GLASILO ZVEZE DRUŠTEV LEDVIČNIH BOLNIKOV SLOVENIJE ŠTEVILKA 5 DECEMBER 2020 2 Kazalo » AKTUALNO Problematika prevozov dializnih bolnikov 3 Povezovanje v času epidemije 9 Kakšne so možnosti za dializni center Jugovzhodne regije? 10 » PREMAGAJMO COVID-19 Letos navkljub virusu več transplantacij 12 Ali epidemija lahko ogrozi transplantacijsko dejavnost 13 Maske naše vsakdanje 14 Skupaj močnejši 15 » STROKOVNO Nekaj misli o epidemiji covida-19 ib Transplantacija - terapevtska možnost 19 Obrambne sposobnosti našega imunološkega sistema 20 » ODSTIRANJA Na poti iskanj in spoznanj 22 Zdenka Tratnjek, dobrovoljna in vedno nasmejana 26 » NAŠA SREČANJA Izobraževanje prostovoljcev tokrat v Lendavi 28 Izid glasila Ledvica je finančno podprla MgMmSZ" Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij Slovenije FINO MSMs'SSi'" » PREHRANA S testeninami iz zadrege 30 » OPTIMIZEM Živeti je treba naprej! 32 Korona je tu 33 Rodila sem zdravega fantka 35 » ŠOLSKI KOTIČEK Imam kronično ledvično bolezen. Kaj pa šola? 36 » IZ ŽIVLJENJA DRUŠTEV □LB Nefron: Športni dan na Rogli 38 □LB Nefron: Dvodnevni izlet na Notranjsko 39 □LB Nefron: Obdarovanje članov 40 □LB Ljubljana: Pralne maske 40 □LB Pomurja: Zdrav duh v zdravem telesu 41 » DIAGNOZA SMEH Zasoljeno, ki je dovoljeno 42 Glasilo Ledvica Izdaja Zveza društev ledvičnih bolnikov Slovenije Naslov uredništva: Trg Osvobodilne fronte 10,1000 Ljubljana Naslov: Trg Osvobodilne fronte 10,1000 Ljubljana Urednica: Jadranka Tavčar Oblak E pošta: infopzdbLsi Tisk: Tiskarna in knjigoveznica Radovljica Spletna stran: lululu zdbis.si Naklada: 1870 izvodov Predsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije: Milan Osterc BESEDA UREDNICE 3 Življenje na daljavo »M Mm, da je Bog v svoji neskončni modrosti skril pekel na sredino nebeškega raja, da bi vedno bili pozorni in nikdar ne bi pozabili stebra strogosti, medtem ko živimo veselje usmiljenja« (Paolo Coelho) V času epidemije je tudi naše živijenje dobiio drugačne razsežnosti. Marsikaj, kar nam je biio samoumevno, je postaio nemogoče. Marsikaj, kar nam je biio nepomembno, je postaio obvezno. V hipu smo se iztiriii iz svojih utečenih navad in moraii prevzeti popoinoma drugačen način živijenja. In ne samo to, tudi naš odnos do sebe in do drugih se je spremenit Morda že maio razvajeniaii vsaj navajeni iagodnega živijenja, smo biii nenadoma postavijenipred neizogibna dejstva, kisovzbujaia strah, stisko in napetost. Kako so naši sorodniki, od katerih so nas iočiie neprehodne občinske meje? Bomo izgubiii deio in kako bomo preživeii brez zasiužka? Vsakdan smo pod psihičnimi pritiski, sta inim bombardiranjem medijev o števiiu okuženih, tako doma kot po svetu. Virus je na osvajainem pohodu, ne zanimajo ga naše navade in prepričanja o tem, kaj je svoboda in česa nam nima pravice vzeti. Virus se požvižga na demokracijo in ustavne pravice, na katere se v obupu skiicujemo, pa čeprav vsi prav dobro vemo, da gre ie za črko na papirju, kajti, dotier svetu viada denar, pač ne more biti niti enakosti niti pravice, še manj pa svobode. Nemaio pa je tistih, katerih posianstvo seje prav v teh kriznih časih po g io biio in pri zdravstvenem osebju dosegio izčrpavanje in izgoreiost. Vsi pa smo navkijub fizični oddaijenosti aii prav zaradi nje začutiii pomen druženja. Prikrajšani za medsebojno biižino in topiino smo spoznaii, koiiko nam pomenijo domači, kako pogrešamo prijateije, kako nam je marsikaj v živijenju postaio do te mere samoumevno, da tega spioh nismo več ceniii. Pravijo, da moraš izgubiti, da sezaveš, kaj si imet Odnosi virtuaine resničnosti so oropani duha in pristnosti. Zato je pomembno, da se spomnimo topiine. Sonce daje topiino, toda pozimi vse vene. Prav tako hiaden stavek vse zaduši. V odnosu se najprej srečamo s frekvenco, potem je šeie informacija. Najprej vidimo streio, potem šeie siišimo grom. Frekvenca je pomembna, a informacija, je vprašanje, aii je pravdna. Katera energija je hitrejša, topia aii hiadna, vidimo pri kači. V mrazu je otrpia in se ne premika. Na soncu oživi. Zato frekvenca vedno previaduje, nikdar informacija, pa jeiahko še tako pomembna. Prava frekvenca v odnosu je vedno v duhu povezovanja za dobro vseh. Prav to frekvenco povezovanja in dobronamernosti pa v sodobni družbi vse boij pogrešamo. Kot bi se drug proti drugemu zarotiii, nas preveva neka pritiehna sovražnost, prikrita maščevainost, nečioveška nadutost in pokvarjeno povzpetništvo. Medtem pa s koso žanje virus, da bi nas ozavestii in povezai v čiovečnosti in sočutju. Morda je čas, da se zavedamo tudi boij pretanjenih ravni bivanja, da presežemo materiaini svet, premagamo sio po obiasti in pohiep po gmotnih dobrinah, saj nas vse veže skupna usoda, ne giede na to, kaj si kdo domišija. Vedno deiujemo s frekvenco, ki ustvari energetsko poije s kupom novosti in ponudb. Ponudba mora biti tako močna, da ni možnosti za bežanje, je samo srečanje, sprejemanje aii zavračanje. Probieme rešujemo z nasveti. To je dobra komunikacija in vsekakor mnogo boijša, kot da bi jih reševaii z nasiijem. Največkrat pa se prepiramo sami s seboj, ker ni tako, kot bi mi žeieii, da bi biio. Omejuje nas navada in čustva nas vodijo v upor, namesto v radost in srečo. Nikakor ne najdemo prave poti, saj nas naša iastna ujetost v navado, naivnost in povprečnost vieče na vse mogoče strani. Ko razumemo nagnjenje uma in zakone, ki mu viadajo, se iahko osvobodimo jarma ponavijajočih se navad. Z razumevanjem negativnih čustev, kaj pomenijo in zakaj se pojavijo, si pomagamo, da se vanje ne izgubimo. Z modrostjo prepoznamo okoiiščine in se vrnemo v sedanji trenutek. Vedenje, da smo več kot um, misii aii čustva, širi našo zavest. Vendar spreminjanje uma s pomočjo uma je omejeno. Radost in ijubezen nista stanji, ki biju iahko osvojiii. Radost in ijubezen sta naše bistvo, kije giobije od čustev in razuma. Pogosto sižeiimo misiiti pozitivno. Vendar to ne deiuje stoodstotno. Bo neke mere učinkuje, vendar ne popoinoma. Kajti misieči um je ie ena desetina ceiotne zavesti. Pogosto vsiijene pozitivne misii potisnejo negativne misii gioboko v notranjost. Pozitivno mišijenje je iahko ceio vzrok depresije. Misiimo pozitivno, toda gioboko v sebi verjamemo, da je nekaj negativno. Boij kot se poskušamo prisiiiti, da misiimo pozitivno, boij se v nas pogiabijata dvom in strah. Bodimo pozorni, kdaj in kako nastane negativna misel Negativne misii se pritihotapijo kot posiedica napetosti in stresa. Nasiije se pojavi zaradi stresa in nevzdržne napetosti. Jeza pride zaradi stresa in čustvene napetosti. Potrtost se pojavi za rad istresa in napetosti. Sproščen, srečen čiovekne bo negativno razmišijai in ne bodo ga obviadovaia negativna čustva. Boij kot je nekdo nesrečen, boij negativno razmišija. Občutka povezanosti se ni mogoče naučiti. Če se osvobodimo stresa in strahov, se pojavi sam od sebe. V svoji biti smo povezani s ceiotnim stvarstvom, nismo iočeni drug od drugega, pa čeprav nas iočijo tisoči kiiometrov. Na nevidni ravni smo vsi povezani med seboj. Bihamo. Zrak, ki ga vdihnemo, tudi izdihnemo in drugi ga vdihavajo. Isti zrak, isti dih potuje po vsem svetu. Ista voda, ki pride v našeteio, izhiapi kot vodni hiapi skozi dih in je vse naokoii. Enako veija za um. Umni samo na enem mestu. Um je kot eietiromagnetno poije in je prisoten vsepovsod. Naše misii in naša čustva so vsepovsod. Živijenje je energijsko poije. Vsi smo potopijeni v ocean živijenja. Prostor med nami je napoinjen z živijenjem. Živijenje je povsod. Naša teiesa so kot škoijke, piavajočev oceanu. Včasih je na morju nevihta, včasih vihar, kdaj pa kdaj nas odioži na obaio, vendar, boij ko tonemo v giobine, manj nas premetavajo vaiovi. Gioboko v nas sta mir in tišina. To je edini prostor, kjer smo varni pred turbuiencami zunanjega sveta in verjetno tudi pred virusom. Jadranka Tavčar Obiakvaša urednica Problematika prevozov dializnih bolnikov »tekst: Milan Osterc, Jadranka Tavčar Oblak »foto: Pixabay V prejšnji številki smo objavili dopis predsednika Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije Milana Osterca Ministrstvu za zdravje v zvezi s problematiko prevozov dializnih bolnikov in odgovor Ministrstva za zdravje. Vendar kot kaže, tako kot je z večino zadev v naši prelepi deželi, tudi težave s prevozi ne bodo prav kmalu rešene. Zato je predsednik Milan Osterc dne 21. 5. 2020 Ministrstvu za zdravje poslal dopis in ker se težave po maju 2020 niso popravile, še enega 10. 8. 