Kakovostna starost REVIJA ZA GERONTOLOGIJO IN MEDGENERACIJSKO SOŽITJE LETNIK 27 (2024), [TEVILKA 2 IN[TITUT ANTONA TRSTENJAKA KAKOVOSTNA STAROST letnik 27, številka 2, 2024 UVODNIK ZNANSTVENI IN STROKOVNI CLANKI 3 Vera Klepej Turnšek: 25 let arhitekturne prakse – arhitekturni izzivi na podrocju bivanja starejših 28 Irena Švab Kavcic: Smernice izobraževalnega programa za zaposlene v paliativni oskrbi stanovalcev slovenskih domov za starejše 38 Alen Sajtl: Kakovostno staranje kljub telesnim in duševnim omejitvam IZ GERONTOLOŠKE LITERATURE 50 Virtualna resnicnost pri ohranjanju aktivnosti starejših (Aleksandra Locicnik) 52 Ukrepi za dolgotrajno oskrbo starejših v okviru splošnega zdravstvenega zavarovanja (Prevod in priredba: Alenka Ogrin) GERONTOLOŠKO IZRAZJE 55 Socialne mreže v starosti (J. Ramovš) STAROSTI PRIJAZNA MESTA IN OBCINE 59 Obcine in dolgotrajna oskrba (Alenka Ogrin in Ana Ramovš) INTERVJU 63 Marco Arlotti, Tjaša Potocnik: Izzivi familializma – primer Italije GOOD QUALITY OF OLD AGE 79 Good Quality of old age: Journal for Gerontology and Intergenerational Relations, Vol. 27, Num. 2, 2024 Na naslovnici: Marco Arlotti Pricujoca številka je pestro interdisciplinarna. Gerontologija in medgeneracijsko sožitje, ki jima je naša revija namenjena, sta izrazito interdisciplinarni. Naša revija je posebno pozorna, da objavlja zdravstvene, socialne, psihološke, arhitekturne, infrastrukturne, kulturne in druge prispevke. Do sprejetja Zakona o dolgotrajni oskrbi lansko leto smo najvec pisali o tej temi, da bi prispevali svoj delež k razvoju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Sedaj nadaljujemo z novimi poudarki v zavesti, da so zdravo staranje, medgeneracijsko sožitje in dolgotrajna oskrba odvisni od skladnega razvoja znanj vseh navedenih ved. Cetudi bi na primer zdravstvena nega dosegla svetovni vrh, bi za ce­lotno oskrbo v skupnosti to ne pomenilo veliko, ce podobnega razvoja ne bi dosegli tudi socialna oskrba, arhitektura, infrastruktura, kultura staranja in sožitja s starimi ljudmi in druga podrocja celostne gerontologije. Paliativna oskrba in spremljanje umirajocih je eden od bistvenih in slabo razvitih vidikov dolgotrajne oskrbe. V pricujoci številki o tem govori clanek dr. Irene Švab Kavcic. Avtorica uspešno vodi zelo razgiban dom za stare ljudi, ki je tesno povezan s številnimi izobraževalnimi in kulturnimi dejavnostmi za širše okolje. Njena posebna raziskovalna in razvojna skrb je pali­ativa. Pri izobraževanju kadra za to podrocje je s svojimi sodelavci pionirsko razvila smernice izobraževalnega programa za zaposlene v paliativni oskrbi v domovih za starejše; o tem govori njen clanek v reviji. Dolgotrajna oskrba je tema tudi drugih clankov – o ukrepih za dolgotrajno oskrbo v okviru splošnega zdravstvenega zavarovanja, porocilo o posvetu za obcine po sprejemu zakona o dolgotrajni oskrbi ter intervju Tjaše Potocnik z dr. Marcom Arlottijem iz Italije o izzivih oskrbovalnega familializma pri njih. Z njim se po premoru spet vracamo k naši dobri izkušnji strokovnih pogovorov z vidnimi domacimi in tujimi gerontološkimi strokovnjaki. Ta zvrst stro­kovnega pisanja zelo uspešno širi nova znanstvena spoznanja med strokovnjake, ki delajo v praksi in nimajo casa za branje znanstvenih porocil. Vodilni clanek v tej številki pa je strokovna analiza Vere Klepej Turnšek o 25 letih njenih arhi­tekturnih izkušenj pri gradnji in adaptaciji domov za stare ljudi, pri raziskovanju na tem podrocju ter razmislekih o današnjih arhitekturnih izzivih na podrocju bivanja starejših. Avtorica je izjemno pronicljiva pri svojem arhitekturnem snovanju tako z vidika lepote kakor z vidika funkcionalnosti. Domovi, ki jih je nacrtovala, sodijo po mnenju staroste med nemškimi arhitekti domov za stare ljudi, Hansa Petra Winterja, v vrh evropskih dosežkov na tem podrocju. V pogovoru mi je dejal, da mnogi arhitekti dobro obvladajo funkcionalnost stavbe, ko je zgrajena, pa je pusta, brez praznicne lepote prostora; nekateri pa znajo v stavbo vdihniti lepoto, toda s slabo funkcionalnostjo za bivanje in delo v njej – Vera pa združuje oboje. Pri tej odliki vztraja kljub pritiskom narocnikov, da so gradnje cim cenejše, bivalne sobe in skupni prostori v domu pa cim manjši. Kakovost življenja in razvoj cloveka, zlasti pa sožitje, so zelo odvisni od lepote in funkcionalnosti njegovega bivališca in delovnih prostorov. Tega se ne zavedamo dovolj. Slovenski pregovor, da obleka naredi cloveka, kaže, da se zavedamo vpliva obleke na pocutje in vlogo med ljudmi. Prostor, v katerem živimo in delamo, ni manj pomemben od obleke. V starosti postaneta lepota in funkcionalnost prostora še odlocilnejša. Oskrbovancu doma ali v ustanovi ostane kaj hitro celoten vidni svet njegova soba in pogled iz nje skozi okno, oskrbovalci v domovih pa pol budnega dneva opravljajo svoje na-porno delo v prostorih, ki so za njihovo delo ugodni ali pa ga usodno ovirajo. O praznicni lepoti in prakticni uporabnosti stanovanj, hiš in javnih stavb z vidika kakovostnega staranja bo treba še govoriti, predvsem pa skupaj z avtorico tega clanka to delati v praksi. Urednik KAKOVOSTNA STAROST GOOD QUALITY OF OLD AGE Revija za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje Izdajatelj in založnik / Publisher Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje Resljeva 11, p. p. 4443, 1001 Ljubljana ISSN 1408 – 869X UDK: 364.65-053.9 Uredniški odbor / Editors dr. Jože Ramovš (urednik) mag. Tjaša Potocnik, Ana Ramovš dr. med., Marta Grcar, mag. Alen Sajtl, Alenka Ogrin Uredniški svet / Editorial Advisory Board prof. dr. Herman Bercic (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport) prof. dr. Vlado Dimovski (Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta) dr. Simona Hvalic Touzery (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede) prof. dr. Zinka Kolaric (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede) prof. dr. Ana Krajnc (Univerza za tretje življenjsko obdobje) prof. dr. Jana Mali (Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo) mag. Ksenija Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka) prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka) dr. Božidar Voljc (zdravnik in bivši minister za zdravje) Mednarodni uredniški svet / International Advisory Board prof. dr. Mladen Davidovic (Center for geriatrics, KBC Zvezdara, Beograd, Srbija) prof. dr. David Guttmann (Faculty of Welfare and Health Studies, School of Social Work, University of Haifa, Izrael) dr. Andreas Hoff (Oxford Institute of Ageing, VB) dr. Iva Holmerová (Centre of Gerontology, Ceška) prof. dr. Ellen L. Idler (Institute for Health, Health Care Policy and Aging Research, Rutgers University, ZDA) dr. Giovanni Lamura (National Research Centre on Ageing – INRCA, Italija) Povzetki clankov so vkljuceni v naslednjih podatkovnih bazah: Sociological Abstracts, Social Services Abstracts, Cobiss, EBSCO, ProQuest. Oblikovanje in priprava za tisk: Salve d.o.o. Ljubljana, Rakovniška 6 Tisk: Itagraf d.o.o. Ljubljana Cena: letnik 44 €, posamezna številka 14 €, prostovoljci 24 € Spletna stran: http://www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk-kakovostna-starost-arhiv.asp E-pošta: info@inst-antonatrstenjaka.si Revijo Kakovostna starost v letu 2023 in 2024 sofinancira ARRS na temelju javnega razpisa za sofinanciranje in izdajanje domacih znanstvenih periodicnih publikacij v letih 2023 in 2024. Vera Klepej Turnšek 25 let arhitekturne prakse – arhitekturni izzivi na podrocju bivanja starejših POVZETEK Clanek je pregled 25 letnega arhitekturnega ustvarjanja na podrocju bivalne arhitekture za stare ljudi. V raznolikem in širokem obsegu del je opisana avtoricina ustvarjalna pot. Da je delo za bivanje starejših bistveno vec kakor samo projektiranje domov za starejše, dokazujejo v clanku opisana podrocja dela. V grobem bi jih lahko razvrstili v vec vsebinskih sklopov: prenove in re-konstrukcije domov za stare, novogradnje v drugacnih oblikah bivanja kot so medgeneracijski centri, ki so se preimenovali v centre integrirane dolgotrajne oskrbe ter bivališca, ki so prilagojena potrebam starejših kot je primer prila­goditev kmetije za bivanje starejših. Temelj vsega dela je bilo sledenje novim razvojnim konceptom bivanja in nasploh družbeni stvarnosti in možnostim za razvoj, ki so odvisne od virov financiranja. Kljucne besede: arhitektura, medgeneracijski center, skupnost, dom, sta­rejši, koncept AVTORICA Vera Klepej Turnšek, univ. dipl. ing., deluje na podrocju projektiranja v arhitekturi. Je direktorica podjetja ARHIVITAE d.o.o. V njeni 25 letni praksi dela na podrocju arhitekture za stare ljudi že vec kot 20 let sodeluje z Inšti­tutom Antona Trstenjaka in vec kot 10 let s podjetjem FIRIS Imperl d.o.o., ki delujeta na podrocju gerontologije in razvoja kadrov za oskrbo starejših. Na tem podrocju je podjetje ARHIVITAE d.o.o. izdelalo vec projektov prenov in novogradnje domov za stare ljudi, prav tako pa je avtorica dejavna pri pri­pravi vsebinskih konceptov arhitekture v novih oblikah bivanja za starejše. Je avtorica uspešnih realizacij javnih objektov – novogradnje kapele na Rogli in prenove domov - Dom ob Savinji in Dom starejših obcanov Ilirska Bistrica, prenova kapucinskega samostana in cerkve sv. Cecilije v Celju, prenova župnij­ske cerkve v Šmarju pri Jelšah in s soavtorjem arhitektom Tadejem Dobrajcem, novogradnje Valvazorjeve knjižnice v Krškem. Knjižnica Krško je bila v letu 2023 nominirana za prestižno mednarodno nagrado, ki jo vsako leto podeljuje Mednarodna knjižnicarska organizacija (IFLA) najboljši novi splošni knjižnici, zgrajeni v preteklem letu. Uvrstila se je med štiri finaliste z Barcelono (Španija), Sydneyjem (Avstralija) in Šanghajem (Kitajska). Na finalnem izboru za naj- knjižnico je nagrado prejela knjižnica iz Barcelone, arhitektura krške knjižnice pa je bila na podelitvi prepoznana kot inovativna in zelo zanimiva z dobrimi rešitvami za skupnostne programe, kamor nedvomno spadajo tudi knjižnice v novih konceptih dela. ABSTRACT 25 years of architectural practice - architectural challenges in the field of housing for older people This article is an overview of 25 years of architectural practice in the field of residential architecture for older people. The author’s creative path is portrayed in a varied and wide range of works. The fact that the work in housing for older people is much more than just designing homes for them is evidenced by the areas of work described in the article. Roughly speaking, they can be grouped into several thematic strands: renovations and reconstructions of homes for older people, new buildings in other forms of living such as: intergenerational centres that have been renamed as centres of integrated long-term care, dwell­ings adapted to the needs of the older people, such as the adaptation of a farm for the living of older people, for example. The basis of all this work has been on keeping up with new developments in housing concepts and, in general, social reality and the possibilities for development, which depend on funding sources. Key words: architecture, intergenerational centre, community, home, older people, concept AUTHOR Vera Klepej Turnšek, with university degree in engineering, works in the field of design in architecture. She is the director of ARHIVITAE d.o.o. In her 25 years of practice, she has been working in the field of architecture for older people, for more than 20 years she has been cooperating with the Anton Trstenjak Institute and for more than 10 years with FIRIS Imperl d.o.o., both active in the field of gerontology and the development of human resources for the care of older people. In this field, ARHIVITAE d.o.o. has developed several projects for the renovation and new construction of homes for older people; the author is also active in the development of architectural concepts for new forms of housing for older people. She is the author of successful public buildings projects - the new construction of the chapel at Rogla and the renovation of residential homes: the Home by Sav­inja river, the Home for Senior Citizens in Ilirska Bistrica, the renovation of the Capuchin monastery and the Church of St. Cecilia in Celje, the renovation of the parish church in Šmarje pri Jelšah. Together with her co-worker, the architect Tadej Dobrajc, designed construction of the Valvazor Library in Krško. In 2023, the Krško Library was nominated for a prestigious international award, given an­nually by the International Library Organisation (IFLA) to the best new general library built in the previous year. It was one of the four finalists, with Barcelona (Spain), Sydney (Australia) and Shanghai (China). In the final selection for the best library, which was awarded to the library in Barcelona, the architecture of the Krško library was recognised at the presentation of the award as innovative and very interesting, with well thought-out solutions for community programmes, which include new concepts of work in libraries. 1 UVOD Arhitekturna stroka je od ena izmed pomembnih strokovnih podrocij za zagotavljanje kvalitetnega staranja in je ucinkovita le ob sodelovanju vseh deležnikov, ki ustvarjajo kakovostno starost. Ti pa so poleg prilagojenega bivalnega okolja in prostorov še: dobra urbana komunikacija (promet), mo-žnosti za socialno vkljucenost, ki jo omogoca dobra mreža razlicnih oblik pomoci starejšim, organizirano družabno življenje, informiranje ter zaposli­tvene možnosti. Zacetek moje arhitekturne prakse sega v leto 1995, ko sem kot samostojna podjetnica zacela svojo poslovno pot. Odprla sem Arhitekturni atelje, v katerem so kmalu zacele nastajati zasnove za bivalne in poslovne objekte. Arhitekturni atelje se je leta 2019 preoblikoval v ARHIVITAE d.o.o. Naše podrocje dela je stanovanjska gradnja in javni objekti: vrtci, knjižnice, vecstanovanjski javni objekti in domovi za stare ljudi. Posebno podrocje našega dela je sakralna arhitektura in umetnost. V skoraj tridesetih letih dela v arhitekturi imamo preko dvesto realizacij razlicnih vsebin. Najvecji delež realizacije in razvojnega dela obsega delo za domove za stare in sakralno arhitekturo. Po vrstah gradnje so najštevilcnejše prenove objektov. Med našimi uspešnimi realizacijami naj omenim novogradnjo kapele na Rogli in prenove domov - Dom ob Savinji in Dom starejših obcanov Ilirska Bistrica, prenovo kapucinskega samostana in cerkve sv. Cecilije v Celju, prenovo župnijske cerkve v Šmarju pri Jelšah in novogradnjo Valvazorjeve knjižnice v Krškem. Naše arhitekturno delo za starejše je potekalo v vec smereh, ki bi jih razvrstila v tri podrocja dela: prenove in rekonstrukcije domov za stare, novogradnje domov in razvojno raziskovalni projekti. Vsa tri podrocja dela so se med seboj prepletala in nadgrajevala. 2 PRENOVE IN REKONSTRUKCIJE DOMOV ZA STARE Obsežno podrocje dela v arhitekturi, s katerim sem se srecala pred vec kot 25 leti, so bile prenove in rekonstrukcije domov za stare ljudi. Vedno je izziv kako iz stare dotrajane hiše narediti nekaj novega, sploh, ce ji pri tem lahko spremeniš notranjo vsebino in ne le fasado. Pravijo, da se lepota cloveka zrcali od znotraj in lahko recem, da to velja tudi za hiše. Še posebej to velja za domove za stare ljudi. Že ime pove, da naj bi v njih živeli ljudje kakor doma. Vemo pa, da je institucionaliziranost, v kateri dom deluje, prišla v navzkrižje z imenom dom, ki je v veliko primerih žal postal vse prej kot to. Dejansko je težko – in v konkretni družbeni stvarnosti skoraj nemogo-ce – voditi dom z 200 stanovalci brez organizirane strukture dela in osebja. Tako se že vec desetletij borimo z institucionalnostjo v domovih, ki je pa je hkrati nujna za funkcioniranje doma. V zadnjih desetletjih je s pomocjo razlicnih programov in ozavešcanja tudi to podrocje pricelo mehcati toge okvirje institucionalnosti domov. Veliko direktorjev domov je pricelo delati na kakovosti bivanja, saj vedo, da je potrebno stanovalcem ponuditi vec kakor le posteljo, hrano in nego. K temu »nekaj vec« smo naredili korak naprej tudi v arhitekturi. Leta 2006 sprejeti Pravilnik o minimalnih tehnicnih zahtevah za izvajalce socialnovar­stvenih storitev je obetal spremembe na bolje, težko pa je bilo arhitekturno zasnovan model gospodinjske skupine oživiti v praksi. Vec kot 10 let smo potrebovali, da so iz skromnih cajnih kuhinj ob hodnikih nastali skupni prostori in da so se kosila, zajtrki in vecerje iz velike jedilnice preselila v posamezne bivalne enote. Pred letom 2000 je bila vecina domov v Sloveniji, zgrajenih v casu okoli 1970, potrebna temeljitih obnov. Eden od teh je bil tudi Dom ob Savinji Celje. Objekt doma je bil zgrajen v vec fazah, prvi najstarejši del bivalnih enot je bil zgrajen leta 1973, drugi del je bil za potrebe težje bolnih zgrajen leta 1981 (Https://www.domobsavinji.si/). Po letu 1999 so se pokazale potrebe tako po vsebinskih prilagoditvah prostorov kakor po tehnicni prenovi zaradi dotra­janosti instalacij in opreme. Vodstvo doma je vsa leta uspešno izboljševalo kakovost storitev za oskrbovance, kar je dvigovalo tudi zahteve po kakovosti prostorov in opreme. Temeljita preureditev pritlicja je omogocila umestitev dnevnega centra v velikih svetlih prostorih z enostavno logistiko dostopa, upravni prostori niso vec razpršeni po objektu, ampak so umešceni skupaj v delu objekta. Dom je dobil vecji skupni prostor, v katerem sta tudi hišna knjižnica in kapela. V obnovah, ki so sledile skladno s potrebami in financnimi zmožnostmi doma, smo postopoma prenovili sobe za stanovalce in skladno z novimi koncepti dela oblikovali prostore za bivalne skupine. Arhitekturno znanje sem dopolnjevala s prakso s »terena«, kajti za kakovost bivalnega okolja je nujna uporabniška in delovna izkušnja. Te pa smo bili takoj deležni, saj je stanovalcem dom dejansko dom in ne hotel, zato smo njihove potrebe jemali resno. Prav tako pa ni nic manj pomembna izkušnja zaposlenih, ki v domu delajo, saj jim arhitektura s slabimi rešitvami lahko delo oteži, z dobrimi pa olajša. S prenovo je Dom ob Savinji zamenjal zasnovo hotelske arhitekturne strukture s strukturo bivanja v skupinah in kolikor so dopušcale prostorske omejitve, smo zagotovili vsaj minimalne pogoje za skupne prostore v enotah. Ko smo priceli v domu s prenovo leta 2003, je bila za ljudi obolelih z demenco urejena ena etaža (približno 20 stanovalcev), po 20 letih pa je bilo potrebno urediti zanje vseh pet etaž. Tako smo v lanskem letu koncali s projektom za izvedbo prenove vseh etaž za skupine, kjer so stanovalci oboleli z demenco. Cilj naloge je bil prilagoditi prostore standardom in drugace organizirati skupne prostore, odprli smo fasado s pogledom na mesto in tako cimbolj povecali in razvejali skupne prostore in s tem zagotovili krožne poti in dovolj prostora za gibanje. Po vec letih manjših obnov posameznih delov doma smo sprejeli izziv umestitve enote za zacasne namestitve. Projekt je bil zelo zahteven, saj je bila edina možnost umestitve te enote z nadzidavo dela doma. Dvig je bil zamišljen kot terasna etaža pet-nadstropnega bloka. Vertikalne komunikacije (dve dvigali in stopnišce) so izvedene do podstrešne etaže. V novi etaži je bilo potrebno predvideti eno in dvoposteljne sobe za bivanje 16 stanovalcev s skupnim prostorom in skupno kopalnico. Enota se je z obstojecimi verti­kalnimi komunikacijami (dvigalo, stopnice) povezala z ostalim objektom. S prizidavo novih požarnih stopnic ob objektu smo izboljšali požarno var-nost v objektu. Pri nadzidavi smo se ukvarjali predvsem z omejitvami, kot so arhitektura obstojecega objekta; vse kanalizacijske vertikale smo morali »dvigniti« za eno etažo. To pa ni bilo tako enostavno, saj je nova etaža po Pravilniku o minimalnih tehnicnih zahtevah morala imeti vecje sobe, kar je posledicno pomenilo drugacno razporeditev kopalnic. Skupni prostor je bil omejen s tlorisnim gabaritom vencnega strešnega zidca obstojece arhitekture ter dejstvom, da so bili predpisani doloceni oblikovalski pogoji za objekt s stališca ZVKDS, kar je delo precej omejevalo. Kljub vsemu smo uspeli v prostore vnesti toplino in dobre ambientalne rešitve, ki dajejo možnost za prijetno bivanje. Projekt je bil uspešno zakljucen 2021 in sedanja zasedenost je dokaz, da je bila odlocitev za investicijo prava. Kot arhitektka sem vedno vesela povratnih informacij uporabnika. Na moje presenecenje sem pri ogledu enote, ki je bil pripravljena za selitev, opazila, da je osebje v domu barvno uskladilo posteljne prevleke z barvami v etaži. O marsicem pri opremi smo se pogovarjali in naredili nacrt, tekstil za posteljno perilo pa smo prepustili odlocitvi doma. V tem drobnem detajlu sem videla, da so zaposleni prepoznali »arhitekturno zgodbo« in jo uspešno dopolnili. Sicer gre za nepomemben detajl, je pa to dejanje pomembno spo-rocilo, da prostor in odnose ustvarjamo prav vsi in da »delujoco« arhitekturo ustvarjamo vsi – ne le arhitekti. Arhitekt s prostorom pripravi pogoje za »rast«, ostalo je delo tistih, ki v prostorih delajo in živijo. Tudi zato pravimo, da nekatere arhitekture »zaživijo«, druge pa ne. Kljub temu, da so prenove Doma ob Savinji potekale vec let kot posledi-ca sprememb, ki so jih narekovale vsebinske in tehnicne zahteve, smo pred vsakim nacrtovanjem preverjali celotno funkcionalno shemo objekta. Pred projektiranjem smo naredili nekakšno SWOT analizo in tako zagotovili, da se delne prenove kvalitetno vgradijo v celoten objekt. Uspešno zgodbo o prenovi doma za stare piše tudi prenova Doma starejših obcanov v Ilirski Bistrici. V letih 2014 do 2018 smo pristopili k projektu pre­nove Doma starejših obcanov Ilirska Bistrica in Doma upokojencev Postojna. Oba objekta sta bila približno v podobnem stanju in potrebna obnove tako v materialnem smislu kakor v dvigu kakovosti prostorov. V Ilirski Bistrici je sle­dilo kar nekaj zaporednih prenov, saj je bil objekt v stanju dotrajanih inštalacij, opreme in neustreznih prostorov (vec posteljne sobe). Prenove so potekale po fazah, po posameznih etažah, saj zaradi števila stanovalcev ni bilo mogoce prenavljati delov objekta v celoti. Za dober koncni rezultat in prenove skladno z novimi programi smo najprej izdelali predlog celovite prenove za cel dom, nacrt faznosti izvedbe in šele potem za posamezne dele objekta pripravljali nacrte za gradbena dovoljenje in izvedbo. V fazi izdelave projektne naloge oblikujemo delovni tim, ki ga sestavlja vodja projekta – arhitekt, direktor in njegovi ožji sodelavci, ki jih sam izbere, ter zunanji svetovalci (na projektu prenove Doma Ilirska Bistrica je sodeloval g. Franc Imperl). Tako oblikovana skupina lahko »zgradi« koncept zasnove in doloci prioritete. V naši naravi projektiranja je, da sprejeto projektno nalogo prenesemo v projekt in idejno zasnovo ponovno preverimo s stališca sprejete projektne naloge in zahtev drugih, kot npr. mnenjedajalcev. Mislim, da smo v dobrem timskem delu in v sodelovanju z direktorico doma našli dobre in trajnostne rešitve. Sedaj so v domu samo eno in dvoposteljne sobe, skupni prostori z gospodinjsko kuhinjo, jedilnim kotickom in dnevnim prostorom v vsaki gospodinjski skupini, kar omogoca kakovostno bivanje starejšim v domu. 3 NOVOGRADNJE DOMOV ZA STARE V obdobju zadnjih 25 let je bilo zgrajenih kar nekaj domov za stare, še nekaj jih je v fazi gradnje kot produkt zadnjega Javnega razpisa za sofinanciranje gradnje objektov za zagotovitev varnega okolja bivanja za osebe, ki so odvi­sne od pomoci drugih (december 2022). Za zasebnega narocnika SeneCura Central SI smo v letih 2019 do 2020 projektirali dva domova, v Komendi in v Žireh. Za oba smo izdelali idejna projekta in projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in ju tudi pridobili. Od same zamisli o lokalnem domu v Komendi in Žireh do pricetka projek­tiranja je preteklo veliko »crnila«. Iniciativa za postavitev doma za stare ljudi je izšla iz lokalne skupnosti, glavno pobudo sta dali obcini. Sledilo je veliko dela, ki ga je opravil Inštitut Antona Trstenjaka z delom na terenu, z izobraževanjem prostovoljcev in družinskih oskrbovalcev. Objekta sta ena redkih novih domov, ki kljub pomanjkanju kadrov delujeta, s tem, da dom v Komendi še ni povsem poln. Pred leti se še nismo srecevali s pomanjkanjem kadrov v domovih, danes pa je to kljucni problem. 