VIDEOANALIZA V GORSKEM KOLESARSTVU ZAPOSLITVENE MOŽNOSTI KINEZIOLOGOV PRILOGA GIBANJU PRILAGOJENA ŠOLAUŽIVANJA ALKOHOLA PRI MLADIH ŠPORTNIKIH IN MEMORIAM: MARIJA KNEZ BERGANT PEDAGOŠKE KOMPETENCE UČITELJEV LUKA DONČIĆ – ANALIZA SE- ZONE 2021/22 LETNIK LXX • LETO 2022 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA NAVODILA ZA AVTORJE ČLANKOV Uredništvo revije ŠPORT objavlja le izvirna, še neobjavljena strokovna dela in zgoščene predstavitve raziskav. Prispevki, ki jih objavljamo v slovenščini, morajo biti napisani jedrnato in strokovno ter jezikovno neo- porečno. Izvleček v slovenščini in angleščini naj v največ 200 besedah vsebinsko povzema pomembnejše dele članka (namen, metodo, rezultate). Za prevod izvlečka v angleščino poskrbi avtor sam. Prispevke lektoriramo. Recenziramo raziskovalne, na željo avtorja pa tudi druge članke. Rokopisov in slik ne vračamo. Avtor mora oddati prispevek na naslov uredništva v elektronski obliki, s širokim razmakom (1.5 vrstice) in 3 cm širokim levim in desnim robom. Izdelan mora biti v programu MS WORD in shranjen na ustreznem elektronskem mediju ali poslan po elektronski pošti na naslov: revija.sport@fsp.uni-lj.si. Prva stran članka naj vsebuje ime avtorja, naslov članka, naslov ustanove, kjer je bilo delo objavljeno. Če je delo skupinsko, naj bodo navedeni ustrezni podatki za vse avtorje. V nadaljevanju navedite korespondenčnega avtorja (v kolikor je avtorjev več je običajno to prvi avtor) in njegovo ime in priimek, naziv, naslov stalnega prebiva- lišča, naslov zaposlitve, telefon in elektronski naslov. Prva stran naj vsebuje tudi naslednjo izjavo »Spodaj podpisana (ime in priimek) potrjujem, da je predloženo besedilo v celoti moje avtorsko delo in še ni bilo objavljeno oz. ni v postopku objave v drugih publikacijah«. Če je avtorjev več, zgornjo izjavo v imenu celotne skupine avtorjev napiše in podpiše prvi avtor. V nadaljevanju (na drugi strani) sledijo: kratek izvleček in ključne besede (v slovenščini in angleščini), besedilo članka in literatura. Pri znanstvenih člankih besedilo sestavljajo naslednja poglavja, ki niso oštevilčena: uvod, metode, rezultati, razlaga, zaključek in literatura. Tabele in slike vključite v besedilo. Če so izdelane ločeno od besedila, je potrebno z zaporedno številko označiti njihov položaj v besedilu. Oblikovanje, označevanje in oštevilčenje slik in tabel, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (American Psychological Association). K članku je potrebno obvezno priložiti fotografijo (portret) prvega avtorja in fotografijo, ki se tematsko nanaša na vsebino članka (pazite na ustrezno ločljivost!). Pri slednji je potrebno navesti tudi avtorja ali vir. Citati morajo biti označeni tako, da se v oklepaju navede priimek oz. priimke avtorjev in letnica izida vira iz katerega se navaja citat. Na koncu sestavka je zbra- na literatura po abecedi priimkov prvih avtorjev. Citiranje med besedilom in navajanje virov na koncu besedila, mora biti v skladu z najnovejšo verzijo APA standardov (www.apastyle.org). Prispevkov v katerih avtorji žalijo in diskreditirajo druge avtorje ne bomo objavili. Uredništvo si pridržuje pravico, da prekine določeno polemiko, ko ta preide na osebno raven in/ali ne prispeva več k razjasnjevanju vprašanj, ki so pomemb- na za športno stroko in znanost. V tej številki revije so recenzirani naslednji članki: Marko Pocrnjič, Goran Vučković – Taktika delovanja branilcev v nogometu – študija primera na tek- mi ekip v angleški Premier, Kaja Kastelic, Nastja Podrekar Loredan, Nejc Šarabon – Kako prevajati angleški izraz »sedentary behaviour«? Krajša razpra- va o izrazoslovju, Sonja Fajhtinger, Boštjan Žvanut, Jernej Rošker – Pojavnost poškodb in preobremenitvenih težav pri rolkarjih, Eva Peklaj, Neli Hadžić, Liam Zohil, Ana Košir – Ocenjevanje prehranjenosti mladostnikov, Denisa Manojlović, Nejc Šarabon – Dejavniki tveganja za nastanek patelofemoralne bolečine, Zala Kržičnik, Žiga Kozinc – Preventiva in zdravljenje patelofemoralne bolečine: pregled že opravljenih sistematičnih pregledov in metaana- liz, Ajda Žun Premrl, Mateja Videmšek, Maja Dolenc, Ana Šuštaršič – Analiza individualnega programa telesne vadbe za mamice šest tednov po poro- du, Miša Marinček Ribežl, Marta Bon – Analiza učinkovitosti branjenja rokometnih vratarjev na evropskih prvenstvih v obdobju od 2010 do 2020 glede na končno uvrstitev reprezentanc, Žiga Leban, Nejc Šarabon, Jan Marušič – Poznavanje in pogostost izvajanja nordijske in kopenhagenske vaje med registriranimi športniki v Sloveniji, Jaka Kramaršič, Gregor Jurak – Vrednotenje organizacijskega modela meritev telesnih zmogljivosti SLOfit odrasli, Jer- neja Premelč – Vpliv števila sodnikov na zanesljivost sodniškega ocenjevanja v standardnih in latinskoameriških plesih, Martin Kožuh, Darjan Smajla, Žiga Kozinc – Primerjava učinkovitosti različnih pragov izgube hitrosti med vadbo proti uporu za izboljšanje mišične zmogljivosti: sistematični pregled z metaanalizo, Marko Zadražnik – Norme za vrednotenje telesnih lastnosti in gibalnih sposobnosti mladih odbojkarjev, Tjaša Rojko, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Ana Šuštaršič – Telesna dejavnost in izzivi pri delu osebnih trenerk med nosečnostjo in po porodu, Darjan Spudić, Ažbe Ribič – Vpliv postavitve rok na porazdelitev sil med nogama pri nordijskem spustu zadnje lože – pilotna študija, Ksenija Filipič Jeras, Bojan Jošt – Povezanost vrednot v tenisu in smučarskih skokih, Katja Čop, Katja Tomažin, Petra Prevc – Vpliv različnega ogrevanja na ponovljivost in kakovost ravnotežne naloge, Lea Železnik Mežan, Branko Škof – Ugotavljanje merskih značilnosti lestvic za ocenjevanje atletskega znanja otrok, Uroš Perko, Maša Černelič Bizjak – Pre- poznavanje nezdravega in nevarnega uživanja alkohola med mladimi športniki, Petra Železnik, Vita Slak, Žiga Kozinc, Nejc Šarabon – Povezava med bilateralnim deficitom in telesno zmogljivostjo, Barbara Horvat – Učni prostor Volksschule Graz Mariagrün z vidika pedagogike, Martina Zbašnik-Sene- gačnik, Ljudmila Koprivec – Zelenje v šolah in okrog njih spodbuja zdrav življenjski slog otrok. Revija izhaja od 1949 – 1957 z imenom VODNIK, od 1958 – 1961 LJUDSKI ŠPORT, od 1962 – 1989 TELESNA KULTURA, od 1990 naprej ŠPORT Izdajatelja: Fakulteta za šport v Ljubljani, Olimpijski komite Slovenije – Združe nje športnih zvez Revije je vključena v mednarodni bibliografski bazi SPORTDiscus in SIRC Založnik: Fakulteta za šport Uredniški odbor: dr. Frane Erčulj (glavni in odgo vorni urednik), dr. Aleš Filipčič, dr. Vedran Hadžič, dr. Matej Majerič, dr. Tomaž Pavlin, mag. Peter Škerlj, dr. Janez Vodičar Uredništvo: Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01/520-77-00, Faks: 01/520 77 30, E-pošta: revija.sport@fsp.uni-lj.si, Internet: http://www.fsp.uni-lj.si/rsport Naročniška razmerja: Alenka Štuhec, Fakulteta za šport, 1000 Ljubljana, Gortanova 22, Telefon: 01 520 77 52, Faks: 01 520 77 50, E-pošta: zaloznistvo@fsp.uni-lj.si Letna naročnina 30 €, Posamezna številka (dvojna) je 20 € (v ceno je vključen 9,5 % DDV), TR: 01100-6030708477, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana Lektoriranje: Špela Križ Oblikovna zasnova: Mojca Jakopič; Računalniški prelom: FLORIN d.o.o.; Tisk: Tiskarna PRESENT d.o.o. V letu 2022 revija izhaja s finančno pomočjo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji in Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Slika na naslovnici – Foto: Ivan Čuk Center za vseživljenjsko učenje Fakultete za šport VIDEOANALIZA V GORSKEM KOLESARSTVU ZAPOSLITVENE MOŽNOSTI KINEZIOLOGOV PRILOGA GIBANJU PRILAGOJENA ŠOLAUŽIVANJA ALKOHOLA PRI MLADIH ŠPORTNIKIH IN MEMORIAM: MARIJA KNEZ BERGANT PEDAGOŠKE KOMPETENCE UČITELJEV LUKA DONČIĆ – ANALIZA SEZONE 2021/22 LETNIK LXX • LETO 2022 ŠTEVILKA 3-4 • ISSN 0353-7455 REVIJA ZA TEORETIČNA IN PRAKTIČNA VPRAŠANJA ŠPORTA 1 Kazalo uvodnik / leading article 3 Martina Zbašnik-Senegačnik – Šola, prilagojena gibanju / Movement-oriented school aktualno / current topic 5 Dušan Macura – Ura športne kulture / Lecture of sports culture 7 Silvo Kristan – V imenu natančnosti in resnice / In the name of accuracy and truth športna vzgoja / physical education 10 Marjeta Kovač, Žan Luca Potočnik – Pedagoške kompetence učiteljev / Teachers’ pedagogical competences 17 Jan Jereb, Marjeta Kovač – Vpeljava cirkuških veščin v pouk športa oziroma športne vzgoje / Introducing circus skills in physical education 24 Maj Prejac, Marjeta Kovač, Frane Erčulj – Vsebina in obseg poučevanja košarke v osnovnih šolah novega mesta in okolice / The content and extent of basketball teaching in primary schools of Novo mesto and its surroundings iz prakse za prakso / from practice for practice 29 Blaž Bergant – Luka Dončić skozi analizo sezone 2021/2022 / Luka Dončić through the analysis of the season 2021/2022 36 Matej Kodrin – Videoanaliza kot pripomoček za izboljšanje tehnike in tekmovalnega nastopa v gorskem kolesarstvu / Improving mountain bike skills and race results using video analysis 40 Jernej Pleša, Klemen Čretnik, Žiga Kozinc, Nejc Šarabon – Razmerje med skokom z nasprotnim gibanjem in skokom iz počepa: mehanizmi v ozadju, vpliv treninga in praktična uporabnost / The ratio between countermovement jump and squat jump: underlying mechanisms, training effects and practical application 44 Marko Pocrnjič, Goran Vučković – Taktika delovanja branilcev v nogometu – študija primera na tekmi ekip v angleški Premier ligi / The tactics of football defenders – a case study from an english Premier league match 51 Jernej Pleša, Luka Šteblaj, Klara Kovačič – Društvo Z vadbo do cilja / Z vadbo do cilja izrazoslovje v športu / sports terminology 54 Kaja Kastelic, Nastja Podrekar Loredan, Nejc Šarabon – Kako prevajati angleški izraz »sedentary behaviour«? Krajša razprava o izrazoslovju / How to translate the English term „sedentary behaviour“? A brief discussion on terminology šport in zdravje / sport and health 60 Sonja Fajhtinger, Boštjan Žvanut, Jernej Rošker – Pojavnost poškodb in preobremenitvenih težav pri rolkarjih / Incidence of injuries and overuse problems in skateboarders 68 Eva Peklaj, Neli Hadžić, Liam Zohil, Ana Košir – Ocenjevanje prehranjenosti mladostnikov / Assessment of nutritional status in adolescents 73 Denisa Manojlović, Nejc Šarabon – Dejavniki tveganja za nastanek patelofemoralne bolečine / Risk factors for patellofemoral pain 79 Zala Kržičnik, Žiga Kozinc – Preventiva in zdravljenje patelofemoralne bolečine: pregled že opravljenih sistematičnih pregledov in metaanaliz / Prevention and treatment of patellofemoral pain: an umbrella review of existing systematic reviews and meta-analyses mnenja – polemike / opinion – polemic 87 Laura Zendzianowsky, Vojko Vučković – Zaposlitvene možnosti kineziologov / Employment opportunities for kinesiologists dogodki – čas / time – events 92 Tomaž Pavlin – In memoriam – Marija Knez Bergant (1934 – 2022) strokovna in znanstvena srečanja / expert and scientific meetings 93 Herman Berčič – Nove zamisli na 27. svetovnem kongresu »športa za vse« v Portorožu / New ideas at the 27th “Sport for all” world congress in Portorož glas mladih / young experts 102 Katarina Puš – Metode merjenja mišične kakovosti za razvrščanje sarkopenije / Muscle quality assessment for sarcopenia classification 108 Ajda Žun Premrl, Mateja Videmšek, Maja Dolenc, Ana Šuštaršič – Analiza individualnega programa telesne vadbe za mamice šest tednov po porodu / Analysis of the individual physical exercise program for mothers six weeks after childbirth raziskovalna dejavnost / research work 115 Miša Marinček Ribežl, Marta Bon – Analiza učinkovitosti branjenja rokometnih vratarjev na evropskih prvenstvih v obdobju od 2010 do 2020 glede na končno uvrstitev reprezentanc / The effectiveness analysis of the handball goalkeeping at the European championships in the period from 2010 to 2020 according the final ranking of the national teams 121 Žiga Leban, Nejc Šarabon, Jan Marušič – Poznavanje in pogostost izvajanja nordijske in kopenhagenske vaje med registriranimi športniki v Sloveniji / Awareness and prevalence of Nordic hamstring exercise and Copenhagen adduction exercise among registered athletes in Slovenia 128 J aka Kramaršič, Gregor Jurak – Vrednotenje organizacijskega modela meritev telesnih zmogljivosti SLOfit odrasli / Evaluation of the organizational model of physical fitness measurements SLOfit adults 138 Jerneja Premelč – Vpliv števila sodnikov na zanesljivost sodniškega ocenjevanja v standardnih in latinskoameriških plesih / The impact of the number of judges on the reliability of their judgement in standard and latin american dances 143 Martin Kožuh, Darjan Smajla, Žiga Kozinc – Primerjava učinkovitosti različnih pragov izgube hitrosti med vadbo proti uporu za izboljšanje mišične zmogljivosti: sistematični pregled z metaanalizo / Comparison of different velocity loss thresholds during resistance training for improving muscle performance: systematic review with meta- analysis 2 151 Marko Zadražnik – Norme za vrednotenje telesnih lastnosti in gibalnih sposobnosti mladih odbojkarjev / The norms for evaluation of physical characteristics and motor abilities of young volleyball players 159 Tjaša Rojko, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Ana Šuštaršič – Telesna dejavnost in izzivi pri delu osebnih trenerk med nosečnostjo in po porodu / Physical activity and workplace challenges of personal trainers during pregnancy and after delivery 166 Darjan Spudić, Ažbe Ribič – Vpliv postavitve rok na porazdelitev sil med nogama pri nordijskem spustu zadnje lože – pilotna študija / The influence of hand position on the distribution of forces between the legs in the Nordic hamstring exercise – a pilot study 173 Ksenija Filipič Jeras, Bojan Jošt – Povezanost vrednot v tenisu in smučarskih skokih / The connection of values in tennis and ski jumping 182 Katja Čop, Katja Tomažin, Petra Prevc – Vpliv različnega ogrevanja na ponovljivost in kakovost ravnotežne naloge / Effect of different types of warm-ups on repetition and quality of balance exercise 191 Lea Železnik Mežan, Branko Škof – Ugotavljanje merskih značilnosti lestvic za ocenjevanje atletskega znanja otrok / Measurement characteristics of scales for assessing children’s knowledge of athletics 198 Uroš Perko, Maša Černelič Bizjak – Prepoznavanje nezdravega in nevarnega uživanja alkohola med mladimi športniki / Screening for unhealthy and harmful alcohol use among young athletes 203 Petra Železnik, Vita Slak, Žiga Kozinc, Nejc Šarabon – Povezava med bilateralnim deficitom in telesno zmogljivostjo / The association between bilateral deficit and physical performance PRILOGA: Gibanju prilagojena šola / SUPLEMENT: Movement-Oriented School 211 Ivan Čuk – Kratek oris razvoja telesne vzgoje na Danskem, v Nemčiji, Avstriji in Sloveniji / Short history of P.E. in Denmark, Germany (Bavaria), Austria and Slovenia 215 I van Čuk, Mojca Gregorski – Primeri treh danskih osnovnih šol: prilagodljivost, gibanje, povezovanje / Examples of three Danish primary schools: adaptability, movement, integration 231 Mitja Zorc – Arhitekturna zasnova šolske stavbe, ki spodbuja gibanje – študijski primer šole Frederiksbjerg v Aarhusu na Danskem / Architectural design of a school building that encourages movement - A case study of Frederiksbjerg School in Aarhus, Denmark 240 Ivan Čuk – Primerjava učnih načrtov telesne vzgoje za osnovne šole na Danskem, v Nemčiji, Avstriji in Sloveniji / Primary school P.E. curricula comparison between Denmark, Germany (Bavaria), Austria and Slovenia 246 Polona Filipič Gorenšek, Barbara Viki Šubic – Prilagodljiv šolski prostor – ustvarjalno učenje / Flexible school space - creative learning 255 Barbara Horvat – Učni prostor Volksschule Graz Mariagrün z vidika pedagogike / The learning space of the Volksschule Graz Mariagrün from a pedagogical perspective 268 Martina Zbašnik-Senegačnik, Ljudmila Koprivec – Zelenje v šolah in okrog njih spodbuja zdrav življenjski slog otrok / Greenery in and around schools encourages children‘s healthy lifestyle 276 Ivan Čuk – Mnenje študentov Fakultete za šport Univerze v Ljubljani o uporabi osnovnošolskih prostorov za uresničevanje učnega načrta športne vzgoje / University of Ljubljana, Faculty of Sport, student’s opinion on use of primary school space for realization of P. E. curricula uvodnik 3 Martina Zbašnik-Senegačnik Šola, prilagojena gibanju Fizični prostor šol je okolje, v katerem otroci preživijo velik del svojega otroštva ob pridobi- vanju znanj in kompetenc, ki jih bodo potrebovali v življenju, zato je njegovo oblikovanje odgovorna naloga. Šolsko okolje mora spodbujati otrokovo raziskovanje, podpirati sku- pinske aktivnosti, omogočati gibanje ter zagotavljati varnost in prijetno počutje. Hkrati se mora prilagajati različnim pedagoškim smernicam, ki zahtevajo drugačen pristop pri na- črtovanju šolskih objektov kot v preteklosti. Sodoben šolski prostor mora biti toliko fleksi- bilen, da omogoča delo večjih in manjših skupin učencev ter tudi individualno delo s posamezniki. Z velikimi koraki so v zadnjem desetletju v življenja otrok vstopile različne elektronske naprave – da bi služile tudi kot didaktični pripomočki, je, poleg posodobi- tve načinov poučevanja, treba prilagoditi tako šolski prostor kot notranjo opremo. Učni prostor se iz zaprtih prostorov seli v bližnjo in daljno okolico šole ter razširja možnosti izkustvenega učenja. Pomemben vidik potrebe po preoblikova- nju šolskega prostora je gibanje, saj stro- kovnjaki ugotavljajo, da se danes otroci, tudi zaradi pretirane uporabe sodobnih elektronskih naprav, premalo gibljejo. Gi- banje oz. telesna dejavnost pa je eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na otrokovo zdravje ter tudi njegov duševni in kogni- tivni razvoj, vse to pa zagotavlja tudi boljši učni napredek. V sodobni šoli gibanje ni več omejeno le na ure telesne vzgoje v te- lovadnici ali na športnem igrišču – celoten prostor šole je oblikovan tako, da spodbuja spontano gibanje pri učnih urah različnih predmetov, ob selitvi iz ene učilnice v dru- go itd., del šolske opreme pa so različni elementi za gibalne igre ob druženju med odmori. S sodobnimi pristopi k preoblikovanju za- snove šol se ukvarja ciljni raziskovalni pro- jekt (CRP 21) Oblikovanje smernic kakovo- stne zasnove sodobne šolske arhitekture s ciljem podpore celovitemu trajnostnemu načinu življenja in dela v šoli. Dvoletni projekt (1. 9. 2021–31. 8. 2023), pri katerem sodelujejo Fakulteta za arhitekturo in Fa- kulteta za šport Univerze v Ljubljani ter Pe- dagoška fakulteta Univerze na Primorskem, financirata ARRS in MIZŠ. Cilj projekta je pri-Foto: Ivan Čuk 4 prava arhitekturnih smernic oz. priporočil za oblikovanje sodobne trajnostne šole v Sloveniji, s poudarkom na vzpostavitvi arhitekturne zasnove prostora, ki bo sledil novim pedagoškim smernicam in vključeval elemente za spodbujanje telesne aktivnosti v šolskem vsakda- nu. Raziskovalno skupino sestavljajo raziskovalci s področja arhitekture, pedagogike in športa. Preučujejo kakovostne sodobne trajnostne arhitekturne prakse na področju šolske infrastrukture v tujih državah, ki so širše prepoznavne po dosežkih na področju trajnostnega oblikovanja šolskega prostora ter v mednarodnih raziskavah po dosežkih znanja primerljive s Slovenijo. V prilogi pričujoče revije Šport so zbrana razmišljanja, vmesne ugotovitve in delni rezultati po prvem letu raziskovanja sodobnega, traj- nostno naravnanega prostora šole, s posebnim posluhom za potrebe otrok po gibanju. V člankih s področja arhitekture, pedagogike in športa so predstavljeni normativi v referenčnih državah, zgodovinski pregled vključevanja telesne aktivnosti v šolski proces, analize kon- ceptov notranjih in zunanjih učnih okolij v šolah v tujini s poudarkom na gibanju ter mnenja učiteljev o dejanskem stanju in uporabnosti učnih prostorov v slovenskih osnovnih šolah. Ivan Čuk primerja učne načrte za telesno (op. ur. športno, tudi v nadaljnjem besedilu) vzgojo na Danskem, na Bavarskem v Nemčiji, v Avstriji in Sloveniji. Kot ugotavlja, med temi državami največjo pozornost gibanju namenjajo v danskih šolah, saj imajo tam vsak dan eno uro telesne vzgoje. Slovenija je po številu ur telesne vzgoje na drugem mestu, pred Nemčijo in Avstrijo (kjer v prvih štirih razredih osnovne šole ta ni niti obvezna). Prizadevanja za prepoznavanje pomena telesne vzgoje in vključevanje gibanja v šolski proces niso nova. Ivan Čuk predstavlja več kot dvestoletno zgodovino spodbujanja telesne aktivnosti med mladimi. V vseh štirih državah so sprva telesno dejavnost izvajala društva, kot obvezno vsebino v šolah so jo začeli uvajati v prvi polovici 19. stoletja. V tem času se je uveljavilo tudi usposabljanje učiteljev, ki so predmet telesne vzgoje tudi vodili. Aktivnosti telesne vadbe so se najprej odvijale zunaj, pozneje so začeli graditi tudi ustrezne vadbene prostore. Danska je leta 2014 vpeljala celovito šolsko reformo, ki je obsegala spremembe na področju pedagogike in prostorske zasnove šolskih stavb. Ivan Čuk in Mojca Gregorski predstavljata zasnovo in delovanje treh osnovnih šol na Danskem, ki se sicer razlikujejo po velikosti in okoljih, v katera so umeščene, imajo pa podobno zasnovo z največjo mero fleksibilnosti, povezovanja in spodbujanja gibanja. Stavba osnovne šole Frederiksbjerg v Aarhusu na Danskem je mednarodno odmeven primer sodobno zasnovane šolske stavbe, ki spodbuja gibanje. Na tem primeru Mitja Zorc ugotavlja, da gibanje ni omejeno le na ure telesne vzgoje. Učenci so lahko v gibanju pri vsakodnevnih šolskih aktivnostih čez celoten šolski dan – pri hoji po stopnicah, hitri hoji ali poskakovanju po hodniku, igri na otroškem igrišču, premikanju pohištva v učilnici, premikanju iz stoječega v sedeči položaj na tleh med različnimi fazami učnih aktivnosti, plesu med odmorom, vzpenjanju po plezalni steni na poti od pritličja proti učilnici v nadstropju ipd. In tudi pri hitri hoji ali vožnji s kolesom v šolo. Barbara Horvat analizira organizacijo pouka in način poučevanja na Volksschule Graz Mariagrün v Avstriji, ki deluje po konceptu reform- ske pedagogike Jena-plan v stavbi, oblikovani po arhitekturnem konceptu grozda. Pouk se izvaja v t. i. učnem otoku, kjer poučevanje poteka v obliki skupinskega dela, eksperimentalno-izkustvenega pouka in pouka v krogu, s katerimi poskušajo učenje čim bolj prilagoditi učencem, da odkrijejo in razvijejo svoje potenciale. Tako oblikovan prostor ne podpira samo podajanja učnih vsebin, usvajanje teh se lahko olajša tudi s številnimi gibalnimi prvinami. Da to drži, ugotavlja Ivan Čuk, ki predstavlja rezultate ankete, izvedene med študenti Fakultete za šport UL. Po njihovem mnenju je v skoraj vseh prostorih šole mogoče izvajati temeljne oblike gibanja (npr. hoja, tek, poskoki) ter različne vaje za gibljivost, moč in ravnotežje, tudi plesa. Avtor doda nekaj preprostih rešitev, ki lahko obogatijo šolski prostor z vidika telesne dejavnosti. V okviru projekta CRP 21 je bila med učitelji na osnovnih šolah v Sloveniji opravljena anketa. V tej sta Polona Filipič Gorenšek in Barbara Viki Šubic preverjali, kako šolski prostor in njegove potenciale razumejo uporabniki. Osredotočili sta se na učilnico, hodnik in telovadnico. Preverjali sta, ali zagotavljajo adaptabilnost in fleksibilnost, da bi šolska stavba lahko izvajala sodobne koncepte pedagoškega procesa in dejavnosti telesne vzgoje, ter kakšne so želje in potrebe učiteljev. Martina Zbašnik-Senegačnik in Ljudmila Koprivec predstavljata številne pozitivne učinke zelenja v notranjih in zunanjih prostorih šol. Predlagata, da bi zunanji šolski prostor poleg tlakovanih športnih igrišč, namenjenih ekipnim igram, obsegal tudi ozelenjene ambiente – na teh se otroci družijo ob spontanih igrah, ki spodbujajo naravno potrebo otrok po gibanju, hkrati pa zahtevajo sodelovanje z drugimi ter upoštevanje želja in predlogov drugih, s čimer pridobijo socialne veščine. Naj zbrani prispevki povabijo k nadaljnjim razmislekom o oblikovanju sodobnega šolskega prostora, v katerem bo posebno mesto na- menjeno gibanju in zdravemu načinu življenja otrok. aktualno 5 Dušan Macura Ura športne kulture Spoštovani, ljubitelji športa, navijaške sku- pine, športniki in vaše družine, športna stroka, izvajalci obšportnih storitev, spon- zorji, funkcionarji na področju športa, spoštovana oblast, dovolite, da vas nagovo- rim, ne vedoč ali bo ta nagovor prispel do vas ali ne, osebno, kot zadosten poznavalec športne sfere, ločeno od funkcionarskega interesa*, ki ga seveda imam, saj se brez tega ne bi poglabljal v rekreativno dobre, tekmovalno izjemne dosežke, obenem pa po nepotrebnem neracionalne, petirano personalizirane in travmatizirane medo- dnose. Tako, nižjerazredno, raven medodnosov, Slovenski šport lahko preseže in postane nosilec kakovosti športne kulture, na sve- tovni ravni. Za tak status Slovenski šport ima vse potrebno, hkrati pa je to edino po- dročje dejanske suverenosti, ki je Sloveniji na razpolago. Slovensko organizacijsko mentaliteto pri- ložnostno tvorita dva vzorca: ravbarski (pri katerem ozko interesne tolpe, z ustrezno drznostjo, odločnostjo in prizadevnostjo, zaposedajo ter prevzemajo področni terio- rij) in mrežni (pri katerem se določeni klani, klike, elite povezujejo v združbe in na tej podlagi upravljajo z razmeram, takim kakr- šne so); prvi je bolj značilen za rokodelsko posedovanje, drugi pa za sistemizirano ob- vladovanje. Paradoksno so prav te mentalitetne škarje, prava priložnost: na relaciji nacionalni – mednarodni interes, ravnati po mrežnem, v obratni smeri pa po ravbarskem vzorcu; glede na to, da v Slovenski upravljalski strukturi dejansko prevladuje hlapčevski transfer »tako zahtevajo mednarodne or- ganizacije«, je konverzija ravnanja iz »hlap- *moj funkcionarski interes je v domeni »dober status športa, dobro zame« čevskega gospostva« v »gosposko hlapče- vanje« zlahka izvedljiva. Športno kulturo naroda tvori: mesto špor- ta na hierarhijski lestvici vrednot, obseg vsakdanje življenjske telovadbene in mo- bilnoste prakse, prilagojenost javnega prostora gibalnim potrebam prebivalstva, sorazmerna zadostnost športne infrastruk- ture in drugi kadrovski, organizacijski in de- mografski pogoji. Poseben, v letošnjem volilnem letu, izrazi- to izpostavljen, je dejavnik komunikacijske kulture kandidatov za vodilne položaje v sledečem mandatu OKS-ZŠZ, iz katerega je potrebno simptomatično razbrati zmo- gljivosti kandidatov, da uresničijo tisto kar napovedujejo, zagotavljajo in obljubljajo, kajti uresničevanje zahtevnih ciljev na obeh krakih mentalitetnih škarij, poleg volje terja še znanja in sposobnosti. Drugi pomemben dejavnik je kupo-prodaj- na razsodnost imetnikov glasovalnih pra- vic. Kupo-prodajna razsodnost članic OKS- -ZŠZ, pri kupčijah z glasovi, ni pomembna v smislu, »ne se prodat«, saj živimo v svetu, kjer je vse naprodaj (tistim posebnežem, ki se nočejo prodati, se tisto, kar je predmet nakupa, preprosto zaseže in odvzame), temveč »prodaj se za ustrezno ceno«. V pri- čujočem primeru ustrezna cena vključuje skupno in osebno korist. Ker pa doseganje ustrezne cene ni enostavno, za prodajo skupne koristi za ceno osebne koristi pa zadošča zgolj priložnost, je jasno kaj pre- vladuje. V tem smislu je sposobnost dose- ganja ustrezne cene pokazatelj primerne kompetentnosti. Tretji dejavnik, ki je v resnici ključna ločnica med ustreznostjo kandidatov, za suvere- nostni preboj v svetovni vrh, je zmožnost angažiranja širše javnosti pri podpori ce- lovite statusne oskrbe športa kot dejavni- ka Slovenske suverenosti in nacionalnega ponosa. Sklepni pogoj kompetentnosti za vode- nje krovnih organizacj pa je zmogljivost vključevanja interesov protikandidatov, v zmagovalni koncept, oziroma uspešna iz- ognitev pretirani medsebojni konfrontaciji. To pomeni sposobnost zagotovitve izida »win-win«, ko zmagovalec postane le prvi med drugimi in pridobi določene bonite- 6 te in prioritete, ne pa, da zmagovalec dobi vse, poraženci pa nič, saj je nujni pogoj učinkovitosti krovnih organizacij, prav v tem, da zagotavlja učinkovitost sistema in ne enkratnega vsakokratnega spopada za dostop do »korita«. Učinkovitost tekmovalnega sistema pa slo- ni na načelu, da poraženec verificira zma- govalca, da brez poraženca ni zmagovalca. Paralelizem med vsakokratno tekmo na športnem terenu z potegovanjem za vo- denje in upravljanje tekmovalnega sistema v najširšrm smislu, vendarle ni enoznačen in dobeseden. Potem, ko se primeralno poglobimo v oko- liščine, pogoje, aktivnosti, podporo javno- sti in dosežke, postane jasno, da vse sku- paj niti ni zaskrbljujoče. Država s športno vzgojo zagotavlja enega izmed stebrov, družine športnikov drugega, sponzorji tre- tjega, športniki so zagnani, stroka ne zao- staja. Orkester je torej v kompletni sestavi, le uglašen bi lahko bil bolj. Kdo drugi, če ne OKS-ZŠZ, naj vihti dirigentsko palico s kate- ro vključuje vsa glasbila in inšrtumente. Po Janezu Kocijančiču, se vedno bolj stopnjuje stanje, ko ena skupina glasbil in inštrumen- tov poskuša preglasiti in utišati drugo. Ključno vprašanje in dilema je torej, kdo izmed kandidatov zna in zmore, ne le hoče, izpolniti obljube, uglasiti orkester in zagotoviti kvantni preskok na višjo raven športne kulture, za katerega je vse nared. Formula je enostavna: primerno vodstvo OKS-ZŠZ, Nacionalni program športa in uskladitev Zakona o športu z dejanskim stanjem. Vse odločevalce na področju športne sfe- re, z Vlado RS in njenim predsednikom dr. Robertom Golobom na čelu, vabim, naj paradnemu konju Slovenske suverenosti posvetijo vso potrebno pozornost. Dušan Macura dusan.macura@ena-a.net Foto: Ljubo Stojanovič aktualno 7 In the name of accuracy and truth (A few thoughts on the article I am a Slovenian and who is more? - Sport 2022, Issue 1–2) Abstract I agree with the thought expressed by the author of the article that “in science... it is very difficult to lead a conversation if the fun- damental concepts are not accurately defined”. I subscribe to that a hundred times over, but with a note that to be able to “lead a conversation” correctly absolute accuracy is required. It is equally difficult to “lead a conversation” if the expert discussion teems with inaccuracy, falsehood and half-truths. And there are too many examples of this in the mentioned article. Izvleček Strinjam se z mislijo pisca prispevka, ”da je v znanosti … zelo težko voditi pogo- vor, če temeljni pojmi niso natančno določeni”. Stokrat podpišem, vendar s pripombo, da je za korektno ‚vodenje pogovora‘ potrebna tudi vsakršna na- tančnost. Enako težko je ‚voditi pogovor‘, če se v strokovni razpravi širijo nenatanč- nost, neresnice in polresnice. In prav tega je v omenjenem prispevku preveč. V imenovanem prispevku je mogoče prebrati, da je po drugi svetovni vojni (1941–1945) ”komunizem ukinil delovanje Sokola”. Očitno gre za še en poskus poli- tične indoktrinacije bralcev, ki ne poznajo resnice, ker so se rodili nekaj desetletij po drugi svetovni vojni. Zdi se, da celo avtor imenovanega prispevka (rojen leta 1961) ne pozna resničnega dogajanja, ki smo mu dve desetletji pred njegovim rojstvom sle- dili starejši privrženci nekdanjega Sokola. V imenu resnice (in natančnosti) je treba ugotoviti neresničnost izjave, da je povoj- na oblast “ukinila delovanje Sokola”. Re- snica je drugačna. Ukinjeno je bilo le ime Sokol, ne pa tudi delovanje teh društev. Kot neposredna priča takratnih dogodkov in poznejši strokovni sodelavec preimeno- vane organizacije odgovorno trdim, da so dotakratna sokolska društva pod drugim imenom (fizkulturno društvo) delovala še naprej. In ista društva so delovala še naprej tudi potem, ko so se spet preime- Silvo Kristan V imenu natančnosti in resnice (nekaj misli ob prispevku Slovenec sem, in kdo je več – Šport 2022, št. 1-2) novala v DTV (društvo za telesno vzgojo) Partizan. V ‚mojem‘ društvu je tudi po uki- nitvi imena Sokol še vedno prevladovala telovadba oziroma športna gimnastika. V tem društvu se je izoblikoval in kalil državni reprezentant Miloš Vratič. Mnoga društva so tudi po preimenovanju vsebinsko obo- gatila svoje delovanje. V ‚mojem‘ društvu so bili poleg telovadcev še posebno uspe- šni judoisti in rokometaši. Posebna pozor- nost je bila namenjena predšolskim otro- kom (takrat so jim rekli ‚deca‘) in razvedrilni vadbi starejših. Ukinitev imena ni isto kot ukinitev delovanja. Ko je bila nekdanja Fakulteta za telesno kulturo preimenovana v Fakulteto za šport, ni ukinila svojega delo- vanja, ampak le svoj prvotni naziv. Očitno avtor obravnavanega prispevka ni natanč- no določil temeljnega pojma, težko pa je ‚voditi pogovor‘, če temeljni pojmi niso natančno določeni. Zakaj avtor obravnava- nega prispevka vsiljuje neresnico (napačni pojem), ve le on. Težko je verjeti, da gre ob vsej njegovi znanstveni izobrazbi zgolj za besedni spodrsljaj. Avtor obravnavanega prispevka, ki je zago- vornik izraza telesna kultura, se sklicuje na filozofa dr. Stanka Gogalo, ki je menda ta izraz uporabil že leta 1931. Spet netočna in- formacija in ‚nenatančno določen temeljni pojem‘. Univerzni profesor dr. Stanko Go- gala (13. 9. 1901–14. 7. 1987) ni bil filozof, ampak eden vidnejših pedagogov svojega časa. Bil je utemeljitelj pojmov pedagoška avtoriteta in pedagoški eros. Tudi predaval je pedagogiko prvi generaciji podiplomske- ga študija na še takratni Fakulteti za telesno kulturo. Res pa je, da je končal študij na filo- zofski fakulteti v Ljubljani, ampak smer pe- dagogika. Vsi, ki končajo študij na filozofski fakulteti, pa tudi niso filozofi. In še mimo- grede: sklicevanje na pomembno osebo, ki velja za takšno ali drugačno avtoriteto, ve- lja v logiki za argument avtoritete, ki je manj vreden od avtoritete argumenta. V znanosti štejejo predvsem avtoritete argumentov. Sklicevanje na vir, ki je nastal pred več kot devetimi desetletji, je tudi nenavadno. Še manj primerno je, če se ob današnjih termi- noloških razpravah sklicujemo na posame- zne razumnike (avtoritete), ki so delovali v drugi polovici 17. stoletja, na primer na po- lihistorja J. J. Valvasorja, ki je bil vse drugo bolj kot jezikoslovec oz. terminolog. V obravnavanem prispevku preberemo, da je bil znani telovadni strokovnjak dr. Viktor Murnik ”oče slovenske telesne kulture in večine slovenskega strokovnega izrazja”. Trditev nekoliko spominja na malikovanje. Nedvomno je dr. Murnik zaslužen za idejni in stvarni razvoj slovenske sokolske telo- vadbe in hkrati za normiranje slovenskega telovadnega izrazja. Neprekosljiv je bil tudi pri ustvarjanju telovadnih skupinskih sestav (npr. Turški marš), pripisovanje ‚očetovstva‘ kar posplošeno na vso ‚telesno kulturo‘ pa je vredno razmisleka. Nekateri namreč ta zveneči naziv pripisujejo prof. Dragu Ulagi (zaradi njegovega večletnega javnega pu- blicističnega delovanja na tem področju), 8 drugi dr. Stanku Bloudku, po katerem je dobilo ime tudi najvišje državno področno priznanje. Zdi se, da je bilo kar več ‚očetov‘ slovenske telesne/športne kulture. Najbrž tega ni mogoče pripisovati zgolj eni ose- bi. Hkrati se zdi, da ima vsaka športna veja (pojavna oblika, športna panoga) svojega ‹očeta›. Morda bi pristojna stroka in veda res morali enkrat povedati, kdo je bil zares ‚oče‘ slovenskega športa. Trditev zgolj ene ‚avtoritete‘, ki je hkrati lahko še pristranska (vsak berač svojo malho hvali), ni zadosten dokaz. Dvomljiva, pravzaprav neresnična, je prav tako trditev, da je bil dr. Murnik tudi ”oče večine slovenskega strokovnega izraz- ja”. Za večino sokolskega telovadnega iz- razja je najbrž to res, čeprav v terminoloških zapisih zasledimo tudi imena Fran Levstik, Stane Trček in prof. Jelica Vazzaz. Zgodo- vinski viri omenjajo slovenskega pisatelja Frana Levstika, ki naj bi sodeloval pri jezi- kovnem pregledu Nauka o telovadbi (ki je izšel leta 1867) in ”načrtnem iskanju sloven- skih imen za različne gibe rok, nog, trupa in glave”. ”Vsaka vaja naj ima, kolikor se največ more, svoje posebno (slovensko, op. S. K.) ime,” je tudi nekje zapisal že Levstik in svoje stališče udejanjal v Nauku o telovadbi. Prof. Drago Ulaga za zaslužnega področnega terminologa šteje prof. dr. Josipa Tominška, ki je ob študiju filologije opravil tudi izpit za telovadnega učitelja. Teza o ”očetu večine slovenskega strokov- nega izrazja” je izmišljotina brez stvarne podlage. Ne spominjam se, da bi dr. Murnik sodeloval na primer pri oblikovanju smu- čarskih strokovnih izrazov, ampak mi na misel prihajajo Rudolf Badjura, prof. Drago Ulaga, prof. Marjan Jeločnik, Bojan Hrova- tin, Svetozar Guček, Oto Giacomelli in vrsta drugih smučarskih strokovnjakov. Gorniška organizacija (Planinska zveza Slovenije) je dosledno skrbela za uveljavljanje domačih gorniških izrazov. Domače športno izrazje so praviloma oblikovali vidnejši teoretiki posameznih športnih panog, kar je navse- zadnje tudi logično in prav. Prof. Jože Šturm se je zavzemal za domače strokovne izraze na področju atletike in športnega trenira- nja. V novejšem času (v času visoke šole za telesno kulturo) se je za domače strokov- ne izraze zavzemal slovenist prof. Leopold Stanék (ki je tudi lektoriral nekatera pisna strokovna dela), prof. Drago Ulaga pa je kot področni urednik sodeloval pri urejanju športnega izrazja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki je izšel leta 1971. Ne gre spregledati niti športnega terminološkega slovarja, ki sta ga leta 1972 pripravila novi- nar Evgen Bergant in prof. Drago Ulaga. V tem času je bil na področju športnega stro- kovnega izrazja zelo dejaven tudi pedagog in filozof dr. Franc Pediček, kot diplomirani športni pedagog in športni novinar na lju- bljanskem radiu pa je širil domače strokov- no izrazje Stane Urek. Več kot očitno je to- rej, da dr. Viktor Murnik le ni bil ”oče večine slovenskega strokovnega izrazja”. V obravnavanem prispevku spet beremo, da je ”tekmovanje tisto, ki določa, kdaj de- javnost postane šport.” Po tej tezi je tekma bistveni (opredeljujoči) znak svetovnega kulturnega pojava, ki je znan pod imenom šport. Potemtakem se oseba, ki se netek- movalno ukvarja z neko športno zvrstjo, ne ukvarja s športom. Nenavadno stališče! Po tej tezi je smučarski tek športna disciplina (šport) samo takrat, ko tekmujemo, ne pa tudi takrat, ko v prostem času stopimo na smuči in uro ali dve netekmovalno kilome- ter za kilometrom trošimo energijo. In ko- šarka je šport samo takrat, ko tekmujemo v neki organizirani skupini, ne pa tudi takrat, kadar v prostem času s svojimi prijatelji na košarkarskem igrišču mečemo košarkarsko žogo na košarkarski koš. Ali pa namizni te- nis! Namizni tenis je šport le, če se z njim tekmovalno ukvarjamo, ne pa tudi takrat, ko ga z znanci na domačem dvorišču igra- mo ‚kar tako‘ – netekmovalno oziroma brez štetja točk. Res nenavadno stališče! Šport je svetovni kulturni pojav in ljudje se z njim ukvarjajo z različnimi nameni. Nekateri zaradi športne- ga dosežka (tekma), drugi zaradi razvedrila in druženja (tekma ni nujna), tretji zaradi zdravja (tekma ni nujna) in tako naprej. V vseh primerih pa je to svetovni kulturni po- jav z imenom šport. S trditvijo, da je neka telesna dejavnost šport le takrat, kadar tekmujemo, je zago- vornik omenjene trditve zašel na spolzko področje klasifikacije pojmov, ki je logiška veščina. Klasifikacija je delitev nekega poj- movnega polja (v našem primeru gre za delitev pojma šport) in mora upoštevati nekatere formalne pogoje, o katerih nas uči logika. Ena temeljnih prvin delitve nekega pojma je kriterij delitve ali bistveni znak delitve. V logiki temu pravijo fundamentum divisionis. Vsako pojmovno polje lahko deli- mo (klasificiramo) na več načinov, glede na to, kateri fundamentum divisionis uporabi- mo. Nič drugače ni s pojmom šport. Zato tudi poznamo več klasifikacij pojma šport. Če kot fundamentum divisionis uporabimo znak namen, lahko šport (po starem, po prof. Ulagi) delimo na edukacijo, rekreaci- jo in agonistiko. Omenjena klasifikacija je nečista, ker vsa tri področja vsebujejo tudi agon (tekmovanje), zato so dandanašnji bolj znani izrazi športna vzgoja, športna rekreacija in selekcijski tekmovalni šport. Če za fundamentum divisionis uporabimo zna- čilnost gibanja (gibalni vzorec), ločimo ci- klične monostrukturne, aciklične monostruk- turne, polistrukturne aciklične, polistrukturne kompleksne in polistrukturne konvencionalne športne zvrsti (športe). Če za kriterij delitve vzamemo porabo kisika, ločimo aerobni in anaerobni šport. V zadnjem času se uve- ljavlja delitev športa na urbani in neurbani šport. Govorimo tudi o poklicnem (profesi- onalnem) in amaterskem športu. Znana je delitev na dvoranske in ‚zunanje‘ (outdoor) športe. In če za fundamentum divisionis vzamemo znak tekma, govorimo o tek- movalnem in netekmovalnem športu. Slednja delitev pojma šport nam sporoča, da tudi netekmovalnemu športu lahko re- čemo šport. Zato ne preseneča opredelitev švedske državne komisije za šport, ki pravi: ”Šport so vse telesne dejavnosti, tekmo- valne in netekmovalne (poudaril S. K.), ki spodbujajo človeka k boljšim dosežkom ali k dejavnemu počitku in obnovi moči.” Z logičnega zornega kota znak ‚tekma‘ ni ‚nujni in zadostni znak‘ za opredelitev pojma šport. Več o klasifikaciji ‚pojmovnih polj‘ je mogoče najti v učbenikih logike. Piscu obravnavanega prispevka se zdi ‚za- nimivo‘, da nekaterim dejavnostim doda- jamo pridevnik ‚športni‘, drugim pa ne. Pri tem zapiše protislovno trditev, da pa ”špor- tnim igram nikoli ni bil dodan pridevnik športni››, čeprav ta izraz zapiše (v začetku navedka), tako da iz zapisanega ni mogo- če povzeti, v čem je pravzaprav problem (če odštejemo nesmotrno ubesedovanje). Dejstvo je, da je dvobesedni izraz športne igre terminus technicus (strokovni izraz) v športnem strokovnem besedju, kar doka- zuje, da je bil pridevnik ‚športni‘ vendarle dodan samostalniku igre. Kljub temu, da iz zapisanega ni mogoče prepoznati bistva zadeve, pojasnimo, zakaj imajo nekatere športne zvrsti levi prilastek ‚športni‘, druge pa ne. Pojasnilo je zelo preprosto, le nekaj logike in védenja o klasifikacijah pojmov je potrebno. Dvobesedni izraz ‚športne igre‘ je opremljen z označevalnim pridevnikom ‚športne‘ zato, da se te igre nedvoumno ločijo od drugih vrst iger, ki niso ‚športne‘ (namizne igre, otroške igre, elementarne igre, računalniške igre, hazardne igre itn.). Z logičnega zornega kota je samostalnik ‚igra‘ nadrejeni pojem (genus proximum), pridevniki namizne, otroške, elementarne … pa so označevalni pridevniki, ki sporočajo, aktualno 9 za kakšno vrsto (species) iger gre. Podobno je na primer s športnim plezanjem. Ozna- čevalni pridevnik oz. levi prilastek ‹športno› sporoča, da ne gre, na primer, za plezanje po žrdi ali plezanje po drevesu. Tudi izraz športni ples sporoča, da ne gre za družab- ni ali ljudski ples. Atletiki ni treba dodajati levega prilastka ‚športna‘, ker ne poznamo več vrst (lahke) atletike. Tudi nogometu ni treba dodajati označevalnega pridevnika ‚športni‘, ker nešportnega nogometa ne poznamo. Če že zahtevamo pojmovno in vsakršno natančnost kot conditio sine qua non (nu- jen pogoj) za uspešno vodenje pogovora, je v obravnavanem prispevku potreben strokovni premislek še o dveh piščevih te- zah. Prvič: pisec obravnavanega prispevka je menda pred nekaj desetletji opazil takrat vodilnega alpskega smučarja Jeana Clauda Killyja, da je pred tekmovanjem ”izvajal te- lovadne raztezne vaje in vaje moči”, ter iz tega izpeljal dvomljiv sklep, da ”tudi šport ne more brez telovadbe, če želi napredo- vati (poudaril S. K.)”. Drugače povedano: pisec trdi, da je napredovanje v kateri koli športni zvrsti odvisno od telovadbe. Z logičnega zornega kota je v navedeni trditvi mogoče zaznati vsaj tri spodrsljaje. Gre namreč za napačno (laično) posploše- vanje: najprej z enega primera (Jean Clau- de Killy) na ves šport in nato še enačenje razteznih vaj in vaj moči s ‚celim‘ pojmom telovadba. Pa še eno napačno posploše- vanje je mogoče zaznati: če so smotrno izbrane gimnastične vaje za moč in razte- zanje nujno potrebne za napredovanje v nekaterih športnih zvrsteh, tega ni mogo- če posplošiti na ves šport. Bodimo vendar natančni, kot se od strokovnega govora zahteva in pričakuje! Strokovno presojo o tem, kakšen delež imajo gimnastične vaje pri (tehničnem, rezultatskem, tekmoval- nem) napredovanju v izbrani športni zvr- sti, prepuščam področnim strokovnjakom. Objektivni gledalci (niti ni nujno, da imajo športnostrokovno izobrazbo) v Killyjevi gimnastiki pred tekmovanjem vidijo tako imenovano ogrevanje, ki je opredeljeno kot lahkotnejša gibalna dejavnost, ki po- speši krvni obtok in spodbudi fiziološke procese, potrebne za tekmovanje. In dru- gič: če se že zavzemamo za natančnost izjav, ni mogoče spregledati piščeve trdi- tve, da s telovadbo ”vadimo telo in dušo” (Kot da pri drugih športnih zvrsteh ‚mi- gamo‘ brez duše?!). Čeprav pisec tega ne omenja, se očitno sklicuje na znan latinski izrek mens sana in corpore sano, ki ga je v tej obliki domnevno izrekel starorimski pesnik Juvenal konec prvega ali v začetku druge- ga stoletja našega štetja. Zapisano latinsko geslo, ki ga navadno prevajamo kot zdrav duh v zdravem telesu, ideologi telesne vad- be pogosto uporabljajo kot motivacijsko geslo za vadbo. Nekateri avtorji v izrek sa- movoljno vrinejo še prislov ‚le‘ (zdrav duh le v zdravem telesu), kar pomeni, da se z ‚zdravim duhom‘ (kar koli že to pomeni) lahko pohvali le tisti, ki se ukvarja s telesno oz. športno dejavnostjo ... In obrnjeno: ti- stemu, ki ne ‚športa‘, primanjkuje zdravega duha. Za primanjkljaj zdravega duha pozna- mo tudi bolj grobe izraze. V imenu natanč- nosti in resnice je treba pojasniti, kako je s tem latinskim izrekom. V nekaterih zgodo- vinskih virih (tudi v Googlu, čeprav je ta vir nezanesljiv) lahko preberemo, da je zapisa- no latinsko geslo mens sana in corpore sano prirejena (ponarejena) misel po izvirnem Juvenalovem zapisu. Izvirni Juvenalov za- pis je drugačen. Latinski viri navajajo dve obliki. Po enem od virov je menda Juvenal ob gledanju gladiatorskih tekem, na katerih so se borili atletsko grajeni mišičnjaki, vzkli- knil: Orandum est ut sit mens sana in corpore sano, kar poznavalci latinščine prevajajo kot ”treba je moliti, da bi bil v zdravem telesu tudi zdrav duh”. Najdemo tudi skrajšano obliko izvirne misli, ki se glasi: ”Sit mens sana in corpore sano” (slov. ”v zdravem telesu naj bi bil tudi zdrav duh”). Oba izvirna Juvena- lova izreka tudi pomenita nekaj drugega kot prirejeno geslo, ki se pri nas uporablja kot motivacijsko sredstvo za telesno vadbo. Mogoče ju je razumeti kot kritiko pretirane enostranske skrbi zgolj za telo in hkrati za- nemarjanje duha (kakor koli že pojem ‚duh‘ razumemo). Zdi se, da je osrednji namen obravnavane- ga prispevka bitka za ponovno uveljavitev izraza telesna kultura. Žal so piščeva nena- tančna in nelogična prizadevanja neprepri- čljiva. Pisec tudi nima srečne roke pri izbiri pisnih argumentov za potrditev svoje teze. Sklicuje se na tri listine (hrvaški leksikon iz leta 1984, evropsko listino športa iz leta 1992 in stališče zveze mednarodnih špor- tnih zvez SportAccord iz leta 2011), ki ni- česar ne pojasnjujejo, ampak vprašanje še bolj zapletajo. Zastarel tujejezični leksikon iz leta 1984 (1984!), ki k telesni kulturi šteje tudi igre (katere?), ples (kateri?) in narodne igre (katere?), je dragoceno zgodovinsko gradivo za študij zgodovinarjev ter leksi- kologov/terminologov in logikov, ki učijo o pravilnem oblikovanju definicij. Evropska listina športa (1992) zapiše, da so šport ”vse vrste telesne dejavnosti, katerih namen je izboljšati telesne zmogljivosti, psihično stanje, oblikovati socialne stike ali (pou- daril S. K.) dosegati športne rezultate na vseh ravneh tekmovanja”. Torej ali! Prislov ali uvaja dve možnosti in možnost izbire: ali to ali ono ali oboje. Ali tekmovanje ali zgolj izboljšanje telesne zmogljivosti (ali oboje)! Sploh pa pozorni bralec lahko opazi, da je navedena definicija pomemb- ne evropske listine pomanjkljiva. Med ”vse vrste telesne dejavnosti” namreč lahko šte- jemo vse, kar ‚leze inu gre‘. Še posebno je protislovna opredelitev pojma šport, ki jo pisec obravnavanega prispevka pripisuje SportAccordu. V drugi točki beremo, da je šport ”dejavnost, ki ni škodljiva živim bi- tjem”. Že dolgo je znano, da vrhunski šport največkrat ni zdrav – torej škoduje živim bitjem. Ali potemtakem vrhunski šport ni šport, čeprav v njem tekmujejo? Očitno tudi SportAccord ni verodostojen termino- loški organ, ampak predvsem pomanjkljiv (nenatančen) argument avtoritete. Je pa res, da se tudi drugod po svetu ‚pre- pirajo‘ o pojmih telesna kultura in šport(na kultura). Stališča različnih avtorjev niso eno- tna. Ponekod so izraz telesna kultura opustili in ga zamenjali s pojmom šport(na kultura), drugje še vedno vztrajajo pri telesni kulturi. Tudi o tem je bilo v domačem strokovnem tisku že veliko zapisanega, zato bi bilo ne- plodno spet pogrevati toplo vodo. Dejstvo je, da je strokovno izrazje živ organizem, ki se nenehno spreminja, obnavlja in po- sodablja. Nekateri pojmi izginevajo, drugi spreminjajo svojo vsebino in pomen, tre- tje na novo sprejemamo in uveljavljamo. V oblikovanje strokovnih izrazov vstopajo nove vede in znanstvene discipline (leksi- kologija, filozofija z logiko, sociologija), ki se jim ni mogoče upreti. Glede izrazov telesna kultura in šport(na kultura) bo čas pokazal razumno pot, kar se pravzaprav dve ali tri desetletja že dogaja. Težko bo zanikati, da se tako pri nas kot v svetu namesto telesne kulture čedalje bolj uveljavlja pojem šport (športni tisk, športna oddaja, športno ure- dništvo, športni življenjski slog, športna vzgoja, športni pedagog in tako naprej). Težko bo plavati proti toku. Tudi lulanje proti vetru je tvegano početje. dr. Silvo Kristan, upokojeni profesor Fakultete za šport, Univerze v Ljubljani silvo.kristan@guest.arnes.si 10 Teachers’ pedagogical competences Abstract Today, physical education teachers and other providers of sports programs need a wide range of pedagogical competences. Vari- ous researchers emphasize that the following pedagogical competencies are particularly important for a teacher: knowledge of teaching and learning theories and adherence to didactic principles at work; knowing and taking into account the student’s char- acteristics; continuous development of curriculum and teaching strategies; the ability to adequately evaluate the process; creat- ing a creative and safe learning environment; communication skills and the ability to develop oneself. The paper describes the ways of acquiring pedagogical competences. Students acquire pedagogical competences through exercises and peer teaching in adapted, simulated conditions. Here, many researchers emphasize that it is necessary to empower faculty lecturers with peda- gogical competences, who often do not have pedagogical experience in the real, school field. For students, it is therefore more important to acquire pedagogical competences in real situations through practical mentoring pedagogical training at schools. The process of teacher training should continue upon entry into the labor market with a carefully planned and guided induc- tion program. Realizing that the qualifications obtained in studies are no longer sufficient for quality work in practice, we must encourage the continuous improvement of teachers’ professional competences by establishing lifelong training, developing the individual’s career path and increasing the professionalization of the teaching profession. Keywords: pedagogical work, competences, initial teacher education, induction program, continuous professional development. Izvleček Danes potrebujejo učitelji športne vzgoje in drugi izvajalci športnih programov širok nabor pedagoških kompetenc. Različni razisko- valci poudarjajo, da so za učitelja pomembne predvsem naslednje pedagoške kompetence: poznavanje teorij poučevanja in učenja ter upoštevanje didaktičnih principov pri delu; poznavanje in upo- števanje učenčevih značilnosti; neprestano razvijanje kurikuluma in poučevalnih strategij; sposobnost ustrezne evalvacije procesa; obli- kovanje ustvarjalnega in varnega učnega okolja; komunikacijske spretnosti in sposobnost lastnega razvoja. V prispevku so opisane poti pridobivanja pedagoških kompetenc. Študenti pridobivajo pe- dagoške kompetence z vajami in vrstniškim poučevanjem v prilago- jenih, simuliranih pogojih. Pri tem številni raziskovalci poudarjajo, da je treba s pedagoškimi kompetencami opolnomočiti fakultetne predavatelje, ki pogosto nimajo pedagoških izkušenj iz realnega, šolskega področja. Za študente je zato pomembnejše pridobivanje pedagoških kompetenc v realnih situacijah s praktičnim mentor- skim pedagoškim usposabljanjem na šolah. Proces usposabljanja učiteljev bi se moral nadaljevati ob vstopu na trg dela z domišlje- nim vodenim pripravništvom. Ob spoznanju, da v študiju pridoblje- ne kvalifikacije danes ne zadoščajo več za kakovostno delo v praksi, moramo spodbujati nenehno spopolnjevanje učiteljevih profesio- nalnih kompetenc z vzpostavitvijo vseživljenjskega spopolnjevanja, razvojem karierne poti posameznika in večjo profesionalizacijo uči- teljskega poklica. Ključne besede: pedagoško delo, kompetence, izobraževalni programi, pripravništvo, stalno strokovno spopolnjevanje. Marjeta Kovač, Žan Luca Potočnik Pedagoške kompetence učiteljev športna vzgoja 11 „Uvod Izredno pomembno vlogo pri uresniče- vanju kakovostnega splošnega in profe- sionalnega izobraževanja različni avtorji pripisujejo učiteljem ter njihovemu peda- goškemu pristopu (Hargreaves in Fullan, 2012; Struyven in De Meyst, 2010). Zato naj bi države posvečale več pozornosti stalnemu izboljševanju izobraževalnih pro- gramov bodočih učiteljev, domišljenemu vstopu učiteljev na trg dela in sistematič- nemu vseživljenjskemu spopolnjevanju (European Commission, 2013). Korenita sprememba učiteljeve vloge ob prehodu od zgolj posredovanja znanja (transmisijski način), kar je bilo značilno za 20. stoletje, k dejanskemu usvajanju znanja (transakcijski način), kar naj bi bila temeljna značilnost 21. stoletja (Marentič Požarnik, 2000a), spreminja paradigmo učitelja, ki dobro poučuje, v smer učitelja, ki dobro spodbuja učenje (Marentič Požar- nik, 2000b). Takšen učitelj pa mora doseči visoko stopnjo osebne in intelektualne zrelosti ter imeti odlično razvite pedagoške kompetence. Koncept kompetenc se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razširil na vsa po- dročja izobraževanja. Izraz kompetenca naj bi zamenjal izraze kvalifikacije, zmožnosti, sposobnosti, znanje, spretnosti, veščine (Peklaj idr., 2009). Danes vse bolj spozna- vamo, da je koncept kompetenc večpla- sten, dinamičen in zapleten sistem, zato ima več vsebinskih pomenov (Westera, 2001). Kot izredno kompleksen konstrukt je bil in je še predmet preučevanja različnih disciplin, zlasti izobraževanja in menedž- menta človeških virov, pri tem pa je vsaka oblikovala svojo definicijo. Pri tem obstaja razlika v pomenu pojmov kompetence in kompetentnosti. Kompetenca je sposob- nost učinkovitega delovanja v praksi, ki te- melji na usvojenih veščinah in znanju (ang. skill-based), medtem pa kompetentnost predstavlja obnašanje posameznika (ang. behavior-based), ki vključuje njegovo zna- nje, veščine, izkušnje, motivacijo, zanesliji- vost, vrednote v načinih prikaza usvojenih kompetenc. V različnih definicijah se danes vse bolj uporablja le izraz kompetenca, ki nadomešča izraz kompetentnost, pri tem pa prevzema tudi njegove značilnosti. Spletni slovar slovenskega knjižnega jezi- ka (Kompetentnost, 2014) kompetentnost razlaga kot pristojnost − kompetenten je nekdo, ki je pristojen. Pristojnost, prav tako po slovarju (Pristojnost, 2014), pomeni z za- konom dano pravico in dolžnost opravljati kako (pravno) dejanje ali odločati o čem. Nekoliko drugače kompetentnost razlaga angleški slovar (Competence, 2022), v kate- rem je opisana kot sposobnost, ki omogoča, da se opravilo opravi dobro, ali pa kot (po- membna) spretnost, potrebna za določeno delo. Delitev kompetenc v ločena področja je večkrat nehvaležna in služi predvsem za analitične namene. Delimo jih lahko na ključne (splošne, generične, transverzalne), ki so pomembne za vse ljudi ne glede na poklicno orientacijo, in poklicne (specifič- ne, profesionalne), ki jih sistematično prido- bivamo v izobraževalnih procesih (Rychen in Salganik, 2003). Ne smemo pa pozabiti kros-kulturnega pogleda na poučevanje in učenje, kar zahteva prilagajanje splošnih modelov kompetenc posameznim kultu- ram, njihovim zgodovinskim pogojeno- stim in specifičnostim družbenega okolja (Tul, 2016). „Poklicne kompetence učiteljev Različni avtorji navajajo, da lahko na podro- čju učiteljevega dela poklicne kompetence, ne glede na kulturni kontekst in tradicije, razdelimo na tri podsisteme (Feiman-Nem- ser, 2008; Williamson McDiarmid in Cleven- ger-Bright, 2008): a) Znanje in razumevanje – predmetno znanje, ki vključuje speci- fične predmetne vsebine; – pedagoško-didaktično znanje, po- vezano s predmetom (poznavanje ciljev, nalog in učnih kontekstov; po- znavanje učenčevega predznanja in predmetno specifičnih ovir v prido- bivanju znanja; strateško poznavanje metod poučevanja in kurikularnih gradiv; – splošno pedagoško znanje (znanje o procesih poučevanja in učenja); – kurikularno znanje (znanje o kuriku- lumu, npr. kako načrtovati in voditi proces poučevanja specifičnih pred- metnih vsebin); – znanstvene discipline, povezane z izobraževanjem (zgodovinsko, zno- trajkulturno, filozofsko, psihološko, sociološko znanje); – kontekstualni, institucionalni, organi- zacijski in zakonodajni vidiki izobra- ževanja; – poznavanje inkluzije in različnosti; – učinkovita uporaba informacijsko- -komunikacijske tehnologije (IKT) v poučevanju; – poznavanje razvojne psihologije; – skupinsko delo in skupinska dinami- ka, teorije učenja, motivacijski pristo- pi; – metode in načini preverjanja in oce- njevanja. b) Spretnosti – načrtovanje, vodenje in koordiniranje učnega procesa; – uporaba učnih gradiv in strategij; – spremljanje, prilagajanje in ovredno- tenje poučevalnih/učnih ciljev in pro- cesov; – zbiranje, analiziranje in interpretacija podatkov (šolski učni uspeh, rezultati zunanjih preverjanj) z namenom stro- kovnih odločitev ter izboljšanja pou- čevanja/učenja; – razvojno in raziskovalno delo; – sodelovanje s sodelavci, starši, zuna- njim okoljem; – pogajalske spretnosti (politična in so- cialna sodelovanja); – reflektivne, metakognitivne in zno- trajosebnostne spretnosti za indivi- dualno učenje ter učenje v strokovnih skupinah; – prilagajanje izobraževalnim konte- kstom, ki jih označuje večrazsežno- stna dinamika s povezanimi vplivi (z makro ravni vladnih zahtev prek mezo ravni šolskega konteksta do mikro ravni razredne in učenčeve di- namike). c) Osebnostne razsežnosti, ki vključu- jejo prepričanja, stališča, vrednote, zavzetost – epistemološka ozaveščenost (vpraša- nja o značilnostih in zgodovinskem razvoju predmetnega področja ter njegovega statusa); – poučevanje veščin skozi vsebino; – prenosljive spretnosti; – nagnjenost k spremembam, prilago- dljivost, stalno učenje in strokovno spopolnjevanje, vključno s študijem in raziskovanjem; – zaveza k spodbujanju učenja vseh učencev; – spodbujanje demokratičnega odno- sa in dejavnosti učencev kot evrop- skih državljanov, vključno s spošto- vanjem raznolikosti in večkulturnosti; 12 – kritični odnos do lastnega učenja (preverjanje znanja, razpravljanje, spraševanje o praktičnem delovanju); – naklonjenost do skupinskega dela, sodelovanja in mreženja; občutek la- stne učinkovitosti. Kompetence je mogoče izmeriti in so lahko dejavniki razlik v uspešnosti med posame- zniki (Schippmann idr., 2000). Merimo jih lahko prek a) samoporočanja (samoocenje- vanja) z anketnimi vprašalniki; b) prek rezul- tatov edukacije (npr. s pedagoškimi ekspe- rimenti, ki preučujejo rezultate poučevanja ali z ocenami kompetentnosti študentov na pedagoški praksi); c) prek opazovanja (kjer je pomembna velikost vzorca, načini opazovanja (v živo ali prek posnetkov) in ocenjevanje opazovanja). „Koncept pedagoških kompetenc Med kompetencami, ki jih mora usvojiti vsak učitelj, se danes izpostavlja predvsem pedagoške kompetence. Dolgo časa se je od učitelja zahtevalo le obvladovanje ve- ščin poučevanja, danes pa različni avtorji menijo, da je pojem pedagoških kompe- tenc širši od pojma poučevalnih spretno- sti (Ryegård idr., 2010). Čeprav pedagoške kompetence lahko povežemo s pojmom pedagoška profesionalnost, še vedno ostaja precej nejasno, kaj sploh pedagoška kompetentnost pomeni, kako lahko inter- pretiramo koncept pedagoške kompeten- tnosti in kako se njihova usvojenost odraža v konkretni praksi. Ryegård idr. (2010) opredeljujejo pedago- ško kompetentnost kot znanje, sposobnost in hotenje vodenja učenca skozi pedagoški proces tako, da bo ta čim bolj učinkovit; v širšem kontekstu pa je za uspešnost po- učevanja pomembno upoštevati obseg, širino in globino posredovanja učne sno- vi, predvsem pa spodobnost načrtovanja, spodbujanja, vodenja in razvoja učenja ter poučevanja in reflektivnega opazovanja procesa (Slika 1). Poučevanje mora teme- ljiti na znanstvenih spoznanjih pedagoške stroke (kako se poučuje, kako se učenci učijo), predmetnega področja in predme- tne didaktike (Hattie in Marsh, 1996), vklju- čevati pa mora tudi ožje in širše okolje, v katerem poteka pouk (Ryegård idr., 2010), ter upoštevanje omejujočih dejavnikov. Zato mora učitelj kritično razmišljati o sebi in svojih praksah, neprestano izboljševa- ti svoje poučevanje ter skrbeti za osebni profesionalni razvoj (Ryegård idr., 2010). Pri tem avtorji opozarjajo, da razvoj peda- goških kompetenc posameznega učitelja ni mogoč brez hkratnega razvoja celotne institucije, kjer dela (Brust Nemet, 2018). Države pa morajo določiti, kaj so minimalni standardi pedagoške kompetentnosti, ki jih mora doseči učitelj ob zaključku študija in kasneje znotraj svojega profesionalnega razvoja (Ryegård idr., 2010; Struyven in De Meyst, 2010). Po mnenju različnih avtorjev (Brust Nemet, 2018; Capel, 1997; Hattie in Marsh, 1996; Peklaj idr., 2009; Ryegård idr., 2010; Stančić, 2001) naj bi imel uspešen učitelj naslednje pedagoške kompetence: a. Odlično poznavanje teorij poučeva- nja in učenja ter upoštevanje didak- tičnih principov. To zahteva ne le do- bro poznavanje vsebine predmeta, pač pa tudi izbor ustreznih strategij pouče- vanja (od primernih metodičnih postop- kov, uporabe pripomočkov do organiza- cije učinkovitega učnega procesa) glede na značilnosti učencev. Kompetentnega učitelja označuje odprtost za ustvarjanje zanimivih programov in inoviranje pro- cesa poučevanja, ustrezna diferenciacija ciljev in vsebin glede na značilnosti in sposobnosti učencev ter vključevanje novih tehnologij v pouk. b. Poglobljeno poznavanje učenčevih značilnosti in njihovih medsebojnih interakcij. Učitelj se mora zavedati, da ima vsak učenec svoje sposobnosti in zmožnosti, ki jih mora prepoznati, da lahko ustrezno načrtuje in izpelje učni proces ter nudi učencu ustrezne podpo- re pri njegovem učenju. Le če bo pouče- vanje prilagojeno učencu in bo potekalo v spodbudnem socialnem okolju, bo ta lahko uspešen. c. Neprestani razvoj kurikuluma. Učitelj pripravi letni program in posamezne učne ure glede na uradni kurikulum, pri tem pa upošteva sposobnosti, znanja in potrebe učencev ter učno okolje in čas, ki ga ima na voljo. Hkrati mora biti spo- soben prilagoditi program nenačrtova- nim situacijam (vreme, poškodbe, bole- zni …) in ga obogatiti tudi z dodatnimi dejavnostmi glede na interese učencev, tradicijo in možnosti, ki jih ponuja ožje okolje. Program mora razvijati, tako da bo aktualen glede na spremembe ožje- ga in širšega okolja. d. Sposobnost ustrezne evalvacije pro- cesa. Ovrednotenje učenca mora teme- ljiti na ovrednotenju doseženih standar- dov, zapisanih v učnih načrtih, hkrati pa mora učitelj upoštevati tudi učenčeve zmožnosti in njegov napredek. Hkrati mora biti učitelj sposoben samorefleksi- je (kritičnega ovrednotenja svojega dela) in neprestanega iskanja možnosti za iz- boljšanje pedagoškega procesa.Slika 1. Model pedagoških kompetenc (Ryegård idr., 2010) športna vzgoja 13 e. Oblikovanje ustvarjalnega in varne- ga učnega okolja. V ustreznem okolju bo proces potekal tekoče in učinkovito, hkrati pa bo udeležencem zagotavljal zadovoljstvo ob vidnem napredku na različnih področjih, ne le učnem. f. Komunikacijske spretnosti. Proces poučevanja bo učinkovit le ob interakciji med učiteljem in učencem, pri tem pa mora biti komunikacija dvo- ali večsmer- na. Učitelj mora pripeljati učenca do zanj najvišje ravni znanja in kritičnega ter re- flektivnega razmišljanja. g. Sposobnost lastnega razvoja. Uči- telj mora načrtovati svoj poklicni razvoj s pomočjo teorije in javnosti svojega dela. Zavedati se mora, da je poučevanje kompleksna in večplastna dejavnost, ki zahteva dobro pedagoško, psihološko ter didaktično teoretično znanje, zato mora neprestano spremljati znanstve- na spoznanja širše pedagoške in svoje predmetne stroke ter se neprestano strokovno spopolnjevati. „Pridobivanje pedago- ških kompetenc in zaznane težave Razvoja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ne moremo prepustiti na- ključju, saj je to vseživljenjski proces (Peklaj idr., 2009; European Commission, 2010), ki poteka v treh fazah. Prva je faza začetne- ga izobraževanja, v katero uvrščamo vso izobraževanje, s katerim je pogojen zače- tek opravljanja poklica. Izobraževalni pro- grami naj bi za uspešno in uravnoteženo delo zagotovili ustrezno teoretično znanje predmeta, spretno poučevanje in izkušnje iz prve roke. Po končanem študiju nastopi druga faza uvajalnega usposabljanja za sa- mostojno delo (t. i. pripravništvo), ko bi mo- rali imeti diplomanti možnost teoretično znanje čim prej prenesti v prakso (Europe- an Commission, 2015a). Med poukom, ko se ukvarjajo s socialnimi praksami, spoznavajo šolske rutine in zakonodajne okvire delova- nja, pridobivajo učne spretnosti, razvijajo občutek pripadnosti svojemu poklicu in si gradijo avtonomno učiteljsko osebnost (Al- ves idr., 2019; Furlong in Maynard, 1995). Ko se obdobje pripravništva zaključi, nastopi tretja, najdaljša faza, to je nadaljnje spopol- njevanje in usposabljanje samostojnega učitelja. Prva faza: pridobivanje peda- goških kompetenc v formalnem izobraževanju bodočih učiteljev Bodoči učitelj se ob začetku študija poda na dolgo in razburljivo pot, kako postati učinkovit učitelj, ki svoje učence spodbuja k učenju, jim nudi ustrezne podpore in jim svoje znanje predaja z ljubeznijo. Da bi se razvil v dobrega učitelja, je pomembno, da razume sebe, pozna svoja stališča, vredno- te, prepričanja in verjame v to, kar počne (Capel, 1997). Med študijem pridobiva pe- dagoške kompetence na dva načina, z opa- zovanjem svojih predavateljev, univerzite- tnih učiteljev in sodelavcev, ter s praktičnim pedagoškim usposabljanjem (PPU). Pri tem se pojavljajo številne težave. Prva težava je gotovo dejstvo, da hitre družbene, kultur- ne, demografske, ekonomske in tehnološke spremembe (predvsem nove komunikacij- ske tehnologije), pospešena globalizacija in spremembe nekaterih tradicionalnih vrednot zahtevajo neprestano prilagajanje posameznih poklicnih kompetenc, s tem pa tudi neprestano preoblikovanje izobra- ževalnih programov. Ti zaradi dolgotrajnih, predvsem birokratskih postopkov zelo po- časi sledijo zgoraj naštetim izzivom, veči- noma celo za njimi močno zaostajajo. Na drugo težavo opozarjajo Ryegård idr. (2010), ki ugotavljajo, da so pedagoške kompetence visokošolskih učiteljev izje- mno pomanjkljive, saj številne nihče po- sebej ne pripravi na pedagoško delo, prav tako pa največkrat evalvacije univerz ozi- roma postopki habilitacije univerzitetnih učiteljev le v manjši meri (enkratno) ali pa sploh ne vključujejo ocenjevanja njihovih pedagoških kompetenc. Zato so se v štu- diji Strateški razvoj pedagoških kompetenc švedski avtorji osredotočili na to, kako ovrednotiti pedagoške kompetence viso- košolskih učiteljev, kako jih evidentirati in razvijati, pri tem pa so v končnem poročilu predstavili številne primere dobrih praks, ki so jih razvile posamezne univerze, vklju- čene v projekt (Ryegård idr., 2010). Podob- nega projekta se je v letu 2019 lotila tudi Univerza v Ljubljani v okviru projekta Ino- vativno učenje in poučevanje za kakovostne kariere diplomantov in odlično visoko šolstvo (INOVUP, 2019), ki visokošolskim učiteljem ponuja številna usposabljanj za izboljšanje njihove pedagoške kompetentnosti. To je še kako pomembno pri pedagoških štu- dijskih programih, saj je delo visokošolskih učiteljev pomemben vzor pri pridobivanju pedagoških kompetenc v izobraževanju bodočih pedagoških delavcev. Tretja težava je gotovo premajhna usposo- bljenost učiteljev-mentorjev, ki spremljajo bodoče učitelje na PPU v šolah. Eden po- membnejših delov študijskih programov bodočih učiteljev je poudarjeno povezo- vanje teoretičnih principov, ki jih študenti spoznajo v času študija, s prakso. Modeli izobraževanja učiteljev so doživeli v za- dnjih dveh desetletjih velike spremembe, za katere je značilen preobrat od tradici- onalnih pristopov, usmerjenih v dosega- nje ciljev izobraževanja, h kompetenčnim pristopom, kar pa zahteva domišljen sis- tem PPU (Prokou, 2008). Zato je PPU eden najpomembnejših delov edukacijskih štu- dijskih programov. Skladno z evropskimi zahtevami naj bi PPU v izobraževanju uči- teljev obsegalo vsaj 15 kreditnih točk (KT) (Peklaj idr., 2009). V okviru PPU študenti v različnih avtentičnih situacijah ob pomoči učiteljev-mentorjev na različnih stopnjah šolanja razvijajo pedagoški način razmi- šljanja in delovanja, ki ne temelji le na ob- čutkih in predhodnih implicitnih zaznavah, ampak je podprt z argumenti, ki izhajajo iz raziskovalnih spoznanj in teoretičnih kon- ceptov (Kovač idr., 2009). Poleg praktičnih izkušenj, ki jih pridobijo z uporabo didaktič- nih tehnik, študenti spoznajo, kako in zakaj poučevati, s kakšnimi pristopi in na kakšen način ter se navajajo na samostojnost v pe- dagoškem ravnanju (Capel, 1997; Stanulis idr., 2018). Vodeno PPU ponuja sposobnost reševanja kontekstualiziranih problemov z uporabo znanja, spretnosti in samoodgo- vornostjo. S pomočjo učiteljev-mentorjev in usmerjenih evalvacijskih postopkov spoznajo tudi svoje prednosti in pomanj- kljivosti, kar jim pomaga pri oblikovanju v avtonomno učiteljsko osebnost (Furlong in Maynard, 1995). Čeprav imajo mentorji pomembno vlogo pri nudenju podpore študentu, Wang (2001) opozarja, da obstaja pomembna razlika med kakovostnim po- učevanjem in dobrim mentorskim delom. Tudi učitelji-mentorji morajo pridobiti po- sebne pedagoške kompetence, saj morajo študentu posredovati konkretne izkušnje, mu pomagati pri vključevanju in upravlja- nju razreda v različnih situacijah, mu posto- pno predajati odgovornost in ga ustrezno motivirati ne le za izvedbo pouka, ampak tudi za raziskovanje novih priložnosti za izboljšave pri poučevanju (European Com- mission, 2015b; Majerič idr., 2010). Maynard in Furlong (1994) opisujeta tri temeljne modele učenja bodočega uči- telja ob mentorju: vajeniški, kompetenčni in refleksivni model. Pri tem so omenjeni modeli običajno prisotni v različnih delih 14 študentovega PPU v različnih deležih. Če je pri vajeniškem modelu temeljna mentorje- va naloga vzorno poučevanje, je pri kom- petenčnem poleg tega vključeno še men- torjevo opazovanje študenta in dajanje povratnih informacij, refleksivni model pa poudarja vlogo mentorja kot soraziskoval- ca lastnega in študentovega poučevanja. Pri PPU študentov Fakultete za šport Uni- verze v Ljubljani, ki ga opravijo v izbranih šolah pod vodstvom učiteljev-mentorjev (v obsegu 17 KT), se opiramo na kompe- tenčni model, v katerem smo osredotočeni na sistematično opazovanje študenta pri delu in posredovanje povratnih informa- cij na različne načine. Zato s posebnim obrazcem Spremljava didaktične usposoblje- nosti študentov na praktičnem pedagoškem usposabljanju (Kovač idr., 2009) usmerjamo učiteljevo opazovanje študentovega dela, spremljava pa omogoča ovrednotenje učinkovitosti PPU in končno oceno kom- petentnosti študentov na petstopenjski merilni lestvici; enak obrazec izpolnijo tudi študenti, s čimer jih usmerjamo k samoe- valvaciji in reflektivnemu razmišljanju o napredku v lastni kompetentnosti. S tem zasledujemo tako formalne (spodbujanje mentorjev k sistematičnemu, a kritičnemu, selektivnemu opazovanju študentov), kot vsebinske cilje (priprava in ravnanje štu- denta, uporaba učnih metod in oblik, pri- pomočkov, odzivanje učencev, dinamika pouka …). Ker vsi učitelji-mentorji opazujejo študente po enotnem protokolu in jih ovrednotijo na merilni lestvici ob začetku ter na koncu študentovega pedagoškega usposabljanja, lahko izdelamo profil napredka študenta. Ocena začetnega stanja pomaga učitelju- -mentorju, da se osredotoči pri delu s štu- dentom predvsem na tista področja, kjer je opazil, da ima študent težave. Iz profila na- predka študent vidi svoja močna področja in svoje šibke točke, mentor pa mu svetuje, kako naj izboljša določene spretnosti. Ker v PPU vključujemo tudi samoevalvacijo, iz- delajo svoj profil tudi študenti; tako lahko s primerjavo ovrednotenja, ki ga opravi men- tor, ugotovijo, v kolikšni meri so bili kritični do svojega usposabljanja. S pomočjo ana- lize osebnih profilov študentov pa učitelji na Fakulteti za šport nato ugotavljamo, kje so pomanjkljivosti v pripravi študentov na bodoči poklic. Analize kažejo (Ašanin Gole, 2019; Bizjak Slanič, 2013; Kovač idr., 2009), da obstajajo statistično značilne razlike v usvojenosti posameznih kompetenc pred PPU in po njem tako v didaktičnih znanjih načrtovanja, izpeljave in evalvacije pouka, kot v psihopedagoških znanjih in spretno- stih vodenja razreda. Če smo leta 2007, ko so imeli študenti Fakultete za šport Univer- ze v Ljubljani PPU le v obsegu 10 KT, ugo- tavljali, da večina študentov ni uporabljala sodobnih didaktičnih pristopov, posebej IKT, in didaktičnih pomagal, ter da je bilo PPU učinkovito predvsem za pridobivanje osnovnih poklicnih kompetenc študentov (Bizjak Slanič, 2013; Kovač idr., 2009), smo leta 2019 ugotovili, da večina študentov, ne glede na spol, ob zaključku študija usvoji večino potrebnih pedagoških kompetenc na zelo visoki ravni (Ašanin Gole, 2019). Druga faza: razvoj pedagoških kompetenc ob vstopu na trg dela Po pridobljeni izobrazbi je zgodnja poklic- na podpora (t. i. pripravništvo) drugi korak v učiteljevem poklicnem razvoju. Evrop- ska komisija (European Commission, 2010) ugotavlja, da je bila v zadnjih letih dana precejšnja pozornost izobraževalnim pro- gramom in programom stalnega strokov- nega spopolnjevanja, zelo malo pozorno- sti pa je posvečenega uvajanju učiteljev v učiteljski poklic. Vsak učitelj-začetnik, ki se prvič samostojno sreča z realnostjo šolske prakse, bi moral dobiti tri vrste podpor: osebno (pomoč pri oblikovanju profesio- nalne identitete in odnosa do učencev in staršev), socialno (postal naj bi del šolske učeče se skupnosti in član svojega profesi- onalnega združenja) in profesionalno (gra- ditev pedagoških kompetenc). Programi za učitelje-začetnike bi morali vključevati (European Commission, 2010): a. podporo mentorjev (visoko kompeten- tnih specialistov) in drugih sodelavcev, b. zmanjšano učno obveznost brez zniža- nja dohodka, c. dostop do podpornih virov, d. sodelovanje v vodenem mentorskem programu, e. možnost sistematičnega povezovanja teorije s prakso. Številne evropske države imajo obvezno pripravništvo, spet druge ga sploh nima- jo, nekatere ponujajo možnost različnih pristopov, prav tako pa so podpore uči- teljem-začetnikom različne (MacPhail idr, 2019). Različni pristopi povzročajo, da je za številne učitelje vstop na trg dela stresen, zato doživljajo t. i. »šok prakse« oz. »šok re- alnosti« (Stokking idr., 2003). Po poročilih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (European Commission, 2010) je delež učiteljev-začetnikov, ki prav zaradi tega zapustijo učiteljski poklic, v nekaterih državah okoli 10 %. V Sloveniji smo imeli do leta 2007 uspešen sistem pripravništva. Gospodarska kriza in posledično zmanjšana finančna podpora sta najprej povzročili ukinitev sofinancira- nja pripravniških mest in vpeljavo volon- terskega (brezplačnega) pripravništva, saj so le tako učitelji-začetniki dobili možnost pristopa k strokovnemu izpitu. Ko je sodi- šče prepovedalo volontersko pripravništvo, je leta 2014 pristojno ministrstvo vpeljalo vzporedni sistem, ki omogoča učiteljem- -začetnikom, da: a. opravijo poseben 10-mesečni uvodni pripravniški program (udeležba na se- minarjih, delavnicah; polovična učna obveznost; hospitacije pri učitelju-men- torju), a se v program lahko vključi le 300 učiteljev različnih predmetov letno; ali b. poučujejo 840 ur kot učitelji-začetniki (celoten tedenski obseg ur), pri tem pa se to število ur zmanjša za tretjinski de- lež priznanih ur PPU v času študija (za področje športne vzgoje to pomeni 170 ur) in največ dodatnih 80 ur, ki jih je po- sameznik opravil na področju vzgoje in izobraževanja med študijem (vodenje interesnih programov, sodelovanje v šoli v naravi, nadomeščanje učiteljev …). V tem uvodnem obdobju mora učitelj- -začetnik dokazati svojo usposobljenost s petimi nastopi v različnih razredih, ki jih opazujeta in ocenjujeta učitelj-mentor in ravnatelj. Po zaključku uvajanja morajo vsi učitelji-začetniki uspešno opraviti teoretič- ni strokovni izpit na pristojnem ministrstvu (Pravilnik o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraže- vanja, 2015). Tretja faza: razvoj pedagoških kompetenc v procesih stalnega strokovnega spopolnjevanja Razvoj šole temelji predvsem na razvoju profesionalne samopodobe učiteljev, saj so dobri učitelji, ki so seznanjeni z najnovej- šimi spoznanji stroke in različnih znanosti, nenadomestljivi pri izboljšanju učenčevih učnih dosežkov (Brust Nemet, 2018; Day, 1999). Ne le spoznanja na področju stroke, pač pa tudi nove tehnologije in vse večje število vedenjsko, učno ter zdravstveno problematičnih učencev, migrantov in pri- seljencev iz drugih kulturnih okolij, zahte- vajo nenehno spopolnjevanje učiteljevih profesionalnih kompetenc. Učitelje je treba opremiti tudi za prevzem novih vlog, kot so mentorska (npr. pri športni vzgoji svetova- športna vzgoja 15 nje ob manj ustreznem gibalnem razvoju), organizacijska (npr. individualizacija vadbe za učenca s posebnimi potrebami ali zdra- vstvenimi težavami, vključevanje koncepta medpredmetnega povezovanja v pouk, vključevanje zunanjih ponudnikov športnih programov v šolski vsakdan) in spodbuje- valna (npr. vključevanje učencev v šolske in zunajšolske športne programe, spodbuja- nje samostojne vadbe doma, spodbujanje staršev k dejavnejšemu preživljanju proste- ga časa). Učitelj tako postaja vseživljenjski učenec (Armour in Yelling, 2007), ki kompetence pridobiva na tri, med seboj prepletene načine: skozi formalno, neformalno in in- formalno učenje. Formalno učenje se na- naša na organizirane oblike usposabljanja in izobraževanja, ki jih ponujajo politična (ministrstvo, pristojno za izobraževanje) in strokovna (zavodi, odgovorni za razvoj šolstva, fakultete) telesa. Neformalno uče- nje poteka v organiziranih oblikah, ki niso vezane na izobraževalni sistem, in pred- stavljajo dodatno spopolnjevanje učitelja. Informalno učenje pa se odvija vsakodnev- no, skozi družbeno interakcijo, z osebnimi izkušnjami in prek medijev. Raziskovalci ugotavljajo, da kompetence današnjih učiteljev športne vzgoje niso vedno ustrezne za razvoj predmeta (Kou- gioumtzis idr, 2011) tako na ožjih (npr. spre- menjeni življenjski slogi današnjih otrok in mladine, zmanjšanje gibalne kompeten- tnosti in povečanje deleža prekomerno prehranjenih otrok, nujnost vključevanja sodobnejših športnih vsebin v pouk) (Ko- ugioumtzis idr., 2011; Kovač idr., 2008) in širših družbenih področjih (npr. globali- zacija, multikulturnost, uporaba digitalnih orodij) (Tul idr., 2019). Zato je pomembno prepoznati pomanjkljivosti in povečati strokovno znanje tistih učiteljev, ki pouču- jejo v današnji praksi. Na svetovni ravni so v 70 % vseh držav, vključenih v zadnjo raz- iskavo o položaju športne vzgoje v svetu, zahtevali stalno strokovno spopolnjevanje učiteljev, na evropski ravni pa le v 64 %, kar je manj, kot je bilo ugotovljeno v podobni raziskavi leta 2009 (Hardman idr., 2014). Tudi Tul (2016) ugotavlja, da je bil zaradi gospo- darske krize sistem strokovnega spopolnje- vanja učiteljev športne vzgoje v Sloveniji in Italiji v zadnjem desetletju zelo okrnjen, saj je skoraj petina učiteljev športne vzgoje (19,8 %; 17,6 % slovenskih in 22,6 % italijan- skih) poročalo, da se niso udeležili nobe- nega seminarja. To sproža pomisleke, saj so potrebe po stalnem pridobivanju novih znanj temeljna značilnost ustrezne profesi- onalizacije posameznega poklica. Trenutno stalno strokovno spopolnjevanje v Sloveniji ni obvezno, je pa vključeno v sis- tem napredovanja učiteljev. Seminarje raz- pisuje pristojno ministrstvo, izvajalci so lah- ko različni (določene izvajalce, ki so izbrani za vsako leto razpisane prednostne teme, ministrstvo tudi sofinancira). Glede na tra- janje seminarja (8-24 ur) so ti ovrednoteni s točkami, ki jih udeleženec lahko uporabi za napredovanje v višji naziv. Ugotavljamo pa, da je seminarjev bistveno manj in da je udeležba precej manjša, kot je bila pred dvema desetletjema, saj je glavni motiv za udeležbo pridobivanje točk in ne doda- tnih kompetenc. Zanimivo je, da sta prav pretekli leti ob pouku na daljavo pokazali možnosti novih pristopov. Ob ponovnem odpiranju šol je tako Fakulteta za šport Uni- verze v Ljubljani organizirala celodnevni se- minar prek spletne platforme, ki je pritegnil več kot 800 udeležencev, predvsem učite- ljev športne vzgoje, pa tudi ravnatelje in ra- zredne učitelje (SLOfit, 2021). Izjemno se je povečal tudi obisk spletnih strani SLOfit na- svet (www.slofit.org), kjer so dobili učitelji različne informacije in nasvete ter primere dobrih praks o poučevanju športne vzgoje na daljavo, poučevanju po vračanju v šole, ko je možnost okužbe še zelo velika, prav tako pa je zaživela tudi Facebook skupina Športni pedagogi Slovenije, kjer več kot 2400 članov deli svoje izkušnje, primere dobrih praks in mnenja o športni vzgoji (Potočnik idr., 2021). „Zaključek V današnji družbi, ki jo pogosto označu- jemo kot družbo, ki se sooča z izzivi glo- balizacije, demografskimi spremembami in vzpostavljanjem novih znanj, kot digi- talno družbo, ki pa v veliki meri razmišlja še analogno, kot družbo, ki ceni lepoto in mladost, obenem pa jo označuje izrazito staranje prebivalstva in sedeče življenje ter številne, s takšnim načinom povezane zdra- vstvene težave, imajo pomembno vlogo učitelji športne vzgoje. Današnji učitelj je pobudnik sprememb (ang. change-agent), spodbujevalec učenja, učitelj, ki skrbi za svoj osebni in profesionalni razvoj, učitelj, ki je del razvijajoče se (učeče se) organiza- cije (Niinisto, 1996). Zato se sodobne druž- be neprestano sprašujejo o spremenjenih vlogah učiteljev v 21. stoletju in oblikovanju ter izvajanju politik na področju njihovega izobraževanja in spopolnjevanja, da bodo zagotovile ustrezno profesionalizacijo nji- hovega dela. Med učiteljevimi kompetencami so go- tovo v ospredju pedagoške kompetence, ki mu omogočajo, da s pomočjo posta- vljenih ciljev in okvirjev poučevanja skozi stalni razvoj poučevalnih praks in z osebno profesionalno rastjo podpira in spodbuja učenje učencev na najboljši način. Učitelj pa mora biti tudi kritičen opazovalec svo- jega poučevanja in delovanja v šolskem in širšem okolju. Pedagoško kompetenten učitelj je tako uspešen načrtovalec, pouče- valec, organizator, vodja, mediator, socialni graditelj skupnosti in kritično razmišljajoč praktik, ki se zna odzivati na izzive sodob- ne šole (Brust Nemet, 2018). Svojo kompe- tentnost pridobi skozi procese formalnega izobraževanja, ki morajo vključevati dovolj pedagoških vsebin in različne načine PPU. Ob vstopu na trg dela mora imeti vsak uči- telj možnost pridobivanja dodatnih kom- petenc skozi sisteme pripravništva pod mentorskim vodstvom, posebej pa je tre- ba poudariti tudi pomen vseživljenjskega spopolnjevanja, ki zagotavlja, da se učitelj seznanja z različnimi novostmi na ožjem in širšem področju delovanja. Ker se učenci v prostem času vključujejo v športne progra- me zunaj šole in se srečujejo tudi z uspo- sobljenimi delavci na področju športa, ki običajno nimajo pedagoške izobrazbe in nikakršnih pedagoških kompetenc, bi mo- rali razmišljati o njihovem sistematičnem pridobivanju v programih usposabljanja, mentorski pomoči pri začetkih samostoj- nega dela in stalnih spopolnjevanjih ne le na ožjem strokovnem, pač pa predvsem na širšem, pedagoškem področju. „Literatura 1. Alves, M., MacPhail, A., Queiros, P. in Batista, P. (2019). Becoming a physical education te- acher during formalised school placement: A rollercoaster of emotions. European Physi- cal Education Review, 25(3), 893–909. doi. org/10.1177/1356336X18785333 2. Armour, K. in Yelling, M. (2007). Effective Pro- fessional Development for Physical Educati- on Teachers: The Role of Informal, Collabora- tive Learning. Journal of Teaching in Physical Education, 26(2), 177–200. DOI:10.1123/ JTPE.26.2.177 3. Ašanin Gole, T. (2019). Analiza praktičnega pe- dagoškega usposabljanja študentov Fakultete za šport na srednjih šolah. [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. Re- pozitorij UL. https://repozitorij.uni-lj.si/Izpis- Gradiva.php?id=107553 . 16 4. Bizjak Slanič, K. (2013). Is practical pedagogi- cal training of physical education students sufficiently effective? Croatian Journal of Education, 15(3), 11–37. 5. Brust Nemet, M. (2018). A Correlation Be- tween Teachers‘ Social and Pedagogical Competences and School Culture. Sodobna pedagogika, 69(3), 142–155. http://www.dlib. si/details/URN:NBN:SI:doc-2NTMTE0F 6. Capel, S. (1997). Learning to teach physical education in the secundary school: A compa- nion to school experience. Psychology Press. 7. Day, C. (1999). Professional development of te- achers. Open University Press. 8. Competence. (2022). V Dictionary.com. https://www.dictionary.com/browse/com- petence 9. Kompetentnost. (2014). V Slovar slovenskega knjižnega jezika (2. dopolnjena in deloma prenovljena izd.). https://fran.si/iskanje?View =1&hs=1&Query=kompetenten 10. European Commission (2010). Developing coherent and system-wide induction program- mes for beginning teachers: a handbook for policymakers. https://ec.europa.eu/assets/ eac/education/policy/school/doc/handbo- ok0410_en.pdf 11. European Commission (2013). Supporting teacher competence development for better learning outcomes. 12. https://ec.europa.eu/assets/eac/education/ policy/school/doc/teachercomp_en.pdf 13. European Commission (2015a). The European higher education area in 2015: Bologna process implementation report. https://op.europa. eu/s/w8Sy 14. European Commission (2015b). The teaching profession in Europe: Practices, perceptions and policies. Eurydice report. https://op.europa. eu/s/w8Sx 15. Feiman-Nemser, S. (2008). Teacher Learning. How do Teachers learn to teach? V M. Co- chran- Smith, S. Feiman-Nemser in D. McIn- tyre (ur.), Handbook of research on Teacher Education. Enduring Questions in Changing Contexts (str. 696–705). Routledge. 16. Furlong, J. in Maynard. T. (1995). Mentoring Student Teachers: The Growth of Professional Knowledge. Routledge. 17. Hardman, K., Murphy, C., Routen, A. in To- nes, S. (2014). World-wide Survey of School Physical Education. Final report. UNESCO. https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/ pf0000229335.locale=en 18. Hargreaves, A. in Fullan, M. (2012). Professi- onal Capital: Transforming Teaching in Every School. Teachers College Press. 19. Hattie, J. in Marsh, H. W. (1996). The re- lationship between teaching and rese- arch: A meta-analysis. Review of Educati- onal Research, 66(4), 507–542. https://doi. org/10.3102/00346543066004507 20. INOVUP (Inovativno učenje in poučevanje za kakovostne kariere diplomantov in odlično visoko šolstvo). (2019). http://www.inovup. si/o-projektu 21. Kougioumtzis K., Patriksson G. in Strahlman, O. (2011). Physical Education teachers’ pro- fessionalization: A review of occupational power and professional control. European Physical Education Review, 17(1), 111–129. https://doi.org/10.1177/1356336X11402266 22. Kovač, M., Sloan, S. in Starc, G. (2008). Competencies in physical education tea- ching: Slovenian teachers‘ views and fu- ture perspectives. European Physical Edu- cation Review, 14(3), 299–323. https://doi. org/10.1177/1356336X08095668 23. Kovač, M., Jurak, G., Slanič, K. in Majerič, M. (2009). Spremljava praktičnega pedagoške- ga usposabljanja študentov Fakultete za šport. Šport, 57(1/2), 13–19. 24. MacPhail, A., Tannehill, D. in Avsar, Z. (2019). European physical education teacher educati- on practices: initial, induction, and professional development. Meyer & Meyer Sport. 25. Majerič, M., Strel, J. in Kovač, M. (2010). Analysis of motives for mentoring students in practical pedagogical training. Acta Uni- versitatis Palackianae Olomucensis. Gymnica, 40(2), 17–25. 26. Maynard, T. in Furlong, J. (1994). Learning to teach and models of mentoring. V D. McIn- tyre, H. Hagger, M. Willkin (ur.) Mentoring: perspective on school-based teacher education (str. 69–85). Kogan Page. 27. Marentič Požarnik, B. (2000a). Psihologija uče- nja in pouka. Državna založba Slovenije. 28. Marentič Požarnik, B. (2000b). Profesionaliza- cija izobraževanja učiteljev: nujna predpo- stavka uspešne prenove. Vzgoja in izobraže- vanje, 31(4), 4–11. 29. Niinisto, K. (1996). Change Agent Teacher – Becoming a Teacher in a Developoing Orga- nisation. V S. Tella (ur.), Teacher education in Finland (str. 145–150). University of Helsinki. 30. Peklaj, C., Kalin, J., Pečjak, S., Puklel Levpu- šček, M., Valenčič Zuljan, M. in Ajdišek, N. (2009). Učiteljske kompetence in doseganje vzgojno-izobraževalnih ciljev v šoli. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 31. Pravilnik o strokovnem izpitu strokovnih de- lavcev na področju vzgoje in izobraževanja (2015). Uradni list RS, št. 23/06, 81/07, 105/08, 38/14 in 64/15. 32. Pristojnost. (2014). V Slovar slovenskega knji- žnega jezika (2. dopolnjena in deloma preno- vljena izd.). https://fran.si/iskanje?View=1&Q uery=pristojnost 33. Potočnik, Ž. L., Meh, K., Kovač, M., Starc, G., Leskošek, B. in Jurak, G. (2021). Dejavnosti raziskovalne skupine SLOfit med epidemijo COVID-19. Šport, 69(1–2), 241–250. 34. Prokou, E. (2008). The emphasis on employa- bility and the changing role of the university in Europe. Higher Education in Europe, 33(4), 387–394. 35. Ryegård, Å., Apelgren, K. in Olsson, T. (ur.). (2010). A Swedish Perspective on Pedagogical Competence. Uppsala University, Division for Development of Teaching and Learning. 36. Rychen, D. S. in Salganik, L. H. (2003). Key Competencies for a successful life and a well- functioning society. Hogrefe & Huber. 37. Schippmann, J. S., Ash, R. A., Battista, M., Carr, L., Eyde, L. D., Hesketh, B., Kehoe, J., Pe- arlman, K., Prien, E.P. in Sanchez, J. I. (2000). The practice of competency modeling. Per- sonnel Psychology, 53(3), 703–740. https://doi. org/10.1111/j.1744-6570.2000.tb00220.x 38. Stokking, K., Leenders, F., de Jong, J. in van Tartwijk, J. (2003). From student to teacher: reducing practice shock and early dropout in teaching the profession. European Journal of Teacher Education, 26(3), 329–350. https:// doi.org/10.1080/0261976032000128175 39. Stančić, S. (2001). Kompetencijski profil škol- skog pedagoga. Napredak, 142(3), 279–295. 40. Stanulis, N. R., Wexler, J, L., Pylman, S., Gu- enther, A., Farver, S., Ward, A., Croel-Perrien, A. in White, K. (2018). Mentoring as More Than »Cheerleading« Looking at Educative Mentoring Practices Through Mentors‘ eyes. Journal of Teacher education, 70(5), 567–580. 41. Struyven, K. in De Meyst, M. (2010). Compe- tence-Based Teacher Education: Illusion or Reality? An Assessment of the Implementati- on Status in Flanders from Teachers’ and Stu- dents’ Points of View. Teaching and Teacher Education, 26(8), 1495–1510. http://dx.doi. org/10.1016/j.tate.2010.05.006 42. Tul, M. (2016). Primerjava kompetentnosti učiteljev športne vzgoje iz Slovenije in severo- -vzhodne Italije [Doktorska disertacija, Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. http:// www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Dr/Doktorat22M- 00300TulMilos.pdf 43. Tul, M., Leskošek, B. in Kovač, M. (2019). The professional competencies of physical edu- cation teachers from North-Eastern Italy. CEPS journal, 9(1), 103–120. 44. SLOfit (2021). Varna športna vzgoja med epidemijo, SLOfit predstavitev [Video]. YouTube. https://www.youtube.com/ watch?v=M8uexd2hWT0 6. Wang, J. (2001) Contexts of mentoring and opportunities for learning to teach: a com- parative study of mentoring practice. Tea- ching and Teacher Education, 17(1), 51–73. 7. Westera, W. (2001). Competences in educati- on: a confusion of tongues. Journal of Curri- culum Studies, 33(1), 75–88. 8. Williamson McDiarmid, G. in Clevenger-Bri- ght, M. (2008). Rethinking Teacher Capacity. V M. Cochran-Smith, S. Feiman-Nemser, in D. McIntyre (ur.). Handbook of Research on Te- acher Education. Enduring questions in chan- ging contexts (str. 134–156). Routledge. prof. dr. Marjeta Kovač Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport marjeta.kovac@fsp.uni-lj.si športna vzgoja 17 Introducing circus skills in physical education Abstract Interest in obtaining and learning about circus skills training has grown in our communities. Consequently, we can also find them in the curriculum of the non-mandatory subject “Physical education” in second triennium of primary school. In order to facilitate and implement the subject appropriately, physical education teachers or general teachers should also learn about it. Due to many of its beneficial influences on the development of children, we can integrate circus skill training into classes of obliga- tory subject physical education in primary and secondary schools, obligatory elective subject Sport in last triennium of primary school, sports oriented and outbound trips, afterschool or morning care, Minute for Health, Physical Activity Recess, and alterna- tively also plan extracurricular sport activities with students in which one or more of these skills are taught in depth. In this article you can find key terminology, presentation of circus skills, their influence on students, the benefits of integrating circus skill training in the school system and why, where and how physical education or general teachers can learn about it all. Keywords: circus, circus pedagogy, school sports programs, teaching. Izvleček Ob vse večji priljubljenosti cirkuških veščin so te dobile svoje mesto tudi v slovenskem šol- skem prostoru, kjer jih najdemo kot vsebinski sklop neobveznega izbirnega predmeta šport, namenjenega učencem drugega vzgojno-izo- braževalnega obdobja osnovne šole. Zato naj bi se s poučevanjem cirkuških veščin seznanili tudi športni pedagogi. Zaradi pomembnih vplivov na celostni razvoj otroka lahko vključi- jo cirkuške veščine tudi v pouk osnovnošolske- ga obveznega ali obveznega izbirnega pred- meta šport oziroma v srednješolsko športno vzgojo, športne dneve, šole v naravi, podaljša- no bivanje in jutranje varstvo, gibalne odmore in minute za zdravje, organizirajo pa lahko tudi interesne dejavnosti, v okviru katerih učenci spoznajo eno ali več cirkuških veščin. V pri- spevku opredeljujemo ključne pojme cirkuške pedagogike, predstavljamo cirkuške veščine, njihove vplive na učence in smiselnost njihove vpeljave v šolski prostor ter odgovarjamo na vprašanja, zakaj, kje in kako se lahko učitelji športne vzgoje ali razredni učitelji seznanijo z njihovim poučevanjem. Ključne besede: cirkus, cirkuška pedagogika, šolski športni programi, poučevanje. Jan Jereb1, Marjeta Kovač2 Vpeljava cirkuških veščin v pouk športa oziroma športne vzgoje 1Gimnazija Poljane 2Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport 18 „Uvod Le malokdo še ni bil na cirkuški predstavi, ki človeka s svojo dinamičnostjo, magično- stjo in ustvarjalnostjo prestavi v neki drug svet. Gotovo smo vsi občudovali žonglerje, klovne in akrobate. »Cirkus popelje izven ti- pičnega družbenega okvira. Kot tak, distan- ciran in vedno nekoliko izven običajnega toka, zaseda pozicijo nekoga, ki lahko vidi trenutno družbeno pojavnost v drugačni luči. Cirkuška fama govori o perspektivi po- gleda, ki ni ujeta v rutino vsakdana.« (Rutar, 2005, str. 56) Medtem ko je bil cirkus nekoč nekaj čarobnega, nevsakdanjega in redko videnega, so cirkuške veščine s pojavom sodobnega cirkusa, uveljavitvijo cirkuških šol in uporabo svetovnega spleta ter s po- učevanjem v šolah postale dostopne vsem. Veliko osnovnih in nadaljevalnih elementov žongliranja, akrobatike ter ravnotežnih ve- ščin lahko vsak najde na spletnih straneh, šolani cirkusanti izvajajo različne delavnice in nekatere cirkuške veščine učitelji pouču- jejo tudi v šolah (Kriellaars idr., 2019). Z vse večjo dostopnostjo cirkuških veščin se je začelo tudi preučevanje njihovega vpliva na posameznika v gibalnem in predvsem socialnem kontekstu (Bolton, 2004; Chung, 2010; Kiez, 2015; Kriellaars idr., 2019). Po- dročje, ki te vplive preučuje in jih v praksi uporablja, se imenuje cirkuška pedagogi- ka. Na njenih temeljih so po svetu nastali mladinski in socialni cirkusi. Ker slovenski učitelji športne vzgoje na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani ne pridobijo dovolj znanj za poučevanje cirkuških veščin, v prispevku predstavljamo pomen cirkuške pedagogike za otrokov razvoj ter možnosti za vključevanje cirkuških veščin v različne organizacijske oblike vzgojno-izobraževal- nega procesa in izpopolnjevanje učiteljev za njihovo poučevanje. „Cirkuška pedagogika Različni avtorji (Debenjak, 2017; Mikič idr., 2009) navajajo, da je cirkuška pedagogi- ka oblika pedagoškega dela, kjer se ob usvajanju cirkuških veščin in spodbujanju dejavnega odnosa do učenja razvija po- sameznik, gradijo pa se tudi kakovostni skupinski odnosi. Temelji na elementih sodobnega cirkusa, dramske in gibalne pe- dagogike ter interaktivnih iger. Prek učenja cirkuških veščin spodbujamo ustvarjalnost, spontanost, izraznost, zaupanje v lastne sposobnosti in vztrajnost ter izboljšujemo gibalne sposobnosti posameznika. Ome- njeni avtorji jo označujejo kot svežo meto- do gradnje skupine, vzajemnega zaupanja med člani skupine, učenja medsebojnega sodelovanja ter krepitve sposobnosti za premagovanje osebnih in skupinskih ovir. Maglio in Mckinstry (2008) navajata, da cirkuška pedagogika uporablja cirkus kot medij, skozi katerega poučuje, opolnomoči ter komunicira s posamezniki in med njimi. Cirkuška pedagogika ustvarja okolje, v ka- terem prideta dobro do izraza skupinska solidarnost in individualno umetniško izra- žanje, ter ponuja priložnosti za ustvarjanje novih družbenih vezi. Tucunduva in Bor- toleto (2019) pa kot glavno gonilo cirkuške pedagogike vidita ustvarjalnost. Ta se kaže v raziskovanju telesa in gibanja ter ume- tniškega izraza, prek katerega posameznik spoznava lastne telesne zmožnosti in ome- jitve. Cirkuška pedagogika v Sloveniji V Sloveniji ima cirkuška pedagogika svoje korenine na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer jo na smeri socialna peda- gogika tudi poučujejo kot izbirni predmet (Predstavitveni zbornik: univerzitetni študij- ski program prve stopnje socialna pedago- gika, 2021). Zunaj prostorov fakultete je gonilna sila cir- kuške pedagogike v slovenskem prostoru Slovensko združenje za cirkuško pedago- giko Cirkokrog (Debenjak, 2017). Poleg njih v Ljubljani na temeljih cirkuške pedagogike deluje tudi Cirkus Fuskabo s programom, ki ga izvajata organizacijska enota Zavoda Salesianum – Skala in društvo Mismonismo. „Cirkuške veščine Cirkuške veščine so temelj cirkuške peda- gogike. Aubertin (2013, v Kiez 2015) navaja, da so cirkuške veščine most med umetno- stjo in športom. Tako kot vsi športi zahte- vajo veliko treninga, vendar v nasprotju s športom niso omejene z določenimi pravi- li, zato omogočajo hkraten razvoj gibalnih sposobnosti in umetniške ustvarjalnosti. Prav ustvarjalnost vsak dan rojeva nove cirkuške discipline in v okvir cirkusa spada vsaka gibalna dejavnost, ki vključuje cirku- ške elemente. Vendar kot opozarja Juvan (2017), samo to, da ima neka dejavnost prvine ali določene dele, ki so podobni ali celo enaki cirkusu, še ne pomeni, da jo lahko umestimo med cirkuške discipline. Tako športi z žogo niso cirkuška veščina, to prav tako nista na primer rolkanje in vo- žnja s kolesom bmx, saj nimata s cirkusom nikakršne zgodovinske in vsebinske pove- zave. Kot primer lahko navedemo projekt belgijske šole Ecole de cirque de Bruxelles, kjer so v socialno neprivilegiranem okolju ustvarili zmes veščin žongliranja, košarke in gledališkega igranja ter jo poimenovali Cirq Basket (Framework of competences for so- cial circus trainer, 2011). Za boljše razumevanje in pregled cirkuških veščin je potrebna njihova razvrstitev v ka- tegorije, kar je težavno, saj se med seboj zelo prepletajo. Domnevno prvi, ki jih je poskušal razdeliti, je bil Hovey Burgess leta 1974. Navdih je dobil v moskovski cirkuški šoli. Hovey Burgess (1974) je razdelil cirkuške veščine v tri glavne kategorije: žongliranje, ravnotežje in preskoki. Vsaka kategorija ima po tri podkategorije, razvrščene po zah- tevnosti izvedbe: pripravljalne, osnovne in raznolike elemente (Slika 1). Danes je kategorizacija po Burgessu (1974) že nekoliko zastarela. Pri pregledu spletnih strani različnih cirkuških šol po svetu opa- zimo, da je skoraj vsaka uvedla svojo raz- delitev cirkuških veščin. Na podlagi analize cirkuških veščin različnih cirkuških šol smo jih razdelili v pet kategorij in vanje smiselno umestili cirkuške pripomočke: veščine zrač- ne akrobatike, veščine talne akrobatike, ve- ščine ravnotežja, žongliranje in klovnovske veščine. Ker še nimamo uradnega sloven- skega izrazoslovja za določene prvine in v pogovornem jeziku uporabljamo angleške izraze, smo ob njihovem naštevanju v okle- paju navedli še v strokovni literaturi upora- bljen angleški izraz. Veščine zračne akrobatike se izvajajo na cir- kuških pripomočkih, ki visijo, tako da akro- bati vsa gibanja izvajajo nad tlemi. Mednje sodijo »statični in leteči trapez« (angl. static and flying trapeze), »svila« (angl. aerial silk), »vrv« (angl. aerial rope), »obroč« (angl. aerial ring), »gugalnica med oblaki« (angl. cloud swing), »zibelka« (angl. aerial cradle) in še nekatere druge. Talna akrobatika je temeljna cirkuška disci- plina. Skozi leta so cirkusanti razvili različ- ne cirkuške pripomočke in discipline talne akrobatike: »skupinska akrobatika«, »ruski drog« (angl. russian bar), »nemško kolo« (angl. german wheel), »kolo« (angl. wheel) in druge, tudi veščine dinamične in statične posamezne, partnerske ter skupinske akro- batike. Pri veščinah ravnotežja ohranjamo stabilni položaj na različnih ravnotežnih cirkuških pripomočkih, kot so monocikel, hodulje, napeta vrv, ohlapna vrv, hodilna žoga in »elastični trak« (angl. slackline). športna vzgoja 19 Žongliranje je po Burgessu (1974) metanje, lovljenje, »uravnoteženje« (angl. balan- cing), vrtenje, brcanje cirkuških pripomoč- kov. Žongliramo z rutkami, žogicami, keglji, obroči, diabolom, poiji, kitajskimi krožniki, rožnimi palicami, obročem itd. Med klovnovske veščine uvrščamo impro- vizacijo, pantomimo, mimiko ter vse gleda- liške in glasbene spretnosti. Klovn jih izvaja brez cirkuških pripomočkov ali pa med svo- je veščine vključuje različne prej naštete cir- kuške pripomočke, seveda, če jih obvlada. Cirkuške veščine zaradi svoje raznovrstno- sti in gibalne sestavljenosti vplivajo na raz- lične vidike otrokovega razvoja: Telesni razvoj: • Nekatere cirkuške veščine ponujajo otro- ku povsem nove telesne izkušnje (Mikič idr., 2009). Na primer vožnja z monoci- klom (enokolo) je povsem drugačna izku- šnja kot vožnja običajnega kolesa. Različ- ne igre, ki popeljejo otroka v svet klovna, izjemno vplivajo na telesno izraznost, na primer na obrazno mimiko, vadba mimike pa občutno vpliva na telesno zaznavanje. • Kiez (2015) ter Kriellaars idr. (2019) so v do- ločenem časovnem obdobju preučevali razvoj gibalne pismenosti med otroki 4. in 5. razredov na šolah, kjer poučujejo cir- kuške veščine pri pouku športne vzgoje, in na šolah, kjer teh veščin ne poučujejo. Kot preučevane gibalne sposobnosti in spretnosti so določili serije temeljnih gi- banj, ki vključujejo kombinacijo gibalnih vzorcev dveh ali več delov telesa. Razdelili so jih na a) stabilnost s podkategorijama ravnotežje in kontrola telesa, b) lokomo- torne spretnosti, ki se nanašajo na giba- nje telesa z ene točke na drugo v navpič- ni ali vodoravni smeri, in c) manipulacije, ki se nanašajo na gibanja, ki delujejo na določen objekt z močjo in natančnostjo. Učence so izmerili z merskimi nalogami za oceno gibalnih sposobnosti in usvo- jenosti gibalnih spretnosti na začetku in ob koncu šolskega leta. Ugotovili so, da je bil napredek otrok, ki so med poukom športne vzgoje bili deležni poučevanja cirkuških veščin, za 7,9 % večji od napred- ka druge skupine. Učenci petih razre- dov so kar pri petnajstih od osemnajstih merskih nalog dosegli boljše rezultate, učenci četrtih razredov pa pri sedmih od osemnajstih. Razlike med spoloma v ra- zvoju gibalnih sposobnosti in spretnosti so bile manjše na šolah, kjer so bili otroci deležni poučevanja cirkuških veščin. • Sahm (2000, v Mikič idr., 2009) navaja, da z vadbo cirkuških veščin, še posebej akro- batike, učenci povečujejo telesno moč in stabilnost telesa. • Ballreich (2000, v Mikič idr. 2009) dodaja, da ravnotežne cirkuške veščine izboljšu- jejo ravnotežje učencev, saj pri talni akro- batiki učenci usklajujejo svoje telo in telo svojega partnerja oziroma sta učenca v nenehnem iskanju skupne ravnotežne točke. Spoznavni razvoj: • Z vadbo cirkuških veščin, izumljanjem novih trikov, ustvarjanjem kostumov, pri- pravljanjem predstav itd. učenci razvijajo ustvarjalnost. • Razvijajo tudi problemsko razmišljanje, saj izvajanje cirkuških veščin prednje po- stavlja vedno nove gibalne probleme. Slika 1. Delitev cirkuških veščin (Hovey Burgess, 1974) 20 • Z učenjem klovnovskih veščin in nasto- panjem se učenci učijo improvizacije ter ustreznega in hitrega prilagajanja na od- zive gledalcev. • Kiez (2015) navaja, da so učenci, ki so se v njeni študiji priučili cirkuških veščin pri pouku športne vzgoje, bolje razumeli gi- banje ter pomen gibanja samega, saj so za izvedbo vaj potrebovali manj navodil. Pozitiven odnos do gibanja, ki so ga pri- dobili z vadbo cirkuških veščin, je po nje- nem mnenju ključen za razvoj dejavnih in zdravih otrok. Čustveno-osebnostni razvoj: • Kiez (2015) ugotavlja, da so otroci 4. in 5. razredov, ki so se pri urah športne vzgoje učili cirkuških veščin, izboljšali svojo sa- mopodobo, bili bolj zadovoljni, motivira- ni ter radovedni. • Ukvarjanje s cirkuškimi veščinami pove- čuje samozavest (Mikič idr., 2009). Le re- dna vadba in vztrajnost, ki sta temeljna procesa pri ukvarjanju z določeno cirku- ško veščino, zagotavljata uspeh. Ta vpliva na samopodobo, zdrava samozavest pa se razvije iz pozitivne samopodobe. • Mikič idr. (2009) navajajo, da lahko v cir- kusu otroci eksperimentirajo s svojo iden- titeto, se postavljajo v različne vloge in preizkušajo različne cirkuške veščine ter tako spoznavajo same sebe. • Učenci se z vadbo cirkuških veščin učijo poguma in koncentracije, saj so s hojo po vrvi, rolaboli ali hodilni žogi ves čas soo- čeni s strahom pred padcem. Padce lahko preprečijo le z dobro osredotočenostjo na izvedbo gibanja. • Sahm (2000, v Mikič idr., 2009) ugotavlja, da cirkuške veščine vplivajo na otrokovo raziskovanje meja, saj pri cirkuških vešči- nah hitro trči ob lastne meje. Prav to je potencial cirkuške pedagogike, saj otro- ci zelo radi preizkušajo lastne meje brez strogih navodil staršev. Šele ko spoznajo lastne meje, jih lahko sprejmejo. Meje niso toge in so spremenljive. Socialni razvoj: • Kot poudarja Bolton (2004), je prednost cirkusa pred športi to, da gre za zabavno dejavnost, ki ne vključuje tekmovanja, temveč temelji na sodelovanju in medse- bojni pomoči. • Ker je bil cirkus že od nekdaj multikultu- ren, eksotičen in mednaroden, vpliva na sprejemanje drugačnosti. Poleg tega pa že same cirkuške dejavnosti, na primer klovnovstvo, močno odstopajo od obi- čajnega, zato v cirkusu enostavno ni pro- stora za sovraštvo do drugačnosti (Mikič idr., 2009). • Z vadbo cirkuških veščin učenci razvijajo zaupanje, saj so pri akrobatiki pogoste vaje, kjer je eden izmed udeležencev v zraku ob podpori partnerja ali skupine. • Pri izvajanju akrobatike v dvojicah ali sku- pini prihaja do intenzivnejšega telesnega stika med udeleženci, zato se učenci uči- jo spoznavanja meja svojega telesnega prostora in sprejemanja dotika drugega (Mikič idr., 2009). • Z vadbo cirkuških veščin prihaja do pre- poznavnosti in rušenja ustaljene skupin- ske hierarhije, saj pridejo v cirkusu do izraza tudi najmanjši udeleženci, ko na primer stojijo na vrhu piramide (Sahm, 2000, v Mikič idr., 2009). Carr (2007) pose- bej opozarja, da v cirkusu netekmovalni pristopi omogočijo tudi sramežljivim otrokom, ki ne želijo tekmovati ter se pri- merjati z drugimi, lažje vključevanje v de- javnost ter posledično v skupino. „Cirkuška pedagogika pri pouku športne vzgoje Umestitev cirkuške pedagogike v šolski prostor ni nova (Coasne, 2013, v Tucundu- va in Bortoleto, 2019). Mladinski in socialni cirkusi že nekaj časa predstavljajo svoje de- javnosti učencem v popoldanskem času v obliki interesnih dejavnosti, v šolah v nara- vi in na športnih dnevih. Le redko pa se je cirkuška pedagogika umestila v učni načrt predmeta športna vzgoja ali katerega dru- gega predmeta. Na Finskem je ministrstvo za šolstvo cirkuško umetnost že vključilo v učni načrt predmeta umetnost (Beauthier idr., 2016). Cirkuška pedagogika sledi temeljnim izho- diščem športne vzgoje in je lahko odlično sredstvo za doseganje ciljev tega pred- meta. Price (2012) razmišlja, da so cirkuške veščine primerne za vključitev v učni načrt športne vzgoje, saj omogočajo uresniče- vanje temeljnih ciljev predmeta. Po njego- vem mnenju cirkuške dejavnosti učence ustrezno motivirajo in vzbudijo v njih ve- selje do gibanja, ponujajo jim odmik od tekmovalnosti, značilne za »klasične« špor- te, so povezovalne in kot take vključujejo v dejavnost vse učence v razredu ter s svojo raznovrstnostjo gibalnih struktur vplivajo na otrokov celostni razvoj. Posebej Kriel- laars idr. (2019) opozarjajo na njihov velik pomen pri oblikovanju gibalne pismenosti učencev, pri tem pa imajo enak vpliv na oba spola. Cirkuška pedagogika je tudi odličen pristop za izvajanje učnega načela individualizaci- je, saj omogoča vsakemu učencu, da izbere svoj najljubši pripomoček oziroma veščino in se v njej izuri. Bojazni, da bi se učenec ob sebi ljubem pripomočku ali veščini začel dolgočasiti, ni, saj obstajajo vedno novi in še težji triki. Hkrati je zelo preprosto usvojiti osnove cirkuških veščin, saj jih je mogoče poučevati postopno in jih prilagajati spo- sobnostim učencev. Cirkuške veščine lah- ko poučujemo individualno, v dvojicah ali večjih skupinah, enakovrednih ali različnih po znanju. Poučevanje cirkuških veščin po- nuja učitelju veliko svobode pri oblikovanju pouka. Učencem lahko ponudi dejavnosti, ki so zanje zanimive in jih veselijo, tako da jih vključi v pouk kot glavno ali dodatno vsebino. Z njimi lahko učitelj zaposli učen- ce, ki so opravičeni vadbe zaradi različnih zdravstvenih težav, saj nekatere veščine ne zahtevajo izrazitega telesnega napora, temveč je njihovo izvajanje osredotočeno na razvoj natančnosti in koordinacije roka – oko (npr. žongliranja z ruticami), ravnotežja (npr. vzdrževanje ravnotežja ali hoja po na- peti vrvi) ali izraznosti (klovnovske veščine). Cirkus je lahko tudi tema prepletenega mo- dela medpredmetnega povezovanja, pri katerem je značilna uporaba osnovne teme za poučevanje več predmetov, kar učen- cem olajša zaznavo povezav med idejami, vendar zahteva pazljivo izbiro smiselnih tem in usklajeno delo več učiteljev (Kovač in Jurak, 2012). Navajamo enega od prime- rov projektnega dela, ko različni osnovno- šolski učitelji obdelujejo pri svojih predme- tih cirkuške veščine, učenci pa zadnji dan projekta nastopijo v cirkuški predstavi. Pri predmetu šport se učenci učijo cirkuških veščin in pripravljajo točko za predstavo. Pri glasbeni umetnosti spoznavajo glas- bo, ki jo povezujemo s cirkusom, gledajo nemi film »The Circus« in ustvarjajo glasbo za predstavo. Pri matematiki se učijo pov- prečne vrednosti števil prek žonglerskega matematičnega zapisa »menjava smeri« (angl. siteswap), pri zgodovini spoznavajo zgodovino cirkusa, pri slovenščini berejo knjige na temo cirkusa, pri likovni umetno- sti izdelujejo kostume ter scenografijo za predstavo itd. Tako lahko vsak učitelj sam športna vzgoja 21 predvidi, katero vsebino želi učencem po- sredovati, pomembna pa je dobra medse- bojna usklajenost učiteljev pri izbiri ciljev in vsebin. Neobvezni predmet šport V Sloveniji so cirkuške veščine umeščene v program osnovne šole, saj so ena od vsebin neobveznega izbirnega predmeta šport (Kovač, 2013). V sklopu športnih dejavnosti, usmerjenih predvsem v razvoj koordinacije gibanja, ravnotežja, natančnosti in ustvar- jalnosti, sta poleg drugih podani tudi vse- binska tema cirkuške dejavnosti, v katero so vključene cirkuške veščine žongliranja, preskakovanja več kolebnic in pantomime, ter vsebinska tema ravnotežne spretnosti, v katero so vključene hoja po vrvi in traku, hoja s hoduljami, vzdrževanje ravnotežja na ravnotežnih deskah, žogah in vozičkih ter vožnja monokolesa (Kovač, 2013). „Učitelj športne vzgoje v vlogi cirkuškega pedagoga Da lahko učitelj športne vzgoje v praksi udejanji pozitivne učinke cirkuške peda- gogike, je pomembno, da se drži smernic, ki narekujejo delo cirkuškega pedagoga. Lafortune in Bouchard (2011) trdita, da mora cirkuški pedagog gojiti ljubezen do cirkuških veščin ter imeti znanje in smisel za njihovo izvajanje. Mora biti umetnik, ki je izbral, da bo svoje znanje in nadarjenost obvladovanja cirkuških veščin usmeril v po- učevanje drugih. Pomembno je, da obvla- duje vsaj osnove cirkuških veščin in da išče vedno nove ustvarjalne pristope za njihovo poučevanje. Poleg znanja izvajanja in pou- čevanja cirkuških veščin mora učitelj vzpo- staviti z učenci ustrezen odnos ter mora biti njihov vodja in vzornik. Avtorja opozarjata, da ima njegov pristop do dela in odnos do posameznikov v skupini pomemben vpliv na celotno skupino ter na delo samo, zato je zelo pomembno, da se kar se da zaveda svojih dejanj in njihovih posledic. Hyttinen (2011) dodaja, da se ob pregledovanju vseh nalog in zahtev zdi naloga učitelja kot cir- kuškega pedagoga lahko celo zastrašujoča, a se mora zavedati, da ne leži vsa odgovor- nost na njegovih ramenih, saj že sam cirkus in skupina skupaj opravita večino dela za dosego ciljev. Pomembno je le, da dejav- no spremlja skupino ter vedenje in poču- tje posameznikov v njej in ob poučevanju uporablja precej humorja, ki sprosti ozračje in naredi morebitne napake tako peda- goga kot otrok manj usodne. Tukaj pa se seveda pojavi vprašanje, kje se v Sloveniji učitelj športne vzgoje lahko nauči cirkuških veščin. Na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani imajo študenti programa športna vzgoja v drugem letniku podiplomskega študija možnost izbire izbirnega predmeta Sodob- ni športi. V učnem načrtu so poleg drugih športov navedene tudi osnove žongliranja in hoje po najlonskem traku (angl. slack- -line) (Kondrič, 2019). Na dodiplomskem in podiplomskem študiju se v okviru pred- metov Športna gimnastika z ritmično iz- raznostjo 1 (Pajek in Čuk, 2019) in Športna gimnastika 2 (»Predmetnik. Športna vzgoja. Druga stopnja«, 2020) naučijo poučevati akrobatske prvine na parterju ter ravnanja z obročem, kolebnico in kiji. Seveda to zna- nje ni namenjeno uporabi v cirkusu, vendar je zelo dobra osnova za obvladovanje cir- kuških veščin. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani imajo študenti smeri socialna pedagogika na dodiplomskem študiju na voljo izbirni predmet Cirkuška pedagogika (Predstavi- tveni zbornik: univerzitetni študijski pro- gram prve stopnje socialna pedagogika, 2021), pri katerem pridobijo temeljna zna- nja za poučevanje cirkuških veščin in nji- hovo uporabnost v socialno-pedagoškem delu. Tam ima svoj sedež tudi slovensko združenje za cirkuško pedagogiko Cirko- krog, ki v telovadnici Pedagoške fakultete vsako sredo prireja odprte brezplačne cir- kuške delavnice (Debenjak, 2017). Zavod Republike Slovenije za šolstvo je ob uvedbi neobveznih izbirnih predmetov v šolske programe leta 2014 organiziral semi- narje za učitelje razrednega pouka in špor- tne vzgoje o poučevanju cirkuških veščin. Učitelji so prejeli tudi gradivo, ki je vključe- valo tematske sklope cirkuške spretnosti (preskakovanje dveh kolebnic, žongliranje, vrtenje kitajskega krožnika, vrtenje diabola, vrtenje poijev), ravnotežnostne spretnosti (hoja po napeti vrvi, več vrveh in traku, vzdrževanje ravnotežja na ravnotežnih de- skah, žogah in vozičkih) in akrobatika (člo- veške piramide) (Bizjak Slanič, 2014). Slovensko združenje za cirkuško pedagogi- ko Cirkokrog prav tako prireja usposablja- nja iz cirkuške pedagogike, ki so sestavljena iz praktičnega in refleksivno-teoretičnega dela. Udeleženci in udeleženke se spoznajo z naslednjimi temami: • »osnove izbranih cirkuških pripomočkov: žongliranje, vrtenje kitajskih krožnikov, vr- tenje poijev, diabolo, rožne palice, • osnove ravnotežnostnih veščin: hoja po vrvi, slack-linu in rola bola, • osnove lažjih partnerskih in skupinskih akrobacij ter grajenja človeških piramid, • varnost pri izvajanju cirkuške delavnice, • ustvarjalnost pri izvajanju cirkuške delav- nice, • izdelava pripomočkov, • priprava in izvedba kratkega nastopa pred skupino, • vplivi in pozitivni učinki cirkuške pedago- gike na skupino in posameznika.« Izobraževanja so namenjena vsem, ki želijo cirkuško pedagogiko uporabiti pri svojem delu (Debenjak, 2017). Cirkus Fuskabo je v šolskem letu 2021/2022 priredil osem izobraževanj z naslovom Cir- kus kot razvojno orodje za osebnostno rast in boljši učni proces. Namenjena so bila zaposlenim v vzgoji in izobraževanju kot program profesionalnega usposabljanja. Cilji programa so bili razumevanje in pre- poznavanje koncepta socialnega cirkusa in pozitivnih učinkov na razvoj možganov ter na razvoj socialnih kompetenc, možnost implementacije veščin pri vzgojno-izobra- ževalnem procesu, predstavitev in uporaba cirkuških veščin v praksi ter prenos znanja in nadaljnja podpora ter svetovanje za sa- mostojno izvajanje cirkuških dejavnosti (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2022). Med šolskim letom Cirkus Fuskabo poleg vseh programov za otroke in mlade ponuja dvakrat na teden tudi program Cirkus za odrasle in treninge za trenerje, pomočnike ter prostovoljce (Cirkus Fuskabo, 2022). V Ljubljani cirkuške delavnice, tabore in izo- braževanja izvaja tudi društvo Mismonismo (Mismonismo, 2022). Predvsem pa je učitelju športne vzgoje pri učenju cirkuških veščin v oporo splet, kjer je na portalih dostopnih veliko kakovostnih posnetkov, ki sledijo didaktičnemu načelu postopnosti, razložijo gibanja v počasnih posnetkih in z vizualnimi prikazi. „Zaključek Da se učenci v šoli učijo žonglirati ali vrteti obroč in postavljajo človeške piramide ali 22 se poizkušajo v pantomimi, učitelj športne vzgoje ne potrebuje umestitve cirkuških veščin kot posebnega tematskega sklopa v učni načrt, saj lahko te vsebine izvaja pri sklopih gimnastika z ritmično izraznostjo, ples (predvsem pantomima) ali naravne oblike gibanja, igre in splošna kondicij- ska priprava v drugem oziroma splošna kondicijska priprava v tretjem vzgojno-iz- obraževalnem obdobju (Kovač idr., 2011). Nekatere vsebine so namreč že vključene v učni načrt pri različnih tematskih sklopih (pantomima, akrobatske prvine, vaje za ra- zvoj ravnotežja, koordinacije ipd.). Morajo pa ga cirkuške veščine veseliti, biti mora vešč osnov in jih znati uporabiti za dosego ciljev pouka tako na gibalnem kot peda- goškem in socialnem področju. Cirkuške veščine ponujajo učitelju veliko manevr- skega prostora pri poučevanju. Ni jim treba nameniti celotne šolske ure, saj jih lahko vključi le v določene dele vadbene enote. Večino navodil za izvedbo lahko posreduje prek učnih listov in didaktičnih kartonov. Vsaka cirkuška veščina zahteva za optimal- no izvedbo kar precej ponovitev, njihova izvedba pa ne zavzame veliko prostora, zato je cirkuške veščine mogoče umestiti na določeno postajo pri vadbi po postajah, v poligon in kot dejavnost za učence, ki so opravičeni vadbe. Cirkuške veščine lahko učitelj poučuje tudi, kadar nadomešča dru- gega učitelja, saj za njihovo poučevanje ne potrebuje nujno telovadnice. S cirkuškimi veščinami učitelj preprosto uveljavi učno načelo individualizacije in lahko učinkovito uporabi cirkus kot temo medpredmetnega povezovanja. V času šolanja na daljavo so bile nekatere cirkuške veščine odličen medij za razvoj tako gi- balnih sposobnosti kot motivacije za delo in dviga razpoloženja, pa še preprosto jih je poučevati na daljavo prek enega od vi- deokonferenčnih programov (Zoom, MS Teams). Vsebine lahko uspešno vključuje tudi v športni dan ali šolo v naravi kot po- pestritev ali pa za učence oziroma dijake organizira cirkuško delavnico. Vsebine so tudi zanimiva popestritev jutranjega var- stva ali podaljšanega bivanja ter gibalnih odmorov ali minut za zdravje, bolj vešči pa lahko ponudijo tudi interesno dejavnost, v katero vključijo eno ali več cirkuških ve- ščin. V srednji šoli je mogoče klovnovske spretnosti uspešno povezati z gledališkimi krožki, ki so pogosta ponudba v gimnazij- skih programih. Možnosti za vključitev cirkuških veščin v pouk športne vzgoje je neskončno, poziti- ven vpliv vpeljave pa se hitro odraža na ra- zvoju nekaterih gibalnih sposobnosti učen- cev, boljši povezanosti razreda in dvigu motivacije za delo. Tudi možnosti za spo- znavanje cirkuških veščin je kar nekaj, saj so na voljo različna izpopolnjevanja, vsak pa lahko najde tudi kakovostne videoposnet- ke na svetovnem spletu. Gotovo pa bi bilo dobrodošlo, če bi jih kot izbirni predmet vključili tudi v program športna vzgoja na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. „Literatura 1. Berden, L. (2017). Socialni cirkus: študija prime- ra Zirkus Lollypop [Diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. 2. Beauthier, L., Dubois, A. in Lemenu, D. (2016). Research on youth and social circus pedagogy. Caravan – European Youth and Social Circus Network. 3. Bizjak Slanič, K. (2014). Šport. Neobvezni izbirni predmet za 4., 5. in 6. razred. Gradivo za stro- kovno usposabljanje. Zavod RS za šolstvo. 4. Bolton, R. (2004). Why circus works: how the values and structures of circus make it a signi- ficant developmental experience for young people [Doktorska disertacija]. University of Murdoch, Perth. https://researchrepository. murdoch.edu.au/id/eprint/401/ 5. Burgess, H. (1974). The classification of circus techniques. The Drama Review: TDR, 18(1), 65−70. http://static1.1.sqspcdn.com/static /f/221758/6720532/1272463936753/Classifi- cCircusTechnB urgess74.pdf?token=IUFLP1 Md4Yj8IInxtSBRwVCAzVM%3D 6. Carr, M. (2007). Circus skills − An alternati- ve to team sports and conventional physical education for reluctant exercisers. Robert Townson Public School, Raby, Australia. 7. Chung, L. (2010). Serving PE teachers‘ profes- sional learning experiences in social circus. New Horizons in Education, 58(1), 108–119. https://files.eric.ed.gov/fulltext/EJ893715.pdf 8. Cirkus Fuskabo. (2022). https://skala.je/cirkus- fuskabo/ 9. Debenjak, K. (2016). Cirkuška pedagogika: orodje za gradnjo socialnega prostora. Soci- alna pedagogika, 20(1/2), 163−183. 10. Debenjak, K. (2017). Gradivo za izobraževa- nje − osnove cirkuške pedagogike. Slovensko združenje za cirkuško pedagogiko Cirkokrog, Ljubljana. 11. Framework of competences for social circus trainer. (2011). CARAVAN − European youth circus and education network. http://www. caravancircusnetwork.eu/wp-content/uplo- ads/2015/02/LEO1fnalLOW2.pdf 12. Hyttinen, H. (2011). Social circus - a guide to good practices. Centre for Practise as Re- search in Theatre, University of Tampere, Finland. http://www.jugglingmagazine.it/ fileadmin/Image_Archive/05_CircoSocialee- Terapeutico/soci al_circus_handbook_2011. pdf 13. Juvan, T. (2017). Dopis ljubitelja cirkusa. Neo- bjavljeno delo. 14. Kiez, T. K. (2015). The Impact of Circus Arts In- struction on the Physical Literacy of Children in Grades 4 and 5 [Magistrska naloga]. University of Manitoba, Faculty of Health Sciences, Col- lege of Rehabilitation Sciences, Winnipeg. 15. Kondrič, M. (2019). Sodobni športi. Učni načrt predmeta. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 16. Kovač, M. (2013). Program osnovna šola. Šport – neobvezni izbirni predmet. Ministrstvo za iz- obraževanje, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo. 17. Kovač, M. in Jurak, G. (2012). Izpeljava športne vzgoje: didaktični pojavi, športni programi in učno okolje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 18. Kovač, M., Markun, N., Lorenci, B., Novak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., Pleteršek, K. in Muha, V. (2011). Program osnovna šola − športna vzgoja − učni načrt. Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. 19. Kriellaars, D. J., Cairney, J., Bortoleto, M. A., Kiez, T. K., Dudley, D. in Aubertin, P. (2019). The impact of circus arts instruction in physi- cal education on the physical literacy of chil- dren in grades 4 and 5. Journal of Teaching in Physical Education, 38(2), 162−170. 20. Lafortune, M. in Bouchard, A. (2011). Com- munity worker‘s guide: when circus lessons become life lessons. Cirque du Soleil, Québec. http://holisticcircustherapy.com/ufiles/libra- ry/Social_Circus_Guide.pdf 21. Maglio, J. in McKinstry, C. (2008). Occupatio- nal therapy and circus: Potential partners in enhancing the health and well-being of today‘s youth, Australian Occupatio- nal Therapy Journal, 55, 287–290. https:// www.researchgate.net/profile/Jill-Maglio/ publication/47298051_Occupational_the- rapy_and_circus_Potential_par tners_ in_enhancing_the_health_ and_well - - b e i n g _ o f _ t o d a y % 2 7 s _ y o u t h / l i n k s / 5 f d b c c 76 4 5 8 5155 3 a 0 c 6 e f 2 e / Occupational-therapy-and-circus-Po- tential-par tners-in-enhancing-the-he- alth-and-well -being-of-todays-youth. pdf?origin=publication_detail 22. Mikič, A., Rutar, M., Razpotnik, Š., Dekleva, M., Dekleva, B., Gorišek, Ž., Kobolt, A., Mihelič, K. in Žorga, S. (2009). Cirkuška pedagogika. Uni- verza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 23. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. (2022). https://paka3.mss.edus.si/Katis/Pro- gramPrijava.aspx?ID=5573&A=detailKP 24. Mismonismo. (2022). http://mismonismo.org/ športna vzgoja 23 25. Predmetnik – Športna vzgoja – druga sto- pnja. (2020). https://www.fsp.uni-lj.si/studij/ mag-2-stopnja/sportna-vzgoja/predmetnik/ 26. Predstavitveni zbornik: univerzitetni študijski program prve stopnje socialna pedagogika. (2021). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fa- kulteta. 