2020, ki ga v skrajšani obliki tudi objavljamo. V Zvezi društev ledvičnih bolnikov Slovenije, kot krovni organizaciji za združevanje interesov in skupnih ciljev 12 lokalnih društev, smo prejeli vaš odgovor in se načelno strinjamo, vendar se v zadnjih mesecih v zvezi s prevozi ni kaj dosti spremenilo, zato ugotavljamo naslednje: Približno 1800 dializnih bolnikov v celotni Sloveniji, ki so ranljiva skupina, se ne počuti varne. Naši člani se dializirajo v 21 dializnih centrih. V Zdravstvenem domu Celje so zaradi reorganizacije, ker niso podpisali pogodb s podizvajalci, čez noč postali prevozniki 52 bolnikov, medtem ko so jih pred tem prevažali zgolj 19. Zato se vodja reševalne postaje opravičuje, če je po tej reorganizaciji prišlo do trenj. Na nekaterih reševalnih postajah ugotavljajo, da so bolniki slabe volje zaradi časovnega prerazporejanja ali koordinacije na dializi, vendar za to niso krivi prevozniki, ki se držijo svojega urnika. Nimamo točnih podatkov, koliko dializnih bolnikov se zaradi slabih razmer na dializo vozijo sami ali pa jih vozijo njihovi svojci. Vemo pa za nekaj primerov, ko se bolniki ne želijo izpostavljati zaradi pritiskov prevoznikov, češ da so lahko srečni, da jih sploh vozijo na dializo. Predsednice in predsedniki lokalnih društev še vedno pozivajo prevoznike, naj upoštevajo navodila pristojnih strokovnih organov za preprečitev okužb. Res pa je, da so včasih tudi naši člani nerazpoloženi in zaradi slabega zdravstvenega stanja nekatere stvari doživljajo preveč čustveno. Zato je kdaj pa kdaj njihov odziv bolj izraz lastne težave kot dejanskega stanja. Vsega tega se v Zvezi društev ledvičnih bolnikov Slovenije zavedamo, prosim pa Ministrstvo za zdravje, da nam pomaga zadevo urediti preko svojih pristojnosti in delovnega področja, kamor sodijo tudi prevozi bolnikov na in z dialize. Ministrstvo za zdravje je marca letos vsem prevoznikom poslalo dopise, da se vsi bolniki ranljivih skupin, kamor sodijo tudi dializni in transplantirani ledvični bolniki, vozijo ločeno oziroma da se zagotovijo minimalni varnostni pogoji za preprečitev okužbe. Kljub temu prevozniki tega še vedno ne upoštevajo, predvsem prevozniki z ljubljanskega, kočevskega in severno-primorskega in po novem tudi celjskega področja. Iz Društva dializnih in ledvičnih bolnikov Celje poročajo, da reševalci dializnih bolnikov ne vozijo ob sobotah in po 20. uri, medtem ko jim ni znano, zakaj so prenehali voziti pogodbeni vozniki. Člani Društva ledvičnih bolnikov Nefron s e pritožuj ej o, da prevozniki niso točni. Zamujajo ali pa so prehitri pri odvozih dializnih bolnikov od doma. Preprosto gre za preobremenjenost, saj so vse koncesionarje ukinili. V Pomurju (Društvo ledvičnih bolnikov Pomurja) prevozi potekajo nemoteno, mogoče tu in tam pride do krajše zamude. Pogodbeni zasebniki se držijo terminov za dializo. Na ljubljanskem območju (Društvo ledvičnih bolnikov Ljubljana) imajo več prevoznikov, vozijo pa več bolnikov skupaj v istem vozilu. V zvezi z dolgotrajnim čakanjem se ni še nič spremenilo. V Društvu ledvičnih bolnikov Zasavja so poudarili, da kljub pritožbam, se ni še nič spremenilo na bolje. Na Koroškem (Društvo ledvičnih bolnikov Slovenj Gradec) prevoze opravlja Zdravstveno reševalni center Koroške in še vedno vozijo več bolnikov skupaj. Zgodi se, da pripeljejo bolnike na dializo prej ali pa bolniki dolgo čakajo za prevoz domov. Na Ptuju (Društvo ledvičnih bolnikov Ptuj) prevozi, ki jih opravlja podjetje prevozi KAUP, potekajo nemoteno in nimajo težav. Kaže, da imajo največ težav s prevozi v Društvu ledvičnih bolnikov Posočja, kjer so prevozniki hoteli izsiliti urnik, kdaj naj bo bolnik na dializi, da bo njim ustrezalo, in se pritoževali, zakaj morajo v en kraj dvakrat na dan. V Mariboru (Društvo ledvičnih bolnikov Lilija Maribor) prevažajo bolnike posamično, razen na daljših relacijah se peljeta včasih dva bolnika. Strogo se držijo vseh varnostnih ukrepov, obvezno nosijo maske, razkužujejo roke in tam, kjer se zazna sum na rahlo obolenje, pred vstopom v vozilo izmerijo tudi temperaturo. Vozila redno čistijo in razkužujejo. Vsake štiri mesece vozilo tudi globinsko očistijo in razkužijo. Na področju Krškega (Društvo ledvičnih in dializnih bolnikov Krško) se v vozilu vozi večje število bolnikov. Prevozniki dajo bolnikom maske, reševalci pa pri vstopu v avto merijo vročino. Iz dializnega centra v Izoli poročajo, da se v istem vozilu skupaj vozita dva bolnika, ki sta iz istega kraja in sta skupaj tudi v sobi na dializi, tako da je čim manj stikov med bolniki. Z Oddelka za nefrologijo in dializo v Splošni bolnišnici Novo mesto sporočajo, da dializne bolnike prevažajo skladno z zahtevami Ministrstva za zdravje, prevoznikov pa primanjkuje. Pri prevozih prihaja do časovnih zamikov pri prihodu ali odhodu z dialize, čeprav na oddelku za dializo vse skrbno načrtujejo. Ena od težav pa je tudi ta, da bolniki voznikom ne sporočajo, kdaj morajo biti na dializi in jih ne obveščajo o spremembah. Zdravniško osebje sicer poizkuša pomagati, vendar pa se zaradi narave dela ne uspe dovolj hitro odzivati in včasih prav zaradi tega pride slaba volja. Na severni Primorski (Društvo ledvičnih bolnikov severno-Primorske regije) je stanje enako kot pred epidemijo in se ni v ničemer spremenilo. Prevoznik koncesionar Taxi služba opravlja svojo dejavnost v Sloveniji in Italiji in posebnih varnostno-zaščitnih ukrepov, kot je zmanjševanje števila potnikov v vozilu, ne izvaja. Prosim vas, da nam po svojih močeh pomagate in poizkušate urediti, da zaščitimo 1800 dializnih bolnikov v Sloveniji, ki so s temi prevozniki dnevno na cesti. Seveda bi bilo dobro, da se srečamo in se o teh težavah tudi pogovorimo. Milan Osterc Predsednik Zveza društev ledvičnih bolnikov Slovenije Na Kočevskem (Društvo ledvičnih bolnikov Jugovzhodne regije) imajo resne težave. Prevoznik vozi enako kot pred epidemijo in ne upošteva varnostnih ukrepov. Zato se bolniki organizirajo in vozijo sami. Stanje je resno in smo zaskrbljeni. POSLANO: Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije Nacionalni institut za javno zdravje Slovenije Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE DIREKTORAT ZA ZDRAVSTVENO VARSTVO PoffeHirrt. Brr nm d* Koc cer IrtiiačE-l Reput4ka Ski venia Spiski šev**,6al>l(B1eW00 0000 56 7d43 6e 1154.03.09 29M R*f*r*niw 155-7/M2W71 Sektor za sistem nujne medicinske pomoči in katastrofno medicino Štefanova ulica 5,1000 Ljubljana T: 01 478 60 05 F: 01 251 77 55 E: gp.mz@gov.si www.mz.gov.si Zveza društev ledvičnih bolnikov Slovenije Milan Osterc - predsednik info@zdlbs.si Številka: 165-7/2020/671 Datum: 3. 9. 2020 Zadeva: Prevozi dializnih in drugih ledvičnih bolnikov v Sloveniji Zveza: Vaš dopis z dne 10. 8. 2020 Na Ministrstvo za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) smo iz Zveze društev ledvičnih bolnikov prejeli več dopisov z opisom problematike sočasno prisotnih več bolnikov v vozilu med prevozom na dializo ter nedopustnim čakanjem z namenom združevanje večjega števila bolnikov med prevozom. Ministrstvo za zdravje je zvezi društev ledvičnih bolnikov že odgovorilo na vprašanja in z več dopisi tudi opozorilo izvajalce prevozov ranljivih skupin pacientov na ustrezen način prevoza, ki praviloma pomeni individualni prevoz posameznega paciente. V nadaljevanju posredujemo dopolnila na naše odgovore in vaša zastavljena vprašanja. Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 - uradno prečiščeno besedilo, 15/08 -ZPacP, 23/08, 58/08 - ZZdrS-E, 77/08 - ZDZdr, 40/12 - ZUJF, 14/13 in 88/16 - ZdZPZD) pravi, daje reševalna služba organizirana pri bolnišnici oziroma pri zdravstvenem domu, če ni v okviru bolnišnice. V Sloveniji je večino reševalnih služb organiziranih pri zdravstvenih domovih, na Koroškem je reševalna služba organizirana v obliki samostojnega zdravstvenega zavoda. V primeru prevoza ogroženega pacienta s kraja nesreče, bolezni ali drugega nujnega stanja v bolnišnico zaradi dokončne oskrbe, govorimo izvajanju nujne medicinske pomoči (v nadaljevanju: NMP). To področje delovanja ureja Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči (Uradni list RS, št. 81/15 in 93/15 - popr., v nadaljevanju: Pravilnik o službi NMP). V primeru, ko zdravje pacienta ni tako ogroženo, da bi ga moral spremljati zdravnik, pacienta prevzameta reševalca in opravita nenujni reševalni prevoz. Dejavnost nenujnih reševalnih prevozov pacientov lahko opravljalo tudi koncesionarji, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih opredeljuje Pravilnik o prevozih pacientov (Uradni list RS, št. 107/09, 31/10 in 81/15, v nadaljevanju Pravilnik o prevozih). Iz Pravilnika o prevozih sledi, da lečeči zdravnik, izhajajoč iz stanja pacienta, odredi način prevoza, iz katerega sledi ustrezno reševalno vozilo, potrebno dodatno opremo in ustrezen zdravstveni kader. Izvajalec je dolžan izvesti prevoz skladno z zdravnikovim naročilom. Dopusten čas čakanja na izvedbo nenujnega reševalnega prevoza pravilnik ne določa. Prevozi na dialize in z dialize se v pretežnem deležu izvajajo s sanitetnimi vozili. Sanitetni prevoz je prevoz pacienta, ki med prevozom ne potrebuje spremstva ali zdravstvene oskrbe zdravstvenega delavca, prevoz z javnim prevoznim sredstvom ali osebnim vozilom pa bi lahko bil za njegovo zdravje škodljiv. Izvajanje sanitetnih prevozov opredeljuje Pravilnik o prevozih pacientov in niso del sistema nujne medicinske pomoči. Sanitetni prevozi so organizirani kot javna zdravstvena služba v okviru mreže izvajalcev, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje dejavnosti sanitetnih prevozov v skladu z omenjenim pravilnikom. Pravne in fizične osebe morajo za