3.1MEDGENERACIJSKO SREDIŠCE KOMENDA – MGC KOMENDA Raziskovalna dejavnost Inštituta Antona Trstenjaka (Ramovš, 2024) je postavila dobre temelje za razvoj sodobnih konceptov dela, kjer je tudi inšti-tut svoje izkušnje poskušal udejanjiti v objektu Medgeneracijskega središca v Komendi. V letih 2007 do 2010 smo za Obcino Komenda projektirali dva projekta za Medgeneracijsko središce – MGC Komenda, ki je bil zastavljen kot pilotski projekt za Slovenijo. Prvi projekt je vkljuceval prostore za bivanje starejših v gospodinjskih skupinah in prostore za medgeneracijske programe, v drugem projektu je k prvotnim vsebinam vkljucil še vrtec za 88 otrok. Oba projekta sta bila zastavljena vecplastno z interdisciplinarnim pristopom razlicnih strok. Arhitekturna programska naloga je nastala kot timsko delo vec strokovnjakov. V delovnem timu za izdelavo programske projektne zasnove smo bili odgovorni projektant arhitekture in vodja projekta, dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka, g. Franci Imperl – Firis Imperl d.o.o., gradbeni odbor Obcine Komenda z županom obcine g. Tomažem Drolcem ter zunanji svetovalec za arhitekturo, arhitekt Hans Peter Winter iz Nemcije. Izredno dragoceno je bilo njegovo znanje in izkušnje 35 let poklicnega življenja, ko je kot vodilni arhitekt delal v ustanovi Kuratorium Deutsche Altershilfe (KDA). Vodil je skupino skoraj tridesetih arhitektov, ki so znotraj KDA in tudi drugace sodelovali s soci­ologi, psihologi in domskimi zdravniki. Težišce njegovega dela je bilo izkljucno bivalni svet starejših in nega pomoci potrebnih oseb, pa tudi invalidov (Win­ter in Imperl, 2010). Njegova izkušnja uci, da je potrebno nacrtovati prostor z empatijo in se uciti iz izkušnje uporabnika prostora. S tega zornega kota se prostor in oprema v njem drugace oblikuje, prioritete pa drugace postavljajo. V praksi to pomeni, da je potrebno prevzeti uporabniško izkušnjo starejšega onemoglega stanovalca, ko se oblikuje npr. višina okenskega parapeta, ko se izbira vrsto tal, barve v prostoru in podobno. Slika 1: MGC Komenda – tloris pritlicja, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, 2009 Arhitekturo Medgeneracijskega središca Komenda smo v drugem projektu zelo racionalizirali in v koncni varianti iz leta 2010 je obsegala dom za stare ljudi in dnevni center (dnevno varstvo nekaj oseb je bilo vkljuceno v gospodinjske skupine), manjši hospic, medgeneracijski ucni center, oskrbovana stanovanja, stanovanji za kratkotrajno namestitev, vrtec, pomoc na domu, restavracijo, fizioterapijo in zdravstveno oskrbo za kraj. V domu bi lahko bivalo 70 stano­valcev, za 2 stanovalca je bil na voljo hospic. Vrtec je bil nacrtovan za 88 otrok. Nacrtovano je bilo skupaj s površinami za vrtec skoraj bruto 8.000 m2 površin. Slika 2: Vizualizacija, Medgeneracijski center Komenda, 2009 Arhitektura je bila sodobna in lahko bi rekli, v viziji povezovanja vsebin, vizionarna. V projektu smo posebno pozornost posvetili umestitvi v prostor, notranji organizaciji prostorov, osvetljenosti prostorov in oblikovanju. Ume-šcanje v prostor je bilo dokaj zahtevno, saj je parcela na severnem robu kraja, kjer je naselje stanovanjskih hiš, od koder se odpirajo cudoviti razgledi na Kamniške Alpe, pokrajina pa je nepozidana. Parcela, na kateri je bil predvi-den objekt, je na poplavnem obmocju in je bilo potrebno izdelati poplavno študijo, ki je dolocila omilitvene ukrepe oz. prilagoditev terena. V arhitekturi objekta je bilo potrebo paziti na merilo, saj je objekt dokaj velikih dimenzij za to okolje, in z oblikovanjem volumna stavbe smo morali doseci vtis indi­vidualnosti in zasebnosti, hkrati pa ohraniti monumentalnost delom stavbe, ki so skupni vsem uporabnikom. Tako je bila stavba oblikovana razgibano z uporabo razlicnih materialov. Slika 3: MGC Komenda – tloris pritlicja, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, 2010 V oblikovanju prostorov smo se trudili ohraniti avtonomnost posameznih gospodinjskih skupin, hkrati pa omogociti dobre notranje povezave v objektu. Vsaka bivalna skupina z najvec 10 stanovalci je imela skupen prostor in druge pomožne prostore, sobe pa so bile povezane s skupnim prostorom tako, da smo hodnike cimbolj skrajšali ali jih osmislili z nišami, s sedežnimi koticki in po­dobnim, da niso delovali kot bolnišnicni hodniki. Leta 2010 je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, gradnja pa se žal ni uresnicila. Zaradi nerazumevanja projekta med razlicnimi deležniki v kraju je projekt ostal v arhivu. Pobude lokalne skupnosti Komenda za dom za stare ljudi so spet oživele leta 2017, ko smo po narocilu SENIORPROJEKT d.o.o., ki ga je vodil g. Fran-ci Imperl (izdelal je tudi projektno nalogo), izdelali idejni projekt za novo medgeneracijsko središce. Idejna zasnova je bila izdelana za namen oddaje na Javni razpis za podelitev koncesije za institucionalno varstvo v Domovih za starejše (UL.RS, št. 32/2017 z dne 30. 6. 2017). Projekt je bil narejen po novih optimiziranih zahtevah za objekt in refleksiji projektiranega objekta iz leta 2008-2010. Nova idejna zasnova je bila zanimiva arhitekturna oblika z nekoliko manj vsebinami in površine. Poudarek je bil na dobri logisticni in vsebinski povezavi z lokalno skupnostjo in zagotavljanjem zasebnosti stano­valcem. Programsko je bil objekt razdeljen na tri stavbe, ki so bile povezane z osrednjim »vozlišcem« – pokritimi hodniki, ki so bili umešceni v del zunanje ureditve z vkljucenim paviljonom. Slika 4: MGC Komenda – tloris pritlicja, idejni projekt, 2017 V objektu A na severnem delu parcele je bil predviden domski del, v kate-rem je nastanjenih 36 stanovalcev v treh gospodinjskih oz. hišnih skupnostih. Objekt je bil delno podkleten, v kleti so tehnicni in pomožni prostori, glavna razdelilna kuhinja za domske potrebe, shrambe ter gospodarski prostori (vzdrževalec, cistilka...). Na južnem delu parcele je bil predviden objekt B, v katerem bi bivalo 40 starejših v bivalni enoti in apartmajskih nastanitvah ter 12 mlajših invalidov. V objektu C na zahodnem delu parcel je bil predviden javni in poljavni program: v pritlicju dnevni center – dnevna dolgotrajna oskrba in domska kavarna, v 1. nadstropju prostor za zdravstveno dejavnost – mobilno službo, v drugem nadstropju prostori uprave in delovna terapija ter klubska prostora Medgeneracijskega središca Komenda. Prostori MGC so bili namenjeni za bivanje skupaj 68 oseb in 20 dnevnih obiskovalcev na skupni bruto površini pribl. 5.400 m2. Na podlagi idejne za­snove je Obcina Komenda pridobila koncesijo za dom in iskala vir financiranja. Ko je v Slovenijo prišla ORPEA, svetovanje in projektiranje d.o.o. (danes SeneCura Central SI d.o.o.), se je Komendi ponudila nova možnost realizacije projekta. Pridobili smo narocilo za idejni projekt in dokumentacijo za gradbeno dovoljenje. Z delom v projektih smo priceli leta 2019. Obcina Komenda je dobila novega partnerja za gradnjo doma in družba Firis Imperl d.o.o. je predložila idejni projekt iz leta 2017. Na to idejno zasnovo je bila pridobljena tudi koncesija z nekaterimi pogoji vezanimi na prostore predvidenih objektov. Po pogajanjih o vsebini in preoblikovanju idejnih nacrtov smo izdelali nov idejni projekt. Investitorjev pogled na arhitekturo je bil dokaj racionalen s stališca financiranja objekta, zato je bilo potrebno novo idejno zasnovo mocno racionalizirati, kar se je poznalo tudi na zmanjšanju površin za enako število stanovalcev. Odpadli so tudi oblikovalsko zahtevnejši detajli. Kljub visokim zahtevam po racionalizaciji projekta smo uspeli na bistveno manjši površini uspešno izdelati dobro in funkcionalno arhitekturo. Za objekt smo pridobili gradbeno dovoljenje in sedaj obratuje. V SeneCura Domu starejših obcanov Komenda lahko biva 75 oseb na skupni bruto površini pribl. 4.300 m2. Slika 5: MGC Komenda – tloris pritlicja, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, 2021 V obdobju 2017 – 2021 smo projektirali tudi Medgeneracijski center v Žireh. Z idejnim nacrtom, ki smo ga izdelali leta 2017, je obcina pridobila koncesijo za 60 postelj. V letu 2019 smo izdelali idejni projekt in projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za SeneCuro. Dom starejših obcanov Žiri ima 75 postelj na pribl. 4.300 m2 bruto površinah. 3.2NOVOGRADNJE MALIH DOMOV Konec leta 2022 je s pomocjo evropskih sredstev Ministrstvo za delo, druži-no, socialne zadeve in enake možnosti razpisalo Javni razpis za sofinanciranje gradnje objektov za zagotovitev varnega okolja bivanja za osebe, ki so odvisne od pomoci drugih (december 2022). Javni razpis je namenjen gradnji doda­tnih kapacitet v manjših, samostojnih bivalnih enotah, grajenih kot skoraj nic energijski objekti. Bivalna enota doma za starejše (posamezni objekt) je lahko imela najvec 24 stanovalcev, na parceli pa so lahko bili postavljeni najvec trije objekti za skupno najvec 60 stanovalcev. Objekti med seboj niso smeli biti povezani razen v kletni etaži, morali pa so biti energetsko samostojni. Lahko so sicer imeli npr. skupno kotlovnico, vendar je morala biti izvedena tako, da je pri odklopu enega objekta nemoteno deloval drugi objekt. Možnosti za pri­dobitev sofinanciranja po tem razpisu so imeli le javni domovi, zlasti tisti, ki so imeli poleg nastanitev druge programe za dolgotrajno oskrbo, npr. pomoc na domu. Visoke energetske zahteve in nizko postavljena ocena sofinanciranja na posteljo za domove ni bila posebna motivacija za prijavo na razpisu. V tem razpisu je bilo zaznati premik v razmišljanju o domski oskrbi. Ar-hitektura naj bi bila bolj prilagojena potrebam starostnika z vidika socialnih potreb. Zato so dobili prednost pri sofinanciranju projekti z vec skupnostnih programov. Po tem razpisu je naš biro uspel pridobiti dve narocili za doku­mentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja za domova v Majšperku in Podlehniku. G. Franci Imperl, Firis Imperl d.o.o., je za oba projekta izdelal projektno nalogo za programske vsebine. Oba projekta sta uspešno zakljucila prijavo in pridobila gradbeno dovoljenje. Predvsem obcini Majšperk in Podlehnik sta si zelo prizadevali, da bi dobili v kraj dom za stare. V fazi projekta smo domova poimenovali Center integrirane dolgotrajne oskrbe – CIDO. Skladno z ambicijami pridobitve domske oskrbe v kraj sta obe obcini na­menili domu dobre parcele, uredili komunalno ureditev in sprejeli ustrezen prostorski nacrt. Tako je bila izvedba projektov za kandidaturo na razpisu kljub izredno kratkim rokom mogoca, pot do projektov pa bistveno krajša. Upravljanje CIDO v Majšperku je prevzel Dom dr. Jožeta Potrca Slovenske Konjice, CIDO Podlehnik pa je prevzel Dom Danice Vogrinec Maribor. Slika 6: CIDO Majšperk – tloris pritlicja, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, 2023 Po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ima CIDO Majšperk dve bivalni enoti (objekta) za skupaj 48 stanovalcev in poleg obveznih vsebin po pravilniku imata objekta še prostore za izvajanje naslednjih skupnostnih programov: vecnamenski prostor za izvajanje skupnostnih programov za povezovanje z lokalno skupnostjo (upokojensko društvo, skupine za samopomoc …), kavarna za stanovalce in zunanje obiskoval­ce, dnevno oskrbo integrirano v bivalno skupino – ob skupnem prostoru je dodaten prostor za pocitek za obiskovalca dnevne oskrbe, pomoc na domu – prostor je predviden za službo pomoci na domu in prostor za koordinatorja programov v obcini. Bruto površina obeh objektov zanaša pribl. 2.600 m2 bruto površin. Po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ima CIDO Podlehnik en objekt za 24 stanovalcev in prav tako poleg obveznih vsebin še vecnamen-ski prostor za izvajanje skupnostnih programov za povezovanje z lokalno skupnostjo, info tocko – receptor hkrati opravlja funkcijo informatorja za obvešcanje in usklajevanje programov ter obvešcanje o medgeneracijskih dejavnostih in dogodkih, dnevno oskrbo integrirano v bivalno skupino za dve osebi in prostor za službo pomoci na domu. Bruto površina objekta zanaša pribl. 1.300 m2. 4 RAZISKOVALNI IN ŠTUDIJSKI PROJEKTI RAZVOJA BIVALNIH KONCEPTOV ZA BIVANJE V STAROSTI V cetrt stoletja našega arhitekturnega dela na podrocju ustvarjanja bivalnih prostorov za starejše ljudi sem poleg arhitekturne stroke poglabljala znanja o bivalni kulturi starejših in modelih bivanja, ki jih je razvijal Institut Antona Trstenjaka in Firis Imperl d.o.o. Ucitelji tega mojega neformalnega izobraže­vanja so bili poleg dr. Jožeta Ramovša in mag. Francija Imperla tudi direktorji domov in njihove strokovne ekipe. Vsem sem za podeljene izkušnje, znanja in razvojne projekte, v katerih sem sodelovala, zelo hvaležna! Rezultat skupnega dela je dvig ozavešcenosti o bivalni kulturi, predvsem pa je za razvojne izzive pri delu v prihodnosti dober »koreninski sistem«. Leta 2006 je Inštitut Antona Trstenjaka za Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve vodil pripravo prve Strategije varstva starejših do leta 2010 – solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva (Strategija, 2007). Z veliko trdega dela na podrocju raziskovalnega in terenskega delovanja Inštituta Antona Trstenjaka ter podjetja Firis Imperl in družbe SENIOR PROJEKT d.o.o., ki je delovala na podrocju novih konceptov v arhitekturi, pa tudi konstruktivna komunikacija z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, je pocasi le uspelo dvigovati ozavešcenost o pomembnosti teh programov in gradnji vizije za kakovost staranja v Slovenji. Leta 2012 je g. Imperl v družbi FIRIS IMPERL &CO d.n.o. in SENIOR PROJEKT d.o.o. izdal knjigo Kakovost oskrbe starejših – izziv za prihodnost (Imperl, 2012). Knjiga je zanimiv strokovni pogled na kompleksno aktualno problematiko oskrbe starejših in je po vec kot 10 letih še v mnogocem aktualna. V njej je poleg pregleda stanja in vizije tudi nekaj primerov dobre prakse, med njimi nekaj domov (tudi MGC Komenda), ki so koncept gospodinjskih skupin uspeli oživiti v svojih prostorih. Za kvalitetne premike v arhitekturi domov za stare je nedvomno velik korak uvedba oblike bivanja v gospodinjskih skupinah. Zasluge za implementacijo te oblike v domove ima tudi Inštitut Antona Trstenjaka, ki je podal osnove in obliko ter poskušal pilotski projekt izvesti v MGC Komenda. Danes ta koncept že bolj ali manj uspešno deluje v razvojno naravnanih domovih. Razvojno pot je potrdil tudi že omenjeni, leta 2006 sprejeti pravilnik, ki pa po toliko letih, kljub manjšim dopolnitvam, ne zadošca povsem novim izzivom na podrocju institucionalne gradnje. Tudi splošna gradbena praksa je v zadnjih 25 letih temeljito spremenila odnos do starejših in invalidov z zakonodajo, ki sledi potrebam ljudi. Po letu 2000 smo v Sloveniji dobili prve zakonske obveze za neoviran dostop do stano­vanj in javnih objektov; prvi Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter vecstanovanjskih stavb, je bil sprejet leta 2003. Zahteve za neoviran dostop do objektov in v njih so najprej vkljucevale vse zgradbe za zdravstvene namene in namensko grajene stavbe za bivanje starejših, sedaj pa morajo standard dostopnosti brez ovir dosegati vsi javni prostori in vsi vecstanovanjski objekti. Pojem »dostopno za invalide« se je razširil v pojem »dostopno za gibalno ovirane«. Ta vkljucuje vse gibalno bolj ali manj ovirane in ne samo starejše. Zahteve za neoviran dostop veljajo za vse javne objekte, prav tako pa za zunanje javne površine. Inštitut Antona Trstenjaka je v letu 2008 zacel vzpostavljati slovensko mrežo staranju prijaznih mest in njihovo vkljucevanje v svetovno mrežo Svetovne zdravstvene organizacije. S programom so zaceli v Sloveniji v letu 2009 in v dejavnosti so se vkljucila mesta Ljubljana, Maribor in Celje. Poleg drugih programov je bil pri tem razvoj in vzpostavljanje krajevnih medgeneracijskih središc v Sloveniji kljucen za splošno ozavešcanje in gibanje razvoja v smeri kakovostnega staranja, kar smo tudi arhitekti obcutili v vecjem obsegu inve­sticij za tovrstne projekte. Inštitut kot zacetnik ideje in koncepta krajevnih medgeneracijskih središc je v letu 2009 nadaljeval z razvijanjem konceptualne in metodološke osnove za delovanje krajevnih medgeneracijskih središc in pomagal pri njihovem uvajanju v praksi v razlicnih okoljih (Ramovš K., 2024). 4.1KREKOVO SREDIŠCE IN DRUGE PRENOVE ZA POTREBE ŽIVLJENJA V SKUPNOSTI Kot odgovor na izziv razvoja krajevnih medgeneracijskih središc je nasta-la enota Inštituta Antona Trstenjaka v Komendi. Leta 2019 je inštitut odprl poslovno enoto v objektu Krekovo središce v Komendi. Za prenovo tipicne enostanovanjske hiše v stanovanjskem naselju, zgrajenem pred 50 leti, v kateri sedaj deluje Krekovo središce, smo izdelali projektno dokumentacijo od idejne zasnove do projekta za izvedbo in projekta za pridobitev uporabnega dovoljenja. Prenova objekta iz poslovno stanovanjskega objekta v objekt za delo Inštituta in življenje medgeneracijske stanovanjske skupnosti je bila poseben izziv, saj je zasnova morala biti prilagodljiva in uporabna za izvajanje številnih progra­mov, ki jih vodi inštitut v Krekovem središcu. Objekt ima 10 nastanitvenih enot (sobe ali garsonjere) z lastno kopalnico in sanitarijami. Srce hiše je velika bivalna kuhinja s skupnim prostorom. V hiši je še telovadnica, skupni prostor za skupinsko delo in prostori za delo Inštituta. Posebno kakovost skupnemu bivanju v hiši prispeva vrt, na katerem je veliko prostora za vrticke in prostor za druženje. Komunikacije v objektu smo organizirali tako, da so posamezna stanovanja dostopna od glavne vertikalne komunikacije (dvigalo, stopnišce) po kratkih poteh, s cimer je zagotovljena zasebnost stanovalcev, hkrati pa ima hiša prostore, v katerih se lahko med seboj stanovalci družijo. Krekovo sredi-šce je model skupnostnega bivanja ne le za stare ljudi, ampak model bivanja v vecstanovanjskem objektu za vse generacije. Med tovrstne raziskovalne in razvojne projekte sodijo tudi projekti, ki so nastali na pobudo lokalne skupnosti (obcin) ali razvojno naravnanih do-mov v sodelovanju s stroko in presegajo vsebinski okvir konkretne naloge projekta. Med te projekte uvršcam idejno zasnovo oskrbovanih stanovanj za obmocje Lorgerjevo v Šmarju pri Jelšah, idejni predlog za prenovo stare šole v Višnji gori za potrebe Medgeneracijskega centra – MGC Višnja Gora, idejno zasnovo novogradnje enote MGC Ivancna Gorica ob bolnišnici za otroke Šentvid pri Sticni, koncept za nov MGC v Šentjerneju na Dolenj­skem, ki je bil del strokovnih gradiv za pripravo prostorskega nacrta, idejno zasnovo za novogradnjo in prenovo doma upokojencev Sevnica ter idejno zasnovo/koncept z analizo programskih in organizacijskih izhodišc za Dom za varstvo starejših Velenje. Zaradi širokega razpona razlicnih vsebin bi želela osvetliti nekaj vsebin v teh projektih, ki so zanimive v širšem kontekstu dela na arhitekturi bivalne kulture za starejše. 4.2ŠTUDIJA IZVEDLJIVOSTI UMESTITVE OSKRBOVANIH STANOVANJ V OBCINI ŠMARJE PRI JELŠAH Leta 2008 je Obcina Šmarje pri Jelšah razpisala Javni razpis za urbanisticno urejanje obmocja Lorgerjeve domacije. Idejna zasnova naj bi podala urba­nisticna in arhitekturna izhodišca za izdelavo prostorskih nacrtov za nova oskrbovana stanovanja. Prostor namenjen gradnji stanovanj namrec še ni imel za gradnjo ustreznih prostorskih pogojev. Obcina je za nameravano gradnjo oskrbovanih stanovanj kupila obmocje stare kmetije Lorgerjevo. Obmocje predvidene gradnje na južnem robu meji na krajevni kulturni dom s knjižnicoin center Šmarja, na vzhodu na Dom upokojencev Šmarje pri Jelšah, na zahodu in severu na zeleni rob z nekaj stanovanjskimi objekti, travniki in gozdom. V sodelovanju s projektivnim birojem Razvojni center Planiranje d.o.o. Celje smo izdelali urbanisticno arhitekturno zasnovo objekta, s katero smo na natecaju zasedli drugo mesto. V predlogu smo zelo na široko pogledali na potrebe in danosti v prostoru, tako z vidika širše programske zasnove in prostorske problematike. Nismo se omejili le na oskrbovana stanovanja in dan teren, ampak nas je predvsem zaposlila dobra umestitev objektov glede na obstojece vsebine v širšem okolju. Zato se je predlog iz oskrbovanih stanovanj razvil že kar v krajevno medgeneracijsko središce s spremljajocimi programi. Predvideni so bili štirje objekti oskrbovanih stanovanj, skupaj 52 stanovanj za 72 stanovalcev v skupni bruto površini 5.100 m2. V objektih bi bila vklju-cena dnevna oskrba za 15 oseb in stanovanja za kratkotrajno namestitev do 8 stanovalcev. Slika 7: Skica obmocja, javni razpis za gradnjo oskrbovanih stanovanj Lorgerjevo, 2008 Projektna rešitev je sledila naslednjim ciljem: energetsko varcna gradnja in zagotovitev cimbolj enakovrednih pogojev za osvetljenost bivalnih enot v objektih, racionalna izraba prostora, fleksibilna zasnova pozidave objektov, da bi bilo mogoce v prihodnosti dodati bivalne enote, komunikacijske poti za varen dostop brez ovir, pregledna in enostavna prometna ureditev, povezava z Domom upokojencev Šmarje pri Jelšah – pešpot preko mosticka iz parkirišca oskrbovanih stanovanj do vhoda v dom. Projektna rešitev je predlagala uravnoteženo razmerje med grajenimi povr­šinami in zelenimi parkovnimi površinami. Predvideli smo vec zelenih površin ob objektih in park. V parkovno ureditev je vkljucen tudi obstojeci potok, ki se zajezi v manjši vodni motiv. Projekt je predvidel gradnjo v vec fazah. Prostorske zasnove in oblikovanje objektov iz projekta so se v marsicem prenesli v prostorski plan, ki je bil nekaj let kasneje sprejet, s tem pa tudi mo-žnost gradnje stanovanj. Pot do oskrbovanih stanovanj je bila še dolga, saj se je zakljucila šele leta 2023, ko je bil projekt z 30 stanovanji s pomocjo financiranja Evropske unije iz sredstev Mehanizma za okrevanje in odpornost zakljucen. Kljucno je, da se je v tem projektu uresnicilo nekaj vec kot samo oskrbova­na stanovanja in da sta investitorja (Obcina Šmarje pri Jelšah in Stanovanjski sklad Republike Slovenije) prepoznala potrebo po širših vsebinah oskrbovanih stanovanj in njihovi vsebinski podpori z drugimi programi za zagotavljanje kakovostne starosti. Lokacija objekta z oskrbovanimi stanovanji omogoca funkcionalno navezavo na Dom upokojencev, ki lahko nudi tudi storitve za potrebe stanovalcev oskrbovanih stanovanj: zdravstvene storitve, prehrana, cišcenje in pranje, korišcenje vecnamenskih prostorov za druženje, kulturno in umetniško udejstvovanje, delovno terapijo in drugo (Https://ssrs.si/noo--ceb-projekti/noo-projekti/smarje-pri-jelsah/). 4.3STARA ŠOLA V VIŠNJI GORI – POSKUS OŽIVITVE STAREGA TRŠKEGA JEDRA Projekt revitalizacije stare šole v Višnji gori je bil zanimiv z vidika oživitve starega trškega jedra. Višnja Gora je dobila že leta 1444 trške pravice, mestne pravice pa leta 1478. Staro trško jedro je do danes ohranilo prvotno obliko trga in pozidave. Kot v vecini manjših krajev imajo tudi v Višnji gori pro­blem oživitve starega mestnega jedra, ki žal postaja vse bolj prazen. Vecina prebivalcev Višnje Gore živi v novejšem naselju pod gricem stare Višnje gore. Zato si je Obcina Ivancna Gorica zelo prizadevala najti primerno vsebino za staro šolo, ki je bil od leta 2000 opušcen objekt na trgu Višnje gore. Obcina je sprejela predlog za oživitev trškega jedra in objekta z vsebinami programov in bivanja za starejše. Inštitut Antona Trstenjaka je v okviru programa sta­rosti prijazne skupnosti predstavil Obcini Ivancna Gorica vsebinski koncept revitalizacije, ki je krajevni skupnosti zagotovil celovito dolgotrajno oskrbo v stari šoli po konceptu medgeneracijskega središca (Ramovš, 2008). V ta namen je bilo potrebno stari objekt preurediti v dom po sodobnem koncep­tu gospodinjskih skupin za stalno namestitev, za dnevno oskrbo, pa tudi za nocno oskrbo za nekaj oseb z demenco iz okolice. Poleg tega pa vse potrebno za oskrbo na domu, usposabljanje družin za domaco oskrbo družinskega clana, izobraževanje prostovoljcev, dejavnosti za medsebojno sodelovanje doma in krajevnega vrtca in osnovne šole ter usposabljanje starejših ljudi za zdravo staranje v skupinah za samopomoc, prostor za delovanje Univerze za tretje življenjsko obdobje, ki organizira razlicna izobraževanja. Te dejavnosti bi vzpodbudile tudi sodelovanje v kraju in nove zaposlitve. Projekt prenove je obsegal prenovo objekta in prenovo trga kot dodatne zunanje površine za objekt in kraj. Izdelali smo idejni projekt prenove z upoštevanjem kulturno varstvenih zahtev in v objekt vkljucili vse glavne projektne zahteve iz pro-gramske zasnove. Obcina je projekt sprejela in ga uvrstila v cakalno vrsto med projekte za realizacijo, vendar do nje ni prišlo. Projekt je obtical v idejni fazi, saj se je zataknilo pri pogovorih o financiranju in slabem sodelovanju med resorji za zdravstvo in socialno varstvo pri dolgotrajni oskrbi. Pred kratkim je stara šola v Višnji gori postala Hiša kranjske cebele, ki na drug nacin obuja staro vaško jedro Višnje gore. Podobna zgodba se je zgodila v isti obcini v krajevni skupnosti Šentvid pri Sticni, kjer smo predvideli nov objekt za programe medgeneracijskega sredi-šca ob sedanji rehabilitacijski bolnišnici za otroke – CZBO Šentvid pri Sticni. O tem sem podrobneje že pisala (Klepej Turnšek, 2014a), zato morda samo povzamem, da je bil projekt eden redkih, ki je v objektu povezal sodelovanje javne zdravstvene in socialne ustanove za dolgotrajno oskrbo, kjer bi zdravstvo in sociala lahko našla nove ustvarjalne pobude za sodobni razvoj. Zaradi na­vezave z Medgeneracijskim središcem in CZBO je bilo pri oblikovanju objekta potrebno izkoristiti možnost zdravstvene ponudbe pri oskrbi starejših. Tako bi nova celota nudila kompleksen program socialno – varstvenih in zdravstve­nih uslug. Po idejni zasnovi je dom za starejše z gospodinjskimi skupinami in oazo predstavljal 47 % površin v objektu, druge oblike nastanitev (obcasna nastanitev, dnevni center) 8 %, zdravstvo 3 %, skupni prostori za izobraževanja in prireditve 11 % in komunikacije 31 %. Velik delež komunikacij v objektu je nastal kot posledica notranjih povezav obeh objektov – MGC in CZBO. V objektu bi programi delovali na bruto površini približno 4.800 m2. 4.4URBANISTICNO ARHITEKTURNA ŠTUDIJA UMESTITVE KRAJEVNEGA MEDGENERACIJSKEGA SREDIŠCA KOT OSNOVA ZA IZDELAVO PROSTORSKEGA NACRTA Podobno kot smo pred leti izdelali osnove za urbanisticno arhitekturne smer-nice za izdelavo prostorskega nacrta za gradnjo oskrbovanjih stanovanj v Šmarjupri Jelšah, smo tudi v Šentrupertu na Dolenjskem za obcino izdelali osnove za izdelavo prostorskega nacrta za obmocje gradnje krajevnega Medgeneracijskega centra, ki se je preimenoval v Center dolgotrajne integrirane oskrbe – CIDO. Po projektni nalogi za umestitev centra, ki ga je izdelal Franci Imperl, smo izdelali dve variantni rešitvi, ki sta obsegali novogradnjo objekta za mali dom za starejše z dvema enotama: bivalna enota s kapaciteto 16 stanovalcev in hi-šna skupnost za 12 oseb z demenco ter z dodatnima dvema garsonjerama za zacasno bivanje, možnost dnevnega bivanja v sklopu bivalne enote, dve samoo­skrbni skupnosti in tri garsonjere kot oskrbovana stanovanja. V sklopu malega doma za starejše je bil predviden manjši del za javni program, ki povezuje pri nudenju storitev in razlicnih aktivnosti stanovalce institucionalnega dela sprebivalci lokalne skupnosti. Objekt je bil zasnovan na robu naselja Šentrupert na Dolenjskem v bližini glavnega trga s cerkvijo. Zelo dobro je bilo, da smo z rešitvijo lahko vplivali na odlocitve obcine o umešcanju objekta v kraj, saj je prvotno predlagana lokacija bila s stališca komunikacije precej neugodna. Nujni cilj umešcanja tovrstnega objekta v kraj je dobra povezava do središca kraja, da je kratka in brez ovir. 4.5NOVOGRADNJA IN PRENOVA STAREGA DOMA V SEVNICI –ARHITEKTURNA PREVERITEV UMESTITVE PROGRAMOV V NOVO FUNKCIONALNO CELOTO OBEH OBJEKTOV Po projektni nalogi, ki jo je izdelal g. Imperl, FIRIS d.o.o., smo izdelali arhitekturni koncept prenove obstojecega domskega objekta in novogradnje doma v Sevnici. Projekt celovite prenove Doma upokojencev Sevnica je obse-gal razvojno vizijo doma za naslednjih 20 let. Oba objekta naj bi se povezala v enoten Center integrirane dolgotrajne oskrbe. Koncept prenove objekta je bil inovativen v smislu novih vsebin, ki bi jih dom integriral v svoje poslan­stvo: umestitev lokalnega koordinatorja programov, prostor za prostovoljce – prostovoljska mreža za potrebe dolgotrajne oskrbe, za svetovalce – podpora družinskim in drugim neformalnim oskrbovalcem, dnevna oskrba, pomoc na domu, stanovanjski skupini za osebe s posebnimi potrebami in skupine za kakovostno staranje. Nov objekt – dom za stare ljudi na novi lokaciji, je organiziran po konceptu bivanja v hišnih skupnostih z oazami. Na obmocju predvidenem za gradnjo novega doma po OPPN, smo izdelali idejno zasnovo za nov objekt skladno z zahtevami OPPN, ki veljajo za to obmocje. Na skupaj skoraj 5.000 m2 neto površine je projektiran dom za nastanitev 114 oseb. Zanimivost tega projekta je popolna sprememba programske zasnove glede na obstojece stanje, saj je analiza stanja starega doma (v gradbenem smislu) pokazala neekonomicnost prenove kljucnih prostorov za delovanje doma (pralnice in centralne kuhinje) in se je zato programsko prilagodila vsebina starega objekta novogradnji. Slika 8: Center integrirane dolgotrajne oskrbe (CIDO) Sevnica, idejni projekt, 2022 4.6METODA DELA OB PRENOVI DOMSKEGA OBJEKTA – VREDNOTENJE IN ANALIZA Poleg dela na podrocju idejnih zasnov za nove objekte domov smo v letu 2018 izdelali model prenove in priprave strokovnih gradiv za prenovo domov. V sodelovanju z g. Imperlom, FIRIS IMPERL d.o.o., ki je izdelal konceptual­na, programska in organizacijska izhodišca za adaptacijo in novogradnjo doma, smo izdelali idejno zasnovo/koncept z analizo programskih in organizacijskih izhodišc za Dom za varstvo odraslih Velenje. Pristop k reševanju vprašanj o nacinu in smiselnosti dolocenih posegov v stavbo se je izkazal za zelo dobrega, saj je Dom za varstvo odraslih Velenje pridobil kvalitetne projektne osnove za uspešno realizacijo prenove in novogradnje doma. Konceptualno in idejno zasnovo smo izdelali tudi za prenovo Doma sta­rejših obcanov Kamnik. 