IZ TUJEGA TISKA GDK: 182.1 (048.1) Listi padajo, gore rastejo Po članku The fruit of a million autumns, The Economist, oktober 1991. Jeseni, ko začnejo listi odpadati, pomi- slimo na minljivost vsega. ln vendar fosilni ostanki listov v večini predelov sveta omo- gočajo paleobotanikom bežen pogled v je- seni izpred milijoni let. Tako spoznavamo, kako so uspevale rastline v preteklosti, zdaj pa ob listnih fosilih proučujejo celo razvoj gora, ne le rastlin. V poznih šestdesetih letih so znanstve- niki s teorijo tektonike plošč razložili, zakaj so gore tam, kjer so: gore stojijo tam, kjer se stikajo plošče. Nekatere vulkanske veri- ge, npr. Andi, so nastale s premikanjem ene plošče prek druge. Druge verige, npr. Alpe in Himalajsko pogorje, so nastale tam, kjer so plošče kolidirale, ne da bi katera plošča potonila. Pritisk, ki je pri tem nasta- jal, je zmečkal skorjo, kjer so trčile, in povzročil, da se je površina dvignila. Ko so geofiziki ugotovili, da je možno, da so se kontinenti premikali na zemljinem površju podobno kot plava led v arktičnem morju, so jim paleontologi verjeli. Fosili pa so pridobili novo vrednost kot opora pri odkrivanju geografije v preteklosti. Zgodo- vina kontinentov - kako so se združevali, odcepljali in se spet združevali - je bila sestavljena na osnovi razporeditve živali in rastlin v preteklosti. Starodavni gozdovi in morska tla, ločeni danes z oceani in gorami, so bili spet združeni v domišljiji geologov. Zdaj pa želijo paleobotaniki izmeriti tudi višine in širine pokrajin v preteklosti. Dose- danje metode merjenja in podatki, ki jih dajejo, so nezanesljivi. Nova metoda stati- stične analize, ki jo je razvil Jack Wolfe z United States Geological Survey, pa upo- števa preprosto dejstvo, da žive bitja više v gorah v hladnejših pogojih kot tista niže. Rastline, ki rastejo v različnih višinah, to tudi kažejo. Možno je celo ugotoviti, v kakšni klimi je živela skupina rastlin, tudi 318 G. V. 5-6192 če vemo le, kakšni so bili njihovi listi, in nič drugega. Živali so sposobnejše za prilagajanje ekstremnim temperaturam (migracija, topla kri). V fosilih niso dovolj dobro ohranjene in razvidne posamezne oziroma posebne prilagoditve- to je tudi eden izmed vzrokov, zakaj se raziskovalci dinozavrov toliko pre- pirajo. Rastline so enostavnejše: da bi se prilagodile, lahko spremenijo le svojo obli- ko. Zakoni fizike določajo, kakšni listi najbo- lje uspevajo v različnih klimatskih razme- rah. Rastline, ki najdejo ustrezno rešitev, uspevajo, druge propadejo. Dr. Wolfe je zato analiziral skupine listov, ki jih je našel na gozdnih tleh v različnih delih sveta, in si zapisal najrazličnejše last- nosti (velikost, obliko, nazobčenost robov, ostrina konic). S statistično obdelavo podat- kov, ki ne bi bila možna brez računalnikov, je razvil poseben diagram z letnimi tempe- raturami na eni in z letnimi padavinami na drugi osi . Glede na značilnosti vzorcev je razvrstil skupine listov na diagramu in ugo- tovil, da na te klimatske dejavnike odpade več kot 70% različnosti med posameznimi vzorci. Z uporabo te metode je dr. Wolfe že prišel do zanimivih odkritij. Tako je npr. odkril, da so temperature in padavine iz- redno narasle po katastrofi, ki je povzročila izumrtje dinozavrov. Skupina znanstveni- kov pa namerava ob pomoči dr. Wolfe upo- rabiti izboljšano verzijo te metode za merje- nje gorskih višin v preteklosti na Ameriškem zahodu. Bob Spicer, paleobotanik z Uni- verze Oxford in eden izmed vodilnih v skupini, pravi, da je z metodo ugotavljanja temperature mogoče dovolj natančno dolo- čati razliko v višini posameznih mest (do nekaj sto metrov) . Da pa bi ugotovili, kako so gore spreminjale višino, morajo biti znane tako višine kakor tudi starosti (dobe) Odpadli listi - nenehno obnavljanje, narava reciklira brez odpadka. vzorcev. Določanje starosti na Ameriškem zahodu ni pretežko, saj je zaradi vulkanske aktivnosti mogoče ugotoviti starost vulkan- skega pepela z merjenjem radioaktivnih izotopov v njem. Še ena lastnost Ameri- škega zahoda je raziskovalcem v pomoč: zemeljska površina se je raztegnila, ko so gore zrastle. Kot posledica raztegovanja površja so se pojavile manjše kotanje, ki so jih reke in dež spremenili v jezera, jezera pa so imenitna mesta za ohranjanje listov v blatu. Za novo metodo se zanimajo mnoge institucije in znanstveniki. Philip England, geofizik z Oxforda upa, da bo lahko metodo uporabil tudi na Tibetanski planoti. Peter Molnar z Massachusetts Institute of T ech- nology, Englandov sodelavec pri proučeva­ nju Tibeta, pa raziskuje, kako globalna klima vpliva na padanje temperature z viši- no. Če bo metoda upravičila pričakovanja, bi lahko nadomestila druge metode prouče­ vanja gora, njihovega nastajanja in manjša- nja. Metoda pa je uporabna tudi širše. Neka- teri raziskovalci, med njimi William Ruddi- man s Columbia University, menijo celo, da gorske verige in visoke planete ne le urav- navajo klimo - njihova tvorba je lahko povzročila velike klimatske spremembe za- radi spremembe cirkulacijskih vzorcev v zgornjih plasteh atmosfere. Dr. Ruddiman meni, da sta na ta način Tibet in Ameriško gorovje verjetno lahko pripomogla k ohladi- lvi Zemlje. Da bi preverili to zanimivo idejo, je potrebno vedeti, kdaj se je zemeljska površina dvignila. Fosilni ostanki rastlin bodo tudi pri teh raziskavah nepogrešljivi. Maja Hode G. V. 5-6/92 319