PESMI L o j z e K r a k a r SONET Moj up morda ni večji od kresnice in moja pesem je bridkejša od himne viharja, ko za nage in brezimne po gošči časa iščem hrast resnice. A iščem ga zato. ker tli počasi, tako počasi kakor v pesmi stihi ali kot v mrzlih celicah menihi. od žgoče vere src ognjenolasi. Ko pa se celica kot peč razgreje, ko pesem v knjigi začne krvaveti, ko hrasi se iztrga i/, tal in v svet odrji je zmeraj vsaj za hip ljudem topleje. kol angel božji bi prišel jim sneli kamen strahu z vratu in s src okove. MISLIM Mislim tiho kakor vonj: tudi vonj ima vohune. pojem skrit kot v zemlji črv: moji bralci so mrliči. sanje ubijam že v zibeli: vsak denar je iz kovine, 344 in moj dan je iz železa: rjast krik prihaja iz prsi. SIRENE Kakor opilki iz nebeške zlatarne se lesketajo na votli in v zraku kapljice sončnega slapa, ki pada v julijski poldan. Sinje se maje veliki zvon nad prostranstvom in vabi moje sirene k obedu, podobnem skledi najsončnejših misli. Za mizo sedamo nagi in strah nas je edino misli, da pride... Bog \c. kdaj pride, toda vsi vemo, da pride in sede nekega dne k naši radosti tudi tista že zdavnaj izgnana sirena, ki ima črne plavuti, podobne morju v viharju. Nočemo imeti sestre, podobne vranu, smo rekli in jo izgnali s kamni puščave v smrtni vihar. I oda bolj ko je daleč dan kamenjanja, bliže prihaja tuljenje volka. Vsak dan rotimo svoje sosede, naj nam povejo, da so jo videle umreti, a one vejo le to. da so videle morje, ki jo je neki dan v špilji za skalo hranilo z jutranjo peno. In vemo: /rastla je. tistega dne, ko se vrne, bomo začeli hlastno iskati senco drevesa, da bi se oblekli, naša vprašanja bodo zblaznela v težki sopari molčanja, le drug dan morje bo črno in mi bomo v jati z ribami divje bežali pred smrtjo. vendar z odtrganim trnkom v grlu. 345 NOČ Noč je oslepela, njena roženica je zoglenela kakor telesa tistih, ki jih je morala sežigati v ognjih grmad in pečeh zgodovine. Ne vidi nas več in ne sliši, le voha še kakor žival okrog voglov, kjer hodimo, spremenjena v temo s kolobarjastimi naočniki cestnih svetilk, vohunk naše žalosti. To, kar živimo, prebira tipaje, kakor mi tipaje živimo, kar moramo, in kadar od jeze iztrga iz čitanke našega življenja list s sončno pesmijo, se zbudimo iz sanj in hlastno pogledamo številko strani, do koder je prilistala. In slišimo jo listati dalje, slišimo padanje lista na list kakor padanje gnezd v viharju, ali kot padanje zvezd v avgustu, zamolklo padanje naših korakov s kamna na kamen, \se bolj navzdol, vse bolj naglo in ravno. GOZD Crn je od straha in smrti, črn od noči, ko je moral gristi človeške lobanje, da ni bilo več prostora v njegovih tihih globelih, v črevesju njegovih potokov, da v listnati duši njegovi se zadnji ptič je izjokal. Zdaj tečejo skozenj velike umetne žile, v katere poganja srce kakor krike kri iz zasutih globeli. zdaj s kamenjem izžene človeka, ki drzne se vanj stopiti, človeka, ki ga je videl ljubiti in moriti. 