4.7STROKOVNI POSVET: V STAROSTI PRIJAZNI OBCINI PRILAGAJAMO BIVALIŠCA Inštitut Antona Trstenjaka je organiziral strokovni posvet z naslovom Sta-rosti prijazni obcini prilagajamo bivališca, prostor in infrastrukturo za starost. Na njem smo sodelovali: Urbanisticni Inštitut RS, FIRIS Imperl d.o.o., arhitekt Rok Grdiša, Zveza društev upokojencev Slovenije in naš biro s prispevkom Arhitektura sodobnih domov za stare ljudi kot jedro krajevnega medgene­racijskega središca; v njem sem predstavila nov koncept Medgeneracijskega središca Komenda. Pomembno vlogo pri oblikovanju domske oskrbe v manjših lokalnih skupno­stih je imel v letu 2020 ustanovljeni »Konzorcij 17« (Http://www.firis-imperl. si/konzorcij-17/). V to združenje je vkljuceno 30 srednjih in manjših obcin iz Slovenije; po­budnika sta bila skupaj z obcinami družba FIRIS IMPERL d.o.o. in Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Konzorcij 17 deluje kot usmerjevalec in koordinator razlicnih aktivnosti v smislu vzpo­stavitve mreže integrirane dolgotrajne oskrbe v lokalni skupnosti. Njegovi glavni nalogi sta pridobitev ustreznih financnih sredstev za vzpostavitev struktur programskih podsistemov integrirane dolgotrajne oskrbe v obcinah Konzorcija 17 in izbor referencnih javnih domov za starejše kot nosilcev iz­vajanja oskrbe v posameznih obcinah. V sklopu pobud konzorcija so v letu 2022 uspešno pridobili sofinanciranje za domove na Javnem razpisu za sofi­nanciranje gradnje objektov za zagotovitev varnega okolja bivanja za osebe, ki so odvisne od pomoci drugih, med drugimi tudi za novi dom v Kozjem, Podlehniku in Majšperku. 4.8PROJEKT: NA KMETIJO! V leto 2020 smo vstopili s projektom NA KMETIJO!. Inštitut Antona Trstenjaka nas je povabil kot zunanje sodelavce – svetovalce za arhitekturo. Ta projekt sta v okviru Programa za razvoj podeželja 2014-2020 financirala Republika Slovenija (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano) ter Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Projekt je bil zasnovan v obliki preveritvene študije in poskusa izdelave modela za bivanje na eni od slovenskih kmetij kot vzorcnem modelu za bi-vanje starejših na kmetiji. V projektu Na kmetijo! so strokovnjaki Inštituta Antona Trstenjaka, podjetni kmetje, izkušeni arhitekti in drugi strokovnjaki ter množica starejših prostovoljcev na pobudo slovenske kmetijske in socialne politike ter državne uprave iskali odgovore na odprta vprašanja o možnosti bivanja starejših na kmetiji. Slika 9: Kmetija Matk Z analizo stanja in možnosti na kmetiji Matk v Logarski dolini smo ugoto­vili, da bi bilo obcasno bivanje starejših mogoce. Izdelali smo idejno zasnovo preureditve manjšega stanovanjskega objekta v sklopu kmetije, ki ga lastnik sedaj ne uporablja in bi ga bilo mogoce uporabiti za ta namen. Naša arhitekturna praksa je zadnjih 25 let je gradila na povezovanju teorije in prakse, sprejemanju novih izzivov, ki so prihajali iz gerontološke in zdra­vstvene stroke, te pa smo skušali nadgraditi z ustreznimi modeli bivanja. Tako se je arhitekturno delo oplajalo z gerontološko stroko, crpala pa sem tudi iz prakse in preverjenih rešitev na terenu. O izkušnjah dela na projektu Višnje Gore in Šentvida pri Sticni sem že pisala v tej reviji (Klepej Turnšek, 2014a). V arhitekturni nalogi se najprej postavijo vprašanja kako narediti arhitektu­ro, ki bo uporabniku omogocila kakovostno življenje. Tega ne more zagotoviti le dober material, dobre tehnicne rešitve in domišljeni interierji, ampak nekaj vec. Ta vec je bil vedno moj izziv. Bivališce za starejšega cloveka je obcutljivo podrocje oblikovanja, saj s starostjo to bivališce vedno bolj postaja starostnikov »svet«, vse dokler se njegovo fizicno obmocje uporabe in zaznav ne omeji na njegovo posteljo. Zato je obcutljivost za prostor potrebno razviti do te mere, da pogledamo v prostor z ocmi stanovalca in ga oblikujemo z empatijo do cloveka, ki je potreben pomoci in nege. O tem, kako graditi za starejše, je bilo zadnjih 25 let veliko napisanega in narejenega, kratek pregled stanja na tem podrocju sem napisala v prispevku Sodobne oblike bivanja v Zahodni Evropi, ki je bil objavljen v tej reviji (Klepej Turnšek, 2014b). 5 ZAKLJUCEK Teh 25 let doživljam kot izredno ustvarjalen cas, z veliko vložene energije in razvojnih projektov. Pri šepajocem Zakonu o dolgotrajni oskrbi in slovenski realnosti z le 1,38 % BDP (Imperl, 2023), ki ga vlagamo v to podrocje staranja v Sloveniji, si za sedaj ne moremo veliko obetati. Vendar upam, da bomo našli nacin kako znanja in teorije spraviti v prakso skozi tisto »šivankino uho«, ki se mu rece »financiranje«, da bi v prihodnje omogocili kakovostno bivanje za stare ljudi tam, kjer so doma, oziroma tam, kjer je zanje najprimernejše okolje. Ce pogledamo na razvoj bivališc za institucionalno oskrbo starejših, ugotavljamo, da se je val novogradenj domov za stare ljudi v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja proti 90-im letom ustavil; sledil je cas prenov in novogradenj v drugacni shemi financiranja. Z vstopom zasebnega kapitala, v obliki javno zasebnega partnerstva (prvi javno zasebni je bil Dom upokojencev Idrija) in povsem javnega kapitala kot npr. DEOS d.o.o., ustanovljen leta 1995, smo dobili vec tovrstne ponudbe na trgu. Tudi tuj kapital je našel svoj interes v Sloveniji, tako je svoje domove odprla tudi SeneCura Central SI d.o.o. Vlaganje v gradnjo javnih domov se je po letu 2020 mocno zmanjšalo. V zadnjih 25 letih zasledimo razvoj konceptov bivanja v domovih za stare ljudi od velikih hotelskih zasnov objektov za dvesto in vec stanovalcev, do manjših domov za do petindvajset stanovalcev. Ugotavljamo, da je velikost domov obratno sorazmerna z razvojem programov za kakovostno staranje. Bolj ko raste število programov in dobro mreženje pomoci starejšim, dlje lahko starejši ostanejo doma. S tem je potreba po domski oskrbi preložena v cas, ko clovek kljub pomoci ne more vec živeti sam. Razvoj bivalne kulture starejših gre v dve smeri. Mocnejša postaja iniciativa po organizaciji dobre mreže za pomoc starejšim v raznih oblikah neinstitucio­nalnega varstva in v drugi smeri razvoj institucionalne oskrbe s poudarkom na negi. Danes se pri oskrbovanju starejših soocamo s povsem drugimi problemi kakor pred 25 leti; tako je na primer današnji problem predvsem pomanjkanje kadra. Težave so tudi na podrocju financiranja. Generacija, ki je danes nekaj let pred upokojitvijo, se že srecuje z revšcino, o kateri piše tudi Porocilo ZN za leto 2023, srecuje se tudi s krizo formalnega in neformalnega oskrbovanja. Privilegij starih ljudi, ko je tradicionalna družina pred sto in vec leti skrbela za starostnika do smrti, je preteklost. Sedaj pa zgolj z »organizacijo« tega stan­darda ne bomo veliko dosegli. Srecujemo se pred novim izzivom – zaživeti na skupnostni nacin bivanja. Arhitektura bivališc za starejše bo dejavni gradnik kakovosti bivalne kulture takrat, ko bo izhajala iz skupnostne logike življenja, ko bo najboljši možen kompromis rešitev, ki jo oblikuje življenje v skupnosti, v kateri starejša oseba živi. LITERATURA Https://www.domobsavinji.si/ Https://ssrs.si/noo-ceb-projekti/noo-projekti/smarje-pri-jelsah/ Http://www.firis-imperl.si/konzorcij-17/ Imperl Franc (2012). Kakovost oskrbe starejših – izziv za prihodnost. Logatec: Firis Imperl & Co., Seniorprojekt. Imperl Franc (2023). Zakon o dolgotrajni oskrbi – kriticen pregled. V: Kakovostna starost, let 26, št. 4, str. 44-57. Klepej Turnšek Vera (2014a). Krajevna medgeneracijska središca – dvig kulture kraja. Primer obcine Ivancna Gorica. V: Kakovostna starost , let 17, št. 3, str. 29-49. Klepej Turnšek Vera (2014b). Sodobne oblike bivanja starejših v zahodni Evropi. V: Kakovostna starost, let 17, št. 2, str. 3-11. Pravilnik o minimalnih tehnicnih zahtevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev. Uradni list RS, št. 67/06, 135/21 in 19/24. Ramovš Jože (2008). Krajevno medgeneracijsko središce. V: Kakovostna starost, let. 11, št. 1, str. 26-45. Ramovš Ksenija (2024). 32 let delovanja Inštituta Antona Trstenjaka. V: Kakovostna starost, let. 27, št. 1, str. 19-59. Strategija varstva starejših do leta 2010 – Solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva (2007). Republika Slovenija: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve; The Strategy ob Care vor the Elderly till 2010 – Solidarity, good intergenerational Relations and quality Ageing of the Population. Republik of Slovenia: Ministry of Labour, Family and social Affairs. Winter Hans-Peter, Imperl Franc (2010). Oskrba starejših – mora ali izziv jutrišnjega dne. V: Kakovostna starost, let. 13, št. 1, str. 90-102. Avtorica: Vera Klepej Turnšek: projektiva@arhivitae.si Irena Švab Kavcic Smernice izobraževalnega programa za zaposlene v paliativni oskrbi stanovalcev slovenskih domov za starejše POVZETEK Cicely Saunders, pionirka sodobnega paliativnega pristopa, je duhovni raz­sežnosti namenjala enako pozornost kakor obravnavi telesnih, psiholoških ali socialnih potreb. Število raziskav na podrocju duhovnosti v zdravstvu, medicini in paliativni oskrbi hitro narašca, a je še vedno najmanj raziskano in pogosto tudi najmanj upoštevano podrocje. Izsledki raziskav niso niti primerljivi, niti niso prenosljivi med razlicnimi okolji. Da bi ugotovili, kakšna je percepcija duhovnosti in duhovne oskrbe med zaposlenimi v paliativni oskrbi stanoval­cev slovenskih domov za starejše, je bila izvedena raziskava, ki je podlaga za oblikovanje smernic izobraževalnega programa. Raziskava je potrdila vpliv zaznavanja duhovnosti na duhovno oskrbo. S krepitvijo zaznavanja eksistenci­alne komponente duhovnosti se krepi zaznava duhovne oskrbe. Oblikovane so smernice izobraževanja, ki bi pri zaposlenih v slovenskih domovih za starejše okrepilo percepcijo duhovnosti. Smernice izpostavljajo vlogo duhovnosti v paliativni oskrbi, osebno duhovnost oskrbovalcev in vzpostavitev odnosa med zaposlenimi in stanovalci. Kljucne besede: paliativna oskrba, domovi za starejše, eksistencialna raz­sežnost, samorefleksija, izobraževanje. AVTORICA Dr. Irena Švab Kavcic je vec kot desetletje ravnateljica doma Varstvo starejših, zadnja tri leta pa direktorica Doma sv. Jožef. Na Alma Mater Europea je leta 2023 doktorirala iz socialne gerontologije. Na njeno pobudo je bila v slovenšcino prevedena knjiga Saunders »Cujte z menoj«. Aktivno sodeluje na nacionalnih in mednarodnih konferencah. SUMMARY Guidelines for a training programme for palliative care staff in Slovenian homes for older people Since Cicely Saunders, the founder of modern palliative care, spiritual di­mension has been treated equally as physical, psychological, and social needs. Despite the growing body of research on spirituality in health, medicine, and palliative care, it remains an under-researched and underappreciated area. Findings are neither comparable nor transferable between different fields. Research has been conducted to determine how spirituality and spiritual care are perceived by staff in long-term care facilities in Slovenia and has formed the basis for developing guidelines for training programmes. The influence of perceptions of existential spirituality on perceptions of spiritual care was con­firmed. To strengthen perceptions of spirituality, the training guidelines were developed. The guidelines emphasise spirituality in palliative care, personal spirituality, and relationship building between staff and residents. Keywords: palliative care, long-term care facilities, existential dimension, self-reflection, training. AUTHOR Dr Irena Švab Kavcic had been the director of the Home for the Care of Older people for more than a decade, and the Director of St Jožef Home for the last three years. She received her PhD in Social Gerontology from Alma Mater Euro-pea in 2023. On her initiative, Saunders’ book “Watch with me” was translated into Slovenian language. She actively participates in national and international conferences. 1 TEMELJI MODERNEGA PALIATIVNEGA PRISTOPA Zacetnica modernega paliativnega pristopa, Cicely Saunders, je v oskrbo hudobolnih in umirajocih uvedla koncept totalne bolecine (Saunders, 1964). Že na zacetku svoje poklicne poti, ko je kot medicinska sestra delovala med ranjenimi vojaki, zlasti pa kasneje kot zdravnica med umirajocimi v hospicu sv. Jožefa, je Saunders (2001) raziskovala s poslušanjem, zapisovanjem in analiziranjem teh zapisov. Koncept je prvic objavila leta 1964, izpopolnjevala pa ga je vse življenje. Natancno in sprotno evidentiranje njenih ugotovitev omogoca vpogled v zorenje koncepta, ki je nastajal ne le zaradi potrebe po razumevanju bolecine, ampak tudi z namenom sprememb v njenem obravnavanju (Clark, 1999, str. 730). Koncept je najpogosteje pojasnjen z besedami: »Z mano je vse narobe«. Izhaja iz primera bolnice, gospe Hinson (Saunders, 1964, str. 68). Kronicne bolecine, ki je lahko za bolnika brezcasna, neskoncna, nesmiselna in vodi v obup ter izolacijo, Saunders ne razume le kot dogodka ali ponovitve vec do-godkov, ampak kot stanje ujetosti bolnika. Simptome bolecine je zato potrebno obravnavati z enako pozornostjo kakor simptome bolezni. Zgolj protibole-cinsko sredstvo ne zadošca za njeno uravnavanje, potreben je tudi pogovor, pozorno poslušanje, zlasti ko medicina ne more storiti nicesar vec (Clark, 1999, str. 733). Pristop, ki vkljucuje oboje, tako uravnavanje protibolecinske terapije kakor poslušanje, vzpostavi neke vrste zavezanost med clovekoma. Navkljub prepricanju, da smo v soocanju s trpljenjem, izraženim preko to-talne bolecine ob iztekajocem se življenju, pogosto nemocni, Saunders (2020, str. 92-94) v tem odkriva priložnost za preobrazbo v »zaklade teme«, to je v izziv, da v tem odkrijemo nekaj dobrega. Morda le tiho navzocnost, s katero se bomo dotaknili »najbolj skritih kotickov«. Izraza »najbolj skriti koticki« in »notranja bolecina« uporablja kot sinonima za duhovno bolecino. Opiše jo kot »izzivalno resnicnost« (Saunders, 2005, str. 47). Obicajno jo prebudi soocanje s koncem življenja, ko se bolnik zave svoje nemoci, nevrednosti ali se jezi nad nepravicnim življenjem, trenutnim in preteklim, in ga prevzame obcutek ne­smisla. Postavljati si zacne vprašanja »zakaj« (Saunders, 1988, str. 29). Sledec utemeljiteljici modernega paliativnega pristopa mora smisel odkriti vsak bolnik in umirajoci sam. Pri tem je lahko nekoliko lažje bolnikom, ki so verni, a smisel odkrivajo tudi tisti, ki niso versko opredeljeni. Osebje jim pri tem lahko pomaga le, ce tudi samo zase išce smisel in mesto v stvarstvu, ki je nedvomno dobro (Saunders, 1988, str. 33). Z iskanjem se gradijo mostovi, vzpostavlja se ozracje zaupanja, ki bolniku pomaga sprejeti omejenost clove­škega obcutka za pravicnost in vrednost ter tako vzpostavlja pogoje za notranjo rast iz izgube, tudi ob koncu življenja. Takšna drža osebje, »ranjene zdravilce«, »neporažena srca nemoci« nagradi s pogumom in mocjo, ki jih presega, da lahko vztrajajo in celo v tako zahtevnem obdobju najdejo humor. 2 IZOBRAŽEVANJE O DUHOVNOSTI V PALIATIVNEM PRISTOPU V oskrbi hudo bolnih in umirajocih prihaja do situacij, ko vse znanje, bodisi medicinsko, zdravstveno ali psihološko ne zmore vec zagotoviti odgovora. Takrat lahko osebje zagotovi »le« svojo tolažilno prisotnost, kar je hkrati z »le« tudi »najvec«. Osebje je pred težko nalogo, saj bolniki niso razvili prepricanj, ki bi jim bila v pomoc v casu stiske, hkrati velika vecina hudo bolnih in umirajocih izraža potrebo po vkljucitvi duhovne oskrbe, a sami duhovnih potreb ne prepoznavajo ali jih ne znajo izraziti (Wilkinson in Coleman, 2010, str. 358; Balboni idr., 2017, str. 445; Egan idr., 2017, str. 8). Na vprašanje, ali je duhovnost mogoce poucevati, ni enotnega odgovora, poenotenje je mogoce le v tem, da takšno stališce ne sme zatreti raziskav na tem podrocju (McSherry in Jamieson, 2013, str. 3178). Raziskovalci so naklo­njeni stališcu, da je izobraževanje o duhovnosti bolj predlog za samorefleksijo, to je pot, ki izboljšuje zavedanje, zaupanje in zmožnost interdisciplinarnega sodelovanja pri zagotavljanju duhovne oskrbe (Meredith idr., 2012, str. 888; Rykkje idr., 2021, str. 1461). Zagovarjajo, da je refleksija osebnega odnosa pomembnejša od pridobivanja vešcin (Best idr., 2020). Za ugotovitev stanja in pridobitev podlage za oblikovanje smernic izobra­ževalnega programa za zaposlene v paliativni oskrbi stanovalcev slovenskih domov za starejše, smo na prelomu med letoma 2020 in 2021 naredili razi­skavo na vzorcu 28 domov za starejše v Sloveniji. Z njo smo preverjali vpliv percepcije duhovnosti zaposlenih v paliativni oskrbi stanovalcev slovenskih domov za starejše na percepcijo duhovne oskrbe. Raziskava je potrdila vpliv faktorja »eksistencialna komponenta duhovnosti« na faktor »duhovna oskrba«. S krepitvijo eksistencialne komponente duhovnosti se krepi percepcija duhovneoskrbe (Švab Kavcic, 2023a, str. 196). Prepoznanemu vplivu percepcije eksisten­cialne razsežnosti duhovnosti na duhovno oskrbo sledita tudi Predlog smernic izobraževalnega programa o duhovnih vidikih paliativne oskrbe stanovalcev slovenskih domov za starejše in Prirocnik duhovne oskrbe (Švab Kavcic, 2023b). Velik delež anketirancev, ki se še niso izobraževali o duhovnosti in duhovni oskrbi, je s 74,1 % primerljiv z raziskavami v tujini, kjer se giblje med 50 % do 96,9 % (Cetikaya in Azak, 2013; Sanders idr., 2016, Chen idr., 2020, str. 191t). Delež tistih, ki ne vedo, ce potrebujejo dodatna izobraževanja je 47,1 %. Z delfsko metodo usklajene smernice zajemajo tri module. Poudarjena je vloga Cicely Saunders in samorefleksije (Švab Kavcic 2023b, 136-137). Testira­nju modela in zmožnostim izvajalcev izobraževanja se lahko moduli casovno in vsebinsko prilagajajo. 3 PREDLOG SMERNIC IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA V gerontologiji je, v primerjavi z drugimi vejami medicine, potrebno po­zornost usmerjati k pricakovanjem bolnika in ob njegovem fizicnem upadanju primerno opredeliti cilje. Ti so bolj povezani s tem, kar je bolniku pomembno v notranjosti, kakor po svojih aktivnostih in intervencijah – bolj »being« kakor »doing« (Baldacchino, 2015). Holisticni pristop v gerontologiji bolnika obrav­nava situacijsko, ga spoštuje zaradi doseženega in vkljucuje njegovo socialno mrežo, bližnje in skupnost kot potencialne duhovne vire. Zlasti mlajšim zapo­slenim je izziv razumeti starega bolnika in družino, jim zagotoviti dostojanstvo in spodbujati neodvisnost, kjer je le mogoce (Saunders, 1970, str. 121-123). Osebje lahko cloveku, ki se mu izteka življenje, z odstiranjem pogleda na doseženo, na kašce, ki jih je napolnil, omogoci odkrivanje njegovega smisla (Frankl, 2014, str. 91; Lukas, 2017, str. 38). Hkrati odkrivajo smisel v svojem delu, v oskrbi duhovnih bitij. Mnogi zaposleni v hospicih svoje delo spreje­majo ne le kot službo, ampak kot svoje poslanstvo (Holyoke in Stephenson, 2017, str. 7). Njihovo delo ni vec reševanje klinicnih primerov, ko so se vsi že umaknili, ampak »odnos koncnega do neskoncnega« (Frankl, 2014, str. 161; Lukas, 2017, str. 27 in 42). Je tudi prepoznavanje trenutka, ko skrb za bolnika postane oskrba umirajocega. Takrat se stanovalceva želja do življenja ali boj za okrevanje zaradi procesa staranja ali bolezni, spremeni v pripravo na smrt. V takšnih primerih sprejetje prihajajoce neizogibne smrti ni zgolj predaja bolnika samega ali zanemarjanje s strani zdravnika. To je trenutek, ko se ne da nic vec narediti, a za osebje pomeni vse prej kot nic delati. Ni poraz, ampak dosežek v umiranju. Je cas za pomiritev in izpopolnitev, za stanovalca in za njegove bližnje. Lahko je najdragocenejši cas za vse njih (Holyke in Stephenson, 2017, str. 121). Takšen pristop potrebuje temelje, iz katerih bo osebje crpalo oblikovanje svojih odgovorov v oskrbi hudo bolnih in umirajocih. Ni seznama opravil, pravilnih odgovorov, je le odgovarjanje na vprašanja, ki jih osebju prinaša srecevanje s hudo bolnim in umirajocim clovekom. Je iskanje možnosti za uresnicevanje triade vrednot, torej poti do kakovostnega in smiselnega življenja tudi v tem obdobju (Kristovic, 2014, str. 82). Namen izobraževanja, ki bi potekalo po predlaganih smernicah, je utemeljiti mesto duhovne oskrbe znotraj paliativne oskrbe, osvetliti možne poti pomoci pri odkrivanju virov duhovne moci, ki so lastne stanovalcu in njegovim bli­žnjim, ter razviti spretnost samorefleksije. Komunikacija in odnosi s stanovalci in njihovimi bližnjimi so srcika du­hovne oskrbe. Temu pritrjujejo tudi anketiranci v raziskavi, ki izražajo mocno strinjanje s spremenljivkami duhovne oskrbe in jih povezujejo v enoten, vklju-cujoc konstrukt. Med njimi jih 26,7 % ni prepricanih – se niti ne strinjajo niti strinjajo s spremenljivko, da se duhovna oskrba izraža preko iskanja smisla in namena v bolezni (Švab Kavcic, 2023b, str. 93-94). Za dobro duhovno oskrbo je potrebno odkriti, kaj je bolniku pomembno. Za to so potrebne komunikacijske vešcine, ki so hkrati tudi prediktorji zagotavljanja duhovne oskrbe: socutja, skrbnosti, empatije, topline, osebne duhovnosti in percepcija duhovnosti in duhovne oskrbe. Predlog Smernic sestavljajo trije moduli. Slika 1 prikazuje medsebojno povezanost predlaganih modulov in pridobivanja kompetenc. Vsebina prvega, osnovnega modula predlaganih smernic izobraževanja zajema predstavitev biografije Cicely Saunders in njenih razmišljanj z uporabo zgodb dveh njenih pacientov, gospe Hinson in Davida Tasme. Vsebina drugega modula je namenjena osebni duhovni formaciji udele­žencev izobraževanja. Uvede ga razmišljanje o »zakramentu kozarca hladne vode« in/ali »zakladov teme« (Saunders, 2020, str. 78 in 92). Zaposlenim, ki Slika 1: Shematski prikaz smernic izobraževalnega modela (Švab Kavcic, 2023b, str. 136) odkrivajo smisel v svojem poklicu, pomaga pri razvoju vešcin in odnosa skozi vsakdanje delo tako, da se pristop postopno preoblikuje iz »delati« (»doing«) v »biti« (»being«). Na zgodbi mladega bolnika predstavi odkrivanje njim lastnega smisla preko uresnicevanja ustvarjalnih in doživljajskih vrednot ter vrednot stališca (Frankl, 2014, str. 96). Dopolni ga zgodba ge. Kotek kot primer spre­jemanja koncnosti in pomoci pri odkrivanju smisla v tem obdobju (Frankl, 2014, str. 140-143). Vsebina tretjega modula zajema predstavitev možnih duhovnih potreb in virov duhovnih moci stanovalcev in njihovih bližnjih. Duhovne potrebe stanovalcev domov za starejše so lahko spregledane, še zlasti ce jih stanovalci sami ne izrazijo. V naši raziskavi je duhovne potrebe prepoznalo 68,4 % an-ketirancev. Najvec anketirancev je duhovne potrebe prepoznalo tako, da so jih izrazili stanovalci sami (57,3 %); in sicer s poslušanjem in opazovanjem (55,6 %) ali so jih izrazili stanovalcevi bližnji (37,8 %). Dejanje ni enkratno, saj je možnost pogovora o duhovnosti potrebno ponuditi veckrat, tudi ce jo stanovalec v zacetku odkloni (Paal idr., 2017, str. 2308). Nekaterim, zlasti sta­rejšim zaposlenim, bo takšno poslušanje steklo cisto spontano, zacetnikom bo v pomoc katero od orodij za duhovno presejanje ali duhovno zgodovino (Best idr., 2020, str. 5). Primer takšnega orodja je FICA (Puchalski, 2015, str. 249), kjer bolnik pove, kakšno obravnavo v zvezi z duhovnostjo želi. Bolj izkušeni lahko uporabijo dve kljucni vprašanji 2Q-SAM: »Kaj vam je v tem trenutku najbolj pomembno?« in »Kako vam lahko pomagam?