27. Price, C. (2012). Circus for Schools: Bringing a Circo Arts Dimension to Physical Educa- tion. PHEnex Journal, 4(1), 1−9. http://ojs. acadiau.ca/index.php/phenex/article/view- File/1446/1230 28. Pajek, M. in Čuk, I. (2019). Športna gim- nastika z ritmično izraznostjo. Učni načrt predmeta. https://www.fsp.uni-lj.si/studij/ uni-1-stopnja/sportna-vzgoja/seznam-pred- metov/2009041711280525/ 29. Rutar, M. (2005). Cirkuška pedagogika: med metodo in prostim izrazom [Diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 30. Tucunduva, B. in Bortoleto, M. (2019). Circus and curricular innovation in physical educati- on teachers education in Brazil. (2019). https:// seer.ufrgs.br/Movimento/article/view/88131 Jan Jereb, mag. prof. športne vzgoje Gimnazija Poljane, Strossmayerjeva ulica 1, 1000 Ljubljana janjereb.jereb@gmail.com 24 The content and extent of basketball teaching in primary schools of Novo mesto and its surroundings Abstract Based on the results of the survey, which included 74 male and female physical education teachers who teach in the 6th, 7th, 8th and 9th grades of primary school, we wanted to establish some characteristics of basketball teaching in primary schools of Novo mesto, where basketball is traditionally more present, and in those located in the surroundings of Novo mesto, where other ball games are more popular. We also aimed to identify the differences in the extent of teaching between different ball games and between genders, as well as establishing the extent to which schools participate in basketball competitions, whether they provide basketball as an extracurricular activity and how they cooperate with the local basketball clubs. We found that the teachers have good conditions for teaching basketball at their schools and that basketball is expectedly taught to a greater extent in the schools located in Novo mesto; however, the extent of teaching basketball in the surrounding schools is satisfac- tory as well. This applies to both boys and girls, whereby the results of the latter were particularly positively surprising. It can also be said that basketball is taught to a greater extent compared to other ball games. The only exception is volleyball in the schools located in the surroundings of Novo mesto. Basketball as an extracurricular activity is provided in almost all schools in Novo mesto and in less than half of the surrounding schools. Moreover, the share of schools which cooperate with basketball clubs and take part in school basketball competitions is statistically significantly higher in Novo mesto than in its surroundings. Key words: basketball, physical education, clubs, competitions Izvleček Na podlagi rezultatov ankete v kateri je sodelovalo 74 uči- teljev in učiteljic športne vzgoje, ki poučujejo v 6., 7., 8. in 9. razredih osnovnih šol smo želeli ugotoviti nekatere značilnosti poučevanja košarke v osnovnih šolah Novega mesta, kjer je košarka tradicionalno bolj prisotna, in jih primerjati s tistimi iz okolice Novega mesta, kjer so bolj razširjene druge igre z žogo. Zanimalo nas je tudi kakšne so razlike v obsegu poučevanju med različnimi igrami z žogo in med spoloma, v kolikšni meri se šole vključujejo v košarkarska tekmovanja, ali imajo svojo košarkarsko in- teresno dejavnost in kako sodelujejo z lokalnimi košarkar- skimi klubi. Ugotovili smo, da imajo učitelji na šolah dobre pogoje za poučevanje košarke ter da se košarka pričako- vano v večjem obsegu poučuje v šolah iz Novega mesta, vendar pa je tudi na okoliških šolah obseg poučevanja košarke zadovoljiv. To velja za fante in dekleta, pri katerih so nas rezultati še posebej pozitivno presenetili. Prav tako lahko rečemo, da se košarka poučuje v večjem obsegu kot druge igre z žogo. Izjema je le odbojka na šolah v okolici Novega mesta. V Novem mestu se košarka kot interesna dejavnost izvaja skoraj na vseh šolah, v okolici Novega mesta pa na manj kot polovici šol. Prav tako je delež šol, ki sodelujejo s košarkarskimi klubi in se udeležujejo šol- skih košarkarskih tekmovanj, statistično značilno večji v Novem mestu kot v njegovi okolici. Ključne besede: košarka, športna vzgoja, klubi, tekmovanja Maj Prejac, Marjeta Kovač, Frane Erčulj Vsebina in obseg poučevanja košarke v osnovnih šolah Novega mesta in okolice https://sport.znm.si/sport-mladih/tekmovanja-os/obcinska-tekmovanja/kosarka športna vzgoja 25 „Uvod Leta 1891 je James Naismith napisal prva pravila igre, ki smo jo pri nas kasneje po- imenovali košarka. Kot učitelj telesne (športne) vzgoje na Springfield Collegu v Združenih državah Amerike (ZDA) si je za svoje študente izmislil dinamično, a ne pre- več grobo igro. Študenti so jo lahko igrali v zimskem času v takratnih majhnih telova- dnicah. Igra s precej manj telesnih stikov kot nekatere druge, ki so jih takrat poznali, je kmalu postala zelo priljubljena tudi med dekleti, kar je bila v tistih časih prava red- kost. Tudi zaradi tega so jo že v naslednji le- tih uvrstili v učne načrte oziroma telovadne programe večine šol v ZDA (Žibrat, 1996). V Sloveniji se je košarka začela organizirano razvijati šele po drugi svetovni vojni. Tudi pri nas so imeli pri tem glavno vlogo takra- tni »fizkulturni« učitelji, kot so Adi Klojčnik, Slavko Kokot in Miloš Kosec (Pavlovič, 2000; Šefic, 2018), zaradi česar lahko rečemo, da ima košarka pomembno vlogo v šolskih programih že vse od njenih začetkov. Skupaj še z nekaterimi, v našem kulturnem okolju uveljavljenimi igrami z žogo (roko- met, nogomet, odbojka), danes košarka v Sloveniji predstavlja zelo pomemben del učnih načrtov za športno vzgojo na vseh ravneh šolanja. Vključena je tako v redni pouk športa in športne vzgoje, v osnovno- šolska obvezni ter neobvezni izbirni pred- met šport in interesne športne dejavnosti (košarkarski krožki), pojavlja pa se tudi v tekmovalni obliki. Košarkarska tekmovanja so med najbolj številčno zastopanimi v šolskih športnih tekmovanjih (Superšolar, 2022). Košarka kot interesna dejavnost in v tekmovalni obliki se na šolah pogosto izva- ja tudi v sodelovanju z lokalnimi košarkar- skimi klubi in njihovim strokovnim (trener- skim) kadrom. V učnem načrtu za športno vzgojo, ki se izvaja v okviru osnovnošolskega programa, je šolska športna vzgoja opredeljena kot »nenehen proces bogatenja znanja, razvija- nja sposobnosti in lastnosti ter pomembno sredstvo za oblikovanje osebnosti in odno- sov med posamezniki« (Kovač idr., 2011, str. 4). Pouk športne vzgoje mora biti usmerjen v zadovoljitev učenčeve prvinske potrebe po gibanju in igri, posameznik pa naj bi po- stal gibalno kompetentna (pismena) oseba (Kovač idr., 2011). Splošni cilji športne vzgoje v osnovnošol- skem programu so naslednji (Kovač idr., 2011): • razvoj ustrezne gibalne učinkovitosti gle- de na posameznikove značilnosti in obli- kovanje zdravega življenjskega sloga; • usvajanje številnih in raznovrstnih gibal- nih spretnosti, ki omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih; • razumevanje koristnosti rednega giba- nja in športa ter njune vloge pri kakovo- stnem preživljanju prostega časa; • pozitivno doživljanje športa, ki bogati po- sameznika; • oblikovanje pozitivnih vedenjskih vzorcev (spodbujanje medsebojnega sodelova- nja, strpnosti in sprejemanja drugačnosti, razvoj zdrave tekmovalnosti in spoštova- nje športnega obnašanja – ferpleja). Osnovnošolski učni načrt predmeta šport vsebuje, poleg zgoraj naštetih splošnih ciljev, še operativne cilje, praktične in te- oretične vsebine ter standarde znanja (na temeljni in minimalni ravni) za različne športne panoge, med katerimi ima košarka pomembno vlogo. Lahko rečemo, da ko- šarka predstavlja pomembno sredstvo za doseganje zgoraj navedenih ciljev športne vzgoje. V osnovi je košarka ekipna igra z žogo, ki jo igra pet igralcev ene ekipe proti petim igralcem nasprotne ekipe na igrišču z dvema košema. Vendar pa lahko prilaga- jamo število igralcev in tudi velikost igrišča pogojem, ki jih imamo na razpolago, ter namenom vadbe. Pravila in intenzivnost igre lahko prilagajamo tudi znanju igralcev in njihovim sposobnostim (Erčulj, Bergant, Gašparin in Sila, 2018). Manjše število igral- cev običajno igra na manjšem prostoru in na enem košu (2:2, 3:3), kar omogoča ve- čjo dinamičnost, boljši pregled nad igro in večjo osredotočenost na posamezne dele igre. Je tudi ena redkih iger z žogo, ki jo lah- ko igramo tudi individualno oziroma v dvo- jicah (1:1), kjer je posameznik popolnoma odvisen od svojih sposobnosti in znanja. Igralne značilnosti in telesne obremenitve, ki se pojavljajo pri vadbi in igranju košarke, vplivajo na delovanje srčno-žilnega, dihal- nega in živčno-mišičnega sistema ter šte- vilne druge funkcionalne sisteme igralcev. Zaradi svoje raznolike gibalne strukture in kompleksnih gibanj z žogo ter hkratnega nadzora nad prostorom, soigralci in na- sprotnimi igralci, lahko s košarko v veliki meri vplivamo na razvoj koordinacije. Če je intenzivnost gibanja dovolj visoka, lah- ko krepimo in razvijamo tudi številne dru- ge gibalne in funkcionalne sposobnosti. Košarkarska gibanja so razmeroma kratka, hitra, z veliko hitrih štartov, zaustavljanj in sprememb smeri. Da lahko učenci zadeva- jo koš ali pa preprečujejo zadetek nasprotni ekipi, morajo izvajati različne akcije (meti, lovljenje žoge, blokiranje žoge ipd.), tako na tleh kot tudi v skoku. Za kakovostno izvajanje vseh teh akcij pa je pomembno, da imajo učenci dobro razvito hitro, ma- ksimalno in vzdržljivostno moč ter hitrost. Če tovrstna gibanja izvajamo z ustrezno intenzivnostjo in dalj časa, lahko na ta na- čin porabimo precej energije (kalorij) ter hkrati v precejšnji meri vplivamo na razvoj vzdržljivosti in funkcionalnih sposobnosti (Dežman, 2004; Erčulj, 2012). Košarka, kakor tudi nekatere druge ekipne igre z žogo, predstavlja pomembno vse- bino (sredstvo) športne vzgoje tudi zato, ker z njo vplivamo na psihosocialni razvoj otrok. Z vadbo in igranjem košarke lahko pri otrocih poudarjeno vplivamo na obli- kovanje pozitivnih vedenjskih vzorcev in spodbujamo medsebojno sodelovanja ter socializacijo. Ob tem krepimo strpnost in prijateljsko vedenje do soigralcev in igralcev nasprotne ekipe (tekmecev). Prav tako igralce in igralke navajamo na upo- števanje igralnih pravil in pravil športnega vedenja (ferpleja), ter spodbujamo zdravo tekmovalnost, razvijamo ustrezno stopnjo samozavesti, odločnosti, bojevitosti in vztrajnosti. Med igranjem pa se otroci tudi zabavajo, med seboj komunicirajo in drug drugega spoznavajo ter spodbujajo. Pomembni so tudi zdravstveni učinki ukvarjanja s košarko. Z igranjem košarke krepimo delovanje srčno-žilnega in dihal- nega sistema, zmanjšujemo problem pre- komerne telesne mase, s skoki vplivamo na gostoto kosti in čvrstost sklepov ter izbolj- šujemo koncentracijo in miselno zmoglji- vost (Erčulj idr., 2018; Fižuleto, 2020; Mehlin, 2017). Povezava med množično šolsko košarko in bolj tekmovalno, selekcijsko usmerjeno klubsko košarko, je v Sloveniji prisotna že dolga desetletja ter je v preteklosti dala zelo dobre rezultate. Na določenih šolah tovrstno sodelovanje tudi v današnjem času poteka na visoki ravni, pri čemer gre večinoma za kraje, kjer je košarka že tradi- cionalno prisotna in kjer delujejo uspešni košarkarski klubi. Eno od prvih slovenskih mest, v katerem se je začela organizirano razvijati košarkarska dejavnost že kmalu po drugi svetovni vojni, je Novo mesto (Pavlovič, 2000). V mestu uspešno delu- je košarkarski klub (KK) Krka, ki je že vrsto let eden naših vodilnih klubov. Klub, ki se 26 imenuje po svojem generalnem sponzor- ju, tovarni zdravil, danes deluje na devetih osnovnih šolah v Novem mestu in okolici, kjer vodijo šolo košarke v obliki interesnih dejavnosti. Število šol, s katerimi sodelujejo, se je zmanjšalo ob ustanovitvi KK Troti, saj sta si, v dogovoru z Mestno občino Novo mesto, kluba razdelila šole. Od leta 2003 v Novem mestu deluje tudi ženski KK Krka, ki vse bolj uspešno nastopa v članski in vseh mladinskih starostnih kategorijah. Šolo ko- šarke (interesno dejavnost) na šolah v No- vem mestu vodijo strokovno in organiza- cijsko usposobljeni klubski trenerji, šole pa zagotavljajo prostor in športne pripomoč- ke. Vadba je brezplačna in tako dostopna vsem učencem. Termini in število vadbenih enot pa so od šole do šole različni. Veliko- krat jih prilagodijo številu vključenih otrok v posameznem šolskem letu. Ker tradicija in možnosti okolja v veliki meri vplivajo na oblikovanje letnih delovnih na- črtov posameznih učiteljev športne vzgoje ter ponudbo interesnih šolskih programov na posamezni šoli, smo želeli ugotoviti in analizirati obseg ter vsebino poučevanja košarke od 6. do 9. razreda v osnovnih šo- lah v Novem mestu in okolici. Za to staro- stno obdobje smo se odločili, ker so učenci pri pouku športa že ločeni glede na spol v fantovske in dekliške skupine, obenem pa so že dovolj gibalno razviti in spretni, da lahko začnejo nadgrajevati svoje košarkar- sko znanje. Na podlagi rezultatov anketne- ga vprašalnika smo želeli primerjati obseg in vsebino dela v osnovnih šolah Novega mesta, kjer je košarka tradicionalno bolj prisotna, s tistimi iz okolice Novega mesta, kjer so bolj razširjene druge igre z žogo. Za- nimalo nas je tudi, kakšne so razlike v ob- segu poučevanju med različnimi igrami z žogo, kakšne so razlike v obsegu in vsebini poučevanja glede na spol, kakšne pogoje za vadbo košarke imajo šole, v kolikšni meri se vključujejo v košarkarska tekmovanja, ali imajo svojo košarkarsko interesno dejav- nost in kako sodelujejo z lokalnimi košar- karskimi klubi. „Metode V raziskavi je sodelovalo 48 učiteljev in 26 učiteljic športne vzgoje, ki poučujejo v 6., 7., 8. in 9. razredih osnovnih šol iz Novega mesta in okolice. 26 učiteljev oziroma uči- teljic poučuje športno vzgojo na devetih osnovnih šolah iz Novega mesta, 48 učite- ljev oziroma učiteljic pa na okoliških šolah, ki so od Novega mesta oddaljene največ 25 km. V Novem mestu smo raziskavo iz- vajali na osnovni šoli (OŠ) Bršljin, OŠ Center, OŠ Drska, OŠ Šmihel, OŠ Dragotin Kette, OŠ Grm, OŠ Stopiče, OŠ Brusnice in OŠ Otočec. V okolici Novega mesta je raziskava pote- kala na OŠ Krmelj, OŠ Dolenjske Toplice, OŠ Pavla Lunačka Šentrupert, OŠ Frana Metel- ka Škocjan, OŠ Loka Črnomelj, OŠ Metlika, OŠ Mirana Jarca Črnomelj, OŠ Mirna, OŠ Mokronog, OŠ Gabrovka, OŠ Podzemelj, OŠ Šentjernej, OŠ Šmarjeta, OŠ Toneta Pavčka Mirna Peč, OŠ Trebnje, OŠ Vavta vas, OŠ Veliki Gaber, OŠ Žužemberk, OŠ Tržišče, OŠ Boštanj, OŠ Sevnica, OŠ Raka in OŠ Jožeta Gorjupa Kostanjevica na Krki. Raziskavo smo izvedli s pomočjo anketne- ga vprašalnika s petindvajsetimi vprašanji in internega obrazca za popis opreme. Vprašanja v anketnem vprašalniku so bila večinoma zaprtega tipa. Oblikovali smo ga tako, da je bil določen del skupen, določen pa razdeljen na vprašanja, povezana s pou- čevanjem fantov in deklet. Večina vprašanj se nanaša na vsebinski in organizacijski vidik poučevanje košarke ter obseg pou- čevanja. Nekaj vprašanj se nanaša tudi na košarkarsko interesno dejavnost in šolska košarkarska tekmovanja. Interni obrazec za popis opreme je sestavljen iz 13 vprašanj zaprtega tipa, ki se večinoma nanašajo na materialne pogoje šole, ki so povezani s poučevanjem košarke, kot so npr. število košarkarskih igrišč, število košev in število košarkarskih žog različnih velikosti. Zbiranje podatkov je potekalo od 7. marca 2022 do 15. aprila 2022. Vprašalnike smo osebno in v fizični obliki razdelili med izbra- ne učitelje športne vzgoje, jim podali ustre- zna navodila ter se dogovorili za rok oddaje vprašalnikov. Ker je bilo v času epidemije COVID-19 delo na šolah prilagojeno, smo anketirance prosili, da vprašalnik izpolnijo tako, da upoštevajo stanje pred epidemijo. Podatke smo statistično obdelali v pro- gramu IBM SPSS 25 (SPSS Inc., Armonk, NY, ZDA), medtem, ko smo njihov prikaz naknadno uredili v programu Microsoft Excel 2021 (Microsoft Corporation, Red- mond, Washington, ZDA). Opisnim spre- menljivkam smo izračunali frekvence in frekvenčne deleže, številskim pa povprečja in standardne odklone. Razlike med letnim obsegom ur košarke in ostalimi igrami z žogo smo preverjali s t-testom za neodvi- sne vzorce, razlike med deležema tehnič- nih in taktičnih košarkarskih elementov z Wilcoxonovim rang testom in razlike v so- delovanju s košarkarskimi klubi in v izvaja- nju košarkarske interesne dejavnosti z dvo- smernim hi-kvadrat testom. Prav tako smo z dvosmernim hi-kvadrat testom preverili organizacijo tekmovanj na šolski ravni. V vseh primerih smo razlike interpretirali kot statistično značilne pri stopnji tveganja 5%. „Rezultati in razprava Priljubljenost in tradicija košarke na Dolenj- skem je nedvomno vplivala na rezultate naše raziskave. Skladna s tem je tudi ugoto- vitev, da košarko poučujejo na vseh osnov- nih šolah v Novem mestu in okolici. Vsi učitelji, ki so sodelovali v anketi, poučujejo košarko v vseh razredih, v katerih poučujejo športno vzgojo tako v fantovskih kot dekli- ških skupinah. Pričakovali smo večjo razliko med spoloma, a rezultati kažejo, da je letni obseg poučevanja košarke pri fantih (10,4 ur) v povprečju le malenkost večji kot pri dekletih (10,1 ur) (Tabela 1). Ugotavljamo, da učitelji poučujejo košarko na vseh šolah ne glede na to, ali so šole v Novem mestu ali okolici in ne glede na to, da imajo učitelji v tretjem vzgojno-izobra- ževalnem obdobju možnost, da izberejo izmed štirih le dve igri z žogo, ki ju bodo poučevali (Kovač idr., 2011). Rezultat je ne- koliko presenetljiv, saj so v določenih kra- jih v okolici Novega mesta bolj razširjene druge igre z žogo. V Trebnjem, Dolenjskih Toplicah in Sevnici prevladuje klubski roko- met, v Žužemberku, Mokronogu in Kosta- njevici na Krki pa prevladuje klubska od- bojka. V Novem mestu smo takšen rezultat pričakovali, saj se tu nahajata dva močna kluba, KK Krka in KK Troti. V Tabeli 2 je prikazana primerjava v letnem obsegu poučevanja košarke in drugih iger z žogo pri športni vzgoji fantov in deklet v Novem mestu in v okoliških šolah. Pri fan- Tabela 1 Letni obseg pouka športne vzgoje, namenjen košarki, pri fantih in dekletih N µ SD Letno število ur košarke fantje 44 10,4 2,8 dekleta 37 10,1 2,9 Opomba. µ - povprečje, SD - standardni odklon športna vzgoja 27 tih in dekletih, ki se šolajo v Novem mestu smo ugotovili, da šole namenijo poučeva- nju košarke, v primerjavi z ostalimi tremi igrami z žogo, v povprečju več ur. Razlike so statistično značilne v primerjavi z roko- metom in nogometom (pri obeh spolih), medtem ko v primerjavi z odbojko ni sta- tistično značilnih razlik. Nekoliko drugače je v šolah v okolici Novega mesta. Učitelji namenijo poučevanju rokometa in nogo- meta v povprečju manj ur kot košarki. Raz- like so statistično značilne pri obeh spolih v primerjavi z rokometom, z nogometom pa le pri dekletih. Namenijo pa več ur pouče- vanju odbojke kot košarke (razlike so sicer statistično značilne le pri dekletih). V nadaljevanju nas je zanimala okvirna vsebina poučevanja košarke. Najprej smo primerjali delež ur, namenjen tehničnim in taktičnim elementom košarke. Ugotovili smo, da učitelji pri pouku športne vzgoje statistično večji delež ur namenijo pouče- vanju tehničnih elementov kot taktičnih elementov (p < 0,001). To velja tako za fante kot tudi dekleta. Med posameznimi teh- nično-taktičnimi elementi pri fantih učitelji namenijo največ časa poučevanju vodenja (32,69% učiteljev), metov (30,77% učiteljev) ter podaj in lovljenj žoge (28,85% učiteljev). Manj časa namenijo poučevanju blokad, križanj in gibanj brez žoge. Tudi pri dekletih učitelji namenijo največ časa poučevanju vodenja (45,65%) in metov (39,13%), precej manj pa poučevanju blokad in križanj. Zanimal nas je tudi delež časa, ki ga uči- telji namenijo posameznim igram na en koš in dva koša. Ugotovimo lahko, da pri fantih učitelji namenijo največ časa igri 3:3 na en koš (38,46% učiteljev), sledi igra 5:5 na dva koša (25% učiteljev), ostale igre so zastopane v manjši meri. Pri fantih učitelji namenijo nekoliko več časa igram na en koš kot igram na dva koša. Tudi pri dekletih prevladujejo igre na en koš, med njimi naj- pogosteje vključujejo v pouk igro 3:3. Za uspešno poučevanje košarke potrebu- jemo določeno infrastrukturo in vadbeno opremo oziroma pripomočke. Pričakovano imajo vse šole, tako v Novem mestu kot v okolici, na razpolago vsaj eno košarkarsko igrišče v notranjih prostorih in vsaj eno zu- nanje košarkarsko igrišče. Dvajset šol ima v notranjih prostorih samo eno igrišče, tri šole imajo dve igrišči, sedem šol ima tri igri- šča, ena šola štiri in ena celo pet notranjih igrišč. Na šolah, kjer je več notranjih igrišč, so ta praviloma nekaj manjše velikosti, kot je to predpisano v košarkarskih pravilih. Šti- riindvajset šol ima eno zunanje košarkarsko igrišče, sedem šol dve zunanji igrišči in ena šola tri zunanja igrišča. V Tabeli 3 je prikazano število košev in žog na preučevanih šolah. V notranjih prosto- rih imajo šole povprečno na razpolago kar sedem košev. Če lahko hkrati uporabljajo vse koše, to omogoča košarkarsko vadbo celotnemu oddelku, torej tako fantom kot tudi dekletom. Povprečno imajo na dveh koših možnost nastaviti tudi višino obroča, kar je potrebno pri vadbi v nižjih razredih in pa tudi v košarkarski šoli za najmlajše. Na zunanjih igriščih imajo šole povprečno na razpolago tri koše, kar je zadovoljivo. Vprašanje je sicer, v kakšni meri se ti koši uporabljajo tako med poukom (marsikate- ro košarkarsko uro lahko ob lepem vreme- Tabela 2 Razlike v letnem obsegu poučevanja košarke in drugih iger z žogo v Novem mestu in okolici N µ SD t p Šole v Novem mestu Fantje Letne ure košarka 16 10,8 1,7 3,617 0,003 Letne ure nogomet 16 8,0 2,6 Letne ure košarka 15 10,8 1,7 4,675 0,000 Letne ure rokomet 15 7,4 1,8 Letne ure košarke 16 10,8 1,7 2,025 0,061 Letne ure odbojke 16 10,1 1,5 Dekleta Letne ure košarke 11 9,4 2,5 6,550 0,000 Letne ure nogomet 11 3,8 2,7 Letne ure košarke 11 9,4 2,5 5,046 0,001 Letne ure rokomet 11 6,5 2,1 Letne ure košarka 11 9,4 2,5 0,488 0,636 Letne ure odbojka 11 9,2 2,2 Šole zunaj Novega mesta Fantje Letne ure košarka 27 9,8 2,8 0,421 0,678 Letne ure nogomet 27 9,6 3,4 Letne ure košarka 28 10,2 3,2 4,047 0,000 Letne ure rokomet 28 6,8 4,6 Letne ure košarka 27 9,8 2,8 -1,291 0,208 Letne ure odbojka 27 10,6 2,1 Dekleta Letne ure košarka 25 10,1 2,6 4,670 0,000 Letne ure nogomet 25 6,1 3,9 Letne ure košarka 26 10,4 3,1 4,895 0,000 Letne ure rokomet 26 6,9 4,5 Letne ure košarka 25 10,1 2,6 -2,934 0,007 Letne ure odbojka 25 12,4 3,8 Opomba. µ - povprečje, SD - standardni odklon, t-testna statistika, p-statistična značilnost. Tabela 3 Število košev in žog, ki so na razpolago učiteljem N µ SD Min Max Notranji koši 32 7 2 2 14 Notranji koši z nastavljivo višino 32 2 2 0 8 Zunanji koši 32 3 1 0 6 Število moških žog 32 17 8 4 40 Število ženskih žog 32 9 8 0 30 Število otroških žog 32 4 4 0 12 Opomba. µ - povprečje; SD - standardni odklon; Min/Max - največja, najmanjša vrednost. 28 nu izvedemo zunaj), kot v popoldanskem času, ko bi se otroci lahko sami vračali na igrišča in jih uporabljali. Učitelji imajo na razpolago tudi ustrezno število košarkar- skih žog; v povprečju skupaj kar 28, od tega 17 moških, 9 ženskih in 4 otroške žoge. Ker v velikosti in teži moških ter ženskih žog ni velike razlike, lahko dekleta uporabljajo tudi moške žoge. Vsekakor pa bi bilo zaželeno, da bi imele šole nekoliko večje število otro- ških žog (št. 5). Kakovost poučevanja katere koli vsebine je poleg ustrezno izobraženega in kompe- tentnega strokovnega kadra odvisna tudi od pogojev dela. Glede na ugotovitve razi- skave lahko rečemo, da so pogoji dela v šo- lah iz Novega mesta in okolice ustrezni ter omogočajo kakovostno in učinkovito pou- čevanje košarke. Pri tem igra glavno vlogo število žog in košev, kar nedvomno ustreza standardom poučevanja in vadbe košarke, tudi, ko želimo individualizirati poučevanje. Nekoliko pogrešamo samo večje število otroških žog, kar bi omogočilo kakovo- stnejše delo tudi v nižjih razredih osnovne šole in v košarkarskih šolah (interesnih de- javnostih) za najmlajše učence in učenke. V raziskavi nas je zanimal tudi delež šol, v katerih učencem in učenkam ponujajo košarkarsko interesno dejavnost, ter delež tistih, ki sodelujejo s košarkarskimi klubi. Ugotovili smo, da večji delež šol iz Novega mesta izvaja košarkarske interesne dejav- nosti v primerjavi s šolami zunaj Novega mesta (+47,12%, p < 0,001). V Novem mestu se košarka kot interesna dejavnost izvaja skoraj na vseh šolah, v okolici Novega me- sta pa na manj kot polovici šol. Prav tako je delež šol, ki sodelujejo s košarkarskimi klubi, statistično značilno večji v Novem mestu kot v njegovi okolici (p < 0,001). Ker intere- sne dejavnosti na šolah organizirajo klubi in dejavnosti vodijo klubski strokovnjaki, je ta podatek seveda povsem pričakovan. Ne glede na konkurenco, ki jo na nek način predstavljajo druge igre z žogo, po našem mnenju to ne bi smela biti prevelika ovira za organiziranje košarkarskih interesnih de- javnosti na šolah zunaj Novega mesta. Zanimava je tudi primerjava med šolami v Novem mestu in njegovi okolici glede organizacije šolskih tekmovanj v košarki in sodelovanja na košarkarskih tekmovanjih. Ugotovili smo, da je šolska košarkarska tek- movanja v celotni regiji organiziralo 41,89% učiteljev. V precej večji meri so to učitelji šol iz Novega mesta. Razlika med šolami iz Novega mesta in okolice znaša 24,4 % in je na meji statistične značilnosti (p = 0,052). Vsekakor bi bil ta delež lahko tudi večji, za- vedamo pa se, da izvedba šolskih košarkar- skih tekmovanj zahteva od učiteljev precej dodatnega (predvsem organizacijskega) dela. Kar se tiče sodelovanja na šolskem košarkarskem tekmovanju Superšolar (v preteklosti Pionirski festival), je ugotovljena udeležba šol nekoliko pod našimi pričako- vanji, saj manj kot polovica šol iz Novega mesta poroča o sodelovanju na omenje- nem tekmovanju, medtem, ko je takšnih šol v okolici Novega mesta še precej manj. Tradicionalno in uspešno se tekmovanja Superšolar udeležujeta predvsem OŠ Grm in OŠ Bršljin iz Novega mesta. Delež šol iz Novega mesta, ki se udeležujejo tekmo- vanja Superšolar, je statistično značilno večji kot delež šol zunaj Novega mesta (p = 0,025). „Zaključek Priljubljenost in tradicija košarke na Dolenj- skem je nedvomno vplivala na rezultate naše raziskave, ki so dokaj vzpodbudni in kažejo, da se vsi učenci in učenke med obveznim šolanjem seznanijo s košarko. Ugotovili smo, da se košarka pričakovano v večjem obsegu poučuje v šolah iz Novega mesta, vendar pa je tudi na okoliških šolah obseg poučevanja košarke zadovoljiv. To velja za fante in dekleta, pri katerih so nas rezultati še posebej pozitivno preseneti- li. Prav tako lahko rečemo, da se košarka poučuje v večjem obsegu kot druge igre z žogo. Izjema je le odbojka na šolah v okolici Novega mesta. Takšni rezultati so prav gotovo tudi posledica uspešnega de- lovanja košarkarskih klubov iz Novega me- sta in njihovega uspešnega sodelovanja s šolami. V prvi vrsti velja omeniti KK Krka, ki se ponaša z dolgoletno in uspešno tradi- cijo v moški košarki, zadnja leta pa se vse bolj uveljavlja tudi v ženski konkurenci. Prav tako ne smemo zanemariti pred nekaj leti ustanovljenega KK Troti, ki hitro napreduje v organizacijskem in strokovnem pristopu, še posebej pri delu z mlajšimi starostnimi skupinami. Podatki, ki smo jih uspeli pridobiti o pogo- jih, ki jih imajo za vadbo košarke na posa- meznih šolah potrjujejo, da imajo učitelji športne vzgoje vse možnosti za uspešno delo. Glede na obseg poučevanja košarke in samo vsebino poučevanja pa lahko ute- meljeno sklepamo, da dejansko tudi dobro izkoriščajo celotno košarkarsko infrastruk- turo in pripomočke, ki jih imajo na voljo za doseganje učnih ciljev in standardov znanj. Ker je to prva tovrstna raziskava na podro- čju osnovnošolske košarke, rezultatov žal ne moremo primerjati s kakšno drugo re- gijo oziroma področjem. V tem vidimo tudi pomanjkljivost naše raziskave, hkrati pa si želimo, da bi v bodoče podobno raziskavo opravili tudi v kakšni od drugih slovenskih regij, morda tudi košarkarsko manj razvitih. Rezultati nam seveda onemogočajo po- sploševanje na celotno populacijo osnov- nošolskih učiteljev in celoten osnovnošol- ski prostor v Sloveniji. Kljub temu menimo, da dobljeni rezultati omogočajo vsaj grobo oceno stanja košarke na šolah dolenjske re- gije in obenem ponujajo ustrezen model spremljave vključevanja različnih športnih panog v šolske programe. „Literatura 1. Dežman, B. (2004). Košarka za mlade igralce in igralke. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 2. Erčulj, F. (2012). Košarka, igra za različne gene- racije. Za srce, 21(6), 28–29. 3. Erčulj, F., Bergant, B., Gašparin, D. in Sila, A. (2018). Košarka v obdobju osnovne šole. Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 4. Fižuleto, L. (2020). Poučevanje košarke v slo- venskih gimnazijah [Magistrsko delo, Univer- za v Ljubljani, Fakulteta za šport]. 5. Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., No- vak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., Pleteršek, K. in Muha, V. (2011). Učni načrt, Program osnovna šola, Športna vzgoja. Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. https://www. gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/ Osnovna-sola/Ucninacrti/obvezni/UN_spor- tna_vzgoja.pdf 6. Mehlin, M. (2017). Košarka v slovenskem osnov- nošolskem sistemu [Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. 7. Superšolar (2022). Košarkarska zveza Slove- nije. https://www.kzs.si/UserFiles/File/Pro- jekti/Super%C5%A1olar/Sistem_tekmovanj/ SLO_Kosarkarski_supersolar.pdf 8. Šefic, L. (2018). Zgodovina slovenske ko- šarke. Šport Dogaja. http://sportdogaja.si/ zgodovina/zgodovina_slovenske_kosar- ke_-_luka_sefic 9. Pavlovič, M. (2000). Mejniki slovenske košarke. Pisanica, založba in knjigarna, d. o. o. in Bo- nus Pavlovič, k. d. 10. Žibrat, M. (1996). Košarka od začetka do danes. Samozaložba. Maj Prejac, mag. prof. šp. vzg. Gimnazija Novo mesto maj.preki@gmail.com iz prakse za prakso 29 Luka Dončić through the analysis of the season 2021/2022 Abstract Luka Dončić is one of the best basketball players around the world, pride of Slovenia and idol of young basketballers. At the age of twenty-three he has a lot of outstanding individual and team results, during the last NBA season he recorded the best team result. The article presents a statistical analysis of the last NBA season. Keywords: basketball, league NBA, Luka Dončić, statistics, game analysis. Izvleček Luka Dončić trenutno velja za enega najboljših košarkarjev, je ponos Sloveni- je, vzor mladim košarkarjem in košarka- ricam ter svetovna košarkarska zvezda. Pri triindvajsetih letih ima za seboj že veliko individualnih in moštvenih uspe- hov, v zadnji NBA-sezoni 2021/2022 pa je dosegel tudi najboljši klubski rezultat. V članku je predstavljena statistična anali- za zadnje sezone v ligi NBA. Ključne besede: košarka, liga NBA, Luka Dončić, statistika, analiza igre. Blaž Bergant Luka Dončić skozi analizo sezone 2021/2022 https://www.mavs.com/photos/mavs-at-warriors-game-5/ 30 „Sistem tekmovanja v ligi NBA Luka Dončić je v najmočnejšo košarkarsko ligo na svetu vstopil leta 2018 pri komaj 19 letih starosti. V nasprotju z vrstniki je v ligo NBA prišel z zavidljivo profesionalno kariero iz Evrope, kjer je z Realom iz Madrida osvo- jil najmočnejše klubsko tekmovanje na stari celini (Evroliga), z reprezentanco Slovenije pa je leto prej postal evropski prvak. Na naboru lige NBA leta 2018 ga je na tre- tjem mestu izbralo moštvo Atlanta Hawks in ga v zameno za peti izbor poslalo v eki- po Dallas Mavericks. Ekipa iz zvezne države Teksas, ki nastopa v jugozahodni diviziji zahodne konference, je v ligi NBA prvič igrala v sezoni 1980/1981. V 42-letni klubski zgodovini so se 24-krat uvrstili v izločilne boje (»playoff«), štirikrat so bili prvaki divi- zije, dvakrat najboljši v zahodni konferenci, leta 2011 pa so bili z legendarnim Dirkom Nowitzkim prvaki lige. V ligi tekmuje 30 ekip, razdeljene so na vzhodno in zahodno konferenco in odigra- jo 82 tekem rednega dela. V obeh konfe- rencah so še tri divizije, v teh so ekipe po regijskem načelu. Dallas Mavericks imajo v jugozahodni diviziji za tekmece ekipe Houston Rockets, Memphis Grizzlies, New Orleans Pelicans in San Antonio Spurs. Proti nasprotnikom iz iste divizije moštva od- igrajo štiri tekme (dve doma in dve v go- steh) – skupaj torej 16 tekem. Proti ekipam iz nasprotne konference igra vsako moštvo 30 tekem (15 doma in 15 v gosteh), preo- stalih 36 tekem (s šestimi ekipami odigrajo štiri tekme, s štirimi ekipami pa tri tekme) pa odigra z nasprotniki iz iste konference. Po tem sistemu vsaka ekipa v sezoni odigra 82 tekem rednega dela. Po osem najboljših ekip iz obeh delov konference gre v izločil- ne boje, kjer po sistemu 1-8, 2-7, 3-6 in 4-5 odigrajo četrtfinale na štiri zmage po siste- mu 2-2-1-1-1 (boljše uvrščena ekipa redne- ga dela igra najprej dve tekmi doma, nato dve tekmi v gosteh, sledi pa še izmenično po tekma doma in v gosteh do skupnega števila štirih zmag). Zmagovalci dvobojev 1-8 in 4-5 ter 2-7 in 3-6 se pomerijo v konfe- renčnem polfinalu, po istem sistemu sledi finale obeh konferenc. Zmagovalca vzho- dnega in zahodnega dela lige se pomerita še v velikem finalu lige, ki je eden izmed najbolj gledanih dogodkov vseh športnih panog na svetu. V zadnjih dveh sezonah je liga zaradi epidemije nekoliko priredila pravila o uvrstitvi v »playoff«. Šest ekip iz vsake konference se je neposredno uvrstilo v izločilne boje, ekipe, ki so bile po rednem delu uvrščene od sedmega do desetega mesta, pa so imele dodatno izločilno tek- movanje (repasaž). Sezona 2020/2021 je bila zaradi epidemije skrajšana na 72 tekem rednega dela. „Pregled ekipnih in individualnih statističnih dosežkov od vstopa v ligo V prvi Dončićevi sezoni v ligi NBA se ekipi Dallas Mavericks ni uspelo uvrstiti v izločil- ne dvoboje. Sezono so končali na 14. mestu v zahodni konferenci z razmerjem zmag in porazov 33 proti 49 (40,2 %). V naslednjih treh sezonah je ekipa vedno napredovala in se uvrščala v »playoff«, kar je razvidno iz Tabele 1. V sezonah 2019/2020 in 2020/2021 je ekipa izpadla v prvem krogu končnice proti mo- štvu LA Clippers. V zadnji sezoni so v prvem krogu premagali Utah Jazz z razmerjem 4 : 2, v drugem krogu pa so bili boljši od najboljše ekipe rednega dela Phoenix Suns z rezultatom 4 : 3. V prvem konferenčnem finalu po letu 2011 pa so morali priznati premoč poznejšim prvakom lige, ekipi Gol- den State Warriors iz San Francisca, ki so bili boljši v zmagah z rezultatom 1 : 4. Iz Slike 1 je razvidno, da je imel Luka v zadnjih treh sezonah rednega dela zelo podobno statistiko. Statistično gledano je bila najboljša druga sezona, v kateri je imel najvišje povprečje doseženih točk, skokov, asistenc in trojnih dvojčkov ter razmerje plus-minus. Najboljša posamična statistika seveda še ne pomeni tudi zelo dobre eki- pne uvrstitve. V zahodni konferenci so za- sedli sedmo mesto med 15 ekipami. Iz Slike 2 lahko ugotovimo, da se je Luki povprečna minutaža povečala v primer- javi z rednim delom tekmovanja. To je či- sto razumljivo, saj je Luka najboljši igralec franšize Dallas, v »playoffu« pa ni poprav- nih izpitov. Napreduje tista ekipa, ki v seriji na sedem tekem prva doseže štiri zmage. Prav tako se je povečalo njegovo povprečje doseženih točk na tekmo, kar je posledica tega, da je Luka vrgel v povprečju tudi do sedem žog na tekmo več kot v rednem delu (2021). Povprečja pri skokih in asisten- cah so prav tako ostala visoka. Zanimivo je, da je v lanskem »playoffu« ob povprečju 35,7 točke na tekmo imel kar 10,3 asistence (v rednem delu povprečje 27,7 točke in 8,6 asistence). V letošnjem »playoffu« je imel »le« 6,4 asistence na tekmo, v rednem delu pa v povprečju kar 8,7 asistence. To je seve- da odvisno tudi od pomoči soigralcev, ali znajo njegove podaje pretvoriti v zadetek oziroma ali kateri izmed igralcev prevza- me odgovornost in igra na koš. Za zadnjo sezono bi rekel, da je imel v napadu zelo dobro pomoč dveh branilcev, Brunsona in Dinwiddieja. „Analiza sezone 2021/2022 Kljub vsem individualnim statističnim do- sežkom Luke Dončića je bila zadnja sezona v tekmovalnem smislu zanj najuspešnejša. Ekipa je imela najboljše razmerje zmag in porazov v Lukovih štirih sezonah, z uspe- šnimi igrami v izločilnih bojih so se uvr- stili v konferenčni finale in s tem med štiri najboljše ekipe v ligi. K temu je vsekakor pripomogla prenova trenerskega štaba, saj je sicer uspešnega Ricka Carlisla po 13 sezonah zamenjal Jason Kidd, drugi verje- tni razlog za uspešno sezono pa je igralska osvežitev v zimskem prestopnem roku. Kri- staps Porzingis (center), ki so ga v klub pri- peljali leta 2019 kot drugega zvezdnika in Dončićevo navezo pod košem, se je ukvar- jal s številnimi poškodbami in muhavostjo. Zato so ga v zimskem prestopnem roku zamenjali za rojaka Bertansa (krilni igralec) in Dinwiddieja (branilec strelec), ki je Luko s kreativnostjo in odličnim metom razbre- menil v napadu. Občutno se je izboljšala Tabela 1 Uvrstitev in delež zmag ekipe Dallas Mavericks v rednem delu od Dončićevega prihoda v ligo NBA sezona konferenca mesto divizija mesto zmage porazi % zmag 2018/2019 zahod 14. jugozahod 5. 33 49 40,2 2019/2020 zahod 7. jugozahod 2. 43 32 57,3 2020/2021 zahod 5. jugozahod 1. 42 30 58,3 2021/2022 zahod 4. jugozahod 2. 52 30 63,4 iz prakse za prakso 31 tudi kemija v moštvu, kar je ekipo pripeljalo do najboljšega rezultata po letu 2011. Ekipa Dallas Mavericks je bila po prenovi sestavljena nekako takole: 4 organizatorji igre 3 branilci strelci 3 krilni igralci 4 krilni centri 2 centra Njihov sistem igre v napadu je temeljil na kreaciji branilcev, na katerih je bila vsa od- govornost. Ekipa ni imela izrazito dominan- tnega centra, fizično močnega igralca, ki bi igral s hrbtom proti košu ali bil zelo domi- nanten v skoku na obeh straneh igrišča. Iz- med šestih igralcev, ki igrajo bližje košu, so kar štirje veliko metali izza črte za tri točke. Večino napadov je kreiral Luka, kadar je bil na klopi ali pa je prihajal do žoge s pozicije dve, pa je bila kreacija napada odvisna od Jalena Brunsona. Slika 1. Dončićeva statistika tekem v rednem delu v posamezni sezoni Opomba. GP = število odigranih tekem rednega dela; MIN = povprečno število odigranih minut na tekmo; PTS = povprečno število doseženih točk na tekmo; FGM = povprečno število zadetih metov iz igre; FGA = povprečno število vrženih metov iz igre; FG% = odstotek zadetih metov iz igre; 3PM = povprečno število zadetih metov za tri točke; 3PA = povprečno število vrženih metov za tri točke; 3P% = odstotek zadetih metov za tri točke; FTM = pov- prečno število zadetih prostih metov; FTA = povprečno število vrženih prostih metov; FT% = odstotek zadetih prostih metov; OREB = povprečno število napadalnih skokov; DREB = povprečno število obrambnih skokov; REB = povprečno število skokov na tekmo; AST = povprečno število asistenc; TOV = povprečno število izgubljenih žog; STL = povprečno število ukradenih žog; BLK = povprečno število blokad; PF = povprečno število osebnih napak; DD2 = povprečno število dvojnih dvojčkov (*); TD3 = povprečno število trojnih dvojčkov (**); +/– = povprečje plus-minus (***). * Dvojni dvojček pomeni, da ima košarkar v vsaj dveh statističnih kategorijah dvomestno število (npr. več kot 10 doseženih točk, skokov, asistenc, ukra- denih žog ali blokad). ** Trojni dvojček pomeni, da ima košarkar v vsaj treh statističnih kategorijah dvomestno število (npr. več kot 10 doseženih točk, skokov, asistenc, ukra- denih žog ali blokad). *** Razmerje plus-minus ponazarja, kakšne delne rezultate je doseglo moštvo, ko je bil košarkar v igri (primer: v sezoni 2021/22 je ekipa Dallas z Luko v igri naredila plus 2,2 točke glede na rezultat nasprotne ekipe). Slika 3. Akcija »zgornji blok k žogi« „Napadalna kombina- torika Razlaga: Luka na poziciji 1 je dobil blokado igralca 5 (Powell, Kleber, še prej Porzingis), od koder je sledila kreacija. Igralec 5 se je lahko odvajal pod koš, kjer je navadno do- bil možnost zabijanja iz zraka (»alley-oop« ), ali pa se je odcepil ven, kjer je sprejel poda- jo za met za tri točke. Luka je ob tej blokadi imel veliko možnosti za igro 1 : 1 in njegov specifični met po koraku vstran oziroma 32 nazaj (»step-back«). Z odličnim pregledom nad igro je lahko s podajo v kot zaposlil branilca strelca (Brunson, Hardaway, Bul- lock, Dinwiddie). Če je nasprotnik prevze- mal blokade z Luko, je Luka na ta zgornji blok klical napadalca (lahko tudi pozicija 2, 3 ali 4), ki ga je pokrival obrambni igralec, ki ga Luka najlažje prebije v igri 1 : 1. Slika 6. Akcija »blok k žogi po vročanju« Slika 4. Akcija »zaporedni zgornji blok k žogi« Tabela 2 Individualna statistika (1. del) Luke Dončića v rednem delu v primerjavi z drugimi igralci MIN TO MIV M3V PMV SO SS Luka 35,4 28,4 21,6 8,8 7,5 8,3 9,1 mesto 8. 3. 2. 7. 6. 9. 19. * mesto 1. 1. 1. 1. 1. 1. 1. ** povprečje 37,9 30,6 21,8 11,8 11,8 11,0 14,7 Tabela 3 Individualna statistika (1. del) Luke Dončića v »play-offu« v primerjavi z drugimi igralci MIN TO MIV M3V PMV SO SS Luka 36,8 31,7 23,5 9,9 9,0 9,1 9,8 mesto 26. 1. 2. 2. 4. 5. 9. * mesto 1. 1. 1. 1. 1. 1. 1. ** povprečje 44 31,7 23,8 10,4 11,2 12,0 14,3 Tabela 4 Individualna statistika (2. del) Luke Dončića v rednem delu v primerjavi z drugimi igralci ASIST IŽ UŽ DD TD Luka 8,7 4,5 1,2 44 10. mesto 5. 1. 34. 7. 4. * mesto 1. 1. 1. 1. 1. ** povprečje 10,8 4,5 2,0 66. 19. Opomba. ASIST = povprečno število asistenc na tekmo; IŽ = povprečno število izgubljenih žog na tekmo; UŽ = povprečno število pridobljenih žog na tekmo; DD = število vseh dvojnih dvojčkov; TD = število vseh trojnih dvojčkov; * mesto = absolutno prvo mesto v ligi NBA; ** povprečje = kolikšno je imel povprečje igralec, ki je zasedel absolutno prvo mesto za določeno statistično kategorijo. Tabela 5 Individualna statistika (2. del) Luke Dončića v »play-offu« v primerjavi z drugimi igralci ASIST IŽ UŽ DD TD Luka 6,4 3,9 1,8 10. 0. mesto 8. 9. 4. 1. * mesto 1. 1. 1. 1. 1. ** povprečje 9,8 6,2 2,1 10 1. Slika 5. Akcija »spodnji center« iz prakse za prakso 33 Razlaga: Napad organizira igralec na pozi- ciji 4. Luka sprejme žogo, sledita zaporedni blokadi na žogo. Igralec 4 se odcepi ven, igralec 5 pa pod koš. Luka po zadnji blokadi kreira napad. Razlaga: Kadar Luko pokriva nižji obrambni napadalec, išče žogo na spodnji centrski poziciji, od koder igra 1 : 1. Center 5 spre- mlja njegovo gibanje. Razlaga: Napad organizira igralec na po- ziciji 2 (Brunson, Dinwiddie), in sicer poda igralcu 5. Igralec 4 postavi nasprotno blo- kado Luki (1). Ta v šprintu teče do igralca 5 (Kleber, Powell) in s tem po vročanju igra »pick and roll«. Luka glede na postavitev obrambnih igralcev kreira napad. Iz Tabel 2–5 ugotovimo, da je Luka imel fantastična statistična povprečja v rednem delu sezone in v izločilnih dvobojih. V re- dnem delu je bil med desetimi najboljšimi igralci lige po številu doseženih točk na tek- mo (28,4), skoku v obrambi (8,3) in asisten- cah (8,7). Z nekaj dodanimi skoki v napadu je imel skupno povprečje kar 9,1 skoka na tekmo, kar je za položaj, na katerem igra, nadpovprečen dosežek, vreden pohvale. Iz teh podatkov lahko logično sklepamo, da je imel med sezono veliko dvojnih in trojnih dvojčkov. Statistika to potrjuje, saj je bil skupno na sedmem mestu pri dvojnih dvojčkih ter na četrtem pri trojnih dvojčkih. Do takšnih statističnih podatkov se seveda ne pride brez ustrezne vloge v ekipi. Luka je prvi igralec moštva, okoli katerega se vrti celotna napadalna in obrambna filozofija oziroma sistem igre. Z osmo največjo mi- nutažo v ligi si je v ekipi izboril veliko šte- vilo metov iz igre (za dve in tri točke), kar pomeni, da je lahko dosegal tako visoka povprečja pri zadetih koših. S tem, ko je imel žogo pogosto v rokah (igra na polo- žaju organizatorja, poleg tega je večina na- padalnih sistemov podrejena njemu), je v povprečju metal kar 7,5 prostega meta na tekmo (absolutno 6. mesto), bil pa je pod- vržen tudi večjemu številu izgubljenih žog. To pa je tudi edina statistična kategorija, pri kateri ni blestel, saj je med vsemi igralci v ligi imel najslabše povprečje izgubljenih žog na tekmo (4,5). Seveda je to povezano s tem, da je žoga veliko v njegovih rokah, obrambni igralci so nanj izvajali velik pritisk, kar pripelje do večjega števila napak pri vo- denju in podajah. Medtem ko se mu je v »playoffu« minutaža sicer povečala le za nekaj več kot minuto, pa je povprečje doseženih točk izboljšal za dobre tri točke na tekmo, kar je pomenilo, da je bil po koncu sezone celo najboljši strelec izločilnih dvobojev. Izboljšal se je tudi v skoku, imel pa je v povprečju neko- liko manjše število asistenc na tekmo (6,4). Upad je bil verjetno posledica tega, da je bila ekipa v izločilnih dvobojih bolje »skav- tirana« (obrambe nasprotnikov so se bolje pripravile na napadalni sistem), nanj so pri igranju »pick and roll« izvajali večji pritisk, poleg tega pa je Luka večkrat metal na koš kot v rednem delu (posledica številnih izolacij v igri 1 : 1 in agresivne obrambe, ki jo je prebijal in zaključeval z meti). Te teze lahko potrdim z dejstvom, da je imela ekipa Dallasa v izločilnih dvobojih dobre štiri asi- stence na tekmo manj kot v rednem delu. Še vedno pa je bil med vsemi asistenti na visokem osmem mestu v ligi. Izgubljal je dobre pol žoge manj na tekmo, kar je po- sledica tega, da je imel dobro pomoč pri prenosu žoge v Brunsonu in Dinwiddieju (tudi na postavljeno obrambo je do krea- cije večkrat prihajal s pozicije dve). Luka se je izboljšal tudi v igri v obrambi – na tekmo je imel kar 1,8 ukradene žoge, to pa ga je dvignilo na četrto mesto med igralci v izlo- čilnih dvobojih. Poleg tega je bil najboljši še po dvojnih dvojčkih. Luka je v »playoffu« prevzel nase še večje breme in upravičil vlogo prvega zvezdnika ekipe. Pohvalno je predvsem to, da je imel večji nadzor nad žogo (manj izgubljenih žog) ter da je v obrambi odigral boljše (več ukradenih žog). „Analiza povprečja doseženih točk v rednem delu 59,4; 59% 40,6; 41% Slika 7. Delež metov na koš iz igre Slika 8 prikazuje deleže košev od povpre- čja 28,4 točke na tekmo: delež košev za dve točki je bil 47,6 %, delež košev za tri točke 32,6 % ter delež prostih metov 19,8 %. Od tega je pri zadetih metih za dve točki bilo kar 38,9 % zadetih košev iz obarvanega polja (»raketa«), 8,7 % pa s polrazdalje (med obarvanim poljem in črto za tri točke). 89,3 10,7 Slika 9. Delež zadetih metov za dve točki Slika 9 prikazuje delež zadetih metov za dve točki, ki si jih je Luka skreiral sam (89,3 %), in delež zadetih metov za dve točki, ki jih je dosegel po asistencah soigralcev (10,7 %). 78,1 21,9 Slika 10. Delež zadetih metov za tri točke Slika 10 prikazuje delež zadetih metov za tri točke, ki si jih je Luka skreiral sam (78,1 %), 47,6; 47% 32,6; 33% 19,8; 20% Slika 8 34 in delež zadetih metov za tri točke, ki jih je dosegel po asistencah soigralcev (21,9 %). 85,8 14,2 Slika 11. Delež vseh zadetih metov Slika 11 prikazuje delež vseh zadetih metov, ki si jih je Luka skreiral sam (85,8 %), in delež vseh zadetih metov, ki jih je dosegel po asi- stencah soigralcev (14,2 %). Zanimivi so še podatki, da je Luka na koš vrgel od 30 do 34 % vseh ekipnih metov za dve ali tri točke (to pomeni, da je v pov- prečju zaključeval vsak tretji napad). V pov- prečju je skočil za 29,1 % vseh odbitih žog, imel kar 52,4 % vseh asistenc in izgubil 48,3 % vseh izgubljenih žog ekipe. „Analiza povprečja doseženih točk v »playoffu« 58 42 Slika 12. Delež metov na koš iz igre Slika 12 prikazuje delež vrženih metov na koš iz igre: v 58 % se je odločal za met za dve točki, v 42 % pa za met za tri točke. Slika 13 prikazuje delež košev (od povpre- čja 31,7 točke na tekmo): za dve točki je ob- segal 45,9 %, delež košev za tri točke 32,2 % ter delež prostih metov 21,9 %. Od tega je pri zadetih metih za dve točki bilo kar 40,8 % zadetih košev iz obarvanega polja (»rake- ta«), 5,1 % pa s polrazdalje (med obarvanim poljem in črto za tri točke). 83,5 16,5 Slika 14. Delež zadetih metov za dve točki Slika 14 prikazuje delež zadetih metov za dve točki, ki si jih je Luka skreiral sam (83,5 %), in delež zadetih metov za dve točki, ki jih je dosegel po asistencah soigralcev (16,5 %). 78,4 21,6 Slika 15. Delež zadetih metov za tri točke Slika 15 prikazuje delež zadetih metov za tri točke, ki si jih je Luka skreiral sam (78,4 %), in delež zadetih metov za tri točke, ki jih je dosegel po asistencah soigralcev (21,6 %). Slika 16 prikazuje delež vseh zadetih metov, ki si jih je Luka skreiral sam (81,9 %), in delež vseh zadetih metov, ki jih je dosegel po asi- stencah soigralcev (18,1 %). Luka je na koš vrgel od 30 % (za tri točke) do 38 % (za dve točki) vseh ekipnih metov (to pomeni, da je v povprečju zaključeval vsak tretji napad). V povprečju je skočil za 33,9 % vseh odbitih žog, imel kar 44,0 % vseh asistenc in izgubil 46,1 % vseh izgu- bljenih žog ekipe. „Zaključek Luka je globalni košarkarski zvezdnik, ki ima zaradi svoje konstitucije nekoliko dru- gačno vlogo v ekipi v primerjavi z drugimi zvezdniki, predvsem temnopoltimi. Luka že po konstituciji ni atlet, zato ekipa z njim ne more igrati zelo hitre košarke. Dallas je v rednem delu zadnje sezone igral košarko z najmanj posesti žoge med tekmo (95,64) med vsemi ekipami lige. V izločilnih dvo- bojih pa so zasedli 13. mesto med 16 eki- pami (93,31). V rednem delu in v »playoffu« je na največ posesti igrala ekipa Minnesota Timberwolves (102,92), prvaki lige (Golden State Warriors) so v »playoffu« igrali v pov- prečju na posest žoge 97,61. Za telesno višino (201 cm) ima izreden pre- gled nad igro, odlično kontrolo nad žogo in visok košarkarski IQ, kar pomeni, da lahko igra na več položajih (primarno kot orga- nizator igre). Poleg tega je mentalno zelo čvrst, rojen zmagovalec in timski igralec. Vodstvo ekipe Dallas Mavericks je to v njem prepoznalo že pred naborom leta 2018. Vsa filozofija dela, sistem igre in marketing se vrtijo okrog Luke. Kako je ekipa odvisna od njega, potrjujejo navedene številke z grafi- koni, s katerimi v ligi NBA res natančno ana- lizirajo vsakega posameznika. 45,9 32,2 21,9 Slika 13. Delež košev (od povprečja 31,7 točke na tekmo) 81,9 18,1 Slika 16. Delež vseh zadetih metov iz prakse za prakso 35 Že pri kolektivni taktiki sem razlagal, kako ima Luka velik vpliv na organizacijo napa- da. Žoga je veliko v njegovih rokah, s svojo kreativnostjo si lahko izbori veliko metov povsem sam, brez neposredne pomoči so- igralcev (78–85 % vseh metov za dve ali tri točke). Njegovi najpogostejši zaključki so iz obarvanega polja ali pa izza črte za tri toč- ke, nekoliko manj je zaključkov s polrazda- lje. Luka si v igri v povprečju vzame pravico, da zaključi vsak tretji napad. Vse to so podatki, ki potrjujejo kakovost enega najboljših košarkarjev na svetu. V štiriletni karieri v NBA je dosegel že veliko, dobil mnogo individualnih nagrad (novi- nec leta v NBA, trikrat izbran v najboljšo peterko lige NBA, dvakrat igralec meseca, sedemkrat igralec tedna, petkrat novinec meseca, najboljša peterka novincev lige), vendar bo za tisto glavno nagrado (prvak lige NBA) moral imeti še boljše soigralce, ki bodo njega in ekipo naredili še boljšega. „Literatura: 1. Official NBA Stats (2022). NBA Advanced Stats. Stats Home. Pridobljeno 25.6.2022, iz https://www.nba.com/stats/. 2. Official NBA Stats (2022). NBA Advanced Stats. Pridobljeno 25.6.2022, iz https://www. nba.com/stats/player/1629029. Blaž Bergant, prof. šp. vzg, OŠ Janka Kersnika Brdo, Brdo pri Lukovici 5, 1225 Lukovica, blazbergant@yahoo.com 36 Improving mountain bike skills and race results using video analysis Abstract Mountain bike skills are essential for success in any mountain biking discipline. The use of video analysis in the learning process can help athletes see themselves and if necessary, make corrections in technique or riding. In this paper, examples of video analy- sis use in teaching and improving mountain bike skills are presented. Activities can be useful for coaches, athletes, mountain bike teachers, and guides. Keywords: video analysis, mountain biking, cross-country racing, skills. Izvleček Tehnika vožnje z gorskim kolesom je pomembna za uspeh v vseh gorskoko- lesarskih disciplinah. Videoanaliza teh- nike omogoča športnikom, da na pod- lagi posnetkov izboljšajo svojo tehniko ali vožnjo. V prispevku so predstavljeni praktični primeri uporabe videoanalize pri učenju in izpopolnjevanju tehnike vožnje ter izbiri vozne linije. Dejavnosti so uporabne predvsem za trenerje, v po- moč pa so lahko tudi športnikom samim, kolesarskim učiteljem in vodnikom. Ključne besede: videoanaliza, gorsko kole- sarjenje, olimpijski kros, tehnika vožnje. Matej Kodrin Videoanaliza kot pripomoček za izboljšanje tehnike in tekmovalnega nastopa v gorskem kolesarstvu iz prakse za prakso 37 „Uvod Olimpijski kros (XCO – Cross-Country Olym- pic) je gorskokolesarska disciplina pod okri- ljem Mednarodne kolesarske zveze (UCI); prvo svetovno prvenstvo je bilo leta 1990 v Koloradu v ZDA, od leta 1996 pa je tudi na olimpijskih igrah. Na tekmovanjih s sku- pnim štartom morajo kolesarji premagati krožno progo s številnimi tehničnimi vzpo- ni in spusti. Glede na kategorijo sta določe- na dolžina tekme in s tem število krogov, ki jih morajo tekmovalci opraviti. Podlaga na progah za kros je zelo različna: od asfalta in makadama do trave, zemlje, korenin, skal in lesenih objektov. V zadnjem času postajajo vse bolj zahtevne, saj jih gradijo namensko. Ob morebitni okvari kolesa med tekmova- njem lahko tekmovalec zapelje v t. i. teh- nično cono, se tam ustavi, spremljevalec pa poskrbi za servis. V isto družino disciplin krosa spadajo še kratki kros, eliminator (kros na izpadanje) in maraton. Na uspešnost gorskega kolesarja vplivajo njegova telesna pripravljenost, psihološka priprava in tehnična podkovanost oziroma spretnost. Gibalna naloga, ki je pred tek- movalcem, zahteva kontrolirano kolesar- jenje po neravni podlagi, vožnjo po hribu navzdol, izmikanje oviram, preskakovanje ovir in drugo (Štrancar, 2016). Stražišar (2007) piše, da je na vzponih poleg obvla- dovanja kolesa pomembna kondicija, na spustih pa je poleg osnovne fizične pripra- vljenosti ključnega pomena tehnika. Naj- večje razlike v hitrosti se kažejo predvsem v tehniki izpeljave zavojev. Tudi v raziskavi avtorjev Chiddley, MacGregor, Martin, Art- hur in Macdonald (2015) so ugotovili, da je na tekmovanjih v spustu z gorskimi kolesi med vsemi spremenljivkami, ki sestavljajo tekmovalčev nastop, na prvem mestu teh- nika vožnje. Proge pri disciplinah gorskega kolesarjenja so različno široke, sestavljene iz skal, kore- nin in skokov, ter označene na obeh stra- neh z označevalnim trakom, kolesa pa so v stiku s podlago široka le nekaj centimetrov. Tako se kolesarju ponujajo skoraj neomeje- ne možnosti za izbiro različnih linij vožnje. Izbira linije velja za enega izmed najbolj za- pletenih elementov gorskega kolesarjenja (Lopes in McCormack, 2017). Razlika v izbiri linije je lahko ključnega pomena pri sku- pnem času na progi. Nekatere zahtevnejše linije so namenoma krajše, medtem ko so enostavnejše speljane po daljši poti. S tem organizatorji postavijo tekmovalca pred odločitev, koliko je pripravljen tvegati za pridobitev časa. Tehnično bolj podkovani kolesarji lahko z uporabo hitrejših linij mor- da naredijo ključno razliko za uspeh. Na Sli- ki 1 sta prikazana kolesarja na istem odse- ku; kolesar na levi pelje po daljši liniji okrog korenine, kjer mora zaradi tesnega zavoja zmanjšati hitrost, kolesar na desni pa s sko- kom čez korenino in nezmanjšano hitrostjo skrajša vozno linijo. Najkrajša linija ni vedno najboljša izbira, treba je gledati progo kot celoto in ne samo določenega odseka na njej. Lahko se zgodi, da na daljših linijah ko- lesar prenese več hitrosti v naslednji odsek, medtem ko je pri krajši liniji izstopna hitrost iz odseka manjša. Učenje obvladovanja gorskega kolesa se začne zelo zgodaj. Kolesarje je treba najprej naučiti pravilne športne tehnike, pridobi- vanje moči in kondicije pride pozneje. Ušaj (1992) določa tri pogoje za uspešno in učin- kovito motorično učenje. Zunanji pogoj je izpolnjen takrat, ko govorimo o uspešnem sporazumevanju med trenerjem in špor- tnikom. Za kakovostno motorično učenje je nujno potrebna dvosmerna komunika- cija. Notranji pogoj govori o tem, da več ko ima športnik motoričnih programov na začetku učenja, lažje in hitrejše bo učenje v prihodnje. Hitrost učenja je povezana tudi z odzivnostjo, prilagodljivostjo ter razum- skimi in čustvenimi sposobnostmi. Učna aktivnost je nujno potrebna, da se nauči- mo motoričnih nalog. Za uspešno učenje sta potrebna motivacija in razumevanje nalog. Rose in Goll (1993) sta ugotovila, da je 35 % ljudi vizualnih učencev, 25 % slušnih učencev in 40 % gibalnih učencev. Največ seveda pridobimo, če v učenje vključimo vse čute. Po Schwarzu (2004) je motorični razvoj sestavljen iz različnih faz. Trening tehnike gorskokolesarskega krosa deli na tri ravni: začetna, srednja in višja. Zavedati se mo- ramo, na kateri ravni je kolesar, ter temu primerno prilagoditi zahtevnost tehnike in terena. Kot piše Štrancar (2016), je športna tehnika idealen model gibanja, ki je najra- cionalnejši v danih razmerah. Tehniko je treba trenirati oz. ohranjati, da ostane na želeni ravni. Za preprečevanje pozabljanja motoričnih programov in zaradi nenehne- ga izpopolnjevanja tehnike jo treniramo v različnih okoliščinah. Poglejmo si primer: zavoj brez opore. Vajo lahko olajšamo tako, da jo izvajamo na trdni podlagi, na ravnini ali pa se je lotimo z analitično metodo in razbijemo na posamezne elemente. Vajo otežimo z izbiro zahtevnejše podlage, kot je pesek, povečamo hitrost izvedbe, izvaja- mo navezovanje zavojev ali pa povečamo stres na organizem in pred izvedbo naredi- mo kakšen šprint. „Analiziranje športne- ga nastopa Videoanaliza v športu je bila v uporabi že v prejšnjem stoletju, ko so s pomočjo kinematike projicirali različna gibanja in Slika 1. Krajša in daljša linija na progi (izrezek iz posnetka) 38 tako pridobili podatke o položaju telesa v prostoru. Vloga videoanalize je postajala vse pomembnejša v procesih treniranja športnikov, ki so z njeno pomočjo in pri- dobljenimi podatki postali kakovostnejši in natančnejši (Markovič, 2013). V zadnjih dvajsetih letih je športna analitika doživela velik razvoj. Z večjo dostopnostjo opreme IKT ter uporabo kamer, telefonov in tablic lahko video posnamemo kjer koli in kadar koli. Tako je trenerjem vseh ravni in vseh športov omogočena lažja uporaba video- analize v procesu treniranja. Najpomembnejša prednost videoanalize je takojšnja povratna informacija športni- kom. Ob ogledu posnetka trenerji v špor- tnikovi tehniki zaznajo napake, ki s prostim očesom morda niso bile vidne. Tako trener bolje analizira tehniko, videoanaliza pa mu zagotavlja oporo za poznejše povečanje učinkovitosti treninga. Posnetki se upora- bijo za spremljanje razvoja in napredka v tehniki ali preizkus objektivnega napredka. Z metodičnim shranjevanjem posnetkov v daljšem časovnem obdobju lahko trenerji športnikom pokažejo, kako in kje so napre- dovali. S skupnim ogledom videoposnet- ka se okrepi in izboljša komunikacija med športnikom in trenerjem. Športniki z ogle- dom vidijo svoj nastop, zaznajo napake ter uporabijo videne informacije za korekcijo. Uporaba videoanalize pripomore tudi k boljši motivaciji za delo. Primerjava posnet- kov različnih športnikov, tistih iz ekipe ali pa tujih, lahko posamezniku pomaga približati se idealni tehniki. V gorskem kolesarstvu videoanalizo na tek- movanjih uporabljajo trenerji in športni de- lavci v vseh disciplinah. Ekipe imajo na pri- zoriščih oglednike, ki spremljajo in snemajo tekmovalce na treningih. Njihov cilj je, da na različnih odsekih proge posnamejo čim več tekmovalcev, ki izstopajo po svoji teh- niki ali pri izbiri vozne linije. Najvišja raven tekmovanja – svetovni pokal v gorskem ko- lesarstvu – je v zadnjih letih zelo dobro me- dijsko pokrita. Poleg neposrednih preno- sov s tekem smo lahko priča tudi velikemu številu prispevkov iz zakulisja, studijskemu delu ter analizi treningov in tekmovanj. Po- ročevalci na terenu spremljajo tekmovalce na ogledu proge, zbirajo izjave in primer- jajo različne pristope na različnih odsekih. Tekmovalci so opremljeni s kamerami, s katerimi v celoti prikažejo progo, zraven pa komentirajo in opisujejo. Že pred vsem tem so se pojavljali neodvisni ponudniki, ki so snemali tekme in neposredno primerjali kolesarje na različnih odsekih (Freecaster, VitalRaw, Cathrovision). Zanimiv je zapis snemalca (Morrocco, 2013), ki ga je najela tovarniška ekipa v spustu za svetovni pokal. Prvi dan treninga na prizo- rišču si je ogledal progo in posnel večino delov, nato pa iskal odseke, ki bi bili z vidi- ka videoanalize najprimernejši. Zvečer je posnetke pregledal in zmontiral tako, da je primerjal najhitrejše kolesarje s kolesarji naročnika. Skupaj so pregledali linije in raz- lične tehnike, ki so kolesarjem pomagale k hitrejšemu premagovanju ovir. Naslednji dan so se osredotočili le na tri odseke na progi. S pregledom posnetkov so ugotovi- li najhitrejšo linijo na vseh odsekih. Ker se proga nenehno spreminja, so zjutraj na dan dirke preverili, ali so izbrane linije še vedno najhitrejše. Analiza je tekmovalcem ponu- dila objektiven vpogled v izbor najhitrejše linije, ki je pripomogla k izboljšanju skupne- ga rezultata na tekmovanju. Tekmovalci priznavajo, da v iskanju najhi- trejše možne linije uporabljajo tudi družbe- na omrežja, na katera gledalci ob progah kar sproti nalagajo posnetke kolesarjev. Ogledniki namreč ne morejo biti na vseh odsekih v vsakem trenutku, gledalci ob progi pa z različnih zornih kotov ujamejo vožnje velikega števila tekmovalcev. „Praktični primeri uporabe videoanalize v gorskem kolesar- stvu Olimpijski kros velja za sorazmerno mlado disciplino, kar se kaže v neverjetnem na- predku opreme v zelo kratkem času. Upo- raba sodobnih materialov, razvoj velikosti obročnikov, uporaba zračnega vzmetenja, oljne disk zavore, prestave z enim zobni- kom spredaj in večjim verižnikom zadaj, geometrija koles ter navsezadnje potopna sedežna opora so le nekatere izmed ne- davnih izboljšav gorskega kolesa za kros. Končnega uspeha ni brez pravilnih nasta- vitev. Za začetek je treba kolo nastaviti po meri uporabnika oz. opraviti t. i. bike fitting. Kolesarjenje bo tako bolj ekonomično, zmanjša pa se tudi možnost za nastanek poškodb. Nastavitve pritiska v pnevmati- kah in nastavitve vzmetenja se lahko ne- posredno izražajo v času, ki ga tekmovalec porabi na progi, zato tekmovalci na najvišji ravni namenijo veliko pozornosti malen- kostim, ki lahko pripomorejo k izboljšanju nastopa ali časa. Uvajanje videoanalize v proces treninga lahko za nekatere kolesarje pomeni odlo- čilno razliko pri prepoznavanju lastne teh- nike in primerjanju z drugimi. Iz posnetkov trenerji in kolesarji natančno določijo pra- vilnost tehnike kolesarja v določenih fazah naloge. Odvisno od snemalnega kota so na posnetku vidni različni elementi: polo- žaj glave, rok, telesa, bokov, nog, kot med kolesarjem in kolesom, kot med kolesom Slika 2. Uporaba videoanalize je dostopnejša kot kdaj prej iz prakse za prakso 39 in podlago, pogled kolesarja, pozicija na kolesu, vozna linija, sproščenost itd. Dober trener hitro prepozna napake in jih poskuša z ustreznimi vajami odpraviti. Zaradi bolj- še dvosmerne komunikacije je ob uporabi videoanalize tudi športniku bolj jasno, kaj dela in kaj od njega zahteva trener. Učenje poteka hitreje, če slušni informaciji doda- mo še vizualno. Končno izboljšanje tehnike pa pomeni večjo varnost, boljše samozau- panje in ne nazadnje možnost hitrejše iz- vedbe tehnične naloge. 1. Proces treninga V procesu treninga je videoanaliza uporab- na od samega začetka učenja tehnike do piljenja nadaljevalnih tehnik. Mlade tako učimo prepoznavanja napak, zavedanja lastnega telesa v prostoru in kritičnega razmišljanja. Trener iz ogledov posnetkov dobi informacije o položaju tekmovalca v določenih fazah tehnike, na podlagi katerih lahko oblikuje ustrezne korekcijske vaje. a. Ogled lastne tehnike Trener posname kolesarja pri opravljanju naloge, nato pa si kolesar ogleda posnetek. Ob tem vidi svojo izvedbo in lažje prepo- zna to, kar mu opisuje trener. b. Primerjava tehnike Trener posname več kolesarjev pri izva- janju tehnične naloge. Skupaj si ogledajo posnetke in primerjajo tehnike. Tako lahko lažje vidijo, kaj je treba narediti. c. Ogled in primerjava linij Trener posname kolesarje na določenem odseku. Skupaj si ogledajo posnetke in se pogovorijo, kaj so prednosti in slabosti izbi- re določene linije, katera bi bila najhitrejša, katera najvarnejša, katera se bo spreminjala itd. 2. Tekmovalni nastop Cilj tekmovalcev in trenerjev je, da se špor- tniki na tekmovanjih čim bolje odrežejo. Videoanaliza je uporabna med pripravami na tekmovanje, pri čemer z ogledom in analizo poskušamo izboljšati tekmovalčev nastop. Ogled tekme za nazaj lahko ponudi dobro retrospektivo, iz katere se lahko obli- kujejo smernice za nadaljnje delo. d. Ogled lastnega nastopa Trener na tekmi posname tekmovalca na ločenih odsekih. Skupaj si pogledata na- stop in poiščeta poudarke v različnih tre- nutkih nastopa. e. Analiza in primerjava nastopov Na tekmovanju trener posname več tek- movalcev. Po pregledu in analizi (Slika 3) lahko pridobi veliko informacij in jih po- sreduje svojim športnikom. Zazna lahko razlike v tehniki in vozni liniji, spreminjanje proge med tekmovanjem, ključna mesta, taktiko tekmovalcev itd. „Zaključek Tehnika vožnje gorskega kolesa neposre- dno vpliva na rezultat na spustih, medtem ko ima na vzponih poleg tehnike še vedno veliko vlogo kondicijska priprava športnika. Majhne razlike v tehniki lahko pomenijo slabši rezultat ali morebiti celo padec. Upo- raba vseh razpoložljivih sredstev za izbolj- šanje tehnike, vključno z videoanalizo, je priporočljiva od najmlajših selekcij do član- skih kategorij. Učenje ob uporabi videopo- snetkov, s katero se poveča komunikacija med trenerjem in športnikom, je hitrejše in kakovostnejše, športniku pa omogoča po- leg slušne informacije dobiti še vidne. „Literatura 1. Chiddley, J., MacGregor, A., Martin, C., Art- hur, C. in Macdonald, J. (2015). Characteristics Explaining Performance in Downhill Mountain Biking. International Journal of Sports Physio- logy and Performance, 10, 183–190. 2. Lopes, B. in McCormack, L. (2017). Mastering Mountain Bike Skills. 3rd Edition. Human Ki- netics. 3. Markovič, M. (2013). Uporaba programa tracker za kinematično analizo gibanja špor- tnikov. Šport, 7(1/2), 29–36. 4. Morrocco, S. (2013). Video analysis: Dirt Nor- co race team in Leogang. Pridobljeno 11. 4. 2022 s https://dirtmountainbike.com/ racing-events/video-analysis-with-morroc- co-media-and-the-dirt-norco-race-team-in- -leogang 5. Rose, C. in Goll, L. (1993). Umetnost učenja. Ljubljana: Tangram. 6. Schwarz, W. (2004). Mountainbike Fahrtech- niken. Dunaj: Österreichisches Journal für Sportmedizin, 2/2004, 32–41. 7. Stražišar, G. (2007). Sem kolesar, gorski kolesar. Ljubljana: Pisanica. 8. Štrancar, P. (2016). Povezava med startnim po- ložajem in končnim rezultatom tekmovalca/- -ke v gorskem kolesarstvu na dirkah za svetovni pokal v olimpijski disciplini kros. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulte- ta za šport. 9. Ušaj, A. (1997). Osnove športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Matej Kodrin, mag. prof. šp. vzg. Center šolskih in obšolskih dejavnosti, Frankopanska 9, 1000 Ljubljana matej.kodrin@csod.si Slika 3. Primerjava dveh tekmovalnih nastopov (izrezek iz posnetka) 40 The ratio between countermovement jump and squat jump: underlying mechanisms, training effects and practical application Abstract Jumping power is usually evaluated through different variables of squat jump (SJ) and countermovement jump (CMJ). Besides the basic output parameters of CMJ and SJ, practitioners might be interested in calculating the ratio between the jumps, which is termed as “eccentric utilization ratio” (EUR). Traditionally, it was believed that higher values of EUR reflect better efficiency in elastic energy storage, which is expected to have a positive impact on athletic performance. However, later studies have shown that EUR does not correlate with sport performance and that while a higher values of EUR can be consequence of superior CMJ performance, it can also reflect poorer SJ performance. Poor SJ performance (rela- tive to CMJ) can reflect excessive muscle slack and poor ability to develop force rapidly, thus not necessary reflect better efficiency in storage of elastic energy. Jump height primarily depends on force impulse, therefore, the ability to rapidly produce force is crucial for SJ performance. In addition, the literature reports that higher values of EUR may be due to differences in kinematics between the jumps (e.g. squat depth and torso lean), as well as the consequence of movement coordination, as it has been stressed that SJ is an unnatural movement, since most high-force ballistic actions are typically performed with a certain amount of countermovement. In addition to the underlying mechanisms of EUR, this paper also reviews recent findings of cross-sectional and interventional studies that point against using EUR in sports practice. Keywords: squat jump, countermovement jump, vertical jump, eccentric utilization ratio. Izvleček Za vrednotenje odrivne moči se najpogosteje uporabljata navpični skok iz počepa (angl. squat jump; SJ) in navpični skok z nasprotnim gibanjem (angl. countermovement jump; CMJ). Pri tem se poleg analize osnovnih izhodnih parametrov pogosto vrednoti tudi raz- merje med rezultati istovrstnih spremenljivk pri CMJ in SJ, poimenovano kot indeks izko- ristka ekscentrične faze (angl. eccentric utilization ratio; EUR). Dolgo časa je veljalo, da viš- je vrednosti EUR pomenijo boljši izkoristek elastične energije, kar naj bi pozitivno vplivalo na športno zmogljivost. Poznejše študije so pokazale, da višje vrednosti EUR ne odražajo nujno boljše telesne zmogljivosti, saj so te lahko posledica slabše zmogljivosti pri SJ, v ozadju katere sta mišična ohlapnost oziroma manjša togost mišično-kitnega kompleksa in slabša sposobnost za hitro proizvodnjo sile. Višina skoka je odvisna predvsem od im- pulza sile na podlago, zato je za zmogljivost pri SJ ključna sposobnost hitre proizvodnje sile, ta pa je močno odvisna od togosti. Pri CMJ ima sposobnost hitre proizvodnje sile v koncentrični kontrakciji manjšo vlogo, saj silo razvijamo že v ekscentrični fazi. Poleg tega literatura poroča o tem, da bi EUR lahko bil tudi posledica razlik v kinematiki med skokoma (npr. globina počepa in nagib trupa) ter tudi razlik v koordinaciji gibanja, ki se nanaša na to, da SJ predstavlja dokaj nenaravno gibanje, saj je večina gibanj, pri katerih je cilj ustvariti čim večjo silo v čim krajšem času, običajno izvedena z določeno stopnjo nasprotnega gibanja. Poleg omenjenih dognanj na področju mehanizmov v ozadju EUR v članku povzemamo tudi dognanja prečno-presečnih in intervencijskih študij, ki prav tako nakazujejo omejeno uporabnost EUR za vrednotenje zmogljivosti športnikov. Ključne besede: skok iz počepa, skok iz nasprotnega gibanja, navpični skok, EUR. Jernej Pleša1, Klemen Čretnik1, Žiga Kozinc1,2, Nejc Šarabon1,3,4 Razmerje med skokom z nasprotnim gibanjem in skokom iz počepa: mehanizmi v ozadju, vpliv treninga in praktična uporabnost 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 2Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Koper 3InnoRenew CoE, Izola 4S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana iz prakse za prakso 41 „Uvod S hitrim razvojem športne znanosti po- staja športna diagnostika nepogrešljiv del tekmovalnega športa za izboljševanje zmogljivosti, preprečevanje poškodb in optimizacijo trenažnega procesa. Z različ- nimi testi za vrednotenje telesne zmoglji- vosti lahko prepoznamo posameznikove močne in šibke točke ter na podlagi teh načrtujemo in individualno prilagodimo trenažni proces. Z rednim in sistematičnim ponavljanjem diagnostičnih testov dobimo vpogled v učinkovitost trenažnega progra- ma ter se v okviru tega odločamo o nadalj- njih prilagoditvah. Vrednotenje mišične ja- kosti in moči ter njunih akcijskih podoblik je smiselno v številnih športih, predvsem za- radi znanih povezav s športno zmogljivost (Sattler idr., 2015) in pozitivnega učinka na preprečevanje nastanka poškodb (De Hoyo idr., 2016; Faigenbaum in Myer, 2010). Za vrednotenje živčno-mišične zmogljivo- sti spodnjih okončin pogosto uporabljajo različne oblike skokov (Levinger idr., 2019). Za zlati standard za ocenjevanje odrivne moči v navpični smeri veljajo skoki na plo- šči za merjenje sil na podlago (Cronin, Hing in McNair, 2004; McElveen, Riemann in Da- vies, 2010). Literatura na tem področju kaže, da se različne oblike skokov lahko upora- bljajo tudi za predvidevanje sposobnosti pospeševanja, največje hitrosti šprinta in sposobnosti hitre spremembe smeri giba- nja (Emmonds, Nicholson, Begg, Jones in Bissas, 2019; Amonette idr., 2014; McMahon, Lake, Ripley in Comfort, 2020). Poleg tega se različne oblike skokov uporabljajo tudi za vrednotenje lateralnih asimetrij, ki lahko negativno vplivajo na športno zmogljivost (Bishop, Brashill idr., 2019; Bishop, Turner idr., 2019), vplivajo na povečano tveganje za pojav poškodb (Helme, Tee, Emmonds in Low, 2021) in so eden izmed kriterijev za vrnitev v šport po poškodbi spodnjih okončin (Noyes, Barber in Mangine, 1991; Paterno in Greenberger, 1996). Za vrednotenje odrivne moči se najpogo- steje uporabljata navpični skok iz počepa (angl. squat jump; SJ) in navpični skok z nasprotnim gibanjem (angl. countermo- vement jump; CMJ). Za vrednotenje uspe- šnosti teh skokov se v športni praksi poleg analize osnovnih izhodnih parametrov po- gosto vrednoti tudi razmerje med rezultati istovrstnih spremenljivk pri CMJ in SJ. To razmerje je v literaturi največkrat poime- novano kot indeks izkoristka ekscentrične faze (angl. eccentric utilization ratio; EUR). Poleg EUR (CMJ/SJ) se v literaturi pojavlja- jo še druge, manj pogoste oblike izraču- navanja razmerja med CMJ in SJ. Različni avtorji predlagajo še izračun reaktivne ja- kosti (CMJ-SJ) in odstotek povečanja sko- ka kot posledice predhodnega raztezanja mišično-kitnega kompleksa ((CMJ-SJ)/SJ) × 100) (Haff idr., 2010). Dolgo je veljalo, da višje vrednosti EUR pomenijo boljši izkori- stek elastične energije (Mcguigan idr., 2003; Komi in Bosco, 1978). V tem članku povze- mamo najnovejša dognanja o mehaniz- mih v ozadju EUR, povezavi EUR s športno zmogljivostjo in smiselnosti uporabe EUR v športni praksi. „Mehanizmi v ozadju EUR Čeprav je dolgo veljalo, da so višje vredno- sti EUR zaželene in so pozitivno povezane s športno zmogljivostjo (Mcguigan idr., 2003), so poznejše študije pokazale, da višje vrednosti EUR niso nujno posledica boljše- ga izkoristka elastične energije. Preprosteje, zaradi proizvodnje velikih sil že v ekscen- trični fazi CMJ in s tem večje izhodiščne sile v najnižjem položaju sta v propulzivni fazi mogoča večja povprečna izhodna moč ter s tem višji skok kot pri SJ (Bobbert in Casi- us, 2005; Bobbert, Gerritsen, Litjens in Van Soest, 1996). Bobbert in Casius (2005) v svoji študiji ugotavljata, da pri CMJ mišice iztegovalke kolka v prvih 30 % propulzivne faze proizvedejo več dela, predvsem zaradi visoke prednapetosti mišic in ustvarjanja velikih sil še pred začetkom propulzivne faze. Poleg tega je ob začetku SJ zaznati določeno stopnjo mišične ohlapnosti (mi- šice niso popolnoma napete in aktivirane), ki se mora ob začetku mišične aktivnosti izničiti (Van Hooren in Bosch, 2016). To ne drži za CMJ, saj zaradi visoke mišične aktiv- nosti v fazi nasprotnega gibanja mišične ohlapnosti na začetku propulzivne faze ni več. Treba je omeniti, da je zaradi razlik v ki- nematiki med CMJ in SJ (npr. različni nagib trupa) težko nadzorovati globino počepa. Pogosto se zgodi, da športniki pri CMJ do- segajo večjo globino počepa, kar omogo- ča dodaten čas za proizvodnjo sile, to pa se odraža v večjem impulzu in daljšem traja- nju pospeševanja v navpični smeri. Študije kažejo, da je CMJ najučinkovitejši, ko je najvišja sila na podlago dosežena toč- no v trenutku preklopa med ekscentrično in propulzivno fazo (McHugh, Hickok, Co- hen, Virgile in Connolly, 2021). Pri tem višje vrednosti EUR lahko pripišemo večjemu izkoristku ekscentrične faze za ustvarjanje sile. Vendar višje vrednosti EUR ne odražajo nujno boljše zmogljivosti. Večja razlika med skokoma bi lahko bila tudi posledica manj- še zmogljivosti v SJ. Drugače povedano, posamezniki s slabo zmogljivostjo v kon- centrični moči, ki je ključna za SJ, bi lahko od ekscentrične faze EUR odnesli več. Viši- na skoka je odvisna predvsem od impulza sile na podlago (Kirby, McBride, Haines in Dayne, 2011), zato je za zmogljivost pri SJ ključna sposobnost hitre proizvodnje sile (Bobbert in Casius, 2005; Mclellan, Lovell in Gass, 2011), ki je delno povezana z ohlapno- stjo mišic (Van Hooren in Bosch, 2017). Pri CMJ ima sposobnost hitre proizvodnje sile v koncentrični kontrakciji manjšo vlogo, saj silo razvijamo že v ekscentrični fazi. Poleg tega bi bil EUR lahko delno povezan tudi z gibalnim učenjem in koordinacijo gibanja, ki se nanaša na to, da gre pri SJ za dokaj nenaravno gibanje, saj je večina gibanj, pri katerih je cilj ustvariti čim večjo silo v čim krajšem času, običajno izvedena z določe- no stopnjo nasprotnega gibanja (Bobbert, Casius, Sijpkens in Jaspers, 2008; Hasson, Dugan, Doyle, Humphries in Newton, 2004). Na podlagi omenjenih argumentov bi višje vrednosti EUR lahko nakazovale sla- be sposobnosti pri SJ, povezane s slabšo sposobnostjo za hitro proizvodnjo sile. „Povezanost EUR s telesno zmogljivostjo V skladu z opisanimi argumenti novejše študije poročajo, da višje vrednosti EUR niso nujno povezane z boljšo športno zmogljivosti (Kozinc, Žitnik, Smajla in Ša- rabon, 2021a; Van Hooren in Zolotarjova, 2017; Kozinc, Pleša in Šarabon, 2021b). Ne- davno objavljena obsežna študija, izve- dena na velikem vzorcu različnih skupin športnikov (9 skupin športnikov, n = 770), poroča o najvišjih vrednostih EUR pri štu- dentih, medtem ko so imeli atleti kljub najboljšim rezultatom pri navpičnem sko- ku nižje vrednosti EUR (Kozinc idr., 2021a). Kot zanimivost avtorji poročajo, da so imeli študenti dvakrat višje vrednosti EUR kot odbojkarji, ki v okviru trenažnega procesa redno izvajajo veliko število skokov. Kozinc idr. (2021b) poročajo tudi o majhnih oziro- ma celo odsotnih povezavah med EUR in športno specifično zmogljivostjo odboj- karjev, kar kaže, da je z vidika spremljanja živčno-mišične zmogljivosti bolj smiselno spremljanje le zmogljivosti pri CMJ, saj so rezultati pri CMJ povezani s sposobnostjo 42 linearnega pospeševanja, in spremembe smeri gibanja ter z odrivno močjo posame- znika (Emmonds idr., 2019; Amonette idr., 2014; McMahon idr., 2020). Podobno navajata tudi Grosprêtra in Leper- sa (2016), ki pri atletih kljub višjim vredno- stim EUR v primerjavi s tekmovalci v gimna- stiki in izvajalci parkourja ugotavljata nižje višine SJ in CMJ. V atletiki je dobro znano, da imajo športniki v disciplinah, ki zahteva- jo visoko raven hitre moči (sprinterji, skakal- ci in metalci), boljše razvito sposobnost od- rivne moči kot tekmovalci v vzdržljivostnih disciplinah (tekači na dolge proge in tria- tlonci), pri tem pa študije poročajo, da kljub razlikam v zmogljivosti SJ in CMJ ni razlik v vrednosti EUR (Luterco idr., 2015). Omenje- ni rezultati nakazujejo, da EUR ni povezan s športno zmogljivostjo, kar pod vprašaj po- stavlja smiselnost uporabe te spremenljiv- ke za usmerjanje trenažnega procesa. Eden izmed razlogov za odsotnost povezav EUR s športno zmogljivostjo bi bil lahko v po- mankanju časovne komponente pri izved- bi CMJ. Schmidtbleicher (1992) CMJ uvršča med gibalne naloge, ki vključujejo počasne ekscentrično-koncentrične mišične kon- trakcije (čas izvedbe gibalne naloge je daljši od 250 ms), pri katerih je izkoristek elastič- ne energije zanemarljiv. V tem kontekstu bi bilo zanimivo preveriti povezanost modifi- ciranega indeksa reakcijske moči (RSI mod ), ki je izračunan kot razmerje med višino skoka in časom izvedbe odrivne akcije (Ebben in Petushek, 2010), s športno zmogljivostjo. V tem primeru bi višja vrednost RSI mod lahko pomenila boljši izkoristek elastične energi- je, kar bi lahko potencialno pozitivno vpli- valo na športno zmogljivost. Študije kažejo, da sta EUR in RSI mod v zanemarljivi povezavi (r = 0,19–0,24) (Suchomel, Sole in Stone, 2016), kar pomeni, da dajeta različne infor- macije o zmogljivosti športnika. „Vpliv treninga na EUR O vprašljivi uporabnosti EUR za spremljanje in usmerjanje trenažnega procesa poroča- jo tudi intervencijske študije (Gehri, Ricard, Kleiner in Kirkendall, 1998; Hawkins, Doyle in McGuigan, 2009). Gehri in sodelavci (1998) v intervencijski študiji po 12 tednih treninga pliometrije poročajo o izboljšanju skakalnih sposobnosti brez statistično zna- čilnih sprememb v vrednosti EUR. V študiji Hawkinsa idr. (2009) po 8 tednih treninga olimpijskega dvigovanja uteži ob značil- nem izboljšanju CMJ in SJ ni bilo sprememb v vrednosti EUR. Po drugi strani McGuigan idr. (2006) v svoji študiji poročajo, da bi bil EUR lahko občutljiv na trening, vendar v študiji niso pregledali neposredne poveza- nosti spremembe EUR s športno oziroma atletsko zmogljivostjo. Študija Chellyja idr. (2010) poroča o zanimivih ugotovitvah, saj so bile po 8-tedenski intervenciji treninga pliometrije opažene statistično značilne izboljšave le v zmogljivosti pri SJ, in ne pri CMJ. Medtem ko so za trening pliometrije značilne hitre ekscentrično-koncentrične mišične kontrakcije, večje izboljšave v zmo- gljivosti SJ nakazujejo potencial tega tipa treninga za povečanje togosti mišično-ki- tnega kompleksa (Fouré, Nordez in Cornu, 2010) in s tem povečanja sposobnosti za proizvodnjo hitrega prirasta sile. Rezultati omenjene študije (večji vpliv treninga pli- ometrije na izboljšanje SJ kot CMJ) doda- tno podkrepijo domnevo, da je večji EUR lahko posledica slabše zmogljivosti pri SJ (mišična ohlapnost oziroma manjša togost mišično-kitnega kompleksa je povezana s slabšo sposobnostjo za hitro proizvodnjo sile) in ne pomeni nujno boljšega izkorist- ka elastične energije. Kljub temu številne študije kažejo, da je sposobnost izkorist- ka elastične energije pomemben vidik za zmogljivost pri CMJ (Stojanović, Ristić, McMaster in Milanović, 2017). Na podlagi ugotovitev iz literature bi lahko sklepali, da je bolj smiselno spremljati zmogljivost pri posameznem skoku, ki je bolj specifičen za izbrani šport, kot pa spremljati in usmerjati trenažni proces na podlagi vrednosti EUR. Posamezne spremenljivke, ki jih lahko spre- mljamo pri navpičnih skokih, so tudi bolje ponovljive kot EUR in drugi indeksi, ki jih izračunamo na podlagi več spremenljivk (Tufano idr., 2013). „Zaključek Trenutni dokazi nakazujejo, da EUR ni naj- bolj uporabna spremenljivka za ocenjeva- nje športne zmogljivosti in vrednotenje učinkovitosti trenažnega programa. Na podlagi trenutno dostopne literature EUR ne moremo interpretirati kot samostoje- čo, individualno spremenljivko le v okviru njegove številske vrednosti. Ob morebitni uporabi EUR bi bilo priporočljivo, da je relevantnost EUR poročana v kontekstu posameznega športa oziroma specifične gibalne naloge. Za boljše razumevanje uporabnosti te spremenljivke bi bilo smi- selno, da bi prihodnje intervencijske študi- je v okviru trenažnega procesa spremljale spreminjanje EUR. Pri ter bi bil izhodiščni EUR v statistični analizi uporabljen kot ko- variata, s tem pa bi dobili vpogled v more- bitno uporabnost tovrstne spremenljivke. Poleg tega ostaja velika priložnost, da se nadaljnje študije osredotočijo na poveza- nost med EUR in športno specifičnimi gi- balnimi nalogami, kar bi lahko pomagalo pri razumevanju mehanističnega ozadja iz- branih športno specifičnih gibalnih nalog. „Literatura 1. Amonette, W. E., Brown, D., Dupler, T. L., Xu, J., Tufano, J. J. in De Witt, J. K. (2014). Physi- cal determinants of interval sprint times in youth soccer players. Journal of human kine- tics, 40(1), 113–120. 2. Bishop, C., Brashill, C., Abbott, W., Read, P., Lake, J. in Turner, A. (2019). Jumping asym- metries are associated with speed, change of direction speed, and jump performance in elite academy soccer players. Journal of strength and conditioning research, publi- sh ahead of print. https://doi.org/10.1519/ jsc.0000000000003058 3. Bishop, C., Turner, A., Maloney, S., Lake, J., Lo- turco, I., Bromley, T. in Read, P. (2019). Drop jump asymmetry is associated with redu- ced sprint and change-of-direction speed performance in adult female soccer players. Sports, 7(1), 29. 4. Bobbert, M. F., Casius, L. J. R., Sijpkens, I. W. T. in Jaspers, R. T. (2008). Humans adjust control to initial squat depth in vertical squat jum- ping. Journal of Applied Physiology, 105 (5), 1428–1440. 5. Bobbert, M. F. in Casius, L. J. R. (2005). Is the effect of a countermovement on jump hei- ght due to active state development? Med. Sci. Sports Exerc. 37, 440–446. 6. Bobbert, M. F., Gerritsen, K. G. M., Litjens, M. C. A. in Van Soest, A. J. (1996) Why is co- untermovement jump height greater than squat jump height? Med. Sci. Sports Exerc. 28, 1402–1412. 7. Chelly, M. S., Ghenem, M. A., Abid, K., Her- massi, S., Tabka, Z. in Shephard, R. J. (2010). Effects of in-season short-term plyometric training program on leg power, jump-and sprint performance of soccer players. Jour- nal of Strength and Conditioning Research, 24(10), 2670–2676. 8. Cronin, J. B., Hing, R. D. in McNair, P. J. (2004). Reliability and validity of a linear position transducer for measuring jump performan- ce. Journal of strength and conditioning rese- arch, 18(3):590–3. 9. De Hoyo, M., Gonzalo-Skok, O., Sanudo, B., Carrascal, C., Plaza-Armas, J. R., Camacho- -Candil, F. in Otero-Esquina, C. (2016). Com- parative effects of in-season full-back squat, resisted sprint training, and plyometric training on explosive performance in U-19 iz prakse za prakso 43 elite soccer players. J. Strength Cond. Res. 30, 368–377. 10. Ebben, W. P. in Petushek, E. J. (2010). Using the reactive strength index modified to eva- luate plyometric performance. J. Strength Cond. Res. 24, 1983–1987. 11. Emmonds, S., Nicholson, G., Begg, C., Jones, B. in Bissas, A. (2019). Importance of physical qualities for speed and change of direction ability in elite female soccer players. Journal of strength and conditioning research, 33(6), 1669–1677. 12. Faigenbaum, A. D. in Myer, G. D. (2010). Resis- tance training among young athletes: Safety, efficacy and injury prevention effects. Br. J. Sports Med. 44, 56–63. 13. Fouré, A., Nordez, A. in Cornu, C. (2010). Plyo- metric training effects on achilles tendon stiffness and dissipative properties. Journal of Applied Physiology, 109(3), 849–854. 14. Gehri, D. J., Ricard, M. D., Kleiner, D. M. in Kir- kendall, D. T. (1998). A Comparison of Plyo- metric Training Techniques for Improving Vertical Jump Ability and Energy Production. J. Strength Cond. Res. 12, 85. 15. Grosprêtre, S. in Lepers, R. (2016). Performan- ce characteristics of Parkour practitioners: Who are the traceurs? Eur. J. Sport Sci. 16, 526–535. 16. Haff, G., Ruben, R., Molinari, M., Painter, K., Ramsey, M. W., Stone, M. E. in Stone, M. H. (2010). The Relationship Between The Eccen- tric Utilization Ratio, Reactive Strength, And Pre-Stretch Augmentation And Selected Dynamic And Isometric Muscle Actions. J. Strength Cond. Res. 24, 1. 17. Hasson, C. J., Dugan, E. L., Doyle, T. L. A., Humphries, B. in Newton, R. U. (2004). Neu- romechanical strategies employed to incre- ase jump height during the initiation of the squat jump. Journal of Electromyography and Kinesiology, 14(4), 515–521. 18. Hawkins, S. B., Doyle, T. L. A. in McGuigan, M. R. (2009). The effect of different training programs on eccentric energy utilization in college-aged males. J. Strength Cond. Res., 23, 1996–2002. 19. Helme, M., Tee, J., Emmonds, S. in Low, C. (2021). Does lower-limb asymmetry increa- se injury risk in sport? A systematic review. Physical therapy in sport. 49, 204–213. 20. Kirby, T. J., McBride, J. M., Haines, T. L. in Dayne, A. M. (2011). Relative net vertical im- pulse determines jumping performance. Jo- urnal of applied biomechanics. 27(3), 207–214. 21. Komi, P. V. in Bosco, C. (1978). Utilization of stored elastic energy in leg extensor muscles by men and women. Medicine and science in sports, 10(4), 261–265. 22. Kozinc, Ž., Žitnik, J., Smajla, D. in Šarabon, N. (2021a). The difference between squat jump and countermovement jump in 770 male and female participants from different sports. Eur. J. Sport Sci. doi:10.1080/17461391. 2021.1936654 23. Kozinc, Ž., Pleša, J. in Šarabon, N. (2021b). Questionable Utility of the Eccentric Utiliza- tion Ratio in Relation to the Performance of Volleyball Players. International journal of en- vironmental research and public health, 18(22), 11754. 24. Kubo, K., Yata, H., Kanehisa, H. in Fukunaga, T. (2006). Effects of isometric squat training on the tendon stiffness and jump performance. European Journal of Applied Physiology, 96(3), 305–314. 25. Loturco, I., Gil, S., Laurino, C. F. D. S., Roschel, H., Kobal, R., Cal Abad, C. C. in Nakamura, F. Y. (2015). Differences in muscle mechanical properties between elite power and endu- rance athletes: A comparative study. Jour- nal of Strength and Conditioning Research, 29(6), 1723–1728. 26. McElveen, M. T., Riemann, B. L. in Davies, G. J. (2010). Bilateral comparison of propulsion mechanics during single-leg vertical jum- ping. The journal of strength and conditioning research, 24(2), 375–381. 27. McGuigan, M. R., Doyle, T. L., Newton, M., Edwards, D. J., Nimphius, S. in Newton, R. U. (2006). Eccentric utilization ratio: effect of sport and phase of training. Journal of strength and conditioning research, 20(4), 992–995. 28. Mcguigan, M. R., Doyle, T. L., Michael, N., Edwards, D. J., Sophia, N. in Newton, R. U. (2003). Eccentric Utilization Ratio: Effect of Sport And Phase of Training. J. Strength Cond. Res. 20, 992–995. 29. McHugh, M. P., Hickok, M., Cohen, J.A., Virgile, A., Connolly, D.A.J. (2021). Is there a biome- chanically efficient vertical ground reaction force profile for countermovement jumps? Transl Sports Med. 4:138–146. 30. Mclellan, C. P., Lovell, D. I. in Gass, G. C. (2011). The role of rate of force development on vertical jump performance. J. Strength Cond. Res. 25, 379–385. 31. McMahon, J. J., Lake, J. P., Ripley, N. J. in Com- fort, P. (2020). Vertical jump testing in rugby league: A rationale for calculating take-off momentum. Journal of applied biomechani- cs, 36(6), 370–374. 32. Noyes, F. R., Barber, S. D. in Mangine, R. E. (1991). Abnormal lower limb symmetry de- termined by functional hop tests after an- terior cruciate ligament rupture. American journal of sports medicine, 19, 513–518. 33. Paterno, M. V. in Greenberger, H. B. (1996). The test–retest reliability of a one legged hop for distance in young adults with and without ACL reconstruction. Isokinetics and exercise science, 6, 1–6. 34. Petrigna, L., Karsten, B., Marcolin, G., Paoli, A., D‘Antona, G., Palma, A. in Bianco, A. A. (2019). Review of Countermovement and Squat Jump Testing Methods in the Context of Public Health Examination in Adolescence: Reliability and Feasibility of Current Testing Procedures. Front. Physiol. 10. doi:10.3389/ fphys.2019.01384 35. Sattler, T., Sekulić, D., Spasić, M., Perić, M., Krolo, A., Uljević, O. in Kondrič, M. (2015). Analysis of the Association between Motor and Anthropometric Variables with Change of Direction Speed and Reactive Agility Per- formance. J. Hum. Kinet., 47, 137–145. 36. Schmidtbleicher, D. (1992). Training for power events. In The Encyclopedia of Sports Medicine; Komi, P. V., Ed.; Blackwell Science, Oxford, UK; pp. 169–179. 37. Stojanović, E., Ristić, V., McMaster, D. T. in Milanović, Z. (2017). Effect of plyometric training on vertical jump performance in Fe- male athletes: A systematic Review and me- ta-analysis. Sports Medicine, 47(5), 975–986. 38. Suchomel, T. J., Sole, C. J. in Stone, M. H. (2016). Comparison of Methods That Assess Lower-body Stretch-Shortening Cycle Utili- zation. Journal of strength and conditioning research, 30(2), 547–554. 39. Tufano, J. J., Walker, S., Seitz, B. L., Newton, U. R., Häkkinen, K., Blazevich, J. A. in Haff, G. G. (2013). Reliability of the reactive strength index, eccentric utilisation ratio, and pre- -stretch augmentation in untrained, novice jumpers. J. Aust. Strength Cond. 21(S2)31–33. 40. Van Hooren, B. in Bosch, F. (2016). Influen- ce of muscle slack on high-intensity sport performance: A review. Strength Cond. J. 38, 75–87. 41. Van Hooren, B. in Zolotarjova, J. (2017). The Difference between Countermovement and Squat Jump Performances: A Review of Un- derlying Mechanisms with Practical Applica- tions. J. Strength Cond. Res., 31, 2011–2020. prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si 44 The tactics of football defenders – a case study from an english Premier league match Abstract Performance in football is most commonly associated with the number of goals scored. Consequently, studies of playing char- acteristics most often go along the line of analysing and establishing the playing model during an attack. Nevertheless, the result-based performance at any match also depends on the playing level in defence. The latter is closely connected with the functioning of the entire team, yet even more on tactical performance of defensive players. This is determined by the positions and movements of all defenders and depends on the position of the ball and the opposing team’s forwards. For the purpose of our study we investigated the activities of defenders in a Premier League match in the 2021/22 season and defined them as Aligned, Cover1 and Cover2. The results showed large differences in the playing tactics of the defenders of the Manchester City and Liverpool teams, which can be ascribed to the differences in tactical approach or factors that can cause a change in playing tactics of defenders during a match. Based on the findings, we are convinced that it would be reasonable to continue researching with a bigger sample of matches, whereby the structure of observed and analysed variables used would be upgraded. In this case, we would be able to define with greater reliability the tactical performance of a team, and especially defenders, in the phase of transition to defence and during defence. Such findings could have a high applied value. Keywords: football, tactics, defence, offside, cover izvleček Uspešnost v nogometu je najpogosteje povezana s številom doseženih za- detkov. Zato preučevanje igralnih značilnosti največkrat temelji na analizira- nju in ugotavljanju modela igre v napadu. Kljub temu je rezultatska uspešnost na tekmi odvisna tudi od ravni igre v obrambi. Ta je sicer odvisna od delovanja celotne ekipe, a največ od uspešnosti taktičnega delovanja branilcev. Določe- no je s postavljanjem in gibanjem branilcev v odvisnosti od položaja žoge ter napadalcev nasprotne ekipe. Za našo raziskavo smo delovanje branilcev ugo- tavljali na tekmi najboljših ekip angleške elitne lige (Premier League) v sezoni 2020/21 in ga opredelili kot Poravnano, Varovanje 1 in Varovanje 2. Rezultati so pokazali precejšnje razlike v taktičnem delovanju branilcev ekip Manche- ster City in Liverpool, kar lahko pripisujemo razlikam v taktičnem pristopu oziroma nekaterim dejavnikom, ki lahko vplivajo na spremembe v taktičnem delovanju branilcev med tekmo. Na podlagi ugotovitev smo prepričani, da bi bilo tovrstno raziskovanje smiselno nadaljevati na večjem vzorcu tekem, pri čemer bi uporabljeno strukturo opazovanih in analiziranih spremenljivk nadgradili. V tem primeru bi lahko verodostojneje opredelili uspešnost tak- tičnega delovanja ekipe in še posebej branilcev med prehodom v obrambo in v obrambi. Ugotovitve bi lahko imele tudi precejšnjo aplikativno vrednost. Ključne besede: nogomet, taktika, obramba, delovanje branilcev, nedovoljeni položaj, varovanje. Marko Pocrnjič, Goran Vučković Taktika delovanja branilcev v nogometu – študija primera na tekmi ekip v angleški Premier ligi iz prakse za prakso 45 „Uvod Nogometno igro na temeljni ravni razde- limo na štiri faze: prehod v napad, napad, prehod v obrambo in obrambo. Cilj igre v napadu je preigrati obrambo in doseči zadetek. Zaradi velike povezanosti med doseženim zadetkom in končnim rezul- tatom na posamezni tekmi je bila večina raziskovalcev usmerjena v preučevanje ka- zalnikov, povezanih z doseganjem zadet- kov (Hughes in Bartlett, 2002). Hughes in Franks (2005) sta preučevala število podaj, ki jih ekipa izvede pred doseženim zadet- kom, Muhamad idr. (2013) so ugotavljali, ali je zadetek dosežen iz igre ali po prekinitvi, drugi so se osredotočili na del igrišča, iz katerega je bil dosežen zadetek (Yiannakos in Armatas, 2006), oziroma na to, v katerih časovnih okvirih so ekipe dosegale zadet- ke (Armatas idr., 2009). Rezultati omenje- nih raziskav so dajali predvsem statistične odgovore na vprašanja, kot so kdo, kje in kdaj, kar je z vidika trenerskega dela precej pomanjkljiva informacija. Na to sta opozo- rila tudi Mackenzie in Cushion (2013); precej kritično sta ocenila številne raziskave, ki so želele poiskati predvsem odgovore na prej omenjena vprašanja, kar vodi v pomanjklji- vo razumevanje tehnično-taktičnih značil- nosti, ki jih ekipe oziroma igralci izvajajo s ciljem doseči zadetek. Z bolj kompleksno raziskavo so Fernandes- -Navarro idr. (2016) preučevali model igra- nja in pri tem ugotovili, da se ekipe razliku- jejo glede na čas posesti žoge v napadu in na območje igrišča, na katerem to posest izvajajo (sredina ali na straneh igrišča), po številu predložkov, hitrosti prenosa žoge iz obrambne v napadalno polovico in glede na delovanje v obrambi po izgubljeni žogi in prehodu v obrambo. Še korak dlje so na- redili James idr. (2012) – v napadu so po- drobneje preučevali tako imenovane ne- stabilne igralne okoliščine, ki lahko vodijo k doseganju zadetkov. S takšnim pristopom je mogoče natančneje opredeliti model igre v napadu posamezne ekipe. Podobno metodo so uporabili tudi Kim idr. (2019a), ki so model še nekoliko izpopolnili in validira- li ter ga pozneje uporabili za preučevanje modela igre v napadu angleškega prvoli- gaša Crystal Palace (2019b). Avtorji so ugo- tovili, da je ekipa igrala drugače na domači zelenici kot v gosteh in takrat, ko so igrali proti ekipam v spodnji, srednji oziroma zgornji tretjini tekmovalne razpredelnice. Prav tako je na model igre vplivala priso- tnost najboljšega napadalca. Na domačem igrišču in proti slabšim tekmecem je ekipa večkrat preigrala nasprotno obrambno vr- sto po sredini in krilnih položajih, imela več posesti žoge v tekmečevem kazenskem prostoru in izvedla manj protinapadov. Kljub pomembnosti igre v napadu in pred- vsem njene uspešne realizacije na končni rezultat pa je rezultatska uspešnost na tekmi odvisna tudi od ravni igre v obram- bi. Eden izmed pomembnejših kazalnikov uspešne igre v obrambi je zmožnost eki- pe, da izvede takojšnji pritisk po izgubljeni žogi z željo znova pridobiti posest žoge. V tem kontekstu so raziskovalci preučevali uspešnost takojšnjega pritiska in število povrnjenih posesti žoge (Lago-Penas in Lago-Bellesteros, 2011), čas, potreben za povrnitev posesti žoge po takojšnjem pri- tisku (Vogelbein idr., 2014), in del igrišča, v katerem je do povrnitve posesti žoge prišlo (Almeida idr., 2014). Te ugotovitve so po- membne in kažejo na določeno delovanje predvsem pri prehodu v obrambo celotne ekipe po izgubljeni žogi, ki pa je z vidika prostorskega delovanja lahko tudi globoko na strani tekmečeve polovice igrišča. Posle- dično so pri teh aktivnostih lahko najbolj dejavni napadalci in vezni igralci. Delovanje vseh igralcev je odvisno od sistema igre, ki narekuje razporeditev igralcev po igrišču. Razporeditev določajo število igralnih vrst (obrambna, vezna, napadalna) in število igralcev v teh vrstah ter njihove vloge v po- samezni igralni vrsti (branilci, vezni igralci, napadalci). Najpogostejši sistemi igre so 1-4-3-3, 1-4-4-2, 1-3-5-2, 1-3-4-3, 1-4-5-1 in 1-4-2-3-1. Aquino idr. (2017) so ugotovili, da je gibanje napadalcev intenzivnejše v siste- mu igranja 1-4-3-3 v primerjavi s sistemom 1-4-4-2, hkrati pa opravijo tudi daljšo pot gibanja. Nasprotno pa so bile ugotovljene višje obremenitve branilcev v sistemu 1-4- 4-2 v primerjavi s sistemom 1-4-3-3 (Bradley idr., 2011). V naši raziskavi nas je zanimalo delovanje branilcev, vendar ne z vidika njihove obre- menitve, temveč njihovo taktično delova- nje. Taktično delovanje obsega postavitev branilcev v fazi branjenja, in sicer v trenut- ku, ko so bili neposredno aktivni zaradi napadalne dejavnosti igralcev nasprotne ekipe. Taktično delovanje branilcev med prehodom v obrambo in v obrambi je odvisno od lokacije žoge in predvsem od modela igre v napadu nasprotne ekipe, natančneje od vrste (kontinuirani, hiter na- pad, protinapad) in načina posameznega napada (po sredini, po krilnih položajih, z dolgo podajo med branilci, z dolgo poda- jo čez branilce, s podajo na vtekajočega igralca iz ozadja). Zato je predmet raziskave določiti taktično delovanje branilcev med prehodi v obrambo in v obrambi, problem raziskave pa ugotoviti, kateri dejavniki lah- ko vplivajo na taktično delovanje branilcev in kakšne so posledice določenega delo- vanja. Hkrati smo želeli v študiji primera še ugotoviti, ali bo takšen raziskovalni pristop smiselno aplicirati na večjem vzorcu tekem z željo preučiti uspešnost in smiselnost do- ločenega taktičnega delovanja branilcev. „Metode Vzorec preizkušancev Delovanje ekipe med prehodi v obrambo in v obrambi, posebej branilcev, smo ana- lizirali na tekmi 22. kroga v sezoni 2020/21 angleške prvenstvene lige med ekipama Liverpool in Manchester City, ki v zadnjih štirih sezonah krojita vrh najmočnejše lige na svetu. Slika 1. Prikaz vidnega polja analizirane tekme 46 Pripomočki Videoposnetek tekme smo pridobili nepo- sredno od nogometnega kluba Liverpool. Posnet je tako, da je bil med celotno tek- mo viden večji del igralne površine, zato je bilo mogoče ves čas opazovati in analizirati delovanje vseh igralcev obeh ekip, razen vratarja ekipe v napadu (Slika 1). Tekmo smo opazovali in analizirali s pomo- čjo računalniškega analitičnega programa Dartfish (Friborg, Švica). Dartfish je računal- niško orodje za pregledovanje in obdelo- vanje videoposnetkov na osnovi strukturne opredelitve obravnavane problematike ozi- roma izbranih spremenljivk. Izbrane spre- menljivke je smiselno opredeliti pred za- četkom analiziranja, sistem pa omogoča tudi sprotno modifikacijo omenjene struk- ture. V skladu s problemom raziskave smo delovanje branilcev za obe ekipi analizirali v trenutku zadnje podaje nasprotne ekipe, ki je povzročila določeno neposredno de- lovanje branilcev. Delovanje branilcev smo opredelili kot: a. Poravnano delovanje – »v liniji« (Slika 2). Opredelili smo ga kot razporeditev, pri kateri so vsi branilci v liniji s ciljem, da onemogočajo razporeditev na- sprotnikov za njihov hrbet, ne da bi se ujeli v nedovoljeni položaj (»offsi- de«). Slabosti te razporeditve so po- daje čez branilce (Slika 2, rdeča črta) ali vmes, kjer so pogosto za trenutek hitrejši nasprotni igralci, tudi v prime- ru enako hitrih igralcev. b. Varovanje 1 (Slika 3). Opredelili smo ga kot varovanje srednjega branilca na strani nasprotnega igralca z žogo. Na Sliki 3 je to levi srednji branilec (črn krog), ki varuje levega zunanjega in desnega srednjega branilca. Smisel delovanja levega srednjega branilca (v situaciji na Sliki 3) je pravočasno prevzemanje nasprotnika v primeru podane žoge čez levega zunanjega ali čez desnega srednjega branilca (prikazano z zeleno na Sliki 3). Slabost tega načina delovanja je podaja na nasprotno stran (prikazano z rdečo na Sliki 3), saj je levi srednji branilec predaleč za reševanje te situacije v igri. c. Varovanje 2 (Slika 4). Opredelili smo ga kot varovanje srednjega branil- ca na nasprotni strani nasprotnika z žogo. V situaciji, prikazani na Sliki 4, je to levi srednji branilec, ki varu- je podaje čez vse druge branilce. Prednost tega delovanja (na Sliki 4 prikazano z zeleno) je večja in enaka možnost prevzemanja nasprotnika, ki dobi podano žogo čez obrambno vrsto v nebranjen prostor tako v levo kot v desno stran. Tudi desni srednji branilec je pri tem delovanju bližje nasprotniku z žogo in otežuje delo- vanje nasprotnikov blizu žoge. Način delovanja naj bi bil nujen v situaciji na Sliki 4, saj nasprotni igralec ne more biti v nedovoljenem položaju, ko je na obrambni polovici igrišča. Poleg tega smo za obe ekipi dodatno anali- zirali nekatere kazalnike značilnosti igre. Za ekipo v napadu smo ugotavljali prostorske Slika 2. Poravnano delovanje branilcev (»v liniji«) in slabosti takšne razporeditve Slika 3. Varovanje 1 Slika 4. Varovanje 2 iz prakse za prakso 47 značilnosti podaje, ki je povzročila določe- no delovanje branilcev. Zato smo igrišče razdelili na Prostor 1 pred lastnimi vrati (P1 – rdeče obarvano), Prostor 2 na sredini (P2 – zeleno obarvano) in Prostor 3 pred nasprotnimi vrati (P3 – rumeno obarvano) (Slika 5). Zaradi nasprotnega delovanja ekip velja obrnjeno imenovanje prostorov za nasprotno ekipo. Isto razdelitev igrišča smo uporabili pri ana- liziranju prostorskega delovanja celotne ekipe v obrambi, pri čemer nas je zanimalo tudi številčno razmerje igralcev braneče se ekipe v posameznem prostoru (Tabela 1). Tabela 1 Kazalniki delovanja ekipe v napadu in obrambi Obramba Napad Prostor delovanja ekipe Številčno razmerje Prostor podaje P1 10 : 0 P1 P1 + P2 9 : 1 P1 v P2 P2 8 : 2 P1 v P3 P2 + P3 7 : 3 P2 P3 6 : 4 P2 v P3 5 : 5 P3 4 : 6 3 : 7 2 : 8 1 : 9 Postopek V računalniškem programu Dartfish smo tekmo analizirali s pregledovanjem video- posnetka. Opazovali in zabeležili smo tre- nutek neposrednega delovanja branilcev med branjenjem. Neposredno delovanje smo zabeležili v trenutku podaje naspro- tnega igralca, ki je sprožila določeno delo- vanje branilcev; pri tem smo določili način njihovega delovanja. Določili smo tudi prostor delovanja braneče se ekipe in pri tem upoštevali vse igralce razen vratarja. Igralci so lahko bili v enem prostoru ali pa so bili razporejeni v dveh prostorih. Če so bili razporejeni v enem prostoru, je bila pri številčnem razmerju igralcev avtomatično zabeležena vrednost 10 (Tabela 1). Najpo- gosteje so bili igralci v dveh prostorih. Ob tem smo določili še razmerje igralcev, in sicer prva številka označuje število igralcev v prostoru, ki je bližje lastnim vratom, dru- ga številka pa število igralcev v bolj odda- ljenem prostoru od lastnih vrat. Za ekipo v napadu smo dodatno analizirali prostorske razsežnosti podaje in pri tem uporabili enako razdelitev igrišča. Posledično so bile podaje lahko izvedene znotraj istega pro- stora, med dvema sosednjima prostoroma ali med dvema oddaljenima prostoroma. Statistična obdelava podatkov Računalniški program Dartfish med šte- vilnimi uporabniškimi funkcijami in orodji omogoča tudi pregledovanje rezultatov posamezne spremenljivke ter tudi več med seboj povezanih spremenljivk v obliki ta- bel. Tabele je mogoče prenesti v program Microsoft Excel (Microsoft Corporation, Redmond, ZDA). V tem smo za dokončno obdelavo podatkov uporabili opisno stati- stiko. „Rezultati Branilci obeh ekip so največkrat delovali Poravnano, pri čemer je bil delež tega na- čina delovanja branilcev pri ekipi Manche- ster City (MC) skoraj za 17 % večji kot pri ekipi Liverpool (Liv). Slednja je imela precej večji delež delovanja branilcev po načinu Varovanja 2 (Tabela 2). Delovanje branilcev obeh ekip je bilo veliko bolj pogosto v dru- gem polčasu. Deleži načina delovanja bra- nilcev v prvem in drugem polčasu so bili pri ekipi Liverpool (Liv) skoraj identični. Pri ekipi MC je bil delež delovanja branilcev v načinu Varovanje 1 izrazito večji v drugem polčasu, hkrati pa se je močno zmanjšal de- lež poravnanega delovanja (Tabela 3). Obe ekipi sta bili v trenutku delovanja bra- nilcev največkrat razporejeni v prostorih 1 in 2, kar je nekako razumljivo in pričakova- no (Tabela 4). Ekipa Liv je imela za več kot 10 % večji delež razporeditve v coni 2 in 3. Delež prostorskega delovanja obeh ekip je bil v primerjavi med prvim in drugim pol- časom dokaj ustaljen, občutno pa se je v drugem polčasu za obe ekipi povečala fre- kvenca delovanja branilcev. V nadaljevanju smo želeli ugotoviti delova- nje branilcev glede na razporeditev ekipe, ločeno za obe ekipi (Tabela 5). Rezultati v Tabeli 5 kažejo, da je delovanje branilcev ekipe MC precej ustaljeno ne gle- de na prostorsko delovanje celotne ekipe, kar pa ne velja za ekipo Liv. Največje razlike v delovanju branilcev je opaziti v visokem delovanju ekipe v prostorih P2 in P3, kjer je ekipa MC v skoraj dveh tretjinah primerov vztrajala v poravnanem načinu delovanja Slika 5. Prikaz razdelitve igrišča na Prostor 1, Prostor 2 in Prostor 3 Tabela 2 Število in delež načina delovanja branilcev obeh analiziranih ekip Liv MC Skupaj Varovanje 1 27 (26,2 %) 27 (26 %) 54 (26 %) Varovanje 2 25 (24,3 %) 8 (7,7 %) 33 (15,9 %) Poravnano 51 (49,5 %) 69 (66,3 %) 120 (57,7 %) Skupaj 103 (100 %) 104 (100 %) 207 (100 %) Tabela 3 Število in delež načina delovanja branilcev obeh analiziranih ekip ločeno za prvi in drugi polčas Liv 1 Liv 2 MC 1 MC 2 Varovanje 1 7 (26,9 %) 20 (26 %) 3 (8,3 %) 24 (35,3 %) Varovanje 2 6 (23,1 %) 19 (24,7 %) 3 (8,3 %) 5 (7,4 %) Poravnano 13 (50 %) 38 (49,4 %) 30 (83,3 %) 39 (57,4 %) Skupaj 26 (25,2 %) 77 (74,8 %) 36 (34,6 %) 68 (65,4 %) 48 branilcev, branilci ekipe Liv pa so največkrat delovali v načinu Varovanje 2. Podobne raz- like je zaznati tudi v primeru, ko sta obe eki- pi v celoti delovali v Prostoru 2. Prostorsko delovanje (consko) ekipe smo dodatno opredelili z vidika števila igralcev v posameznem prostoru (Tabela 6). Ta po- datek ni bil pomemben, ko je celotna ekipa delovala v posameznem prostoru. Ko je bilo delovanje celotne ekipe Liv razdeljeno na Prostor 1 in 2, so bili igralci največkrat v razmerju 4 : 6, 5 : 5, 6 : 4 in 7 : 3. Pri ekipi MC sta bili v tem primeru najpogostejši raz- merji 4 : 6 in 9 : 1. V primeru delovanja ekipe v Prostorih 2 in 3 je imela ekipa MC skoraj 85 % delovanja razmerje igralcev dokaj enakovredno raz- deljeno med 7 : 3, 8 : 2 in 9 : 1. Delež raz- merja 9 : 1 je bil največji tudi pri ekipi Liv; pri tej je izstopalo še razmerje 6 : 4, hkrati pa je bil delež preostalih razmerij nekoliko bolj uravnotežen kot pri ekipi MC. „Razprava Izrazito velik delež poravnanega delova- nja branilcev je pričakovan rezultat, saj je to ustaljeno taktično delovanje v obram- bi vseh ekip, ki igrajo na visoki ali najvišji kakovostni ravni nogometa. Ob takem delovanju imajo branilci dober pregled nad prostorskim položajem soigralcev, kar omogoča lažje usklajeno delovanje v primerih, ko želijo branilci ujeti napadalce nasprotne ekipe v nedovoljeni položaj (off- side). Vsekakor to delovanje od branilcev zahteva veliko zbranosti, predvidevanja, usklajenosti (uigranosti) in hitrosti, pri če- mer morajo vsi branilci pozorno nadzo- rovati položaj žoge in sočasno ohranjati lastno poravnanost ter nameniti pozornost delovanju igralcev nasprotne ekipe (največ- krat napadalcev). Obe analizirani ekipi sta v skoraj identičnem deležu uporabljali Varo- vanje 1, branilci Liv pa precej več Varovanje 2. Precejšnje razlike v delovanju branilcev Poravnano in Varovanje 2 med ekipama so presenetljive. To sicer lahko nakazuje raz- like v taktičnem delovanju branilcev med ekipama, čeprav je za takšno trditev treba upoštevati še druge dejavnike, ki lahko vpli- vajo na ugotovljene razlike. To kažejo tudi razlike med prvim in drugim polčasom v delovanju branilcev ekipe MC. Na precej večji delež Varovanje 1 in manjši delež Po- ravnano v drugem polčasu bi lahko vpliva- le spremembe v sistemu igre in/ali modelu igre v napadu ekipe Liv. Te spremembe so pogosto posledica doseženih oziroma pre- jetih zadetkov. Teh v prvem polčasu ni bilo, v drugem polčasu pa sta ekipi dosegli pet zadetkov, od tega so bili prvi trije doseženi izmenično. Kljub temu pri ekipi Liv ni bilo zaznati razlik v delovanju branilcev med prvim in drugim polčasom, saj so bili deleži posameznega taktičnega delovanja skoraj enaki. To bi lahko nakazovalo, da ekipa Liv ne spreminja taktičnega delovanja branil- cev niti ob spremembah rezultata, ampak je to delovanje odvisno od igralnih okoli- ščin, ki jih narekuje ekipa v napadu oziroma njenega modela igre v napadu. Ekipa MC ni imela razlogov za spremembo modela igre v napadu, saj je prva dosegla zadetek in tudi po prejetem golu ob izenačenju taktične spremembe niso bile potrebne. Še manj pozneje, ko je ekipa MC dosegla še tri zadetke. Razlike in precej večje število neposrednega delovanja branilcev v dru- gem polčasu kažejo bolj napadalno taktiko in željo obeh ekip, da dosežeta zadetek in zmagata na tekmi. Ta ugotovitev je v skla- du s spoznanjem, da ekipe v nogometu več zadetkov dosežejo v drugem polčasu (Yiannakos in Armatas, 2006). Obe ekipi sta delovanje nasprotnih branil- cev največkrat izsilili s podajo iz obrambne v srednjo tretjino (P12) in s podajo, ki je bila obenem tudi sprejeta v srednji tretjini (P2), vendar je delež teh podaj v obeh primerih precej večji pri ekipi Liv. Ti rezultati kažejo, da ekipi med prehodom v obrambo in v obrambi stojita zelo visoko oziroma daleč od svojih vrat. S tem najverjetneje izvaja- ta takojšnji pritisk po izgubljeni žogi ali na splošno izvajata pritisk na nasprotnika z žogo ter s tem ne dovolita nasprotni ekipi, da izvede globinsko podajo proti branil- ski vrsti ali čez njo, daljše posesti žoge in posledično prevlade v igri. Iz pridobljenih rezultatov bi lahko sklepali, da je takšno taktično delovanje posebnost ekipe MC, ki je ob tem imela precej večji delež po- daj iz srednjega prostora v prostor pred vrati Liv (P23), ko so bili branilci Liv nepo- sredno aktivni. To lahko nakazuje določe- Tabela 4 Prostorsko delovanje napadalne ekipe v trenutku delovanja branilcev Prostor Liv Skupaj Liv 1 Liv 2 MC Skupaj MC 1 MC 2 P1 3 (2,9 %) 1 (3,9 %) 2 (2,6 %) 1 (1 %) 1 (2,8 %) 0 (0 %) P12 44 (42,7 %) 10 (38,5 %) 34 (44,8 %) 50 (48,1 %) 16 (44,4 %) 34 (50,6 %) P2 32 (31,1 %) 9 (34,5 %) 23 (29,5 %) 40 (38,5 %) 15 (41,7 %) 25 (36,3 %) P23 24 (23,3 %) 6 (23,1 %) 18 (23,1 %) 13 (12,5 %) 4 (11,1 %) 9 (13,1 %) Tabela 5 Razporeditev obeh ekip ob tekmečevi podaji, ko je bilo delovanje branilcev aktivno Man C P1 P1 in P2 P2 P2 in P3 Varovanje 1 0 (0 %) 11 (22 %) 12 (30 %) 4 (30,8 %) Varovanje 2 0 (0 %) 4 (8 %) 3 (7,5 %) 1 (7,7 %) Poravnano 1 (100 %) 35 (70 %) 25 (62,5 %) 8 (61,5 %) Skupaj 1 (100 %) 50 (100 %) 40 (100 %) 13 (100 %) Tabela 6 Razmerje igralcev v prostorskem delovanju ekipe v trenutku delovanja branilcev 1 : 9 2 : 8 3 : 7 4 : 6 5 : 5 12 - Liverpool 4 (8,9 %) 2 (4,4 %) 4 (8,9 %) 7 (15,6 %) 5 (11,1 %) 23 - Liverpool 0 (0 %) 1 (4,2 %) 2 (8,3 %) 1 (4,2 %) 2 (8,3 %) 12 - MC 1 (2 %) 1 (2 %) 4 (7,8 %) 14 (27,5 %) 7 (13,7 %) 23 - MC 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 1 (7,7 %) 6 : 4 7 : 3 8 : 2 9 : 1 12 - Liverpool 7 (15,6 %) 8 (17,8 %) 4 (8,9 %) 4 (8,8 %) 23 - Liverpool 6 (25 %) 2 (8,3 %) 3 (12,5 %) 7 (29,2 %) 12 - MC 3 (5,9 %) 4 (7,8 %) 6 (11,8 %) 11 (21,6 %) 23 - MC 1 (7,7 %) 4 (30,8 %) 3 (23,1 %) 4 (30,8 %) iz prakse za prakso 49 no dominantnost ekipe MC na analizirani tekmi, ki je nasprotno ekipo večkrat prisilila v obrambno delovanje s podajo v njeno obrambno tretjino, kar s prostorskega vidi- ka lahko vodi k večji možnosti za doseganje zadetkov. Rezultati (z vidika posameznih deležev) so bili dokaj ustaljeni v obeh pol- časih, čeprav bi iz poteka dogodkov (do- seženih oz. prejetih zadetkov) pričakovali, da bo ekipa Liv večkrat izsilila neposredno delovanje branilcev MC s podajo v njihovo obrambno tretjino. Delež teh podaj (P23) se je sicer dvignil za 2 odstotni točki (z 11,1 % na 13,1 %), kar nekako priča o neuspe- šnem delovanju v napadu ekipe Liv ter vse- kakor dobrem delovanju v obrambi MC. Ti rezultati kažejo precej zgoščeno delovanje vseh igralcev med posameznimi igralnimi vrstami (od obrambne prek vezne do na- padalne vrste) v vseh fazah igre. Posledično v nobenem primeru nismo zasledili nepo- srednega delovanja branilcev ob podaji iz obrambne v napadalno tretjino (P13). Primerjava med ekipama v neposrednem delovanju branilcev ob podajah naspro- tnika v prostoru, ki je bližje vratom (P1), in podajah iz Prostora 2 v Prostor 1 (P12) kaže zelo podoben taktični pristop, v katerem branilci največkrat delujejo Poravnano. Rezultati nekako potrjujejo sklepanje o skupnem delovanju igralcev v vseh fa- zah igre, kar vpliva na zgoščenost igralnih vrst. To pomeni, da imajo tudi branilci po- membno vlogo med prehodom v napad in v napadu, kar vodi v njihovo gibanje in zadrževanje v napadalni polovici igrišča. S tem si branilci zagotovijo tudi lažji nadzor nad napadalci po izgubljeni žogi in jih uja- mejo v nedovoljeni položaj (offside). Večje razlike med ekipama v delovanju branilcev smo ugotovili v primerih podaj v srednjem prostoru (P2) in iz srednjega prostora v pro- stor pred nasprotnikovimi vrati (P23). Ekipa MC je nekako ohranila taktično delovanje branilcev ne glede na prostorsko podajo igralcev Liv, pri čemer je bilo zaznati ne- koliko večji delež načina Varovanje 1 (8 %). Ali gre v teh primerih za različne igralne okoliščine, ki jih je narekovala predvsem ekipa Liv (različne vrste napadov in njihov način izvedbe), ali samo dejstvo, da je igra potekala bližje vratom ekipe MC, iz prido- bljenih rezultatov na moremo sklepati. Pre- vladujoče delovanje ekipe MC v napadu v srednjem prostoru (P2) in prostoru pred vrati Liv (P3) je opazno vplivalo na taktič- no delovanje branilcev ekipe Liv. Ti so ob podajah nasprotne ekipe v sredini igrišča (P2) v precej podobnem deležu največkrat uporabili obe obliki varovanja. Še izrazite- je je bilo to očitno pri podajah iz srednje- ga prostora v prostor pred vrati (P23), ko branilci Liv sploh niso delovali Poravnano. Predvidevamo, da je šlo za taktično odlo- čitev trenerja, ki je narekovala določeno taktično delovanje ekipe. Pri tem imamo v mislih še zlasti delovanje branilcev v odvi- snosti od igralnih okoliščin, ki so jih nareko- vale aktivnosti ekipe MC med prehodom v napad in v napadu. Ekipa MC v zadnjih pe- tih letih velja za eno izmed najboljših ekip na svetu ter je sestavljena iz igralcev z izje- mnimi tehnično-taktičnimi znanji in gibal- nimi sposobnostmi. Ti igralci so sposobni zadržati posest žoge, spreminjati ritem igre, prenašati žogo z ene strani igrišča na dru- go, individualno preigrati nasprotne igral- ce ter ustvariti višek prostora za soigralce in neposredno nevarnost za zadetek. Vse to oteževalno vpliva na obrambno delovanje nasprotne ekipe, še posebej obrambnih igralcev, ki v takšnih okoliščinah težko de- lujejo zelo usklajeno. Poleg taktično načrtovanega delovanja eki- pe med prehodom v obrambo in v obram- bi je delovanje branilcev pogosto odvisno tudi od igralnih okoliščin in nevarnosti, ki jih posamezna igralna okoliščina oziroma napad nasprotne ekipe ustvari. To lahko neposredno vpliva tudi na številčno raz- merje igralcev v posamezni tretjini igrišča med prehodom v obrambo in v obrambi. Pri obeh ekipah so bili igralci vedno raz- porejeni le med dvema tretjinama, kar potrjuje usklajeno in predvsem zgoščeno delovanje igralcev v vseh igralnih vrstah. Kljub temu je v tem opaziti precejšnje raz- like med analiziranima ekipama. Ko je bilo delovanje branilcev ekipe Liv povezano s podajo iz srednjega prostora v prostor pred vrata (P23) ekipe MC, je delež posamezne- ga razmerja igralcev Liv znašal od 4,4 % (razmerje 2 : 8) do največ 17,8 % (razmerje 7 : 3). Na številčno razmerje vplivajo različ- ni kazalniki, zato je govoriti o optimalnem delovanju in posledično razmerju igralcev težka naloga. Vsekakor bi se bilo v takšnih okoliščinah smiselno braniti z največ igralci v obrambni tretjini (P1) ali pa imeti to raz- merje uravnoteženo. Namreč, podaja v to tretjino lahko že pomeni določeno nevar- nost, kadar govorimo o najboljših igralcih in ekipah. S tega vidika bi lahko trdili, da je ekipa Liv imela v kar 22,2 % neustrezno številčno razmerje, ko je bilo od sedem do devet igralcev v srednji in trije do le en igra- lec v obrambni tretjini. Pri ekipi MC se je to zgodilo le v 11,8 % primerov, kar kaže na ve- čjo previdnost ekipe v takšnih igralnih oko- liščinah. To dokazujejo tudi deleži razmerij števila igralcev, ko se je ekipa branila s sed- mimi ali več igralci v obrambni tretjini. Ta delež je bil 41,2 % pri ekipi MC in 35,5 % pri ekipi Liv. Pomembne razlike v številčnem razmerju igralcev med ekipama so bile tudi v primerih podaj iz prostora pred lastnimi vrati v srednji prostor (P12), ko sta obe ekipi delovali v obrambi v srednjem (P2) in napa- dalnem prostoru (P3). To razmerje je bilo pri MC vedno v smeri večjega števila igralcev v srednji (P2) kot napadalni tretjini (P3) in le enkrat je bilo število igralcev enako razpo- rejeno (5 : 5). Ekipa Liv je imela v kar 16,7 % manj igralcev v srednji tretjini (P2) kot v napadalni (P3). To lahko kaže na zelo visoko postavitev igralcev Liv bodisi po izgubljeni žogi, ko so izvajali takojšnji pritisk oziroma je ekipa MC začela napad v tem delu igri- šča po prekinitvi. Najverjetneje je na takšno postavitev in posledično igralsko razmerje ekipe Liv vplival rezultat v drugem polčasu, ko je ekipa MC hitro zadela prvič in nato po izenačenju znova hitro prišla v vodstvo. Po- sledično je Liv nenehno »lovil« rezultat in pri tem je ekipa v svojem delovanju višje od svojih vrat očitno tudi nekoliko tvegala. Prav to tveganje so poskušali zmanjšati z delovanjem Varovanje 2. „Zaključek Ugotovitve naše raziskave kažejo, da je poglobljene analize taktičnega delova- nja ekipe v fazah prehoda v obrambo in obrambi smiselno nadaljevati. Struktura analiziranih spremenljivk omogoča po- drobnejšo obravnavo delovanja ekipe med prehodom v obrambo in obrambi, posebej branilcev. Ugotavljamo, da bi bilo struktu- ro opazovanih in analiziranih spremenljivk smiselno nadgraditi. Predlagamo, da se spremenljivke analizirajo ločeno za prvi in drugi polčas oziroma da se upošteva čas pred prvim zadetkom in po doseženem zadetku ali zadetkih, ko se ekipi izmenju- jeta v vodstvu. Poleg številčnega razmerja igralcev ekipe v obrambi na posameznem prostoru bi bilo smiselno to razmerje anali- zirati tudi za ekipo, ki napada. S tem bi pri- dobili relevantnejše rezultate o ustreznosti omenjenega razmerja glede na konkretne igralne okoliščine. Smiselno bi bilo vključiti in preučiti uspešnost posameznega taktič- nega delovanja branilcev (ujetje nasprotni- ka v nedovoljeni položaj, odvzeta žoga s prestrezanjem, prevzemanje nasprotnega napadalca) in tudi neuspešnost (priložnost ali zadetek nasprotnika). Poglobljene in po- drobnejše ugotovitve bi lahko osmislile in obogatile prenos v prakso. 50 „Literatura 1. Almeida, C., Ferreira, A. P. in Volossovitch, A. (2014). Effects of match location, match sta- tus and quality of opposition on regaining possession in UEFA Champions League. Jo- urnal of Human Kinetics, 41, 203–2014. 2. Aquino, R., Vieira, L. H. P., Carling, C., Martins, G. H., Alves, I. S. in Puggina, E. F. (2017). Effec- ts of competitive standard, team formation and playing position on match running performance of Brazilian professional soccer players. Int J Perf Anal Spor, 17(5), 695–705. 3. Armatas, V., Yiannakos, A., Papadopoilou, S. in Skoufas, D. (2009). Evaluation of goals socred in top ranking soccer matches: Greek “Superleague” 2006-2007. Serbian Journal of Sports Sciences, 3(1), 39–43. 4. Bradley, P. S., Carling, C., Archer, D., Roberts, J., Dodds, A., Di Mascio, M., Paul, D., Gomez Diaz, A., Peart, D. in Krustrup, P. (2011). The ef- fect of playing formation on high-intensity running and technical profiles in English FA Premier League soccer matches. J Sport Sci, 29(8), 821–830. 5. Fernandez-Navarro, J., Fradua, L., Zubillaga, A., Ford, P. R. in McRobert, A. P. (2016). At- tacking and defensive styles of play in soccer analysis of Spanish and English elite teams. Journal of Sports Sciences, 34(24), 2195–2204. 6. Hughes, M. D. in Bartlett, R. M. (2002). The use of performance indicators in performan- ce analysis. Journal of Sports Sciences, 20(10), 739–754. 7. Hughes, M. in Franks, I. M. (2005). Analysis of passing sequences, shots and goals in so- ccer. Journal of Sports Science, 23(5), 509–514. 8. James, N., Rees, G. D., Griffin, E., Barter, P., Taylor, J., Heath, L. in Vučković, G. (2012). Analysing soccer using perturbation at- tempts. Journal of Human Sport & Exercise, 7(2), 413–420. 9. Kim, J., James, N., Parmar, N., Ali, B. in Vučk- ović, G. (2019a). Determining unstable game states to aid the identification of perturbati- ons in football. International Journal of Perfor- mance Analysis in Sport, 19(3), 302–312. 10. Kim, J., James, N., Parmar, N., Ali, B. in Vučkov- ić, G. (2019b). Attacking process in football: Taxonomy for classifying how teams create goal scoring opportunities using a case stu- dy of Crystal Palace FC. The Frontier in Physi- ology, 10, 1–8. 11. Mackenzie, R. in Cushion, C. (2013). Perfor- mance analysis in football: A critical review and implications for future research. Journal of Sport Sciences, 31(6), 639–676. 12. Lago-Peñas, C. in Lago-Ballesteros, J. (2011). Game location and team quality effects on performance profiles in professional soccer. Journal of Sports Science & Medicine, 10, 465–471. 13. Muhamad, S., Norasrudin, S. in Rahmat, A. (2013). Differences in goal scoring and passing sequences between winning and losing team in UEFA EURO Championship 2012. World Academy of Science, Engineering and Technology, 7(2), 332–337. 14. Vogelbein, M., Nopp, S. in Hökelmann, A. (2014). Defensive transition in soccer – are prompt possession regains a measure of success? A quantitative analysis of German Fußball-Bundesliga 2010/2011. Journal of Sports Sciences, 32, 1076–1083. 