izvajanje sanitetnih prevozov pridobiti dovoljenje ministrstva. Za izdajo dovoljenja morajo imeti v rednem delovnem razmerju zaposlenega najmanj enega voznika, ki izpolnjujejo pogoje iz 9. člena tega pravilnika in najmanj eno sanitetno vozilo, ki izpolnjujejo pogoje glede tehnične opremljenosti iz priloge 3 istega pravilnika. Dopusten čas čakanja na izvedbo sanitetnega prevoza pravilnik ne določa. Z nalezljivimi boleznimi se zdravstvo sooča že zelo dolgo, zato morajo vsi izvajalci zdravstvene dejavnosti v organizacijo dela vključiti potrebne mehanizme za obvladovanje in preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni. Področje obvladovanja nalezljivih bolezni opredeljuje Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 - uradno prečiščeno besedilo in 49/20 - ZIUZEOP) ter Pravilnik o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb (Uradni list RS, št. 74/99, 92/06 in 10/11). Reševalno vozilo predstavlja tveganje za prenos nalezljive bolezni, ker je prostornina reševalnega vozila majhna, stiki so tesni in čas sobivanja v prostoru praviloma daljši. Zato so reševalna vozila že pred izbruhom epidemije COVID19 vozili paciente s sumom na nalezljivo bolezen na drugačen, prilagojen ter za pacienta in osebje varen način. To so dosegli z omejevanjem na prevoz zgolj enega pacienta ter dosledno uporabo osebne varovalne opreme zdravstvenega osebja ter ostalimi varnostnimi ukrepi kot je pravilna uporaba prezračevalnih sistemov ter razkuževanje površin in zraka v reševalnem vozilu. Pojav epidemije COVD 19 je povzročil povečanje števila prevozov oseb s sumom na okužbo s SARS-CoV-2, sočasno pa se je zmanjšal del nenujnih zdravstvenih storitev, kar je pomenilo, da so bile kapacitete za varen prevoz pacientov zagotovljene. Podobno je bilo tudi pri sanitetnih prevozih. Prevozi na dialize in iz dialize so se izvajali neprekinjeno, medtem ko se je število ostaih sanitetnih prevozov na splošno zmanjšalo. V času po epidemiji so se storitve v zdravstvu ponovno povečale, vendar se strinjamo, da to ne sme vplivati na varnost zdravstvenih storitev, tudi prevoza na in iz dialize. Nad izvajanje dejavnosti reševalnih in sanitetnih prevozov vrši nadzor MZ in plačnik zdravstvenih storitev, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod). MZ ob nadzorih preverja skladnost izvajanja dejavnosti s predpisi, ki jih je izdalo MZ. Zavod, ki je za uresničevanje pravice zavarovanih oseb do reševalnega prevoza izdal posebna navodila in z izvajalci podpiše vsakoletno pogodbo o izvajanju dejavnosti, ob nadzorih preverja skladnost med izvajanjem prevozov z opisanimi navodili ter podpisano pogodbo. Pogodba je podpisana na podlagi sklenjenega Splošnega dogovora, ki predstavlja kompromis države, izvajalcev in plačnika za vsako leto posebej. Splošni dogovor za leto 2020 v prilogi 5 (ZD ZAS20 kči), ki opredeljuje oblikovanje in financiranje programov na primarni ravni, v četrti točki 45. člena navaja, da bo izvajalec sanitetnih prevozov prevoz na in z dialize izvajal tako, da bo pripeljal bolnika na dializo 60 min pred začetkom dialize in ga praviloma odpeljal do 60 minut po zaključku dialize. Problematika prevozov bolnikov na in iz dialize je po Slovenij zelo različna, ministrstvo je prejelo tudi pobudo izvajalcev prevozov dializnih in ledvičnih bolnikov, ki potrebujejo pomoč za organizacijo bolj varne izvedbe prevozov ranljivih skupin pacientov. Ministrstvo se bo še v septembru sestalo s predstavniki izvajalcev prevozov dializnih in ledvičnih bolnikov in prisluhnilo njihovim zahtevam. Pripravil: Jože Prestor sekretar po pooblastilu št. 020-6/2019/18 Mag. Bernarda Kociper vodja Sektorja za organizacijo zdravstvenega varstva Poslati: Naslovniku (po-pošti) REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE DIREKTORAT ZA ZDRAVSTVENO VARSTVO PatfcHirik Mania Magipe Irtiiače-I RepuMka Skivenia 34^6 «tv**, ti #f 7612 00 09 00 DO 56 7d 19 1* Dihinpfi^iiü 04:14.2-1.09 20M R4f*r*niri4 1^5-7/20W644 Štefanova ulica 5,1000 Ljubljana T: 01 478 60 05 F: 01 251 77 55 E: gp.mz@gov.si www.mz.gov.si Zveza društev ledvičnih bolnikov Slovenije Milan Osterc - predsednik info@zdlbs.si Številka: 165-7/2020/684 Datum: 16.9.2020 Zadeva: nCoV - Prevozi dializnih in drugih ledvičnih bolnikov v Sloveniji -odgovor MZ Zveza: Vaš dopis z dne 4.9.2020 Na Ministrstvo za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) smo iz Zveze društev ledvičnih bolnikov na e-pošto 4.9.2020 prejeli odgovor na naš zadnji dopis o prevozih na in z dialize, v našem odgovoru smo vas seznanili, da načrtujemo sestanke z izvajalci dializnih prevozov. V nadaljevanju posredujemo dopolnila na naš odgovore in predlog o skupnem sestanku. Na ministrstvo se je pred kratkim obrnila skupina izvajalcev prevozov bolnikov iz vzhodnega dela države. Vsebina njihovega dopisa je bila usmerjena predvsem v pridobivanje stališča ministrstva glede varnosti izvajanja prevozov ranljivih skupin pacientov ter zagotavljanje ustreznih materialnih sredstev, ki so povezani z višjimi stroški dejavnosti. Ministrstvo je skupini izvajalcev prevozov pacientov poslalo stališče in odgovor na večino zastavljenih vprašanj. Glede na trenutno slabšanje epidemiološke slike v državi in dejstva, da vsebini zainteresiranih skupin nista povsem enaki ter da na drugi strani nismo imeli za sogovornike predstavnike vseh izvajalcev prevozov, na ministrstvu trenutno skupnega sestanka ne načrtujemo. Ponavljamo, da nad izvajanjem dejavnosti reševalnih in sanitetnih prevozov vrši nadzor tako ministrstvo kot Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod), plačnik zdravstvenih storitev. Ministrstvo ob nadzorih preverja skladnost izvajanja dejavnosti s predpisi, ki jih je izdalo ministrstvo, Zavod, ki je za uresničevanje pravice zavarovanih oseb do reševalnega prevoza izdal posebna navodila in z izvajalci podpiše vsakoletno pogodbo o izvajanju dejavnosti, ob nadzorih preverja skladnost med izvajanjem prevozov z opisanimi navodili ter podpisano pogodbo. Pogodba je podpisana na podlagi sklenjenega Splošnega dogovora, ki predstavlja kompromis države, izvajalcev in plačnika za vsako leto posebej. Pripravil: Jože Prestor Sekretar mag. Marija Magajne V. d. generalnega direktorja Direktorata za zdravstveno varstvo Vročiti: - naslovniku po e-pošti V zadnj em prej etem dopisu Ministrstva za zdravj e so nas obvestili, da se bodo naši pogovori nadalj evali, ko bo za to primerna epidemiološka slika v Sloveniji. Povezovanje v času epidemije »tekst: Milan Osterc »foto: Pixabay Leto 2020 nas je zaznamovalo. Na mnogoterih področjih! Tokrat bi rad vse bralce našega glasila usmeril na nov, varen in predvsem zelo priročen sistem povezovanja, ki nas odpelje v virtualni svet. V Sloveniji smo zaradi zagotavljanja varnosti in vzdrževanja medsebojnih stikov med družinami vzpostavili nov način pogovarjanja in videnja na daljavo. To se dogaja prek Skypa, prek Facebookovih, Viberovih, WhatsAppovih video pogovorov, če jih omenim le nekaj najbolj uporabljenih. Svet računalništva in snovalci raznovrstnih aplikacij so ustvarili nove in posodobili že prej uporabljane aplikacije, kot so Microsoft Teams, Whereby ter Zoom. Obstaja še veliko drugih, vendar se bom ustavil le pri preprostih navodilih dela z zelo razširjenim Zoomom. Prav ta zadnji je tudi program, ki ga uporabljamo za seje in povezovanje s predstavniki lokalnih društev po Sloveniji. Center Zoom (center za prenos Zooma). Na svoj računalnik prenesite namestitveno datoteko Zoom_client.exe. Poženite jo in sledite navodilom. ZOCOTl ™ ' ■■*1 ■.-■ MkaHn** tmTaHCta' ■»—' riiOli Do-mlnad Cenc^f wae6Cwr1 4 Zoom Limi Idi Mocbups- Žitom Clo-rt f.izg-n tor ähanng IPtiaMAFnti Kako poteka prenos, si lahko ogledate na povezavi: https:// www.youtube.com/watch?v=lFM-gBoplbg Kako se pridružiti pogovoru Uporaba aplikacije Zoom Zoom je spletna platforma za avdio in video komunikacijo, ki se uporablja za sestanke, izobraževanja, delavnice in druge oblike sodelovanja. Uporabniki, ki želijo organizirati svoje delavnice ali izobraževanja, se morajo pred tem prijaviti. Na voljo je tudi brezplačni paket, pri katerem je dolžina sestanka treh ali več oseb omejena na 40 minut. Ob uri, za katero je napovedano srečanje, kliknite na povezavo tega srečanja in sledite navodilom na zaslonu. Podroben prikaz korakov si lahko ogledate na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=F-WAB19P7iw. Druga možnost j e, da poženete aplikacijo Zoom in kliknete na gumb Join a Meeting (pridruži se srečanju) in nato vnesete ID srečanja, ki ste ga prejeli v povabilu. Uporabnik, ki se želi samo pridružiti srečanju, ne potrebuj e uporabniškega računa. Slediti mora le povezavi na virtualno sobo, ki jo prejme od organizatorja srečanja. Namestitev aplikacije Če se sestanka prek Zooma udeležujete prvič in uporabljate pametni telefon ali tablico, vas bo povezava samodejno preusmerila v AppStore oziroma GooglePlay, kjer si boste lahko namestili ustrezno aplikacijo. Če želite aplikacijo namestiti že prej, boste povezave našli na strani Download Center