« (Ross in McSherry, 2018). Udeleženci v vsakem modulu dobijo namig za prebiranje knjige, ki pomaga tako k osebni rasti kakor k oblikovanju besedišca, ki ga slušatelji predstavijo v zapisu svojih razmišljanj ob predstavljenih zgodbah. Oddaja eseja je podlaga za vkljucitev v nadaljevalno stopnjo modula. Eden od razlogov, da duhovna oskrba ni zagotovljena, je tudi pomanjkanje ustrezne terminologije. Prebiranje literature in refleksije, diskusije lahko pripo­morejo k oblikovanju besedišca, iz katerega bo osebje zajemalo v konkretnih primerih srecanja z lastnimi ali duhovnimi potrebami stanovalcev in njihovih bližnjih. Besednjak bolnikov je vecplasten, vprašanje je skrito za besedami. Pomembna je ne le vsebina pogovora, ampak tudi nacin komunikacije, verbalni in neverbalni, ton, gestikulacije (Voetmann idr., 2022, str. 6). Ne gre za dobre želje, sentimentalnost, ampak jasno opazovanje, ucenje in življenje nasploh; dobrega odnosa nas lahko naucijo bolniki. Tisti, ki uporabljajo svoje oci, ušesa, um in srce, bodo opazili, se ucili in pridobili. Njihovi bolniki bodo pridobili še vec (Saunders, 1970, str. 123). Za premagovanje lastnih strahov, predsodkov in uporov v duhovni oskrbi je potrebna refleksija duhovnosti v posameznikovem osebnem življenju. To pripomore k prepoznavanju duhovnih potreb, preprecevanju duhovnega tr-pljenja in hkrati k preprecevanju izgorelosti osebja. Dokazano je, da mocna osebna duhovnost in kompetence duhovne oskrbe preprecujejo izgorelost (Anandarajah idr., 2016, str. 870; Best idr., 2020, str. 4). Povzetek smernic za pripravo izobraževalnih modulov je prikazan v tabeli 1. Tabela 1: Povzetek smernic za pripravo izobraževalnih modulov (Švab Kavcic, 2023b, str. 137) Naslov Duhovnost v paliativni oskrbi Osebna duhovnost oskrbovalcev hudo bolnih in umirajocih Komunikacija v paliativni oskrbi Opis Paliativna oskrba – pristop odkrivanja »skritih kotickov« Paliativna oskrba – povezovanje dveh bitij, delovanje v (so)bivanju (Baldaccino) Ko je najvec, kar lahko naredimo, narediti nic: »Cujte z menoj« (Saunders) Namen Predstaviti vlogo duhovnosti v paliativnem pristopu Cicely Saunders Odkriti sebi lastno duhovnost in njen vpliv na delo s hudo bolnimi in umirajocimi Vzpostavljanje odnosov in pomen komunikacije v paliativni oskrbi Naslov Duhovnost v paliativni oskrbi Osebna duhovnost oskrbovalcev hudo bolnih in umirajocih Komunikacija v paliativni oskrbi Vsebina Biografija Cicely Saunders, zgodbi Davida Tasme in bolnice gospe Hinson Frankl: zgodba mladega bolnika/ gospe Kotek, Ars Moriendi (Leget, van Leuween) Duhovni viri moci – model vetrnice, svoboda za odlocanje, verbalna in neverbalna komunikacija, nic delati in to delati dobro, 2Q-SAM Evalvacija Test prej in potem: SSCRS, knjiga Cujte z menoj – esej pred nadaljevalnim seminarjem Test prej in potem: SSCRS in/ali SCRS, knjiga Kljub vsemu reci življenju da – esej pred nadaljevalnim seminarjem Test prej in potem, odkrivanje lastnih virov moci, (samo)refleksija, primer uporabe orodja pred nadaljevalnim seminarjem Kompetence Prepoznavanje duhovne dimenzije hudo bolnih in umirajocih, okrepitev percepcije duhovnih potreb, duhovne bolecine, duhovne oskrbe Cutece odzivanje na svoja in duhovna vprašanja stanovalcev in njihovih bližnjih, odkrivanje poslanstva v svojem delu Socutna prisotnost, vzpostavljanje odprtih odnosov, poznavanje svojih omejitev Osnovna metoda Enodnevna delavnica, aktivno sodelovanje, dolgi odmori Enodnevna delavnica, (samo) refleksija, dolgi odmori Enodnevna delavnica, primeri iz prakse, dolgi odmori Nadaljevalna metoda Enodnevni seminar z refleksijo, ki jo vodi specialist duhovne oskrbe Enodnevni seminar z refleksijo Enodnevna delavnica – sokratski dialog o uporabi predstavljenih orodij Potrdilo Po pridobljeni verifikaciji programa Po pridobljeni verifikaciji programa Po pridobljeni verifikaciji programa Po zakljucku Vsakih šest mesecev osvežitveno srecanje/ duhovni odmik, blog Vsakih šest mesecev osvežitveno srecanje/ duhovni odmik, blog Vsakih šest mesecev osvežitveno srecanje/ duhovni odmik, blog Po predlogu Smernic so v Domu sv. Jožef v Celju v letih 2022 in 2023 izvedli prva modula, ki so ju udeleženci ocenili zelo dobro (4,7). Enako pomembno kakor izobraževanje, ki bo okrepilo kompetence in sposobnost osebja za zagotavljanje kulturne holisticne oskrbe, ki temelji na duhovni oskrbi, je tudi pripravljenost institucij, ki oskrbujejo bolnike, da so odprte za izvajanje duhovne oskrbe in z organizacijskimi ukrepi podprejo njeno izvajanje (Vandenhoeck, 2013, str. 555; Holyoke in Stephenson, 2017, str. 8; Gautam idr., 2019, str. 219). Tudi oskrbovalci imajo duhovne potrebe, skrbi ali trpljenje (Delgado, 2014, str. 310). Tako bi institucije morale skrbeti za duhovno rast, duhovno oskrbo osebja, bodisi z organizacijo dnevnih srecanj, supervizije, duhovnih odmikov. 4 ZAKLJUCEK Paliativni pristop stanovalcem domov za starejše in njihovim bližnjim omogoca ohranjanje optimalne kakovosti življenja vse do njegovega izteka. Presega zgolj oskrbo umirajocih, osredotocanje na umiranje in smrt, saj z interdisciplinarnim pristopom odgovarja na vprašanje, kako zagotavljati ka­kovostno oskrbo ob koncu življenja, vse do njegovega izteka. Pri tem spoštuje definicijo kakovosti življenja, ki jo zase sprejeme vsak sam stanovalec sam. Na koncnost življenja odgovarja vsak sam. Pri tem se sooca s temeljnimi življenjskimi vprašanji, tudi o smislu življenja. V sekularizirani družbi lahko logoterapija z nevtralnim verskim odnosom ponudi odgovor za duhovno oskrbo, ki jo usmerja bolnik. Logoterapija pomaga pri iskanju smisla življenja preko odkrivanja bolnikom lastnih vrednot. Osebje mora izoblikovati osebna prepricanja preden pristopi k bolnim in/ali umirajocim. Duhovno bistvo cloveka, ostaja ne glede na življenjsko obdobje ali potek bolezni nedotaknjeno. Z zavedanjem o »notranjih resni­cah« lahko osebje bolnikom omogoci prepoznavanje njihove lastne mo-drosti, povezanost in dobro pocutje. S pogovorom o povezanosti, smislu in transcendentnem lahko osebje bolniku pomaga sprejemati novo realnost in odkrivati smisel. LITERATURA Anandarajah Gowri, Janet Roseman, Danny Lee in Nupur Dhandhania (2016). A 10-Year Longitudinal Study of Effects of a Multifaceted Residency Spiritual Care Curriculum: Clinical Ability, Professional Formation, End of Life, and Culture. V: Journal of Pain and Symptom Management, letnik 52, št. 6, str. 859-872. Balboni Tracy Ann, George Fitchett, George F. Handzo, Kimberly S. Johnson, Harold G. Koenig, Kenneth I. Pargament, Christina M. Puchalski, Shane Sinclair, Elizabeth J. Taylor in Karen E. Steinhauser (2017). State of Science of Spirituality and Palliative Care Research Part II: Screening, Assessment, and Interventions. V: Journal of Pain and Symptom Management, letnik: 54, št. 3, str. 441-453. Baldacchino Donia (2015). Spiritual Care Education of Health CareProfessionals. V: Religions, letnik 6, št. 2, str. 594-613. Best Megan, Carlo Leget, Andrew Goodhead in Piret Paal (2020). An EAPC White Paper on Multi-Disciplinary Education for Spiritual Care in Palliative Care. V: BMC Palliative Care, letnik 19, št. 1. Çetinkaya Bengü in Arife Azak (2013). Nurses` Perceptions of Spirituality and Spiritual Care. V: Australian Journal of Advanced Nursing, letnik 31, št. 1. Chen Mei-Li, Yi-Heng Chen, Li-Chan Lin in Li-Lan Chuang (2020). Factors Influencing the Self-Perceived Competencies in Spiritual Care of Nurses in the Long-Term Care Facilities. V: Journal of Nursing Management, letnik 28, št. 6, str. 1286–1294. Clark David (1999). »Total Pain«, Disciplinary Power and the Body in the Work of Cicely Saunders, 1958–1967. V: Social Science & Medicine, letnik 49, št. 6, str. 727–736. Delgado-Guay M.O. (2014). Spirituality and religiosity in supportive and palliative care. V: Current opinion in supportive and palliative care, letnik 8, št. 3, str. 308-313. Egan Richard, Rebecca Llewellyn, Brian Cox, Rod MacLeod, Wilfred McSherry in Philip Austin (2017). New Zealand Nurses’ Perceptions of Spirituality and Spiritual Care: Qualitative Findings from a National Survey. V: Religions, letnik 8, št. 5, str.: 79. Frankl Viktor E. (2014). Volja Do Smisla: Osnove in Raba Logoterapije. Prevedel Jože Stabej. Celje: Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba. Gautam Sital, Stephen Neville in Jed Montayre (2019). What Is Known about the Spirituality in Older Adults Living in Residential Care Facilities? An Integrative Review. V: International Journal of Older People Nursing, letnik 14, št. 2, e12228. Holyoke Paul in Barry Stephenson (2017). Organization-level principles and practices to support spiritual care at the end of life: a qualitative study. V: BMC Palliative Care, letnik 16, št. 16, str. 24. Kristovic Sebastjan (2014). Reševanje krize smisla sodobnega cloveka: osnove logoterpije. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba. Lukas Elisabeth (2017). Vse se uglasi in izpolni. Logoterapija v poznejšem življenjskem obdobju. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba (Zbirka Smisel). McSherry, Wilfred in Steve Jamieson. 2013. The Qualitative Findings from an Online Survey Investigating Nurses’ Perceptions of Spirituality and Spiritual Care. V: Journal of Clinical Nursing 22(21–22): 3170–3182. Meredith Pamela, Judith Murray, Trish Wilson, Geoff Mitchell in Richard Hutch (2012). Can Spirituality Be Taught to Health Care Professionals?. V: Journal of Religion and Health, letnik: 51, št. 3, str. 879–889. Paal Piret, Eckhard Frick, Traugott Roser in Guy Jobin (2017). Expert Discussion on Taking a Spiritual History. V: Journal of Palliative Care, letnik 32, št. 1, str. 19–25. Puchalski Christina M. (2015). Spirituality in Geriatric Palliative Care. V: Clinics in Geriatric Medicine, letnik 31, št. 2, str.: 245–252. Ross Linda in Wilfred McSherry (2018). The power of two simple questions. V: Nursing Standard, letnik 33, št. 9, str. 78-80. Rykkje Linda, Margrethe Bakstad Sřvik, Linda Ross, Wilfred McSherry, Pamela Cone in Tove Giske (2021). Educational Interventions and Strategies for Spiritual Care in Nursing and Healthcare Students and Staff: A Scoping Review. V: Journal of Clinical Nursing. V: https://doi.org/10.1111/ jocn.16067 (1. januar 2022). Sanders Lynne, Sharon Kopis, Carolyn Moen, Angela Pobanz in Fred Volk (2016). Perceptions of Spirituality and Spiritual Care in Religious Nurses. V: Journal of Christian Nursing, letnik 33, št. 4, str. 214–219. Saunders Cicely (1964). The syptomatic treatment of incurable malignant disease. V: Prescribers´ Journal, letnik 4, št. 44, str. 68-73. Saunders Cicely (1970). Cicely Saunders. Selected Writings. 1958-2004. Oxford Scholarship Online. V: https://oxford.universitypressscholarship.com/view/10.1093/acprof:oso/9780198570530.001.0001/ acprof-9780198570530 (23. december 2021). Saunders Cicely (1988). Spiritual Pain. V: Journal of Palliative Care, letnik 4. št. 3, str. 29-32. Saunders Cicely (2001). The evolution of palliative care. V: Journal of the Royal Society of Medicine, letnik 94, št. 9. str. 430-432. Saunders Cicely (2005). Watch With Me. V: http://endoflifestudies.academicblogs.co.uk/wp-content/ uploads/sites/22/2014/04/Watch-with-Me-full-text-2005.pdf (10. oktober 2018). Saunders Cicely (2020). Cujte z menoj. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. Društvo Mohorjeva družba. Švab Kavcic, Irena (2023a). Percepcija duhovnosti in duhovne oskrbe pri zaposlenih v slovenskih domovih za starejše. V: Bogoslovni vestnik, letnik 83, št. 1, str. 195-197. Švab Kavcic, Irena. (2023b). Percepcija duhovnosti in duhovne oskrbe pri zaposlenih v paliativni oskrbi stanovalcev slovenskih domov za starejše. Doktorska disertacija. Maribor: Alma Mater Europea University. Vandenhoeck Anne (2013). Chaplains as specialists in spiritual care for patients in Europe. V: Polish Archives of Internal Medicine, letnik: 123, št. 10, str. 552-557. Voetmann Sara Stage, Niels Christian Hvidt in Dorte Toudal Viftrup (2022). Verbalizing Spiritual Needs in Palliative Care: A Qualitative Interview Study on Verbal and Non-Verbal Communication in Two Danish Hospices. V: BMC Palliative Care, letnik 21, št. 1, str. 3. Wilkinson Peter J. in Peter G. Coleman (2010). Strong Beliefs and Coping in Old Age: A Case-Based Comparison of Atheism and Religious Faith. V: Ageing & Society, letnik: 30, št. 2, str. 337–361. Naslov avtorice: Dr. Irena Švab Kavcic: irena.svabkavcic@gmail.com Alen Sajtl Kakovostno staranje kljub telesnim in duševnim omejitvam POVZETEK V preglednem znanstvenem clanku sem ugotavljal, ali lahko kakovost staranja pri posameznikih ocenjujemo zgolj na podlagi prisotnosti ali od­sotnosti telesnih ali duševnih omejitev. Za odgovor na zastavljeno vprašanje sem opravil splošen pregled literature v spletnih bazah podatkov PubMed in Web of Science Core Collection. Iskanje relevantnih virov je potekalo preko kljucne besedne zveze v angleškem jeziku »successful ageing despite disability«. V pregled literature so bili vkljuceni vsi viri, ki obravnavajo tako kakovostno staranje kot kakršnokoli obliko telesne ali kognitivne prikrajšanosti. Na koncu je bilo v pregledni clanek vkljucenih sedem prispevkov. Iz pregledanih virov je razvidno pomanjkanje raziskav, ki proucujejo odnos med kakovostnim staranjem in specificnim obolenji. Je pa relativno dobro raz­iskano podrocje krhkosti (frailty), kjer gre za splošno zmanjšanje telesnih in/ ali kognitivnih zmožnosti. Prav tako je na voljo veliko podatkov o stoletnikih, ki imajo obicajno vec telesnih in kognitivnih izgub. Plodno je tudi podrocje, ki proucuje razloge za subjektivno kakovostno staranje, kljub objektivnim (telesnim ali duševnim) omejitvam. Glede na zbrano literaturo lahko zakljucim, da samo objektivna ali subjek­tivna mera kakovostnega staranja nista dovolj za primerno oceno kakovostnega staranja. Le kombinacija objektivnih in subjektivnih meril je lahko merodajna in ucinkovito prispeva k razvoju intervencij, ki bi spodbujale kakovostno staranje. Kljucne besede: kakovostno staranje, zmanjšane telesne in kognitivne zmožnosti, krhkost, stoletniki, varovalni dejavniki AVTOR Alen Sajtl (1984) je univerzitetni diplomirani psiholog in doktorski študent socialne gerontologije (AMEU), zaposlen na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Po koncanem študiju je delal kot koordinator aktivnosti na podrocju duševnega zdravja in dela s starejšimi lju­dmi. Na Inštitutu se posveca predvsem raziskovalnemu delu, razvoju starosti prijaznih skupnosti ter preventivnem socialno varstvenem programu Staranje brez nasilja. ABSTRACT Quality ageing despite physical and mental limitations In this review article, I investigated whether the quality of ageing in indi­viduals can be assessed solely based on the presence or absence of physical or mental limitations. To answer the question, I conducted a general literature review in PubMed and Web of Science Core Collection online databases. Rel­evant sources were searched using the key phrase in English “successful aging despite disability”. The literature review included all sources dealing with both quality ageing and any form of physical or cognitive disability. In the end, seven papers were included in the review article. The sources reviewed show a lack of research examining the relationship between quality ageing and specific conditions. However, the area of frailty, which refers to a general decline in physical and/or cognitive abilities, is relatively well researched. There is also a wealth of data on centenarians, who tend to have more physical and cognitive loss. Another fruitful area is that of studying the reasons for subjective qualitative ageing, despite objective (physi­cal or mental) limitations. In the light of the literature, I concluded that objective or subjective mea­sures of Quality of Ageing alone are not sufficient to adequately assess Quality of Ageing. Only a combination of objective and subjective measures can be meaningful and contribute effectively to the development of interventions to promote quality ageing. Keywords: successful ageing, reduced physical and cognitive abilities, frailty, centenarians, protective factors AUTHOR Alen Sajtl (1984) is a university graduate psychologist and doctoral student of social gerontology (AMEU), working at the Anton Trstenjak Institute for Gerontology and Intergenerational Coexistence. After graduation, he worked as a coordinator of activities in the field of mental health and work with older people. At the Institute, he focuses on research, the development of age-friendly communities and the preventive social care programme Ageing without Violence. 1 UVOD Kakovostno staranje (successful ageing) velja med raziskovalci za sprejeto mero kakovosti posameznikovega življenja. Kljub temu, da gre v dobesednem prevodu za uspešno staranje, sem se odlocil za rabo v slovenšcini bolj uve­ljavljenega izraza kakovostno staranje. Kakovostno staranje je namrec širši pojem, »ki upošteva celotnega cloveka z vsemi njegovimi razsežnostmi in potrebami, zmožnostmi, možnostmi in nalogami« (Ramovš, 2003). Hkrati je celostna in bolj vkljucujoca opredelitev tudi trenuten trend na podrocju kakovostnega staranja. Kljub relativno dolgi zgodovini pa glavna pomanjkljivost kakovostnega staranja ostaja odsotnost enotne opredelitve. Tako sta (Depp & Jeste, 2006) gender, education, and social contacts v 28 objavljenih clankih našla kar 29 razlicnih opredelitev kakovostnega staranja (v nadaljevanju KS). Ugotovila sta, da je bila najpogostejša sestavina opredelitev KS invalidnost in/ali telesno delovanje (n = 26 opredelitev), ki ji je sledilo kognitivno delovanje (n = 13). Socialno in produktivno delovanje je bilo vkljuceno le v osmih študijah, pri­sotnost bolezni pa v šestih študijah. Scasoma so KS razlagali na toliko nacinov, da je splošno sprejeto, da ni standardne opredelitve. Pomanjkanje dosledne opredelitve ima tudi prakticne posledice, saj otežuje primerjave. V eni študiji je lahko spremenljivka vkljucena kot del opredelitve KS, v drugi študiji pa je ista spremenljivka morda obravnavana kot pojasnjevalni dejavnik. Kljub temu pa za prvo pravo opredelitev KS velja model, ki sta ga zastavila Rowe & Kahn (1987); v njem sta predlagala, da sta za visoko raven delova­nja potrebni tako duševna kot telesna sposobnost, ki sta neodvisni druga od druge, tretji dejavnik pa je aktivna vkljucenost v življenje. Predlagala sta, da so tri komponente njunega modela relativne in da so odnosi med njimi do neke mere hierarhicni. V odsotnosti bolezni in invalidnosti je lažje ohranjati duševne in telesne funkcije, kar posledicno omogoca vkljucenost v življenje (Rowe & Kahn, 2015). Poleg dela Rowea in Kahna je bilo le malo opredelitev, ki bi bile tako izcrpne, kar deloma tudi pojasnjuje razširjenost njunega modela. Med študijami, ki sta jih izpostavila (Depp & Jeste, 2006)gender, educa­tion, and social contacts in ki so imele celovito opredelitev KS, se je razpon posameznikov, opredeljenih kot uspešno starajocih, gibal od 0,4 do 95,0 odstotka, s povprecjem 35,8 odstotka. Ta razlika je posledica raznolikosti študij in uporabljenih merskih instrumentov. V nasprotju s celovitimi modeli KS so bile v vec študijah za prepoznavanje posameznikov, ki se kakovostno starajo, uporabljene tudi samoocenjevalne lestvice. Te študije so odkrito nasprotovale modelu Rowea in Kahna, ker so prevec omejujoce v smislu prepoznavanja posameznikov, ki se kakovostno starajo. Model KS Rowea in Kahna temelji na predpostavki, da mora posameznik izpolnjevati vsa tri merila iz modela, da bi bil opredeljen kot uspešen, oziroma da lahko recemo, da se kakovostno stara. Na podrocju kakovostnega staranja je torej kljucno vprašanje, kako ga meriti; ali naj se uporabljajo kvantitativne ali kvalitativne metode. Nekatere študije so primerjale udeležence, ki so ali niso izpolnjevali objektivnih meril za uspešno staranje, vendar niso raziskovale razlogov za neskladje med razlicnimi merili (Pruchno idr., 2010). Priporocen je bil tudi kombinirani pristop, pri katerem je treba vzporedno uporabljati objektivne in subjektivne ukrepe. Strawbridge idr. (2002) so ugo­tovili, da se je polovica (50,3 %) starejših oseb, vkljucenih v njihovo študijo, mocno strinjala z izjavo »kakovostno se staram«, medtem ko je manj kot petina udeležencev (18,8 %) izpolnjevala objektivna merila, kar nakazuje, da objektivna merila morda niso dovolj. Razlicni avtorji so torej mnenja, da je uspešno staranje mogoce doseci tudi v neugodnih zdravstvenih razmerah. Z razvojem literature o KS se je povecalo tudi zanimanje za to, v kolikšni meri se uspešno starajo številne populacije, ki so bile prej izkljucene iz preucevanja. Kvalitativni, subjektivni pristop omogoca upoštevanje posameznikov, ki na uspeh gledajo kot na proces prilagajanja, in lahko dopolnijo opredelitve raziskovalcev. Ceprav se kronicna stanja in telesna invalidnost s starostjo povecujejo, se je le malo študij posebej osredotocilo na starejše z invalidnostjo v poznem življenjskem obdobju. Tako edinstveni pogledi starejših invalidov, zlasti tistih, ki menijo, da se uspešno starajo, niso dobro opisani in jih je treba razumeti. 2 KRHKOST IN KAKOVOSTNO STARANJE Opredelitev krhkosti (frailty) je veliko, obicajno pa gre za osebo starejšo od 65 let, ki je pri vsakodnevnih opravilih odvisna od drugih in potrebuje oskrbo v institucijah ali na splošno. Za merjenje krhkosti je bilo razvitih vec instrumentov. Strawbridge idr. (2002) so krhkost ocenili s pomocjo štirih podrocij: telesnega delovanja, kognitivnega delovanja in senzoricnih težav ter prehranjevanja. Vecina raziskav o krhkosti se osredotoca na primanjkljaje in tveganja za škodljive izide. Vendar pa nekateri krhki starejši ljudje porocajo o nizki ka­kovosti življenja, drugi pa o relativno visoki kakovosti življenja. Cilj raziskave van der Vorst idr. (2017) je bil pojasniti razlike med višjimi in nižjimi ravnmi kakovosti življenja, s posebnim zanimanjem za opredelitev prednosti, ki jih imajo krhki starejši ljudje z višjo kakovostjo življenja. Ker imajo lahko krhki starejši ljudje še vedno dobro zaznano kakovost ži­vljenja, je to lahko pomembno izhodišce za pristop, ki temelji na zmožnostih in ne na omejitvah. Prejšnje raziskave so na primer pokazale, da je skoraj 50 % udeležencev, ki so bili prepoznani kot krhki, vsaj na telesnem podrocju še vedno porocalo o dobrem do odlicnem kakovostnem staranju (Ament idr., 2014). V primerjavi s starostniki z nižjo kakovostjo staranja so bili krhki starostniki z višjo kakovostjo staranja bolj zadovoljni s svojo socialno mrežo, porocali so o vecjem smislu v življenju, imeli so vec želja in pricakovanj v prihodnosti, želeli so biti koristni in pomagati drugim (van der Vorst idr., 2017). Zanimiva je bila primerjava obeh skupin pri soocanju s težavami. Udele­ženci v obeh podskupinah so kot pomembne dejavnike za soocanje s težavami navedli sprejemanje, aktivno reševanje težav (npr. urjenje spomina in ohra­njanje telesne dejavnosti), izražanje custev/obcutkov, optimizem, vero, iskanje razvedrila (npr. ukvarjanje z hobiji) in primerjanje s tistimi v slabšem položaju. Vendar so se nekatere strategije za reševanje težav zdele bolj razširjene v podskupini z visokim KS. Udeleženci so na primer zamenjali dejavnosti (npr. »Vcasih sem se še vedno lahko vozil s kolesom, zdaj obiskujem tovariše, prijate­lje in družino«). Aktivno so iskali socialno podporo pri prijateljih in družinskih clanih, prav tako je vec udeležencev uporabljalo pripomocke v primerjavi s podskupino z nizkim KS, kar jim je dejansko omogocilo, da so poceli stvari, ki so jih želeli. Poleg tega so se udeleženci z višjo ravnijo kakovosti življenja trudili, da se ne bi ukvarjali s preteklostjo ali stvarmi, ki jih ne morejo vec poceti. Namesto tega so se osredotocili na pozitivne vidike, npr. na tisto, kar še vedno lahko pocnejo (van der Vorst idr., 2017). Zanimiva je tudi raziskava (Chou idr., 2012), kjer se je v intervjujih razkri-lo bistvo izkušenj starejših udeležencev s krhkostjo, ki sovpada s konceptom kakovostnega staranja. Izpostavljene teme so bile splošna telesna zmogljivost, psihološko zdravje in fiziološko zdravje. Kar zadeva fizicno delovanje, so vsi udeleženci na objektivnem testu dosegli odlicen rezultat, kar kaže na popolno neodvisnost pri vsakdanjih opravilih, kljub temu pa so se vsi samoocenjevali za krhke. Glavni razlog za to pomanjkanje samostojnosti ni bila krhkost, temvec družinski clani, ki so se odzvali na staranje udeležencev in v njihovem imenu poskrbeli za vecino stvari. Stopnja odvisnosti se je izkazala za kljucno pri za­znavanju krhkosti pri starejših (Chou idr., 2012). Zdi se, da imajo krhki starejši ljudje z višjo kakovostjo staranja boljše in ucinkovitejše nacine spoprijemanja in/ali prilagajanja težavam. Tudi pretekle raziskave so pokazale, da se starejši, ki so bili razvršceni kot šibki, ne dojema­jo vedno kot šibki, zato lahko »doživljanje krhkosti« vpliva tudi na njihovo samooceno kakovosti staranja (Puts idr., 2007). 3 KAKOVOSTNO STARANJE STOLETNIKOV Visoko starost obicajno spremljajo tudi zmanjšane telesne in kognitivne sposobnosti, ki so lahko del kronicnih bolezni ali naravnega upada zmožnosti. In res je prav starost dejavnik, ki najbolj dosledno napoveduje KS. Z narašca­joco starostjo nastopi dramaticen upad v KS (Depp & Jeste, 2006). Vendar so nove študije, ki temeljijo na bolj psihološkem pristopu, predstavile zavidljivo sposobnost nekaterih zelo starih posameznikov, da premagujejo preizkušnje in se prilagajajo izzivom visoke starosti. Študije, ki so se osredotocile na objektivni vzorec uspešnosti stoletnikov, so ugotovile, da jih ob uporabi objektivnih meril ne moremo zlahka uvrstiti med starostnike, ki se kakovostno starajo. V študiji s 602 stoletnikoma iz italijanske študije o stoletnikih se je pokazalo, da tudi v skupini udeležencev brez posebne bolezni, ti niso ohranili nobene družabne ali produktivne dejavnosti, zato jih ni mogoce šteti za kakovostno starajoce se (Araújo idr., 2016). V drugi študiji na vzorcu 234 stoletnikov iz študije Georgia Centenarian Study so (Cho idr., 2015) ugotovili, da je 29,5 % starostnikov imelo nizko verjetnost bolezni, 4,4 % je izpolnjevalo merila telesne in kognitivne zmo­gljivosti, 57,5 % pa je bilo vkljucenih v življenje, vendar tudi v tej raziskavi nobeden od stoletnikov ni izpolnjeval vseh treh sestavin uspešnega staranja. Tako ne preseneca, da so ti avtorji predlagali alternativni model, osredotocen na psihosocialne vidike (tj. subjektivno zdravje, zaznani ekonomski status in sreca), zaradi cesar se skoraj polovica ( 47,5 % ) stoletnikov te raziskave šteje za kakovostno se starajoce. Rezultati potrjujejo ugotovitve predhodnih raziskav, da bo odstotek stole-tnikov, ki izpolnjujejo subjektivna merila uspešnega staranja, višji od odstotka, ki izpolnjuje objektivna merila pri komponentah, povezanih z zdravjem, ki jih navajata Rowe in Kahn, ne pa tudi pri dejavnem vkljucevanju v življenje (McLaughlin idr., 2010). Rezultati kažejo tudi, da je razširjenost KS pri najsta­rejših starostnikih kljub upoštevanju subjektivnih meril zelo nizka, kar potr­juje izrazito manjše možnosti za kakovostno staranje z narašcajoco starostjo (McLaughlin idr., 2010). Cho idr. (2015) so z analizo izkušenj stoletnikov in osemdesetletnikov ugotovili, da le redki starejši ljudje lahko ohranijo visoko raven delovanja, da bi jih lahko oznacili za kakovostno starajoce. Podobno ugotavljajo Andersen - Ranberg idr. (2001), ki trdijo, da zdravi stoletniki ne obstajajo, avtonomni pa, kar kaže, da ima dolgoživost lahko svojo ceno. Poleg tega bi zelo malo stoletnikov uvrstili med »uspešne« po merilih Rowea in Kahna. Preucevanje življenja in vzorcev stoletnikov razkriva veliko heterogenost med posamezniki, ugotovitve pa kažejo na potrebo po upoštevanju dodatnih meril, ki širijo koncepte in vecdimenzionalne vidike KS med najstarejšimi odraslimi. Konkretno za skupino stoletnikov lahko takšen pristop raziskoval­cem pomaga pridobiti globlji vpogled v to, kako ta posebna skupina dosega kakovostno staranje tudi v pogojih fizicnih zdravstvenih omejitev, invalidno­sti in družbenih omejitev. Zato je upravicena širša opredelitev kakovostnega staranja, ki bo bolj usmerjena v proces (Araújo idr., 2016). 4 PRILAGODITVE, KI OMOGOCAJO KAKOVOSTNO STAROST 4.1MODEL SELEKTIVNE OPTIMIZACIJE S KOMPENZACIJO Kadar je govora o alternativi prevladujocemu modelu Rowe in Kahna, ne moremo mimo modela selektivne optimizacije in kompenzacije. Avtorja modela Baltes in Baltes (1990) vidita kakovostno staranje kot prilagoditveni proces, pri katerem starejši ohranjajo subjektivni obcutek dobrega pocutja in kakovostnega staranja. Ugotavljata, da imajo starejši ljudje sposobnost kompenzacije ocitnih izgub s pomocjo nadomestnih procesov (tj. zunanjih pripomockov in/ali pomoci drugih), ki omogocajo izvajanje fizicnih nalog na nov nacin. Ce je splošni poudarek še vedno na doseganju ciljev in ce starejši za dokoncanje naloge uporablja nadomestne metode, se lahko še vedno ka­kovostno stara (Baltes & Baltes, 1990). 