15. Yiannakos, A. in Armatas, V. (2006). Evaluati- on of the goal scoring patterns in European Championship in Portugal 2004. Internatio- nal Journal of Performance Analysis in Sport, 6(1), 178–188. dr. Marko Pocrnjič, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport marko.pocrnjic@fsp.uni-lj.si iz prakse za prakso 51 Z vadbo do cilja Abstract »Z vadbo do cilja« is an organization, founded in 2021. Its vision is to help athletes, active individuals and general population achieve their goals related to sport, movement, physique or health. Members of the organization are employed by different sport organizations as a strength and conditioning coaches, where they work with professional and youth athletes, helping them to successfully participate in their sport and achieve their true physical potential. Members are also working with general population through education courses and a variety of individual and group training treatments with the goal to spread the awareness of the positive effects of healthy and active lifestyle. In addition, we are cooperating with one of the universities in the region, where students can come to our organization as a part of their practical courses and learn about differ- ent aspects of coaching and working with different population. The future goals of the organization are to expand its activates within sport clubs, as well as expend its network with various companies and sport organizations in the region, in order to spread the awareness about importance of the regular physical activity and healthy lifestyle for work and life quality. The vision of the organization is to encourage people to engage in regular physical activity, and to teach them how to move safely and effectively to achieve their personal goals. You can read more about the organization on the website https://zvadbodocilja.si/ and follow its activities via the social networks Instagram and Facebook under the name: Z vadbo do cilja. Keywords: kinesiology, organization, movement, exercise, training. Izvleček Društvo Z vadbo do cilja je bilo ustanovljeno leta 2021. Ustanovili so ga diplomirani kineziologi, povezani z vizi- jo, da s svojim delovanjem pomagajo športnikom in širši javnosti pri doseganju njihovih telesnih, gibalnih in špor- tnih ciljev. Člani društva delujejo kot kondicijski trenerji v različnih športnih klubih, kjer pomagajo športnikom var- no in učinkovito dosegati njihov telesni potencial. Prav tako delujejo v različnih športnorekreacijskih društvih, kjer z vodenjem različnih oblik skupinskih in individu- alnih vadb ter organizacijo in vodenjem izobraževanj ozaveščajo o zdravem življenjskem slogu in pomembno- sti gibanja za zdravo in kakovostno življenje. Poleg tega društvo v okviru opravljanja študentske prakse sodeluje z več izobraževalnimi zavodi, pri čemer pomaga študen- tom s seznanitvijo z delom na področju športa. Med cilji društva sta razširitev delovanja v okviru športnih klubov ter mreženje z različnimi podjetji in organizacijami na Gorenjskem z namenom širjenja ozaveščenosti o po- membnosti gibanja in zdravega življenjskega sloga prek različnih izobraževanj, delavnic in vadbenih aktivnosti. Vizija društva je spodbuditi ljudi k rednemu ukvarjanju s telesno dejavnostjo ter jih ob tem naučiti varnega in učinkovitega gibanja za doseganje postavljenih ciljev. Več o delovanju društva si lahko preberete na spletni strani https://zvadbodocilja.si/, vse aktivnosti in novice pa lahko spremljate tudi prek družbenih omrežij Insta- gram in Facebook pod imenom Z vadbo do cilja. Ključne besede: kineziologija, društvo, gibanje, vadba, športni trening. Jernej Pleša, Luka Šteblaj, Klara Kovačič Društvo »Z vadbo do cilja« 52 „Začetki in ideja društva Društvo Z vadbo do cilja smo ustanovili tri- je mladi kineziologi. Že med študijem smo v okviru sodelovanja z različnimi organiza- cijami opazili pomanjkanje prepoznavnosti kineziološkega področja in ozaveščenosti o pomembnosti telesne dejavnosti. Zara- di sodobnega življenjskega sloga je raven gibalne aktivnosti med splošno populaci- jo nizka. Večina ljudi ima sedentaren, ne- aktiven življenjski slog, ki s sabo pripelje številne zdravstvene, mišično-skeletne in psihosocialne težave. Dodatno smo opazili pomanjkanje prepoznavnosti naše stroke na področju športa. Medtem ko se športni- ki zavedajo pomembnosti tehnično-taktič- nega treninga za napredovanje v športni panogi, se jih veliko ne zaveda, kako velik vpliv ima lahko na njihovo športno kariero tudi strokovno sestavljen in voden pro- gram telesne priprave. Že med študijem se je tako pojavila želja in potreba po usta- novitvi organizacije, v kateri bi se različni delavci v športu povezovali, si delili zna- nje, izkušnje ter delovali s skupnim ciljem – povečati ozaveščenost o pomembnosti gibanja in gibalne oz. športne aktivnosti za zdravje in kvaliteto življenja splošne popu- lacije ter pomembnosti strokovno zasno- vane telesne priprave za uspešno kariero športnikov. Prvi koraki na poti do cilja so bili storjeni oktobra 2019 z ustanovitvijo skupnega profila na Instagramu. Ker so družbena omrežja odlično sredstvo za posredovanje vsebine in doseganje velikega števila ljudi, je bila osnovna ideja podajanje koristnih in- formacij s področja telesne aktivnosti. Svoj pogled na vadbo in telesno dejavnost smo želeli predstaviti širšemu občinstvu, od splošne populacije, rekreativcev in špor- tnikov do trenerjev, kar nam je pomenilo velik izziv. Za čim boljši odziv in razume- vanje informacij, ki smo jih posredovali, je bilo pomembno, da je vsebina zanimiva, strokovna, a še vedno napisana dovolj ra- zumljivo, da je dostopna in koristna vsem. Po letu in pol delovanja večinoma prek spletnih omrežij in individualnega pridobi- vanja izkušenj je ideja o združenju postala resničnost. Maja 2021 je bilo ustanovlje- no društvo Z vadbo do cilja. Ustanovitelji društva smo trije diplomirani kineziologi (Jernej Pleša, Luka Šteblaj in Klara Kovačič) in po duši strastni športniki. V času delova- nja sta se društvu pridružila še kineziologa Aljoša Habjan in Ažbe Ribič. Društvo Z vad- bo do cilja tako sestavlja pet mladih, nado- budnih kineziologov, ki jih povezuje želja s svojim delovanjem doseči nekaj več. Z nabiranjem individualnih izkušenj v različ- nih športnih organizacijah, zvezah in klubih bi radi pridobljeno znanje še nadgradili in ga prek društva prenašali na širšo javnost. Naša skupna vizija je spodbuditi ljudi k re- dnemu ukvarjanju s telesno dejavnostjo ter jih ob tem naučiti varnega in učinkovitega gibanja za doseganje postavljenih ciljev. S svojim delovanjem želimo dodati svoj ko- šček k prepoznavnosti naše stroke. V skladu s pregovorom Več glav več ve je bila osnovna ideja društva združevati ambiciozne, mlade delavce v športu, ki se borijo za svoje mesto v športni stroki. V obliki različnih izobraževanj, delavnic in pogovorov bi med seboj delili znanje, izku- šnje in priložnosti z željo, da nekoč posta- nejo strokovnjaki na športnomedicinskem področju. SSKJ strokovnjaka opredeli kot »osebo, ki obvlada stroko«, tj. »nekdo, ki je dober poznavalec česa«. Iz te opredelitve naziv strokovnjaka temelji na znanju. Zna- nje pridobivamo in nadgrajujemo vse ži- vljenje, bodisi z učenjem bodisi izkušnjami, medtem ko velikokrat pozabimo na tretji vidik – ustvarjanje novega znanja. Resnično verjamemo, da so izkušnje iz prakse temelj, ki človeku omogočajo uspešno delo na ne- kem področju. Kljub temu pa menimo, da je za naziv strokovnjaka potrebno še veliko več. Poleg dolgoletnih izkušenj je potreb- no stalno učenje in nadgrajevanje samega sebe ter prenos naučenega v prasko. Špor- tno-medicinsko področje se hitro razvija in nam z novimi dognanji omogoča čedalje širši, a hkrati bolj poglobljen pogled v de- lovanje človeškega telesa. Skrb za sprotno učenje in nadgrajevanje svojega znanja je zato pomemben del na poti do naziva strokovnjaka. Poleg učenja in delovanja v praksi pa močno verjamemo tudi v ustvar- janje novega znanja. Ustvarjanje novega znanja pomeni, da na podlagi doslednega poznavanja osnov (npr. anatomija, fiziolo- gija, biomehanika itd.) in splošno znanih dognanj svoja opažanja, rezultate in izku- šnje smiselno ovrednotimo in povežemo v celoto. V tem primeru ne gre za rutinsko izvajanje že znanih postopkov, temveč za zavestno iskanje razlage ozadja nastale si- tuacije in njenih rešitev. Proces ustvarjanja novega znanja zahteva dobro poznavanje izbranega področja, kar nam omogoča po- globljeno spoznavanje gibalnega ustroja človeškega telesa. Ena izmed pomembnih vrednot društva je, da vsi člani stremijo k doseganju naziva strokovnjaka po opisanih načelih. Zato svoje znanje nenehno nad- grajujejo, ga prek kritičnega razmišljanja prenašajo v prakso in iščejo odgovore na številna vprašanja, ki jih ponuja »najlepša veda znanosti«. V športni oz. kineziološki sferi imamo v Sloveniji številne primere dobrih praks – strokovnjakov, ki nam pomenijo velik zgled in nam vlivajo dodatno motivacijo, da se s trdim in preudarnim delom lahko doseže marsikaj. Društvo nam omogoča, da željo po učenju in ustvarjanju izražamo v jav- nosti in tako delimo pridobljeno znanje. Zavedamo se, da je pot do strokovnjaka še dolga, a nikakor nemogoča. Ustanovitev društva nam omogoča korak naprej na tej poti in ob tem ponuja nešteto priložnosti za dokazovanje in nadgrajevanje tako sa- mega sebe kot ustanovljene organizacije in morda nekoč tudi stroke. „Vizija V društvu Z vadbo do cilja se zavzemamo za popularizacijo gibanja in poudarjamo pomembnost procesa ustrezno zasnova- ne in usmerjene vadbe oziroma treninga v karieri športnika, pa tudi življenju vsake- ga posameznika. Glavna ideja projekta je športnim klubom, nacionalnim panožnim zvezam, športnikom, rekreativcem in posa- meznikom po različnih poškodbah ponu- diti zanesljivega partnerja, na katerega se lahko kadar koli obrnejo z željo po prido- bivanju strokovnih in znanstveno podprtih informacij ali storitev s področja športa. Naša vizija je pomagati športnikom, da svoj telesni potencial razvijejo do najvišje stopnje, s čimer zmanjšamo tveganje za nastanek poškodb ter prispevamo k uspe- šnejšemu udejstvovanju v športni panogi. Rekreativcem in vsem posameznikom že- limo pomagati do zdravega in aktivnega življenjskega sloga, saj se zavedamo, da je gibanje ena izmed osnovnih funkcij člove- škega telesa – ob tem pa je lahko rešitev za marsikatero težavo v vsakdanjem življenju. Javnosti želimo ponuditi organizacijo, ki s svojim zgledom in strokovnostjo ljudem ponuja boljše razumevanje in zavedanje pomena zdravega in aktivnega življenjske- ga sloga ter pomoč pri vpeljevanju tega v posameznikov vsakdan. Temelj našega dela je dosledno načrtova- nje in skrb za vsako podrobnost v našem delovanju. To izraža tudi logotip društva, ki se na pogled zdi preprost, a v sebi skriva globlji pomen. iz prakse za prakso 53 Vadbo zelo osnovno razdelimo na aerob- no in anaerobno. Prva obsega dlje trajajo- čo nižje intenzivno aktivnost, kot sta tek in kolesarjenje. Taka vadba ima med drugim velik vpliv na krvožilni in dihalni sistem in je v logotipu predstavljena kot krivulja srčne- ga utripa. Anaerobna vadba vključuje krat- kotrajno visoko intenzivno aktivnost, kot so šprinti in skoki, kar v logotipu pooseblja dvigovalec uteži. Omenjena tipa vadbe se v športni aktivnosti med seboj močno pre- pletata in dopolnjujeta. Njuna sinergija, ki jo ponazarja ovijanje krivulje srčnega utripa okrog dvigovalca uteži, vodi do celostnega gibalnega razvoja, ki se kaže tako v dvigu športnih zmogljivosti kot izboljšanem psi- homotoričnem zdravju skozi vsa življenjska obdobja. Če dobro pogledamo, je logotip v obliki peščene ure. Ta simbolizira iztekanje časa in nam ponuja dodatno »skrivno sporočilo« logotipa. V današnjem hitrem življenjskem ritmu, ki ga zaznamuje večinoma seden- taren in neaktiven življenjski slog, se na pomembnost telesne aktivnosti vse pre- večkrat pozablja. S telesno neaktivnostjo je povezana vrsta bolezenskih stanj, ki se izra- žajo v slabšem počutju, različnih zdravstve- nih zapletih, nižji kakovosti življenja, pospe- šenem staranju in prezgodnji smrti. Zato je pomembno, da za svoje zdravje poskrbimo takoj, saj se časa ne da zavrteti nazaj. Naše poslanstvo je športnikom omogočiti varno in učinkovito udejstvovanje v športu ter hkrati ozaveščati in spodbujati ljudi k ak- tivnemu in zdravemu življenjskemu slogu. Gibanje je naša strast, ki jo želimo deliti s širšo publiko. „Delovanje društva in reference Naši člani so vpeti v številne dejavnosti zunaj društva, pri katerih si pridobivajo znanje in izkušnje. Vsi člani se izobražuje- jo z udeležbo na različnih znanstvenih in strokovnih konferencah ter številnih tečajih in seminarjih s področja telesne priprave in rehabilitacije. Med študijem so sodelovali ali še vedno sodelujejo s številnimi organi- zacijami in klubi na področju športa, kot so Inštitut za medicino in šport (IMŠ), športni klubi (Odbojkarski klub Triglav Kranj, Košar- karski klub Triglav Kranj, Ženski košarkarski klub Triglav Kranj, Košarkarski klub MVM OSE Lions na Madžarskem, Nogometni klub Šenčur, Gimnastična zveza Slovenije, Košarkarski klub Cedevita Olimpija, Nogo- metni klub Olimpija, Košarkarski klub Šen- čur, Košarkarski klub Sopron na Madžar- skem itd.) in športnorekreacijskimi društvi (Atletska šola Rožleta Prezlja, Goriško špor- tno društvo Bricalp), ter v okviru fakultete pri različnih projektnih aktivnostih. Nekateri naši kineziologi od avgusta do maja delujejo po različnih športnih klubih kot kondicijski trenerji. Poleg tega v sode- lovanju s Klubom študentov Kranj organizi- ramo okrogle mize, v okviru katerih z različ- nimi gosti predstavljamo pomembne teme s področja športa in zdravega življenjskega sloga z namenom izobraževanja splošne populacije. Med poletnimi meseci na Go- renjskem vodimo telesno pripravo špor- tnikov. Vsako leto nam na polenih pripra- vah zaupa kar 25 športnikov iz različnih športnih disciplin. Poleg tega člani našega društva kot trenerji čez poletje sodelujejo na različnih taborih odbojke na mivki in košarke. Člani društva redno organiziramo srečanja, na katerih med seboj delimo znanje in sku- paj rešujemo probleme, s katerimi se dnev- no srečujemo pri delu v praksi, ter iščemo nove ideje in izzive za nadaljnje aktivnosti društva. Poleg tega nam društvo omogo- ča, da se povezujemo z drugimi organiza- cijami s podobnimi cilji. Cilj rednih srečanj članov društva in povezovanja z drugimi organizacijami je odkrivanje novega zna- nja, iskanje novih pogledov na »enostavne« probleme in medsebojna pomoč tako pri strokovnem kot osebnem razvoju. V skla- du s pregovorom Več glav več ve resnično verjamemo, da pot do znanja, uspeha in naziva strokovnjaka ne vodi skozi tekmo- vanje, ampak skozi sinergistično delovanje in medsebojno sodelovanje z motiviranimi in podobno mislečimi posamezniki in or- ganizacijami na športno-gibalnih in temu sorodnih področjih, ki si delijo podobne vrednote in stremijo k skupnemu cilju. V prihodnosti bi se radi povezali s še več raz- ličnimi organizacijami in strokovnjaki z raz- ličnih področij, da še izboljšamo kakovost svojega delovanja ter tako še več ljudem pomagamo do želenih ciljev. Zato poziva- mo vse zainteresirane organizacije in posa- meznike, ki se vidijo v zapisani filozofiji, da nas kontaktirajo z namenom sodelovanja, bodisi v obliki deljenja znanja in izkušenj bodisi za sodelovanje v tržni obliki. Prav tako k sodelovanju vabimo vse posame- znike, športne zveze, društva in podjetja, ki si želijo zanesljivega partnerja na področju kondicijske priprave športnikov, pri vpelje- vanju in promociji gibalno-športne aktiv- nosti ali izobraževanju in deljenju znanja s področja aktivnega življenjskega sloga za zagotavljanje kvalitetnejšega življenja vsa- kega posameznika. Več o našem delovanju si lahko preberete na spletni strani https://zvadbodocilja.si/. Vse aktivnosti društva pa lahko spremljate tudi na družbenih omrežjih Instagram in Facebook pod imenom Z vadbo do cilja. 54 How to translate the English term „sedentary behaviour“? A brief discussion on terminology Abstract The English term »sedentary behaviour« is defined as any waking behaviour characterised by low energy expenditure, while in a sitting, reclining, or lying posture. Several different translations of the English “sedentary behaviour” can be found in the Slovenian professional literature, which could hinder the professional development of the field, and present a risk of misinterpretation within professional and general public. Through this paper, we present the English “sedentary behaviour” and how this relatively novel construct paved its way in the scientific literature. Fur- thermore, we draw attention to the existence of different Slovenian translations of English term “sedentary behaviour” and we discuss about (in) adequacy of each of the translations. According to the bibliometric analysis, the translation “sedentarnost” was the most used in the Slovenian literature to date. However, this translation has not been in established use. Through an argumentative discussion, we propose »sedentarno vedenje« as the most appropriate already used translation for the English term »sedentary behaviour«. We invite interested professional and general public to continue the discussion regarding our proposal, and we highlight that there is a need for a discussion on terminology regarding some other terms in the field of physical activity and health. Keywords: sedentary behaviour, movement behaviour, terminology. Izvleček Angleški izraz »sedentary behaviour« je opredeljen kot vsakršno vedenje v času budnosti, ki ga zaznamuje nizka poraba energije in pri katerem je posameznik v sedečem položaju, se naslanja ali leži. V slovenski strokovni literatu- ri je mogoče zaslediti več različnih prevodov angleškega »sedentary behaviour«, kar utegne ovirati strokovni ra- zvoj področja ter pomeni tveganje za napačne razlage v strokovni in splošni javnosti. V prispevku predstavljamo angleški izraz »sedentary behaviour« in pot, ki si jo je kot razmeroma nov pojem utiral v znanstveni literaturi. V nadaljevanju opozarjamo na obstoj več slovenskih pre- vodov angleškega izraza »sedentary behaviour« in raz- pravljamo o (ne)ustreznosti vsakega izmed prevodov. Na podlagi bibliometrične analize ugotavljamo, da se je do zdaj v slovenskih delih najpogosteje uporabljal prevod »sedentarnost«, vendar ne moremo govoriti o njegovi ustaljeni rabi. V razpravi, podprti z dejstvi, predlagamo »sedentarno vedenje« kot najustreznejši v preteklosti že uporabljeni prevod za angleški izraz »sedentary behavi- our«. Zainteresirano strokovno in splošno javnost pozi- vamo k nadaljnji razpravi o najustreznejšem prevodu ter opozarjamo na potrebo po razpravi o nekaterih drugih izrazih s področja telesne dejavnosti in zdravja. Ključne besede: sedentarno vedenje, gibalno vedenje, terminologija. Kaja Kastelic1,2, Nastja Podrekar Loredan2,3, Nejc Šarabon2,3 Kako prevajati angleški izraz »sedentary behaviour«? Krajša razprava o izrazoslovju 1Inštitut Andrej Marušič, Univerza na Primorskem, Muzejski trg 2, 6000 Koper, Slovenija 2InnoRenew CoE, Livade 6a, 6310 Izola, Slovenija 3Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem, Polje 42, 6310 Izola, Slovenija izrazoslovje v športu 55 „Uvod Sporazumevanje v znanosti poteka veči- noma v angleškem jeziku in z napredkom znanosti se nenehno pojavlja potreba po poimenovanju novih pojmov ali iznajdb. Zlasti na »mladih področjih raziskovanja« se pogosto dogaja, da različni avtorji upo- rabljajo različne delovne izraze za poime- novanje istega pojma ali pa ima isti izraz več različnih delovnih opredelitev. Sočasna raba različnih izrazov ali različnih opredeli- tev lahko povzroči zmedo med raziskovalci in ovira nadaljnji razvoj področja. Zato je pomembno, da se raziskovalci poenotijo pri uporabi najustreznejšega (angleškega) izraza v znanstveni literaturi in njegovi opredelitvi ter ga dosledno uporabljajo. Pri sporočanju znanosti strokovni in splo- šni javnosti se pogosto uporablja materni jezik, pri čemer se pojavi potreba po pre- vodu angleških izrazov v druge jezike. Raz- lični avtorji pogosto neenotno prevajajo uveljavljen angleški izraz v materni jezik. To pogosto povzroči zmedo med strokovnjaki in splošno javnostjo, ovira strokovni razvoj področja ter pomeni tveganje za napačne razlage in – ne nazadnje – izgubo zaupa- nja splošne javnosti v znanost. Zato je po- membno, da se raziskovalci, strokovnjaki in jezikoslovci združijo v prizadevanju za poe- notenje o najustreznejšem prevodu ter da ga dosledno uporabljajo. Na področju raziskovanja telesne dejavno- sti in zdravja smo bili v zadnjih dveh dese- tletjih priča velikemu napredku, ki je med drugim prinesel potrebo po novih angle- ških izrazih in prevodih v druge jezike. Eden takšnih izrazov je angleški »sedentary be- haviour«. V angleški literaturi je že zaznati dosledno rabo, medtem ko ostajajo dvomi o najustreznejših prevodih v druge jezike, tudi slovenskega. Namen tega prispevka je predstaviti angleški »sedentary behaviour«, opisati pot, ki si jo je utiral v znanstveni li- teraturi, ugotoviti, kako ga slovenski avtorji prevajajo in kako pogosto je bil posamezen prevod v rabi, ter predlagati najustreznejši slovenski prevod. Angleški izraz »sedentary beha- viour« in njegova opredelitev Pred dobrimi 20 leti so raziskovalci s po- dročja telesne dejavnosti in zdravja začeli ugotavljati, da je velika količina časa (v budnosti), preživetega sede ali leže, dejav- nik tveganja za zdravje, in to tudi za tiste posameznike, ki sicer dosegajo priporočila za (zmerno do visoko intenzivno) telesno dejavnost (Dunstan, Howard, Healy in Owen, 2012; Katzmarzyk, Church, Craig in Bouchard, 2009; Matthews idr., 2012; Wil- mot idr., 2012). Za poimenovanje vedenja v času budnosti, med katerim posameznik sedi ali leži, so uporabili izraz »sedentary behaviour« (Biddle idr., 2019; Owen, Healy, Matthews in Dunstan, 2010; Pate, O‘Neill in Lobelo, 2008; Tremblay, Colley, Saunders, Healy in Owen, 2010). Izraz »sedentary« so uporabili za poimenovanje posameznika, ki veliko časa preživi sede ali leže. V tistem obdobju so zlasti raziskovalci s področja športa in telesne vadbe pogo- sto uporabljali izraz »sedentary« za poi- menovanje posameznika, ki je bodisi le malo zmerno do visoko intenzivno telesno dejaven bodisi ne dosega priporočil za telesno dejavnost (Pate idr., 2008; SBRN, 2012). Sočasna raba različnih opredelitev izraza »sedentary« je povzročala zmedo med raziskovalci, študenti, odločevalci in v splošni javnosti (SBRN, 2012). Da bi odpra- vili nastalo zmedo, je skupina raziskovalcev iz mednarodnega združenja SBRN (angl. Sedentary Behaviour Research Network) predlagala, naj se za poimenovanje posa- meznika, ki ne dosega priporočil za telesno dejavnosti, namesto »sedentary« uporablja izraz »inactive«. Izraz »physical inactivity« so opredelili kot nedoseganje priporočil za telesno dejavnost. Predlog so podkrepili z razlago, da je raba izraza »sedentary« manj smiselna v primerih, ko gre zgolj za odso- tnost zmerno do visoko intenzivne telesne dejavnosti, pri čemer ne vemo ničesar o količini sedenja ali ležanja v času budnosti (oziroma vedenja, poimenovanega »seden- tary behaviour«). Ista skupina raziskovalcev je predlagala tudi natančno opredelitev izraza »seden- tary behaviour« – to je vsakršno vedenje v času budnosti, ki ga zaznamuje nizka poraba energije (≤ 1,5 MET; slo. presnovni ekvivalent) in pri katerem je posameznik v sedečem položaju, se naslanja ali leži (SBRN, 2012). Opredelitev izraza »sedenta- ry behaviour« torej vključuje tri merila, in sicer glede: (1) stanja zavesti (tj. budnost), (2) porabe energije (tj. ≤ 1,5 MET) ter (3) telesnega položaja (tj. sedenje, naslanjanje ali ležanje). Omenjene opredelitve so bile v naslednjih letih široko sprejete v akadem- skih krogih (Tremblay, Aubert idr., 2017). Na pobudo skupine raziskovalcev iz mednaro- dnega združenja ISPAH (angl. International Society for Physical Activity and Health) so leta 2018 izraz »sedentary behaviour« in njegovo opredelitev dodali v knjižnico izra- zov MeSH (angl. Medical Subject Headings) (Lynch, Matthews in Wijndaele, 2019), ki se uporablja za označevanje člankov v revijah, vključenih v eno največjih zbirk znanstvene literature (tj. MEDLINE). V preteklosti že uporabljeni prevodi angleškega »sedentary behaviour« – kateri je najustre- znejši? V slovenski strokovni literaturi je mogoče zaslediti več različnih prevodov angleške- ga »sedentary behaviour«. Avtorji tega pri- spevka smo med delom na tem področju v minulih letih zasledili naslednje prevode: »sedenje«, »sedeč življenjski slog«, »sedeče vedenje«, »sedentarno vedenje«, »seden- tarno obnašanje« in »sedentarnost«. V spo- dnjih odstavkih sledi razprava o ustreznosti posameznega prevoda, pri čemer smo za lažje sledenje besedilu za angleški »seden- tary behaviour« uporabili delovni prevod »sedentarno vedenje«. Sedenje je telesni položaj, v katerem se dobršen del telesne teže prenaša na pod- lago prek zadnjice (in le manjši del prek nog) in med katerim je trup pokončen (Tremblay, Aubert idr., 2017). Telesni po- ložaj je le eno izmed meril za sedentarno vedenje, ki vključuje sedenje, naslanjanje ali ležanje. Čeprav večino časa, preživete- ga sedentarno, povprečen človek res sedi, vsako sedenje ni sedentarno in sedentarno preživljanje časa ne vključuje nujno sede- nja. Primer sedenja, med katerim oseba ni sedentarna, bi bilo igranje bobnov (med to dejavnostjo je poraba energije višja od 1,5 MET) ali spanje sede (med sedentarnim vedenjem je posameznik nujno buden). Primer sedentarnega preživljanja časa, med katerim oseba ne sedi, bi bilo nasla- njanje ali ležanje med gledanjem televizije. Predlagamo, da se zlasti v strokovni litera- turi angleškega »sedentary behaviour« ne prevaja kot »sedenje«, saj bi bil tak prevod netočen in zavajajoč. Sedeč življenjski slog je izraz, ki nima jasne opredelitve niti v angleški literaturi (Magnon, Dutheil in Auxiette, 2018). Pogo- sto se ga sicer uporablja za poimenovanje načina življenja, ki vključuje veliko količino sedentarnega vedenja (Biddle idr., 2019). Vendar se zdi njegova uporaba protislovna v primeru življenjskega sloga, ki sicer vklju- čuje veliko količino sedentarnega vedenja, a sočasno tudi veliko količino zmerno do visoko intenzivne telesne dejavnosti. Ta- kšnega načina življenja verjetno tudi ne bi poimenovali »telesno dejaven življenjski 56 slog«, ki je še en primer izraza, ki nima jasne opredelitve niti v angleški literaturi. Kakor- koli, življenjskega sloga ali načina življenja ne gre enačiti z določenim vedenjem, saj gre za dva ločena pojma. Menimo, da je »sedeč življenjski slog« neustrezen prevod za angleški »sedentary behaviour«. Preostale štiri različice prevoda angleškega »sedentary behaviour« (tj. »sedeče vede- nje«, »sedentarno vedenje«, »sedentarno obnašanje« in »sedentarnost«) se zdijo boljše kandidatke za najustreznejši pre- vod. Da bi ugotovili, katera izmed njih je v slovenski literaturi najpogosteje v rabi ter kateri avtorji jih uporabljajo v svojih delih, smo izvedli bibliometrično analizo. Ustva- rili smo štiri iskalne nize, po enega za vsako različico prevoda (iskalni nizi so na voljo v Prilogi 1), ter iskali po poljih naslovov, iz- vlečkov in ključnih besed med vsemi zapisi oz. deli v spletnem sistemu Cobiss. Zadetke smo izvozili kot Excelovo datoteko (seznam zadetkov oz. del je na voljo v Prilogi 2). Z uporabo opisne statistike smo analizirali pojavnost posameznih prevodov po le- tih ter pogostost uporabe posameznega prevoda po ustanovah vodilnih avtorjev in med avtorji. Slika 1 prikazuje pojavnost posameznih prevodov po letih. Prevoda »sedeče vede- nje« in »sedentarnost« sta se v delih, vnese- nih v Cobiss, pojavila leta 2015, »sedentarno obnašanje« leta 2017 in »sedentarno vede- nje« leta 2018. Izraz »sedentarnost« je bil v rabi najpogosteje, omenja se ga v kar 45 delih. Sledijo »sedeče vedenje« z omembo v 16 delih, »sedentarno vedenje« v 13 delih ter »sedentarno obnašanje« v treh delih v Cobissu. Iskanje smo izvedli avgusta 2022, kar je razlog za manjše število vnesenih del za leto 2022. Slika 2 prikazuje pogostost uporabe posa- meznega prevoda po ustanovah vodilnih avtorjev. Avtorji z Univerze na Primorskem so v slovenskem prostoru najbolj dejavni pri objavljanju del, ki vključujejo izraze »se- deče vedenje«, »sedentarno vedenje«, »se- dentarno obnašanje« ali »sedentarnost«, pri čemer so najpogosteje uporabljali prevod »sedentarnost« (v 30 od skupno 41 del). Sledijo avtorji iz koprskega Znanstveno- -raziskovalnega središča, ki so prav tako najpogosteje uporabljali prevod »sedentar- nost« (v devetih od skupno 11 del). Avtorji z ljubljanske Fakultete za šport so najpogo- steje uporabili prevod »sedeče vedenje« (v šestih od 10 del), avtorji z ljubljanske Zdra- vstvene fakultete pa »sedentarno vedenje« (v petih od osmih del). Avtorji z Nacionalne- ga inštituta za javno zdravje so objavili štiri dela ter v njih dosledno uporabljali prevod »sedeče vedenje«. Preglednica 1 prikazuje imena avtorjev iz navedenih ustanov, ki so posamezen prevod največkrat uporabili v svojih delih. Na podlagi bibliometrične analize ugo- tavljamo, da je v slovenskem prostoru objavljenih razmeroma malo del (74), ki omenjajo »sedeče vedenje«, »sedentarno vedenje«, »sedentarno obnašanje« ali »se- dentarnost«. Najpogosteje se pojavlja pre- vod »sedentarnost«, vendar le pri avtorjih iz slovenske Istre (Univerza na Primorskem in Znanstveno-raziskovalno središče Koper). Ugotavljamo, da nobeden izmed prevodov ni v ustaljeni rabi. V naslednjih odstavkih 0 2 4 6 8 10 12 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 Št ev ilo d el v C ob is s u Sedeče vedenje Sedentarno vedenje Sedentarnost Sedentarno obnašanje Slika 1. Pojavnost izbranih prevodov angleškega »sedentary behaviour« v delih, vnesenih v Cobiss Opomba. Izraz »sedeče obnašanje« se ni pojavil niti enkrat, medtem ko izraza »sedenje« in »sedeč življenjski slog« nismo vključili v analizo, saj se v literaturi večkrat uporabljata za poimenovanje tele- snega položaja oziroma načina življenja (in torej ne nujno kot prevoda angleškega »sedentary be- haviour«). 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 UP PF Terminološka svetovalnica VŠ Bled Doba drugo-tujina AME NIJZ UL ZF UL FŠ ZRS UP FVZ & UP IAM Število del v Cobissu Sedeče vedenje Sedentarno vedenje Sedentarno obnašanje Sedentarnost Slika 2. Pojavnost izbranih prevodov angleškega »sedentary behaviour« v delih, vnesenih v Cobiss, po ustanovah vodilnih avtorjev del Opomba. UP FVZ = Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju; UP IAM = Univerza na Pri- morskem, Inštitut Andrej Marušič; ZRS = Znanstveno-raziskovalno središče Koper; UL FŠ = Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport; UL ZF = Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta; NIJZ = Nacionalni inštitut za javno zdravje; AME = Alma Mater Europea – Evropsko središče Maribor; Doba = Doba fakulteta; VŠ Bled = Visoka šola za hotelirstvo in turizem Bled; UP PF = Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta; podatke za UP FVZ in UP IAM smo združili, saj avtorji delujejo v isti raziskovalni skupini. izrazoslovje v športu 57 zato nadaljujemo razpravo o ustreznosti posameznega prevoda. Sedeče vedenje, sedentarno vedenje in sedentarno obnašanje so zelo podobni prevodi, zato jih obravnavamo skupaj. Pri vseh treh gre za zvezo pridevnika in samo- stalnika, ki je, kot pojasnjujejo v terminolo- ški svetovalnici, tipična struktura izrazov v slovenščini (Atelšek idr., 2021). Vedenje in obnašanje sta sicer sopomenki, vendar v Slovenskem medicinskem slovarju najde- mo, da je vedenje prednostni izraz (Sloven- ski medicinski slovar, 2022). Iz tega sledi, da je prevod »sedentarno obnašanje« manj ustrezen. Ob primerjavi prevodov »sedeče vedenje« in »sedentarno vedenje« lahko ugotovimo, da je »sedeče« neprevzeti pridevnik, »se- dentarno« pa prevzeti pridevnik. Čeprav »sedeče« namiguje na sedenje, bi izraz »sedeče vedenje« lahko bil ustrezen, saj, kot pojasnjujejo v terminološki svetovalni- ci, »naloga terminov namreč ni, da na izrazni ravni zajamejo celotno vsebino pojma; to je funkcija definicije« (Atelšek idr., 2021). Z vidi- ka jezikovne kulture bi zato lahko zaključili, da je »sedeče vedenje« primernejši prevod kot »sedentarno vedenje«. Vendar se pri uporabi prvega pojavi težava, ko nastopa v vlogi prislova ali pridevnika in pri tem izgubi samostalnik »vedenje«. Na primer, pogosto uporabljena angleška besedna zveza »time spent sedentary« tako v pre- vodu postane »čas, preživet sede« ali »čas sedenja«, besedna zveza »those who are more sedentary« pa v prevodu postane »tisti, ki preživijo več časa sede« ali »tisti, ki več sedijo«. Uporaba prevoda »sedeče vedenje«, podobno kot uporaba prevoda »sedenje«, prinaša netočnost in zmedo. Dodatno, pri podajanju javnozdravstve- nih priporočil, na primer »Omejite količino časa, ki ga preživite sede.« (NIJZ, 2022), vodi v izključevanje ranljivih skupin, ki ne mo- rejo stati ali hoditi. Take skupine ljudi lah- ko prek mišične aktivnosti zgornjega dela telesa omejijo količino časa, ki ga preživijo sedentarno (spomnimo na merilo porabe energije, višje od 1,5 MET), k čemur jih je pomembno spodbujati. Zato menimo, da je prevod »sedeče vedenje« manj ustrezen. Kot najustreznejši v preteklosti že upo- rabljeni prevod angleškega »sedentary behaviour« predlagamo »sedentarno ve- denje«. Pri uporabi tega v vlogi prislova ali pridevnika se ohranjata pomenskost in točnost besedila. Angleška besedna zveza »time spent sedentary« tako v prevodu po- stane »sedentarno preživet čas« in besedna zveza »those who are more sedentary« v prevodu postane »tisti, ki preživijo več časa sedentarno« ali »tisti, ki so bolj sedentarni«. Enobesedno poimenovanje »sedentar- nost« bi bil potem najprimernejši prevod angleškega »sedentariness«. Slednji izraz je sopomenka za »sedentary behaviour«, ki pa se v angleški literaturi uporablja zelo redko. Izraz »sedentary« se je v angleškem jeziku pojavil v 16. stoletju in je izposojenka fran- coskega »sédentaire«, ki izvira iz latinskega »sedentārius« (ki pomeni težiti k poseda- nju). Slednji je izpeljanka iz »sedēns« (se- danjika od »sedēre«, ki pomeni sedeti) in pridevniške pripone »-ārius«, ki v francoskih izposojenkah postane »-aire« ter v angle- ških »-ary« (Collinsdictionary.com, 2022; Dictionary.com, 2022). Koren latinskega »sedentārius« (tj. sed) izvira iz indoevrop- skega prajezika (Snoj, 2015). Izraz »seden- taren« je tako prevzeti izraz (izposojenka) iz latinskega jezika s koreninami v indoe- vropskem prajeziku, iz katerega izvira tudi slovenski jezik. Pridevnik »sedentaren« naj- demo tudi v Slovarju slovenskega knjižne- ga jezika (druga, dopolnjena izdaja iz leta 2014), v katerem je med drugim opredeljen kot »za katerega je značilno veliko sedenja, malo gibanja: sedentarni način življenja / se- dentarna civilizacija« (SSKJ2, 2014). Uporabi prevzetih izrazov se je v skrbi za je- zik treba izogniti, kadar je to mogoče. Ugo- tavljamo, da v našem jeziku nimamo izraza slovenskega izvora, ki bi ga lahko uporabili kot prevod za angleški »sedentary«. To je verjetno razlog, da je v slovenskem jeziku že nekaj časa v rabi prevzet izraz »sedenta- ren«. Za uporabo prevzetega izraza pri pre- vajanju angleškega »sedentary behaviour« se pogosto odločajo tudi Hrvati – »seden- tarno ponašanje« (Jurakić in Pedišić, 2019), Nemci (Sedentäres Verhalten), Nizozemci (sedentair gedrag), Španci (comportement sédentaire), Portugalci (comportamen- to sedentário), Francozi (comportement sédentaire), Brazilci (comportamento se- dentário) in drugi (SBRN, 2017). Uporaba prevzetih besed je v strokovnem izrazo- slovju pogosta in ni povsem odsvetovana (Dobrovoljc, Verovnik, Vranjek Ošlak, Gliha Komac in Weiss, 2020). Razmislek o morebi- tnem uvajanju novega izraza slovenskega izvora, ki ga v slovenskem jeziku še ni, pre- sega namen tega prispevka in ostaja izziv za prihodnje razprave o izrazoslovju na po- dročju telesne dejavnosti in zdravja. Potreba po nadaljnjih razpra- vah o izrazoslovju Pri živih jezikih se nenehno pojavlja potre- ba po novih izrazih in naša naloga je, da jezik uspešno nadgrajujemo. Avtorji tega prispevka bi želeli slišati z dokazi podprto mnenje zainteresirane strokovne in splo- šne javnosti o predlaganem »sedentarnem vedenju« kot najustreznejšem prevodu angleškega »sedentary behaviour« oziro- ma druge z dokazi podprte predloge za ustreznejši prevod. V prispevku smo poka- Tabela 1 Uporaba izbranih prevodov angleškega »sedentary behaviour« po avtorjih Uporaba prevoda Prvi trije avtorji Sedeče vedenje (16 del) 4 dela, Gregor Jurak (UL FŠ) 4 dela, Marjeta Kovač (UL FŠ) 2 deli, Andreja Backović Juričan (NIJZ) Sedentarno vedenje (13 del) 6 del, Kaja Kastelic (UP IAM) 5 del, Alenka Plemelj Mohorič (UL ZF) 4 dela, Nejc Šarabon (UP FVZ) Sedentarno obnašanje (3 dela) 2 deli, Kaja Kastelic (UP IAM) 1 delo, Nejc Šarabon (UP FVZ) 1 delo, Boštjan Šimunič (ZRS) Sedentarnost (45 del) 21 del, Nejc Šarabon (UP FVZ) 11 del, Kaja Kastelic (UP IAM) 9 del, Nastja Podrekar Loredan (UP FVZ) Skupno: sedeče vedenje, sedentarno vedenje, sedentarno obnašanje ali sedentarnost (74 del) 27 del, Nejc Šarabon (UP FVZ) 19 del, Kaja Kastelic (UP IAM) 10 del, Nastja Podrekar Loredan (UP FVZ) Opomba. Pri treh delih se sočasno omenjata dve različici prevoda; UP FVZ = Univerza na Primor- skem, Fakulteta za vede o zdravju; UP IAM = Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič; ZRS = Znanstveno-raziskovalno središče Koper; UL FŠ = Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport; UL ZF = Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta; NIJZ = Nacionalni inštitut za javno zdravje. 58 zali, da v slovenskem prostoru še nimamo ustaljenega izraza za angleški »sedentary behaviour«. S tem ostaja priložnost, da bo nekega dne postal ustaljeni izraz tisti, ki je bil predhodno prepoznan kot najustreznej- ši, in ne tisti, ki je iz nekega drugega razloga bil najpogosteje v rabi. Za konec bi želeli osvetliti še potrebo po razpravi o nekaterih drugih pogosto ra- bljenih izrazih na področju telesne de- javnosti in zdravja. Eden takih je angleški »physical activity«, ki je bil opredeljen kot »vsako gibanje telesa, ki ga proizvedejo skeletne mišice in ki se odraža v poveča- ni porabi energije« (Caspersen, Powell in Christenson, 1985), vendar se v literaturi s področja telesne dejavnosti in zdravja zanj pogosteje uporablja opredelitev, po kateri je »vsakršno vedenje v času budnosti, ki ni sedentarno« (Tremblay, Aubert idr., 2017). V slovenskem jeziku so za angleški »physical activity« v rabi številni prevodi, na primer »telesna dejavnost«, »telesna aktivnost«, »gibalna dejavnost«, »gibalna aktivnost«, »fizična dejavnost«, »fizična aktivnost«, »gi- balna oz. športna aktivnost«, »telesna oz. gibalna dejavnost«. Zlasti med študenti in v splošni javnosti opažamo zmedo v razu- mevanju omenjenih izrazov, nedosledno rabo izrazov pri pisani in govorjeni besedi ter neprepoznavanje, da gre za sopomen- ke. Nasprotno pa v slovenskem prostoru opa- žamo usklajeno rabo enega izmed najmlaj- ših izrazov na področju telesne dejavnosti in zdravja, to je »24-urno gibalno vedenje«. Potreba po tem izrazu je nastala pred ne- kaj leti, ko so raziskovalci začeli ugotavljati, da so količine telesne dejavnosti (različnih intenzivnosti), sedentarnega vedenja in spanja med seboj soodvisne ter da jih je smiselno preučevati v kombinaciji (Cha- stin, Palarea-Albaladejo, Dontje in Skelton, 2015; Pedisic, 2014; Pedišić, Dumuid in Olds, 2017). V angleški znanstveni literaturi so trenutno v rabi različni izrazi, na primer »24-hour movement behaviours«, »24-hour physical behaviours«, »24-hour activity cycle« in »daily activity behaviours«, in ne- kateri raziskovalci so že pozvali k razpravi o najustreznejšem angleškem izrazu ter njegovi dosledni uporabi (Falck, Davis, Li, Stamatakis in Liu-Ambrose, 2021). Trenutno je najpogosteje v rabi angleški »24-hour movement behaviours« (isto ime nosijo tudi prve smernice za 24-urno gibalno ve- denje (Ross idr., 2020; Tremblay idr., 2016; Tremblay, Chaput idr., 2017)), kar je najver- jetneje zaznamovalo slovenski prevod »24- urno gibalno vedenje«, ki so ga do danes v svojih delih (vnesenih v Cobiss) že uporabili avtorji z Univerze na Primorskem (Kastelic in Šarabon, 2022a, 2022b; Kastelic, Šarabon, Burnard in Pedišić, 2022) in ljubljanske Fa- kultete za šport (Meh, Morrison, Sember in Jurak, 2021; Ocvirk, Kovač in Jurak, 2021). Z ustreznostjo omenjenega izraza se strinja- jo tudi v terminološki svetovalnici (Atelšek, Fajfar, Jemec Tomazin, Sitar in Žagar Karer, 2022). „Zaključek V prispevku smo predstavili, kako si je an- gleški »sedentary behaviour«, ki je oprede- ljen kot »vsakršno vedenje v času budnosti, ki ga zaznamuje nizka poraba energije (≤ 1,5 MET) in pri katerem je posameznik v sede- čem položaju, se naslanja ali leži«, utiral pot v znanstveni literaturi. Opozorili smo na obstoj več slovenskih prevodov angleške- ga »sedentary behaviour«. V nadaljevanju smo z bibliometrično analizo ugotovili, da se je do zdaj v slovenskih delih najpo- gosteje uporabljal prevod »sedentarnost«, vendar pa ne moremo govoriti o njegovi ustaljeni rabi. V razpravi, podprti z dejstvi, smo predlagali »sedentarno vedenje« kot najustreznejši v preteklosti že uporabljeni prevod. Zainteresirano strokovno in splo- šno javnost smo pozvali k nadaljnji razpravi o najustreznejšem prevodu ter opozorili na potrebo po razpravi o drugih izrazih s po- dročja telesne dejavnosti in zdravja. ZAHVALA Avtorji se zahvaljujejo Evropski komisiji za financiranje projekta InnoRenew CoE (Spo- razum o dodelitvi sredstev št. 739574) v okviru programa Obzorje 2020 (H2020 WI- DESPREAD-2-Teaming; #739574) in Republi- ki Sloveniji (Financiranje naložb Republike Slovenije in Evropske unije v okviru Evrop- skega sklada za regionalni razvoj). „Literatura 1. Atelšek, S., Fajfar, T., Jemec Tomazin, M., Sitar, J., Trojar, M. in Žagar Karer, M. (2021). Sedeče vedenje. Terminološka svetovalnica, 1 spletni vir. Pridobljeno s https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/ terminologisce/svetovanje/sedece-vedenje 2. Atelšek, S., Fajfar, T., Jemec Tomazin, M., Sitar, J. in Žagar Karer, M. (2022). 24-urno gibalno vedenje. Terminološka svetovalnica, 1 spletni vir. Pridobljeno s https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/ terminologisce/svetovanje/24-urno-gibal- no-vedenje 3. Biddle, S. J. H., Bennie, J. A., De Cocker, K., Dunstan, D., Gardiner, P. A., Healy, G. N., Lynch, B., Owen, N., Brakenridge, C., Brown, W., Buman, M., Clark, B., Dohrn, I. M., Dun- can, M., Gilson, N., Kolbe-Alexander, T., Pa- vey, T., Reid, N., Vandelanotte, C., Vergeer, I. in Vincent, G. E. (2019). Controversies in the Science of Sedentary Behaviour and Health: Insights, Perspectives and Future directions from the 2018 Queensland Sedentary Beha- viour Think Tank. International Journal of Envi- ronmental Research and Public Health, 16(23). doi:10.3390/ijerph16234762 4. Caspersen, C. J., Powell, K. E. in Christenson, G. M. (1985). Physical activity, exercise, and physical fitness: definitions and distinctions for health-related research. Public Health Re- ports, 100(2), 126–131. 5. Chastin, S. F., Palarea-Albaladejo, J., Dontje, M. L. in Skelton, D. A. (2015). Combined Ef- fects of Time Spent in Physical Activity, Se- dentary Behaviors and Sleep on Obesity and Cardio-Metabolic Health Markers: A Novel Compositional Data Analysis Approach. PloS One, 10(10), e0139984. doi:10.1371/journal. pone.0139984 6. Collinsdictionary.com. (2022). We take a look at the etymology behind the word ‘sedentary’. Pridobljeno s https://blog.col- linsdictionary.com/language-lovers/we- -take-a-look-at-the-etymology-behind-the- -word-sedentary/ 7. Dictionary.com (2022). Definitions: se- dentary. Pridobljeno s https://www.dicti- onary.com/e/word-of-the-day/sedenta- ry-2020-05-02/ 8. Dobrovoljc, H., Verovnik, T., Vranjek Ošlak, U., Gliha Komac, N. in Weiss, P. (2020). Jezikovna politika in prevzete besede. Jezikovna sve- tovalnica, 1 spletni vir. Pridobljeno s https:// svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/4658 9. Dunstan, D. W., Howard, B., Healy, G. N. in Owen, N. (2012). Too much sitting--a he- alth hazard. Diabetes Research and Clinical Practice, 97(3), 368–376. doi:10.1016/j.dia- bres.2012.05.020 10. Falck, R. S., Davis, J. C., Li, L., Stamatakis, E. in Liu-Ambrose, T. (2021). Preventing the ‘24-hour Babel’: the need for a consen- sus on a consistent terminology scheme for physical activity, sedentary behaviour and sleep. British Journal of Sports Medici- ne, bjsports-2021-104487. doi:10.1136/bj- sports-2021-104487 11. Jurakić, D. in Pedišić, Ž. (2019). Croatian 24- Hour Guidelines for Physical Activity, Seden- tary Behaviour, and Sleep: A Proposal Based on a Systematic Review of Literature. Medi- cus, 28(2), 143–143. 12. Kastelic, K. in Šarabon, N. (2022a). Kako zdrav je vaš dan: spletno orodje za vrednotenje in promocijo zdravega 24-urnega gibalnega vedenja. [Izola]: Univerza na Primorskem, Fa- izrazoslovje v športu 59 kulteta za vede o zdravju. https://healthyti- meuse.com/sl/pages/9 13. Kastelic, K. in Šarabon, N. (2022b). Vprašalnik o spanju, sedenju in telesni dejavnosti (SST): priročnik za uporabo. 1 spletni vir (1 datoteka PDF, 19 strani). https://healthytimeuse.com/ DABQ_Prirocnik.pdf 14. Kastelic, K., Šarabon, N., Burnard, M. D. in Pedišić, Ž. (2022). Validity and Reliability of the Daily Activity Behaviours Questionnai- re (DABQ) for Assessment of Time Spent in Sleep, Sedentary Behaviour, and Physical Ac- tivity. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(9). doi:10.3390/ ijerph19095362 15. Katzmarzyk, P. T., Church, T. S., Craig, C. L. in Bouchard, C. (2009). Sitting time and morta- lity from all causes, cardiovascular disease, and cancer. Medicine and Science in Sports and Exercise, 41(5), 998–1005. doi:10.1249/ MSS.0b013e3181930355 16. Lynch, B. M., Matthews, C. E. in Wijndaele, K. (2019). New MeSH for Sedentary Behavior. Journal of Physical Activity and Health, 16(5), 305. doi:10.1123/jpah.2019-0155 17. Magnon, V., Dutheil, F. in Auxiette, C. (2018). Sedentariness: A Need for a Definition. Front Public Health, 6, 372. doi:10.3389/fpu- bh.2018.00372 18. Matthews, C. E., George, S. M., Moore, S. C., Bowles, H. R., Blair, A., Park, Y., Troiano, R. P., Hollenbeck, A. in Schatzkin, A. (2012). Amo- unt of time spent in sedentary behaviors and cause-specific mortality in US adults. American Journal of Clinical Nutrition, 95(2), 437–445. doi:10.3945/ajcn.111.019620 19. Meh, K., Morrison, S. A., Sember, V. in Jurak, G. (2021). Spremembe v 24-urnem gibalnem vedenju slovenskih najstnikov v času izo- lacijskih ukrepov ob prvem valu epidemije COVID-19. Šport: revija za teoretična in prak- tična vprašanja športa, 69(1/2), 251–256. 20. NIJZ (2022). Smernice za telesno dejavnost in sedeče vedenje: slovenski prevod WHO smernic. Pridobljeno s https://www.nijz.si/ sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/ who_smernice_td_slv.pdf 21. Ocvirk, T., Kovač, M. in Jurak, G. (2021). Vpliv omejitev gibanja za obvladovanje širjenja vi- rusa SARS-CoV-2 na 24-urno gibalno vedenje in telesno zmogljivost otrok in mladostnikov. Šport: revija za teoretična in praktična vpra- šanja športa, 69(1/2), 233–240. 22. Owen, N., Healy, G. N., Matthews, C. E. in Dun- stan, D. W. (2010). Too much sitting: the po- pulation health science of sedentary behavi- or. Exercise and Sport Sciences Reviews, 38(3), 105–113. doi:10.1097/JES.0b013e3181e373a2 23. Pate, R. R., O‘Neill, J. R. in Lobelo, F. (2008). The evolving definition of „sedentary“. Exer- cise and Sport Sciences Reviews, 36(4), 173–178. doi:10.1097/JES.0b013e3181877d1a 24. Pedisic, Z. (2014). Measurement issues and poor adjustments for physical activity and sleep undermine sedentary behaviour rese- arch—The focus should shift to the balance between sleep, sedentary behaviour, standing and activity (Vol. 46). 25. Pedišić, Ž., Dumuid, D. in Olds, T. S. (2017). Integrating sleep, sedentary behaviour, and physical activity research in the emerging field of time-use epidemiology: definitions, concepts, statistical methods, theoretical framework, and future directions. Kinesiolo- gy, 49(2), 252–269. 26. Ross, R., Chaput, J.-P., Giangregorio, L. M., Janssen, I., Saunders, T. J., Kho, M. E., Poitras, V. J., Tomasone, J. R., El-Kotob, R., McLaughlin, E. C., Duggan, M., Carrier, J., Carson, V., Cha- stin, S. F., Latimer-Cheung, A. E., Chulak-Bo- zzer, T., Faulkner, G., Flood, S. M., Gazendam, M. K., Healy, G. N., Katzmarzyk, P. T., Kenne- dy, W., Lane, K. N., Lorbergs, A., Maclaren, K., Marr, S., Powell, K. E., Rhodes, R. E., Ross-Whi- te, A., Welsh, F., Willumsen, J. in Tremblay, M. S. (2020). Canadian 24-Hour Movement Guidelines for Adults aged 18–64 years and Adults aged 65 years or older: an integrati- on of physical activity, sedentary behavio- ur, and sleep. Applied Physiology, Nutrition, and Metabolism, 45(10 (Suppl. 2)), S57–S102. doi:10.1139/apnm-2020-0467 27. SBRN. (2012). Letter to the editor: standar- dized use of the terms „sedentary“ and „se- dentary behaviours“. Appl Physiol Nutr Metab, 37(3), 540–542. doi:10.1139/h2012-024 28. SBRN (2017). SBRN Terminology Consensus Project. Pridobljeno s https://www.sedenta- rybehaviour.org/sbrn-terminology-consen- sus-project/ 29. Slovenski medicinski slovar (2022). Obna- šanje, vedenje. Pridobljeno s https://www. termania.net/slovarji/slovenski-medicinski- -slovar/5529719/obnasanje?query=obna%c 5%a1anje&SearchIn=All 30. Snoj, M. (2015). Slovenski etimološki slovar. Pridobljeno s https://fran.si/193/marko- -snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4291626/ sedeti?View=1&Query=sedeti 31. SSKJ2 (2014). Sedentaren. Pridobljeno s https://www.fran.si/133/sskj2-slovar-sloven- skega-knjiznega-jezika-2/4529275/sedentar en?View=1&Query=sedentaren 32. Tremblay, M. S., Aubert, S., Barnes, J. D., Saun- ders, T. J., Carson, V., Latimer-Cheung, A. E., Chastin, S. F. M., Altenburg, T. M. in Chinapaw, M. J. M. (2017). Sedentary Behavior Research Network (SBRN) - Terminology Consensus Project process and outcome. Int J Behav Nutr Phys Act, 14(1), 75. doi:10.1186/s12966- 017-0525-8 33. Tremblay, M. S., Carson, V., Chaput, J. P., Con- nor Gorber, S., Dinh, T., Duggan, M., Faulkner, G., Gray, C. E., Gruber, R., Janson, K., Janssen, I., Katzmarzyk, P. T., Kho, M. E., Latimer-Che- ung, A. E., LeBlanc, C., Okely, A. D., Olds, T., Pate, R. R., Phillips, A., Poitras, V. J., Roden- burg, S., Sampson, M., Saunders, T. J., Stone, J. A., Stratton, G., Weiss, S. K. in Zehr, L. (2016). Canadian 24-Hour Movement Guidelines for Children and Youth: An Integration of Physical Activity, Sedentary Behaviour, and Sleep. Appl Physiol Nutr Metab, 41(6 Suppl 3), S311–327. doi:10.1139/apnm-2016-0151 34. Tremblay, M. S., Chaput, J. P., Adamo, K. B., Aubert, S., Barnes, J. D., Choquette, L., Du- ggan, M., Faulkner, G., Goldfield, G. S., Gray, C. E., Gruber, R., Janson, K., Janssen, I., Janssen, X., Jaramillo Garcia, A., Kuzik, N., LeBlanc, C., MacLean, J., Okely, A. D., Poitras, V. J., Rayner, M. E., Reilly, J. J., Sampson, M., Spence, J. C., Timmons, B. W. in Carson, V. (2017). Canadi- an 24-Hour Movement Guidelines for the Early Years (0-4 years): An Integration of Physical Activity, Sedentary Behaviour, and Sleep. BMC Public Health, 17(Suppl 5), 874. doi:10.1186/s12889-017-4859-6 35. Tremblay, M. S., Colley, R. C., Saunders, T. J., Healy, G. N. in Owen, N. (2010). Physiological and health implications of a sedentary life- style. Appl Physiol Nutr Metab, 35(6), 725–740. doi:10.1139/h10-079 36. Wilmot, E. G., Edwardson, C. L., Achana, F. A., Davies, M. J., Gorely, T., Gray, L. J., Khunti, K., Yates, T. in Biddle, S. J. (2012). Sedentary time in adults and the association with diabetes, cardiovascular disease and death: systema- tic review and meta-analysis. Diabetologia, 55(11), 2895–2905. doi:10.1007/s00125-012- 2677-z prof. dr. Nejc Šarabon Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem Polje 42, 6310 Izola nejc.sarabon@fvz.upr.si 60 Incidence of injuries and overuse problems in skateboarders Abstract We used a questionnaire to check the frequency of injuries among skateboarders. 79 skateboarders answered a self-compiled online questionnaire on injuries with the added OSTRC-O questionnaire. The most frequently injured parts of the body of the respondents were ankles and feet, as well as hands and wrists. According to the OSTRC-O score, skateboarders are most prone to overuse problems with ankles and feet, followed by knees, and lower back. Statistically significant difference was shown in the average value of the ranks by the number of injuries of the lower and upper extremities of skateboarders (p = 0,001). To prevent injuries, the use of protective equipment, safety instructions, formal lessons (learning how to fall properly, safe tricks testing), supervision and neuromuscular training programmes are recommended. Keywords: skateboarding, injuries, overuse, prevention. Sonja Fajhtinger, Boštjan Žvanut, Jernej Rošker Pojavnost poškodb in preobremenitvenih težav pri rolkarjih Izvleček Z anketnim vprašalnikom smo preverili pojavnost poškodb med rolkarji in prido- bili podatke o delih telesa, ki so najbolj podvrženi preobremenitvenim napo- rom. 79 rolkarjev je izpolnilo samostojno sestavljen spletni vprašalnik o poškod- bah z dodanim vprašalnikom OSTRC-O. Najpogosteje poškodovani deli telesa anketirancev so bili gležnji in stopala ter roke in zapestja. Preobremenitvam so glede na točke OSTRC-O najbolj podvr- ženi gležnji in stopala, sledijo kolena in spodnji del hrbta. Statistično značilna razlika se je pokazala v povprečni vre- dnosti rangov števila poškodb spodnjih in zgornjih okončin (p = 0,001). Za pre- ventivo pred poškodbami se svetujejo predvsem uporaba zaščitne opreme, upoštevanje varnostnih navodil, for- malne učne ure (poučevanje pravilnega padanja, varnega preizkušanja trikov), nadzor in programi živčno-mišičnih tre- ningov. Ključne besede: rolkanje, poškodbe, preo- bremenitev, preventiva. šport in zdravje 61 „Uvod Rolkanje je šport, pri katerem je v zadnjih letih zaznati intenziven razvoj in rast pri- ljubljenosti. To je med drugim razvidno iz odločitve Mednarodnega olimpijskega ko- miteja, ki je leta 2017 rolkanje uvrstil med olimpijske discipline in odobril njegovo premiero na olimpijskih igrah leta 2021 v Tokiu, in sicer z ulično (angl. street) in poligonsko (angl. park) disciplino. Poleg omenjenih disciplin v rolkanju poznamo še vertikalno disciplino (angl. vert, half pipe), disciplino, pri kateri se triki izvajajo le na ravni površini (angl. flatland), in druge, ki pa zaradi premajhnega števila udeležencev, predvsem ženske populacije, niso uvršče- ne med olimpijske športe. Pri rolkanju so zaradi velikega števila ponovitev gibanj, pogostih tresljajev in prisilne drže ob po- gostih padcih in posledičnih travmatskih poškodbah pojavljajo tudi poškodbe zaradi preobremenitev. Najboljši rolkarji nadzirajo sebe in rolko pri velikih hitrostih in pri letu po zraku ter nadzorovano pristajajo, za kar morajo imeti odlično ravnotežje, gibljivost, moč in koordinacijo. Vse to za njihovo telo pomeni izjemne zahteve in skoraj vsi imajo že obširen seznam poškodb, ki so jih utrpeli pri tem športu. Poškodbe, opisane v raziskavi Tominage in drugih (2013), pa tudi v novejših, vključuje- jo vse dele telesa. Najpogostejši so zlomi zgornjih okončin, zlasti distalnega dela podlakti in zapestja. Raziskave večinoma vključujejo otroke in mladostnike, stare od pet do 16 let, med temi je 60–95 % fantov. Literatura o poškodbah, povezanih z rolka- njem, objavljena v zadnjih treh desetletjih, se še vedno osredotoča na otroke in mla- dostnike, le nekaj poročil omenja poškod- be starejših rolkarjev. Tudi Hunter (2012) v članku o epidemiologiji poškodb v rolka- nju navaja, da večina poškodb prizadene mlade moške, čeprav se glede starosti in izkušenj o resnosti poškodb pojavljajo na- sprotujoči si argumenti. Večina poškodb je akutnih, najpogosteje poškodovana dela sta zapestje in podlaket, pogoste so tudi poškodbe spodnjega dela noge in gležnja. Kot navaja avtor, številni članki temeljijo na informacijah iz bolnišnic ali urgentnih oddelkov in se osredotočajo na zlome, kar pomeni, da manj resne poškodbe, zdra- vljene v drugačnem okolju, niso vključene v obravnavo. Čeprav je večina rolkarskih poškodb akutnih, se lahko pojavijo tudi kronične ali preobremenitvene poškodbe, ki jih v razpoložljivi literaturi prav tako ne omenjajo. V preglednem članku o poškod- bah rolkarjev Fountain in Meyers (1996) navajata, da so poškodbe zgornjih okončin najpogostejše, ker udeleženec pade na iz- tegnjene roke. Rolke dosegajo velike hitro- sti, nimajo mehanskega zavornega sistema in posamezniki s čedalje več izkušnjami izvajajo vse bolj zapletene kaskade in trike, zato je verjetnost poškodbe na kateri koli točki (starost, raven izkušenj) zelo velika. Da so pri rolkarjih najpogostejše poškodbe zgornjih okončin, navajata tudi Shuman in Meyers (2015) v preglednem članku, in sicer je teh 55–63 %, sledijo poškodbe spodnjih okončin (17–26 %), medtem ko poškodbe prsno-trebušnega dela in hrbtenice po- menijo le 1,5–2,9 % vseh poškodb. Tuckel, Milczarski in Silverman (2019) navajajo, da je bila najpogostejša poškodba tistih, ki so padli z rolke, zlom zgornje okončine (20,7 % primerov). Sledijo zvini in nategi (15 % primerov), površinske poškodbe in zlomi spodnje okončine (13,6 % in 5,4 %) ter dru- ge vrste poškodb (do 5 %). Forsman in Eriksson (2001) sta raziskala poškodbe 139 oseb, starih od 7 do 47 let (povprečno 16 let). Med 147 zabeleženimi poškodbami so bili najpogostejši zvini (44 %) in zlomi (29 %). Poškodbe mehkih tkiv, vključno z odrgninami, udarci in raztrgani- nami, so predstavljale 24 %. Zabeleženi so bili štirje primeri pretresa možganov in štiri dislokacije sklepa. Največji delež zlomov (56 %) so imeli v najmlajši starostni skupini. Med tistimi, starimi 20 let, sta bila odkrita le dva zloma, najpogostejši so bili zvini. Največji delež poškodb je prizadel spodnje okončine (50 %), medtem ko so bili zlomi pogostejši v zgornjih okončinah (57 %, n = 24). Zlomi spodnje okončine so bili najpo- gostejši v gležnju ali stopalu. V raziskavi, ki so jo izvedli Keilani in drugi (2010) z rolkarji na Dunaju, je skupno 97 % (n = 73) anke- tirancev, ki so se z rolkanjem ukvarjali 8 ± 5 let in trenirali 18 ± 11 ur na teden, poro- čalo o vsaj eni poškodbi. Pri 52 % (n = 39) vprašanih je bila najhujša poškodba blaga do zmerna (raztrganina, udarnina, nateg/ zvin, modrica), pri 45 % (n = 34) pa je šlo za hudo poškodbo (pretrganje ligamenta, zlom). Le 33 % (n = 13) udeležencev z bla- go do zmerno poškodbo je obiskalo stro- kovnjaka v primerjavi s 94 % (n = 32) tistih, ki so utrpeli vsaj eno hudo poškodbo. Pri slednjih so bila najbolj prizadeta območja spodnji del noge/gleženj/stopalo (32 %, n = 24), sledili so podlaket/zapestje/roka (16 %, n = 12). Pri rolkanju se po podatkih o poškodbah in o izpostavljenosti v ZDA na 1000 udele- žencev zgodi 8,9 poškodbe in 0,28 hospita- lizacije (Gomez in Rao, 2016). Rolkanje sodi med pomembnejše vire poškodb otrok in mladostnikov, zato poudarjajo, da so potrebne nadaljnje, kakovostnejše načrto- vane raziskave, ki bi omogočile celovitejši vpogled v dejavnike tveganja za nastanek poškodb v tej športni panogi (McKenzie idr., 2016). Rezultati večine raziskav, ki se ukvarjajo s poškodbami pri rolkanju, navajajo, da so najpogostejše poškodbe zgornjih okončin. Ob tem se večina raziskav osredotoča na akutne oziroma travmatske poškodbe, za- postavlja pa preobremenitvene težave in poškodbe – te so posebej pomembne pri športnikih in rekreativcih, ki se z rolkanjem ukvarjajo dalj časa. Zato smo se odločili za- snovati raziskavo, ki bi ponudila preliminar- ne odgovore na ta vprašanja. Naš cilj je bil preveriti, kateri deli telesa so najpogosteje poškodovani pri starejših rol- karjih (nad 18 let) in kateri so najbolj pod- vrženi preobremenitvam ter ali obstajajo razlike v številu poškodb med tekmoval- nimi in netekmovalnimi rolkarji. Zanimalo nas je, ali imajo rolkarji več poškodb zgor- njih okončin v primerjavi s spodnjimi in ali tekmovalni rolkarji utrpijo manj poškodb kot netekmovalni. „Metode Udeleženci V vzorec so bili vključeni slovensko in/ali angleško govoreči rolkarji z vsega sveta, stari 18 let ali več, tako moški kot ženske. V našem vzorcu je 83,5 % moških (n = 66) in 16,5 % žensk (n = 13), povprečna starost je 25 let (min. = 18 let; maks. = 41 let; SD = 5,3). Anketiranci prihajajo iz Slovenije (63 %; n = 50), ZDA (9 %; n = 7), Velike Britanije (4 %; n = 3) in drugih držav (24 %; n = 19). Naj- več anketirancev se ukvarja z ulično (58,2 %; n = 46) in poligonsko disciplino (30,4 %; n = 24). V povprečju se z rolkanjem ukvar- jajo 10 let (min = 1; maks. = 35; SD = 7,17). Profesionalnih rolkarjev je 1,3 % (n = 1), 29,2 % (n = 23) je amaterjev in 69,6 % (n = 55) je rekreativcev. Pripomočki Uporabili smo metodo anketiranja s samo- stojno sestavljenim spletnim vprašalnikom v angleškem in slovenskem jeziku. Obsegal je uvodni nagovor o namenu raziskave in dva dela. V prvem delu so bila vprašanja o demografskih podatkih udeležencev (spol, 62 starost, država), o tem, s katero poddiscipli- no rolkanja se večinoma ukvarjajo in kako dolgo, o statusu (rekreativec/amater/pro- fesionalec), lokaciji in vrsti poškodbe ter trajanju težav pri delih telesa, omenjenih v drugem delu vprašalnika. Ta je vključe- val vprašanja iz prilagojenega vprašalnika o preobremenitvenih poškodbah (OSTRC- -O oz. »Oslo sports trauma research center Overuse injury questionnaire«), vezana na kolena, spodnji del hrbta, kolke, gležnje in stopala, roke in zapestja, rame in komolce. OSTRC-O (Clarsen idr., 2013) je bil identifici- ran z iskanjem vprašalnikov o preobreme- nitvenih poškodbah. Odločitev za njegovo uporabo je temeljila na kritični analizi raz- ličnih vprašalnikov. OSTRC-O se je izkazal kot najkrajši vprašalnik, s katerim smo lahko zajeli vse omenjene dele telesa. Uporabili smo angleško in slovensko različico vpra- šalnika, ki sta prosto dostopni na spletu. Odgovoru na vsako izmed štirih vprašanj je dodeljena številčna vrednost med 0 in 25, pri čemer 0 ne predstavlja težav. Postopek Za izvedbo spletne ankete je bila upo- rabljena spletna aplikacija 1KA, pri kateri je anketiranje anonimno in prostovolj- no. Povezavo do vprašalnika smo poslali znancem, ki se ukvarjajo z rolkanjem, prek družbenih omrežij, povezavo smo objavili tudi v skupinah na Facebooku, namenjenih rolkanju. Udeležence smo prosili, da delijo povezavo med svoje prijatelje in znance, ki se ukvarjajo z rolkanjem. Vprašalnik je bil aktiven od 31. 1. do 10. 3. 2020. Z opisno statistiko smo analizirali samo po- datke anketirancev, ki so anketo izpolnili v celoti, izločili smo osebe, mlajše od 18 let. Izračunali smo število poškodb zgornjih in spodnjih okončin, skupno število poškodb posameznika ter oceno za posamezen del telesa in skupno oceno resnosti pre- obremenitvenih poškodb. Za preverjanje hipotez smo uporabili Wilcoxonov test predznačenih rangov in Mann Whitneyjev U-test. Pri drugi hipotezi smo kot tekmo- valne rolkarje upoštevali profesionalce in amaterje, rekreativce pa kot tiste, ki ne tekmujejo. Statistično analizo smo izvedli v programu IBM SPSS Statistics 20.0. „Rezultati Skupno število poročanih poškodb je bilo 276 (kar znaša 3,5 poškodbe na anketiranca na leto), od tega 23 v spodnjem delu hrbta, 16 poškodb levega in 22 desnega kolena, Tabela 1 Lokacija in tip poškodb pri anketiranih rolkarjih Lokacija po- škodbe Skupno število poškodb (n) Tip poškodbe (n) Spodnji del hrbta 23 Mišična udarnina (7) Drugo (6) Nateg/pretrganje mišice (3) Hernija diska (3) Vnetje ligamenta (2) Spondilolisteza (1) Zlom (1) Levo koleno 16 Nateg/pretrganje mišice (5) Mišična udarnina (5) Poškodba hrustanca (3) Delni/popolni izpah (1) Delno/popolno pretrganje tetive (1) Burzitis (1) Desno koleno 22 Vnetje tetive (6) Nateg/pretrganje mišice (4) Mišična udarnina (4) Delni/popolni izpah (3) Drugo (2) Poškodba ACL (1) Poškodba medialnega kolateralnega ligamenta (1) Poškodba hrustanca (1) Burzitis (1) Levi kolk 17 Mišična udarnina (5) Nateg/pretrganje mišice (3) Vnetje ligamenta (3) Drugo (3) Delni/popolni izpah (1) Stresni zlom (1) Poškodba hrustanca (1) Desni kolk 5 Mišična udarnina (2) Nateg ali pretrganje mišice (1) Vnetje ligamenta (1) Burzitis (1) Levi gleženj in stopalo 61 Zvin gležnja (22) Nateg ali pretrganje mišice (9) Mišična udarnina (6) Vnetje ligamenta (6) Vnetje tetive (5) Zlom (3) Stresni zlom (3) Vnetje vezivnega tkiva, ki podpira stopalni lok (3) Delno ali popolno pretrganje tetive (2) Drugo (2) Desni gleženj in stopalo 53 Zvin gležnja (22) Nateg ali pretrganje mišice (8) Mišična udarnina (7) Vnetje ligamenta (5) Zlom (3) Stresni zlom (2) Vnetje tetive (2) Drugo (2) Delno ali popolno pretrganje tetive (1) Vnetje vezivnega tkiva, ki podpira stopalni lok (1) šport in zdravje 63 17 na predelu levega in 5 na predelu de- snega kolka, 61 za levi in 53 za desni gleženj in stopalo, 13 za levo in 7 za desno ramo, 20 za levo in 22 za desno roko in zapestje ter 11 za levi in 6 za desni komolec. V Tabeli 1 so predstavljeni odgovori anke- tirancev na vprašanja o mestu in tipu po- škodb, ki so jih utrpeli v zadnjih 12 mesecih. V Tabeli 2 so predstavljeni odgovori na vprašanje o trajanju težav z naštetimi deli telesa. Tabela 3 prikazuje porazdelitev odgovorov anketirancev za OSTRC-O, in sicer o teža- vah v navedenih delih telesa na treningu in tekmovanjih v tednu pred anketiranjem, o zmanjšanju volumna treningov v za- dnjem tednu zaradi težav z delom telesa, o obsegu bolečine pri športni aktivnosti v zadnjem tednu in o obsegu vpliva težav z delom telesa na športno zmogljivost v te- dnu pred anketiranjem. Povprečna ocena resnosti preobreme- nitvenih poškodb kolen je 10,6 (min. = 0; maks. = 92; SD = 17,2), spodnjega dela hrbta 8,8 (min. = 0; maks. = 74; SD = 15,9), kolkov 5,4 (min. = 0; maks. = 51; SD = 12,5), gležnjev in stopal 15,1 (min. = 0; maks. = 92; SD = 23,0), ramen 7,1 (min. = = 0; maks. = 92; SD = 16,8), rok in zapestij 6,8 (min. = 0; maks. = 60; SD = 13,5) ter komolcev 3,9 (min. = 0; maks. = 60; SD = 11,4). Povprečna skupna ocena resnosti preobremenitev je 57,7 (min. = 0; maks. = 304; SD = 60,3). Rezultati statističnih testov Wilcoxonov test predznačenih rangov kaže statistično značilno razliko v povprečni vre- dnosti rangov števila poškodb spodnjih in zgornjih okončin (Z = –3,216; p = 0,001). Kot je prikazano na Sliki 1, je pri vzorcu rolkar- jev več poškodb spodnjih okončin kot po- škodb zgornjih okončin. Izračun Mann Whitneyjevega U-testa (U = 605,0) kaže, da pri rolkarjih med tekmoval- no in netekmovalno skupino ni statistično značilnih (p = 0,958) razlik v povprečni vre- dnosti ranga števila poškodb. „Razprava Najpogosteje poškodovani deli telesa anketiranih rolkarjev so gležnji in stopala (najpogostejši so zvini, sledi nateg oz. pre- trganje mišice) ter roke in zapestja (pri tipu poškodbe so najpogosteje izbrali odgovor »drugo«, sledi nateg oz. pretrganje liga- menta). Odgovori o trajanju težav na nave- Lokacija po- škodbe Skupno število poškodb (n) Tip poškodbe (n) Leva rama 13 Delni ali popolni izpah (4) Vnetje ligamenta (2) Nateg ali pretrganje ligamenta (1) Delno ali popolno pretrganje tetive (1) Nateg ali pretrganje mišice (1) Mišična udarnina (1) Poškodba hrustanca (1) Vnetje tetive (1) Drugo (1) Desna rama 7 Delni ali popolni izpah (4) Nateg ali pretrganje mišice (2) Mišična udarnina (1) Leva roka in zapestje 20 Nateg ali pretrganje ligamenta (4) Drugo (4) Zlom (3) Delni ali popolni izpah (2) Nateg ali pretrganje mišice (2) Vnetje ligamenta (2) Stresni zlom (1) Poškodba hrustanca (1) Vnetje tetive (1) Desna roka in zapestje 22 Drugo (9) Nateg ali pretrganje ligamenta (4) Delni ali popolni izpah (3) Zlom (2) Nateg ali pretrganje mišice (1) Stresni zlom (1) Poškodba hrustanca (1) Vnetje tetive (1) Levi komolec 11 Drugo (3) Mišična udarnina (2) Vnetje ligamenta (2) Burzitis (2) Delni ali popolni izpah (1) Vnetje tetive (1) Desni komolec 6 Mišična udarnina (2) Drugo (2) Zlom (1) Burzitis (1) Tabela 2 Trajanje težav v poškodovanih delih telesa Del telesa Brez težav Do 3 tedne Od 3 tedne do 3 mesece > 3 mesece n % n % n % n % Kolena 53 67,1 9 11,4 7 8,9 10 12,7 Spodnji del hrbta 55 69,6 9 11,4 3 3,8 12 15,2 Kolki 59 74,7 8 10,1 1 1,3 11 13,9 Gležnji in stopala 36 45,6 12 15,2 8 10,1 23 29,1 Rame 64 81 1 1,3 1 1,3 13 16,5 Roke in zapestja 51 64,6 9 11,4 5 6,3 14 17,7 Komolci 68 86,1 5 6,3 2 2,5 4 5,1 64 denih delih telesa kažejo, da je večina an- ketirancev (64,6–86,1 %) brez dolgotrajnih težav, izstopa podatek za gležnje in stopala, in sicer je 29,1 % anketirancev označilo, da imajo težave že več kot tri mesece. Preo- bremenitvam so glede na točke OSTRC-O najbolj podvrženi gležnji in stopala, kole- na in spodnji del hrbta. Iz naših rezultatov lahko sklepamo, da imajo rolkarji z gležnji in stopali največ težav, saj so na teh delih utrpeli največ poškodb in dosegli največ točk za preobremenitvene težave. Najpo- gosteje navedena akutna poškodba je bil zvin gležnja. Skoraj vse prejšnje raziskave so poročale, da so najbolj razširjene poškodbe zgornjih okončin, predvsem zlomi zapestja in roke, saj se udeleženec pri padcu poskuša ujeti z rokami. V raziskavi Forsmana in Eriksso- na (2001) je med poškodbami rolkarjev presenetljivo velik delež prizadel spodnje okončine, kar kažejo tudi rezultati naše raz- iskave, v kateri imajo anketirani rolkarji več poškodb spodnjih kot zgornjih okončin (p = 0,001). Za neujemanje rezultatov naše raziskave z rezultati drugih je nekaj možnih razlag. Na primer povprečna starost v naši raziskavi (25 let) je nekoliko višja od starosti v večini drugih raziskav, kar je lahko vpliva- lo na vzorec poškodb. Da so vrste poškodb povezane s starostjo, navajajo Tuckel, Mil- czarski in Silverman (2019), in sicer so pri dveh mlajših starostnih kategorijah (5–9 in 10–14 let) bili zlomi zgornje okončine po- gostejši kot pri starejših kategorijah (26,6 % v primerjavi s 17,5 %). Starejši udeleženci so večinoma bolj izkušeni in so se skozi leta rolkanja naučili pravilno padati ali padec celo preprečiti. Sklepali smo, da večina tekmovalcev izvaja dodatne treninge, večkrat uporablja zašči- Tabela 3 Odgovori na OSTRC-O Del telesa Težave med treningom/tekmovanjem Sprememba volumna treningov % % Polno sode- lovanje brez težav Polno sode- lovanje, s težavami Omejeno sodelovanje zaradi težav Nezmožnost sodelovanja zaradi težav Brez zmanj- šanja V majhni meri Zmerno V veliki meri Nezmo- žnost sode- lovanja Kolena 70,9 16,5 8,9 3,8 79,7 15,2 2,5 1,3 1,3 Spodnji del hrbta 77,2 15,2 3,8 3,8 81 12,7 6,3 0 0 Kolki 86,1 8,9 3,8 1,3 89,9 7,6 2,5 0 0 Gležnji in stopala 64,6 20,3 11,4 3,8 74,7 8,9 8,9 2,5 5,1 Rame 83,5 7,6 7,6 1,3 88,6 3,8 5,1 1,3 1,3 Roke in zapestja 81,1 10,1 7,6 1,3 89,9 6,3 3,8 0 0 Komolci 89,9 6,3 2,5 1,3 93,7 2,5 2,5 1,3 0 Del telesa Bolečine pri športni aktivnosti Vpliv težav na športno zmogljivost % % Brez bole- čine Milejša bolečina Zmerna bole- čina Huda bolečina Brez vpliva Manjši vpliv Zmeren vpliv Velik vpliv Nezmo- žnost sode- lovanja Kolena 72,2 19 8,9 0 74,7 20,3 3,8 0 1,3 Spodnji del hrbta 74,7 20,3 3,8 1,3 79,7 13,9 3,8 0 0 Kolki 86,1 8,9 5,1 0 86,1 7,6 5,1 2,5 0 Gležnji in stopala 62 25,3 11,4 1,3 70,9 17,7 6,3 1,3 1,3 Rame 79,7 12,7 7,6 0 89,9 5,1 3,8 3,8 1,3 Roke in zapestja 77,2 15,2 7,6 0 89,9 5,1 5,1 0 0 Komolci 89,9 6,3 3,8 0 92,4 5,1 1,3 0 1,3 Slika 1. Primerjava števila poškodb zgornjih in spodnjih okončin šport in zdravje 65 tno opremo in počiva ob pojavu bolečin, da so lahko na tekmovanjih v najboljši pripravljenosti. S takim ravnanjem lahko pripomorejo k manjšemu številu poškodb. Nekateri avtorji trdijo, da je neizkušenost dejavnik tveganja za poškodbe, kar bi lah- ko vplivalo na večje število poškodb med netekmovalci, ki so manj izkušeni od tek- movalcev. Med anketiranimi rolkarji (p = 0,958) nismo zasledili razlik v pogostosti poškodb med tekmovalno in netekmoval- no skupino. To lahko pojasnimo s tem, da imajo tekmovalci večji volumen treningov, preizkušajo nove in čedalje zahtevnejše tri- ke ter dosegajo večje hitrosti. Preventiva pred poškodbami Rolkanje je šport, pri katerem so dejavniki tveganja za poškodbe številni. Shuman in Meyers (2015) v preglednem članku ome- njata, da so dejavniki, ki vodijo do poškodb, utrujenost in preobremenitev, starost in raven spretnosti, neustrezna zdravstvena oskrba, okoljski pogoji, pomanjkljiva za- ščitna oprema, pomanjkanje kondicije in ustreznega treninga ter škodljivo vedenje. Hunter (2012) navaja, da je uporaba zašči- tne opreme metoda za zmanjševanje po- škodb, prav tako skoraj vsak članek o rolka- nju zagovarja uporabo čelade ter ščitnikov za komolce, kolena in zapestja. Z uporabo zaščitne opreme precej pripomoremo k zmanjšanju resnosti poškodb, preprečimo lahko različne površinske rane, ki so lahko moteče pri nadaljnji športni dejavnosti in tako morda povečajo možnost nastanka poškodb. Pri rolkanju je zelo pomembna tudi uporaba ustrezne obutve. Zasledili nismo niti ene raziskave, ki bi pre- verjala vplive različnih intervencij na pre- prečevanje poškodb rolkarjev, na podlagi raziskav iz drugih športov pa je na voljo veliko različnih programov preventive pred poškodbami; ti se močno razlikujejo po svoji usmerjenosti in izvajanju. Veliko se jih osredotoča na spodnje okončine, torej bi jih morda bilo smiselno izvajati tudi z rolkarji. Zlasti preventivni programi, sesta- vljeni iz več komponent živčno-mišičnega treninga, kot so krepitev mišic ter trening ravnotežja in gibljivosti, so pokazali pre- ventivne učinke pri poškodbah spodnjih okončin. Čeprav imajo ti programi približno 39-odstotno učinkovitost pri zmanjševanju tveganja za poškodbe spodnjih okončin in še višjo učinkovitost pri akutnih poškod- bah kolena in zvinih gležnja (54- oziroma 50-odstotno), so učinki lahko različni (Bel idr., 2021). Nekateri programi se osredo- točajo na živčno-mišično vadbo, drugi uporabljajo zunanjo podporo (npr. trakovi, opornice, obutev), pri čemer sta obe obliki preprečevanja obetavni pri zmanjševanju poškodb spodnjih okončin, povezanih s košarko (Taylor idr., 2015). Pri mladih igral- cih nogometa je bilo dokumentirano, da bi lahko uporaba programov živčno-mi- šičnega treninga, specifičnih za nogomet, s ciljem optimizacije gibalnih sposobnosti igralcev, stabilnosti sklepov in podaljševa- nja začetka utrujenosti, zmanjšala relativno tveganje poškodb zaradi akutne preobre- menitve mehkih tkiv (López-Valenciano idr., 2020). Podobno bi lahko poskušali upo- rabiti pri rolkarjih. Taylor idr. (2015) navaja- jo, da čeprav so se programi v njihovem pregledu razlikovali po predpisani vadbi in intenzivnosti, združeni rezultati metaa- nalize kažejo, da je tveganje za poškodbe spodnjih okončin mogoče zmanjšati z živč- no-mišično vadbo. Živčno-mišični progra- mi so uporabljali več komponent, največji poudarek je bil na statičnem in/ali dinamič- nem treningu za ravnotežje. Preventivni programi, ki poudarjajo propriocepcijo in trening ravnotežja, niso bili uspešni le pri zmanjševanju poškodb gležnja v košarki, ampak tudi pri drugih športih z visokim tveganjem, vključno z nogometom in od- bojko. Na voljo so trdni dokazi, ki podpirajo učinek programa živčno-mišičnega trenin- ga ravnotežja na izboljšanje ravnotežja in zaznavanja večdimenzionalnega položaja sklepov. Ugotovljeno je bilo še, da zunanje opornice za gleženj, vključno z visokimi čevlji in opornicami, zmanjšujejo tveganje za poškodbo pri košarkarjih. Omeniti je treba, da so zvini gležnja pri košarkarjih le redko enkraten pojav, saj je pri tistih, ki so si v preteklosti že zvili gleženj, skoraj pet- krat večja verjetnost, da se bo poškodba ponovila. To lahko prenesemo na rolkarje in upoštevamo tudi pri njih. Mogoče je trditi, da lahko tako živčno-mišični tre- ning kot zunanja opora gležnja pomagata zmanjšati tveganje za poznejše poškodbe z izboljšanjem enega ali več dejavnikov tveganja in da sta lahko najučinkovitejša v kombinaciji. Tudi Emery in Pasanen (2019) navajata, da z uporabo opornic za gležnje zmanjšamo tveganje za ponovno poškod- bo. Caine (2012) podobno kot drugi avtorji navaja, da vadba ravnotežja zmanjšuje tve- ganje za poškodbe spodnjih okončin, zla- sti gležnja, ter da predvsem s kombinacijo ravnotežnih vaj in uporabo opornic med rolkanjem lahko vplivamo na zmanjšanje resnosti poškodb, na število ponavljajočih se poškodb gležnja ali poškodbo celo pre- prečimo. Znatno zmanjšanje tveganja za poškodbe gležnja so pokazali tudi rezultati 36-tedenskega izvajanja osnovnih proprio- ceptivnih vaj, s postopnim stopnjevanjem intenzivnosti, ki so jih izvajali odrasli odboj- karji med ogrevanjem (Verhagen idr., 2014). Pregled, ki so ga opravili Kilic idr. (2017), je pokazal, da lahko poleg proprioceptivnih vaj tudi vaje za jakost preprečijo poškodbe gležnja in kolena. Podobno Lauersen idr. (2018) navajajo, da je vadba jakosti (pred- vsem povečevanje obsega in intenzivnosti te) povezana z zmanjšanjem tveganja za športne poškodbe. Prek treninga jakosti iz- boljšamo koordinacijo, tehniko v situacijah treninga/tekme, krepimo sosednja tkiva, ki zmanjšujejo kritične obremenitve skle- pa, in izboljšamo psihološko zaznavanje tveganih situacij. Avtorji predlagajo, da bi lahko preventivni mehanizmi poleg izogi- banja sprožilcem bolečine ali zmanjšanja obsega treninga/tekmovanja v obreme- njenih obdobjih vključevali predhodno pripravo, spreminjanje vaj in obremenitev ter prenos boljše koordinacije/tehnike iz preventivnega programa treninga jakosti v športni trening. Caldemeyer idr. (2020) navajajo, da je pri perspektivnih progra- mih živčno-mišičnega treninga mogoče razmisliti o tem, da bi poleg ravnotežja in krepitve gležnja vključili tudi pasivne in di- namične vaje, usmerjene v krepitev jedra, zadnjičnih mišic, bokov in nog. To je lahko posebej pomembno pri ženskah, saj je bilo v raziskavi z igralkami odbojke ugotovljeno, da so gibljivost odmikalk kolka, moč spo- dnjih okončin ter stabilnost jedra ključni elementi programov živčno-mišičnega tre- ninga, kar je v nasprotju z moškimi, ki imajo pogosto več koristi od vključitve vaj za raz- tezanje spodnjih okončin. Te razlike v pri- poročilih je mogoče delno pojasniti z razli- kami v obsegu gibanja, ohlapnosti sklepov, biomehaniki hoje in višjo stopnjo togosti gležnja pri moških v primerjavi z ženskami. Pomembno je, da poskušamo vse našteto upoštevati tudi pri rolkarjih. Pomanjkljivosti OSTRC-O se je večinoma uporabljal pri raziskavah, ki so poškodbe spremljale več mesecev, vprašalnik je torej bil izpolnjen večkrat, prav tako so odgovore posame- znega anketiranca med seboj primerjali. Kljub temu smo ga uporabili v spletnem vprašalniku predvsem zato, ker je zelo kra- tek, vprašanja lahko naslovimo na katerikoli del telesa, na koncu pa se izračuna še oce- na resnosti za posamezen del telesa ali za vse dele skupaj. Zanimalo nas je predvsem 66 trenutno stanje glede preobremenitev, na- tančneje, kateri del telesa je najbolj obre- menjen. Za natančnejše in uporabnejše podatke bi bilo treba športnike in rekrea- tivce spremljati dalj časa, torej bi vprašalnik morali izpolnjevati nekaj mesecev, vsak teden. Poleg tega bi jih bilo treba vpraša- ti, ali so trenutno poškodovani – in če so, poizvedeti o datumu poškodbe. Vprašanja o poškodbah ne zajemajo vseh možnih poškodb, saj so izrazi za večino teh splo- šni populaciji nerazumljivi. Odgovor, kot je zlom, je širok pojem, zato ne vemo, ali je šlo za odprti, zaprti ali stresni zlom. Med možne odgovore nismo vključili poškodb kože, torej odrgnin, vbodnih ran: morda je večina v teh primerih označila možnost »drugo«. Vprašanja o poškodbah so se na- našala le na področja okoli večjih sklepov, zato ne poznamo točne lokacije poškodbe oziroma ne vemo, katera struktura je bila poškodovana – to je v večini raziskavah o poškodbah opredeljeno. Anketiranci so morali navesti poškodbe za 12 mesecev pred anketiranjem, zato je mogoče, da so na katero pozabili. Poleg tega vprašalnik ni imel možnosti označitve števila poškodb na istem mestu, torej anketiranci niso imeli možnosti navedbe ponavljajočih se poškodb. Podatki, pridobljeni s spletnim vprašalnikom niso zanesljivi, saj ne vemo, ali so sodelujoči vprašanja in ponujene od- govore povsem razumeli. Take vprašalnike bi bilo bolje reševati skupaj s sodelujočimi in jim pomagati ob morebitnih nejasnostih ali morda narediti raziskavo, kjer bi jih spre- mljali. „Zaključek Rezultati predstavljene raziskave kažejo, kateri deli telesa so najpogosteje poško- dovani in podvrženi preobremenitvam, torej smo dosegli svoj namen. Najpogo- steje označeni tipi poškodb anketiranih rolkarjev so zvini, najpogosteje poškodo- vana območja so bili gležnji in stopala ter roke in zapestja. Gležnji in stopala so tudi najbolj podvrženi preobremenitvam. Ugo- tovili smo, da imajo anketirani rolkarji več poškodb spodnjih kot zgornjih okončin ter da med tekmovalci in netekmovalci ni občutnejših razlik v številu poškodb. Kot preventiva pred poškodbami se svetujejo predvsem uporaba zaščitne opreme, upo- števanje varnostnih navodil, formalne učne ure in nadzor, pri mlajših bi bilo koristno poučevanje pravilnega padanja in varnega preizkušanja trikov. Sodeč po rezultatih prej omenjenih raziskav, bi bilo smiselno, da rol- karji s ponavljajočimi se zvini uporabljajo opornice za gležnje, saj tako zmanjšajo tveganje za ponovitev poškodbe. V vadbe- ni proces rolkarjev bi bilo zaradi pogostih poškodb gležnja smiselno vključiti treninge propriocepcije, ravnotežja in jakosti, poleg krepitve gležnja pa ne smemo pozabiti na krepitev celotnega telesa, predvsem jedra, zadnjičnih mišic, bokov in nog, saj sta stabilnost in usklajeno delovanje vseh delov telesa pomembna za preprečevanje bolečin in poškodb. Pomembna je tudi vzdržljivost, saj se pozneje pojavi utruje- nost, ki prav tako lahko vodi do poškodb. Na voljo je zelo malo raziskav, namenjenih ugotavljanju učinkovitosti ukrepov za pre- prečevanje poškodb v ekstremnih športih. Na tem področju bi bilo smiselno opraviti raziskave, vendar potrebujemo dovolj tr- dnih dokazov o pojavnosti, razširjenosti in etiologiji poškodb, značilnih za rolkarje. Zaradi pomanjkanja teh podatkov je težko razviti in preveriti preventivne strategije. Kljub temu, da naše ugotovitve večinoma niso povsem v sklad s preostalimi raziska- vami, ponujajo zanimive informacije za na- daljnje raziskave na tem področju. Iz naših rezultatov je razvidno, da rolkanje ni tako nevaren šport, kot se zdi na prvi pogled, in bi ga bilo treba spodbujati kot koristno telesno aktivnost, seveda ob upoštevanju ustreznih ukrepov za obvladovanje tvega- nja. „Literatura 1. Bel, L., Mathieu, N., Ducrest, V. in Bizzini, M. (2021). Lower limb exercise-based injury pre- vention programs are effective in improving sprint speed, jumping, agility and balance: an umbrella review. International journal of sports physical therapy, 16(6), 1396–1404. https://doi.org/10.26603/001c.29860 2. Caine, D. J. (2012). The epidemiology of inju- ry in adventure and extreme sports. Medi- cine and sport science, 58, 1–16. https://doi. org/10.1159/000338558 3. Caldemeyer, L. E., Brown, S. M. in Mulcahey, M. K. (2020). Neuromuscular training for the prevention of ankle sprains in female athle- tes: a systematic review. The physician and sports medicine, 48(4), 363–369. https://doi.or g/10.1080/00913847.2020.1732246 4. Clarsen, B., Myklebust, G. in Bahr, R. (2013). Development and validation of a new me- thod for the registration of overuse injuri- es in sports injury epidemiology: the Oslo sports trauma research centre (OSTRC) ove- ruse injury questionnaire. British journal of sports medicine, 47(8), 495–502. doi: 10.1136/ bjsports-2012-091524 5. Emery, C. A. in Pasanen, K. (2019). Current trends in sport injury prevention. Best practice and research clinical rheumatolo- gy, 33(1), 3–15. https://doi.org/10.1016/j. berh.2019.02.009 6. Forsman, L. (2001). Skateboarding injuries of today. British journal of sports medicine, 35(5), 325–328. https://doi.org/10.1136/ bjsm.35.5.325 7. Fountain, J. L. in Meyers, M. C. (1996). Ska- teboarding injuries. Sports medicine, 22, 360–366. https://doi.org/10.2165/00007256- 199622060-00004 8. Gomez, A. T. in Rao, A. (2016). Adventure and extreme sports. Medical clinics of North Ame- rica, 100(2), 371–391. https://doi.org/10.1016/j. mcna.2015.09.009 9. Hunter, J. (2012). The epidemiology of injury in skateboarding. Medicine and sport science, 58, 142–157. https://doi. org/10.1159/000338722 10. Keilani, M., Krall, C., Lipowec, L., Posch, M., Ko- manadj, S. T. in Crevenna, R. (2010). Skatebo- arding injuries in Vienna: location, frequency, and severity. Physical medicine and rehabilita- tion, 2(7), 619–624. https://doi.org/10.1016/j. pmrj.2010.04.022 11. Kilic, O., Maas, M., Verhagen, E., Zwerver, J. in Gouttebarge, V. (2017). Incidence, aetiology and prevention of musculoskeletal injuries in volleyball: A systematic review of the lite- rature. European journal of sport science, 17(6), 765–793. DOI: 10.1080/17461391.2017.1306114 12. Lauersen, J. B., Andersen, T. E. in Andersen, L. B. (2018). Strength training as superior, dose- -dependent and safe prevention of acute and overuse sports injuries: a systematic review, qualitative analysis and meta- -analysis. British journal of sports medicine, 52(24), 1557–1563. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2018-099078 13. López-Valenciano, A., Ruiz-Pérez, I., Garcia- -Gómez, A., Vera-Garcia, F. J., De Ste Croix, M., Myer, G. D. in Ayala, F. (2020). Epidemiology of injuries in professional football: A syste- matic review and meta-analysis. British jour- nal of sports medicine, 54(12), 711–18. https:// doi.org/10.1136/bjsports-2018-099577 14. McKenzie, L. B., Fletcher, E., Nelson, N. G., Ro- berts, K. J. in Klein, E. G. (2016). Epidemiology of skateboarding-related injuries sustained by children and adolescents 5–19 years of age and treated in US emergency depart- ments: 1990 through 2008. Injury epidemio- logy, 3(1), 10. https://doi.org/10.1186/s40621- 016-0075-6 15. Shuman, K. M. in Meyers, M. C. (2015). Ska- teboarding injuries: An updated review. The physician and sports medicine, 43(3), 317–323. https://doi.org/10.1080/00913847.2015.1050 953 16. Taylor, J. B, Ford, K. R., Nguyen, A-D., Terry, L. N. in Hegedus, E. J. (2015). Prevention of lower šport in zdravje 67 extremity injuries in basketball: A systematic review and meta-analysis. Sports health, 7(5), 392–398. doi: 10.1177/1941738115593441 17. Tominaga, G. T., Schaffer, K. B., Dandan, I. S. in Kraus, J. F. (2013). Epidemiological and cli- nical features of an older high-risk popula- tion of skateboarders. Injury, 44(5), 645–649. https://doi.org/10.1016/j.injury.2012.01.022 18. Tuckel, P. S., Milczarski, W. in Silverman, D. G. (2019). Changing incidence and nature of injuries caused by falls from skateboards in the United States. Clini- cal pediatrics, 58(4), 417–427. https://doi. org/10.1177/0009922818821872 19. Verhagen, E., Finch, C. F., Voogt, N. in Bruin- sma, A. (2014). A knowledge transfer sche- me to bridge the gap between science and practice: An integration of existing research frameworks into a tool for practice. British journal of sports medicine, 48(8), 698–701. https://doi.org/10.1136/bjsports-2013-092241 Sonja Fajhtinger, dipl. kin. UP Fakulteta za vede o zdravju Ulica Štefana Kovača 5, 9000 Murska Sobota sonja.fajhtinger@gmail.com 68 Assessment of nutritional status in adolescents Abstract Overweight and obesity are important public health problems in children and adolescents. Assessing the nutritional status of this population is very demanding due to the rapid growth, as a good understanding of all parameters of nutritional status is required, which are practically presented and explained in this paper. In the paper, we first present classic parameters such as body mass index and waist circumference, and then give an overview of newer parameters of nutritional status such as lean body mass index, fat mass index and phase angle. We hope that this brief review will be helpful to all physical education teachers, kinesiologists, sports coaches and those who work with children and in the field of sports. Keywords: phase angle, fat-free mass index, body fat mass index, bioimpedance Izvleček Prekomerna telesna masa in debelost sta pomembni javnozdravstveni težavi tudi pri otrocih in mladostnikih. Ocenjevanje prehranjenosti te populacije je zaradi hitre rasti zelo zahtevno, saj je potreb- no dobro razumevanje vseh parametrov prehranskega statusa; ti so v prispevku praktično predstavljeni in pojasnjeni. V prispevku najprej predstavimo klasične parametre, kot sta indeks telesne mase in obseg pasu, sledi pregled novejših parametrov stanja prehranjenosti, kot so indeks puste telesne mase, indeks ma- ščobne mase in fazni kot. Upamo, da bo ta kratek pregled v pomoč profesorjem športne vzgoje, kineziologom, športnim trenerjem in vsem, ki se pri svojem stro- kovnem delu na področju športa srečuje- jo z omenjeno populacijo. Ključne besede: fazni kot, indeks puste telesne mase, indeks maščobne mase, bioimpedanca Eva Peklaj1, Neli Hadžić2, Liam Zohil2, Ana Košir2 Ocenjevanje prehranjenosti mladostnikov 1 – Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije, Ljubljana, Slovenija 2 – Osnovna šola Karla Destovnika Kajuha, Ljubljana, Slovenija šport in zdravje 69 „Uvod Prekomerna telesna masa in debelost sta pomembni javnozdravstveni težavi tudi pri otrocih in mladostnikih. Podatki SLOfit (podatki iz športnovzgojnega kartona) in Pediatrične klinike v Ljubljani sicer kažejo, da se je v zadnjem desetletnem obdobju pred pandemijo COVID-19 trend narašča- nja prekomerne telesne mase in debelosti pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji začel ustavljati in v zadnjem petletnem obdobju celo upadati (Gabrijelčič Blenkuš in Robnik, 2016). Razmere so se ob izbruhu pandemije in ukrepih, povezanih z njo, žal spremenile na slabše. V šolskih letih 2019/20 in 2020/21 so bile osnovne in srednje šole zaprte in je pouk potekal na daljavo prek spleta. V tem času SLOfit poroča o upadu gibalnih sposobnosti osnovnošolskih otrok, porastu debeline kožne gube tricepsa (KGT) in dvi- gu indeksa telesne mase – ITM (Starc idr., 2020). Ob zavedanju, da sta čezmerna prehranje- nost in debelost pri otrocih in mladostni- kih kratkoročno in dolgoročno povezani s pomembnimi bolezenskimi stanji (npr. rak, srčno-žilne bolezni in sladkorna bolezen), ki znatno vplivajo na kakovost življenja, je ocenjevanje statusa prehranjenosti te po- pulacije še toliko pomembnejše. V popula- ciji mladostnikov je zaradi hitre rasti ocena prehranjenosti zelo zahtevna, saj je potreb- no dobro razumevanje vseh parametrov prehranskega statusa – te bomo tem pri- spevku praktično predstavili in pojasnili. Indeks telesne mase ITM je prav gotovo najpogostejša metoda za hitro oceno stopnje hranjenosti zlasti pri odraslih. ITM predstavlja razmerje med telesno maso (TM) in kvadratom telesne višine (TV) ter se izraža v kg/m2. Normalen ITM pri odraslih je med 18,5 in 24,9 kg/m2. Pri otrocih in najstnikih čezmerno prehra- njenost opredelimo pri ITM nad 85. percen- tilom za starost in spol, debelost pa nad 95. percentilom (Kotnik, 2017). V praksi to po- meni, da zgolj iz opravljenih meritev TV in TM pri tej populaciji ne moremo sklepati o statusu prehranjenosti, saj potrebujemo poleg teh še ustrezne tabele s percentilni- mi razredi ali vrednostmi. Dodatna težava je, da ITM ne upošteva telesne sestave oz. ne more ločiti med mišično in maščobno maso, kar je seveda pri opredelitvi pre- hranskega statusa zelo pomembno. Prav zaradi tega je pri otrocih in najstnikih treba izmeriti parametre, iz katerih lahko izvemo več o telesni sestavi. Na podlagi nekaterih antropometričnih parametrov, kot sta de- belina kožne gube ali obseg pasu, lahko z ustreznimi enačbami izračunamo telesno sestavo, v uporabi pa so tudi določeni me- ritveni postopki, s katerimi telesno sestavo lahko izmerimo. Telesna sestava Merjenje telesne sestave Najnatančneje bi lahko delež maščevja v telesu opredelili s podvodnim tehtanjem ali nekoliko enostavnejšo zračno prostor- ninsko pletizmografijo, a sta obe metodi zamudni in se ju uporablja za raziskovalne namene. Zato v praksi uporabljamo druge, priročnejše metode, ki so enostavne, hitre in razmeroma poceni. Nekoliko hitrejša, a še vedno zelo zanesljiva metoda je dvo- energetska rentgenska absorpciometrija (DXA). Pri tej je posameznik izpostavljen sicer zelo majhnemu sevanju, vendar rav- no zaradi tega niti ta metoda ni povsem primerna za raziskovanje večjega števila posameznikov, še zlasti ko gre za otroke in mladostnike. Večinoma se uporablja v razi- skavah, katerih namen je izdelava ustreznih regresijskih enačb za opredelitev preko- merne telesne mase oz. debelosti (Gibney idr., 2009). Analiza bioelektrične impedance (BIA) je metoda, ki se pogosto uporablja za oceno sestave telesa, zlasti telesne maščobe in mišične mase. Pri BIA skozi telo teče šibek električni tok in izmeri napetost, da se iz- računa impedanca (upor) telesa. Večina telesne vode je shranjena v mišicah. Če je človek bolj mišičast, bo zelo verjetno imel tudi več telesne vode, kar vodi do nižje im- pedance. BIA določa električno impedan- co ali upornost za pretok električnega toka skozi telesna tkiva in je dober pokazatelj deleža celotne telesne vode (TBW); ta se potem uporablja za oceno telesne mase brez maščobe. Razlika med celokupno tele- sno maso in telesno maso brez maščobe je masa telesne maščobe. Veliko starejših razi- skav je pokazalo, da je BIA precej spremen- ljiva, zato je pri številnih vzbujala dvome, da zagotavlja natančne mere telesne sestave. V zadnjih letih so tehnološke izboljšave BIA naredile nekoliko bolj zanesljiv in zato bolj sprejemljiv način merjenja sestave telesa (Chula de Castro, Lima in Silva, 2018) tudi pri otrocih in najstnikih. Ne glede na izbrano merilno metodo so kot mejo za prekomerno telesno maso oz. debelost za fante določili 25 % telesnega maščevja in za dekleta 30 % telesnega ma- ščevja (Marques-Vidal, Marcelino, Ravasco, Ermelinda Camilo in Miguel Oliveira, 2008; Qian idr., 2020). Napoved telesne sestave Kožna guba tricepsa V športnovzgojnem kartonu (ŠVK) se že vrsto let spremlja debelina kožne gube na- dlahti, ki se meri nad mišico triceps (KGT). Debelina te kožne gube je namreč dober kazalnik količine telesnega maščevja. V raziskavi, ki so jo opravili na vzorcu 5613 slovenskih otrok, so ugotovili, da imajo otroci s KGT v debelini od 5 do 10 mm normalno (zdravo) telesno maso. Pri otro- cih z debelino KGT ≥ 26 mm je šlo za de- belost, pri vrednostih od 16 do 25 mm pa za prekomerno telesno maso (Planinšec in Fošnarič, 2009)613 children, aged 6 to12 years (X=9.23; SD=1.69. V tujih raziskavah so ugotovili, da ima KGT boljšo povezavo z odstotkom telesnega maščevja kot pa ITM, obseg pasu ali obseg nadlahti (Sardin- ha, Going, Teixeira in Lohman, 1999; Sarría idr., 2001). V raziskavi so ugotovili, da imajo otroci s KGT ≥ 75. percentilom prekomer- no telesno maso oz. debelost (Sarría idr., 2001). Za uporabo takšnega kriterija mora- mo imeti opredeljene percentilne razrede KGT (Addo in Himes, 2010), a teh v Sloveniji nimamo, zato lahko uporabljamo ameriške podatke (Tabela 1). Treba je poudariti, da v literaturi ne najdemo regresijske enačbe, iz katere bi samo iz debeline KGT lahko zanesljivo napovedali odstotek telesnega maščevja. V večini primerov za natančnej- šo napoved odstotka telesnega maščevja pri otrocih in mladostnikih potrebujemo še debelino podlopatične (subskapularne) kožne gube (Rodríguez idr., 2005)in male and female adolescents, with dual-energy X-ray absorptiometry (DXA. Tabela 1 75. percentil kožne gube tricepsa pri fantih in dekletih v starosti 12–15 let Starost 75. percentil fantje dekleta 12,00–12,49 13,45 17,40 12,50–12,99 13,36 17,84 13,00–13,49 13,17 18,29 13,50–13,99 12,89 18,76 14,00–14,49 12,59 19,25 14,50–14,99 12,28 18,75 Vir: Kasović, M., Štefan, L., Neljak, B., Petrić, V. in Knjaz, D. (2021). 70 Obseg pasu ter razmerje med obsegom pasu in telesno višino Med koristnimi in za oceno prehranskega statusa pomembnimi telesnimi antropo- metričnimi parametri je tudi obseg pasu. Po navodilih WHO se obseg pasu prepro- sto izmeri s šiviljskim metrom v srednji toč- ki med spodnjim robom rebrnega loka in grebenom črevnične kosti. Velja, da obseg pasu pri ženskah nad 80 cm ogroža, nad 88 cm pa zelo ogroža zdravje. Pri moških pa obseg pasu nad 94 cm ogroža, nad 102 cm pa zelo ogroža zdravje. Tako kot za ITM tudi za obseg pasu pri otrocih in mladostnikih moramo uporabljati percentilne krivulje (Xi idr., 2020). Iz podatkov o obsegu pasu in telesni višini lahko izračunamo tudi in- deks med telesno višino in obsegom pasu, ki dobro napoveduje srčno-žilne zaplete, povezane s čezmerno prehranjenostjo. Na splošno velja, da je vrednost indeksa med telesno višino in obsegom pasu, večja od 0,5, povezana s povečanim tveganjem za prej omenjene zaplete (Kotnik, 2017). Če- prav se v večini raziskav strinjajo, da velja pri otrocih in mladostnikih enaka mejna vrednost tega parametra, v nekaterih raz- iskavah svetujejo, da bi lahko bila ta vre- dnost tudi nižja (Schuelter-Trevisol, 2018). A se za zdaj tudi pri tej populaciji še vedno uporablja mejna vrednost 0,5. Novejši parametri statusa tele- sne prehranjenosti Na koncu je treba omeniti še nekaj razme- roma novih parametrov, s katerimi lahko Tabela 2 Referenčni odstotni razredi indeksa maščobne mase in indeksa puste telesne mase pri fantih in dekletih v starosti 11–18 let (n = 12.678) Parameter Spol Starost N P2 P9 P25 P50 P75 P91 P98 Indeks maščobne mase (kg/m2) Fantje 11 634 0,94 1,23 1,80 3,06 4,95 7,42 10,80 12 764 0,96 1,26 1,97 3,31 5,48 8,15 10,90 13 842 0,92 1,15 1,64 2,82 4,81 7,75 11,00 14 852 0,94 1,15 1,70 2,66 4,61 7,09 10,30 15 555 0,96 1,37 2,00 3,28 5,09 6,66 9,78 16 562 0,98 1,56 2,33 3,41 4,87 7,10 9,81 17 613 1,14 1,68 2,50 3,55 5,08 7,15 9,58 18 626 1,26 1,74 2,68 3,89 5,24 7,16 10,50 Dekleta 11 953 1,20 1,83 2,79 4,28 6,35 9,38 12,80 12 1038 1,29 2,08 3,15 4,59 6,55 9,37 13,30 13 1203 1,41 2,49 3,67 4,99 6,81 9,46 12,90 14 1017 2,00 3,21 4,26 5,59 7,15 9,63 13,70 15 722 2,78 3,67 4,63 5,79 7,75 10,10 13,00 16 690 2,94 3,76 4,87 6,02 7,74 9,94 13,90 17 810 2,68 3,81 4,86 6,13 7,50 9,63 13,80 18 797 3,08 4,13 5,17 6,33 7,64 9,69 12,90 Indeks puste telesne mase (kg/m2) Fantje 11 634 13,70 14,70 17,10 17,60 18,30 19,20 21,70 12 764 13,70 14,60 16,90 17,60 18,40 19,50 20,80 13 842 13,90 15,80 17,10 17,90 18,80 19,70 20,90 14 852 13,40 15,40 17,00 18,10 19,00 20,00 21,60 15 555 13,80 16,10 17,30 18,10 19,30 20,50 21,50 16 562 14,60 16,90 17,60 18,60 19,70 20,80 22,20 17 613 13,70 16,20 17,50 18,40 19,40 20,30 21,60 18 626 16,10 17,10 17,80 18,70 19,70 20,80 22,60 Dekleta 11 953 13,30 13,70 14,00 14,50 15,50 17,10 18,10 12 1038 13,10 13,70 14,10 14,70 15,40 16,50 18,50 13 1203 13,30 13,80 14,20 14,80 15,60 17,00 19,00 14 1017 13,20 13,80 14,20 14,80 15,50 16,50 18,00 15 722 13,30 13,80 14,20 14,90 15,50 16,40 17,70 16 690 13,60 13,80 14,30 14,90 15,60 16,60 18,20 17 810 13,40 13,90 14,30 14,80 15,60 16,70 18,40 18 797 13,40 13,90 14,30 14,90 15,50 16,40 18,20 Opomba. Povzeto po Kasović in sod. (Kasović idr., 2021). n (dekleta) = 5898 in n (fantje) = 5898. šport in zdravje 71 opredelimo telesno prehranjenost. To so indeks puste telesne mase (FFMI), indeks maščobne mase (BFMI) in fazni kot (FK). FFMI se izračuna kot razmerje med pusto telesno maso in kvadratom TV posamezni- ka, medtem kot predstavlja BFMI razmerje med maščobno maso in kvadratom TV posameznika. Merjenje maščobne mase in puste telesne mase je pomembna determi- nanta prehranske ocene in telesne pripra- vljenosti (McCarthy, Samani-Radia, Jebb in Prentice, 2014). Večji delež maščobne mase in manjši delež puste telesne mase sta po- vezana z neugodnimi zdravstvenimi posle- dicami, vključno s presnovnim tveganjem (Steene-Johannessen, Anderssen, Kolle in Andersen, 2009), sarkopenijo in smrtnostjo (Gilligan, Towbin, Dillman, Somasundaram in Trout, 2020). V mladosti sta prekomer- na maščobna masa (Ulbricht, De Campos, Esmanhoto in Ripka, 2018)the objective of this study is to determine the prevalence of excess fat among adolescents of a South Brazilian State Capital associated with risk factors and their consequences. Methods: This study was conducted between 2014 and 2016 with adolescents aged 11-18 ye- ars. The following body composition me- asurements were collected: body mass, height, waist circumference, fat mass and bone mineral density (this latter through dual energy X-ray absorptiometry in nizka pusta telesna masa (Ooi, Thompson-Hod- getts, Pritchard-Wiart, Gilmour in Mager, 2020) postali globalno javnozdravstveno breme, ki vpliva na gibanje in presnovo (Kim in Valdez, 2015). Na primer, študija Bur- rowsa in sodelavcev (Burrows idr., 2016) je pokazala, da je pri otrocih s pusto telesno maso v najnižjem kvartilu (< 25. percentil) večje tveganje za presnovni sindrom v pri- merjavi s tistimi s pusto telesno maso nad 25. percentilom. Študija Kasovića in sode- lavcev je na 12.678 otrocih, starih med 11 in 18 let, določila referenčne vrednosti za FFMI in BFMI glede na spol in starost. V spodnji tabeli so referenčne vrednosti za FFMI in BFMI (Kasović, Štefan, Neljak, Petrić in Knjaz, 2021). Natančneje, študija McCarthyja in sodelav- cev (McCarthy idr., 2014) priporoča mejne vrednosti za opredelitev prenizkega od- stotka maščobe (2. percentil), normalne maščobe (< 85. percentil), čezmerne ma- ščobe (od 85. do vključno 95. percentil) in debelosti (≥ 95. percentil). Ugotovljeno je bilo, da debelost, opredeljena z maščob- no maso, natančneje napoveduje stopnjo presnovnih motenj kot debelost, ocenjena z ITM (Bays, 2014)both SAT and VAT have protective and pathologic potential, with interdependent biologic functions.\nRE- CENT FINDINGS: Most of the body‘s (excess. FK je linearna metoda merjenja razmerja med električno upornostjo (mera upadanja električnega toka, ko prehaja skozi tkivo) in reaktanco (zmanjšanje toka zaradi kapaci- tivnih porabnikov – celic) pri frekvenci toka 50 Hz. Sposobnost celice za shranjevanje električnega naboja povzroči, da tok iz bi- oimpendančne aparature zaostane za na- petostjo (tok upade, napetost ostane ista), kar ustvari premik faze, ki ga predstavlja FK. Nizek FK nakazuje na nizko reaktanco celic, ki pomeni celično smrt ali propadanje. Med zdravim in bolezenskim stanjem se pojavi občutna razlika v FK. Nizke vrednosti fa- znega kota nakazujejo slabše funkcionalno stanje posameznika, višje pa dobro (Kumar idr., 2012). Fazni kot je celo napovedni de- javnik za preživetje pri kritično bolnih otro- cih. Zamberlan in sodelavci so ugotovili, da je pri otrocih s faznim kotom pod 2,8 sto- pinje manjša verjetnost za preživetje (Zam- berlan, Feferbaum, Doria Filho, Brunow de Carvalho in Figueiredo Delgado, 2019). V študiji De Pala in sodelavcev so postavili re- ferenčne vrednosti faznega kota glede na starostno obdobje (De Palo idr., 2000)biva- riate, and tolerance intervals of the whole- -body impedance vector in Italian children. This was a cross-sectional, multicenter stu- dy, and participants were chosen from the general school population. The impedance vector (standard, tetrapolar analysis at 50- kHz frequency. Študije so pokazale, da ni pomembnih spolnih razlik v faznem kotu med dečki in dekleti do starostne skupine 14–17 let. Odraščanje je povezano z nara- ščajočimi faznimi koti, kar je verjetno po- sledica povečanja celične mase s starostjo. Bosy-Westphal in sodelavci so določili refe- renčne vrednosti za fazni kot glede na BMI in starostno skupino; prikazane so v Tabeli 3 (Bosy Westphal idr., 2006). „Zaključek Določanje statusa telesne prehranjenosti v obdobju otroštva in najstništva ni tako enostavno zaradi nenehnih presnovnih sprememb in intenzivne rasti. Za boljše razumevanje omenjenih parametrov je pomembo, da se tudi otroci in najstniki v okviru izobraževalnega procesa seznanijo s temi pojmi, saj bodo tako lažje razumeli potrebo po zdravem življenjskem slogu, katerega temelja sta šport in prehrana. Kot primer dobre prakse lahko navedemo raziskavo, opravljeno na OŠ Karla Destovni- ka Kajuha v Ljubljani, v kateri so preverjali Tabela 3 Referenčne vrednosti faznih kotov pri otrocih glede na ITM in spol v starosti 6–17 let Dekleta Fantje n FK SD 10.P 5.P n FK SD 10.P 5.P Starost 6–9 let ITM 9–13 72 5,14 ±1,21 4,30 3,82 39 4,79 ±0,60 4,22 3,97 ITM >13–15 853 5,15 ±1,51 4,41 4,23 860 5,06 ±0,68 4,41 4,26 ITM >15–17 1168 5,33 ±1,08 4,57 4,38 1194 5,28 ±1,58 4,54 4,36 ITM >17–25 879 5,46 ±0,89 4,74 4,54 670 5,48 ±0,86 4,73 4,56 Starost 10–13 let ITM 11–15 190 5,22 ±0,58 4,61 4,40 186 5,25 ±0,50 4,71 4,51 ITM >15–20 1113 5,48 ±0,90 4,78 4,64 1125 5,50 ±0,73 4,82 4,65 ITM >20–25 748 5,60 ±0,65 4,87 4,68 484 5,65 ±0,77 4,98 4,80 ITM >25–30 654 5,74 ±0,65 4,99 4,78 379 5,77 ±0,64 5,06 4,89 ITM >30–35 293 5,86 ±0,72 5,05 4,79 165 5,78 ±0,70 5,00 4,79 Starost 14–17 let ITM 14–19 157 5,61 ±0,67 4,77 4,44 34 5,73 ±0,62 4,93 4,82 ITM >19–25 1138 5,93 ±0,66 5,16 4,92 167 6,38 ±0,79 5,28 5,07 ITM >25–30 1375 6,07 ±0,69 5,27 5,09 252 6,23 ±0,84 5,26 5,09 ITM >30–35 796 6,03 ±0,66 5,29 5,10 249 6,26 ±0,80 5,34 5,13 ITM >35–40 271 6,09 ±0,71 5,27 5,03 94 6,35 ±0,95 5,32 4,85 Opomba. FK = fazni kot; SD = standardni odklon; 10.P = deseti percentil; 5.P = peti percentil. Povzeto po Bosy-Westphal in sod. (Bosy-Westphal idr., 2014). 72 povezanost med indeksom telesne mase, obsegom pasu, debelinami kožnih gub in bioimpedančno izmerjenim odstotkom maščevja. V okviru raziskave so učenci na praktičnih primerih pridobivali znanje s tega področja. Zaznati je tudi potrebo, da se med redne parametre spremljanja pri otrocih in mla- dostnikih vključijo tudi nekateri novejši parametri, ki bodo lahko imeli večjo napo- vedno vrednost pri opredelitvi zdravja in telesne zmogljivosti pozneje v življenju. „Literatura 1. Addo, O. Y. in Himes, J. H. (2010). Reference curves for triceps and subscapular skin- fold thicknesses in US children and adole- scents. American Journal of Clinical Nutriti- on, 91(3), 635–642. https://doi.org/10.3945/ ajcn.2009.28385 2. Bays, H. (2014). Central obesity as a clinical marker of adiposopathy; increased visceral adiposity as a surrogate marker for global fat dysfunction. Current opinion in endocrinology, diabetes, and obesity, 21(5), 345–351. https:// doi.org/10.1097/MED.0000000000000093 3. Bosy Westphal, A., Danielzik, S., Dörhö- fer, R. P., Later, W., Wiese, S. in Müller, M. J. (2006). Phase angle from bioelectrical impedance analysis: population referen- ce values by age, sex, and body mass index. JPEN. Journal of parenteral and en- teral nutrition, 30(4), 309–316. https://doi. org/10.1177/0148607106030004309 4. Burrows, R., Correa-Burrows, P., Reyes, M., Blanco, E., Albala, C. in Gahagan, S. (2016). High cardiometabolic risk in healthy Chilean adolescents: associations with anthropome- tric, biological and lifestyle factors. Public health nutrition, 19(3), 486–493. https://doi. org/10.1017/S1368980015001585 5. Chula de Castro, J. A., Lima, T. R. de in Silva, D. A. S. (2018). Body composition estimation in children and adolescents by bioelectrical impedance analysis: A systematic review. Journal of bodywork and movement therapi- es, 22(1), 134–146. https://doi.org/10.1016/J. JBMT.2017.04.010 6. De Palo, T., Messina, G., Edefonti, A., Perfu- mo, F., Pisanello, L., Peruzzi, L., … Piccoli, A. (2000). Normal values of the bioelectrical impedance vector in childhood and pu- berty. Nutrition (Burbank, Los Angeles County, Calif.), 16(6), 417–424. https://doi.org/10.1016/ S0899-9007(00)00269-0 7. Gabrijelčič Blenkuš, M. in Robnik, M. (2016). Prekomerna prehranjenost in debelost pri otrocih in mladostnikih II. Nacionalni inštitut za javno zdravje, 29 str. Pridobljeno s http:// www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploa- ded/debelost_pri_o-m_daljsa_spletna_ avg2016_final_01082016.pdf 8. Gibney, M. J., Lanham-New, S. A., Cassidy, A. in Vorster, H. H. (2009). Introduction to Human Nutrition, 2nd edn., Oxford: Wiley Bleckwell 9. Gilligan, L. A., Towbin, A. J., Dillman, J. R., So- masundaram, E. in Trout, A. T. (2020). Quanti- fication of skeletal muscle mass: sarcopenia as a marker of overall health in children and adults. Pediatric radiology, 50(4), 455–464. https://doi.org/10.1007/S00247-019-04562-7 10. Kasović, M., Štefan, L., Neljak, B., Petrić, V. in Knjaz, D. (2021). Reference Data for Fat Mass and Fat-Free Mass Measured by Bioelectrical Impedance in Croatian Youth. International journal of environmental research and pu- blic health, 18(16). https://doi.org/10.3390/ IJERPH18168501 11. Kim, S. in Valdez, R. (2015). Metabolic risk factors in U. S. youth with low relative mu- scle mass. Obesity research & clinical practi- ce, 9(2), 125–132. https://doi.org/10.1016/J. ORCP.2014.05.002 12. Kotnik, P. (2017). Debelost in zapleti debelo- sti pri otrocih in mladostnikih. Slov Pediatr, 24, 60–67. 13. Marques-Vidal, P., Marcelino, G., Ravasco, P., Ermelinda Camilo, M. in Miguel Oliveira, J. (2008). Body fat levels in children and adole- scents: Effects on the prevalence of obesity e-SPEN, the European e-Journal of Clinical Nutrition and Metabolism. Journal of Clinical Nutrition and Metabolism, 3, 321–327. https:// doi.org/10.1016/j.eclnm.2008.07.007 14. McCarthy, H. D., Samani-Radia, D., Jebb, S. A. in Prentice, A. M. (2014). Skeletal muscle mass reference curves for children and adole- scents. Pediatric obesity, 9(4), 249–259. https:// doi.org/10.1111/J.2047-6310.2013.00168.X 15. Ooi, P. H., Thompson-Hodgetts, S., Pritchard- -Wiart, L., Gilmour, S. M. in Mager, D. R. (2020). Pediatric Sarcopenia: A Paradigm in the Ove- rall Definition of Malnutrition in Children? JPEN. Journal of parenteral and enteral nutri- tion, 44(3), 407–418. https://doi.org/10.1002/ JPEN.1681 16. Planinšec, J. in Fošnarič, S. (2009). Body mass index and triceps skinfold thickness in pre- pubertal children in Slovenia. Collegium An- tropologicum, 33(2), 341–345. 17. Qian, K., Tan, L., Li, S., Li, Z., Yu, F., Liang, H., … Zhang, Z. (2020). Comparison of different BMI cut-offs to screen for child and adole- scent obesity in urban China. Public Health Nutrition, 23(14), 2485–2493. https://doi. org/10.1017/S1368980020000828 18. Rodríguez, G., Moreno, L. A., Blay, M. G., Blay, V. A., Fleta, J., Sarría, A. in Bueno, M. (2005). Body fat measurement in adolescents: Com- parison of skinfold thickness equations with dual-energy X-ray absorptiometry. European Journal of Clinical Nutrition, 59(10), 1158–1166. https://doi.org/10.1038/sj.ejcn.1602226 19. Sardinha, L. B., Going, S. B., Teixeira, P. J. in Lohman, T. G. (1999). Receiver operating characteristic analysis of body mass index, triceps skinfold thickness, and arm girth for obesity screening in children and adole- scents. American Journal of Clinical Nutrition, 70(6), 1090–1095. https://doi.org/10.1093/ ajcn/70.6.1090 20. Sarría, A., Moreno, L. A., Garcí-LIop, L. A., Fleta, J., Morellón, M. P. in Bueno, M. (2001). Body mass index, triceps skinfold and waist circumference in screening for adi- posity in male children and adolescents. Acta Paediatrica, International Journal of Paediatrics, 90(4), 387–392. https://doi. org/10.1111/j.1651-2227.2001.tb00437.x 21. Schuelter-Trevisol, T. D. (2018). Waist-To-Hei- ght Ratio as a Screening Tool for Childhood Obesity: A Systematic Literature Review. Ann Pediatr Child Health, 6(1), 1141. 22. Starc, G., Strel, J., Kovač, M., Leskošek, B., Sorić, M. in Jurak, G. (2020). Poročilo o telesnem in gibalnem razvoju otrok in mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. Pridobljeno od https://www.slofit.org/Por- tals/0/Letna-porocila/Poročilo_2020_splet. pdf?ver=2021-02-22-112743-263 23. Steene-Johannessen, J., Anderssen, S. A., Kolle, E. in Andersen, L. B. (2009). Low muscle fitness is associated with metabolic risk in youth. Medicine and science in sports and exer- cise, 41(7), 1361–1367. https://doi.org/10.1249/ MSS.0B013E31819AAAE5 24. Ulbricht, L., De Campos, M. F., Esmanhoto, E. in Ripka, W. L. (2018). Prevalence of excessi- ve body fat among adolescents of a south Brazilian metropolitan region and State ca- pital, associated risk factors, and consequen- ces. BMC public health, 18(1). https://doi. org/10.1186/S12889-018-5216-0 25. Xi, B., Zong, X., Kelishadi, R., Litwin, M., Hong, Y. M., Poh, B. K., … Bovet, P. (2020). Internati- onal Waist Circumference Percentile Cutoffs for Central Obesity in Children and Ado- lescents Aged 6 to 18 Years. The Journal of clinical endocrinology and metabolism, 105(4), E1569–E1583. https://doi.org/10.1210/CLI- NEM/DGZ195 26. Zamberlan, P., Feferbaum, R., Doria Filho, U., Brunow de Carvalho, W. in Figueiredo Delga- do, A. (2019). Bioelectrical Impedance Phase Angle and Morbidity and Mortality in Criti- cally Ill Children. Nutrition in clinical practice : official publication of the American Society for Parenteral and Enteral Nutrition, 34(1), 163–171. https://doi.org/10.1002/NCP.10201 Eva Peklaj evapeklaj@gmail.com šport in zdravje 73 Risk factors for patellofemoral pain Abstract Patellofemoral pain (PFP) is one of the most common pain conditions in the knee area and occurs during activities that overload the patellofemoral joint. Despite the growing interest regarding PFP, the predominant risk factors for its occurrence are still not established. Very few factors associated with PFP are recognized as risk factors for its occurence. Recent evidence suggest that risk factors differ between subgroups of people with PFP. In adults, impaired knee extension strength has been found to be the pri- mary risk factor for the occurence of PFP. Surprisingly, in adolescents, a causal relationship has been found in in case of increased hip abduction strength. It is emphasized that understanding the risk factors in different populations is a key step in the successful management of PFP. Early identification of risk factors may help to appropriately target the exercise interventions and to contrib- ute to an effective long-term reduction of the burden caused by a chronic and recurrent condition such as PFP. Keywords: anterior knee pain, aetiology, risk factors. Izvleček Patelofemoralna bolečina (PFB) sodi med najpogostejše bolečine v predelu kolena in se pojavlja pri dejavnostih, ki obreme- njujejo patelofemoralni sklep. Kljub vse večjemu zanimanju znanstvene in stro- kovne javnosti za PFB dejavniki tveganja za njen nastanek še vedno niso razjasnje- ni. Novejši dokazi kažejo, da se dejavniki tveganja razlikujejo med podskupinami oseb s PFB. Ugotovljeno je, da je zmanj- šana jakost iztegovalk kolena osnovni dejavnik tveganja za nastanek PFB le pri odraslih. Nekoliko presenetljivo je pri mla- dostnikih ugotovljena značilna vzročno- -posledična povezava le v primeru pove- čane jakosti odmikalk kolka. Razumevanje dejavnikov tveganja pri različnih popu- lacijah je ključni korak pri obvladovanju PFB. Zgodnje prepoznavanje dejavnikov tveganja lahko pomaga pri ustreznem usmerjanju gibalnoterapevtskih interven- cij in dolgoročnem zmanjšanju bremena, ki ga kronično in ponavljajoče se stanje, kot je PFB, povzroča. Ključne besede: sprednja kolenska bolečina, etiologija, dejavniki tveganja. Denisa Manojlović1, Nejc Šarabon1,2 Dejavniki tveganja za nastanek patelofemoralne bolečine freepik.com 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 2S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana 74 „Uvod Patelofemoralna bolečina (PFB) sodi med najpogostejše bolečine v predelu kolena. Ocenjuje se, da je življenjska razširjenost PFB pri splošni odrasli populaciji 22,7 %, medtem ko pri mladostnikih znaša celo 28,9 % (Smith idr., 2018). Klinično se PFB kaže kot bolečina za pogačico, pod njo ali okoli nje in se pojavlja pri dejavnostih, ki obremenjujejo patelofemoralni sklep (PFS), kot so počepi, tek, hoja po stopnicah nav- zgor in navzdol ter dolgotrajno sedenje s koleni, pokrčenimi nad 90° (Crossley idr., 2016). Dodatno se je pokazalo, da 70–90 % oseb z diagnosticirano PFB v otroštvu ali zgodnji mladosti čuti nelagodje v predelu kolena do 20 let po začetni diagnozi (Rat- hleff, Rasmussen in Olesen, 2012; Stathopu- lu in Baildam, 2003). Na podlagi zapisanega lahko sklepamo, da gre za kronično, pona- vljajoče se in razširjeno stanje, ki obreme- njuje tako posameznika kot zdravstveni sistem. Za zmanjšanje verjetnosti za (vnovičen) pojav mišično-skeletnih težav, med temi je tudi PFB, so razvili različne teoretične modele. Eden najbolj znanih – zaporedje preprečevanja poškodb (angl. sequence of prevention of injury) – je bil predstavljen leta 1992 in med njegovimi temeljnimi predpostavkami je razumevanje mehaniz- mov nastanka stanj (van Mechelen, Hlobil in Kemper, 1992)in particular those of cardi- ovascular disease, it is becoming increasin- gly apparent that sports can present a dan- ger to health in the form of sports injuries. The extent of the sports injury problem calls for preventative action based on the results of epidemiological research. For the interpretation of these facts uniform defi- nitions are needed and limitations of rese- arch designs should be known. Measures to prevent sports injuries form part of what is called the ‘sequence of prevention’. Fir- stly the extent of the sports injury problem must be identified and described. Secon- dly the factors and mechanisms which play a part in the occurrence of sports injuries have to be identified. The third step is to introduce measures that are likely to redu- ce the future risk and/or severity of sports injuries. This measure should be based on the aetiological factors and the mechanism as identified in the second step. Finally the effect of the measures must be evaluated by repeating the first step. In this review some aspects of the first and second step of the sequence of prevention are discus- sed. The extent of the sports injury pro- blem is often described by injury incidence and by indicators of the severity of sports injuries. Sports injury incidence should preferably be expressed as the number of sports injuries per exposure time (e.g. per 1000 hours of sports participation. Lahko torej sklepamo, da je po ugotovitvi obsega PFB naslednji korak k učinkovitemu obvla- dovanju PFB prav ugotovitev mehanizmov nastanka s ciljem oblikovanja in vrednote- nja gibalnoterapevtskih intervencij. „Metode Opravljen je bil sistematični pregled litera- ture. Iskanje relevantnih člankov je potekalo od avgusta do septembra 2022 prek odda- ljenega dostopa v podatkovnih zbirkah Pu- bMed, PEDro in CINAHL. V osnovni iskalnik so bile vpisane različne kombinacije nasle- dnjih ključnih besed: patellofemoral pain (syndrome), anterior knee pain, hip, trunk, ankle, characteristic, risk, factor. Kriteriji za vključitev raziskav v sistematični pregled so bili: a) prospektivna zasnova raziskave (de- javniki tveganja za nastanek PFB) ali preseč- na zasnova raziskave (dejavniki, povezani s PFB), b) vključitev oseb s PFB ne glede na starost ali spol in c) preučevanje vsaj ene- ga dejavnika tveganja za nastanek PFB ali dejavnika, povezanega s PFB (Neal, Lack idr., 2019). Raziskave, usmerjene v druga bolečinska stanja kolenskega sklepa (npr. Osgood-Schlatterjev sindrom, Sinding- -Larsen-Johanssonov sindrom, burzitis, poškodbe meniska ali vezi), so bile iz siste- matičnega pregleda izključene. Pregledani so bili naslovi in povzetki ter izločeni članki, ki niso relevatni za preučevano temo. Po vnovičnem pregledu člankov je bilo ugo- tovoljeno, kateri so relevantni članki za izbrano temo – grobo je bilo pregledanih 56 člankov, od tega jih je bilo s celotnim besedilom pridobljenih 24. Po podrobnem pregledu je bilo zaradi neprimerne meto- dologije ali preučevane populacije izloče- nih 13 člankov. V ta pregled literature je bilo vključenih 11 člankov. Potek iskanja je prikazan na Sliki 1. Dejavniki, povezani s patelofe- moralno bolečino Pri osebah s PFB je zaznati različne biome- hanske in psihološke primanjkljaje. Kljub temu vzročno-posledična povezava med primanjkljaji in nastankom PFB še vedno ni z gotovostjo ugotovljena. Zato je za razu- mevanje dejavnikov tveganja za nastanek PFB nujno poznavanje teh primanjkljajev. Pri osebah s PFB so bili ugotovljeni pri- manjkljaj največje jakosti posterolateralnih Slika 1. Potek iskanja relevantnih člankov šport in zdravje 75 mišičnih skupin kolka in iztegovalk kolena (Lankhorst, Bierma-Zeinstra in Van Mid- delkoop, 2013)clinical heterogeneous data were analysed descriptively. The 47 inclu- ded studies examined 523 variables, eight were pooled. Pooled data showed a larger Q-angle, sulcus angle and patellar tilt angle (weighted mean differences (WMD, pove- čana pronacija stopala med hojo (Willson, Ellis in Kernozek, 2015), zakasnjena aktiva- cija zadnjičnih mišic med hojo po stopni- cah in tekom (Barton, Lack, Malliaras in Morrissey, 2013) ter tesnoba, anksioznost, znaki depresije in strah pred gibanjem (Maclachlan, Collins, Hodges in Vicenzino, 2020). Zmanjšana jakost mišičnih skupin proksimalnih in/ali distalnih segmentov lahko vpliva na nadzor gibanja kolena in preobremenjuje PFS (Powers, 2010). Osebe s PFB kažejo izrazitejši nagib trupa v fron- talni ravni, primik kolka in valgus kolena prizadete strani med izvedbo enonožnega počepa – ta je lahko povezan z zmanjša- no jakostjo mišičnih skupin kolka in trupa (Almeida idr., 2016). Poleg omenjenih bio- mehanskih primanjkljajev se je v presečnih raziskavah pokazalo, da so pri osebah s PFB pogoste tudi psihološke težave, in sicer strah pred gibanjem, tesnoba in znaki de- presije (Domenech, Sanchis-Alfonso, López in Espejo, 2013; Piva, Fitzgerald, Irrgang idr., 2009). Osnovni dejavniki, povezani s PFB, so prikazani na Sliki 2. Dejavniki tveganja za nastanek patelofemoralne bolečine Kljub vse večjemu zanimanju znanstve- ne in strokovne javnosti za PFB dejavniki tveganja za njen nastanek še vedno niso razjasnjeni. V preteklosti so vzroke za na- stanek PFB iskali predvsem v zmanjšani ja- kosti iztegovalk kolena (Chester idr., 2008) British Nursing Index, CINAHL, EMBASE, Ovid Medline, PEDro, Pubmed and the Cochrane Library were searched for studi- es comparing the timing of EMG onset of the VMO and VL in those with AKP versus the asymptomatic population. Studies ful- filling the inclusion criteria were indepen- dently assessed. Heterogeneity across the studies was measured. A meta-analysis of results was completed for those studies where adequate data was supplied. Whe- re comparable methodologies had been used, results were pooled and analysed. Results. Fourteen studies met the inclusion criteria; one prospective and thirteen ob- servational case control. Eleven compared VMO and VL EMG onset times during vo- luntary active tasks while four investigated reflex response times. All used convenien- ce sampling and did not state blinding of the assessor. Study methodologies/testing and assessment procedures varied and there was considerable heterogeneity wi- thin individual samples. Whilst a trend was identified towards a delay in onset of VMO relative to the VL in the AKP population du- ring both voluntary active tasks and reflex activity, a substantial degree of heteroge- neity across the pooled studies was iden- tified (I2 = 69.9-93.4%, p < 0.01, vendar no- vejši gibalnoterapevtski pristopi temeljijo na predpostavki, da imajo tako proksimalni (trup in kolk) kot distalni (gleženj in stopa- lo) segmenti pomemben vpliv na gibanje pogačice in posledično preobremenitev PFS (Earl in Hoch, 2011). Kljub številnim bi- omehanskim in psihološkim dejavnikom, povezanim s PFB, so le redki izmed njih v literaturi prepoznani kot dejavniki tveganja za nastanek PFB. Dejavniki, povezani s PFB, so navedeni kot dejavniki, ugotovljeni pri osebah s PFB, medtem ko so dejavniki tve- ganja opredeljeni kot dejavniki, ki povečajo verjetnost za nastanek PFB. Antropometrični in demografski dejavniki Ugotovitve raziskav, ki se osredotočajo na demografske dejavnike tveganja pri osebah s PFB, si še vedno nasprotujejo. V literaturi se pogosto poudarja, da ima spol pomembno vlogo pri razumevanju na- stanka in oblikovanju ustreznih ukrepov za obvladovanje PFB. Avtorji sistematič- nega pregleda dejavnikov tveganja iz leta 2018 namreč poudarjajo, da je pri odraslih ženskah dvakrat večja verjetnost za nasta- nek PFB v primerjavi z moškimi (Smith idr., 2018). Razlike med spoloma so še izrazitej- še primerjavi mladostnic (69 %) z njihovimi vrstniki, pri teh razširjenost PFB dosega, 31 % (Mølgaard, Rathleff in Simonsen, 2011). Kljub temu posodobljeni rezultati novejše- ga sistematičnega pregleda z metaanalizo kažejo, da spol ni dejavnik tveganja za na- stanek PFB (Neal, Lack idr., 2019). Avtorji še poudarjajo, da se noben antropometrični ali demografski dejavnik (starost, telesna višina in masa, indeks telesne mase in dol- žina okončin) ni pokazal kot dejavnik tve- ganja za nastanek PFB. Psihološki dejavniki Čedalje več dokazov povezuje psihološke dejavnike, kot so višja stopnja anksiozno- sti, depresija, t. i. katastrofiziranje in strah pred gibanjem, s pojavom PFB (Vicenzino, Maclachlan in Rathleff, 2019). Čeprav je li- teratura enotna v prepoznavanju pomena psiholoških dejavnikov na klinično sliko oseb s PFB, vzročno-posledična pove- zava med njimi in nastankom PFB ostaja nejasna. Ugotovljeno je, da je pri osebah s PFB povečano tveganje (55 %) za pojav čezmernega strahu pred gibanjem (Macla- Slika 2. Dejavniki, povezani s patelofemoralno bolečino Opomba. Povzeto po Crossley idr., 2019. 76 chlan, Collins, Hodges in Vicenzino, 2020). Pazzinatto idr. (2022) poročajo, da je lahko strah posledica dolgotrajne PFB, čeprav se ni izkazal kot dejavnik tveganja za njen na- stanek. Kljub temu so psihološki dejavniki še vedno pogosto spregledani in je razvi- dna potreba po nadaljnjih raziskavah na področju. Proksimalni biomehanski dejavniki • Povečana jakost odmikalk kolka (mlado- stniki) Spremenjena kinematika gibanja, ki ima izhodišče v povečani notranji rotaciji in primiku stegnenice ter zmanjšanem izte- gu kolka, je ena izmed glavnih značilnosti PFB, vendar ni dokazano, da bi omenjeni primanjkljaji prispevali k njenemu nastan- ku (Almeida idr., 2016; Nakagawa, Moriya, MacIel in Serrão, 2012; Nunes, Barton in Vi- adanna Serrão, 2019)n = 22. Zmerno močni dokazi sistematičnega pregleda z metaa- nalizo kažejo, da zmanjšana jakost postero- lateralnih mišic kolka ni dejavnik tveganja v splošni odrasli populaciji (Neal, Lack idr., 2019). Nasprotno temu se je pokazalo, da pri mladostnikih povečana jakost odmikalk kolka povečuje tveganje za nastanek PFB (Herbst idr., 2015)the relationship is unclear, as many of these studies have been retro- spective. Purpose: To compare prospective hip and knee isokinetic strength in young female athletes who subsequently went on to develop PFP relative to their uninjured, healthy peers. Study Design: Descriptive epidemiology study. Methods: Adolescent female athletes (N = 329. Čeprav so ome- njene ugotovitve nekoliko presenetljive, se domneva, da imajo telesno bolj aktivni mladostniki večjo jakost mišic kolka, ven- dar hkrati bolj obremenjujejo PFS, to pa privede do pojava PFB (Borschneck, St. John, Brundage in Borschneck, 2021). Za uspešno obvladovanje PFB in zmanjšanje njenega pojava pri mladostnikih sta torej pomembna zgodnja ocena morebitnih bi- omehanskih primanjkljajev ter izobraževa- nje mladostnikov in športnih strokovnjakov o ustrezni obremenitvi spodnjih okončin med športnimi aktivnostmi. Vse več dokazov poudarja pomen jakosti mišic trupa v povezavi s PFB. Zmanjšana jakost predvsem stranskih upogibalk trupa lahko privede do neravnovesja sil v kolenu med gibanjem in posledično k preobre- menitvi PFS. Kljub temu trenutno dostopni dokazi ne navajajo jakosti mišic trupa med dejavniki tveganja za nastanek PFB (Neal, Lack idr., 2019). Lokalni biomehanski dejavniki • Zmanjšana jakost iztegovalk kolena (od- rasli) Zmanjšana jakost sprednje stegenske miši- ce se je pokazala kot edini značilni dejav- nik tveganja za nastanek PFB, vendar le pri odraslih (Duvigneaud, Bernard, Stevens, Witvrouw in Van Tiggelen, 2008)62 healthy female recruits, aged 18-34 years, without a history of PFPS, underwent an isokine- tic test (concentric contractions of knee flexors and extensors at 60°/s and 240°/s, eccentric contractions at 30°/s. Šibkost iz- tegovalk kolena se tako ni izkazala kot po- memben dejavnik tveganja pri mladostni- kih, kar kaže na heterogenost dejavnikov tveganja pri različnih populacijah (Rathleff, Roos, Olesen in Rasmussen, 2015). Za ustre- zno oblikovanje in usmerjanje gibalnotera- pevtskih intervencij so potrebne dodatne prospektivne raziskave, ki bi ugotovile lokalne biomehanske dejavnike tveganja za nastanek PFB pri različnih podskupinah oseb. Distalni biomehanski dejavniki Prekomerna pronacija stopala in povečana everzija spodnjega skočnega sklepa med hojo, povečan padec navikularne kosti pri pokončni stoji in zmanjšan obseg giblji- vosti dorzalne fleksije gležnja so osnovni distalni biomehanski dejavniki, povezani s PFB. Kljub temu vzročno-posledična pove- zava med omenjenimi dejaniki in nastan- kom PFB ni bila ugotovljena (Neal, Barton, Birn-Jeffery in Morrissey, 2019). Avtorji po- udarjajo, da imajo distalni biomehanski dejavniki pomemben vpliv na gibanje po- gačice in s tem na obremenitev PFB. Doz- dajšnje raziskave različnih vidikov PFB so se osredotočale predvsem na proksimalne in lokalne biomehanske dejavnike v povezavi s PFB, zato je vzročno-posledična povezava med distalnimi dejavniki in nastankom PFB še vedno nejasna. Zaželene so nadaljnje raziskave, ki bodo ustrezno naslovile vpliv biomehanskih značilnosti gležnja in stopa- la na nastanek PFB pri različnih populacijah. Nastanek PFB je odvisen od več dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri oblikovanju preventivno-rehabilitacijskih programov. Dozdajšnje raziskave podpirajo predpo- stavko, da sta zmanjšana jakost iztegovalk kolena pri odraslih in povečana jakost od- mikalk kolka pri mladostnikih edina zna- čilna dejavnika tveganja za nastanek PFB (Slika 3). Predlogi za nadaljnje razisko- vanje Potrebne so nadaljnje prospektivne razi- skave za pridobitev poglobljenega vpogle- da v morebitne mehanizme in dejavnike, ki privedejo do nastanka PFB. Čeprav je lite- ratura enotna pri upoštevanju povezanosti zmanjšane jakosti mišic kolena in kolka ter PFB, so potrebne nadaljnje kakovostne pro- spektivne raziskave, ki bi dodatno preučile vzročno-posledično povezavo med njimi. Nadaljnje raziskavanje naj bi se osredotoči- Slika 3. Dejavniki tveganja za nastanek patelofemoralne bolečine šport in zdravje 77 lo tudi na ugotovitev vplivov mišic trupa na nastanek in razvoj PFB. Čeprav novejši do- kazi podpirajo oblikovanje gibalnoterapev- tskih intervencij, ki vključujejo mišice trupa in spodnjih okončin, se v praksi intervencije pogosto osredotočajo le na obravnavo iz- tegovalk kolena. Poleg tega pomanjkanje longitudinalnih raziskav na različnih pod- skupinah oseb s povečanim tveganjem za nastanek PFB omejuje možnost sklepanja o dejavnikih tveganja. Dodatne prospektivne raziskave, ki bi se osredotočale na mlado- stnike, moške, ženske, športnike, vojake in druge različne podskupine, pri katerih je razširjenost PFB višja, so nujne za ustre- zno preprečevanje nastanka PFB. Vse več dokazov kaže, da so psihološki dejavniki pogosto spregledani pri prepoznavanju in obravnavi PFB. Za pridobitev širše slike PFB in optimizacijo obravnave je potrebno zgo- dnje prepoznavanje psiholoških in sociolo- ških dejavnikov tveganja za njen nastanek ter raziskovanje njihove vzročno-posledič- ne povezave. „Zaključek Pri osebah s PFB so ugotovljeni številni bi- omehanski in psihološki primanjkljaji. Kljub temu je le nekaj izmed teh primanjkljajev prepoznanih kot dejavnik tveganja za na- stanek PFB. Ugotovljeno je, da je zmanjšana jakost iztegovalk kolena edini dejavnik tve- ganja za nastanek PFB, vendar le v odrasli populaciji. Čeprav je zmanjšana jakost po- sterolateralnih mišic kolka pogosta značil- nost oseb s PFB, trenutno dostopni dokazi prospektivnih raziskav ne kažejo vzročno- -posledične povezave med zmanjšanjem jakosti mišic kolka in nastankom PFB. Ne- koliko presenetljivo se je povečana jakost odmikalk kolka pokazala kot edini značilni dejavnik tveganja za nastanek PFB pri mla- dostnikih. Predpostavlja se, da telesno bolj aktivni mladostniki razvijejo večjo jakost mišic, a ob tem tudi bolj obremenjujejo PFS. Noben drug dejavnik tveganja, to velja za telesno maso, telesno višino, indeks tele- sne mase, starost in spol, ni prepoznan kot dejavnik tveganja za nastanek PFB ne pri odraslih ne pri mladostnikih. Kljub predsta- vljenim ugotovitvam, je nastanek PFB od- visen od več dejavnikov in zahteva njihovo dodatno poglobljeno razumevanje s ciljem ustreznega preventivnega ukrepanja. Po- trebne so nadaljnje prospektivne raziskave za ugotovitev dejavnikov tveganja za na- stanek PFB pri različnih podskupinah oseb. „Literatura 1. Almeida, G. P. L., De Moura Campos Carvalho e Silva, A. P., França, F. J. R., Magalhães, M. O., Burke, T. N. in Marques, A. P. (2016). Relation- ship between frontal plane projection angle of the knee and hip and trunk strength in women with and without patellofemoral pain. Journal of Back and Musculoskeletal Rehabilitation, 29(2), 259–266. https://doi. org/10.3233/BMR-150622 2. Borschneck, G., St. John, L., Brundage, K. in Borschneck, D. P. (2021). Cross-Sectional Risk Factors of Anterior Knee Pain in Adole- scents. Frontiers in pain research (Lausanne, Switzerland), 2. https://doi.org/10.3389/FPA- IN.2021.720236 3. Chester, R., Smith, T. O., Sweeting, D., Dixon, J., Wood, S. in Song, F. (2008). The relative timing of VMO and VL in the aetiology of anterior knee pain: A systematic review and meta-analysis. BMC Musculoskeletal Disorders, 9(1), 64. https://doi.org/10.1186/1471-2474-9- 64 4. Crossley, K. M., Stefanik, J. J., Selfe, J., Collins, N. J., Davis, I. S., Powers, C. M., … Callaghan, M. J. (2016). 