Slavka in trobentica
Slavka najde za grmom trobentico, pa jo tako na-govori: »Trobentica ljuba, kako je to, da ti vsako leto prva oznanjaš  veselo  pomlad?«                                            J
Trobentica Slavki odgovori: »Bog, ki je vse vstvaril, ~ ki vse ohranjuje in vlada, je meni tako ukazal, da moram, brž ko raztope topli solnčni žarki in gorki jug sneženo in ledeno odejo zemlje, prva med sestricami rožicami raz-cvesti in okrasiti božjo naravo.« Trobentica razloži zdai Slavki namen svojega življenja: »Jaz sem trobentica, rožica božja, oznanjam najprva veselo pomlad in kličcm k vsta-jenju mrtvo naravo. Kdo se ne veseli pomladi, kdo je ne ¦ ljubi, kdo željno po njej ne hrepeni? Kdo ne ljubi njenega gorkega solnca, ki vse oživi in vse pomladi, kar je vstvaril dobri Bog? Za vsemi pomladmi pa pride nazadnje še ena pomlad: najlepša, največja, večna pomlad. In preden bo prišla ta lepa, velika in večna pomlad, prišli bodo angelci dol iz nebes z velikimi zlatimi trobentami in klicali glasno stvarstvo božje k vstajenju. Glej, Slavka, kadarkoli zazreš trobentico zlatorumeno, vselej se spomni na angele božje, ki bodo glasno klicali s svojimi velikimi zlatimi troben-tami in oznanjali večno srečno in večno lepo nebeško po-mlad! In ako boš Ijubila v življenju svojega dobrega Stvar-nika, boš stopila kdaj v to večno srečno rajsko pomlad!«
Slavka si je dobro zapomnila ta nauk in se zvesto ravnala po njem.                                                     Miško