4.2PROŽNOST (RESILIENCE) Kljub zmanjšanim zmožnostim v razlicnih okolišcinah obicajno najdemo izjeme, ki se teoriji in objektivnim kriterijem navkljub kakovostno starajo. Temu primerno so dobro raziskani tudi kljucni dejavniki KS. Med najpogosteje omenjenimi varovalnimi dejavniki, ki omogocajo kakovostno staranje je zago­tovo prožnost (resilience), ki se obicajno opisuje kot odziv na akutne stresne dejavnike, vendar je lahko pomemben vidik ohranjanja kakovosti življenja kljub s staranjem povezanimi telesnimi in duševnimi izgubami (Jeste idr., 2013). V raziskavi (Jeste idr., 2013) je bila povprecna samoocena KS 8,2 (od 10), pri cemer je bila višja starost povezana z višjo oceno, kljub slabšemu telesnemu in kognitivnemu delovanju. Model, ki je v tej raziskavi najbolje napovedoval KS, je vkljuceval vecjo pro-žnost, boljše telesno zdravje, višjo starost ter manjšo depresivnost. Ceprav je bila v analizah samoocena uspešnega staranja povezana s telesnim zdravjem in kognitivnim delovanjem, ki s starostjo obicajno upadata, je bila v tej raziskavi višja starost povezana z višjo samooceno uspešnega staranja. Prožnost in v nasprotni smeri depresivnost sta pokazala pomemben vpliv na KS primerljivo z vplivom telesnega zdravja (Jeste idr., 2013). Ceprav iz presecnih podatkov ni mogoce sklepati o vzrocni povezanosti, imata lahko povecanje prožnosti in zmanjšanje depresije enako mocan ucinek na uspešno staranje kot zmanjšanje telesne invalidnosti. Ni pa na primer jasno ali vecja prožnost vodi k bolj kakovostnem staranju po lastni oceni ali obratno. Popolno telesno zdravje ni niti nujno niti zadostno za kakovostno staranje, kot ga opredeljujejo starejši sami. Njihova celostna samoocena vkljucuje mocan poudarek na psiholoških dejavnikih, kot so prožnost, optimizem in dobro pocutje, skupaj z odsotnostjo depresije (Jeste idr., 2013). 4.3VAROVALNI DEJAVNIKI STOLETNIKOV Raziskave mehanizmov in atributov povezanih s to pozitivno prilagoditvijo stoletnikov poudarjajo predvsem osnovne dejavnike (npr. stopnja izobrazbe, delovna usposobljenost), psihološke atribute (npr. samoreferencna preprica­nja, odnos do življenja) ter socialne in ekonomske vire (npr. socialna mreža, dohodek) (Jopp & Rott, 2006). Prosti cas in produktivne družbene dejavnosti se v prejšnjih študijah med stoletniki nista pojavljala kot pomembna dejavnika KS. Tako zdravi in samo­stojni stoletniki z dobrimi telesnimi in kognitivnimi sposobnostmi pogosto nimajo družbenih dejavnosti in široke socialne mreže, a se kljub temu po njihovem mnenju kakovostno starajo (Carstensen, 1992). 4.4MEDKULTURNE RAZLIKE V DOŽIVLJANJU OMEJITEV Koncept KS pri razlicnih populacijah ni bil dobro raziskan, še posebej manjkajo podatki o povezanosti telesnih in duševnih omejitev s KS. V eni od redkih tovrstnih raziskav so v razlicnih rasnih/etnicnih skupinah ugotavljali podobnosti in razlike z drugimi raziskavami. Ugotovili so, da Azijci na primer, v primerjavi z drugimi rasnimi/etnicnimi skupinami pogosteje poudarjajo povezavo med razgledanostjo in zdravjem, družino in tem, da imajo malo zdravstvenih težav. Med Latinoamericani ni bilo ugotovljenih vsebinskih razlik, vendar ugotavljajo, da se v primerjavi z belci pogosteje opredelijo za stare in porocajo o vecjem poslabšanju zdravja s staranjem, kar bi lahko vplivalo tako na njihovo subjektivno kot objektivno merilo KS. Kot pomemben del KS se je izkazala tudi izobrazba, saj se niso mogli šteti za kakovostno postarane, ce niso imeli vec kot osnovnošolske izobrazbe. Ugotavljajo tudi, da obstajajo kultur­ne in strukturne ovire za KS, saj razlike v zdravju, dostopu do zdravstvenega varstva in akulturaciji vplivajo na sposobnost starejših Latinoamericanov za KS, zlasti ce se uporabljajo objektivna merila (Romo idr., 2013). Medkulturna študija je izpostavila predvsem tri teme, katerih uspešno reševanje vodi v kakovostno staranje kljub omejitvam: • Prilagajanje na novo resnicnost. Za sprejemanje staranja in prilagajanje starostnim spremembam so uporabljali razlicne strategije spoprijema­nja. Kljucno za priznavanje nove realnosti je bilo stališce, da je staranje neizogiben naravni proces, ki vkljucuje s starostjo povezane zmanjšane zmožnosti. • Sprejemanje pomoci je vkljucevalo priznanje, da nekaterih stvari starejši ne morejo vec narediti sami, zato se morajo zanašati na druge. Vendar pa so se starejši raje zanašali na pomoc vlade ali organizacij kot na družino ali prijatelje. Stiska, da so družini v breme, je pri teh udeležencih ocitna in jo dojemajo kot oviro za KS. Ena izmed študij je pokazala, da starejši ljudje raje prejemajo podporo, ki izboljšuje njihovo samostojnost in dobro pocutje, namesto intervencij, ki se osredotocajo na bolezni in disfunkcije. Poleg tega ne marajo pristopa, v katerem se vsak starejši dojema kot oseba s tveganjem za primanjkljaj (Lette idr., 2015). • Primerjava s tistimi, ki jim gre slabše. Po tej teoriji (downward comparison theory) se ljudem, ki se primerjajo z drugimi, ki naj bi jim šlo slabše, izboljša razpoloženje (poveca se njihovo subjektivno pocutje). Ljudje, ki se pocutijo ogrožene, naj bi se najverjetneje pri­merjali navzdol, zlasti ce se ne morejo neposredno soociti z virom ogroženosti. Kot kognitivna prilagoditev je bila primerjava navzdol uporabljena za optimizacijo samopodobe in obcutka dobrega pocu­tja udeležencev in je skladna z ugotovitvami, da ima zašcitni ucinek za starejše (Frieswijk idr., 2004). S primerjavo navzdol lahko starejši poudarijo pozitivne vidike svojega življenja ter izboljšajo svoje pocutje in pogled na življenje. Kot kaže študija starejši z invalidnostjo v poznem življenjskem obdobju pogosto uživajo v dobrem pocutju in imajo obcutek, da so se uspešno posta­rali. Prizadevanja za zmanjšanje bolezni in invalidnosti v poznem življenjskem obdobju so pomembna in jih ne smemo zanemariti; vendar je potrebno tudi zavedanje, da se vsakdo neizogibno stara in pri vecini bo pred smrtjo nastopilo obdobje poslabšanja (Romo idr., 2013). 5 STARANJE Z INVALIDNOSTJO ALI STARANJE V INVALIDNOST Kljucnega pomena je, da modeli KS vkljucujejo tudi invalidno populacijo. Vendar številne sedanje opredelitve KS poudarjajo izogibanje invalidnosti in visoko stopnjo telesne zmogljivosti kot nujni pogoj za dobro pocutje (Molton & Yorkston, 2017). V eni od raziskav so razprave v fokusnih skupinah pokazale, da je KS oseb z dolgotrajno telesno invalidnostjo zapleten konstrukt, ki obsega vec medsebojno povezanih podrocij, vkljucno s psihološko odpornostjo in prilagoditvijo, avto­nomijo, socialno povezanostjo ter razpoložljivostjo ustreznega in dostopnega zdravstvenega varstva (Molton & Yorkston, 2017). A tudi tu so pomembne razlike predvsem med tistimi, ki se starajo z inva­lidnostjo ali se starajo v invalidnost. Starejši ljudje z dolgotrajno invalidnostjo prej doživijo omejitve in se nanje prilagodijo ter so celo bolje prilagojeni kot ljudje brez invalidnosti, ker so razvili doloceno prožnost. Pojmi staranje, kako­vostno staranje in invalidnost so bili v posameznikovih življenjskih izkušnjah združeni. Izkušnje udeležencev raziskave s staranjem in invalidnostjo so bile tesno povezane z izkušnjami in razlagami kakovostnega staranja in jih ni mogoce zlahka lociti (Molton & Yorkston, 2017). 6 ZAKLJUCEK Prispevek je sistematicen pregled izkušenj kakovostnega staranja z vidika starejših z dolocenimi omejitvami. Glavna ugotovitev je, da kakovostnega staranja ne smemo podcenjevati in ocenjevati le na podlagi odsotnosti bo­lezni. Kljub zelo raznolikim omejitvam, ki niso skladne s prevladujocimi opredelitvami, je veliko udeležencev razlicnih raziskav še vedno menilo, da so se kakovostno (po)starali. Ljudje, ki se kakovostno starajo v težkih okolišcinah, so dokaz kljubo­valne moci duha. Kljucno je sprejemanje sprememb in prilagoditev na svoj življenjski položaj. Nekateri so s starostjo povezano nezmožnost sprejeli kot naravno in se ustrezno prilagodili svojim okolišcinam. Ti udeleženci so dosegli kakovostno staranje z osredotocenostjo na uspehe v svojem življenju in ne na svoje fizicno stanje. Ceprav je spodbudno, da se posamezniki ocenjujejo kot kakovostno starajoce se osebe, to še ne zagotavlja, da res dosegajo ali ohranjajo visoko ka­kovost življenja. So pa ti rezultati subjektivnega doživljanja KS lahko koristni pri razvoju programov ali pa kot smernice zdravnikom in oskrbovalcem, ki jih zanima spodbujanje in ohranjanje zdravja ali upocasnitev napredovanja krhkosti. Ponudniki storitev bi lahko na primer pripomocke predstavili kot sredstvo za ohranjanje mobilnosti in ne kot znak vecje odvisnosti. Na splošno lahko iz pregleda zakljucim, da je kombinirani model, ki uporablja objektivna in subjektivna merila, natancnejši nacin za ugotav­ljanje, kateri starejši ljudje se kakovostno starajo. Subjektivni rezultati so sicer vedno bolj verodostojni v raziskavah intervencij in storitev, a morajo temeljiti na realisticnih pricakovanjih o tem, kaj je v visoki starosti sploh mogoce. LITERATURA Ament B. H. L., De Vugt M. E., Verhey F. R. J., & Kempen G. I. J. M. (2014). Are physically frail older persons more at risk of adverse outcomes if they also suffer from cognitive, social, and psychological frailty? European Journal of Ageing, 11(3), 213–219. https://doi.org/10.1007/s10433-014-0308-x Andersen-Ranberg K., Schroll M., & Jeune B. (2001). Healthy Centenarians Do Not Exist, but Autonomous Centenarians Do: A Population-Based Study of Morbidity Among Danish Centenarians. Journal of the American Geriatrics Society, 49(7), 900–908. https://doi.org/10.1046/ j.1532-5415.2001.49180.x Araújo L., Ribeiro O., Teixeira L., & Paúl C. (2016). Successful aging at 100 years: The relevance of subjectivity and psychological resources. International Psychogeriatrics, 28(2), 179–188. https://doi. org/10.1017/S1041610215001167 Baltes P. B., & Baltes M. M. (1990). Psychological perspectives on successful aging: The model of selective optimization with compensation. V P. B. Baltes & M. M. Baltes (Ur.), Successful Aging (1. izd., str. 1–34). Cambridge University Press. https://doi.org/10.1017/CBO9780511665684.003 Carstensen L. L. (1992). Motivation for social contact across the life span: A theory of socioemotional selectivity. Nebraska Symposium on Motivation. Nebraska Symposium on Motivation, 40, 209–254. Cho J., Martin P., Poon L. W., & for the Georgia Centenarian Study. (2015). Successful Aging and Subjective Well-Being Among Oldest-Old Adults. The Gerontologist, 55(1), 132–143. https://doi. org/10.1093/geront/gnu074 Chou H.-K., Yan S.-H., Lin I.-C., Tsai M.-T., Chen C.-C., & Woung L.-C. (2012). A pilot study of the telecare medical support system as an intervention in dementia care: The views and experiences of primary caregivers. The Journal of Nursing Research: JNR, 20(3), 169–180. https://doi.org/10.1097/jnr.0b013e318263d916 Depp C. A., & Jeste D. V. (2006). Definitions and predictors of successful aging: A comprehensive review of larger quantitative studies. The American Journal of Geriatric Psychiatry: Official Journal of the American Association for Geriatric Psychiatry, 14(1), 6–20. https://doi.org/10.1097/01. JGP.0000192501.03069.bc Frieswijk N., Buunk B. P., Steverink N., & Slaets J. P. J. (2004). The effect of social comparison information on the life satisfaction of frail older persons. Psychology and Aging, 19(1), 183–190. https://doi.org/10.1037/0882-7974.19.1.183 Jeste D. V., Savla G. N., Thompson W. K., Vahia I. V., Glorioso D. K., Martin A. S., Palmer B. W., Rock D., Golshan S., Kraemer H. C., & Depp C. A. (2013). Association between older age and more successful aging: Critical role of resilience and depression. The American Journal of Psychiatry, 170(2), 188–196. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.2012.12030386 Jopp D., & Rott C. (2006). Adaptation in very old age: Exploring the role of resources, beliefs, and attitudes for centenarians’ happiness. Psychology and Aging, 21(2), 266–280. https://doi. org/10.1037/0882-7974.21.2.266 Lette M., Baan C. A., van den Berg M., & de Bruin S. R. (2015). Initiatives on early detection and intervention to proactively identify health and social problems in older people: Experiences from the Netherlands. BMC Geriatrics, 15(1), 143. https://doi.org/10.1186/s12877-015-0131-z McLaughlin S., Bonner G., Mboche C., & Fairlie T. (2010). A pilot study to test an intervention for dealing with verbal aggression. British Journal of Nursing (Mark Allen Publishing), 19(8), 489–494. https://doi.org/10.12968/bjon.2010.19.8.47638 Molton I. R., & Yorkston K. M. (2017). Growing Older With a Physical Disability: A Special Application of the Successful Aging Paradigm. The Journals of Gerontology: Series B, 72(2), 290–299. https://doi. org/10.1093/geronb/gbw122 Pruchno R. A., Wilson-Genderson M., & Cartwright F. (2010). A Two-Factor Model of Successful Aging. Journals of Gerontology Series B-Psychological Sciences and Social Sciences, 65(6), 671–679. https://doi. org/10.1093/geronb/gbq051 Puts M. T. E., Shekary N., Widdershoven G., Heldens J., Lips P., & Deeg D. J. H. (2007). What does quality of life mean to older frail and non-frail community-dwelling adults in the Netherlands? Quality of Life Research: An International Journal of Quality of Life Aspects of Treatment, Care and Rehabilitation, 16(2), 263–277. https://doi.org/10.1007/s11136-006-9121-0 Ramovš Jože (2003). Kakovostna starost: socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Romo R. D., Wallhagen M. I., Yourman L., Yeung C. C., Eng C., Micco G., Pérez-Stable E. J., & Smith A. K. (2013). Perceptions of successful aging among diverse elders with late-life disability. The Gerontologist, 53(6), 939–949. https://doi.org/10.1093/geront/gns160 Rowe J. W., & Kahn R. L. (1987). Human aging: Usual and successful. Science (New York, N.Y.), 237(4811), 143–149. https://doi.org/10.1126/science.3299702 Rowe J. W., & Kahn R. L. (2015). Successful Aging 2.0: Conceptual Expansions for the 21st Century. The Journals of Gerontology Series B: Psychological Sciences and Social Sciences, 70(4), 593–596. https:// doi.org/10.1093/geronb/gbv025 Strawbridge W. J., Wallhagen M. I., & Cohen R. D. (2002). Successful aging and well-being: Self-rated compared with Rowe and Kahn. The Gerontologist, 42(6), 727–733. https://doi.org/10.1093/ geront/42.6.727 Van der Vorst A., Zijlstra G. A. R., De Witte N., Vogel R. G. M., Schols J. M. G. A., Kempen G. I. J. M., & D-SCOPE Consortium. (2017). Explaining discrepancies in self-reported quality of life in frail older people: A mixed-methods study. BMC Geriatrics, 17(1), 251. https://doi.org/10.1186/s12877-017-0641-y Avtor: Alen Sajtl: alen@iat.si Vera Suchomelová, Renata Tetourová, Lenka Lhotská, Jan Husák, Martin Kotek, Jakub Stejskal (2022). Virtual Reality and Its Use in Care Homes and Beyond. V: https://vireas.cz/en/virtual-reality­ -and-its-use-in-care-homes-and-beyond/ VIRTUALNA RESNICNOST PRI OHRANJANJU AKTIVNOSTI STAREJŠIH Mnogi ljudje starost povezujejo z osamljenostjo. Ce k temu, da smo stari, prikljucimo še starostno krhkost in po­sledicno slabšo mobilnost, ki vodi v od­visnost od pomoci drugih in nemalokrat v namestitev v institucionalno varstvo, morda zares dobimo kombinacijo, ki vodi v osamljenost. Reševanja tega so se na Ceškem lotili na svojstven nacin s pro-jektom, ki so ga poimenovali Navidezna resnicnost pri ohranjanju aktivnosti starej­ših; sofinanciran je bil z državno podporo Tehnološke agencije Ceške republike vokviru programa ÉTA 2. Navidezna resnicnost (VR) pomeni uporabo racunalniškega modeliranja in simulacije, ki omogoca interakcijo osebe z umetnim tridimenzionalnim vizualnim ali drugim senzoricnim okoljem. VR aplikacije potopijo uporabnika v racu­nalniško ustvarjeno okolje, ki simulira realnost z uporabo interaktivnih naprav. Te se nosijo kot ocala, slušalke, rokavice ali obleke za telo ter pošiljajo in prejemajo informacije. V tipicni obliki si uporabnik, ki nosi celado s stereoskopskim zaslonom ogleda animirane slike simuliranega okolja. Iluzijo »biti tam« (telepresence) pa izvajajo senzorji gibanja, ki zaznajo uporabnikovo gibanje in ustrezno prila­godijo pogled na zaslonu. Namen projekta VIREAS je bil zagoto­viti celovito rešitev za uporabo virtualne resnicnosti kot sredstva za ohranjanje ak­tivnosti starejših ljudi, tako v stanovanjski kot domaci oskrbi. Projekt je prinesel dva glavna rezultata: programsko opremo Virtual Experience Kit in konceptual­ni prirocnik. Projekt je potekal v letih 2019–2022, partnerji projekta pa so bili: Teološka fakulteta Univerze Južne Ceške v Ceških Budejovicah, Ceški inštitut za informatiko, robotiko in kibernetiko ter Združenje za virtualno in razširjeno re-snicnost s. r. o. ob podpori Doma starejših Dobrá Voda, ceškega ministrstva za delo in socialne zadeve, Doma starejših Mistra Krištana in Gerontološkega centra. Dejavnosti, ki jih ponudimo starejšim ljudem se morajo njim zdeti smiselne. Vkljucevati morajo povezanost z njihovo življenjsko zgodovino, spoštovati stopnjo in situacijo, v kateri se trenutno nahajajo, spodbujati samozavest in sprejemanje sebe, razvijati posameznikov skriti po­tencial in voditi k skladnemu razvoju osebnosti ter izpolnjevanju potreb na vseh podrocjih: telesnem, duševnem, socialnem in duhovnem. Raziskovalci so v prvem delu projekta z uporabo vprašalnika izvedli anketiranje v vec domovih za starejše in sicer razi­skavo zanimanja za virtualno resnicnost. Podatke so zbrali v petnajstih ustanovah med 146 anketiranci starejšimi od 60 let, rezultat pa je v bistvu ponovil tuje študi­je. Starejši imajo najraje teme, ki nudijo naravno pokrajino, domaca in tuja mesta ter teme z ljudmi iz sodobnega sveta. Nad pricakovano realnostjo so bili udeleženci prvih študij VIREAS (Virtual Reality in Keeping the Elderly Active) kriticni do prevec stiliziranih in tujih elementov v animirani sceni gozda. Pricakovali so gozd, v katerega bi lahko vstopili, ga pre­poznali. Motila sta jih neustrezna flora in favna ter precej »pravljicna« podoba gozda. Po vnesenih popravkih so v na­daljnjem testiranju bolj realisticno urejeni prizori spodbudili spomine na situacije iz resnicnega življenja. In rezultati – jasni interaktivni elementi v sceni skupaj s preprostimi kontrolami omogocajo starejšemu uporabniku, da izkusi, kaj pomeni biti pravi »gospodar situacije«. Težave z avtonomijo v virtualni izkušnji pa lahko povzrocijo dolgotrajen obcutek frustracije in zadrege; to je gospod Jakub (90) ocenil z besedami: »Bilo mi je všec, le da sem imel težave s težo in otiplji­vostjo v svoji desni roki, ker imam zaradi kapi nekoliko paralizirano roko in sem zato zelo slabo nadzoroval gumb.« Virtualna resnicnost bi morala vedno odpraviti ka­kršne koli fizicne, senzoricne ali kognitivne težave, ki jih ima starejši uporabnik in cim bolj podpreti clovekov obcutek sposobno­sti, avtonomije in svobode. Avtorji projekta zakljucijo, da je pomembna ustrezna komunikacija z delavcem na dejavnosti pred, med in po izkušnji, ce želijo dobiti ustrezen odziv starejših ljudi po uporabi virtualne iz­kušnje. Vsekakor izkušnja prinaša sta­rejšim pozitivna custva, nove impulze in izpolnjevanje potreb. Kljucno pri tem je nedvomno spodbujanje zavesti o dosto­janstvu in vrednosti stanovalcev v domo­vih. Vsebina in oblika virtualne izkušnje se mora ujemati z interesnimi, cutnimi, kognitivnimi in motoricnimi ravnmi posameznika. Infantilna ali zmedena vse­bina ali pa prevec zapleten krmilnik lahko starejšega uporabnika spravi v zadrego in ga odvrne od virtualne resnicnosti. Virtualna izkušnja lahko pomaga sta­rejšim ljudem pri zaznavanju kontinuitete in enkratnosti lastne življenjske zgodbe. Vrnitev na mesta, povezana z otroštvom, delom in družinskim življenjem ali po­tovanjem v kraje, ki jih zaradi financnih ali drugih razlogov ni mogoce obiskati, obuja veliko spominov in novih povezav. Pomaga jim lahko pri spoznanju, da so še vedno del skupnosti. Preko virtualne resnicnosti je lahko uporabnik v stiku z zunanjim svetom, doživi vrvež ljudi in si ogleda, kaj je novega na svetu. Virtualna izkušnja mu daje možnost, da se zave transcendentnosti vsakdanjega življenja. Stanovalci v raziskavi so cenili lepoto narave ali umetnih del, izražali hvale­žnost, da ta lepota obstaja in se cudili možnostim tehnologije. Nekaterim je virtualna izkušnja omogocila vsaj trenu­tni »pobeg iz realnosti« in jim zagotovila dražljaje, o katerih so kasneje razmišljali in h katerim so se vracali. Kljub vsem omenjenim prednostim pa ta nacin ne ustreza vsakemu, zato je izbira in odlo-citev povsem individualna. Virtualna resnicnost nikoli ne bi smela predstavljati neke vrste srecen svet, kjer je uporabnik »odstranjen« od dejavnosti. Kot so avtorji prikazali v konceptualnem prirocniku, potencial virtualne izkušnje ni le v vsebini in obliki izkušnje, temvec tudi v priložnosti, nadaljevati z izkušnjo in jo deliti z drugimi ljudmi. Aleksandra Locicnik https://www.who.int/publications/i/ item/9789240086555 UKREPI ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO STAREJŠIH V OKVIRU SPLOŠNEGA ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA Publikacija Svetovne zdravstvene organizacije Zaradi narašcajoce obolevnosti in funkcionalnega upada, ki sta povezana s staranjem prebivalstva in podaljševanjem pricakovane življenjske dobe, se je pove-calo povpraševanje po oskrbi in dostopu do dolgotrajne oskrbe (DO). Ceprav v vecini držav družine ostajajo glavni iz­vajalci oskrbe in podpore, se išcejo drugi nacini in ukrepi za zmanjšanje odvisno­sti le od družinske oskrbe in podpore. Družinska oskrba je manj dostopna za­radi hitrih demografskih in družbenih sprememb, zaradi zahteve po pravicnejši družbeni porazdelitvi oskrbe starejših ter pomanjkanja družinskih oskrbovalcev in oskrbovalk. Pomanjkanje formalnih sistemov dolgotrajne oskrbe in pomanjkanje usposobljenih oskrbovalcev prispevata k povecanju potreb po oskrbi in k financ­nemu bremenu za starejše ljudi in njihove družine po vsem svetu, še zlasti v državah z nizkimi in srednjimi dohodki. Pande­mija koronavirusne bolezni je prizadela predvsem starejše ljudi in še povecala vrzeli na tem podrocju. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je v okviru pobude javnega zdravja za zdravo staranje in Desetletja Združenih narodov za zdravo staranje (2021-2030) pooblašcena za podporo državam clani-cam pri zagotavljanju dostopa do dolgo­trajne oskrbe starejšim, ki jo potrebujejo. Ta okvira obravnavata heterogene potrebe in življenjske poti starejših ljudi, pomen kontinuirane oskrbe, osredotocene na posameznika ter vkljucevanje zdravstve­ne in socialne oskrbe v vseh podrocjih oskrbe. Države lahko opredelijo sistemske elemente in ukrepe v skladu z okvirom SZO za dolgotrajno oskrbo. Medtem ko je vecina zdravstvenih sistemov po vsem svetu dosegla velik na­predek pri izboljšanju univerzalnega zdra­vstvenega varstva za akutne ali kratko­rocne zdravstvene potrebe, je razmeroma malo držav razvilo celovit sistem, ki lahko zagotovi univerzalno zdravstveno varstvo za dolgotrajno oskrbo. To je deloma po­sledica tradicije zanašanja na družino in druge oblike neplacane oskrbe, deloma pa je razlog v storitvah in socialnem var-stvu, ki pogosto presegajo tradicionalne omejitve zdravstvenih sistemov. Da bi starejšim in njihovim družinam zagotovili dostop do ustreznih, visokokakovostnih in dolgorocnih storitev, ki bodo zadovolji­le njihove potrebe po oskrbi, ne da bi bili izpostavljeni financnim težavam, morajo države razviti skladne sisteme dolgotrajne oskrbe. Za to so potrebne tako sistemske spremembe za zagotavljanje integrirane dolgotrajne oskrbe kot tudi razvoj po­sebnih paketov dolgotrajne oskrbe ali sistemov zagotavljanja storitev, s katerimi lahko vsakdo, ki potrebuje oskrbo, dosto-pa do storitev brez financnega bremena zase ali za svoje gospodinjstvo. Ta publikacija vkljucuje seznam ukre­pov za dolgotrajno oskrbo, ki jih lahko države najprej preucijo glede na obstojece stanje in uveljavljeni sistem, se odlocijo za ukrepe ali za izbor nekaterih ter jih glede na svoje razmere vkljucijo v njihov sistem zdravstvenega in socialnega varstva. Te ukrepe bi bilo potrebno izvajati v skladu s splošnimi nacrti za oblikovanje, vzpo­stavitev in razširitev uradnih, integriranih sistemov in storitev dolgotrajne oskrbe v smeri univerzalnega zdravstvenega pokritja. Publikacija je namenjen predvsem vla­dnim uradnikom in oblikovalcem politik, odgovornim za nacrtovanje in izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe na nacionalni ali regionalni ravni, pa tudi pristojnim za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo in zavaro­valniškim organizacijam, regulativnim organom in oskrbovalnim službam, or-ganizatorjem oskrbe v javnih in zasebnih organizacijah ter v organizacijah civilne družbe. Lahko je referenca ali pomemben vir informacij za zdravstvene delavce in raziskovalce na podrocju dolgotrajne oskrbe in socialne partnerje, pa tudi za starejše osebe, oskrbovalce in njihova združenja pri zagovarjanju splošnega zagotavljanja dolgotrajne oskrbe in ure­snicevanju pravice do dostopa do dolgo­trajne oskrbe. Te ukrepe je treba razumeti kot smer-nice za nacrtovanje kljucnih ukrepov na podrocju dolgotrajne oskrbe, ki jih je mogoce prilagoditi glede na lokalne potrebe in razpoložljive vire. Ne gre pa za kakršnekoli klinicne smernice za izvajalce storitev dolgotrajne oskrbe v vsakdanji praksi, niti za prirocnik ali standardne operativne postopke. Ceprav je vecina ukrepov namenjena primarnim potrebam starejših, obravnava tudi kljucno vlogo neplacanih oskrbovalcev kot ponudnikov in prejemnikov, saj je oskrbovanje vzajemni odnos s sistemskimi posledicami. Zlasti starejši oskrbovalci se lahko soocajo s precejšnjimi težavami pri usklajevanju svoje oskrbovalne vloge ter ohranjanju lastnega zdravja in dobrega pocutja. Publikacija je pregledno in smiselno razdeljena na tematska poglavja. Na za-cetku je slovar z natancnimi definicijami posameznih izrazov, kar je zelo dobrodo­šlo in uporabno, saj lahko bralec kadarko­li preveri pravilno razumevanje pojmov. V nadaljevanju so prikazane tri sku-pine ukrepov za dolgotrajno oskrbo, ki zadovoljujejo potrebe starejših po oskrbi, med katerimi je tudi podpora oskrboval­cem. Te tri skupine obravnavajo: • potrebe po zdravstveni oskrbi: pre­gledovanje, ocenjevanje in obvla­dovanje prednostnih zdravstvenih stanj, povezanih z zmanjšano tele­sno in duševno zmogljivostjo ter funkcionalnimi sposobnostmi, da bi starejši lahko v cim vecji meri ohranili samostojnost in neodvi­snost; • potrebe po paliativni oskrbi: izboljša­nje kakovosti življenja in umiranja starejših ljudi, ki so hudo bolni ali se približujejo koncu življenja, s preprecevanjem in lajšanjem te­lesnega, duševnega, socialnega in duhovnega trpljenja njih samih in njihovih družin; • socialno oskrbo in podporo za ubla­žitev omejitev in optimizacijo de­lovanja z zagotavljanjem pomoci in podpore starejšim na vec podrocjih, vkljucno z osebno nego in dejav­nostmi vsakdanjega življenja, sode­lovanjem v skupnosti in družbenem življenju, zagotavljanjem pripomoc­kov, dostopnostjo in prevozom ter podpora potrebam oskrbovalcev, da lahko vzdržujejo zadovoljiv in zdrav oskrbovalni odnos ter zmanjšajo obremenitev in osamitev. V prilogi 1 je seznam osnovnih in razširjenih ukrepov. Osnovni seznam vkljucuje priporocene ukrepe na podrocju dolgotrajne oskrbe, ki se lahko izvajajo v državah z nizkimi in srednjimi dohodki. Razširjeni seznam vkljucuje ukrepe, ki se lahko izvajajo v razširjenem obsegu storitev dolgotrajne oskrbe, tako da lahko vlade glede na svojo strukturo, zmogljivo­sti in vire povecajo število zagotovljenih ukrepov. Med ukrepi sta še posebej pomembna dva dejavnika za olajšanje izvajanja teh ukrepov. 