NAŠE KORENINE
Žegen iz jerbasa
Pišedr.BORISKUHAR
Če sem pred meseci zapi-sal, dajeBožič bolj intimen praznik družine, paje Veli-ka noč prav gotovo najbolj slovesen cerkveni praznik, praznik notranjega veselja vernih kristjanov, izraznje-gove globoke vere in obče-stvenosti. Velikonočno praznovanje sestavlja obši-ren sklop obredij in šeg $ točno določenim scenari-jem iz Kristusovega življe-nja oziroma smrti. Cerkve-na liturgija je razumljena po ljudsko z dodatkom ostankov starih predkrš-čanskih verovanj, vegeta-cijskih obredov in spomla-danskih šeg. Saj je Velika noč vedno na pragu po-mladi.
Pri Veliki noči paje zdru-ženih toliko starih še pred-krščanskih obredij pretka-nih s krščanskimi dodatki, globoko krščansko vero in pristnim ljudskim verova-njem. Tu se mešajo kulti ognja in vode ter žrtveni-ških verovanj s kulti plod-nosti in kulti smrti. To so velikonočni ogryi, ki so jih tudi letos na veliko soboto prižgali vsaj pri vseh farnih cerkvah. Blagoslovljeni ve-likonočni ogenj so otroci in odrasli raznesli po vsej žup-niji, kotje tudi letos zapisal v Oznanila grosupeljski tupnik. Včasih so fantiči s suhimi drevesmmi goba-mi prinesli na veliko sobo-to blagoslovljen ogenj in mati je z njim na novo za-kurila peč in nato ogenj v peči vzdrževa]a čez vse leto. To je bilo še v tistih časih, ko so imeli po vseh hišah krušno peč. Če je kdaj ogenj ugasnil, je pač šla soseda k sosedi poiy.
»Strašenje boga«
Bogati so starejši zapisi o velikonočnih šegah tudi iz tega našega konca. Tako so otroci na Polici, v Šen-tvidu in Šmarju, pa tudi drugod imeli na veliko sre-do, četrtek in petek nava-do, da so »strašili boga«. Razbijali so stare zaboje in drugo ropotijo. Drugod so
delali. silovit hrušč z raglja-mi. Župnik Mrkun iz Do-brepolja je pred šestdeseti-mi leti zapisal: »Tu regljajo z raglami okrog cerkve in . razbijajo po lesu zato ker so nekoč ljudje kričali zelo ne-mirno: Križaj ga, krizaj ga! »Kaj pa ko bi ta trušč pove-zali še s starejšimi šegami izgai\jatva zime ali pa izga-njanja zlih sil, kot je npr. bilo pokanje z možnarji na velikonočno nedeljo. Obe-nem paje bilo pii vernih to tudi znak veselja ob vstaje-nju Khstusa.
Veliko čiščenje
Na velikonočne praznike se ljudje pripravljajo že v tednu med cvetno nede-Ijo in Veliko nočjo. To je zares »veliki« teden. Za ve-likonočne praznike mora biti namrei tudi vse čisto. Na našem podeželju je v tem času veliko spomla-dansko čiščenje stanova-rya, pohištva in obleke. Vse prezračijo na spomladan-skem soncu. Očistijo vso okolico doma, prekopajo gredice in posadijo cvetlice in prvo povrtnino. Vsadov-njaku radi v velikem tednu cepijo drevesa, v okolici Zagradca pripravijo ie zel-nike, v vinorodnih krajih pa režejo in vežejo trto. Vsa delaje bilo včasih potrebno opraviti do srede, potem se je začel delopust, kije trajal dokler so bili zvonovi zave-zani. Na Polici niso delali ne z živino, ne sami. Kdor se tega ni držal, je lahko imel nesrečo pri živini in na sploh. Tako so včasih vero-vali. Ženske pa morajo se-daj pripravljati vse za praz-ničnajedila, za velikonočni žegen in za velikonočno po-jedino. Ker je velikl petek dan Gospodove smrti, mo-ra ta dan zemJja imeti mir, kot pravijo na Krki, na Po-lici pa imajo že dolgo lepo navado, da na ta dan v ka-pelicah prižgejo svečke. Na ta dan je bil tudi največji post. V Škocjanskih hribih so ljudje jedli le mleko ali le mlečni riž ali kisel krom-pir in ttžol ter obvezno obrednojed alelujo, skuha-no iz posušenih repinih olupkov. Pred osemdeseti-mi leti so poznali za kosilo še eno obvezno jed: kopri-vovo kašo. Liste kopriv so na drobno zrezali in skupaj s pšenom skuhali na mleku.
Žegen
Na »sveto soboto« se je hrana že izboljšala, lahko so že jedli ajdove štruklje. Tudi te so namreč nosili v cerkev k žegnu. Ob štruk-Ijih so imeli v škocjanski fari v pleteni košari še ore-hovo potico, šunko, kloba-se, pirhe, hren in tudi polj-ske pridelke kot npr. krom-pir, koruzo, fižol. V Vrbičju pa so ob klobasah, mesu in hrenu nosili k žegnu še vži-galice, sol in kruh. Župni-ku so dajali za blagoslov po dva jajčka. V vaseh okrog Šentvida dajo vjerbas tudi pol hlebca črnega kruha, šunko in kolač z luknjo v sredini. V to so dali hren in pirhe, na vrh pa še kolač.
Vse so pogrmli s posebnim kvačkanim in pletenim pr-tom. Tod so verovali, da se bo tisto dekle, ki bo prvo priteklo od žegna domov, tudi prvo poročilo.
V Dobrepoljski dolini so spekli kolač, okroglo poti-co, kijepomenila Kristuso-vo krono, manjših kolač-kov pa kolikor je bilo otrok. Te so olepšali še s te-stenimi okraski, s cvetno kito in kroglicami, ki so prispodabljale sadeže. Ob tem so spekli še potice in ajdove štruklje, vse to so dali vjerbas, zraven pa še skuhano pleče, želodec, mesene klobase, hren in pomaranče. Na vrhjerbasa so dali veliko pogačo, ki je pomenila Kristusovo telo, rdeči pirhi kaplje Kristuso-ve krvi, hren žeblje itd. Na Muljavi pa so klobase po-menile vrvi, s katerimi so zvezali Jezusa. Vse toje na Krki nesla k blagoslovu do-mača hči, ki je bila godna za možitev. Dekle je bilo čedno oblečeno in je imelo bel predpasnik.
Dobrote od žegna so tudi že načeli v soboto, pred-vsem pa na samo Veliko noč. Slovesno je bilo veli-konočno kosilo. Na mizije bila na ta dan navadno ob žegnu iz jerbasa še goveja juha z rezanci, kuhana go-vedina, pražen krompir, rdeča pesa, zelena in zelna-ta salata in obvezno tudi žolca.
Sama velika nočje ie ve-selpraznik in na velikonoč-no mizo je prišlo vse naj-boljše, kar premore hiša.
Žato vesele velikonočne praznike v prihodnosti!