Zoom (center za prenos Zooma) v razdelki Zoom Mobile App s (aplikacija Zoom za mobilne telefone). Če boste Zoom uporabljali na računalniku, morate prav tako najprej namestiti Zoom Client for Meetings (naročilo Zooma za stranke), kar prav tako najdete na strani Download zoom čCtiri Pk-dv- pn|M yaur i^th- riiui r-jdn i- P#l6l| Join a Meeting 6L3-237-092 Zvok in video f "S Janez Novak] L,______________________________________________J Q Rfimembpr my name far future mefltings Do not connect to audio Tum off my video C jFLel Za nemoteno uporabo aplikacije mora imeti naprava, ki jo uporabljate, delujoč mikrofon in slušalke. Ob vstopu v virtualno sobo je delovanje mikrofona onemogočeno in ga mora vsak udeleženec sam vklopiti na svoji napravi (računalniku, pametnem telefonu - join/connect with audio -pridruži se/vzpostavi zvočno povezavo). Če želite sodelujoče na srečanju tudi videti, mora imeti vaša naprava vklopljeno tudi kamero, vendar pa kamera ni nujno potrebna za sodelovanje na srečanjih. Če se srečanju pridružujete prvič, vas bo aplikacija opozorila, da morate vnesti ime, pod katerim boste sodelovali v pogovoru. Kakšne so možnosti za dializni center JV regije? »tekst: Milan Osterc Dvanajst let že trajajo pobude in dolgotrajni pogovori, iskanje ljudi, ki imajo moč odločanja in voljo, da se na območju Jugovzhodne regije Slovenije zgradi tako zelo potreben dializni center, ker ga na tem področju še ni. Kot predsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije sem vpet v ta prizadevanja in se tudi po svojih najboljših močeh trudim, da bi nam uspelo zgraditi nov dializni center. O tem sva se pogovarjala z dosedanjim predsednikom lani ustanovljenega Društva ledvičnih bolnikov Jugovzhodne regije Andražem Osimom in v teh dneh se pogovarjam z Valerijo Geize, podpredsednico istega društva, ki išče odgovore, zakaj še ni dialize na tem področju. Valerija se spomni, da je bil leta 2007 v Ribnici pripravljen večmilijonski projekt za dom starejših občanov in negovalno bolnišnico. Leta 2009 so odobrili dializni center v kombinaciji z domom starejših občanov in negovalno bolnišnico. Prav zaradi tega, ker sta v istem projektu tako gradnja bolnišnice kot tudi doma starejših občanov, še vedno vse skupaj visi v zraku. Andraž Osim je pred časom ustanovil tudi Sindikat uporabnikov socialno zdravstvenih storitev v Sloveniji in prevzel nalogo predsednika. Tako se zaradi vse večjih obveznosti zgolj po potrebi vključuje v priprave novega dializnega centra. Seveda je delo v sindikatu povezano tudi z zaščito dializnih bolnikov Jugovzhodne regije, kar pomeni čimprejšnjo postavitev njim bližjega dializnega centra. O težavah in problemih v zvezi z gradnjo novega dializnega centra pa sem govoril tudi z Lariso Hajdinjak, prejšnjo predsednico Zveze društev dializnih bolnikov Slovenije, ki je veliko svojega časa namenila temu projektu. Trenutno ne bi želel omenjati, kje bo dializni center v Jugovzhodni regiji, ali bo v Ribnici ali v Kočevju. Se vedno potekajo dogovarjanja, po zagotovilih pa imata vsaj dva investitorja finančna sredstva, da se ta dializni center zgradi. Na spletu sem prebiral zapise v zvezi z dializnim centrom in v članku Aktualne novice iz ribniške doline in okolice, z dne 3. januarja 2020, med drugim tudi piše: »Ribnica, Kočevje - Tako kot na Kočevskem si tudi na Ribniškem prizadevajo, da bi le dobili dializni center. Potrebe so namreč že dlje časa znane, ne le, kar zadeva bolnike iz kočevske in ribniške občine, ampak tudi vse od Kolpe do Blok na eni in Dobrepolja na drugi strani. Na omenjenem območju naj bi bilo skupno približno 30 bolnikov, ki jih koncesionar prevaža do Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljano. Ta razdalja znaša od Osilnice, reci in piši, sto kilometrov v eno smer. Od doma odidejo zgodaj zjutraj in se utrujeni vrnejo po drugi ali tretji uri popoldne. Nekateri so takšne pomoči potrebni vsak drugi dan. 'To je težko zdržati. Poglejte me, sem kot živi mrlič, utrujen od bolezni, še bolj pa od vožnje in čakanja. Če bi imeli uslugo pri nas, bi mi v marsičem prikrajšali trpljenje,' so besede vsega vajenega bolnika iz Kočevja, ki je na dializni aparat priklopljen že dve desetletji. Da bi skušali pomagati bolnikom, so začeli v Ribnici leta 2011 z Ministrstvom za zdravje pripravljati načrt zasebno-javnega partnerstva za zgraditev dializnega centra v tamkajšnjem zdravstvenem domu. A se ni izšlo, saj z manj kot 30 bolniki center ne bi bil rentabilen, Ministrstvo pa ga ni uvrstilo med prednostne naloge in gradnje ni bilo. Od takrat so na občinski ravni večkrat govorili, kako potrebna je pridobitev dializnega centra, a se je vse ustavilo pri denarju. Tako bo tudi v prihodnje, je sporočilo ribniškega župana Sama Pogorelca, ki je pred dnevi dobil vsebinsko podporo, a več od tega ne. S približno enakim iztržkom je zapustil tudi prostor Ministrstva za zdravje. Država za infrastrukturo tega projekta ne more zagotoviti denarja, poskrbela naj bi samo za kader. A po naših podatkih Ribničani puške v koruzo še niso vrgli.« Tako bi lahko rekli, da j e dovolj dobre volj e, tudi zdravniško osebje naj bi zagotovili, le denar ostaja nerešena težava. Ali bo res številka vsaj trideset dializnih bolnikov tista, ki bo odločilna, da se nekaj zgodi in zgradi ali pa se bo nadaljevalo trpljenje dializnih bolnikov tega območja? Seveda pozivamo bolnike Jugovzhodne regije, da se aktivno vključijo v naša prizadevanja, da se dializni center ustanovi, zgradi in deluje za vse vas, ki ste naveličani in utrujeni od dolgotrajnih prevozov, čakanja na prevoznike ter razočarani nad pomanjkanjem posluha vseh pristojnih za vaše težave. f Lahko se oglasite in pogovorite s podpredsednico | Društva ledvičnih bolnikov Jugovzhodne regije Valerijo I Gleze, njen telefon je 040 161 427, lahko ji pišete na | leragelze@gmail.com. moj kontakt pa je milan.osterc@ l gmail.com ter telefonska številka 031 538 586. I Letos navkljub virusu več transplantacij »tekst: Barbara Uštar, Slovenija-transplant »foto: Pixabay Vsako drugo oktobrsko soboto obeležujemo evropski dan darovanja, s katerim usmerimo pozornost javnosti na darovanje organov in tkiv. Brez prostovoljnega darovanja ni zdravljenja s presaditvijo. V Sloveniji je trenutno na čakalnem seznamu 211 bolnikov. Evropski dan darovanja organov in tkiv j e hkrati priložnost za zahvalo darovalcem in darovalkam in njihovim svojcem, ki so dali soglasje za darovanje. V letu, ki gaje zaznamoval novi koronavirus, gre zahvala tudi številnim sodelavcem in ekipam v donorskih in transplantacijskih programih, ki s strokovnim, uigranim in srčnim pristopom zagotavljajo, da darovanje in zdravljenje s presaditvijo med epidemijo ni zastalo. Zgledno področje darovanja In presaditev v našem zdravstvu Hitra odzivnost na spremenjene razmere, tradicija odličnosti, dobre povezanosti, strokovnosti in vpetosti v mednarodno okolj e so pripomogle, da smo ustrezno prilagodili transplantacijsko dejavnost in nismo prekinili programov darovanja in zdravljenja. »Leto 2020 je za nas v marsičem posebno. Januarja smo s slovesnim simpozijem obeležili praznovanje 20. obletnice uspešnega sodelovanja z mednarodno mrežo izmenjave organov in tkiv Eurotransplantom,« razlaga prim. Danica Avsec, direktorica Slovenija-transplanta. »Na obletnico smo upravičeno lahko ponosni. Že leta 2000 smo se kot prvi v pokrajini pridružili skupini najnaprednejših držav s področja transplantacijske dejavnosti. S tem smo zagotovili občutno boljše izide zdravljenja za svoje bolnike in pa tudi strokovni razvoj. Naš nacionalni donorski program je še danes v marsičem zgleden primer na mednarodni ravni, predvsem na področju kakovosti, varnosti in preglednosti. Imamo tudi nadpovprečne rezultate preživetja po transplantacijah. Če bi delovali le znotraj Slovenije, marsikdo na čakalnem seznamu ne bi dočakal ustreznega oziroma ujemajočega darovalca. Kritični so urgentni primeri, ko otrok ali odrasla oseba zaradi nenadne odpovedi organa nujno potrebuje presaditev za preživetje. Takrat na pomoč priskoči Eurotransplant. Tudi v času epidemije smo imeli nekaj takšnih primerov«. Epidemija ne sme zaustaviti zdravljenja s presaditvijo organov Medtem ko so se transplantacijski centri po Evropi zaradi slabega epidemiološkega položaja zapirali, ali zaradi pomanjkanjabolnišničnih in kadrovskih zmogljivosti zmanjšali programe celo za devetdeset odstotkov, smo v Sloveniji opravili več presaditev ledvic kot lani. Triinsedemdeset odstotkov organov za presaditev smo v tem času prejeli iz držav članic Eurotransplanta. Omejitve v transplantacijskih centrih v tujini so dodatno spodbudile razvojne premike na področju presaditev pljuč. Poleti je bila izvedena prva presaditev pljuč pri otroku v Sloveniji. To je velika pridobitev za male bolnike in njihove starše, saj za zdravljenje ne bo več potrebna naporna in obremenjujoča pot na Dunaj. V donorskem programu število umrlih darovalcev ni upadlo. Umrlih darovalcev je bilo letos do konca septembra sedemintrideset. Andrej Gadžijev, doktor medicine s