1. Integrirana oskrba, osredotocena na posameznika, ki zagotavlja, da so starejši in njihovi oskrbovalci deležni pravocasne, na posameznika osredotocene oskrbe z usklajenim vkljucevanjem celotnega spektra zdravstvenih in socialnih storitev ter sodelovanjem multidisciplinarnega tima. 2. Izobraževanje in usposabljanje za oblikovanje in krepitev cloveških virov za dolgotrajno oskrbo z obrav­navanjem potreb po izobraževanju in usposabljanju tako neformalnih kot poklicnih oskrbovalcev v dolgotraj­ni oskrbi z izboljšanjem njihovega znanja, spretnosti in usposobljenosti za zagotavljanje varne in kakovostne oskrbe. Prevod in priredba: Alenka Ogrin SOCIALNE MREŽE V STAROSTI angleško: social networks in the old age Socialna mreža je strokovni izraz za clovekovo vseživljenjsko vpetost v so-žitje z drugimi ljudmi. Clovekov razvoj in razvoj cloveštva se namrec dogaja z uravnoteženo dinamiko med osebno samostojnostjo in vpetostjo v socialne mreže; ti dve navidezno nasprotujoci si dogajanji sta nelocljiva celota kakor obe nogi za hojo. Ena od bistvenih zmožnosti osebne samostojnosti je plodna samota, iz katere izvira zdravo doživljanje sebe, dru­gih in vse danosti, osebni odnosi in rabna razmerja med ljudmi pa se dinamicno oblikujejo predvsem s komuniciranjem, z vlogami vsakega in vzdušjem v sožitju. Zakrnela ali zgrešeno razvita osebna samostojnost ima številne bolezenske podobe, v starosti je danes najpogostejša osamljenost. Tudi patologija socialnih mrež je brezkoncna, za kakovostno sta­rost je na primer usodno nasilje, zane­marjanje in drugo trpincenje. V socialne mreže je vsak clovek vpet vse življenje, pa naj to hoce ali mu ni všec. V njih je najsamostojnejši v sre­dnjih letih življenja, medtem ko je kot otrok in ob starostnem pešanju lahko povsem odvisen od drugih; vsakdo pa je vse življenje zelo odvisen od kakovosti svojih socialnih mrež. Kakovost socialnih mrež je odvisna od tega, kako jih clani oblikujejo. Soustvarja jih vsakdo toliko, kolikor zavestno razvija svojo socuteco svobodo za lepo sožitje. V starosti je odlocilni clovekov prispevek socialnim mrežam njegova osebnostna integracija – to je zorenje vseh njegovih izkušenj in znanja v skladno celoto, ki s sprošcenim zaupanjem gleda na prihodnost sebe, bližnjih in sveta. Integracija je edina zmožnost, ki jo clovek lahko odlocilno razvije v starosti. S tem je za mlajši gene-raciji nenadomestljiva garancija za smisel življenja in dela. V starosti je torej clovek zelo odvisen od svojih socialnih mrež, te pa prav tako od njega. Pomen socialnih mrež dobro poka­žejo že jezikovni pomeni besede mreža: informacijska povezanost v racunalniški mreži, neizmerne nevronske mreže v naših možganih, ribiška mreža, mreža na igrišcih za odbojko ali tenis, mreža za sejanje peska, mocna zašcitna okenska mreža pred roparji ali gosta pred komarji, prestrezna mreža pod vrvohodci in ska-kalci na trapezu v cirkusu. Strokovni pojem socialna mreža torej pomeni, da imajo medcloveška razmerja in odnosi naslednje funkcije: 1. omo­gocajo, da clovek uspeva, se razvija ter zadovoljuje svoje potrebe, ustvarja in napreduje; 2. omogocajo komuniciranje in sodelovanje; 3. postavljajo pravila igre za družbeno sožitje; 4. presejejo clove­kovo vedenje in ravnanje v družbeno sprejemljive in nesprejemljive vloge; 5. v težavah ga šcitijo, da ne propade, s svojimi omejitvami in patologijo pa mu lahko povzrocajo težave ter ga zavajajo v razvojne zastoje in stranpoti. Za clovekov razvoj in srecnost je veci­noma najodlocilnejša družinska socialna mreža, tako rodne družine kakor lastne, ce jo ima. Ob družini sta nepogrešljivi še zlasti socialna mreža, kjer clovek poklicno dela, ter prijateljska. Tradicionalno sta bili odlocilni sorodstvena – tj. krvna in sosedska – tj. krajevna socialna mreža. V sožitju imata obe svoje trajno mesto, v današnjih razmerah pa ju je deloma nadomestilo prostovoljstvo kot svobo­dno izbrano »nekrvno sorodstvo« in »nekrajevno sosedstvo«. V preteklosti je ljudi povezovala v tradicionalne socialne mreže predvsem nuja v boju za preživetje, skupno imetje, medsebojna odvisnost, norme in obicaji tradicije, avtoriteta in moc. Danes povezujeta ljudi v socialno mrežo predvsem samostojnost (avtono­mnost) in sodelovanje (kooperativnost). Samostojnost je za sodobnega cloveka eden od glavnih dejavnikov življenjskega zadovoljstva; in sicer njegova materialna, custvena, intelektualna, osebna, skupin-ska, nacionalna, verska in vsaka druga samostojnost. V socialne mreže se vklju-cuje kar se da svobodno, v njih svobodno ostaja ali se iz njih svobodno umakne. Zato je bistvena znacilnost sodobne socialne mreže, da je decentralizirana. Enako pomemben dejavnik clovekovega zadovoljstva v socialnih mrežah je uspe­šnost njegovega sodelovanja z drugimi ljudmi. Za sodobno socialno mrežo je odlocilno, koliko zna in zmore svoje clane usposabljati za dobro komuniciranje, ki je pogoj sodelovanja. Pri komunikaciji v socialni mreži je odlocilen pretok informacij v vse smeri in dostopnost vseh pomembnih informacij vsakemu; torej pretok informacij med vsemi posamezniki v socialni mreži, iz njenega središca do vsakogar na periferiji mreže in obratno. Informacije, ki gredo iz centra na periferijo, povezujejo socialno mrežo v celoto in omogocajo njeno de­lovanje, informacije iz periferije v center pa ji dajejo življenjskost in omogocajo napredovanje. Informacijska povezanost v socialni mreži se dogaja z osebnim sti­kom med posamezniki, podskupinami in skupinami ter z informiranjem preko tiska, telefona, radia in televizije, danes jo odlocilno dopolnjuje elektronska in-formacijska tehnologija. Dober pretok informacij je pogoj za kakovost sožitja, sodelovanje in za avtonomnost posame­znika v socialni mreži. Direktna komunikacijska povezava posameznika z drugimi v socialni mreži se imenuje komunikacijski kanal. Z veca­njem števila ljudi v socialni mreži njihovo število bliskovito narašca: dva cloveka povezuje en sam komunikacijski kanal, med tremi so trije, med štirimi jih je šest, med petimi deset, med desetimi petinšti­rideset, med stotimi clani mreže pa jih je že 4.950; formula za izracun komunika­cijskih kanalov je N(N–1):2. Ce pa ima-mo pred ocmi dolocenega posameznika v skupini ali skupnosti, je pomembno, koliko komunikacijskih kanalov ima on na voljo, da se po njih povezuje, komu­nicira in sodeluje z drugimi. Tu je število komunikacijskih kanalov med njim in drugimi za eno manjše, kakor je število vseh (N-1). To dejstvo moramo upošte­vati v vsaki skupini in skupnosti, da so v njej ugodni pogoji za komuniciranje in sodelovanje. Z vecanjem mreže se njena struktura oblikuje grozdasto: vsak clan skupine ali skupnosti je povezan le z nekaj drugimi po neposrednih komunikacijskih kanalih, z ostalimi pa posredno preko enega ali vec drugih clanov mreže. Z vecanjem števila posrednikov se informacije izgubljajo in pacijo. To je usodno za komunikacijo v mreži. Zato je prva naloga pri vecanju mreže skrb, da pomembne informacije dobiva vsakdo v celotni mreži neposre­dno. Grozdasto clenjenje vecjih skupin in skupnosti v manjše skupine je rezultat optimalne razvojne strategije cloveka, ki je vpisana v zakonitost delovanja clovekovih možganov – ti sami pa so najkompleksnej­ša znana komunikacijska mreža v vesolju. Za uspešen pretok informacij sta dva glav­na pogoja: smiselna organizacija mreže in ustrezna komunikacijska sredstva. Clovek neposredno komunicira po sorazmerno majhnem številu kanalov; cim bolj so njegove zmožnosti okrnjene, na primer v starosti sluh, tem manjše je to število. Znacilnost kakovostnega sožitja in sodelovanja je, da poteka komunikacija neposredno in da so vsi komunikacijski kanali odprti – torej dvosmerno komu­niciranje med vsemi clani v družini in osebni družbi. Za kakovosten razvoj potrebujemo v vseh življenjskih obdobjih vsaj eno uro lepega osebnega pogovora tedensko. Ce ima nek starejši clovek osem družinskih clanov ter štiri ožje znance in prijatelje, ga povezuje z vsemi v njegovi osebni socialni mreži dvanajst komunikacijskih kanalov. Ce bi trajal dvosmerni osebni pogovor povprecno cetrt ure tedensko, vloži ta clovek v vzdrževanje in krepitev kakovo­stnega odnosa z vsemi bližnjimi okrog tri ure – torej slaba 2 % tedenskega casa. To se zdi veliko, ker še imamo nerazvite po­zornosti na zavestno delo za lepo sožitje. Za vsako od ostalih dejavnosti zdravega življenja porabimo nekajkrat vec casa, na primer za osebno in prostorsko higieno, gibanje, prehranjevanje. Ker je kakovost sožitja z bližnjimi v družini in osebni družbi odlocilni dejavnik osebnostnega zorenja, srecnosti in duševnega zdravja v starosti, je zavestno vlaganje v ucenje lepega sožitja in sodelovanja najvecja rezerva za human razvoj naše kulture ob staranju prebivalstva. Dejstvo, da je neposredno osebno ko­municiranje bistveno za sožitje in sodelo­vanje, pojasni tudi nenadomestljiv pomen skupin: družine, delovnih, prijateljskih, razvedrilnih in drugih skupin (skupina šteje najmanj dva in najvec dvaintrideset ljudi). Osebni odnos v teh skupinah je od-locilen za kakovostno staranje in humano dolgotrajno oskrbo; še tako dobre storitve brez osebnega odnosa povzrocajo hudo patologijo bivanjske praznote. Mnogi stari ljudje nimajo socialnih mrež, neredki v onemoglosti nimajo vec niti enega »svojega«, ki bi jih redno teden­sko obiskal, ce so nastanjeni v domu. Pa tudi pri trdnem zdravju po upokojitvi je osamljenost najvecja epidemicna bolezen v razvitem svetu – »boleca, nalezljiva in življenjsko nevarna«, ugotavlja razisko­valec možganov M. Spitzer v knjigi Osa­mljenost – nespoznana bolezen. Družinska socialna mreža, prijatelji in znanci zado­voljujejo v starosti predvsem clovekovo potrebo po osebnem odnosu, medtem ko so kakovostne javne in civilne socialne mreže krajevnih programov za kakovo­stno staranje ter za dolgotrajno oskrbo odlocilne za zagotavljanje potrebnih sto­ritev. Razvojni cilj sodobne gerontologije je ponovno povezati vsako storitev vsaj s kanckom cloveškega odnosa ter ozavestiti dejstvo, da je osebni odnos, ki se ne izraža v smiselni storitvi, samoprevara. Pot do tega cilja je sodobna krajevna integrirana dolgotrajna oskrba, ki sinergicno povezu­je neformalne in formalne oskrbovalce v komplementarno celoto. Nobena javna mreža ne more sama dati ljudem ne zdra­vega staranja ne humane oskrbe, prav tako pa ne družina in osebna družba brez teh javnih socialnih mrež v kraju. Za kakovostno staranje in humano dolgotrajno oskrbo je odlocilno antro­pološko spoznanje, da je v socialnih mrežah clovek edini živ vozel; ce tega ne upoštevamo, gledamo na socialne mreže kot na brezosebni družbeni aparat, ki je cloveku nadrejen. Zato sta antropologija in psihologija nepogrešljivi partnerki so-ciologije in ekonomije pri njunem brezo­sebnem preucevanju družbenih sistemov. Sociologija uporablja zbirni pojem social-na omrežja. V socialnih omrežjih se križa­jo brezosebne niti družbe, vsaka socialna mreža pa je toliko cloveška, kolikor njeni clani zmorejo s svojo socuteco svobodo biti v njej trdne tocke osebnega cloveškega življenja in medcloveškega sožitja. Na kvarno ali razvojno moc skupine in socialnih mrež moramo torej gledati skozi posameznika kot konkretno clove­ško osebnost, ki v samem sebi niha med dobrim in slabim, med razvojem in raz­diralnostjo. Cim bolj je clovek sposoben, cim bolj je telesno, duševno, duhovno in socialno mocan, tem vecji dober ali slab vpliv ima na svojo socialno mrežo. Onemogel star clovek je – poleg otrok in bolnikov – v socialni mreži krhek, od nje je lahko zelo odvisen. Osnovna etic­na dolžnost slehernega psihosocialnega dela z ljudmi in za ljudi je, da šibke šciti pred škodljivim vplivom kvarne socialne mreže – humanost v skupnosti se razvija in zamira s pomocjo najšibkejšim ljudem v njej. Najrentabilnejša naložba skupnosti je usposabljanje ljudi, da svoje zmožnosti smiselno vlagajo v kakovostno delovanje svoje socialne mreže ter ustvarjanje raz-mer, da to delajo lažje in bolje. Uspešnost dela z ljudmi in za ljudi pa je danes odvi­sna uravnotežene pozornosti na cloveka kot enkratno in edinstveno osebo in na njegove kljucne socialne mreže. J. Ramovš OBCINE IN DOLGOTRAJNA OSKRBA Posvet, Ljubljana 24. januarja 2024 Inštitut Antona Trstenjaka za geron­tologijo in medgeneracijsko sožitje (v nadaljevanju inštitut) že dobro desetletje koordinira Slovensko mrežo starosti pri­jaznih mest in obcin. Ker je dolgotrajna oskrba (v nadaljevanju DO) v Sloveniji zelo aktualna tema tudi za obcine, so zanje v zacetku leta organizirali okroglo mizo na to tematiko. Kaj novi zakon pri­naša obcinam, katere bodo po novem pri­stojnosti države in katere obcin? Kakšne spremembe prinaša izvajanje ukrepov novega zakona na izvajanje na terenu, kaj pomeni za starejše, ki potrebujejo pomoc in njihove oskrbovalce? To so bila vprašanja, na katera so iskali odgovore na okrogli mizi, na kateri so sodelovali predstavniki Ministrstva za solidarno prihodnost državni sekretar dr. Luka Omladic, Katja Simoncic in Tina Lipar, predstojnik inštituta dr. Jože Ramovš, direktorica oskrbe na domu Zavoda Med-generacijsko središce Komenda (ZMSK) Mojca Šraj, sodelavec ZPIZ za projektno vodenje in organizacijo ter družinski oskrbovalec Jože Stritar, raziskovalka s podrocja neformalne oskrbe na Fakulteti za družbene vede asist. Tjaša Potocnik ter Ana Ramovš, dr. med. kot moderatorka. Dogodka se je udeležilo vec kot 20 pred­stavnikov slovenskih obcin. V nadaljevanju je povzetek in priredba prispevkov sodelujocih govorcev, urejen po tematikah. Predstavniki Ministrstva za solidarno prihodnost so poudarili, da je dolgotrajna oskrba v njihovem fokusu, ena od njihovih prioritet pa je uspešno izpeljati prehod v novi Zakon o dolgotrajni oskrbi (v nada­ljevanju zakon). Na Inštitutu Antona Trstenjaka oce­njujejo, da je trenutno v Sloveniji 300.000 družinskih in drugih neformalnih oskrbo­valcev, z dolgoživo družbo pa se bo njihovo število še povecevalo. Z neformalno oskrbo se prej ali slej srecujemo vsi, velikokrat z dveh strani – skrb za otroke in ostarele starše. Formalni oskrbovalci imajo oporo v institucijah ali zavodih kjer so zaposleni in pri sodelavcih, družinski oskrbovalci pa so veckrat prepušceni sami sebi. Z novim zakonom želijo tudi družinskim in drugim neformalnim oskrbovalcem olajšati njihov položaj. Pomembno jih je uvrstiti v sistem z dolocenimi varovalkami, da omogocajo podporo, po drugi strani pa da ne prevze­majo vlog in nadomešcajo mehanizmov socialne varnosti. Prvi novost, ki jo zakon uvaja, je prav status oskrbovalca družin­skega clana. Družinski oziroma neformalni oskr­bovalci so vecinoma, ne pa vedno, ne­placani družinski clani, ki nudijo pomoc, oskrbo svojim bližjim ostarelim ali bol­nim. So zelo heterogena skupina; med njimi je veliko žensk, zlasti žene, hcere in snahe, so partnerji, sinovi in tudi prijatelji ter sosedje. Zadnja leta narašca število za­poslenih oskrbovalcev, to so tisti, ki so še zaposleni in hkrati skrbijo za svojce, naj­vec pa jih je v starostni skupini nad 65 let. Pri manj intenzivni oskrbi gre za pomoc pri nekaterih vsakdanjih opravilih, kot na primer prevozi, nakupovanje, pomoc pri raznih opravkih; njena znacilnost je, da je obcasna. Pri intenzivni oskrbi gre za pomoc v obsegu vec kot 20 ur tedensko in ima po podatkih evropskih raziskav negativen vpliv na oskrbovalce, ki cutijo oskrbovalno breme, negativni obcutki presegajo pozitivne, porocajo o slabšem fizicnem in psihicnem zdravju. Dolocene družbene skupine pogosteje kakor druge nudijo intenzivno oskrbo; to so ženske, velikokrat pa tudi posamezniki z nižjim socio-ekonomskim statusom, ki si ne morejo privošciti nadomestne oskrbe. Prej ali slej se vsakdo sreca z oskrbo, zato so informacije, ki jih obcani pridobijo na usposabljanjih, nadvse dragocene: kako komunicirati z bolnim svojcem, kako z njim delati in tudi kako ob oskrbovanju poskrbeti zase. Cim bolj so oskrbovalci obremenjeni, slabša je kakovost oskrbe. Ker so prevec izgoreli, prihaja tudi do zlorab. Za oskrbovalce je pomembno, da so opremljeni z znanji in pripomoc­ki, s katerimi lažje oskrbujejo, za eno in drugo pa je potrebno njihovo ustrezno usposabljanje. Institut oskrbovalca družinskega clana je prva izmed pravic iz zakona, ki omogoca delu družinskih oskrbovalcev, da se zapo­slijo kot oskrbovalci. Poleg nadomestila je ena izmed novosti in glavnih prednosti zakona možnost zacasne namestitve oskr­bovanca za korišcenje dopusta. Pri pripravi novega zakona je bilo glavno vodilo dostopnost in dosegljivost dolgotrajne oskrbe iz financnega in lo-kacijskega vidika, glavno izhodišce pa razbremenitev neformalnih oskrbovalcev. Vse glavne pravice – oskrbovalec družin­skega clana, oskrba na domu, oskrba v instituciji, denarni prejemek, e-oskrba itd. – so v pomoc neformalnim oskrbovalcem. Velika sprememba, ki jo prinaša institut oskrbovalca družinskega clana, je možnost odsotnosti (21 dni) od oskrbovanja in v ta namen nadomestna oskrba v instituciji ali zagotovitev drugega oskrbovalca. Možna je oskrba dveh oseb – v tem primeru oskr­bovalcu pripada 1,8-kratnik minimalne place. Oskrbovalec družinskega clana je prva pravica iz novega zakona, ki je stopila v veljavo 1. 1. 2024, ostale pravice se bodo uvajale postopoma z letom 2025. A pri uveljavljanju tega instrumenta v prakso je še veliko vprašanj. Ali se lahko upokojenec, ki oskrbuje svojca, reaktivira in se zaposli kot oskrbovalec družinskega clana? Kako je z dodatkom za pomoc in postrežbo? Kaj se zgodi z oskrbovalcem družinske­ga clana, ko oskrbovanec umre in si želi oskrbovalec vrniti na prejšnje delovno mesto? Mora znova iskati zaposlitev in zaceti znova? Le redkokdo si namrec lahko privošci pustiti službo pred upokojitvijo in ostati v negotovem položaju. Za zaposlitev oskrbovalca družinskega clana je potrebno imeti usposabljanje, ni pa še jasno, kdo lahko usposablja in kje. Eden izmed glavnih ciljev novega za­kona o dolgotrajni oskrbo je omogociti starejšim, da ostanejo cim dlje doma v socialnem okolju, v katerega so vpeti. Prav vidik deinstitucionalizacije je bil pri pripravi sistema dolgotrajne oskrbe v ospredju. Trendi v drugih državah, ki so z uvajanjem teh reform zaceli že pred de­setletji, kažejo, da se v domovih povecuje število uporabnikov, ki potrebujejo najvišjo stopnjo oskrbe, po drugi strani pa se število oskrbovancev v domovih ne povecuje, ker ljudje ostajajo doma zaradi uvajanja no-vih oblik oskrbe na domu. Poglavitni cilj novega zakona je okrepiti oskrbo na domu, omogociti starejšim, da se starajo doma in hkrati zmanjšati pritisk na neformalne oskrbovalce, vzporedno pa zagotavljati dobro organizirano institucionalno var-stvo za tiste, ki ne zmorejo bivati doma. Družinske vrednote in z njimi družinske strukture se spreminjajo in vedno manj je medgeneracijskih družin, ki živijo skupaj. Tudi te spremembe prinašajo novitete na podrocju oskrbne etike. Z zagotovitvijo nove zavarovalne bla­gajne za DO, v kateri bo na letni ravni namenjenih 800 milijonov evrov in bo delovala loceno na Zavodu za zdravstve-no zavarovanje, se vzpostavlja nov sistem socialne varnosti, ki je podprt z mehaniz-mi za financiranje. To predstavlja velik politicni uspeh in nov družbeni dogovor. Kljub velikim pritiskom ob uvedbi novega prispevka za DO je bil dosežen konsenz. Od tu se bo financirala tudi dolgotrajna oskrba na domu. Za storitve kot je pomoc na domu je bilo do sedaj namenjenih pre­cej manj sredstev. Vseeno stroka opozarja, da je namenjen delež BDP v Sloveniji pod evropskim povprecjem in zaenkrat nezadosten za uspešen razvoj dolgotrajne oskrbe pri nas. Ob pripravi zakona je bilo nekaj di­lem glede umestitve socialnega varstva starejših, ali naj ostane na lokalni ali pre­ide na državno raven. Argumenti so bili upraviceni na obeh straneh. Obdržali so sistem, da obcina podeljuje koncesijo, saj mora tisti, ki podeljuje koncesijo, poznati lokalno okolje, potrebe uporabnikov, raz­položljive kapacitete ipd. Še ena novost, ki jo zakon uvaja, je poenotenje oziroma izenacitev pravic ne glede na kraj bivanja. Ce je prispevek univerzalen, mora biti tudi pomoc univerzalna, zato ne sme biti razlik med posamezniki do storitev DO glede na obcino, v kateri prebivajo; tudi cenovno morajo biti storitve poenotene. Za mini-strstvo so obcine so glavni partnerji, da se ta prehod uspešno izpelje kljub dolocenim težavam pri implementaciji; dolžnost in zaveza države in ministrstva pa je, da bo bodo z obcinami dobro sodelovali. Zakon doloca, da obcina uresnicuje svoje dolžnosti na podrocju DO s tem, da spremlja njeno uvajanje na domu in gradi javno mrežo. Z uvajanjem novega instituta DO na domu so obcine tiste, ki ustana­vljajo zavode ali podeljujejo koncesijo na podlagi javnega razpisa. To ostaja glavna vloga obcin, vsekakor s pomocjo in pod-poro ministrstva. Obcine poznajo lokalne potrebe in jih lahko uspešno rešujejo, zato prenos na nacionalno raven ni smiseln. Predvideno je, da tisti zavodi, ki sedaj izva­jajo pomoc na domu, prevzamejo še naloge DO na domu. Institut pomoci na domu, ki spada pod Zakon o socialnem varstvu, bo zaenkrat ostal, saj z novim zakonom niso želeli ukiniti nobene pravice in bo sistem zato nekaj casa potekal vzporedno. Glavna razlika med obema je v obsegu pravic in v financiranju. DO na domu nudi vec razlic­nih storitev in vec ur oskrbe (do 110 ur na mesec) in je financirana iz javnih sredstev, kot tudi vsi novi ukrepi po novem zako-nu. Pri DO v instituciji si namestitev in prehrano placuje uporabnik sam, socialni del oskrbe pa je financiran iz javnih sred­stev. Izvajalci DO bodo lahko vsi zavodi in institucije, ki bodo izpolnjevali pogoje iz 60. clena zakona. Obcina jim bo izdala potrdilo, da pogoje izpolnjujejo in bodo vpisani v register izvajalcev DO. Zakon uvaja tudi dodatne pravice, kot npr. storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, psiho-socialna podpora, strokovno svetovanje, možnost prilago­ditve domacega okolja za varno staranje ter storitve e-oskrbe. Do e-oskrbe bodo upraviceni vsi starejši od 80 let, za katere bodo ocenili, da je potrebna za njegovo varnost, s sofinanciranjem države do 25 evrov na mesec. Zakon predvideva vstopne tocke, ki ne bodo samo za ocenjevanje upravicenosti, temvec bodo tam zbrane tudi vse infor­macije glede oskrbe ter svetovanje glede upravicenosti, kaj komu pripada in na kako do tega priti. Dr. Jože Ramovš je osvetlil pojem in-tegrirane dolgotrajne oskrbe v skupnosti in kakšne pogoje mora država zagotoviti na podrocju dolgotrajne oskrbe: uvesti in voditi sodoben sistem integrirane lo-kalne dolgotrajne oskrbe, enakopravno sofinanciranje vseh upravicencev, mini-malno kakovost oskrbe z nepristransko kontrolo nad njenim izvajanjem v vseh javnih programih ter skrb za razvoj sis-tema in programov dolgotrajne oskrbe. Vsa izvedbena organizacija sodobne dolgotrajne oskrbe pa je na ravni lokalne skupnosti, obcine ali mesta. Edini nacin, ki omogoca razvoj dolgotrajne oskrbe da­nes je integracija formalne in neformalne oskrbe ter sinergicna povezava zdravstve­ne nege in socialne oskrbe. Novi zakon je odklenil vrata v integracijo, potrebno pa bo še veliko sprememb za doseganje standardov kot jih imajo v tujini, kjer je oskrba financno, kadrovsko in humano vzdržna. Danes je zelo pereca kadrovska zdržnost; dobre izkušnje kažejo, da je re-šitev tega problema v lokalnih skupnostih z ozavešcanjem vsega prebivalstva ter ka­kovostno organizacijo sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe. Lokalne skupnosti, ki imajo te naloge po Evropi najbolje rešene, delajo po nacelu: Misli globalno, ukrepaj lokalno. Mojca Šraj je prispevala na izkušnjah iz prakse podkrepljen pogled na lokalno izvajanje oskrbe na domu in kako kot izva­jalci formalne oskrbe v Komendi uspešno sodelujejo z neformalnimi oskrbovalci. Svojci, ki skrbijo za svoje starše ali druge družinske clane, so preobremenjeni, imajo svoje službe, skrbijo za otroke, imajo druge opravke in so pod stresom. Bolan svojec, ki potrebuje oskrbo, je veckrat zahteven, ne­jevoljen, nihce ga ne razume. Oskrbovalke tako postanejo neke vrste blažilec v komu­nikaciji med njimi in posledicno pogosto postanejo njihove zaupnice. Redno se ude­ležujejo vseh izobraževanj, usposabljanj, delavnic za kakovostno starost in se na tak nacin opolnomocijo in razbremenijo. Obcina Komenda ima posluh za potrebe starejših: vsaka obcina je toliko uspešna, kolikor ji uspe poskrbeti za kakovostno življenje svojih obcanov. Jože Stritar, prej zaposlen na ZPIZ, zdaj upokojenec iz obcine velike Lašce, je kot oskrbovalec svoje matere, ki ima napredo­valo demenco, povedal s kakšnimi izzivi se sooca sam, pa tudi obcina pri zagotavlja­nju kakovostne oskrbe za starejše obcane. Težava je predvsem kadrovska, ni dovolj interesa za opravljanje oskrbe na domu, kar po svoje ne cudi, saj gre za fizicno in psihic­no izjemno naporno delo, oskrbovalke pa prejemajo le minimalno placo. Pomembna je empatija, skrb drug za drugega. Po okrogli mizi so se udeleženci razpo­redili po skupinah v katerih so izmenjali svoje izkušnje dosedanjega dela za družin­ske in druge neformalne oskrbovalce, raz­mišljali kako naprej ter oblikovali dodatna vprašanja za pristojno ministrstvo. Alenka Ogrin in Ana Ramovš Marco Arlotti, Tjaša Potocnik Izzivi familializma – primer Italije POVZETEK Narašcanje števila starejših ljudi v družbi ter daljšanje obdobja, ko so le-ti zaradi bolezni ali oviranosti odvisni od pomoci drugih (vecinoma drugih družinskih clanov), pomeni velik pritisk na sistem dolgotrajne oskrbe širom Evrope. Evropske države se med seboj razlikujejo glede tega, kateri od akterjev v trikotniku blaginje je odgovoren za zagotavljanje pomoci starejšim. V Italiji