Vinko Rakušček naroča mladim
Treba je biti pošten
Obiskali smo ga na njegovem domu, podobnemu večini naših domov v blokih. Tudi vse, kar je pove-dal, je bilo slišati vsakdanje, kot del našega življenja — otroštvo, šola... In vendar nas je srečanje z njim globoko ganilo in obogatib za misli, ki nam jih je dal ter za vzore, ki smo jih po njem povzeli, ne da bi on to hotel (»Jaz nisem noben junak, le svojo dolžnost sem opravil kot zaveden Slovenec«).
Kaj nam je povedal naš Vinko Rakušček?
Rodil se je 6. aprila 1896 v Kobaridu na Primor-skem kot deseti otrok v kmečki hiši. Njegov oče je bil enaindvajset let župan. Iz take zavedne slovenske družine je odšel v gimnazijo v Gorico, ki je bila nertv ška, on pa ni znal niti besedice nemško. Gorice se je branil in je šel tja šele, ko so mu rekli, da bo tam vsak
dan jedel golaž... V razredu so bili večinoma Slo-venci in Italijani ter le dva Nemca, profesorji so bili nemški . Za Slovence se je v šoli potegoval le sloven-ski katehet dr. Fogan. Narodnostna zavest se mu je vzbudila v telovadnem društvu Sokol, kjer so bili v vodstvu sami Slovenci. člane Sokola so profesorji na gimnaziji postrani gledali in vsake slabe ocene je bil kriv Sokol...
Ob atentatu na prestolonaslednika Ferdinanda 28. junija 1914 so si mladi Ijudje, kot je bil takrat Vinko, zataknili rdeč nagelj v gumbnico, zato so jih izključili iz gimnazije in aretirali. In tu se začenja tr-nova pot človeka, ki je hotel biti in ostati Slovenec. Kakšno življenje! Do glavne obravnave na sodišču še ni prišlo, ko se je vnela prva svetovna vojna in po-tegnila v svoj ognjeni vrtinec tudi našega tovariša Rakuščka. Na bojišču pod Kmom je bil presfreljen skozi vrat, vendar je imel srečo, da ni izkrvavel. Iz bolnišnice v Celovcu ga je pot peljala na italijansko fronto, na Monte Barko, od tam pa v Galicijo, spet na fronto. Tam so ga ujeli Rusi. V Kijevu se je javil k pro-stovoljcem in v treh tednih šel skozi avstrijsko in srbsko fronto. Iz Rusije je odšel prek Cejlona, Tahi-tija in skozi Suez v Solun, kjer se je v Vardarski bri-gadi boril proti Bolgarom. Marca 1919 se je vrnil \z Albanije v Gorico, kjer je opravil maturo.
»Kdor dobi navodila v mladih letih, se ne more iz-neveriti!« je tov. Rakušček pojasnil svoje ravnanje obižbruhudrugesvetovnevojne. Medborci NOVje našel svoje mesto tudi on. V Ljubljani so ga dvakrat aretirali, nato pa so ga poslali v Dachau, kjer je ostal do osvoboditve taborišča — junija 1945.
Letos je Rakušček praznoval svoj devetinosem-deseti rojstni dan. Na zunaj mu ne bi prisodili teh let in tudi sam pravi, da je še kar pri zdravju, da ni po-zabljiv ter da bere in piše brež očal. še vedno je poln življenjske sile, ki odseva tudi v njegovih pesmih. Pred desetimi leti je v samozaložbi izdal svojo pe-sniško zbirko »Očnice«, doma pa ima še mnogozelo lepih pesmi. Škoda, da niso objavljene, saj so bo gato izrodilo izjemne osebnosti.
Za konec smo ga prosili za vodilo, ki bi ga on dal našim mladim. Rekel je: »Pomembno je dojeti svoj čas in mu koristiti!«
Pogovor so zapisali učenci
7a in b razreda OŠ Riharda Jakopiča:
Katja Damij, Romana Kuhelj in
Herman Janež