IZ KNJIGE »DEKLIŠKE PESMI
Silvin Sardenko.
BREZDOMCA.
Dva črna vrana s preplašenim trepetom skoz belo samoto: dve temni misli skoz moje mladosti belo lepoto prežita brez doma, z utrujenim poletom ne vesta "kam.
DVE KITI.
Z okenca zelenega nageljnov rudeči smeh se razliva v kitah dveh do polja rumenega.
Prva kita                       Druga kita
se razcvita                    ni povita
za Device                      za nikogar
praznik svet.                 kakor zanj.
V hram Kraljice            Lepi logar,
prvi cvet!                       dober dani
Z okenca zelenega do polja rumenega.
ALOA.
Dovolj jih čutim v sebi moči, pa naj srce sto let živil Po leiih sto v pomladi nežni dehteli vonji bi hvaležni iz mojih rož •                         za vse,
kar si bil in kar mi boš.
tt i
1 Založila Prodajalna K. T. D. v Ljubljani,  1922.
ŠIVILJA.
V okno prizvončkaval
Dvakrat lise vretenice se vrle.
Vranec rezgelava!
Dvakrat više v grudih dviga se srce.
»Vida, bodi zdrava!«
Prav do hiše snubčeve sani hite.
ZADNJE ISKRE.
V ogenj gledam. Iskre se oglašajo.
Vroč pozdrav mi prinašajo
in prašajo:
»Leta so polna! Manica, kdaj?«  — »Kadar bo tekla Sava nazaj.«
Molk. In plameni žgo me v obraz. Ali v srcu, v srcu je mraz.
Dolgo z doto očka naš odlašajo. Zadnje iskre ugašajo, ugašajo.
IZ OČI V OČI.
Dobri oče, moj duhovni oče!
Ali zame ni je več rešitve?
Ali me ne bodo iz prepada
dvignile nobene več molitve?
V cerkvi sem in težka skrb me muči:
smem ozreti še se k večni luči?
Dobri oče, moj duhovni oče! Vse povem, kako je bilo snoči.  — Tih večer. In tih korak po vrtu. Vedno tise šel je proti koči.
Oče, oče!... In potem ... Ah! nisem ...
361
BAJTNA.
Koče sanjajo.
V jablane se irudno sklanjajo. Sirehe — kile razplelene vise jim daleč čez obraz, oči jim gosto je prepredel z ledenimi rožami mraz.
Izpod čela temnega
včasi v polusnu pogledajo,
siromaštva svojega
tudi v sanjah se zavedajo.
Zadnja izmed njih
najbolj shujšanih —
dom je moj.
PREPOVED.
Med našo in vašo hišo
cvete ponosen vri.
Ves vri je naš.
Ti na njem nimaš drugega kakor prepovedan poi — do nas.
Vendar bodo misli moje
potovale vse življenje
prepovedan pot —
do tebe.
MOLK ŠUMI.
Kadar sem sama: polna sem smelih prašanj. Kadar sem z njim: ^lolk šumi med nama. Val boječih sanj pljuska vanj.
Bog ve, zakajl
«