Slovenija-tranplanta pojasnjuje: »Kdor umre z okužbo covid-19, ne more biti darovalec. Tveganje za škodovanje prejemniku je previsoko. Pravočasno smo v donorskem in prejemniškem programu uvedli številne preventivne ukrepe za varnost bolnikov in osebja«. Stopnja soglasja svojcev za darovanje je ostala visoka, okoli petinsedemdeset odstotkov, kar je tudi odraz zaupanja javnosti v dejavnost. Opažamo pa zmanjševanje vpisa v nacionalni register opredeljenih oseb glede darovanja organov in tkiv. Letos seje opredelilo 563 ljudi, kar je za tretjino manj v primerjavi z lanskim letom. Žal so se zaradi zaščitnih vladnih ukrepov možnosti za osebni vpis na javnih dogodkih močno skrčile. Poudarjamo pa, da obstaja hitra in enostavna možnost opredelitve po elektronski poti (prek portala e-uprava). Za izpeljavo postopka je potrebno kvalificirano digitalno potrdilo. »Z opredelitvijo izrazite solidarnost in pripravljenost pomagati sočloveku v stiski. Verjetnost za dejansko darovanje je majhna. Le okoli dva odstotka umrlih v bolnišnici je primernih darovalcev organov in tkiv. Za darovanje morajo biti izpolnjeni številni medicinski in zakonski kriteriji, ki jih ni mogoče predvideti. Vsi postopki so pregledni, jasno določeni in zagotavljajo maksimalno varnost za darovalce in prejemnike,« poudarja prim. Danica Avsec. Darujmo in pomagajmo Pogovorite se z bližnjimi o svojih stališčih. Po slovenski zakonodaji je za posmrtno darovanje v primeru, ko ni znana volja pokojnega, potrebno soglasje svojcev. Zaradi nizkega odstotka opredeljenih oseb so v praksi skoraj vedno svojci tisti, ki odločajo. »Zakaj bi prelagali odgovornost odločanja na bližnje? Prav bi bilo, da bi razmislili in se opredelili za časa življenja« še dodaja prim. Avsec. Letos zaradi slabe epidemiološke slike ne načrtujemo javnega dogodka. Pripravili smo nove informativne zgibanke o darovanju organov in tkiv, ki jih bomo razširili po zdravstvenih domovih in drugje po Sloveniji. Na dan 5.10.2020 jena čakalnem seznamu 211 bolnikov, in sicer za srce 54, za ledvico 117 (od tega j e eden v kombinaciji z jetri in trije v kombinaciji s trebušno slinavko); za presaditev jeter 33 (od tega je eden v kombinaciji z ledvico), pljuč sedem, trebušne slinavke štiri (od tega trije v kombinaciji z ledvico). Povprečne čakalne dobe so: za srce 247 dni (za urgentne presaditve 50 dni); za ledvico približno 300 dni; za jetra 155 dni. j V Centru za transplantacijsko dejavnost v | Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana so do konca I septembra 2020 presadili 89 organov: 38 ledvic, 18 src, | 20 jeter, 11 pljuč, 2 trebušni slinavki (v kombinaciji z I ledvico). V nacionalni register seje v tem letu vpisalo 563 oseb, | od tega 559 za in 4 proti darovanju. Skupaj je v register l vpisanih 10 429 oseb (od tega 10 411 za, 18 proti). I Ali epidemija lahko ogrozi transplantacijsko dejavnost? »TEKST:Anja Gorenc »foto: Pixabay Ob letošnjem evropskem dnevu darovanja organov in tkiv, ki ga obeležujemo 10. oktobra, so na Slovenski tiskovni agenciji v okviru projekta Znanost organizirali spletno okroglo mizo. V prvem valu epidemije koronavirusa se je število presaditev v Sloveniji celo podvojilo, vendar ostaja vprašanje, kako bo na transplantacijsko dejavnost vplival drugi val epidemije, ki je hujši od prvega. Na to in vrsto drugih vprašanj, povezanih z donorsko in transplantacijsko dejavnostjo, so poskušali odgovoriti sogovorniki na spletni okrogli mizi Slovenske tiskovne agencije z naslovom »Kako epidemija covid-19 vpliva na transplantacijsko dejavnost in ali j o lahko ogrozi?« Pogovor je vodila Anja Gorenc, novinarka Slovenske tiskovne agencije. Na okrogli mizi so sodelovali: - Andrej Gadžijev, dr. med., spec. travm., pomočnik direktorice Slovenija-transplant za strokovno-medicinske zadeve: - dr. Ivan Kneževič, dr. med. FETCS, vodja Centra za transplantacijsko dejavnost Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana; - Milan Osterc, predsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije. Epidemija covida-19 je vplivala tudi na transplantacijsko dejavnost, so ugotavljali sogovorniki na okrogli mizi. Med drugim so poudarili izzive pri pridobivanju organov iz tujine in nevarnost ustavitve programa zaradi zasedenosti intenzivnih postelj z bolniki s covidom-19. »Čakalne dobe so različne, tudi glede na stanje prejemnika na čakalni listi. Če je akutno prehlajen oziroma okužen z novim koronavirusom, ne sme biti presajen in mora počakati. Če je stanje bolnika urgentno, lahko organ dobi v dveh tednih, najkasneje dveh mesecih, izjemoma pri akutni odpovedi jeter samo v dveh dnevih,« je pojasnil Andrej Gadžijev s Slovenija-transplanta. Ob tem je poudaril, da brez uspešnega sodelovanja z mednarodno mrežo za izmenjavo organov in tkiv Eurotransplant to ne bi bilo mogoče in za večino bolnikov bi se življenje končalo. Sicer pa so povprečne čakalne dobe nekoliko manj kot 250 dni za srce, 300 dni za ledvico in okoli 160 dni za presaditev jeter. Predsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije Milan Osterc je navedel, da sta bili kljub epidemiji v marcu presajeni dve ledvici, aprila pa sedem. Letos je bilo v Sloveniji kljub epidemiji covida-19 celo nekaj več presaditev organov kot lani. Vodja centra za transplantacijsko dejavnost Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana dr. Ivan Kneževič pa je pojasnil, da je to delno sovpadalo s tem, da so nekateri transplantacijski centri v tujini opravili bistveno manj presaditev in je Slovenija dobila več organov, delno pa tudi s tem, da so pri Eurotransplantu odpravili napako, zaradi katere so manjše države lani dobile manj organov, zato so jih v času prvega vala epidemije prejele več. Ekipe za transplantacijo so bile tudi med epidemijo v pripravljenosti 24 ur na dan. Ko se je število okuženih in hospitaliziranih začelo višati, so ustavili presajanje ledvic in trebušnih slinavk živih darovalcev, pri drugih pa so se dogovarjali od primera do primera. »V drugem valu delamo enako. Predvsem se bojimo, da bi zaradi bolnikov s covidom-19 zmanjkalo intenzivnih postelj in bi primanjkovalo zdravniškega osebja,« je še dodal dr. Kneževič. V zadnjih tednih je po besedah Gadžijeva težava predvsem zaradi novih pravil v Nemčiji, po katerih morajo zdravniki za vstop v državo predložiti negativni izvid na okužbo s koronavirusom, ki ne sme biti starejši od 48 ur. To poskušajo reševati na ravni Eurotransplanta, saj bi to zapletlo logistiko in podaljšalo čas odhoda ekip v državo darovalca za nekaj ur. »V tem primeru lahko tudi izgubimo ponudbo organa,« je opozoril Gadžijev. Transplantacijske ekipe iz tujine pa so pri vstopu v Slovenijo uvrščene med izjeme. Med epidemijo so se srečevali tudi z večjo stopnjo zavrnitev za darovanj e organov. V tem obdobju so bili namreč prepovedani obiski bolnikov v intenzivnih enotah, zato zdravstveno osebje ni imelo takega stika s svojci kot običajno. »Čeprav se lahko že za časa življenja sam opredeliš kot darovalec, je po zakonu vedno treba govoriti s svojci. Položaj je toliko težji, če svojci po smrti pokojnikovih želja ne poznajo,« je opisal Gadžijev. Maske naše vsakdanje »tekst: Stojana Vrhovec »foto: Pixabay Nošenje mask je vsakdanje v zdravstvu. Zdaj v času koronavirusa pa postaja to vsakdanje za vse prebivalstvo, ne le naše države, ampak tudi sveta. V azijskih velemestih je nošenje mask zaradi smoga že kar nekaj let vsakdanja praksa in nihče še ni poročal, da se je kdo zadušil zaradi nošenja maske. Tako, da na škodljivost tega početja, lahko kar pozabimo. Kaj pa koristnost? Maske dobro zadržijo delce, ki plavajo v smogu in tako pljuča zavarujemo pred škodljivimi, majhnimi, s prostim očesom nevidnimi, rakotvornimi delci in tudi bolezenskimi klicami (virusi in bakterijami). V zdravstvu se maske od nekdaj nosijo pri vseh posegih, kjer bi se lahko okužili z bolezenskimi klicami bolnika ali zdravniškega osebja. Maske so učinkovito varovalo, znano že več kot sto let. Kaj pa danes? Masko moramo nositi predvsem za to, da zaščitimo druge pred virusom covid-19, če smo mi nosilci virusa. Žal tega nihče od nas ne ve, ker smo lahko prenašalci že nekaj dni prej, preden zbolimo ali pa virus prenašamo, Zato vse poziva, da se kljub neprijetnosti teme o tem že prej pogovarjajo doma. Za darovanje organov po smrti se je sicer mogoče opredeliti na več kot 80 vpisnih mestih po državi ali prek e-uprave, odločitev pa je mogoče tudi večkrat spremeniti. Zagotovil je, da pri tem ne more priti do zlorab, saj je podatek o posameznikovi odločitvi dostopen šele po njegovi smrti. Milan Osterc pa je še opozoril, da morajo biti bolniki s presajenim organom v času epidemije zaradi jemanja zdravil za zaviranje delovanja imunskega sistema še posebej previdni. »Njihov imunski sistem je na ničli, že prej so se morali ščititi pred možnostjo okužbe, zdaj pa še toliko bolj,« je poudaril. f Brez darovalcev organov bi marsikdo ostal brez ] možnosti za preživetje. I I V Sloveniji so leta 2019 presadili 105 organov, na I aktivno čakalno listo za presaditev organov pa je bilo | prijavljenih 134 oseb. Letos je na aktivni listi prijavljenih I 156 oseb. Po podatkih Eurotransplanta, organizacije, ki združuje | transplantacijske centre, laboratorije in donorske I bolnišnice iz osmih evropskih držav članic, je lani | darovanje organov in tkiv prispevalo k ohranitvi kar I 7.406 življenj. J ne da bi zboleli. Masko pa nosimo tudi za svojo varnost, da preprečimo vdor velike količine virusa v naše telo skozi usta in nos, virusa, ki ga trosijo okoli drugi. Zakaj poudarjam nos? Največ napak pri nošenju maske je, ker ta ne pokriva nosu. V nosu zadržimo največ bolezenskih klic, tudi novega virusa, in iz nosu ga tudi največ razširjamo naokrog. Nepokrit nos pomeni enako, kot da maske sploh nimamo. Seveda virus trosimo naokoli tudi skozi usta, a usta imamo vsaj nekaj časa zaprta, čeprav ne govorimo, na nosu pa nimamo nobenega poklopca za zaporo. Torej, pravilno nošenje maske pomeni pokrita NOS in usta. Najbolje bo, da si v današnjih zelo kriznih časih glede okužb masko nadenemo doma in j o snamemo, ko smo ponovno doma. Tako ga bomo najmanj polomili in zavarovali sebe in druge. Vendar POZOR - po dveh urah nošenja maske, se na njej nabere toliko kondenza zaradi kapljic vode v izdihanem zraku, da ta postane veliko bolj prepustna za bolezenske klice in jo je treba zamenjati. Masko previdno snamemo (primemo jo samo za trakce ob ušesih), jo damo v vrečko in jo v tesno ZAPRTI vrečki odnesemo domov. Tako priporočam, da imamo pri sebi še eno masko v čisti in zaprti vrečki, ki si jo potem nadenemo. Praktične so PVC vrečke na »zadrgo«. Sama imam v avtu vrečke s čistimi maskami in vrečko za shranjevanje uporabljenih mask. Ker ne vem, ali sem srečala koga, ki mi je »podaril« nekaj virusa ali sem sama v masko nadihala kaj svojega virusa, si masko vedno previdno snamem tam, kjer imam v bližini kakšno razkužilo ali umivalnik za umivanje rok in si roke umijem ali razkužim. V avtu pa imam tudi lastno razkužilo, kar 70- odstotni alkohol iz lekarne. Kaj pa z maskami doma? Najbolj praktične so pralne maske iz blaga, ki pa morajo imeti vsaj dva sloja. Takšno masko vržemo v krop, prekuhamo 10 do 20 minut, posušimo in prelikamo. Proizvajalci so napisali, da je takšna maska uporabna vsaj dvestokrat. Potem je tkanina tako stanjšana, da ne varuje več ne nas ne drugih. Kaj pa maska iz posebnega papirja za enkratno uporabo? Kot varčni Slovenci jih uporabljamo večkrat. Zato moramo uporabljene prav tako shraniti v neprodušno zaprto vrečko in jih doma dezinficirati. Te lahko dezinficiramo z likalnikom na paro in to tako, da jih skrbno prelikamo prek krpe in pri tem pazimo, da ne likamo trakcev, ker se le ti stopijo. Vendar ta maska ni uporabna dvestokrat. Nikjer nisem našla podatka, kolikokrat jo lahko prelikamo, da je še vedno uporabna, čeprav sem podatek o dezinfekciji te maske našla na spletu. Priporočala bi, dajo uporabite največ petkrat, a je to le moje osebno mnenje in nima kakšne znanstvene utemeljitve, samo praktično. Seveda pa bi bilo najbolje, da masko uporabimo samo enkrat in to največ dve uri. Odsvetujem pa, da uporabljene maske odlagate kjer koli. Ne odvrzite jih v naravi, vrzite jih v komunalne smeti, ker maske niso razgradljive, vsaj ne v doglednem času. Zavedati se moramo, da moramo varovati tudi naravo pred maskami. Prav tako jih ne smemo odplakniti v stranišče v komunalni Skupaj močnejši »tekst: Blaženka Rota, mag. ZN, odgovorna medicinska sestra na V Splošni bolnišnici Izola na hemodializi dnevno spremljamo trenutno epidemiološko stanje v Sloveniji in Evropi (Italija nam je izredno blizu). Prepričani smo, da lahko veliko storimo sami, zato vsi, bolniki in zaposleni, dosledno upoštevamo vsa priporočila vlade in Ministrstva za zdravje. Dialize in prevoze smo organizirali tako, kot je bilo v prvem valu. Pripravlj ene imamo ločene prostore, kj er bi lahko dializirali bolnike, ki so okuženi z virusom. Maske, razkuževanje rok, merjenje telesne temperature, varnostna razdalja ... Vse to je postalo del vsakodnevne rutine, tako da skoraj ni več potrebno opozarjanje. Včasih pobegne kakšen nos, pa ga hitro skrijemo. Navodila o ukrepih v primeru suma na okužbo poznamo vsi, zelo dobro sodelujemo tudi z domovi za starostnike. odtok - mašijo čistilne naprave. V oddaji o koronavirusu, ko je strokovnjak odgovarjal na vprašanja gledalcev, je bilo tudi vprašanje, kako je s šali, visokimi ovratniki, rutami ... Odgovor je bil, da je zaščita nosu in ust vsaj z nečim boljša kot nič. Tako vsaj ne škropimo z izdihanim zrakom vsepovsod okrog sebe. Sama tega ne bi priporočala. Res ne škropimo naokrog in s tem zavarujemo druge, če smo mi nosilci virusa in tega ne vemo. Vendar take zaščite ne moremo higienično odstraniti in tudi to bi morali po dveh urah dezinficirati. Menim, da so maske vsekakor bolj priročna in varnejša zaščita. Tega, da si potegnemo majico na obraz, pa sploh ne priporočam. Ni ne praktično ne higienično in ne ščiti. Pripraviti se moramo na dolgotrajno nošenje mask. Dokler ne bo cepiva, učinkovite zaščite, ki bi spet dovoljevala življenje brez nošenja mask, bodo maske naš vsakdanji spremljevalec. Žal so danes edina dovolj učinkovita zaščita. Ugotovili so tudi, da se lahko po lažji obliki bolezni znova okužimo in tisti, ki so se ponovno okužili, poročajo, da so jo drugič odnesli veliko slabše kot prvič. Tako smo na nošenje mask obsojeni vsi - tisti, ki so že preboleli okužbo, in vsi, ki je še niso bili deležni. Dolgotrajni učinki še niso poznani, ker je od pojava bolezni preteklo še premalo časa, je pa smrtnost pri starejši populaciji velika. Enako pa velja tudi za tiste, ki že imajo druge kronične bolezni, ne glede na njihovo starost. V Italiji je ob prvem valu umrlo zelo veliko starejših in v zadnjih tednih oktobra je smrtnost zaradi covida-19 porasla tudi pri nas. I Svetujem - bodite previdni, upoštevajte navodila ] infektologov in navodila, ki jih srečujemo v pisni obliki I vsak dan tako na vasi kot v mestih. Spremljajte oddaje na radiju in na televiziji, kjer ^ j strokovnjaki odgovarjajo na vprašanja poslušalcev in | gledalcev ter pridno nosite maske vsak dan in večinoma hemodializi Zaposleni pazimo, da delamo po navodilih, zaščiteni, da je stikov med nami čim manj, doma smo stike in družabno življenje omejili. Zavedamo se, da smo odvisni drug od drugega, nihče si ne želi zboleti ali okužiti svojih najdražjih. Upamo, da s čim manjšimi težavami prehodimo ta čas in bodo prazniki konec leta lepši. Iskrena hvala vsem našim hemodializnim bolnikom, ker so izredno skrbno sprejeli dane razmere, hvala, ker so zelo disciplinirani in razumevajoči in hvala, ker bodo še naprej vsak dan upoštevali vse možne in nemožne ukrepe. Iskrena hvala tudi vsem zaposlenim. Vedno pravim, da so moji najboljši! Nekaj misli o epidemiji covida-lB v Sloveniji »tekst: prof. dr. Bojana BeoviE, dr. med., vodja strokovne svetovalne skupine za covid-19 pri Ministrstvu za zdravje, vir ISIS oktober 2020 »foto: Pixabay Pogosto se zgodi, da ljudje, ki so zelo zaposleni z reševanjem težav, o tem ne pišejo. Tako se v medijih pojavljajo pretežno zapisi bolj ali manj oddaljenih opazovalcev, ki so s položajem samo delno seznanjeni. To sicer ni vedno slabo, saj je v središču dogajanja včasih težko ohraniti primerno razdaljo in kritičnost. Kljub temu pa informacija od daleč ne more in ne sme biti edina. Nimamo namena odgovarjati neposredno kateremu koli piscu, ki je svoje vrstice v Izidi v zadnjem času posvetil tej zoprni bolezni covid-19. Predvsem menimo, da je treba slovenskega zdravnika seznaniti z nekaterimi dejstvi in podrobnostmi v zvezi s potekom epidemije covida-19 v Sloveniji. V začetku epidemije v Sloveniji smo imeli pred seboj precej neprijetno projekcijo, narejeno na podlagi poročil iz Italije, še posebej iz Lombardije. V dobrem mesecu dni smo pričakovali dva tisoč hospitaliziranih bolnikov, od tega več kot 200 na oddelkih za intenzivno zdravljenje, in blizu 800 umrlih. Gre za obseg dela, ki ga slovensko zdravstvo zmore le ob skoraj popolni preusmeritvi. V svetovalni skupini pri Ministrstvu za zdravje smo se zavedali predvsem dveh prioritet: ustaviti širjenje epidemije in organizirati zdravstvo, da bo zmoglo močno povečane napore in zagotovilo ustrezno oskrbo. Zaradi širine težave, ki posega v vse pore zdravstva, smo bili člani skupine že od vsega začetka predstavniki različnih strok. Zavedali smo se, da ne gre le za okužbo, ki jo »pokrivamo« mikrobiologi, infektologi ali z enim delom specialisti javnega zdravja, ampak bomo potrebovali znanje in izkušnje vsaj tudi s področja intenzivne medicine, internistike, kirurgije, družinske medicine. Zdravstvene dejavnosti so bile zaradi omenjenih priprav začasno, z izjemo obravnave bolnikov z rakom, omej ene na nuj ne, na primarni ravni j e bil organiziran sistem ambulant za covid-19 (ne le točk za jemanje brisov, to se nam je zdelo premalo, bolnika je treba pregledati), prav tako so se imenitno organizirali ginekologi in zobozdravniki. Ves čas smo skrbno spremljali statistiko ambulantnih pregledov in stikov po telefonu. Ko