2016 Patellofemoral pain con- sensus statement from the 4th Internatio- nal Patellofemoral Pain Research Retreat, Manchester. Part 1: Terminology, definitions, clinical examination, natural history, patello- femoral osteoarthritis and patient-reported outcome m. British Journal of Sports Medicine, 50(14), 839–843. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2016-096384 5. Domenech, J., Sanchis-Alfonso, V., López, L. in Espejo, B. (2013). Influence of kinesiopho- bia and catastrophizing on pain and disabi- lity in anterior knee pain patients. Knee Su- rgery, Sports Traumatology, Arthroscopy, 21(7), 1562–1568. https://doi.org/10.1007/s00167- 012-2238-5 6. Duvigneaud, N., Bernard, E., Stevens, V., Witvrouw, E. in Van Tiggelen, D. (2008). Iso- kinetic assessment of patellofemoral pain syndrome: A prospective study in female recruits. Isokinetics and Exercise Science, 16(4), 213–219. https://doi.org/10.3233/IES-2008- 0311 7. Earl, J. E. in Hoch, A. Z. (2011). A proximal strengthening program improves pain, function, and biomechanics in women with patellofemoral pain syndrome. American Journal of Sports Medicine, 39(1), 154–163. https://doi.org/10.1177/0363546510379967 8. Herbst, K. A., Barber Foss, K. D., Fader, L., Hewett, T. E., Witvrouw, E., Stanfield, D. in Myer, G. D. (2015). Hip Strength Is Greater in Athletes Who Subsequently Develop Patellofemoral Pain. The American journal of sports medicine, 43(11), 2747. https://doi. org/10.1177/0363546515599628 9. Lankhorst, N. E., Bierma-Zeinstra, S. M. A. in Van Middelkoop, M. (2013). Factors associa- ted with patellofemoral pain syndrome: a sy- stematic review. Br J Sports Med, 47, 193–206. https://doi.org/10.1136/bjsports-2011-090369 10. Maclachlan, L. R., Collins, N. J., Hodges, P. W. in Vicenzino, B. (2020). Psychological and pain profiles in persons with patellofemo- ral pain as the primary symptom. European Journal of Pain (United Kingdom), 24(6), 1182– 1196. https://doi.org/10.1002/ejp.1563 11. Mølgaard, C., Rathleff, M. S. in Simonsen, O. (2011). Patellofemoral pain syndrome and its association with hip, ankle, and foot function in 16- to 18-year-old high school students: a single-blind case-control stu- dy. Journal of the American Podiatric Medi- cal Association, 101(3), 215–222. https://doi. org/10.7547/1010215 12. Nakagawa, T. H., Maciel, C. D. in Serrão, F. V. (2015). Trunk biomechanics and its associa- tion with hip and knee kinematics in pati- ents with and without patellofemoral pain. Manual Therapy, 20(1), 189–193. https://doi. org/10.1016/j.math.2014.08.013 13. Nakagawa, T. H., Moriya, É. T. U., MacIel, C. D. in Serrão, F. V. (2012). Frontal plane biomecha- nics in males and females with and without patellofemoral pain. Medicine and Science in Sports and Exercise, 44(9), 1747–1755. https:// doi.org/10.1249/MSS.0b013e318256903a 14. Neal, B. S., Barton, C. J., Birn-Jeffery, A. in Morrissey, D. (2019). Increased hip adduc- tion during running is associated with patellofemoral pain and differs between males and females: A case-control study. Journal of Biomechanics, 91, 133–139. https:// doi.org/10.1016/j.jbiomech.2019.05.014 15. Neal, B. S., Lack, S. D., Lankhorst, N. E., Raye, A., Morrissey, D. in Van Middelkoop, M. (2019, marec 1). Risk factors for patellofemoral pain: A systematic review and meta-analysis. British Journal of Sports Medicine. BMJ Pu- blishing Group. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2017-098890 16. Nunes, G. S., Barton, C. J. in Viadanna Serrão, F. (2019). Females with patellofemoral pain have impaired impact absorption du- ring a single-legged drop vertical jump. Gait and Posture, 68, 346–351. https://doi. org/10.1016/j.gaitpost.2018.12.013 17. Pazzinatto, M. F., Barton, C. J., Willy, R. W., Ferreira, A. S., Azevedo, F. M. in de Oliveira Silva, D. (2022). Are Physical Function and Fear of Movement Risk Factors for Patello- femoral Pain? A 2-Year Prospective Study. Journal of sport rehabilitation, 1–7. https://doi. org/10.1123/JSR.2021-0392 18. Piva, S. R., Fitzgerald, G. K., Irrgang, J. J., Fritz, J. M., Wisniewski, S., McGinty, G. T., … Delit- to, A. (2009). Associates of Physical Function and Pain in Patients with Patellofemoral Pain Syndrome. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 90(2), 285–295. https://doi. org/10.1016/j.apmr.2008.08.214 78 19. Powers, C. M. (2010). The influence of abnor- mal hip mechanics on knee injury: A biome- chanical perspective. Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 40(2), 42–51. https://doi.org/10.2519/jospt.2010.3337 20. Rathleff, M. S., Roos, E. M., Olesen, J. L. in Ra- smussen, S. (2015). Exercise during school hours when added to patient education improves outcome for 2 years in adolescent patellofemoral pain: A cluster randomi- sed trial. British Journal of Sports Medicine, 49(6), 406–412. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2014-093929 21. Rathleff, M. S., Rasmussen, S. in Olesen, J. L. (2012). [Unsatisfactory long-term prognosis of conservative treatment of patellofemoral pain syndrome]. Ugeskrift for laeger, 174(15), 1008–1013. 22. Smith, B. E., Selfe, J., Thacker, D., Hendrick, P., Bateman, M., Moffatt, F., … Logan, P. (2018). Incidence and prevalence of patellofemo- ral pain: A systematic review and meta- -analysis. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0190892 23. Stathopulu, E. in Baildam, E. (2003). An- terior knee pain: A long-term follow-up. Rheumatology, 42(2), 380–382. https://doi. org/10.1093/rheumatology/keg093 24. van Mechelen, W., Hlobil, H. in Kemper, H. C. G. (1992). Incidence, severity, aeti- ology and prevention of sports injuries. A review of concepts. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 14(2), 82–99. https://doi. org/10.2165/00007256-199214020-00002 25. Vicenzino, B., Maclachlan, L. in Rathleff, M. S. (2019, marec 1). Taking the pain out of the patellofemoral joint: Articulating a bone of contention. British Journal of Sports Me- dicine. BMJ Publishing Group. https://doi. org/10.1136/bjsports-2017-098803 26. Willson, J. D., Ellis, E. D. in Kernozek, T. W. (2015). Plantar loading characteristics during walking in females with and without patel- lofemoral pain. Journal of the American Podi- atric Medical Association, 105(1), 1–7. https:// doi.org/10.7547/8750-7315-105.1.1 Prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si šport in zdravje 79 Prevention and treatment of patellofemoral pain: an umbrella review of exist- ing systematic reviews and meta-analyses Abstract Patellofemoral pain is defined as pain in the anterior part of the knee, in the region between patella and femur. The knowledge of this injury is important, as it is one of the most common musculoskeletal injuries affecting young and active adults. In this article, we performed an umbrella review of the existing systematic reviews and meta-analyses to determine the most effective treatments for this pain syndrome. The results of the literature review suggest that hip and knee-strengthening exercises are the ultimate for prevention and improvement of the syndrome. The evidence on the effectiveness of other conservative treatment methods is scarce. Based on our review of the literature, we found that the prevention and treatment of patellofemoral pain are supported by limited evidence, and further research would be needed to explore these topics further. Keywords: patellofemoral pain syndrome, prevention programme, treatment. Izvleček Patelofemoralna bolečina je opredeljena kot bolečina v sprednjem delu kolena, ki izhaja iz sklepa med pogačico in stegnenico. Poznava- nje literature s tega področja je pomembno, saj gre za eno najpogostejših mišično-skele- tnih poškodb, ki prizadene mlade in aktivne odrasle osebe. V tem članku smo na podlagi pregleda sistematičnih preglednih člankov in metaanaliz raziskali, kakšne intervencije so najučinkovitejše za preventivo in zdravljenje te poškodbe. Rezultati pregleda literature ka- žejo, da je tako za preventivo kot za zdravlje- nje patelofemoralne bolečine najučinkovi- tejša vadba za krepitev mišic kolka in kolena. Za uporabo drugih konservativnih intervencij ni dovolj dokazov o njihovi učinkovitosti. Na podlagi pregleda literature smo ugotovili, da sta preventiva in zdravljenje patelofemoral- nega sindroma podprta z malo dokazi, zato bi bile potrebne nadaljnje raziskave, ki bi ome- njeni temi bolje raziskale. Ključne besede: patelofemoralni sindrom, pre- ventivni program, zdravljenje. Zala Kržičnik, Žiga Kozinc1,2 Preventiva in zdravljenje patelofemoralne bolečine: pregled že opravljenih sistematičnih pregledov in metaanaliz 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 2Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Koper 80 „Uvod Based on our review of the literature, we found that the prevention and treatment of patellofemoral pain are supported by li- mited evidence (Espí-López, Arnal-Gómez, Balasch-Bernat in Inglés, 2017; Santos, Oli- veira, Ocarino, Holt in Fonseca, 2015; Thom- son, Krouwel, Kuisma in Hebron, 2016), ali po njih. Pri večjih obremenitvah lahko pri upogibu kolena pride tudi do krepitacij in nestabilnosti sklepa (Alba-Martín idr., 2015; Espí-López idr., 2017). PFPS lahko izvira iz specifičnih patologij, kot so patelofemoral- ni hondritis, hondropatija, hondromalacija in subluksacija pogačice (Espí-López idr., 2017). Bolečina pri PFPS se največkrat pojavi pri aktivaciji iztegovalk kolena ali zadrževa- nju kolena v upognjenem položaju (Santos idr., 2015; van der Heijden, Lankhorst, van Linschoten, Bierma-Zeinstra in van Mid- delkoop, 2015). PFPS prizadene predvsem mlade in aktivne osebe, stare od 10 do 50 let (Ashnagar idr., 2021; Winters idr., 2020). Zanj je značilno, da simptomi vztrajajo dalj časa/več let in se ponavljajo (Winters idr., 2020), saj 90 % bolnikov poroča o bolečini, ki traja štiri leta, 25 % pa jih poroča o simp- tomih, ki trajajo do 20 let (Nascimento, Te- ixeira-Salmela, Souza in Resende, 2018). Vse to je povezano s pogosto uporabo proti- bolečinskih zdravil, znižanjem ravni tele- sne aktivnosti in nizko kakovostjo življenja (Winters idr., 2020). PFPS običajno nastane zaradi neravnovesja sil, ki nadzorujejo gibanje pogačice med upogibom in iztegom kolena, zlasti pri pre- obremenitvi sklepa (Espí-López idr., 2017). V preteklosti so vzrok za PFPS iskali predvsem v zmogljivosti štiriglave stegenske mišice (ŠSM), saj se lahko zaradi lokalnih neravno- vesij med mišicami v predelu kolena pove- ča obremenitev patelofemoralnega sklepa (Manojlović, Kozinc in Šarabon, 2021). Ne- davne študije pa kot pomemben dejavnik, ki vpliva na PFPS, omenjajo šibkost kolčnih mišic, zlasti odmikalk in zunanjih rotatorjev kolka (Magalhães idr., 2010; Powers, 2003). Diagnoza PFPS temelji na podlagi izključi- tve drugih patologij kolena, kot so Hoffov sindrom, Osgood-Schlatterjev sindrom, Sinding-Larsen-Johanssonov sindrom, sindromi plike in poškodbe vezi (van der Heijden idr., 2015). Pri kliničnih testih so naj- boljšo natančnost pokazali test aktivne ne- stabilnosti, test bolečine med vzpenjanjem po stopnicah, Clarkov test in test bolečine pri daljšem sedenju (Cook, Mabry, Reiman in Hegedus, 2012). Čeprav ni dokazano, kateri test bi bil najboljši za postavitev dia- gnoze, so v eni izmed študij poročali, da naj bi manevriranje v počepu povzročilo PFPS pri 80 % oseb, palpacija patelarnih vezi pa pri 75 % oseb (Manojlović idr., 2021). Epidemiologija PFPS je pogosto mišično-skeletno stanje z letno prevalenco 23 % pri splošni po- pulaciji odraslih in 29 % pri mladostnikih (Manojlović idr., 2021; Na idr., 2021; Wallis, Roddy, Bottrell, Parslow in Taylor, 2021). Zaradi biomehanskih dejavnikov so žen- ske bolj dovzetne za nastanek PFPS (Sca- li, Roberts, McFarland, Marino in Murray, 2018), kar potrjujejo tudi epidemiološke študije, ki kažejo dvakrat večjo verjetnost za nastanek poškodbe pri ženskah (Smith idr., 2018; Thomson idr., 2016). PFSP se po- gosteje pojavi zlasti med 15. in 30. letom ter pomeni od 25 do 40 % vseh poškodb v športni medicini (Ashnagar idr., 2021; Espí-López idr., 2017; Jayaseelan, Scalzitti, Palmer, Immerman in Courtney, 2018). PFPS torej prizadene posameznike vseh starosti in ravni aktivnosti (Dischiavi, Wright, Tarara in Bleakley, 2021). Smith idr. (2018) so v štu- diji poročali o 22,7-odstotni letni prevalenci v splošni populaciji, 35,7-odstotni pri pro- fesionalnih kolesarjih in 28,9-odstotni pri mladostnikih. Omenjeni avtorji so poročali tudi o incidenci med vojaško populacijo, in sicer o 9,7–571,4 primera na 1000 oseb na leto. Do tako visokih številk so prišli, ker so udeleženci vojaški rekruti in niso vaje- ni intenzivnih telesnih dejavnosti. Študije z nižjimi incidencami so bile opravljene med vojaško populacijo, pri kateri je viso- ka stopnja fizične pripravljenosti pogoj za zaposlitev. Poročali so o 9,7–349,1 primera na 1000 oseb na leto. V splošni populaciji je bila 10-tedenska incidenca začetnih teka- čev primerljiva z incidenco vojaških rekru- tov, in sicer 1080,5 primera na 1000 oseb na leto (Smith idr., 2018). Dejavniki tveganja PFPS je posledica medsebojnega delo- vanja anatomskih, biomehanskih, psiho- loških, socialnih in vedenjskih dejavnikov (Na idr., 2021). Stegnenica in golenica imata pomemben vpliv na gibanje pogačice in s tem na PFPS (Powers, Witvrouw, Davis in Crossley, 2017). Spremenjeno gibanje pogačice je lahko posledica več dejavni- kov. Večina raziskav se je osredotočila na lokalne dejavnike, zaradi katerih se poveča obremenitev patelofemoralnega sklepa, kot so neravnovesja med medialno (m. vastus medialis) in lateralno široko mišico (m. vastus lateralis) ter splošno pomanjka- nje moči ŠSM (Manojlović idr., 2021; Na idr., 2021). Kot navajajo omenjeni avtorji, je po- memben dejavnik, ki vpliva na PFPS, tudi pomanjkanje moči kolčnih mišic. Zmanj- šana moč odmikalk in zunanjih rotatorjev kolka namreč lahko povzroči nepravilno poravnavo spodnjih okončin in povečano obremenitev patelofemoralnega sklepa (Manojlović idr., 2021; Na idr., 2021; Sal- tychev idr., 2018; van der Heijden idr., 2015). Ženske z zgodovino PFPS in tiste brez nje- ga se v biomehanskih dejavnikih opazneje ne razlikujejo. Zaradi funkcionalne pomanj- kljivosti se jim lahko razvije omenjeni sin- drom, ki je posledica šibkih mišic kolka in kolena (Scali idr., 2018). Pri ženskah je večja verjetnost za pojav PFPS, saj imajo spreme- njeno kinematiko pri dinamičnih nalogah, povečan Q-kot in povečano zunanjo ro- tacijo goleni (Lankhorst, Bierma-Zeinstra in van Middelkoop, 2012; Scali idr., 2018; Thomson idr., 2016). Dejavnik tveganja je tudi šibkost iztegovalk kolena ter odmikalk in zunanjih rotatorjev kolka (Prins in van der Wurff, 2009; Thomson idr., 2016). Scali idr. (2018) navajajo, da so dejavniki tveganja za razvoj PFPS različni, vključno s povečano pronacijo stopala, povečano no- tranjo rotacijo golenice in mišičnim nerav- novesjem. Odrasli s PFPS naj bi imeli tudi višji indeks telesne mase, mladostniki pa ga imajo v normalnih vrednostih. Uporaba patelofemoralne opornice in izboljšanje tehnike teka lahko zmanjšata tveganje za PFPS, in sicer za 60–79 %, vendar so za to na voljo le dokazi nizke kakovosti (Culvenor, van Middelkoop, Macri in Crossley, 2020). „Metode Namen članka je s pregledom literature ugotoviti, kateri so najučinkovitejši pristopi k preventivi pred nastankom PFPS, ter pro- učiti učinkovitost vadbenih intervencij na zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkci- onalnih sposobnosti pri osebah s PFPS. Ob precejšnji količini literature smo opravili t. i. krovni pregled (»umbrella review«), v ka- terega smo vključili sistematične preglede literature in metaanalize, pridobljene na spletnem portalu Pubmed. Uporabili smo iskalni niz »(patellofemoral pain OR patel- lofemoral syndrome) AND (exercise OR tra- ining OR treatment OR prevention OR risk factors) AND (meta-analysis OR systematic review)«. šport in zdravje 81 Iskalnik niz je ponudil 208 zadetkov. Po pre- gledu naslovov nam je ostalo 89 člankov, po pregledu povzetkov pa 32 člankov. Po pregledu celotne vsebine člankov smo iz- ločili še 13 člankov. Analiza člankov je kvali- tativna. Iz metaanaliz smo v primerih, ko je bilo smiselno, izpisali mere velikosti učinka, kot sta povprečna razlika (angl. mean diffe- rence, MD) in standardna razlika povprečij (angl. standard mean difference, SMD), ter v nekaterih primerih mere razmerja tveganja. „Rezultati Študije primerjave učinkovitosti različnih vadb Harvie, O'Leary in Kumar (2011) so v sis- tematičnem pregledu ocenili parametre vadbenih programov za osebe s PFPS. Pre- gledali so deset visokokakovostnih študij, v katerih je bilo skupaj 14 intervencijskih pro- gramov, vključene pa so bile osebe obeh spolov s PFPS, stare od 14 do 65 let. Vsi pro- grami so bili osredotočeni na aktivne vaje odprte kinetične verige (OKV) in zaprte ki- netične verige (ZKV), večina intervencij pa je vključevala tudi pasivno raztezanje. Na podlagi pregleda rezultatov so ugotovili, da ima vadbena intervencija, ki vključuje krepitev ŠSM, zadnjične mišice, odmikalk, primikalk in zunanjih rotatorjev kolka z va- jami, kot so izteg kolena, počep, kolesarje- nje na sobnem kolesu, izometrična vadba ŠSM, aktivno dvigovanje iztegnjene noge ter hoja po stopnicah, pozitiven učinek na bolnike s PFPS. V večini študij so izvajali progresivni način vaj in ugotovili, da je za pozitiven učinek najbolje izvajati od dve do štiri serije s po vsaj desetimi ponovitvami, in sicer šest tednov ali več. Optimalno je izvajanje vadbe pet ali več dni na teden, vendar je pogostost vadb odvisna tudi od njene vrste in ciljev, ne smemo pa pozabiti niti na načelo preobremenitve. Na podlagi rezultatov študij priporočajo tudi izvajanje vaj za izboljšanje gibljivosti spodnjega dela telesa, predvsem raztezanje sprednjih ste- genskih mišic, iliotibialnega trakta in dvo- glave mečne mišice, čeprav samo razteza- nje ne pripomore k zmanjšanju bolečine. V nekaterih študijah so uporabili tudi splošne vaje, ki so vključevale progresivni program hoje oz. teka in stabilizacijske vaje. Po pre- gledu so ugotovili, da so vadbeni programi učinkoviti tudi v kombinaciji z drugimi nači- ni zdravljenja, kot so mobilizacija in taping pogačice ter izobraževanje. Alba-Martín idr. (2015) so v okviru pregleda desetih študij analizirali učinkovitost kon- servativnega zdravljenja pri osebah s PFPS. Dve študiji sta uporabljali vaje za ŠSM, se- dem vaje za zunanje rotatorje in odmikalke kolka, ena študija pa je poleg telesne vad- be obravnavala tudi raztezne vaje. Pri vseh intervencijah so poročali o zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcije, intervenci- ja z razteznimi vajami pa je izboljšala tudi obseg gibljivosti kolena, pri čemer se je kot najučinkovitejša izkazala tehnika proprio- ceptivne živčno-mišične facilitacije (PNF). Kot najučinkovitejši protokol se je izkazala vadba za krepitev zunanjih rotatorjev in odmikalk kolka (najverjetneje zaradi bio- mehanskih vplivov omenjenih mišic na po- ravnavo stegnenice) ter kombinirana vadba za krepitev zunanjih rotatorjev in odmikalk kolka in ŠSM. Avtorji navajajo, da lahko izo- lirano izvajanje vaj za krepitev ŠSM v zače- tni fazi rehabilitacije draži patelofemoralne strukture zaradi učinkov velikega pritiska in sile, ki med vajami deluje na ŠSM. Frye, Ramey in Hart (2012) so pregledali deset študij in analizirali 433 oseb s PFPS s povprečno starostjo 29 let. Ugotovili so, da predvsem vadba – pa tudi počitek – izbolj- ša funkcijo in zmanjša bolečino pri osebah s PFPS, vendar pa po pregledu rezultatov ne vedo, kakšen vadbeni protokol bi bil najučinkovitejši. V pregledanih študijah so bili protokoli dolgi od tri do osem tednov. Ugotovili so, da so vaje OKV in ZKV enako učinkovite ter da so za izboljšanje PFPS po- membne krepitev ŠSM, odmikalk kolka in zadnjičnih mišic ter vaje za gibljivost. PFPS lahko izboljšamo tudi s krepitvijo trebušnih mišic ter odmikalk in rotatorjev kolka. Kot so še ugotovili, je dva- do trikrat večja ver- jetnost, da bodo osebe z bolečino, ki ne izvajajo vadbenega protokola, vzele ne- steroidna protivnetna zdravila v primerjavi z osebami, ki izvajajo vadbo. Po pregledu študij so sklepali, da so večji učinki zdravlje- nja doseženi pri osebah, ki so prejele na- vodila in smernice med izvajanjem študije. Vadbene intervencije torej pozitivno vpli- vajo na osebe s PFPS, vendar pa rezultati kažejo, da se izboljšave ne bodo ohranile pri vseh osebah po prenehanju kratkoroč- nega spremljanja. Peters in Tyson (2013) sta v sistematični pregled vključila osem študij ter primerja- la učinkovitost proksimalnih vaj z vajami za kolena pri osebah s PFPS ter njihovim vplivom na bolečino in funkcijo. Interven- cije proksimalne vadbe so izboljšale krat- koročne in dolgoročne rezultate delovanja ter zmanjšale bolečine z večjimi izboljša- vami kot intervencije za krepitev mišic ko- lena. Verjetno zato, ker proksimalne vaje izboljšajo proksimalno-distalno poravna- vo spodnje okončine in s tem zmanjšajo obremenitev patelofemoralnega sklepa. To je pomembno pri razdraženem PFPS, pri katerem bi povečanje obremenitve na patelofemoralni sklep na začetku lahko povečalo bolečino in oteklino. V tem pri- meru bi lahko bil začetek s proksimalnimi vajami koristnejši. Nasprotno pa izboljša- nje funkcije in bolečine samo z vajami za kolena zagotavlja možnost zdravljenja za bolnike, ki proksimalnih vaj ne bi mogli končati zaradi bolečine v kolku, medenici ali ledvenem delu hrbta. Nekateri protokoli so vključevali vaje, ki so obremenile mišice prek dveh sklepov, kot je počep, ki aktivira ŠSM, zadnje stegenske mišice, dvoglavo mečno mišico in veliko zadnjično mišico. Avtorja sta ugotovila, da so intervencije proksimalne vadbe, opisane v študijah, po- zitivno vplivale na dolgotrajno zmanjšanje bolečine kljub razlikam v trajanju progra- ma, vrstah vključenih vaj in predpisanih parametrih, medtem ko imajo programi za kolena različno učinkovitost. Lack, Barton, Sohan, Crossley in Morrissey (2015) so v sistematičnem pregledu in me- taanalizi pregledali 14 študij ter ovrednotili učinke rehabilitacije proksimalnih mišic na bolečino in funkcijo pri osebah s PFPS. V študijah so rehabilitacijske vaje izvajali od tri- do sedemkrat na teden, pri čemer se je intenzivnost med študijami razlikovala. Dokazi kažejo, da proksimalna rehabilita- cija v kombinaciji z rehabilitacijo ŠSM ali brez nje kratkoročno in srednjeročno vpli- va na zmanjšanje bolečine (SMD = 0,55) in izboljšanje funkcije pri osebah s PFPS (SMD (kratkoročno) = 0,42; SMD (srednjeročno) = 1,32). Za dolgoročne učinke omejeni doka- zi kažejo, da ima kombinirana rehabilitacija proksimalnih mišic in ŠSM več pozitivnih učinkov na bolečino in delovanje (SMD = 0,58) v primerjavi z rehabilitacijo ŠSM (SMD = 0,07). Dokazi kažejo, da ima proksimalna rehabilitacija v kombinaciji z rehabilitacijo ŠSM z uporabo vaj v OKV in ZKV boljši uči- nek na zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcionalnih rezultatov pri osebah s PFPS, in sicer kratkoročno, srednjeročno in dolgo- ročno v primerjavi z rehabilitacijo ŠSM. Scali idr. (2018) so pregledali pet študij in analizirali učinkovitost vadbenega protoko- la večsklepne vadbe v primerjavi z enoskle- pno pri zmanjševanju bolečine in izboljša- nju funkcije pri ženskah s PFPS. Meritve so bile ocenjene v dveh časovnih točkah: pred zdravljenjem in takoj po njem (kratkoroč- 82 no), tri študije pa so ocenile tudi bolečino in funkcijo po koncu zdravljenja (dolgoroč- no). Kratkoročni in dolgoročni rezultati ka- žejo na večji učinek in zmanjšanje bolečine večsklepne vadbe v primerjavi z enoskle- pno pri ženskah s PFPS (SMD = 0,87). Študi- je so tudi pokazale, da je večsklepna vadba kratkoročno (SMD = 0,46) in dolgoročno (SMD = 0,97) učinkovitejša od enosklepne pri zmanjšanju bolečine med funkcionalni- mi aktivnostmi, kot so počep, tek, hoja in hoja po stopnicah. Za oceno funkcionalne zmogljivosti so v študijah uporabili različ- ne teste, in sicer test enega skoka, test treh skokov, enonožni počep in test stopanja navzdol. Pokazali so večje učinke na izbolj- šanje funkcionalne zmogljivosti z večskle- pno vadbo v primerjavi z enosklepno (SMD = 0,44). Rezultati torej podpirajo vadbeno intervencijo, ki lahko neposredno vpliva na mehansko pomanjkljivost, s katero se spopadajo ženske v kolčnem in kolenskem sklepu – povečan Q-kot in povečana no- tranja rotacija kolka, ki je lahko posledica zmanjšane moči ŠSM in zunanjih rotatorjev kolka. Krepitev mišic kolka in kolena lahko pripomore k boljši stabilnosti in drži v obeh sklepih, to pa lahko prepreči anatomske de- javnike, ki pri ženskah prispevajo k patelo- femoralni bolečini. Posledično lahko takšna vadba pozitivno vpliva na bolečino in delo- vanje pri tej populaciji. Študije primerjave učinkovitosti vaj za koleno in kolk ter kombi- nirane vaje Thomson idr. (2016) so pregledali 21 študij ter ocenili učinek vadbe za krepitev mišic kolka in živčno-mišične vadbe pri osebah s PFPS. V nekaterih študijah so uporabili vaje za krepitev kolka, v nekaterih pa vaje za kre- pitev kolka in kolena. Večina vadbenih in- tervencij je bila usmerjena v krepitev odmi- kalk in zunanjih rotatorjev kolka, ena študija pa je raziskala učinke izometričnega primi- ka kolka. Študije so vključevale vaje OKV oz. ZKV ali pa kombinacije obeh. Vadba je potekala progresivno, v večini študij so jo izvajali trikrat na teden, in sicer od tri do 14 tednov. Dokazano je, da vadba za krepitev kolka ugodno vpliva na osebe s PFPS, pro- grami za krepitev kolka in kolen pa so se izkazali kot enako učinkoviti. Pri obvladova- nju PFPS so se izkazale kot učinkovite tako vaje OKV kot ZKV. Ena izmed pregledanih študij je pri moških s PFPS pokazala šibkost ŠSM, ni pa pokazala šibkosti mišic kolka. Incidenca PFPS se je po vadbi za krepitev kolkov zmanjšala. Živčno-mišična vadba za kolk je bila učinkovita za zmanjšanje bole- čine, izboljšanje funkcije in izboljšanje ki- nematike kolka. Kljub omejenim dokazom, da živčno-mišična vadba ugodno vpliva na PFPS, so vadbo izvajale osebe, ki so med te- kom pokazale nenormalno poravnavo kol- kov. Tekači so spreminjali kinematiko teka in rezultati so bili v različnih populacijah različni, saj je pridobivanje gibalnih spre- tnosti zelo specifično za nalogo ter odvisno od starosti, spretnosti in stopnje aktivnosti. Nascimento idr. (2018) so pregledali 14 štu- dij, pri katerih so preučevali učinkovitost vadbe za krepitev kolka in kolen za pove- čanje moči, zmanjšanje bolečine in izbolj- šanje aktivnosti pri posameznikih s PFPS. Tri študije so primerjale vadbo za krepitev kolen in kolka s placebom (brez vadbe), 11 študij pa je primerjalo krepitev kolka in kolen s krepitvijo kolen. Glavne mišične skupine, ki so bile vključene v vadbo za krepitev kolka, so zunanji rotatorji ter od- mikalke in iztegovalke kolka. Dokazano je, da je krepitev kolkov in kolen učinkovita pri zmanjševanju bolečine (MD = –3,3) in iz- boljšanju aktivnosti (SMD = 1,4) pri osebah s PFPS ter da v večji meri zmanjša boleči- no (MD = –1,5) in izboljša aktivnost (SMD = 0,7) v primerjavi s samo krepitvijo ko- len. Pomembno je, da so se koristi ohranile tudi po obdobju intervencije. Metaanalize so pokazale, da krepitev kolkov in kolen ni občutneje spremenila moči v primerjavi z intervencijo s placebom (brez vadbe) (SMD = 0,8) ali s krepitvijo kolen, kar je verjetno posledica nezadostnega trajanja ali inten- zivnosti vadbe. Povprečno trajanje vadbe za moč v tem pregledu je bilo trikrat na teden (šest tednov), vendar pa se večina mišičnih prilagoditev zgodi po osmih do 12 tednih treninga. Trenutni dokazi torej niso zadostni, da bi podprli ali ovrgli učinkovi- tost vadbe za moč za povečanje mišične moči pri ljudeh s PFPS. Rogan idr. (2019) so pregledali 12 študij in ocenili učinek vadbe za krepitev mišic kolka na bolečino in funkcijo pri osebah s PFPS. Rezultati metaanalize so ponudili dokaze o pozitivnem učinku vadbe za krepitev mišic kolka na bolečino pri bolnikih s PFPS (SMD = –1,91). Tudi kombinacija vadbe za krepitev mišic kolka in kolen je zmanjšala bolečino in izboljšala funkcionalno stanje v primerjavi s samo krepitvijo kolen (SMD = –0,99). Večina študij je uporabljala vaje OKV, vendar sta obe metodi, tudi vadba z vajami ZKV, pozitivno vplivali na bolečino in funk- cionalno stanje. Ker imajo osebe s PFPS za 30–36 % manjšo moč zunanjih rotatorjev kolka in za 26–27 % manjšo moč odmikalk kolka v primerjavi z zdravimi posamezniki, lahko vadba z veliko obremenitvijo v ob- dobju od dveh do osmih tednov izboljša mišično maso in poveča mišično moč do 25 %, če jo izvajamo štirikrat na teden. Sis- tematični pregled in metaanaliza sta torej pokazala, da lahko krepitev mišic kolka zmanjša bolečino in izboljša funkcionalno stanje pri bolnikih s PFPS, vendar je treba opozoriti, da je večina študij vključevala ženske in nešportnike. Na idr. (2021) so v sistematičnem pregledu petih študij primerjali učinkovitost izolirane krepitve mišic kolkov v primerjavi s krepitvi- jo mišic kolen pri osebah s PFPS. Pregled re- zultatov je pokazal, da je vadba za krepitev kolka in kolen učinkovita pri zmanjševanju bolečine in izboljšanju funkcije pri osebah s PFPS. Ugotovili so, da je bilo izboljšanje v skupinah z vadbo za krepitev kolka boljše v primerjavi s skupino z vadbo za krepitev kolen po intervenciji in po šestmesečnem spremljanju. V skupini s krepitvijo kolka so posamezniki po intervenciji pokazali večje povečanje moči odmikalk in iztegovalk kolkov kot pri bolnikih v skupini s krepitvijo kolen. Šibkost odmikalk in iztegovalk kolka namreč prispeva k PFPS. Avtorji so navedli, da učinkovita vadba za krepitev pri osebah s PFPS vključuje vsakodnevno izvajanje vaj v dveh do štirih serijah po vsaj deset pono- vitev, in sicer vsaj šest tednov. Manojlović idr. (2021) so s sistematičnim pregledom 21 študij in metaanalizo 13 študij preučili učinke različnih vadbenih programov na lajšanje bolečin, funkcio- nalno zmogljivost in moč mišic kolka pri osebah s PFPS. Ugotovili so, da so vadbeni programi za krepitev samo kolka oz. kolka in kolena učinkovitejši za lajšanje bolečin (MD = –1,71) in izboljšanje funkcije (SMD = 1,28) kot programi za krepitev samo kolena (MD = –0,94). Na podlagi rezultatov pregle- danih študij so navedli, da med programi za krepitev kolka ter programi za krepitev kolka in kolen ni pomembne razlike. Potrdili so, da programi vadbe za krepitev kolka v večji meri pripomorejo k lajšanju bolečin in funkcionalnemu izboljšanju ter večje- mu splošnemu povečanju mišične moči, predvsem odmikalk in zunanjih rotator- jev kolka, kot programi vadbe za krepitev kolen. Avtorji domnevajo, da je izrazitejše lajšanje bolečin v kombiniranem programu vadbe za krepitev kolka in kolen posledica manjše obremenitve patelofemoralnega sklepa v primerjavi s programi vadbe za krepitev kolen. Večina študij je vključevala nadzorovane programe vadbe, ki so po ve- šport in zdravje 83 čini trajali šest tednov, vadbo pa so izvajali trikrat na teden. Večina študij je uporabljala kombinacijo vaj z lastno telesno maso, na- pravami ali prostimi utežmi, dve študiji pa sta uporabljali samo vaje z lastno telesno maso. Vadbena enota je v povprečju trajala 30 minut, izvedli so pet vaj, število pono- vitev se je postopno povečevalo, in sicer od pet do 30, prav tako se je povečevalo število serij – od ena do pet. Študije, ki so določile breme vaj, so navedle obremeni- tev 60–75 % 1RM. Santos idr. (2015) so s sistematičnim pre- gledom sedmih študij preučili učinkovitost krepitve kolčnih mišic glede na intenziv- nost bolečine, mišično moč in delovanje pri posameznikih s PFPS. Študije so upora- bile različne metode za ocenjevanje inten- zivnosti bolečine, mišične moči in funkcije ter opisale različne protokole krepitve mišic kolka. Večina programov je bila namenjena progresivni krepitvi odmikalk in stranskih rotatorjev kolka v različnih položajih, vad- bene intervencije pa so večinoma izvajali trikrat na teden. Avtorji so pregledali štu- dije, v katerih so primerjali eksperimental- ne skupine, te so izvajale vaje za krepitev kolka, in različne kontrolne skupine – v eni izmed teh so uporabljali omega-3 in kalcij, v drugi so izvajali vaje za krepitev ŠSM, v tretji vaje za krepitev kolenskih mišic, v če- trti pa vadbe niso izvajali. V vseh primerih se je v eksperimentalnih skupinah bolečina zmanjšala, funkcija pa izboljšala. Poleg tega je ena študija pokazala, da so posamezniki, ki so krepili mišice kolka in kolen, imeli manj bolečin pri vzpenjanju in spuščanju po sto- pnicah leto dni po koncu zdravljenja v pri- merjavi s tistimi, ki so krepili le mišice kole- na. To lahko kaže na dolgoročne pozitivne učinke povezovanja obeh mišičnih skupin pri intervenciji. Rezultati so torej pokazali, da ima krepitev mišic kolka pomembno vlogo pri zdravljenju oseb s PFPS, saj je ta intervencija učinkovita pri zmanjševanju intenzivnosti bolečine in izboljšanju funk- cije. Vendar pa so bile ugotovitve o spo- sobnosti zdravljenja za izboljšanje mišične moči dvoumne. Študije primerjave učinkovitosti vadbe, uporabe tapinga poga- čice ter opornic in ortoz Bolgla in Boling (2011) sta pregledala štu- dije in predstavila posodobljene dokaze za konservativno zdravljenje PFPS. Po pregle- du rezultatov sta ugotovila, da lahko vadba za krepitev kolka koristi posameznikom s PFPS. Zmerni dokazi podpirajo vadbo za krepitev odmikalk in zunanjih rotatorjev kolkov. V vseh študijah so predpisali vadbo za krepitev mišic, in sicer tri serije po 10 do 15 ponovitev, vendar se pojavljajo dokazi z obravnavanjem mišične vzdržljivosti, zato bi se morali osredotočiti na večje količine, in sicer tri serije po 20 do 30 ponovitev, zlasti pri bolnikih, ki sodelujejo pri zahtev- nejših dejavnostih, kot sta tek in skakanje. Dokazi kažejo, da je za zdravljenje PFPS pomembna tudi vadba za krepitev ŠSM, in sicer z obremenitvijo ali brez nje. Koristne so tako vaje z obremenitvijo, ki simulirajo funkcionalne aktivnosti, kot vaje brez obre- menitve, zlasti pri osebah z izrazito šibko- stjo ŠSM. O uporabi drugih intervencij, kot so taping pogačice, opornica za pogačico in koleno ter ortoze za stopala, pa avtorja nista mogla dati priporočil zaradi nedosle- dnih ali omejenih podatkov. Saltychev idr. (2018) so s sistematičnim pregledom preučili 37 študij, za katere so ocenili dokaze o učinkovitosti konserva- tivnega zdravljenja bolečine pri osebah s PFPS. Večina študij je bila premalo obse- žnih in niso pokazale pomembnih učinkov zdravljenja. O klinično pomembnih učinkih na bolečino je poročalo sedem študij, ki so preučevale pulzna elektromagnetna po- lja v kombinaciji z domačo vadbo (MD = –33,0), vadbo za krepitev mišic kolka (MD = –65,0 in –32,0), vadbo za krepitev mišic kol- ka in kolen (MD = –40,0), PNF v kombinaciji z aerobno vadbo in raztezanjem (MD = –60,1), posturalno stabilizacijo (MD = –24,4) in opornico za pogačico (MD = –31,6). Ven- dar ni dokazov, da bi bila ena sama metoda zdravljenja učinkovita za vse osebe s PFPS. Študije primerjave učinkovitosti vadbe, nasvetov in informacij, uživanja omega-3 in kalcija ter uporabe mišične elektrostimu- lacije Kooiker, Van De Port, Weir in Moen (2014) so pregledali sedem študij in navedli doka- ze za zdravljenje PFPS pod vodstvom tera- pevta s krepilnimi vajami za ŠSM v primer- javi z nasveti in informacijami. Tri študije so primerjale krepitev ŠSM (vaje z obremeni- tvijo ali brez nje) z nasveti in informacijami. V vseh treh študijah so posamezniki s PFPS, ki so izvajali vaje za krepitev ŠSM od štiri do osem tednov po trikrat na teden, poročali o nižji stopnji bolečine in boljšem delovanju takoj po intervenciji v primerjavi s tistimi, ki so prejeli informacije in nasvete. Pet študij je primerjalo krepitev ŠSM v kombinaciji z drugimi intervencijami z nasveti. Interven- cija je trajala od štiri do 12 tednov, vadbo so izvajali dva- do trikrat na teden. V teh študi- jah so bile vaje za krepitev ŠSM dopolnjene z vajami za krepitev kolka in gibljivost ter tehnikami za mobilizacijo mehkih tkiv. Na splošno so posamezniki, ki so izvajali vaje za krepitev ŠSM v kombinaciji z drugimi in- tervencijami, takoj po tej poročali o zmanj- šanju bolečine v primerjavi s tistimi, ki so prejeli samo nasvete. To torej dokazuje, da je krepitev ŠSM v kombinaciji z drugimi intervencijami učinkovitejša pri zmanjša- nju bolečine kot nasveti in informacije pri ljudeh s PFPS, vendar pa ni dokazov, da je takšna intervencija učinkovita za izboljša- nje funkcije. Krepitev ŠSM v kombinaciji z drugimi intervencijami je učinkovitejša pri zmanjševanju bolečine tudi po 12 mese- cih. Rezultati te študije kažejo, da bi morala biti izolirana krepitev ŠSM trikrat na teden pomemben del zdravljenja posameznikov s PFPS. Van der Heijden idr. (2015) so v sistematič- ni pregled vključili 31 študij, za katere so ocenili učinke vadbene terapije pri mla- dostnikih in odraslih s PFPS. Vaje so izva- jali samostojno ali v kombinaciji z drugimi konservativnimi intervencijami. Primerjali so skupino, ki je izvajala vadbo, in kontrol- no skupino brez zdravljenja; rezultati so pokazali izboljšanje pri bolečini in funkciji v skupini z vadbo. Primerjali so tudi vadbo in različne konservativne posege (uživanje omega-3 in kalcija; mišična elektrostimula- cija). Ugotovili so, da ima vadba ugodnejše učinke na bolečino in funkcijo v primerja- vi z uživanjem omega-3 in kalcija, pa tudi v primerjavi z mišično elektrostimulacijo. Med seboj so primerjali še različne tipe vadbe, in sicer nadzorovano vadbo in vad- bo doma, vadbo z različnimi vrstami vaj (vaje OKV in ZKV, dinamične in statične vaje), vadbo za krepitev kolčnih mišic in vadbo za krepitev ŠSM ter vadbo z različ- nim trajanjem izvedbe (manj ali več kot tri mesece). Pregled je pokazal nizkokakovo- stne, vendar konsistentne dokaze, da lahko vadbena terapija pri osebah s PFPS povzro- či klinično pomembno zmanjšanje boleči- ne in izboljšanje funkcionalnih sposobnosti ter izboljša dolgoročno okrevanje. Vendar ni dovolj dokazov, da bi določili najboljšo vadbeno intervencijo, in ni znano, ali bi ta rezultat veljal za vse osebe s PFPS. Obstaja nekaj nekakovostnih dokazov, da so lah- ko vaje za kolk in koleno učinkovitejše pri zmanjševanju bolečine kot samo vaje za koleno. 84 Študije učinkovitosti neopera- tivnega zdravljenja, manualne terapije in mobilizacije sklepov Bizzini, Childs, Piva in Delitto (2003) so v sta- rejšem sistematičnem pregledu pregledali 20 študij, ki so ocenjevale učinkovitost neo- perativnega zdravljenja PFPS. Pregledali so, kako ortopedske intervencije, manualna terapija, modalitete, zdravila, akupunktura, vadba proti uporu in kombinirano zdravlje- nje vplivajo na bolnike s PFPS. Na podlagi rezultatov študij so ugotovili, da k zmanj- ševanju bolečine in izboljšanju delovanja bolnikov učinkovito pripomorejo akupunk- tura, krepitev ŠSM, uporaba opornice in kombinacija vadbe s tapingom pogačice. Pri bolnikih s prekomerno pronacijo so ugotovili, da nanje pozitivno vpliva upora- ba ortopedskih pripomočkov. Študija, ki je vključevala manualno terapijo, ni dosegla zadostne kakovosti, enako velja za ledene obkladke, fonoforezo, ionoforezo in ultraz- vočni kontrast z ledom. Pri zdravilih so ugo- tovili, da se kot dodatek k fizikalni terapiji pri zdravljenju PFPS pogosto uporabljajo nesteroidna protivnetna zdravila, ocenili pa so tudi učinek intraartikularnih in intra- muskularnih injekcij glikoaminoglikanskega polisulfata na zdravljenje PFPS –ugotovili so, da uporaba teh ne vpliva na izid reha- bilitacije. Poleg prej omenjene krepitve ŠSM naj bi bile za zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcije bolnikov učinkovite vse vrste vadbe, ki so jih preučevali (vaje brez obremenitve, z obremenitvijo, izometrične in ekscentrične vaje), ni pa dokazano, kateri tip vadbe bi bil najboljši. Študije, ki so vklju- čevale kombinacijo vaj, tapinga pogačice, ortopedskih pripomočkov in izobraževanje bolnikov, so dosegle kratkotrajni učinek na zdravljenje PFPS, zato so jih avtorji označili za premalo kakovostne. Espí-López idr. (2017) so pregledali pet štu- dij in primerjali dokaze, ki podpirajo učin- kovitost različnih kombinacij manualne terapije z drugimi tehnikami fizikalne tera- pije, kot so krepitev, električna stimulacija, taping pogačice, aerobna vadba in vadbe- ni protokoli doma, za zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcionalnosti oseb s PFPS. Študije so pokazale, da ima manualna te- rapija v kombinaciji s fizikalno terapijo do- ločen učinek na zmanjšanje bolečine in iz- boljšanje funkcije, zlasti če se uporablja za celotno kinetično verigo oziroma se krepijo predvsem mišice kolka in kolena. Večji po- udarek na proksimalni stabilizaciji in zdra- vljenju celotne kinetične verige pri PFPS pa bo pripomogel k še občutnejšemu lajšanju simptomov. Avtorji navajajo, da izolirana izvedba vaj za krepitev ŠSM pri osebah s PFPS poveča pritisk in silo na patelofemo- ralne strukture, zaradi česar lahko pride do draženja. Jayaseelan idr. (2018) so pregledali 12 štu- dij in ocenili učinke mobilizacije sklepov na bolečino in funkcijo pri osebah s PFPS. Ugotovili so, da izolirane sklepne mobiliza- cije ne bi smeli priporočiti osebam s PFPS, lahko pa jo uporabimo v kombinaciji z dru- gimi intervencijami, saj je povezana s krat- kotrajnim lajšanjem bolečin in izboljšanjem funkcije. Pomembno vlogo ima lokacija mobilizacije, saj dokazi kažejo, da so mobi- lizacije kolena učinkovitejše od mobilizacij hrbtenice. „Razprava Namen članka je bil na podlagi pregleda znanstvene literature določiti ustrezno preventivno vadbo za zmanjšanje tveganja za nastanek PFPS in ugotoviti učinkovitost vadbenih intervencij na zmanjšanje boleči- ne in izboljšanje funkcionalnih sposobnosti pri osebah s PFPS. Kooiker idr. (2014) navajajo, da vadba učin- koviteje vpliva na izboljšanje PFPS v primer- javi s prejetimi informacijami in nasveti. Za izboljšanje PFPS Kooiker idr. (2014) navajajo, da je treba izvajati izolirano krepitev ŠSM ali pa krepitev ŠSM v kombinaciji z drugimi intervencijami. Vadba je učinkovitejša tudi v primerjavi z uživanjem omega-3 in kalcija ter v primerjavi z mišično elektrostimulacijo (van der Heijden idr., 2015). Harvie idr. (2011) so s pregledom študij ocenili parametre vadbenih intervencij. Kot so ugotovili, je optimalno vaje izvajati v dveh do štirih seri- jah s po vsaj desetimi ponovitvami, in sicer vsaj šest tednov. Vaje se progresivno sto- pnjujejo, izvajamo pa jih petkrat na teden. O enakih parametrih priporočajo tudi Na idr. (2021). Večina študij je svetovala vadbo za krepitev mišic kolka ali kombinacijo vaj za krepitev kolka in kolen, saj sta omenjeni vadbi učinkovitejši kakor vadba za krepitev kolen (Manojlović idr., 2021; Na idr., 2021; Rogan idr., 2019; Scali idr., 2018; Thomson idr., 2016). Kombinacija vaj za krepitev kol- kov in kolen v večji meri zmanjša bolečine v primerjavi z vadbo za kolena (Na idr., 2021; Nascimento idr., 2018). Podobne učinke ima tudi vadba za krepitev mišic kolkov (Manoj- lović idr., 2021; Scali idr., 2018). V skupini z vadbo za krepitev kolka so posamezniki po intervenciji bolj povečali moč odmikalk in zunanjih rotatorjev kolka kot bolniki, ki so izvajali vadbo za krepitev kolen (Manojlo- vić idr., 2021; Na idr., 2021). Harvie idr. (2011) poleg vadbe za krepitev kolkov priporoča- jo tudi vadbo za izboljšanje gibljivosti spo- dnjega dela telesa, čeprav samo raztezanje ne pripomore k izboljšanju PFPS. Posame- zniki, ki so izvajali vadbo za krepitev kolka in kolen, so občutili manj bolečin pri vzpe- njanju po stopnicah v primerjavi s tistimi, ki so krepili le koleno (Santos idr., 2015). Ose- be s PFPS imajo manjšo moč mišic kolka, z izometričnimi testi pa sta avtorja zaključila, da imajo tudi manjšo moč iztegovalk ko- lena (Meira in Brumitt, 2011). Bolgla in Bo- ling (2011) na podlagi pregleda literature podpirata vadbo za krepitev odmikalk in zunanjih rotatorjev kolka, pomembna pa je tudi vadba za krepitev ŠSM. O uporabi dru- gih intervencij nista mogla dati priporočil zaradi nedoslednih dokazov. Enako vadbo priporočajo Alba-Martín idr. (2015), učinko- vita pa je tudi kombinirana vadba za kre- pitev zunanjih rotatorjev in odmikalk kolka ter vadba za krepitev ŠSM. Med razteznimi vajami se je kot najučinkovitejša tehnika iz- kazala metoda PNF (Alba-Martín idr., 2015). Frye idr. (2012) so navedli, da so za izboljša- nje PFPS učinkovite tako vaje OKV kot vaje ZKV. Avtorji priporočajo vadbo za krepitev ŠSM, odmikalk kolka, zadnjičnih mišic in rotatorjev kolka ter vaje za gibljivost. In- tervencija proksimalne vadbe vpliva na kratkoročno in dolgoročno zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcije pri osebah s PFPS (Lack idr., 2015; Peters in Tyson, 2013). Poleg tega omenjeni avtorji navajajo, da ima proksimalna vadba boljše učinke na PFPS kot izolirana vadba za krepitev ŠSM. K zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcije pri osebah s PFPS lahko pripomorejo tudi nekatere fizioterapevtske terapije. Bizzini idr. (2003) navajajo, da k izboljšanju PFPS pomagajo akupunktura, krepitev ŠSM, uporaba opornice in kombinacija vadbe s tapingom pogačice, vendar so intervencije premalo kakovostne. Espí-López idr. (2017) navajajo, da ima manualna terapija v kom- binaciji z vadbo za krepitev kolka in kolen pozitiven učinek na zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcije, medtem ko Jayaseelan idr. (2018) poročajo, da izolirane sklepne mobilizacije ne smemo priporočiti osebam s PFPS, lahko pa jo uporabimo v kombinaci- ji z drugimi intervencijami, saj kratkoročno izboljša funkcijo in zmanjša bolečino pri osebah s PFPS. K izboljšanju PFPS pripomorejo vse vrste vadbe, vendar ni dokazano, kateri tip vad- be bi bil najučinkovitejši. Trenutne študije šport in zdravje 85 se usmerjajo k vadbi za krepitev kolkov ali kombinirani vadbi za krepitev kolkov in kolen. Zlasti pomembna je krepitev od- mikalk in zunanjih rotatorjev kolka. Za pre- ventivni program pred nastankom PFPS je pomembna redna telesna dejavnost s krepitvijo mišic kolka in kolen. Priporoča se izvajanje vadbe tri- do petkrat na teden, in sicer vsaj 8–10 vaj, izvajamo 2–4 serije s po vsaj 10 ponovitvami. Enake količine bi pri- poročili za zdravljenje PFPS, saj imajo ljudje z omenjenim sindromom pogosto šibke mišice kolka. „Zaključek Vadba za krepitev kolka ter kombinirana vadba za krepitev kolkov in kolen dokazano zmanjšujeta bolečino in izboljšata funkcijo pri osebah s PFPS. Kot so pokazali rezultati, ni dovolj dokazov, da bi lahko določili naj- boljšo vadbo za zdravljenje PFPS, vendar je dokazano, da vsaka vadba za krepitev kolkov oz. kolkov in kolen izboljša bolečino v primerjavi s samo vadbo za kolena. Prav tako je prej omenjena vadba učinkovitejša od drugih intervencij, kot sta manualna terapija in nošenje opornic. Za zmanjšanje tveganja pred nastankom PFPS svetujemo progresivno vadbo za krepitev kolka in ko- len, in sicer tri- do petkrat na teden, vključi- mo pa lahko tudi vadbo za gibljivost. „Literatura 1. Alba-Martín, P., Gallego-Izquierdo, T., Plaza- -Manzano, G., Romero-Franco, N., Núñez- Nagy, S. in Pecos-Martín, D. (2015). Effective- ness of therapeutic physical exercise in the treatment of patellofemoral pain syndrome: a systematic review. Journal of Physical The- rapy Science, 27(7), 2387–2390. https://doi. org/10.1589/jpts.27.2387 2. Ashnagar, Z., Hadian, M.-R., Sajjadi, E., Kaj- bafvala, M., Olyaei, G., Pashazadeh, F. in Re- zasoltani, A. (2021). Quadriceps architecture in individuals with patellofemoral pain: A systematic review. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 25, 248–254. https://doi. org/10.1016/j.jbmt.2020.08.007 3. Barton, C. J., Lack, S., Malliaras, P. in Morris- sey, D. (2013). Gluteal muscle activity and patellofemoral pain syndrome: a systema- tic review. British Journal of Sports Medicine, 47(4), 207–214. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2012-090953 4. Bizzini, M., Childs, J. D., Piva, S. R. in Delitto, A. (2003). Systematic review of the quality of randomized controlled trials for patellofe- moral pain syndrome. The Journal of Ortho- paedic and Sports Physical Therapy, 33(1), 4–20. https://doi.org/10.2519/jospt.2003.33.1.4 5. Bolgla, L. A. in Boling, M. C. (2011). An up- date for the conservative management of patellofemoral pain syndrome: a systematic review of the literature from 2000 to 2010. In- ternational Journal of Sports Physical Therapy, 6(2), 112–125. 6. Cook, C., Mabry, L., Reiman, M. P. in Hegedus, E. J. (2012). Best tests/clinical findings for sc- reening and diagnosis of patellofemoral pain syndrome: a systematic review. Physiothe- rapy, 98(2), 93–100. https://doi.org/10.1016/j. physio.2011.09.001 7. Culvenor, A. G., van Middelkoop, M., Macri, E. M. in Crossley, K. M. (2020). Is patellofemoral pain preventable? A systematic review and meta-analysis of randomised controlled trials. British Journal of Sports Medicine, bj- sports-2020-102973. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2020-102973 8. Dischiavi, S. L., Wright, A. A., Tarara, D. T. in Bleakley, C. M. (2021). Do exercises for pa- tellofemoral pain reflect common injury mechanisms? A systematic review. Journal of Science and Medicine in Sport, 24(3), 229–240. https://doi.org/10.1016/j.jsams.2020.09.001 9. Espí-López, G. V., Arnal-Gómez, A., Balasch- -Bernat, M. in Inglés, M. (2017). Effectiveness of Manual Therapy Combined With Physical Therapy in Treatment of Patellofemoral Pain Syndrome: Systematic Review. Journal of Chi- ropractic Medicine, 16(2), 139–146. https://doi. org/10.1016/j.jcm.2016.10.003 10. Frye, J. L., Ramey, L. N. in Hart, J. M. (2012). The effects of exercise on decreasing pain and increasing function in patients with pa- tellofemoral pain syndrome: a systematic re- view. Sports Health, 4(3), 205–210. https://doi. org/10.1177/1941738112441915 11. Harvie, D., O'Leary, T. in Kumar, S. (2011). A sys- tematic review of randomized controlled tri- als on exercise parameters in the treatment of patellofemoral pain: what works? Journal of Multidisciplinary Healthcare, 4, 383–392. https://doi.org/10.2147/JMDH.S24595 12. Jayaseelan, D. J., Scalzitti, D. A., Palmer, G., Immerman, A. in Courtney, C. A. (2018). The effects of joint mobilization on individuals with patellofemoral pain: a systematic re- view. Clinical Rehabilitation, 32(6), 722–733. https://doi.org/10.1177/0269215517753971 13. Kooiker, L., Van De Port, I. G. L., Weir, A. in Moen, M. H. (2014). Effects of physical the- rapist-guided quadriceps-strengthening exercises for the treatment of patellofe- moral pain syndrome: a systematic review. The Journal of Orthopaedic and Sports Physi- cal Therapy, 44(6), 391–402, B1. https://doi. org/10.2519/jospt.2014.4127 14. Lack, S., Barton, C., Sohan, O., Crossley, K. in Morrissey, D. (2015). Proximal muscle rehabilitation is effective for patellofemo- ral pain: a systematic review with meta- -analysis. British Journal of Sports Medicine, 49(21), 1365–1376. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2015-094723 15. Lankhorst, N. E., Bierma-Zeinstra, S. M. A. in van Middelkoop, M. (2012). Risk factors for patellofemoral pain syndrome: a systematic review. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 42(2), 81–94. https://doi. org/10.2519/jospt.2012.3803 16. Magalhães, E., Fukuda, T. Y., Sacramento, S. N., Forgas, A., Cohen, M. in Abdalla, R. J. (2010). A Comparison of Hip Strength Between Se- dentary Females With and Without Patello- femoral Pain Syndrome. Journal of Orthopae- dic & Sports Physical Therapy, 40(10), 641–647. https://doi.org/10.2519/jospt.2010.3120 17. Manojlović, D., Kozinc, Ž. in Šarabon, N. (2021). Trunk, Hip and Knee Exercise Pro- grams for Pain Relief, Functional Performan- ce and Muscle Strength in Patellofemoral Pain: Systematic Review and Meta-Analysis. Journal of Pain Research, 14, 1431–1449. https://doi.org/10.2147/JPR.S301448 18. Meira, E. P. in Brumitt, J. (2011). Influence of the hip on patients with patellofemo- ral pain syndrome: a systematic review. Sports Health, 3(5), 455–465. https://doi. org/10.1177/1941738111415006 19. Na, Y., Han, C., Shi, Y., Zhu, Y., Ren, Y. in Liu, W. (2021). Is Isolated Hip Strengthening or Traditional Knee-Based Strengthening More Effective in Patients With Patellofemoral Pain Syndrome? A Systematic Review With Meta- -analysis. Orthopaedic Journal of Sports Me- dicine, 9(7), 23259671211017504. https://doi. org/10.1177/23259671211017503 20. Nascimento, L. R., Teixeira-Salmela, L. F., Sou- za, R. B. in Resende, R. A. (2018). Hip and Knee Strengthening Is More Effective Than Knee Strengthening Alone for Reducing Pain and Improving Activity in Individuals With Patellofemoral Pain: A Systematic Review With Meta-analysis. The Journal of Orthopa- edic and Sports Physical Therapy, 48(1), 19–31. https://doi.org/10.2519/jospt.2018.7365 21. Peters, J. S. J. in Tyson, N. L. (2013). Proximal exercises are effective in treating patellofe- moral pain syndrome: a systematic review. International Journal of Sports Physical Thera- py, 8(5). Pridobljeno s https://pubmed.ncbi. nlm.nih.gov/24175148/ 22. Powers, C. M. (2003). The influence of altered lower-extremity kinematics on patellofemo- ral joint dysfunction: a theoretical perspec- tive. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 33(11), 639–646. https://doi. org/10.2519/jospt.2003.33.11.639 23. Powers, C. M., Witvrouw, E., Davis, I. S. in Crossley, K. M. (2017). Evidence-based fra- mework for a pathomechanical model of patellofemoral pain: 2017 patellofemoral pain consensus statement from the 4th In- ternational Patellofemoral Pain Research Re- 86 treat, Manchester, UK: part 3. British Journal of Sports Medicine, 51(24), 1713–1723. https://doi. org/10.1136/bjsports-2017-098717 24. Prins, M. R. in van der Wurff, P. (2009). Fe- males with patellofemoral pain syndrome have weak hip muscles: a systematic revi- ew. The Australian Journal of Physiotherapy, 55(1), 9–15. https://doi.org/10.1016/s0004- 9514(09)70055-8 25. Rogan, S., Haehni, M., Luijckx, E., Dealer, J., Reuteler, S. in Taeymans, J. (2019). Effects of Hip Abductor Muscles Exercises on Pain and Function in Patients With Patellofemo- ral Pain: A Systematic Review and Meta- -Analysis. Journal of Strength and Conditio- ning Research, 33(11), 3174–3187. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000002658 26. Saltychev, M., Dutton, R. A., Laimi, K., Bea- upré, G. S., Virolainen, P. in Fredericson, M. (2018). Effectiveness of conservative treat- ment for patellofemoral pain syndrome: A systematic review and meta-analysis. Jour- nal of Rehabilitation Medicine, 50(5), 393–401. https://doi.org/10.2340/16501977-2295 27. Santos, T. R. T., Oliveira, B. A., Ocarino, J. M., Holt, K. G. in Fonseca, S. T. (2015). Effec- tiveness of hip muscle strengthening in patellofemoral pain syndrome patients: a systematic review. Brazilian Journal of Physical Therapy, 19(3), 167–176. https://doi. org/10.1590/bjpt-rbf.2014.0089 28. Scali, K., Roberts, J., McFarland, M., Marino, K. in Murray, L. (2018). Is multi-joint or single jo- int strengthening more effective in reducing pain and improving function in women with patellofemoral pain syndrome? A systematic review and meta-analysis. International Jour- nal of Sports Physical Therapy, 13(3), 321–334. 29. Smith, B. E., Selfe, J., Thacker, D., Hendrick, P., Bateman, M., Moffatt, F., … Logan, P. (2018). Incidence and prevalence of patellofemo- ral pain: A systematic review and meta- -analysis. PloS One, 13(1), e0190892. https:// doi.org/10.1371/journal.pone.0190892 30. Thomson, C., Krouwel, O., Kuisma, R. in He- bron, C. (2016). The outcome of hip exercise in patellofemoral pain: A systematic revi- ew. Manual Therapy, 26, 1–30. https://doi. org/10.1016/j.math.2016.06.003 31. van der Heijden, R. A., Lankhorst, N. E., van Linschoten, R., Bierma-Zeinstra, S. M. A. in van Middelkoop, M. (2015). Exercise for tre- ating patellofemoral pain syndrome. The Cochrane Database of Systematic Reviews, 1, CD010387. https://doi.org/10.1002/14651858. CD010387.pub2 32. Wallis, J. A., Roddy, L., Bottrell, J., Parslow, S. in Taylor, N. F. (2021). A Systematic Review of Clinical Practice Guidelines for Physical The- rapist Management of Patellofemoral Pain. Physical Therapy, 101(3), pzab021. https://doi. org/10.1093/ptj/pzab021 33. Winters, M., Holden, S., Lura, C. B., Welton, N. J., Caldwell, D. M., Vicenzino, B. T., … Rathleff, M. S. (2020). Comparative effectiveness of treatments for patellofemoral pain: a living systematic review with network meta- -analysis. British Journal of Sports Medicine, bj- sports-2020-102819. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2020-102819 Žiga Kozinc Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju Polje 42, 6310 Izola ziga.kozinc@fvz.upr.si mnenja – polemike 87 Employment opportunities for kinesiologists Abstract We researched the employment trends of kinesiologists in Slovenia and in other countries of the European Union. We wanted to find out what the future of the kinesiologist profession is and where it makes sense to focus as a kinesiologist based on trends.We used the ScienceDirect and Google Scholar datasets for data acquisition. We also had an interview with Julian Berriman, director of the Professional Standards Committee. We found that a negative trend currently prevails in the field of employment of kinesiologists in Slovenia. In 2021 eleven jobs for the profession of kinesiologist were registered at the Institute of the Republic of Slovenia. Most kinesiologists are forced to look for employment in the private sector, and some have started their own business. Projections from the Bureau of Labor Statistics show that the employment possibilities of kinesiologists will increase by 13% between 2020 and 2030. The employment opportu- nities of kinesiologists will grow faster than for most other professions. The inclusion of kinesiologists in the health care system, the growing awareness of the positive effects of exercise and the involvement of governments and insurance companies in the promotion of a healthy lifestyle will certainly contribute to this. The entire fitness industry has also started to move in the direction of health care, which will also be reflected in the greater demand for educated staff, which undoubtedly includes kinesiologists. Keywords: kinesiologist, employability, trends. Izvleček Raziskali smo trende zaposlovanja kineziologov v Slove- niji in drugih državah Evropske unije. Želeli smo ugotovi- ti, kakšna je prihodnost poklica kineziologa in kam se je kot kineziolog glede na trende smiselno usmeriti. Za pridobivanje podatkov smo uporabili podatkov- ni zbirki ScienceDirect in Google Učenjak. Opravili pa smo tudi pogovor z Julianom Berrimanom, direktorjem Komisije za poklicne standarde (Professional Standards Committee) pri krovni evropski neprofitni organizaciji s področja fitnesa EuropeActive. Ugotovili smo, da na področju zaposlovanja kineziolo- gov v Sloveniji trenutno prevladuje negativen trend. Na Zavodu RS za zaposlovanje je bilo leta 2021 prijavljenih le 11 delovnih mest za poklic kineziologa. Večina kinezio- logov je prisiljena iskati zaposlitev v zasebnem sektorju, nekateri pa si posel ustvarijo sami. Po podatkih ameri- škega urada za statistiko trga dela (Bureau of Labor Sta- tistics) se bodo možnosti zaposlitve kineziologov med letoma 2020 in 2030 povečale za kar 13 odstotkov. Rast zaposlitvenih možnosti kineziologov bo hitrejša kot pri večini drugih poklicev. K temu bodo gotovo pripomogli vključevanje kineziologov v zdravstveni sistem, vse večja ozaveščenost o pozitivnih učinkih vadbe ter sodelovanje vlad in zavarovalnic pri promoviranju zdravega življenj- skega sloga. V smeri skrbi za zdravje se je začela pomikati celotna fitnes industrija, kar pa se bo izrazilo tudi v ve- čjem povpraševanju po izobraženem kadru, med katere- ga brez dvoma spadajo tudi kineziologi. Ključne besede: kineziolog, zaposljivost, trendi. Laura Zendzianowsky, Vojko Vučković Zaposlitvene možnosti kineziologov 88 „Kineziologija Karierni svetovalci predvidevajo, da bodo mladi diplomanti zamenjali službo vsaj štirikrat v karieri (Shril, 2012). Enako velja za kineziologe, za katere se odpirajo nove poslovne priložnosti tako v tujini kot v Slo- veniji. Kineziologija je veda o gibanju, ki proučuje športno telesno aktivnost in njen učinek na gibalno učinkovitost, zmogljivost in zdravje (Hadžić in Šarabon, 2018). Kineziologija da- nes ponuja mnogo različnih možnosti za zaposlitev. Danes so namreč športni me- nedžment, trenerstvo v športu in vadbenih centrih ter postrehabilitacija le nekatere izmed številnih priložnosti, ki jih omogoča izobrazba na področju kineziologije (Shril, 2012). Tudi Korošec (2016) navaja, da kine- ziologov širok nabor znanj in razumevanje človeškega telesa, gibalno-športne aktiv- nosti in gibanja ter njihovih medsebojnih vplivov omogoča delovanje na mnogo različnih področjih. Glede na pridobljene kompetence, na- vedene na spletnih straneh Fakultete za vede o zdravju in Fakultete za šport, se lahko diplomirani kineziolog zaposli v zdravstvenih domovih ali centrih za krepi- tev zdravja, kjer posameznikom pomaga pri spremembah življenjskega sloga (npr. izguba telesne mase, povečanje telesne aktivnosti). Možnost zaposlitve je tudi v domovih za starejše, kjer s starostniki izvaja vadbo za izboljšanje trenutnega stanja in/ ali upočasnjevanje staranja. Prav tako lahko kineziolog poišče zaposlitev v raziskovalnih ustanovah, vadbenih centrih ali športni ekipi. Sodeluje lahko tudi s fizioterapevti v procesih rehabilitacije ter načrtuje in iz- vaja programe po končani fizioterapevtski obravnavi (postrehabilitacija) ali preventiv- ne programe. Izobraževanje in usposabljanje Danes se kineziologi na trgu spopadajo s konkurenco posameznikov, ki so opravili usposabljanje, na primer za osebnega tre- nerja, specialista za športno zmogljivost in specialista za postrehabilitacijo. Tečaje usposabljanja ponujajo organizacije, kot so AFP (Association of fitness professionals), IFPA (International Fitness Professionals Association), European personal training institute, FAE (Fitness Academy Europe) in druge. Kovač in Jurak (2021) pri tem opozarjata, da je med programi usposabljanja in izobra- ževanja mogoče opaziti ogromne razlike. Te se pojavijo že v izhodiščih za oblikova- nje programa, vpisnih pogojih in pogojih za izvajalce oz. predavatelje. Velike razlike je mogoče opaziti tudi v dolžini trajanja programov, obsegu predelane snovi in po- sledično v kompetencah, ki jih posameznik med usposabljanjem oz. izobraževanjem pridobi. Na primer, prva stopnja strokov- nega izobraževanja traja 5400 ur in dru- ga stopnja 3600 ur. Zaključek programov izobraževanja na prvi stopnji zahteva, da študent opravi vse predpisane obvezno- sti v obsegu 180 ECTS, na drugi stopnji pa obvezne vsebine, ki obsegajo 120 ECTS. Če primerjamo izobraževalni program z uspo- sabljanjem, lahko hitro opazimo veliko razliko v številu ur. Za prvo stopnjo uspo- sabljanja je potrebnih od 80 do 160 ur, za drugo stopnjo najmanj 100 in največ 650 ur. Zaključek usposabljanja predstavlja iz- pit, ki je lahko pisni ali ustni. To pomeni, da posameznik pri usposabljanju prve stopnje za razumevanje osnov gibanja človeka po- rabi najmanj 5 ur. V teh urah naj bi spoznal gibalne sposobnosti, fizikalne zakonitosti gibanja ter osnove gibalnega nadzora in učenja. Študent prvostopenjskega progra- ma za pridobitev enakih kompetenc poslu- ša predmete, ki skupaj obsegajo 225 ur, po- leg tega pa določeno znanje pridobi tudi pri drugih predmetih. V tem primeru lahko opazimo velike razlike v vsebini in kompe- tencah. Poleg tega programi usposabljanja ne vključujejo dveh pomembnih sklopov, kot so pedagoške vsebine in vsebine, po- vezane z varnostjo (Kovač in Jurak, 2021). Kineziologu program izobraževanja ponu- ja širok nabor vsebin, zaradi katerih lahko posameznika obravnava bolj celostno. Ob načrtovanju, izvajanju in evalviranju vadbe- nih enot zna pri posamezniku prepoznati morebitne nepravilne gibalne vzorce, ugo- toviti njihov vzrok in jih odpraviti. Prav tako se v programih izobraževanja obravnavajo tematike dela z ljudmi v vseh življenjskih obdobjih in ravnanja s posamezniki s po- sebnimi potrebami. To kineziologom omo- goča delo z nekoliko širšim spektrom ljudi. Razlike v kakovosti programov so očitne, pa vendar se vse prepogosto dogaja, da kupci na trgu, včasih pa celo delodajalci v zaseb- nem sektorju, tega ne znajo razlikovati. Delovna mesta Leta 2019 je bilo na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) prijavljenih 14 de- lovnih mest za poklic kineziologa, leto po- zneje pa 10. Leta 2021 je bilo prijavljenih 11 delovnih mest, od tega štiri v Mariboru, tri v Ljubljani, dve v Kopru ter po eno v Kranju in Sevnici. Od teh je bilo 7 delovnih razmerij sklenjenih za nedoločen čas, pri 7 sklenje- nih razmerjih so bile zahtevane delovne izkušnje, pogosto pa so bila zahtevana tudi računalniška znanja in znanje tujih jezikov. Pri tem je treba upoštevati, da so prikazane samo objave za prosta delovna mesta tistih delodajalcev, ki želijo objavo na spletni stra- ni ZRSZ, oz. tistih delodajalcev, ki morajo po zakonu prosto delovno mesto objaviti pri zavodu. Na podlagi teh podatkov lahko povzamemo, da trenutno v javni upravi delovnih mest za kineziologe ni veliko. Področja dela kineziologa Kineziologi danes delajo v športu in zdra- vstvu, zaradi malo razpisanih delovnih mest pa se številni odločijo za samostojno podjetniško pot. Kot navajata Kovač in Jurak (2021), morajo biti na področju športa v Sloveniji vsi stro- kovni delavci vpisani v razvid pristojnega ministrstva. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport RS je izdalo odločbi, ki da- jeta diplomantom kineziologije na Fakulteti za šport in Fakulteti za vede o zdravju kom- petence za strokovno izobraženega delav- ca v športu. Kineziolog lahko tako dela v vseh pojavnih oblikah športa, ki jih določa Zakon o športu (Zšpo-1). Kineziolog se v zdravstvu lahko zaposli v zdravstvenih domovih, zdraviliščih, centrih za krepitev zdravja, domovih za starejše in v programih postrehabilitacije. Kot navajajo Haskell idr. (2007), redna telesna aktivnost izboljšuje bolezenska stanja, kot so bolezni srca in ožilja, osteoporoza, bolezni življenj- skega sloga. Prav tako obstajajo prepričljivi dokazi, da redna gibalno-športna aktivnost zmanjšuje možnost pojava možganske kapi in nekaterih vrst raka ter izboljšuje kognitivno funkcijo. Zaradi vse večjega za- vedanja o pozitivnih učinkih gibalno-špor- tne aktivnosti se krepijo tudi mednarodne organizacije za promoviranje gibanja, ena izmed njih je tudi EuropeActive. Ob tem pa se odpirajo tudi nove zaposlitvene prilo- žnosti in nova delovna mesta. V Kanadi je kineziolog že priznan kot zdra- vstveni delavec, kjer Kineziološko združenje New Brunswicka (2021) poudarja pomen kineziologa kot člana interdisciplinarnega zdravstvenega tima. Kot navajajo, so pri celostni obravnavi posameznika kineziolo- govo strokovno znanje in poznavanje člo- veškega gibanja in telesne dejavnosti ter mnenja – polemike 89 znanje o uporabi te kot primarnega sred- stva za preprečevanje mišično-skeletnih stanj in kroničnih bolezni ključnega pome- na za izboljšanje zdravstvenih stanj. Medtem lahko zametke vključevanja kine- ziologa v zdravstveni sistem opazimo tudi v Sloveniji. V Zdravstvenem domu Črno- melj je od septembra 2016 do julija 2018 potekalo sodelovanje kineziologa z drugi- mi kadri na treh področjih. Kineziolog je so- deloval z Zdravstveno-vzgojnim centrom (danes Center za krepitev zdravja), s fiziote- rapevtsko službo omenjenega zdravstve- nega doma po opravljeni fizioterapevtski obravnavi in z lokalno skupnostjo, v kateri je vodil individualno in skupinsko vadbo za posameznike z zmanjšano funkcionalno zmožnostjo (Spudić in Sašek, 2018). Rezul- tati projekta kažejo na veliko možnosti za kineziološko obravnavo in hkrati potrebo po njej. Številni kineziologi se zaradi malo delovnih mest, ki so jim trenutno na voljo, podajo na samostojno podjetniško pot. Eva Peternelj in Nik Žujo s podjetjem Peach Booty Plan tako prodajata športne pripomočke ter tudi spletne vadbene programe. Petra Pa- rovel v svoji spletni trgovini ponuja športna oblačila in pripomočke ter prehranske iz- delke, pred kratkim pa je lansirala tudi svo- jo aplikacijo. V Ljubljani sta Nejc Šimenko in Jaka Plantan ustanovila športno kliniko za zdravljenje poškodb in telesno pripravo. To je le nekaj kineziologov, ki so do zdaj že spi- sali uspešno poslovno zgodbo. Iz pridobljenih podatkov je razvidno, da se kineziologi v Sloveniji po končani izobrazbi lahko zaposlijo v športu in zdravstvu. Ker je v obeh sektorjih trenutno zelo malo de- lovnih mest za kineziologe, ti iščejo službe tudi v zasebnem sektorju, nekateri pa se odločijo za samostojno podjetniško pot. Mednarodni podatki kažejo, da se celotna fitnes industrija pomika v smer zdravja. Sektor zdravja in fitnesa namreč raste, ino- vacije na tem področju pa so potencial za poslovne priložnosti. Tudi zavarovalnice in vlade naj bi pripomogle k promociji zdra- vega življenjskega sloga in s subvencijami poskušale zmanjšati neaktivnost prebi- valstva. Tudi razvoj inovacij bo v vadbene centre pripeljal nove ciljne skupine. Naloga kineziologov kot usposobljenega kadra bo posameznikom zagotoviti varno in učinko- vito vadbo, poleg tega pa tudi zanimivo izkušnjo, ki jih bo dodatno motivirala za vadbo. Na trgu se kineziologi srečujejo s konkuren- co, to so posamezniki, ki so opravili uspo- sabljanja na področju osebnega trenerstva, športne zmogljivosti ali postrehablitacije. S primerjavo programov se pokažejo ogro- mne razlike med enimi in drugimi. Vse te razlike namreč kažejo na to, da so izobraže- valni programi kakovostnejši kot programi usposabljanja. Na podlagi teh podatkov lahko sklepa- mo, da imajo kineziologi tudi v Sloveniji kljub temu, da se trenutno težko zaposlijo, pred sabo prihodnost, ki jim bo prinesla ogromno možnosti za delo. Ker se celotna industrija pomika v smer zdravja, bo vse več priložnosti prav na področju skrbi za zdravje, posebej pri delu s posamezniki z diagnosticiranimi kroničnimi boleznimi in s tistimi s čezmerno telesno težo. Pomembno se nam zdi poudariti, da se učenje posameznika ne konča z zaključ- kom izobraževalnega programa ali pro- grama usposabljanja. Pridobivanje znanja, učenje in razvijanje sposobnosti se nada- ljujejo vse življenje. Ne glede na izobrazbo in pridobljeno znanje zunaj izobraževalne- ga sistema pa je zaposljivost kineziologa vsekakor odvisna od njegovih znanj in ve- ščin. Pomembne so tudi izkušnje in nastop, kako se posameznik predstavi delodajalcu. Poleg trdih veščin so za delo z ljudmi, kar večinoma obsega delo kineziologa, po- membne tudi mehke veščine. Med temi so še posebej pomembne komunikacijske sposobnosti –kineziolog mora znati dobro načrtovati vadbo, ob tem pa pri izvajanju vaj dati jasna in točna navodila, da jih va- deči lahko razumejo. Ključnega pomena, posebej v zasebnem sektorju, pa so vešči- ne trženja in prodaje. Pomembna je tudi samoiniciativnost, saj se morajo kineziolo- gi trenutno boriti za svoja delovna mesta ali pa si delo ustvariti sami. Z ozaveščanjem javnosti o pomenu telesne dejavnosti pri vseh starostnih skupinah pa bo raslo tudi zavedanje javnosti o pomembnosti kinezi- ologa kot poklica. Trendi v Evropi Deloitte je v okviru EHFMR izvedel (Europe- an Health & Fitnes Forum Report) raziskavo, v katero so vključili predstavnike 200 vad- benih centrov in verig po vsej Evropi. Od teh jih je 36 odstotkov dejalo, da je težko zaposliti ustrezno osebje za delovno me- sto trenerja v fitnesu, 14 odstotkov pa jih je trdilo, da je to zelo težko. Ko so kandidati zaposleni, delodajalci lahko obdržijo dve tretjini teh zaposlenih najmanj tri leta. Naj- pomembnejše lastnosti, ki jih delodajalci pričakujejo od svojih zaposlenih, so komu- nikacijske veščine in spretnosti za pomoč strankam – 34 odstotkov delodajalcev po- gosto ali skoraj vedno meni, da so na tem področju pri njihovih zaposlenih možnosti za izboljšave. V pogovoru, ki smo ga opra- vili z Julianom Berrimanom, direktorjem Komisije za poklicne standarde (Professi- onal Standards Committee), smo izvedeli, da se vadbeni centri v Evropi srečujejo s težavami pri zaposlovanju trenerjev (oseb- na komunikacija z Julianom Berrimanom, maj 2022). Pred koronskim zaprtjem je bilo namreč veliko kineziologov zaposlenih v vadbenih centrih. Po zaprtju pa se vadbeni centri spopadajo s pomanjkanjem osebnih trenerjev, saj so se med zaprtjem zaradi pandemije covida-19 števili podali na sa- mostojno pot. Začele so se pojavljati tudi vadbe v drugačnih okoljih, kot sta vadba na prostem in spletna vadba. Teh oblik vadbe pred pandemijo covida-19 nismo bili vajeni v takšnem obsegu. Po navedbah Batrakoulisa (2019) sektor zdravja in fitnesa v Evropi sistematično raste, saj se je število članov v vadbenih centrih v zadnjih desetih letih povečalo kar za 72 odstotkov. Evropska fitnes industrija velja za živahen sektor, ki so ga oblikovale številne inovacije v minulih letih, ob tem pa kaže tudi velik potencial za poklicne priložnosti in poslovni razvoj. Kar 5 od 20 na lestvici najvišje uvrščenih fitnes trendov je usmerjenih v izboljševanje ali ohranjanje zdravstvenega stanja, dva trenda pa sta usmerjena v vadbo specifičnih populacij – to sta vadba za starostnike in otroke. Kot kažejo izsledki Batrakoulisove raziskave, kar 85 odstotkov evropskih delodajalcev ver- jame, da so veščine, ki so pomembne za zmanjševanje možnosti nastanka bolezni in promocijo zdravja, ključnega pomena za posameznike, ki delajo v fitnes industriji. Po podatkih Ekonomskega raziskovalnega inštituta so povprečne plače kineziologov v Nemčiji 26 evrov na uro oziroma 54.119 evrov na leto (ERI, 2022). Za ZDA so te šte- vilke podobne; na več kot 3000 ACE (Ame- rican Council on Exercise) so v letih 2010 in 2013 analizirali 3000 profesionalcev, ki de- lajo v panogi zdravja in fitnesa. Povprečna plača je bila 52.000 ameriških dolarjev na leto oziroma 26 dolarjev na uro. Tudi IHRSA je dobila podobne rezultate za ZDA, in sicer navadni trenerji zaslužijo v povprečju 28 dolarjev na uro, trenerji, usmerjeni v neko nišo, pa tudi do 33 dolarjev na uro. V Slo- veniji je bila podobna raziskava opravljena 90 na kongresu FZS junija 2022, na katerem so bili večinoma (vendar ne le) kineziologi, ki opravljajo delo različnih trenerjev, vadite- ljev vadb, prehranskih svetovalcev ... Več kot 50 % jih zasluži 20 evrov na uro ali manj (Vučković in Spreizer, še neobjavljeno delo). Vadba za zdravje, ki je namenjena določe- ni populaciji, otroci s prekomerno telesno težo ali posamezniki z diagnosticiranimi kroničnimi boleznimi so lahko privlačna področja za strokovni razvoj in poslovanje. Ker je več kot eden od treh na lestvici iz raziskave najvišje uvrščenih fitnes trendov povezan s področjem vadbe za ohranjanje ali izboljševanje zdravstvenega stanja, je to pomemben kazalnik stanja fitnes industrije Evrope v prihodnosti. Podatki kažejo, da je tovrstna vadba lahko del spreminjajočega se okolja v fitnes industriji in da lahko vpliva na trenutno stanje javnega zdravja (Batra- koulis, 2019). Prav tako kar 85 odstotkov evropskih de- lodajalcev verjame, da so veščine, ki so pomembne za zmanjševanje možnosti na- stanka bolezni in promocijo zdravja, ključ- nega pomena za posameznike, ki delajo v fitnes industriji. Ob tem poudarjajo po- membno vlogo trenerjev pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga in spreminja- nju življenjskih navad posameznikov. Pou- darjajo tudi poseben pomen usposablja- nja za vodenje vadbenih enot populacij s posebnimi potrebami (Batrakoulis, 2019). Julian Berriman je mnenja, da se programi, ki imajo certifikat Komisije za poklicne stan- darde (Professional Standards Committee), čedalje bolj pomikajo proti ohranjanju ali izboljševanju zdravstvenega stanja. Rutgers (2020) navaja, da naj bi se do leta 2030 v Evropi število članov vadbenih cen- trov povečalo na 100 milijonov, k temu pa naj bi pripomoglo tudi sodelovanje zava- rovalnic, ki bodo promovirale in subvenci- onirale članstvo v vadbenih centrih. K rasti naj bi pripomogle tudi vlade s promocijo aktivnega življenjskega sloga z namenom preventivnega ukrepanja. Kot poudarja Batrakoulis (2019), kar 91 od- stotkov evropskih delodajalcev meni, da bi bili posebni poslovni koncepti, kot so mikrotelovadnice, butični studii in viso- kotehnološke telovadnice, najprivlačnej- še možnosti za fitnes v prihodnosti, saj bi strankam zagotovile zanimivo izkušnjo. Poleg tega je mogoče opaziti vse večjo po- trebo po strokovnjakih, ki so usposobljeni za delo s strankami s kroničnimi boleznimi. Kot kaže, bo novo obdobje fitnes industrije povezano z vadbo za zdravje. Z razvojem tega trenda bi se lahko spopadli s svetovno razširjenostjo neaktivnosti in debelosti, saj trenutno pri skoraj 50 odstotkih populacije prevladuje sedeči način življenja, več kot 60 odstotkov populacije pa ima prekomerno telesno težo. Digitalizacija Danes je digitalizacija neizogibna na vseh področjih življenja in nič drugače ni na po- dročju gibalno-športne aktivnosti. Digitali- zacija se je pojavila tudi na področju izbolj- ševanja in ohranjanja zdravja. Posamezniki se danes predvsem zaradi pandemije bolj zavedajo, kako pomembno je ohranjati in izboljševati svoje zdravje, zato iščejo nove načine za skrb za svoje zdravje in boljše ra- zumevanje svojega telesa. Skrb za zdravje se je začela hitro digitalizirati. Čeprav je še prezgodaj z gotovostjo trditi, da bo teh- nologija nekoč del preventive za zdravje, lahko vidimo, da se že zdaj hitro vriva na to področje, še posebej ko se v terapijo inte- grira tudi šport (Karbasova, 2020). Velika tehnološka podjetja, kot so Apple, Google in Amazon, so z investicijami po- kazala povečano zanimanje za fitnes in- dustrijo. Tim Cook, CEO v Applu, je leta 2019 dejal, da bo skrb za zdravje največji Applov prispevek za človeško vrsto. Apple je namreč v sedmo serijo svojih ur vgradil senzorje, ki merijo kisik v krvi. Tudi Ama- zon razvija zdravstvene storitve s strojnimi komponentami in možnostmi združevanja podatkov, povezane z vedenjem njihovih strank. Amazonova Alexa lahko postavlja vprašanja, povezana z zdravjem, njihov pas Halo pa lahko skenira telo posameznika in analizira vzorce glasu. Na podlagi tega oceni posameznikovo čustveno stanje. Niti Google ne zaostaja, saj je s pridobitvijo FitBit vstopil na trg nosljivih naprav, s tem pa sporoča, da bodo zdravstveni podatki ključnega pomena pri nadaljnjih inovacijah (Karbasova, 2020). Posledično se spreminja tudi tradicionalni poklic kineziologa. Digitalizacija se kaže v dostopnosti podatkov, ki kineziologom ne- koč niso bili na voljo. Prav tako digitalizacija omogoča natančnejše meritve in na splo- šno olajša pridobivanje podatkov. Po drugi strani ob aplikacijah za vadbo lahko reče- mo, da do neke mere digitalizacija prevze- ma delo kineziologa. Ob tem pa je veliko aplikacij, pri katerih kineziolog dela skupaj z njimi. Tehnološke inovacije, kot so nosljive naprave, za uporabo katerih je kineziolog še vedno potreben, izboljšajo ali olajšajo proces načrtovanja, izvedbe ter predvsem analize učinka vadbe. Ob vsem tem se postavlja vprašanje, kako bodo morali biti kineziologi izobraženi ozi- roma katere kompetence bodo morali še pridobiti, da bodo znali tovrstno tehnologi- jo in podatke tudi upravljati. Programi kine- ziologije že ponujajo poleg disciplinarnega znanja tudi tehnične veščine. Je pa še nekaj drugih komponent izobraževanja, ki so po- membne za prihodnje delo. Vključujejo: ¾ razumevanje, da se morajo posamezniki ves čas prilagajati novim tehnologijam, ¾ strateško razmišljanje, ki omogoča uspe- šno krmarjenje v panogah, v katerih de- lovna mesta izginjajo in se ob tem prila- gajajo novim okoliščinam, ¾ razmišljanje posameznika, kaj lahko na- redi, česar računalnik in tehnologija ne zmoreta. Prihodnji strokovnjaki na področju kinezio- logije potrebujejo torej lastnosti, kot so ra- dovednost, sočutje, odpornost, prilagodlji- vost in strateško razmišljanje (Duitch, 2021). Vrivanje digitalizacije na področje dela ki- neziologa prinese s sabo določene spre- membe, ki se jim morajo posamezniki na tem področju prilagoditi, če želijo ostati v koraku s časom in če želijo kakovostno opravljati svoje delo. Spet pridemo do skle- pa, kako pomembni sta nenehno učenje in izobraževanje. Pomembno se je zave- dati, da ni potrebno le izobraževanje na področju, na katerem posameznik deluje, temveč tudi na drugih področjih, kot je v tem primeru tehnologija. Z odpiranjem za- poslitvenega trga kineziologov pa vse po- membnejše postajajo tudi komunikacijske veščine ter veščine trženja. Kineziologija v prihodnosti Projekcije Bureau of Labor Statistics kažejo, da se bodo možnosti za zaposlitev kinezi- ologov med letoma 2020 in 2030 poveča- le za kar 13 odstotkov. Rast zaposlitvenih priložnosti kineziologov bo hitrejša kot pri večini drugih poklicev. Po zaslugi vse večje ozaveščenosti o pozitivnih učinkih športne aktivnosti industrija raste, z njo pa se poja- vljajo nove poslovne priložnosti in delovna mesta. Kineziologi imajo torej v prihodno- sti zagotovljena varna in donosna delovna mesta (Bureau of Labor Statistics, 2021). Roberta J. Park (1989) je v svojem delu na- vedla, da so novi izsledki na področju zna- nosti povzročili številne spremembe tudi v kineziologiji. Ob tem pa opozarja, da je mnenja – polemike 91 področje kineziologije v zadnjem stoletju doseglo velikanski napredek. Kot omenja Knudson (2016), napredek v genetiki, mi- krostrojih in individualizirani medicini prav tako potrjuje hipotezo, da bi lahko kinezi- ološka znanost v prihodnosti dosegla svoj vrhunec v bolj specializiranih raziskavah. Tudi športnike in tiste, ki jih zanimajo vi- soke zmogljivosti, bodo lahko v prihodnje usmerjali bolj specializirani izsledki. Če razmišljamo o prihodnosti kineziologi- je, si lahko predstavljamo izum prenosnih računalnikov, ki bodo merili učinkovitost dihanja in točno mišično obremenitev, ter umetno inteligenco, ki bo z branjem velikih naborov podatkov in iskanjem anomalij ter vzorcev izboljšala diagnostično delo. Delo kineziologa bo še naprej pomembno za kakovost življenja posameznikov (Duitch, 2021). „Literatura 1. Batrakoulis, A. (2019). ACSM‘s Health & Fi- tness Journal European survey of fitness trends for 2020, 23(6), 28–35. doi: 10.1249/ FIT.0000000000000523 2. Bureau of Labor Statistics. (2022). Exercise physiologists: Occupational outlook handbo- ok. Pridobljeno 25. 4. 2022 s https://www.bls. gov/ooh/healthcare/exercise-physiologists. htm 3. Duitch, S. (2021). The future of work: What it is and how our resilience in the face of it matters. Kinesiology review, 10(4), 416–418. https://doi.org/10.1123/KR.2021-0044 4. Economic research institute. 2022. Pridoblje- no 11. 9. 2022 s https://www.erieri.com/sala- ry/job/kinesiologist/germany 5. Fakulteta za šport. (2022). Kineziologija – te- meljni podatki o programu. Pridobljeno 2. 9. 2022 s https://www.fsp.uni-lj.si/studij/uni-1- -stopnja/kineziologija/ 6. Fakulteta za vede o zdravju. (2021). Študijski program 1. stopnje. Pridobljeno 17. 11. 2021 s https://fvz.upr.si/studij/aplikativna-kinezio- logija-un/ 7. Haskell, W. L., Lee, I. M., Pate, R. R., Powell, K. E., Blair, S. N. in Franklin, B. A. (2007). Physical activity and public health: Updated recom- mendation for adults from the American College of sports medicine and the ameri- can heart association. Medicine and science in sports and exercise, 39(8), 1423–1434. 8. Kovač, M. in Jurak, G. (2021). Ali so programi usposabljanja bližnjica do enake strokovne kompetentnosti v športu? Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pridobljeno s https://www.slofit.org/slofit-nasvet/Arti- cleID/388/Ali-so-programi-usposabljanja- -bli%C5%BEnjica-do-enake-strokovne-kom- petentnosti-v-%C5%A1portu?fbclid=IwAR0- -xnxjQNMLlYNtSw8dzz2Ux-Z020N4UxlB8ud- hXhYop_OBbubbWDv_3iU 9. New Brunswick Kinesiology Association. (2021). Comment on the New Brunswick health care reform: The role of a kinesiologist in health care services. Pridobljeno 26. 11. 2021 s http:// nbka-aknb.ca/the-role-of-a-kinesiologist-in- -health-care-services/ 10. Shirl Hoffman, J. (2013). Introduction to kinesi- ology. Champaign, IL: Human Kinetics. 11. Spudić, D. in Sašek, M. (2018). Vadba na na- potnico kot oblika vključevanja kineziologa v delovanje zdravstvenega doma. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 66. Pridobljeno s https://www.researchgate.net/ publication/338686185_Vadba_na_napotni- co_kot_oblika_vkljucevanja_kineziologa_v_ delovanje_zdravstvenega_doma 12. Roberta, J. P. (1989) The second 100 years: or, can physical education become the renais- sance field of the 21st century? Quest, 41(1), 1–27. https://doi.org/10.1080/00336297.1989 .10483905 13. Zakon o športu (2021). Uradni list RS, št. 22/1998 (26. 11. 2021). 14. Zavod RS za zaposlovanje. (2021). Kineziolog. Pridobljeno 18. 9. 2022 s https://esvetovanje. ess.gov.si/KajNajDelam/Poklic/?id=267&nazi v=Kineziolog&sf=2269.10 dipl. kin. Laura Zendzianowsky Loka pri Žusmu 142 Zendzianowsky@gmail.com 92 In memoriam Marija Knez Bergant (1934 – 2022) Zapustila nas je Marija Knez Bergant, Maca, nepogrešljiva oseba in simbol knjižnice Fa- kultete za šport pa tudi fakultetnega življe- nja. Maca je bila rojena avgusta leta 1934 v Mariboru, kjer je dokončala gimnazijo in se nato vpisala na študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ob šolanju in študiju je gojila atletiko in bila v začetku petdesetih let med vodilnimi atletinjami v hitrih tekih. Leta 1952 je bila državna (jugoslovanska) prvakinja v teku na 100 m in naslednje leto republiška (slovenska) v teku na 100 in 200 m ter tudi državna reprezentantka. Pozneje se je po- svetila študiju in leta 1960 diplomirala ter se zaposlila v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, danes Inštitut za novejšo zgodovino. A šport je ostal privlačen in okrog leta 1964 se je zaposlila v knjižnici tedanje Visoke šole za telesno kulturo (VŠTK), danes Fakulteta za šport. VŠTK se je v tem letu preselila v dana- šnje prostore na Kodeljevem, kjer se je uredila nova in temeljna knjižnica za področje športa oziroma »telesne kulture«, kakor se je po letu 1960 poimenovalo strokovno področje, po letu 1990 pa preimenovalo v »šport«. Knjižni- co je tedaj še vodil prvi olimpionik in nestor slovenskega sabljanja Rudolf Cvetko, leta 1969 pa je vodenje prevzela Maca in jo vodila vse do njene upokojitve konec leta 1995. Z Maco se je knjižnica modernizirala, kajti z rastjo študija in Visoke šole, ki je pričela bistveneje razvijati tudi raziskovalno delo, se je gradivo skladno s potrebami po strokovnem in znan- stvenem gradivu širilo. Knjižnični fond je bil urejen po UDK in AIK sistemu (stvarni-vse- binski in imenski knjižni katalog), knjižnica je pričela izvajati INDOK dejavnost. V podporo študiju in raziskovanju se je knjižnični fond širil z aktualno »zahodno« strokovno periodiko in literaturo, knjižnica pa je vzpostavljala izposo- jo ali menjavo serijskih publikacij in posredno širila jezikovno področje gradiva ter vpeljeva- la medknjižnično sodelovanje. Zlasti plodno je bilo sodelovanje s knjižnico sorodne za- grebške fakultete. Ko govorimo o knjižnici in literaturi oziroma periodiki, ne moremo mimo njene vključe- nosti v izdajanje strokovno-znanstvene revije Šport, ki jo izdaja Fakulteta za šport. Temelji re- vije so bili pod različnimi imeni postavljeni že v letih po drugi svetovni vojni. Ko se je Maca zaposlila in zatem prevzela knjižnico VŠTK, se je revija imenovala »Telesna kultura«, ravno v času Macinega prihoda na VŠTK pa okroglih lih pet let ni izhajala. Prva nadaljnja številka je izšla leta 1971 (letnik XIX), uredniško je prevzel dr. Krešimir Petrovič, v uredniškem odboru pa je bila tudi Maca. In tudi ko govorimo o reviji Šport, ne moremo mimo njenega prispevka. Z izvodi letnika XXIII (izšli 1975) je postala po- močnica glavnega in odgovornega urednika in bila v nadaljnjih desetletjih močna opora urednikov, uredništva revije oziroma sploh revije. S sodelavko Alenko Hudobivnik je ob 50 letnici revije pripravila posebno številko s pregledom vsebin vseh dotedanjih številk in avtorskim kazalom (2004), »pomnik revije Šport«, kot je poudaril tedanji in aktualni ure- dnik dr. Frane Erčulj. Kljub upokojitvi je bila tudi njemu opora in Frane je še poudaril, da bi si Maca zaslužila »še vse več kot naziv … pomočnice« in »ni naključje, da so jo mnogi poistovetili z revijo, saj vsa ta dolga leta pred- stavlja njen spiritus agens«. Podobno kot je bila opora reviji je bila tudi področju športne zgodovine, tako na fakul- teti preko knjižnice in pri predmetu športne zgodovine kot pri krovni športni zvezi. Knji- žnica je hranila posamezna in redka gradiva športne dediščine in športnega arhiva, kot npr. arhiv Sportnega kluba Ilirija, ki je v osem- desetih letih prešel v Zgodovinski arhiv Lju- bljana, medtem ko je bila dediščina osnova težnjam po organiziranju športnega muzeja. Proti koncu osemdesetih let je bil ustanovljen odbor za športni muzej in Maca njen člen. Odbor je resda zamrl, vendar pa je težnja po muzeju ostala in se obnovila po veliki razstavi o slovenskih olimpijcih sredi devetdesetih let v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, kjer so bili v razstavo vključeni kosi dediščine iz knjižnice. Maco sem spoznal v začetku devetdesetih let, ko sem zbiral gradivo za diplomsko nalogo na zgodovini Filozofske fakultete ljubljanske Univerze. V knjižnici so bili arhivski fragmen- ti atletske sekcije ASK Primorja, ljubljanskega kluba iz obdobja med obema svetovnima vojnama, ki so ga ustanovili bežeči ali pa pri- šli Primorci v Ljubljano po za slovenski narod žalostnih dogodkih po koncu prve svetovne vojne. Gostoljubno me je sprejela, pomagala in tiho vpeljevala v športno zgodovino, ki je med študijem na filozofski nisem spoznal. V knjižnici sem preživel nemalo ur in dni in, po- sredno, če lahko tako rečem, tedanje spozna- vanje športne zgodovine zaključil kot nosilec športno-zgodovinskega področja na fakulteti in nadaljevalec tudi njenega prizadevanja za ureditev športne dediščine na Slovenskem. Draga Maca, pustila si pečat in spomin, po- čivaj v miru! Tomaž Pavlin strokovna in znanstvena srečanja 93 New ideas at the 27th “Sport for all” world congress in Portorož (Author’s expert review and thoughts upon the congress) Abstract At the beginning of summer 2022, in the changed world circumstances, the 27th “Sport for All” world congress was held in Portorož. Its content was prepared by TAFISA, the leading Sport for All international and at the same time umbrella organisation. The organisation and implementation of the congress were entrusted to the Olympic Committee of Slovenia–Association of Sports Federations (OKS-ZŠZ) and the Sports Union of Slovenia (ŠUS). The patron of the congress was Borut Pahor, President of the Republic of Slovenia, who held a reception for the organisers in his presidential palace, thus giving this international event in Slovenia a special meaning. As the organisers wrote, the congress took place “at the heart of Europe”, under the meaningful motto “Sport for all in the changing world”. This global meeting of various experts, officials and managers from several conti- nents and 382 organisations from 166 countries resulted in new findings and perspectives, including in the sphere of “sport for all”. These arise from the current times and the unpredictability of individual international events. However, the congress came to the indisputable conclusion that “sport for all” can be an important ingredient of people’s quality of life and healthy lifestyle in different parts of the world. The adopted resolution laid the ground for future development. Keywords: TAFISA, world congress, sport for all, social changes, expert contributions, resolution, development Izvleček Na začetku letošnjega poletja (2022) je bil v spremenjenih mednarodnih okoliščinah v Portorožu organiziran 27. sve- tovni kongres športa za vse. Organizacijsko in vsebinsko ga je pripravila »TAFISA«, ki je mednarodna in hkrati svetovna krovna organizacija športa za vse. Organizacijo in izvedbo sta prevzela Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez (OKS-ZŠZ) in Športna unija Slovenije (ŠUS). Pokrovitelj kongresa je bil predsednik republike Borut Pahor, ki je s spre- jemom organizatorjev v predsedniški palači dal navedene- mu svetovnemu dogodku na slovenskih tleh še poseben po- men. Kot so zapisali organizatorji, se je kongres odvijal v srcu Evrope, s pomenljivim vodilom »Šport za vse v spreminjajo- čem se svetu«. Svetovni zbor različnih strokovnjakov, funkci- onarjev in vodstvenih delavcev s posameznih celin ter 382 organizacij iz 166 držav je prinesel nekaj novih spoznanj in pogledov tudi na področju »športa za vse«. Ti izhajajo iz se- danjega časa in nepredvidljivosti posameznih mednarodnih dogodkov. Ob tem pa je bila nesporna ugotovitev kongresa, da je »šport za vse« lahko pomembna sestavina kakovosti ži- vljenja in zdravega življenjskega sloga prebivalcev v različnih delih sveta. S sprejetjem resolucije je bila podana usmeritev razvoja v prihodnje. Ključne besede: TAFISA, svetovni kongres, šport za vse, družbene spremembe, strokovni prispevki, resolucija, razvoj. Herman Berčič Nove zamisli na 27. svetovnem kongresu »športa za vse« v Portorožu (Strokovni pogled in razmislek avtorja ob kongresu) Napovednik TAFISA kongresa v Portorožu. Foto: Herman Berčič. 94 „Uvodne misli Mednarodni kongres svetovnih razse- žnosti TAFISA se je odvijal v času velikih sprememb v mednarodnih odnosih kot posledica teritorialnih, ekonomskih, politič- nih, kulturoloških in še drugih sprememb. Nekateri narodi na posameznih celinah so v središču kriznih žarišč ali pa jih svetovne krizne situacije že neposredno ogrožajo in postopno vplivajo na kakovost življenja nji- hovega prebivalstva. Ne gre le za ekonom- ske oz. gospodarske probleme, marveč tudi za socialne, zdravstvene, bivanjske, okoljske, ekološke, podnebne, rasne, verske in še nekatere druge. Posebnost kongresa v Portorožu je bila v tem, da se je odvijal v obdobju po pande- miji in da je bil to prvi svetovni dogodek na področju »športa za vse« po treh letih. Omogočeni so bili neposredni stiki ter medsebojna izmenjava mnenj in stališč znotraj velike družine TAFISA, kar je bilo v primerjavi s časom pred tem velika pred- nost. V luči širitve idej in gibanja »športa za vse« v svetovnih okvirih so številni govorniki in razpravljavci usmerili pozornost mednaro- dnega poslušalstva v celotni spekter pro- blemov in vprašanj, povezanih z razvojem »športa za vse« v različnih delih sodobnega sveta. Številni so opozorili na globalizacijo in povezanost ter soodvisnost pri snovanju in udejanjanju posameznih akcij in dejav- nosti na mednarodni ravni oz. na različnih koncih sveta. Več kot četrtina stoletja je že minilo, odkar se je mednarodni kongres v Singapurju (1997) začel z uvodnim prispevkom z na- slovom »No Man is an Island« (Nihče ni osamljen otok). Avtor je (po Johnu Donnu) želel povedati, da smo ljudje iz različnih držav in celin zaradi globalnih razsežnosti tako ali drugače medsebojno povezani in soodvisni. To velja za vsa področja človeko- vega delovanja, ustvarjanja in bivanja, kar med drugim vključuje znanost, ekonomijo, kulturo in šport ter še druga področja. Pri tem seveda različica športa športna rekre- acija – ali kot se je uveljavil izraz v širšem evropskem in svetovnem prostoru »šport za vse« – ni in tudi ne more biti izvzeta. Še več. Postavljene so bile teze, da je mogoče s svetovnim gibanjem oz. akcijami in dejav- nostmi »športa za vse« prispevati pomem- ben delež k mednarodnemu ravnovesju in sporazumevanju med državami, narodi in narodnostmi, brez ustvarjanja nepotrebnih nasprotij, konfliktov ali celo vojn. Glede navedenega so bile ambicije in pri- čakovanja strokovnjakov, funkcionarjev in družbenih delavcev, ki so svojo dejavnost usmerili v področje »športa za vse« v porto- roškem avditoriju, razmeroma velika. Zato so bili soglasni, da pripravijo in sprejmejo skupno resolucijo, ki bi odražala delo pet- dnevnega kongresa ter bi hkrati vključe- vala tudi tehtne razmisleke za hitrejše in kakovostnejše udejanjanje »športa za vse« v različnih družbenih in socialnih okoljih v prihodnje ter v različnih delih sveta. „TAFISA – mednarodno združenje »športa za vse« TAFISA (The Association For International Sport for All) je vodilna svetovna organiza- cija na področju športa za vse, ustanovljena leta 1991 v Franciji, danes pa ima svoj sedež v Frankfurtu. Združuje več kot 360 članic iz 170 držav. Cilj organizacije je ozaveščanje o pomenu »športa za vse« s ciljem vključe- vanja gibanja v vsakdanje življenje. Pri tem gre tudi za zagotavljanje možnosti za izva- janje in usklajevanje raznovrstnih progra- mov in dogodkov na področju »športa za vse«. Med cilje se uvršča tudi zagotavljanje okolja za mreženje in postavljanje temeljev za širjenje področja in prenos praktičnih izkušenj. Svetovni kongres poteka širom po svetu vsaki dve leti, med zadnjimi dosedanjimi gostiteljicami so bile Francija, Madžarska, Južna Koreja in Japonska. Obe vodilni slo- venski športni organizaciji, OKS-ZŠZ in ŠUS, sta zelo aktivni članici svetovne organizaci- je, zato je generalna skupščina TAFISE leta 2017 v Seulu organizacijo svojega 27. sve- tovnega kongresa zaupala Sloveniji. Zaradi navedenega je Slovenija s turističnim Por- torožem gostila največji in najprestižnejši svetovni kongres športa za vse, ki je pred- stavljal odlično priložnost za nova spozna- nja trendov in smernic posameznih organi- zacij na obravnavanem področju. Letošnja nosilna tema kongresa je bila »Šport za vse v spreminjajočem se svetu«. Posebej je bilo poudarjeno poslanstvo TAFISE do leta 2030. V ospredju sta bila premisa »Za boljši svet skozi šport za vse« in vodilni dokument za globalno strate- gijo boja proti svetovni epidemiji telesne neaktivnosti po vsem svetu. To je kratek, akcijsko usmerjen dokument, ki predsta- vlja aktualna kritična vprašanja, s katerimi se svet spopada, in obravnava 12 ključnih tem, kako povečati prispevek športa za vse na poti do boljšega sveta do leta 2030. Poslanstvo 2030 poudarja ključne pobude in deležnike na tem področju ter poziva odločevalce k ukrepanju v skladu z vsako izmed dvanajstih ključnih tem. TAFISA po- ziva vse članice in deležnike, naj sprejmejo načela poslanstva in se zavežejo k deljenju, podpori in delovanju kot člani globalnega gibanja »športa za vse«, da bo svet do leta 2030 postal boljši. Slika 1. Sprejem vodstva kongresa pri predsedniku Republike. Foto: Arhiv OKS-ZŠZ. strokovna in znanstvena srečanja 95 Ker je TAFISA med številnimi mednarodni- mi organizacijami na področju športa raz- meroma mlada organizacija, je smiselno, da o tej svetovni druščini, ki deluje na po- dročju »športa za vse« (športne rekreacije), dodamo še nekaj informacij. Zanimivo je, da je do zdaj več organizacij v evropskem prostoru in tudi na svetovni ravni organi- ziralo ter izvedlo precejšne število posve- tov, simpozijev in kongresov z osrednjo tematiko prostega časa, športne rekreacije oz. športa za vse. Naj omenimo ELRO (Eu- ropean Leisure and Recreation Association – Evropsko zvezo za prosti čas in rekreaci- jo), ICSSPE (International Council for Sport Science and Physical Education – Medna- rodno zvezo za znanost v športu in telesno vzgojo) in WLRO (World Leisure and Rec- reation Association – Svetovno zvezo za prosti čas in rekreacijo). Smiselno bi bilo, da se znanja, védenja in spoznanja, ki so bila posredovana in predstavljena na posame- znih mednarodnih in svetovnih dogodkih na področju športne rekreacije oz. »športa za vse«, zberejo in objavijo v ustreznih stro- kovnih publikacijah. „Programska zasnova in vsebinska izvedba kongresa Programska zasnova kongresa je temeljila na namenu in ciljih, ki so si jih organizatorji zadali pred neposredno izvedbo. Značil- nost tovrstnih svetovnih kongresov je večje število protokolarnih srečanj in sestankov. Ker je imel kongres mednarodno obeležje, je razumljivo, da je bilo v programski za- snovi na začetku predvidenih več srečanj z zaokroženimi mednarodnimi skupinami udeleženk in udeležencev, ki so zastopali posamezne države oz. celine. Srečanja so bila posebej organizirana za Evropo, Afriko, Ameriko, Azijo in Oceanijo. Delo kongresa je nato potekalo v treh ple- narnih zasedanjih. Na prvem, ki je nosilo temeljni naslov kongresa »Šport za vse v spreminjajočem se svetu«, so bili predsta- vljeni prispevki predstavnikov posameznih institucij. Na drugem je bila nosilna tema »Skupaj smo močnejši. – Moč gibanja športa za vse«. Tudi na tem plenarnem zasedanju so bili predstavljeni prispevki predstavnikov posameznih svetovnih orga- nizacij – TAFISE, UNESCA, WHO (Svetovne zdravstvene organizacije) in predstavnikov organizatorjev. Udeleženci kongresa smo nato sledili delu in predstavitvam po posameznih paralel- nih sekcijah. V drugem dnevu kongresa so se zvrstili nastopajoči v šestih sekcijah z naslednjimi vsebinskimi poudarki: v prvi sekciji z nosilnim naslovom »Kaj naj v pri- hodnje prinaša gibanje športa za vse« je zambijska uvodničarka predstavila temelj- na izhodišča in usmeritve razvoja »športa za vse« v prihodnje. Pri tem je poudarila pomen vključevanja ženskega dela popula- cije, tudi v luči znanega projekta ERASMUS, ki je v določenem delu povezan tudi s športom. Sledile so predstavitve Slovenije, Anglije, Izraela in Nemčije, dodaten prispe- vek pa je sekciji dodal japonski predstavnik. Temeljna usmeritev vseh je bila v zavezi prizadevanjem, da se dvigne raven delova- nja posameznih organizacij »športa za vse« po različnih geografskih regijah, državah in celinah. V drugi sekciji je beseda tekla o položaju športa v družbi nasploh in o »Misiji športa za vse« do leta 2030. Naslov je obetal, da bo »Mission 2030« opredelila in začrtala temeljne poti za vključitev oz. vrnitev šte- vilnih prebivalk in prebivalcev posameznih držav k rednemu gibanju in skrbi za ohra- njanje psihofizičnih sposobnosti in celovi- tega zdravja na vse daljši življenjski poti. S teoretičnega strokovnega vidika temu ni mogoče oporekati, ko pa gre za vprašanja praktičnega udejanjanja, bi bilo treba mar- sikaj konkretizirati, načrtovati, programirati in izvajati v smislu izvedbenega akcijskega načrta, torej s povsem praktičnimi rešitva- mi. Tudi v tej sekciji so bili v ospredju refe- renti iz Kanade, Slovenije in Nemčije. V tretji sekciji so posamezni razpravljavci iskali odgovore na vprašanje, katere poti naj bi izbrali za ozaveščanje in vključevanje neaktivnega prebivalstva v redno gibal- no-športno dejavnost oz. v posamezne izbrane športnorekreativne dejavnosti. Poudarjeno je bilo, da naj se pri tem čim bolj uporabijo sodobna računalniška teh- nologija in digitalni sistemi, ki lahko omo- gočijo boljšo promocijo in komunikacijo s posameznimi subjekti in skupinami ljudi na višji ravni. Ob tem naj dodamo, da sodob- ne računalniške tehnologije in opreme, ki številne žal vodi k zasvojenosti, ni mogoče ocenjevati v tej negativni luči ali celo po- splošiti navedene ugotovitve za manjšo skupino ljudi, marveč jo je treba predvsem koristno uporabiti. Dejstvo je, da je danes veliko možnosti za zdrs, zlasti mladih, v svet zasvojenosti z mobiteli, računalniškimi tablicami, računalniki in drugo sodobno računalniško opremo. Tudi v tej sekciji so svoje referate predstavili štirje referenti, in sicer iz Nemčije, Srbije, Španije in Paname. Četrta sekcija je bila namenjena predsta- vitvam gibalno-športnih in telesnih de- javnosti v kultiviranem bivalnem okolju z ustrezno urejeno športno infrastrukturo. Poudarek je bil na posameznih dejavnostih, kjer je mogoče ugotavljati doseženo ra- zvojno stopnjo razvitosti »športa za vse« v Slika 2. Felicite Rwemanka (Ruanda), uvodničarka 2. plenarnega dela kongresa. Foto: Herman Berčič. 96 posameznem okolju. Predstavili so se por- tugalski, nizozemski, italijanski in slovenski predstavniki. Peti del sekcijskega programa je bil na- menjen obravnavi mednarodnih špor- tnih organizacij. Predstavitve so prispevali predstavniki Nemške mednarodne nami- znoteniške federacije, Svetovne zveze bad- mintona iz Španije, Mednarodne kolesar- ske zveze iz Češke republike in predstavnik mednarodne zveze novejše igre z žogo, imenovane »tchoukball« (igra z žogo, ki spominja na rokomet z drugačnim golom in prirejenimi pravili), prav tako iz Češke. V šesti sekciji so se uvodničarji osredotočili na izobraževanje in strokovno usposablja- nje kadrov za vodenje različnih skupin de- klet in žensk v prihodnje. Temeljne usmeri- tve so bile namenjene izboljšanju sistemov za kadrovsko obogatitev ženskega dela udeležencev na področju športa za vse. Glede na pomembne razlike v odnosu do žensk nasploh in še zlasti na pomembne razlike v njihovem položaju v družbi v po- sameznih državah oz. celinah ter razvitosti ženskega športnega gibanja bodo potreb- ni specifični prijemi in programi izobraže- vanja v posameznih delih sveta. To bodo zahtevne naloge tudi za poznavalce tovr- stnega izobraževanja. Uvodne razmisleke v zvezi z navedenim so pripravili predstavni- ki oz. predstavnice Zimbabveja, Zambije in Slovenije. „Slovenija je bila odličen organizator, odmevni pa so bili tudi njeni vsebinski prispevki Celotna organizacija in izvedba 27. sve- tovnega kongresa »športa za vse« TAFISA je bila, kot smo že navedli, tokrat zaupana Sloveniji. To je bila seveda velika odgovor- nost, hkrati pa tudi priznanje na navede- nem področju športa. Potrdimo lahko, da je naša država v celoti upravičila pričako- vanja svetovne družine »športa za vse« in z raznovrstnimi dejavnosti ter posredno prek številnih udeležencev ponesla naše ime v različne države sveta in na vse celine. Kdor je v minulih letih ali desetletjih spre- mljal ali celo dejavno sodeloval (kot je bilo to v primeru avtorja) na evropskih ali sve- tovnih kongresih športne rekreacije (danes »športa za vse«), ta seveda ve, da tako sve- tovno srečanje vselej pomeni tudi izjemno priložnost za promocijo in uveljavljanje izbrane države. Slovenija je imela kaj pokazati in je tudi pokazala. Ne le lepote našega evropsko in svetovno znanega letovišča Portoroža in gostoljubja gostiteljev, marveč tudi druge kraje v Sloveniji, vključno z našo prestolni- co. Pomembno je bilo tudi srečanje stro- kovnih delavcev in funkcionarjev na podro- čju »športa za vse« z vseh koncev sveta. Organizacija je bila razmeroma zahtevna, zato sta to nalogo prevzeli dve naši osre- dnji športni organizaciji OKS-ZŠZ (Olimpij- ski komite Slovenije - Združenje športnih zvez) kot krovna organizacija in ŠUS (Špor- tna unija Slovenije) kot vodilna organizacija športne rekreacije oz. »športa za vse« v Slo- veniji. V skladu z navedenim je organizacijo kongresa prevzela OKS-ZŠZ, ki sta jo pred- stavljala predsednik g. Bogdan Gabrovec in prvi podpredsednik mag. Janez Sodržnik, ki je prevzel izvedbeni del organizacijskih nalog. ŠUS je zastopal njen dejavni predse- dnik g. Dejan Crnek, programskemu svetu pa je načelovala prof. dr. Maja Pajek. Sodeč po odmevih, je Slovenija v celoti in zelo dobro opravila svojo nalogo, ob izbranih promocijskih dejavnostih pa je pomemben delež dodala tudi Slovenska turistična organizacija (STO) z direktorico mag. Majo Pak na čelu. Navzoči smo se na podlagi številnih pogovorov z različnimi predstavniki iz posameznih držav in celin prepričali o zadovoljstvu ter visokih oce- nah petdnevnega srečanja udeležencev kongresa z vseh koncev sveta. „Predstavitve sloven- skih predstavnikov in udeležencev Prispevki slovenskih predstavnikov so bili skladni z nosilci organizacije in programom kongresa, kjer je bil na naši strani posebej viden tudi delež Fakultete za šport. Dr. Maja Pajek (FŠ) je v prispevku z naslo- vom »Rojeni za gibanje – izziv ali mora so- dobnega sveta« izhajala iz znanih spoznanj in dejstev o pomembnosti telesnega oz. gi- balno-športnega udejstvovanja, ki se kaže v našem življenjskem slogu in je pomem- ben dejavnik zdravega življenjskega sloga slehernega posameznika oz. posameznice. Na kratko je povezala posamezne organ- ske sisteme telesa v celoto, ki z rednim gibanjem in gibalno-športno dejavnostjo pridobivajo ter ohranjajo svojo funkcional- nost. Pri tem se ni mogla izogniti velikim družbenim spremembam, ki so se zgodile in se še vedno dogajajo, z različnimi na- sprotji med državami in narodi, z večanjem socialno-ekonomskih in drugih družbenih razlik, z digitalizacijo ter s strahom pred po- novno pandemijo. Glede na vse okoliščine (tudi pasivni – zasedeni način življenja) je pred ožjo stroko in strokovnjaki, ki se ukvar- jajo s problemi in vprašanji kakovosti življe- nja prebivalstva nasploh, svojevrsten izziv, Slika 3. Avditorij TAFISA kongresa. Foto: Herman Berčič. strokovna in znanstvena srečanja 97 da najdejo nove poti za pozitivne spre- membe tudi na področju »športa za vse«. Dr. Janez Vodičar (FŠ) je v okviru sekcije »Mission 2030« (Misija 2030) predstavil pri- spevek, ki je temeljil na premisi, da je »vsaka misija mogoča, samo lotiti se je je treba«. Poudaril je tehnološki napredek sedanjega časa, ki številne ljudi spreminja v robote, jih zasužnjuje in vse bolj enostransko obreme- njuje. Da bi bili kos vsakdanjim nalogam, ki jih prinaša sodobni razvoj, in da bi bili dovolj ustvarjalni, je treba dvigniti raven splošne psihofizične pripravljenosti, hkrati pa tudi raven duševne, mentalne in tele- sne sposobnosti. Dejstvo je, da se premalo posvečamo sebi in svojim sposobnostim ter za lastno nedejavnost iščemo številne izgovore, čeprav bi si za vadbo večkrat na teden lahko našli čas. V resničnem življenju so v svetu različna bivalna in delovna oko- lja, različne kulture in religije, različna mo- ralno-etična načela in vrednote, različne družbe in politike ter posledično različen socialno-ekonomski status ljudi. Zaradi na- vedenega ne more biti enotnega modela za ustvarjanje dobrih vadbenih pogojev na področju »športa za vse«, seveda pa je mogoče te prilagoditi za posamezno oko- lje. Treba je poskrbeti za celostno obravna- vo vseh populacijskih skupin. Izkoristiti je treba vse možnosti za spodbujanje gibal- no-športnih dejavnosti ter ohranjanje in dvigovanje psihofizičnih sposobnosti ljudi. Zato bo »Misija 2030« uspela le, če bodo ja- sno opredeljeni cilji in ustvarjeni pogoji za boljše razumevanje problemov sodobne družbe. Naslednji slovenski prispevek je bil predsta- vljen pisno. Govoril je o nam znanem sis- temu spremljanja in vrednotenja telesnih sposobnosti SLOfit in je bil gotovo zanimiv za svetovno strokovno javnost. Skupino avtorjev s Fakultete za šport je v zapisu predstavljal dr. Gregor Jurak. Za udeležen- ce kongresa TAFISA je to pomenilo spo- znavanje slovenskega modela, ki temelji na dolgoletnih izkušnjah, te pa vse od leta 1989 omogočajo spremljanje telesnih spo- sobnosti osnovnošolcev in srednješolcev. Od leta 2016 je sistem doživel nadgradnjo, ki jo je mogoče s pomočjo računalniške tehnologije na svetovnem spletu upora- biti kot »aplikacijo SLOfit«. V prispevku je zapisano, da je vse to pomembno, ne le za šolarje, dijake in študente, marveč tudi za pedagoge, učitelje, trenerje in starše. Ta informacija je bila zanimiva in pomembna za vse udeležence kongresa, še zlasti zato, ker je na podlagi navedenega mogoče na- črtovati preventivne telesne dejavnosti in razvoj telesnih sposobnosti različnih skupin prebivalstva v prihodnje. Projekt, namenjen povezovanju in spod- bujanju športa in telesne dejavnosti s kulturno dediščino (SPACHE – Sport and Physical Activity in Cultural Heritage En- vironments), sta na svetovnem kongresu TAFISA predstavila predstavnika OKS-ZŠZ, Gorazd Cvelbar in Aleš Šolar. Projekt temelji na raziskovanju možnosti za izkoriščanje vi- rov kulturne dediščine za povečanje špor- tne dejavnosti ljudi in spodbujanje njihove blaginje, njihove lokalne identitete ter soci- alne kohezije. Cilj projekta je zlasti poveča- nje telesne dejavnosti z izkoriščanjem virov lokalne kulturne dediščine in ozaveščanje o pomenu dejavnega življenja. Prav tako gre za ponovno odkrivanje lokalne kultur- ne dediščine s strani prebivalcev in turistov ter skrb zanjo in njeno upravljanje. Med cilje je uvrščeno tudi oblikovanje lokalne identitete s ponovnim povezovanjem ljudi z njihovimi ozemlji in z vrednotenjem po- tenciala za večjo socializacijo tako kulturne dediščine kot športa oz. telesne dejavnosti. Tudi preprečevanje drage pozidave zgodo- vinskih mestnih središč s ponovnim pove- zovanjem prebivalcev z njihovimi mestnimi središči je eden izmed ciljev projekta. Ude- ležencem kongresa sta bili predstavljeni tudi pandolo in škuljanje, edini slovenski tradicionalni športni igri, vpisani na seznam nesnovne kulturne dediščine. Taja Škorc (OKS-ZŠZ) je sodelovala pri pred- stavitvi in obravnavi projekta FLOT (Female Slika 4. Dr. Fiona Bull (Švica) pred govornico. Foto: Herman Berčič. 98 Leaders of Tomorrow), ki je bil namenjen vodenju ženskega dela populacije na po- dročju »športa za vse« v prihodnje. Projekt naj bi spodbudil razvoj »športa za vse«, v katerega naj bi se vključilo čim več deklet in žensk z različnih delov sveta. Slovenija ima v tem delu določene izkušnje in tudi dolo- čene uspehe pri vključevanju navedenega dela prebivalstva v raznovrstne športnore- kreacijske programe oz. programe »športa za vse«. Navedene izkušnje je želela deliti s svetom. Gotovo gre pri vsem tem za spe- cifično populacijo in obravnavo, ki se razli- kuje od moške. Posebej pa je treba omeniti velike razlike pri vodenju in obravnavi žensk na posameznih celinah in v različnih drža- vah po svetu. Odmeven je bil tudi prispevek Dejana Cr- neka (ŠUS), še zlasti za nepoznavalce Slove- nije in njenega glavnega mesta Ljubljane. Ti so bili na kongresu v večini. Nazorna predstavitev naše prestolnice kot odprte- ga, zelenega in s športom bogatega mesta, sicer pa tudi kulturnega in univerzitetnega središča, je vzbudila vsesplošno pozornost, še zlasti zaradi odličnih posnetkov in po- nazoritev ter raznovrstnih oglaševalskih oz. promocijskih dejavnosti. Ljubljana ima bogato in raznoliko športno infrastrukturo, zato je to lahko njena primerjalna prednost. Prizadeva si za uveljavitev strategije izgra- dnje optimalnega števila športnih povr- šin, igrišč in športnih objektov ter zelenih parkov. Prav tako naj bi bilo to mesto brez avtomobilov v središču mesta in z naravno pitno vodo. Organiziranost in programi posameznih športnih klubov in društev pa hkrati omogočajo njenim prebivalcem razmeroma visoko stopnjo kakovosti biva- nja in življenja ter pomembno prispevajo k promociji zdravega življenjskega sloga Lju- bljančank in Ljubljančanov pa tudi številnih gostov in turistov, ki obiščejo Ljubljano. „Zasedanje parlamenta »Športa za vse« Med posameznimi organizacijskimi in vse- binskimi oblikami dela na kongresu, kamor uvrščamo srečanja vodstvenih struktur, plenarna zasedanja in programsko delo po sekcijah, moramo posebej omeniti izvirno obliko predstavitve in razprave na kongre- su, ki je potekala o številnih problemih in vprašanjih »športa za vse«. Namreč na za- četku so posamezni uvodničarji na kratko predstavili avditoriju izbrana vprašanja in probleme kot osnovo za vsesplošno raz- pravo. Avditorij je bil po vzoru angleškega parlamenta razdeljen v dve veliki skupini, pri čemer je ena stran zagovarjala pred- stavljene teze oz. z argumenti podkrepila vsebinske dele predstavitev in je bila torej »ZA«, druga pa je vsemu predstavljenemu oporekala, tako da je ta del razpravne dvo- rane predstavljal veliki »NE«. Med številnimi predstavljenimi temami je bila najprej v ospredju družina, ki naj bi v prihodnje (tako kot že do zdaj) pri širjenju in udejanjanju »športa za vse« imela nad- vse pomembno vlogo. Na podlagi prejšnjih svetovnih kongresov »športa za vse« in pri- dobljenih izkušenj vemo, da se nekatere teme ponavljajo na posameznih kongresih – in to se je zgodilo tudi na portoroškem srečanju. S tega vidika bi bilo smiselno in zanimivo predstaviti vsebino razprav in za- ključkov iz posameznih kongresov v skupni strokovni monografiji, kar smo že omenili. Začetki namreč segajo skoraj 50 let v prete- klost, odkar je avtor pričujočega prispevka Slika 5. Glasbena popestritev kongresa. Foto: Herman Berčič. Slika 6. Dr. Janez Vodičar med nastopom. Foto: Herman Berčič. strokovna in znanstvena srečanja 99 skupaj s prof. Dragom Ulaga sodeloval na prvem kongresu »Sport in the Modern So- ciety« – »Šport v sodobni družbi« v Moskvi. Sledili so svetovni kongresi v Stockholmu, Dunaju, Rimu, Barceloni, Singapurju, če naštejemo le nekatere med njimi. Zna- čilnost vseh je bila močna povezanost z družbenimi in športnimi organizacijami in strukturami v posameznih državah, z jasno izraženim namenom, da bi lahko kar najbo- lje promovirali in širili športne oz. športno- rekreativne dejavnosti med prebivalstvom. Vse dejavnosti so bile usmerjene v tesno povezovanje in sodelovanje med posa- meznimi odločujočimi dejavniki, kar je bil temelj za sprejetje ustreznih sklepov na po- sameznih kongresih. Če smo bolj kritični, je bilo na nekaterih tovrstnih srečanjih manj odgovorov na aktualna strokovna vpra- šanja iz vsakdanjega življenja rekreativnih športnic in športnikov oz. prebivalcev iz posameznih držav. Podobno je bilo na kongresu v Portorožu. To se je jasno izražalo v parlamentarni raz- pravi pri posameznih predstavljenih tezah. Kot tematski primer naj navedemo druži- no, ki naj bi bila spodbujevalka gibanja in gibalno-športnega udejstvovanja v ožjem bivalnem okolju. V zvezi s tem so bile po- stavljene naslednje teze: »Družine predsta- vljajo ključ za promocijo športa za vse v bi- valnem okolju«, »Družine verjamejo v moč športa«, »Družine materialno in finančno podpirajo šport za vse«, »Družine želijo obogatiti znanje na področju športa« in še nekatere druge. Razdeljeni avditorij »parla- menta« se je seveda odzval in posamezni razpravljavci smo tako ali drugače spreje- mali ali zavračali postavljene teze. Iz po- sameznih razprav je bilo zaznati, da veliko strokovnih podlag posamezni razpravljavci niso imeli, ker so v ospredje postavljali svo- je družine oz. lastne (subjektivne) izkušnje pri obravnavi posameznih vprašanj. Zato skoraj ni bilo mogoče pričakovati, da bi kdo svojo razpravo utemeljil na izsledkih posameznih študij ali raziskav o družini, ki so bile v preteklosti v nekaterih državah že opravljene. Nasploh je bilo v posameznih razpravah tudi o drugih temah in vpraša- njih manj strokovnih argumentov, več pa posplošenih ugotovitev iz različnih delov sveta. „Strokovni razmislek ob sprejetju »portoro- ške resolucije« Ob koncu kongresa je bila namesto zaključ- kov sprejeta resolucija, ki naj bi bila ob vseh raznolikostih v posameznih državah in na različnih celinah ter v različnih delih sveta vodilo razvoja »športa za vse« v prihodnje. Zaradi pomembnosti in zanimivosti sklepni del resolucije posebej navajamo: »Udele- ženci 27. svetovnega kongresa TAFISA od- ločno podpirajo pomembno vlogo ‚športa za vse‘ pri ustvarjanju harmonije in miru med narodi ter potrjujejo svojo zavezo, da bodo prispevali h gradnji mostov med skupinami, skupnostmi in narodi, kadar je potrebna sprava ali posredovanje. Prav tako si udeleženci kongresa prizadevajo za ustvarjanje prijateljstev v času okrevanja in zdravljenja ter bodo še naprej uporabljali ‚šport za vse‘ za povezovanje ljudi. Udele- ženci vse odločujoče dejavnike pozivajo k takojšnjemu ukrepanju s konkretnimi cilji in dejavnostmi v podporo tem ciljem.« Ob sprejetju resolucije ni bilo mogoče pričakovati, da bo ta vsebovala strokovno opredeljene zaključke, ki bi temeljili na spo- znanjih kineziološke (športne), medicinske, psihološke, sociološke, biološke ali drugih strok. Kongres tudi programsko ni bil tako zasnovan. Nekateri razpravljavci smo po- udarili, da so bili nekateri evropski in sve- tovni kongresi v preteklosti na področju športa za vse (športne rekreacije) zasnovani bolj strokovno z znanstvenoraziskovalnimi in aplikativnimi (praktično uporabnimi) pri- spevki. Predstavljeni izsledki posameznih raziskav so obogatili delo kongresov, še zlasti ob uveljavljanju in udejanjanju po- sameznih ugotovitev v praksi z različnimi organizacijskimi in vsebinskimi oblikami »športa za vse«. Zaradi navedenega »portoroška resolucija« kot sklepni dokument kongresa vsebuje le posplošene in deklarativne zaključke, ki naj bi v različnih delih sveta na posameznih celinah in v državah sprožili (spodbudili) ustrezne ukrepe in dejavnosti, povezane z uveljavljanjem in razvojem »športa za vse«. Predstavljena in sprejeta je bila premisa, da »ima ‚šport za vse‘ več moči spremeni- ti svet in ga narediti boljšega kot marsikaj drugega«. Kako ter s kakšnimi prijemi in dejavnostmi naj bi prispevali k reševanju svetovnih kriz in težav, v resoluciji ni pose- bej navedeno. Najbrž si težko predstavljamo, kako bi s pomočjo »športa za vse« reševali sedanjo ukrajinsko krizo, če hkrati vemo, da so bili številni ruski športniki (in reprezentance) izključeni iz posameznih evropskih in sve- tovnih prvenstev oz. tekmovanj. Šport na- sploh in tudi »šport za vse« imata lahko po- vezovalno vlogo in družbotvorne učinke, predvsem v mirnem in predkriznem času. V preteklosti se je že izkazalo (spomnimo se na mednarodno »pingpong diplomacijo«), da je mogoče v času pred posameznimi mednarodnimi nesporazumi ali odkritimi nasprotji z različnimi športnimi dogodki umiriti razmere in prispevati k mirnemu reševanju sporov. Ko spregovori orožje, je Slika 7. Razprava na kongresu z uvodničarji, med njimi Dejan Crnek. Foto: Herman Berčič. 100 sleherna športna dejavnost žal povsem iz- ključena. Portoroško resolucijo razumemo predvsem kot prispevek k spodbujanju miru in sožitja med narodi. V vojnem času pa njena moč in dobronamernost kljub plemenitim ci- ljem žal ugasne. V resoluciji je navedeno, da »šport za vse gradi mostove in tesnejše vezi med ljudmi, saj prestopa meje rase, vere, spola in spolne usmerjenosti, socialno- -ekonomskega statusa, geografske lokacije in ravni sposobnosti. Krepi telesno, dušev- no in socialno zdravje, zmanjšuje okoljske in gospodarske stroške, ohranja kulturno raznolikost ter ustvarja mir.« To je seveda res, kar velja predvsem za mirnodobni čas ter obdobje brez sovražnosti in konfliktov. Ob rob resolucije lahko zapišemo, da so s strokovnega vidika znani učinki rednega vadbenega transformacijskega procesa na celotni organizem in posledično na biop- sihosocialno, duševno in duhovno ravno- vesje posameznika. To pa je, kot vemo, ne- posredno povezano z njegovim telesnim, duševnim in socialnim zdravjem. Celovito zdravje v povezavi s področjem športne rekreacije oz. »športom za vse« je bilo v preteklosti na posameznih kongresih ali simpozijih že večkrat obravnavano, vendar pa zaradi novih znanstvenih izsledkov in spoznanj prihajajo tudi novosti. V programski zasnovi kongresa v Portorožu ni bila posebej predvidena obravnava po- dročja »športa za vse« z medicinskega oz. zdravstvenega vidika. Zaradi tega tudi ni bilo posebne sekcije ali tovrstne program- ske skupine. Ob navedenem pa je bila v deklaraciji omenjena le splošna formulacija o ugodnih – tudi zdravstvenih – učinkih vadbe. Tudi zapis o učinkih na zmanjšanje zdravstvenih stroškov in večjih vplivih na gospodarstvo je neoporečen, nekaj več razmisleka pa terja teza o zmanjšanju okolj- skih stroškov. Verjetno je pri tem mišljeno ohranjanje zelenih površin in gradnja večjih športnorekreacijskih središč ter osnovanje ali ohranjanje naravnih parkov. Tudi zapisani misli, da svetovno gibanje športa za vse »ohranja kulturno raznoli- kost«, ni mogoče oporekati, težja in bolj zapletena pa je pot, na podlagi katere naj bi šport za vse ustvarjal mir ali ustvaril možnosti za »boj proti številnim največjim svetovnim izzivom«. V srednjem delu reso- lucije je navedena »misija TAFISA 2030«, s katero naj bi ustvarili »boljši svet, v katerem bodo lahki uživale naslednje generacije«. Pri tem so snovalci resolucije izhajali iz »ve- likega števila raziskav, belih knjig in smer- nic, ki predstavljajo ‚šport za vse‘, vse to pa je usklajeno s cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov«. Tudi avtorji zapisane- ga kritično ugotavljajo, »da so za uresniči- tev ‚Misije 2030‘ potrebna nadaljnja priza- devanja, ki jih ni mogoče v celoti uresničiti z enim samim ukrepom«. V nadaljevanju so zapisane misli povezane z različnimi kriznimi žarišči, ki so sprožili val terorističnih akcij oz. dejavnosti ter posle- dično številne migracijske procese. Ob tem pa avtorji zapišejo splošno znano ugoto- vitev, »da se v današnjem svetu povečuje potreba po oblikovanju miroljubnih in so- lidarnih družb, k čemur moramo prispevati vsi«. Kako avtorji poudarijo sodelovanje in partnerstvo pri posameznih dejavnostih, lahko ugotovimo v zadnjem delu resoluci- je, ko poudarijo, da je »šport za vse vključu- joč in temelji na partnerstvu«. To pomeni, »da je na ravni posameznika sodelovanje v športu za vse močno povezano s socialno vključenostjo. Spodbuja občutek pripa- dnosti, spoštovanja, prijateljstva, strpnosti in discipline. Tako se tudi zapolni čas, ki bi bil sicer prazen, kar zmanjša možnosti za morebitne škodljive pojave, kot so konflikti, kriminal in nasilje.