je, tako kot tudi pri nas v Sloveniji, skrb za starejše v domeni družine, vendar pa so slednje zaradi družbenih sprememb, kot so nižanje rodnosti, vstop žensk na trg delovne sile ter vecje geografske oddaljenosti med družinskimi clani, vse manj zmožne nuditi pomoc in podporo starejšim. O spremembah skrbstvenega režima in politiki dolgotrajne oskrbe v Italiji sem se pogovarjala z dr. Marcom Arlottijem. Pogovarjala sva se o neenako­stih v dolgotrajni oskrbi, (nezadovoljenih) potrebah starejših in njihovih oskrbovalcev, vplivu covida na sistem dolgotrajne oskrbe ter vlogi, ki jo imajo migranti v italijanskem sistemu dolgotrajne oskrbe. Poudaril je, da je izkušnja s covidom pokazala ranljivost sistema dolgotrajne oskrbe v Italiji in izrazil svojo zaskrbljenost nad pomanjkanjem ozavešcenosti odlocevalcev o narašcajocih napetostih (še posebej v kontekstu številnih kriz), ki razjedajo njegove strukturne družbene in gospodarske predpogoje. Kljucne besede: familializem, skrbstveni režim, sistem blaginje, Italija AVTORJA Dr. Marco Arlotti je višji predavatelj na Oddelku za ekonomijo in družbene vede na Politehniki Univerze Marche v Italiji. Njegovi raziskovalni interesi vklju-cujejo potrebe po oskrbi, politike dolgotrajne oskrbe, vecnivojsko upravljanje v Italiji in v primerjalni perspektivi. Med njegovimi zadnjimi mednarodnimi publikacijami sta znanstvena clanka Older people and care networks in ru­ral areas: An exploratory study in Italy (»Sociologia Ruralis«), The impact of COVID- 19 on the residential care sector for the elderly ter Employment and care regimes in the European comparative perspective (»Social policy review«). Ugledna italijanska znanstvenika Constanzo Ranci in Emanuelle Pavolini sta bila z dr. Arlottijem soavtorja poglavja z naslovom Family and State Responsi­bility for Care for Older People, ki je izšel 2023 v knjigi The Oxford Handbook of Family Policy: A Life-Course Perspective1, izdani pri ugledni založbi Oxford University Press. Z dr. Marcom Arlottijem sem se pogovarjala ob njegovem študijskem obisku Fakultete za družbene vede, kjer je študentom predaval o sistemu dolgotrajne oskrbe v Italiji in predstavil nedavno raziskavo, ki se na­vezuje na nezadovoljene potrebe starih ljudi in oskrbovalno revšcino v Italiji. Pogovarjala sva se o organizaciji dolgotrajne oskrbe v Italiji, (nezadovoljenih) potrebah starih ljudi in njihovih oskrbovalcev ter o vplivu covida-19 na politiko dolgotrajne oskrbe v Italiji. Tjaša Potocnik je magistrica sociologije, raziskovalka na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje ter študentka doktorskega študija sociologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja predvsem s podrocjem neformalne oskrbe, kjer jo zanimajo teme pove­zane z usklajevanjem oskrbe s placanim delom, neenakostmi v oskrbi, politiko dolgotrajne oskrbe ter oskrbovalno revšcino. ABSTRACT The challenges of familialism: the case of Italy The growing number of old people, and the increasing length of time they are, due to illness or disability, dependent on the help of others (mainly other family members), is putting great pressure on long-term care systems across Europe. European countries differ in relation to who is responsible for providing support for older people. In Italy, as in Slovenia, care for the older people is primarily the responsibility the family, however, social changes such as declining fertility rates, increased participation of women in the labour market as well as increasing geographical distance between family members, are putting pressure on families, who are less and less able to provide care to their dependent relatives. In a conversation with Dr. Marco Arlotti we spoke about changes of care regimes, especially familialist care regimes and the state of long-term care in Italy. We discussed inequalities in long-term care, the (unmet) needs of older people and their carers, the impact of covid on the long-term care system, and the role of migrants in the Italian long-term care system. He pointed out that the experience of COVID has shown the vulnerabilities of the long-term care system in Italy, and expressed his concern about the lack of awareness of policy makers about growing tensions (especially in a polycrisis context) which are eroding its structural social and economic preconditions. Key words: familialism, care regime, welfare regime, Italy Daly, Mary, and others (eds), The Oxford Handbook of Family Policy Over The Life Course (2023; online edn, Oxford Academic, 23 Feb. 2023), https://doi.org/10.1093/oxfordhb/9780197518151.001.0001 AUTHORS Dr Marco Arlotti is a Senior Lecturer in the Department of Economics and Social Sciences at the Polytechnic of the University of Marche, Italy. His research interests include care needs, long-term care policies, multi-level governance in Italy and in a comparative perspective. His recent international publications include the scientific articles Older people and care networks in rural areas: An exploratory study in Italy (»Sociologia Ruralis«), The impact of COVID-19 on the residential care sector for the elderly. The eminent Italian scholars Constanzo Ranci and Emanuelle Pavolini co-authored with Dr Arlotti a chapter entitled Family and State Responsibility for Care for Older People, published in 2023 in The Oxford Handbook of Family Policy: A Life-Course Perspective2, published by the renowned Oxford UniversityPress. I spoke to Dr Marco Arlotti on the occasi­on of his study visit to the Faculty of Social Sciences, where he gave a lecture on the long-term care system in Italy and presented recent research on the unmet needs of older people and care poverty in Italy. We discussed the organisation of long-term care in Italy, the (unmet) needs of older people and their carers, and the impact of Covida-19 on long-term care policy in Italy. Tjaša Potocnik holds MA in Sociology. She is a researcher at the Anton Trste­njak Institute for Gerontology and Intergenerational Relations and a PhD student in Sociology at the Faculty of Social Sciences in Ljubljana. Her research interests are related to informal care, reconciliation of care with paid work, inequalities in care, long-term care policy and care poverty. Potocnik: Marco, najprej iskrena hvala, da ste si vzeli cas za ta intervju za našo revijo Kakovostna starost. Za zacetek bi vas prosila, da našim bralcem poveste nekaj o sebi, o svoji profesionalni poti in trenutnih raziskovalnih interesih. Kaj vas je vodilo v proucevanje sistemov blaginje? Arlotti: S študijem sistemov blaginje (ang. welfare systems) sem zacel v casu magistrskega študija socialne politike, saj sem v svoji magistrski nalogi obravnaval spreminjanje obsega politik socialnega varstva v Evropi. Takrat sem imel veliko sreco, da sem sodeloval pri empiricnem delu velikega evropskega raziskovalnega projekta in sem imel priložnost uporabiti v projektu pridobljene podatke za pi-sanje svoje magistrske naloge. Potem sem doktoriral iz ekonomske sociologije in zacel preucevati sisteme dolgotrajne oskrbe s poudarkom na italijanskem sistemu, ki pa sem ga preuceval s širše primerjalne perspektive. Zdaj sem zaposlen kot asistent raziskovalec za podrocje ekonomske sociologije na Oddelku za ekonomijo in družbene vede na Politehnicni Univerzi Marche v Italiji. Med moje trenutne Daly, Mary, and others (eds), The Oxford Handbook of Family Policy Over The Life Course (2023; online edn, Oxford Academic, 23 Feb. 2023), https://doi.org/10.1093/oxfordhb/9780197518151.001.0001. raziskovalne interese spadajo potrebe po oskrbi, politike dolgotrajne oskrbe, ter vecstopenjsko upravljanje v Italiji v primerjalni perspektivi. Potocnik: V poglavju, ki ste ga napisali skupaj s C. Ranci in E. Pavollini, po­udarjate, da v sodobnih državah blaginje družine zaradi družbenih sprememb, kot so (med drugim) višja udeležba žensk na trgu dela, geografska oddaljenost družinskih clanov ter dejstvo, da zaradi krcenja proracunskih sredstev za formalne storitve dolgotrajne oskrbe s težavo zagotavljajo neformalno oskrbo pomoci potreb­nim starejšim družinskim clanom. To je zaskrbljujoce, zlasti ker število starejših narašca (in po napovedih bo tako ostalo do leta 2050/2060), sedanji sistem pa ocitno ni vzdržen. Italija je na drugem mestu na svetu (takoj za Japonsko) po de­ležu prebivalcev starejših od 65 let. Zanima me, kako je ta demografska realnost in vse manjša zmožnost družin za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe vplivala na italijanski sistem dolgotrajne oskrbe. Arlotti: Pomembno je poudariti, da gre za delež, ki ga do neke mere oblikuje vzporedna erozija mlajše generacije in padec rodnosti. Ta proces je mocno prizadel Italijo. Konec devetdesetih let smo si nekoliko opomogli zaradi migra­cij, zdaj pa se zdi, da se je to normaliziralo in da imajo tudi migranti obicajno manjše število otrok. Vemo pa, da se je seveda podaljšala tudi pricakovana življenjska doba, zato se s tega vidika zdi, da ima Italija dobre pogoje za sta­ranje, pa vendar temu ni tako, saj so stvari nekoliko bolj zapletene. Zapletene zato, ker je v zadnjem porocilu3 Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) (2023) zabeležen zanimiv podatek, ki kaže, da se je vzporedno s podaljšanjem pricakovane življenjske dobe podaljšalo tudi obdobje, ko so starejši zaradi svojega zdravstvenega stanja odvisni od pomoci drugih. Zlasti pri visoki starosti je tveganje za funkcionalne omejitve, pri opravljanju vsak­danjih opravil, zelo visoko. Druga pomembna stvar, ki jo omenjajo v porocilu, je porast nezadovoljenih potreb po dolgotrajni oskrbi med starejšimi, ki imajo vsaj eno omejitev pri izvajanju osnovnih vsakdanjih opravil (ADL). Po tej raziskavi, ki sicer temelji na podatkih raziskave SHARE4, lahko vidi-mo, da je Italija na tem podrocju zelo problematicna, kar morda niti ni tako nepricakovano, saj je za Italijo znacilna residualna vloga države blaginje. V Italiji namrec nimamo posebnega sektorja za dolgotrajno oskrbo, ki bi bil namenjen zašciti starejših, temvec je odgovornost za skrb za starejše razdrobljena – nekaj je v rokah zdravstvenega sistema na regionalni ravni, nekaj v rokah sektorjev 3 OECD (2023), Health at a Glance 2023: OECD Indicators, OECD Publishing, Paris, https://doi. org/10.1787/7a7afb35-en. 4 SHARE (Survey of Health, Ageing and Retirement in Europe) je evropska raziskava o zdravju, procesu staranja in upokojevanju v Evropi. Vec o sami raziskavi si lahko preberete na: http://www.share-slovenija.si za socialno varstvo na obcinski ravni. Obenem pa na nacionalni ravni država zagotavlja poseben sistem denarnega nadomestila za oskrbo (Indennitŕ di Ac-compagnamento), vendar brez kakršnega koli usklajevanja s storitvami, ki so na voljo na ravni regij in obcin. Zato na podrocju dolgotrajne oskrbe v Italiji vlada nered. V clanku5, ki sem ga napisal skupaj s španskim kolegom in sva ga objavila v reviji Social policy and Administration, sva uvedla koncept neizprosne razslojenosti (ang. vicious layering), da bi opisala, kako zapletena in nedosledna porazdelitev odgovornosti med razlicnimi ravnmi v Italiji in Španiji vodi do te­ritorialnih neenakosti, prelaganja stroškov med razlicnimi upravnimi ravnmi in uporabniki ter do napacne porazdelitve sredstev. Ce pogledamo raven izdatkov za dolgotrajno oskrbo z vidika vloženih sredstev, je Italija pozicionirana nekje v sredini, med nordijskimi državam, ki imajo visoko, in državami kot sta Bolgarija in Romunija, ki imajo zelo nizko raven izdatkov za dolgotrajno oskrbo. Vendar problem ni v višini izdatkov, ampak zlasti v tem, kako so ta sredstva razporejena, saj je ogromen delež teh izdatkov namenjen denarnim nadomestilom. Potocnik: Kolikšen del celotnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo je v Italiji na­menjen denarnemu nadomestilu za oskrbo? Arlotti: Leta 2022 je ta delež znašal 44 %, kar je skoraj polovica vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo oseb, starih 65 let in vec. In to je nekaj, kar je pomenilo omejeno širitev ostalih formalnih storitev oskrbe, npr. institucionalne oskrbe in oskrbe na domu. Težava je tudi v zasnovi te sheme, saj obstajata dva glavna sistemska problema, ki vplivata na njeno ucinkovitost. Prvi je dejstvo, da je ta shema pavšalna, kar pomeni, da je vsem starejšim, ki imajo potrebe po oskrbi, zagotovljena enaka višina nadomestila za oskrbo, ne glede na intenzivnost njihovih potreb. To pomeni, da ne glede na to ali oseba potrebuje celodnevno oskrbo ali pa ima zelo nizke potrebe po oskrbi, dobi enak znesek nadomestila. Trenutno nadomestilo znaša 531 EUR na mesec, kar ni veliko. Zadostuje, ce imate nizke potrebe po oskrbi, ce pa potrebujete intenzivno oskrbo, to ni dovolj, saj oskrba na domu ali v domu starejših stane vec kot 1.000 EUR na mesec. Starejši ljudje imajo veliko težav s cenovno dostopnostjo domov za starejše, zato je znesek nadomestila zanje zelo zelo nizek. Drugi problem je, da je ta shema brez omejitev: sredstva se lahko porabijo brez nadzora in omejitev, kar je dobro z vidika prožnosti, vendar tudi problematicno, zlasti kadar se sredstva porabijo na crnem trgu za zaposlovanje migrantov (ang. migrant care workers), ki nimajo rednih pogodb o zaposlitvi. Arlotti, M. in M. (2017). Aguilar Hendrickson.The vicious layering of multi-level governance in Southern Europe: the case of elderly care in Italy and Spain. Social Policy & Administration, 52(3): 646-661. Potocnik: Kdo je upravicen do prejema nadomestila za oskrbo? Arlotti: Vstopna pogoja sta dva, in sicer 1) da ima oseba omejitve pri opravljanju osnovnih vsakdanjih opravil (ADL) in da 2) potrebuje pomoc druge osebe, vendar pri tem ni standardizirane opredelitve, kaj ta dva pogoja konkretno pomenita. Potocnik: Kako pa so ti izdatki za dolgotrajno oskrbo razdeljeni glede na po­samezne storitve dolgotrajne oskrbe? Arlotti: Ce si ogledate razporeditev izdatkov in upoštevate celoten znesek sredstev, se približno polovica vseh sredstev porabi za nadomestilo za oskrbo (glej zgoraj). To pomeni, da se druga polovica sredstev porabi za (institucio­nalno) oskrbo v domovih za starejše in oskrbo na domu. Težava je v tem, da ko pogledate stopnje pokritosti, manj kot 3 % prebivalstva, starega 65 let in vec, prejema socialno oskrbo na domu. Zdravstveno oskrbo na domu prejema 5 % prebivalcev starejših od 65 let, vendar je težava v tem, da gre (pri zdravstveni oskrbi) za zelo majhen obseg pomoci, ki jo vecinoma izvajajo medicinske sestre na domu in ne zagotavlja podpore starejšim, ki potrebujejo intenzivno oskrbo. Potocnik: Kako pa starejši pokrijejo razliko med dodatkom za pomoc in postrež­bo in ceno oskrbe v domovih, zlasti ker pokojnine niso visoke, stroški formalne dol­gotrajne oskrbe pa narašcajo? Ali družine sofinancirajo stroške dolgotrajne oskrbe? Arlotti: Gre za zapleteno zgodbo, saj italijanska zakonodaja doloca, da mora, ko ste v domskem varstvu in imate potrebe po oskrbi, polovico stroškov kriti zdravstveni sistem (za zdravstvene storitve), drugi del stroškov pa mora placati starejša oseba. V primerih, ko starejši nimajo dovolj sredstev, pa obstaja mo-žnost, da za pomoc zaprosijo obcino. V tem primeru obcina preveri financno stanje in premoženje starejše osebe, upošteva pa tudi financno situacijo otrok starejše osebe, ter jih, v kolikor jim financna situacija to omogoca, v primerih ko dohodek starša ni dovolj visok, da bi pokril stroške oskrbe, povabijo, da do-placajo razliko. Težava je v tem, da država vecinoma ne krije vseh zdravstvenih stroškov ali krije manj kot polovico, kar pomeni nekakšno prelaganje stroškov na družine, kar se odrazi v tem, da mora starejša oseba (oz. njena družina) placati vec, kot doloca nacionalna zakonodaja. To je nezakonito in vcasih se družine tega zavedajo in se pritožijo na upravno sodišce (ki nato zdravstveni sistem zaveže k placilu zdravstvenih stroškov), vendar se v mnogih primerih družine tega ne zavedajo in placujejo. To je zelo problematicno, saj si veliko starejših oseb teh stroškov ne more privošciti. Poleg tega je treba povedati, da imamo v Italiji že zelo dolgo prisotno vmesno možnost, ki jo lahko starejša oseba uporabi, preden se odloci za institucionalno oskrbo. Ta »vmesna« ureditev se je pojavila konec devetdesetih let prejšnjega stoletja in sicer gre za pomoc s strani migrantov, ki živijo skupaj s starejšo osebo in ji nudijo oskrbo. Ta model so pred nekaj leti identificirali Francesca Bettio in sodelavci z ugotovitvijo, da prihaja do vse vecje eksternalizacije oskrbovalnih nalog prav preko modela migranta v družini (ang. migrant-in-the-family model). Potocnik: Bi nam lahko povedali kaj vec o tem modelu? Kako ta model funk-cionira v praksi? Ali gre za obliko zaposlitve, ki ji pripadajo pravice iz delovnega razmerja (dopust, placani socialni/pokojninski prispevki)? Se države, iz katerih prihajajo migranti, kaj spreminjajo v zadnjem casu? Arlotti: Ce pogledamo podatke pred pandemijo, je bilo vec kot 70 % de­lavcev, ki so skrbeli za oskrbo na domu, migrantov. Po nekaterih ocenah jih je imelo na splošno le 40 % redno pogodbo. To pomeni, da jih je bilo 60 % na crnem trgu, brez kakršnekoli pogodbe. To pa pomeni tudi, da niso placevali davkov in socialnih prispevkov. Ocene kažejo, da naj bi bilo v Italiji približno milijon migrantov, ki oskrbujejo na domu. Veliko jih je iz vzhodne Evrope – Moldavije, Romunije in Ukrajine ter latinoameriških držav – in te oskrbovalne verige se skozi leta niso spremenile. Zakaj torej prihaja do tega pojava? Veliko stvari je povezanih s tem, kar ste že omenili, in sicer s spreminjanjem družinskih struktur, saj tradicionalno fa-milializem temelji na široki medgeneracijski solidarnosti družinskih clanov, ki v celoti zagotavljajo pomoc pri oskrbi. Vendar se je ta konfiguracija spremenila, ker družinski clani redkeje živijo skupaj, hkrati pa se je spremenila tudi spolna zaznamovanost familializma, ki je temeljil na modelu moškega hranitelja, torej na togi delitvi spolov, kjer je moški opravljal placano delo, ženske pa skrbstveno in gospodinjsko delo. Scasoma so se težnje in pricakovanja žensk spremenili in ženske so zacele vstopati na trg delovne sile. Te družbene spremembe so torej povzrocile nekakšno erozijo tradicionalnih družinskih virov podpore, prišlo je do nekakšne eksternalizacije – prenosa podpore pri oskrbi na druge ženske. Proces eksternalizacije oskrbe vecinoma poteka med ženskami iz srednjega in nižjega srednjega razreda, ki imajo sredstva za placilo migrantom, medtem ko si ženske z nizkim socialno-ekonomskim ozadjem te eksternalizacije ne morejo privošciti, zato oskrbujejo same. Tako je na nek nacin nastal nov scenarij, po katerem se še vedno reproducirajo spolne neenakosti tudi znotraj kategorije žensk. In ta eksternalizacija oskrbe je mogoca zaradi nizkih stroškov, saj so le-ti, glede na to, da mnogi migranti nimajo rednih pogodb, relativno nizki. Potocnik: Kako visoki pa so ti stroški? Arlotti: To je odvisno od intenzivnosti, vendar lahko placilo znaša manj kot 1.000 EUR na mesec, kar za migrante, ki nudijo oskrbo, sicer ni veliko, saj živijo skupaj s starejšo osebo in imajo med tednom le malo casa za pocitek. Glede na to, da so s starejšo osebo ves cas, podnevi in ponoci, v tem smislu to ni primerna placa, tudi zato, ker se socialni prispevki ne placujejo. Potocnik: Kakšna pa je razlika med tistimi, ki imajo redne pogodbe, in tistimi, ki jih nimajo? Arlotti: Kot sem že povedal, je po nekaterih ocenah približno 40 % oskr­bovalcev na domu, vkljucno z delom migrantov, reguliranih – prednost je, da imajo ti migranti placane socialne prispevke, kar pomeni, da so upraviceni do nadomestila za brezposelnost, ce jih družina odpusti oz. ko starejša oseba umre; saj pri tem nacinu dela, ko oskrbuješ in živiš pri družini, namrec obstaja tudi problem kontinuitete zaposlitve po smrti oskrbovanca. Poleg tega imajo oskrbovalci z redno pogodbo pravico do dopusta. Pri tistih, ki niso redno zaposleni, je vse popolnoma drugace, kljub temu, pa ima ta (neregularna) ureditev za družino veliko prednosti, saj so stroški razmeroma nizki, poleg tega pa je zagotovljena prilagodljivost – ce ta oseba dobro dela, je vse v redu, v nasprotnem primeru ga lahko enostavno odpustijo (ni birokratskih ovir in odpovednega roka). Neregularna pogodba je vcasih tudi v interesu migrantov, saj smo med pogovori z družinami, ki imajo takšno ureditev, ugotovili, da sami vcasih pre­dlagajo takšno (neregularno) ureditev. Namesto redne pogodbe raje delajo na crno, ker so delovni pogoji vcasih zelo problematicni, zlasti pri oskrbi oseb z demenco, in zaradi te nepredvidljivosti raje niso omejeni s pogodbo, saj imajo tako možnost oditi, kadar koli želijo. Drugi razlog za kratkorocno zaposlitev je, da pogosto ostanejo v Italiji le kratek cas in se nato vrnejo domov, v državo iz katere so prišli, zato se jim zdi placevanje socialnih prispevkov brezpred­metno, saj se ne bodo upokojili v Italiji. Predvidevajo, da je bolje vzeti denar in nato oditi, ko ga bodo imeli dovolj. Tako obstaja ta za obe strani ugodna situacija, ki sama vzdržuje sistem neregularnih zaposlitev in ki jo omogoca tudi denarno nadomestilo za oskrbo (Indennitŕ di Accompagnamento), predvsem dejstvo, da Italija zagotavlja to nadomestilo kot nevezano shemo brez kakršne koli vrste nadzora. Zato je po eni strani pozitivna, saj družini omogoca izbiro glede porabe financnih sredstev, na drugi strani pa je poraba sredstev lahko tudi problematicna, saj družine nadomestilo pogosto uporabijo za financiranje sive ekonomije, za katero sta znacilna izkorišcanje in prej omenjene neregu­larne pogodbe. Tu gre za neke vrste paradoks, saj nizka stopnja nadzora glede porabe nadomestila omogoca delo na crno, ki ne prispeva v davcno blagajno, poleg tega delavci na crno ne placujejo socialnih prispevkov. V vec študijah je bilo tudi poudarjeno, da so se vcasih, zlasti v družinah z najnižjimi prihodki (pred letom 2019, ko je Italija na nacionalni ravni uvedla shemo boja proti revšcini), sredstva, ki jih je zagotavljalo nadomestilo za oskrbo, uporabljala kot nekakšen funkcionalni ekvivalent sheme boja proti revšcini. Zato so bila ta sredstva vcasih vkljucena v družinski proracun in niso bila namensko uporabljena za zadovoljevanje potreb po oskrbi starejših sorodnikov. Zlasti je bilo to pogosto v socioekonomsko prikrajšanih regijah (na primer na jugu Italije) in je bilo povezano s sistemskimi ukrepi za preprecevanja revšcine. Potocnik: Omenili ste, da družine z najnižjim socioekonomskim statusom ne najemajo migrantov, kar gotovo pomeni, da so ravno te družine najbolj obreme­njene z oskrbo? Arlotti: Ja, zagotovo. Potocnik: Kakšne pa so posledice nudenja oskrbe za te družine? Arlotti: Ta neenakost se pojavlja zlasti med srednjim in nižjim srednjim razredom, ki so organizacijo oskrbe prenesli na zunanje izvajalce. Med zelo revnimi družinami je zagotavljanje oskrbe internalizirano in zlasti ženske z nizkim socioekonomskim statusom so zaradi pomanjkanja drugih možnosti pogosto prisiljene zagotavljati oskrbo svojim staršem. To se prepleta tudi z moralnimi vrednotami glede oskrbe, ki so še vedno mocnejše v družinah z nižjim socioekonomskim statusom. Pricakovanje, da je družina tista, ki mora zagotoviti podporo onemoglim družinskim clanom, se odraža tako v preprica­njih starejših, ki oskrbo potrebujejo, kot tudi oskrbovalcev, ki jo nudijo. Kljub družbenim spremembam je prepricanje, da je družina tista, ki mora zagotoviti oskrbo, še vedno prisotno in se nanaša predvsem na ženske, ki si pogosto težko predstavljajo, da bi oskrbo zagotavljala druga oseba. Ženske pogosteje cutijo negativne posledice zagotavljanja oskrbe, saj se ne morejo zaposliti, kar dodatno reproducira spolne neenakosti. To je zelo velik problem za številne družine, predvsem zaradi strukturnega problema revnih zaposlenih, ki ga imamo v Italiji – vcasih je bila namrec ena placa dovolj za preživetje družine, danes pa to ni vec tako, zato je odsotnost oskrbovalcev, predvsem žensk, s trga dela zaradi nudenja oskrbe, kriticna in ima lahko veliko negativnih posledic, predvsem za družine z nižjim socioekonomskim statusom, ki si ne morejo privošciti zunanje pomoci za oskrbo družinskih clanov. Ta prikrajšanost pa ni le materialna, pac pa ima tudi psihološke posledice, kot so oskrbovalno breme, izgorelost itd. Potocnik: Torej bi lahko dejali, da gre za zacaran krog, ker preobremenjeni, izgoreli ter materialno prikrajšani oskrbovalci težko nudijo kvalitetno oskrbo družinskim clanom. Torej imamo nezadovoljene potrebe na obeh straneh – tako med oskrbovalci, kot tudi med oskrbovanci? Arlotti: Da, res je, res je. To poudarja tudi Chiara Saraceno v clanku6 iz leta 2010, v katerem je analizirala vprašanje neenakosti v potrebah po oskrbi v starosti, ter v katerem poudarja, da se vecina raziskav vezanih na neenakosti v oskrbi osredo­toca na razlikovanje med razlicnimi kategorijami starejših – npr. starejši z nižjim socioekonomskim statusom so bolj obremenjeni zaradi potreb po oskrbi, imajo vec težav z nakupom skrbstvenih storitev itd., redkeje pa raziskave upoštevajo tudi, kakšne so posledice za tiste, ki zagotavljajo oskrbo. In na podlagi tega smo tudi mi zaceli razmišljati o tem, da bi bilo zanimivo razširiti koncept oskrbovalne revšcine7, ter vanj vkljuciti tudi perspektivo oskrbovalcev, zlasti zaradi kompro­misov, ki jih sprejemajo; vcasih imamo situacije v katerih so potrebe po oskrbi izpolnjene za starejšo osebo, ne pa tudi za oskrbovalce, in obratno. Potocnik: Da, se strinjam in menim, da se ravno tu vidi ta odnosni vidik oskrbe, saj slednja vedno poteka znotraj nekega odnosa in ce se osredotocamo samo na osebo, ki prejema oskrbo, spregledamo tistega, ki oskrbo nudi in kompleksnost oskrbovanja kot takega. Na primer, kar se tice financnih resursov, imamo lahko starejšo osebo z nizkim prihodkom, vendar je morda njen oskrbovalec ali oskrbovalka dobro situiran/a, zato je pomembno, da oskrbovalno revšcino proucujemo z diadnega vidika. Arlotti: Ja, zagotovo. Popolnoma se strinjam. Mislim, da je to dobro iz­hodišce, saj je odnosni vidik oskrbe zelo zapleten. A ker ne moremo vedno vsega upoštevati, je pomembno, da se zavedamo omejitev znanja in tega, kaj je izvedljivo, ter upoštevamo vecdimenzionalni vidik tega vprašanja – to je kljucno, absolutno kljucno. Poleg tega je pomembna tudi razprava o intersekcionalnosti, ki še povecuje to kompleksnost. Tradicionalno loceno obravnavamo povezavo med neza­dovoljenimi potrebami in družbenimi neenakostmi – npr. zanima nas vpliv dohodka, spola in tako naprej. Vendar pa gre pri intersekcionalnosti za to, da lahko vidimo stanje prikrajšanosti (ang. disadvantage) tudi znotraj širšega stanja prednosti (ang. advantage) in obratno, da