je kazalo, da bodo tako imenovani »nefarmakološki ukrepi« učinkoviti, da se naše bolnišnice in intenzivni oddelki ne polnijo tako kot italijanski in tedaj že španski, britanski, francoski in še nekateri, smo se odločili, da spodbudimo ponovno odpiranje, najprej ambulantne specialistike. Pripravljen je bil in s pomočjo kolegov matematikov tudi približno ocenjen danes že kar popularen epidemiološki vprašalnik, ki je poskrbel za varno obravnavo številnih bolnikov že po slabih štirih tednih. Spet se je izkazala za zelo dobro večdisciplinarnost skupine, pa tudi naše dnevno sodelovanje z vsemi drugimi specialnostmi, saj smo lahko tako dobro zaznavali vzporedne probleme. Ne glede na postopno odpiranje vseh zdravstvenih dejavnosti in (ob izboljšanju stanja) spodbujanje kolegov, naj čim prej začnejo z delom, saj se razmere lahko poslabšajo, smo opazili kar nekaj zadržkov. Na eni strani so se zdravstvenim ustanovam izogibali bolniki, na drugi strani pa so bili prisotni strahovi tudi pri zdravnikih. Čeprav bi pričakovali, da bo prevladal razum in poznavanje patogeneze bolezni, j e bil odziv človeško razumljiv, bolezen je nova, neznana in nevarna. Bolj nerazumljiva se nam zdijo nedavna poročila o primerih bolnikov, ki jih zdravniki niso želeli pregledati, ker so čakali na izvid testiranja, čeprav bi bolnikovo stanje to zahtevalo. Covid-19 v ničemer ne spreminja zdravniške odgovornosti za bolnika, ki se je k nam zatekel po pomoč. 1 Švedski model smo si ogledovali že prav na začetku. Naravna zaščita pred boleznijo je gotovo dobrodošla, posebej pri boleznih, ki vsaj pri mladih praviloma potekajo blago, na primer norice. Podatki o smrtnosti zaradi bolezni covid-19 pa so nam dali slutiti, da bo cena takega pristopa vendarle previsoka. O tem smo se že v začetku epidemičnega vala v Sloveniji pogovorili tudi z Evropskim centrom za preprečevanje in obvladovanje bolezni, kjer so našo zadržanost do takega pristopa potrdili. Čas je pokazal svoje, Švedska se omejevalnim ukrepom ni mogla izogniti, njihovi ukrepi, predvsem pa vpetost v globalne gospodarske tokove jim z gospodarsko škodo ni prizanesla, cena človeških življenj pa je bila ogromna, skoraj desetkrat tolikšna kot v Sloveniji. Poleg tega ni jasno, ali so žrtve prinesle zaščitno kolektivno imunost in koliko časa bo trajala. Če se danes pogovarjamo, kdo bi z drugačno obravnavo v Sloveniji na primer v domovih za starejše vendarle lahko preživel, si nikakor ne morem predstavljati, kako bi pogledali javnosti v oči s takim številom mrtvih, kot jih je zaradi covida-19 utrpela Švedska. V bistvu nas zelo veseli, da smo ravnali v skladu s svojimi lastnimi vrednotami, lastno kulturo, v kateri gledamo na posameznika in na življenje drugače kot Švedi. Vsako leto v Sloveniji umre kar veliko ljudi zaradi okužb dihal, gripe in predvsem pljučnice, posebej so ogroženi starejši ljudje, zato je zlasti včasih tudi namerno zavedeni laični javnosti na videz težko razložiti, zakaj se s covidom-19 ukvarja ves svet. Razlogov za to je seveda več. Eden je prav gotovo v sposobnosti širjenja bolezni, ki presega trenutno poznane kapljične infekcije. K temu posebej prispeva predsimptomatska faza kužnosti, ki nam onemogoča pravočasno osamitev kužne osebe. Drugi razlog je smrtnost, ki vsaj v starejši generaciji bolnikov, tisti nad 50 let, močno presega druge pri nas poznane respiratorne viroze. Čeprav je bil epidemični val pri nas res majhen v primerjavi z mnogimi drugimi državami, nikoli v zadnjih desetletjih nismo imeli hospitaliziranih in umetno predihavanih sočasno toliko bolnikov z eno samo diagnozo. Ko se nam v času gripe poveča potreba po hospitalizaciji, gre vendarle za bolnike z gripo, pa z bakterijsko superinfekcijo, dekompenzacijo kroničnih bolezni, ki so vzrok za sprejem v bolnišnico. Zdaj smo bili priča enemu samemu razlogu: covidu-19!!! Drugi, morda bolj razumljiv razlog j e seštevanje. Zaradi covida-19 ne bo ne zbolelo ne umrlo nič manj bolnikov z drugimi diagnozami. Gre za nov, dodaten zdravstveni problem, dodatne smrti. Zaradi maloštevilnih zbolelih za covidom-19 v Sloveniji povečanje umrljivosti ni videti značilno, nekoliko več ljudi je umrlo le v domovih za starejše v aprilu. V svetovnem merilu je umrlo za covidom-19 do zdaj, po uradnih podatkih, poleg ostalih vzrokov smrti, več kot 800.000 ljudi. Na slednje se navezuje nenavadna trditev, da je bilo nesmiselno ustavljati državo zaradi le nekaj več kot sto smrti, in še to večinoma v starostnih skupinah, ki nimajo več dolge pričakovane življenjske dobe. Trditev zamenjuje vzrok s posledico: število obolelih in umrlih je bilo manjše zaradi ustavljanja države in ne, da bi zaradi majhnega števila obolelih in umrlih pretirano zapirali državo. Zelo težko je oceniti, kateri ukrepi so bili pretirani, saj trdnih, znanstveno preverjenih informacij o tem, kako ukrepati, ni imel in jih v bistvu še nima nihče na svetu. Prav verjetno je tudi, da se sprejemljivost ukrepov in njihova učinkovitost iz socialnih in kulturnih razlogov med državami precej razlikujeta. V Sloveniji je bilo opaziti precejšen odpor do omejitev gibanja na občine, čeprav je imela omejitev dolg seznam izjem. Druga, z zdravstvenega stališča še bolj zanimiva, je razprava o obraznih maskah. V maske zdravniki tradicionalno verjamemo, saj jih uporabljamo za preprečevanje okužb v operacijskih dvoranah in tam, kjer zdravimo najbolj občutljive bolnike. Takoj jo nadenemo tudi bolniku, če sumimo, da izloča nevarne mikroorganizme. Videti je, da smo se o učinkovitosti mask prvič v resnici zamislili šele ob epidemiji covida-19. Res je, nobenih pravih raziskav ni, ki bi utemeljevale učinkovitost mask v tako imenovanem kliničnem okolju, še najbolj s e lahko zanesemo na laboratorijske raziskave prepustnosti raznih tipov mask za delce različnih velikosti. Odločitev, ali maske vendarle priporočimo, je bila podobna pogosti zdravnikovi dilemi: ne vemo točno, kaj bolniku je, ne vemo točno, kaj bi mu pomagalo, pomagati pa mu j e treba takoj. Odločitev j e tudi v tem primeru lažja, če zdravilo nima pomembnih neželenih učinkov. Odnos svetovne strokovne javnosti se j e v naslednjih mesecih epidemije močno spremenil, v iskanju preprostih in učinkovitih ukrepov, ob opazovanju uspešnega obvladovanja epidemije v Aziji in vedno več poročilih o vlogi mask iz drugih delov sveta so našle maske svoje mesto pravzaprav povsod po svetu. Namesto da bi jih opustili tudi v operacijskih dvoranah, smo jih posvojili v vsakdanjem življenju. Vsekakor nas zelo zanima, kaj se je v teh turbulentnih časih v resnici zgodilo, kakšen je bil vpliv ukrepov na zdravje in življenje ljudi. Temeljita analiza nas še čaka, za marsikatero bolezen v kratkem ne bo mogoča, saj se posledice lahko pokažejo kasneje. Vsekakor bi bilo dobro, da bi zdravstvene posledice analizirala vsaka specialnost tudi zase, saj pozna specifike svojih bolezni in statistiko obravnav in izidov. Kaj so in kaj bodo ukrepi povzročili na področju gospodarskega in socialnega življenja države, je predmet naslednje poglobljene analize. Analiza učinkov in neželenih učinkov dosedanjih ukrepov je nujen element pogleda naprej. Nekaj je nedvomno: virus ostaja z nami in velik del populacije je za okužbo dovzeten tudi tam, kjer je prekuženost večja kot v Sloveniji. Čeprav je nedavna analiza ukrepov v času prvega vala v enajstih evropskih državah pokazala, da je zapora države, torej omejitev gibanja, bistveno učinkovitejši ukrep kot izolacija bolnih, zapiranje šol, javnih prireditev, ali navodilo za vzdrževanje razdalje med ljudmi, je ponovno omejevanje gibanja znotraj države malo verjetno. Ekonomska škoda je videti prevelika, verjetno tudi v Sloveniji, ki jo je odnesla z blagimi ukrepi in brez zapore velikega dela gospodarstva. Kaj nam ostane? Prva raven j e zagotovo preprečevanje nastajanja novih okužb. Ob zavedanju, da enega učinkovitega ukrepa ni, se moramo odločiti za kombinacije, ki so vsaj deloma učinkovite. Obrazne maske, higiena rok in fizična distanca (ob ohranjanju socialne bližine, seveda!), so preprosti ukrepi, ki zahtevajo le malo dobre volje in razumevanja. Ostale ukrepe je smiselno prilagoditi situaciji. Če gre za pogoste izbruhe, kadar se ljudje zbirajo v večjem številu, je smiselno omejiti zbiranje, če so problem vnosi okužb iz tujine, je učinkovit poostren režim na meji. Če bodo pozimi na primer problem zaprti gostinski lokali, je treba poskrbeti za njihov primeren način delovanja, podobno velja za šole in podjetja. Potem izolacije in karantene, morda najboljši epidemiološki ukrep, ki zahteva intenzivno delo terenskih epidemiologov, ki je možno, dokler je število novih okužb dovolj majhno. Psihološki in socialni problemi, ki so kolateralna škoda epidemije, so vsekakor veliki, a gre za izbiro med manjšim in večjim zlom. Rane, ki jih je vsekal covid-19 v države, ki so doživele katastrofične scenarije, se še dolgo ne bodo zacelile. Takih ran pri nas za zdaj ni, čeprav bi jih nekateri radi umetno ustvarili. In potem seveda zdravstvo. Ugotovitev, da zaustavitve zdravstva ne