« Kot smo že zapisali, je bila sprejeta resoluci- ja najbolj splošen izraz želja in hotenj vseh udeležencev izvedenega portoroškega kongresa. V primerjavi z drugimi tovrstnimi kongresi, ki so bili organizirani v preteklosti, je imel portoroški ob strokovni poudarjeno družabno in športno-družbeno noto. Zato Slika 8. Mag. Maja Pak, direktorica TZS med nagovorom. Foto: Herman Berčič. strokovna in znanstvena srečanja 101 so številni udeleženci zapuščali kongres in Portorož obogateni s slovenskim gostolju- bjem, z novimi strokovnimi spoznanji in številnimi prijateljskimi vezmi. „Sklepi Petdnevni kongres »športa za vse« TAFI- SA, ki je bil v izjemnem turističnem okolju Portoroža, je prinesel določeno osvežitev v svetovno gibanje obravnavane različice športa. Zaradi brezhibne in odmevne or- ganizacije tega mednarodnega dogodka je Slovenija na mednarodnem polju pridobila pomembno mesto v širjenju športnorekre- acijskih dejavnosti širom po svetu. Mednarodno srečanje, ki mu je ustrezno pozornost namenil tudi predsednik repu- blike, je po letih premora v spreminjajočem se svetu znova povezalo številne strokov- njake, funkcionarje in družbene delavce v enotno svetovno promocijsko jedro, ki naj v prihodnje na posameznih celinah ter v državah in regijah sveta ustvarja boljše mo- žnosti za razvoj »športa za vse« v sodob- nem svetu. Sprejeta resolucija, čeprav na deklarativni ravni, kaže smeri razvoja in po- udarja vsebinske premike, ki naj bi se zgo- dili v bližnji prihodnosti povsod po svetu. V določenem smislu je bila to tudi družbeno- -športna manifestacija, na osnovi katere naj bi države na različnih koncih sveta bolje kot do zdaj poskrbele za redno gibalno-špor- tno oz. športnorekreacijsko udejstvovanje svojega prebivalstva. Cilji so smelo začrtani in sprejeti, tako da je glede navedenega dosežen skupni dogovor, odprto pa ostaja vprašanje njihovega praktičnega udejanja- nja širom po svetu. Z vidika ožje športne stroke, torej športne oz. kineziološke rekreacije (ali »športa za vse«), pa je bila na prejšnjih tovrstnih kon- gresih programska zasnova obogatena tudi s strokovnimi in raziskovalnimi pri- spevki s področij medicine, psihologije, so- ciologije in še nekaterih drugih. Strokovno podkovan in pozoren poslušalec s širšimi mednarodnimi razgledi je kljub nekate- rim izjemam tovrstne prispevke pogrešal. Kongres bi še pridobil vrednost ob prikazu še večjega števila dobrih praks in rešitev s področja »športa za vse« v posameznih dr- žavah iz različnih delov sveta. Slovenija je odlično izpeljala celotno orga- nizacijo in izvedbo kongresa, kar je bilo vi- dno in odmevno. Tudi prispevki slovenskih predstavnikov in strokovnjakov so vzbudili veliko pozornosti in v dobršni meri poka- zali na naše dosežke in razvojno stopnjo športne rekreacije oz. »športa za vse« v Slo- veniji. Glede na to, da Slovenija predseduje evropskemu delu navedene različice špor- ta, bi bilo smiselno razmisliti o organizaciji in izvedbi tovrstnega evropskega kongresa, ker je v primerjavi z nekaterimi drugimi deli sveta Evropa v boljšem položaju in na ne- koliko višji razvojni stopnji »športa za vse«. „Literatura 1. Bilten 27. svetovnega kongresa TAFISA, 8.–12. 6. 2022, Portorož, Slovenija. 2. Svetovni splet – tafisa-slovenia2022.si 3. Svetovni splet – piran.si/objava/642398 4. Portoroška resolucija 27. svetovnega TAFISA kongresa »Športa za vse«. 5. Neformalni intervjuji s posameznimi udele- ženci kongresa Dr. Herman Berčič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Profesor v pokoju herman.bercic@gmail.com 102 Muscle quality assessment for sarcopenia classification Abstract Muscle quality is a term that refers to micro- and macroscopic changes in muscle architecture and composition and to muscle function delivered per unit of muscle mass. Therefore, a lot of different measurement methods are in use. Muscle quality can be assesed through two components: neuromuscular and morphological. Latter is usually assessed by imaging techniques, neu- romuscular component uses ratios between muscle strength per muscle mass unit or volume. Muscle quality is an important parameter of sarcopenia definition and diagnosis, thus we have focused on muscle quality assessment methods for sarcopenia diagnosis. Keywords: muscle quality, assessment, definition, sarcopenia. Izvleček Mišična kakovost je besedna zveza, ki se nanaša na mikro- in makroskopske spre- membe mišične arhitekture in kompozi- cije. Trenutno še nimamo enotne defini- cije mišične kakovosti, zato se uporablja več različnih metod merjenja. Mišično kakovost merimo prek dveh komponent: živčno-mišične in morfološke. Za dru- go najpogosteje uporabljamo slikovno diagnostiko, za prvo pa razmerja med mišično jakostjo na enoto mišične mase oziroma volumna. Mišična kakovost je pomemben parameter pri ugotavljanju in razvrščanju sarkopenije, zato smo se osredotočili na metode merjenja mišične kakovosti za diagnosticiranje sarkopeni- je. Ključne besede: mišična kakovost, merjenje, definicija, sarkopenija. Katarina Puš Metode merjenja mišične kakovosti za razvrščanje sarkopenije Foto: osebni arhiv glas mladih 103 „Uvod Besedna zveza mišična kakovost opisuje sposobnost skeletne mišice, ki ji omogo- ča učinkovito izvedbo različnih funkcij ter vključuje sposobnost razvoja sile, krčenje in sproščanje, hrambo toplotne energije in električno prevodnost (Fragala idr., 2015; Correa-de-Araujo idr., 2017). Čeprav še ni- mamo enotne definicije mišične kakovosti, izraz omogoča raziskovanje več kompo- nent mišične kakovosti, ki so neposredno povezane z mišično funkcijo. Pojem mišič- na kakovost se večkrat pojavlja v raziskova- nju staranja, v različnih študijah so ugotovili povezavo med večjo mišično kakovostjo in povečano mišično jakostjo (angl. strength), izboljšano funkcijo in telesno zmogljivostjo (Fragala idr., 2015; Brown idr., 2016). Mišična kakovost je videna kot kritično pomembna mera za ugotavljanje telesnih zmogljivosti starejših, predvsem za ohranjanje učin- kovitosti gibanja in zmanjšanje telesnih poškodb, poleg tega pa je ena izmed po- membnejših mer za diagnosticiranje sarko- penije, a žal zaradi neenotne definicije še nima vidnejše vloge v protokolu razvršča- nja sarkopenije (Cruz-Jentoft idr., 2019; Lim in Frontera, 2022). Skeletna mišica je med metabolno najak- tivnejšimi tkivi v človeškem telesu, a s stara- njem izgublja raven metabolne aktivnosti in posledično lahko celotno telo izgublja mišično maso. Sarkopenija je definirana kot upad mišične mase (pa tudi jakosti in funkcije, kot to definira dinapenija) in je prepoznana kot mišična bolezen po mednarodni klasifikaciji bolezni (ICD-10). Evropska skupina, ki raziskuje sarkopenijo (EWGSOP), meni, da je mišična jakost boljši napovedovalec negativnih izidov (padci, zmanjšana mobilnost ipd.) kot zgolj mišič- na masa (Cruz-Jentoft idr., 2019). Predposta- vlja se, da so ljudje z večjo mišično maso sposobni razvijati večje sile, so močnejši in imajo manj omejitev pri vsakdanjih opravi- lih. Mišična jakost je najustreznejši parame- ter funkcionalne zmogljivosti (sposobnost opravljanja delovnih in vsakodnevnih opra- vil), različne definicije mišične kakovosti pa lahko razložijo, zakaj je mišična masa rela- tivno slabši pokazatelj funkcionalne zmo- gljivosti (Barbat-Artigas, 2013). S staranjem se pojavijo različne mišične spremembe, ki prizadenejo nevrološke, znotraj- in zu- najcelične mehanizme v mišičnem tkivu. Nevrološke spremembe obsegajo zmanj- šanje prenosa akcijskih potencialov po spo- dnjem motoričnem nevronu, spremembe v odgovoru na signal v spodnjem moto- ričnem nevronu, zmanjšano učinkovitost živčno-mišičnega prenosa in integriteto perifernih aksonov, kar vodi v zmanjšanje števila motoričnih enot (Lim in Frontera, 2022). Znotrajcelične spremembe obsega- jo zmanjšano število prečnih mostičev ak- tina in miozina, spremenjeno kinetiko cikla prečnega mostiča, citoskeletno arhitekturo in pasivne mehanske lastnosti, porazdelitev različnih tipov vlaken, maščobne kapljice v mišičnih celicah, spremembo občutljivosti na inzulin in metabolizem kalcija ter zdru- ževanje kontrakcij (Lim in Frontera, 2022). Zunajcelične spremembe obsegajo spre- membe v mišični velikosti in arhitekturi, površini prečnega prereza, togosti, visko- elastičnosti, elastičnosti ekstracelularne- ga matriksa in infiltraciji maščobe (Lim in Frontera, 2022). Mišično kakovost delimo na dva dela, in si- cer na morfološko in živčno-mišično kom- ponento. Morfološka komponenta mišične kakovosti se nanaša na medmišično in zno- trajmišično maščobno in fibrozno tkivo in se izraža kot količina nekontraktilnega tkiva v absolutnih pogojih in relativno v primer- javi s celotno velikostjo mišice. To kompo- nento raziskujejo s slikovno diagnostiko, kot so magnetna resonanca (MRI), perifer- na kvantitativna računalniška tomografija (pQCT), računalniška tomografija (CT) in ultrazvočno slikanje (UZ). Živno-mišična komponenta kakovosti mi- šice je definirana kot sila, razvita na enoto mišične mase, in je navadno poročana kot razmerje med mišično jakostjo in prečnim presekom mišice. Obe komponenti sta pomembni pri starejših posameznikih za ohranjanje ali povečanje telesne zmoglji- vosti in metabolizma (Radaelli idr., 2021). Treba je omeniti, da poleg omenjenih po- znamo tudi invazivne tehnike odvzema mišičnih vzorcev, denimo mišično biopsijo, ki v omenjenem vzorcu izmerijo poraz- delitev vlaken. Za opravljanje biopsije je treba pridobiti posebno dovoljenje etične komisije, v Sloveniji to ni dovoljeno za po- trebe raziskovalnega dela (Naimo idr., 2021). Trenutno še ni zlatega standarda merjenja mišične kakovosti, namen tega članka pa je predstaviti trenutne definicije mišične kakovosti in metode merjenja, ki se upora- bljajo in bi lahko bile uporabljene v razisko- vanju sarkopenije. Mišična kakovost Morfološka komponenta (Lim in Froneta, 2022) Magnetna resonanca (Pons idr., 2018; Cruz-Jentoft idr., 2019; Pahor idr., 2009) Slikanje z ultrazvokom (Perkisas idr., 2021; Narici idr., 2021) Periferna kvantitativna računalniška tomografija (Naimo idr., 2021; Erlandson idr., 2016; Pahor idr., 2009) Računalniška tomografija (Derstine idr., 2021; Vangelov idr., 2021; Pahor idr., 2009) Živčno-mišična komponenta (Lim in Frontera, 2022) Razmerje med največjo silo in prečnim presekom mišice (Mitchell idr., 2012) Razmerje med največjim navorom ali jakostjo in mišično maso (Canon in Crimms, 2011; Barbat- Artigas idr., 2013; da Silva idr., 2021; Lee in Dierickx, 2018) Slika 1. Delitev mišične kakovosti 104 „Metode merjenja mor- fološke komponente mišične kakovosti Magnetna resonanca MRI je občutljiva metoda za merjenje ana- tomskih značilnosti mišice in tudi zazna- vanja infiltracije maščobe v mišično tkivo, ki jo lahko uporabljajo za to usposobljeni zdravniki ali raziskovalci. Deluje na osnovi magnetnih lastnosti vodikovih protonov, ki sestavljajo velik del telesnih tkiv. Uporablja se tudi za zaznavo strukture in kompozicije posameznih mišic, razlikuje med edemom, maščobno infiltracijo in fibroznim tkivom. MRI je zlati standard merjenja mišičnega volumna in prečnega preseka mišice, omo- goča namreč slikanje tkiv z visoko resoluci- jo, ki jih lahko loči po tipologiji vlaken. MRI ima nekaj slabosti, in sicer visoko nabavno ceno, visoko ceno preiskave, kompleksnost merjenja, množično nedostopnost, ne- zmožnost uporabe pri ljudeh s kovinskimi vsadki in omejeno velikost merjencev (Er- landson idr., 2016; Miljkovic in Zmuda, 2010; Naimo idr., 2021). Slikanje z ultrazvokom UZ je razširjeno raziskovalno orodje za mer- jenje mišične kvantitete, propadanje mišic (angl. muscle wasting), poleg tega ga neka- teri avtorji omenjajo kot orodje za merjenje mišične kakovosti. UZ se počasi uveljavlja tudi kot orodje za množično merjenje, saj ga pri hospitaliziranih ljudeh lahko upora- bljajo usposobljeni zdravniki. Poleg tega se lahko ultrazvok uporablja tudi pri ljudeh, ki imajo kronične nenalezljive bolezni, kot sta bolezen koronarnih arterij in kronična obstruktivna pljučna bolezen, primeren je tudi pri bolnikih po kapi (Cruz-Jentoft idr., 2019). Evropsko društvo geriatrične me- dicine (EuGMS) je predlagalo protokol za uporabo ultrazvoka za ugotavljanje mišič- ne strukture in arhitekture z mišično debe- lino, površino prečnega prereza, dolžino snopičev, kotom penacije in ehogenostjo (stopnja gostote tkiva) (Perkisas idr., 2021). Dodali so še štiri druge parametre: mišični volumen, togost, kontrakcijski potencial in mikrocirkulacija. Merjenje mišične togosti je mera, ki bi lahko razložila možno funkci- onalnost mišice (sila, moč, čas sproščanja), predlagana tehnika pa je elastografija. Gre za novejšo tehniko, ki je še v razvoju, ven- dar bi lahko postala uporabna v množičnih meritvah (Perkisas idr., 2021). Sarkopenija se v večji meri pojavlja v mišicah spodnjega dela telesa in lahko se zgodi, da se pojavi v nekaterih mišicah, v drugih pa ne. Pogosto se sarkopenične spremembe debeline mi- šice pokažejo v mišicah stegna in predela trebuha. Podobno se spremembe kažejo v razmerju med sprednjo in zadnjo stranjo stegna, odkrili pa so povezavo med debe- lino mišic podlahti in jakostjo stiska pesti. Z ultrazvokom je mogoče izmeriti tudi debe- lino mišice psoas, ki jo nekateri raziskovalci predstavljajo kot ustrezen parameter za prepoznavanje sarkopenije (Abe idr., 2014; Ticinesi idr., 2017). Kljub temu uporaba ultrazvoka nima stan- dardizirane metode v klinični praksi, rezul- tat meritev pa je odvisen od položaja mer- jenca, pritiska in naklona sonde ultrazvoka, najvišjo ponovljivost ima merjenje mišične debeline (Ticinesi idr., 2017). Računalniška tomografija CT je orodje, ki posname večje število rent- genskih slik telesa z različnih zornih kotov in omogoča večjo ločljivost kot zgolj rent- genski posnetki, posledično pa lahko raz- likuje med različnimi vrstami telesnih tkiv, kot so kostna, mišična in maščobna masa (Zopfs idr., 2020). Uporablja se za različne namene, med drugim za natančno merje- nje telesne sestave, uporabljamo slikanje specifičnega ledvenega vretenca – L3, ki je visoko koreliran z mišično maso celo- tnega telesa (Derstine idr., 2021; Vangelov idr., 2022). Precizno zaznava nizko mišično maso tudi pri ljudeh, ki imajo normalno ali previsoko telesno maso. Ta tehnika se upo- rablja predvsem pri onkoloških bolnikih, pri katerih spremlja odziv telesa na zdra- vljenje. Druga tehnika je slikanje srednjega dela stegna, saj je to dober napovedovalec mišične mase celotnega telesa in je zelo občutljiv na spremembe (Cruz-Jentoft idr., 2019; S. J. Lee idr., 2004). Tretja tehnika je merjenje mišice psoas, ki se sicer pogosto uporablja pri bolnikih s cirozo jeter ali po kolorektalni operaciji. Ta tehnika je sicer še pojem razprave, vendar se kaže, da bi lah- ko postala uporabna v klinični praksi (Gu idr., 2018; Hari, 2020; Rutten idr., 2017). Po mnenju raziskovalcev na področju sarko- penije je ta mišica premajhna, da bi lahko reprezentativno predstavljala prisotnost sarkopenije pri posamezniku (Cruz-Jentoft idr., 2019). Slabosti te metode so visoka cena, zahteva po visoko usposobljenem merilcu, stacio- narnost naprave in oddajanje sevanja. Kljub temu pa je diagnostika s slikanjem z visoko resolucijo pričakovana metoda za uporabo v množične namene – najprej v raziska- vah, nato v klinični praksi (Cruz-Jentoft idr., 2019). Periferna kvantitativna računal- niška tomografija pQCT je podobna CT, ki se primarno upo- rablja za merjenje vsebnosti mineralov v kosteh in oceno kostne trdnosti (Erlandson idr., 2016). V primerjavi s CT je ta metoda cenejša, ima večjo mobilnost, je manjša, slikanje opravi hitreje in oddaja manj seva- nja. Podobno pa ne more določiti lokacije znotrajmišične maščobe, oddaja sevanje in je ni mogoče uporabljati za merjenje ana- tomskih značilnosti glede na osi. Najpogo- steje se uporablja za slikanje meč in pod- lahti (Correa-de-Araujo idr., 2020; Erlandson idr., 2016). Alternativni metodi Alternativni metodi, kot sta bioimpedanč- na analiza (BIA) in dvoenergetska rentgen- ska absorpciometrija (DXA), se zdita pri- mernejši za klinično prakso, čeprav široko soglasje v prid katerekoli izmed metod ni bilo doseženo (Ticinesi idr., 2017). EWGSOP navaja, da sta obe metodi primerni za upo- rabo v klinični praksi, saj sta obe značilno povezani z zlatim standardom za uporabo pri starejših preiskovancih (Cruz-Jentoft idr., 2019). Obe metodi se uporabljata za oce- no mišične mase, čeprav nobena tega ne meri neposredno – za oceno se uporablja- jo različne enačbe, ki omogočajo izračun. DXA oddaja manj sevanja in z njo lahko v nekaj minutah pridobimo podatke o apendikularni pusti masi, vendar ne zazna znotrajmišične maščobe, kar je omejitev za merjenje mišične kakovosti. Poleg tega DXA ni prenosljiva naprava, na rezultate pa vpliva hidracija merjenca. Kljub temu se podatki, pridobljeni z DXA, lahko uporabi- jo kot količnik za izračun mišične kakovosti (Beaudart idr., 2016; Cruz-Jentoft idr., 2019). Merjenje z BIA je metoda, ki ocenjuje vo- lumen maščobe in puste mase; temelji na razmerju med volumnom prevodnika in njegovo električno upornostjo. Gre za cenejšo metodo, ki ne zahteva dodatno usposobljenega merilca, je enostavna za uporabo v klinični praksi, poleg tega pa so na voljo tudi referenčne vrednosti za sta- rejšo populacijo. Slednje je prednost pri uporabi na ljudeh s sarkopenijo (Sergi idr., 2017). glas mladih 105 Sklep Samo s slikovnimi metodami ne moremo pridobiti podatkov o mišični kakovosti, zato je za izračun razmerja potrebna tudi druga komponenta – živčno-mišična. „Živčno-mišična komponenta mišične kakovosti Merjenje živčno-mišične komponente mi- šične kakovosti je povezano z dvema me- rama, in sicer z mišično maso in jakostjo. Prečni presek mišice je ena izmed mer veli- kosti mišice in je pozitivno povezana z mi- šično jakostjo pri mladih zdravih posame- znikih (McGregor idr., 2014). Razmerje med velikostjo mišice in sposobnostjo razvoja sile ni linearno, saj se jakost lahko povečuje neodvisno od večjih sprememb mišične velikosti, prav tako pa lahko pride do spre- memb v mišični velikosti brez povečanja razvoja sile, kar nakazuje pomembno vlogo motorične kontrole. Poleg tega na sposob- nost razvoja sile vplivajo tudi sestava tkiva (kontraktilne in nekontraktilne lastnosti), mišična arhitektura, metabolizem in raven aktivacije (Naimo idr., 2021). V raziskavah se največkrat pojavlja definicija mišične kakovosti kot razmerje med mišič- no arhitekturo in funkcijo. Razmerje med mišično jakostjo in apendikularno mišično maso Mišično jakost lahko izmerimo na več na- činov. Eden je največji navor izbrane miši- ce, ki ga delimo z apendikularno mišično maso, ki jo lahko pridobimo z bioimpedan- co ali DXA in s tem izračunamo vrednost mišične kakovosti. Več avtorjev je v svojih raziskavah uporabilo enega ali več moto- ričnih testov, kot sta jakost stiska pesti in izometrično testiranje iztegovalk kolena, rezultat pa so delili s pusto telesno maso ali z apendikularno mišično maso. Nekateri avtorji so za pregled lokacije pojava sarko- penije mišično kakovost računali tudi glede na posamezen del telesa: zgornji in spodnji del. Pri tem so uporabili različne teste, za jakost rok najpogosteje izometrično jakost stiska pesti in za moč nog izometrično ja- kost iztega kolena (Akamatsu idr., 2022; Ha- iri idr., 2010; Ismail idr., 2015; Lees idr., 2019; Oba idr., 2021; Seo idr., 2020; Silva in Mulder, 2021). Tabela 1 predstavlja metode merje- nja mišične kakovosti, ki bi lahko bile upo- rabljene na populaciji starejših in so varne za izvedbo pri posameznikih brez akutnih stanj. „Prihodnje usmeritve Trenutno še ni sprejetega konsenza glede metode merjenja mišične kakovosti; ob- staja nekaj metod, s katerimi bi lahko pri- dobili informacije o mišični kakovosti. Ker je EWGSOP izpostavila usmeritev mišične kakovosti, ki naj bi se nanašala na mikro- in makroskopske spremembe mišične arhi- tekture in kompozije ter naj bi se izražala kot razmerje med mišično funkcijo in enoto mišične mase, bi izpostavili predvsem dve potencialni metodi. Tenziomiografija Tenziomiografija je metoda, ki meri me- hanske kontraktilne lastnosti mišic. Izredno natančen senzor za zaznavo premika se namesti na trebuh mišice s kontrolirano mehansko prednapetostjo med konico senzorja in mišico. Z zagotovljeno in kon- trolirano prednapetostjo se odziv mišic na en električni dražljaj poveča, kar izbolj- ša merjenje dinamike krčenja. Iz merjenja dobimo krivuljo, iz katere lahko pridobimo Tabela 1 Uporabljene metode za ugotavljanje sarkopenije in definicije AVTOR METODA DEFINICIJA Lees idr., 2019 Razmerje med jakostjo zgornjega ali spodnjega dela telesa in apendikularno pusto maso Mišična jakost na enoto mišične mase Ismail idr., 2015 Razmerje med gostoto tkiva, pridobljeno z diagnostičnim ul- trazvokom, in največjo silo Hairi idr., 2010 Mišična kakovost zgornjega dela telesa, izračunana kot razmerje med jakostjo stiska pesti in pusto maso rok Razmerje med mišično jakostjo in maso, ločeno po udih Fukuda idr., 2017 Razmerje med jakostjo stiska pesti in skeletno-mišičnim inde- ksom Mišična jakost na enoto mišične mase Silva in Mulder, 2021 Razmerje med mišično jakostjo in apendikularno mišično maso C.-D. Lee in Dierickx, 2018 Izračun indeksov mišične kakovosti po formulah: Seo idr., 2020 Razmerje med največjim navorom, pridobljenim z merjenjem največje izometrične jakosti, in prečnim presekom mišice, izmer- jenim z računalniško tomografijo Mišična jakost ali moč na enoto mišične mase Akamatsu idr., 2022 Razmerje med jakostjo stiska pesti in mišično maso zgornjega uda Mišična funkcija, izražena na enoto mišične mase Barbat-Artigas idr., 2013 Mišična kakovost zgornjega dela telesa je razmerje med jakostjo stiska pesti in mišično maso zgornjega uda, izmerjena z DXA Mišična kakovost spodnjega dela telesa je razmerje med jakostjo iztegovalk kolena in mišično maso spodnjega uda, izmerjena z DXA Razmerje med mišično jakostjo in enoto mišične kvantitete Canon in Crimmins, 2011 Razmerje med jakostjo iztegovalk kolena in pusto maso, ki je izmerjena z DXA in bioimpedanco Mišična jakost na kilogram puste mase 106 parametre: največje amplitude radialnega odmika (Dm), čas zakasnitve (Td) od začet- ka električnega dražljaja do 10 % Dm, čas krčenja (Tc) od 10 do 90 % Dm, čas zadržka (Ts) odziva nad 50 % Dm in polovični čas sproščanja med 90 % in 50 % Dm (Šimunič, 2012). Ugotovili so, da so Td, Tc in Tr pove- zani z deležem počasnih mišičnih vlaken (Šimunič idr., 2011) in Dm je povezan z mi- šično atrofijo (Pišot idr., 2008; Šimunič idr., 2019) oziroma negativno povezan z mišič- no hipertrofijo (Zubac in Šimunič, 2017). Ti parametri kažejo na kontraktilne lastnosti mišice, ki bi lahko ustrezali definiciji mišič- ne kakovosti; zaradi enostavne izvedbe testa in prenosljivosti naprave bi to lahko bila primerna metoda za epidemiološko in klinično razvrščanje sarkopenije. Elektromiografija visoke go- stote Elektromiografija (EMG) je neinvazivna me- toda, s katero merimo električno aktivnost mišice. Elektromiografija visoke gostote (HD-EMG) se nanaša na metodo, pri kateri elektromišični signal merimo z več kot dve- ma elektrodama na določeni površini mi- šice. Prednost te metode je, da omogoča dekompozicijo signala ter identifikacijo in spremljanje posameznih motoričnih enot. Ta metoda odpira številne možnosti razi- skovanja živčno-mišičnega sistema, kot so medmišična in znotrajmišična koherenca, sinhronizacija daje nov poglobljen vpo- gled v kompleksne mehanizme vzdraženo- sti in aktivnosti motonevronov. S pomočjo te metode so pri starejših ljudeh potrdili spremenjeno delovanje motoričnih enot in zmanjšano modulacijo proženja moto- ričnih enot v primerjavi z mlajšo populacijo (del Vecchio idr., 2019). HD EMG bi lahko podrobneje razložila živčne spremembe, ki se zgodijo tako v starejšem obdobju kot pri ljudeh s sarkopenijo (Borzuola idr., 2020; Drost idr., 2006). „Zaključek Trenutno se v znanosti uporablja več me- tod merjenja mišične kakovosti, za možno- sti raziskovanja na večjih vzorcih pa je treba validirati metodo merjenja mišične kakovo- sti, ki je prenosljiva, zanesljiva in enostavna za uporabo ter primerna za uporabo na starejši populaciji, ki je najbolj podvržena sarkopeniji. V prvi vrsti pa je treba sprejeti konsenz pri definiciji mišične kakovosti, ki se lahko uporabi za mlajšo in starejšo po- pulacijo in postopek klinične obravnave za rizične skupine. Mišična kakovost ostaja problematična kot primerni parameter za razvrščanje sarkopenije predvsem zaradi tehnoloških omejitev. V prihodnje je priča- kovati, da bo parameter mišične kakovosti pripomogel pri izbiri zdravljenja in pri spre- mljanju odgovorov na zdravljenje. „Literatura 1. Abe, T., Thiebaud, R. S., Loenneke, J. P., Oga- wa, M. in Mitsukawa, N. (2014). Association Between Forearm Muscle Thickness and Age-related Loss of Skeletal Muscle Mass, Handgrip and Knee Extension Strength and Walking Performance in Old Men and Women: A Pilot Study. Ultrasound in Medici- ne and Biology, 40(9), 2069–2075. https://doi. org/10.1016/j.ultrasmedbio.2014.05.003 2. Akamatsu, Y., Kusakabe, T., Arai, H., Yama- moto, Y., Nakao, K., Ikeue, K., Ishihara, Y., Ta- gami, T., Yasoda, A., Ishii, K. in Satoh-Asaha- ra, N. (2022). Phase angle from bioelectrical impedance analysis is a useful indicator of muscle quality. Journal of Cachexia, Sarco- penia and Muscle, 13(1), 180–189. https://doi. org/10.1002/jcsm.12860 3. Barbat-Artigas, S., Rolland, Y., Vellas, B. in Aubertin-Leheudre, M. (2013). Muscle quan- tity is not synonymous with muscle quality. Journal of the American Medical Directors Association, 14(11), 852.e1-852.e7. https://doi. org/10.1016/j.jamda.2013.06.003 4. Beaudart, C., McCloskey, E., Bruyère, O., Cesa- ri, M., Rolland, Y., Rizzoli, R., Araujo de Carval- ho, I., Amuthavalli Thiyagarajan, J., Bautmans, I., Bertière, M. C., Brandi, M. L., Al-Daghri, N. M., Burlet, N., Cavalier, E., Cerreta, F., Cherubi- ni, A., Fielding, R., Gielen, E., Landi, F., … Co- oper, C. (2016). Sarcopenia in daily practice: assessment and management. BMC Geriatri- cs, 16(1), 1–10. https://doi.org/10.1186/s12877- 016-0349-4 5. Borzuola, R., Giombini, A., Torre, G., Campi, S., Albo, E., Bravi, M., Borrione, P., Fossati, C. in Macaluso, A. (2020). Central and periphe- ral neuromuscular adaptations to ageing. V Journal of Clinical Medicine (Let. 9, Issue 3). MDPI. https://doi.org/10.3390/jcm9030741 6. Canon, M. E. in Crimmins, E. M. (2011). Sex Differences in the Association between muscle quality, inflammatory markers, and cognitive decline. The Journal of Nutrition, Health in Aging, 15. https://doi.org/10.2337/ dc06-1190 7. Correa-de-Araujo, R., Addison, O., Miljkovic, I., Goodpaster, B. H., Bergman, B. C., Clark, R. v., Elena, J. W., Esser, K. A., Ferrucci, L., Harris- -Love, M. O., Kritchevsky, S. B., Lorbergs, A., Shepherd, J. A., Shulman, G. I. in Rosen, C. J. (2020). Myosteatosis in the Context of Ske- letal Muscle Function Deficit: An Interdisci- plinary Workshop at the National Institute on Aging. V Frontiers in Physiology (Let. 11). Frontiers Media S.A. https://doi.org/10.3389/ fphys.2020.00963 8. Cruz-Jentoft, A. J., Bahat, G., Bauer, J., Boirie, Y., Bruyère, O., Cederholm, T., Cooper, C., Landi, F., Rolland, Y., Sayer, A. A., Schneider, S. M., Sieber, C. C., Topinkova, E., Vandewou- de, M., Visser, M., Zamboni, M., Bautmans, I., Baeyens, J. P., Cesari, M., … Schols, J. (2019). Sarcopenia: Revised European consensus on definition and diagnosis. V Age and Ageing (Let. 48, Issue 1, str. 16–31). Oxford University Press. https://doi.org/10.1093/ageing/afy169 9. del Vecchio, A., Negro, F., Holobar, A., Casolo, A., Folland, J. P., Felici, F. in Farina, D. (2019). You are as fast as your motor neurons: spe- ed of recruitment and maximal discharge of motor neurons determine the maximal rate of force development in humans. Journal of Physiology, 597(9), 2445–2456. https://doi. org/10.1113/JP277396 10. Derstine, B. A., Holcombe, S. A., Ross, B. E., Wang, N. C., Su, G. L. in Wang, S. C. (2021). Op- timal body size adjustment of L3 CT skeletal muscle area for sarcopenia assessment. Sci- entific Reports, 11(1). https://doi.org/10.1038/ s41598-020-79471-z 11. Drost, G., Stegeman, D. F., van Engelen, B. G. M. in Zwarts, M. J. (2006). Clinical applicati- ons of high-density surface EMG: A syste- matic review. V Journal of Electromyography and Kinesiology (Let. 16, Issue 6, str. 586–602). https://doi.org/10.1016/j.jelekin.2006.09.005 12. Erlandson, M. C., Lorbergs, A. L., Mathur, S. in Cheung, A. M. (2016). Muscle analysis using pQCT, DXA and MRI. European Journal of Radiology, 85(8), 1505–1511. https://doi. org/10.1016/j.ejrad.2016.03.001 13. Fukuda, T., Bouchi, R., Takeuchi, T., Nakano, Y., Murakami, M., Minami, I., Izumiyama, H., Hashimoto, K., Yoshimoto, T. in Ogawa, Y. (2017). Association of diabetic retinopathy with both sarcopenia and muscle quality in patients with type 2 diabetes: A cross- sectional study. BMJ Open Diabetes Research and Care, 5(1). https://doi.org/10.1136/bmj- drc-2017-000404 14. Gu, D. H., Kim, M. Y., Seo, Y. S., Kim, S. G., Lee, H. A., Kim, T. H., Jung, Y. K., Kandemir, A., Kim, J. H., An, H., Yim, H. J., Yeon, J. E., Byun, K. S. in Um, S. H. (2018). Clinical usefulness of psoas muscle thickness for the diagnosis of sarco- penia in patients with liver cirrhosis. Clinical and Molecular Hepatology, 24(3), 319–330. https://doi.org/10.3350/cmh.2017.0077 15. Hairi, N. N., Cumming, R. G., Naganathan, V., Handelsman, D. J., le Couteur, D. G., Creasey, H., Waite, L. M., Seibel, M. J. in Sambrook, P. N. (2010). Loss of muscle strength, mass (sarcopenia), and quality (specific force) and its relationship with functional limita- tion and physical disability: The concord health and ageing in men project. Journal of the American Geriatrics Society, 58(11), glas mladih 107 2055–2062. https://doi.org/10.1111/j.1532- 5415.2010.03145.x 16. Hari, A. (2020). Ultrazvočna preiskava mišice psoas za oceno sarkopenije, zapletov in preži- vetja bolnikov z jetrno cirozo. 17. Ismail, C., Zabal, J., Hernandez, H. J., Wole- tz, P., Manning, H., Teixeira, C., DiPietro, L., Blackman, M. R. in Harris-Love, M. O. (2015). Diagnostic ultrasound estimates of muscle mass and muscle quality discriminate bet- ween women with and without sarcopenia. Frontiers in Physiology, 6(OCT). https://doi. org/10.3389/fphys.2015.00302 18. Lee, C.-D. in Dierickx, E. (2018). DEFINING SARCOPENIA USING MUSCLE QUALITY IN- DEX. Journal of Aging Research and Lifestyle, 1–5. https://doi.org/10.14283/jarcp.2018.11 19. Lee, S. J., Janssen, I., Heymsfield, S. B. in Ross, R. (2004). Relation between whole- -body and regional measures of human skeletal muscle 1-3. V Am J Clin Nutr (Let. 80). https://academic.oup.com/ajcn/article-ab- stract/80/5/1215/4690424 20. Lees, M. J., Wilson, O. J., Hind, K. in Ispoglou, T. (2019). Muscle quality as a complementary prognostic tool in conjunction with sarcope- nia assessment in younger and older indivi- duals. European Journal of Applied Physiology, 119(5), 1171–1181. https://doi.org/10.1007/ s00421-019-04107-8 21. Lim, J. Y. in Frontera, W. R. (2022). Single ske- letal muscle fiber mechanical properties: a muscle quality biomarker of human aging. V European Journal of Applied Physiology (Let. 122, Issue 6, str. 1383–1395). Springer Scien- ce and Business Media Deutschland GmbH. https://doi.org/10.1007/s00421-022-04924-4 22. Marusic, U., Verghese, J. in Mahoney, J. R. (2018). Cognitive-Based Interventions to Improve Mobility: A Systematic Review and Meta-analysis. V Journal of the American Medical Directors Association (Let. 19, Issue 6, str. 484-491.e3). Elsevier Inc. https://doi. org/10.1016/j.jamda.2018.02.002 23. McGregor, R. A., Cameron-Smith, D. in Po- ppitt, S. D. (2014). It is not just muscle mass: A review of muscle quality, composition and metabolism during ageing as deter- minants of muscle function and mobility in later life. V Longevity and Healthspan (Let. 3, Issue 1). BioMed Central Ltd. https://doi. org/10.1186/2046-2395-3-9 24. Miljkovic, I. in Zmuda, J. M. (2010). Epidemi- ology of myosteatosis. V Current Opinion in Clinical Nutrition and Metabolic Care (Let. 13, Issue 3, str. 260–264). https://doi.org/10.1097/ MCO.0b013e328337d826 25. Naimo, M. A., Varanoske, A. N., Hughes, J. M. in Pasiakos, S. M. (2021). Skeletal Muscle Quality: A Biomarker for Assessing Physical Performance Capabilities in Young Popu- lations. V Frontiers in Physiology (Let. 12). Frontiers Media S.A. https://doi.org/10.3389/ fphys.2021.706699 26. Oba, H., Matsui, Y., Arai, H., Watanabe, T., Iida, H., Mizuno, T., Yamashita, S., Ishizuka, S., Suzuki, Y., Hiraiwa, H. in Imagama, S. (2021). Evaluation of muscle quality and quantity for the assessment of sarcopenia using mid-thi- gh computed tomography: a cohort study. BMC Geriatrics, 21(1). https://doi.org/10.1186/ s12877-021-02187-w 27. Perkisas, S., Bastijns, S., Baudry, S., Bauer, J., Beaudart, C., Beckwée, D., Cruz-Jentoft, A., Gasowski, J., Hobbelen, H., Jager-Wittena- ar, H., Kasiukiewicz, A., Landi, F., Małek, M., Marco, E., Martone, A. M., de Miguel, A. M., Piotrowicz, K., Sanchez, E., Sanchez-Rodrigu- ez, D., … de Cock, A. M. (2021). Application of ultrasound for muscle assessment in sar- copenia: 2020 SARCUS update. V European Geriatric Medicine. Springer Science and Bu- siness Media Deutschland GmbH. https:// doi.org/10.1007/s41999-020-00433-9 28. Pišot, R., Narici, M. V., Šimunič, B., de Boer, M., Seynnes, O., Jurdana, M., Biolo, G., in Me- kjavič, I. B. (2008). Whole muscle contractile parameters and thickness loss during 35-day bed rest. European Journal of Applied Physio- logy, 104(2), 409–414. https://doi.org/10.1007/ s00421-008-0698-6 29. Radaelli, R., Taaffe, D. R., Newton, R. U., Galvão, D. A. in Lopez, P. (2021). Exercise ef- fects on muscle quality in older adults: a sy- stematic review and meta-analysis. Scientific Reports, 11(1). https://doi.org/10.1038/s41598- 021-00600-3 30. Rutten, I. J. G., Ubachs, J., Kruitwagen, R. F. P. M., Beets-Tan, R. G. H., Olde Damink, S. W. M. in van Gorp, T. (2017). Psoas muscle area is not representative of total skeletal mu- scle area in the assessment of sarcopenia in ovarian cancer. Journal of Cachexia, Sarco- penia and Muscle, 8(4), 630–638. https://doi. org/10.1002/jcsm.12180 31. Seo, M. W., Jung, S. W., Kim, S. W., Jung, H. C., Kim, D. Y. in Song, J. K. (2020). Comparisons of muscle quality and muscle growth factor between sarcopenic and non-sarcopenic older women. International Journal of Envi- ronmental Research and Public Health, 17(18), 1–13. https://doi.org/10.3390/ijerph17186581 32. Sergi, G., de Rui, M., Stubbs, B., Veronese, N. in Manzato, E. (2017). Measurement of lean body mass using bioelectrical impedance analysis: a consideration of the pros and cons. V Aging Clinical and Experimental Re- search (Let. 29, Issue 4, str. 591–597). Sprin- ger International Publishing. https://doi. org/10.1007/s40520-016-0622-6 33. da Silva, T. L. in Mulder, A. P. (2021). Sarco- penia and poor muscle quality associated with severe obesity in young adults and middle-aged adults. Clinical Nutrition ESPEN, 45, 299–305. https://doi.org/10.1016/j.clne- sp.2021.07.031 34. Šimunič, B. (2012). Between-day reliability of a method for non-invasive estimation of muscle composition. Journal of Electro- myography and Kinesiology, 22(4), 527–530. https://doi.org/10.1016/j.jelekin.2012.04.003 35. Šimunič, B., Degens, H., Rittweger, J., Narici, M., Mekjavić, I. B. in Pišot, R. (2011). Nonin- vasive estimation of myosin heavy chain composition in human skeletal muscle. Medicine and Science in Sports and Exercise, 43(9), 1619–1625. https://doi.org/10.1249/ mss.0b013e31821522d0 36. Šimunič, B., Koren, K., Rittweger, J., Lazzer, S., Reggiani, C., Rejc, E., Pišot, R., Narici, M. in Degens, H. (2019). Tensiomyography de- tects early hallmarks of bed-rest-induced atrophy before changes in muscle architec- ture. J Appl Physiol, 126, 815–822. https://doi. org/10.1152/japplphysiol.00880.2018.-In 37. Ticinesi, A., Meschi, T., Narici, M. V., Lauretani, F. in Maggio, M. (2017). Muscle Ultrasound and Sarcopenia in Older Individuals: A Cli- nical Perspective. V Journal of the American Medical Directors Association (Let. 18, Issue 4, str. 290–300). Elsevier Inc. https://doi. org/10.1016/j.jamda.2016.11.013 38. Vangelov, B., Bauer, J., Kotevski, D. in Smee, R. I. (2022). The use of alternate vertebral levels to L3 in computed tomography scans for skeletal muscle mass evaluation and sarco- penia assessment in patients with cancer: A systematic review. V British Journal of Nutriti- on (Let. 127, Issue 5, str. 722–735). Cambrid- ge University Press. https://doi.org/10.1017/ S0007114521001446 39. Zopfs, D., Theurich, S., Große Hokamp, N., Knuever, J., Gerecht, L., Borggrefe, J., Schlaak, M. in Pinto dos Santos, D. (2020). Single-slice CT measurements allow for accurate asses- sment of sarcopenia and body composition. European Radiology, 30(3), 1701–1708. https:// doi.org/10.1007/s00330-019-06526-9 40. Zubac, D. in Šimunič, B. (2017). Skeletal mu- scle contraction time and tone decrease after 8 weeks of plyometric training. Jour- nal of Strength and Conditioning Research, 31(6), 1610–1619. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000001626 Asist. Katarina Puš, mag. kin. katarina.pus@zrs-kp.si Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave 108 Analysis of the individual physical exercise program for mothers six weeks after childbirth Abstract In the postpartum period women face various health problems such as urinary incontinence, pain in the pelvic–lumbar, thoracic and cervical spine, associated with diastasis recti abdominis and pelvic floor muscles dysfunction. In this research, we therefore wanted to investigate the level of awareness and knowledge of correct activation of mothers regarding the muscles of the pelvic floor and other muscles of the internal unit. The sample consisted of random volunteers – mothers, approximately six weeks postpartum, who did not give birth by caesarean section. The experimental group attended individual professional physical training three times a week for two months under the constant professional supervision of a kinesiologist. Differences were observed in the analysis of a special gynecological examination, physiotherapy examination, kinesiological examination, survey questionnaire and tests of movement abilities. We confirmed the hypothesis that at the end of the experi- ment, the experimental group will be more aware and more physically active than the control group. We also confirmed better knowledge and execution of correct activation of the pelvic floor muscles and other muscles of the internal unit in the experimental group. We also confirmed the hypothesis, that the experimental group will have fewer health problems and better results in motor skills tests. Through the experiment we have shown that it is necessary to encourage the cooperation of professionals in this field (gynecologist, physiotherapist and kinesiologist) in order to achieve a good physical and psychological state of mothers after childbirth. We presented that for the vulnerable group of mothers after childbirth, professional physical exercise, individually adapted to each individual, is important. Keywords: physical exercise after childbirth, individual holistic approach, pelvic floor muscles, urinary incontinence, psycho-physical well-being of women after childbirth. Izvleček Ženske se v poporodnem obdobju srečujejo z različnimi zdravstvenimi te- žavami, kot so urinska inkontinenca ter bolečine v medenično-ledvenem, prsnem in vratnem delu hrbtenice, povezane z razmikom preme trebušne mišice in disfunkcijo mišic medeničnega dna. Z raziskavo smo zato želeli raziskati stopnjo ozaveščenosti ter znanje mamic o pravilni aktivaciji mišic medeničnega dna in drugih mišicah notranje enote. Vzorec je bil sestavljen iz naključnih prostovoljk – mamic, približno šest tednov po porodu, ki niso rodile s carskim rezom. Eksperimentalna skupina je dva meseca trikrat na teden obiskovala individualno telesno vadbo pod stalnim strokovnim nad- zorom kineziologinje. Razlike smo opazovali pri analizi specialnega gineko- loškega, fizioterapevtskega in kineziološkega pregleda, anketnega vprašal- nika ter testov gibalnih sposobnosti. Analiza je pokazala, da je bila ob koncu raziskave eksperimentalna skupina bolje ozaveščena in bolj telesno dejavna kot kontrolna skupina. Prav tako smo pri eksperimentalni skupini ugotovili boljše poznavanje ter pravilnejšo izvedbo aktivacije mišic medeničnega dna in drugih mišic notranje enote. Potrdili smo tudi naše predvidevanje, da bo imela eksperimentalna skupina manj zdravstvenih težav in boljše rezultate pri testih gibalnih sposobnosti. Z izvedenim eksperimentom smo dokazali, da je potrebno sodelovanje strokovnih delavcev na tem področju (gineko- log, fizioterapevt in kineziolog) za doseganje dobrega telesnega in psihič- nega stanja mamic po porodu, in poudarili pomembnost strokovne telesne vadbe, individualno prilagojene vsaki posameznici. Ključne besede: telesna vadba po porodu, individualni celostni pristop, mišice medeničnega dna, razmik preme trebušne mišice, počutje žensk po porodu. Ajda Žun Premrl, Mateja Videmšek, Maja Dolenc, Ana Šuštaršič Analiza individualnega programa telesne vadbe za mamice šest tednov po porodu Foto: osebni arhiv glas mladih 109 „Uvod Vsaka ženska doživlja obdobje nosečnosti, porod ter poporodno obdobje na svoj na- čin, saj je vsak porod drugačen, svojevrsten in edinstven (Videmšek idr., 2015). Med naravnim porodom se tkiva pretirano raz- tegnejo in lahko pride do poškodb mišice levator ani in visceralne medenične fasci- je. Pri tem je regeneracija tkiv odvisna od števila porodov. Pri ženskah s tremi ali več porodi se opaža slabša regeneracija kot pri ženskah, ki so rodile samo enkrat (Ptak idr., 2019). Možen zaplet pri porodu je tudi poškodba nevroloških struktur nožnice. Po navadi se to zgodi v drugi fazi poroda, ko plod preha- ja skozi porodni kanal in pritiska na bližnje živce. Mišica levator ani, pubouretralna fa- scia, rektovaginalni septum in osrednja tetiva presredka so napeti, raztegnjeni in lahko počijo. Na koncu druge faze poroda se lahko poškoduje tudi pudendalni živec (Ptak idr., 2019). Dejavniki, ki lahko privede- jo do te poškodbe, so večje število poro- dov, porod s kleščami, podaljšana druga faza poroda, velika porodna teža ploda in raztrganine presredka tretje stopnje. Med drugo fazo poroda je pudendalni živec raztegnjen kar 15 % čez prag napetosti, za katerega je znano, da povzroči trajne po- škodbe. Vendar pa je zaradi anatomskega položaja in zaščite živca s trebuhom mišice levator ani med vaginalnim porodom k po- škodbi bolj nagnjen živec levator ani (Ariail idr., 2008). Vsaka nevropatija ima lahko za posledi- co oslabitev mišic medeničnega dna in s tem večjo verjetnost za nastanek urinske inkontinence. Raztrganine in poškodbe presredka tretje in četrte stopnje so prav tako povezane z zmanjšano močjo mišic medeničnega dna. Raztrganine mišic me- deničnega dna in rektalnega sfinktra tretje ali četrte stopnje pa predstavljajo kar 56 % večjo verjetnost za urinsko in fekalno in- kontinenco (Ariail idr., 2008). Puerperij ali poporodna doba je obdobje od poroda do izginotja anatomskih in fizi- oloških sprememb nosečnosti, kar traja pri- bližno šest tednov (Medicinski slovar, 2021). Ohlapnost trebušne stene se popravi šele v nekaj mesecih, tudi vezi skeleta se vračajo v svoje prejšnje stanje zelo počasi. Zato je potrebna previdnost pri dvigovanju bre- men oziroma otroka ter nekaterih dejavno- stih zaradi slabšega občutka za ravnotežje (Virant, 2008). Na zdravje nosečnic oziroma žensk po po- rodu ter njihovih novorojenčkov ima veliko pozitivnih učinkov telesna dejavnost (Da- venport idr., 2018). Ta pri ženskah zmanjšuje tveganje za preeklampsijo, gestacijsko hi- pertenzijo, gestacijski diabetes, prekomer- no gestacijsko povečanje telesne mase, po- rodne zaplete in poporodno depresijo. Pri novorojenčkih zmanjšuje možnost različnih zapletov, hkrati pa nima škodljivih učinkov na porodno težo ali povečano tveganje za mrtvorojenost (World Health Organisation [WHO], 2020). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2020) opredeli kot telesno dejavnost vsako gibanje telesa, ki ga izvedejo skeletne mi- šice in pri tem porabijo energijo. Telesna dejavnost se nanaša na vse vrste gibanja, za zdravje pa je pomembna telesna dejav- nost zmerne ali visoke intenzivnosti. Redna telesna dejavnost dokazano pomaga pri preprečevanju in obvladovanju nenalezlji- vih bolezni, kot so bolezni srca, možganska kap, diabetes in več vrst raka. Pomaga tudi pri preprečevanju hipertenzije, ohranjanju zdrave telesne mase, lahko izboljša dušev- no zdravje, kakovost življenja in celotno po- čutje (WHO, 2020). Priporočila za telesno dejavnost za vse nosečnice in ženske po porodu, ki nimajo kontraindikacij, so (WHO, 2020): • vsaj 150 minut zmerne aerobne telesne dejavnosti na teden, • telesna dejavnost mora vključevati različ- ne aerobne vadbe ter tudi vaje za krepi- tev mišic, • omejitev časa, preživetega v sedečem položaju (tudi lahka intenzivna dejavnost ima pozitivne učinke na zdravje). Najpogostejše težave, s katerimi se sreču- jejo mamice po porodu in vplivajo na kva- liteto življenja žensk, so disfunkcije mede- ničnega dna in njihove posledice, različne bolečine (v križu, medenici, simfizi), razmik preme trebušne mišice (diastaza rectus abdominis), simptomi depresije ter slabo počutje in samopodoba (Walton idr., 2019). Namen raziskave je prikazati, kako po- membno je doseči primerno zdravstveno in telesno stanje, preden se mamice ude- ležijo skupinskih ali drugih vadb, namenje- nih ženskam po porodu, oziroma začnejo trenirati samostojno. Želeli smo predsta- viti, kako pomembni so pri tem pravilna, individualna ter strokovna obravnava po- sameznice, oblikovanje individualnega programa telesne vadbe, strokovni nadzor pravilne izvedbe programa, evalvacija ter prilagajanje nadaljnjega programa glede na končne cilje, napredek in morebitne te- žave. Za doseganje optimalnih rezultatov pa je potrebno povezovanje in sodelova- nje različnih strokovnjakov s tega področja, kot so v našem primeru kineziolog, gineko- log in fizioterapevt. „Metode Preizkušanci Preizkušanke so bile naključne prostovoljke – mamice, približno šest tednov po poro- du, ki niso rodile s carskim rezom. Pristopno izjavo so podpisale pri svojem ginekologu na treh različnih klinikah. Vzorec je sesta- vljalo 14 merjenk, od tega sedem v eksperi- mentalni in sedem v kontrolni skupini. V eksperimentalni skupini je bila povpreč- na starost 34,2 leta, v kontrolni skupini pa 30 let. Najmlajša udeleženka je bila stara 27 let, najstarejša 40 let. Povprečno število po- rodov je bilo 1,8 pri obeh skupinah, najve- čje število porodov ene udeleženke pa tri. Pripomočki Raziskavo smo izvedli s pomočjo gineko- loških in fizioterapevtskih pregledov, na novo sestavljenega anketnega vprašalnika ter testov gibalnih sposobnosti. Izvedli smo funkcionalni test za gibljivost rame, FMS rame (Cook, 2010), saj naj bi bila pri tej po- pulaciji gibljivost okrnjena zaradi stalnega nošenja dojenčkov, dojenja in teže prsi, ki povzroči porušenje pravilne telesne drže, to pa se dodatno pokaže pri testu FMS po- čep (Cook, 2010). Preizkusili smo ravnotežje, ki je bilo porušeno med nosečnostjo zaradi anatomskih in hormonskih sprememb v telesu, s testno baterijo Alpha-Fit, in sicer testom stoje na eni nogi (Suni idr., 2009). Izmerili smo vzdržljivost v moči iztegovalk nog s testom počep ter moč iztegovalk trupa in kolkov s testom dvig nog leže na trebuhu (Pori idr., 2015). Postopek Pred izvedbo raziskave so bile prostovoljke v svoji ginekološki ambulanti seznanjene z namenom in potekom raziskave ter na- ključno razdeljene v eksperimentalno in kontrolno skupino. Opravile so specialni ginekološki pregled stanja materničnega vratu ter mišic me- deničnega dna v različnih vsakodnevnih obremenilnih okoliščinah pri specialistki gi- nekologije in porodništva, sledilo je učenje pravilne aktivacije mišic medeničnega dna 110 s pomočjo povratne vidne informacije na ultrazvoku. Fizioterapevtski pregled in ugotavljanje spremljajočih težav po porodu so opravi- le pri diplomirani fizioterapevtki. Pregledu razmika preme trebušne mišice je sledilo izobraževanje o mišicah notranje enote – mišicah medeničnega dna, transverzus abdominis, diafragmi in mm. multifidus, njihovi aktivaciji ter pravilni koordinaciji delovanja, ki so tako zelo pomembne za varno izvajanje telesne vadbe ali udejstvo- vanje v športu. Ženske so izpolnile vprašalnik o počutju, samopodobi, težavah v nosečnosti in po porodu ter svoji vsakodnevni telesni dejav- nosti. Opravile so teste gibalnih sposobno- sti in se s kineziologinjo individualno pogo- vorile o svojih težavah, željah in potrebah. Eksperimentalna skupina je izvajala dvo- mesečno individualno vodeno telesno vadbo pod nadzorom kineziologinje z in- dividualno pripravljenim programom vad- be. Individualni program z individualnimi cilji za vsako posameznico se je pripravljal sproti na podlagi opažanj kineziologi- nje, ginekologinje in fizioterapevtke, želja merjenk, rezultatov na prvih meritvah ter sprotne evalvacije vadbene enote. Ena do največ dve merjenki sta hkrati vadili po 60 minut trikrat na teden s sprotno evalvacijo, opazovanjem in prilagajanjem individual- nega programa vadbe vsaki posameznici. Kontrolna skupina sedmih žensk te vadbe ni izvajala. Podatke smo zbirali šest tednov po poro- du ter ponovno dva meseca po prvih pre- gledih in testiranjih. Zbrane podatke smo statistično obdelali v programu Microsoft Excel. Zaradi majhnosti vzorca zbrani rezul- tati niso nujno pokazatelji pravega stanja v populaciji in jih ne moremo posploševati. „Rezultati z razpravo Prvi del rezultatov smo pridobili iz anke- tnega vprašalnika, drugega s poročilom fizioterapevtke, tretjega s poročilom gine- kologinje, četrti del rezultatov pa z izvedbo testov gibalnih sposobnosti s kineziologi- njo. Podatki so se zbirali na začetku eksperi- menta šest tednov po porodu ter ponovno po dveh mesecih ob koncu eksperimenta. Analiza rezultatov anketnih vprašalnikov Telesna dejavnost Dve tretjini (66,7 %) merjenk eksperimen- talne in kontrolne skupine sta se med no- sečnostjo samostojno ukvarjali z različnimi telesnimi dejavnostmi, preostala tretjina (33,3 %) pa je obiskovala vodeno vadbo za nosečnice. Povprečno ocenjujejo pogo- stost gibanja z oceno 3, pri čemer 5 pome- ni gibanje vsak dan. Po porodu prevladu- jejo sprehodi z vozički z oceno 3,5–3,8 ter hoja po stopnicah zaradi bivanjskih razmer z oceno 3–3,2. Kljub temu pa se dve vpra- šani iz eksperimentalne in ena iz kontrolne skupine z vozičkom skoraj ne sprehajajo; rezultati so bili rahlo v prid kontrolni sku- pini. 83 % jih navaja, da se bodo s športom ukvarjale tudi po porodu, od tega jih bo 60 % obiskovalo vodene telesne dejavnosti. Tako lahko rečemo, da glede na njihovo trenutno mnenje 17 % mamic ne bo pri- merno telesno dejavnih, kot priporočajo smernice. Dejavniki pri izboru vodene vadbe Pri izboru vodenih vadb si mamice najbolj želijo individualne vadbe oziroma vadbe v majhnih skupinah (do šest vadečih). Nasle- dnja dva kriterija, ki se jim zdita pomemb- na, sta strokovnost ter individualno sesta- vljen program vadbe, medtem ko cena ni merilo za njihov izbor. Samo 8,3 % bi jih obiskovalo skupinske vadbe. Kljub temu pa jih je 33,4 % odgovorilo, da ne bodo obiskovale nobene vodene vadbe, ampak bodo samostojno telesno dejavne. Ti rezul- tati kažejo dobro ozaveščenost kandidatk o pomenu telesne dejavnosti na njihovo zdravje in vračanje telesa v stanje pred no- sečnostjo. Zavedajo se, kako pomembna je individualno prilagojena telesna vadba za njihovo zdravje, pa tudi negativnih posle- dic napačne in previsoko intenzivne vadbe. Pomembnost medstrokovnega sodelovanja Vsem merjenkam eksperimentalne skupine se zdi sodelovanje različnih strokovnjakov pri pripravi, vodenju in evalvaciji vadbenih programov za ženske po porodu zelo po- membno (povprečna ocena 5), v kontrolni skupini pa malo manj (povprečna ocena 4,3). Vaje za mišice medeničnega dna in drugih mišic notranje enote Poznavanje in pomen mišic medenične- ga dna se na začetku raziskave ujemata pri obeh skupinah sta kar dobro ocenjena (povprečna ocena 4,7–4,8). Poznavanje mi- šic notranje enote pa je slabše, in sicer pri obeh skupinah samo po 33,3 %. Enak re- zultat je pri oceni pravilne aktivacije notra- nje enote. V eksperimentalni skupini se po dveh mesecih eksperimenta vse merjenke zavedajo pomembnosti mišic medenične- ga dna za njihovo zdravje, normalno de- lovanje in kvalitetno življenje. Pri kontrolni skupini pa se je kljub ozaveščanju kinezi- ologinje, ginekologinje in fizioterapevtke mnenje o pomembnosti mišic medenič- nega dna poslabšalo. Prav tako ob koncu raziskave vse merjenke eksperimentalne skupine poznajo in znajo tudi pravilno aktivirati notranjo enoto trupa (zaporedje vključevanja mišic). Pri kontrolni skupini pa še vedno polovica ne ve, kaj je notranja enota trupa, katere mišice jo sestavljajo in kakšna je pravilna aktivacija. Pri kontrolni skupini je posledično zaznati tudi upad samostojnega izvajanja vaj za mišice medeničnega dna po koncu razi- skave na povprečno oceno 2,7. Na to vpliva tudi časovno daljše obdobje po porodu. Šćepanovićeva (2012) v svoji raziskavi ugo- tavlja, da so ženske pozorne na mišice me- deničnega dna med nosečnostjo ter takoj po porodu, če imajo težave, drugače pa nanje pozabijo. Pri eksperimentalni skupi- ni smo dosegli izboljšanje samostojnega izvajanja tako vaj za mišice medeničnega dna kot vaj za stabilizacijo trupa (ocena 4,3). Pri kontrolni skupini pa vaje za stabi- lizacijo trupa izvajajo še redkeje (ocena 1,2) kot vaje za mišice medeničnega dna. Ti po- datki vzbujajo skrbi glede na ozaveščenost o pomenu izvajanja vaj za njihovo zdravje, učenje pravilne aktivacije in predloge vaj od vseh treh strokovnih delavcev na začet- ku eksperimenta. Težava pri samostojnem izvajanju vaj torej ni le v napačni izvedbi, prehitrem stopnjevanju obremenitev in težavnosti vaj, temveč tudi v izvedbi. Naše predvidevanje o večji ozaveščenosti in te- lesni dejavnosti eksperimentalne skupine lahko potrdimo. Zdravstvene težave in počutje Na začetku raziskave so ženske najpogo- steje navajale bolečine v medeničnem obroču, sledile so bolečine v prsnem in ledvenem delu hrbtenice ter druge zdra- vstvene težave. Eksperimentalna skupina v naši raziskavi ob koncu ni imela več nobe- ne zdravstvene težave. Tudi merjenke same ocenjujejo izboljšanje težav s povprečno oceno 4,7 od 5, kar pomeni skoraj popolno izboljšanje. Pri kontrolni skupini so v enaki meri ostale težave z bolečinami v prsnem delu hrbtenice in druge težave. Malo izbolj- šanja navajajo pri bolečinah v ledvenem glas mladih 111 delu hrbtenice, več kot polovica pa izbolj- šanje pri bolečinah v medenici (glej Sliko 1). Ehsani idr. (2019) so ugotovili, da pri klinič- nem izidu lajšanja bolečine ni bilo statistič- no opaznih razlik med skupinama. Bolj kot splošna telesna vadba je vadba za stabili- zacijo (osem tednov po trikrat na teden) pri ženskah s poporodnimi bolečinami v ledveno-medeničnem predelu izboljšala mišično funkcijo mišic medeničnega dna ter mišice transverzus abdominis. Vse ženske se po porodu počutijo zelo dobro, s povprečno oceno 4,5. Po koncu eksperimenta se ta ocena še malo izboljša pri eksperimentalni skupini, pri kontrolni pa malo zniža (4,3). Kljub temu se je najniž- ja ocena pri obeh skupinah dvignila na 4, kar lahko pripišemo dobremu psihičnemu stanju mamic. Malo manj so zadovoljne s svojim videzom, a se je to do konca razi- skave izboljšalo pri obeh skupinah. Dve tretjini (67 %) žensk sta menili, da je telesna vadba pripomogla k boljšemu videzu, med temi vse iz eksperimentalne skupine in tudi nekaj iz kontrolne skupine, tiste, ki so bile same telesno dejavne. Analiza rezultatov specialnega ginekološkega pregleda Moč in vzdržljivost mišic medenič- nega dna V zvezi s pravilno aktivacijo mišic mede- ničnega dna se v naši raziskavi ujemajo rezultati pri vseh treh merilih – samooce- na, fizioterapevtsko mnenje in ginekolo- ško mnenje. Na začetku raziskave sta bili skupini enaki pri stanju pravilne aktivacije mišic medeničnega dna (66,7 %). Pri ekspe- rimentalni skupini se je čez dva meseca de- lež dvignil na 100 %, medtem ko je pri kon- trolni ostal enak. Torej so se vse merjenke eksperimentalne skupine v dveh mesecih naučile pravilno aktivirati mišice medenič- nega dna. Merjenkam iz kontrolne skupine se tega ni uspelo naučiti, kljub popravljanju aktivacije stiska mišic medeničnega dna s povratno vidno informacijo (ultrazvokom) pri specialnem ginekološkem pregledu ter edukaciji pravilnega stiska pri fizioterapev- tskem pregledu (glej Sliko 2). Vermandel idr. (2015) so na vzorcu 958 žen- sk ugotovili, da je bila vsaj vsaka peta na- pačno prepričana o tem, da pravilno stiska mišice medeničnega dna. Tudi Pečelinova (2016) je v svoji raziskavi ugotovila, da je znanje preizkušank o mišicah medenične- ga dna precej pomanjkljivo. Merjenke, ki so trikrat na teden po 60 minut dva meseca vadile pod strokovnim nadzo- rom kineziologinje, so razvile tudi primer- no dobro vzdržljivost mišic medeničnega dna, medtem ko se stanje v kontrolni sku- pini ni spremenilo. Tudi v študiji Sacomori idr. (2020) so na vzorcu 202 žensk ugotovili, da je ena edukacijska ura o mišicah mede- ničnega dna in njihovi pravilni aktivaciji s fizioterapevtom takoj po porodu neučinko- vita za izboljšanje mišic medeničnega dna, s tem pa simptomov urinske inkontinence (pogostost, količina in vpliv uhajanja urina na kvaliteto življenja). Vermandel idr. (2015) navajajo, da so ustna navodila pozitivno vplivala na pravilno izvajanje kontrakcije mišic medeničnega dna pri 73,6 % žensk. Zato smo z eksperimentalno skupino po- leg ustnih navodil ob izvajanju vsake vaje tudi ves čas izvajanja palpatorno preverjali aktivacijo mišice transverzus abdominis in pravilno koordinacijo vklapljanja sodelujo- čih mišic notranje enote. Moč stiska mišic medeničnega dna so v eksperimentalni skupini izboljšale vse mer- jenke, tudi najnižja ocena se je izboljšala na oceno 3. Pri kontrolni skupini pa je oce- no moči stiska izboljšala le ena merjenka. Povprečje ocen je bilo na začetku raziska- ve slabše pri eksperimentalni skupini, na koncu raziskave se je z 2,75 dvignilo na 4,5, medtem ko se pri kontrolni skupini skoraj ni spremenilo – s 3,25 na 3,33 (glej Sliko 3). Na začetku eksperimenta je merjenka z najnižjo oceno sprva vadila samo miši- ce medeničnega dna brez kakršnegakoli stiska trebušnih mišic, ker je bilo ob gine- kološkem pregledu zaznati popuščanje ob vsakem stisku mišic medeničnega dna zaradi premočnih trebušnih mišic ob šibkih mišicah medeničnega dna. Po izboljšanju stanja smo opravili dodaten ginekološki pregled med eksperimentom in tako potr- dili nadaljnje stopnjevanje težavnosti vaj z vključevanjem celotne notranje enote tru- pa. Od te točke je merjenka napredovala eksponentno in ujela vse druge merjenke, ki so postopno napredovale od začetka eksperimenta. Če bi se eksperiment za to začetno obdobje podaljšal, predvidevamo, da bi tudi ona dosegla oceno moči stiska 5, 33,3 0 50 0 66,7 0 50 0 66,7 66,7 50 33,3 83,3 33,3 33,3 33,3 0 20 40 60 80 100 120 140 160 pred po pred po pred po pred po bolečine v prsnem delu hrbtenice bolečine v ledvenem delu hrbtenice bolečine v medeničnem obroču druge O ds to te k m er je nk kontrolna skupina eksperimentalna skupina Slika 1. Zdravstvene težave 66,7 100 66,7 100 66,7 100 66,7 66,7 66,7 66,7 66,7 66,7 0 20 40 60 80 100 120 140 160 180 pred po pred po pred po samoocena fizioterapevtsko mnenje ginekološko mnenje O ds to te k m er je nk kontrolna skupina eksperimentalna skupina Slika 2. Pravilna aktivacija mišic medeničnega dna 112 kar dokazuje, kako pomembni so individu- alna obravnava vsake posameznice in njej prilagojen program vadbe ter sodelovanje različnih strokovnjakov. Na to opozarjata tudi Kisner in Colby (2012). Navajata rezul- tate presečne študije, da se prolaps v prvi fazi pojavlja pri 33 % žensk in se nato razvije v drugo fazo pri 62,9 %. Vzorec je vključeval 270 žensk s povprečno starostjo 68,3 leta ter tremi vaginalnimi porodi. Opozarjata, da je to zelo pomemben podatek za vse strokovne delavce, ki predpisujejo vadbo za stabilizacijo trupa za katerokoli žensko ne glede na diagnozo. S tem bi radi pokazali, da je sodelovanje različnih strokovnjakov (ginekolog, fizioterapevt in kineziolog) pri načrtovanju, vodenju, evalvaciji in prilaga- janju individualnih vadbenih programov za obravnavano populacijo zelo pomembno za njihovo zdravje (brez negativnih posle- dic). Enako so tudi v naši raziskavi odgovo- rile vse vprašane iz obeh skupin in ocenile pomembnost medstrokovnega sodelova- nja pri vadbenih programih za mamice po porodu z najvišjo oceno 5. V naši raziskavi smo moč in vzdržljivost mišic medeničnega dna merili subjektivno s palpacijo na specialnem ginekološkem pregledu. S palpacijo so ocenjevali jakost mišic medeničnega dna tudi Bothelo idr. (2015), ki so ugotovitve nato potrdili še z elektromiografijo pri nosečnicah, ženskah po porodu ali v menopavzi ter dinamo- metrijo pri preostalih ženskah. Prav tako so ugotovili, da program abdominalno pel- vične kinezioterapije spodbuja povečanje moči mišic medeničnega dna in zmanjša- nje simptomov urinske inkontinence. Analiza rezultatov specialnega fizioterapevtskega pregleda Ocena razmika preme trebušne mišice Razmik preme trebušne mišice je povezan z nekoordiniranim delovanjem mišic notra- nje enote trupa in posledično z bolečina- mi v ledveno-medeničnem delu. Največ primerov izboljšanja razmika je bilo v viši- ni popka, kjer so bili izmerjeni tudi najve- čji razmiki (do 4 cm). Približno 4,5 cm nad popkom pa je najpogostejši razmik 1 do 2 cm. Večje število merjenk z izboljšanjem razmika je bilo zaslediti v eksperimentalni skupini z individualno strokovno vadbo s kineziologinjo, razen 4,5 cm pod popkom, saj se pri večini merjenk tu ni pojavil raz- mik. Naše ugotovitve se ujemajo z izsledki Thabet in Alshehri (2019), ki navajata, da se razmik preme trebušne mišice najpogoste- je izmeri v višini popka (52 %), 37 % v pre- delu nad popkom in samo v 11 % se pojavi pod popkom, in še to vedno ob hkratni prisotnosti tudi v vsaj enem od preostalih dveh predelov. Čvrsto vezivno tkivo je ime- lo na začetku samo 25 % vseh merjenk, kar pomeni slabo, nefunkcionalno stanje tkiva in s tem težavo razmika preme trebušne mišice. Dva meseca pozneje se je po redni individualni vadbi s kineziologinjo stanje v eksperimentalni skupini popravilo vsem merjenkam, medtem ko je v kontrolni sku- pini ostalo enako. Analiza rezultatov testov gibal- nih sposobnosti V Tabeli 1 so prikazani rezultati testov gi- balnih sposobnosti eksperimentalne in kontrolne skupine pred eksperimentom in po njem. Na začetku je bilo opaziti ne- koliko boljše rezultate testov gibalnih spo- sobnosti pri merjenkah iz eksperimentalne skupine, po koncu raziskave je to postalo še izrazitejše. Eksperimentalna skupina je ime- la po dveh mesecih individualne strokovne vadbe pod nadzorom kineziologinje prav vse rezultate odlične (ocena 5) glede na njihov spol in starost. Tudi rezultate testov gibalnih sposobnosti, ki so bili pri nekaterih na začetku raziskave ovrednoteni z oceno slabo, so do konca raziskave izboljšale na oceno odlično. Pri kontrolni skupini pa so se nekateri rezultati tudi poslabšali. Najslab- ši rezultati v eksperimentalni skupini na za- četku raziskave so bili pri testu vzdržljivosti nog (počepi) in funkcionalnem gibalnem testu počepa. Test ravnotežja so skoraj vse merjenke že pri prvem merjenju opravile maksimalno (1 minuta stoje na eni nogi), štiri niso zdržale 1 minuto, so pa tri izmed njih imele rezul- tat čez pol minute. Razen dveh merjenk iz kontrolne skupine so imele na koncu vse maksimalen rezultat, kar je v nasprotju z dejstvom, da imajo ženske po porodu porušeno ravnotežje zaradi spremembe težišča telesa, ali pa je bil test prelahek. Menimo, da bi se v prihodnje ta test moral nekoliko otežiti. Še boljši rezultati so bili pri funkcionalnem testu ramenskega sklepa – vse merjenke, razen ene iz eksperimentalne skupine, so imele že pri prvem merjenju rezultat obeh rok odličen. Pri drugem merjenju so ime- le merjenke obeh skupin rezultat ocenjen odlično. Pri eksperimentalni skupini so vse merjenke v okviru ocene odlično re- zultat še izboljšale, medtem ko se je štirim merjenkam iz kontrolne skupine rezultat poslabšal. Do maksimalnega rezultata (0 cm razdalje med pestmi) je prišla polovica eksperimentalne skupine, medtem ko se to ni zgodilo nobeni merjenki v kontrolni skupini. To pomeni, da nam je s primernimi vajami uspelo izboljšati gibljivost ramen- skega obroča, za katerega je značilna zakr- čenost mišic tudi zaradi nošenja dojenčka in dojenja. Pri testu FMS počepa je polovica merjenk iz eksperimentalne skupine, ki ni imela odlič- nega rezultata že pri prvem merjenju, re- zultat popravila z ocene 2 na najvišjo oce- no 3. Pri kontrolni skupini pa se je rezultat pri dveh poslabšal, pri dveh je ostal nespre- menjen in pri dveh je bilo zaslediti malce izboljšanja (za polovico ocene). Odličen rezultat sta dosegli le dve merjenki. 2,75 4,5 3,25 3,33 0 1 2 3 4 5 pred raziskavo po raziskavi 1( D M M ičo m aneco ančerpvoP -5 ) Moč MMD eksperimentalna skupina kontrolna skupina Slika 3. Moč mišic medeničnega dna glas mladih 113 Pri testu vzdržljivost v moči nog (počepi) so v eksperimentalni skupini vse merjenke izboljšale svoje rezultate ter ocene, razen ene, ki je imela že prvič oceno rezultata odlično. Pri kontrolni skupini so bili rezul- tati prvega testiranja boljši kot pri eksperi- mentalni z izjemo dveh z oceno zelo slabo. Preostale so imele oceno zelo dobro in ena odlično. Po končani raziskavi so vse tri mer- jenke z oceno zelo dobro izboljšale rezultat na odlično, dve z oceno zelo slabo pa sta ostali pri isti oceni. Vendar pa je bil v okvi- ru iste ocene pri dveh merjenkah nekoliko slabši rezultat. Pri testu vzdržljivost v moči nog (drža) je bila razlika v rezultatih že pri prvem testiranju in ta se je nato samo še povečala. Eksperi- mentalna skupina je imela skoraj še enkrat boljši rezultat povprečnega časa držanja kot kontrolna skupina. Povprečna ocena eksperimentalne skupine je bila 3,8, kon- trolne pa 2,3. Po dveh mesecih je eksperi- mentalna skupina rezultat še izboljšala na povprečno oceno 4,8. Pri kontrolni skupi- ni pa je bilo opazno le manjše izboljšanje povprečne ocene, in sicer za 0,2. „Zaključek Ob koncu raziskave so torej vse ženske iz eksperimentalne skupine bolje poznale mišice medeničnega dna in preostale mi- šice notranje enote, imele so večjo moč in vzdržljivost teh mišic ter prav vse so jih zna- le tudi pravilno aktivirati. Nobena merjenka eksperimentalne skupine ni več navajala zdravstvenih težav, ki so bile prisotne ob prvem testiranju. Ocena počutja je bila pri obeh skupinah dobra. Ker so bili tudi rezul- tati testov gibalnih sposobnosti vsi boljši pri eksperimentalni skupini, lahko sklepa- mo, da so bile mamice iz eksperimentalne skupine v primerjavi s tistimi iz kontrolne skupine v boljšem telesnem in psihičnem stanju. Z raziskavo smo potrdili naša predvide- vanja, slabost naše študije pa je majhen vzorec, zato rezultatov ne moremo posplo- ševati. S to težavo so se srečali tudi drugi raziskovalci na tem področju, razen tistih, ki so vključevali splošne množične vprašal- nike, ankete in zdravstvene izsledke siste- matičnih pregledov po porodu. Ženske je namreč takoj po porodu težko motivirati, da se odločijo za sodelovanje v eksperi- mentu, saj to od njih zahteva dodaten čas, za katerega menijo, da jim ga takrat najbolj primanjkuje. V prihodnje bi bilo potrebno daljše časov- no obdobje za nabor merjenk ali pa ugo- toviti, kaj bi mamice po porodu motiviralo za redno vadbo kot preventivni ukrep za zdravje in ne šele kurativni. Zelo pozitivna je bila za opazovanke socialna komponen- ta pri eksperimentalni skupini. Sočasno sta vadili po dve opazovanki, ki sta bili časovno enako dolgo od poroda ter sta imeli veliko skupnih točk za pogovor in medsebojno pomoč z nasveti v zvezi z dojenčkom in na splošno življenjem po porodu. Na področju ozaveščanja mamic po po- rodu je bilo v Sloveniji že veliko narejene- ga, vendar še vedno prevladuje kurativni pristop namesto preventivnega. Zato predlagamo sistematično ozaveščanje o pomembnosti redne telesne dejavnosti ter pravilnega pristopa k vadbi mišic mede- ničnega dna, s tem bi pripomogli k boljši kakovosti življenja žensk že v nosečnosti in takoj po porodu. Ozaveščanje bi bilo po- trebno že pri mlajših generacijah, na primer v okviru sistematskih predavanj dijakinjam in študentkam, v šoli za starše pa tej temi nameniti večji poudarek. Opozoriti pa bi želeli tudi na pomemb- nost sodelovanja med različnimi strokami (ginekolog, fizioterapevt in kineziolog) pri obravnavi, pripravi individualnega progra- ma telesne vadbe ter sprotni evalvaciji in prilagajanju za doseganje optimalnih re- zultatov pri tako ranljivi populaciji, kot so mamice po porodu. „Literatura 1. Ariail, A., Sears, T. in Hampton, E. (2008). Use of transabdominal ultrasound imaging in re- training the pelvic-floor muscles of a woman postpartum. Physical therapy, 88(10), 1208– 1217. https://doi.org/10.2522/ptj.20070330 2. Bothelo, S., Martinho, N. M., Silva, V. R., Marques, J., Alves, F. K. in Riccetto, C. (2015). Abdominopelvic kinesiotherapy for pelvic floor muscle training: a tested proposal in different groups. International urogyneco- logy journal, 26(12), 1867–1869. https://doi. org/10.1007/s00192-015-2699-4 3. Cook, G. (2010). Movement. Santa Cruz, Cali- fornia: On target publications. 4. Davenport, M. H., Marchand, A. A., Mottola, M. F., Poitras, V. J., Gray, C. E., Jaramillo Gar- cia, A., Barrowman, N., Sobierajski, F., James, M., Meah, V. L., Skow, R. J., Riske, L., Nuspl, M., Tabela 1. Rezultati testov gibalnih sposobnosti aritmetična sredina min max aritmetična sredina OCENE testa eksperimen- talna skupina kontrolna skupina eksperimen- talna skupina kontrolna skupina eksperimen- talna skupina kontrolna skupina eksperimen- talna skupina kontrolna skupina pred po pred po pred po pred po pred po pred po pred po pred po RAVNOTEŽJE – STOJA NA ENI NOGI (s) 58,8 60 43,3 47 53 60 13 12 60 60 60 60 5 5 3,7 4 FMS RAME D ROKA ZGORAJ (cm) 7,8 4,4 4,7 3,3 0 0 2 2 19 13,6 7,3 8 4,7 5 5 5 FMS RAME L ROKA ZGORAJ (cm) 8,6 5 7,4 7,6 1,3 0 2 4,2 19 15,4 12 11,8 4,7 5 5 5 FMS POČEP (ocena) 3 5 2 2 5 5 5 5 3,8 5 3,5 3,5 VZDRŽLJIVOST V MOČI NOG – POČEPI (število) 25,8 79,2 26,7 39,5 16,0 40 10 10 43 150 43 77 3 5 3,2 3,7 VZDRŽLJIVOST V MOČI NOG – DRŽA (s) 92,3 158 54 65,7 48 100 19 17 126 234 84 127 3,8 4,8 2,3 2,7 Opomba. Pri rezultatih aritmetične sredine ocen testov smo vse ocene pretvorili na lestvico 1–5. 114 Nagpal, T. S., Courbalay, A., Slater, L. G., Ada- mo, K. B., Davies, G. A., ... Ruchat, S. M. (2019). Exercise for the prevention and treatment of low back, pelvic girdle and lumbopelvic pain during pregnancy: a systematic review and meta-analysis. British journal of sports medi- cine, 53(2), 90–98. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2018-099400 5. Ehsani, F., Sahebi, N., Shanbehzadeh, S., Arab, A. M. in ShahAli, S. (2020). Stabilization exer- cise affects function of transverse abdominis and pelvic floor muscles in women with po- stpartum lumbo-pelvic pain: a double-blin- ded randomized clinical trial study. Interna- tional urogynecology journal, 31(1), 197–204. https://doi.org/10.1007/s00192-019-03877-1 6. Kisner, C. in Colby, L. A. (2012). Therapeutic exercise : foundations and techniques. Philade- lphia: F. A. Davis Company. 7. Pečelin, E. (2016). Poznavanje in pomen mišic medeničnega dna v vsakdanjem življenju [Di- plomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. https://www.fsp.uni-lj.si/cobiss/ diplome/Diploma22100128PecelinEva.pdf 8. Pori, M., Pori, P. in Majerič, M. (2015). Moj dnev- nik zdravja. Ljubljana: Športna unija Slovenije. 9. Ptak, M., Ciećwież, S., Brodowska, A., Star- czewski, A., Nawrocka-Rutkowska, J., Diaz- -Mohedo, E. in Rotter, I. (2019). The Effect of Pelvic Floor Muscles Exercise on Quality of Life in Women with Stress Urinary Incon- tinence and Its Relationship with Vaginal Deliveries: A Randomized Trial. BioMed rese- arch international, 2019, 5321864. https://doi. org/10.1155/2019/5321864 10. Sacomori, C., Zomkowski, K., Dos Passos Por- to, I., Cardoso, F. L. in Sperandio, F. F. (2020). Adherence and effectiveness of a single instruction of pelvic floor exercises: a ran- domized clinical trial. International urogyne- cology journal, 31(5), 951–959. https://doi. org/10.1007/s00192-019-04032-6 11. Suni, J., Tusu, P. in Rinne, M. (2009). Fitness for Health: The ALPHA-FIT Test Battery for Adults Aged 18–69. European Union, Finland, Tam- pere: DG SANCO and the UKK Institute for Health Promotion Research. 12. Šćepanović, D. (2012). Vadba za mišice mede- ničnega dna. https://www.babybook.si/vad- ba-za-misice-medenicnega-dna/ 13. Thabet, A. A. in Alshehri, M. A. (2019). Effica- cy of deep core stability exercise program in postpartum women with diastasis recti abdominis: a randomised controlled trial. Jo- urnal of musculoskeletal & neuronal interacti- ons, 19(1), 62–68. 14. Videmšek, M., Vrtačnik-Bokal, E., Šćepanović, D., Žgur, L., Videmšek, N., Meško, M., … Ha- džić, V. (2015). Priporočila za telesno dejav- nost nosečnic. Zdravniški vestnik, 84(2), 87-98. 15. Virant, I. (2008). Poporodno obdo- bje – puerperij. http://www.do- j e n c e k . s i / m a m a _ p o _ p o r o d u / poporodno_obdobje_%E2%80%93_puer- perij.html 16. Walton, L. M., Raigangar, V., Abraham, M. S., Buddy, C., Hernandez, M., Krivak, G. in Cace- ras, R. (2019). Effects of an 8-week pelvic core stability and nutrition community program- me on maternal health outcomes. Physiothe- rapy research international : the journal for rese- archers and clinicians in physical therapy, 24(4), e1780. https://doi.org/10.1002/pri.1780 17. World Health Organization. (2020, november 26). Physical activity. https://www.who.int/ news-room/fact-sheets/detail/physical-ac- tivity Ajda Žun Premrl, mag. kin. Gibalno-terapevtski center SPIRIT gibalnoterapevtskicenter.spirit@gmail.com raziskovalna dejavnost 115 The effectiveness analysis of the handball goalkeeping at the European cham- pionships in the period from 2010 to 2020 according the final ranking of the national teams Abstract The main purpose of our research is to determine the efficiency of goalkeeper defense at the European Men‘s Championships from 2010 to 2020, especially whether they contain statistically significant differences between those teams that won medals in bellow ranked teams. Official data from the EHF (eurohandball.com) are used. A quantitative method is used for the analysis; data are processed with the SPSS program; differences were determined using Mann-Whitney test; correlation with the Spearman coefficient. The data show that there are statistically significant differences in defensive efficiency between the goalkeepers of the first three ranked national teams and all others; especially in the total number of defenses (Sig=0.000), in the total number of shots received (Sig=0.001) and also in the total efficiency (%) (Sig=0.004). The greatest correlation of goalkeeper efficiency with the final ranking is achieved for shots from a distance of more than 9m (r=-0.444; Sig=0.000). Based on the results, we can confirm the thesis that the efficiency of the handball goalkeeper‘s defense has one decisive influence on the final ranking of the national teams and that defending from distance 9 m or more is one of the key factors. Keywords: goalkeeper, European Championship, goalkeeper´s efficiency, final ranking. Izvleček Osnovni namen naše raziskave je ugotavljanje učinkovitosti bra- njenja vratarjev na evropskih prvenstvih za moške od leta 2010 do 2020. Zanimalo nas je predvsem, ali obstajajo razlike med ekipami, ki so osvajale medalje, in ekipami od četrtega mesta in nižje. Upo- rabljeni so uradni podatki EHF (eurohandball.com). Za analizo je uporabljena kvantitativna metoda, podatki so obdelani s progra- mom SPSS, razlike smo ugotavljali z Mann-Whitneyjevim testom, korelacijo pa s Spearmanovim koeficientom. Rezultati kažejo sta- tistično pomembne razlike v učinkovitosti branjenja med vratarji prvih treh uvrščenih reprezentanc in vsemi preostalimi; predvsem pri skupnem številu obramb (Sig = 0,000), v skupnem številu pre- jetih strelov (Sig = 0,001) in tudi v skupni učinkovitosti (%) (Sig = 0,004). Največja povezanost učinkovitosti vratarjev s končno uvr- stitvijo je ugotovljena za strele z razdalje več kot 9 m (r = –0,444; Sig = 0,000). Na podlagi rezultatov lahko potrdimo tezo, da je učin- kovitost branjenja rokometnega vratarja eden izmed odločilnih vplivov na končno uvrstitev reprezentanc in v okviru tega je pred- vsem branjenje strelov z razdalje 9 metrov ali več ključni dejavnik. Ključne besede: vratar, evropsko prvenstvo, učinkovitost branjenja, končna uvrstitev. Miša Marinček Ribežl, Marta Bon Analiza učinkovitosti branjenja rokometnih vratarjev na evropskih prvenstvih v obdobju od 2010 do 2020 glede na končno uvrstitev reprezentanc Foto: Slavko Kolar 116 „Uvod Rokometni vratar je pomemben dejavnik v rokometni igri. V skladu s krepitvijo po- mena rokometnega vratarja v ekipi lahko zasledimo tudi povečanje števila objavlje- nih raziskav o različnih vidikih vratarjevega delovanja v igri. Analiza igre rokometnih vratarjev postaja torej pomemben del znanstvene literature v rokometu (Prieto, Gómez in Sampaio, 2015; Hatzimanouil, 2020; Cardinale Whiteley, Hosny in Popo- vic, 2016; Michalsik, Madsen in Aagaard, 2014; Hansen idr. 2017); največkrat se po- javlja primerjava s preostalimi igralnimi mesti (Bilge, 2012; Hantau, 2014; Karcher in Buchheit, 2014; Massuca, Branco in Miarka Fragoso, 2015; Ghobadi, Rajabi, Farzad in Bayati Jeffreys, 2013). Pogoste so tudi anali- ze obremenitev (Karcher in Buchheit, 2014). Več je analiz moških vratarjev, čeprav zasle- dimo tudi analizo vratark s fiziološkega vi- dika branjenja oziroma z vidika napora (Mi- chalsik, Madsen in Aagaard, 2014). Zanimiva je analiza z vidika branjenja strelov s 7 m (Alsharji, 2016), z vidika motoričnih sposob- nosti (Pori idr., 2015) ali pa iz preučevanja psiholoških značilnosti (Kajtna, Vuleta, M. Pori, Justin in Pori, 2016). Tehniko in taktično znanje rokometnega vratarja lahko v grobem razdelimo na na- slednje segmente (Arslanagič, 1997; Šibila, Pori in Imperl, 2008): • osnovna tehnika, ki vključuje vratarjevo gibanje v vratih, branjenje nizkih, srednjih in visokih strelov, podaje v protinapad in preprečevanje protinapada; • tehnika in taktika branjenja specifičnih strelov: branjenje strelov s položaja kril- nih in zunanjih igralcev, branjenje strelov z mesta krožnega napadalca, branjenje sedemmetrovk, prostega meta, branje- nje strelov iz protinapada, branjenje stre- lov v loku (»lob«) in strelov z zavrtenimi žogami; • situacijska znanja, ki obsegajo vse vratar- jeve aktivnosti, ki mu omogočajo tako sodelovanje z drugimi igralci v moštvu kakor varanje pri branjenju ipd. Poleg navedenega znanja na igro rokome- tnega vratarja vplivata tudi dobra mentalna in fizična priprava. Vratar naj bi imel dobro stabilnost telesa, koordinacijo, agilnost in visoko raven osredotočenosti, ki je vedno povezana z ustrezno fizično pripravljeno- stjo (Wilczynski, 2018). Učinkovitost rokometnega vratarja je v ve- liki meri povezana tudi z uspešnim sodelo- vanjem vratarja in obrambnih igralcev. Bolj je obramba agresivna in usklajena z vratar- jem, bolj uspešen je lahko vratar. Obramba mora težiti k temu, da ne pušča odprtih strelov svojemu vratarju in da so streli v naj- večji možni meri z razdalje, ker ima vratar v tem primeru več časa za uspešno reakcijo in obrambo strela. Sodeč po nekaterih študijah (Prieto idr., 2015; Hatzimanouil, 2020; Cardinale idr. 2016; Michalsik idr., 2014), ima vratar različ- ne možnosti glede na položaj strelcev na igrišče, vezano na igralna mesta; učinkovi- tost je odvisna tudi od nekaterih drugih pa- rametrov, kot so hitrost žoge, položaj igral- ca ter igralne izkušnje strelca in vratarja. Pomembno na učinkovitost rokometnega vratarja vplivajo tudi morfološke značilnosti oziroma karakteristike vratarja. Znano je, da so učinkoviti vratarji višji, vsaj nad 1,90 m, in imajo daljše skeletne vzdolžne dimenzije. »Nekatere analize navajajo, da so vrhunski vratarji višji in z večjo telesno maso (Mila- nović, Vuleta in Šišič, 2012). Po pregledu podatkov lahko ugotovimo statistično pomembno povezanost učin- kovitosti branjenja vratarjev s končno uvr- stitvijo rokometnih reprezentanc. Vratarji rokometnih reprezentanc, ki so zmagale na prvenstvih, imajo visok odstotek branjenih strelov in so v statističnem vrhu po razvrsti- tvi dvajset najboljših vratarjev posamezne- ga prvenstva po učinkovitosti branjenja. Na evropskem prvenstvu leta 2010, ko je bila zmagovalka Francija, je imel njihov vratar Omeyer Thierry 38,4-odstotno učinkovi- tost (301 strel, 113 obramb), odigral je vseh osem tekem prvenstva. Na evropskem pr- venstvu v Srbiji leta 2012 je bila zmagovalka Danska. Vratar Landin Jacobsen Niklas je po osmih tekmah prvenstva imel 36,4-odsto- tno učinkovitost (293 strelov, 105 obramb) in bil med najboljšimi vratarji prvenstva. Francija je bila znova zmagovalka evrop- skega prvenstva leta 2014. Med statistič- no najučinkovitejšimi vratarji prvenstva je imela kar dva vratarja. Omeyer Thierry je dosegel 31,5-odstotno učinkovitost (156 strelov, 49 obramb) pri odigranih šestih tekmah na prvenstvu, Domoulin Cyril pa 34,3-odstotno učinkovitost branjenja po odigranih vseh osmih tekmah prvenstva (162 strelov, 55 obramb). Na Poljskem leta 2016 je bila zmagovalka Nemčija. Njihov vratar Wolf Andreas je imel ob osmih od- igranih tekmah na prvenstvu 36-odsto- tno učinkovitost branjenja (224 strelov, 81 obramb). Na zadnjih dveh evropskih prvenstvih leta 2018 in 2020 je zmagala Španija. Na obeh prvenstvih sta statistični vrh najboljših dvajset vratarjev prvenstva dosegla dva španska vratarja. Perez de Var- gas Moreno Gonzalo je imel leta 2018 ob šestih odigranih tekmah prvenstva 34-od- stotno učinkovitost branjenja, (151 strelov, 52 obramb), leta 2020 ob vseh odigranih devetih tekmah na prvenstvu pa 33-od- stotno učinkovitost branjenja (199 stre- lov, 66 obramb). Corrales Rodrigo je leta 2018 ob osmih odigranih tekmah dosegel 32-odstotno učinkovitost (108 strelov, 35 obramb) in leta 2020 ob devetih odigranih tekmah prav tako 32-odstotno učinkovitost branjenja strelov (130 strelov, 41 obramb). V študiji smo analizirali učinkovitost roko- metnih vratarjev na štirih moških evropskih prvenstvih od leta 2010 do 2020 glede na končno uvrstitev njihove reprezentance na posameznem evropskem prvenstvu. Želeli smo raziskati vpliv branjenja vratarjev na končno uvrstitev reprezentanc; kakšna je bila učinkovitost vratarjev glede na igralna mesta strelcev in v celoti. Ugotavljamo sta- tistično značilne razlike in povezave. Prak- tični zaključki analize lahko pripomorejo k bolj usmerjenemu treniranju rokometnih vratarjev in k izboljšanju njihove učinkovi- tosti v prihodnje. „Metode Namen in cilj študije je preveriti in analizira- ti učinkovitost vratarjev rokometnih repre- zentanc, ki so nastopale v zadnjih desetih letih na evropskih prvenstvih. Podatke smo pridobili iz baz podatkov na strani evrop- ske rokometne zveze (http://activities.euro- handball.com/analyses), jih uredili v tabele Excel in jih statistično obdelali ter analizi- rali s programom SPSS 25.0. V vzorec smo vključili vse vratarje držav, ki so bile udele- ženke evropskih prvenstev od leta 2010 do 2020. Razdelili smo jih na reprezentance, uvrščene od 1. do 3. mesta, in reprezentan- ce, uvrščene na 4. mesto in nižje. Analizirali smo 27 spremenljivk (navedene so v Tabeli 1) od vratarjev (telesna višina, leto rojstva), v nadaljevanju pa specifične glede na vrsto branjenja, specifiko strela (igralna mesta in oddaljenost od gola oz. vratarja) in para- metre učinkovitosti (število strelov in šte- vilo obramb). Uporabili smo kvantitativno metodo analize podatkov. Izračunane so bile osnovne statistične značilnosti zbranih podatkov, razlike smo ugotavljali z Mann- -Whitneyjevim testom, korelacijo pa s Spe- armanovim koeficientom. raziskovalna dejavnost 117 „Rezultati V uvodu prikazujemo opisno statistiko uporabljenih spremenljivk, v nadaljevanju pa rezultate glede na končno uvrstitev re- prezentanc – tiste, ki osvojijo eno izmed medalj, in vse preostale reprezentance. Učinkovitost vratarjev Ugotavljali smo, v kakšni meri učinkovitost branjenja vratarjev vpliva na končne rezul- tate oz. končne razvrstitve ekip. Upoštevali smo rezultate vratarjev: Skupno _obrambe, Skupno _streli in Skupno _%. Razvidno je, da so vratarji držav, ki so v raziskovanem obdobju 2010–2020 zasedle eno izmed prvih treh mest, bili v povprečju učinkovitejši pri Skupno _obrambe (Sig = 0,000), Skupno _streli (Sig = 0,001) in Sku- pno _% (Sig = 0,004) kot vratarji držav, ki so v raziskovanem obdobju 2010–2020 zase- dle 4. mesto in nižja mesta. Iz tabele je raz- vidno, da so med državami glede na dose- ženo mesto statistično pomembne razlike v učinkovitosti branjenja vratarjev: Skupno _obrambe, Skupno _streli in Skupno _%. Branjenje strelov z različnih igralnih pozicij Ugotavljali smo, ali obstajajo statistično pomembne razlike branjenja strelov z raz- ličnih pozicij med vratarji, ki so prejeli me- dalje (od 1. do 3. mesta), in preostalimi. Upoštevali smo rezultate vratarjev pri bra- njenju strelov z različnih pozicij. Države smo razdelili na tiste, ki so na posameznem prvenstvu dosegle eno izmed prvih treh mest, in tiste, ki so zasedle 4. mesto in slab- še. Iz Tabele 2 je razvidno, da so statistično po- membne razlike med vratarji, ki so prejeli medalje (od 1. do 3. mesta), in preostalimi. Branjenje in povezanost s končno uspešnostjo Ugotavljali smo, katera aktivnost vratarja ima najvišjo korelacijo s končno uspešno- stjo. Iz Tabele 4 je razvidno, da obstaja statistič- no pomembna povezanost z uspešnostjo vratarjev, ki so se s svojo ekipo uvrstili od 1. do 3. mesta na posameznem prvenstvu, in tistih od 4. mesta dalje. Povezanost je negativna, kar pomeni, da se z uspešnostjo branjenja vratarja (predvsem 7mP, 6mCS) izboljšuje mesto, ki ga je v obdobju 2010– 2020 na prvenstvu dosegla posamezna država. Najvišja povezanost je med branjenjem strelov z razdalje 9 m ali več in končno uvrstitvijo ekip v obdobju 2010–2020 (r = –0,444; Sig = 0,000). To je ključna ugotovi- tev našega raziskovanja. „Razprava V obdobju med letoma 2010 in 2020 je po- tekalo šest evropskih prvenstev za moške. V zadnjih desetih letih sta bili Španija (2018 in 2020) in Francija (2010 in 2014) dvakrat zmagovalki evropskih prvenstev. Leta 2012 je bila zmagovalka Danska in leta 2016 Nemčija. Uspešnost reprezentanc smo ugotavljali ob upoštevanju uvrstitve na prva tri mesta (medalje) na vseh evropskih prvenstvih.: ¾ Španija štiri medalje za doseženo 1., 1., 2. in 3. mesto v končni razvrstitvi; Tabela 1 Opisna statistika N Minimum Maksimum Povprečje SD Telesna višina 232 1,85 2,06 1,94 0,05 Leto rojstva 232 1970 2000 1984,53 6,06 Št. igranih tekem 234 1 9 5,25 2,27 Skupno _obrambe 229 0 123 31,77 25,84 Skupno _streli 229 1 316 102,94 74,61 Skupno _% 229 0 100 28,10 9,81 7mP_obrambe 225 0 10 2,11 2,09 7mP_streli 225 1 30 9,75 6,56 7mP_% 225 0 100 19,49 17,61 6-m CS_obrambe 219 0,0 22,0 4,29 4,17 6-mCS_streli 219 1 87 17,11 13,41 Krilo _obrambe 222 0 26 6,58 5,50 Krilo _streli 222 1 67 19,98 14,42 Prodor (PR)_obrambe 205 0 14 1,89 2,17 Prodor PR _streli 205 1 46 9,89 8,18 PN _obrambe 215 0 15 2,48 2,73 PN _streli 215 1 44 12,52 9,86 9-m S_obrambe 220 0 76 15,56 12,94 9-m S_streli 220 1 146 34,99 27,13 9-m S_% 220 0 96 42,57 18,41 BS_obrambe 224 0 47 12,45 10,30 BS_streli 224 1 166 45,65 33,67 Streli iz bližine 6mBS_% 224 0 67 24,93 9,93 Opomba. % = učinkovitost branjenja; 7mP = 7-m kazenski strel; 6mCS = 6-m centralni streli; 9-mS = 9-m streli; PR Prodor = prodor s; PN = protinapadi; BS = streli iz bližine. Tabela 2 Učinkovitost vratarjev Mesto/uvrstitev (dve skupini) N Povpre- čje Std. odklon Povpre- čje Rank Sig. Skupno _obrambe Od 1. do 3. mesta 39 47,74 30,97 149,67 0,000 Od 4. mesta dalje 190 28,49 23,44 107,88 Skupno _streli Od 1. do 3. mesta 39 143,79 83,83 149,67 0,001 Od 4. mesta dalje 190 94,55 69,90 107,88 Skupno _Učinkovitost % Od 1. do 3. mesta 39 31,18 5,76 149,67 0,004 Od 4. mesta dalje 190 27,46 10,35 107,88 118 ¾Hrvaška štiri medalje za doseženo 2., 2., 3. in 3. mesto v končni razvrstitvi; ¾ Francija tri medalje za doseženo 1., 1. in 3. mesto v končni razvrstitvi; ¾Danska dve medalji za doseženo 1. in 2. mesto v končni razvrstitvi; ¾ Islandija ena medalja in doseženo 3. me- sto v končni razvrstitvi; ¾ Srbija ena medalja in doseženo 2. mesto v končni razvrstitvi; ¾Nemčija ena medalja in doseženo 1. me- sto v končni razvrstitvi; ¾ Švedska ena medalja in doseženo 2. mesto v končni razvrstitvi; ¾Norveška ena medalja in doseženo 3. mesto v končni razvrstitvi. Na podlagi podatkov in opisne statistike ter izračunov, prikazanih v tabelah, in po po- datkih, pridobljenih z uradne spletne strani evropske rokometne zveze (http://acti- vities.eurohandball.com/analyses), lahko opišemo tudi povprečno učinkovitost vra- tarjev najuspešnejših reprezentanc. Španija je bila v obdobju desetih let (2010–2020) najuspešnejša država, saj njena končna uvrstitev na evropskih prvenstvih dosega povprečje 2,93. V tem času je španska re- prezentanca v ekipo uvrstila pet vratarjev (povprečna telesna višina 1,96 m). V pov- prečju so njeni vratarji odigrali 6,86 tekme na posameznem prvenstvu in dosegli pov- prečno 31,38-odstotno učinkovitost branje- nja strelov. Druga najuspešnejša reprezentanca evrop- skih prvenstev je hrvaška. Njena povpreč- na končna uvrstitev na evropskih prven- stvih od 2010–2020 znaša 3,3. Hrvaška je v tem obdobju uporabila sedem vratarjev s povprečno višino 1,97 m. V povprečju so hrvaški vratarji odigrali na prvenstvih 7,38 tekme in dosegli povprečno 27-odstotno učinkovitost branjenja strelov. V povprečju se je Danska uvrščala na peto mesto. V tem obdobju je strokovno vod- stvo danske reprezentance uporabilo pet vratarjev (s povprečno višino 1,98 m). Vra- tarji so v povprečju odigrali 6,38 tekme in dosegli povprečno 30,8-odstotno učinko- vitost branjenja strelov. V obravnavanem obdobju se je visoko uvr- ščala tudi Francija (6,08 v končni uvrstitvi). V povprečju je francoska reprezentanca upo- rabila v navedenem obdobju šest vratarjev s povprečno višino 1,92 m. V povprečju so francoski vratarji odigrali 5,8 tekme in do- Tabela 3 Statistično pomembne razlike učinkovitosti vratarjev glede na končno uvrstitev Uvrstitev _ dve skupini N Povprečje Std. odklon Povpre- čje Rank Sig. 7mP_obrambe Od 1. do 3. mesta 39 3,21 2,40 144,40 0,001 Od 4. mesta dalje 186 1,88 1,94 106,42 6-m CS_obrambe Od 1. do 3. mesta 38 6,55 5,28 141,70 0,001 Od 4. mesta dalje 181 3,81 3,75 103,35 Krilo _obrambe Od 1. do 3. mesta 39 9,18 6,51 137,27 0,006 Od 4. mesta dalje 183 6,03 5,11 106,01 PR _obrambe Od 1. do 3. mesta 38 3,05 3,10 125,87 0,007 Od 4. mesta dalje 167 1,62 1,80 97,80 PN _obrambe Od 1. do 3. mesta 39 3,49 3,28 130,21 0,012 Od 4. mesta dalje 176 2,26 2,55 103,08 9-m_obrambe Od 1. do 3. mesta 39 22,10 15,59 137,13 0,004 Od 4. mesta dalje 181 14,15 11,89 104,76 BS_obrambe Od 1. do 3. mesta 39 18,54 12,67 144,62 0,001 Od 4. mesta dalje 185 11,16 9,26 105,73 Opomba. % = učinkovitost; 7mP = 7-m kazenski strel; 6mCS = 6-m; CS = centralni streli; 9-mS = 9-m streli; PR = prodor s; PN = protinapadi; BS = Streli iz bližine. Tabela 4 Statistično pomembna povezanost učinkovitosti branjenja glede na končne uvrstitve reprezentanc Korelacija Mesto, ki ga je posamezna država zasedla Spearmanov koeficient 7mP_obrambe Korelacija -,376** Sig. (2-tailed) ,000 N 225 6-m CS_obrambe Korelacija -,353** Sig. (2-tailed) ,000 N 219 Krilo _obrambe Korelacija -,393** Sig. (2-tailed) ,000 N 222 PR _obrambe Korelacija -,239** Sig. (2-tailed) ,001 N 205 PN _obrambe Korelacija -,360** Sig. (2-tailed) ,000 N 215 9-m S_obrambe Korelacija -,444** Sig. (2-tailed) ,000 N 220 BS_obrambe Korelacija -,422** Sig. (2-tailed) ,000 N 224 Opomba. % = učinkovitost; 7mP = 7-m kazenski strel; 6mCS = 6-m center streli; 9-mS = 9-m streli; PR = prodor; PN = protinapadi; BS = streli iz bližine. **. Korelacija je značilna na ravni 0.01 level (2-tailed). raziskovalna dejavnost 119 segli 31,4-odstotno učinkovitost branjenja strelov. Po obdelavi podatkov in analizi smo prišli do ugotovitev, da je učinkovitost rokome- tnih vratarjev med odločilnimi dejavniki za končno razvrstitev reprezentanc na evrop- skih prvenstvih v letih od 2010 do 2020, kar ne nazadnje ugotavljajo številne študije, ki obravnavajo vratarje (Prieto idr., 2015). Še podrobneje je vlogo vratarjev obravnavalo mnogi avtorjev z različnih vidikov (Hatzi- manouil, 2020; Cardinale idr., 2016; Michal- sik idr., 2014), največkrat kot primerjavo s preostalimi igralnimi mesti (Bilge, 2012; Hantau, 2014; Karcher in Buchheit, 2014;). Statistično pomembne razlike v učinkovi- tosti rokometnih vratarjev so se pokazale tako v končni uvrstitvi kot učinkovitosti vra- tarjev po igralnih mestih ter so odločilno vplivale na uvrstitev reprezentanc evrop- skih prvenstvih. Statistično pomembna povezanost učinko- vitosti vratarjev s končno višjo uvrstitvijo se je potrdila pri analizi branjenja; predvsem odločilno vpliva učinkovitost branjenja strelov z devetih metrov. Na podlagi naše študije lahko ugotovimo, da je ključno branjenje strelov z razdalje (9 m). Po eni strani gre za to, da za strele z razdalje okoli 9 m imajo vratarji več časa za pripravo in predvidevanje. Po drugi strani lahko sklepamo, da imajo ekipe, uvrščene nižje, manj učinkovite strelce z razdalje kot ekipe, ki so uvrščene višje (od 1. do 4. me- sta). To je verjetno rezultiralo v rahlem niža- nju vrednosti v splošni učinkovitosti strel- cev in splošni učinkovitosti vratarjev prek določenega časa, kot ugotavljajo tudi dru- ge študije (Rojas idr., 2012; Espina-Agulló idr., 2016). Treba je upoštevati, da je veliko dejavnikov (ne le parametri branjenje vra- tarjev), ki niso zajeti z našimi podatki in prav gotovo vplivajo na končni izid tekem. Za še verodostojnejša sklepanja bi kazalo izvesti raziskave, ki bi vključevale optimalno števi- lo dejavnikov (na primer poleg vratarjev še strelce in ekipno taktiko) za končno uspe- šnost rokometnih ekip. S praktičnega vidi- ka iz naših rezultatov lahko sklenemo, da gre branjenju vratarjev namenjati še vedno veliko pozornosti in treninga. Praktične iz- kušnje pa tudi potrjujejo, da bi v rokometni igri dosegli večje število branjenih strelov z razdalje, ob tem pa moramo trenirati tudi usklajeno obrambno delovanje branilcev ter vratarja in dogovor obrambnih igralcev z vratarjem. V prihodnje bi lahko preučevali tudi učinkovitost tega. „Zaključek Učinkovitost branjenja rokometnih vra- tarjev je že vrsto let prepoznana kot eden izmed ključnih dejavnikov za končno razvr- ščanje in uspešnost reprezentanc; to doka- zujemo tudi z zaključki te študije, ki zajema desetletno obdobje. Na osnovi kvantifi- ciranih podatkov evropskih prvenstev (v obdobju 2010–2020) pa ugotavljamo, da je poleg generalne uspešnosti za končno uspešnost ekipe ključno branjenje strelov z razdalje (9 m). To bo verjetno vplivalo na pripravo strategij tako obramb kot napadal- nih aktivnosti. Ključna pa je verjetno indivi- dualna kakovost branjenja vratarja. Po eni strani gre za to, da imajo za strele z razdalje okoli 9 m vratarji več časa za pripravo in ustrezno reakcijo. Verjeti gre, da vplivajo še preostali dejavniki, kot je boljša priprava na tekmo oz. na posamezne strele. Gre pa tudi za predvidevanje in še pred tem za analizo značilnosti vzorcev streljanja. Eden zani- mivejših zaključkov je dejstvo, da je veliko priložnosti za napredek v branjenju strelov z razdalje; po drugi strani pa to odpira tudi razmišljanja o taktikah in organizacijah igre v fazi napadanja z nasprotno strategijo, da bi strelci lahko (še) uspešneje delovali proti vratarjem. Tudi na podlagi naših rezultatov gre sklepati, da bodo vratarji s svojim bra- njenjem imeli ključne vloge pri končnem rezultatskem razvrščanju reprezentanc in ekip na najvišjih tekmovalnih ravneh tudi v prihodnje. „Literatura 1. Alsharji, K. E. (2016). Wade MG Perceptual training effects on anticipation of direct and deceptive 7-m throws in handball. J Sports Sci, 34, 155–162. 2. Arslanagić, A. (1997). Rukomet – priručnik za trenere, vratare i igrače. »Nigro glas«, Čakovec. Slika 1. Klemen Ferlin, slovenski reprezentant, eden najboljših vratarjev zadnjega desetletja (Foto: Slavko Kolar) 120 3. Bilge, M. (2012). Game analysis of Olympic, World and European Championships in men‘s handball. J Hum Kinet, 35, 109–118. 4. Cardinale, M., Whiteley, R., Hosny, A. in Popo- vic, N. (2016). Activity Profiles and Positional Differences of Handball Players During the World Championships in Qatar 2015. Int J Sports Physiol Perform, 1–23. 5. Espina-Agulló, J. J., Pérez-Turpin, J. A., Ji- ménez-Olmedo, J. M. in Penichet-Tomás, A. (2016). Basilio Pueo Faculty of Educati- on, University of Alicante. Effectiveness of Male Handball Goalkeepers: A historical overview 1982-2012. International Journal of Performance Analysis in Sport, 16, 143–156. Pridobljeno s https://www.researchgate. net/publication/299413170_Ef fective- ness_of_Male_Handball_Goalkeepers_A_ h i s t o r i c a l _ o v e r v i e w _ 19 8 2 - 2 0 12 / link/57a496a008ae455e8538f462/download 6. Ghobadi, H., Rajabi, H., Farzad, B., Bayati, M. in Jeffreys, I. (2013). Anthropometry of wor- ld-class elite handball players according to the playing position: reports from men’s handball World championship. J Hum Kinet, 39, 213–220. 7. Hansen, C., Sanz-Lopez, F., Whiteley, R., Po- povic, N., Hosny Abdelrahman, A. in Cardi- nale, M. (2017). Performance analysis of male handball goalkeepers at the World Handball championship 2015. (Analiza uspešnosti ro- kometnih vratarjev na svetovnem prvenstvu 2015). Biology of Sport, 393–400. doi:10.5114/ biolsport.2017.69828 8. Hantau, C. (2014). Study Concerning The Ef- fectiveness Of Handball Goalkeeper At The 7 M Throws. Marathon, 6, 27–31. 9. Hatzimanouil, D. (2020). Goalkeeper‘s effici- ency in Relation with Throws from Different Attacking Court Areas in Team Handball. Journal of Physical Education and Sports Ma- nagement, 1, 11–18. Pridobljeno s https://doi. org/10.15640/jpesm.v7n1a2 10. Kajtna, T., Vuleta, D., Pori, M., Justin, I. in Pori, P. (2012). Psychological characteristics of Slove- ne Handball goalkeepers. Kineziologija, 44(2), 209–217. 11. Karcher, C. in Buchheit, M. (2014). On-court demands of elite handball, with special re- ference to playing positions. Sports Med, 44, 797–814. 12. Massuca, L., Branco, B., Miarka, B. in Fragoso, I. (2015). Physical fitness attributes of team- -handball players are related to playing po- sition and performance level. Asian J Sports Med, 6. 13. Michalsik, L. B., Madsen, K. in Aagaard, P. (2014). Match performance and physiologi- cal capacity of female elite team handball players. Int J Sports Med, 35(7), 595–607. 14. Milanović, D., Dinko, V. in Šišič, A. (2012). Uni- versity of Zagreb, Faculty of Kinesiology, Zagreb, Croatia. Comparative Analysis of Morphological Characteristic of Goalkeepers in Football and Handball. Monten. J. Sports Sci. Med, 1, 5–9. Pridobljeno s http://mjssm. me/clanci/No16091%20-%20Milanovic%20 et%20al.pdf 15. Pori, P., Šibila, M., Justin, I., Kajtna, T. in Do- lenc, M. (2012). Correlation between the mo- tor abilities and competitive performance of Slovenian handball goalkeepers = Pove- zanost gibalnih sposobnosti in tekmovalne uspešnosti pri slovenskih rokometnih vratar- jih. Kinesiologia Slovenica: scientific journal on sport. [Print ed.]. vol. 18, no. 2, str. 19–26. ISSN 1318-2269. [COBISS.SI-ID 4323249] 16. Prieto, J., Gómez, M. Á. in Sampaio, J. (2015). A bibliometric review of the scientific produc- tion in handball. Cuadernos de Psicología del Deporte, 15, 145–154. 17. Rojas, F. J., Gutiérrez-Davila, M., Ortega, M., Campos, J. in Párraga, J. (2012). Biomecha- nical analysis of anticipation of elite and inexperienced goalkeepers to distance shots in handball. J Hum Kinet, 34, 41–48. 18. Šibila, M., Pori, P. in Imperl, D. (2008): Roko- metni vratar: tehnika, taktika, metodika, Fa- kulteta za šport, Ljubljana. 19. Wilczynski, J. (2018). Body composition and postural stability in goalkeepers of the Poli- sh national junior handball team. Jan Kocha- nowski University in Kielce, Faculty of Me- dicine and Health Sciences, Department of Posturology, Hearing and Balance Rehabili- tation, Kielce, Poland. Pol. J. Sport Tourism, 25, 23–28. Pridobljeno s https://www.google. com/search?ei=HcO3X4ORGJCnrgTFz5joAw &q=handball+goalkeeper+body&oq=hand ball+goalkeeper+body&gs_lcp=CgZwc3kt- YWIQAzIFCCEQoAEyBAghEBU6AggAOgQ- IABBDOgYIABAWEB5Qmy5YtURg4EZoAHAA- eACAAbIBiAHTCpIBAzAuOZgBAKABAaoBB2 d3cy13aXrAAQE&sclient=psy-ab&ved=0ahU KEwjDk93nm5HtAhWQk4sKHcUnBj0Q4dUD CA0&uact=5 Miša Marinček Ribežl misa.marincek@gmail.com raziskovalna dejavnost 121 Awareness and prevalence of Nordic hamstring exercise and Copenhagen adduction exercise among registered athletes in Slovenia Abstract Nordic hamstring exercise and Copenhagen adduction exercise have been shown to reduce the incidence of hamstring injuries and groin injuries. These injuries are the most common injuries in any sport containing sprinting, sudden direction change, kicks or skating step (hockey). The purpose of this study is to evaluate the awareness and implementation of Nordic hamstring exercise and Copenhagen adduction exercise among players, coaches and therapist/physician from the best Slovenian leagues in athlet- ics, hockey, basketball, football and tennis. Of these, 90,5 % were aware of Nordic hamstring exercise, of which 72 % were imple- menting in their practice, while 55,4 % athletes were aware of Copenhagen adduction exercise, of which 51,2 % were performing it. Athletes who implemented Nordic hamstring exercise reported positive attitude about program efficacy, with a score of 7,3 ± 1,5 out of 10, while Copenhagen adduction exercise got a score of 7,2 ± 1,4 out of 10. Further work must be done to educate players, coaches and therapist/physician about the importance of implementing Nordic hamstring exercise and Copenhagen ad- duction exercise and their effectiveness. Keywords: Nordic hamstring exercise, Copenhagen adduction exercise, awareness, prevalence, questionnaire. Izvleček Nordijska vaja in kopenhagenska vaja dokazano zmanj- šujeta pojavnost poškodb zadnjih stegenskih mišic in mišic primikalk kolka. Omenjeni poškodbi sta med naj- pogostejšimi v športih, v katerih športniki dosegajo veli- ke hitrosti pri teku, izvajajo hitre spremembe smeri, brce ali drsalni korak (hokej). Namen raziskave je bil preveriti poznavanje in rabo nordijske vaje in kopenhagenske vaje med igralci, trenerji in terapevti oz. zdravniki iz najboljših slovenskih lig v atletiki, hokeju, košarki, nogometu in te- nisu. Rezultati študije so pokazali, da 90,5 % športnikov pozna nordijsko vajo, od tega jih jo 72 % izvaja, medtem ko kopenhagensko vajo pozna 55,4 % športnikov, od tega jih jo 51,2 % vključuje v trenažni proces. Športniki, ki izvajajo vaji, so preventivno učinkovitost nordijske vaje ocenili s 7,3 ± 1,5 od 10, kopenhagensko vajo pa s 7,2 ± 1,4 od 10. V prihodnje je smiselno dodatno izobraziti igralce, trenerje in terapevte oz. zdravnike o pomemb- nosti izvajanja nordijske in kopenhagenske vaje ter njuni preventivni učinkovitosti. S tem bi se lahko povečal delež poznavanja in uporabe obeh vaj ter posledično znižali pojavnost poškodb in odsotnost igralcev v športu. Ključne besede: nordijska vaja, kopenhagenska vaja, pozna- vanje, anketni vprašalnik. Žiga Leban, Nejc Šarabon1,2, Jan Marušič1 Poznavanje in pogostost izvajanja nordijske in kopenhagenske vaje med registriranimi športniki v Sloveniji https://www.dreamstime.com/nordic-hamstring-exercise 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola, Slovenija 2S2P, Science to Practice, d. o. o., Ljubljana, Slovenija 122 „Uvod Skrbno načrtovan vadbeni program je te- melj za doseganje želenih športnih ciljev in preprečevanje poškodb športnika. Med najpogostejšo vrsto poškodb mišično-ske- letnega sistema spadajo akutne poškodbe mišic (Chan, Del Buono, Best in Maffulli, 2012; Järvinen idr., 2007). Edouard, Branco in Alonso (2016)muscle injuries are frequent.\ nOBJECTIVE: To analyse the incidence and characteristics of muscle injuries and ham- string muscle injuries (hamstring injuries so ugotovili, da je bilo med letoma 2007 in 2015 na mednarodnih atletskih tekmova- njih 40,9 % vseh poškodb mišičnega izvora. Med najpogostejšimi poškodbami v špor- tih, ki vključujejo velike hitrosti pri teku in brcanje, so poškodbe zadnjih stegenskih mišic (ZSM) (Ekstrand, Hägglund in Waldén, 2011a; Ribeiro-Alvares idr., 2020). Dalton, Kerr in Dompier (2015) so v okviru študije analizirali pojavnost poškodb ZSM pri 25 športih, ki so del Nacionalnega študentske- ga atletskega združenja (angl. NCAA – Na- tional Collegiate Athletic Association), med letoma 2009 in 2014. Večina poškodb se je pojavila med treningom (68,2 %), vendar je bil delež poškodb glede na ure izposta- vljenosti višji na tekmah (RR = 2,05; 95% CI, 1,81–2,32). V atletiki obsegajo poškod- be ZSM 24,1 % vseh poškodb in kar 75 % poškodb mišic spodnjih okončin (Opar idr., 2014). Brooks idr. (2006) so ugotovili, da je 68 % poškodb ZSM povezanih s tekom, vendar so poškodbe ZSM, ki so bile posledica brce žoge, terjale daljši izostanek. Ekstrand, Wal- dén in Hägglund (2016) so v raziskavi opisa- li dva mehanizma poškodb. Prvi je značilen za šprinterje med tekom z veliko hitrostjo, kjer se poškodba ZSM zgodi pri zadnjem zamahu pred stikom poškodovane noge s podlago. Analiza poškodbe je pokazala, da je dolga glava m. biceps femoris v fazi zadnjega zamaha dosegla 12 % več raztega kot v mirovanju, kar je bilo več v primerjavi z m. semimembranosus in m. semitendi- nosus (Chumanov, Heiderscheit in Thelen, 2011; Heiderscheit idr., 2005). Za drugi me- hanizem je značilen počasen ali nenaden razteg ob pretiranem upogibu kolka in hkratnem iztegu kolena (Danielsson idr., 2020). Poškodbe primikalk kolka so najpogostejše poškodbe v predelu kolka in dimelj ter so med pogostejšimi poškodbami v športih, pri katerih se izvaja veliko hitrih sprememb smeri in pospeškov (Orchard, 2015; Paaja- nen, Ristolainen, Turunen in Kujala, 2011; Serner idr., 2014). Incidenca poškodbe v no- gometu znaša 0,82 na 1000 ur izpostavlje- nosti. Več kot tretjina (36,3 %) košarkarjev naj bi se že srečala z omenjeno poškodbo (Ekhtiari idr., 2019), v atletiki pa je delež po- sameznikov, ki so že imeli to poškodbo, 6,3 % (Stracciolini, Yen, d’Hemecourt, Lewis in Sugimoto, 2016)Yen, d\\uc0\\u8217{}Heme- court, Lewis, in Sugimoto, 2016. Incidenca poškodb primikalk kolka v hokeju znaša 1,03 na 1000 ur izpostavljenosti (Dalton idr., 2016). Najpogostejši mehanizem poškodb primi- kalk kolka v nogometu je brca žoge (40 %), v drugih športih pa je glavni vzrok poškod- be hitra sprememba smeri (31 %) (Serner idr., 2015). Serner, Mosler, Tol, Bahr in Weir (2019) so v študiji na podlagi videoanalize ugotovili, da med brco pride do hitre spre- membe položaja kolka iz iztega v upogib in iz odmika v primik. Za drugi mehanizem poškodb, ki so posledica hitre spremembe smeri, je značilen hkratni izteg in odmik kolka. Pri obeh mehanizmih je značilno, da je kolk v zunanji rotaciji (Serner idr., 2019). Glavna dejavnika tveganja za poškodbo ZSM sta po rezultatih metaanalize predho- dna poškodba ZSM (p < 0,001) in starost (p = 0,002) (Green, Bourne, van Dyk in Pizzari, 2020). Freckleton in Pizzari (2013) k omenje- nim dejavnikom tveganja za nastanek po- škodb ZSM dodajata še omejeno gibljivost ZSM ter nesorazmerja v jakosti iztegovalk in upogibalk kolena. Za poškodbo primi- kalk kolka so glavni dejavniki predhodna poškodba primikalk kolka, starost športnika in slabša gibljivost kolčnega sklepa v sme- ri notranje rotacije (Emery in Meeuwisse, 2001; Ibrahim, Murrell in Knapman, 2007; Whittaker idr., 2015). Nesorazmerja med pri- mikalkami in odmikalkami kolka pomenijo večje tveganje za poškodbo primikalk kol- ka (Esteve, Rathleff, Bagur-Calafat, Urrútia in Thorborg, 2015; Willy in Davis, 2011). Kot glavno vajo v intervencijskih študijah za zmanjševanje poškodb ZSM so avtorji uporabili nordijsko vajo (angl. NHE – Nordic hamstring exercise), ki temelji na ekscen- trični kontrakciji ZSM (Al Attar, Soomro, Sin- clair, Pappas in Sanders, 2017; Hasebe idr., 2020). V sistematičnem pregledu, ki so ga izvedli Al Attar idr. (2017), so analizirali učin- kovitost vključevanja NHE v preventivne programe in ugotovili, da se je pojavnost poškodb v intervencijski skupini, ki je vklju- čevala NHE, zmanjšala za 51 %. Vključeva- nje kopenhagenske vaje (angl. CAE – Co- penhagen adduction exercise) v trenažni proces športnika ima pozitivne učinke pri zmanjšanju tveganja za nastanek poškodb primikalk kolka (Harøy idr., 2019; Ishøi idr., 2016)a key risk factor for groin injuries. However, its preventive effect is yet to be tested.\nAIM: To evaluate the effect of a single-exercise approach, based on the Copenhagen Adduction exercise, on the prevalence of groin problems in male fo- otball players.\nMETHODS: 35 semipro- fessional Norwegian football teams were cluster-randomised into an intervention group (18 teams, 339 players. Pri omenjeni vaji se z ekscentričnimi kontrakcijami mišic izboljšuje mišična jakost. Raziskave na področju preventivne učinko- vitosti NHE in CAE pred poškodbami ZSM in mišic primikalk kolka so dobro dokumen- tirane in znane. Dokazano je, da vključeva- nje teh vaj v trenažni proces športnika po- membno zmanjšuje tveganje za nastanek poškodb mišic spodnjih okončin. Čeprav je na področju NHE in CAE izvedenih veliko študij, jih je razmeroma malo raziskovalo poznavanje omenjenih vaj med športniki in trenerji v moštvih. Namen raziskave je z anketnim vprašalnikom preveriti poznava- nje, uporabo in pogostost izvedbe NHE in CAE ter pridobiti mnenja igralcev, trenerjev in terapevtov oz. zdravnikov (iz najboljših slovenskih lig v atletiki, hokeju, košarki, no- gometu in tenisu) o preventivni učinkovi- tosti obeh vaj. „Metode Vzorec Raziskava je trajala od 23. 3. do 23. 4. 2022. V tem času smo k sodelovanju povabili 18 nogometnih klubov, od tega deset moških in osem ženskih, 20 košarkarskih klubov, od tega 11 moških in devet ženskih, osem mo- ških hokejskih klubov, 29 teniških klubov in 33 atletskih klubov v Sloveniji. Vsem zainte- resiranim klubom smo po elektronski pošti poslali spletno anketo. Potek raziskave in analiza po- datkov Raziskava je potekala v elektronski obliki prek spletnega portala 1ka. Anketni vpra- šalnik je bil sestavljen na podlagi že upo- rabljenih vprašalnikov iz novejših študij, v katerih so preučevali poznavanje ter upo- rabo nordijske vaje (Al Attar, 2021; Al Attar, Komir, Alzubeadi, Bukhari in Ghulam, 2021). Vprašalnik je bil preveden po znanstveno utemeljenem postopku po Tsang, Royse in Terkawi (2017). raziskovalna dejavnost 123 Prvi del vprašalnika se navezuje na demo- grafske in druge značilnosti posameznika, kot so spol, starost, tip športa, vloga v klu- bu ter liga, v kateri nastopajo. V drugem in tretjem delu so morali vsi anketiranci na vprašanje o poznavanju nordijske vaje in kopenhagenske vaje odgovoriti z »Da« ali »Ne«. Vsi, ki so odgovorili pritrdilno, so bili vprašani, ali izvajajo omenjeno vajo ali ne. Tisti, ki so tudi tokrat odgovorili pritrdilno, so morali odgovoriti še na vprašanje o po- gostosti izvedbe ter oceniti učinkovitost vaje pri preventivi pred poškodbami na le- stvici od 1 do 10 (1 pomeni popolnoma ne- učinkovito, 10 pomeni izjemno učinkovito). Pridobljene podatke smo nato uvozili v program IBM SPSS 26.0 (SPSS Inc., Chicago, IL, ZDA). Za izvedbo statistične analize je bila uporabljena opisna statistika (frekven- ca, minimum, maksimum, povprečje in standardni odklon), za ugotavljanje stati- stičnih razlik pa hi-kvadrat test. Z njim smo preverjali, ali obstajajo statistično značilne razlike v rezultatih o poznavanju in upora- bi NHE oziroma CAE med različnimi športi. Upoštevana stopnja značilnosti je bila 0,05. „Rezultati Vprašalnik o poznavanju, uporabi in po- gostosti izvedbe ter mnenju o preventivni učinkovitosti NHE in CAE je v celoti izpol- nilo 370 igralcev, trenerjev in terapevtov oz. zdravnikov iz najboljših slovenskih lig v atletiki, hokeju, košarki, nogometu in te- nisu (61,9 % moških). Povprečna starost an- ketirancev je 25,4 leta ± 10,48. Iz prve lige prihaja 50,8 % anketirancev, 49,2 % igralcev, trenerjev in terapevtov oz. zdravnikov pa prihaja iz športov, kjer niso razdeljeni v lige (atletika in tenis). V anketnem vprašalniku niso sodelovali posamezniki iz druge ali tretje lige. Poznavanje in pogostost izva- janja nordijske vaje ter ocena njene učinkovitosti Med vsemi anketiranci je 90,5 % igralcev, trenerjev in terapevtov oz. zdravnikov po- znalo nordijsko vajo; med športi (Slika 1) ni bilo statistično značilne razlike (X2 (1, n = 370) = 7,49; p = 0,112). Če so v analizo vklju- čeni samo igralci, je delež poznavanja nor- dijske vaje med športi statistično značilno različen (X2 (1, n = 280) = 10,43; p = 0,033): največji delež je v nogometu (94,4 %), sle- dijo atletika (92,3 %), hokej (88,1 %), košarka (88 %) in tenis (73,1 %). Med anketiranci, ki poznajo nordijsko vajo, jih jo 72 % vključuje v trenažni proces. De- leži igralcev in trenerjev v športih, ki izvaja- jo NHE, znašajo 46–75 %, največji je v košar- ki (75 %), sledijo atletika (71,4 %), nogomet (63,2 %), hokej (58,9 %) in tenis (46,9 %). V pripravljalnem obdobju največ športnikov izvaja NHE enkrat na teden (40,5 %), v tek- movalnem obdobju pa 46,3 % športnikov izvaja NHE manj kot enkrat na teden. Oce- na učinkovitosti NHE pred poškodbami, ki so jo podali vsi anketiranci, ki vajo izvajajo, je bila 7,3 ± 1,5 (1 pomeni popolnoma ne- učinkovito, 10 pomeni izjemno učinkovito). Najvišjo oceno 7,8 ± 1,1 so dali hokejski klu- bi, najnižjo pa atletski klubi, in sicer 7,1 ± 1. Poznavanje in pogostost izva- janja kopenhagenske vaje ter ocena njene učinkovitosti Delež anketirancev, ki poznajo CAE, zna- ša 55,4 %. Med športi (Slika 2) je statistič- no značilna razlika med deleži igralcev in trenerjev, ki poznajo CAE (X2 (1, n = 370) = 28,45; p < 0,001). Prav tako so statistično značilne razlike v deležih poznavanja, če so v analizo vključeni samo igralci (X2 (1, n = 280) = 30,26; p < 0,001): igralci nogometa predstavljajo največji delež (75,9 %), sledijo Tabela 1 Demografski podatki anketirancev Število (n) Delež (%) Spol Moški 229 61,9 Ženski 141 38,1 Šport Atletika 133 35,9 Hokej 56 15,1 Košarka 64 17,4 Nogomet 68 18,4 Tenis 49 13,2 Vloga v klubu Igralec 280 75,7 Trener 82 22,2 Terapevt/zdravnik 8 2,1 Slika 1. Delež poznavanja nordijske vaje glede na tip športa 124 igralci košarke (61 %), tenisa (57,7 %), hokeja (47,6 %) in atleti (32,3 %). Med anketiranci, ki poznajo CAE, jih jo 51,2 % vključuje v trenažni proces. Deleži igral- cev in trenerjev v športih, ki izvajajo CAE, znašajo 29–80 %, največji je v košarki (76,9 %), sledita nogomet (57,4 %) in tenis (55,6 %), najmanjši delež pa predstavljajo posa- mezniki iz atletike (29,1 %). V pripravljalnem obdobju se CAE največkrat izvaja enkrat na teden (34,3 %), v tekmovalnem obdobju pa manj kot enkrat na teden (40 %). Športniki, ki izvajajo CAE med trenažnim procesom, so omenjeno vajo ocenili s 7,2 ± 1,4 od 10. Najvišjo oceno 7,9 ± 1 so dali hokejski klubi, najnižjo pa košarkarski klubi, in sicer 6,7 ± 1,5. „Razprava Na podlagi rezultatov ankete smo ugoto- vili, da 90,5 % športnikov pozna NHE, med- tem ko CAE pozna 55,4 % anketirancev. Al Attar, Komir idr. (2021) so v podobni študiji raziskovali poznavanje in pogostost izvaja- nja NHE v nogometu. Kot so ugotovili, 48,6 % nogometnih igralcev in trenerjev pozna NHE, od tega jih je 43,7 % vajo tudi izvajalo. Al Attar (2021)je v novejši študiji ugotovil, da delež poznavanja NHE med športni- ki različnih športov znaša 56,6 %. Al Attar, Husain idr. (2021) so v študiji preverjali po- znavanje CAE v nogometu in ugotovili, da 36 % nogometnih igralcev in trenerjev po- zna CAE, med njimi jih jo 83,6 % tudi izvaja. Eden izmed razlogov za precejšnjo razliko med poznavanjem NHE in CAE med špor- tniki je lahko posledica vključevanja pre- ventivnega ogrevanja FIFA 11+ v trenažni proces športnika, saj omenjeno ogrevanje vključuje le nordijsko vajo, kopenhagenske vaje pa ne. Naša raziskava je pokazala, da je največji delež poznavanja NHE in CAE v nogometu, kar je lahko posledica števil- nih usposabljanj nogometnih trenerjev za pridobitev trenerske licence pod okriljem UEFA (angl. Union of European football associations, evropska nogometna zveza). Poleg omenjenega razloga se v nogo- metu največ denarja namenja tako praksi kot raziskovanju. Dalen-Lorentsen, Ranvik, Bjørneboe, Clarsen in Andersen (2021) so ugotovili, da imajo pozitivni znanstveni dokazi na področju telesne zmogljivosti v nogometu pomembno vlogo pri spodbu- janju in izvajanju vadbenih intervencij. Med športniki, ki poznajo NHE, jih jo 72 % izvaja, medtem ko je delež izvajanja CAE 51,2 %. Po rezultatih raziskave je razvidno, da je največji delež izvajanja NHE in CAE v košarki. Wilke, Niederer, Vogt in Banzer (2018) so v raziskavi ugotovili, da 57,8 % profesionalnih košarkarskih klubov sode- luje s kondicijskimi trenerji, terapevti ali fizioterapevti ter da ima 80 % košarkarskih trenerjev veljavno trenersko licenco. Poleg tega 91,7 % glavnih trenerjev, kondicijskih trenerjev in fizioterapevtov v pripravljalni sezoni izvaja testne baterije za pripravo trenažnega procesa. Sodelovanje klubov s strokovnjaki s področja kondicijske pripra- ve lahko pozitivno vpliva na vključevanje preventivnih vadbenih programov in po- sledično na pojavnost poškodb. Hasebe idr. (2020) so v raziskavi ugotovili, da je bila stopnja skladnosti izvajanja NHE v vadbe- nem procesu med nogometaši 88-odsto- tna. Vadbene intervencije lahko prepreču- jejo poškodbe le, če so izvedene pravilno in v priporočenem obsegu (Finch, 2006). Zato je treba ugotoviti razloge za nevklju- čevanje oziroma pomanjkljivo vključeva- nje preventivnih vaj, kot sta NHE in CAE, v trenažni proces. O‘Brien in Finch (2016) but information from other soccer set- tings is scarce. This cross-sectional survey analysed the injury prevention percepti- ons of soccer coaches, fitness coaches and physiotherapists from 4 male teams in a professional youth soccer academy.\nME- THODS: The respondents (n=18 sta z anke- tnim vprašalnikom raziskovala glavne ovire pri vključevanju preventivnih programov v nogometnih klubih. Anketiranci so med razlogi navedli nezadostno poznavanje učinkovitosti vaj, slabo komunikacijo v klu- bu ter dolgoročno načrtovanje vadbe. Med drugimi razlogi za neizvajanje preventivnih vaj so Ekstrand, Hägglund, Kristenson, Ma- gnusson in Waldén (2013) omenili finančno stabilnost kluba, vključenost zdravstvene ekipe in igralni način moštva. Ekstrand, Lundqvist, Davison, D‘Hooghe in Pensga- ard (2019) poročajo, da je slaba komunika- cija v moštvu povezana z višjo pojavnostjo poškodb (p = 0,008), nižjo prisotnostjo na treningih (p = 0,001) in nižjo razpoložljivo- stjo igralcev na tekmah (p = 0,004). Gatterer idr. (2012), Medeiros idr. (2020) ter Nagano in Oyama (2021)so pokazali, da je pogo- stost izvedbe preventivnih vaj povezana s pojavnostjo poškodb. Pri športnikih, ki izva- jajo preventivne vaje dvakrat na teden, je manjše tveganje za poškodbo kot pri špor- tnikih, ki izvajajo preventivne vaje enkrat na teden. Rezultati raziskave kažejo, da je ve- čina športnikov v prvoligaških klubih v pri- pravljalnem obdobju izvajala NHE in CAE enkrat na teden, v tekmovalnem obdobju pa manj kot enkrat na teden. Rezultati naše raziskave kažejo, da igralci ne izvajajo vaj v skladu s preventivnimi programi, ki so do- kazano učinkoviti, saj je za najboljše učinke vaje to treba izvajati vsaj dvakrat na teden (Medeiros idr., 2020)32 football players (18- 23 y old. Po podatkih iz študije le 26,4 % športnikov v pripravljenem in le 10 % špor- tnikov v tekmovalnem obdobju izvaja NHE dvakrat na teden. Delež športnikov, ki izva- jajo CAE dvakrat na teden v pripravljalnem obdobju, znaša 27,7 %, delež tistih, ki izva- Slika 2. Delež poznavanja kopenhagenske vaje glede na tip športa raziskovalna dejavnost 125 jajo CAE dvakrat na teden v tekmovalnem obdobju, pa 23,8 %. Pri načrtovanju vadbenega programa imajo po raziskavi, ki so jo izvedli Dijkstra, Pollock, Chakraverty in Alonso (2014), velik vpliv glavni trenerji, kondicijski trenerji in terapevti. Študija je pokazala, da trenerji in terapevti oz. zdravniki bolje od igralcev poznajo NHE in CAE, kar lahko pripisujemo boljšemu znanju s področja kondicijske priprave, to pa lahko pojasni tudi bolje oce- njeni NHE in CAE v vprašalniku. Trenerji in terapevti oz. zdravniki so preventivno učin- kovitost NHE ocenili s 7,7 ± 1,3, CAE pa z 8 ± 1 od 10, medtem ko so igralci NHE ocenili s 7,2 ± 16 in CAE s 7 ± 1,4. Loose idr. (2018) the players‘ (p so ugotovili, da je za pravilno in količinsko zadostno izvajanje preventiv- nih programov zelo pomemben prenos teoretičnega znanja s področja preventi- ve poškodb v praktično vključevanje vaj v trenažni proces. Pri tem dodajajo, da je ko- munikacija med igralci, trenerji, zdravniki in fizioterapevti izjemnega pomena pri izbolj- šanju preventivnih intervencij. Pravilno in količinsko zadostno izvajanje preventivnih vaj dokazano znižuje pojavnost poškodb med športniki. Rezultati naše raziskave ka- žejo relativno visok delež poznavanja NHE, a nizek delež vključevanja vaje v trenažni proces, medtem ko je delež tako poznava- nja kot izvajanja CAE med športniki nizek. Po rezultatih študije je bila pogostost izva- janja NHE in CAE v pripravljalnem obdobju enkrat na teden in v tekmovalnem manj kot enkrat na teden, kar je po ugotovitvah Medeiros idr. (2020) količinsko nezadostno za izboljšanje ekscentrične moči mišic spodnjih okončin. Med glavnimi razlogi za neizvajanje oziroma pomanjkljivo izvajanje preventivnih programov so Ekstrand idr. (2013) ter O‘Brien in Finch (2016) navedli slabo poznavanje učinkovitosti vaj ter slabo komunikacijo v klubu med igralci, trenerji in zdravstveno ekipo. Zato je v prihodnje smiselno igralce, trenerje in terapevte oz. zdravnike dodatno izobraziti o pomemb- nosti izvajanja nordijske vaje in kopenha- genske vaje v trenažnem procesu, saj le tako lahko zmanjšamo pojavnost poškodb in posledično odsotnost igralcev od tek- movanj. Potrebne bi bile nadaljnje raziskave, ki bi primerjale pojavnost poškodb med klubi, ki sodelujejo s kineziologi, kondicijskimi tre- nerji oziroma terapevti, in klubi, ki z ome- njenimi ne sodelujejo. Dodatno bi bilo smi- selno izvesti raziskavo, v kateri bi primerjali stopnjo trenerske licence s poznavanjem in izvajanjem preventivnih vaj med trenažnim procesom. Glavna omejitev raziskave je, da med izved- bo ni bilo mogoče nadzorovati deleža an- ketirancev, ki so se odzvali iz posameznega športa. Kljub tej omejitvi verjamemo, da uporaba večjega deleža anketirancev zno- traj posameznega športa ne bi dala značil- no različnih rezultatov. „Zaključek NHE in CAE dokazano zmanjšujeta pojav- nost poškodb zadnjih stegenskih mišic in mišic primikalk kolka. Rezultati raziskave so pokazali, da približno 9 od 10 športnikov pozna NHE, od tega jih jo izvaja le 72 %, medtem ko CAE pozna približno polovica športnikov, od tega jih jo v trenažni proces vključuje 51,6 %. Najvišji delež poznavanja NHE in CAE je v nogometu, največji delež izvajanja vaj pa v košarki. Najnižji delež po- znavanja in izvajanja NHE je v tenisu, CAE pa v atletiki. Najpogosteje se vaji v pripra- vljalnem obdobju izvajata enkrat na teden, v tekmovalnem obdobju pa manj kot en- krat na teden, kar ne zadošča znanstvenim smernicam na področju preventive pred poškodbami. Športniki, ki izvajajo NHE in CAE, so vaji ocenili kot zelo učinkoviti pri preventivi pred poškodbami, in sicer so NHE ocenili s 7,3 ± 1,5 od 10 ter CAE s 7,2 ± 1,4 od 10. Ugotovitve naše raziskave bodo v pomoč nacionalnim športnim zvezam pri nadaljnjem ozaveščanju o pomembno- sti vključevanja preventivnih vaj v trenažni proces športnika in posledično zniževanju pojavnosti poškodb med športniki. „Literatura 1. Al Attar, W. S. A. (2021). The Current Imple- mentation of an Evidence-Based Hamstring Injury Prevention Exercise (Nordic Hamstring Exercise) among Athletes Globally. Teorìâ Ta Metodika Fìzičnogo Vihovannâ, 21(3), 273–280. https://doi.org/10.17309/tmfv.2021.3.11 2. Al Attar, W. S. A., Husain, M., Qasem, A., Ma- soudi, N. in Ghulam, H. (2021). The Copen- hagen Adduction Exercise is not Applied by the Majority of Professional and Semi-Pro- fessional Soccer Players and Coaches. Annals of Applied Sport Science, e983. https://doi. org/10.52547/aassjournal.983 3. Al Attar, W. S. A., Komir, R., Alzubeadi, A., Bukhari, I. in Ghulam, H. (2021). Limited im- plementation of the Nordic hamstring exer- cise in professional and semi-professional soccer. Journal of Orthopaedics, Trauma and Rehabilitation, 28, 221049172110086. https:// doi.org/10.1177/22104917211008637 4. Al Attar, W. S. A., Soomro, N., Sinclair, P. J., Pappas, E. in Sanders, R. H. (2017). Effect of Injury Prevention Programs that Include the Nordic Hamstring Exercise on Hamstring Injury Rates in Soccer Players: A Systematic Review and Meta-Analysis. Sports Medicine (Auckland, N.Z.), 47(5), 907–916. https://doi. org/10.1007/s40279-016-0638-2 5. Brooks, J. H. M., Fuller, C. W., Kemp, S. P. T. in Reddin, D. B. (2006). Incidence, risk, and pre- vention of hamstring muscle injuries in pro- fessional rugby union. The American Journal of Sports Medicine, 34(8), 1297–1306. https:// doi.org/10.1177/0363546505286022 6. Chan, O., Del Buono, A., Best, T. M. in Mafful- li, N. (2012). Acute muscle strain injuries: a proposed new classification system. Knee Surgery, Sports Traumatology, Arthroscopy: Of- ficial Journal of the ESSKA, 20(11), 2356–2362. https://doi.org/10.1007/s00167-012-2118-z 7. Chumanov, E. S., Heiderscheit, B. C. in The- len, D. G. (2011). Hamstring musculotendon dynamics during stance and swing phases of high-speed running. Medicine and Science in Sports and Exercise, 43(3), 525–532. https:// doi.org/10.1249/MSS.0b013e3181f23fe8 8. Dalen-Lorentsen, T., Ranvik, A., Bjørneboe, J., Clarsen, B. in Andersen, T. E. (2021). Fa- cilitators and barriers for implementation of a load management intervention in fo- otball. BMJ Open Sport & Exercise Medicine, 7(2), e001046. https://doi.org/10.1136/bmj- sem-2021-001046 9. Dalton, S. L., Kerr, Z. Y. in Dompier, T. P. (2015). Epidemiology of Hamstring Strains in 25 NCAA Sports in the 2009-2010 to 2013-2014 Academic Years. The American Journal of Sports Medicine, 43(11), 2671–2679. https://doi. org/10.1177/0363546515599631 10. Dalton, S. L., Zupon, A. B., Gardner, E. C., Djoko, A., Dompier, T. P. in Kerr, Z. Y. (2016). The Epidemiology of Hip/Groin Injuri- es in National Collegiate Athletic Asso- ciation Men’s and Women’s Ice Hockey: 2009-2010 Through 2014-2015 Academic Years. Orthopaedic Journal of Sports Medi- cine, 4(3), 2325967116632692. https://doi. org/10.1177/2325967116632692 11. Danielsson, A., Horvath, A., Senorski, C., Alen- torn-Geli, E., Garrett, W. E., Cugat, R., … Ha- mrin Senorski, E. (2020). The mechanism of hamstring injuries - a systematic review. BMC Musculoskeletal Disorders, 21(1), 641. https:// doi.org/10.1186/s12891-020-03658-8 12. Dijkstra, H. P., Pollock, N., Chakraverty, R. in Alonso, J. M. (2014). Managing the health of the elite athlete: a new integrated perfor- mance health management and coaching model. British Journal of Sports Medicine, 48(7), 523–531. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2013-093222 126 13. Edouard, P., Branco, P. in Alonso, J.-M. (2016). Muscle injury is the principal injury type and hamstring muscle injury is the first injury diagnosis during top-level international athletics championships between 2007 and 2015. British Journal of Sports Medicine, 50(10), 619–630. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2015-095559 14. Ekhtiari, S., Khan, M., Burrus, T., Madden, K., Gagnier, J., Rogowski, J. P., … Bedi, A. (2019). Hip and Groin Injuries in Professio- nal Basketball Players: Impact on Playing Career and Quality of Life After Retirement. Sports Health, 11(3), 218–222. https://doi. org/10.1177/1941738119838274 15. Ekstrand, J., Hägglund, M., Kristenson, K., Magnusson, H. in Waldén, M. (2013). Fewer ligament injuries but no preventive effect on muscle injuries and severe injuries: an 11-year follow-up of the UEFA Champi- ons League injury study. British Journal of Sports Medicine, 47(12), 732–737. https://doi. org/10.1136/bjsports-2013-092394 16. Ekstrand, J., Hägglund, M. in Waldén, M. (2011). Epidemiology of muscle injuries in professional football (soccer). The American Journal of Sports Medicine, 39(6), 1226–1232. https://doi.org/10.1177/0363546510395879 17. Ekstrand, J., Lundqvist, D., Davison, M., D’Hooghe, M. in Pensgaard, A. M. (2019). Communication quality between the medi- cal team and the head coach/manager is as- sociated with injury burden and player avai- lability in elite football clubs. British Journal of Sports Medicine, 53(5), 304–308. https:// doi.org/10.1136/bjsports-2018-099411 18. Ekstrand, J., Waldén, M. in Hägglund, M. (2016). Hamstring injuries have increased by 4% annually in men’s professional football, since 2001: a 13-year longitudinal analysis of the UEFA Elite Club injury study. British Journal of Sports Medicine, 50(12), 731–737. https://doi.org/10.1136/bjsports-2015-095359 19. Emery, C. A. in Meeuwisse, W. H. (2001). Risk factors for groin injuries in hoc- key. Medicine and Science in Sports and Exercise, 33(9), 1423–1433. https://doi. org/10.1097/00005768-200109000-00002 20. Esteve, E., Rathleff, M. S., Bagur-Calafat, C., Ur- rútia, G. in Thorborg, K. (2015). Prevention of groin injuries in sports: a systematic review with meta-analysis of randomised control- led trials. British Journal of Sports Medicine, 49(12), 785–791. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2014-094162 21. Finch, C. (2006). A new framework for re- search leading to sports injury preventi- on. Journal of Science and Medicine in Sport, 9(1–2), 3–9; discussion 10. https://doi. org/10.1016/j.jsams.2006.02.009 22. Freckleton, G. in Pizzari, T. (2013). Risk fac- tors for hamstring muscle strain injury in sport: a systematic review and meta- -analysis. British Journal of Sports Medici- ne, 47(6), 351–358. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2011-090664 23. Gatterer, H., Ruedl, G., Faulhaber, M., Regele, M. in Burtscher, M. (2012). Effects of the per- formance level and the FIFA „11“ injury pre- vention program on the injury rate in Italian male amateur soccer players. The Journal of sports medicine and physical fitness, 52, 80–4. 24. Green, B., Bourne, M. N., van Dyk, N. in Piz- zari, T. (2020). Recalibrating the risk of ham- string strain injury (HSI): A 2020 systematic review and meta-analysis of risk factors for index and recurrent hamstring strain injury in sport. British Journal of Sports Medicine, 54(18), 1081–1088. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2019-100983 25. Harøy, J., Clarsen, B., Wiger, E. G., Øyen, M. G., Serner, A., Thorborg, K., … Bahr, R. (2019). The Adductor Strengthening Programme prevents groin problems among male foot- ball players: a cluster-randomised control- led trial. British Journal of Sports Medicine, 53(3), 150–157. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2017-098937 26. Hasebe, Y., Akasaka, K., Otsudo, T., Tachibana, Y., Hall, T. in Yamamoto, M. (2020). Effects of Nordic Hamstring Exercise on Hamstring Injuries in High School Soccer Players: A Randomized Controlled Trial. International Journal of Sports Medicine, 41(3), 154–160. https://doi.org/10.1055/a-1034-7854 27. Heiderscheit, B. C., Hoerth, D. M., Chumanov, E. S., Swanson, S. C., Thelen, B. J. in Thelen, D. G. (2005). Identifying the time of occurrence of a hamstring strain injury during treadmill running: a case study. Clinical Biomechanics (Bristol, Avon), 20(10), 1072–1078. https://doi. org/10.1016/j.clinbiomech.2005.07.005 28. Ibrahim, A., Murrell, G. a. C. in Knapman, P. (2007). Adductor strain and hip range of movement in male professional soccer players. Journal of Orthopaedic Surge- ry (Hong Kong), 15(1), 46–49. https://doi. org/10.1177/230949900701500111 29. Ishøi, L., Krommes, K., Husted, R. S., Juhl, C. B. in Thorborg, K. (2020). Diagnosis, prevention and treatment of common lower extremity muscle injuries in sport - grading the eviden- ce: a statement paper commissioned by the Danish Society of Sports Physical Therapy (DSSF). British Journal of Sports Medicine, 54(9), 528–537. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2019-101228 30. Ishøi, L., Sørensen, C. N., Kaae, N. M., Jørgensen, L. B., Hölmich, P. in Serner, A. (2016). Large eccentric strength increase using the Copenhagen Adduction exercise in football: A randomized controlled trial. Scandinavian Journal of Medicine & Scien- ce in Sports, 26(11), 1334–1342. https://doi. org/10.1111/sms.12585 31. Järvinen, T. A. H., Järvinen, T. L. N., Kääriäinen, M., Aärimaa, V., Vaittinen, S., Kalimo, H. in Jär- vinen, M. (2007). Muscle injuries: optimising recovery. Best Practice & Research. Clinical Rheumatology, 21(2), 317–331. https://doi. org/10.1016/j.berh.2006.12.004 32. Larruskain, J., Lekue, J. A., Diaz, N., Odriozola, A. in Gil, S. M. (2018). A comparison of injuries in elite male and female football players: A five-season prospective study. Scandinavi- an Journal of Medicine & Science in Sports, 28(1), 237–245. https://doi.org/10.1111/ sms.12860 33. Loose, O., Achenbach, L., Fellner, B., Lehmann, J., Jansen, P., Nerlich, M., … Krut- sch, W. (2018). Injury prevention and return to play strategies in elite football: no con- sent between players and team coaches. Archives of Orthopaedic and Trauma Surge- ry, 138(7), 985–992. https://doi.org/10.1007/ s00402-018-2937-6 34. Medeiros, T. M., Ribeiro-Alvares, J. B., Fritsch, C. G., Oliveira, G. S., Severo-Silveira, L., Pappas, E. in Baroni, B. M. (2020). Effect of Weekly Trai- ning Frequency With the Nordic Hamstring Exercise on Muscle-Strain Risk Factors in Football Players: A Randomized Trial. Inter- national Journal of Sports Physiology and Performance, 1–8. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2018-0780 35. Nagano, Y. in Oyama, T. (2021). Association of sports sampling and training frequency with injury among school-age athletes in Japan. The Physician and Sportsmedicine, 1–7. https://doi.org/10.1080/00913847.2021.1 973337 36. O’Brien, J. in Finch, C. F. (2016). Injury pre- vention exercise programmes in profes- sional youth soccer: understanding the perceptions of programme deliverers. BMJ Open Sport & Exercise Medicine, 2(1), e000075. https://doi.org/10.1136/bmj- sem-2015-000075 37. Opar, D. A., Drezner, J., Shield, A., Williams, M., Webner, D., Sennett, B., … Cronholm, P. F. (2014). Acute hamstring strain injury in track- -and-field athletes: A 3-year observational study at the Penn Relay Carnival. Scandina- vian Journal of Medicine & Science in Sports, 24(4), e254–e259. https://doi.org/10.1111/ sms.12159 38. Orchard, J. W. (2015). Men at higher risk of groin injuries in elite team sports: a systema- tic review. British Journal of Sports Medicine, 49(12), 798–802. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2014-094272 39. Paajanen, H., Ristolainen, L., Turunen, H. in Kujala, U. M. (2011). Prevalence and etiolo- gical factors of sport-related groin injuries in top-level soccer compared to non-con- tact sports. Archives of Orthopaedic and Trauma Surgery, 131(2), 261–266. https://doi. org/10.1007/s00402-010-1169-1 40. Ribeiro-Alvares, J. B., Dornelles, M. P., Fritsch, C. G., de Lima-E-Silva, F. X., Medeiros, T. M., Severo-Silveira, L., … Baroni, B. M. (2020). raziskovalna dejavnost 127 Prevalence of Hamstring Strain Injury Risk Factors in Professional and Under-20 Male Football (Soccer) Players. Journal of Sport Rehabilitation, 29(3), 339–345. https://doi. org/10.1123/jsr.2018-0084 41. Riepenhof, H., Del Vescovo, R., Droste, J.- N., McAleer, S. in Pietsch, A. (2018). [Muscle injuries in professional football : Treatment and rehabilitation]. Der Unfallchirurg, 121(6), 441–449. https://doi.org/10.1007/s00113-018- 0501-z 42. Serner, A., Jakobsen, M. D., Andersen, L. L., Hölmich, P., Sundstrup, E. in Thorborg, K. (2014). EMG evaluation of hip adduction exercises for soccer players: implications for exercise selection in prevention and tre- atment of groin injuries. British Journal of Sports Medicine, 48(14), 1108–1114. https:// doi.org/10.1136/bjsports-2012-091746 43. Serner, A., Mosler, A. B., Tol, J. L., Bahr, R. in Weir, A. (2019). Mechanisms of acu- te adductor longus injuries in male fo- otball players: a systematic visual video analysis. British Journal of Sports Medicine, 53(3), 158–164. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2018-099246 44. Serner, A., Tol, J. L., Jomaah, N., Weir, A., Whi- teley, R., Thorborg, K., … Hölmich, P. (2015). Diagnosis of Acute Groin Injuries: A Prospec- tive Study of 110 Athletes. The American Jo- urnal of Sports Medicine, 43(8), 1857–1864. https://doi.org/10.1177/0363546515585123 45. Stracciolini, A., Yen, Y.-M., d’Hemecourt, P. A., Lewis, C. L. in Sugimoto, D. (2016). Sex and growth effect on pediatric hip inju- ries presenting to sports medicine clinic. Journal of Pediatric Orthopedics. Part B, 25(4), 315–321. https://doi.org/10.1097/ BPB.0000000000000315 46. Tsang, S., Royse, C. F. in Terkawi, A. S. (2017). Guidelines for developing, translating, and validating a questionnaire in perioperative and pain medicine. Saudi Journal of Ana- esthesia, 11(Suppl 1), S80–S89. https://doi. org/10.4103/sja.SJA_203_17 47. Whittaker, J. L., Small, C., Maffey, L. in Eme- ry, C. A. (2015). Risk factors for groin injury in sport: an updated systematic review. British Journal of Sports Medicine, 49(12), 803–809. https://doi.org/10.1136/bj- sports-2014-094287 48. Wilke, J., Niederer, D., Vogt, L. in Banzer, W. (2018). Head coaches’ attitudes towards inju- ry prevention and use of related methods in professional basketball: A survey. Physi- cal Therapy in Sport: Official Journal of the Association of Chartered Physiotherapists in Sports Medicine, 32, 133–139. https://doi. org/10.1016/j.ptsp.2018.04.011 49. Willy, R. W. in Davis, I. S. (2011). The effect of a hip-strengthening program on mecha- nics during running and during a single- -leg squat. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 41(9), 625–632. https://doi.org/10.2519/jospt.2011.3470 Prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si 128 Evaluation of the organizational model of physical fitness measurements SLOfit adults Abstract Based on the abundant experience of systematic monitoring of physical fitness in childhood and adolescence, as well as domestic and foreign knowledge, we at the Faculty of Sports have designed the measurement battery SLOfit adults. The measurement, together with the support of the Moj SLOfit web application, allows the user to monitor physical fitness in adulthood. Important goals of establishing a test battery were the validity of measurement procedures and its feasibility in practice. Therefore, in May and June 2021, we conducted a pilot study to verify the planned organizational model of testing and execution of tests. The organizational model was evaluated using the feedback of the subjects (n = 324, 81% of all participants in the measurements), which was obtained by specially designed questionnaire with eight statements about the organisation of the measurements and with answers on a 7-point Likert scale (1 being the lowest mark). In addition, the organization of testing was qualitatively evaluated by observation. On average, the subjects rated the testing organization with 6.74 ± 0.31 points. Based on this mark, we conclude that the participants were very satisfied with the organization. However, the observation revealed some weaknesses in terms of safety of the participants and reliability of the tests; for that reason, we replaced the Sorenson test for torso strength partial curl-up, and the T-test for agility with figure-of-eight run test. The comparison with the organization using other test batteries showed significant advantages of SLOfit adult’s fitness test battery. Nevertheless, we will try to improve the organization and other parts of the system on the basis of newly gained experience in the future. Keywords: Anthropometry, physical fitness, test battery, organization of measurement, feasibility. Izvleček Na podlagi bogatih izkušenj pri sistematičnem spremljanju tele- snih zmogljivosti v otroštvu in mladostništvu ter domačih in tujih spoznanj smo na Fakulteti za šport oblikovali merski sklop SLOfit odrasli. Ta ob podpori spletnega mesta Moj SLOfit omogoča posa- mezniku spremljanje telesnih zmogljivosti v odrasli dobi. Pomemb- na cilja oblikovanja merskega sklopa sta bila veljavnost merskih po- stopkov in njegova izvedljivost v športni praksi. Zato smo maja in junija 2021 izvedli pilotno študijo, da preverimo načrtovani organi- zacijski model meritev in izvedbo nalog. Organizacijski model smo vrednotili na podlagi povratnih informacij merjencev (n = 324, 81 % vseh udeležencev meritev), ki smo jih pridobili s posebej oblikova- nim vprašalnikom osmih trditev o organizaciji meritev in odgovori na 7-stopenjski Likertovi lestvici, pri čemer je bila ocena 1 najnižja. Dodatno smo organizacijo meritev kakovostno ovrednotili z opa- zovanjem. V povprečju so merjenci ocenili organizacijo meritev s 6,74 ± 0,31 točke. Na podlagi tega sklepamo, da so merjenci z orga- nizacijo meritev zelo zadovoljni. Vendar pa je opazovanje pokazalo na nekaj slabosti z vidika varnosti merjencev in zanesljivosti meri- tev, na podlagi katerih smo nalogo za merjenje moči trupa Soren- sonov test zamenjali z nalogo upogibanje trupa, nalogo za agilnost T-test pa z nalogo tek v osmici. Primerjava organizacije z drugimi merskimi sklopi je pokazala precejšnje prednosti sistema SLOfit odrasli, v prihodnje pa bomo na podlagi novih izkušenj poskušali še izboljšati organizacijo in tudi druge dele sistema. Ključne besede: antropometrija, gibalne sposobnosti, merski sklop, organizacija merjenja, izvedljivost. Jaka Kramaršič, Gregor Jurak Vrednotenje organizacijskega modela meritev telesnih zmogljivosti SLOfit odrasli raziskovalna dejavnost 129 „Uvod Dandanes se na vsakem koraku poudar- ja pomen zdravega življenjskega sloga, ki lahko izrazito zmanjša tveganje za razvoj kronično nenalezljivih bolezni kot primarni vir obolenj (Arena idr., 2015; World Health Organization, 2013). Dober kazalnik ži- vljenjskega sloga posameznika je njegova telesna zmogljivost. Ta je opredeljena kot sposobnost posameznika za učinkovito vsakodnevno gibalno dejavnost brez pre- hitrega utrujanja in z zadostno energijo za uživanje v prostočasnih dejavnostih ali za premagovanje nadpovprečnih telesnih stresov ob nepričakovanih dogodkih (Clar- ke, 1971). Obsega tako gibalne sposobnosti posameznika kot njegovo telesno sestavo. V anglosaškem delu sveta je uveljavljena delitev telesne zmogljivosti na del, ki je tesno povezan z zdravstvenim tveganjem (angl. health-related physical fitness), in del, ki je bolj povezan z gibalno učinkovi- tostjo (Corbin, Pangrazi, in Franks, 2000) (angl. skill-related physical fitness). Z zdrav- jem povezana telesna zmogljivost ima tako neposredno povezavo z izboljšanjem zdravja in zmanjšuje tveganje za prezgo- dnjo smrt. V ta del spadajo telesna sestava (Juonala idr., 2011), srčno-dihalna vzdržlji- vost (García-Hermoso, Ramírez-Vélez, Gar- cía-Alonso, Alonso-Martínez in Izquierdo, 2020; Mintjens, Menting, Daams, Poppel in Roseboom, 2018; Ortega, Ruiz, Castillo in Sjöström, 2008) in mišična moč (García- -Hermoso, Ramírez-Campillo in Izquierdo, 2019; Mintjens idr., 2018; Ortega idr., 2008; Smith idr., 2014). Agilnost, ravnotežje, koor- dinacija, moč, hitrost, reakcijski čas in giblji- vost pa spadajo v telesno zmogljivost, ki je povezana z gibalno učinkovitostjo (Corbin idr., 2000). Navedene gibalne sposobnosti posredno izboljšujejo kakovost posame- znikovega življenja in pomembno vplivajo na gibalne sposobnosti, ki se uvrščajo v telesno zmogljivost, povezano z zdrav- jem (npr. brez ustreznega razvoja moči ne moremo razviti koordinacije gibanja), niso pa neposredno povezane z zmanjšanjem zdravstvenih tveganj. V odrasli dobi začne- jo s staranjem upadati telesne zmogljivosti. Srčno-dihalna vzdržljivost se od 20. leta zmanjša za približno 1 % na leto (Kaminsky, Arena in Myers, 2015), mišična moč začne upadati med 50. in 60. letom starosti za pri- bližno 1,6 % na leto (Kemmler, Von Stengel, Schoene in Kohl, 2018). Na upad telesne zmogljivosti poleg staranja vplivajo tudi telesna dejavnost (Blair, Cheng in Holder, 2001; World Health Organization, 2020), spalne navade (Pozuelo-Carrascosa, García- -Hermoso, Álvarez-Bueno, Sánchez-López in Martinez-Vizcaino, 2018; Ross idr., 2020), sedeče dejavnosti (Biswas idr., 2015; Rollo, Antsygina in Tremblay, 2020) in prehrana (Clark, 2015; Johns, Hartmann-Boyce, Jebb, Aveyard in Group, 2014). Ker je telesna zmo- gljivost tako pomemben kazalnik zdravja in kakovosti v vseh življenjskih obdobjih, je smiselno, da se njeno vseživljenjsko spre- mljanje uvede na sistemski ravni. Ameriško združenje za srce tako priporoča, da tele- sna zmogljivost postane eden izmed vital- nih znakov, zabeleženih pri vsakem obisku zdravnika (Virani idr., 2020). Po svetu poznajo različne merske sklope za spremljanje telesne zmogljivosti. Ti so po večini namenjeni otrokom in mladostni- kom. Slovenija ima že od leta 1982 vzpo- stavljen nacionalni sistem Športnovzgojni karton (ŠVK) (Kovač, Jurak, Starc, 2017), ki spremlja telesni in gibalni razvoj otrok. Po- leg tega je tudi kar nekaj merskih sklopov za spremljanje telesne zmogljivosti odrasle populacije. Najbolj znani so ACSM (Ame- rican College of Sports Medicine, 2013), ALPHA-FIT za odrasle (Suni, Husu in Rinne, 2009), European Fitness Badge (Bös, Brehm, Klemm, Schreck in Pauly, 2017), merski sklop UKK z zdravjem povezane telesne zmogljivosti odraslih (Suni, 2014). V Slove- niji imamo izkušnje s štirimi merski sklopi, poleg že omenjenega European Fitness Badge (Bös idr., 2017) še SLOfit študent (Jurak idr., 2017), merski sklop NIJZ (meritve telesne zmogljivosti odraslih oseb, povzeto po ALPHA-FIT in UKK) (Jakovljević, Knific in Petrič, 2017) in ŽIRFIT (Istenič, 2019). Z izje- mo ŽIRFIT vsi sklopi ponujajo normativne standarde, ki niso narejeni na naši popula- ciji. Iz njih na osnovi distribucije (običajno kvintili) izpeljujejo kriterijsko vrednotenje za opredeljevanje zdravstvenega tveganja. Ti sklopi imajo tudi omejeno informacijsko podporo; običajno je ta namenjena zlasti izvajalcem meritev, medtem ko nobeden izmed sklopov ne ponuja tehnološke reši- tve, ki bi merjencem omogočala vpogled v vrednotenje, shranjevanje in deljenje nji- hovih rezultatov. Leta 2019 je raziskovalna ekipa SLOfit na Fa- kulteti za šport Univerze v Ljubljani v okviru raziskovalnega projekta SLOfit vseživljenje (ARRS, št. J5-1797) razvila sistem spremljanja telesne zmogljivosti SLOfit odrasli. Glavni namen tega sistema je spodbuditi odrasle prebivalce Slovenije in izvajalce športnih programov zanje k spremljanju njihove te- lesne zmogljivosti, da bi s tem omogočili ustrezno načrtovanje in izvedbo vadbenih programov in samoorganizirane športne in druge telesne dejavnosti. Za uresničevanje tega cilja smo postavili s sodobno tehno- logijo podprt sistem osnovne kineziološke diagnostične obravnave, ki se glede na ciljno skupino razširi z dodatnimi merskimi postopki – t. i. SLOfit odrasli. SLOfit odrasli vključuje sklop merskih nalog z organizaci- jo meritev, kriterije za vrednotenje rezulta- tov, ki temeljijo na normativnih vrednostih slovenske populacije, in zdravstvenega tve- ganja ter nadgradnjo spletnega mesta Moj SLOfit, vključno z vsemi poročili SLOfit, in drugo informacijsko infrastrukturo (SLOfit nasvet, profil na Facebooku in Instagramu ter kanal YouTube), prek katerih se posku- ša dvigniti zdravstveno pismenost ljudi. Spletno mesto Moj SLOfit omogoča vnos in čiščenje rezultatov, izdelavo poročila z vrednotenjem rezultatov in povezovanjem teh s podatki iz šolskega obdobja. Pred- nost sistema SLOfit odrasli je, da je brez- plačen, znanstveno podprt, oblikovan na podlagi slovenskih podatkov in prilagojen terenskim meritvam, s spletnim mestom pa omogoča vseživljenjsko spremljanje telesne zmogljivosti posameznika in lažje načrtovanje telesne dejavnosti. Kljub temu, da je sistem SLOfit odrasli zelo dodelan, pa ima kot vsak drug sistem možnosti za iz- boljšave in napredek, zato razvoj sistema še ni končan. Ena izmed pomembnih lastnosti sistema spremljanja telesnih značilnosti je izvedljivost merjenja in spremljanja zmo- gljivosti. Številni merski sklopi so namreč organizacijsko zahtevni, zato se v praksi ne uporabljajo za spremljanje, temveč le za raziskovanje. Tudi danes razširjen sistem športnovzgojnega kartona je nastal na predhodno neuspelem poskusu spremlja- nja iz leta 1969 (Kovač in Jurak, 2017), nato pa se je uvedel šele po petih letih posku- snega delovanja leta 1986/87 (Kovač, Jurak, Starc, Leskošek in Strel, 2011). Pri vzpostavitvi sistema spremljanja tele- sne zmogljivosti je zato treba upoštevati več elementov: varnost merskih nalog (predhodno presajanje – preverjanje zdra- vstvenega tveganja za izvedbo nalog, ogrevanje), veljavnost in zanesljivost meri- tve, zahtevnost izvedbe (potrebna oprema, kader), povratna informacija z normativni- mi in kriterijskimi vrednostmi, ekonomska zahtevnost meritev (stroški opreme, orga- nizacija merjenja, potreben prostor, izobra- ževanje oseb) ter izvedljivost (čas trajanja, kakovost izvedbe glede na kompetentnost kadra, razpoložljiv čas in oprema) (Ameri- can College of Sports Medicine, 2013). Da bi preverili načrtovani organizacijski model meritev in spremljanja telesnih 130 zmogljivosti odraslih ter pridobili okvirne normativne vrednosti merskih nalog za slovensko populacijo, smo izvedli pilotno študijo. Namen tega prispevka je prikaz analize vrednotenja organizacijskega mo- dela pilotne izvedbe meritev telesnih zmo- gljivosti SLOfit odrasli. „Metode Predstavitev in organizacija meritev Meritve SLOfit odrasli se lahko organizirajo kot rutinske (npr. za posameznike v okvi- ru obravnave v zdravstvenem domu) ali kot enkratni dogodek (za skupino ljudi). Predvidoma se izvajajo v telovadnici veli- kosti 28 x 15 metrov (košarkarsko igrišče), merska naloga hoja 6 minut pa se lahko izvaja tudi na ustrezni ravni površini zunaj. Meritve lahko izvajajo samo strokovno iz- obraženi ali posebej usposobljeni merilci, ki zelo dobro poznajo merske naloge in imajo dobro razvite komunikacijske spo- sobnosti. Pogoja za merilca sta najmanj ustrezna strokovna usposobljenost (učitelj 1 po sistemu strokovnega usposabljanja v športu) ter opravljeno usposabljanje in pridobljena licenca za meritve SLOfit. Pri organizaciji meritev lahko sodelujejo tudi drugi kadri, ki pomagajo npr. pri urejanju dokumentacije (npr. zbiranje soglasij za merjence, ki niso uporabniki aplikacije Moj SLOfit). Presejalne merske naloge lahko izvaja tudi medicinska sestra. Vodja me- ritev SLOfit odrasli je lahko samo oseba z: Ustrezno izobrazbo: kineziolog, učitelj športne vzgoje, trener ali fizioterapevt. Pri- poroča se magistrska izobrazba, pogoj pa je pridobljena vsaj prva stopnja univerzite- tne izobrazbe (kineziolog, učitelj športne vzgoje, trener) ali visokošolska izobrazba (fizioterapevt). – Opravljenim usposabljanjem in prido- bljeno licenco za meritve SLOfit. – Delovnim ali pogodbenim razmerjem z izvajalcem meritev, ki ima sklenjeno po- godbo s Fakulteto za šport za uporabo spletnega mesta Moj SLOfit. – Uporabniško vlogo vaditelja na sple- tnem mestu Moj SLOfit. Poleg naštetih zahtev mora imeti nasle- dnje kompetence: zelo dobro poznavanje in razumevanje področja meritev v pove- zavi z morebitnimi zdravstvenimi tveganji merjencev, dobro razvite komunikacijske in organizacijske sposobnosti, sposobno- sti vodenja ekipe in obvladovanja stresnih okoliščin ter kompetence za uporabo so- dobnih tehnologij. Osnovna organizacija meritev je sestavlje- na iz: – Prijave na meritve. Zaradi zagotavljanja varnosti in ustrezne merske obravnave se na ta način nadzoruje število merjen- cev v posameznih skupinah. – Sprejema na recepciji. Ta zagotavlja po- trebno identifikacijo merjenca, ki jo v Moj SLOfit potrdi izvajalec meritev, ter registracijo merjenca za meritve. Za tem se merjenci napotijo v garderobo, da se oblečejo v športno opremo. Ta del mer- jencem vzame okoli 15 minut. – Izvedbe presejalnih in merskih nalog. To je osrednji del meritev, v katerem merje- nec po modelu, opisanem v nadaljeva- nju, izvede ogrevanje in merske naloge. Ta del traja okoli 60 minut. – Vnosa podatkov v spletno mesto Moj SLOfit in pogovora o poročilu. Sklepni del meritev obsega analizo rezultatov ter nasvete o vadbi telesnih zmogljivosti in morebitnih spremembah 24-urnega gibalnega vedenja. Ta del traja okoli 15 minut. Pilotne meritve SLOfit odrasli smo izvedli v 8 merilnih dneh, med 15. 5. in 9. 6. 2021 v prostorih Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Na meritve so bili prek e-pošte povabljeni vsi zaposleni na Univerzi v Lju- bljani, študenti Univerze v Ljubljani, okoliški prebivalci, športni pedagogi in društva, s katerimi je fakulteta že sodelovala v prete- klosti. Prek družbenih omrežij smo na meri- tve povabili tudi druge, ki jih e-poštno spo- ročilo ni doseglo. Skupaj je bilo na meritve po tej poti povabljenih več kot 40.000 od- raslih. Prijave na meritve so potekale prek spletne platforme »Picktime«, kjer so mer- jenci izbrali termine meritev. Po prijavi na meritve je vsak merjenec prejel e-pošto s podrobnimi navodili in napotki, ki jih je tre- ba upoštevati pred meritvami in so dosto- pne na spletni strani SLOfit (https://www. slofit.org/odrasli/merske-naloge/napotki). Pred meritvami je vsak merjenec podpisal Slika 1. Prikaz predvidene postavitve merilnih postaj v prostoru Opomba. Povzeto po Jurak idr., 2021. raziskovalna dejavnost 131 soglasje in se registriral na spletnem mestu Moj SLOfit, (https://moj.slofit.org). Meritve SLOfit odrasli smo izvajali v skladu s pri- poročili za preprečevanje širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2, ki so bila v veljavi na dan meritev. V našem primeru je to pome- nilo, da so bile skupine omejene na 10 mer- jencev, merilci pa so med meritvami nosili maske. Merjence smo sprejeli na recepciji fakultete, kjer so opravili registracijo, pod- pis soglasja in prijavo na spletno mesto Moj SLOfit, če tega niso opravili že doma. Po prijavi smo merjence napotili do garderob, kjer so se preoblekli v športno opremo, in jih pospremili v telovadnico. Vsak merjenec je dobil svoj osebni list. Predlagana postavitev merilnih postaj, ki smo jo uporabljali na meritvah, je prika- zana na Sliki 1. Vrstni red izvajanja in potek meritev sta prikazana s puščicami različ- nih barv in določena vnaprej, ne glede na postavitev merilnih postaj. Merjenci so najprej opravili presejalni sklop merskih nalog, označen z modrimi puščicami, ki je namenjen oceni zdravstvenega tveganja merjenca za izvedbo gibalnih merskih na- log. V ta namen so izpolnili vprašalnik ter opravili meritve krvnega tlaka, nasičenosti kisika v krvi, frekvence srca v mirovanju in test vstajanja s stola v 30 sekundah. Ne glede na rezultate presejalnega sklopa je vsak merjence takoj za tem opravil meritve antropometrije, tj. meritev telesne višine, mase in obsega pasu. Sledil je pogovor z vodjo meritev, ki je glede na rezultate presejalnega sklopa vsakemu merjencu določil primerne gibalne naloge iz osnov- nega in dodatnega sklopa. Neposredno pred začetkom meritev gibalnih nalog so se merjenci posamično ali v skupini ogre- li. Ogrevanje je bilo prilagojeno zmožno- stim merjencev, vodili pa so ga merilci ali pa je potekalo prek vnaprej pripravljenih posnetkov za ogrevanje za manj (https:// www.youtube.com/watch?v=1AI4_XPc wCk&list=PLtbZ1hZ7G3Mfyge3MndFdf gFoZJSHEbQ9&index=2) in bolj telesno zmogljive (https://www.youtube.com/ watch?v=8h1-S8mR2XQ&list=PLtbZ1hZ7G 3Mfyge3MndFdfgFoZJSHEbQ9&index=3). Po ogrevanju so merjenci začeli izvajati gibalne naloge. Te so izvajali v točno do- ločenem zaporedju, zaradi obremenitev posameznih mišičnih skupin. Vrstni red je prikazan na Sliki 1. Puščice črne barve mer- jence vodijo skozi osnovni sklop merskih nalog, številke od 1 do 7 pa skozi celoten sklop merskih nalog (osnovni in dodatni sklop merskih nalog). V osnovnem sklopu so poleg antropometrije merjenci izvedli stisk pesti, Sorensenov test (moč trupa) in 6-minutni test hoje (srčno-dihalna vzdržlji- vost). V dodatnem sklopu pa so izvajali še navpični skok (moč nog), T-test (agilnost), dotikanje plošč z roko (koordinacija) in predklon sede (gibljivost). Po opravljenih gibalnih nalogah so merjenci skupaj z me- rilci odšli v prostor, kjer je sledila individu- alna razlaga in vpis rezultatov na spletno mesto Moj SLOfit. Neposredno po razlagi in vpisu rezultatov smo vse merjence pro- sili tudi za povratno informacijo o meritvah SLOfit odrasli. Merjenci, ki so v to privolili, so na kraju meritev izpolnili anketni vprašalnik. Merjenci Na meritvah je sodelovalo 399 merjencev (170 moških) povprečne starosti 39,3 leta ± 12,5 leta. Neposredno po meritvah smo od 324 merjencev (81 % vseh udeležencev meritev; 155 moških) na podlagi vprašalni- ka pridobili povratne informacije. Pripomočki Podatke o meritvah smo pridobili z anke- tnim vprašalnikom (Priloga 1), ki so ga mer- jenci izpolnjevali v tiskani obliki neposre- dno po meritvah. Vprašalnik je sestavljen iz osmih trditev z vrednotenjem odgovorov na 7-stopenjski Likertovi lestvici: 1 – nikakor se ne strinjam, 2 – ne strinjam se, 3 – delno se ne strinjam, 4 – neopredeljen, 5 – delno se strinjam, 6 – strinjam se, 7 – popolnoma se strinjam. Vprašalnik obsega naslednje elemente organizacije meritev: prijava na spletno mesto Moj SLOfit in navodila v zve- Tabela 1 Prikaz ocen, ločeno po spolu in starostni skupini, za vsako trditev posebej moški ženske Trditev Starostna skupina µ SD p µ SD p Prijava v aplikacijo Moj SLOfit je bila preprosta. 18–40 let 6,17 1,25 0,85 5,85 1,54 0,02* 41+ let 6,00 1,57 6,27 1,41 Po prijavi na meritve sem dobil/-a vse potrebne informacije, vezane na meritve (na strani SLOfit in preko e-pošte ali preko telefona). 18–40 let 6,71 0,75 0,47 6,81 0,53 0,69 41+ let 6,60 0,90 6,87 0,34 Ob sprejemu na fakulteti sem od merilcev dobil/-a vsa potrebna navodila za izvedbo meritev SLOfit odrasli. 18–40 let 6,90 0,43 0,86 6,96 0,24 0,96 41+ let 6,94 0,24 6,98 0,15 Merilci so vsako mersko nalogo natančno razložili in prikazali, tako da sem razumel/-a, kako se naloga izvede. 18–40 let 6,83 0,63 0,02* 6,94 0,33 0,53 41+ let 6,98 0,12 6,94 0,24 Na meritvah je bilo poskrbljeno za mojo varnost pri gibalnih nalogah. 18–40 let 6,92 0,31 0,13 6,99 0,11 0,58 41+ let 6,98 0,12 6,98 0,15 Na meritvah sem se počutil/-a sprejetega/sprejeto in dobrodošlega/dobro- došlo. 18–40 let 6,90 0,43 0,12 6,95 0,27 0,95 41+ let 6,98 0,12 6,97 0,18 Meritev se bom udeležil/-a tudi septembra. 18–40 let 6,35 1,27 0,59 6,45 1,16 0,44 41+ let 6,48 1,16 6,59 1,00 Zadovoljen/zadovoljna sem s povratnimi informacijami o svojih rezultatih meritev 18–40 let 6,79 0,67 0,20 6,88 0,69 0,84 41+ let 6,91 0,38 6,85 0,66 Opomba. µ – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; p – statistična značilnost, * – p ≤ 0,05. 132 zi z meritvami (2 spremenljivki), meritve (4 spremenljivke), ponovna udeležba na me- ritvah (1 spremenljivka), razlaga rezultatov in povratna informacija (1 spremenljivka). Izvedbo meritev smo poleg vprašalnika vrednotili tudi kakovostno, z opazovanjem treh večjih sklopov. Vodji meritev JK in TO sta za ta namen opazovala varnost merjen- cev pri izvedbi merskih nalog, razumevanje navodil za izvedbo posameznih merskih nalog ter pravilnost izvedbe merskih nalog. Pri sklopu varnosti sta beležila vrsto, število in mesto morebitnih nezgod in poškodb. Pri sklopu razumevanja in pravilnosti iz- vedbe merskih nalog sta opazovala, koli- ko merjencev posamezne merske naloge sploh razume in koliko merjencev jih izvaja pravilno. Če je večina merjencev (vsaj 80 %) posamezno mersko nalogo razumela, je bila ta merska naloga ovrednotena kot primerna oziroma z Da v Tabeli 2. V naspro- tnem primeru je bila merska naloga ovre- dnotena z Ne, kar je pomenilo, da merjenci niso ustrezno razumeli navodil za izvedbo merske naloge. Isti kriterij vrednotenja (Da/ Ne) pa je veljal tudi za sklop pravilnosti iz- vedbe posamezne merske naloge. Analiza podatkov Podatke smo z listov prepisali v Microsoft Excel (verzija 2016, Microsoft Corporation, Redmond, Washington, ZDA), jih uredili ter obdelali s statističnim programom IBM SPSS (verzija 24, SPSS Inc., Chicago, Illinois, ZDA). Najprej smo vse podatke pregledali tako, da smo izračunali opisno statistiko. Pred izračunom posameznih razlik med spoloma in starostnimi skupinami smo pre- verili predpostavke o normalnosti poraz- delitve (Shapiro-Wilkov test, histogram) in homogenost varianc (Levenov test). Ker je bila predpostavka o normalnosti porazde- litev med spoloma in tudi med starostnimi skupinami (Shapiro-Wilkov test, histogram) kršena, smo uporabili neparametrične teste. Za primerjavo med spoloma smo uporabili Mann-Whitneyjev U-test, za pri- merjavo med starostnimi skupinami pa Kruskal-Wallisov H-test. Vse podatke smo obdelali pri stopnji tveganja 5 %. Podatki so predstavljeni v Tabeli 1. „Rezultati Ocena merjencev o organizaciji meritev Povprečna starost merjencev, ki so sodelo- vali v anketi, je bila 39,30 ± 12,55 leta (moški 38,40 ± 12,47 leta; ženske 40,12 ± 12,60 leta). Za analizo smo merjence razdelili v dve sta- rostni skupini, in sicer 18–40 let in 41+ let, ter ločeno po spolu. V Tabeli 1 so predsta- vljeni rezultati vprašalnika. Iz Tabele 1 lahko razberemo, da so ocene pri vseh trditvah zelo visoke in porazdelje- ne asimetrično v levo. Najvišja ocena 6,99 ± 0,11 točke je dosežena pri ženskah v staro- stni skupini 18–40 let pri trditvi »Na meri- tvah je bilo poskrbljeno za mojo varnost pri gibalnih nalogah«. Tudi povprečna ocena vseh merjencev pri tem vprašanju je najviš- ja in znaša 6,96 ± 0,19 točke. V povprečju je najnižja ocena dosežena pri trditvi »Prijava v aplikacijo Moj SLOfit je bila preprosta« pri ženskah v starostni skupini 18–40 let in znaša 5,85 ± 1,54 točke. Pri tem vprašanju je pri ženskah prišlo do statistično značil- nih razlik (p = 0,024) med skupinama, saj je mlajša starostna skupina slabše ocenila to značilnost. Prav tako je povprečna ocena vseh merjencev pri tem vprašanju najniž- ja in znaša 6,08 ± 1,44 točke. Do statistič- no značilnih razlik (p = 0,021) je prišlo tudi pri trditvi »Merilci so vsako mersko nalogo natančno razložili in prikazali, tako da sem razumel/-a, kako se naloga izvede« med starostnima skupinama moških. Mlajši mo- ški so nižje ocenili to značilnost. Opazovanje organizacije meri- tev s strani vodij meritev V Tabeli 2 so predstavljeni rezultati opazo- vanja izvedbe gibalnih merskih nalog. Na meritvah je prišlo do poškodbe pri navpič- nem skoku in T-testu. Pri navpičnem skoku se je poškodba zgodila pri zelo zmogljivem mlajšem merjencu zaradi prevelike sile na gleženj desne noge ob pristanku. Dru- ga poškodba pa se je zgodila pri gibanju vzvratno pri T-testu, ko je ženska poznih srednjih let izgubila ravnotežje in padla vznak, pri čemer se je ujela na roke. Poleg tega je pri T-testu prišlo še do nekaj pad- cev zaradi hitre menjave smeri, ki pa so se končali brez poškodb. Pri Sorensonovem testu so bile težave s fiksiranjem merjenca, s postavitvijo merjenca v pravilen začetni položaj, nadzorovanjem predpisanega po- ložaja in vrednotenjem pravilnega položaja s strani merilcev, zato je bila ta merska nalo- ga edina ocenjena z nezadostno oceno pri pravilnosti izvedbe. V nadaljevanju je v Tabeli 3 predstavljen čas izvedbe meritev. „Razprava Na podlagi posebej pripravljenega vprašal- nika in opazovanja smo pridobili dragoce- ne povratne informacije o organizacijskem modelu SLOfit odrasli. Ocene merjencev v osmih merjenih elementih organizacije so bile zelo visoke, v povprečju 6,74 ± 0,31 točke. To kaže, da je organizacijski model SLOfit odrasli zelo dober in pripravljen na vpeljavo v prakso. Opazovanje izvedbe merskih nalog pa je pokazalo, da je zaradi povečanja varnosti in boljše zanesljivosti merjenja nujno treba narediti spremembi merskih nalog za agilnost in moč trupa. Tabela 2 Rezultati opazovanja izvedbe gibalnih merskih nalog Merska naloga Število in vrsta nezgode in poškodbe (varnost) Razlaga in razumevanje Pravilnost izvedbe Navpični skok 2 nezgodi (padec pri doskoku, pri čemer 1 lažja poškodba – zvin gležnja) Da Da T-test 5 nezgod (padec pri izvajanju, pri čemer 1 hujša poškodba – zlom obeh zapestij) Da Da Stisk pesti 0 Da Da Dotikanje plošč z roko 0 Da Da Predklon sede 0 Da Da Sorensonov test 0 Da Ne 6-minutni test hoje 0 Da Da raziskovalna dejavnost 133 Ta be la 3 Pr im er ja va g la vn ih z na či ln os ti m ed ra zl ič ni m i m er sk im i s kl op i SL O fit o dr as li (J ur ak id r., 2 02 1) A LP H A -F IT z a od ra sl e (S un i i dr ., 20 09 ) Eu ro pe an F it ne ss Ba dg e (B ös id r., 20 17 ) U KK o dr as li (S un i id r., 2 01 4) ŽI RF IT (I st en ič , 2 01 9) Po pu la ci ja 18 –6 5 le t* * 18 –6 9 le t N i o pr ed el je no O dr as li O dr as li in s ta ro st ni ki Pr es aj an je D a D a D a D a D a O gr ev an je p re d iz ve db o m er - sk ih n al og    D a N e D a N e N e D ol oč en v rs tn i r ed m er sk ih na lo g D a D a D a N e D a Št ev ilo m er sk ih s kl op ov z no tr aj m er ite v 2 (z ap or ed no iz va ja nj e) 1 3 (v sa k sk lo p po se - be j l oč en o) 1 2 (o dr as li, s ta ro st ni ki ) Ko m po ne nt e te le sn e zm og lji - vo st i Vi ta ln e fu nk ci je (a rt er ijs ki kr vn i t la k v m iro va nj u, fre kv en ca s rc a v m iro va nj u* , na si če no st k isi ka v k rv i* ) an tr op om et rij a (te le sn a m as a, te le sn a vi ši na , ob se g pa su ), sr čn o- di ha ln a zm og lji vo st (6 -m in ut ni te st ho je ), ag iln os t ( te k v os m ic i), ko or di na ci ja (d ot ik an je p lo šč z ro ko ), gi bl jiv os t ( pr ed kl on se de ), m oč (v st aj an je s s to la v 30 s ek un da h* ), na vp ič ni sk ok , s tis k pe st i, de ln o up o- gi ba nj e tr up a) . Vi ta ln e fu nk ci je (k rv - ni tl ak *) , a nt ro po - m et rij a (in de ks te - le sn e m as e* , o bs eg pa su *) , a gi ln os t ( te k v os m ic i), ra vn ot ež je (te st s to je n a en i no gi ), sr čn o- di ha ln a vz dr žl jiv os t ( ho ja na 2 k m ), gi bl jiv os t (g ib lji vo st ra m en sk eg a ob ro ča in v ra tu ), m oč (s tis k pe st i, sk ok z d os eg om , pr ila go je n sk le k, di na m ič en u po gi b tr up a) . O sn ov ni s kl op : a nt ro po m et rij a (in de ks te le sn e m as e, in de ks te le sn e se st av e, te st te le sn e dr že ), gi bl ji- vo st (d os eg s ed e) , ra vn ot ež je (s to ja n a en i n og i), s rč no - -d ih al na v zd rž lji vo st (te st s to pa nj a) , m oč (p ol ož aj d es ke , s kl e- ce , v st aj an je n a en i no gi ), ko or di na ci ja (s on ož ni s ko ki v s to ji ra zk or ač no in h kr a- te n za m ah z ro ka m i v od ro če nj e go r). A nt ro po m et rij a in vi ta ln e fu nk ci je (i n- de ks te le sn e m as e* , kr vn i t la k* ), ra vn o- te žj e (s to ja n a en i no gi ), sr čn o- di ha ln a vz dr žl jiv os t ( ho ja n a 2 km ), gi bl jiv os t ( iz - te g ko le na , s tr an sk i up og ib tr up a) , m oč (p ril ag oj en s kl ek , na vp ič ni s ko k, po lč ep n a en i n og i, iz om et rič ni iz te g tr up a) . Vi ta ln e fu nk ci je in a nt ro po m et rij a (k rv ni tl ak , fre kv en ca s rč ne ga u tr ip a, s at ur ac ija k is ik a, in de ks te le sn e m as e, ob se g tr eb uh a) , te le sn a se st av a, k oo rd in ac ija (d ot ik an je p lo šč z ro ko ), ra vn ot ež je (e no no žn a st oj a na tl eh , o dp rt e oč i en on ož na s to ja n a tle h, z ap rt e oč i), m oč (č ep o b st en i, ro čn i s tis k di na m om et ra , dv ig an je tr up a) , g ib lji vo st (p re dk lo n se de , vz ro če nj e ob s te ni , di ag on al ni d ot ik ro k) , s rč no -d ih al na v zd rž lji vo st (h oj a na 2 k m al i ho ja n a 60 0 m ) Št ev ilo m er sk ih n al og in č as tr aj an ja m er ite v 5 pr es ej al ni h (1 v pr aš al ni k) in 1 0 m er sk ih n al og , 7 0 m in ut 4 pr es ej al ne (1 v pr a- ša ln ik ) i n 8 m er sk ih na lo g, 4 5 m in ut 10 m er sk ih n al og v vs ak em s kl op u, 7 5 m in ut z a sk lo p 3 pr es ej al ne (1 v pr a- ša ln ik ) i n 8 m er sk ih na lo g, 4 5 m in ut 1 pr es ej al na (v pr aš al ni k) in 1 5 m er sk ih n al og , 7 5 m in ut Ve lja vn os t i n za ne sl jiv os t m er sk ih n al og D a D a D a D a D a 134 Prijava na spletno mesto Moj SLOfit in navodila Rezultati kažejo, da so merjenci pred izved- bo meritev SLOfit odrasli od organizatorjev dobili vsa potrebna navodila, povezana z meritvami. Nekoliko nižja ocena žensk v skupini 18–40 ne vzbuja skrbi, vendar iz pogovorov z merjenkami sklepamo, da si želijo še bolj intuitivni postopek prijave. Meritve Rezultati ocen, povezanih z vprašanji o me- ritvah, kažejo, da so bili merjenci s potekom meritev zelo zadovoljni. Ocenjevali so na- vodila o meritvah ob vstopu na fakulteto, razlago ter prikaz merskih nalog, varnost med gibalnimi nalogami in občutek spre- jetosti na meritvah. Zanimivo je, da so vse ocene kljub nekaterim padcem in celo po- škodbam zelo visoke. Kljub temu pa smo se prav zaradi teh posebnosti odločili za spremembe izvedbe merskih nalog, kar opisujemo v nadaljevanju. Zanimanje za ponovno udelež- bo na meritvah Merjenci so pri vprašanju o vnovični ude- ležbi na meritvah navedli, da se bodo teh skoraj gotovo udeležili tudi v naslednjem terminu. Rezultati potrjujejo zadovoljstvo merjencev z meritvami, hkrati pa kažejo tudi na visoko raven zavedanja o pomenu vseživljenjskega spremljanja telesne zmo- gljivosti za posameznika. Slednje je tudi eden izmed ciljev projekta SLOfit vseživlje- nje. Analiza naslednjih meritev, ki smo jih organizirali čez pol leta, je pokazala, da se je za ponovno meritev odločilo 16 % mer- jencev pilotnih meritev. Razlaga rezultatov in povratna informacija Če je soditi po rezultatih anketnega vpra- šalnika, so bili merjenci zadovoljni z razlago rezultatov in povratno informacijo. To je pomembna informacija za vrednotenje or- ganizacijskega modela, saj lahko s primer- no razlago rezultatov merjencu osmislimo pomen posameznih gibalnih sposobnosti in ga usmerimo v vadbo za njihovo ohra- njanje ali izboljšanje. Opazovanje Na podlagi rezultatov opazovanja ugota- vljamo, da je organizacija na splošno pote- kala gladko in časovno ustrezno, v skladu s predvideno časovnico za posamezne dele SL O fit o dr as li (J ur ak id r., 2 02 1) A LP H A -F IT z a od ra sl e (S un i i dr ., 20 09 ) Eu ro pe an F it ne ss Ba dg e (B ös id r., 20 17 ) U KK o dr as li (S un i id r., 2 01 4) ŽI RF IT (I st en ič , 2 01 9) N or m at iv ne v re dn os ti m er sk ih na lo g za s lo ve ns ko p op ul ac ijo D a N e N e N e D a Kr ite ri js ke v re dn os ti za z dr a- vs tv en o tv eg an je D a N e N e D a N e M ož no st s pr em lja nj a te le sn e zm og lji vo st i p re k te hn ič ne re ši tv e D a, b re zp la čn o za m er je nc a in d ru ge u po ra bn ik e (M oj SL O fit ) N e D a, v en da r v po gl ed sa m o za iz va ja lc a m er ite v D a, v en da r v po gl ed sa m o za iz va ja lc a m er ite v (a pl ik ac ija N IJZ ) D a, v en da r v po gl ed s am o za iz va ja lc a m er ite v Po tr eb en p ro st or Te lo va dn ic a (2 8 x 15 m ) a li zu na nj e ig riš če Te lo va dn ic a al i zu na nj e ig riš če Te lo va dn ic a al i pr os to r v el ik os ti 6 x 10 m Te lo va dn ic a al i zu na nj e ig riš če in te ka liš če Te lo va dn ic a al i z un an je ig riš če in te ka liš če Po se bn a op re m a za iz ve db o m er ite v di na m om et er , e le kt ro ns ka de sk a za ta pi ng , o ks im et er , m er iln ik k rv ne ga tl ak a, k lo p - ca z a pr ed kl on s ed e di na m om et er , m er il- ni k kr vn eg a tla ka ) m er iln ik k rv ne ga tla ka di na m om et er , e le kt ro ns ka d es ka z a ta pi ng , o ks im e- te r, m er iln ik k rv ne ga tl ak a, m er iln ik te le sn e se st av e, kl op ca z a pr ed kl on s ed e Ka de r z a iz ve db o m er ite v Iz ob ra že n in u sp os ob lje n ka de r U sp os ob lje n ka de r U sp os ob lje n ka de r U sp os ob lje n ka de r Iz ob ra že n ka de r * pr es ej al ne m er sk e na lo ge ** z n ek at er im i p ril ag od itv am i l ah ko m er sk i s kl op S LO fit o dr as li iz va ja jo tu di o se b e, s ta re jš e od 6 5 le t raziskovalna dejavnost 135 merjenja. To pa ne velja za izvedbo nekate- rih merskih nalog. Ugotavljamo namreč, da merska nalo- ga T-test z vidika varnosti ni primerna za splošno odraslo populacijo. Zaradi kom- pleksnosti gibanja (naprej, lateralno in vzvratno), ki vključuje hitre spremembe smeri, imajo nekateri merjenci težave z ohranjanjem ravnotežja, to pa lahko vodi do padcev in poškodb. Zaradi tega smo po izvedbi pilotnih meritev v raziskovalni skupini opravili razpravo o zamenjavi te merske naloge z drugo primerljivo nalogo. Odločili smo se za tek v osmici. Ta naloga predvideva manj sprememb smeri in je gi- balno manj zahtevna, zato zmanjšuje mo- žnosti za padce in poškodbe. To se je poka- zalo tudi na naslednjih meritvah, ki smo jih izvedli septembra 2021. Pri izvedbi Sorensenovega testa smo za- znali, da precej merjencev kljub ustrezni moči ne zazna spremembe položaja telesa (čeprav smo za ta namen uporabljali vrvico, ki je prikazovala odmik trupa od tal), in ob rigoroznem upoštevanju navodil so merilci prekinili meritev. Predvidevamo, da bi pri terenskih meritvah drugih izvajalcev pre- več pogosto prihajalo do tega, da bi mer- jencem omogočali nadaljnjo izvedbo, kar pa bi pripeljalo do neustrezne primerjave z rezultati pravilne izvedbe. Skratka, zaznali smo težave z zagotavljanjem zanesljivosti merjenja pri tem merskem postopku, zato smo se odločili, da mersko nalogo zame- njamo z drugo. Pri iskanju nove merske naloge smo gledali predvsem vidik izvedlji- vosti na terenskih meritvah in ustrezno za- nesljivost meritev. Po temeljiti razpravi smo se odločili za delni upogib trupa, ki meri število pravilno izvedenih delnih upogibov trupa v predpisanem ritmu. Merjenec leži na hrbtu, kolena ima pokrčena za približno 90°, stopala so plosko na tleh. V predpisa- nem ritmu 50 udarcev/minuto izvaja delne upogibe trupa tako, da dvigne glavo in z iztegnjenimi rokami ter konicami prstov drsi med dvema trakovoma, ki sta med seboj oddaljena 10 centimetrov. Merjenec izvaja delne upogibe trupa glede na ritem metronoma, in sicer se s prvim udarcem metronoma dviguje/upogiba trup, z nasle- dnjim se spušča. Ena ponovitev vključuje dvig in spust trupa. Če merjenec izvaja na- logo 120 sekund, se izvajanje naloge preki- ne in zapiše najboljši možni rezultat, tj. 50 delnih upogibov trupa. Omeniti je treba še to, da so pilotni rezultati naloge 6-minutni test hoje pokazali slabšo občutljivost pri telesno zmogljivih posame- znikih. Zato smo se odločili, da v prihodnje telesno bolj zmogljivim posameznikom na- mesto te naloge ponudimo tek na 600 me- trov. O tej nalogi smo v skupini razmišljali že prvotno, saj omogoča tudi neposredno primerjavo surovih vrednosti iz obdobja šolanja, saj je ta naloga v ŠVK. Primerjava organizacijskega modela SLO- fit odrasli z nekaterimi drugimi merskimi sklopi V Tabeli 3 je prikazana primerjava med merskim sklopom SLOfit odrasli in drugimi uveljavljenimi merskimi sklopi po svetu in pri nas. V nadaljevanju predstavljamo pred- nosti in slabosti merskega sklopa SLOfit od- rasli v primerjavi z drugimi. Prva prednost merskega sklopa SLOfit odrasli je, da ima zelo dodelan presejalni sklop, ki poleg vprašalnika in meritev vital- nih funkcij obsega tudi individualen posvet pri vodji meritev. Kljub dodelanosti je pre- sejalni sklop tudi s časovnega vidika zelo učinkovit, saj je izveden v 5 minutah. Drugi merski sklopi sicer imajo presajanje, vendar v to ni vključen posvet pri vodji meritev, in so večinoma vsebinsko nekoliko okrnjeni. Druga prednost merskega sklopa SLOfit odrasli je ogrevanje pred izvedbo gibal- nih merskih nalog, ki je prilagojeno posa- mezniku. Ogrevanje je v ta merski sklop vključeno z vidika preprečevanja poškodb. Merska sklopa ALPHA-FIT in UKK kljub ne- katerim enakim merskim nalogam kot pri SLOfit odrasli ogrevanja nimata predvide- nega v priročniku. Vsi merski sklopi imajo določen vrstni red izvajanja merskih nalog. Čeprav ima merski sklop SLOfit odrasli dva sklopa (z zdravjem povezana telesna zmogljivost in z gibalno učinkovitostjo povezana telesna zmoglji- vost), so merske naloge organizirane tako, da se izvajata prepleteno. To omogoča nemoteno izvedbo meritev ne glede na heterogenost skupine. Po drugi strani mer- ski sklop European Fitness Badge (Bös idr., 2017) izvaja vsak sklop meritev posebej (presejalna meritev, splošna meritev, napre- dna meritev). Zaradi tega je ta organizacija meritev bolj zapletena in časovno zahtev- na. Merjencu, ki je telesno zelo zmogljiv, omogoči izvedbo napredne meritve samo, če je prej opravil presejalne in splošne me- ritve. Verjetno največja prednost meritev SLOfit odrasli je kompetentnost kadra, kar vpliva zlasti na varnost meritev. Vodja meritev, ki tudi preverja zdravstveno tveganje mer- jenca za izvedbo gibalnih nalog, je namreč lahko samo ustrezno izobražen kader (naj- manj prva stopnja univerzitetne izobrazbe kineziolog, učitelj športne vzgoje ali viso- košolske izobrazbe fizioterapevt), ki ima opravljeno usposabljanje in pridobljeno licenco za SLOfit meritve (Jurak idr., 2021). Merilci pa morajo biti ustrezno strokovno izobraženi ali usposobljeni (učitelj 1 po sistemu strokovnega usposabljanja v špor- tu) in morajo imeti pridobljeno licenco za meritve SLOfit. Z izjemo ŽIRFIT morajo pri drugih merskih sklopih imeti merilci ustrezno strokovno usposobljenost. Kljub temu, da so merilci izobraženi in dodatno usposobljeni, pri nekaterih gibalnih nalo- gah kot pomočniki merjencev sodelujejo kar merilci (npr. 6-minutni test hoje – štetje krogov, test stopanja na klop – samostojno računanje srčne frekvence). Zato lahko pri teh merskih nalogah prihaja do napak in problema zanesljivosti. SLOfit odrasli je edini merski sklop za od- rasle na svetu, ki omogoča vseživljenjsko spremljanje telesne zmogljivosti. Podprt je tudi z brezplačnim spletnim mestom Moj SLOfit, prek katerega registrirani uporab- niki dostopajo do svojih rezultatov, hkrati lahko te podatke povežejo s podatki ŠVK iz šolskega obdobja (če v šolskem obdobju niso bili uporabniki, lahko naknadno vpiše- jo podatke, če imajo shranjen karton). Moj SLOfit omogoča tudi izdelavo poročila o posameznih meritvah (v primerjavi s kate- rokoli prejšnjo) ter trenda vseživljenjskega telesnega in gibalnega razvoja. Omogoča pa tudi, da posameznik vpogled v svoje re- zultate omogoči komurkoli, npr. osebnemu zdravniku ali kineziologu. Slabost in hkrati tudi priložnost merskega sklopa SLOfit odrasli je v tem, da trenutno še ni uveljavljen in sprejet med različnimi izvajalci meritev telesne zmogljivosti v Sloveniji. Trenutno je najmanj izvajalcev s področja zdravstva. Druga trenutna sla- bost so normativne vrednosti za merske naloge, saj so te oblikovane na vzorcu z določenimi omejitvami. Pilotnih meritev so se namreč udeležili v povprečju bolj zmo- gljivi ljudje. Da bi zmanjšali vpliv takšnega vzorca, smo normativne vrednosti pripravili z uteževanjem. To smo izvedli na podlagi reprezentativnega vzorca NIJZ (Nacional- ni inštitut za javno zdravje idr., 2018), na katerem so bile izvedene meritve telesne višine in mase. Ko bomo imeli izmerjenih nekaj tisoč merjencev, bomo ponovno iz- delali normativne vrednosti, v prihodnje pa 136 bomo poskušali izvesti meritve tudi na re- prezentativnem vzorcu odrasle populacije. Omejitve študije Vzorec merjencev je priložnosten, saj so se meritev večinoma udeležili le tisti, ki so jih meritve zanimale. Poleg tega je bila veči- na merjencev iz osrednjeslovenske regije. Kljub temu pa ni nujno, da je to vplivalo na vrednotenje organizacije meritev. „Zaključek Na podlagi analize vrednotenja organiza- cije meritev SLOfit odrasli in primerjave z organizacijo drugih merskih sklopov za spremljanje telesne zmogljivosti odraslih menimo, da je organizacijski model SLO- fit odrasli s spremembo merskih nalog za moč trupa in agilnost dober in pripra- vljen za množično uporabo. Merjenci so vse ključne komponente, pomembne za organizacijski model, ocenili zelo dobro, primerjava z drugimi merskimi sklopi pa je pokazala kar nekaj prednosti organi- zacijskega modela SLOfit odrasli. Sistem je popolnoma brezplačen in kot edini na svetu omogoča vseživljenjsko spremljanje telesne zmogljivosti odraslih. Za meritve ni potrebne veliko opreme in so lahko izve- dene v srednje veliki telovadnici. Ima jasno določen organizacijski model, zato je upo- rabniško prijazen in varen tako za izvajalce kot merjence. Zaradi svoje zasnove dobi vsak merjenec individualno obravnavo. Vsi izvajalci meritev lahko pridobijo ustrezne kompetence brezplačno. Kljub navede- nim prednostim bo raziskovalna skupina še naprej vrednotila organizacijski model meritev SLOfit odrasli in si prizadevala za njegove izboljšave. Zahvala Zahvaljujemo se celotni raziskovalni sku- pini SLOfit za izvedbo pilotnih meritev in Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje (NIJZ) za anonimizirane podatke vzorca iz raziskave EU Menu Slovenija (SI.Menu 2017/18), ki je bila del Nacionalne prehran- ske študije v skladu z metodologijo EFSA EU Menu (SI.Menu 2017/18), koordinirana na NIJZ in finančno podprta s strani Evrop- ske agencije za varnost hrane (Pogodbi OC/EFSA/DATA/2014/02-LOT1-CT02, OC/ EFSA/DATA/2014/02-LOT2-CT03), Ministr- stva za zdravje in Javne agencije za razisko- valno dejavnost Republike Slovenije. Pilotna študija SLOfit odrasli je nastala v okviru raziskovalnega projekta SLOfit vse- življenje (J5-1797), sofinanciranega s strani ARRS. „Literatura 1. American College of Sports Medicine. (2013). ACSM‘s guidelines for exercise testing and pre- scription. Lippincott Williams & Wilkins. 2. Arena, R., Guazzi, M., Lianov, L., Whitsel, L., Berra, K., Lavie, C. J., … Cherie Franklin, N. (2015). Healthy lifestyle interventions to combat noncommunicable disease—a no- vel nonhierarchical connectivity model for key stakeholders: a policy statement from the American Heart Association, European Society of Cardiology, European Associati- on for Cardiovascu. European heart journal, 36(31), 2097–2109. 3. Biswas, A., Oh, P. I., Faulkner, G. E., Bajaj, R. R., Silver, M. A., Mitchell, M. S. in Alter, D. A. (2015). Sedentary time and its association with risk for disease incidence, mortality, and hospitalization in adults: a systematic review and meta-analysis. Annals of internal medici- ne, 162(2), 123–132. 4. Blair, S., Cheng, Y. in Holder, J. S. (2001). Is physical activity or physical fitness more im- portant in defining health benefits? Medicine and science in sports and exercise, 33(6). 5. Bös, K., Brehm, W., Klemm, K., Schreck, M. in Pauly, P. (2017). European Fitness Badge: Han- dbook for Instructors. Deutscher Turner-Bund eV (DTB). 6. Clark, J. E. (2015). Diet, exercise or diet with exercise: comparing the effectiveness of tre- atment options for weight-loss and changes in fitness for adults (18–65 years old) who are overfat, or obese; systematic review and meta-analysis. Journal of Diabetes & Metabolic Disorders, 14(1), 1–28. 7. Clarke, H. H. (1971). Basic Understanding of Physical Fitness. Physical Fitness Research Digest, series 1, no 1. President’s Council on Physical Fitness and Sports: Washington, DC. 8. Corbin, C. B., Pangrazi, R. P. in Franks, B. D. (2000). Definitions: Health, fitness, and physi- cal activity. President’s Council on Physical Fi- tness and Sports Research Digest. 9. García-Hermoso, A., Ramírez-Campillo, R. in Izquierdo, M. (2019). Is muscular fitness asso- ciated with future health benefits in children and adolescents? A systematic review and meta-analysis of longitudinal studies. Sports Medicine, 1–16. 10. García-Hermoso, A., Ramírez-Vélez, R., Gar- cía-Alonso, Y., Alonso-Martínez, A. M. in Izquierdo, M. (2020). Association of cardio- respiratory fitness levels during youth with health risk later in life: A systematic review and meta-analysis. JAMA pediatrics, 174(10), 952–960. 11. Istenič, N. (2019). Žirfit karton: Analiza testne baterije za diagnostiko in spremljanje telesne pripravljenosti odraslih. Univerza v Ljubljani. 12. Jakovljević, M., Knific, T. in Petrič, M. (2017). Testiranje telesne pripravljenosti odraslih oseb: priročnik za preiskovalce. Nacionalni inštitut za javno zdravje. 13. Johns, D. J., Hartmann-Boyce, J., Jebb, S. A., Aveyard, P. in Group, B. W. M. R. (2014). Diet or exercise interventions vs combined be- havioral weight management programs: a systematic review and meta-analysis of di- rect comparisons. Journal of the Academy of Nutrition and Dietetics, 114(10), 1557–1568. 14. Juonala, M., Magnussen, C. G., Berenson, G. S., Venn, A., Burns, T. L., Sabin, M. A., … Chen, W. (2011). Childhood adiposity, adult adipo- sity, and cardiovascular risk factors. N Engl J Med, 365, 1876–1885. 15. Jurak, G., Kovač, M., Starc, G., Leskošek, B., So- rić, M., Strel, J., Strojnik, V., Golja, P., Hadžić, V., Đurić, S., Sember, V., Markelj, N., Morrison, S. A., Meh, K., Potočnik, Ž. L., Ocvirk, T. in Kra- maršič, J. (2021). (2021). Priročnik za izvajalce: SLOfit odrasli. Pridobljeno s https://www.slo- fit.org/SLOfit-odrasli/navodila-za-izpeljavo- -administracije 16. Jurak, G., Leskošek, B., Kovač, M., Pajek, M. B., Sorić, M., Sember, V., … Starc, G. (2017). SLOfit študent-pilotni projekt diagnostike telesne- ga in gibalnega razvoja študentske popula- cije v Sloveniji. Sport: Revija Za Teoreticna in Prakticna Vprasanja Sporta, 65. 17. Kaminsky, L. A., Arena, R. in Myers, J. (2015). Reference standards for cardiorespiratory fitness measured with cardiopulmonary exercise testing: data from the Fitness Regi- stry and the Importance of Exercise National Database. V Mayo Clinic Proceedings (Let. 90, str. 1515–1523). Elsevier. 18. Kemmler, W., Von Stengel, S., Schoene, D. in Kohl, M. (2018). Changes of Maximum Leg Strength Indices During Adulthood a Cross- -Sectional Study With Non-athletic Men Aged 19–91. Frontiers in physiology, 9, 1524. 19. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G. in Strel, J. (2017). SLOfit ali športnovzgojni karton skozi zgodo- vinsko perspektivo SLOfit. Šport: revija za te- oretična in praktična vprašanja športa, 65(3/4), 152–166. 20. Kovač, M. in Jurak, G. (2017). SLOfit ali špor- tnovzgojni karton skozi zgodovinsko per- spektivo. Sport: Revija Za Teoreticna in Praktic- na Vprasanja Sporta, 65. 21. Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., Leskošek, B. in Strel, J. (2011). Športnovzgojni karton: diagno- stika in ovrednotenje telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine v Sloveniji. Fakulteta za šport. 22. Mintjens, S., Menting, M. D., Daams, J. G., Poppel, M. N. M. Van in Roseboom, T. J. (2018). Cardiorespiratory Fitness in Child- hood and Adolescence Affects Future raziskovalna dejavnost 137 Cardiovascular Risk Factors : A Systematic Review of Longitudinal Studies. Sports Me- dicine, (0123456789). https://doi.org/10.1007/ s40279-018-0974-5 23. Nacionalni inštitut za javno zdravje, Inštitut Jožef Stefan, Pediatrična klinika, Biotehniška fakulteta, Inštitut za nutricionistko, Peda- goška fakulteta, F. za vede o zdravju in F. za zdravstvene vede. (b. d.). EU menu Slovenija. Pridobljeno s https://www.nijz.si/sl/eu-me- nu-slovenija 24. Ortega, F. B., Ruiz, J. R., Castillo, M. J. in Sjö- ström, M. (2008). Physical fitness in childho- od and adolescence: a powerful marker of health. International journal of obesity, 32(1), 1–11. 25. Pozuelo-Carrascosa, D. P., García-Hermoso, A., Álvarez-Bueno, C., Sánchez-López, M. in Martinez-Vizcaino, V. (2018). Effectiveness of school-based physical activity programmes on cardiorespiratory fitness in children: a meta-analysis of randomised controlled tri- als. British journal of sports medicine, 52(19), 1234–1240. 26. Rollo, S., Antsygina, O. in Tremblay, M. S. (2020). The whole day matters: understan- ding 24-hour movement guideline adheren- ce and relationships with health indicators across the lifespan. Journal of sport and he- alth science. 27. Ross, R., Chaput, J.-P., Giangregorio, L. M., Janssen, I., Saunders, T. J., Kho, M. E., … McLa- ughlin, E. C. (2020). Canadian 24-Hour Move- ment Guidelines for Adults aged 18–64 years and Adults aged 65 years or older: an inte- gration of physical activity, sedentary beha- viour, and sleep. Applied Physiology, Nutrition, and Metabolism, 45(10), S57–S102. 28. Smith, J. J., Eather, N., Morgan, P. J., Plotni- koff, R. C., Faigenbaum, A. D. in Lubans, D. R. (2014). The health benefits of muscular fitness for children and adolescents: a syste- matic review and meta-analysis. Sports medi- cine, 44(9), 1209–1223. 29. Suni, J. (2014). Health-related fitness test battery for middle-aged adults with empha- sis on musculoskeletal and motor tests. Pri- dobljeno s https://ukkinstituutti.fi/en/ research-development/monitoring-the- -physical-activity-sedentary-behaviour-and- -fitness-of-the-population/health-related-fi- tness-test-battery/ 30. Suni, J., Husu, P. in Rinne, M. (2009). Fitness for health: the ALPHA-FIT test battery for adults aged 18–69. Tester’s Manual. Tampare, Fin- land: Published by European Union DS, and the UKK Institute for Health Promotion Research. 31. Virani, S. S., Alonso, A., Benjamin, E. J., Bit- tencourt, M. S., Callaway, C. W., Carson, A. P., … Delling, F. N. (2020). American Heart Association Council on Epidemiology and Prevention Statistics Committee and Stroke Statistics Subcommittee. Heart disease and stroke statistics-2020 update: a report from the American Heart Association. Circulation, 141(9), e139–e596. 32. World Health Organization. (2013). Global action plan for the prevention and control of noncommunicable diseases 2013-2020. World Health Organization. 33. World Health Organization. (2020). WHO gu- idelines on physical activity and sedentary behaviour: at a glance. Jaka Kramaršič Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana jaka.kramarsic@fsp.uni-lj.si „PRILOGA 1 Pozdravljeni! Pred vami je vprašalnik (tabela 4), s katerim želimo pridobiti povratne informacije o vaših izkušnjah na meritvah SLOfit odrasli. Pri vsaki trditvi označite samo en odgovor (1–7 stopenjska lestvica; 1 nikakor se ne strinjam, 7 popolnoma se strinjam). Če imate težave pri razu- mevanju posameznega vprašanja se posvetujete z merilci. Tabela 4 Prikaz vprašalnika za vrednotenje organizacijskega modela meritev SLOfit odrasli N ik ak or s e ne st rin ja m Po po ln om a se st rin ja m 1 2 3 4 5 6 7 1. Prijava v aplikacijo Moj SLOfit je bila preprosta. o o o o o o o 2. Po prijavi na meritve sem dobil vse potrebne informacije, vezane na meritve (na strani SLOfit in preko e-pošte ali preko telefona). o o o o o o o 3. Ob sprejemu na fakulteti sem od merilcev dobil vsa potrebna navodila za izvedbo meritev SLOfit odrasli. o o o o o o o 4. Merilci so vsako mersko nalogo natančno razložili in prikazali, tako da sem razumel, kako se naloga izvede. o o o o o o o 5. Na meritvah je bilo poskrbljeno za mojo varnost pri gibalnih nalogah. o o o o o o o 6. Na meritvah sem se počutil sprejetega in dobrodošlega. o o o o o o o 7. Meritev se bom udeležil tudi septembra. o o o o o o o 8. Zadovoljen sem s povratnimi informacijami o svojih rezultatih meritev. o o o o o o o 138 The impact of the number of judges on the reliability of their judgement in standard and latin american dances Abstract In the last decade, great changes have occurred in judges’ judgement of standard and Latin American dances. Initially, four judg- ing criteria were defined and each of them was rated by three judges. This type of judgement was poorly reliable. In 2017 four judging criteria merged into two components, technical and artistic, and each of them was rated by six judges. The aim of our study was to establish whether the higher number of judges has improved the reliability of their judgement. The sample consist- ed of 18 Slovenian judges. In all standard and Latin American dances judges rated the 12 best placed adult dancing couples at the Slovenia Open international competition. The results showed that a higher number of judges results in better reliability of their judgement in all four judging criteria. The values of intraclass correlation coefficients (ICC) were higher in the criteria of technical quality and movement to music (ICC = 0.78), whereas those pertaining to partnering skills and choreography were lower (ICC = 0.67; 0.68). The change in the judging system, with introduction of six judges for the rating of each component, has proven to be reasonable and has improved the reliability of judging. Keywords: sport dance, judging system, aesthetic sports Izvleček V standardnih in latinskoameriških plesih so se v za- dnjem desetletju zgodile velike spremembe v sodni- škem ocenjevanju. V začetni obliki so bili oblikovani štirje ocenjevalni kriteriji, vsakega so ocenjevali po trije sodniki. Ocenjevanje se je izkazalo za slabo zanesljivo. Z letom 2017 so bili štirje ocenjevalni kriteriji združeni v dve komponenti, tehnično in umetniško, vsako pa oce- njuje po šest sodnikov. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali se je z večjim številom sodnikov izboljšala tudi za- nesljivost ocenjevanja. Vzorec je sestavljalo 18 sloven- skih sodnikov. V vseh standardnih in latinskoameriških plesih so ocenili 12 najbolje uvrščenih članskih plesnih parov na mednarodnem tekmovanju Slovenija Open. Rezultati so pokazali, da se z večjim številom sodnikov zanesljivost ocenjevanja izboljša v vseh štirih ocenje- valnih kriterijih. Vrednosti interklasnih korelacijskih koeficientov (ICC) so bile višje pri kriteriju tehnične kvalitete in gibanja z glasbo (ICC = 0,78), pri kriteriju odnosa plesalec-plesalka in koreografije pa so bile vre- dnosti nižje (ICC = 0,67; 0,68). Sprememba sodniškega sistema z uveljavitvijo šestih sodnikov za ocenjevanje vsake komponente se je izkazala za smotrno in prinaša boljšo zanesljivost sodniškega ocenjevanja. Ključne besede: športni ples, sodniški sistem, estetski športi. Jerneja Premelč Vpliv števila sodnikov na zanesljivost sodniškega ocenjevanja v standardnih in latinskoameriških plesih raziskovalna dejavnost 139 „Uvod Sodniško ocenjevanje v estetskih športih že od nekdaj pomeni izziv, saj rezultat ni mer- ljiv, kot je pri izmeri razdalje, hitrosti, številu zadetih košev itd., ampak je večinoma od- visen od subjektivne ocene sodnikov. Pri preučevanju sodniških sistemov v estetskih športih je bilo ugotovljenih več pomanjklji- vosti. Med njimi so pristranskost sodnika zaradi večjega izkazovanja naklonjenosti tekmovalcem svojih držav (Seltzer in Glass, 1991; Ste-Marie in Valiquette, 1996; Whissell idr., 1993), ocena sodnika, na katero vpliva ugled tekmovalca (Findlay in Ste-Marie, 2004), »halo učinek«, ki se nanaša na ten- denco sodnikov, da posplošijo svojo oceno na vse segmente športnikovega nastopa, čeprav se ti med seboj razlikujejo (Borman, 1975), vpliv spomina sodnika na predhodni nastop tekmovalca (Ste-Marie, 2003; Ste- -Marie in Valiquette, 1996; Ste-Marie, Va- liquette in Taylor, 2001) idr. Več raziskav je preučevalo zanesljivost in veljavnost sodni- ških sistemov v estetskih športih in s tem povezanih pomanjkljivosti ocenjevanja (Bučar idr., 2014; Leandro idr., 2017; Leon- -Parados in Jemni, 2022; Leskošek idr., 2018; Mack idr., 2019; Ponciano idr., 2018; Premelč idr., 2019). Izkazalo se je, da na ocenjevanje in končni rezultat vplivajo tudi sodnikove tekmovalne izkušnje (Pizzera, 2012), raven sodniške licence (nacionalna/mednaro- dna) (Čuk idr., 2012; Dallas in Kirialanis, 2010; Flessas idr., 2015) in oblikovanje sodniških lestvic (Atiković idr., 2012; Mack, Bryan idr., 2019). V nekaterih estetskih športih so se zavze- mali za spremembe sodniških sistemov z namenom boljše zanesljivosti in pravič- nosti ocenjevanja. Največ sprememb v sodniškem ocenjevanju v estetskih športih je bilo uveljavljenih v športni in ritmični gimnastiki, umetnostnem drsanju ter sin- hronem plavanju (FIG, 2021; FINA, 2017; ISU, 2003). Zahtevnost koreografij in tehničnih elementov je postala številčno ovredno- tena, določeni so bili obvezni elementi in odbitki za napake v izvedbi, tehnična in umetniška komponenta sta se začeli oce- njevati ločeno, na novo so bile oblikovane ocenjevalne lestvice in izračun končnih re- zultatov idr. Spremembe so bile uvedene tudi v plesu, in sicer akrobatskem rokenrolu ter standardnih in latinskoameriških plesih (WDSF, 2017). V športnem plesu plesalci lahko tekmujejo v treh različnih zvrsteh, in sicer v latinsko- ameriških plesih (samba, čačača, rumba, paso doble, jive), standardnih plesih (angle- ški valček, tango, dunajski valček, počasni fokstrot in hitri fokstrot) ali/in kombinaciji vseh 10 plesov. Uspešnost plesalcev na tek- movanju je odvisna od njihovega plesnega nastopa in sodniške ocene tega. Do leta 2013 se je na vseh tekmovanjih uporabljal sodniški sistem, ki je temeljil na razvrščanju (rangiranju) plesnih parov. Prvi predlog no- vega sodniškega sistema je mednarodna plesna zveza (WDSF) predstavila leta 2008 in je temeljil na oblikovanju pravil, ki so jih razvili pri japonski plesni zvezi po vzoru so- dniškega sistema v umetnostnem drsanju iz leta 2004. Prvič je bil preizkušen leta 2009 v finalu grand slama v Šanghaju (Ambrož, 2010). Po poglobljenem delu, opazovanju in povratnih informacijah je leta 2013 pre- šel v veljavo na najvišjih mednarodnih tek- movanjih. Do leta 2017 so uvedli še nekaj sprememb in ga nadgradili v različico, ime- novano 3.0 (WDSF, 2017). V športnem plesu se tako uporabljata dva sodniška sistema. Star sodniški sistem razvrščanja plesnih pa- rov se uporablja na tekmovanjih nižje ravni, nov sodniški sistem številčnega ocenjeva- nja pa na najvišjih mednarodnih tekmova- njih, kot so WDSF Grand Slam, WDSF Grand Prix, svetovno in evropsko prvenstvo, sve- tovni in evropski pokal (WDSF, 2018a). Gle- de na raven tekmovanja se spreminja tudi število sodnikov, in sicer od 3 do 12. Novi sodniški sistem vključuje štiri ocenje- valne kriterije: tehnična kvaliteta, odnos plesalec-plesalka, gibanje z glasbo in ko- reografija (WDSF, 2017, 2018a) (Slika 1). Pri prvih spremembah sodniškega sistema so vsak kriterij ocenjevali po trije sodniki. Po- javljalo se je vprašanje, ali so trije sodniki dovolj za zanesljivo oceno posameznega kriterija. Vendar je več kot 12 sodnikov na tekmovanjih težko zagotoviti, zato so se odločili, da dva kriterija združijo v tehnično komponento (tehnična kvaliteta, odnos plesalec-plesalka) in dva v umetniško kom- ponento (gibanje z glasbo in koreografija). Vsako komponento ocenjuje po šest so- dnikov z oceno od 0 do 10. Končna ocena plesnega nastopa je odvisna od ocen obeh komponent in je izračunana, kot določa pravilnik ocenjevanja (WDSF, 2017). Namen te študije je bil ugotoviti, kako število sodnikov vpliva na zanesljivost so- dniškega ocenjevanja in koliko sodnikov je potrebno, da lahko govorimo o zanesljivo- sti ocenjevanja. Cilj je bil tudi ugotoviti, ali je pri vseh ocenjevalnih kriterijih potrebno enako število sodnikov. Je zanesljivost oce- njevanja tehnične komponente mogoče doseči z manjšim številom sodnikov in ve- čjim številom pri umetniški komponenti? Odgovor na vprašanje bo omogočal na- tančnejši vpogled v to, ali število sodnikov vpliva na zanesljivost ocenjevanja posame- znih kriterijev. „Metode Vzorec merjencev Vzorec je sestavljalo 18 sodnikov, od tega dva z nacionalno in 16 z mednarodno so- dniško licenco. Povprečno so imeli 19,6 ± 9 let sodniških izkušenj. Vsi sodniki so opravili letni sodniški izpit in so bili usposobljeni za sojenje po novem sodniškem sistemu. Metode zbiranja in obdelave podatkov Za ugotavljanje zanesljivosti sodniškega sistema so sodniki ocenili 12 najbolje uvr- ščenih članskih plesnih parov (nad 19 let), ki so se udeležili mednarodnega tekmovanja IDSF International Open 2011 v standardnih in latinskoameriških plesih v Sloveniji. Na podlagi videoposnetkov, predvajanih na Slika 1. Ocenjevalni kriteriji v sodniškem sistemu standardnih in latinskoameriških plesov Opomba. Povzeto po WDSF, 2017. 140 SEM in MD se s povečevanjem števila so- dnikov zmanjšujeta, kar prav tako kaže, da se s povečevanjem števila sodnikov izbolj- šuje zanesljivost ocenjevanja (Tabela 1 ter Sliki 2 in 3). Pri ocenjevanju enega kriterija z dvanajstimi sodniki v primerjavi s tremi se SEM zmanjša od 0,37 do 0,43, MD pa od 1,02 do 1,20. Najnižja SEM, z ocenjevanjem s šestimi sodniki, je pri kriteriju tehnične kvalitete (SEM = 0,70), nekoliko višja je pri kriteriju gibanja z glasbo in koreografije (SEM = 0,82), najvišja pa pri kriteriju odnosa plesalec-plesalka (SEM = 0,88). velikem platnu, so jih ocenili v vseh ocenje- valnih kriterijih z ocenami od 0 do 10 v vseh standardnih in latinskoameriških plesih. Pri zbiranju posnetkov so bile videokamere postavljene ob plesišču na prostoru, kjer stojijo sodniki, s čimer je bil zagotovljen čim bolj enak pogled na plesne pare kot v realnih razmerah. Za vsak plesni par so imeli sodniki na voljo minuto, da ga oce- nijo v enem ocenjevalnem kriteriju, kar je primerljivo s časom, ki ga imajo sodniki na tekmovanju. Za ugotavljanje vpliva števila sodnikov na zanesljivost ocenjevanja so bili izračuna- ni interklasni korelacijski koeficienti (ICC), standardna napaka meritev (SEM) in naj- manjša razlika (MD). ICC so bili izračunani s pomočjo Sperman-Brownove napovedne formule, pri čemer je bilo izbrano različno število sodnikov. rn = ; N = število sodnikov; R = ICC za enega sodnika SEM je bila izračunana kot SD*(1- ICC(2,3))1/2, pri čemer SD predstavlja standardno devia- cijo povprečnih ocen parov za posamezen ocenjevalni kriterij. MD je bila izračunana po formuli SEM*1,96*. Vsi izračuni so bili na- rejeni z irr in psych izdaje softvera R (The R project for statistical computing, 2015). „Rezultati Vse vrednosti ICC kažejo na slabo zaneslji- vost sodniškega ocenjevanja v primeru, da posamezni kriterij ocenjujejo samo trije so- dniki. S šestimi sodniki zanesljivost doseže sprejemljivo vrednost pri kriteriju tehnične kvalitete (ICC = 0,78) in gibanja z glasbo (ICC = 0,78), medtem ko kriterija odnos ple- salec-plesalka (ICC = 0,70) in koreografija (0,71) to dosežeta pri ocenjevanju s sedmi- mi sodniki. Dobro zanesljivost (ICC ≥ 0,75) (Koo in Li, 2016) kriterija tehnične kvalitete in gibanja z glasbo dosežeta pri ocenjeva- nju s petimi sodniki, druga dva kriterija pa šele pri ocenjevanju z devetimi sodniki. V Tabeli 1 je prikazano, kako se zanesljivost ocenjevanja izboljšuje z večjim številom sodnikov. Vrednosti ICC s povečevanjem števila sodnikov naraščajo (Graf 1), SEM in MD pa se zmanjšujeta. Če en ocenjevalni kriterij ocenjuje šest sodnikov, se vrednosti ICC v primerjavi s tremi sodniki zvišajo od 0,14 do 0,17, v primeru dvanajstih sodnikov pa celo od 0,24 do 0,30. Vrednosti ICC se od enajstih sodnikov naprej zvišujejo le še za 0,01, zato bi bilo povečevanje števila sodni- kov od tu naprej nesmiselno. N (R) 1 + (N-1) * R Tabela 1 Vpliv števila sodnikov na zanesljivost ocenjevanja glavnih kriterijev Število sodnikov Tehnična kvaliteta Odnos plesalec- -plesalka Gibanje z glasbo Koreografija ICC SEM ICC SEM ICC SEM ICC SEM 1 0,37 1,17 0,25 1,33 0,37 1,38 0,26 1,24 2 0,54 1,00 0,40 1,19 0,54 1,18 0,41 1,10 3 0,64 0,89 0,50 1,08 0,64 1,05 0,51 1,00 4 0,70 0,81 0,57 1,00 0,70 0,95 0,58 0,93 5 0,75 0,75 0,63 0,94 0,75 0,88 0,64 0,87 6 0,78 0,70 0,67 0,88 0,78 0,82 0,68 0,82 7 0,80 0,65 0,70 0,84 0,80 0,77 0,71 0,77 8 0,82 0,62 0,73 0,80 0,82 0,73 0,74 0,74 9 0,84 0,59 0,75 0,77 0,84 0,69 0,76 0,71 10 0,85 0,56 0,77 0,73 0,85 0,66 0,78 0,68 11 0,87 0,54 0,79 0,71 0,87 0,64 0,79 0,65 12 0,88 0,52 0,80 0,68 0,88 0,61 0,81 0,63 13 0,88 0,50 0,81 0,66 0,88 0,59 0,82 0,61 14 0,89 0,49 0,82 0,64 0,89 0,57 0,83 0,59 15 0,90 0,47 0,83 0,62 0,90 0,56 0,84 0,58 16 0,90 0,46 0,84 0,61 0,90 0,54 0,85 0,56 17 0,91 0,45 0,85 0,59 0,91 0,53 0,86 0,55 18 0,91 0,44 0,86 0,58 0,91 0,51 0,86 0,53 Opomba. ICC – interklasni korelacijski koeficienti; SEM – standardna napaka meritev. 0,65 0,79 0,88 0,20 0,30 0,40 0,50 0,60 0,70 0,80 0,90 1,00 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 Vr ed no st I CC Število sodnikov Tehnična kvaliteta Gibanje z glasbo Odnos plesalec-plesalka Koreografija Slika 2. Vpliv števila sodnikov na vrednost ICC raziskovalna dejavnost 141 „Razprava Rezultati kažejo, da se zanesljivost so- dniškega ocenjevanja v standardnih in latinskoameriških plesih pri vseh ocenje- valnih kriterijih izboljšuje s sojenjem več sodnikov. Prejšnje raziskave preučevanja zanesljivosti novega sodniškega sistema z ocenjevanjem treh sodnikov za posamezni kriterij so se izkazale kot slabo zanesljive (Premelč idr., 2019). Odločitev o združeva- nju kriterijev v dve komponenti, tehnično in umetniško, pri čemer vsako ocenjuje po šest sodnikov, se je izkazala kot dobra. Rezultati so pokazali, da je bila zanesljivost ocenjevanja boljša pri ocenjevanju krite- rija tehnične kvalitete in gibanja z glasbo. Tudi v gimnastiki sta Leon-Padros in Jemni (2022) prišla do podobnih ugotovitev, in sicer, da je zanesljivost ocenjevanja boljša pri ocenjevanju tehnične izvedbe kot pri ocenjevanju umetniškega dela. V pravilni- ku sodniškega ocenjevanja standardnih in latinskoameriških plesov (WDSF, 2017) so ocenjevalni kriteriji razdeljeni na več pod- kriterijev. Tehnični elementi, kot so drža, osnovno gibanje in figure pri posameznem plesu, so natančno določeni in opisani (Ho- ward, 2007; Laird, 2009). Prav tako kriterij gi- banja z glasbo, ki opredeljuje časovno skla- dnost, ritmične zahteve, različne ritmične interpretacije itd. (WDSF, 2017). Natančnejša opredelitev teh dveh kriterijev omogoča in pomaga pri natančnosti ocenjevanja, saj sodniki s svojim znanjem prepoznajo do- bro oziroma slabo izvedbo in morebitne napake. Zato sta skladnost in zanesljivost sodniških ocen večji pri kriteriju tehnične kvalitete in gibanja z glasbo. Ocenjevalni kriterij odnosa plesalec-plesalka vključuje ocenjevanje plesne drže para ter vodenje in sposobnosti vodenja pri osnovnih gibih in figurah (WDSF, 2017). Kljub temu je ta kri- terij manj natančno opredeljen v primerjavi s kriterijem tehnične kvalitete, še posebej pri latinskoameriških plesih, ko plesalec in plesalka plešeta v odprti drži, pogosto tudi brez dotika in le z izrazno komunikacijo. V standardnih plesih sta drža plesnega para in vodenje natančno tehnično določena. Plesalko in plesalca v drži povezujejo točke stika, ki jih morata ohranjati med plesom v različnih položajih in tako ohraniti gibanje kot eno, in ne kot gibanje dveh posamezni- kov (Howard, 2007). V članski kategoriji ko- reografija s pravilnikom ni določena, obsta- ja pa seznam figur, katerih pravilna izvedba je natančno opisana v knjigah tehnike po- sameznih plesov (WDSF, 2018b) in jih ple- salci lahko vključijo v svojo koreografijo. Ko- reografije se tako lahko med plesnimi pari zelo razlikujejo, tako po dinamiki gibanja, gibanju po prostoru, izbiri elementov, izbiri drže idr. Nedoločljivost obveznih elemen- tov plesnemu paru omogoča izbor figur, ki skrijejo njegove tehnične pomanjkljivosti in poudarijo kvalitete, vendar pa je zato težje določiti težavnost koreografije. Velik vpliv na vrednotenje koreografije imajo plesal- čeva interpretacija koreografije, osebni stil, ustvarjalnost in izraznost plesalcev. Sodni- ška ocena je odvisna tudi od všečnosti ple- snega para in koreografije posameznemu sodniku, kar najverjetneje vpliva na slabšo zanesljivost ocenjevanja. K izboljšanju za- nesljivosti ocenjevanja kriterija koreografi- je bi verjetno lahko pripomogla določitev obveznih elementov, tako kot so to uvedli v umetnostnem drsanju (ISU, 2003). Dobra stran pri združevanju štirih kriterijev v dve komponenti (tehnična in umetniška) je, da je v vsaki komponenti en kriterij na- tančneje opredeljen s pravilnikom, drugi pa je slabše opredeljen in povezan bolj z dojemanjem estetike posameznega so- dnika. S tem se izboljša zanesljivost vsake komponente. Prav je, da v plesu ostaja poudarek tudi na estetski vrednosti, ki ni strogo določen, saj to plesalcem omogo- ča lastno izražanje skozi ples in ohranja estetsko komponento živo (Bijster 2012a; Byczkowck-Owczarek, 2019; Lapaeva, 2013; Picard, 2006). Seveda se lahko zaradi su- bjektivnega ocenjevanja pojavljajo neso- glasja, manipulacije v sojenju in nestrinja- nje vseh vpletenih. Da bi se temu izognili, je smiselno zagotoviti večje število sodnikov, saj se je izkazalo, da je s tem zanesljivost ocenjevanja boljša in sojenje pravičnejše. Novega sodniškega sistema še vedno ni mogoče uporabljati na vseh ravneh tekmovanj, kar je posledica premajhne- ga števila sodnikov in premalo finančnih sredstev, saj je večje število sodnikov na tekmovanju povezano tudi z višjimi stroški, ki si jih organizatorji tekmovanj težko pri- voščijo. Nekateri plesni strokovnjaki so tudi mnenja, da sta novi sodniški sistem in šte- vilčno ocenjevanje športni ples spremenila predvsem v šport in zanemarila segment umetnosti (Bijster, 2012b; Pletnev, 2012). A kljub temu si mednarodna plesna zveza (WDSF) prizadeva za vključitev športnega plesa med olimpijske športe, zato je nujno, da je sodniški sistem dobro opredeljen, za- nesljiv in veljaven. Poleg tega s številčnim ocenjevanjem tekmovalci in trenerji do- bijo povratno informacijo o tem, v katerih segmentih plesnega nastopa so boljši in v katerih slabši. Na podlagi tega lahko prila- godijo svoj trenažni proces in ga usmerijo ali v izboljšanje tehničnih elementov ali v izraznost, koreografijo itd. Sodniki so strokovnjaki na svojem podro- čju, večinoma so tudi sami bili vrhunski ple- salci in imajo veliko znanja o tehniki plesa in drugih karakteristikah pri ocenjevanju plesalcev. Vendar pa plesno znanje še ne pomeni, da pri sojenju ne prihaja do napak in da so odločitve sodnikov vedno prave, ne glede na to, da nameni sodnika niso slabi. Subjektivnost ocenjevanja lahko vodi do vprašljivih sodniških odločitev, čeprav so kriteriji ocenjevanja določeni v sodni- škem pravilniku. Na omenjene težave pri ocenjevanju v športnem plesu so opozorili tudi Anderlussi idr. (2021), ki so poudarili, da je v sodniškem sistemu nujno čim bolj na- tančno opredeliti kriterije in s tem omejiti subjektivnost ocenjevanja. 0,00 0,50 1,00 1,50 2,00 2,50 3,00 3,50 4,00 4,50 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 Vr ed no s� M D Število sodnikov Tehnična kvaliteta Gibanje z glasbo Odnos plesalec-plesalka Koreografija Slika 3. Vpliv števila sodnikov na vrednost MD 142 „Zaključek Novi sodniški sistem v standardnih in latin- skoameriških plesih je z izboljšavami v za- dnjih letih prispeval k bolj kakovostnemu ocenjevanju. Z združitvijo štirih ocenjeval- nih kriterijev v dve komponenti in posle- dično povečanjem števila sodnikov na šest (ti ocenjujejo posamezno komponento) je zanesljivost ocenjevanja višja. Brez odgovo- ra pa ostaja vprašanje, ali bi lahko zaneslji- vost ocenjevanja kriterija odnosa plesalec- -plesalka in koreografije še izboljšali npr. z določitvijo obveznih elementov, odbitkov za napake idr. Prav tako bi bilo smiselno na ocenjevalni lestvici vsaki oceni pripisa- ti opis, ki opredeljuje izvedbo za dosego posamezne vrednosti, predvsem pa najti rešitev za uporabo novega sodniškega sistema na vseh ravneh tekmovanj. Ne- dvomno je športni ples naredil velik korak v smeri kakovostnega ocenjevanja, z doda- tnimi izboljšavami pa ga lahko postavimo na še višjo raven. Omejitev raziskave je bila, da je sojenje potekalo na podlagi videopo- snetkov, ki kljub dobremu prikazu plesnega para ne morejo nadomestiti realnih okoli- ščin, npr. vzdušja, komunikacije plesnega par z gledalci in sodnikom idr. Tudi v priho- dnje bi bilo smiselno preverjanje zaneslji- vosti ocenjevanja na tekmovanjih, ločeno po disciplinah in starostnih kategorijah, saj bi s tem dobili širši vpogled v prednosti in pomanjkljivosti sodniškega ocenjevanja. „Literatura 1. Ambrož, N. (2010). New judging system. Wor- ld DanceSport magazine, 4, 36–40. 2. Anderlucci, L., Lubisco, A. in Mignani, S. (2021). Investigating the Judges Performan- ce in a National Competition of Sport Dance. Social Indicators Research 156, 783–799. 3. Atiković, A., Delaš Kalinski, S., Bijelić, S. in Avdibašić Vukadinović, N. (2012). Analysis re- sults judging world championships in men‘s artistic gymnastics in the London 2009 year. Sport Logia, 7(2), 93–100. 4. Bijester, F. (2012). Changing the system of judging. Pridobljeno 1. 8. 2013 s https:// archives.dance/2012/07/from-fred-bijster- -changing-the-system-of-judging/ 5. Bijster, F. (2013). Thoughts on Objective Jud- ging. Pridobljeno 1. 8. 2013 s https://archives. dance/2012/04/objective-judging-fred-bij- ster/ 6. Borman, W. C. (1975). Effects of instructions to avoid halo error on reliability and validity of performance evaluation ratings. Journal of applied psychology, 60(5), 556. 7. Byczkowska-Owczarek, D. (2019). Performing on the Boundary of Art and Sport: The Case of Competitive Ballroom Dancers. Czech So- ciological Review, 55(3), 369–392. https://doi. org/10.13060/00380288.2019.55.3.471 8. Čuk, I., Fink, H. in Leskošek, B. (2012). Mode- ling the final score in artistic gymnastics by different weights of difficulty and execution. Science of gymnastics journal, 4(1), 73. 9. Dallas, G. in Kirialanis, P. (2010). Judges‘ evalu- ation of routines in men‘s artistic gymnasti- cs. Science of Gymnastics Journal, 2(2), 49–58. 10. FIG (2021). Main rules. Pridobljeno 2. 2. 2022 s Fédération Internationale de Gymnastique (gymnastics.sport) 11. FINA (2017). Artistic swimming rules. Prido- bljeno 4. 5. 2022 z Artistic Swimming Rules (fina.org) 12. Findlay, L. C. in Ste-Marie, D. M. (2004). A re- putation bias in figure skating judging. Jo- urnal of Sport and Exercise Psychology, 26(1), 154–166. 13. Flessas, K., Mylonas, D., Panagiotaropou- lou, G., Tsopani, D., Korda, A., Siettos, C. idr. (2015). Judging the judges‘ performance in rhythmic gymnastics. Medicine & Science in Sports & Exercise, 47(3), 640–648. 14. Howard, G. (2007). Technique of Ballroom Dancing. Brighton: International Dance Tea- chers‘ Association. 15. ISU (2003). ISU Judging system. Pridobljeno 1. 7. 2022 z ISU Judging System - Internatio- nal Skating Union 16. Koo, T. K. in Li, M. Y. (2016). A Guideline of Se- lecting and Reporting Intraclass Correlation Coefficients for Reliability Research. Journal of chiropractic medicine, 15(2), 155–163. 17. Laird, W. (2009). The Laird tecnique of Latin dancing: New edition completed by Julie Laird. 18. Brightion: International Corporation. 19. Lapaeva, E. (2013) Authenticity versus com- mercialism Part I. Pridobljeno 1. 9. 2014 s https://archives.dance/2013/01/written-by- -ekaterina-lapaeva/ 20. Leandro, C., Ávila-Carvalho, L., Sierra-Pal- meiro, E. in Bobo-Arce, M. (2017). Judging in Rhythmic Gymnastics at different levels of performance. Journal of human kinetics, 60(1), 159–165. 21. León-Prados, J. A. in Jemni, M. (2022). Relia- bility and agreement in technical and artistic scores during real-time judging in two Euro- pean acrobatic gymnastic events. Internati- onal Journal of Performance Analysis in Sport, 22(1), 132–148. 22. Leskošek, B., Čuk, I. in Peixoto, C. J. D. (2018). Inter-rater reliability and validity of scoring men’s individual trampoline routines at European championships 2014. Science of Gymnastics Journal, 10(1), 69–79. 23. Mack, M., Bryan, M., Heyer, G. in Heinen, T. (2019). Modeling judges‘ scores in artistic gymnastics. The Open Sports Sciences Jour- nal, 12(1). 24. Pajek, M. B., Kovač, M., Pajek, J. in Leskošek, B. (2014). The Judging of artistry components in female gymnastics: a cause for concern. Science of gymnastics journal, 6(3), 5–12. 25. Picard, C. J. (2006). From Ballroom to Dance Sport: Aesthetics, Athletics and Body Culture. Albany, NY: State University of New York Press. 26. Pizzera, A. (2012). Gymnastic judges benefit from their own motor experience as gymna- sts. Research quarterly for exercise and sport, 83(4), 603–607. 27. Pletnev, L. (2012) Adjudicator‘s issues. Pri- dobljeno 3. 6. 2014 s https://archives.dan- ce/2012/04/adjudicators-issues-from-leo- nid-pletnev/ 28. Ponciano, K. R., Fugita, M., Figueira Júnior, A. J., da Silva, C. B., Meira Júnior, C. de M. in Bocalini, D. S. (2018). Reliability of judge’s evaluation of the synchronized swimming technical elements by video. Revista Brasileira de Medicina do Esporte, 24, 182–185. 29. Premelč, J., Vučković, G., James, N. in Lesko- šek, B. (2019). Reliability of judging in Dance- Sport. Frontiers in psychology, 10, 1001. 30. Seltzer, R. in Glass, W. (1991). International po- litics and judging in Olympic skating events: 1968-1988. Journal of Sport Behavior, 14(3), 189. 31. Ste‐Marie, D. (2003). Memory biases in gym- nastic judging: Differential effects of surface feature changes. Applied Cognitive Psycholo- gy: The Official Journal of the Society for Appli- ed Research in Memory and Cognition, 17(6), 733–751. 32. Ste-Marie, D. M. in Valiquette, S. M. (1996). Enduring memory-influenced biases in gymnastic judging. Journal of Experimental Psychology: Learning, Memory, and Cognition, 22(6), 1498. 33. Ste-Marie, D. M., Valiquette, S. M. in Taylor, G. (2001). Memory-influenced biases in gym- nastic judging occur across different prior processing conditions. Research Quarterly for Exercise and Sport, 72(4), 420–426. 34. WDSF (2017). Judging System 3.0. Pridoblje- no 5. 4. 2016 z Judging Systems | World Dan- ceSport Federation at worlddancesport.org 35. WDSF (2018a). Competition rules. Pridoblje- no 11. 8. 2022 s Competition Rules | World DanceSport Federation at worlddancesport. org 36. WDSF (2018b). Technique Books. Pridobljeno 11. 8. 2022 s Technique Books | World Dan- ceSport Federation at worlddancesport.org Dr. Jerneja Premelč Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport jerneja.premelc@guest.arnes.si raziskovalna dejavnost 143 Comparison of different velocity loss thresholds during resistance training for improving muscle performance: systematic review with meta-analysis Abstract Velocity based training is a novel method for control and optimization of training. Velocity loss during resistance training is a difference between the fastest and the ongoing repetition. It is an indicator of neuro-muscular fatigue. Excessiv fatigue has a negative influence on developing strength, power and speed, which means that monitoring fatigue by measuring velocity of repetition is a useful method for training optimiza- tion. To use this method, we first choose desired velocity loss threshold (measured in % of velocity loss compared to fastest repetition) and the set is finished, when athlete reaches that threshold, no matter how many repetitions he completed. We conducted a meta-analysis of 15 studies that compared effects of training at low (5-20%) and high (20-45%) velocity loss thresholds. Our results show that for development of speed and power, low velocity loss thresholds are most appropriate. Regarding maximal strength, we found no significant differences between low and high thresholds. For strength endurance we did not have enough studies to make clear conclusions. The results of our work will be of great help at planning resistance training for development of speed, power, strength and strength endurance. Further research is needed to better under- stand differences in the effectiveness of different velocity loss thresholds depending on the exercise load. Keywords: Velocity based training, velocity loss threshold, speed, power, strength. Izvleček Vadba na osnovi izgube hitrosti je novejša metoda za spremljanje in op- timizacijo treninga. Izguba hitrosti izvedbe vaje je razlika med najhitrejšo in izbrano izvedeno ponovitvijo ter je kazalnik živčno-mišične utrujenosti. Prevelika utrujenost negativno vpliva na razvoj jakosti, moči in hitrosti, zato je spremljanje utrujenosti prek merjenja izgube hitrosti izvedbe kori- stna metoda za optimizacijo treninga. To storimo tako, da vnaprej določi- mo, pri kakšnem pragu izgube hitrosti (merjeno v % izgube hitrosti glede na najhitrejšo ponovitev) želimo trenirati; ko vadeči doseže ta prag, seri- jo prekinemo, ne glede na to, koliko ponovitev je opravil. Z metaanalizo 15 znanstvenih raziskav, ki so primerjale učinke treninga pri nizkih (5–20 %) in visokih (20–45 %) pragovih izgube hitrosti, smo ugotovili, da so za razvoj hitrosti in moči najprimernejši nizki pragovi izgube hitrosti. Pri ra- zvoju največje jakosti ni bilo večjih razlik med skupinami z nižjimi in višji- mi pragovi. Za vzdržljivost v moči v metaanalizo ni bilo vključenih dovolj raziskav, da bi prišli do jasnih ugotovitev. Rezultati naše metaanalize bodo v pomoč pri načrtovanju vadbe za razvoj hitrosti in moči, največje jakosti ter vzdržljivosti v moči. Nadaljnje raziskave so potrebne, da se bolje razi- ščejo razlike v učinkovitosti različnih pragov izgube hitrosti v odvisnosti od velikosti bremena. Ključne besede: vadba na osnovi izgube hitrosti, prag izgube hitrosti, hitrost, moč, jakost. Martin Kožuh1, Darjan Smajla1,2, Žiga Kozinc1,3 Primerjava učinkovitosti različnih pragov izgube hitrosti med vadbo proti uporu za izboljšanje mišične zmogljivosti: sistematični pregled z metaanalizo 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, Izola 2InnoRenew CoE, Oddelek za preučevanje zdravja, Livade 6, Izola 3Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Muzejski trg 2, Koper 144 „Uvod Vadba proti uporu je oblika telesne de- javnosti, ki izboljša mišično jakost in moč, koristna pa je tudi za razvoj hitrosti, agilno- sti, živčno-mišičnega upravljanja gibanja, ravnotežja in koordinacije ter za povečanje mišične mase (Kraemer in Ratamess, 2004). Izvajanje ustreznih oblik in metod vadbe proti uporu izboljša izvedbo športno spe- cifičnih gibanj, kot so skoki, šprinti in hitre spremembe smeri gibanja (Suchomel idr., 2018). Pri treningu jakosti in moči se je za določanje bremena in števila ponovitev tradicionalno uporabljal odstotek največje- ga bremena, ki ga je oseba zmožna dvigniti (angl. 1-repetition maximum, % 1RM). Ven- dar se število ponovitev, ki ga lahko opra- vimo z določenim odstotkom 1RM, med posamezniki precej razlikuje (koeficient variacije 8,6–33,1 %) (Sánchez-Moreno idr., 2021). To pomeni, da za vadečega določe- no število ponovitev, ki jih mora opraviti v seriji pri določeni intenzivnosti oziroma danem % 1RM, lahko pomeni različno obremenitev (Rodriguez-Rosell idr., 2020a). Znanstveniki in trenerji uporabljajo ter pro- učujejo različne metode za objektivno do- ločanje in spremljanje obremenitve med vadbenimi serijami. V zadnjem času vse bolj priljubljena po- staja vadba na osnovi izgube hitrosti. Ena izmed najbolj objektivnih, praktičnih in neinvazivnih spremenljivk živčno-mišične utrujenosti je prav merjenje izgube hitrosti izvedbe vaje znotraj serije (Sánchez-Medi- na in Gonzalez-Badillo, 2011). Pogoj za ve- ljavno uporabo te metode je, da vadeči vse ponovitve izvede z največjo možno hitro- stjo. Ko vsako ponovitev izvajamo z najve- čjo možno hitrostjo, bodo zaradi utrujanja skozi serijo upadle sila, hitrost in moč (Or- tega-Becerra idr., 2021). Visoko povezavo (r = 0,91–0,97) so opazili med izgubo hitrosti ter različnimi mehanskimi in presnovnimi merami utrujenosti (Sánchez-Medina in Gonzalez-Badillo, 2011). Da se izognemo negativnemu vplivu utrujenosti na razvoj hitrosti in moči, lahko uporabimo določen prag izgube hitrosti. Ko v seriji izmerimo vnaprej določen % izgube hitrosti izvedbe glede na najhitrejšo ponovitev, serijo za- ključimo, ne glede na to, koliko ponovitev smo izvedli (Weakley idr., 2020). Na primer, če določimo prag izgube hitrosti 20 % in prvo ponovitev izvedemo s hitrostjo 1 m/s, bomo serijo zaključili, ko hitrost izvedbe ponovitve upade pod 0,8 m/s. Tak pristop lahko izboljša kakovost vad- be z lajšanjem kratkoročne in dolgoročne živčno-mišične utrujenosti, poleg tega pa trenerjem omogoča spremljanje dejavni- kov, povezanih z individualnimi razlikami v zmogljivosti, dnevni pripravljenosti ali razvoju utrujenosti med vadbo. Hitrost izvedbe je mogoče spremljati s čedalje večjim številom komercialno dostopnih prenosnih merilnih sistemov, kot so linear- ni pretvorniki položaja in hitrosti, merilniki pospeška, mobilne aplikacije in inercialne merilne enote (Pareja-Blanco in Loturco, 2022). Linearni pretvorniki in pospeško- metri omogočajo tudi spremljanje sile in izhodne moči. V tem članku bomo na pod- lagi sistematičnega pregleda literature in metaanalize raziskali, kakšni pragovi izgu- be hitrosti so najprimernejši za izboljšanje jakosti, moči, hitrosti in vzdržljivosti v moči. Pridobljeni rezultati bodo v pomoč trener- jem pri načrtovanju in spremljanju trenin- ga, saj jim bodo pomagali natančno dolo- čiti, pri kateri ponovitvi oziroma pri katerem odstotku izgube hitrosti je najprimerneje zaključiti serijo glede na cilje vadbe. „Metode Na spletnem portalu PubMed smo z iskal- nim nizom »velocity-based training AND (intervention OR weeks)« poiskali znan- stvene članke. Iskanje je bilo izvedeno de- cembra 2021. Dodatno smo izvedli iskanje po že opravljenih sistematičnih pregledih literature. Skupno število zadetkov je bilo 114, po pregledu naslovov in izvlečkov smo jih 29 izbrali za nadaljnji pregled. Te članke smo nato razvrstili v 3 kategorije: prilagajanje bremena, metoda spremljanja izgube hitrosti in drugo. Po tej razvrstitvi smo ugotovili, da je v največ člankih (17) osrednja tema primerjava učinkov različnih pragov izgube hitrosti izvedbe na razvoj hi- trosti, moči, največje jakosti in vzdržljivosti v moči. Vključili smo intervencijske študije, pri katerih sta sodelovali vsaj dve skupini, ki sta vadili z različnimi pragovi izgube hi- trosti. Članke smo vključili oziroma izključili po kriterijih, določenih vnaprej. Merila smo strukturirali z uporabo namenskega orodja PICOS: • P – Populacija: pri opredelitvi populacije se nismo omejevali. • I – Intervencija: vadba z uporabo metode spremljanja izgube hitrosti (angl. veloci- ty-loss), pri čemer je študija vključevala vsaj dve ločeni skupini, ki vadita z različ- nim pragom izgube hitrosti. • C – Primerjava: primerjali smo učinkovi- tost različnih pragov izgube hitrosti, od 0 % do 50 %, pri katerih so na treningu prekinjali vaje. • O – Izhodna spremenljivka: osredotočili smo se na mišično zmogljivost – spre- menljivke mišične jakosti, moči, hitrosti in vzdržljivost v moči. Merjene so bile z 1RM, višino skokov, časi šprintov ter testi utruja- nja pri različnih vajah za moč. • S – Raziskovalni načrt študij: vse interven- cijske študije, ki so vključevale vsaj dve skupini (dva različna pragova izgube hi- trosti). Spremljali smo samo dolgoročne prilagoditve, zato smo izločili študije, ki so preverjale akutne vplive vadbe z različ- nimi pragovi izgube hitrosti. Ko smo na podlagi navedenih kriterijev do- ločili primernost članka, smo opravili izpis podatkov. Podatke smo zbrali v programu Microsoft Excel 2016 (Microsoft, Redmond, WA, ZDA). Izpisali smo osnovne značilnosti preiskovancev (telesna masa, telesna viši- na, starost, treniranost), spremenljivke in- tervencij (pogostost, količina, intenzivnost, število vaj, odmori, progresivnost), odsto- tek izvedenih vadbenih enot (angl. com- pliance) ter povprečne vrednosti izhodnih spremenljivk pred intervencijo in po njej. Izvedli smo metaanalizo z metodo inver- zne variance po modelu naključnih učin- kov. Uporabili smo program Review Mana- ger (različica 5.3, Copenhagen: The Nordic Cochrane Centre, The Cochrane Collabo- ration, 2014, London, Združeno kraljestvo). Metaanaliza je primerjala učinke različnih pragov izgube hitrosti med izvajanjem vaj. Pragove smo razdelili na nizke in visoke. Nizki so načeloma znašali 5–20 % izgube hitrosti, visoki pa 20–45 %. Pri spremenljiv- kah, kjer smo pri različnih študijah prag 20 % enkrat obravnavali kot nizek, drugič pa kot visok, smo posebej izračunali rezultate še brez raziskav, ki so vključevale prag 20 %. Statistična heterogenost med študija- mi je bila določena z izračunom statistike I2 (0–30 % je nizka heterogenost; 30–60 % je zmerna heterogenost, 60–90 % je viso- ka heterogenost, 90–100 % je zelo visoka heterogenost). Robustnost rezultatov smo po potrebi preverjali z analizo občutljivosti. Pri tem gre za izločanje posameznih študij ali skupin študij (na primer študij z majhnim vzorcem, študij na preiskovancih s poseb- nimi boleznimi) in preverjanje sprememb v skupnem učinku. raziskovalna dejavnost 145 „Rezultati Vpliv nizkih in visokih pragov izgube hitrosti na napredek v hitrosti in hitri moči Višina skoka z nasprotnim gibanjem je bila vrednotena v osmih študijah, v katerih je sodelovalo skupno 172 preiskovancev, vsi moškega spola. V dveh študijah je šlo za nogometaše, medtem ko so v preosta- lih študijah preiskovance opisali zgolj kot »trenirane« oziroma posameznike, ki redno izvajajo vadbo proti uporu. Nizek prag iz- gube hitrosti je bil 5 % v eni študiji, 10 % v štirih študijah, 15 % v dveh študijah in 20 % v eni študiji. Visok prag izgube hitrosti je bil 20 % v treh študijah, 30 % v dveh študijah, 40 % v eni študiji in 45 % v dveh študijah. Skupni učinek kaže statistično značilno ve- čje napredke v skupinah, ki so trenirale z nižjim pragom izgube hitrosti (standardna povprečna razlika (SPR) = 0,62; IZ = od 0,31 do 0,93; p < 0,001), pri čemer so bile štu- dije zelo homogene (I2 = 0 %). Absolutna razlika pri tem znaša 1,6 cm (interval zau- panja (IZ): od 0,89 do 2,60 cm). V primeru izključitve študij, ki so imele za kateri koli prag vrednost postavljeno pri 20 % (srednji prag, za katerega nismo prepričani, ali bi ga šteli za nizkega ali visokega), ostane učinek podoben (SPR = 0,78; I2 = 0 %; p < 0,007), z absolutno razliko 1,88 cm (IZ = od 0,92 do 2,83 cm). Po treningu z nizkim pragom je v le eni študiji višina skoka upadla (za 0,6 cm), v vseh preostalih pa zrasla (razpon 1,8–4,7 cm). Po treningu z visokim pragom je pri- šlo do znižanja višine skoka v dveh študi- jah (za 0,9 in 2,7 cm v eni in drugi študiji), v preostalih pa do povečanja (1,3–3,0 cm). Čeprav nekatere študije niso pokazale sta- tistično značilnih razlik med pragovoma, je treba omeniti, da niti ena študija ni kazala rezultatov v nasprotno smer v primerjavi s skupnim učinkom (boljši učinek nizkega praga). Rezultati so prikazani tudi na Sliki 1. Dodatno smo študije razdelili glede na uporabljeno velikost bremena, pri čemer jih je pet uporabilo nižja bremena (50–70 % 1RM), tri pa višja (75–85 % 1RM). Skupni uči- nek je bil praktično enak v obeh podskupi- nah študij (SPR = 0,62 in 0,63; p = 0,970), kar nakazuje, da je bil nizek prag primernejši ne glede na velikost bremena. V eni izmed študij (Grazioli idr., 2020) so spremljali spremembe v skoku iz počepa pri skupinah, ki so trenirale pri različnih pragovih izgube hitrosti. Skupina z nizkim pragom (10 %) ga je izboljšala za 0,8 cm, pri skupini z visokim pragom (20 %) pa se je celo poslabšal za 3,6 cm. Štiri študije so vključevale meritve šprinta na 10 m (Slika 2, zgornji graf). Vse so bile opravljene na moških preiskovancih – ena na nogometaših in tri na treniranih moških, ki niso bili profesionalni športniki (skupno število vseh preiskovancev je bilo 86). Nižji prag izgube hitrosti je bil v treh študijah 10 % in v eni študiji 15 %, medtem ko je bil višji prag 20 % v eni študiji, 30 % prav tako v eni študiji in 45 % v dveh študijah. Podobno kot za skok z nasprotnim gibanjem je bilo ugotovljeno, da je nižji prag izgube hitrosti statistično značilno (p = 0,007) učinkovitejši (SPR = –0,90; IZ = od –1,55 do –0,24), pri če- mer so bile študije nekoliko heterogene (I2 = 51 %). Absolutna razlika med pragovoma je bila –0,04 s (IZ = od –0,07 do 0,01 s). V primeru izključitve študije, ki je primerjala 10- in 20-odstotni prag, rezultat postane statistično neznačilen (p = 0,06), ob neko- liko manjši velikosti učinka (SPR = –0,76). Sicer je bil razpon sprememb v posame- znih študijah pri nizkem pragu od –0,08 do –0,01 s. Po drugi strani je bilo po visokem pragu v dveh študijah opaziti odsotnost sprememb (+0,00 s) ali celo poslabšanje Slika 1. Primerjava vpliva nizkih in visokih pragov izgube hitrosti pri treningu na višino skoka z na- sprotnim gibanjem Slika 2. Primerjava vpliva nizkih in visokih pragov izgube hitrosti pri treningu na rezultat šprinta na 10 m in 20 m 146 rezultata (+0,01 s), v dveh študijah pa so prav tako ugotovili izboljšanje (–0,01 s in –0,02 s). Ko smo študije razdelili po velikosti bremena (dve študiji z manjšimi bremeni 50–70 % 1RM in dve študiji s 75–85 % 1RM), je postalo razvidno, da je razlika med pra- govoma izrazitejša pri nizkih bremenih (SPR = –1,35) kot pri visokih (SPR = –0,52). Za iz- boljšanje šprinta na 10 m je torej predvsem pri uporabi nekoliko nižjih bremen nujno uporabiti nižje pragove izgube hitrosti. V šestih študijah so spremljali rezultat šprin- ta na 20 m (Slika 2, spodnji graf). Vse študije so bile opravljene na moških preiskovancih – ena na nogometaših in pet na treniranih moških, ki niso bili profesionalni športniki. Nižji pragovi izgube hitrosti so bili 5 % (ena študija), 10 % (tri študije), 15 % (ena študija) in 20 % (ena študija). Višji pragovi so bili 20 % (dve študiji), 30 % (ena študija), 40 % (ena študija) in 45 % (dve študiji). Tako kot za šprint na 10 m je skupni učinek statistično značilno kazal v prid nižjemu pragu (SPR = –0,63; IZ = od –0,98 do –0,28; p < 0,001), pri čemer so bile študije zelo homogene (I2 = 0 %). Absolutna razlika med pragovoma je bila –0,04 s (IZ = od –0,06 do –0,02 s). Po treningu z nizkim pragom se je v prav vseh študijah čas šprinta na 20 m izboljšal (razpon od –0,01 do –0,15 s). Po treningu z visokim pragom se je rezultat poslabšal v dveh študijah (+0,01 in +0,03 s) ter izboljšal v štirih študijah (od –0,02 do –0,11 s). Tudi če izvzamemo vse tri študije, pri katerih so za enega izmed pragov uporabili 20 %, je skupni učinek povsem enak (SPR = –0,63; p = 0,010), le interval zaupanja se nekoli- ko poveča (od –1,12 do –0,14). V nasprotju s šprintom na 10 m pri šprintu na 20 m ni bilo razlik med podskupinami študij z manjšimi (SPR = –0,64) in večjimi bremeni (SPR = –0,63). Šprint na 15 m in na 30 m so merili vsakega posebej le v eni študiji (Perez-Castilla idr., 2018; Pareja-Blanco idr., 2017). Pri šprintu na 15 m se je pri obeh skupinah (prag 10 % in prag 20 %) rezultat poslabšal za 0,01 s, medtem ko se je pri šprintu na 30 m izbolj- šal. Skupina z nižjim pragom (15 %) je bila hitrejša za 0,02 s, skupina z višjim pragom (30 %) pa za 0,01 s. Vpliv nizkih in visokih pragov izgube hitrosti na napredek v največji jakosti V šestih študijah (skupaj 135 preiskovancev) so spremljali 1RM pri vaji počep (Slika 3, spodaj). V eni študiji so bili preiskovanci no- gometaši, v preostalih pa trenirani aktivni moški. Najpogosteje uporabljeni nizki prag izgube hitrosti je bil 10 %, po ena študija pa je imela za nizek prag 5 %, 15 % in 20 %. Visok prag je bil 20 % v eni študiji, 30 % v dveh študijah, 40 % v eni študiji ter 45 % v dveh študijah. Analiza ni pokazala statistič- no značilnih razlik (p = 0,370) med prago- voma (SPR = 0,16; IZ = od –0,19 do 0,52), pri čemer je bila heterogenost med študijami zanemarljiva (I2 = 7 %). Če izločimo študiji, ki sta za enega izmed pragov izbrali 20 %, je skupni učinek še vedno statistično nezna- čilen (p = 0,150), vendar se pomakne neko- liko v prid nižjih pragov (SPR = 0,31; IZ = od –0,11 do 0,73). V vseh skupinah vseh študij je bilo sicer zaznati napredek v 1RM pri počepu, in sicer po treningu z nizkim pra- gom od +3,2 do +10,8 kg ter po treningu z visokim pragom med +6,5 in 13,5 kg. Če smo študije razdelili na podskupine glede na velikost bremena, ni bilo opaziti razlike (SPR = 0,17 za nižja bremena od 50 do 70 % 1RM in SPR = 0,18 za višja bremena od 75 do 85 % 1RM). V dveh študijah (skupno 62 preiskovancev, aktivni trenirani moški) so spremljali 1RM pri vaji potisk s prsi (Slika 3, spodaj). Višji prag izgube hitrosti je bil v obeh študijah 50 %, nižji prag pa 10 % v eni in 15 % v drugi študiji. Analiza je pokazala, da ni bilo razlik med pragovoma (SPR = –0,12; IZ = od –0,61 do 0,31; p = 0,650). V obeh študijah so torej ugotovili podoben povprečen napre- dek, in sicer v prvi +9,5 kg za nizek in +10,8 kg za visok prag, v drugi pa +6,4 kg za nizek prag in +6,8 kg za visok prag. Po eno študijo so opravili tudi za 1RM pri vaji zgibi (Sánchez-Moreno idr., 2020), po- tisk z eno nogo (Andersen idr., 2021), potisk s tal (Kilgallon idr., 2021), mrtvi dvig (Held idr., 2021), poteg s klopi (Held idr., 2021) in izteg kolena z eno nogo (Pelka, 2021). Pri zgibih so poleg telesne teže preiskovan- cev dodajali dodatne uteži in tako merili 1RM. Veliko boljši rezultati so se pokazali pri skupini z nižjim pragom izgube hitro- sti (25 %), ta skupina je izboljšala 1RM za 5,9 kg, skupina z višjim pragom (50 %) pa le za 0,8 kg. Potisk z eno nogo je pokazal približno enake rezultate za obe skupini (skupina s pragom 15 % je napredovala za 33,1 kg, skupina s pragom 30 % pa za 34,7 kg). Za potisk s prsi so primerjali prag pri 20 % z vadbo do odpovedi, ki se je izkazala kot uspešnejša (napredek 5,7 kg pri 1RM), medtem ko je skupina s pragom 20 % zvi- šala 1RM za 1,7 kg. Zanimivo je, da je bila za mrtvi dvig opravljena le ena študija, pa še ta je primerjala prag 10 % z vadbo do odpovedi. Ker so bili v raziskavo vključeni moški in ženske različnih mas in velikosti, so dvignjeno težo merili v odstotkih tele- Slika 3. Primerjava vpliva nizkih in visokih pragov izgube hitrosti pri treningu na napredek v največji jakosti, merjeni prek 1RM (angl. 1-repetition-maximum) raziskovalna dejavnost 147 sne mase (% TM) namesto v kilogramih. Skupina s pragom 10 % je 1RM izboljšala za 32,1 % TM, skupina z vadbo do odpovedi pa za 18,8 % TM. Ista študija je preverjala tudi rezultat pri vaji poteg s klopi. Skupi- na s pragom 10 % je napredovala za 9,3 % TM, skupina do odpovedi pa za 2,1 % TM. V eni študiji so preverjali tudi izteg 1RM pri iztegu kolena z eno nogo. Tam so skupine ločili na vadbo na podlagi izgube hitrosti in tradicionalno vadbo proti uporu in tudi po spolu. Pri obeh spolih je bil večji napredek pri vadbi na podlagi izgube hitrosti v sku- pini s pragom 20 % (moški +16,4 kg, ženske +8,9 kg), pri tradicionalni vadbi proti uporu pa so moški napredovali za 13,4 kg, ženske pa za 4,1 kg. Študije, ki so zaznale napredek v 1RM (Slika 3), so ob tem vrednotile tudi povprečno hitrost izvedbe vaje (počepa oziroma po- tiska iz prsi), natančneje povprečno hitrost od začetka koncentrične faze in dokler se pospešek ne zniža pod raven gravitacije oziroma dokler se hitrost droga ne začne manjšati. Analiza teh rezultatov je predsta- vljena na Sliki 4. Pri potisku s prsi sta obe študiji kazali rahlo tendenco v prid nizkega praga izgube hitrosti, vendar je bil skupni učinek majhen (SPR = 0,36) in ni bil statistič- no značilen (p = 0,160). Podobno kaže ana- liza pri vaji počep, pri čemer je bil skupni učinek nekoliko večji (SPR = 0,53; IZ = od –0,13 do 1,20) in bližje statistični značilnosti (p = 0,110). Študije so bile dokaj heterogene (I2 = 70 %). Vpliv nizkih in visokih pragov izgube hitrosti na napredek v vzdržljivosti v moči Pri dveh študijah (skupaj 47 preiskovancev, trenirani moški) so poleg 1RM merili tudi vzdržljivost v moči pri počepu (Slika 5); vre- dnotili so jo s testom ponovitev počepa do odpovedi. Za breme so pri obeh študijah določili težo, ki so jo preiskovanci lahko v spočitem stanju dvignili s hitrostjo 0,84 m/s, kar znaša približno 70 % 1RM. V obeh študijah sta bila nižja pragova izgube hitro- sti 10 %, višji pa v eni študiji 30 % in v drugi 45 %. Analiza ni pokazala razlik med prago- voma (SPR = 0,10; IZ = od –0,47 do 0,67; p = 0,730). V eni študiji je bil napredek 8,0 in 8,1 ponovitve v skupini z nižjim oziroma višjim pragom, v drugi študiji pa so napredovali za 6,1 oziroma 5,4 ponovitve. Razpon pov- prečij ponovitev pred začetkom interven- cije je bil od 11 do 13, po intervenciji pa od 17,5 do 22,0. Vzdržljivost v moči so testirali tudi pri vajah potisk s prsi (Pareja-Blanco idr., 2020c) in zgibi (Sanchez-Moreno idr., 2020), za vsako je bila opravljena le po ena študija. Pri poti- sku s prsi se je višji prag izgube hitrosti izka- zal za primernejšega; skupina s pragom 0 % (izvedena le ena ponovitev) je napredovala za 4,1 ponovitve, s pragom 15 % za 5,6 po- novitve, s pragom 25 % za 6,3 ponovitve in s pragom 50 % za 7 ponovitev. Nasprotno pa je bilo pri zgibih, kjer je skupina z nižjim pragom (25 %) napredovala za 2,3 ponovi- tve, skupina z višjim pragom (50 %) pa le za eno ponovitev. „Razprava Namen članka je bil na podlagi pregleda literature raziskati, kakšni pragovi izgube hitrosti so najprimernejši za izboljšanje ja- kosti, moči, hitrosti in vzdržljivosti v moči. Moč je bila v raziskavah najpogosteje mer- jena z višino skoka z nasprotnim gibanjem, v eni študiji pa tudi s skokom iz počepa. Prav vse raziskave kažejo v prid nižjim pra- govom izgube hitrosti (5–20 %) v primerjavi z visokimi pragovi (20–45 %) za namen iz- boljšanja višine skoka. Zelo podobno je bilo ugotovljeno za izboljšanje hitrosti, ki so jo v večini študij merili s šprinti na 10 oz. 20 me- trov, v eni študiji pa so spremljali razdalje 15 in 30 metrov. Na splošno so nizki pragovi znašali med 5 in 20 %, visoki pa med 20 in 45 %. Pri študijah, v katerih so delali šprint na 10 oz. 20 metrov, rezultati statistično značilno kažejo v prid nizkim pragovom, pri šprintu na 15 in 30 metrov pa ni bilo statistično značilnih razlik. Pri 1RM za po- čep in potisk s prsi ni statistično značilnih Slika 4. Primerjava vpliva nizkih in visokih pragov izgube hitrosti pri treningu na napredek v povpreč- ni hitrosti izvedbe vaj Slika 5. Primerjava vpliva nizkih in visokih pragov izgube hitrosti pri treningu na napredek v vzdržlji- vosti v moči pri počepu 148 razlik med pragovoma, vendar za počep rezultati vseeno nakazujejo v prid nizkim pragovom, za potisk s prsi pa v prid visokim pragovom. Prav tako ni večjih razlik med pragovoma glede napredka v testu jakosti potiska z eno nogo. Pri zgibih je precej bo- lje napredovala skupina z nizkim pragom (25 %; visok prag 50 %). Iz teh rezultatov bi lahko sklepali, da je najprimernejši prag izgube hitrosti za razvoj največje jakosti okrog 20 %. O vplivu različnih pragov izgu- be hitrosti na razvoj vzdržljivosti v moči ni bilo opravljenih veliko raziskav, dve za vajo počep in po ena za potisk s prsi in zgibi. Pri počepih ni bilo statistično značilnih razlik med nizkim (10 %) ter visokim pragom (30 in 45 %). Pri potisku s prsi so bili višji pragovi (50 in 25 %) bolj učinkoviti kot nizki pragovi (0 in 15 %), obrnjeno pa je bilo pri zgibih, kjer se je nižji prag (25 %) izkazal kot pri- mernejši za razvoj vzdržljivosti v moči kot višji prag (50 %). Za izboljšanje hitrosti in moči so, kot kaže, najprimernejši nižji pragovi izgube hitro- sti (5–20 %), saj ob uporabi teh izvedemo manjše število ponovitev, s čimer prepre- čimo pojav večje utrujenosti. Ponovitve izvajamo z večjo povprečno hitrostjo in posledično proizvajamo večjo izhodno moč. Vadba z maksimalnim naprezanjem (v primerjavi s submaksimalnim) izboljša akti- vacijo motoričnih enot z visokim pragom rekrutacije, ki jih v večji meri sestavljajo hi- tra mišična vlakna. Izboljšanje zmogljivosti teh vlaken vodi v izboljšanje jakosti, moči in hitrosti (Duchateau idr., 2006). Vadba z višjim pragom izgube hitrosti, pri kateri izvedemo večje število ponovitev, privede do večje mišične utrujenosti in je izvedena z manjšo povprečno hitrostjo. Razlog za izgubo hitrosti skozi serijo je izpraznjenje virov energije, ki omogočajo anaerobni metabolizem (Sahlin, 2014), to pa povzroči utrujenost. Sánchez-Medina in Gonzalez- -Badillo (2011) sta dokazala, da se pri vadbi z višjimi pragovi povečajo presnovni mar- kerji utrujenosti. Poleg tega počasnejše po- novitve zmanjšajo aktivacijo vlaken tipa IIx in spodbujajo njihovo pretvorbo v vlakna tipa IIa (Rodriguez-Rossel, 2021). Vadba pri višjih pragovih oziroma bližje mišični od- povedi zahteva okvirno 48 ur regeneracije (Pareja-Blanco idr., 2020b), to pa otežuje ra- zvoj drugih gibalnih sposobnosti, ki so prav tako pomembne v trenažnem procesu. Po drugi strani pa je premalo ponovitev, torej prag izgube hitrosti 0 do 5 %, kar pome- ni izvedbo le 1 do 3 ponovitev na serijo, premajhen stimulus, da bi dosegli večje prilagoditve (Rodriguez-Rossel idr., 2021). Podobni mehanizmi vplivajo tudi na razvoj največje jakosti, kjer pa kljub temu ni večjih razlik med nizkimi in visokimi pragovi. Ra- zlog za to bi lahko bil, da je za razvoj jakosti precej pomembna tudi mišična masa, ki jo učinkoviteje razvijamo z uporabo višjih pragov izgube hitrosti (Pareja-Blanco idr., 2020b). Pri vzdržljivosti v moči presenetlji- vo rezultati niso kazali v prid visokim pra- govom. Rodriguez-Rossel idr. (2021) so v raziskavi dokazali, da je med napredkom pri testu utrujanja in skupnim številom izvedenih ponovitev med vadbo nizka in neznačilna korelacija (r = −0,158). Po drugi strani pa so (Rodriguez-Rossel idr., 2020b) našli veliko večjo povezavo med 1RM in vzdržljivostjo v moči (r = 0,712). Velika količi- na vadbe tako, kot kaže, ni nujno potrebna za izboljšanje vzdržljivosti v moči, medtem ko to lahko povečamo tudi z napredkom v največji jakosti (ob povečanju % 1RM dana absolutna obremenitev pomeni manjšo relativno obremenitev). Naše ugotovitve se ujemajo s predhodno študijo, ki je poroča- la o podobnem napredku pri vzdržljivosti v moči ne glede na to, ali je bil trening iz- veden do mišične odpovedi (Izquierdo idr., 2006). V zvezi s primerjavo različnih pragov izgu- be hitrosti smo našli še dve metaanalizi z nekoliko drugačnim pristopom k obdelavi podatkov. Hernández-Belmonte in Pallarés (2022) sta podatke iz raziskav razdelila v dve skupini, in sicer na nizke do srednje visoke pragove, ki vključujejo skupine s pragom izgube hitrosti 25 % ali manj, ter srednje do visoke pragove, kamor spadajo izgube hitrosti, višje od 25 %. Gantois idr. (2021) pa so podatke razdelili v skupine z nizkim (< 15 %), srednjim (≥ 15 %; < 30 %) in visokim pragom (≥ 30 %). Rezultati obeh metaana- liz se ujemajo v ugotovitvah o najprimer- nejših pragovih za razvoj hitrosti in moči, saj sta Hernández-Belmonte in Pallarés do- ločila 25 % in nižje, Gantois idr. pa nižje od 30 %. To je primerljivo z našimi rezultati, ki kažejo, da so primerni nizki pragovi med 5 in 20 %. Pri razvoju jakosti se naši rezultati ujemajo s študijo Hernández-Belmonteja in Pallarésa. Mi smo ugotovili, da so primerni pragovi okrog 20 %, Hernández-Belmon- te in Pallarés pa sta prišla do sklepa, da so najučinkovitejši pragovi 25 % in manj. Do drugačnih ugotovitev pa so prišli Gantois idr., ki so kot najprimernejše pragove za ra- zvoj jakosti določili tiste pod 15 %. Za vzdr- žljivost v moči nismo imeli na voljo dovolj raziskav, ki so se osredotočile na to sposob- nost, hkrati so si bili rezultati nasprotujoči, zato nismo prišli do jasnih zaključkov. Po- dobno so tudi Gantois idr. dobili različne rezultate, saj ni bilo razlik med skupinami z nizkimi, srednjimi in visokimi pragovi. Sta pa Hernández-Belmonte in Pallarés kot naj- primernejše pragove za razvoj vzdržljivosti v moči določila 25 % in nižje. Omeniti je treba nekaj omejitev naše me- taanalize. Uporabili smo razmeroma majh- no število študij in še te so bile večinoma opravljene na treniranih moških, štiri celo na športnikih, le tri pa so vključevale tudi žensko populacijo. Zato rezultate težko po- splošimo na splošno netrenirano populaci- jo in na predstavnice ženskega spola. Flores idr. (2011) so dokazali, da pri ženskah rege- neracija po vadbi proti uporu traja dlje časa kot pri moških. Ker je ena glavnih prednosti vadbe proti uporu na osnovi izgube hitro- sti prav manjša utrujenost, bi ta metoda lahko bila še primernejša za žensko popu- lacijo. Še ena pomanjkljivost je, da smo pri- merjali samo višji in nižji prag posameznih raziskav, ki sta se med študijami razlikovala. Tako je na primer prag izgube hitrosti 20 % bil ponekod upoštevan kot nižji prag, po- nekod pa kot višji. Poleg tega smo imeli na voljo omejeno število spremenljivk, ki so jih spremljali v večjem številu študij in smo jih lahko analizirali, za preostale pa rezultatov nismo mogli primerjati. Zadnja in najbrž največja omejitev študije je premajhno število podatkov, da bi natančno preučili učinke različnih pragov izgube hitrosti v odvisnosti od velikosti bremena. Razlike v učinkih nižjih in višjih pragov bi bile lah- ko močno odvisne od velikosti bremena. Treba se je zavedati, da različna pragova pri različnih bremenih lahko rezultirata v enakem številu ponovitev. Razlike med pragovoma izgube hitrosti je zato povsem verodostojno primerjati le, ko je velikost bremena izenačena. Študije smo v zadnji fazi analize razdelili po velikosti bremena, pri čemer smo (glede na razpoložljiv raz- pon bremen) arbitrarno določili nižja bre- mena pri 50–70 % 1RM in višja pri 75–85 % 1RM (višjega od 85 % 1RM ni uporabila no- bena študija). Razlike med pragovoma so bile enake pri obeh velikostih bremen pri skoku z nasprotnim gibanjem, 1RM počepa in šprinta na 20 m. Pri sprintu na 10 m se je pokazalo, da so nižji pragovi precej učin- kovitejši kot višji, kadar uporabljamo lažja bremena, medtem ko je razlika med pra- govoma pri uporabi višjih bremen manjša. Za večino uporabljenih testov zmogljivosti se tako nakazuje, da so razlike med prago- voma neodvisne od velikosti bremena, vsaj v območju od 50 do 85 % 1RM (tj., ne glede na breme so nižji pragovi učinkovitejši za raziskovalna dejavnost 149 izboljšanje moči, medtem ko je napredek v največji jakosti enak ne glede na prag). Vendar bi bilo te domneve treba raziskati v nadaljnji študiji, v kateri bi različne skupine vadile z različnimi kombinacijami pragov izgube hitrosti ter velikosti bremen. „Zaključek S sistematičnim pregledom literature in metaanalizo smo ugotovili, da so za razvoj hitrosti in moči najprimernejši nizki prago- vi izgube hitrosti (5–20 %), saj ima izvajanje dodatnih ponovitev z manjšo hitrostjo ne- gativne učinke na razvoj teh sposobnosti. Pri razvoju največje jakosti ni bilo večjih razlik med skupinami z nižjimi in višjimi pragovi, pri počepu rezultati kažejo malo v prid nizkim pragovom, pri potisku s prsi pa v prid visokim. Višji pragovi bi pomenili preveč počasnih ponovitev, nižji pa prema- lo celotnega volumna treninga za dosego hipertrofije, ki je pomemben dejavnik pri razvoju jakosti. Za vzdržljivost v moči v me- taanalizo ni bilo vključenih dovolj raziskav, da bi prišli do jasnih ugotovitev. Je pa v do- sedanjih raziskavah dokazano, da je vzdr- žljivost v moči močno povezana z največjo jakostjo. Rezultati članka bodo v pomoč pri načrtovanju vadbe za razvoj hitrosti in moči, največje jakosti ter vzdržljivosti v moči. Spremljanje vadbe s pripravami za merjenje hitrosti izvedbe nam omogoča, da optimalno prilagodimo število ponovi- tev v seriji glede na posameznikove spo- sobnosti in njegove cilje. Rezultati naloge hkrati služijo tudi kot pregled literature, ki bo dobra referenca za nadaljnje raziskova- nje na tem področju. „Literatura 1. Andersen, V., Paulsen, G., Stien, N., Baar- holm, M., Seynnes, O. in Saeterbakken, A. H. (2021). Resistance Training With Different Velocity Loss Thresholds Induce Similar Changes in Strengh and Hypertrophy. Jo- urnal of strength and conditioning research, 10.1519/JSC.0000000000004067. Advance online publication. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000004067 2. Duchateau, J., Semmler, J. G. in Enoka, R. M. (2006). Training adaptations in the behavi- or of human motor units. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 101(6), 1766– 1775. https://doi.org/10.1152/japplphysi- ol.00543.2006 3. Flores, D. F., Gentil, P., Brown, L. E., Pinto, R. S., Carregaro, R. L. in Bottaro, M. (2011). Dis- sociated time course of recovery between genders after resistance exercise. Journal of strength and conditioning research, 25(11), 3039–3044. https://doi.org/10.1519/ JSC.0b013e318212dea4 4. Galiano, C., Pareja-Blanco, F., Hidalgo de Mora, J. in Sáez de Villarreal, E. (2022). Low- -Velocity Loss Induces Similar Strength Gains to Moderate-Velocity Loss During Resistan- ce Training. Journal of strength and conditi- oning research, 36(2), 340–345. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000003487 5. Gantois, P., Nakamura, F. Y., Alcazar, J., de Sousa Fortes, L., Pareja-Blanco, F. in de So- uza Fonseca, F. (2021, June 29). The effects of different intra-set velocity loss thresholds on lower-limb adaptations to resistance tra- ining in young adults: A systematic review and meta-analysis. https://doi.org/10.31236/ osf.io/v3tr9 6. Grazioli, R., Loturco, I., Lopez, P., Setuain, I., Goulart, J., Veeck, F., Inácio, M., Izquierdo, M., Pinto, R. S. in Cadore, E. L. (2020). Ef- fects of Moderate-to-Heavy Sled Training Using Different Magnitudes of Velocity Loss in Professional Soccer Players. Jour- nal of strength and conditioning research, 10.1519/JSC.0000000000003813. Advance online publication. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000003813 7. Hernández-Belmonte, A. in Pallarés, J. G. (2022). Effects of Velocity Loss Threshold during Resistance Training on Strength and Athletic Adaptations: A Systematic Review with Meta-Analysis. Applied Sciences, 12(9), 4425. https://doi.org/10.3390/app12094425 8. Held, S., Hecksteden, A., Meyer, T. in Donath, L. (2021). Improved Strength and Recovery After Velocity-Based Training: A Randomized Controlled Trial. International journal of sports physiology and performance, 16(8), 1185–1193. https://doi.org/10.1123/ijspp.2020-0451 9. Izquierdo, M., Ibañez, J., González-Badillo, J. J., Häkkinen, K., Ratamess, N. A., Kraemer, W. J., French, D. N., Eslava, J., Altadill, A., Asi- ain, X. in Gorostiaga, E. M. (2006). Differen- tial effects of strength training leading to failure versus not to failure on hormonal responses, strength, and muscle power ga- ins. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 100(5), 1647–1656. https://doi. org/10.1152/japplphysiol.01400.2005 10. Kilgallon, M. J., Johnston, M. J., Kilduff, L. P. in Watsford, M. L. (2021). A Comparison of Training With a Velocity Loss Threshold or to Repetition Failure on Upper-Body Strength Development in Professional Australian Fo- otballers. International journal of sports physi- ology and performance, 16(12), 1758–1763. https://doi.org/10.1123/ijspp.2020-0882 11. Kraemer, W. J. in Ratamess, N. A. (2004). Fundamentals of resistance training: pro- gression and exercise prescription. Medi- cine and science in sports and exercise, 36(4), 674–688. https://doi.org/10.1249/01. mss.0000121945.36635.61 12. Ortega-Becerra, M., Sánchez-Moreno, M. in Pareja-Blanco, F. (2021). Effects of Clu- ster Set Configuration on Mechanical Performance and Neuromuscular Activi- ty. Journal of strength and conditioning rese- arch, 35(2), 310–317. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000003907 13. Pareja-Blanco, F., Alcazar, J., Cornejo-Daza, P. J., Sánchez-Valdepeñas, J., Rodriguez-Lopez, C., Hidalgo-de Mora, J., Sánchez-Moreno, M., Bachero-Mena, B., Alegre, L. M. in Ortega- -Becerra, M. (2020c). Effects of velocity loss in the bench press exercise on strength ga- ins, neuromuscular adaptations, and muscle hypertrophy. Scandinavian journal of me- dicine & science in sports, 30(11), 2154–2166. https://doi.org/10.1111/sms.13775 14. Pareja-Blanco, F., Alcazar, J., Sánchez- Valdepeñas, J., Cornejo-Daza, P. J., Piqueras- -Sanchiz, F., Mora-Vela, R., Sánchez-Moreno, M., Bachero-Mena, B., Ortega-Becerra, M. in Alegre, L. M. (2020a). Velocity Loss as a Cri- tical Variable Determining the Adaptations to Strength Training. Medicine and science in sports and exercise, 52(8), 1752–1762. https:// doi.org/10.1249/MSS.0000000000002295 15. Pareja-Blanco, F. in Loturco, I. (2022). Veloci- ty-Based Training for Monitoring Training Load and Assessing Training Effects. In: Muñoz-López, A., Taiar, R., Sañudo, B. (eds) Resistance Training Methods. Lecture Notes in Bioengineering. Springer, Cham. https:// doi.org/10.1007/978-3-030-81989-7_9 16. Pareja-Blanco, F., Rodríguez-Rosell, D., Aa- gaard, P., Sánchez-Medina, L., Ribas-Serna, J., Mora-Custodio, R., Otero-Esquina, C., Yáñez-García, J. M. in González-Badillo, J. J. (2020b). Time Course of Recovery From Resistance Exercise With Different Set Con- figurations. Journal of strength and conditio- ning research, 34(10), 2867–2876. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000002756 17. Pareja-Blanco, F., Rodríguez-Rosell, D., Sán- chez-Medina, L., Sanchis-Moysi, J., Dorado, C., Mora-Custodio, R., Yáñez-García, J. M., Morales-Alamo, D., Pérez-Suárez, I., Calbet, J. in González-Badillo, J. J. (2017). Effects of velocity loss during resistance training on athletic performance, strength gains and muscle adaptations. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 27(7), 724–735. https://doi.org/10.1111/sms.12678 18. Pareja-Blanco, F., Sánchez-Medina, L., Suárez- -Arrones, L. in González-Badillo, J. J. (2017). Effects of Velocity Loss During Resistance Training on Performance in Professional Soccer Players. International journal of sports physiology and performance, 12(4), 512–519. https://doi.org/10.1123/ijspp.2016-0170 19. Pelka, E. Z. in Claytor, R. P. (2019). Comparison Of Velocity-based And Traditional Resistance Exercise Training. 150 20. Pérez-Castilla, A., García-Ramos, A., Padial, P., Morales-Artacho, A. J. in Feriche, B. (2018). Effect of different velocity loss thresholds during a power-oriented resistance training program on the mechanical capacities of lower-body muscles. Journal of sports scien- ces, 36(12), 1331–1339. https://doi.org/10.1080 /02640414.2017.1376900 21. Rodiles-Guerrero, L., Pareja-Blanco, F. in León-Prados, J. A. (2020). Effect of Veloci- ty Loss on Strength Performance in Bench Press Using a Weight Stack Machine. Inter- national journal of sports medicine, 41(13), 921–928. https://doi.org/10.1055/a-1179-5849 22. Rodríguez-Rosell, D., Yáñez-García, J. M., Mora-Custodio, R., Pareja-Blanco, F., Ravelo- -García, A. G., Ribas-Serna, J. in González-Ba- dillo, J. J. (2020b). Velocity-based resistance training: impact of velocity loss in the set on neuromuscular performance and hormonal response. Applied physiology, nutrition, and metabolism = Physiologie appliquee, nutrition et metabolisme, 45(8), 817–828. https://doi. org/10.1139/apnm-2019-0829 23. Rodríguez-Rosell, D., Yáñez-García, J. M., Mora-Custodio, R., Sánchez-Medina, L., Ri- bas-Serna, J. in González-Badillo, J. J. (2021). Effect of velocity loss during squat training on neuromuscular performance. Scandinavi- an journal of medicine & science in sports, 31(8), 1621–1635. https://doi.org/10.1111/sms.13967 24. Rodríguez-Rosell, D., Yáñez-García, J. M., Sánchez-Medina, L., Mora-Custodio, R. in González-Badillo, J. J. (2020a). Relationship Between Velocity Loss and Repetitions in Reserve in the Bench Press and Back Squat Exercises. Journal of strength and conditio- ning research, 34(9), 2537–2547. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000002881 25. Sahlin K. (2014). Muscle energetics during explosive activities and potential effects of nutrition and training. Sports medicine (Auc- kland, N.Z.), 44 Suppl 2(Suppl 2), S167–S173. https://doi.org/10.1007/s40279-014-0256-9 26. Sánchez-Medina, L. in González-Badillo, J. J. (2011). Velocity loss as an indicator of ne- uromuscular fatigue during resistance train- ing. Medicine and science in sports and exerci- se, 43(9), 1725–1734. https://doi.org/10.1249/ MSS.0b013e318213f880 27. Sánchez-Moreno, M., Cornejo-Daza, P. J., González-Badillo, J. J. in Pareja-Blanco, F. (2020). Effects of Velocity Loss During Body Mass Prone-Grip Pull-up Training on Strength and Endurance Performan- ce. Journal of strength and conditioning rese- arch, 34(4), 911–917. https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000003500 28. Sánchez-Moreno, M., Rodríguez-Rosell, D., Díaz-Cueli, D., Pareja-Blanco, F. in Gon- zález-Badillo, J. J. (2021). Effects of Velocity Loss Threshold Within Resistance Training During Concurrent Training on Endurance and Strength Performance. International journal of sports physiology and performan- ce, 16(6), 849–857. https://doi.org/10.1123/ ijspp.2020-0349 29. Sánchez-Moreno, M., Rendeiro-Pinho, G., Mil-Homens, P. V. in Pareja-Blanco, F. (2021). Monitoring Training Volume Through Maxi- mal Number of Repetitions or Velocity-Ba- sed Approach. International journal of sports physiology and performance, 16(4), 527–534. https://doi.org/10.1123/ijspp.2020-0214 30. Suchomel, T. J., Nimphius, S., Bellon, C. R. in Stone, M. H. (2018). The Importance of Muscular Strength: Training Considerati- ons. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 48(4), 765–785. https://doi.org/10.1007/s40279- 018-0862-z 31. Weakley, J., Ramirez-Lopez, C., McLaren, S., Dalton-Barron, N., Weaving, D., Jones, B., Till, K. in Banyard, H. (2020). The Effects of 10%, 20%, and 30% Velocity Loss Thresholds on Kinetic, Kinematic, and Repetition Charac- teristics During the Barbell Back Squat. In- ternational journal of sports physiology and performance, 15(2), 180–188. https://doi. org/10.1123/ijspp.2018-1008 Žiga Kozinc Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju Polje 42, 6310 Izola ziga.kozinc@fvz.upr.si raziskovalna dejavnost 151 The norms for evaluation of physical characteristics and motor abilities of young volleyball players Abstract The study aimed to establish the norms for evaluation of results of some physical characteristics and motor abilities based on several years’ measurements of promising volleyball players, aged 14 and 15 years. The study sample included 356 male volleyball players who competed in the Regional Team Tournaments in the 2015–2019 period. The sample of variables consisted of 3 meas- urement procedures for evaluation of physical characteristics and 10 for evaluation of motor abilities. The norms were expressed as percentiles. We also investigated whether there were any statistically significant differences in terms of selected physical char- acteristics and motor abilities between the players from regional teams who were later selected for the national teams (U17, U18 and U20) and those who were not. There were no statistically significant differences between the two groups of 14-year-old boys, whereas statistically significant differences were seen with 15-year-old boys in terms of the results of two measurement proce- dures: landing height with a running start in attack (MMENVOZ) and landing height in block (MSMENDVB). The Slovenian national team members achieved better (higher) results in most measurement procedures. Based on these findings, it can be concluded that the use of this measurement battery is a suitable tool for first evaluation of promise and that it is also helpful when selecting volleyball players for Slovenian youth national teams. Keywords: volleyball, boys, regional teams, norms, differences Izvleček Namen raziskave je bil oblikovati norme za vrednotenje re- zultatov nekaterih telesnih lastnosti in gibalnih sposobnosti na osnovi večletnih meritev perspektivnih odbojkarjev, sta- rih 14 in 15 let. Vključenih je bilo 356 odbojkarjev, ki so se v letih od 2015 do vključno 2019 udeležili Turnirja regijskih reprezentanc. Vzorec spremenljivk so predstavljali trije mer- ski postopki za oceno telesnih lastnosti in deset merskih po- stopkov za oceno gibalnih sposobnosti. Norme smo izrazili s centili. Ugotavljali smo tudi, ali med igralci, ki so bili kasneje iz regijskih reprezentanc izbrani v državne reprezentance (U17, U18, U20) in tistimi, ki niso bili, prihaja do statistično značilnih razlik v izbranih telesnih lastnostih in gibalnih spo- sobnostih. Pri 14-letnih dečkih med skupinama ne prihaja do statistično značilnih razlik, pri 15-letnikih pa so razlike statistično značilne v rezultatih dveh merskih postopkov: doskočni višini z zaletom v napadu (MMENVOZ) in doskočni višini v bloku (MSMENDVB). Slovenski državni reprezentanti so dosegali boljše (višje) rezultate v večini merskih postop- kov. Na osnovi ugotovitev lahko zaključimo, da je uporaba te merske baterije primerno orodje za prvo ocenjevanje per- spektivnosti in koristna pomoč pri selekcioniranju odbojkar- jev v slovenske mlade reprezentance. Ključne besede: odbojka , dečki, regijske reprezentance, norme, razlike Marko Zadražnik Norme za vrednotenje telesnih lastnosti in gibalnih sposobnosti mladih odbojkarjev 152 „Uvod Odbojka je ekipna športna panoga, ki spada med polistrukturne aciklične igre z žogo. Uspešnost je odvisna od velikega števila različnih dejavnikov: tistih, ki pred- stavljajo potencial odbojkarja in odbojkar- ske ekipe, tistih, ki predstavljajo potencial pogojev treniranja, tekmovalne okoliščine in raven kakovosti nasprotnika ter tistih, ki predstavljajo potencial širšega okolja. Eden pomembnejših dejavnikov uspešnosti je potencial odbojkarja, kamor spadajo igral- čeve osnovne razsežnosti (telesne lastnosti, funkcionalne in gibalne sposobnosti, teh- nično znanje – osnovna in specialna moto- rika z žogo in brez nje), realizacijske in mo- tivacijske razsežnosti (osebnostne lastnosti in sposobnosti, motivacija in ambicije) ter izkušnje (Zadražnik, 1998). Moderna odboj- karska igra izraža nekaj glavnih karakteristik: telesno višino v povezavi z dosežno višino v napadu in bloku, hitrost odigravanja akcij v napadu, igralne izkušnje in tehnično do- vršenost (malo število lastnih napak). V igro so vključena različna kompleksna gibanja izvajana v različnih smereh: skoki v napadu in bloku, skoki pri servisu in podaji, hitri pre- miki v polju s spremembami smeri, padci itd. Za varno in učinkovito izvajanje teh gi- banj v igri morajo biti igralci in igralke opti- malno telesno pripravljeni in imeti ustrezne telesne predispozicije (Ayuso, Calleja-Gon- zalez, Clemente-Suarez in Zourdos, 2015). Vsem športnikom je skupno, da želijo biti hitrejši, močnejši, učinkovitejši in imeti kva- litetnejše antropometrične in fiziološke la- stnosti (Ocal, Baydil, Mekolgu, 2010). Vpliv morfoloških lastnosti, predvsem antropo- metričnih (telesna višina, ustrezna telesna teža, dolžina ekstremitet …) in gibalnih sposobnosti (hitra moč, gibljivost, koordi- nacija, agilnost, hitrost reakcije …) na uspe- šnost v odbojkarski igri so v preteklosti po- jasnjevali mnogi domači in tuji raziskovalci: Bratuž (1983), Čabrić (1975), Ilić (1985), Jan- ković (1988), Obrsnel (1980), Šnajder, Šturm, Zadražnik (1994), Fiedor (1980). Raziskave (Đurković, Marelić, Rešetar, 2012; Vujmilo- vić, 2013) so pokazale, da med igralnimi mesti (podajalec, napadalec – sprejemalec, libero, bloker, korektor) obstajajo razlike v morfoloških lastnostih in da na učinkovito realizacijo odbojkarskih tehničnih prvin in taktičnih elementov posredno in neposre- dno vplivajo številni dejavniki. Specifičnost igre od odbojkarjev zahteva tudi dobro razvito hitrost, hitro moč in sposobnost vzdrževanja ponavljajočih se maksimalnih obremenitev ob omejenem času okreva- nja med tekmo (Hosler, Morrow in Jackson, 1978; Powers, 2020). Tekmovalno uspe- šnost, ki jo sestavlja množica dejavnikov in njihovih medsebojnih povezav, ugotavlja- mo lahko na dva načina. Pri prvem jo s su- bjektivnimi ocenami izrazijo za to usposo- bljeni odbojkarski strokovnjaki, pri drugem, objektivnem, pa jo izračunamo na osnovi statističnih podatkov igralnih parametrov in rezultatov meritev izbranih telesnih mer in gibalnih sposobnosti. Spoznanja objek- tivne metode je možno opisati, pojasniti in na njihovih osnovah napovedovati. Oba načina sta med seboj povezana in se do- polnjujeta (Zadražnik, 1994). Trajna tekmovalna uspešnost v odbojki v članski konkurenci je močno odvisna od procesa usmerjanja mladih v odbojko in selekcioniranja odbojkarjev (Zadražnik, 1994). Razvoj odbojkarskega igralca je dolg in zapleten proces, ki vključuje kvalitativno in kvantitativno učenje (Vujmilivić, 2013). Učinkovito usmerjanje in selekcija tvorita zapleten strokovno-organizacijski proces, s katerim izberemo najboljše odbojkarje, ki bodo sestavljali kvalitetno klubsko ali reprezentančno ekipo. Proces se začne z usmerjanjem otrok v odbojko in nadaljuje s selekcioniranjem odbojkarjev, ki že dose- gajo določeno raven tehničnega in taktič- nega znanja. Sledi usmerjanje odbojkarjev v posamezne igralne vloge (napadalec- -sprejemalec, podajalec, bloker, korektor in libero). Zadnja stopnja tega procesa je se- lekcioniranje med najboljšimi v posamezni igralni vlogi in njihova vključitev v članske ekipe (reprezentance). Odbojkarska zveza Slovenije (OZS) je pred desetletji oblikovala sistem spremljanja perspektivnih mladih odbojkarjev in vanj zajeti prej opisan proces. Ocena perspek- tivnosti mladih odbojkarjev in odbojkaric temelji na objektivnih in subjektivnih kri- terijih. Objektivne kriterije predstavljajo rezultati meritev izbranih morfoloških lastnosti in gibalnih sposobnosti. Objek- tivno se spremlja tudi njihova tekmovalna učinkovitost. Učinkovitost v igri se stati- stično obdela: vsak dotik igralca z žogo se ovrednoti na osnovi opisnikov. V ta namen uporabljamo statistični program DATA VOLLEY. Analiza teh podatkov da objektiv- no oceno tehnično-taktične učinkovitosti posameznika. Obe oceni, ocena potenciala na osnovi rezultatov meritev in tekmovalna uspešnost na osnovi statističnih podatkov, pa že predstavljata dobro osnovo za oce- no trenutne kvalitete igralca. Preverjanje kvalitete igralcev in igralk se pri OZS prič- ne v kategoriji dečkov (do15 let). Opravi se na Turnirju regijskih reprezentanc v moški konkurenci. Vsako od šestih odbojkarskih regij (Gorenjska, Štajerska s Pomurjem, Koroška, Dolenjska, Primorska in Ljubljana z okolico ) predstavlja reprezentanca deč- kov. Udeleženci so večinoma stari 14 in 15 let. Med njimi se najdejo tudi 12- in 13-le- tniki. Posamezno reprezentanco izberejo usposobljeni, od OZS izbrani in uspešni, odbojkarski trenerji. Poleg medsebojnih tekem, na katerih reprezentančni trenerji subjektivno izberejo najboljše (širši spisek reprezentantov), se izvedejo tudi meritve izbranih telesnih lastnosti in gibalnih spo- sobnosti. Mersko baterijo sestavlja manjše število izbranih merskih postopkov. Časa za meritve je namreč na Turnirju malo. Na osnovi subjektivnega ocenjevanja in rezul- tatov meritev se širši spisek nato zoži na 24 kandidatov. Meritve v zadnjih osmih letih opravlja Inštitut za šport pri Fakulteti za šport z usposobljenimi merilci. Zgovoren podatek o korektnosti takega preverjanja kvalitete mladih igralcev in selekcioniranja bodočih reprezentantov, je podatek, da so bili vsi reprezentanti v kadetski in mladinski (posledično pa tudi članski) reprezentanci Slovenije udeleženci Turnirja regijskih re- prezentanc po l. 2013. V skoraj osmih letih se je v bazi podatkov zbralo veliko število podatkov, ki smo jih uporabili v tej raziskavi. Cilj je bil izdelati norme za vrednotenje rezultatov izbrane merske baterije. Namenjene so trenerjem, ki vodijo proces treniranja pri 14 in 15 let starih odbojkarjih v klubskih selekcijah. Uporabljeni merski postopki so enostavni in se lahko uporabljajo tudi v teh ekipah. Na osnovi norm pa bodo lahko trenerji sami ovrednotili rezultate svojih igralcev in ocenili potencial telesnih lastnosti in gibal- nih sposobnosti. V obdobju, katerega rezultate smo upo- rabili, so mnoge slovenske odbojkarske reprezentance mlajših kategorij (U17, U18, U20) že nastopali na evropskih in svetovnih tekmovanjih. Zato smo rezultate teh repre- zentantov poiskali v bazi podatkov in ugo- tavljali ali so njihovi rezultati značilno boljši od tistih, ki iz regijskih reprezentanc niso bili izbrani v državne. Na osnovi teh ugo- tovitev bi lahko trenerji državnih reprezen- tanc dodatno izboljšali selekcijski proces. Rezultatom merskih postopkov, ki bi kazali večje razlike med omenjenima skupinama reprezentantov in nereprezentantov, bi lah- ko pripisali večjo težo. raziskovalna dejavnost 153 „Metode Preizkušanci Vzorec, na osnovi katerega smo izračunali norme, je predstavljalo 356 igralcev, starih 14 in 15 let (Tabela 1). Vsi so bili udeleženci Turnirja regijskih reprezentanc od l. 2015 do vključno leta 2019. Vsaka regijska reprezen- tanca lahko šteje 12 ali 14 igralcev. Število zavisi od števila uporabljenih liberov: en Tabela 1 Število merjencev glede na leto meritev spol Leto meritev Skupno 2015 2016 2017 2018 2019 dečki N 78 73 70 67 68 356 (%) 21,9% 20,5% 19,7% 18,8% 19,1% 100,0% N – število merjencev v posameznem letu; N (%) – odstotni delež merjencev libero in 11 igralcev (skupaj 12) ali 2 libera in 12 igralcev (skupaj 14). Vsak udeleženec mora prinesti, od staršev ali skrbnikov, podpisano pisno dovoljenje, da merjenje lahko izvedemo, rezultate pa uporabimo v znanstvene in strokovne namene. Potreb- no je upoštevati, da so nekateri igralci na turnirju sodelovali dvakrat: kot 14-letniki in naslednje leto kot 15-letniki. Merjencev, na osnovi katerih so bile dejansko izračunane norme, je bilo dejansko 320. Od tega je bilo 76 igralcev starih 14 let in 244 starih 15 let. Vzorec reprezentantov je sestavljalo 63 igralcev. Ti so bili v letih od 2015 do 2019 člani slovenskih odbojkarskih reprezentanc (U17, U18 in U20). Tudi tu je potrebno vede- ti, da so nekateri igralci igrali v eni, dveh ali vseh treh omenjenih kategorijah, upošte- vali pa smo jih le enkrat. Podatke o repre- zentantih smo dobili v uradnih biltenih OZS in CEV (Evropska odbojkarske federacija). Vzorec spremenljivk Spremenljivke telesnih lastnosti: • telesna višina – AV • telesna teža – AT • dosežna višina – ADV Spremenljivke gibalnih sposobnosti: • doskočna višina po Sargentu – MMEN- VOS • doskočna višina z zaletom v napadu – MMENVOZ • doskočna višina v bloku – MSMENDVB • predklon na klopci – MGATPK • vertikalni skok z obratom – MSKSVSO • met 2 kg težke medicinke soročno sede – MMERMM2S • skok z nasprotnim gibanjem – CMJ • skok iz polčepa – SJ • FitLight z znano kombinacijo – FITLIGHT- -Z • FitLight z neznano kombinacijo – FITLI- GHT-N zentantov in nereprezentantov smo upo- rabili t-test za neodvisne vzorce, v primeru kršitve ene izmed zgornjih predpostavk pa njegovo neparametrično obliko (Mann- -Whitneyjev test). Statistična značilnost je bila ugotavljana pri stopnji tveganja p ≤ 5 %. „Rezultati Tabela 2 prikazuje povprečne vrednosti re- zultatov v posamezni testni nalogi za 14- in 15-letnike. Ostali parametri opisne statistike so podani v tabeli 5 in 6 (ločeno rezultati za 14- in 15-letnike). Tabela 2 Povprečne vrednosti rezultatov 14- in 15- letnih odbojkarjev Merska naloga dečki 14 let 15 let N M N M AV 76 178,67 244 180,80 ADV 76 231,64 244 233,91 ITM 76 20,16 244 20,91 MMENVOS 76 42,35 244 46,99 MMENVOZ 76 290,93 244 295,48 MSMENDVB 76 275,33 244 279,23 MGATPK 76 45,17 244 44,95 MSKSVSO 76 365,14 244 367,68 MMERMM2S 76 5,76 244 6,09 CMJ 76 33,26 244 34,10 SJ 76 33,95 244 34,11 FITLIGHT-Z 76 15,59 244 15,46 FITLIGHT-N 76 18,21 244 18,23 Legenda: N = število merjencev; M = povprečni rezultat; AV = telesna višina (cm); ADV = dosežna višina (cm); ITM = indeks telesne mase (kg/m2); MMENVOS = višina odriva po Sargentu (cm); MMENVOZ = doskočna višina z zaletom (cm); MSMENDVB = doskočna višina v bloku (cm); MGATPK = predklon na klopci (cm); MSKSVSO = vertikalni skok z obratom (kotna stopinja); MMERMM2S = met 2 kg težke medicinke soroč- no sede (m); CMJ = skok z nasprotnim gibanjem (cm); SJ = skok iz polčepa (cm); FITLIGHT-Z = FitLight z znano kombinacijo (s); FITLIGHT-N = FitLight z neznano kombinacijo (s) Norme za 14-letne igralce so prikazane v Tabeli 3, za 15-letne igralce pa v Tabeli 4. Pri izdelavi norm smo rezultate igralcev, ki igrajo na igralnem mestu libera, izvzeli iz analize podatkov. Norme za vrednotenje Postopek Merjenci so na omenjenem turnirju igrali in bili vzporedno tudi merjeni. Pred me- ritvami so imeli dovolj časa za počitek in ustrezno pripravo na merjenje. Meritve so izvajali v športni opremi in športnih copa- tih. Merjenje gibljivosti (predklon na klopci) so opravili bosi. Natančen opis merskih na- log in njihovo področje merjenja sta opisa- na v magistrskem delu z naslovom „Norme za vrednotenje kondicijske pripravljenosti mladih odbojkarjev in odbojkaric“ (Pergov- nik, 2020). Vodja meritev pod okriljem Inšti- tuta za šport (Fakulteta za šport) je avtor te raziskave. Merilci so usposobljeni študentje in študentke Fakultete za šport, katerih iz- birni predmet je odbojka. Pripomočki Vsi pripomočki, potrebni za meritve, so opisani v magistrskem delu „Norme za vrednotenje kondicijske pripravljenosti mladih odbojkarjev in odbojkaric“ (Pergov- nik, 2020). Podatke smo zbirali in uredili v programu Microsoft Excel 2016 (Microsoft Corporation, Redmond, Washington, ZDA) in jih statistično obdelali v programu IBM SPSS Statistics 22 (SPSS Inc., Chicago, Illino- is, ZDA). Izračunali smo nekatere parametre opisne statistike (povprečno vrednost, mi- nimalni in maksimalni rezultat, standardni odklon in standardno napako). Preverili smo predpostavko o normalnosti poraz- delitve rezultatov (Shapiro-Wilkov test) in homogenost variance (Levenov test). Nor- me za vrednotenje rezultatov meritev smo izrazili s centili. Za ugotavljanje statistične značilnosti razlik med skupinama repre- 154 rezultatov meritev telesnih lastnosti in gi- balnih sposobnosti so izražene na lestvici od 0 do 100 in predstavljajo centile. Kot navajajo Jurak idr. (2017) je ta mera lahko razumljiva, saj nam takoj pove kje v popu- laciji se nahaja posameznikov rezultat pri posameznem testu. To pomeni, da je od 14-letnih odbojkarjev, visokih 184 cm (AV: 75. centil v Tabeli 3), 75 % odbojkarjev niž- jih, 25 % pa višjih. V Tabeli 5 in 6 so podani rezultati opisne statistike 14- in 15-letnih igralcev. Upošte- vani so rezultati vseh igralcev, tudi liberov. Od 76 14-letnikov, ki so sodelovali v regij- skih reprezentancah, jih je 32 kasneje igralo tudi v slovenskih reprezentancah (U17, U18, U20). Igralcev, ki v teh reprezentancah niso igrali pa je bilo 44. V stolpcu »M« (povpreč- na vrednost rezultatov) so z odebeljeno pisavo označeni rezultati pri katerih so nereprezentanti dosegli boljše rezultate od reprezentantov. V zadnjem stolpcu je podana statistična značilnost razlik med obema skupinama merjencev. Rezulta- ti merskih postopkov, pri katerih je bila zaznana statistično značilna razlika med obema skupinama, so zapisani v poševni in odebeljeni pisavi. „Razprava pri izdelavi norm smo rezultate igralcev, ki igrajo na igralnem mestu libera, izvzeli iz analize podatkov. Njihovi rezultati telesnih značilnosti in gibalne učinkovitosti v neka- terih merskih postopkih močno odstopa- jo od rezultatov ostalih igralcev. Liberi ne sodelujejo pri igri na mreži, zato so najnižji igralci v ekipi (Vujmilović, Karalić, 2014). S tem pa znižujejo vrednosti rezultatov igral- cev na ostalih igralnih mestih. Libero je v igri zadolžen za sprejem servisa in sprejem udarca (igro v obrambi). Posledično ga ne odlikujejo vzdolžne razsežnosti, ki so pove- zane tudi z nekaterimi gibalnimi sposob- nostmi (npr. dosežna višina v napadu in bloku) (Zadražnik, 1997). Pergovnik (2020) je uporabila enako mersko baterijo, kot je uporabljena v tej raziskavi in ugotovila, da je imela skupina, sestavljena iz liberov, statistično značilno nižje rezultate v telesni višini (ATV), telesni teži (ATT), indeksu te- lesne mase (ITM), dosežni višini v napadu (MMENVOZ ) in bloku (MSMENDVB), pred- klonu na klopci (MGATPK), metu 2 kg težke medicinke soročno sede (MMERMM2S), skok iz polčepa (SJ) in skok z nasprotnim gibanjem (CMJ). V ostalih merskih testih ni zaznala statistično značilnih razlik (višina Tabela 3 Norme za vrednotenje rezultatov meritev: DEČKI, 14 LET Merska naloga Centil 5 10 25 50 75 90 95 98 AV 166,70 170,40 174,00 178,00 184,00 187,30 189,30 193,00 ADV 218,00 220,70 225,00 231,00 237,75 244,00 247,00 251,00 ITM 17,33 17,93 18,69 19,66 21,44 22,64 24,04 27,93 MMENVOS 18,50 21,00 36,00 46,00 50,00 54,00 60,50 65,00 MMENVOZ 267,85 271,70 284,00 292,50 301,00 305,30 308,00 314,30 MSMENDVB 256,00 259,40 268,00 275,50 283,75 288,60 293,00 295,46 MGATPK 31,70 34,40 41,25 45,50 50,75 55,00 55,15 58,92 MSKSVSO 300,00 320,00 341,25 360,00 387,50 416,50 454,50 504,60 MMERMM2S 4,70 4,90 5,20 5,70 6,08 6,79 7,42 7,65 CMJ 24,15 25,80 28,70 33,30 37,20 41,50 42,85 44,86 SJ 25,80 27,30 29,40 34,00 37,20 40,70 44,25 47,00 FITLIGHT-Z 12,58 13,34 14,32 15,48 16,74 17,97 18,89 19,35 FITLIGHT-N 15,84 16,32 17,09 18,08 19,26 20,93 21,34 21,73 Legenda: AV = telesna višina (cm); ADV = dosežna višina (cm); ITM = indeks telesne mase (kg/m2); MMENVOS = višina odriva po Sargentu (cm); MMENVOZ = doskočna višina z zaletom (cm); MSMEN- DVB = doskočna višina v bloku (cm); MGATPK = predklon na klopci (cm); MSKSVSO = vertikalni skok z obratom (kotna stopinja); MMERMM2S = met 2 kg težke medicinke soročno sede (m); CMJ = skok z nasprotnim gibanjem (cm); SJ = skok iz polčepa (cm); FITLIGHT-Z = FitLight z znano kombinacijo (s); FITLIGHT-N = FitLight z neznano kombinacijo (s) Tabela 4 Norme za vrednotenje rezultatov meritev: DEČKI, 15 LET Merska naloga Centil 5 10 25 50 75 90 95 98 AV 169,00 173,00 177,00 180,50 185,00 190,00 192,00 193,00 ADV 217,25 223,00 229,00 234,00 239,00 245,00 248,75 253,00 ITM 17,33 18,06 19,13 20,59 22,41 24,11 25,44 27,05 MMENVOS 24,00 33,00 43,00 48,00 54,00 59,00 62,00 66,00 MMENVOZ 273,25 279,50 288,00 296,00 304,00 310,00 317,00 321,20 MSMENDVB 258,25 265,00 273,00 280,00 287,00 292,00 296,75 303,00 MGATPK 30,00 34,00 41,00 45,00 50,00 54,00 56,75 59,10 MSKSVSO 300,00 320,00 340,00 360,00 385,00 440,00 460,00 491,00 MMERMM2S 4,70 5,00 5,50 6,00 6,60 7,40 8,00 8,64 CMJ 23,20 27,20 30,20 34,00 38,00 42,40 44,10 46,10 SJ 24,50 27,30 30,20 33,90 38,90 41,40 43,30 46,10 FITLIGHT-Z 12,86 13,18 14,26 15,31 16,67 17,69 18,43 19,32 FITLIGHT-N 15,53 16,06 16,97 17,98 19,27 20,39 21,45 23,00 Legenda: AV = telesna višina (cm); ADV = dosežna višina (cm); ITM = indeks telesne mase (kg/m2); MMENVOS = višina odriva po Sargentu (cm); MMENVOZ = doskočna višina z zaletom (cm); MSMEN- DVB = doskočna višina v bloku (cm); MGATPK = predklon na klopci (cm); MSKSVSO = vertikalni skok z obratom (kotna stopinja); MMERMM2S = met 2 kg težke medicinke soročno sede (m); CMJ = skok z nasprotnim gibanjem (cm); SJ = skok iz polčepa (cm); FITLIGHT-Z = FitLight z znano kombinacijo (s); FITLIGHT-N = FitLight z neznano kombinacijo (s) raziskovalna dejavnost 155 odriva po Sergentu - MMENVOS, vertikalni skok z obratom - MSKSVSO, FitLight z zna- no kombinacijo, FitLight z neznano kombi- nacijo - FITLIGHT-N). Le v rezultatih skoka z obratom (MSKSVSO), FitLight z znano kom- binacijo (FITLIGHT-Z) in FitLight z neznano kombinacijo (FITLIGHT-N) pa so rezultati liberov boljši od rezultatov ostalih igralcev na ostalih igralnih mestih (podajalec, na- padalec-sprejemalec, bloker in korektor). Dobljeni rezultati potrjujejo odločitev o izločitvi rezultatov liberov. Rezultati 15-letnih odbojkarjev kažejo boljše rezultate v skoraj vseh merjenih la- stnostih in sposobnostih od 14- letnih. Ti dosegajo boljše rezultate le v gibljivosti (MGATPK). Dolenc (2001) navaja, da lahko hitra rast v obdobju pubertete, ki se kaže v daljših okončinah in rasti mišičevja, fizič- no ovira izvedbo gibov z veliko amplitudo. Starc idr. (2019) navajajo, da je v Sloveniji povprečen rezultat merske naloge pred- klon na klopci pri fantih 43,2 cm (14-letniki) in 44,3 cm pri 15-letnikih. Igralci v naši razi- skavi so v tem merskem postopku dosegali nekoliko boljše rezultate. Prav tako 14-letni odbojkarji dosegajo bolj- še rezultate agilnosti v merskem postopku FitLight z znano in neznano kombinacijo (FITLIGHT-Z; FITLIGHT-N). Razlike sicer niso statistično značilne. Igralci so v povprečju pri merskem postopku z vnaprej znanim vidnim signalom dosegali 2,73 sekunde krajši čas. Pri izvedbi testa FitLight z nezna- no kombinacijo je potrebno zaznati kateri senzor (lučka) se je prižgal, steči do njega in jo z gibom dlani ugasniti. Pri merskem postopku FitLight z znano kombinacijo ni potrebno zaznati kateri senzor se je prižgal. Merjenec natančno ve, kakšen je vrstni red prižiganja senzorjev (lučk). Čoh idr. (2016) se strinjajo, da obstajajo značilne razlike med rezultati testov agilnosti, pri katerih je giba- nje vnaprej znano in pri testih, pri katerih je gibanje neznano. Pistotnik (2011) navaja, da je hitrost premikanja po prostoru odvisna tudi od dolžine segmentov, ki imajo dvojno vlogo. S krajšimi segmenti lahko dosežemo večjo frekvenco gibov, bolj izražena lon- gitudinalna dimenzioniranost segmentov pa omogoča doseganje večjih razponov giba, kar pri premikanju v prostoru omo- goča daljše korake in s tem manjše število gibov za prehod določene razdalje. Ker je v odbojkarski igri reakcija igralca (večino- ma) posledica vidnega signala (žoga), ki je v naprej neznan, smo pričakovali, da bodo razlike med obema merskima postopkoma manjše. Razlike v korist mlajših odbojkarjev pa so praktično zanemarljive. Boljši rezultati v antropometričnih lastnostih so pričako- vane. Odbojkarji so v fazi pospešene rasti in dolžinske razsežnosti so njen odraz. Dobro- došli pa so rezultati gibalnih sposobnosti, ki so se v enem letu, kljub rasti odbojkarjev, izboljšali. Vzorec igralcev, ki so bili stari 14 let je glede na vzorec 15-letnikov, majhen. Na turnirju regij je v ospredju tudi dober re- zultat. Trenerji zaradi tega vključujejo v reprezentance starejše igralce (15-letnike). Eno leto procesa treninga in izkušenj se v teh starostih krepko pozna pri kvaliteti iz- vedbe tehničnih prvin in tudi poznavanje igralnega sistem je na višji ravni. V repre- zentance posledično vključijo le res, po tehnično-taktičnem znanju, izstopajoče 14 letne odbojkarje. Zato je številčnost vzorca 15-letnih odbojkarjev nekajkrat večja. Kljub vsemu bodo izračunane norme igralcev obeh starosti, dober orientir za ocenjeva- nje potenciala. Sestavni del procesa treni- ranja v mlajših kategorijah je tudi merjenje Tabela 5 Vrednosti spremenljivk 14-letnih dečkov glede na članstvo v državni reprezentanci in statistič- na značilnost razlik med reprezentanti in nereprezentanti Meritev Član drž. rep. N Max Min M S.D. S.N.M p AV ne 44 193,00 165,00 178,43 5,63 0,85 0,734 da 32 193,00 164,00 179,00 8,08 1,43 ADV ne 44 251,00 220,00 231,30 6,79 1,02 0,714 da 32 251,00 208,00 232,13 11,34 2,00 ITM ne 44 28,87 16,48 20,31 2,31 0,35 0,640 da 32 27,13 15,43 19,97 2,11 0,37 MMENVOS ne 39 65,00 17,00 41,54 12,30 1,97 0,424 da 30 65,00 19,00 43,40 11,58 2,11 MMENVOZ ne 44 317,00 267,00 290,48 12,22 1,84 0,701 da 32 312,00 265,00 291,56 11,96 2,11 MSMENDVB ne 44 296,00 256,00 275,11 10,53 1,59 0,842 da 32 293,00 245,00 275,63 11,68 2,06 MGATPK ne 44 58,00 28,00 45,57 7,46 1,12 0,589 da 32 60,00 27,00 44,63 7,52 1,33 MSKSVSO ne 44 480,00 270,00 358,30 32,75 4,94 0,052 da 32 510,00 280,00 374,56 52,09 9,21 MMERMM2S ne 44 7,70 4,70 5,75 0,71 0,11 0,899 da 32 7,60 4,50 5,77 0,77 0,14 CMJ ne 44 43,30 23,80 33,46 4,87 0,77 0,718 da 32 45,90 23,20 32,98 6,11 1,13 SJ ne 44 47,60 23,20 34,53 5,49 0,87 0,283 da 32 46,10 25,70 33,16 4,77 0,89 FITLIGHT-Z ne 44 19,36 13,04 15,80 1,59 0,28 0,315 da 32 19,29 12,43 15,33 1,87 0,37 FITLIGHT-N ne 44 21,79 15,84 18,43 1,68 0,30 0,287 da 32 21,33 12,59 17,93 1,82 0,36 Legenda: Član drž. rep. = članstvo v državni reprezentanci; N = število merjencev; MAX = maksimal- ni rezultat; MIN = minimalni rezultat; M = povprečni rezultat; S.D. = standardna deviacija; S.N.M = standardna napaka; p = statistična značilnost razlik; AV = telesna višina (cm); ADV = dosežna višina (cm); ITM = indeks telesne mase (kg/m2); MMENVOS = višina odriva po Sargentu (cm); MMENVOZ = doskočna višina z zaletom (cm); MSMENDVB = doskočna višina v bloku (cm); MGATPK = predklon na klopci (cm); MSKSVSO = vertikalni skok z obratom (kotna stopinja); MMERMM2S = met 2 kg težke medicinke soročno sede (m); CMJ = skok z nasprotnim gibanjem (cm); SJ = skok iz polčepa (cm); FITLIGHT-Z = FitLight z znano kombinacijo (s); FITLIGHT-N = FitLight z neznano kombinacijo (s) 156 in ocenjevanje napredka posameznika in ekipe. Do sedaj so lahko trenerji primerja- vo opravili le znotraj svoje klubske ekipe in ene generacije. Ob sistematičnem delu skozi časovno obdobje nekaj let, so tudi sami lahko opravili primerjavo različnih lastnih generacij igralcev. Vendar pa zu- nanjega kriterija niso imeli. Sedaj pa bodo rezultate lahko primerjali tudi z rezultati, ki predstavljajo slovensko kvaliteto 14- in 15-letnih odbojkarjev. Posebej dragocene bodo norme za telesno višino (AV). V pro- cesu usmerjanja in selekcioniranja trenerji uspejo privabiti tudi nekaj zelo visokih igralcev, ki v članski dobi dosežejo telesno višino nad dvema metroma. Vendar je teh malo, ukvarjanje z odbojko pa je pogosto bolj posledica slučaja (z odbojko so se ukvarjali starši) kot selekcije. Povprečna telesna višina 18-letnih Slovencev je v šol- skem letu 2018/19 znašala dobrih 180 cm (Starc idr., 2019). Rezultati meritev, ki so bile na Turnirju regijskih reprezentanc opravlje- ne med letoma 2015 in 2019 so pokazali, da je 90. centil telesne višine 15-letnih odboj- karjev C 90 =190 cm. Takih igralcev pa je zelo malo. Ti igralci že pri 15 letih, ko telesna rast pri dečkih še ni zaključena, presegajo slo- vensko povprečje 18-letnikov. Svetovni (in evropski) model odbojkarske igre temelji na igri zelo visokih igralcev (od 190 do več kot 200 centimetrov). Zadražnik (1994) trdi, da visoki igralci bolj učinkovito rešujejo nekatere situacije ob mreži (blok, napad). V slovenski populaciji otrok bo potrebno biti pozoren in otroke s potencialom opi- sane telesne višine najti in usmeriti (tudi) v odbojko. Med igralci, katerih rezultate smo uporabili, smo ugotovili, da so bili štirje (en 14-letnik in trije 15-letniki), visoki 193 cm in več. Vendar niso bili dodani na širši, kaj šele ožji seznam potencialno primernih. Ti odbojkarji so se v modelu norm nahajali v 98. centilu telesne višine ali višje. Od njih je bilo višjih le 2 % merjencev. Možno je, da so ti igralci pri meritvah gibalnih sposobnosti dosegali slabe rezultate. Posledično so bili tudi tehnično in taktično slabši. Vendar je njihov potencial v telesni višini takšen, da bi bilo smiselno take igralce povabiti v re- prezentanco in jim omogočiti dodatno vadbo. Klubske trenerje pa opozoriti na nji- hove pomanjkljivosti v nižji ravni gibalnih sposobnosti in jih spodbuditi k individual- nemu pristopu pri delu z njimi. Pomembno je, da pri mlajših starostnih kategorijah po- sebno pozornost namenimo tistim mejnim primerom, ki v skupino niso izbrani. Ta pro- ces namreč ni enkratno dejanje. Poteka v več fazah in obravnava tiste, ki so bili izbra- ni, kakor tudi tiste, ki niso bili. S pričujočimi normami bo ocena telesne višine in per- spektivnost nadpovprečno visokih bistve- no lažja. Objektivno bo možno opredeliti posameznikove prednosti in pomanjklji- vosti ter temu primerno usmerjati in prila- gajati proces treniranja, vsaj pri tistih spo- sobnostih na katere se lahko vpliva. Zato je Zadražnik že leta 1994 zapisal, da bi bilo z izdelavo norm za vrednotenje potenciala otrok v posameznih starostnih kategorijah olajšano tudi napovedovanje njihovega razvoja in napoved njihove uspešnosti v domači in svetovni konkurenci. V Tabeli 5 in 6 so podani rezultati opisne statistike 14- in 15-letnih igralcev. Upošte- vani so rezultati vseh igralcev, tudi liberov. Od 76 štirinajstletnikov jih je 32 kasneje igralo v slovenskih reprezentancah (U17, U18, U20). Preostalih 44 igralcev pa v teh reprezentancah ni igralo. Med obema sku- pinama niso bile ugotovljene statistično značilne razlike v nobeni od spremenljivk. V stolpcu »M« (povprečna vrednost rezulta- tov) so z odebeljeno pisavo označeni rezul- Tabela 6. Vrednosti spremenljivk 15-letnih dečkov glede na članstvo v državni reprezentanci in statistič- na značilnost razlik med reprezentanti in nereprezentanti Meritev Član drž. rep. N Max Min M S.D. S.N. M p AV ne 183 194,00 164,00 180,30 6,01 0,44 0,073 da 61 198,00 167,00 182,28 7,34 0,94 ADV ne 183 254,00 210,00 233,21 8,21 0,61 0,111 da 61 262,00 215,00 236,00 10,63 1,36 ITM ne 183 30,31 15,46 20,92 2,64 0,20 0,973 da 61 30,56 17,48 20,88 2,21 0,28 MMENVOS ne 183 66,00 15,00 46,69 9,86 0,75 0,223 da 61 77,00 17,00 47,88 12,78 1,69 MMENVOZ ne 183 318,00 254,00 293,81 11,59 0,86 0,002 da 61 331,00 269,00 300,51 14,75 1,89 MSMENDVB ne 183 305,00 244,00 277,85 10,27 0,76 0,002 da 61 308,00 253,00 283,39 12,26 1,57 MGATPK ne 183 60,00 22,00 44,60 8,01 0,59 0,293 da 61 61,00 27,00 46,00 7,46 0,95 MSKSVSO ne 183 510,00 220,00 366,03 46,70 3,45 0,532 da 61 530,00 258,00 372,64 51,02 6,53 MMERMM2S ne 183 9,60 3,60 6,03 0,96 0,07 0,076 da 61 10,00 4,60 6,27 1,01 0,13 CMJ ne 183 49,70 16,00 34,21 6,04 0,47 0,641 da 61 49,70 18,30 33,78 5,97 0,79 SJ ne 183 46,80 14,40 33,84 5,70 0,45 0,229 da 61 51,50 22,60 34,89 5,52 0,73 FITLIGHT-Z ne 183 19,89 12,08 15,53 1,69 0,15 0,324 da 61 19,18 12,08 15,25 1,71 0,26 FITLIGHT-N ne 183 24,78 14,77 18,36 1,84 0,16 0,140 da 61 21,66 14,60 17,85 1,64 0,24 Legenda: Član drž. rep. = članstvo v državni reprezentanci; N = število merjencev; MAX = maksimal- ni rezultat; MIN = minimalni rezultat; M = povprečni rezultat; S.D. = standardna deviacija; S.N.M = standardna napaka; p = statistična značilnost razlik; AV = telesna višina (cm); ADV = dosežna višina (cm); ITM = indeks telesne mase (kg/m2); MMENVOS = višina odriva po Sargentu (cm); MMENVOZ = doskočna višina z zaletom (cm); MSMENDVB = doskočna višina v bloku (cm); MGATPK = predklon na klopci (cm); MSKSVSO = vertikalni skok z obratom (kotna stopinja); MMERMM2S = met 2 kg težke medicinke soročno sede (m); CMJ = skok z nasprotnim gibanjem (cm); SJ = skok iz polčepa (cm); FITLIGHT-Z = FitLight z znano kombinacijo (s); FITLIGHT-N = FitLight z neznano kombinacijo (s) raziskovalna dejavnost 157 tati pri katerih so nereprezentanti dosegli boljše rezultate od reprezentantov. Nere- prezentanti imajo nekoliko višji indeks tele- sne mase (20,92 kg/m2). Podobno je v svoji raziskavi med turškimi odbojkarji ugotovil tudi Aytek (2007). Pri kadetih (15-16 let), ki so starostno najbliže našim 15-letnim od- bojkarjem, je bil povprečen indeks telesne mase 20,77 kg/m2. Razboršek (2018) je na vzorcu, ki so ga sestavljali slovenski kadet- ski reprezentanti ugotovila, da je indeks telesne teže nekoliko višji (22,31 kg/m2). Prav tako so nereprezentanti bolj gibljivi za približno en centimeter. Bolj kot ti rezul- tati skrbijo rezultati skoka iz polčepa (SJ) in skoka z nasprotnim gibanjem (CMJ). Višina skoka je ena bolj pomembnih sposobnosti odbojkarja. V testu CMJ imajo reprezentan- ti v povprečju pol centimetra nižjo višino skoka. V skoku iz polčepa pa je razlika v ko- rist nereprezentantov še nekoliko višji (1,37 cm). Glede na izenačenost rezultatov v ve- čini uporabljenih spremenljivk med obe- ma skupinama pri 14-letnih odbojkarjih, lahko vzrok, da so bili nekateri izbrani v slo- venske reprezentance drugi pa ne, iščemo v boljšem tehničnem in taktičnem znanju. Pri 15-letnih odbojkarjih pa so dobljeni re- zultati bolj pričakovani. Poleg tega je vzo- rec bistveno številčnejši. Od 244 merjencev jih je bilo v slovenske reprezentance pova- bljenih 61, 183 pa nikoli. Statistično značilne razlike smo zaznali pri dveh, za odbojko, najpomembnejših sposobnostih: dosežna višina v napadu (MMENVOZ; p = 0,002) in dosežna višina v bloku (MSMENDVB; p = 0,002). Obe sposobnosti sta odvisni tudi od dolžinskih razsežnosti, natančneje od tele- sne višine. Reprezentanti so bili občutno višji od nereprezentantov, čeprav razlika ni statistično značilna (p = 0,07). Dečki, ki so se kasneje iz regijske reprezentance uvr- stili v državno reprezentanco, v povprečju dosegajo 6,70 cm višjo doskočno višino z zaletom in 5,54 cm višjo doskočno višino v bloku. Odbojkarja odlikujejo predvsem dolžinske razsežnosti, saj so aktivnosti v odbojki povezane predvsem s telesno višino, dolžino rok in nog. Telesna višina je povezana z blokom in dolžino rok, na- padalni udarec s telesno višino in dolžino rok, obramba z dolžino rok (Ocepek, 2004). Uspešno igranje odbojke zahteva torej, poleg visoke stopnje tehničnih in taktič- nih veščin, tudi ustrezne antropometrične lastnosti, ki so skoraj izključno gensko po- gojene (Gaurav, Singh, 2010). Reprezen- tančni trenerji se očitno tega zavedajo in izbirajo visoke igralce z dobro višino skoka. Oba merska postopka povzemata tehniko gibanja v napadu in bloku. Zato tehnika izvedbe naloge merjencem tudi ne pred- stavlja težave in ju v odbojki uporabljamo že več kot 35 let. Kljub sodobnim metodam merjenj, smo ju obdržali v testni bateriji, ker lahko longitudinalno primerjamo rezultate skozi omenjeno obdobje. Poleg tega sta to podatka, ki ju poleg imena, priimka, letni- ce rojstva, telesne višine in teže, zahteva svetovna odbojkarska federacija (FIVB) in predstavlja nekakšno »osebno izkaznico« vsakega odbojkarja ali odbojkarice. Odbojkarjem predstavljata težavo pred- vsem merska postopka skok iz polčepa in skok z nasprotnim gibanjem. Postopka temeljita na senzorskem merjenju višine odriva s pomočjo naprave OPTO JUMP. Te naprave klubski trenerji nimajo in je igral- cem (vsaj pri prvem merjenju) novost. Od vseh dobljenih rezultatov so rezultati skoka iz polčepa (SJ) in skoka z nasprotnim gi- banjem (CMJ) najbolj zaskrbljujoči. Razlika med obema skokoma naj bi bila vsaj 10 % v korist rezultatov skoka z nasprotnim giba- njem (CMJ). Rezultati skoka z nasprotnim gibanjem (CMJ) so povprečno za 9,2 do 9,4 % višji kot rezultati skoka iz polčepa (SJ) (Čoh idr., 2009). Rezultati 14-letnih nerepre- zentantov so celo boljši kot rezultati bodo- čih slovenskih reprezentantov. Rezultati so torej v nasprotju s Čohovimi ugotovitvami saj razlik med rezultati obeh skokov skoraj ni. Rezultati skoka z nasprotnim gibanjem so bili pri 15-letnikih celo nekoliko nižji kot rezultati skoka iz polčepa. Vzrokov je lahko več. Lahko gre za slabo izvajanje meritev. Z gibalnega stališča pa bi lahko šlo za ne- ustrezno vadbo moči pri odbojkarjih te starosti in posledično slabo izkoriščanja potenciala elastične energije pri ekscen- trično-koncentrični kontrakciji. Slednje pa pomeni, da trenerji ne razumejo razlik v mehaniki skoka z mesta in skoka z zaletom. Vsekakor je to podatek na katerega bomo morali gledati zelo kritično. V odbojkarski igri taki rezultati pomenijo, da je odbojkar sposoben z mesta (npr. v blok) skočiti višje ali enako kot pri skoku z zaletom (npr. pri udarcu). Prav tako so reprezentanti dosega- li precej boljše rezultate v testu met 2 kg medicinke soročno sede, s katerim merimo hitro moč rok in ramenskega obroča. Tudi tu so razlike med skupinama neznačilne (p = 0,076). „Zaključek Rezultati so pokazali, da igralci stari 14 let dosegajo rezultate, ki so slabši od rezul- tatov 15-letnih odbojkarjev. To potrjuje Zadražnikovo (1998) trditev, da se pod vplivom telesnega razvoja, športne vzgoje v šoli in procesa treniranja odbojke rezul- tati meritev telesnih lastnosti in gibalnih sposobnosti iz leta v leto izboljšujejo. Pri- čakovanje, da bodo igralci, ki so izbrani v slovenske reprezentance v omenjenih kate- gorijah, poleg tehnično-taktičnega znanja izkazali boljše telesne lastnosti, predvsem pa gibalne sposobnosti, so se delno potr- dile. V starosti 14 let pri odbojkarjih med obema skupinama ni bilo zaznati statistič- no značilnih razlik. V nekaterih rezultatih (ITM, MGATPK, CMJ in SJ) so nereprezen- tanti v povprečju dosegli nekoliko boljše rezultate od reprezentantov. V starosti 15 let smo ugotovili, da skupina reprezentan- tov statistično značilno odstopa od rezul- tatov nereprezentantov v dosežni višini v napadu (MMENVOZ) in bloku (MSMENDVB). Nereprezentanti imajo boljše razmerje teže in višine (ITM) in boljše rezultate v skoku z nasprotnim gibanjem (CMJ). Na prihodnjih meritvah bo potrebno preveriti tudi kva- liteto izvajanja meritev z napravo »Opto jump«. V primeru, da je kvaliteta rezultatov na primerni ravni, bo na problem razvoja hitre moči potrebno opozoriti klubske tre- nerje. Z izračunom norm smo naredili korak na- prej k objektivnejšemu in kvalitetnejše- mu delu v kategoriji do 15 let. V kategoriji dečkov v klubskih ekipah bo smiselno izvajati meritve izbranih telesnih lastnosti in gibalnih sposobnosti. Trenerji bodo re- zultate lahko primerjali znotraj svoje ekipe, kot do sedaj. Imeli pa bodo tudi zunanji kriterij v obliki norm. Lahko bodo ugotovili, v katerih spremenljivkah so rezultati njiho- vih varovancev nadpovprečni in v katerih podpovprečni. Na osnovi tega bodo lahko sproti prilagajali vsebine procesa treniranja. Z boljšim individualnim delom bodo lahko dvignili raven rezultatov slabših igralcev. Tudi v odbojki velja, da je ekipa tako moč- na, kolikor je močan njihov najšibkejši člen. Prav tako pa naj igralci, katerih rezultati so visoko nadpovprečni, svoj potencial s kvali- tetnim delom še nadgradijo. Večina merskih postopkov, ki se izvajajo v okviru Turnirja regijskih reprezentanc, je enostavno izvedljivih, ne zahtevajo po- sebne priprave in pripomočkov. Merski postopki, ki zahtevajo posebne naprave in pripomočke, pa se bodo še nekaj časa iz- vajali le v sklopu organiziranih meritev pod okriljem OZS (skok z nasprotnim gibanjem, skok iz polčepa, FitLight z znano in nezna- 158 no kombinacijo). Razmisliti pa bo treba, ali bi bilo smiselno mersko baterijo posodobili z sodobnejšimi diagnostičnimi napravami. Razvoj teh je močno napredoval, naprave omogočajo naprednejša merjenja, večje število informacij … Ena takšnih naprav je npr. Myvert, ki omogoča merjenje tudi med igro na tekmi. Merska baterija, pred- stavljena v naši raziskavi, se uporablja že desetletja. Zato imamo večleten vpogled v gibanje rezultatov velikega števila gene- racij igralcev. Odbojka v zadnjem desetletju in pol dose- ga neslutene tekmovalne uspehe v svetu in Evropi in to ne le v moški članski konku- renci. Tudi v kategorijah U17, U18 in U20 se slovenske reprezentance redno uvrščajo na sklepne turnirje v Evropi v svojih kategori- jah. Osvojili smo tudi že medalje in postali evropski prvaki. Potrebno bo ugotoviti, ali reprezentance, ki dosegajo te uspehe, odstopajo v izbranih telesnih lastnostih in gibalnih sposobnostih od ekip, ki takih uspehov ne dosegajo in v katerih. Prav tako bo potrebno, na podobnih rezultatih dese- tletja trajajočih meritev v kategoriji kadetov in kadetinj, oblikovati norme za njihovo ka- tegorijo. Ta kategorija je še pomembnejša v razvoju igralcev in igralk. V kadetski katego- riji se namreč dokončno uveljavi specializa- cija igralnih mest. „Literatura 1. Aytek, A., I. (2007). Body composition of Turkish volleyball players. Intensive course in biological anthropology. EAA Summer School eBook, 1, 203-208. Pridobljeno iz: http://eaa.elte.hu/ ihsanaytek.pdf 2. Ayuso, J. M., Calleja-Gonzalez, J., Clemente- -Suarez, V. J., Zourdos, C. M. (2015). Influence of anthropometric profile on physical perfor- mance in elite female volleyballers in relation to playing position. Nutrcion hospitalaria, 31(2), 849-857. 3. Pridobljeno iz: http://www.redalyc.org/ html/3092/309233495042/ 4. Bratuž, N. (1983). Vpliv nekaterih antropome- tričnih in motoričnih spremenljivk na uspeh v napadalnem udarcu pri odbojki (diplomska naloga). Visoka šola za telesno kulturo, Lju- bljana. 5. Čabrić M. (1975). Ispitivanje medjuzavisnosti nekih morfoloških pokazatelja, statičke, eksplo- zivne snage i brzine trčanja kod naših vrhunskih rukometaša, košarkaša, odbojkaša i fudbalera. Sportska prakasa, 5-6: 35-37. 6. Čoh, M. (2009). Sodobni diagnostični postop- ki v treningu atletov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo. 7. Čoh, M., Rauter, S., Šimenko, J. in Maćkala, K. (2016). Programirana in neprogramirana agil- nost. Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 64(3/4), 93-98. 8. Pridobljeno iz: https://www.fsp.uni-lj.si/insti- tut-za-sport/cvus/zaloznistvo/revija-sport/ arhiv-stevilk/2020022613582450/ 9. Dolenc, M. (2001). Analiza povezanosti nekate- rih motoričnih in psiholoških razsežnosti otrok, starih 7 do 11 let (doktorska disertacija). Fakul- teta za šport, Ljubljana. 10. Đurković, T., Marelić, N. in Rešetar, T. (2012). Morfološke razlike između skupina prvoliga- ških odbojkaša različitih pozicija u igri. Hrvatski športsko medicinski vjesnik, 27, 72-78. Prido- bljeno s https://hrcak.srce.hr/98235 11. Fiedor, M., Blecharz, J., Zwolinska, D. (1980). Modelne karakteristike vrhunskih odbojkaša. Sportska praksa, 12 (1980) 6: 25/28. 12. Gaurav, V., Singh, M., Singh, S. (2010). Anthro- pometric characteristic, somatotyping and body composition of volleyball and basketball players. Journal of Physical Education and Sports Management. 1(3), 28-32. Pridobljeno iz: 13. http://www.academicjournals.org/journal/ JPESM/article-full-text-pdf/ABC8F74702 14. Hosler, W. W., Morrow, J. R., Jackson, A. S. (1978). Strength, anthropometric, and speed characteristics of college women volleyball players. Res Q, 49(3), 385-388. Pridobljeno iz: https://www.tandfonline.com/doi/abs/10.10 80/10671315.1978.10615549 15. Ilić, S. (1985). Modeli muške i ženske vrhunske odbojkaške ekipe. Novi Sad: Aktualno u praksi, Zavod za fizičku kulturu Vojvodine, 8 (1985) 1: 16-22. 16. Janković, V. (1988). Analiza matrice susreta i prognoza efikasnosti u nekim momčadskim kineziološkim aktivnostima (doktorska diser- tacija). Fakulteta za fizičku kulturu Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb. 17. Jurak, G., Leskošek, B., Kovač, M., Sorić, M., Sember, V., Strel, J. in Starc, G. (2017). Kako naprej s SLOfit-om? Šport: revija za teoretična in praktična vprašanja športa, 65(3/4), 208-214. Pridobljeno iz: http://www.slofit.org/Por- tals/0/27%20sport%203-4%20priloga%20 SLOfit.pdf 18. Ocal, D., Baydil, B., Melekoglu, T. (2010). Comparison of anthropometric measure- ments of dominant hands between adult elite volleyball players and sedentaries. Sci- ence, Movement and Health, 1(2), 545-547. Pridobljeno iz: http://www.analefefs.ro/ anale-fefs/2010/issue-2-supplement/pe- -autori/34.pdfhttps://www.fsp.uni-lj.si/insti- tut-za-sport/cvus/zaloznistvo/revija-sport/ arhiv-stevilk/2020022613582450/ 19. Ocepek, D. (2004). Nekatere modelne karak- teristike slovenskih odbojkarjev kadetov v mor- fološkem in motoričnem prostoru (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 20. Pergovnik, V., (2020). Norme za vrednotenje kondicijske pripravljenosti mladih odbojkarjev in odbojkaric (magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 21. Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu: osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 22. Powers, C. (2020). What are we in the High Performance Volleyball Program looking for in National-Level Volleyball Athletes? Coach Rey. Pridobljeno iz: http://coachrey.com/indoor/ what-are-we-in-the-high-performance-vol- leyballprogram-looking-for-in-national-le- vel-volleyball-athletes/ 23. Razboršek, Z., (2018). Asimetrije pri odbojkari- cah in odbojkarjih v kadetski, mladinski in član- ski reprezentančni selekciji (magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za 24. šport, Ljubljana. 25. Starc, G., Strel, J., Kovač, M., Leskošek, B., Sorić, M. in Jurak, G. (2019). Poročilo o telesnem in gi- balnem razvoju otrok in mladine v šolskem letu 2018/19 (Raziskovalno poročilo). Pridobljeno iz: http://www.slofit.org/Portals/0/Letna-po- rocila/Porocilo_2018-19_web.pdf 26. Vujmilović, A. (2013). Relacije tjelesnih di- menzija i specifičnih motoričkih sposobnosti odbojkašica kadetkinja u odnosu na igračku poziciju (Magistarska teza). Fakultet fizičkog vaspitanja i sporta, Banja Luka. 27. Pridobljeno iz: www.unibl.org/uni/sajt/.../ Magistarski_Aleksandra_Vujmilovic_1.pdf 28. Vujmilović, A., Karalić. T., (2014). Differences of body dimensions in female volleyball players (cadets) in relation to volleyball playing positi- on. The Sport Journal, vol. 23. Pridobljeno iz: https://thesportjournal.org/article/differen- ces-of-body-dimensions-in-female-volley- ball-players-cadets-in-relation-to-volleyball- -playing-position-2/ 29. Zadražnik, M. (1994): Ugotavljanje razlik v motoričnih in morfoloških razsežnostih mladih odbojkarjev, ki igrajo na različnih igralnih me- stih (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 30. Zadražnik, M. (1997). Odbojka. V M. Bohanec, V. Kapus, B. Leskošek in V. Rajkovič (ur.). Ta- lent: Uporabniški priročnik. Ljubljana: Mini- strstvo za šolstvo in šport, Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 31. Zadražnik, M. (1998). Tekmovalna uspešnost in psihosomatični potencial kakovostnih mladih odbojkarjev (Doktorska disertacija). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. dr. Marko Zadražnik, doc. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, Slovenija marko.zadraznik@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 159 Physical activity and workplace challenges of personal trainers during pregnancy and after delivery Abstract The purpose of the research was to investigate the physical activity of personal trainers during pregnancy and after childbirth and to determine how their work takes place during these periods. We used a partially structured interview and netnography to obtain data. There are 13 mothers in the interview sample who are personal trainers. The sample for netnography includes 15 posts from various websites that relate in any way to our topic and 13 Instagram profiles of mothers who are personal trainers and have shared their experiences publicly. Data were coded in the MAXQDA 2020 software program. The frequency of physical activity was maintained in most trainers during pregnancy, while the intensity decreased. Immediately after giving birth, lighter forms of exercise were mentioned. They reported very differently about starting with some form of structured exercise. Many reported a decline in physical activity after giving birth, and that the purpose of exercise changed. In personal training during pregnancy, they mentioned the following challenges: rushing between different locations, busy work schedules, fatigue, pain and difficulty in showing certain exercises and leading high-intensity classes. Some had an extremely positive attitude towards their postpartum body, while others were burdened by the appearance. After maternity leave, they were bothered by the work schedule which is difficult to coordinate with family time. Keywords: physical activity, personal trainer, pregnancy, childbirth. Izvleček Namen dela je bil raziskati telesno dejavnost osebnih trenerk med nosečnostjo in po porodu ter ugotoviti, kako v teh obdobjih poteka njihovo delo. Za pridobitev podatkov smo uporabili delno strukturirani intervju in netnografijo. V vzorcu za intervju je bilo 13 mater, ki se ukvarjajo z osebnim trenerstvom, v vzorcu netnografije pa 15 objav z različ- nih spletnih strani, ki so kakor koli povezane z našo temo, in 13 pro- filov na Instagramu – gre za matere, ki se ukvarjajo s trenerstvom in so svoje izkušnje javno delile. Podatke smo kodirali v računalniškem programu MAXQDA 2020. Pogostost telesne dejavnosti se je pri večini trenerk med noseč- nostjo ohranila, medtem ko se je intenzivnost zmanjšala. Takoj po porodu so poročale o lažjih oblikah vadbe, strukturirano vadbo pa so začele zelo različno. Številne so po porodu poročale o upadu telesne dejavnosti, spremenil se je tudi cilj vadbe. Pri osebnem tre- nerstvu med nosečnostjo so omenile naslednje izzive: hitenje med različnimi lokacijami, naporni urniki dela, utrujenost, bolečine in te- žave pri prikazu določenih vaj ter vodenju visoko intenzivnih vadb. Nekatere so imele do svojega poporodnega telesa izjemno poziti- ven odnos, druge so se z videzom obremenjevale. Po porodniškem dopustu jih je motil urnik dela, ki ga je težko usklajevati z družino. Ključne besede: telesna dejavnost, osebna trenerka, nosečnost, porod. Tjaša Rojko, Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Ana Šuštaršič Telesna dejavnost in izzivi pri delu osebnih trenerk med nosečnostjo in po porodu Vir: osebni arhiv 160 „Uvod Zaradi vse večje promocije zdravega na- čina življenja se za obisk fitnesa in drugih vadb odloča vse več ljudi, kar povečuje povpraševanje po osebnih trenerjih. Med temi je mnogo žensk, ki v času svojega de- lovanja izkusijo nosečnost, porod, porodni- ški dopust in vrnitev na delo. Nosečnice, ki so po poklicu tudi osebne trenerke, morajo svojo telesno kondicijo ohranjati ne le zara- di svojega zdravja in zdravja svojega otro- ka, temveč tudi zaradi značilnosti dela, ki ga opravljajo vse do porodniškega dopusta. Nosečniške slabosti in utrujenost prinašajo dodatne izzive pri že tako napornem delu osebnih trenerjev. Osebne trenerke, ki niso zaposlene pri večjih zavodih, ampak so samostojne podjetnice, imajo lahko med porodniškim dopustom še težavo z izgubo rednih strank. V tako dolgem obdobju, kot navadno traja porodniški dopust, si stranke običajno poiščejo druge trenerje. Delo osebne trenerke lahko obsega dolg delovnik in določene telesne obremenitve (npr. prestavljanje uteži, prikaz vaj, varo- vanje svojih vadečih pri delu z utežmi), ki so lahko za nosečnico velik izziv. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja v Re- publiki Sloveniji nosečnicam sicer prepo- veduje ročno dvigovanje bremen, težjih od 5 kilogramov (Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen – ZVZD-1, 2005, 7. člen), vendar Vi- demšek idr. (2015) navajajo, da lahko dobro trenirana ženska tudi v času nosečnosti pri nekaterih vajah dvigne bremena, težja od 5 kilogramov, pri tem pa mora poslušati svo- je občutke in upoštevati telesno kondicijo. Od vsake posameznice je odvisno, kakšne obremenitve bodo še varne zanjo (ob upo- števanju njenega zdravja, telesne aktivnosti in stopnje nosečnosti). Ameriški nacionalni inštitut za varnost in zdravje pri delu (The National Institute for Occupational Safety and Health, b. d.) nosečnicam svetuje, naj se izogibajo ponavljajočemu se nagibanju, sklanjanju in počepanju, dviganju težkih predmetov s tal (oz. izpod sredine goleni- ce), dviganju nad glavo in dolgemu stanju oz. naj vse našteto zmanjšajo. Navajajo tudi, da so nosečnice zaradi sprememb v drži in ravnotežju ter nezmožnosti držanja pred- metov tik ob svojem telesu bolj podvržene poškodbam pri dvigovanju. Nevarnost za poškodbe pri dvigovanju težkih predme- tov povečajo tudi nosečniški hormoni, ki vplivajo na ligamente in sklepe v hrbtenici. Našteto lahko postane ovira že v zgodnji nosečnosti, še preden je ženska »videti no- seča«. Po porodu je vrnitev v prvotno kondici- jo pomembna tudi z vidika nemotene in varne vrnitve na delovno mesto osebne trenerke. V tem obdobju so številne obre- menjene s svojim videzom (morebitni odvečni kilogrami, izgled trebuha, strije), ki je do neke mere pomemben za njihovo uspešnost. Raziskovalci so namreč ugo- tovili, da je videz osebnega trenerja med najpomembnejšimi dejavniki, na podlagi katerih se posameznik odloči, da bo svoj trening zaupal določenemu trenerju (Mel- ton idr., 2008; Berry, 2018; Boerner idr., 2021). Po drugi strani pa stranke želijo videti tudi človeško plat svoje trenerke, ki ni obsedena z zdravjem, ampak živi uravnoteženo življe- nje, pri čemer tudi izguba telesne mase in pridobitev kondicije potrebujeta svoj čas (Berry, 2018). Po končanem porodniškem dopustu se trenerke lahko srečajo še s težavnim uskla- jevanjem dela in družine, to v trenerskem poklicu ni tako redko. Urniki osebnih tre- nerjev so navadno netipični (največ za- nimanja je za vadbe zgodaj zjutraj in po- poldne, vse do poznega večera, lahko tudi med vikendi). Tak delovnik ni ravno idealen za matere z mlajšimi otroki. Številni trenerji imajo dolge urnike in težko usklajujejo delo z družino (Oglesby idr., 2020). Čeprav uživa- jo v vlogi starša in zaposlenega hkrati, po- udarjajo, da zaradi tega trpita tako delo kot družina. Številne zahteve službe in družine lahko trenerjem povzročajo časovno stisko, kar vpliva na kakovost dela in tudi na po- zornost, namenjeno družini (Kahanov idr., 2010). Stres, dolg delovnik, delo ob koncih tedna in izmensko delo lahko negativno vplivajo na družinske odnose (Losoncz in Bortolotto, 2009). Tako imenovani konflikt med delom in družino je pozitivno pove- zan z izgorelostjo in zamenjavo službe ter negativno z zadovoljstvom na delovnem mestu (Mazerolle idr., 2008). Namen dela je bil raziskati telesno dejav- nost osebnih trenerk med nosečnostjo in po porodu ter ugotoviti, kako v teh obdo- bjih poteka njihovo delo. Obdobja pred nosečnostjo in med njo ter med porodni- škim dopustom in po vrnitvi na delo smo raziskali z vidika vadbe in dela. Zanimalo nas je, kako se spreminjajo vrsta, intenziv- nost in pogostost telesne dejavnosti ter s kakšnimi izzivi so se trenerke srečevale na delovnem mestu. „Metode Preizkušanci V vzorec smo vključili 13 mater, ki se ukvar- jajo z osebnim trenerstvom (ali pa so ga pred nedavnim opustile), imajo vsaj enega otroka, starega 6 let ali manj, in so se že vrnile z vsaj enega porodniškega dopusta. Za 6 intervjuvank je bilo osebno trenerstvo primarni vir prihodka, sedmim pa je služilo kot dodaten vir prihodka ob drugi službi. Stare so bile od 25 do 41 let, imele so 1 do 2 otroka in prihajale so z različnih koncev Slovenije. Hkrati smo v vzorec vključili tudi vse upo- rabnike spletnih skupnosti, katerih prispev- ki so se nanašali na našo temo in so služili kot vir podatkov za netnografijo. O iskani temi smo našli 26 objav z različnih blogov in forumov ter iz člankov v spletnih revijah – v raziskavo smo vključili 15 najprimernej- ših. Hkrati smo vključili tudi 13 profilov na Instagramu – gre za nosečnice oz. mamice, ki se ukvarjajo s trenerstvom, imajo otroke, stare 6 let ali manj, in so svoje izkušnje deli- le na svojem profilu na Instagramu. Pripomočki Podatke smo pridobili z delno strukturira- nim intervjujem in netnografijo. Vprašanja za intervju smo sestavili na podlagi teore- tičnega dela in raziskovalnih vprašanj, ki smo si jih pred tem postavili. Netnografija pa je raziskovalna metoda, ki kot vir podat- kov uporablja računalniško posredovane informacije (Kozinets, 2010). Gre za neka- kšno spletno etnografijo. Raziskovalec po- išče in analizira javno dostopne podatke iz spletnih skupnosti (npr. spletni forumi, blo- gi, vlogi – videoblogi, podkasti, skupine na Facebooku, profili na Instagramu). Postopek Intervjuji so trajali od 40 do 75 minut. Dva intervjuja sta bila izvedena v živo, deset jih je potekalo po videoklicu prek Facebooka ali aplikacije Zoom, ena udeleženka pa je na pisno posredovana vprašanja odgovo- rila z zvočnimi posnetki. Osnova intervjuja je bila pri vseh enaka, vendar je z vsako po- sameznico diskusija potekala v rahlo dru- gačno smer, zato so sledila različna podv- prašanja. Intervjuji so bili zvočno posneti, na koncu pa smo iz posnetkov izoblikovali transkript. Pri metodi netnografije smo na internetu poiskali različne vire, ki govorijo o izkušnjah in problematikah osebnih trenerk na splo- raziskovalna dejavnost 161 šno ter o njihovih izkušnjah med nosečno- stjo in po njej. Viri so izhajali iz javno do- stopnih podatkov na internetu. Z uporabo iskalnika Google smo prišli do različnih blo- gov, forumov in člankov. Primerne zadetke smo kopirali v program Microsoft Word. Na družbenem omrežju Instagram smo iskali prek ključnika (angl. hashtag) in pri najde- nih objavah preverili profile v ozadju teh objav. Profil je bil primeren za raziskavo, če je bilo razvidno, da gre za osebno trenerko, ki ima otroka, starega 6 let ali manj. Pri iz- branih profilih smo pregledali vse njihove objave in v Microsoft Word kopirali tiste, ki so se nanašali na nosečnost, materinstvo in delo osebne trenerke. S podatki iz obeh metod (intervjuji in ne- tnografija) smo opravili odprto kodiranje, pri čemer gre za prosto opisovanje pojmov z namenom kategoriziranja enot kvalitativ- nega gradiva. Ker je količina surovih podat- kov (transkripti) prevelika, nam je kodiranje pospešilo analizo in nam omogočilo hitrej- še združevanje pomensko sorodnih podat- kov (Kordeš in Smrdu, 2015). Kodiranje smo opravili v računalniškem programu MAXQ- DA 2020 (https://www.maxqda.com/), ka- mor smo uvozili Wordove dokumente. „Rezultati z razpravo Telesna dejavnost osebnih tre- nerk pred in med nosečnostjo ter po njej Pred nosečnostjo so bile vse intervjuvane trenerke telesno dejavne v povprečju od 4- do 5-krat na teden. Nekatere so hodile na vodene vadbe (predvsem višje inten- zivne), druge so trenirale same (povečini v fitnesu), tretje so bile telesno aktivne v okviru službe ali izobraževalnega progra- ma. Stopnja intenzivnosti je bila srednja do visoka. O redni telesni dejavnosti trenerk pred nosečnostjo smo večkrat naleteli tudi v netnografiji. Med nosečnostjo se v telesu zgodijo šte- vilne spremembe, ki zahtevajo drugačen pristop k telesni dejavnosti. Ženske, ki so telesno dejavne že pred zanositvijo, lahko nadaljujejo dejavnosti, če so te varne za no- sečnico in plod (Videmšek idr., 2015), česar se je držala tudi večina udeleženk raziskave. Telesno dejavnost v nosečnosti so trener- ke označile za dobro pripravo na porod in poporodno obdobje. Če govorimo le o prvih nosečnostih, se je pogostost telesne dejavnosti med nosečnostjo v primerjavi z dejavnostjo pred nosečnostjo povečini ohranila. Pri netnografiji smo zaznali, da je več trenerk visoko intenzivnost telesne de- javnosti in vadbo s težjimi utežmi ohranilo tudi v nosečnosti, medtem ko je pri inter- vjuvankah srednja do visoka intenzivnost pred nosečnostjo prešla v nizko do srednjo med nosečnostjo. Vadbo, namenjeno no- sečnicam, so izmed 13 intervjuvank obisko- vale le tri, hodile so na pilates za nosečnice. Preostale trenerke se za nosečniško vo- deno vadbo niso odločile zaradi različnih razlogov: ena je omenila, da ji taka vadba še ni bila blizu, druga je iskreno pripomnila, da so ji bile vadbe za nosečnice občutno predrage, tretjo pa je motila prenizka in- tenzivnost. Nekatere trenerke so svoje vad- bene vzorce ohranile, druge so vadile manj ali pa so se preusmerile v nove aktivnosti. Nekatere so na začetku nosečnosti še tekle, pozneje pa so tek zamenjale za sprehode ali hojo v hrib. Plesno aerobiko je nadome- stila klasična aerobika, crossfit je zamenjal krožni trening z lažjimi utežmi. Trenerke so izključile poskoke in vaje za trebuh, uteži so zmanjšale (ali povsem odstranile). Ena izmed trenerk je poudarila, da se lahko pri vadbi utrudiš kljub prilagoditvam: Spustila sem edino poskoke. Ravno tako sem lahko naredila trening tako, da sem se zadi- hala. (X7, 29 let, 2 otroka) Nekatere so spremembe uvedle že na za- četku nosečnosti, druge šele pozneje, ko so dejansko začutile, da jim ne ugaja več. Številne so med nosečnostjo poskusile z bolj umirjenimi vadbami. Poročale so, da so bolje spoznale svoje telo, se umirile in se naučile pravilnega dihanja, kar jim je pomagalo tudi pri porodu. Fitnes z utežmi je nadomestil fitnes z manjšimi utežmi ali z lastno telesno maso. Videmšek idr. (2015) navajajo, da lahko trenirana ženska v času nosečnosti pri določenih vajah uporabi bremena, težja od 5 kg, kar je prakticirala tudi večina naših udeleženk: Nisem se držala tiste omejitve 5 kg, ampak pretiravala pa tudi nisem. Tam do ene 10 kg sem še dvigovala, več pa ne. (X1, 25 let, 1 otrok) Dve trenerki sta bili vajeni treninga s težki- mi utežmi, vendar sta težo postopno prila- godili, »da ne bi bilo kaj narobe«. Nekatere trenerke so uteži med nosečnostjo prepro- sto pospravile. Ena nosečnica je omenila skoraj neizogibno breme pri mamah z več otroki: Vse, kar težkega dvigujem, je moj otrok, ki ima 13,5 kg. Ga dvignem. Pač to si ne morem po- magat, njega dvignem. Drugače pa ne. Ne, zdaj res ne. (X12, 39 let, 1 otrok, noseča) Nekatere so v prvem trimesečju poročale o upadu telesne dejavnosti zaradi utruje- nosti, slabosti ali strahu pred spontanim splavom. Udeleženke raziskave z več otroki so večkrat omenjale razlike v telesni dejav- nosti med prvo in drugo nosečnostjo. Naj- večkrat omenjeni razlog za upad v telesni dejavnosti med nosečnostjo je bil starejši otrok; do podobnih zaključkov so prišli tudi Pereira idr. (2007): Ko sem bila z drugo noseča, me je potem že prva zahtevala in sem zmanjšala telesno de- javnost. (X2, 33 let, 2 otroka) Po porodu se priporočajo raztezanje, di- halne vaje, sprehodi in vaje za mišice me- deničnega dna (Mottola, 2002; American College of Obstetricians and Gynecolo- gists [ACOG], 2020). Intervjuvanke, ki so začele vaditi že v prvih dneh po porodu, so vaje opisovale s podobnimi besedami: »Keglove vaje«, »aktivacija mišic medenič- nega dna«, »bolj umirjene vaje«, »terapev- tske vaje«, »dihalne vaje«, »osnovne vaje«, »sprehod« in »meditacija«. O začetku struk- turirane vadbe so poročale zelo različno, saj se stare vadbene navade ali nove de- javnosti po porodu vzpostavijo glede na zdravstveno stanje matere (ACOG, 2020). Prve so začele po 4 tednih, medtem ko za- dnje šele po 6 mesecih. Vadbo, namenjeno poporodnicam, je obiskovala le 1 izmed 13 trenerk, in sicer poporodni pilates. Pri za- četkih poporodne strukturirane vadbe jih je kar 8 poročalo o vadbi doma. Delale so raztege, vaje z lastno telesno maso, z elasti- kami, nekatere tudi z utežmi. Druge so obi- skovale fitnes ali vodene vadbe. Nekatere udeleženke so zahtevnejšo vadbo začele nekoliko prehitro, zaradi česar so čutile po- sledice. Trenerka je omenila, da v poporo- dnem obdobju ni znala oceniti, kaj njeno telo v resnici zmore in česa ne, saj je bila vajena zahtevnih treningov in dobre fizične pripravljenosti: Verjetno zaradi tega, kaj glava misli, da lahko, kaj pa telo dejansko zmore, je pa nekaj druge- ga. Sem si dejansko potem naredila več škode kot koristi. (X13, 38 let, 2 otroka) Nekatere je bližajoča se vrnitev na delo spodbudila, da so telesno dejavnost sto- pnjevale, kar jim je omogočilo nemoteno in varno vrnitev na delovno mesto osebne trenerke: Potem ko sem izvedla, da bom začela že malo prej delat, sem mogla vrnitev v formo malo 162 pospešit, zato, ker ko enkrat začneš delat, je to drugače, kot če bi jaz hodila na vadbe kot udeleženka. (X12, 39 let, 1 otrok, noseča) Več udeleženk je poročalo o upadu telesne dejavnosti po porodu. Razlogi, ki so jih na- vedle, so bili pomanjkanje spanja, energije in časa, slaba organizacija časa in druge prioritete (raje so se posvetile otroku). Do podobnih razlogov za upad telesne dejav- nosti po porodu so prišli v svojih raziskavah tudi Albright idr. (2006) ter Downs in Hau- senblas (2004). Ena izmed intervjuvank je naporne prve mesece materinstva opisala tako: Prvo leto po porodu se vadbi sploh nisem na- črtno posvečala. … Ponoči smo vstajali na 1 uro, tako da je bilo res zelo težko obdobje. Pa tisti krči so bili 3 mesece. Pač takrat samo pro- baš preživet, pač res. (X1, 25 let, 1 otrok) V zvezi z dojenjem in vadbo intervjuvanke niso poročale o težavah. Nekatere so dojile brez kakršnih koli skrbi, medtem ko so ime- le druge na začetku nekaj pomislekov, ven- dar se je izkazalo, da dojenje poteka brez težav. Več jih je namreč omenilo, da njihova vadba ni bila tako intenzivna, da bi telesna dejavnost sploh lahko vplivala na dojenje. Veliko objav iz netnografije je bilo o tem, kako se po porodu spremeni namen vadbe – niso več trenirale za videz telesa ali težo, ki so jo želele dvigniti, temveč za funkcio- nalno telo, ki bo lahko vzdrževalo naporen ritem materinstva: Moji cilji vključujejo pridobitev resnične funk- cionalne moči. … Da skrbim za svojega otro- ka ves dan in me nič ne boli. Da sem na nivoju telesne pripravljenosti, kjer lahko živim svoje življenje. Da lahko kampiram, hodim v hribe, skačem na trampolinu z otroki, se ukvarjam s športi, ki jih imam rada, deskam na valovih z možem. Saj veste, stvari, ki zares štejejo. Ko bomo stari 80 let in se bomo ozrli na svoje življenje, sem skoraj prepričana, da ne bomo rekli: »Želim si, da bi takrat izgubila teh zadnjih 10 kilogramov.« (Motzkus, 2019, 7. junij) Odlašanje z nosečnostjo Zanimalo nas je, ali so intervjuvanke zara- di narave dela osebnega trenerja (izzivi, ki jih pri delu s seboj prinese nosečnost, in neprimerni urniki dela) odlašale z nosečno- stjo. Nekatere so o naši domnevi res poro- čale – ene so se bale, kako bodo uskladile vadbe z družino, druge zaradi ustanovitve lastnega podjetja, ki je od njih zahtevalo veliko časa: Mogoče sem se ravno zaradi svoje kariere odločila malo kasneje ustvarit družino. Ker si iskreno nikoli nisem niti predstavljala, kako bom jaz shendlala svojo službo, ki sem jo ime- la res zelo rada. (X12, 39 let, 1 otrok, noseča) Izzivi, s katerimi se osebne trenerke srečujejo med noseč- nostjo in po porodu Udeleženke raziskave so omenile naslednje izzive pri delu osebne trenerke med noseč- nostjo: hitenje med različnimi lokacijami vadb, zgodnje jutranje ure vadb in posle- dična utrujenost, naporni urniki dela, teža- ve pri prikazu določenih vaj, bolečine, ki so se pojavile v nosečnosti, in težave pri vode- nju visoko intenzivnih vadb. Pri demonstra- ciji vaj so se znašle tako, da so potek vaje samo opisale, jo pokazale v drugi ravnini, prikazale lažjo različico, z lažjimi utežmi ali brez njih ali pa je vajo izvedel eden izmed vadečih. S prestavljanjem uteži niso imele težav, ker so to delale njihove stranke same. Nekaterim v nosečnosti ni več ustrezalo vo- diti visoko intenzivnih vadb, zato so jih prej ali pozneje opustile: Vadeče so bile ful dobro pripravljene, tako da za njih sem morala dat težke vadbe. Ne bi mogla lažje naredit, se pravi, da bi izključila poskoke ali pa kakšne težje vaje oziroma vaje s težkimi utežmi. Sem jih morala nekako vklju- čit. Ampak mi pa ni bilo več to tok fajn. Sem bolj uživala v tistih vadbah, ki so bile manj intenzivne, sem se pač boljše počutila, bolj suverena. (X1, 25 let, 1 otrok) Večinoma pa so imele udeleženke raziska- ve kar prijetne spomine na vodenje vadb v nosečnosti: Jaz sem baje bila fenomen, tako se je govori- lo. Dokler sem lahko, sem izvedla vajo. … Itak me je tist adrenalin, pač sej pravim, mene je to res ful napolnilo z energijo. In tist adrenalin me je kar ponesel kdaj, da sem delala več, ka- kor bi lahko delala. (X2, 33 let, 2 otroka) Samostojno podjetništvo Samostojno podjetništvo je lahko v času nosečnosti – pa tudi sicer – velik izziv. Iz- med 13 intervjuvank jih je (v času nosečno- sti) 6 imelo osebno trenerstvo za primarno dejavnost. Od tega je vseh 6 delalo prek s. p. Več samostojnih podjetnic je zaradi stra- hu pred izgubo prihodka in strank porodni- ški dopust nastopilo zelo pozno: Delala sem do zadnjega dneva. Tukaj nimaš trte mrte. Tukaj nimaš tako bi pa ne bi. To je življenje trenerk in podjetnic. (X10, 40 let, 2 otroka) Hkrati so se nekatere zelo hitro vrnile v te- lovadnico (prva že po enem mesecu, neka- tere pa celo skupaj z dojenčkom): Tako da ja, potem pač prideš z dojenčkom in delaš skupaj z njim. (X10, 40 let, 2 otroka) Večkrat so omenjale, da pri samostojnem podjetništvu ni več 8-urnega delovnika, saj je poleg vadb, na katerih so prisotne kot trenerke, v ozadju še kup stvari, ki jih je treba urediti: načrtovanje vadb, iskanje re- šitev za težave strank, montiranje videov za spletno osebno trenerstvo, urejanje financ, objavljanje na družbenih omrežjih, odgo- varjanje na e-pošto itd. Poročale so tudi o težkih začetkih samostojnega podjetništva, ko so se borile za vsako stranko in so želele biti ves čas dosegljive, kar je vplivalo na nji- hov odnos z družino: Na začetku, ko se boriš res za vsako stranko, ti res ni vseeno, pa hočeš na vse odgovorit. Potem pa že malo vidiš, ko imaš že toliko enih strank pa en renome pa ugled pa tako, da pač tudi drugi znajo počakat, da pridejo do tebe, pa je potem malo lažje. (X6, 41 let, 2 otroka) Kljub temu da so si pri samostojnem pod- jetništvu same urejale urnik dela, so se do neke mere morale prilagajati strankam. Zaradi tega se je več trenerk odločilo za ustanovitev spletnih programov vadbe, pri čemer so imele večji doseg (ko gre za število strank), ni se jim bilo treba časovno prilagajati strankam in niso izgubljale časa s prevozom na lokacijo: V primerjavi s prej, moram rečt, da se je obrni- lo kar zelo v pozitivo. Dopoldne dam na gas, naredim večino pomembnih stvari, poskušam čim več naredit. Popoldne tudi delam, seveda, ker itak ne morem vse v 3 urah naredit, ampak je lažje. Več sem z družino, to mi je pomemb- no. In hkrati furam svojo firmo. (X10, 40 let, 2 otroka) Obremenjenost z vizualno podobo Približno polovica intervjuvanih trenerk je do svojega poporodnega telesa imelo zelo pozitiven odnos, medtem ko se je druga polovica z videzom obremenjevala. Čeprav naj bi bil videz osebnega trenerja med naj- pomembnejšimi dejavniki, zaradi katerih se posameznik odloči, da bo svoj trening zaupal določenemu trenerju (Melton idr., 2008; Berry, 2018; Boerner idr., 2021), v naši raziskavi tega nismo zaznali. Od trenerk, ki so bile obremenjene s svojim poporodnim raziskovalna dejavnost 163 videzom, ni namreč niti ena omenila, da bi jo to skrbelo zaradi strank. Motili so jih odvečna koža na trebuhu, strije, diastaza in dejstvo, da telo nikoli ne bo več isto: Bolj me moti odvečna koža in pač to, da telo nikoli ne bo več isto. Ne pogrešam tistega tele- sa od prej, ampak se ga ne bi branila. (X8, 29 let, 1 otrok) Berry (2018) je ugotovila, da si stranke želi- jo videti tudi človeško plat svoje trenerke, pri čemer poporodna izguba telesne mase in pridobitev kondicije potrebujeta svoj čas. Nekatere trenerke so poudarile, da je izguba posledic, ki jih na telesu pustita nosečnost in porod, proces, ki se ga ne da prehiteti: Tako kot mora biti, mora biti po porodu. Ne moraš prehitet procesa. (X11, 31 let, 2 otroka) V netnografiji je več trenerk izpostavilo, da je na družbenih omrežjih veliko pritiska za- radi videza poporodnega telesa: Spomnim se, da sem po prvem otroku čutila veliko željo po vrnitvi v telovadnico in da bi izgledala, kot da sploh nisem bila noseča.⁠ Na- mesto da bi se osredotočila na povezovanje z otrokom, ugotovila, kako je z dojenjem, in si pustila, da si opomorem, sem že razmišljala o vseh vajah, ki bi jih naredila, da bi se čim hitre- je vrnila. Toliko je pritiska, da bi bila videti tako, kot da nikoli nisi imela otroka. (Dalton, 2019, 6. november) Vrnitev na delovno mesto po porodu Trenerke so se povečini vrnile na delovna mesta, na katerih so delale pred porodom, se je pa približno polovica intervjuvank vr- nila še pred potekom porodniškega dopu- sta. Težav s kondicijo ob vrnitvi niso imele, je pa tudi res, da večina ni vodila visoko intenzivnih vadb. Delo omogoča staršem, da imajo prijatelje in aktivnosti tudi zunaj doma, da se za ne- kaj ur spočijejo od otrok, zadovoljstvo na delovnem mestu pa lahko izboljša kako- vost družinskega življenja (Losoncz in Bor- tolotto, 2009). Na delo so se trenerke vrnile s pozitivnimi občutki, več jih je omenilo, da jim je menjava okolja ugajala: Mi je bilo lepo doma, vse lepo, ampak neka- ko sem morala malo zamenjat okolje in mi je prav pasalo, da se nisem pogovarjala o otrocih, o plenicah, o dojenčkih. … Šla sem nekam drugam, napolnila sem se z drugo energijo. Sem komaj čakala, no. (X2, 33 let, 2 otroka) Nekatere so še izrazile nezadovoljstvo z urniki osebnih trenerjev, zaradi katerih so s svojimi otroki preživele premalo časa: Ta prvič sem imela malo več krize pri otroku, ko ga potem pustiš za tistih 8 ur v vrtcu, prideš domov, ga vzameš in potem … Trenerstvo je pač taka dejavnost, ki jo kdaj delaš tudi po- poldne. … Ko otroka vidiš ravno tisto 1 uro v dnevu, ko prideš domov, že spi in je tako malo žalostno vse skupaj. (X13, 38 let, 2 otroka) Izgorelost V zvezi z izgorelostjo osebnih trenerjev so udeleženke intervjujev poročale o različnih vedenjih, ki bi lahko vodila k izgorelosti: na- porni urniki, nezmožnost prekinitve dela (sploh samostojne podjetnice) in dejstvo, da za stranke niso samo trenerke, temveč tudi nekdo, ki jih posluša in motivira. Ena iz- med trenerk je omenila, kako dobro pozna svoje stranke in jih zna motivirati, zaradi če- sar potem izčrpa sebe. Podobne občutke so v svoji raziskavi opisali tudi Prochnow idr. (2020) – nenehna skrb za vadeče na psihični ravni na koncu pusti trenerja brez energije: Res poslušam ljudi vedno in jih poznam v dno duše in njihove travme in izzive in vse. In v meni vidijo tako kot enega človeka, ki jih dvignem gor. In to pomeni, da tudi jaz en kup svoje energije porabim. (X10, 40 let, 2 otroka) Z omenjenimi vedenji so se spopadale raz- lično, nekaj pa jih je poročalo tudi o blažjih oblikah izgorelosti v preteklosti. Usklajevanje dela z družino Po vrnitvi na delo so se nekatere trenerke spopadale s težavnim usklajevanjem dela z družino. Losoncz in Bortolotto (2009) poročata, da stres, dolg delovnik, delo ob koncih tedna in izmensko delo negativno vplivajo na družinske odnose. Ena izmed trenerk je izpostavila, da ob urniku oseb- nega trenerstva trpi odnos z otrokom ali s partnerjem: Problem pri poklicu osebnega trenerstva je ta, da se moraš izključno in samo strankam prilagajat. Kej malega lahko zamakneš sama, ampak večinoma je vse zaradi njih. Kar je lepo, ampak ko si mama je to … Mislim, da te otrok več ne dobi, kot dobi. Razen, če ga imaš pač zjutraj doma, da ni v vrtcu, si z njim/z njo in potem popoldne prevzame tvoj mož. Am- pak to pomeni pa, da bo zveza trpela. Pač, na žalost je tako. (X8, 29 let, 1 otrok) Za lažje usklajevanje dela z družino si je več trenerk po porodu prilagodilo urnik dela. Tega so se lotile po različnih poteh: spro- stile so si kakšno popoldne, opustile delo med vikendi, zmanjšale so število trener- skih ur, se preusmerile v spletne telovadni- ce ali pa so v delo vključile tudi svoje otro- ke. Tako so več časa lahko preživele z njimi, čeprav nekatere še vedno ne toliko, kot bi si želele. V netnografiji so poročale tudi o ob- čutkih slabe vesti, ki so se pojavljali zaradi zapostavljanja družine ali dela: Rada vodim svoje podjetje. Rada imam svojo družino. Rada imam oboje. Dolga leta sem se zaradi tega počutila krivo. Zdelo se mi je, kot da mi oboje ne uspeva, ker sem zanemarjala družino, ko sem preveč časa posvetila svoje- mu poslu. Ko sem ves svoj čas in energijo po- rabila za družino, pa sem zanemarjala svojo strast. Leta sem pustila, da mi krivda uničuje veselje. In potem sem se nekega dne odločila, da bom odlična mama in odlična poporodna fitnes trenerka. Konec. (Dalton, 2020, 9. junij) Opustitev osebnega trenerstva Trenerke, ki so osebno trenerstvo opustile, so to naredile zaradi naslednjih razlogov: različne lokacije dela, prenizko plačilo, po- goste odpovedi vadb zaradi bolezni svojih otrok in dejstvo, da jih to preprosto ni več zanimalo. Kahanov in Eberman (2011) poročata, da je pri športnih trenerkah po 28. letu starosti zaznati velik upad na trgu dela, kar (med drugim) povezujejo s konfliktom med de- lom in družino. Ena izmed trenerk je imela resne pomisleke zaradi trenerskih urnikov in usklajevanja teh z družino: Mogoče me malo odbija delo trenerstva. Predvsem zaradi tega, ker je tudi urnik tak, kot je. Če delaš kot trener, delaš lahko cel dan. De- laš zjutraj, delaš popoldne, delaš zvečer, delaš ves čas. Kako boš imel otroke? Mislim, ne bom rekla, da se ne da. Seveda se da. Ampak zdaj pač spet, a ti je to res toliko pomembno, da boš tvegal ene stvari? Ne vem. Nisem se tukaj še čisto odločila. (X3, 28 let, 1 otrok, noseča) Nekaj pomislekov je bilo tudi zaradi upo- kojitve in osebnega trenerstva – nekatere intervjuvanke so se spraševale, do katerega leta starosti bodo lahko delale kot osebne trenerke: Jaz bom naslednje leto 40 let stara. Si rečem: kaj, a bom pri 65-ih še vedno to delala? … In sem si danes tudi rekla: zakaj se nisem šla jaz izobraževat še tko kej ekstra zraven, a veš, da bi imela nekaj. … Mislim, kdo me bo pa hotel pri 60-ih recimo še? Da ga poučujem pa vo- dim, ne vem. (X12, 39 let, 1 otrok, noseča) 164 „Zaključek Raziskava je bila izvedena zaradi primanj- kljaja informacij o populaciji osebnih tre- nerk v obdobju nosečnosti in materinstva ter z namenom, da se ženske, ki se odločajo za poklic osebne trenerke, seznanijo z vse- mi prednostmi in slabostmi tega poklica. Za nadaljnje raziskovanje tega problema bi bile potrebne nove raziskave na področju izzivov, s katerimi se spopadajo osebne tre- nerke na delovnem mestu med nosečno- stjo in po porodu, saj člankov, ki bi razisko- vali to temo, nismo našli. Večjo veljavnost študiji bi dalo tudi večje število raziskoval- cev, s čimer bi odpravili pristranskost ene same raziskovalke pri interpretaciji rezul- tatov. Ko gre za telesno dejavnost osebnih trenerk, bi lahko v prihodnje oblikovali tudi kvantitativno raziskavo in jo posplošili na širšo populacijo. Posploševanje je bilo v našem primeru omejeno, saj je šlo za kvali- tativno raziskovanje, vzorec preizkušancev pa ni bil izbran povsem naključno. Udeleženke raziskave so bile pred noseč- nostjo redno telesno dejavne s srednjo do visoko intenzivnostjo. Pogostost telesne dejavnosti se je med prvo nosečnostjo po- večini ohranila, intenzivnost pa pri številnih zmanjšala. Po porodu so začele izvajati lažje oblike vadbe, o začetku strukturirane vadbe pa so poročale zelo različno (od 4 tednov do 6 mesecev po porodu). Pri do- jenju niso poročale o težavah, povezanih z vadbo. Zaradi pomanjkanja spanja, energi- je in časa ter sprememb prioritet se je po porodu več intervjuvank spopadalo z upa- dom telesne dejavnosti. Osebne trenerke, ki so hkrati tudi matere, se srečujejo z mnogo izzivi. Poleg napornih urnikov, težav pri prikazovanju vaj ter dvi- govanju uteži med nosečnostjo je pogosto še težavno usklajevanje trenerskega dela z družino ter dejstvo, da za stranke niso samo trenerke, temveč tudi nekdo, ki jih posluša in motivira. Številne osebne trener- ke delujejo kot samostojne podjetnice, kar jim vliva dodaten strah pred izgubo strank med porodniško odsotnostjo, zato se več podjetnic na porodniški dopust odpravi tik pred porodom (delajo do zadnjega dne) in se na delo vrnejo zelo hitro (prva med ude- leženkami raziskave že po mesecu dni po porodu). Od trenerk se pričakujeta določen izgled telesa (še posebno veliko pritiskov zaradi tega je na družbenih omrežjih) in kondicija za vodenje vadb, kar jih spodbu- ja, da se po porodu vrnejo v svojo prvotno kondicijo. Po drugi strani pa stranke želijo videti tudi trenerkino ranljivost, pri čemer poporodna izguba telesne mase in prido- bitev kondicije potrebujeta svoj čas. Po po- rodniškem dopustu si več trenerk prilagodi urnik dela, kar jim omogoči lažje usklaje- vanje dela z družino. Nekatere udeležen- ke raziskave so trenerstvo pred nedavnim opustile zaradi napornega menjavanja lokacij dela, prenizkega plačila, pogostih odpovedi vadb zaradi bolezni svojih otrok in nezanimanja za nadaljevanje tovrstnega dela. Pojavilo se je tudi vprašanje glede upokojitve osebnih trenerk – dve intervju- vanki sta se spraševali, do katerega leta sta- rosti bosta lahko še opravljali to delo. „Literatura 1. Albright, C. L., Maddock, J. E. in Nigg, C. R. (2006). Physical activity before pregnancy and following childbirth in a multiethnic sample of healthy women in Hawaii. Women & health, 42(3), 95110. https://doi.org/10.1300/ J013v42n03_06 2. American College of Obstetricians and Gynecologists. (2020). Physical Activity and Exercise During Pregnancy and the Postpartum Period: ACOG Committee Opi- nion No. 804. Obstetrics and Gynecology, 135(4), 178–188. https://doi.org/10.1097/ AOG.0000000000003772 3. Berry, E. P. (2018). “But you still have the same insecurities”—Navigating Personal Trainer and Client Body Image through Emotional and Aesthetic Labor [Magistrsko delo, James Madison University]. https://commons.lib. jmu.edu/master201019/570 4. Boerner, P. R., Polasek, K. M., True, L., Lind, E. in Hendrick, J. L. (2021). Is What You See What You Get? Perceptions of Personal Trainers‘ Competence, Knowledge, and Preferred Sex of Personal Trainer Relative to Physique. Jo- urnal of Strength and Conditioning Research, 35(7), 1949–1955. https://doi.org/10.1519/ jsc.0000000000003027 5. Dalton, J. [@jennadaltonfitness]. (2019, 6. november). Have you ever found yourself apologizing for looking like you had a baby? You know, saying something like, “I’m going [fotografija]. Instagram. https://www.insta- gram.com/p/B4ik0avnCwe/ 6. Dalton, J. [@jennadaltonfitness]. (2020, 9. junij). I love running my business. I love my family. I love both things. For years I had gu- ilt over both. [fotografija]. Instagram. https:// www.instagram.com/p/CBOOwvEjvQY/ 7. Downs, D. S. in Hausenblas, H. A. (2004). Women’s exercise beliefs and behaviors during their pregnancy and postpartum. Journal of midwifery & women‘s health, 49(2), 138–144. https://doi.org/10.1016/j. jmwh.2003.11.009 8. Kahanov, L. in Eberman, L. E. (2011). Age, Sex, and Setting Factors and Labor Force in At- hletic Training. Journal of Athletic Training, 46(4), 424–430. https://doi.org/10.4085/1062- 6050-46.4.424 9. Kahanov, L., Loebsack, A. R., Masucci, M. A. in Roberts, J. (2010). Perspectives on Parentho- od and Working of Female Athletic Trainers in the Secondary School and Collegiate Settings. Journal of Athletic Training, 45(5), 459–466. https://doi.org/10.4085/1062- 6050-45.5.459 10. Kordeš, U. in Smrdu, M. (2015). Osnove kvali- tativnega raziskovanja. Založba Univerze na Primorskem. https://www.hippocampus.si/ ISBN/978-961-6963-98-5.pdf 11. Kozinets, R. V. (2010). Netnography: Doing Ethnographic Research Online. SAGE Publi- cations. 12. Losoncz, I. in Bortolotto, N. (2009). Work-life balance: The experiences of Australian wor- king mothers. Journal of Family Studies, 15(2), 122–138. https://doi.org/10.5172/jfs.15.2.122 13. Mazerolle, S. M., Bruening, J. E., Casa, D. J. in Burton, L. J. (2008). Work-Family Conflict, Part II: Job and Life Satisfaction in National Collegiate Athletic Association Division I-A Certified Athletic Trainers. Journal of At- hletic Training, 43(5), 513–522. https://doi. org/10.4085/1062-6050-43.5.513 14. Melton, D. I., Katula, J. A. in Mustian, K. M. (2008). The current state of personal trai- ning: An industry perspective of personal trainers in a small southeast community. Journal of strength and conditioning research/ National Strength & Conditioning Associati- on, 22(3), 883–889. https://doi.org/10.1519/ JSC.0b013e3181660dab 15. Mottola, M. F. (2002). Exercise in the Po- stpartum Period. Current Sports Medi- cine Reports, 1(6), 362–368. https://doi. org/10.1249/00149619-200212000-00010 16. Motzkus, B. [@getfitwithbritm]. (2019, 7. junij). My goals have changed. I no longer appro- ach my workouts with a certain amount of calories I want to burn [video]. Instagram. https://www.instagram.com/p/BybFWogh- tuN/ 17. Oglesby, L. W., Gallucci, A. R. in Wynveen, C. J. (2020). Athletic Trainer Burnout: A Sys- tematic Review of the Literature. Journal of Athletic Training, 55(4), 416–430. https://doi. org/10.4085/1062-6050-43-19 18. Pereira, M. A., Rifas-Shiman, S. L., Kleinman, K. P., Rich-Edwards, J. W., Peterson, K. E. in Gillman, M. W. (2007). Predictors of Change in Physical Activity During and After Pre- gnancy: Project Viva. American Journal of Pre- ventive Medicine, 32(4), 312–319. https://doi. org/10.1016/j.amepre.2006.12.017 19. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdrav- ja pri ročnem premeščanju bremen – ZVZD-1, Uradni list RS, št. 73/05 z dne 8. 7. raziskovalna dejavnost 165 2005. (2005). http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV6846 20. Prochnow, T., Oglesby, L., Patterson, M. S. in Umstattd Meyer, M. R. (2020). Perceived bur- nout and coping strategies among fitness instructors: a mixed methods approach. Ma- naging Sport and Leisure. https://doi.org/10. 1080/23750472.2020.1825986 21. The National Institute for Occupational Sa- fety and Health. (b. d.). Physical Demands (lifting, standing, bending) – Reproductive Health. https://www.cdc.gov/niosh/topics/ repro/physicaldemands.html 22. Videmšek, M., Bokal Vrtačnik, E., Šćepanović, D., Žgur, L., Videmšek, N., Meško, M., Karpljuk, D., Štihec, J. in Hadžić, V. (2015). Priporočila za telesno dejavnost nosečnic. Zdravniški vestnik, 84(2), 87–98. http://vestnik.szd.si/index.php/ ZdravVest/article/view/1220/1005 Tjaša Rojko, mag. kin. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport rojko.tjasa@gmail.com 166 The influence of hand position on the distribution of forces between the legs in the Nordic hamstring exercise – a pilot study Abstract The Nordic hamstring exercise is commonly used in training to increase the eccentric strength of the hamstrings and consequently to improve physical abilities and reduce the risk of hamstring injuries. Changing the inclination of the lower leg support and the position of the ankle (i.e., plantar or dorsiflexion) has been shown to affect the observed mechanical variables during the Nordic hamstring strength test. No previous study has examined the effect of different hand positions on the distribution of load between the legs. Therefore, the aim of our study was to investigate the effects of upper extremity position (hands behind the back, right arm extended, and left arm extended) on the maximal knee torque generated during the Nordic hamstring test. In the future, the exercise variation could serve as a practical alternative to increase the eccentric strength of the hamstrings and simultaneously reducing asymmetries in eccentric strength between the hamstrings. As a result, this could im- prove the physical abilities of athletes while reducing the risk of hamstring injuries. A cross-sectional study was conducted including Faculty of Sport students. It was found that left leg torque and symmetry index values did not differ between the three exercise variations. The only differ- ences were found in the results for the right leg, where differences were found between the variants with the hands behind the back and the left arm extended, and between the variants with left arm extended and the right arm extended. In conclusion, the position of the upper extremities has a negligible effect on the distribution of torque between the legs during the execution of the Nordic hamstring exercise. Future research in this area must aim to find more optimal variations of the exercise with an improved and more in-depth methodological approach. Keywords: strength, prevention, asymmetry, torque. Izvleček Nordijski spust zadnje lože je vaja, ki se pogosto uporablja v trenažnem proce- su z namenom povečanja ekscentrične moči zadnjih stegenskih mišic in s tem izboljšanja gibalnih sposobnosti ter zmanjšanja možnosti za poškodbe zadnje lože. Izkazalo se je, da naklon goleni in položaj gležnja vplivata na mehanske spremenljivke pri izvedbi vaje. Nobena študija do zdaj pa ni preverjala vpliva raz- ličnega položaja rok na razporeditev obremenitve med nogama. Namen naše raziskave je bil zato preveriti vpliv položaja rok (roke zaročene, desna odročena in leva odročena) na proizveden največji navor v kolenu pri izvedbi nordijskega spu- sta zadnje lože. Različica izvedbe vaje bi lahko v prihodnje predstavljala v praksi uporaben način povečanja ekscentrične moči zadnjih stegenskih mišic in soča- sno odpravo asimetrij v ekscentrični moči med nogama. Posledično bi to lahko pomenilo izboljšanje gibalnih sposobnosti športnikov in hkrati zmanjšanje mo- žnosti za nastanek poškodb zadnje stegenske mišice. Izvedena je bila prečno- -presečna študija na študentih Fakultete za šport. Ugotovili smo, da se vrednosti navora leve noge med različicami vaje ne razlikujejo. Prav tako se med različica- mi vaje ne razlikujejo vrednosti indeksa simetričnosti. Edine razlike v vrednostih smo ugotovili v vrednostih navora desne noge, kjer so se razlikovali rezultati med izvedbo z rokami v zaročenju in levo odročeno roko ter rezultati med levo odročeno roko in desno odročeno roko. Ugotovili smo, da položaj rok zanemarljivo vpliva na razporeditev navora med nogama pri izvedbi nordijskega spusta zadnje lože. Prihodnje raziskave na tem področju morajo stremeti k iskanju bolj optimalnih različic vaje z izboljšanim in bolj poglobljenim metodološkim pristopom. Ključne besede: moč, preventiva, asimetrija, navor. Darjan Spudić, Ažbe Ribič Vpliv postavitve rok na porazdelitev sil med nogama pri nordijskem spustu zadnje lože – pilotna študija raziskovalna dejavnost 167 „Uvod Ekscentrična moč zadnje stegenske mi- šice predstavlja predpogoj za gibalno učinkovitost in preventivni dejavnik pred poškodbami te mišice (Mendiguchia idr., 2020) zlasti pri športih, ki vključujejo hitra pospeševanja in pojemanja, spremembo smeri in tek pri največji hitrosti (Askling idr., 2003). V preteklosti je bilo z namenom preprečevanja poškodb zadnje stegenske mišice izvedenih veliko raziskav. Z vidika vrednotenja mišične moči se najpogo- steje uporabljajo izokinetične meritve v koncentričnem in ekscentričnem režimu mišičnega krčenja, ki so se uveljavile kot zlati standard merjenja moči in kriterijev za vrnitev v šport (Claudino idr., 2021; Nishida idr., 2022a). Zaradi časovno potratnih meri- tev in finančno manj dostopnih naprav se je v zadnjem času za vrednotenje največje ekscentrične moči zadnje stegenske mišice v praksi vse pogosteje začel uporabljati te- renski test nordijskega spusta zadnje lože (Claudino idr., 2021). Gre za test, ki se izvaja na prenosljivi napravi, opremljeni s tlačno- -nateznimi senzorji. Senzorji so nameščeni tako, da ob izvedbi nordijskega spusta za- beležijo silo pritiska distalnega dela goleni v navpični smeri. Test nordijskega spusta zadnje lože se je v dosedanji literaturi izkazal kot zanesljiv, vendar so rezultati študij z vidika kriterijske veljavnosti (v primerjavi z izokinetičnimi meritvami, ki predstavljajo zlati standard) kontradiktorni. Nizka povezanost (r = 0,35) je bila ugotovljena med vrednostmi nor- dijskega spusta zadnje lože in ekscentrič- ne moči na izokinetični napravi pri 60 /̊s v sedečem položaju (van Dyk idr., 2018) in statistično značilna povezava je bila odkrita med vrednostmi nordijskega spusta zadnje lože in ekscentrične moči na izokinetični napravi pri 30 /̊s v ležečem položaju (kolk v iztegnjenem položaju) (Wiesinger idr., 2020). Iz prejšnjih raziskav je torej mogoče sklepati, da je povezanost med različnimi merilnimi sistemi in metodami večja, če sta hitrost krčenja mišice ob izvedbi giba (Hill, 1922) in dolžina, pri kateri deluje mi- šica, določena s kotom v kolku in kolenu (Hill, 1950), poenoteni. Izkazalo se je tudi, da je dober pokazatelj ekscentrične moči zadnje stegenske mišice največji kot, ki ga lahko posameznik doseže ob spustu v predklon (r = 0,81) (Sconce idr., 2015), in da je kot mogoče zanesljivo oceniti na podlagi videoposnetka. Nordijski spust zadnje lože je vaja, ki se pogosto uporablja v trenažnem procesu z namenom povečanja ekscentrične moči zadnje stegenske mišice in s tem zmanj- šanja možnosti za poškodbe zadnje lože. Kljub temu da sicer dvosklepna zadnja ste- genska mišica pri vaji opravlja delo samo v kolenskem sklepu, se je progresiven pro- gram krepitve v literaturi že večkrat izkazal kot pozitiven v smislu izboljšanja gibalnih sposobnosti, npr. višine skoka in hitrosti teka (Bautista idr., 2021; Clark idr., 2005; Krommes idr., 2017), in (sočasno) zmanjša- nja incidence poškodb zadnje lože (Mu- niz Medeiros idr., 2021; Severo-Silveira idr., 2018). Verjetno zaradi vseh pozitivnih la- stnosti obremenjevanja mišic z ekscentrič- nim tipom mišičnega naprezanja. Bistvene so večja mehanska učinkovitost (razvoj večjih sil in nižja energijska potratnost kot izometrična in koncentrična kontrakcija), selektivna rekrutacija večjih/hitrejših mo- toričnih enot, večja kortikalna aktivnost in nižja živčna aktivnost na ravni motoričnih enot, pospešena aktivnost satelitskih celic in izboljšanje delovanja signalnih faktorjev v hitrih mišičnih vlaknih, ki so pri ekscen- tričnih kontrakcijah v večji meri aktivirana, obremenjena in tudi poškodovana, večja sinteza beljakovin v mišici, hipertrofija z zaporednim dodajanjem sarkomer in s tem podaljšanjem mišičnih fasciklov (Douglas idr., 2017; Franchi in Maffiuletti, 2019) ter druge. Ena izmed pomembnih praktičnih prednosti vaje je tudi enostavnost izvedbe, pri čemer vadeči potrebuje zgolj oporo za goleni (pete) ali pomoč partnerja. Medtem ko v nekaterih študijah kot dejav- nik tveganja navajajo tudi nesorazmerje med nogama v ekscentrični moči zadnje stegenske mišice (> 15 %) (Croisier in Cri- elaard, 2000; Fousekis idr., 2011), se ta v bližnji preteklosti ni izkazala kot občutljiva mera za napovedovanje poškodb zadnje lože (Croisier idr., 2008; Opar idr., 2021). Prav tako asimetrija v ekscentrični moči zadnjih lož ne odraža razlik med športniki s pred- hodno poškodbo zadnje stegenske mišice in med zdravimi športniki (Claudino idr., 2021; Ribeiro-Alvares idr., 2020), ne glede na način merjenja – izokinetične meritve ali meritve nordijskega spusta zadnje lože (Claudino idr., 2021). Medtem ko je bilo ugotovljeno, da povečanje ekscentrične moči zadnjih stegenskih mišic pozitivno vpliva na hitrost teka (Bautista idr., 2021) in višino skoka (Clark idr., 2005), v literaturi primanjkuje študij, ki bi preverjale posle- dice asimetrij med nogama v ekscentrični moči zadnjih stegenskih mišic na športno učinkovitost (hitrost teka, spremembe smeri, višina skoka). Za zmanjšanje asimetrij v obremenjevanju nog pri izvajanju nordij- skega spusta ob sonožni izvedbi je bila v preteklosti preizkušena vadba s povratno informacijo, pri kateri so avtorji ugotovili, da se ob povratni informaciji preiskovanec v večji meri upre gibanju s šibkejšo nogo, kar posledično poveča skupni navor, pro- izveden z zadnjimi stegenskimi mišicami. Presenetljivo, način izvedbe občutneje ne pripomore k odpravi razlik v največjem proizvedenem navoru med nogama (Chal- ker idr., 2018). Naklon goleni (Šarabon idr., 2019) in po- ložaj gležnja (Vicente-Mampel idr., 2022) vplivata na mehanske spremenljivke pri izvedbi nordijskega spusta zadnje lože, kot so amplituda izvedbe vaje, sila pritiska go- leni, amplituda giba in čas trajanja kontrak- cije. Nobena študija do zdaj pa ni preverjala vpliva različnega položaja rok na razpore- ditev obremenitve med nogama. Namen naše raziskave je bil zato preveriti vpliv položaja rok (roke zaročene, desna odročena in leva odročena) na proizveden največji navor med nogama pri izvedbi nordijskega spusta zadnje lože. Predvidevali smo, da se ob spustu z odročenjem ene roke poveča navor, proizveden s kontralateralno nogo. Različica izvedbe vaje bi lahko v prihodnje predstavljala v praksi uporaben način po- večanja ekscentrične moči zadnje stegen- ske mišice in sočasno odpravo asimetrij v ekscentrični moči med zadnjima stegen- skima mišicama. Posledično bi to lahko pomenilo izboljšanje gibalnih sposobnosti športnikov in zmanjšanje možnosti za na- stanek poškodb zadnje stegenske mišice. „Metode Preiskovanci V raziskavi je sodelovalo 28 (16 moških, 12 žensk) študentov Fakultete za šport. Vsi so bili izkušeni na področju vadbe za moč in dobro seznanjeni z izvedbo nordijskega spusta zadnje lože (za podrobnosti glej Ta- belo 1). Vključitveni kriterij so bile izkušnje z vadbo za moč, opredeljene z zgodovino vadbe, ki je v zadnjem letu vključevala vaje za moč vsaj dvakrat na teden. Izključitve- ni kriteriji so bili poškodbe kolena (npr. poškodbe vezi, meniskusa ali hrustanca), kronična zdravstvena stanja (sistemske bolezni, bolezni srca in/ali dihal ter živčno- -mišične poškodbe), anamneza bolečine 168 v križu ali akutna poškodba stegenskih mišic v zadnjih šestih mesecih, ki bi lahko negativno vplivala na največjo ekscentrič- no moč upogibalk kolena. Velikost vzorca predhodno ni bila izračunana, ampak je bila ocenjena na podlagi prejšnjih relevan- tnih študij (Moreno-Pérez, 2020; Nishida, 2022, n = 20 in n =16), v katerih so rezultate ekscentrične moči pri nordijskem spustu zadnje lože primerjali z izometrično in ek- scentrično močjo zadnje stegenske mišice na izokinetičnem dinamometru. Predpo- stavili smo, da je velikost vzorca (n = 28) ustrezna za dosego glavnega namena te raziskave. Pred testiranjem so preiskovanci izvedli standardiziran 10-minutni protokol ogre- vanja. Ta je obsegal pet minut kolesarjenja na cikloergometru z intenzivnostjo 1,5 W/ kg na 60 RPM. Uvodnemu delu ogreva- nja so sledile dinamične raztezne vaje za upogibalke kolka, iztegovalke kolena, upogibalke kolena in iztegovalke gležnja (po 10 počasnih tekočih ponovitev vaje) in naslednje dinamične krepilne gimnastične vaje: vzponi na prste, počepi in izpadni ko- raki (po 8 počasnih tekočih ponovitev vaje). Pred izvedbo testiranja je vsak udeleženec izvedel še eno ponovitev nordijskega spu- sta zadnje lože v okviru specialnega dela ogrevanja. Pred izvedbo testiranj so prei- skovanci odgovorili na vprašanja iz vprašal- nika o pripravljenosti na vadbo (Bredin idr., 2013) in se strinjali, da se meritev udeležu- jejo na lastno odgovornost. Seznanjeni so bili s tem, da lahko od raziskave kadarkoli odstopijo brez posledic. Preiskovanci so dobili navodilo, da dva dni pred meritvami ne izvajajo visoko intenzivne vadbe za moč spodnjih okončin. Celoten eksperiment je bil izveden v skladu s Helsinško deklaracijo (WHO, 2013). Tabela 1 Lastnosti preiskovancev Spremenljivka Povprečje (SD) Min; Max Višina (m) 1,76 (0,09) 1,63; 1,95 Masa (kg) 71,1 (11,2) 49,0; 90,0 Indeks telesne mase (kg*m2) 22,9 (2,0) 17,2; 26,0 Starost (leta) 23,0 (1,5) 20,0; 27,0 Izkušnje s treningom (leta) 14,5 (1,9) 10,0; 17,0 Dolžina goleni (m) 0,42 (0,03) 0,36; 0,48 Opombe. SD – standardni odklon Postopek meritev in pripomočki Meritve so bile izvedene na namensko skonstruirani napravi za izvedbo nordij- skega spusta zadnje lože (Slika 1 in 2). Vsak udeleženec je pri vsaki različici izvedbe vaje izvedel tri ponovitve, ločene s 30 se- kundami pasivnega odmora. Izvedba testa je prikazana na Sliki 1. Preiskovanci so spust začeli v kleku na mehki podlagi s koleni v širini bokov. Naprava je omogočala, da so bili tlačno-natezni senzorji in na njih opo- re za golen nameščeni pravokotno glede na razvoj sile goleni. Preiskovanci so dobili navodilo, da se iz začetnega položaja čim počasneje spustijo čim nižje, pri čemer ostanejo kolki v iztegnjenem položaju. Iz- vedene so bile tri različice vaje, in sicer a) z rokami v zaročenju, b) z levo roko odročeno in c) z desno roko odročeno (Slika 2). Ker je bilo ugotovljeno, da položaj gležnja vpliva na mehanske spremenljivke nordijskega spu- sta zadnje lože (Vicente-Mampel idr., 2022), je bil položaj gležnja standardiziran v nev- tralnem položaju (kot 90°). Gležnja sta bila nameščena pod blazinico tlačno-natezne- ga senzorja tik nad lateralnim maleolom. Ročica goleni je bila pred izvedbo testa iz- merjena od lateralnega kondila stegnenice do sredine blazinice tlačno-nateznega sen- zorja (razdalja v metrih). Ves čas izvedbe je preiskovance glasno spodbujal merilec. Mi- nimalen obseg giba ni bil določen. Končni položaj je bil zavarovan z mehko penasto blazino. Višina blazine v končnem polo- žaju je bila individualno prilagojena med postopkom specialnega ogrevanja. Izved- ba testa je bila ponovljena, če je prišlo do pretiranega upogiba v kolku ali nekontro- liranega spusta v začetnem delu izvedbe vaje (Opar idr., 2013). Signali sile v navpični smeri so bili sočasno zajeti za levo in desno nogo z uporabo tlačno-nateznih senzor- jev (S-Type 200 kg Steel Weighting Sensor, Changsha TAIHE Electronic Equipment Co., Kitajska), ki so bili nameščeni vodoravno na trden aluminijast okvir. Surovi analogni si- gnali so bili pretvorjeni z A/D pretvornikom (Loadcell senzor 24-bit ADC - HX711, Circuit Systems, Indija), zajeti z mikrokrmilnikom Arduino-Uno (ATmega328P, Robot Italija, Italija) in na koncu analizirani z namensko napisano programsko opremo (github. com/robert-cv/HipStrengthTesterGUI, Čr- nomelj, Slovenija). Podatki so bili vzorčeni s 100 Hz. V statistično analizo smo vstopili z najboljšo izmed treh ponovitev posa- mezne različice vaje. Najvišja vrednost sile je bila nato pomnožena z ročico goleni in normalizirana na telesno maso udeleženca (Nm/kg). Dodatno je bila izmerjena dolži- na navorne ročice na trup v metrih, in sicer kot vodoravna razdalja od sredine prsnice do glavice tretje metakarpalne kosti z izte- gnjeno odročeno roko 90° v stran z dlanjo v pesti (Slika 2). Slika 1. Prikaz izvedbe nordijskega spusta zadnje lože Slika 1 prikazuje izvedbo nordijskega spusta zadnje lože na namensko skonstruirani izo- metrični upornici. raziskovalna dejavnost 169 Statistična analiza Izračunana je bila opisna statistika za la- stnosti vzorca preiskovancev in rezultate treh pogojev izvedbe testa (roke zaročene, desna odročena in leva odročena), in sicer posebej za levo in desno nogo. Indeks si- metričnosti je bil izračunan po enačbi 1: (leva/desna) x 100 (1). Indeks je bil izbran, ker poleg velikosti simetrije (asimetrije) odraža tudi njeno smer (Bishop idr., 2016), pri čemer < 100 % pomeni manj navora, proizvedenega z levo nogo, in > 100 % po- meni več navora, proizvedenega z desno nogo. Razlike med pogoji so bile preverje- ne z enostransko analizo variance za pono- vljene meritve. Ob morebitnih statistično značilnih razlikah je bil med pari pogojev izveden še Bonferronijev post hoc test. Moč povezanosti med pogoji je bila izra- čunana s Pearsonovim korelacijskim koefi- cientom (r). Pred izvedbo analiz je bila pri- sotnost osamelcev preverjena z razsevnim grafikonom, normalnost porazdelitve spre- menljivk pa s Shapiro-Wilkovim testom (p > 0,05; normalna porazdelitev). Mauchlyjev test je bil uporabljen za preverjanje homo- genosti varianc razlik med kombinacijami faktorjev (sferičnosti) (p > 0,05; homoge- nost varianc razlik). V primeru neizpolnje- vanja predpostavke sferičnosti je bil upo- rabljen Greenhouse-Geisserjev popravek. Vrednosti r, manjše od 0,5, pomenijo slabo, vrednosti 0,5–0,75 srednje veliko, 0,75–0,9 dobro in večje od 0,9 odlično povezanost rezultatov med pogoji (Koo in Li, 2016). Za obdelavo podatkov je bil uporabljen SPSS za Windows 25.0 (IBM Corporation, New York, ZDA). Statistična značilnost je bila sprejeta z dvostransko 5-odstotno napako alfa. „Rezultati Tabela 1 prikazuje opisno statistiko rezul- tatov, posebej za vsak pogoj izvedbe testa (roke zaročene, desna odročena in leva odro- čena), nogo in izračunan indeks simetrije med nogama. Dolžina navorne ročice na trup je v povprečju znašala 0,82 (95-od- stotni interval zaupanja: 0,8–0,84) metra. Z enostransko analizo variance za ponovlje- ne meritve smo odkrili statistično značilne razlike v rezultatih med pogoji izvedbe nordijskega spusta (roke zaročene, desna odročena in leva odročena) samo za navor, proizveden z desno nogo (F = 8,207, p < 0,001, r = 0,950). S post hoc testom smo ugotovili statistično značilne razlike v na- voru desne noge med izvedbo nordijske- ga spusta med levo odročeno in desno od- ročeno roko (p = 0,002, r = 0,971, Tabela 2: *) ter med izvedbo z rokami v zaročenju in levo odročeno (p < 0,001, r = 0,946, Tabela 2: †), medtem ko statistično značilnih razlik ni bilo med izvedbo z rokami v zaročenju in desno odročeno (p = 0,296, r = 0,950). Vre- dnosti navorov za levo nogo se med različ- nimi izvedbami testov niso razlikovale (F = 2,413, p = 0,099, r = 0,959). Prav tako se med različnimi izvedbami testov niso razlikovale vrednosti indeksa simetričnosti (F = 1,480, p = 0,237, r = 0,679). Povezanost vrednosti navora med različnimi izvedbami nordij- skega spusta je bila odlična (r > 0,9), razen v primeru asimetrij, kjer je bila povezanost srednje velika (r = 0,679). „Razprava Namen naše raziskave je bil preveriti vpliv položaja rok (roke zaročene, desna odročena in leva odročena) na razporeditev navora v kolenu pri izvedbi nordijskega spusta zadnje lože. Ugotovili smo, da se vredno- sti navora leve noge med različicami vaje ne razlikujejo. Prav tako se med različicami vaje ne razlikujejo vrednosti indeksa sime- tričnosti. Razlike v vrednostih smo ugo- tovili le v vrednostih navora desne noge, kjer so se razlikovali rezultati med izvedbo z rokami v zaročenju in levo odročeno roko ter rezultati med levo odročeno roko in de- sno odročeno roko. Z drugimi besedami, pri izvedbi nordijskega spusta položaj rok (zaročene, odročene v levo ali v desno) ne vpliva statistično značilno na razporeditev obremenitve med nogama. Na podlagi rezultatov torej lahko zavrnemo našo pred- postavko. Razlike med različicami vaje smo ugotovili v navoru desne noge, vendar raz- like ne kažejo pričakovanega trenda, torej večjega navora, proizvedenega z nogo, ki je na nasprotni strani telesa od odročene roke pri izvedbi vaje. V preteklosti je bilo ugotovljeno, da položaj gležnja vpliva na mehanske spremenljivke Slika 2. Prikaz izvedbe nordijskega spusta zadnje lože z odročeno roko Slika 2 prikazuje izvedbo Nordijskega spusta zadnje lože z odročeno desno roko na na- mensko skonstruirani izometrični upornici. Tabela 2 Opisna statistika rezultatov Noga Roke zaročene [Nm/kg] (95 % IZ) Leva odročena [Nm/kg] (95 % IZ) Desna odročena [Nm/kg] (95 % IZ) Desna 1,73 (1,57; 1,88) † 1,63 (1,47; 1,79) *† 1,70 (1,54; 1,85) * Leva 1,66 (1,50; 1,82) 1,62 (1,44; 1,81) 1,67 (1,50; 1,84) Simetrija 96,46 (91,97; 100,95) 99,01 (94,85; 103,17) 98,76 (94,91; 102,60) Opombe. IZ – interval zaupanja. */† – medsebojna statistično značilna razlika 170 pri nordijskem spustu zadnje lože, in sicer so bili preiskovanci pri večjem kotu upogi- ba gležnja (dorzalni fleksiji) sposobni proi- zvesti večje navore v kolenu in izvesti gib z večjo amplitudo, zato so ponovitve trajale dalj časa. Aktivacija mišic zadnje lože se med različicama vaje ni razlikovala (Vicen- te-Mampel idr., 2022). Ugotovljeno je bilo tudi, da naklon goleni in upogib v kolku vplivata na proizveden navor v kolku in ko- lenu pri izvedbi nordijskega spusta zadnje lože. Večji naklon goleni je preiskovancem omogočal izvedbo vaje v večji amplitudi, medtem ko ni vplival na proizveden najve- čji navor v kolenu in kolku. Večja fleksija v kolku pa je povzročila večje navore v kolku in kolenu. Aktivacija mišic zadnje lože se med različicami vaj ni razlikovala (Šarabon idr., 2019), niti v primerjavi s klasično izved- bo nordijskega spusta zadnje lože. V lite- raturi nismo našli študije, ki bi preiskovala razporeditev obremenitve med nogama pri izvedbi nordijskega spusta zadnje lože. Glavna ideja za našo raziskavo se je pojavi- la zaradi asimetrij v ekscentrični moči med zadnjima stegenskima mišicama, ki jih ugo- tavljamo na podlagi izokinetičnih meritev pri diagnostiki vrhunskih športnikov. Nor- dijski spust je vaja, ki se je v prejšnjih razi- skavah izkazala kot praktično uporabna in učinkovita za povečanje ekscentrične moči zadnjih lož (Bautista idr., 2021), pri čemer je bilo manj poudarka namenjeno asime- trijam med nogama. Če bi s spremembo položaja zgornjih okončin lahko vplivali na razporeditev obremenitve med nogama (večji poudarek na nogo, ki se je izkazala za deficitarno v ekscentrični moči), bi lahko v praksi sočasno s povečanjem maksimalne ekscentrične moči zadnjih stegenskih mišic pozitivno vplivali tudi na odpravo asimetrij v maksimalni ekscentrični moči med no- gama. Tako bi z individualnim pristopom in s tem optimizacijo trenažnega procesa pozitivno vplivali na gibalne sposobnosti športnikov in hkrati zmanjšali možnosti za nastanek poškodb. Predvidevali smo, da bo odročenje roke v stran (Slika 2) povzročilo premik masnega središča delov telesa, ki se premikajo, v smer odročene roke. Če predpostavimo, da gre za tog sistem z osjo vrtenja vzdolž hrbtenice, premik središča mase ob izvedbi vaje povzroči povečanje navora na trup v smeri odročene roke (navzdol) in sočasno povečanje navora na nivoju medenice v smeri odročene roke (navzdol). Z anatom- skega vidika pa gre verjetno za dva sistema, in sicer za sistem nad medenico (navor na trup) in pod medenico (medenica-kolena). Sistem pod medenico je s koleni uprt v tla, torej gre verjetno v večji meri za torzijsko obremenitev. Če bi šlo za tog sistem, bi lahko pričakovali, da dvig kolena (sočasno kolka in ramena) na nasprotni strani od odročene roke preprečimo s povečanjem navora v kolenu noge, ki je nasprotna odro- čeni nogi. S pritiskom nasprotnega kolena v tla bi torej preprečili rotacijo togega siste- ma trup-medenica-ramena okoli vzdolžne osi (vzdolž hrbtenice). Zaradi kolen, uprtih v tla, lahko naše rezultate v večji meri poja- snimo z anatomskega vidika. Z namenom simetrične izvedbe vaje (zadrževanje nev- tralnega položaja medenice in trupa kljub odročeni roki) smo predvidevali, da se pri izvedbi vaje aktivirajo mišice trupa, ki pro- izvajajo protinavor odročeni roki in s tem zadržijo trup v nevtralnem položaju, ter mišice medenice in stegna na ipsilateralni strani odročene roke, ki preprečujejo nagib medenice iz nevtralnega položaja zaradi delovanja mišic trupa – torej v nasprotni smeri delovanja mišic trupa. S tem se na- vor vzdolž hrbtenice izenači/kompenzira na nivoju medenice s povečanjem navora v kolenu ipsilateralne noge iztegnjeni roki, s katerim povzročimo večji pritisk kolena v tla in se upremo premiku/dvigu kolena zaradi torzije. Kot kažejo naši rezultati, je navor, ki ga ustvari iztegnjena roka na trup, premajhen, da bi povzročil tako velike spre- membe, da bi vplivale na navor pod me- denico. Po drugi strani pa je mogoče, da se je povzročen navor na trup kompenziral s sukalkami kolka na nivoju medenice, česar z našim protokolom nismo bili sposobni zabeležiti. Delovanje mišic zadnje strani stegna smo s pripravljeno opremo in pro- tokolom lahko izmerili in ugotovili, da od- ročena roka v zanemarljivi meri vpliva na prerazporeditev sil med nogama. Vredno- sti simetričnosti proizvedenega navora se namreč med nogama niso statistično zna- čilno razlikovale (96-, 99- in 99-odstotna simetričnost je bila ugotovljena za soročno izvedbo, levo in desno odročeno roko). Ko je bila roka odročena, smo izmerili pov- prečno nižje vrednosti največjega navora, verjetno zaradi tehnične izvedbe vaje, ki je koordinacijsko zahtevnejša in posledič- no lahko vpliva na večjo koaktivacijo mišic v sklepih in s tem manjši neto navor tudi v kolenskem sklepu (Latash, 2018). Poleg tega, da odročenje roke povzroči navor na trup v vzdolžni osi, se zaradi prenosa roke proti glavi poveča ročica do središča mase premikajočih se segmentov. S tega vidika je mogoče, da je vaja zahtevnejša in posle- dično so bili preiskovanci sposobni izvesti manjšo amplitudo spusta zaradi nevralnih varovalnih mehanizmov, ki se lahko pojavi- jo ob preveliki sili v mišicah, predvsem pri manj treniranih posameznikih (Aagaard idr., 2000). Edina študija, v kateri so preisko- vali razporeditev navora med nogama pri izvedbi nordijskega spusta zadnje lože pri različicah iste vaje, je vključevala ponovitve s povratno informacijo s pomočjo aplika- cije. Ugotovili so, da kljub povratni infor- maciji ni bilo izboljšanja simetričnosti pri obremenjevanju med levo in desno nogo, kljub temu da se nekoliko poveča obreme- nitev noge, ki se pri izvedbi brez povratne informacije izkaže kot šibkejša. Rezultati so lahko posledica izbire spremenljivke (naj- večji navor), saj je zelo težko pričakovati, da se lahko preiskovanec ob izvedbi največje hotene ekscentrične kontrakcije opira na povratno informacijo in s tem korigira pro- izveden navor (Chalker idr., 2018). Doda- tno je mogoče sklepati, da so se merjenci v večji meri upirali na močnejšo nogo, ne glede na smer odročene roke. Ta zagotovi enostavnejšo/varnejšo kompenzacijo gi- banja ob odsotnosti delovanja varovalnih nevralnih mehanizmov. Zadnja naša pred- postavka je, da je strategija zadrževanja nevtralnega položaja trupa in medenice ob spustu individualno odvisna. Medtem ko nekateri merjenci v večji meri nevtralen položaj zadržijo po opisanem principu to- gega telesa, se drugi v večji meri opirajo na opisan anatomski sistem delovanja mišič- no-skeletnega sistema. Največja pomanjkljivost naše študije je, da smo v analizo vključili samo eno spre- menljivko, tj. največji navor, izmerjen v ce- lotnem obsegu giba, posebej za levo in de- sno nogo. V predhodnih študijah sta se kot verodostojni spremenljivki pri ugotavljanju ekscentrične moči zadnje stegenske mišice pri nordijskem spustu izkazala tudi t. i. točka preloma oziroma obseg giba izvedbe vaje, ki sta povezana tudi s kotom razvoja najve- čjega navora v kolenu (Wiesinger idr., 2020) in posledično s tveganjem za nastanek poškodb zadnje lože (Delextrat idr., 2020; Nara idr., 2022). Tudi za to ugotovitev v li- teraturi najdemo kontradiktorne zaključke (Timmins idr., 2016). Pripravljeni protokol in oprema nista omogočala vpogleda v am- plitudo izvedbe giba. Prav tako v raziskavi nismo opredelili navora na trup, ki se je ustvaril zaradi odročenja roke. Ta je (enako kot navor v kolenu) ob spreminjanju naklo- na trupa pri izvedbi vaje zaradi vpliva gravi- tacije variabilen in s tem je analiza otežena. Prav tako na navor vpliva distribucija mase po telesnih segmentih med posamezniki. raziskovalna dejavnost 171 Sklepamo lahko tudi, da bi bolj zaupanja vredne rezultate dobili, če bi v odročeno roko dodali primerno težko utež. Za to se nismo odločili, ker bi bila tovrstna izved- ba vaje manj individualizirana in bi lahko prišlo do premajhne amplitude aktivnega zaviranja ob spustu. Mogoče je tudi, da je odročena roka predstavljala premajhen na- vor na trup v vzdolžni osi, zaradi premajh- nih amplitud izvedbe vaje. Navor na trup, ki ga povzroči odročena roka, se namreč povečuje s povečevanjem amplitude giba in je teoretično največji v končnem položa- ju izvedbe vaje (tik pred dotikom s tlemi). Amplituda izvedbe vaje pa je v veliki meri odvisna od moči preiskovancev (Wiesinger idr., 2020). Najbolj verodostojen vpogled v vlogo mišic pri izvedbi izbranih različic vaje v naši raziskavi bi dobili z analizo elektro- miografskih signalov iz mišic trupa, kolka in stegna, sočasno z zajemom mehanskih spremenljivk (navora v kolenu in/ali pritiska kolen v tla) in kinematično analizo, kjer bi rezultate lahko potrdili z analizo po princi- pu inverzne dinamike. Tovrstne analize je smiselno izvesti v prihodnje za podrobnejši vpogled v razporeditev obremenitev med nogama pri različicah izvedbe nordijskega spusta zadnje lože. Raziskave smo se lotili v obratnem vrstnem redu, torej z analizo mehanskih spremenljivk, prek katerih smo želeli sklepati na delovanje mišic pri različ- nih pogojih izvedbe vaje. Problema bi se lahko lotili tudi obratno – najprej z vidika mehanizmov delovanja mišic (elektromio- grafija) in tehnično izvedbo (kinematična analiza). Tovrstno strategijo smo izbrali z namenom takojšnjega vpogleda v končne spremenljivke (navor v kolenu). Na podlagi ugotovitev je bil nato namen sprejeti od- ločitev o nadaljnjih, podrobnejših analizah o mehanizmih in gibalni kontroli v ozadju. Naša raziskava je pokazala, da položaj rok zanemarljivo vpliva na razporeditev navo- ra med nogama pri izvedbi nordijskega spusta zadnje lože. Če je namen izvedbe nordijskega spusta zadnje lože večje obre- menjevanje ene noge v primerjavi z drugo, predstavljeni način izvedbe vaje ni najbolj optimalen. Bralec naj bo pozoren na to, da so nekatere predpostavke naše študije zgolj hipotetične, saj v literaturi primanj- kuje študij, ki bi nedvoumno potrjevale, da asimetrija med nogama v ekscentrični moči zadnjih stegenskih mišic negativno vpliva na gibalne sposobnosti (hitrost, od- rivna moč), raziskave glede asimetrij v eks- centrični moči med zadnjima stegenskima mišicama in z njimi povezanega tveganja za nastanek poškodb pa so kontradiktorne. „Literatura 1. Aagaard, P., Simonsen, E. B., Andersen, J. L., Magnusson, S. P., Halkjær-Kristensen, J. in Dyhre-Poulsen, P. (2000). Neural inhibition during maximal eccentric and concentric quadriceps contraction: Effects of resistan- ce training. Journal of Applied Physiology, 89(6), 2249–2257. https://doi.org/10.1152/ jappl.2000.89.6.2249 2. Askling, C., Karlsson, J. in Thorstensson, A. (2003). Hamstring injury occurrence in elite soccer players after preseason strength trai- ning with eccentric overload, 244–250. 3. Bautista, I. J., Vicente-Mampel, J., Baraja-Ve- gas, L., Segarra, V., Martín, F. in Van Hooren, B. (2021). The effects of the Nordic hamstring exercise on sprint performance and eccen- tric knee flexor strength: A systematic revi- ew and meta-analysis of intervention studies among team sport players. Journal of Science and Medicine in Sport, 24(9), 931–938. https:// doi.org/10.1016/j.jsams.2021.03.009 4. Bishop, C., Read, P., Chavda, S. in Turner, A. (2016). Asymmetries of the Lower Limb: The Calculation Conundrum in Strength Training and Conditioning. Strength and Conditioning Journal, 38(6), 27–32. https://doi.org/10.1519/ SSC.0000000000000264 5. Bredin, S. S. D., Gledhill, N., Jamnik, V. K. in Warburton, D. E. R. (2013). PAR-Q+ and ePAR- med-X+ New risk stratification and physical activity clearance strategy for physicians and patients alike. Journal of Electron Spectrosco- py and Related Phenomena, 59(3), 273–277. https://doi.org/10.1016/0368-2048(92)80003- -Q 6. Chalker, W. J., Shield, A. J., Opar, D. A., Rath- bone, E. N. in Keogh, J. W. L. (2018). Effect of acute augmented feedback on betwe- en limb asymmetries and eccentric knee flexor strength during the Nordic hamstring exercise. PeerJ, 2018(6), 1–14. https://doi. org/10.7717/peerj.4972 7. Clark, R., Bryant, A., Culgan, J. P. in Hartley, B. (2005). The effects of eccentric hamstring strength training on dynamic jumping per- formance and isokinetic strength parame- ters: A pilot study on the implications for the prevention of hamstring injuries. Physi- cal Therapy in Sport, 6(2), 67–73. https://doi. org/10.1016/j.ptsp.2005.02.003 8. Claudino, J. G., Cardoso Filho, C. A., Bitten- court, N. F. N., Gonçalves, L. G., Couto, C. R., Quintão, R. C., … Serrão, J. C. (2021). Eccentric Strength Assessment of Hamstring Muscles with New Technologies: a Systematic Revi- ew of Current Methods and Clinical Implica- tions. Sports Medicine - Open, 7(1). https://doi. org/10.1186/s40798-021-00298-7 9. Croisier, J. L. in Crielaard, J. (2000). Hamstring muscle tear with recurrent complaints: An is- okinetic profil. Isokinetics and Exercise Science, 8, 175–180. 