lahko vidimo stanje prednosti tudi znotraj širšega stanja prikrajšanosti. Tako obstaja kompleksna hierarhija, ki se prepleta s spolom, dohodkom, itd. Zato smo nedavno, skupaj z drugimi sodelavci, zaceli vkljucevati perspektivo intersekcionalnosti pri proucevanju oskrbovalne revšcine, da bi videli ali rezultati potrjujejo zgodbo o oskrbovalni 6 Saraceno, C. (2010). Social inequalities in facing old-age dependency: a bi-generational perspective. Journal of European Social Policy, 20(1), 32-44. https://doi.org/10.1177/0958928709352540 7 O oskrbovalni revšcini (Kröger 2022, str. 26) govorimo, ko starejši ljudje, zaradi medsebojnega delovanja individualnih in družbenih dejavnikov nimajo ustrezno pokritih potreb po oskrbi. Gre za situacije, ko ljudje, ki potrebujejo oskrbo, ne prejmejo zadostne pomoci iz neformalnih ali formalnih virov. revšcini, ki jo lahko vidimo, ce loceno obravnavamo te glavne osi družbene neenakosti, ali pa nam uporaba intersekcionalnosti omogoca bolj poglobljeno razumevanje pojavnosti oskrbovalne revšcine v populaciji. V zvezi s tem, kar ste omenili na zacetku najinega pogovora, menim, da je koncept oskrbovalne revšcine koristen zaradi poudarka na kontekstu – torej na vpetosti individualnih dejavnikov v povezavi z makro dejavniki. Gre torej za klasicno temo sociološkega razmisleka o združevanju mikro in makro razsežnosti, ne da bi se ujeli zgolj v individualno perspektivo, ki je seveda po­membna, vendar nam pove le del zgodbe. Tako smo v raziskovalnem delu, ki ga izvajam z drugimi kolegi, poskušali operacionalizirati razlicne razsežnosti oskrbovalne revšcine, ki jih je Teppo Kröger opredelil v svoji nedavni knjigi: osebno, prakticno in socio-emocionalno oskrbovalno revšcino. V našem primeru smo poskušali oceniti, ali obstaja konsistentnost v povezavi med družbeno neenakostjo in temi razlicnimi razsežnostmi oskrbovalne revšcine. Potocnik: Kako ste to merili? Katere spremenljivke ste uporabili? Arlotti: Kar zadeva operacionalizacijo odvisne spremenljivke, tj. oskrbovalne revšcine, smo pri merjenju oskrbovalne revšcine uporabili tako absolutni kot relativni pristop, pri cemer smo sledili temu, kar je v svoji knjigi8 obravnaval Te-ppo Kröger. Kar zadeva neodvisno spremenljivko, tj. socioekonomske dejavnike, smo upoštevali spol, dohodek in teritorialno obmocje. Pri zadnji razsežnosti smo se sklicevali zlasti na regionalne neenakosti, saj je v Italiji ta razsežnost zaradi velikih teritorialnih razlik kljucna. Ne le med severnim in južnim de­lom, ampak tudi med lokalnimi sistemi blaginje. Rad bi poudaril, da je v naši analizi prav ta razsežnost najmocneje povezana z vec preucevanimi oblikami oskrbovalne revšcine, medtem ko spol in dohodek kažeta šibkejšo povezavo. Potocnik: To je zanimivo in verjetno bi se pokazalo tudi v Sloveniji, saj so tudi pri nas regionalne razlike v implementaciji politike dolgotrajne oskrbe velike, odvisne predvsem od tega, kako pomembno je podrocje dolgotrajne oskrbe za odlocevalce na lokalni ravni in koliko obcinskega proracuna namenjajo temu podrocju. Arlotti: V Italiji je to opredeljeno kot lokalni municipalizem (ang. local mu-nicipalism), kar pomeni, da imamo razdrobljenost na lokalni ravni. Koncept je oblikovala Chiara Saraceno in izhaja iz dejstva, da imamo tudi v našem primeru zaradi odsotnosti nacionalne politike strukturno razdrobljenost, ne le med severno in južno regijo, temvec tudi znotraj iste regije. Regija v Italiji ima pomembno vlogo, vendar je bila zlasti na podrocju socialnih storitev njena re-gulativna vloga zelo omejena, saj je bilo obcini prepušcena organizacija lastnega sistema socialnega varstva, ne da bi opredelila njihove zakonske pravice. Tako na Vec o oskrbovalni revšcini si lahko preberete v Kroger, T. (2022). Care poverty nacionalni kot na regionalni in celo na lokalni ravni ni zakonskih pravic do teh storitev, kar pomeni, da ljudje niso po zakonu upraviceni do tovrstnih storitev. Potocnik: Kako je pa s storitvami oskrbe na domu? Arlotti: Oskrba na domu se je v Italiji zacela razvijati zelo zgodaj, v sedemdese­tih letih prejšnjega stoletja, ko je država decentralizirala socialne storitve. Regije so bile ustanovljene šele leta 1970, pred tem niso obstajale. Po drugi svetovni vojni smo imeli dolgo obdobje, ko italijanska ustava ni bila v celoti implementirana in zato tudi regij ni bilo, potem smo pristopili k decentralizaciji in nekatere regije, zlasti v osrednji Italiji, ki jih je vodila komunisticna partija, so veliko vlagale v sistem socialnega varstva. To je pomenilo tudi poskus uvedbe inovativnih praks, vkljucno z oskrbo na domu. Tako je na primer v regiji, v kateri živim – Emilija--Romanja, in v glavnem mestu Bologna. Mesto je veliko vlagalo v socialne storitve, vkljucno z zagotavljanjem pomoci na domu za starejše. Vendar je težava v tem, da je delež starejših oseb, ki so vkljucene v tovrstne storitve, zelo nizek. Potocnik: Kaj pa je razlog za nizko stopnjo vkljucenosti? Arlotti: V Italiji imamo dve vrsti pomoci na domu. Pomoc na domu, ki jo zagotavlja obcina, je namenjena potrebam po oskrbi, pokritost, ce upoštevamo delež starejših oseb, starih 65 let in vec, pa znaša manj kot 2 %. Imamo pa tudi oskrbo na domu, ki jo zagotavlja zdravstveni sistem (obiski medicinske sestre), v tem primeru je pokritost približno 5 % – vendar je ta zadnja – zdravstvena oskrba na domu zelo hitra, traja le nekaj minut. Zakaj je tako nizka vkljucenost? Ker ni bilo nacionalne spodbude, ki bi podpirala množicno širitev tovrstnih storitev. To je bilo v celoti prepušceno regijam in obcinam, vendar brez opredelitve jasnih zakonskih pravic. Celo v primeru Bologne, ki sem ga prej omenil, ljudje nimajo zakonsko dolocene pravice do socialnih storitev preko obcine. Tudi ce obstaja predpis na lokalni ravni, preko katerega je oskrba na domu zagotovljena, lahko v primeru težav s proracunskimi omejitvami obcina takoj ustavi tovrstno podporo, saj za to ni nobene zakonske podlage, preko katere bi lahko ljudje uveljavljali pravico do oskrbe na domu. To je tudi del zgodbe o familializmu in s tem povezane ideje, da je družina tista, ki zagotavlja podporo ljudem v stiski, to pa je še podkrepljeno z odsotnostjo nacionalne politike dolgotrajne oskrbe. Potocnik: Ali so oskrbovalci na politicni ravni prepoznani kot ena od ciljnih skupin, ki bi jo morala politika dolgotrajne oskrbe vkljucevati? Arlotti: Ce se prav spomnim, je bil leta 2018 sprejet nacionalni zakon, ki pre­poznava oskrbovalce, vendar v zelo majhnem obsegu in zelo eksperimentalno. Tako da mislim, da nimamo nicesar, kar bi lahko primerjali z institutom os­krbovalca družinskega clana, ki ste ga nedavno uvedli v Sloveniji. Potocnik: Regionalne neenakosti v zagotavljanju dolgotrajne oskrbe v Italiji so se pokazale tudi med pandemijo koronavirusa, saj je Lombardija doživela najvišjo smrtnost v domovih za starejše v Evropi, kar je bilo tudi izjema v italijanskem primeru, saj je bila smrtnost v Lombardiji dvakrat višja od državnega povprecja (7,6 % v primerjavi z 3,8 %). Kaj ste se v Italiji naucili iz te izkušnje in kako je le-ta vplivala na vaš sistem dolgotrajne oskrbe? Arlotti: Na splošno imam vtis, da smo še vedno v fazi relativnega ravno­vesja, ki pa je zelo krhko zaradi vse vecjega prepletanja razlicnih napetosti v kontekstu polikrize, ki trenutno sicer (še) ni tako radikalna, vendar razjeda temelje naše družbe. Težava je v tem, da se odlocevalci tega ne zavedajo – ne zavedajo se, kaj se dogaja v naši državi in kaj se bo zgodilo. Potocnik: In kakšne bodo posledice. Arlotti: Da in kakšne bodo posledice. Seveda so zdaj jasne posledice neza­dovoljenih potreb po oskrbi in zadev, ki sem jih že omenil. Vendar pa verjetno še vedno nismo dosegli kriticne tocke za korenito spremembo in moje mnenje je, da se dejansko iz pandemije nismo nicesar naucili. Pandemija je pokazala strukturne pomanjkljivosti italijanskega sistema dolgotrajne oskrbe, zlasti v domovih za starejše; imeli smo veliko smrtnih primerov v domovih za starejše in obstaja vrsta razmišljanj, ki povezujejo te kriticne posledice z že obstojecimi strukturnimi pomanjkljivostmi sistema. Zato je bil del nacionalnega nacrta za okrevanje po koronavirusu in krepitev odpornosti, ki ga je potrdila vlada, osredotocen na to, da se nekaj naredi za izboljšanje sistema dolgotrajne oskrbe. Kot ste pravilno omenili, je država predvidela (glede na slabosti, ki sem jih omenil prej) povecanje obsega oskrbe na domu. Cilj, ki ga želijo doseci, je 10-odstotna vkljucenost prebivalstva, starega 65 let in vec. Težava pa je v tem, da se ta cilj nanaša le na oskrbo na domu, ki jo zagotavljajo zdravstveni organi, ki je že zdaj 5-odstotna. Na socialne storitve se nanaša le majhen del, ki pa ne vsebuje konkretnih ukrepov države, s katerimi bi razširili to vrsto storitve in jo zagotovili kot zakonsko pravico. Poleg tega je vlada (še vedno v okviru nacionalnega nacrta za okrevanje in krepitev odpornosti) odobrila reformo sistema dolgotrajne oskrbe v Italiji, vendar brez proracunskih sredstev. Ne glede na to je bila ta reforma nedavno odobrena, vkljucuje tudi poskus reforme nadomestila za oskrbo, a so pro-racunska sredstva zanjo zelo omejena. Poleg tega (in kar je zelo znacilno za Italijo) je za popolno implementacijo potrebno sprejetje dodatnih zakonskih odlokov, kar trenutno onemogoca popolno izvajanje reforme. Vendar pa je kljucni problem ta, da ni strukturnih naložb. In to je nekaj, kar bi lahko mocno ogrozilo dejanski ucinek te reforme, saj je pandemija jasno pokazala potrebno po strukturni ureditvi sektorja dolgotrajne oskrbe. Vendar pa v reformi siste-ma dolgotrajne oskrbe, ki je bila nedavno odobrena, ni nicesar o tem. Obstaja poskus opredelitve boljših standardov, vendar je za to potreben še en odlok, za katerega pa ponovno ni sredstev. Zato sem nekoliko kriticen do tega, kar smo se naucili iz pandemije, in to je nekaj, kar je stalno prisotno v naši politiki: ne glede na to, da imamo sedaj desno vlado, ne gre za vprašanje levice ali desnice, ampak za pomanjkanje ozavešcenosti politicnih odlocevalcev o tem, kako pomembno je ukrepati in urediti sistem dolgotrajne oskrbe. Potocnik: To sprenevedanje politicnih oblasti glede resnosti problema je zelo zaskrbljujoce, sama sem se recimo ob podatkih iz Lombardije zgrozila. Arlotti: Da, seveda, vendar je to zapleteno vprašanje, povezano predvsem s tem, katere podatke primerjamo. S profesorjem Costanzo Rancijem smo po­skušali te podatke obdelati in prišli do razlike, ki ste jo omenili, vendar moram izpostaviti tudi dejstvo, da je bil v Lombardiji epicenter, covid pa se je nato razširil na druge regije, tako da so imele druge regije do neke mere prednost, da so se lahko bolje pripravile nanj. Kajti ko se je to zgodilo, je Lombardija nekaj vedela o dogajanju na Kitajskem, vendar to ni bilo tako verodostojno kot tisto, kar se je pri potem zgodilo v februarju in marcu 2020. V tem specificnem obdobju je v Italiji prišlo do spoznanja, da se dejansko nekaj dogaja, drugi razlog pa je bil v tem, da so se imele ostale regije cas pripraviti. Na primer, ko smo analizirali politicne intervencije na regionalni ravni, je bil v Lombardiji vstop zunanjih obiskovalcev v institucije (bolnice, domove za starejše) mogoc do prvih dni marca, šele takrat so razumeli, da gre za problem, zato so se druge regije lahko takoj odzvale in omejile obiske zunanjih obiskovalcev ali družin v institucije. Poleg tega je bila v Lombardiji vecja tudi odgovornost regionalne vlade, ki je popolnoma zanemarila dogajanje na podrocju oskrbe v domovih. Seveda je bil velik problem zdravstvenega sistema, saj se je bolnišnicni sektor znašel pred kolapsom in je bilo zelo težko racionalno sprejemati odlocitve. Ne glede na to pa se sistem zagotovo ni ustrezno odzval. Leta 2023 sem s kolegi objavil clanek9, v katerem sem primerjal strategije politike pri odzivu na co­vid-19 v Italiji in Španiji in tudi v Španiji je bil problem na obmocju Madrida podoben situaciji v Lombardiji. 9 León M, Arlotti M, Palomera D, Ranci C. Trapped in a Blind Spot: The Covid-19 Crisis in Nursing Homes in Italy and Spain. Social Policy and Society. 2023;22(3):495-514. doi:10.1017/S147474642100066X Slaba odzivnost sistema je skladna s podcenjevanjem dolgotrajne oskrbe v naši družbi, z obravnavanjem oskrbe kot sekundarnega vprašanja, ki si ne za­služi toliko pozornosti. Zato ga jemljemo kot nekaj samoumevnega, predvsem v primerjavi z drugimi tveganji, ki naj bi si bolj zaslužili našo pozornost in naložbe. Na primer v Italiji trenutno poteka mocna javna razprava o otroškem varstvu; to je še en problem italijanske socialne države, saj je otroško varstvo (sploh v prvih letih) slabo pokrito in obstaja mocna težnja po tem, da bi se ta pokritost povecala. Trenutno je vecina razprav o socialnih naložbah usmerjena v to, da je treba cim bolj povecati cloveški kapital prihodnjih generacij, in zdi se, kot da je to edino podrocje, ki si zasluži pozornost pri vlaganju sredstev, saj gre za prihodnjo produktivnost naše družbe. Potocnik: In ko govorimo o oskrbi starejših, ni takšne razprave, kajne? Le redko se na dolgotrajno oskrbo gleda kot na naložbo. Arlotti: Tudi zdaj v politicnih razpravah ni pozornosti usmerjene v reformo sistema dolgotrajne oskrbe in v investicijo resursov. Potocnik: V zadnjem casu veliko razmišljam o razvrednotenju oskrbe starejših ljudi in vlogi kapitalizma pri tem. Arlotti: Ja, to je pa zelo vroca tema. Potocnik: In velik problem. Trenutno se v Sloveniji soocamo s paradoksom, da imamo cakalne vrste v domovih za starejše, ter prazne postelje, ker ni dovolj osebja, da bi lahko zadostili normativom. To je povezano tudi z razvrednotenjem oskrbe – oskrbovalci niso dovolj placani, delovni pogoji so slabi … Arlotti: Da, da. Težava ni le v zaposlovanju, ampak tudi v tem, kako kader zadržati. To je velik problem tudi v Italiji. Strinjam se z vami, da se v tem sektorju kažejo pomanjkljivosti, ki so nelocljivo povezane z nacinom, kako v naši družbi dojemamo oskrbo – in sicer kot nekaj nepomembnega, nevidnega. Potocnik: Kakšna menite, da bi bila rešitev glede na narašcajoce število starejših s kompleksnimi potrebami po oskrbi in krizo na podrocju oskrbe, ki smo ji prica zdaj? Arlotti: Še vedno obstaja ravnovesje, vendar je to ravnovesje polno nasprotij, napetosti in nestabilnosti. Potocnik: In ob pojavu novih družbenih tveganj (kot so npr. podnebna kriza) ne moremo pricakovati širitve države blaginje, zato bi morda ta intervju zakljucila z vprašanjem: Kaj menite, da bi bila ustrezna in trajnostna rešitev za ucinkovito naslavljanje potreb po dolgotrajni oskrbi v naši družbi? Kdo bi moral prevzeti odgovornost? Arlotti: Mislim, da bi bilo najbolje, ce bi se najprej zavedali, da je oskrba nekaj, kar je koristno tako za posameznika kakor za družbo kot celoto. Potrebno je prepoznati družbeni prispevek oskrbe; da je cas, ki ga oskrbovalci namenijo oskrbi, pomemben za družbo in ga ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega. Prav tako je pomembno, da je nudenje oskrbe svobodna izbira posameznika, saj le tako lahko preprecimo, da bi oskrba postala prisila. Pomembno je, da se cas, ki ga oskrbovalec porabi za zagotavljanje oskrbe (bodisi za svoje otroke, invalide, starejše), prizna kot produktivni cas in ne kot neproduktivni cas. V zvezi s tem lahko razmišljamo tudi o tem, kako skrajšati delovni cas, da bomo imeli vec prostega casa in casa za oskrbo. Problem naše družbe je namrec v tem, da visoko vrednotimo le cas, ki ga preživimo na trgu dela, kar je predsodek kapitalisticne družbe, ki je sama po sebi produktivna, vendar pa tudi akumu­lacija kapitala zahteva družbene predpogoje, vkljucno z vsemi dejavnostmi, ki podpirajo reprodukcijo cloveškega življenja (kot je npr. oskrba), zato lahko trdimo, da je to protislovje kapitalizma. Poleg tega je kljucnega pomena kako razviti nova strateška partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem, zlasti z zasebnimi organizacijami, ki niso tržno na­ravnane. V Italiji imamo dolgo tradicijo zadružništva in prostovoljskih organizacij, ki imajo še vedno kljucno vlogo pri podpori šibkih starejših in najbolj prikrajšanih ljudi. Vendar je težava v tem, da njihova vloga vecinoma ni komplementarna z javno podporo: predstavlja edino podporo, ki je na voljo. To je zelo problematicno, saj obstaja nevarnost, da te organizacije prevzamejo bolj nadomestno in ne do-polnilno vlogo v povezavi z javno politiko. Dodatno tveganje je, da te organizacije vse bolj izgubljajo svoje zgodovinsko poslanstvo, tj. spodbujanje drugacne vrste dejavnosti – dejavnosti, ki ne temeljijo na ustvarjanju profita. Potocnik: Marco, najlepša hvala za intervju. Naslova avtorjev: Marco Arlotti: m.arlotti@staff.univpm.it Tjaša Potocnik: tjasa.potocnik@iat.si Good Quality of old age: Journal for Gerontology and Intergenerational Relations, Vol. 27, Num. 2, 2024 INDEX Editorial (Jože Ramovš) 1. Scientific and expert articles 1.1. Vera Klepej Turnšek: 25 years of architectural practice - architectural challenges in the field of housing for older people 1.2. Irena Švab Kavcic: Guidelines for a training programme for palliative care staff in Slovenian homes for older people 1.3. Alen Sajtl: Quality ageing despite physical and mental limitations 2. Review of gerontological literature 2.1. Virtual reality in keeping older people active (Aleksandra Locicnik) 2.2. Long-term care for older people: package for universal health coverage (Alenka Ogrin) 2.3. AGE Manifesto 2024 – The Europe we want is for all ages (Alenka Ogrin) 3. Glossary of gerontology terms 3.1. Social networks in the old age (Jože Ramovš) 4. Age-friendly cities and rural communities 4.1. Municipalities and long-term care (Alenka Ogrin in Ana Ramovš) 5. Interview 5.1. Marco Arlotti in Tjaša Potocnik: The challenges of familialism: the case of Italy The second number of the 27th year of this journal is diversely interdiscipli­nary. In our journal we pay special care to publish medical, social, psychological, architectural, infrastructural, cultural and other contributions that are essen­tial for the development of contemporary gerontology and intergenerational coexistence. Until the adoption of the Long-Term Care Act last year, our focus was on contributing to the development of Slovenia in this field. We are con­tinuing to do so with a new focus. This issue contains an original article by Dr Irena Švab Kavcic, who for many years has successfully managed a very diverse home for older people, with a special focus on palliative care and research. In training staff in this field, they have developed guidelines for an educational programme for palliative care staff in care homes for older people - this is the topic of her article. Other articles on long-term care include an overview on measures for long-term care of older people in the context of universal health insurance, a report on a consultation for municipalities following the adoption of the Long-Term Care Act, and an interview by Tjaša Potocnik with Dr Marco Arlotti from Italy on the challenges of caregiving familialism in their country. With this interview, we return to our tradition of expert interviews with prominent national and international gerontological experts. This type of expert writing is very effec­tive for disseminating new scientific knowledge to practitioners. The lead article in this issue is an expert analysis by Vera Klepej Turnšek on her 25 years of architectural experience in the construction and adaptation of residential homes for older people, her research and reflections on contempo­rary architectural challenges in this field. The author is very insightful in her architectural design, both in terms of beauty and functionality. The homes she has designed are considered by Hans Peter Winter, a leading German architect of homes for older people, to be among the top European achievements in this field. He stated that many architects have a good grasp of the functionality of a building, but make it dull, without the beauty of a space; others can bring beauty to a building, but with poor functionality for living and working in it - and Vera combines the two. She insists on this quality, despite the pressure from clients to build as cheaply as possible, and to keep the communal spaces in the home to the lowest possible standards. The quality of human life, development, and coexistence is highly dependent on the beauty and functionality of the home and workplace. The Slovenian saying that clothes make the man shows that we are aware of the impact of clothes on our well-being; the place in which we live and work is no less important than our clothes. In old age, especially when we become weaker and live in a care facility, space becomes crucial. For the cared-for person, the whole visible world is limited to the room and the view out of the window, and caregivers spend a major part of their working day doing their hard work in spaces that are either convenient or disabling for their work. Complete journal together with abstracts in English is published on the Anton Trstenjak Institute’s website. POSLANSTVO REVIJE Z NAVODILI AVTORJEM Poslanstvo revije Kakovostna starost je zbiranje sodobnega znanja o starosti, staranju in medgeneracij­skem sožitju ter posredovanje teh znanj vsem, ki jih v slovenskem prostoru potrebujejo. Revija je vsebinsko znanstvena in strokovna, jezikovno pa si posebej prizadeva, da so prispevki napisa­ni v lepi in vsem razumljivi slovenšcini. Pri tem so nam vzor jezik, znanstveno in strokovno delo AntonaTrstenjaka, enega najvecjih slovenskih duhov v dvajsetem stoletju. Revija je usmerjena v celostno gerontologijo, ki upošteva pri znanstvenem in prakticnem delu zakakovostno staranje in solidarno sožitje naslednja štiri izhodišca. 1. Celostna antropološka podoba cloveka v njegovi telesni, duševni, duhovni, sožitno-socialni, razvojniin eksistencialni razsežnosti ob nedeljivi sistemski celoti vseh teh razsežnosti. 2. Celovit clovekov razvoj skozi vsa življenjska obdobja od spocetja do smrti, isto dostojanstvo in smiselnost clo­vekove mladosti, srednjih let in starosti ter povezanost vseh treh generacij v solidarnem družbenem sožitju. 3. Interdisciplinarno dopolnjevanje vseh znanstvenih ved in kulturnih panog, katerih znanja in tehnologije prispevajo h kakovostnemu staranju in solidarnemu sožitju; v reviji prevladujejo gerontološki in medge­neracijski prispevki iz psihosocialnega, zdravstvenega, vzgojno-izobraževalnega ter okoljsko-prostorskega podrocja. 4. Intersektorsko sodelovanje vseh družbenih in politicnih resorjev, ki so pomembni za kakovostno staranje in solidarno sožitje; posebna pozornost je posvecena medsebojnemu dopolnjevanju družine, krajevne sku­pnosti, civilne družbe in države.Posamezni prispevki naj obravnavajo svoje podrocje tako, da so usklajeni z navedeno jezikovno in antro­ pološko usmeritvijo celostne gerontologije. Revija izhaja štirikrat letno. Vodena je v domacih in mednarodnih znanstvenih bazah. Prvi del revije je namenjen izvirnim in preglednim clankom; ti so recenzirani. Praviloma vsebujejo spresledki od 10.000 do 30.000 znakov. Prispevki v drugem delu revije povzemajo informacije o novih tujih in domacih spoznanjih in izkušnjah na podrocju starosti, staranja in medgeneracijskega sožitja. Njihovadolžina se razteza od kratke zabeležke z nekaj sto besedami do obširnejših prispevkov o gerontološkihdogodkih ter spoznanjih in izkušnjah iz literature in prakse. Prispevki so objavljeni v slovenšcini. Uporabljene vire in literaturo se v clankih praviloma navaja sproti v tekstu v oklepaju na sledeci nacin:(priimek prvega avtorja, letnica izida: stran) ali pa v opombah pod crto. Uporabljena literatura se navajana koncu clanka po abecedi priimkov prvega avtorja. Primeri za navajanje posameznih zvrsti uporabljeneliterature: • knjiga: Trstenjak Anton (1989). Skozi prizmo besede. Ljubljana: Slovenska matica; • clanek iz revije: Trstenjak Anton (1998). Štirje letni casi življenja. V: Kakovostna starost, letnik 1, št. 1, str. 4–7 (ce je vec avtorjev, se navajajo vsi, loci jih vejica); • samostojni prispevek iz zbornika ali avtorsko poglavje v knjigi drugega avtorja: Trstenjak Anton,Ramovš Jože (1997). Sciences as a global problem. V: Pejovnik Stane in Komac Miloš (ured.). From the global to the roots: learning – the treasure within. Forum Bled '96, 13 – 15 October, 1996. Ljubljana: Ministry of Science and Technology of the Republic of Slovenia, str. 134–139; • ce je avtor organizacija: World Health Organization (2007). Global Age-friendly Cities: A Guide. • spletno besedilo: Trstenjak Anton. Skozi prizmo besede. V: http://www.inst-antonatrstenjaka.si (datum sprejema besedila na spletu).Izvirni in pregledni znanstveni in strokovni clanki imajo naslednjo obliko: ime avtorja oziroma avtorjev, naslov clanka, povzetek (do 250 besed) v slovenšcini in v anglešcini, kljucne besede (2–5) v slovenšcini in v anglešcini, avtorjevi biografski podatki (do 100 besed v tretji osebi), kontaktni naslov avtorja ali avtorjev (po­slovni in elektronski). Besedilo naj bo smiselno razclenjeno v uvodni del, osrednji prikaz spoznanj, sklepne mi-sli ter navedbo uporabljene literature. Napisano naj bo v urejevalniku besedila Word s standardno pisavo brez dodatnih slogovnih dolocil, velikost crk 12 pt z razmakom med vrsticami 1,5. Rokopis se pošlje v elektronski in pisni obliki na naslov revije Inštitut Antona Trstenjaka, Resljeva cesta 11, p.p. 4443, 1001 Ljubljana alikot priponko v e-pismu na: info@inst-antonatrstenjaka.si. Objave izvirnih in preglednih znanstvenih instrokovnih clankov v reviji praviloma niso honorirane. Kakovostna Good quality starost of old age LET. 27, [T. 2, 2024 VOL. 27, NUM. 2, 2024 ZNANSTVENI CLANKI SCIENTIFIC ARTICLES Vera Klepej Turnšek 25 let arhitekturne prakse – arhitekturni izzivi na 25 years of architectural practice - architectural podrocju bivanja starejših 3 challenges in the field of housing for older people Irena Švab Kavcic Smernice izobraževalnega programa za zaposlene v Guidelines for a training programme for palliative care paliativni oskrbi stanovalcev slovenskih domov za starejše 28 staff in Slovenian homes for older people Alen Sajtl Kakovostno staranje kljub telesnim in duševnim omejitvam 38 Quality ageing despite physical and mental limitations IZ GERONTOLOŠKE LITERATURE 50 REVIEW OF GERONTOLOGICAL LITERATURE GERONTOLOŠKO IZRAZJE 55 GLOSSARY OF GERONTOLOGICAL TERMS STAROSTI PRIJAZNA MESTA IN OBCINE 59 AGE-FRIENDLY CITIES AND RURAL COMMUNITIES INTERVJU 63 INTERVIEW GOOD QUALITY OF OLD AGE 79 KAKOVOSTNA STAROST RESLJEVA 11, p.p. 4443, 1000 Ljubljana, Slovenija Tel.: + 386 1 433 93 01 http://www.inst-antonatrstenjaka.si