346 JUTRO V PROVINCI Kot kamenje težka so pljuča nadušnega mesteca. To noč je spet spalo pod mostom v megli in nakašljalo zvrhane ulice sivosti. In zdaj je pobožno pokleknilo s svojimi hišami k jamam na glavni ulici, da bi zmolilo molitev za sončno svitanje in svoje zveličan je. Toda kako naj to mestece pride v nebesa, ko vsi, ki žive tu, uenehoma čakajo nanj, ki prihaja, s kamenjem ali z besedami, kajti vse večje so jame, ki zevajo v praznih ulicah ali v ljudeh. In čimbolj se ljudje tu ubijajo, da bi zasuli s kostmi vsa ta žrela, ki volčje zavijajo. .s tem večjo pogoltnostjo zevajo jame, njih ustnice pokajo od poželenja, od plašča in čepice mesteca pa visi sajasta dlaka megle, kot bi se valjalo v volčjem brlogu. Iz brloga zaudarja razdražena lakota živih in mrtvih, enakih v tem jetičnem mestecu. v jamah plodi se nov rod, spočet v votli pobožnosti, ki mu zaukaže za pusta prešuštvo — in ubijanje za domovino ob času vsesplošnega ropanja. Gledam ga in molim za svitanje. Kajti v to jetično mestece sonce le redko zaide, v teh sivih, zakašljanih ulicah nikdar ne veš, kdaj zablodiš. Zablodiš v pobožnost za vekomaj. NOVEMBER To je zdaj mesec prsti in utrujenih zvezd, ki cvrčijo kot v dežju žerjavica v votli večer. Mesec, ko vsi, ki bili so prevarani. praznijo predale z žoltimi sanjami. da bi sežgali strah. Ladje ne plovejo več, nad obalami vonjajo s široko odprtimi nozdrvmi ribiške hiše vihar. Kot opleteno z žičnimi ograjami mesto ne gane se iz sebe, za žicami dremlje siv pes, megla. Nekdo, ki prihaja nasproti po pločniku, nima ne rok ne oči in mi mislimo: to je skrivnostni kurir, 347 ki se mudi mu k nekomu z napotnico za neko težavno pol. še neizsekano skozi to gosto noč. Spominjam se obale in hiš gostiteljic in miz, z njeno belo željo pogrnjenih, in ladij, ki nosijo njeno ime. Ni je. zaprl sem okna in polknice, kakor žerjavica v dežju novembrskem zvezde cvrče. SREČANJE Z OČETOM PO TRIDESETIH LETIH Ne. to ni res. la večer je prežalosien, da bi lahko bil podoben večnemu molku teme. ne. midva se morava še nekje srečati, oče, vsaj enkrat še. saj si šel z doma tako nenadoma. km bi pobegnil v noč pred sovražniki. vem le še tO, da sem hotel le vprašati: kaj pa potem, ko so grob zagrnili mi in zaloputnili, kot zaloputnejo vrata pred revežem, in slišal sem edino še tvoje besede: sin. ne verjemi jim. meni verjemi -- midva se še srečava in si porečeva: dober dan. bogdaj. sin. oče. povej mi. kako je. kako naj bo z mano. moj sin. je doma še vse prav tako kakor takrat, je v tujini še prav tako kakor takrat, tla. oče. še prav tako kakor takrat, le da včasih bojimo se straha še bolj kot takrat in da upamo z vedno bolj kratkimi dihi. da votlo je zdaj za nas tudi vesolje in nimamo pravzaprav ničesar, na kar bi še čakali. Je tam. kjer si ti. kaj drugače, so narodi tudi tam črni in beli. si mislite tudi pri vas kakor tu: naj k hudiču gre vsak. ki bi hotel nas še kdaj osrečiti? Mogoče je bil ta večer prežalosten. oče pokojni, za najino srečanje. 348 DVAJSETA OBLETNICA Po suhem grlu kot pomladne vode klokočejo besede. Neustavljivo nekdo razlaga prvi dan svobode, a dan je siv in govorjenje sivo. Še zmeraj niso se razpletle žice, ki so opletle srca. tudi streli poslednji razoefrali so le živce in med ljudi zasekali vrzeli, pogoltnil jih je strašni plaz veselja in ker jih dolgo je hranila beda. jim bil je kruh že vsaka dobra želja in razodetje sleherna beseda. Pregrdo misel mislim ob besedah govornika, da smel bi zakričali: kdo je potem naprej še bdel \ zasedah, da mati bi lahko postala mati. da bi vsi lačni smeli se najesti in ne bi jim iz ust pulili žlice, da ne bi več nihče imel na vesti zatohlih smrti in bodeče žice. da bi umazane pomladne vode lahko izbruhale nekje to smetje. se izsrebrile v mirni tok svobode in nadojile na bregovih cvetje? Spomladi 1965 VLADAH Bilo je neznatno kot misel žuželkina ali lišajevo seme. ko prvikrat smo začutili, kako je potihoma kapnilo v nas kakor mrzla drobtinica belega jekla. Potem je potuhnjeno tipalo dalje skoz nas. kot kobilice vdrlo je v pesem, obžrlo v njej upanje 349 do okostnjaka in vse bolj postajalo pojem za trajanje in naše in tukaj kot žena in sosed. Zdaj plazi se kakor samota viharja nad oceanom in išče zeleno obljudenost, kamor bi padlo in znova spočelo se v trnju src svojih žrtev. O sad. ncnamenjen otrokom za hrano ali za božično zrnje sinicam, o kralj oslepelega sonca in zvezd brez svetlobe, ti strašni naš bog s tisočerimi zapovedmi ubijanja. vemo, zaman se umirajoč veselimo tvoje agonije, ta hrup je le tuljenje naših mrhovinarjev. Nekateri se rešujejo v naročje svete Magdalene, drugi umirajo na postajah opuščene železnice. tretji pa trumoma kot zaobljubljenci romajo z rožami, srečni in vdani ti kakor v postelji, proti svetišču. OTOK Gol se je zleknil po morju, bel kot mrtvaška lobanja, slišal je mnoge izgnance, kako se kolne in sanja, zgažen od cokel jetniških ne ve več, kako raste trava, če iz njega še kdaj bi zraslo drevo, bi cvetelo krvavo, ker tisti, ki mora živeti med kamenjem, s kamenjem ubija, ker kamen, ki ubije, več nikdar madeža s sebe ne izmije. Gol se je zleknil po morju, podoben velikemu hlebu in ostri skalnati noži štrlijo iz njega k nebu. 350 poslušam te skalnate nože, brneče skoz burjo v oblake in slišim jih peti o neki pradavni gostiji divjakov, po katerih je podedoval otok rezilom podobne zenice in glad mesojedih živali in belino zobovja temnice. Na krilih škržata prihajam nanj ob sončnih godovih in morje okoli se zdi mi neskončni glad po svobodi. SPOMIN Tako je potem minilo. Sad je padel na grivo in zdrsnil v prepad, pokosili so neko otožno njivo. Ne glej v prepad, o veja. Pozabi na pusto strnišče. Glej, sonce je vstalo in greje zeleno pokopališče. In sije na neko lobanjo, ki ni še mogla zaspati, in sije za zidom nanju, ki vse si hočeta dati. O žena, ki si razdala kruh svoj moji samoti, z mojo lobanjo boš spala v svoji strohneli goloti. Ne srečanje v neki pomladi, trajno ostane edino srečanje v nekem prepadu, zadnji bogdaj v spominu. 351 V spomin na ljubljeno ženo pijem žganje iz koprive. Nadangel natakar, 5e eno! Še eno, tokrat za žive. NEODPUSTLJIVA RADOST SPOČENJANJA Neodpustljiva radost spočenjanja, radost živali, ki vda se fanatično veri plemena, o radost nevednosti, da sledi upanju čakanje starosti, velika žalost živali, ki stava se. žalost telesa, ki čaka pred klavnico, votlost čemečega. krik otopelega sanica, nekoč nerazsodno spočetega, žile. napolnjene z lavo. izvotlene žile opolnoči, milost iztreznjenja. jasnost nesmisla, minljivost banalnosti vzklikov iz arene in logika klavnice, topost zaklanega, kletev spočetega bitja, kot samo spočetje nerazsodnega, praznost razsodnosti, trudnost iztreznjenja, neodpustljiva radost spočenjanja. 352