želimo več, je premalo. Razmere so se spremenile za vse. Bolnike s covidom-19, tiste najtežje, bodo gotovo še naprej obravnavali specializirani oddelki in če jih bo malo, ne bo treba izrivati prostora drugje. Kaj pa z drugimi? Ali znamo izbrati pravo osebno varovalno opremo, ali jo znamo uporabiti? Ali imamo v ambulanti ali bolniškem oddelku rezerviran prostor za osamitev tistih, katerih kužnosti ne poznamo? Kdo bo to naredil namesto nas? »Država«? Upravičeno se lahko jezimo na državo, ki že desetletja ni uredila prostorskih in kadrovskih razmer, primernih za naše bolnike, a v tem trenutku si moramo pomagati tudi sami; tiščanje glave v pesek ne bo pomagalo nikomur. Pogled nazaj na polletno obdobje je tudi zadovoljen in optimističen. Nismo doživeli razpada sistema, brezglavega razvažanja bolnikov, deljenja ventilatorjev med dva bolnika in odločitev za ventilacijo glede na družbeno koristnost bolnika v prihodnje. Ohranili smo svoje zdravniško spoštovanje do bolnikovega zdravja in življenja, kot smo ga vajeni in je blizu naši kulturi. Povezali smo se med sabo, pomagali smo si, zaupali drug drugemu. Na pomoč so nam priskočili številni strokovnjaki z drugih področij, naj omenimo samo skupino pri covid-19 sledilniku, Inštitut Jožef Stefan, Univerzo na Primorskem, Fakulteto za pomorstvo ... Zdravniki si želimo prav tako kot drugi državljani, da bi se življenje čim hitreje vrnilo v običajne tirnice: brez mask v vsakdanu, brez omejitev telesnih stikov, brez zapletenih postopkov, ki jih moramo upoštevati vsak dan pri svojem delu, a tudi v običajnem vsakdanu. Podpiramo čimprejšnjo in čim bolj učinkovito normalizacijo življenja za vse, vendar pa je ob tem treba čim bolj zmanjšati tveganje okužbe z virusom SARS-CoV-2. Slednje velja zlasti za najbolj ranljivo populacijo starejših, kjer se zdravniki pridružujemo zahtevi po ničelni toleranci zoper starizem. Tudi mi bomo ostareli in bomo takrat želeli podobno, kot želijo naši starejši kolegi. Strokovna svetovalna skupina, ki je prav na začetku delovala pri vladi, nato pa pri Ministrstvu za zdravje, je začela svoje delo na začetku prvega epidemičnega vala. Sestanki so bili in so še tako rekoč dnevni, sprva v živo, nato pa po elektronskih medijih, ki omogočajo hitro komunikacijo, hiter odziv na dogajanje in izmenjavo stališč. Razprave so še vedno burne, naši pogledi različni s stališča ravni zdravstva in specialnosti, pa tudi značajev in političnih prepričanj. Burne, a izjemno iskrive, napete, a vedno spoštljive. Po razglasitvi konca epidemije smo neuradno predlagali, da se naše delo preneha, saj smo bili polno obremenjeni s svojimi siceršnjimi delovnimi obveznostmi. Kmalu se je pokazalo, da so naše izkušnje iz prvega vala še pomembne in potrebne, poleg načrtov za naprej smo se že spoprijeli z novo situacijo, novim epidemičnim valovanjem. Fazi »kladiva«, hitrega ustavljanja prvega epidemičnega vala z intenzivnimi ukrepi, j e sledil ples z virusom, valovanje, izbruhi in po meri uvedeni ukrepi, ki smo jim priča še danes. Kako uspešni bomo, ni stvar Strokovne svetovalne skupine, temveč modrosti in odgovornosti vseh slovenskih zdravnikov. J Strokovna svetovalna komisija za covid-19 pri | Ministrstvu za zdravje: prof. dr. Bojana Beovič, dr. med., vodja člani in sodelavci (po abecedi): mag. Marko Bitenc, dr. I med., doc. dr. Tina Bregant, dr. med., Mario Fafangel, dr. I med., doc. dr. Nina Gorišek Miksič, dr. med., doc. dr. Irena I Grmek Košnik, dr. med., izr. prof. dr. Matjaž Jereb, dr. I med., Milan Krek, dr. med., doc. dr. Tatjana Lejko Zupanc, I dr. med., prof. dr. Marko Noč, dr. med., Janez Poklukar, I dr. med., mag. Renata Rajapakse, dr. med., prim. Simona | Repar Bornšek, dr. med., doc. dr. Aleš Rozman, dr. med., 1 asist. mag. Pia Vračko, dr. med. J Transplantacija-terapevtska možnost »tekst Robert Teržan Predavanje prek spleta [uuebinar] je potekalo v okviru prizadevanj Evropske zveze ledvičnih bolnikov EKPF (European Kidney Patients’ Federation) za večje število transplantacij. Nosilec projekta je Evropsko združenje za transplantacijo organov ESOT (The European Society for Organ Transplantation ), ki promovira presaditve notranjih organov. Osnovno vodilo je, da imajo vsi bolniki v Evropski uniji enake pravice in možnosti za transplantacijo. Huda odpoved organov Nato funkcionalna okvara postane tako huda, da nastopi smrtno nevarno stanje. Terapevtske izboljšave so pripomogle, da se je dolžina preživetja prizadetih podaljšala, zato pa lahko v prihodnjih letih pričakujemo povečanje razširjenosti nenalezljivih bolezni v Evropski uniji. Da bi te številke imeli pod nadzorom, državam priporočajo, da postanejo samozadostne, predvsem s preprečevanjem nenalezljivih kroničnih bolezni in njihovega napredovanja, ko pa te napredujejo do končne faze odpovedi organov, pa z zagotavljanjem zadostnih presaditev. Akutna odpoved organov je redkejša, vendar pogosto povzroči resne zaplete ali za življenje nevarno stanje, pri čemer je smrtno tveganje za mnoge bolnike takojšnje in dejansko nepreklicno. V Evropi so nenalezljive kronične bolezni postale glavno zdravstveno vprašanje v zadnjih desetletjih. Razmeroma majhna skupina zdravstvenih stanj je odgovorna za velik del bremena bolezni v Evropi. Od šestih regij Svetovne zdravstvene organizacije je evropska regija najbolj prizadeta zaradi nenalezljivih bolezni in njihova rast je presenetljiva. Vpliv glavnih nenalezljivih bolezni (diabetes, bolezni srca in ožilja, rak, kronične bolezni dihal in duševne motnje) je zaskrbljujoč: predstavlja približno 86 odstotkov smrtnih primerov in 77 odstotkov bremena bolezni v zdravstvenih blagajnah. ( I l Nenalezljive bolezni, kijih povezujejo skupni dejavniki j tveganja, kot so visok krvni tlak, uporaba tobaka, škodljiva uporaba alkohola, visok holesterol v krvi, čezmerna telesna teža, nezdrava prehrana in telesna nedejavnost, so se močno povečale zaradi življenjskega sloga in demografskih sprememb. Epidemija nenalezljivih bolezni prizadene vse države, medtem ko države z nizkim in srednjim dohodkom nosijo še dodatno breme, saj imajo njihovi zdravstveni sistemi običajno manj sredstev za preprečevanje in zgodnje odkrivanje bolezni ter zagotavljanje celovite zdravstvene oskrbe obolelim. Ljudje v najbolj prikraj šanih skupinah so v večji nevarnosti ne le zato, ker imajo slabši dostop do zdravstvenih storitev, ampak tudi zato, ker imajo manj možnosti na področjih izobraževanja, zaposlovanja, nastanitve in sodelovanja v civilni družbi. Prav tako imajo tudi manj nadzora nad svojim življenjem in možnosti izbire zdravega življenjskega sloga. Čeprav je vse kronične bolezni sprva mogoče zdraviti konservativno z življenjskim slogom in zdravili, se znatno število prizadetih razvije v status končne okvare organa. Terapevtske možnosti pri končni odpovedi organov Pri končni odpovedi organov obstajata le dve terapevtski alternativi konservativnemu (paliativnemu) pristopu: zdravljenje z umetnimi organi ali presaditev človeških organov. Dolgoročna obsežna nadomestna terapija z umetnimi organi je dobro razvita samo za ledvične bolezni. Zato je presaditev človeških organov - pridobljena s pokojnim ali živim darovanjem - za številne bolnike edina terapevtska rešitev za obnovo okvarjenega delovanja organov. Presaditev z različnimi vrstami darovanja Organi se lahko presadijo isti osebi - avto transplantacija recimo kože, živcev ali drugi osebi - alo transplantacija. V tem zapisu bomo obravnavali le alo transplantacijo. To pomeni, da organ ali organe, ki jih je potrebno presaditi prejemniku, dobimo od živega ali umrlega darovalca. Presaditev notranjih organov Skoraj vsak notranji organ je mogoče presaditi, čeprav obstajajo razlike v pojavnosti, so presaditve v veliki meri odvisne od različnih tehničnih možnosti in razpoložljivosti organov darovalcev. Po vsej Evropski uniji so glavni notranji organi, kijih je mogoče presaditi, naslednji: ledvica približno 60 odstotkov, jetra 20 odstotkov, srce šest odstotkov in pljuča pet odstotkov (slika 1). Vse ostale presaditve organov (na primer: tanko črevo in trebušna slinavka) predstavljajo le majhen delež. Pomanjkljivost j e vseživlj enj ska potreba po imunosupresivni terapiji za preprečevanje zavrnitve, ki lahko povzroča zaplete (na primer: rak, bolezni srca in ožilja, okužbe, odpoved ledvic), kar pa vpliva tudi na zdravj e in rezultate preživetj a. V nekaterih primerih kombinirane odpovedi organov se presadi več kot en presadek (na primer: ledvična slinavka, ledvice in jetra). Slika I: Presaditve organov v Evropski uniji v obdobju 2008 - 2015 ISO» Darovanje organov živih ali umrlih darovalcev Večino organov za alo transplantacijo dobijo od umrlih darovalcev. Posmrtna donacija poteka po dveh različnih kliničnih poteh: donacije oseb, ki so jih za mrtve razglasila nevrološka merila (darovanje po možganski smrti) ali smrt, razglašena po krvnem obtoku (darovanje po cirkulacijski smrti). Darovanje po možganski smrti je najpogostejša donacij ska pot. CELCTN4 EU 14NKO ČREVO J F 3E- Kl KNlA 5HAVXA 4 ti fhit I poliča*