985. Social Desirability and .Survey Measurement: A Review. Survey .Subjective Phenomena, Vol. 2, Russel Sage K<)undaiion. New York.
Rsscr, Hartmund. 1993. Response .set: Habit. Frame or Rational Choice? New Dircaioas in Attitude Measurement. New YorfcWalter dc Gruyter.
Higgias. K,T., McCann. C.D~ 1992. Personal and 0>nicxtual Factors in 0>mmunication: A Rewiew of the 'Coniunicatkm Game". Language lnieractk)n and .Social Cognition. t.ondon:Sagc Publications.
Sudman, S.. Dradburn, M.N.. Schwar/., N.. 1996. Thinking About Aaswens. The Aplication of Cognitive Processes to .Survey Meth<xSok>gy. San Francisco: JuHey-Ba.ss Publishers.