10. Croisier, J. L., Ganteaume, S., Binet, J., Genty, M. in Ferret, J. M. (2008). Strength imbalan- ces and prevention of hamstring injury in professional soccer players: A prospective study. American Journal of Sports Medicine. https://doi.org/10.1177/0363546508316764 11. Delextrat, A., Bateman, J., Ross, C., Harman, J., Davis, L., Vanrenterghem, J. in Cohen, D. D. (2020). Changes in Torque-Angle Profiles of the Hamstrings and Hamstrings-to-Qua- driceps Ratio After Two Hamstring Streng- thening Exercise Interventions in Female Hockey Players. Journal of Strength and Con- ditioning Research, 34(2), 396–405. https:// doi.org/10.1519/JSC.0000000000003309 12. Douglas, J., Pearson, S., Ross, A. in McGui- gan, M. (2017). Eccentric Exercise: Physiolo- gical Characteristics and Acute Responses. Sports Medicine, 47(4), 663–675. https://doi. org/10.1007/s40279-016-0624-8 13. Fousekis, K., Tsepis, E., Poulmedis, P., Athana- sopoulos, S. in Vagenas, G. (2011). Intrinsic risk factors of non-contact quadriceps and ham- string strains in soccer: A prospective study of 100 professional players. British Journal of Sports Medicine, 45(9), 709–714. https://doi. org/10.1136/bjsm.2010.077560 14. Franchi, M. V. in Maffiuletti, N. (2019). Distinct modalities of eccentric exercise: Different recipes, not the same dish. Journal of Appli- ed Physiology, 127(3), 881–883. https://doi. org/10.1152/japplphysiol.00093.2019 15. Hill, A. V. (1922). The maximum work and me- chanical efficiency of human muscles, and their most economical speed. J. Physiol., 56, 19–41. https://doi.org/10.1113/ jphysiol.1922. sp001989 16. Hill, A. V. (1950). Mechanics of the contrac- tile element of muscle. Nature, 166(4219), 415–419. 17. Koo, T. K. in Li, M. Y. (2016). A Guideline of Se- lecting and Reporting Intraclass Correlation Coefficients for Reliability Research. Jour- nal of Chiropractic Medicine, 15(2), 155–163. https://doi.org/10.1016/j.jcm.2016.02.012 18. Krommes, K., Petersen, J., Nielsen, M. B., Aa- gaard, P., Hölmich, P. in Thorborg, K. (2017). Sprint and jump performance in elite male soccer players following a 10-week Nordic Hamstring exercise Protocol: A randomised pilot study. BMC Research Notes, 10(1), 1–6. https://doi.org/10.1186/s13104-017-2986-x 19. Latash, M. L. (2018). Muscle coactivation: De- finitions, mechanisms, and functions. Journal of Neurophysiology, 120(1), 88–104. https:// doi.org/10.1152/jn.00084.2018 20. Mendiguchia, J., Conceição, F., Edouard, P., Fonseca, M., Pereira, R., Lopes, H., … Ji- ménez-Reyes, P. (2020). Sprint versus isolated eccentric training: Comparative effects on hamstring architecture and performance in soccer players. PLoS ONE, 15(2), 1–19. https:// doi.org/10.1371/journal.pone.0228283 172 21. Moreno-Pérez, V., Méndez-Villanueva, A., So- ler, A., Del Coso, J. in Courel-Ibáñez, J. (2020). No relationship between the nordic ham- string and two different isometric strength tests to assess hamstring muscle strength in professional soccer players. Physical Therapy in Sport, 46, 97–103. https://doi.org/10.1016/j. ptsp.2020.08.009 22. Muniz Medeiros, D., Marchiori, C. in Manfre- dini Baroni, B. (2021). Effect of Nordic Ham- string Exercise Training on Knee Flexors Eccentric Strength and Fascicle Length: A Sy- stematic Review and Meta-Analysis. Journal of Sport Rehabilitation, 30(3), 482–491. https:// doi.org/10.1123/JSR.2019-0388 23. Nara, G., Samukawa, M., Oba, K., Koshino, Y., Ishida, T., Kasahara, S. in Tohyama, H. (2022). The deficits of isometric knee flexor strength in lengthened hamstring position after hamstring strain injury. Physical Therapy in Sport, 53, 91–96. https://doi.org/10.1016/j. ptsp.2021.11.011 24. Nishida, S., Nakamura, M., Kiyono, R., Sato, S., Yasaka, K., Yoshida, R. in Nosaka, K. (2022a). Relationship between Nordic hamstring strength and maximal voluntary eccen- tric, concentric and isometric knee flexion torque. PLoS ONE. https://doi.org/10.1371/ journal.pone.0264465 25. Nishida, S., Nakamura, M., Kiyono, R., Sato, S., Yasaka, K., Yoshida, R. in Nosaka, K. (2022b). Relationship between Nordic hamstring strength and maximal volun- tary eccentric, concentric and isometric knee flexion torque. PLoS ONE, 17(2 Febru- ary), 1–15. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0264465 26. Opar, D. A., Piatkowski, T., Williams, M. D. in Shield, A. J. (2013). A novel device using the nordic hamstring exercise to assess eccentric knee flexor strength: A reliability and retro- spective injury study. Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 43(9), 636–640. https://doi.org/10.2519/jospt.2013.4837 27. Opar, D. A., Timmins, R. G., Behan, F. P., Hickey, J. T., van Dyk, N., Price, K. in Maniar, N. (2021). Is Pre-season Eccentric Strength Testing During the Nordic Hamstring Exercise As- sociated with Future Hamstring Strain Inju- ry? A Systematic Review and Meta-analysis. Sports Medicine, 51(9), 1935–1945. https://doi. org/10.1007/s40279-021-01474-1 28. Ribeiro-Alvares, J. B., Oliveira, G. D. S., De Li- ma-E-Silva, F. X. in Baroni, B. M. (2020). Eccen- tric knee flexor strength of professional fo- otball players with and without hamstring injury in the prior season. European Journal of Sport Science, 21(1), 131–139. https://doi.org /10.1080/17461391.2020.1743766 29. Šarabon, N., Marušič, J., Marković, G. in Ko- zinc, Ž. (2019). Kinematic and electromyo- graphic analysis of variations in Nordic ham- string exercise. PLoS ONE, 14(10), 1–16. https:// doi.org/10.1371/journal.pone.0223437 30. Sconce, E., Jones, P., Turner, E., Comfort, P. in Graham-Smith, P. (2015). The validity of the nordic hamstring lower for a field-based as- sessment of eccentric hamstring strength. Journal of Sport Rehabilitation, 24(1), 13–20. https://doi.org/10.1123/JSR.2013-0097 31. Severo-Silveira, L., Dornelles, M. P., Lima-E- -Silva, F. X., Marchiori, C. L., Medeiros, T. M., Pappas, E. in Baroni, B. M. (2018). Progressive Workload Periodization Maximizes Effects of Nordic Hamstring Exercise on Muscle Injury Risk Factors. Journal ofStrength and Conditioning Research, 35(4), 1006–1013. https://doi.org/https://doi.org/10.1519/ JSC.0000000000002849 32. Timmins, R. G., Shield, A. J., Williams, M. D. in Opar, D. A. (2016). Is There Evidence to Su- pport the Use of the Angle of Peak Torque as a Marker of Hamstring Injury and Re-Injury Risk? Sports Medicine, 46(1), 7–13. https://doi. org/10.1007/s40279-015-0378-8 33. van Dyk, N., Witvrouw, E. in Bahr, R. (2018). Interseason variability in isokinetic strength and poor correlation with Nordic ham- string eccentric strength in football players. Scandinavian Journal of Medicine and Sci- ence in Sports, 28(8), 1878–1887. https://doi. org/10.1111/sms.13201 34. Vicente-Mampel, J., Bautista, I. J., Martín, F., Maroto-Izquierdo, S., Van Hooren, B. in Bara- ja-Vegas, L. (2022). Effects of ankle position during the Nordic Hamstring exercise on range of motion, heel contact force and hamstring muscle activation. Sports Biome- chanics, 00(00), 1–13. https://doi.org/10.1080 /14763141.2021.2025416 35. WHO. (2013). Declaration of Helsinki Ethical Principles for Medical Research Involving Human Subjects. JAMA, 310(20), 2191–2194. https://doi.org/doi:10.1001/jama.2013.281053 36. Wiesinger, H. P., Gressenbauer, C., Kösters, A., Scharinger, M. in Müller, E. (2020). Device and method matter: A critical evaluation of eccentric hamstring muscle strength asses- sments. Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 30(2), 217–226. https://doi. org/10.1111/sms.13569 dr. Darjan Spudić, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport darjan.spudic@fsp.uni-lj.si raziskovalna dejavnost 173 The connection of values in tennis and ski jumping Abstract The purpose of the research was to determine the connection between the values of ski jumpers and female players and tennis players. Based on a written questionnaire, 134 ski jumpers between the ages of 12 and 28 and 75 tennis players of both sexes, men aged 13 to 44 and women aged 13 to 24, were included in the research. We used Likert-type rating scales with ratings from 1 to 5, the obtained data were processed with the SPSS statistical package. The correlation between values in tennis and ski jumping was high (r = .90) and statistically significant (p<0.01). The magnitude of the rank correlation coefficient was hypothetically unex- pected, since ski jumping and tennis are quite different from each other in terms of the nature of the sports activity. Respondents in tennis rated the statement „I like to win“ the highest, which belongs to the Dionysian values of the power type. The ski jumpers rated this claim above average (4.2), but it was ranked only in eighth place. The results of the research showed that the values of sport are more important to ski jumpers, which according to Musk (2000) belong to the Apollonian type values associated with dominant intrinsic motivation. Keywords: sports values, tennis, ski jumping, connection. Izvleček Namen raziskave je bil ugotoviti morebitno pove- zanost med vrednotami smučarjev skakalcev ter igralk in igralcev tenisa. Na podlagi pisnega vpra- šalnika je bilo v raziskavo vključenih 134 smučarjev skakalcev v starosti od 12 do 28 let in 75 igralcev tenisa obeh spolov, moški so bili stari od 13 do 44 let, ženske od 13 do 24 let. Uporabili smo ocenje- valne lestvice Likertovega tipa z ocenami od 1 do 5, pridobljeni podatki so bili obdelani s statistič- nim paketom SPSS. Korelacija med vrednotami v tenisu in v smučarskih skokih je bila visoka (r = .90) in statistično značilna (p < 0,01). Velikost koefici- enta korelacije je bila hipotetično nepričakovana, saj se po naravi športni dejavnosti smučarski skoki in tenis precej razlikujeta. Anketiranci v tenisu so najvišje ocenili trditev »Rad zmagujem«, ki sodi med dionizične vrednote potenčnega tipa. Smu- čarji skakalci so to trditev sicer ocenili nadpov- prečno visoko (4,2), vendar je bila po rangu šele na osmem mestu. Rezultati raziskave so pokazali, da so smučarjem skakalcem pomembnejše vrednote športa, ki po Musku (2000) sodijo med vrednote apolonskega tipa, povezane s prevladujočo intrin- zično motivacijo. Ključne besede: vrednote športa, tenis, smučarski skoki, povezanost. Ksenija Filipič Jeras, Bojan Jošt Povezanost vrednot v tenisu in smučarskih skokih Mima Jaušovec ob zmagi v Parizu 1977 174 „Uvod Šport je pomemben del življenja številnih otrok, mladostnikov in odraslih. Kot del kulture življenja moderne civilizacije se je razvil po vsem svetu. Še zlasti je kultura športa razvita v Sloveniji, kjer obsega števil- ne športne zvrsti in panoge. Med temi sta tudi dejavnosti tenis in smučarski skoki, ki že tradicionalno sodita med najbolj prilju- bljene slovenske športne zvrsti (Jošt, Sila, Leskošek in Močnik, 1998). K veliki prilju- bljenosti smučarskih skokov so v zadnjem času veliko pripomogli odlični dosežki slovenskih smučarjev skakalcev s Petrom Prevcem na čelu, ki je v sezoni 2015/2016 postal svetovni prvak v poletih, zmago- valec novoletne skakalne turneje in zma- govalec svetovnega pokala v smučarskih skokih. V tekmovalni sezoni 2021/2022 je bila slovenska ekipa najuspešnejša država v smučarskih skokih na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu 2022. Slovenskim teniškim igralcem in igralkam je Mima Jaušovec že pred dobrimi štirimi de- setletji (1977) z zmago in dvema uvrstitva- ma v finale v kategoriji posameznic na od- prtem prvenstvu (OP) Francije ter z dvema polfinalnima uvrstitvama (OP ZDA in OP Avstralije) postavila izjemno visoke mejni- ke. OP Francije je osvojila tudi med ženski- mi dvojicami. Leta 1982 je s šestim mestom dosegla najvišjo slovensko uvrstitev na sve- tovni ženski teniški lestvici med posame- znicami. Lani (2021) se je Tamari Zidanšek uspelo uvrstiti v polfinale OP Francije in se tako vsaj delnom približati uspehom Jau- šovčeve v kategoriji posameznic. Najuspe- šnejša slovenska teniška igralka v obdobju po Jaušovčevi je sicer Katarina Srebotnik z uvrstitvijo na 20. mesto svetovne teniške lestvice v kategoriji posameznic (leta 2006). Srebotnikova je največje uspehe dosegala v kategoriji ženskih in mešanih dvojic, kjer je osvojila vse štiri turnirje za grand slam. V mešanih dvojicah je zmagala petkrat (OP Avstralije, OP Francije in OP ZDA) in enkrat v ženskih dvojicah (OP Anglije), še štirikrat je z uvrstitvijo v finale osvojila drugo me- sto. Obe športni panogi imata v Sloveniji mo- čan tekmovalni namen. Tenis je poleg tekmovalne športne panoge močno pri- ljubljen tudi kot rekreativna športna zvrst. Za vrhunske uspehe v tekmovalnem tenisu in smučarskih skokih je najprej treba izo- blikovati široko bazo mladih športnikov. Ti potrebujejo dobre možnosti za učenje in treniranje, ki jih lahko zagotavlja kakovo- stno razvita športna šola. Na ukvarjanje mladih s športom vpliva mnogo dejavni- kov. Med njimi so prav gotovo nepogrešlji- ve vrednote, ki predstavljajo pomemben del človekove motivacije in osebnosti, saj usmerjajo interese in vplivajo na vedenje posameznika (Barić, Vlašić in Cecić Erpič, 2014; Kluckhohn, 1951; Swartz in Bilsky, 1987; Tušak in Tušak, 2001). Motivacija, po- vezana z vrednotnim sistemom, omogoča uspešno gibanje na poti k želenim ciljem posameznega športnika oziroma ekipe (Butt, 1987; Lee, Whitehead, Ntoumanis in Hatzigeorgiadis, 2008). Športniki z nizko stopnjo motivacije težje zberejo dovolj energije in volje za optimalno izvedbo zah- tevnih vadbenih programov in posledično dosegajo slabše rezultate pri velikih tekmo- valnih obremenitvah. V športu je treba iskati in razvijati prave vre- dnote in se upreti negativnostim, ki lahko vodijo v razpad vrednot. V današnjem času je tudi zaradi vpliva množičnih medijev šport pomembno vzgojno sredstvo pri odvračanju mladih od negativnih vrednot vse bolj prisotne potrošniške civilizacije. Vrednote so pomembne, ker so povezane s čustvovanjem, motivacijo in spoznavnimi procesi. Poznavanje in razumevanje vre- dnot je po Musku (2000) pomembno, saj prav te vplivajo na naše ravnanje, vedenje in delovanje. Mlade športnike je poleg tre- niranja in učenja treba vzgajati predvsem v smislu celostne športne osebnosti, ki ji niso tuje humanistične, etične, socialne, kulturne in druge vrednote;, te namreč pomembno oblikujejo osebnostni profil športnikov. Vrednote, ki sooblikujejo način obnašanja in razmišljanja mladih športni- kov, posledično pomembno vplivajo na njihovo kakovostno rast in tekmovalno uspešnost (Jošt, 2012). Pri mladih športni- kih naj bi bile v ospredju tiste vrednote, ki spodbujajo njihov kakovostni razvoj ter od- govorno vključevanje v družbeno življenje in delovanje. Mladi športniki naj bi poleg športnih ciljev zasledovali tudi tiste, ki jim zagotavljajo uspešno izobraževanje ter po- znejše vključevanje v poklicno življenje. Na osebnostni razvoj mladih športnikov vpli- vajo predvsem starši, učitelji, športni idoli, v zadnjem času vse bolj tudi množični me- diji. Mladi so prepogosto izpostavljeni spo- ročilom množičnih medijev, ki negativno vplivajo na tradicionalne izvore vrednot in norm (starši, učitelji). Po Douponi in Petro- viću (2007) se vse bolj izpostavlja vprašanje »Katere vrednote športa so družbeno bolj pomembne?« z namenom, da se jih načr- tno in na splošno privzgaja mladim špor- tnikom. Vrednote so po Knellerju (1965) del družbenega vzgojnega sistema, saj so pod vplivom kulture življenja v posameznem družbenem okolju. V teoriji najdemo različne definicije vrednot in njihove strukture. Nekatere opredelitve posedujejo bolj filozofsko-humanistični vidik, druge kulturno-sociološki, tretje psihološki vidik. Vrednotam so pripisovali velik pomen že starogrški filozofi Sokrat, Platon in Aristotel (Burkard, Kunzmann in Wiedmann, 1997). V ospredje so postavili temeljne človeške etične vrednote (dobro, pravično, pošteno) in prav te vrednote naj bi bile tiste, ki lahko zagotavljajo visoko ka- kovost življenja tako posameznika kot druž- be v celoti. Vrednote se lahko po Musku (1993) opre- delijo kot »posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, vrednote usmerjajo naše intere- se in naše vedenje kot življenjska vodila«. Po Schwartzu in Blisku (1990) so vredno- te »pojmovanja ali prepričanja o želenih končnih stanjih ali vedenjih, ki presegajo specifične situacije, usmerjajo ali vodijo iz- biro ali pa oceno ravnanj in pojavov in so urejena glede na relativno pomembnost«. Vrednote so bile vedno pomembni spod- bujevalnik razvoja športne klime v družbi. Vrednote kažejo na vrednostni sistem po- sameznika, s katerim usmerja svoje obna- šanje in vedenje, ter imajo značilen vpliv na odločitve posameznika. Seveda so vre- dnote le delno vidne in težko razložljive. Po Scheinu (1987) ne odsevajo v popolnosti in neposredne slike obnašanja posameznikov in skupin v kulturi športa. Vrednote so to- rej splošne, razmeroma trajne kategorije, ki precej vplivajo na motivacijsko strukturo ljudi (Mohorič, Brenk in Musek, 1986). Člo- vek jih uporablja v smislu nekih standardov oziroma kriterijev, katerimi ocenjuje in vre- dnoti stvari in dogodke okoli sebe. Vredno- te nas lahko tudi usmerjajo in privlačijo. So torej del človekovega »nadjaza«, kar posle- dično lahko pomeni, da vplivajo na posa- meznikovo obnašanje. Vendar vrednot po Musku (1991) ne moremo neposredno vse- binsko enačiti s potrebami, ideali, motivi, interesi, preferencami, stališči in prepričanji. Vrednot tudi ni mogoče enostavno razvr- stiti, klasificirati v neke strukturne sisteme – modele, kategorije in podobno. V teoriji najdemo poskuse znanstveno podprtega kategoriziranja vrednot. Po Musku (2000) bi »vrednote lahko razvrstili v dve veleka- tegoriji vrednot – dionizične in apolonske. Te se hipotetično lahko še naprej delijo v raziskovalna dejavnost 175 vrednotne kategorije nižjega obsega. Di- onizične vrednote se hipotetično lahko delijo na hedonski in potenčni tip. Apo- lonske se delijo na izpolnitveni in moralni tip vrednot.« Omenjena in še nekatere druge strukture vrednot imajo manjšo ali večjo znanstveno veljavnost. Za šport je pomembno spoznanje, da lahko vrednote pomembno vplivajo na psihofizično spo- sobnost športnikov, motivacijo in na koncu tudi na tekmovalno uspešnost. Vrednote športa lahko pomembno vplivajo na obli- kovanje posameznikovih pogledov in sta- lišč ter posledično na ravnanja športnikov. Vrednote tako lahko vplivajo na razloge (motive), zaradi katerih se posamezniki oz. tudi otroci ukvarjajo s športom (Žnidarec, Čučković in Ohnjec, 2014). Proučevanje strukture vrednot je precej kompleksno in zapleteno. Še preden lahko prodiramo v strukturne odnose in relacije, je treba oblikovati nabor posameznih ele- mentarnih vrednot, ki so si po svoji vsebini precej različne. Ker se posameznih vrednot ne da neposredno izmeriti, se v praksi uporabljajo vsebinsko specifični anketni vprašalniki. Pri teh anketiranec ocenjuje pomembnost stavčnih trditev, ki se na- našajo na posamezne vrednote. Stavčne vrednotne trditve imajo obliko nekakšnih stališč, ki bi jih lahko razumeli kot kognitiv- no predstavo in razumevanje izbranih vre- dnot. Seveda se v vrednotah morda poleg kognitivnega razumevanja še bolj kažejo emotivne razsežnosti njihovega pojavlja- nja in učinkovanja. V dosedanjem prouče- vanju strukture vrednot so bile na podro- čju športa proučevane vrednote glede na vključenost posamezne ali več športnih panog; glede na individualne ali skupinske športe; glede na spol, kulturno pripadnost, starostne kategorije in kakovost športni- kov. Pri vrednotenju športa so se pokaza- le pomembne razlike glede na spol, ki se danes kažejo kot bolj ali manj pomembne le v določenem delu vrednot (Černohorski, Tušak in Šugman, 2002). Morda so razlike v vrednotah vse manjše, saj se tudi razlika v športni dejavnosti med spoloma zmanjšuje (Klostermann in Nagel, 2014). V sodobnem športu se ne glede na spol vse bolj poudar- ja individualni pristop v procesu treniranja in tekmovanj. Šport kot del kulture življenja je vsebinsko precej raznovrsten (Jošt, 2011). Po svetu je veliko športnih zvrsti, iz katerih se razvijajo posamezne športne panoge, te pa sestavljajo jedro organizacijske kulture športa. Kultura športa je močno določena s specifiko posameznih športnih panog, v okviru katerih se oblikujejo posebne sub- kulture športa (Swartz in Bilsky, 1987). Te se domnevno lahko razlikujejo tudi v temelj- nih športnih vrednotah (Fischer in Poortin- ga, 2012). Seveda so razlike v vrednotah lah- ko tudi v okviru iste športne panoge (Kolt, Kirkby in Bareli, 1999), ker se ta izvaja v raz- ličnih družbenih okoljih in kulturah. Vzroki za vrednotne razlike lahko tako izvirajo tudi pod vplivom različnih družbenokulturnih dejavnikov (Schwartz in Bardi, 2001). Tako sta Hastings in Kurth (1995) ugotovila, da so bili ameriški plavalci bolj tekmovalno usmerjeni kot kanadski. Znaten vpliv kul- turnih razlik med Avstralijo, Kanado, Indijo, Kitajsko in Izraelom na vzroke za ukvarja- nje s športno gimnastiko so ugotovili tudi Kolt, Kirkby in Bareli (1999). Na ukvarjanje s posamezno športno panogo lahko moč- no vplivajo socialni dejavniki, ti pa lahko pomembno vplivajo na strukturo vrednot posameznika (Kahle, 1996). Nekateri špor- ti so preprosto dragi in za številne še tako nadarjene športnike nedostopni (Tomij, Olex-Zarychta in Mynarski, 2012). V športu vrednote vplivajo na stališča posameznika in so povezane z razlogi (motivi), zaradi ka- terih se posamezniki ukvarjajo z določeno dejavnostjo. Ti razlogi so vsaj hipotetično lahko različni glede na posamezno športno panogo. Na podlagi tega bi lahko predpo- stavili, da se v okviru posameznih športnih panog oblikujejo specifične konfiguracije vrednot športa. Te so lahko zaradi specifik športnih panog neodvisne in nepovezane, lahko pa so zaradi narave športa tudi pove- zane in univerzalne. Vrednote so temelj za uspešno delovanje posameznika in družbe v športu. Če želimo biti uspešni pri vre- dnotni socializaciji športa, jih moramo naj- prej poznati, kajti le to po Petroviću (1981) omogoča uspešno strokovno pedagoško in trenersko delo na ravni posameznika v športu. Namen pričujoče raziskave je bil ugotoviti povezanost izbranih vrednotnih trditev v tenisu in smučarskih skokih. S tem bo mogoče pridobiti uvid v konfiguracijo strukture vrednotnih trditev v dveh precej priljubljenih in uspešnih športnih panogah v Sloveniji. Spoznanje strukture vrednot bo omogočilo ugotoviti določena vrednotna stališča in prepričanja, ki so pomembna za kakovostno delo športnih pedagogov oziroma trenerjev. Kot je zapisal Pedi- ček (1970), je trenersko poslanstvo tudi in predvsem oblikovanje športnikovih stališč in prepričanj. To je lahko za športnikov ra- zvoj še pomembnejše kot le poudarjeno razvijanje športnikovega nevrofiziološkega aparata. To sta v svoji monografiji poudarila tudi Kajtna in Tušak (2007), ki opozarjata na spremenljivost stališč in na zmožnost ter potrebo njihovega preoblikovanja v trena- žnem procesu. „Metode V raziskavo so bili vključeni smučarji skakal- ci in skakalke v letu 2015 (n = 134), stari od 12 do 28 let, ki so bili vključeni v redni tek- movalni in trenažni proces in so prihajali iz 20 slovenskih klubov. Vzorec tekmovalcev in tekmovalk v tenisu (n = 75) je v letu 2017 obsegal 42 igralcev tenisa, starih od 13 do 44 let, in 33 igralk tenisa, starih od 13 do 24 let. Podatki so bili pridobljeni s pisnim anketnim vprašalnikom, ki je obsegal 68 vrednotnih trditev. Vsaka vrednotna trditev je vsebovala specifičen razlog za ukvarja- nje posameznikov s športno dejavnostjo. Anketiranci so ocenjevali pomembnost po- samezne trditve glede na njihovo osebno preferenco. Za vsako vrednotno trditev so imeli na voljo ocenjevalno lestvico Likerto- vega tipa z ocenami od 1 do 5. Pri tem je ocena 1 pomenila povsem nizko in nepo- membno trditev, ocena 5 pa zelo visoko in pomembno vrednotno trditev. Anketiranci so se v raziskavo vključili prostovoljno ter so bili predhodno pisno obveščeni o namenu in poteku raziskave. Podatki so bili obdela- ni s statističnim paketom SPSS. Izračunani sta bili aritmetična sredina in standardna deviacija kriterijskih spremenljivk. Pri vsaki osnovni povprečni vrednosti vrednotne trditve obeh kriterijskih spremenljivk je bil določen njen rang. Prikazane so tudi razlike v rangih za vsako vrednotno trditev. „Rezultati V Tabeli 1 so prikazani rezultati ranga izbra- nih posamičnih vrednot v tenisu in smučar- skih skokih. „Razprava Korelacija med vrednotami v tenisu in smu- čarskih skokih (Tabela 2) je bila visoka (r = .90) in statistično značilna (p < 0,01). Tako visoka korelacija je bila hipotetično nepri- čakovana, saj se po naravi športni dejav- nosti smučarski skoki in tenis med seboj precej razlikujeta. Smučarski skoki so veči- noma zimska športna panoga, ki je skoraj v celoti tekmovalno usmerjena. Tenis sodi med športne zvrsti, ki se lahko poleg tek- movalne usmerjenosti izvajajo tudi v okvi- ru športne rekreacije. Zaradi svoje špor- tnorekreativne komponente je tenis med 176 Tabela 1 Rang posameznih vrednot v tenisu in smučarskih skokih Vrednotna trditev Smučarski skoki Tenis M SD R M SD R Razlika M 1. Rad zmagujem. 4,2 0,8 15 4,7 0,5 1 0,5 2. S športom bi rad dosegel športne uspehe. 4,3 0,8 9 4,6 0,7 2 0,3 3. S športom bi rad napredoval na višjo raven uspešnosti. 4,2 0,8 16 4,6 0,6 4 0,4 4. Šport mi pomeni večjo kvaliteto življenja. 4,4 0,8 8 4,6 0,7 3 0,2 5. S športom lažje skrbim za zdravje. 4,5 0,6 2 4,5 0,7 5 0,0 6. Rad delam tisto, v čemer sem dober. 4,4 0,7 6 4,5 0,7 6 0,1 7. Rad imam potovanja na treninge in tekmovanja. 4,2 0,8 20 4,5 0,7 7 0,3 8. V športu bi se rad naučil novih stvari. 4,2 0,7 17 4,4 0,7 8 0,2 9. S športom razvijam gibalne sposobnosti. 4,5 0,6 3 4,4 0,7 9 0,1 10. V športu so mi všeč treningi. 4,3 0,8 12 4,4 0,7 12 0,1 11. Ukvarjanje s športom mi nudi užitek. 4,5 0,7 4 4,4 0,7 17 0,1 12. Šport mi nudi zabavo. 4,1 0,8 24 4,3 0,9 11 0,2 13. V športu me privlači fair play. 4,2 0,9 19 4,2 0,8 10 0,0 14. S športom si razvijam delovne sposobnosti. 4,1 0,8 25 4,2 0,8 16 0,1 15. Šport me privlači zaradi lastnega aktivnega sodelovanja. 4,2 0,8 22 4,2 0,8 14 0,0 16. S športom razvijam osebnost. 4,2 0,7 21 4,2 0,9 13 0,0 17. S športom bi rad izboljšal svoje spretnosti. 4,4 0,6 7 4,2 1,0 15 0,2 18. Šport mi pomeni izziv. 4,4 0,7 5 4,1 1,1 18 0,3 19. V športu mi je všeč, da na koristen način preživljam prosti čas. 4,3 0,7 10 4,1 0,8 23 0,2 20. V športu me privlači občutek, da utrjujem svojo samozavest. 4,3 0,7 11 4,1 1,0 20 0,2 21. Šport mi omogoča spoznavanje novih prijateljev. 4,1 0,8 28 4,1 0,9 29 0,0 22. Šport mi omogoča, da se sprostim. 4,3 0,7 13 4,0 0,9 24 0,3 23. Šport mi nudi notranje zadovoljstvo, pomiritev. 4,2 0,8 18 4,0 1,0 25 0,2 24. Ukvarjanje s športom mi nudi mir. 4,3 0,7 14 4,0 1,0 26 0,3 25. V športu imam rad trenerje. 3,9 1,0 37 4,0 0,9 22 0,1 26. Šport me privlači zaradi tekmovalnosti. 3,6 1,0 47 4,0 0,9 21 0,4 27. V športu mi je všeč njegova nepredvidljivost. 4,0 0,8 33 4,0 0,9 28 0,0 28. Šport me privlači zaradi dinamičnosti. 4,1 0,8 27 4,0 1,0 32 0,1 29. V športu me privlači njegova atraktivnost. 4,1 0,8 24 4,0 1,1 30 0,1 30. Šport mi pomaga razvijati delovne navade. 4,1 0,9 29 4,0 1,0 34 0,1 31. V športu me privlačijo razburljivi dogodki. 4,0 0,9 34 4,0 0,9 31 0,0 32. Moji uspehi v športu mi pomagajo premagovati vsakdanje težave. 3,9 0,9 35 4,0 0,8 27 0,1 33. S pomočjo športa bi rad postal fit. 3,7 1,1 41 3,9 1,1 33 0,2 34. S športom se ukvarjam zato, ker bi rad razvil telo. 3,9 1,0 36 3,9 1,1 19 0,0 35. Šport me privlači zaradi novosti. 3,8 1,0 39 3,8 1,0 37 0,0 36. Za razvoj športa je pomembno širjenje olimpijske ideje in olimpijskega gibanja. 4,0 0,9 30 3,8 1,2 35 0,2 37. V športu mi je všeč moštveni duh. 4,0 0,9 32 3,8 1,1 38 0,2 38. V športu me privlači poznavanje življenja drugih športnikov. 3,7 1,1 42 3,8 1,1 43 0,1 39. V športu mi je všeč, da uporabljam športno opremo. 4,0 0,9 31 3,7 1,1 36 0,3 40. V športu me privlači pripadnost športnemu kolektivu. 3,7 0,9 40 3,7 1,2 41 0,0 41. Šport mi nudi varnost in ohranjanje obrambnih sposobnosti. 3,4 1,1 52 3,6 1,1 53 0,2 42. Rad imam skupinsko delo. 3,8 1,0 38 3,6 1,3 44 0,2 43. Za razvoj športa je pomembna raven splošne kulture. 3,6 1,0 46 3,5 1,2 40 0,1 44. S športom se ukvarjam zaradi znanja o športu. 3,5 1,1 48 3,5 1,1 39 0,0 raziskovalna dejavnost 177 najbolj priljubljenimi športnorekreativnimi zvrstmi. V raziskavo so bili vključeni samo športniki, ki so se s smučarskimi skoki in tenisom ukvarjali tekmovalno. V ospredje svoje športne dejavnosti so postavili inte- res po doseganju ustreznega tekmovalne- ga dosežka. V tem pogledu so bili interesi igralcev tenisa in smučarjev skakalcev pre- cej sorodni. Na splošno so bile ocene vrednotnih trdi- tev (Slika 1) višje v tenisu (3,77) kot v smu- čarskih skokih (3,66). Absolutna razlika med ocenama aritmetičnih sredin je bila sicer nizka (0,11), kar kaže na precej podobno splošno povprečno oceno vrednotnih trdi- tev. Celotna variabilnost vrednotnih trditev pri obeh športnih panogah je bila kar izra- zita. Visoka variabilnost vrednotnih trditev v smučarskih skokih je glede na ugotovitve raziskave Umerjeve, Ulagove in Jošta (2012) že kar tradicionalna. Razlika v povprečnih vrednostih vrednotnih trditev med obema kriterijskima spremenljivkama je bila nizka (Mean = 0,23, SD = 0,24), pri čemer je pre- vladovalo število ničelnih razlik. Največja Vrednotna trditev Smučarski skoki Tenis M SD R M SD R Razlika M 45. S športom se ukvarjam zaradi ugodja. 3,7 1,0 43 3,5 1,3 46 0,2 46. Všeč mi je, če se znebim odvečne energije. 4,1 0,8 25 3,5 1,2 42 0,6 47. V športu mi je všeč, da me ljudje opazijo. 3,4 1,1 53 3,5 1,2 47 0,1 48. V športu mi je všeč, če sem priljubljen. 3,3 1,1 56 3,4 1,1 45 0,1 49. Šport mi omogoča, da se počutim pomembnega. 3,3 1,0 55 3,4 1,3 49 0,1 50. V športu me privlačita sodobnost in kvaliteta športnih objektov in vadbenih površin. 3,6 1,0 44 3,4 1,2 48 0,2 51. V športu me privlači negotovost športnega dosežka. 3,5 1,0 49 3,3 1,2 51 0,2 52. V športu me privlači lepota izražanja gibanja. 3,6 1,0 45 3,3 1,2 50 0,3 53. S športom se uveljavim v družbi. 3,5 1,1 50 3,2 1,3 52 0,3 54. S športom se ukvarjam zaradi igrivosti. 3,5 1,1 51 3,2 1,1 57 0,3 55. V športu me privlači športno zvezdništvo. 2,9 1,3 63 3,2 1,2 55 0,3 56. Šport (tenis, skoke) imam rad. 4,6 0,7 1 3,0 1,4 59 1,6 57. Šport me privlači zaradi estetskega videza. 3,2 1,1 57 3,1 1,2 54 0,1 58. V športu me privlači pridobivanje denarja, materialnih dobrin in nagrad. 2,9 1,1 62 3,1 1,3 56 0,2 59. Za šport je pomembno etično in strokovno poročanje medijev. 3,4 1,2 54 3,0 1,5 60 0,4 60. S športom se ukvarjam zaradi premoči nad tekmecem. 3,1 1,1 59 2,9 1,1 58 0,2 61. S športom sem se začel ukvarjati zaradi privrženosti nekemu klubu oz. športniku. 3,0 1,4 60 2,7 1,4 61 0,3 62. S športom se ukvarjam zaradi uspehov slovenskih športnikov. 3,2 1,2 58 2,5 1,3 62 0,7 63. S športom se ukvarjam zaradi medijske odmevnosti. 2,8 1,3 64 2,4 1,2 64 0,4 64. S športom se ukvarjam, ker sem rad zdoma. 3,0 1,2 61 2,3 1,4 63 0,7 65. S športom se ukvarjam zaradi pridobivanja politične moči. 2,4 1,2 65 2,2 1,4 65 0,2 66. S športom se ukvarjam, ker nimam kaj drugega početi. 2,4 1,4 66 2,0 1,3 66 0,4 67. S športom se ukvarjam, ker se z njim ukvarja večina prijateljev. 2,4 1,4 67 1,7 1,1 67 0,7 68. S športom se ukvarjam, ker tako želijo starši in prijatelji. 2,0 1,4 68 1,3 0,8 68 0,7 3,66 3,77 0,72 0,58 0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 3,5 4 4,5 5 VREDNOTE SKOKI VREDNOTE TENIS M SD M SD t Sig. (2-tailed) VREDNOTE SKOKI 3,66 ,72 41,7 ,000 VREDNOTE TENIS 3,77 ,58 53,1 ,000 RAZLIKA RANG 0,23 ,24 Slika 1. Analiza povprečnih vrednosti in standardnih odklonov obeh kriterijskih spremenljivk in nju- nih razlik v rangu 178 razlika (1,6) je nastala pri vrednotni trditvi »Tenis oziroma smučarske skoke imam rad«. Smučarji skakalci (Tabela 1) so izrazili precej višjo povprečno oceno (4,6) kot igralke in igralci tenisa (3,0). Pri smučarjih skakalcih je bila to najvišja ocena, pri teniških igralcih pa je bila uvrščena po rangu na 59. mesto. Morda so smučarski skoki res nekoliko spe- cifična športna zvrst, ki terja malo drugačen odnos do te panoge. Smučarski skoki so precej adrenalinska športna zvrst, pri kateri vsak skok pomeni posebno doživetje in ter- ja tudi posebno psihično pripravo. Skoki na največjih skakalnicah in letalnicah so vedno enkratno gibalno doživetje, hkrati pa tudi gibanje z velikim tveganjem. Napake pri iz- vedbi skoka lahko povzročijo velike težave in tudi poškodbe. Ko se na letalnici spustiš, ne moreš kar izstopiti. Tudi če bi želel, to terja od skakalca izredne gibalne spretnosti in sposobnosti ob precej večjem tveganju, kot je prisotno ob normalni izvedbi skoka. Poleteti na letalnici že samo po sebi po- meni izredno zahtevno gibalno nalogo, ki poleg visoke stopnje gibalnih sposobnosti terja tudi visoko stopnjo psihološke pripra- vljenosti. Če skokov nimaš rad in ti to ne pomeni vsakokratnega novega resnega izziva, je bolje, da se s tem športom ne ukvarjaš. Na letalnicah lahko nastopijo le dobro pripravljeni odrasli smučarji skakalci z večletnimi izkušnjami. Pri tenisu je igralni prostor enak za vse igralke in igralce. Igra je prijazna z vidika gibalnih sposobnosti, tehnike in taktike ter jo lahko varno izvajajo igralke in igralci različne starosti in kakovo- sti. Medtem ko pri skokih ob vsaki pono- vitvi pravzaprav sam odločaš o gibalnem vzorcu glede na razmere na skakalnici, je igralec tenisa na vsaki tekmi prisiljen izved- bo svojega priučenega gibalnega vzorca nenehno prilagajati tudi nasprotniku, in ne le razmeram na tekmovališču. Zato tenis prav tako zahteva izredno dobro psihično pripravljenost. Posamezne tekme lahko tra- jajo več ur, rezultat je do zadnje dosežene točke negotov. Tekmovalci so v času pole- tne sezone največkrat izpostavljeni izredno zahtevnim klimatskim razmeram in tempe- raturi, ki je na igriščih z umetno podlago izredno visoka. Teniški igralci so podvrženi precejšnjemu stresu in dodatnim obreme- nitvam tudi zaradi celoletnih potovanj na turnirje na vseh pet celin, kar je za mlajše, neuveljavljene tekmovalce velik finančni zalogaj. Smučarji skakalci so na tekmova- njih in pripravah v tujini manj časa in prav gotovo jim to pomeni ugoden dodatni motiv za izvajanje športne dejavnosti. Pri tem imajo skakalci v največji meri tudi po- krite stroške tekmovanj in priprav. V tenisu je udeležba na tekmovanjih predvsem in- dividualne narave, zato je finančno breme praviloma na tekmovalcih in njihovih dru- žinah, in ne na nacionalnih panožnih zve- zah. Prav gotovo se to kaže tudi v precejšni razliki (0,7) med skakalci in teniškimi igralci pri povprečni oceni vrednotne trditve »S športom se ukvarjam, ker sem rad zdoma«. Slovenski tekmovalci in tekmovalke zaradi velikega števila profesionalnih igralcev na svetovni ravni (3873) in majhne baze, ki jo lahko ponudi naša država, težko dosegajo vrhunske rezultate v svetovnem merilu. Profesionalni tenis zahteva prisotnost na tekmovanjih in s tem visoko tekmovalno raven celotno koledarsko leto, ker med poletno in zimsko sezono ni prehoda; te se čedalje bolj uveljavlja tudi v mlajših ka- tegorijah. S smučarskimi skoki se na svetu ukvarja približno 10.000 športnikov, tenis pa je igra, ki po oceni Mednarodne teniške zveze (ITF, 2019) na svetovni ravni vključu- je 87 milijonov igralcev, kar pomeni 1,17 % svetovne populacije. Smučarji skakalci radi igrajo tenis kot svojo dopolnilno športno dejavnost, ki jih sprošča, ob kateri se lahko družijo in ki jim omogoča širok razvoj gi- balnih spretnosti in sposobnosti. Predvido- ma le redki teniški igralci poskusijo izvesti smučarski skok. To je povsem razumljivo in odraža pestrost narave športnih zvrsti, ki se med seboj lahko izjemno razlikujejo. In taka izjemna razlika je tudi med tenisom in smu- čarskimi skoki. Pri trditvi »Šport imam rad« je v ozadju »apolonski« tip vrednotenja, izpolnjenega s čustveno-socialnim pome- nom. Pri skakalcih gre za izražanje visokega osebnega odnosa do športa oziroma smu- čarskih skokov, morda celo za »ljubezen« do te športne zvrsti. Ljubezen do športa predstavlja temeljno vrednoto, ki po Lup- kinu (1983) omogoča visoko »samoizpolni- tev« človeka v športu. Igralci in igralke tenisa so svojo tekmovalno usmerjenost in željo po zmagi (»Rad zma- gujem« ) postavili kot najvišje ocenjeno vrednotno trditev s povprečno oceno 4,7. Smučarji skakalci, ki se s to športno zvrstjo ukvarjajo izključno tekmovalno, so to trdi- tev sicer ocenili nadpovprečno visoko (4,2), vendar je bila ocena po rangu šele na 15. mestu. Trditev »Rad zmagujem« sodi med dionizične vrednote potenčnega tipa. Vre- dnota temelji na tekmovalnosti, ki je v tek- movalnem športu prav gotovo pomemb- na ciljna sestavina tekmovalne uspešnosti športnikov. Za najvišjo vrednoto sta bili uvrščeni vrednoti, ki sta z njo v tesni vse- binski povezanosti. Prva je bila vrednota »S športom bi rad dosegel športne uspehe« in druga »S športom bi rad napredoval na višjo raven uspešnosti«. Vzorec anketirancev v tenisu je vključeval zgolj tekmovalno usmerjene igralce tenisa. Njihova razvojna pot je precej odvisna od tekmovalne uspešnosti. To se nakazuje že v otroških kategorijah ter vse bolj stopnjuje v mladinskem in članskem tekmovalnem tenisu. Tekmovalno neuspešni igralci teni- sa ne morejo pridobiti ustrezne finančne podpore, ta pa je pri tekmovalnem tenisu zelo pomembna. V tenisu je zmaga po- membna za ohranjanje in razvoj tekmoval- ne uspešnosti. Tekmovalni poraz predsta- vlja izpad iz tekmovanja. Večkratno nizanje porazov lahko sčasoma vodi k izključitvi iz tekmovalnega sistema, kar dolgoročno privede do prenehanja ukvarjanja s tekmo- valnim tenisom. Seveda je težnja po tek- movalni uspešnosti v tekmovalnem športu povsem naravna. Vendar je potenciranje tega kriterija lahko sporno pri najmlajših športnikih v otroških tekmovalnih kate- gorijah. Pomembno je, da se predvsem v mlajših kategorijah razvijajo tekmovalni sistemi, ki mladim športnikom omogočajo Tabela 2 Korelacija med vrednotami v smučarskih skokih in tenisu Correlations VREDNOTE SKOKI VREDNOTE TENIS VREDNOTE SKOKI Pearson Correlation 1 ,901(**) Sig. (2-tailed) ,000 N 68 68 VREDNOTETENIS Pearson Correlation ,901(**) 1 Sig. (2-tailed) ,000 N 68 68 ** Korelacija je statistično pomembna pri stopnji tveganja 0,01 (dvostranska). raziskovalna dejavnost 179 več igre in igralnih izkušenj. V tem duhu bi morali delovati tudi trenerji mladih teni- ških igralcev. Precej nizko rangiranje trditve »S športom se ukvarjam zaradi igrivosti« morda nakazuje na preveliko usmerjenost anketirancev k tekmovalni uspešnosti, kar jih lahko ob morebitnem neuspehu vodi v preveliko osebno razočaranje in svojevr- stno alienacijo od temeljnih vrednot športa v otroških in mladinskih kategorijah (Filipič Jeras, 2020). Pogosto se posamezni talenti razvijajo na daljši poti in na daljši časovni komponenti potrebnega trenažnega pro- cesa. Žal se zaradi previsoke tekmovalne usmerjenosti, ki je posledica nekaterih ne- izogibnih dejavnikov (široka baza v svetov- nem merilu, veliko število turnirjev na letni ravni, zahtevne tekmovalne razmere, visok finančni vložek …), talenti mnogokrat izgu- bijo in predčasno končajo tekmovalno pot, a bi morda ob primernejšem pristopu lah- ko postali vrhunski teniški igralci in igralke. Po Petroviću (Petrović in Doupona, 1996) bo vrhunske rezultate lažje dosegel špor- tnik, ki je sposoben ustvarjalnosti, v okviru katere se kot bistvena kaže igra, igrivost. Zato bi morala biti pomembna sestavina treniranja tudi igra oz. igrivost, še zlasti pri mlajših športnikih. Prevelika tekmovalna usmerjenost pri mlajših igralcih lahko z vi- dika dolgoročnega kakovostnega razvoja mladih talentov pomeni negativni trend v njihovem razvoju. Namesto da bi se trenerji ukvarjali z dolgoročnim načrtnim razvojem najpomembnejših vzročnih dejavnikov tek- movalne uspešnosti, se nenehno pretirano ukvarjajo samo s tekmovalno uspešnostjo, ki se pač vedno kaže v trenutni tekmovalni zmogljivosti. Vrhunska tekmovalna uspe- šnost je razvojno naravnana in je lahko dolgoročno uspešna le, če bodo športniki uspešno razvili vse pomembne dejavnike, ki vplivajo na tekmovalno uspešnost. V ve- rigi teh dejavnikov so vedno tudi šibki členi in prav ti omejujejo uspešen dolgoročni razvoj. Trenerji lahko včasih zaradi tekmo- valnega pritiska in visokih pričakovanj za- vestno ali nezavedno spregledajo pomen teh šibkih členov. Žal pa veriga členov tek- movalne uspešnosti vedno poči pri šibkih členih. Previsoka tekmovalna usmerjenost lahko povzroči visoko raven psihološkega stresa in napetosti, kar privede do strahu pred tekmovanjem, ta pa zavira osebno- stni razvoj športnika. Kaže, da je »tekmo- valnost« pri teniških igralcih precej indi- vidualno pogojena vrednota. Vrednoti »S športom se ukvarjam zaradi uspehov slo- venskih športnikov« in »S športom sem se začel ukvarjati zaradi privrženosti nekemu klubu ali športniku« sta bili ocenjeni precej nizko, kar kaže, da najboljše slovenske igral- ce tenisa zanima večinoma njihova tekmo- valna uspešnost, ne pa uspešnost kluba, zveze in podobno. Rezultati raziskave so pokazali, da so smu- čarjem skakalcem bolj pomembne vredno- te športa, ki po Musku (2000) sodijo med vrednote apolonskega tipa, povezane s prevladujočo intrinzično motivacijo (»Šport imam rad«; »Skrb za zdravje«; »Razvoj gi- balnih sposobnosti«; »Užitek«; »Izziv«; »Rad delam tisto, v čemer sem dober«; »Razvoj spretnosti in veščin«; »Višja kakovost življe- nja«, »Koristno preživljanje prostega časa«; »Rad treniram«; »Utrjevanje samozavesti«; »Sprostitev«; »Osebni mir«). Ugotovlje- na konfiguracija pomembnosti vrednot je zanimiva, ker so navedene vrednote na splošno bolj pomembne pri ženskah kot moških (McCarthy, 1994). Omenjene vrednote sestavljajo jedro humanističnih vrednot (Rokeach, 1973). Ker so smučarski skoki tipično tekmovalno usmerjena špor- tna panoga, so rezultati najvišje ocenjenih vrednotnih trditev nekoliko presenetljivi in nepričakovani. Po drugi strani so prav naj- višje ocenjene vrednote tiste, ki smučarske skoke že kar tradicionalno ohranjajo med najbolj priljubljenimi športnimi panogami v Sloveniji (Križaj, Ulaga, Vodičar in Jošt, 2018). Kombinacija vrednot, povezanih s tekmovalno uspešnostjo in intrinzično motivacijo športnikov, je tista, ki vsako leto privablja v smučarske skoke nove mlade športnike ter prek njih številne družine in prijatelje. Prevladujoče notranje osebne vrednote tudi niso odvisne od spreminja- jočih se družbenih, ekonomskih in finanč- nih razmer, kar odpira smučarskim skokom v Sloveniji lepo prihodnost. Seveda so tudi smučarji skakalci visoko ocenili vrednotni trditvi »Želja po dokazo- vanju z uspehi« in »Rad zmagujem«. Vzorec smučarjev skakalcev je vključeval skupino tekmovalno usmerjenih športnikov v tipič- no tekmovalni športni panogi. Na splošno v vrhunskem tekmovalnem športu ome- njeni vrednoti prevladujeta precej bolj kot v rekreativni športni dejavnosti (Mielke in Bahlke, 1995). Anketiranci so tako v tenisu kot smučarskih skokih visoko ocenili vrednotne trditve, ki na splošno pozitivno vplivajo na razvoj športne kulture: »Šport mi pomeni večjo kvaliteto življenja«; »S športom lažje skrbim za zdravje«; »Rad imam potovanja na tre- ninge in tekmovanja«; »V športu so mi všeč treningi«; »Ukvarjanje s športom mi nudi užitek«; » Šport mi nudi zabavo« in »Razvoj gibalnih sposobnosti«. S teleološkega vidi- ka je športna dejavnost predvsem usmer- jena na razvoj in ohranjanje človekovih psihofizičnih sposobnosti. To ugotovitev navajata tudi Guedes in Netto (2013), ko sta na vzorcu mladih brazilskih športnikov ugotovila prevlado pomembnosti vrednot, povezanih z razvojem motoričnih spretno- sti in fitnesa. Nižje na ocenjevalni lestvici so bile v obeh panogah razvrščene vrednote: »S športom se ukvarjam, ker se z njim ukvarja večina prijateljev«; in »S športom se ukvarjam, ker nimam kaj drugega početi« (»S špor- tom se ukvarjam zaradi staršev«; »S športom se ukvarjam zaradi prijateljev«; »Nimam kaj drugega početi«; »Politična moč«; »Medij- ska odmevnost športa«; »Športno zvezdni- štvo«; »Pridobivanje denarja in nagrad«; »Rad sem zdoma«, »Privrženost klubu«; »Premoč nad tekmeci«; »Privlačnost uspe- hov«. Glede na te vrednote bi lahko skle- pali, da se športniki odločajo za športno de- javnost v veliki meri neodvisno od staršev in okolice ter da je ta korak bolj individualno osebnostno motiviran. Kot najmanj pomembne so anketiranci ocenili vrednotne trditve: »medijska od- mevnost«, »pridobivanje denarja« in »pri- dobivanje politične moči«. To so vrednote dionizičnega tipa, ki imajo v športu na splo- šno bolj negativen prizvok. Lahko pa imajo te vrednote, zlasti pri starejših tekmovalcih, pomembno vlogo pri oblikovanju njihove motivacijske strukture. Danes je vrhunski šport tudi poklicna dejavnost športnikov, ki močno zaznamuje njihov osebni, socialni in družbeni status. Znani so primeri vrhun- skih športnikov, ki so vstopili v svet politike prav zaradi svoje športne prepoznavnosti. Po Maksu in Mateju Tušku (2001) se vredno- tni sistem vrhunskega športnika v njegovi karieri spreminja. Na začetku športne poti, v otroštvu, so vrednote mladih športnikov močno pod vplivom staršev in trenerja. Po- zneje, z vstopom v obdobje adolescence, postanejo pomembne tiste vrednote, ki so tipične za mladostnike. Ob doseganju vrhunskih rezultatov in ob prvih večjih materialnih nagradah se vrednotni sistem običajno znova spremeni. Na vrednote športnikov lahko močno vplivajo njiho- vi trenerji, ki lahko določene vrednote pri športnikih tudi prevrednotijo. Trener je zato tudi strokovnjak, ki ga mora za uspešno po- klicno delovanje odlikovati sposobnost za psihološko in socialno vodenje športnikov (Jošt in Vodičar, 2014). Športna dejavnost 180 vrhunskih športnikov je praviloma tudi nji- hova poklicna dejavnost, od katere posta- nejo vse bolj odvisni. Športna kariera je le del življenjske poklicne dejavnosti in špor- tniki si želijo zagotoviti dostojen poklicni in socialni status. V tenisu je možnost zaslužka neprimerno večja kot v smučarskih skokih. Na najvišji ravni tekmovanj v tenisu lahko posamezni igralec ali igralka na enem te- niškem turnirju zasluži več kot najboljši smučarji skakalci v celotni karieri. Igralci te- nisa so med najbolje plačanimi športniki na svetu, medtem ko smučarji skakalci sodijo med nižje plačane športnike. Najbolje pla- čani teniški igralci in igralke imajo finanč- ne zaslužke, o katerih lahko najuspešnejši kulturniki, znanstveniki, zdravniki, učitelji in drugi poklicni delavci le sanjajo. Prav go- tovo je zato v tekmovalnem tenisu precej bolj realno spoznanje, da je mogoče v tem športu tudi dobro zaslužiti in si ustvariti fi- nančno uspešno kariero ali vsaj delno po- vrniti sredstva, ki so bila vložena do vsto- pa v člansko kategorijo. Številni slovenski teniški igralci si ob zaključku profesionalne športne kariere z nastopi v ligaških tekmo- vanjih predvsem v tujini, tudi v veteranskih kategorijah, lahko ustvarijo nekaj dodatnih finančnih sredstev. V Sloveniji imajo smučarski skoki zelo viso- ko tekmovalno uspešnost, javno priljublje- nost, precej široko bazo mladih športnikov in športnic in vse kakovostnejši sistem tre- niranja najboljših tekmovalk in tekmoval- cev. Kljub visokim tekmovalnim dosežkom imajo športnice in športniki smučarske skoke predvsem radi in cenijo humanistično intri- zične vrednote športa, kot so ljubezen do športa, skrb za zdravje, prijateljstvo, druže- nje ter možnost za potovanja in spoznava- nje sveta. Prav gotovo so te vrednote po- membne za veliko tekmovalno uspešnost vseh slovenskih športnikov v različnih špor- tnih panogah. Te v športnikih, če povzame- mo misli Muska in Pečjaka (1997), vzbujajo splošne ideale in cilje ter sestavljajo jedro njihovega motiviranega obnašanja v špor- tu. Športna dejavnost preprosto vključuje širo- ko paleto kategorij raznovrstnih vrednot, ki pa potem v celoti pomembno oblikujejo vzorec nacionalne kulture in identitete športa ter vodijo športnike k dobremu de- lovanju in ravnanju. V »dobrem« pa se po Trstenjaku (1988) »rojevajo upanja, življenj- ska energija, zrcalijo čudeži, premagujejo strahovi« ter na koncu dosegajo vrhunski dosežki in ustvarjalnost. Zdi se, da vrhun- ski dosežki slovenskih športnikov nekako ustvarjajo svojevrstno slovensko športno dušo in z njo povezano klimo. Ta se z ravni posamezne športne panoge preliva v uni- verzalno splošno narodno športno klimo, ki potem povratno daje nov zagon vsem športnikom ne glede na športno panogo. Športni ljubitelji in navijači znajo spoštovati in ovrednotiti vrhunsko športno uspešnost in ustvarjalnost in športniki to občutijo na tekmovanjih, ko jih gledalci napolnijo s po- sebno duhovno energijo; ta jim potem po- maga pri osvajanju kolajn na najvišji ravni tekmovanj vključno z olimpijskimi igrami. Negovanje temeljnih univerzalnih vrednot športa je tako ključno za ohranjaje in razvoj kulture slovenskega športa, saj so te vre- dnote njena bistvena latentna sila, ki vedno znova poraja nove vrhunske športnike – ti pa na najboljši možni način predstavljajo in promovirajo Slovenijo na svetovni ravni kulture športa. Na podlagi rezultatov raziskave je mogoče oblikovati naslednje ključne ugotovitve: • Povezanost ocen vrednotnih trditev v te- nisu in smučarskih skokih je bila visoka in statistično značilna. V obeh priljubljenih slovenskih športnih panogah se oblikuje precej podobna konfiguracija strukture vrednot športa. To je prav gotovo odraz visoke ravni dokaj univerzalne slovenske kulture športa in z njo povezanih vre- dnot. V Sloveniji imamo številne tekmoval- ne športne panoge, v katerih so slovenski športniki uspešni tudi na svetovni ravni. V slovenski športni javnosti so vsi ti uspehi deležni visoke nacionalne odmevnosti in podpore športnih privržencev ne glede na to, v kateri športni panogi so doseženi. • Prevlada ocen vrednotnih trditev tekmo- valne usmerjenosti v tenisu in smučarskih skokih se zdi povsem pričakovana in ra- zumljiva. Te vrednote močno vplivajo na motivacijo športnikov, ki je nujno potreb- na, da lahko športniki premagujejo visoke tekmovalne in trenažne obremenitve. Nizek tekmovalni dosežek lahko že pri mlajših športnikih pomeni hiter konec tekmovalne kariere. Trenerji mlajših ska- kalcev in teniških igralcev bi zato morali pri dolgoročni vzgoji športnikov delovati bolj pedagoško v smislu zniževanja po- mena tekmovalnega dosežka. Za dosego takega cilja bi bilo treba primerno izo- braziti tudi starše, predvsem pri teniških igralcih, saj imajo ti zaradi precejšnjega finančnega vložka mnogokrat previsoka pričakovanja in prevelik vpliv na trenažni proces predvsem v mlajših kategorijah. Manj stresnih situacij za mlade športnike dolgoročno lahko pomeni bolj ustvarja- len in kakovosten vadbeni proces, ki re- snično lahko vodi k doseganju najvišjih tekmovalnih dosežkov. • V okviru celostne strukture vrednotnih tr- ditev je bila tako v tenisu kot smučarskih skokih ugotovljena velika razlika povpreč- nih ocen pomembnosti posameznih vre- dnotnih trditev. To pomeni, da so v tenisu in smučarskih skokih na splošno hipote- tično manj in bolj pomembne vrednote, ki vplivajo na ukvarjanje tekmovalcev s posamezno športno panogo. Za peda- goško strokovno delo trenerjev v športu je pomembno spoznanje o diferencira- nem pomenu izbranih vrednot, ki vpli- vajo na kulturo športa oziroma športne panoge. Ta spoznanja trenerjem omogo- čajo bolj uspešno socializacijo trenažne- ga procesa, ki seveda v prvi vrsti vključuje področje vrednot in z njimi povezano psihološko delovanje športnikov. Na podlagi rezultatov raziskovalne študije bi lahko hipotetično predpostavili precej enotno manifestacijo temeljnih vrednot športa v slovenski kulturi športa. Športni zvrsti tenis in smučarski skoki, ki sta sicer po svoji naravi precej različni, sta to potrdili. Za bolj verodostojno potrditev omenjene hipoteze bi morali izvesti podobno študijo na vzorcu večjega števila športnih panog, morda najprej tistih, ki so v Sloveniji naj- bolj priljubljene in tekmovalno uspešnejše na svetovni ravni. Slovenija je po številu državljanov majhna populacijska entiteta, po številu osvojenih kolajn na najvišjih tek- movanjih glede na število prebivalcev pa vedno v svetovnem vrhu. To odraža njeno visoko narodno pripadnost kulturi športa in njenim temeljnim humanističnim vre- dnotam, ki so, ko gre za šport, prav goto- vo v precejšni meri univerzalne in splošno veljavne v svetu. Te vrednote z vidika na- daljnje uspešnosti slovenskega športa niso samoumevne, v socializacijskem procesu v športu pa jih je treba nenehno skrbno raz- vijati in negovati. „Literatura 1. Barić, R., Vlašić, J. in Cecić Erpič, S. (2014). Goal orientation and intrinsic motivation for physical education: Does perceived compe- tence matter? Kinesiology: International Jour- nal of Fundamental and Applied Kinesiology, 46 (1); 117–126. 2. Bond, M. H. (1988). Finding universal dimen- sions of individual variation in multicultural studies of values: Rokeach and Chinese Va- lue Surveys. Journal of Personality and Soc. Psych., 55(6), 1009–1015. raziskovalna dejavnost 181 3. Burkard, F. P., Kunzmann, P. in Wiedmann, F. (1997). DTV Atlas filozofije. Ljubljana, DZS. 4. Butt, S. D. (1987). Psychology of sport (The behavior, Motivation, Personality and Perfor- mance of Athhletes). Second edition. New York: Van Nostrand Reinhold Company. 5. Černohorski, B., Tušak, M. in Šugman, R. (2002). Motivational and value orientation in slovenian top sport, according to differences between sex and type of sport. Kineziologija Slovenica 8(2). 9–17. 6. Doupona Topič, M. in Petrovič, K. (2007). Šport in družba, sociološki vidiki. Ljubljana: Fakulteta za šport-Inštitut za šport. 7. Filipič Jeras, K. (2020). Vrednote slovenskih teniških igralcev. Šport, 68 (1/2), 101–107. 8. Fischer, R. in Poortinga, Y. H. (2012). Are cultural values the same as the values of individuals? An examination of similarities in personal, social and cultural value struc- tures. International Journal of Cross Cultural Management, 12, 157–170. 9. Guedes, D. P. in Netto, J. E. (2013). Sport parti- cipation motives of young Brazilian athletes. Perceptual and motor skills: exercise & sport, 17(3), 742–759. 10. Hastings, W. D. in Kurth, B. S. (1995). Reasons for Participating in a serios Leisure Career: Comparison of Canadian and U.S. Masters Swimmers. Int. Rev. For Soc. Of Sport 30/1: 102–117. 11. Hofstede, G. (1980). Culture‘s consequences: International differences in work-related values. Bewerly-Hills: Sage. 12. ITF Global Tenis Report 2019. Pridobljeno s http://itf.uberflip.com/i/1169625-itf-global- -tennis-report-2019-overview/0? 13. Jošt, B. (2011). Nordijsko smučanje kot del kulture športa. Šport, 59 (3/4), 51–59. 14. Jošt, B. (2012). Izbrani vidiki filozofije športa in tekmovalne priprave športnikov. Ljubljana: Fa- kulteta za šport. 15. Jošt, B. in Vodičar, J. (2014). Športni učitelj in trener. Ljubljana: Fakulteta za šport. 16. Jošt, B., Sila, B., Leskošek, B. in Močnik, R. (1998). Poznavanje, priljubljenost in pomen športnih panog. Ljubljana: Fakulteta za šport. 17. Kahle, L. R. (1996). Social values and con- sumer behaviour: research from the list of Values. V C. Seligman, J. M. Olson and M. P. Zanna (ur.). The psychology of values, 135–152. Mahwah (New Yersy): Lawrence Erlbaum As- sociates. 18. Klostermann, C. in Nagel, S. (2014). Changes in German sport participation: Historical trends in individual sports. International Review for the Sociology of Sport, 49(5), 609–634. 19. Kluckhohn, C. (1951). Values and value-ori- entations in the theory of action. An explo- ration in definition and classification. In T. Parsons & E. A. Shils (Eds.), Toward a general theory of action. pp. 388–433. Cambridge, Mass: Havard University Press. 20. Kneller, G. F. (1965). Educational Antropolo- gy: An Introduction. New York: John Wiley & Sons. 21. Kolt, S. G., Kirkby, J. R. in Bareli, M. (1999). A Cross Cultural Investigation of Reasons for Participation in Gymnastics. Int. J. Sport Psychol., 30: 381–398. 22. Križaj, B., Ulaga, M., Vodičar, J. in Jošt, B. (2018). A comparison of the values of skijum- pers. Kinesiologia Slovenica, 24, 1:14–27. 23. Lee, J. M., Whitehead, J., Ntoumanis, N. in Hatzigeorgiadis, A. (2008). Relationships Among Values, Achievement Orientations, and Attitudes in Youth Sport. Journal of Sport and Exercise Psychology, 30: 588–610. 24. Lupkin, A. (1983). Sport and Human Values. Journal of Popular Culture, 16 (4): 4–10. 25. McCarthy, M. L. (1994). Patterns of Irish Sport Participation. European Journal of Sport Ma- nagement, Vol. 1, Nr. 2.: 68–101. 26. Mielke, R. in Bahlke, S. (1995). Structure and preferences of fundamental values of young athletes. Do they differ from non-athletes and from young people with alternative lei- sure activities? International Review for Soci- ology of Sport, 30(3-4), 419–437. 27. Mohorič, I., Brenk, K. in Musek, J. (1986). Vre- dnote, življenski cilji in odločitve in zado- voljenost temeljnih potreb. Anthropos, 1-2, 66–71. 28. Musek, J. (1991). Vrednote kot predmet psihološkega proučevanja. Anthropos, 1-3, 233–256. 29. Musek, J. (1993). The universe of human valu- es: a structural and developmental hierarchy. Studia Psychologica, 35(4-5), 321–326. 30. Musek, J. (2000). Nova psihološka teorija vre- dnot. Ljubljana: Inštitut za teorijo osebnosti. 31. Musek, J. in Pečjak, V. (1997). Psihologija. Lju- bljana: Educy. 32. Pediček, F. (1970). Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo (3. del ŠPORT). Ljubljana: Mladinska knjiga. 33. Petrović, K. (1981). Sociologija telesne kulture. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo. 34. Petrović, K. in Doupona, M. (1996). Sociologija športa. Ljubljana: Fakulteta za šport. 35. Proios, M., Doganis, G. in Athanailidis, I. (2004). Moral development and form of par- ticipation, type of sport and sport experien- ce. Perceptual and Motor Skills, 99, 633–642. 36. Rokeach, M. (1973). The nature of human va- lues. New York: The Free Press. 37. Schwartz, S. H. in Bilsky, W. (1987). Toward a universal psychological structure of human values. Journal of personality and Social Psychology, 53(3), 550–562. 38. Schwartz, S. H. in Bardi, A. (2001). Value hi- erarchies across cultures. Taking a similari- ties perspective. Journal of Cross-Cultural Psychology, 32(3), 268–290. 39. Schwartz, S. H. in Blisky, W. (1990). Toward a theory of the universal content and structu- re of values: Extensions and cross-cultural replications. Journal of Personality and social Psychology, 58 (5), 878–891. 40. Tomik, R., Olex-Zarychta, D. in Mynarski, W. (2012). Social values of sport participation and their significante for youth attitudes to- wards physical education and sport. Studies in Physical Culture and Tourism, (19)2, 99–104. 41. Trstenjak, A. (1988). Dobro je biti človek. Lju- bljana: Katehetski center. 42. Tušak, M. in Tušak, M. (2001). Psihologija špor- ta. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 43. Tušak, M., Černohorski, B. in Bednarik, J. (2001). Vrednote v slovenskem športu. Šport, 49(4), 20–25. 44. Umer, R., Ulaga, M. in Jošt, B.(2012). Vrednote smučarjev skakalcev. Šport, 59(1/2), 125–130. 45. Žnidarec Čučković, A. in Ohnjec, K. (2014). In- terests of children and youth in the context of prevalence of physical activities and sport. Kinesiology: International Journal of Funda- mental and Applied Kinesiology 46(1), 74–80. Prof. dr. Bojan Jošt Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova 22, 1000 Ljubljana bojan.jost@fsp.uni-lj,si 182 Effect of different types of warm-ups on repetition and quality of balance exercise Abstract The aim of the study was to investigate the effects of warm-up on balance. We compared the effects of static and dynamic stretch- ing exercises on performance in tandem standing with eyes closed. Before and after both warm-up exercises, the velocity of the centre of pressure (COP) was measured during the tandem stance with eyes closed (30 s). The reliability of the COP sway param- eters was calculated before and after the two warm-up exercises. The study included 16 participants, all active athletes (24 ± 4 years). They all performed two warm-up exercises: the first with static stretching and the second with dynamic stretching at least seven days apart in random order. The results showed that dynamic stretching reduced COP velocity. Static stretching, on the other hand, did not cause any changes in the variables studied. Therefore, the results suggest that dynamic warm-up before balance training is more appropriate than static warm-up. Keywords: balance, static stretching, dynamic stretching, COP sway, tandem stance. Izvleček Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali ogrevanje vpliva na ravnotežje. Ugotavljali smo, ka- kšne so razlike med statičnim in dinamičnim tipom ogrevanja pri vplivu na hitrost gi- banja prijemališča sile reakcije podlage (PSRP) med tandemsko stojo z zaprtimi očmi (30 sekund). Proučevali smo tudi ponovljivost izbranih spremenljivk pred ogrevanjem in po njem. V raziskavo je bilo vključenih 16 aktivnih športnikov (24 ± 4 leta). Izvajali so ogrevanje s statičnimi razteznimi vajami in ogrevanje z dinamičnimi razteznimi vajami. Odmor med ogrevanji je bil najmanj sedem dni, vrstni red ogrevanja pa je bil naključen. Rezultati so pokazali, da dinamično ogrevanje zmanjša hitrost gibanja PSRP med tandemsko stojo, medtem ko statično ogrevanje ni povzročilo sprememb v hitrosti gibanja PSRP. Na podlagi rezultatov lahko zaključimo, da je pred vadbo ravnotežja primerneje izvajati dinamično ogrevanje. Ključne besede: ravnotežje, dinamično ogrevanje, statično ogrevanje, prijemališče sile reakcije podlage, tandemska stoja. Katja Čop, Katja Tomažin, Petra Prevc Vpliv različnega ogrevanja na ponovljivost in kakovost ravnotežne naloge raziskovalna dejavnost 183 „Uvod Ravnotežje človeku omogoča pokončno držo in gibanje ter je pomembna sposob- nost v marsikaterem športu ter tudi vsak- danjem življenju. Na sposobnost ohranja- nja ravnotežja vplivajo številni mehanizmi in dejavniki. Pomembnejša mehanizma sta (1) priliv iz senzornih sistemov (vidnega, vestibularnega in somatosenzoričnega) in (2) njihova integracija v osrednjem živčnem sistemu. Pomemben dejavnik je tudi stanje gibalnega sistema (mišični tonus, mišična moč in vzdržljivost). Na sposobnost ohra- njanja in vzpostavljanja ravnotežja vplivajo tudi gibalne izkušnje oz. razvitost nadzor- nega sistema za uravnavanje ravnotežja ter stanje živčno-mišičnega sistema, na katera lahko vplivamo tudi z vadbo. Vadba ravnotežja Vadba ravnotežja vključuje naloge, pri ka- terih je izzvano posameznikovo ravnotežje z namenom njegovega izboljšanja. Takšna vadba povzroči adaptacijo senzornih sis- temov (tj. vidnega, vestibularnega in so- matosenzoričnega) in gibalnega sistema. Težavnost in intenzivnost izvedbe posa- meznih nalog še vedno nista določeni. Po- gosto nalogo otežimo tako, da zmanjšamo podporno površino ali njeno stabilnost ali pa spreminjamo kvaliteto in količino sen- zornih prilivov, s čimer zmanjšamo pritok senzornih informacij v center za ravnotež- je. Primanjkljaj v kateremkoli senzoričnem sistemu povzroči spremembo v načinu procesiranja senzoričnih informacij in tudi v obliki gibalnega odziva, ki ohranja držo in ravnotežje (Rugelj, 2014). Ohranjanje drže in ravnotežja je kompleksna naloga, ki je odvisna od različnih dejavnikov, zato tudi vadba ravnotežnih nalog povzroči različ- ne adaptacije na nivoju živčno-mišičnega sistema. Funkcionalne adaptacije po vadbi ravnotežja Vadba ravnotežja ne pripomore samo k razvoju nadzornega sistema za upravljanje ravnotežja, temveč tudi izboljša največjo mišično silo (Heitkamp idr., 2001; Hirsch idr., 2003), predvsem poveča največji prirastek sile (Gruber in Gollhofer, 2004), izboljša pa tudi višino vertikalnega skoka (Heitkamp idr., 2001; Kean idr., 2006). Adaptacije živčnega sistema Vadba ravnotežja povzroči adaptacije na različnih ravneh centralnega živčnega sis- tema (CŽS). Adaptacije spinalnih mehanizmov Centralni živčni sistem se takoj odzove na zmanjšanje podporne površine ali spre- membe v senzornem prilivu. Na primer hoja po ozki gredi povzroči znižanje am- plitude refleksa H v primerjavi z njegovo amplitudo pri normalni hoji. Znižanje am- plitude refleksa H tako pokaže na plastič- nost spinalnih mehanizmov, ki se zgodi, ko je podporna površina zmanjšana. Do zmanjšanja amplitude refleksa H pa pride tudi, ko v mirni stoji odstranimo vidni priliv (zapremo oči) (Hoffman in Koceja, 1995). Povzamemo lahko, da večja zahtevnost ravnotežne naloge povzroči upad am- plitude refleksa H. Ravno obratno pa se zgodi, ko se zahtevnost ravnotežne naloge zmanjša. Dodaten senzorni priliv (dotik z roko) zmanjša zahtevnost ravnotežne na- loge, to pa privede do povečanja amplitu- de refleksa H. Raziskave so pokazale, da je adaptacija amplitude refleksa H pogojena z zahtevnostjo ravnotežne naloge in tudi trajanjem vadbe ravnotežja. Gruber idr. (2007) so pokazali, da se je pri baletnikih amplituda refleksa H znižala v mirovanju, kar nakazuje tudi na trajnost adaptacije spinalnih mehanizmov. Vendar pa večina študij kaže, da je znižanje amplitude refle- ksa H odvisno od vrste naloge oz. specifič- no glede na nalogo, ki jo izvajamo (Taube idr., 2008). Prednost zmanjšanja amplitude refleksa H je v preprečevanju nenadnih oscilacij v sklepu in/ali premiku motorične kontrole k višjim centrom centralnega živč- nega sistema (Kawaishi in Domen, 2015). Adaptacije supraspinalnih meha- nizmov Nadzorni sistem za uravnavanje ravnotežja poleg spinalnih zank vključuje tudi supra- spinalne zanke CŽS. Predvsem bazalni gan- gliji, mali možgani in možgansko deblo so nosilci pomembnih funkcij nadzornega sis- tema. Vadba ravnotežja prav tako povzroči akutne in kronične adaptacije na področju korteksa. Med stojo na nestabilni površini se kortikospinalna vzdražnost poveča (Sc- hubert idr., 1999) zaradi zmanjšanja intra- kortikalne inhibicije (Soto idr., 2006). Povzamemo lahko, da plastičnost CŽS omogoči akutne in kronične adaptacije nadzornega sistema za uravnavanje rav- notežja. Te adaptacije pa niso odvisne samo od zahtevnosti ravnotežne naloge, temveč tudi od stanja živčno-mišičnega sistema. Glede na to, da vadbo ravnotežja lahko izvajamo v uvodnem, glavnem ali zaključnem delu vadbene enote, bo stanje živčno-mišičnega sistema različno. Najpo- membnejši dejavnik, ki izboljša delovanje živčno-mišičnega sistema, je ogrevanje. Drugi najpomembnejši dejavnik, ki pa lahko poslabša delovanje živčno-mišične- ga sistema, je utrujanje. Vadbo ravnotežja najpogosteje izvajamo po ogrevanju, ki pa je lahko izvedeno na različne načine. Način izvedbe ogrevanja vpliva na stanje živčno- -mišičnega sistema takoj po njem in s tem na učinkovitost izvedbe gibalnih nalog. Ogrevanje Ogrevanje v telesu povzroči številne spre- membe, med pomembnejšimi je dvig temperature, to pa povzroči fiziološke spremembe v mišicah, kot so večji pretok krvi, večjo občutljivost živčnih receptorjev, hitrejše prevajanje akcijskih potencialov, manjšo viskoznost mišic, učinkovitejše iz- vajanje kemijskih procesov v mišici, odgo- vornih za obnovo ATP, ipd. (Coburn in Ma- lek, 2012). Vse to močno izboljša mišično učinkovitost. Ogrevanje je sestavljeno iz uvodne aerob- ne aktivnosti submaksimalne intenzivno- sti, temu pa navadno sledijo dinamične ali statične raztezne gimnastične vaje. V nadaljevanju dinamično ali statično ogre- vanje. Ogrevanje se zaključi s specifičnimi dinamičnimi ali statičnimi vajami, ki vpliva- jo na razteg in pripravo tistih mišičnih sku- pin, ki bodo med glavnim delom vadbene enote najbolj obremenjene. Izbor statičnih ali dinamičnih razteznih vaj je odvisen od namena in vrste gibanja, ki sledi v glavnem delu vadbene enote (Behm in Chaouachi, 2011). Za statično raztezanje je značilno, da miši- co raztegnemo do njenega maksimalnega razpona in razteg zadržimo 15–60 s. Ta- kšen način raztezanja naj bi pripomogel k izboljšanju gibljivosti posameznih sklepov, vendar pa so raziskave pokazale, da ni naj- bolj primerno za ogrevanje, saj ne vpliva na zmanjšanje poškodb ali izboljšanje izvedbe (Behm in Chaouachi, 2011). Uporaba tovr- stnega raztezanja se še vedno priporoča v zdravstvene namene, kjer želimo povečati razpon giba v določenem sklepu, ali pa za specifične športne aktivnosti, kjer je giblji- vost bistvenega pomena. Pri dinamičnem raztezanju gre za tekoče in kontrolirano gibanje telesnega segmenta od naravne pozicije do končnega položaja in nazaj. Gre za razteg mišice, kjer se mišič- ni pripoji oddaljujejo, vendar ne pridejo do maksimalnega razpona, ampak se ob ob- 184 čutku napetosti mišica sprosti, tako da se mišični pripoji zopet približujejo. Gibi se izvajajo v velikih amplitudah z veliko po- novitvami. Tovrsten način raztezanja po dolgotrajnejšem izvajanju vpliva na živčno- -mišični sistem, kar izboljša izvedbo gibal- ne naloge v glavnem delu vadbene eno- te. Dinamično raztezanje se uporablja pri ogrevanjih, ko se v glavnem delu pojavljajo aktivnosti z visoko intenzivnostjo, eksplo- zivni gibi, velike hitrosti, hitre spremembe smeri ipd. (Behm in Chaouachi, 2011). Znano je, da imata statično in dinamično ogrevanje različen vpliv na izvedbo gibal- nih aktivnosti in prilagoditev živčno-mišič- nega sistema. Veliko raziskav govori o tem, da statično raztezanje zmanjša učinkovitost živčno-mišičnega sistema, zniža največje breme iztegovalk nog, ki ga posameznik lahko dvigne (Bacurau idr., 2009), ter zniža izometrični, koncentrični in ekscentrični na- vor (Cramer idr. 2004). Med statičnim raztezanjem in po njem pride tudi do akutnih prilagoditev živčne- ga sistema. Statično raztezanje lahko pov- zroči manjšo sposobnost živčno-mišične aktivacije. Avela idr. (1999) so pokazali, da je eno uro po statičnem raztezanju najve- čje hoteno izometrično naprezanje upadlo za 23 %, amplituda elektromiografskega signala za 20 % in H-refleks za 44 %. Do zni- žanja refleksa H med izvajanjem statičnega raztezanja in po njem lahko pride zaradi zmanjšanja ekscitatornega priliva Ia na alfa motorični nevron, ki nastane zaradi manj- še frekvence proženja mišičnega vretena (Avela idr., 1999). Mišično vreteno je eden izmed pomembnejših proprioceptorjev, ki CŽS poročajo o spremembi in hitrosti spre- membe dolžine mišičnih vlaken. Njegova manjša odzivnost ima lahko za posledico slabše zaznavanje dolžine mišice oz. spre- memb dolžine mišice (tudi položaja telesa) in s tem slabše ravnotežje oz. nadzor ravno- težja med izvedbo različnih gibalnih nalog. Hkrati pa je statično raztezanje učinkovito sredstvo za povečanje razpona giba (Ban- dy idr., 1997). Pozitivni učinki statičnega ogrevanja vplivajo tudi na zmanjšanje po- škodb (Safran idr., 1989), hitrejši upad zaka- snele mišične bolečine (High idr., 1989) in izboljšanje izvedbe (Young in Behm, 2002). Na drugi strani dinamične raztezne vaje povečajo učinkovitost živčno-mišičnega sistema; poveča se koncentrični in ekscen- trični navor iztegovalk in upogibalk kolena (Sekir idr., 2009). Mehanizmi, prek katerih dinamično raztezanje vpliva na mišično delovanje, so povezani predvsem z dvi- gom temperature telesa in mišice, postakti- vacijsko potenciacijo ter večjo sposobnost mišične aktivacije zaradi večje vzdražnosti živčnega sistema (Fletcher in Jones, 2004). Glede na to, da statične in dinamične raz- tezne vaje povzročijo različne spremembe gibalnih nalog (višino skoka, največjo hote- no kontrakcijo itd.) in spremembe spinalnih mehanizmov (akutne prilagoditve amplitu- de refleksa H, vzdražnost alfa motoričnega nevrona, odzivnost mišičnega vretena), lahko pričakujemo, da bo njun vpliv na po- novljivost in kakovost izvedbe ravnotežne naloge različen. Zato želimo ugotoviti, ali različna zvrst ogrevanja povzroči razlike v ponovljivosti in kakovosti izvedbe ravnote- žne naloge. „Metode Vzorec merjencev V raziskavo je bilo vključenih 16 zdravih športnikov in športnic (10 moških in 6 žen- sk), ki so bili gibalno aktivni vsaj trikrat na teden. Povprečna starost merjencev je bila 24 ± 4 leta, njihova povprečna višina je bila 174,8 ± 9 cm in povprečna telesna masa 69,1 ± 10 kg. Pred eksperimentom so bili seznanjeni z morebitnimi tveganji in po- tekom meritev. Prav tako so pred izvedbo podpisali informirano privolitev. Celoten eksperiment je bil izveden v skladu s Hel- sinško-Tokijsko deklaracijo. Potek eksperimenta Raziskava je bila izvedena v Kineziološkem laboratoriju Fakultete za šport. Merjenci so v laboratorij prišli dvakrat v razmiku 7 dni. Vrsta ogrevanja, ki so ga izvajali najprej, je bila naključno določena. Pred ogrevanjem in po njem so izvedli ravnotežno nalogo, in sicer tandemsko stojo z zaprtimi očmi, vztrajanje v položaju 30 sekund, odmor med ponovitvami je bil 2 minuti in pol. Petim uvodnim meritvam je sledilo ogre- vanje, ki je vključevalo 6 minut standardi- ziranega aerobnega ogrevanja ter statične ali dinamične raztezne vaje za iste mišične skupine. Statično ogrevanje Statično ogrevanje je bilo sestavljeno iz uvodne nizkointenzivne aerobne aktivnosti in sedmih statičnih razteznih vaj. Uvodna aktivnost je bila stopanje na 20 cm visoko klopco in je trajala 6 minut, frekvenca sto- panja je bila 0,5 Hz, intenzivnost stopanja je bila med 60 in 65 % rezerve srčnega utri- pa, vsako minuto so preiskovanci zamenjali nogo, s katero so stopali na klopco. Sledile so statične gimnastične vaje, ki so se izva- jale po vrstnem redu, kot je prikazano v Ta- beli 1. Vaje so se izvajale dvakrat za desni segment telesa in dvakrat za levi segment telesa. Vsaka ponovitev je trajala 30 sekund, sledilo je 30 sekund odmora. Dinamično ogrevanje Dinamično ogrevanje je bilo sestavljeno iz enake nizkointenzivne uvodne aerobne ak- tivnosti (6 min stopanja na klopco) in sed- mih dinamičnih razteznih vaj. Dinamične gimnastične vaje so se izvajale po vrstnem redu, kot je prikazano v Tabeli 2. Vaje so se izvajale v dveh serijah za desni segment in dveh serijah za levi segment telesa. Vsaka serija je bila sestavljena iz 10 ponovitev; te so se izvajale v tempu 1, 2, nazaj, zato je se- rija trajala 30 sekund. Sledilo je 30 sekund odmora pred naslednjo serijo. Ravnotežna naloga Gibanje PSRP med tandemsko stojo smo spremljali s tenziometrijsko ploščo dimen- zije 1200 x 600 x 100 mm in tipa 9287 (Ki- stler, Winterthur, Švica). Podatki so bili zajeti in analizirani s programom za zajemanje in analizo podatkov ARS (S2P, Ljubljana, Slove- nija). Merjenec se je brez obutve postavil na tenziometrijsko ploščo tako, da je imel desno nogo zadaj, levo spredaj, prsti desne noge in peta leve noge so se dotikali. Roke je imel prekrižane na prsih, oči so bile zapr- te. Pred ogrevanjem in po njem je izvedel 5 ponovitev z vmesnimi odmori, dolgimi 2,5 min. Za posamezno meritev smo izračunali: 1. Skupno hitrost gibanja PSRP pred ogre- vanjem in po obeh ogrevanjih (mm/s) 2. Hitrost gibanja PSRP v smeri naprej-na- zaj (AP – anterior-posterior) pred ogre- vanjem in po obeh ogrevanjih (mm/s) 3. Hitrost gibanja PSRP v smeri levo-desno (ML – medialno-lateralno), med in pred ogrevanjem ter po obeh ogrevanjih (mm/s) Za nadaljnjo obdelavo smo uporabili pov- prečne vrednosti izbranih spremenljivk vseh petih ponovitev pred ogrevanjem in po njem. Obdelava podatkov Za vse spremenljivke je bila izračunana osnovna statistika in preverjena normal- nost porazdelitve. Za ponovljivost merjene raziskovalna dejavnost 185 Tabela 1 Opis statičnih razteznih gimnastičnih vaj Raztezanje sukalk trupa Pri vaji raztezamo zunanjo poševno trebušno mišico (m.), premo trebušno m., ledveno multifidno m., široko hrbtno m., notranjo poševno trebušno m. in prečno trebušno m. Vaja se izvaja iz razkoračne stoje. Trup zasukamo v D/L smer, pri tem smo pozorni, da boki ostanejo v isti ravnini. Pri vaji si poma- gamo z rokami, tako da si nudimo oporo pri zadržanem gibu. Raztezanje upogibalk kolka Pri vaji raztezamo iliakalno m., veliko ledveno m., pektinealno m., premo stegensko m. in krojaško m. Vaja se izvaja iz kleka predkoračno z L/D nogo. Bok potisnemo naprej in navzdol, pri tem smo pozor- ni, da trup ostane vzravnan. Raztezanje primikalk kolka Pri vaji raztezamo dolgo adduktorno m., kratko adduktorno m., veliko adduktorno m. in sloko m. Vaja se izvaja iz leže, D/L noga odnožena in pokrčena, dlan na strani iztegnjene noge na kolku, druga roka na kolenu. Z roko potisnemo koleno proti tlom, pozorni smo, da z drugo roko zadržimo kolk. Raztezanje iztegovalk kolka Pri vaji raztezamo veliko zadnjično m., dolgo glavo dvoglave stegenske m., semimembranozno m., semitendinozno m. Vaja se izvaja iz seda na klopci, D/L noga iztegnjena, nasprotna noga pokrčena in sproščena, trup zravnan in roki prekrižani, dlani na ramenih. Sledi predklon, pri čemer ohranjamo raven hrbet. Raztezanje iztegovalk kolena Pri vaji raztezamo štiriglavo stegensko m. (premo stegensko m., stransko mogočno m., srednjo mo- gočno m. in vmesno mogočno m.). Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi, druga noga je pokrčena nazaj, z roko stojne noge se držimo v opori, z drugo roko držimo stopalo. Peto pokrčene noge potisnemo proti zadnjici, pozorni smo, da je koleno pokrčene noge vzporedno s kolenom iztegnjene noge. Raztezanje iztegovalk gležnja Pri vaji raztezamo veliko mečno m. in dvoglavo mečno m. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi, druga noga je prednožena, stopalo je v dorzalnem upogibu z blazinicami uprto v steno, z rokami se držimo v opori. S potiskom bokov proti steni povečamo razteg. Raztezanje upogibalk gležnja Pri vaji raztezamo sprednjo golensko m., dolgo ekstenzorno m. palca in dolgo ekstenzorno m. prstov. Vaja se izvaja v razkoračni stoji, stojna noga je spredaj rahlo pokrčena, D/L noga je zanožena, stopalo je v plantarni fleksiji, nart je v stiku s tlemi, z rokami se držimo v opori. Zanoženo nogo pritisnemo proti tlom in jo potegnemo proti stojni nogi. 186 Tabela 2 Opis dinamičnih razteznih gimnastičnih vaj 1. Raztezanje sukalk trupa Pri vaji raztezamo zunanjo poševno trebušno mišico (m.), premo trebušno m., ledveno multifidno m., široko hrbtno m., notranjo poševno trebušno m. in prečno trebušno m. Vaja se izvaja iz razkoračne stoje, roki sta prekrižani, dlani na ramenih. Trup zasukamo v D/L smer do točke, ko še lahko ohranjamo boke v isti ravnini, nato sledi zasuk nazaj do začetnega položaja.. 2. Raztezanje upogibalk kolka Pri vaji raztezamo iliakalno m., veliko ledveno m., pektinealno m., premo stegensko m. in krojaško m. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo za oporo. Z D/L nogo za- mahnemo nazaj do točke, ko še lahko ohranjamo vzravnan trup, nato nogo vrnemo v začetni položaj. 3. Raztezanje primikalk kolka Pri vaji raztezamo dolgo adduktorno m., kratko adduktorno m., veliko adduktorno m. in sloko m. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo za oporo. Z D/L nogo zamahnemo v stran do točke, ko še lahko ohranjamo vzravnan trup, nato nogo vrnemo v začetni položaj. 4. Raztezanje iztegovalk kolka Pri vaji raztezamo veliko zadnjično m., dolgo glavo dvoglave stegenske m., semimembrano- zno m., semitendinozno m. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo za oporo. Z D/L nogo zamahnemo naprej do točke, ko še lahko ohranjamo vzravnan trup, nato nogo vrnemo v začetni položaj. 5. Raztezanje iztegovalk kolena Pri vaji raztezamo štiriglavo stegensko m. (premo stegensko m., stransko mogočno m., srednjo mogočno m. in vmesno mogočno m.). Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi, druga noga je pokrčena nazaj, z roko stojne noge se držimo v opori, z drugo roko držimo stopalo. Peto pokrčene noge potisnemo proti zadnjici, pozorni smo, da je koleno pokrčene noge vzpore- dno s kolenom iztegnjene noge. 6. Raztezanje iztegovalk gležnja Pri vaji raztezamo veliko mečno m. in dvoglavo mečno m. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi, druga noga je prednožena, stopalo sproščeno, z rokami se držimo v opori. Stopalo povleče- mo proti golenici do točke, da so prsti čim bližje golenici, nato stopalo znova sprostimo. 7. Raztezanje upogibalk gležnja Pri vaji raztezamo sprednjo golensko m., dolgo ekstenzorno m. palca in dolgo ekstenzorno m. prstov. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi, druga noga je prednožena, stopalo sproščeno, z rokami se držimo v opori. Stopalo potisnemo proti tlom do točke, da so prsti čim bližje tlom, nato stopalo znova sprostimo. raziskovalna dejavnost 187 spremenljivke gibanja PSRP smo izračunali koeficient Cronbach alfa. Za ugotavljanje razlik v izbranih spremenljivkah je bila upo- rabljena analiza variance za ponavljajoče se meritve z dvema faktorjema (čas x ogre- vanje). V primeru značilne medsebojne in- terakcije smo uporabili Tukeyjev post-hoc test. Za vse uporabljene statistične teste je bila dvostranska meja statistične značilno- sti sprejeta pi 5-odstotni napaki alfa. Za ob- delavo podatkov smo uporabili statistični program Statistica 6.0 (StatSoft, Inc., Tulsa, ZDA). „Rezultati Ponovljivost gibanja PSRP med tandemsko stojo po statičnem in dinamičnem ogrevanju V Tabeli 3 je predstavljena ponovljivost za posamezne spremenljivke, ki opisujejo gi- banje PSRP na podlago med tandemsko stojo. Vrednosti so predstavljene pred sta- tičnim oz. dinamičnim ogrevanjem in po njem. Ferligoj, Leskošek in Kogovšek (1995) defi- nirajo naslednje kriterije vrednosti koefici- enta alfa, in sicer α > 0,8 pomeni zgledno ponovljivost; 0,7 < α > 0,8 pomeni zelo dobro ponovljivost, 0,6 < α > 0,7 pomeni zmerno in < 0,60 pomeni komaj sprejemlji- vo ponovljivost. Pri vseh spremenljivkah hitrosti gibanja PSRP med tandemsko stojo smo pred sta- tičnim in dinamičnim ogrevanjem izmerili zgledno ponovljivost (0,812 < α > 0,911) (Tabela 1). Po obeh vrstah ogrevanja je ponovljivost izbranih spremenljivk ostala zmerna; po dinamičnem ogrevanju so vse spremenljivke hitrosti gibanja PSRP med tandemsko stojo dosegale višje vrednosti Cronbach alfa (0,892 < α > 0,919), enako velja za statično ogrevanje, z izjemo manj- še ponovljivosti pri skupni hitrosti gibanja PSRP v smeri AP (0,821 < α > 0,867). Primerjava gibanja PSRP po izvedbi statičnega in dinamič- nega ogrevanja Skupna hitrost gibanja PSRP na podlago med tandemsko stojo je bila pred izvedbo statičnega ogrevanja 67,15 mm/s, pred iz- vedbo dinamičnega pa 66,72 mm/s. Med njima ni bilo značilnih razlik (P > 0,05). Po statičnem ogrevanju je bila skupna hitrost gibanja PSRP 60,92 mm/s, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 55,84 mm/s. Med- tem ko statično ogrevanje ni povzročilo značilnega znižanja hitrosti gibanja PSRP, je dinamično ogrevanje značilno znižalo nje- govo hitrost (P < 0,05; Slika 1). Kljub temu pa ANOVA za ponavljajoče se meritve ni pokazala značilne interakcije časa in vrste ogrevanja na spremembo hitrosti PSRP (F 1,15 = 1,21; P > 0,05), kar pomeni, da spremem- be hitrosti PSRP niso bile različne. Hitrost gibanja PSRP v smeri AP (naprej- -nazaj) med tandemsko stojo je bila pred izvedbo statičnega ogrevanja 38,73 mm/s, pred izvedbo dinamičnega pa 37,57 mm/s. Med njima ni bilo značilnih razlik (P > 0,05). Po statičnem ogrevanju je bila skupna hi- trost gibanja PSRP v smeri AP 33,80 mm/s, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 30,67 mm/s. Medtem ko statično ogreva- nje ni povzročilo značilnega znižanja hi- trosti gibanja PSRP, je dinamično ogrevanje značilno znižalo njegovo hitrost v smeri Tabela 3 Koeficient Cronbach alfa za posamezne spremenljivke SPREMENLJIVKA STATIČNO OGREVANJE DINAMIČNO OGREVANJE PRED PO PRED PO Skupna hitrost gibanja PSRP na podlago 0,832 0,825 0,859 0,892 Hitrost gibanja PSRP na podlago v AP 0,843 0,821 0,812 0,896 Hitrost gibanja PSRP na podlago v ML 0,846 0,867 0,911 0,919 Opomba. PSRP – prijemališče sile reakcije podlage, AP – anterior-posterior pomeni v smeri naprej- -nazaj, ML – medialno-lateralno pomeni v smeri levo-desno. -40 -30 -20 -10 0 10 20 30 Pred Po  Hi tr os t P SR P (% ) Sta�čno ogrevanje Dinamično ogrevanje * Slika 1. Sprememba skupne hitrosti gibanja PSRP po statičnem in dinamičnem ogrevanju Opomba. *P < 0,05. -40 -30 -20 -10 0 10 20 30 Pred Po  PA ire ms v PRSP tsortiH (% ) Sta�čno ogrevanje dinamično ogrevanje * Slika 2. Sprememba hitrosti gibanja PSRP na podlago v smeri AP po izvedbi statičnega in dinamič- nega ogrevanja Opomba. *P < 0,05. AP (P < 0,05; Slika 2). Vendar ni bilo značil- ne interakcije časa in vrste ogrevanja na spremembo gibanja PSRP v smeri AP (F 1,15 = 0,4; P > 0,05), kar pomeni, da spremembe v hitrosti gibanja PSRP v AP smeri niso bile različne. Hitrost gibanja PSPR v smeri levo-desno (ML) med tandemsko stojo je bila pred iz- vedbo statičnega ogrevanja 46,69 mm/s, pred izvedbo dinamičnega pa 47,41 mm/s. Med njima ni bilo značilnih razlik (P > 0,05). 188 Po statičnem ogrevanju je bila skupna hi- trost gibanja PSRP v smeri ML 43,75 mm/s, kar ne predstavlja statistično značilne spre- membe glede na začetno stanje. Po dina- mičnem ogrevanju pa se je hitrost gibanja PSPR v smeri ML zmanjšala na 40,36 mm/s (p < 0,05) (Slika 3). Vendar ANOVA za pona- vljajoče se meritve ni pokazala interakcije časa in vrste ogrevanja na spremembo hi- trosti gibanja PSRP v smeri ML (F 1,15 = 2,58; P > 0,05), kar pomeni, da spremembe gibanja PSRP v smeri ML niso bile različne. Povzetek sprememb PSRP je prikazan v Tabeli 4. Dinamično ogrevanje je znižalo hitrost gibanja PSRP ter zmanjšalo njegovo povprečno amplitudo, medtem ko statično ogrevanje ni povzročilo sprememb. statičnim in dinamičnim ogrevanjem kaže- jo zgledno ponovljivost (α > 0,812). Pono- vljivost ostane zgledna tudi po obeh vrstah ogrevanja (α > 0,821). Rezultati so pokazali, da se skupna hitrost PSRP, hitrost PSRP v smeri AP in hitrost PSRP v smeri ML med tandemsko stojo po sta- tičnem ogrevanju ni značilno spremenila, medtem ko so se vsi spremljani parametri hitrosti PSRP po dinamičnem ogrevanju značilno znižali. Kljub temu, da je dinamič- no ogrevanje značilno izboljšalo rezultate ravnotežja pri tandemski stoji, pa ANOVA za ponavljajoče se meritve ni pokazala značilne interakcije med faktorjema čas in ogrevanje, kar pomeni, da spremembe hitrosti gibanja PSRP med tandemsko sto- pomembno tudi pri vzpostavljanju ravno- težja, saj zahteva hitre prilagoditve in velik prirastek sile. Dinamično ogrevanje ob zadostni dolžini in intenzivnosti ima boljše učinke na po- znejšo izvedbo gibanja zaradi višje telesne in mišične temperature ter boljšega delo- vanja živčno-mišičnega sistema (Fletcher in Jones, 2014). Višja temperatura vpliva na delovanje encimov, s čimer se hitrost kemijskih reakcij poveča. Posledično se zvi- ša postaktivacijska potenciacija in poveča vzdraženost alfa motoričnih nevronov, kar omogoča večji prirastek sile. Postaktivacij- ska potenciacija omogoča večjo silo posa- meznega prečnega mostička, poveča pa se tudi koncentracija Ca2+ v sarkomeri, kar omogoča razvoj večje sile. Čeprav so nekatere raziskave pokazale ne- gativne učinke statičnega raztezanja na iz- vedbo gibanja (Behm in Chaouachi, 2011), pa takšnega vpliva na ravnotežje nismo za- znali, saj je bila izvedba ravnotežne naloge pred ogrevanjem enaka kot po njem. Behm in Chaouachi (2011) navajata, da bi moralo biti optimalno ogrevanje sesta- vljeno iz uvodne submaksimalne aerobne aktivnosti, ki ji sledi dinamično raztezanje z velikimi amplitudami gibov. Vsako ogreva- nje naj bi se zaključilo s specifično dinamič- no aktivnostjo (prilagojeno vrsti gibanja, ki sledi v glavnem delu), pri čemer se vključu- jejo mišične skupine, ki jih bo športnik med svojim gibanjem najbolj obremenjeval. Avtorja ločita izraza dinamično raztezanje in dinamična aktivnost. Prvo vključuje raz- tezne gimnastične vaje, s katerimi mišico raztegnemo, druga pa je sestavljena iz raz- ličnih gibalnih nalog, prilagojenih specifični športni aktivnosti. Statično ogrevanje povzroči inhibicijo skoka, največje moči in eksplozivne moči (Behm in Chaouachi, 2011), torej lahko ne- gativno vpliva na izvedbo gibanja, za kate- ro je značilna velika hitrost in visoka eksplo- zivnost. Eksplozivne kontrakcije (tj. hiter prirastek sile) so pomembne tudi z vidika ohranjanja ravnotežja. Negativen vpliv na izvedbo gibanja pa je odvisen tudi od tra- janja statičnega ogrevanja. Behm in Chaou- achi (2011) navajata, da ima daljše vztrajanje pri statičnem ogrevanju (več kot 90 sekund na isti mišični segment) za posledico slabšo poznejšo izvedbo gibanja, medtem ko kraj- še (manj kot 90 sekund na isti mišični se- gment) vztrajanje pri statičnem ogrevanju nima vpliva na končno izvedbo gibanja. Pomembna je tudi intenzivnost statičnega -40 -30 -20 -10 0 10 20 30 Pred Po  L M ire ms v PSRP tsortiH (% ) Sta�čno ogrevanje Dinamično ogrevanje * Slika 3. Sprememba hitrosti gibanja PSRP v smeri ML po izvedbi statičnega in dinamičnega ogre- vanja Opomba. *P < 0,05. Tabela 4 Spremembe posameznih spremenljivk gibanja PSRP SPREMENLJIVKA STATIČNO OGREVANJE DINAMIČNO OGREVANJE čas × ogrevanje Skupna hitrost gibanja PSRP N. S. –14 %* N. S. Hitrost gibanja PSRP v AP N. S. –16 %* N. S. Hitrost gibanja PSRP v ML N. S. –13 %* N. S. Opomba. PSRP – prijemališče sile reakcije podlage, AP – gibanje v smeri naprej-nazaj, ML – gibanje v smeri levo-desno (N. S. – sprememba ni statistično značilna, *P < 0,05). „Razprava Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšne so razlike med statično in dinamično vrsto ogrevanja pri vplivu na hitrost gibanja pri- jemališča sile reakcije podlage (PSRP) med ravnotežno nalogo tandemska stoja z zapr- timi očmi. Proučevali smo tudi ponovljivost izbranih spremenljivk pred ogrevanjem in po njem. Opažamo, da vse spremenljivke hitrosti gibanja PSRP med tandemsko stojo pred jo po statičnem in dinamičnem ogrevanju niso bile statistično značilne. O različnih učinkih statičnega in dinamič- nega ogrevanja na izvedbo gibalnih nalog poročata tudi Behm in Chaouachi (2011). Avtorja na podlagi pregleda raziskav ugo- tavljata, da je neposredno pred aktivnostjo dinamično raztezanje bolj učinkovito kot statično raztezanje. Razloge za to lahko pripišemo prirastku sile oz. hitri moči, na katera dinamika vpliva pozitivno. To pa je raziskovalna dejavnost 189 raztega, pri kateri avtorja navajata, da ma- ksimalno raztezanje (do točke neugodja in čez) povzroči večje neugodne vplive na izvedbo gibanja. Kljub navedenim negativnim učinkom pa s statičnim ogrevanjem vplivamo na razvoj večje gibljivosti posameznika, zato ta vrsta raztezanja iz športa ni izključena (Behm in Chaouachi, 2011). Poleg povsem zdra- vstvenih učinkov večje gibljivosti sklepov je ta pri nekaterih športih ključni dejavnik uspešne izvedbe. Avtorja sta mnenja, da bi morali zato statično raztezanje v svojo vad- bo vključiti vsi športniki, vendar ne kot del ogrevanja pred izvajanjem glavne aktivno- sti, temveč kot samostojno vadbeno enoto. Nekateri trenirani športniki so manj dovze- tni za učinke raztezanja (Behm in Chaou- achi, 2011), to velja predvsem za tiste bolj gibljive, ki se hitreje prilagodijo na spre- membe, ki jih povzroča raztezanje. V naši raziskavi so sodelovali športniki, kar pome- ni, da bi pri nešportni populaciji lahko do- bili drugačne rezultate, saj bi bili odzivi na razteg večji. Na rezultate bi lahko vplivala težavnost ravnotežne naloge. Prav tako se težavnost občutno poveča z odvzemom vida, zato so imeli nekateri merjenci teža- ve ravnotežje ohranjati celotnih 30 sekund, kolikor je trajala meritev. Med meritvami se je pokazalo, da bi lahko bil odmor med posamezno meritvijo daljši od 2,5 minute, kakor je predvidel protokol meritev. Vpliv odmora bi lahko pripeljal do drugačnih rezultatov, saj bi se v daljšem času center za ravnotežje sprostil in tako z naslednjo meritvijo lažje ohranjal središče pritiska. Z daljšanjem odmora pa bi se podaljšala celotna meritev, ki je sicer trajala 60 min. Za merjence je že to zahtevalo veliko kon- centracije, kar je tudi vplivalo predvsem na meritve po ogrevanju. „Zaključek Vadba ravnotežja ima ključno vlogo v špor- tu in rehabilitaciji. Pred vsako vadbo se je treba primerno ogreti, zato smo želeli v raz- iskavi ugotoviti, ali ogrevanje vpliva na vad- bo ravnotežja. Cilj je bil ugotoviti, kakšne so razlike v izvedbi ravnotežne naloge po dveh vrstah ogrevanja, statičnem in dina- mičnem. Oba tipa ogrevanja sta vključevala dinamično aerobno aktivnost ter statične ali dinamične raztezne vaje za enake mi- šične skupine, ki so bile obremenjene med ravnotežno nalogo. Statično ogrevanje ni povzročilo značilnega znižanja skupne hi- trosti gibanja PSRP med tandemsko stojo, medtem ko je dinamično ogrevanje sku- pno hitrost gibanja PSRP značilno znižalo. Vendar razlike v spremembah ravnotežja po različnih ogrevanjih niso bile tako velike, da bi jih zaznali tudi z ANOVO za ponavlja- joče se meritve (ni bilo značilne interakcije med faktorjema čas in vrsta ogrevanja). Po- dobne rezultate smo dobili tudi za hitrost gibanja PSRP v smeri AP in ML. Na podlagi rezultatov lahko sklenemo, da dinamično ogrevanje izboljša izvedbo tandemske sto- je, medtem ko statično ogrevanje na njeno izvedbo ne vpliva. „Literatura 1. Avela, J., Kyröläinen, H. in Komi, P. V. (1999). Altered reflex sensitivity after repeated and prolonged passive muscle stretching. Journal of applied Physiology, 86(4), 1283– 1291. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub- med/10194214# 2. Bacurau, R. F., Monteiro, G. A., Ugrinowi- tsch, C., Tricoli, V., Cabral, L. F. in Aoki, M. S. (2009). Acute effect of a ballistic and a static stretching exercise bout on flexi- bility and maximal strength. Journal of strength and conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 23(1), 304–308. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pu- bmed/19057408 3. Bandy, W. D., Irion, J. M. in Briggler, M. (1997). The effect of time and frequency of static stretching on flexibility of the hamstring muscles. Physical therapy, 77(10), 1090– 1096. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub- med/9327823 4. Behm, D. G. in Chaouachi, A. (2011). A revi- ew of the acute effects of static and dyna- mic stretching on performance. European journal of applied Physiology, 111(11), 2633– 2651. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub- med/21373870 5. Coburn, W. J. in Malek, H. M. (2012). NSCA’s essentials of personal training. US: National Strength and Conditioning Association. 6. Cramer, J. T., Housh, T. J., Johnson, G. O., Miller, J. M., Coburn, J. W. in Beck, T. W. (2004). Acute effects of static stretching on peak torque in women. Journal of strength and conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 18(2), 236–241. http://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/15142021 7. Ferligoj, A., Leskovšek, K. in Kogovšek, T. (1995). Zanesljivost in veljavnost merjenja. Lju- bljana: Fakulteta za družbene vede. 8. Fletcher, I. M. in Jones, B. (2004). The effect of different warm-up stretch protocols on 20 meter sprint performance in trained rugby union players. Journal of strength and condi- tioning research, 18(4), 885–888. http://www. ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15574098 9. Gruber, M. in Gollhofer, A. (2004). Impact of sensorimotor training on the rate of force development and neural activation. Euro- pean journal of applied physiology, 92(1-2), 98–105. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub- med/15024669 10. Gruber, M., Taube, W., Gollhofer, A., Beck, S., Amtage, F. in Schubert, M. (2007). Training- -specific adaptations of H- and stretch re- flexes in human soleus muscle. Journal of motor behavior, 39(1), 68–78. http://www. ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17251172 11. Heitkamp, H. C., Horstmann, T., Mayer, F., Weller, J. in Dickhuth, H. H. (2001). Gain in strength and muscular balance after balance training. International journal of sports medici- ne, 22(4), 285–290. http://www.ncbi.nlm.nih. gov/pubmed/11414672# 12. High, D. M., Howley, E. T. in Franks, B. D. (1989). The effects of static stretching and warm-up on prevention of delayed-onset muscle so- reness. Research quarterly for exercise and sport, 60(4), 357–361. http://www.ncbi.nlm. nih.gov/pubmed/2489863 13. Hirsch, M. A., Toole, T., Maitland, C. G. in Rider, R. A. (2003). The effects of balance training and high-intensity resistance training on persons with idiopathic Parkinson’s disease. Archives of physical medicine and rehabilita- tion, 84(8), 1109–1117. http://www.ncbi.nlm. nih.gov/pubmed/12917847 14. Hoffman, M. A. in Koceja, D. M. (1995). The effects of vision and task complexity on Hoffmann reflex gain. Brain research. 700(1- 2), 303–307. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/ pubmed/8624727 15. Kawaishi, Y. in Domen, K. (2015). The re- lationship between dynamic balancing ability and posture-related modulation of the soleus H-reflex. Journal of Electromyo- graphy and Kinesiology, 26, 120–124. http:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/?term=H- -reflex+2016+domen+k 16. Kean, C. O., Behm, D. G. in Young, W. B. (2006). Fixed foot balance training increases rectus femoris activation during landing and jump height in recreationally active women. Journal of sports science & medicine, 5(1), 138–148. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pu- bmed/24198691 17. Rugelj, D. (2014). Uravnavanje drže, ravnotežja in hotenega gibanja. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta. 18. Safran, M., Seaber, A. in Garrett, W. (1989). Warm-up and muscular injury prevention: an update. Sports medicine, 8(4), 239–249. http:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2692118 19. Schubert, M., Curt, A., Colombo, G., Berger, W. in Dietz, V. (1999). Voluntary control of human gait: conditioning of magnetical- ly evoked motor responses in a precision stepping task. Experimental brain research, 190 126(4), 583–588. http://www.ncbi.nlm.nih. gov/pubmed/10422722 20. Sekir, U., Arabaci, R., Akova, B. in Kadagan, S. M. (2010). Acute effects of static and dyna- mic stretching on leg flexor and extensor isokinetic strength in elite women athle- tes. Scandinavian Journal of Medicine & Sci- ence in Sports, 20(2), 268–281. https://pub- med.ncbi.nlm.nih.gov/19486475/ 21. Soto, O., Valls-Sole, J., Shanahan, P. in Rothwell, J. (2006). Reduction of intracortical inhibition in soleus muscle during postural activity. Journal of neurophysiology, 96(4), 1711–1717. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pu- bmed/16790603 22. Taube, W., Gruber, M. in Gollhofer, A. (2008). Spinal and supraspinal adaptations associ- ated with balance training and their func- tional relevance. Acta physiologica, 193(2), 101–116. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pub- med/18346210 23. Young, W. in Behm, D. (2002). Should sta- tic stretching be used during a warm- -up for strength and power activities? Strength and Conditioning Journal, 24(6), 33–37. https://www.researchgate.net/pu- blication/229071265_Should_Static_Stret- ching_Be_Used_During_a_Warm-Up_for_ Strength_and_Power_Activities Katja Čop, mag. prof. šp. vzg. Waldorfska šola Ljubljana Streliška 12, 1000 Ljubljana katja.cop@waldorf.si raziskovalna dejavnost 191 Measurement characteristics of scales for assessing children’s knowledge of athletics Abstract In late childhood, it is very important to acquire new Fundamental movement skills and combine them into complex sport-specif- ic movement skills. A child learns to run, jump and throw during the Fundamental movement phase, but later tries to apply these basic skills to four complexes of basic athletic disciplines. In defining athletic knowledge, it is crucial that the motor tests selected represent all complexes. The aim of our research was to update and adapt the integral model of athletic assessment for children and youths. We wanted to investigate the properties of the new models for assessing six different technical elements of athlet- ics. Forty-five young athletes were included in the study. Their knowledge was recorded with a camera and analysed with rating scales created for this study. There was sufficient variability in the ratings as well as between-subject reliability. We also found that the selected movement tests indicated the same concept – athletic knowledge. The validated instrument could be used in future studies, but has great practical value for coaches and physical education teachers. Keywords: assessment, motor knowledge, movement skills, athletics, children and youths. Izvleček V poznem otroštvu je zelo pomembno, da otrok usvaja nove temeljne gibalne vzorce in jih po- skuša povezati v kompleksne, športno specifične gibalne veščine. Tek ter osnovne oblike skokov in metov otrok usvaja na temeljni gibalni stopnji, pozneje pa te bazične spretnosti poskuša apli- cirati na štiri sklope osnovnih atletskih disciplin. Za opredelitev atletskega znanja je pomembno, da so izbrani gibalni testi predstavniki vseh ome- njenih sklopov. Namen naše raziskave je bil poso- dobiti in prilagoditi sintetični model ocenjevanja atletskega znanja za otroke in mladostnike. Želeli smo preveriti merske značilnosti novih modelov ocenjevanja za šest atletskih nalog. V raziskavo smo vključili 45 mladih atletov. Njihovo znanje smo posneli s kamero in ga analizirali na podla- gi ocenjevalnih lestvic, razvitih za to raziskavo. Dobili smo dovolj veliko variabilnost ocen in do- bro medocenjevalsko skladnost. Ugotovili smo, da izbrani testi res merijo isti koncept – atletsko znanje. Validirani merski inštrument bomo lahko uporabili v prihodnjih študijah, poleg tega pa ima veliko uporabno vrednost za (atletske) trenerje in športne pedagoge. Ključne besede: ocenjevanje, gibalno znanje, gibalne spretnosti, atletika, otroci in mladostniki. Lea Železnik Mežan, Branko Škof Ugotavljanje merskih značilnosti lestvic za ocenjevanje atletskega znanja otrok https://www.istockphoto.com/photos/kids-track-and-field 192 „Uvod Gibalni razvoj v poznem otro- štvu in adolescenci Glede na to, da se v poznem otroštvu v otrokovem organizmu zgodijo samo mi- nimalne spremembe, je organizacija sen- zoričnih in motoričnih sistemov vse boljša (Gallahue idr., 2012). Priložnosti in spodbu- de za raziskovanje skozi gibanje (s svojimi telesi in s predmeti v okolju) pa otrokom omogočajo, da še izboljšajo senzomotorič- no učinkovitost. Posledično je napredek v koordinaciji in motorični kontroli velik. Na začetku tega obdobja imajo otroci težave s koordinacijo oko-roka in oko-noga ter po- časen reakcijski čas, do desetega leta staro- sti pa močno izboljšajo te sposobnosti. Do- kazano je, da se odlično odzivajo na vadbo. Harmonično delovanje senzomotoričnega aparata otrokom omogoča, da obvladujejo že bolj zapletene gibalne spretnosti. Tiste, ki vključujejo oči in okončine, na primer meti, se razvijajo počasi in od otrok zah- tevajo veliko vadbe. Otroci morajo imeti torej veliko priložnosti za izpopolnjevanje temeljnih gibalnih spretnosti, kot so loko- mocije in manipulacije. Pozno otroštvo je najprimernejši čas za usvajanje najrazlič- nejših gibalnih vzorcev in spretnosti, saj se pri otrocih teh starosti pospešeno razvija živčni sistem (Škof, 2016). Zaradi omejenega delovanja hormonskega sistema pa v tem obdobju načrtno izboljšanje energijskih gi- balnih sposobnosti, kot so vzdržljivost, moč (večina oblik) in hitrost (nekatere oblike), še ni mogoče. Gibalni razvoj so Gallahue idr. (2012) razde- lili na štiri stopnje: • refleksna gibalna stopnja (angl. reflexive movement phase) – do 1. leta starosti; • začetna zavestna gibalna stopnja (angl. rudimentary movement phase) – do 2. leta starosti; • temeljna gibalna stopnja (angl. funda- mental movement phase) – od 2. do 7. leta starosti; • stopnja specializacije gibanja (angl. spe- cialized movement phase) – od 7. leta naprej. Večina otrok ima pri šestih letih največji potencial, da usvoji večino temeljnih gibal- nih vzorcev (angl. fundamental movement skills, FMS) in da se začne prehod v speci- alno gibalno stopnjo, za katero je značilno usvajanje tudi kompleksnejših gibalnih spretnosti (Gallahue idr., 2012). Specialne gibalne spretnosti (angl. specialized move- ment skills, SMS) se od FMS razlikujejo po tem, da so specifične za določeno nalogo. Gre za zrele temeljne gibalne vzorce, ki so bili izpopolnjeni zato, da jih lahko posame- znik poveže v športne spretnosti in druge kompleksne gibalne veščine. SMS so te- meljne spretnosti, prilagojene specifičnim zahtevam posamezne športne panoge, rekreacijske ali vsakodnevne dejavnosti. Kritično obdobje, v katerem naj bi posa- meznik usvojene FMS apliciral na športne spretnosti, je med 8. in 12. letom starosti. Razvoj SMS je močno odvisen od mlado- stnikovih priložnosti za vadbo, spodbud, kakovosti razlage in okoljskega konteksta. Četudi je oseba v kognitivnem in afektiv- nem smislu pripravljena na vstop v nasle- dnjo fazo gibalnega razvoja, je progresija odvisna od uspešnosti na prejšnji gibalni stopnji. Četrta gibalna stopnja po Gallahueju idr. (2012) se naprej deli na tri faze. Prva faza se imenuje prehodna stopnja (angl. transitio- nal stage). V idealnih razmerah bi jo moral doseči 7- ali 8-letnik, končala pa naj bi se do otrokovega 10. leta starosti. Na tej rav- ni se vrstijo prvi poskusi izpopolnjevanja in povezovanja usvojenih naravnih gibanj za izvajanje kompleksnejših ter specifičnih gibanj. Pomembno je, da učitelji oz. trenerji v tem obdobju poudarjajo natančnost pri izvedbi gibov, saj začnejo otroci dobiva- ti predstavo, kako naj bi izvajali določeno športno spretnost. Upočasnjena dinamika telesne rasti v tem obdobju otrokom omo- goča dobro sinhronizacijo živčno-mišične- ga sistema in s tem ugodne okoliščine za razvoj tistih gibalnih sposobnosti, pri kate- rih je posebej pomembna natančnost nad- zora gibanja – koordinacija, ravnotežje, pre- ciznost (Škof, 2016). Pri četrti gibalni stopnji ni večjih sprememb v temeljnih gibalnih vzorcih, kakovostne in estetske izboljšave so posledica izboljšanja kontrole gibanja in številnih gibalnih sposobnosti. Glede na to, da spada atletika med športe poznejše specializacije, zahteva bolj splošen pristop k zgodnjemu treningu. Prehodna stopnja vsebinsko sovpada s fazo dolgoročnega modela razvoja športnikov (Long-Term Athletes Development, LTAD), ki se imenuje faza učenja (angl. learn to tra- in) (Way idr., 2016). Čeprav naj bi bili otroci na tej ravni od 9. do 12. leta po kronološki starosti, je zanesljivejša biološka opredeli- tev, ki se ujema z opredelitvijo prehodne stopnje po Gallahueju idr. (2012) – pred na- stopom adolescentnega rastnega sunka. Gre za eno najpomembnejših obdobij za razvoj športnih spretnosti, saj predstavlja t. i. občutljivo obdobje za pospešeno adap- tacijo na učenje spretnosti (Way idr., 2016). Otroci, ki do 12. leta starosti ne razvijejo FMS, najverjetneje nikoli ne bodo izkoristili svojega genetskega potenciala za gibanje in šport (Athletics Canada, 2015). Poudarek športne vadbe je na učenju in izpopolnje- vanju tehnik gibanja v izbranem športu (približno 50 odstotkov razpoložljivega časa) ter v drugih športih (približno 30 od- stotkov časa) (Škof, 2016). Z vsebinsko čim bolj raznovrstno vadbo se oblikuje obse- žna baza, ki je podlaga za specializirani tre- ning v poznejših obdobjih športnikovega zorenja. Splošnim kondicijskim vsebinam je namenjenih 10–15 odstotkov razpoložlji- vega časa, napredovanje v moči, hitrosti in vzdržljivosti pa omogoča tudi samo izpo- polnjevanje tehničnega znanja. Naslednja stopnja proti specializaciji giba- nja je obdobje uporabnosti in prilagaja- nja (angl. application stage) (Gallahue idr., 2012), ki nastopi z rastnim sunkom v adole- scenci. Zaradi hitre in neenakomerne rasti je dinamika informacijskih gibalnih spo- sobnosti nekoliko upočasnjena (Škof, 2016). Ker je mladostnikov organizem podvržen številnim spremembam, je to obdobje, ko se gibalne spretnosti in tehnike prilagajajo posameznikovim telesnim značilnostim. Zaradi hitre rasti potrebujejo procesi za nadzor gibanja nekaj časa za prilagoditev, zato je izjemnega pomena vadba – izpo- polnjevanje tehnike gibanj. Po drugi strani pa biološko dozorevanje mladostnikom omogoča, da napredujejo zaradi večje do- voljene količine treninga za razvoj mišične moči in vzdržljivosti (v moči ter aerobne vzdržljivosti). Na stopnji aplikacije je po- membno, da se upoštevajo posamezniko- vi interesi, sposobnosti in potencial, saj se mladostniki čedalje bolj zavedajo svojih prednosti in omejitev, zato se osredotočajo na določene športne zvrsti (tako v tekmo- valnem športu kot pri rekreaciji) (Gallahue idr., 2012). Ta stopnja se po vsebinah ujema s fazo osnovnega treniranja po LTAD, ki sovpada z obdobjem adolescence (11/12– 14/15 let). Pri večini športov predstavlja ob- dobje razvoja specifičnih tehnik v izbranem športu, spoznavanja specifičnih taktičnih strategij in razvijanja splošnih ter specifič- nih gibalnih sposobnosti (Škof, 2016). Za- dnja faza gibalnega razvoja po Gallahueju idr. (2012) pa je stopnja izkoriščanja do kon- ca življenja (angl. lifelong utilization stage), ki nima predvidenega trajanja. raziskovalna dejavnost 193 Atletsko znanje otrok in mlado- stnikov Pri opredeljevanju znanja je treba izha- jati iz ciljev, vsebin in standardov znanja za določeno izobraževalno dejavnost. Atletsko znanje je zajeto v dveh domačih dokumentih, in sicer v Učnem načrtu za usmerjevalne selekcije v osnovnih šolah (Vauhnik idr., 1977) ter v Učnem načrtu za športno vzgojo (Kovač idr., 2011). Glede na to, da je drugi novejši, da so opredelitve na- tančnejše in da mora športna vadba v dru- štvih tako ali tako temeljiti na šolski športni vzgoji, se v nadaljevanju sklicujemo na Učni načrt za športno vzgojo. V njem so za vsako vzgojno-izobraževalno obdobje opredelje- ne (med drugim) atletske vsebine, ki naj bi jih otroci določene starosti usvojili, poleg tega pa so navedeni operativni cilji, ki jih z izbranimi vsebinami zasledujemo (Kovač idr., 2011). Učni načrt za športno vzgojo je zasnovan na podlagi bioloških značilnosti, gibalnih spretnosti in sposobnosti ter sto- pnje psihološkega, kognitivnega in social- nega razvoja otrok. Čeprav tekmovalnega in šolskega športa v določenih pogledih ne moremo enačiti, ugotavljamo, da se vsebine, povezane s spoznavnimi cilji, ter standardi znanja (predvsem za obdobje poznega otroštva) praktično ne razlikujejo. Če upoštevamo dolgoročni model razvoja športnikov, ki temelji na biološki starosti otrok in mladostnikov, ter humanistični pri- stop k treniranju mladih, katerega moto go- vori o tem, da zmaga ni najpomembnejša (Škof, 2016), lahko sklenemo, da pedagoški proces za mlade ne sme temeljiti (samo) na tekmovanju, temveč mora biti poudarek na učenju in razvijanju spretnosti, vlaga- nju truda in napredku, četudi govorimo o tekmovalni atletiki. Smiselno bi bilo celo prenesti psihosocialne cilje, ki so v Učnem načrtu za športno vzgojo opredeljeni kot Prijetno doživljanje športa, oblikovanje in razvoj stališč, navad ter načinov ravnanja (Kovač idr., 2011), v tekmovalni šport mla- dih, saj prepričanje, da mora biti tudi šport mladih osredotočen na uresničevanje raz- ličnih vrst ciljev (kognitivnih, gibalnih, afek- tivnih, socialnih), pridobiva veljavo (Bailey idr., 2009). Operativni spoznavni cilj, povezan s prak- tičnimi atletskimi vsebinami, ki je oprede- ljen v učnem načrtu za drugo triletje, se glasi: »Učenci nadgrajujejo različna športna znanja tako, da – tečejo, skačejo in mečejo različne športne pripomočke na različne načine« (Kovač idr., 2011, str. 16). Opera- tivni spoznavni cilj, povezan s praktičnimi atletskimi vsebinami, za tretjo triado pa je: »Učenci nadgrajujejo različna športna zna- nja tako, da – spopolnjujejo tehniko osnov- nih elementov atletike« (Kovač idr., 2011, str. 23). Praktične atletske vsebine, ki so primerne posebej za drugo in tretjo triado osnovne šole, so prikazane na Slikah 1 in 2. Atletske aktivnosti – tek, skoki, meti – so naravne in temeljne gibalne dejavnosti, ki jih otroci spoznajo že v okviru temeljne gibalne stopnje (Gallahue idr., 2012; Škof idr., 2010). V obdobju specializacije gibanja pa se te tri FMS pri atletiki razširijo v sklope osnovnih atletskih disciplin (Škof idr., 2010): • šprint, tek čez ovire in štafete; • skok v daljino in višino; • met žogice/žvižgača in suvanje; • teki na srednje proge. Če želimo ugotoviti, kakšno atletsko znanje ima otrok, je nujno, da gibalne naloge iz- beremo iz različnih sklopov osnovnih atlet- skih disciplin; izbiramo naloge, ki so primer- ne za določeno razvojno stopnjo otrok in za katere obstajajo natančno opredeljeni kriteriji ocenjevanja ter napake (Škof idr., 2010). Za otroke v predpubertetnem obdo- bju (druga triada) lahko, v skladu z Učnim načrtom za športno vzgojo, izbiramo med naslednjimi nalogami: • Šprint, tek čez ovire in štafete: ƒ štafetna predaja (manj primerno, ker je posameznik odvisen od tretje osebe), ƒ visoki ali nizki štart, ƒ kratki poskoki, striženje in/ali skiping; • Skok v daljino in višino: ƒ skok v daljino s krajšim zaletom z odriv- ne cone, ƒ skok v višino s krajšim zaletom s preko- račno tehniko čez elastično vrvico; • Met žogice/žvižgača in suvanje; ƒmet žogice ali žvižgača z mesta ali s kratkim zaletom. V fazi osnovnega treniranja, ko so otroci stari od 12 do 15 let (tretje triletje osnovne Slika 1. Praktične vsebine za drugo triletje – ATLETIKA Opomba. Povzeto po »Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja.«, avtorji M. Kovač, N. Mar- kun Puhan, B. Lorenci, L. Novak, J. Planinšec, I. Hrastar, K. Pleteršek in V. Muha, 2011, Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo, str. 17–18. Slika 2. Praktične vsebine za tretje triletje – ATLETIKA Opomba. Povzeto po »Učni načrt. Program osnovna šola. Športna vzgoja.«, avtorji M. Kovač, N. Mar- kun Puhan, B. Lorenci, L. Novak, J. Planinšec, I. Hrastar, K. Pleteršek in V. Muha, 2011, Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo, str. 24. 194 šole), pa lahko za ocenjevanje posamezni- kovega atletskega znanja izbiramo med nalogami: • Šprint, tek čez ovire in štafete: ƒ štafetna predaja (manj primerno, ker je posameznik odvisen od tretje osebe), ƒ skiping, grabljenje in/ali tek s poudarje- nim odrivom; • Skok v daljino in višino: ƒ skok v daljino z zaletom, ƒ skok v višino s prekoračno tehniko, ƒ predvaje za skakanje s tehniko flop (flop z mesta, flop s 3-koračnim zaletom), ƒ aritmično hopsanje; • Met žogice/žvižgača in suvanje; ƒmet žogice ali žvižgača z zaletom, ƒ suvanje težke žoge, ƒ suvanje krogle (2–4 kg) z mesta ali z za- letom. Iz sklopa Teki na srednje proge bi lahko ocenjevali samo tehniko teka, kar pomeni, da bi znova lahko izbirali med različnimi vajami za izpopolnjevanje tehnike teka – kratki poskoki, striženje, skiping, grabljenje in/ali tek s poudarjenim odrivom. Raziskave na področju ocenje- vanja praktičnega športnega znanja Z raziskovanjem ocenjevanja praktičnega znanja na področju športa so se na Sloven- skem ukvarjali številni raziskovalci. Majerič (2004) je v svoji doktorski disertaciji primer- jal tri modele ocenjevanja, in sicer celostne- ga, utežnega ter analitičnega, izbral pa je testne naloge iz različnih športnih panog. Z ugotavljanjem merskih značilnosti ocenje- valnih lestvic in analizo razlik povprečnih ocen treh ocenjevalcev je ugotavljal, ali so izbrane testne naloge primerne za učite- ljevo ocenjevanje pri športni vzgoji. Pri gi- mnastiki so za preskok čez kozo ugotovili ustrezne merske značilnosti ocenjevanja, med modeli pa so se pokazale zelo majh- ne razlike (Majerič idr., 2004). Veljavnost so potrdili, saj je bilo ocenjevanje skladno z vsebinami in cilji predmeta, poleg tega pa testna naloga preverja tako deklarativ- no in proceduralno znanje. Zanesljivost so ugotavljali tako, da so ocenjevalci nekate- re izvedbe čez čas znova ocenili, nato pa so izračunali Cronbachov koeficient alfa, s katerim ugotavljamo medsebojno trdnost ocen pri več ponovitvah. Objektivnost ocenjevanja pa so izračunali tako, da so primerjali ocene, ki so jih dali učencem za iste rezultate različni ocenjevalci (Majerič idr., 2004). Tudi objektivnost so preverjali s Cronbachovo alfo, s katero lahko ugotavlja- mo skladnost med ocenami posameznih ocenjevalcev in skupnim predmetom oce- njevanja (prvo glavno komponento vseh treh ocenjevalcev). Dežman in Majerič (2010) sta pripravila znanstveno monografijo o ocenjevanju košarkarskih spretnosti in znanj, v kateri med drugim ugotavljajo merske značilno- sti ocenjevanja praktičnega znanja v ko- šarki pri pouku športne vzgoje, primerjajo analitični in sintetični način ocenjevanja košarkarskih spretnosti in igre ter poročajo o vplivu vadbenih programov na različne košarkarske spretnosti in poznavanje ko- šarkarskih pravil. Zanesljivost so ugotavljali s Cronbachovim koeficientom alfa, ko je ocenjevalec trikrat ocenil celoten vzorec študentk. Očitno je ocenjevalec ocenjeval raven izvedbe testne naloge po istih me- rilih, saj izračunana alfa znaša 0,987. Med ocenami treh ocenjevalcev so ugotovili zelo visoko povezanost, zato je prva glavna komponenta izčrpala skoraj 97 odstotkov variance ocen vseh ocenjevalcev, kar po- meni, da so vsi ocenjevali objektivno. Makuc (2011) je v svoji doktorski disertaciji ugotavljala vpliv različnih načinov vadbe smučanja na znanje alpskega smučanja petinpolletnih otrok. Opredelili so mer- ske postopke za ocenjevanje praktičnega znanja alpskega smučanja in izbrali tiste, ki imajo zadovoljive merske značilnosti. Zane- sljivost so ugotavljali s Cronbachovo alfo, ki se giblje med 0,790 in 0,945 za izbrane testne naloge, skladnost treh ocenjevalcev pa so merili z interklasnim korelacijskim ko- eficientom – vrednosti med 0,697 in 0,978 pomenijo vsaj zadovoljivo objektivnost. Tomažin idr. (2002) so se ukvarjali z oce- njevanjem atletskega praktičnega znanja, in sicer so predstavili konkretne analitične in sintetične modele ocenjevanja za prvo, drugo in tretje triletje osnovne šole. Sin- tetični način je nadgradnja analitičnega, saj predstavlja sintezo uteži za posamezni kriterij. Pri drugi triadi so se omejili na na- slednje atletske vsebine: nizki skiping, tek s poudarjenim odrivom, nizki štart, skok v daljino z zaletom, skok v višino s preko- račno tehniko, met žogice z mesta in met žogice s kratkim zaletom. Za tretjo triado so pripravili modele ocenjevanja za testne na- loge visoki skiping, tek s poudarjenim od- rivom, nizki štart, skok v daljino z zaletom, skok v višino s prekoračno tehniko, met žogice s kratkim zaletom in suvanje težke žoge z zaletom. Kriteriji izbora nalog niso znani. Oblikovani modeli so bili tudi pre- verjeni v praksi. Pri petošolcih so skladnost med tremi ocenjevalci ugotavljali s Spear- manovim korelacijskim koeficientom za tek s poudarjenim odrivom in skok v višino. Pri učencih osmega razreda pa sta nizki štart in sunek težke žoge ocenjevala dva oce- njevalca. Pri nizkem štartu je znašal Spear- manov koeficient korelacije 0,693 in je bil statistično značilen na ravni 5-odstotnega tveganja. Model omogoča konsistenten način ocenjevanja atletskega znanja, na kar kaže poleg koeficienta korelacije še ustre- zna frekvenčna porazdelitev ocen obeh ocenjevalcev. Ker ugotavljamo, da je zasnova modelov za ocenjevanje atletskih tehničnih elementov dobra, vendar nekateri kriteriji in opisniki niso dovolj natančno opredeljeni (izpušče- ne so določene pomembne značilnosti po- samezne naloge), poleg tega pa so modeli že malenkost zastareli (spremembe v teh- nikah, modernejši pripomočki – žvižgač), je bil namen naše raziskave posodobiti sinte- tični model ocenjevanja atletskega znanja, ki so ga oblikovali Tomažin idr. (2002), ter ga prilagoditi za otroke in mladostnike, stare od 9 do 15 let, ki se v prostem času ukvar- jajo z atletiko. Izbrali smo testne naloge, ki so primerne glede na biološko starost mer- jencev in teorijo o osnovah atletske vad- be. Želeli smo preveriti merske značilnosti oblikovanih modelov ocenjevanja za šest atletskih nalog. „Metode Udeleženci V vzorec smo vključili 45 mladih atletov, starih od 9 do 15 let, učence od 4. do 9. ra- zreda osnovne šole: 14 udeležencev trenira atletiko v Športnem društvu Vrhnika, 31 pa jih trenira pod okriljem Športnega društva Sloparca iz Beltincev. Pripomočki Atletsko znanje otrok in mladostnikov smo posneli s kamero. Za ocenjevanje smo raz- vili ocenjevalne lestvice z opisniki in jim pri- ložili podrobne opise izbranih testov (pro- stor, pripomočki, postavitev, opis naloge, število ponovitev, posebno navodilo, opis tehnike gibanja). Ocene otrok na posame- znem testu smo zbrali v Excelu. Za analizo ocen smo uporabili program IBM SPSS Sta- tistics 26. raziskovalna dejavnost 195 Postopek V okviru rednih atletskih treningov smo mlade atlete posneli pri izvajanju šestih atletskih tehničnih elementov – nizki ski- ping, striženje, tek s poudarjenim odrivom na vsak korak, nizki štart, skok v daljino s kratkim zaletom in met žvižgača z mesta. Izbrane naloge so predstavniki vseh sklo- pov osnovnih atletskih disciplin, predsta- vljenih v Uvodu. Mladim atletom smo za zaščito njihove zasebnosti in zagotovitev čim večje objektivnosti dodelili šifre, s ka- terimi smo opremili tudi posnetke. Anali- zirali so jih trije usposobljeni ocenjevalci, ki poučujejo atletiko na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Pripravili smo protokol ocenjevanja, s katerim je bil predstavljen enotni postopek ocenjevanja atletskega znanja otrok v atletiki. V programu SPSS smo naredili frekvenčno porazdelitev ocen za posameznega oce- njevalca, s katero smo pridobili podatke o variabilnosti ocen in povprečni oceni posameznega ocenjevalca za posamezno testno nalogo. Na podlagi teh ocen smo izračunali skladnost med ocenjevalci, na- zadnje pa smo opravili še faktorsko analizo, saj nas je zanimalo, ali predstavljajo izbra- ni testi en faktor, ki bi ga lahko imenovali atletsko znanje. „Rezultati z razpravo Variabilnost ocen Razpon ocen treh ocenjevalcev sicer ni bil maksimalen, vendar ugotavljamo, da je va- riabilnost ocen večinoma dovolj velika (Ta- bela 1). Izpostavili bi striženje, pri katerem je ocenjevalec 2 dodeljeval samo ocene 2, 3 in 4. Enako se je zgodilo pri metu žvižga- ča, in sicer ocen 1 in 5 ni bilo zaslediti pri ocenjevalcu 3. Pri striženju smo opazili tudi, da ni noben ocenjevalec dodelil ocene 1, kar lahko pomeni, da je kriterij za oceno 2 preveč blag. Ugotovili smo, da ocenjevalec 3 skoraj ni dodeljeval ocene 1, kar bi lahko bilo povezano z nerazumljivostjo opisnika za to oceno. Dejstvo, da pri nizkem štartu ocenjevalec 3 ni dal nobene enice, med- tem ko jih je ocenjevalec 2 podelil 12, je gotovo vplivalo na skladnost ocenjevalcev. Glede na to, da so udeleženci prejeli malo petic, bi bilo morda treba preoblikovati opisnike tako, da bodo malenkost prijaznej- ši – še posebej to velja za skiping in skok v daljino (pri prvem so vsi ocenjevalci skupaj razdelili štiri ocene 5, pri drugem pa pet). Medocenjevalska skladnost Skladnost med ocenjevalci smo ugotavljali z izračunom Cronbachove alfe za vsakega izmed izbranih testov. Izračunani koeficien- ti so prikazani v Tabeli 2. Ker vrednosti od vključno 0,90 in več pomenijo odlično za- nesljivost, je izračunana skladnost za oce- njevalce pri teku s poudarjenim odrivom in skoku v daljino odlična. Pri vseh preostalih testnih nalogah smo dobili dobro medoce- njevalsko skladnost; najnižjo smo izračunali za met žvižgača z mesta. V pogovoru po končani raziskavi so se ocenjevalci strinjali, da je nižja skladnost pri žvižgaču predvsem posledica nedoslednega upoštevanja opi- snikov oziroma ocenjevanja na pamet. Da bomo za prihodnje ocenjevanje atletskega znanja izboljšali medocenjevalsko skla- dnost, bomo ocenjevalce dodatno uspo- sobili za ocenjevanje na celostni način, da bodo vsi razumeli opisnike enako, še prej pa bo treba malenkost preoblikovati opi- snike. Glede na to, da je izračunana medo- cenjevalska skladnost za vse izbrane testne naloge vsaj dobra, so trije ocenjevalci do- volj – ni treba dodati novih. V Tabeli 3 so predstavljene vrednosti medocenjevalske skladnosti, ki smo jih do- bili, ko smo v SPSS izbrali »popolno ujema- nje« (angl. absolute agreement) namesto konsistentnosti. Vse izračunane vrednosti so razumljivo manjše od Cronbachovih alf, je pa zanimivo, da se vrednosti pri nizkem štartu razlikujeta skoraj za 0,1, kar pomeni, da so bili ocenjevalci sicer precej konsisten- tni, vendar je bil ocenjevalec 2 ves čas zelo Tabela 1 Osnovna statistika za testne naloge nizki skiping, striženje in tek s poudarjenim odrivom Nizki skiping Striženje Tek s poudarjenim odrivom OC 1 OC 2 OC 3 OC 1 OC 2 OC 3 OC 1 OC 2 OC 3 N Veljavni 43 43 43 44 44 44 43 43 42 Manjkajoči 2 2 2 1 1 1 2 2 3 Povprečje 2,81 2,40 3,00 3,14 2,82 3,45 2,63 2,53 2,95 Standardni odklon 1,03 0,76 0,87 0,85 0,72 0,73 1,31 1,12 1,03 Minimum 1 1 2 2 2 2 1 1 1 Maksimum 5 4 5 5 4 5 5 5 5 Opomba. OC 1 = prvi ocenjevalec, OC 2 = drugi ocenjevalec, OC 3 = tretji ocenjevalec; N = število. Tabela 2 Osnovna statistika za testne naloge nizki štart, skok v daljino z zaletom in met žvižgača z mesta Nizki štart Skok v daljino z zaletom Met žvižgača z mesta OC 1 OC 2 OC 3 OC 1 OC 2 OC 3 OC 1 OC 2 OC 3 N Veljavni 42 41 41 34 33 33 36 35 35 Manjkajoči 3 4 4 11 12 12 9 10 10 Povprečje 3,00 2,24 3,34 3,00 2,73 3,00 2,67 3,06 3,34 Standardni odklon 1,08 1,09 0,85 0,98 0,91 0,79 0,89 1,03 0,54 Minimum 1 1 2 1 1 2 1 2 2 Maksimum 5 5 5 5 5 5 5 5 4 Opomba. OC 1 = prvi ocenjevalec, OC 2 = drugi ocenjevalec, OC 3 = tretji ocenjevalec; N = število. Tabela 3 Medocenjevalska skladnost – konsistentnost in popolno ujemanje Nizki skiping Striženje TPO Nizki štart Skok v daljino Met žvižgača Cronbachova alfa 0,77 0,747 0,914 0,835 0,913 0,721 ICC – popolno ujemanje 0,731 0,692 0,904 0,736 0,904 0,67 Opomba. TPO = tek s poudarjenim odrivom; ICC = intraklasni koeficient korelacije. 196 strog (povprečna ocena 2,24), medtem ko je bil ocenjevalec 3 vseskozi zelo prijazen (povprečna ocena 3,34). Osnovna veljavnost Veljavnost modelov ocenjevanja zagota- vljamo s testi, ki resnično merijo atletsko znanje, in z ocenjevanjem, ki je skladno z vsebinami in cilji predmeta. Pri oblikovanju ocenjevalnih lestvic smo se opirali na Učni načrt za športno vzgojo (Kovač idr., 2011), Učni načrt za temeljne selekcije v osnov- nih šolah (Vauhnik idr., 1977) ter na Atletski praktikum (Škof idr., 2010), v katerem so po- drobno predstavljene vse osnovne atletske discipline, poleg tega pa imajo značilnosti tudi uteži, glede na pomembnost pri dolo- čanju končne ocene. Učni načrt za športno vzgojo (Kovač idr., 2011) pa obsega opera- tivne cilje in vsebine posameznega triletja osnovne šole za različne tematske sklope, tudi atletiko. Da testne naloge resnično merijo atletsko znanje, lahko utemeljujemo s teoretičnimi osnovami atletske vadbe, v skladu s katerimi se izbrana športna pano- ga deli na sklope atletskih disciplin in na- prej na tehnične elemente. Notranja konsistentnost Uporabili smo faktorsko analizo (natančne- je metodo največjega verjetja; angl. Maxi- mum Likelihood), da bi ugotovili, v kolikšni meri posamezna atletska testna naloga v sklopu vseh nalog meri isti koncept – atlet- sko znanje – in kako dobro (zanesljivo) vsak posamezni test meri isti latentni konstrukt. Kot je razvidno iz Tabele 4, smo dobili sicer šest faktorjev, vendar prvi pojasnjuje skoraj 59 odstotkov variance, preostali pa 17 od- stotkov in manj, zaradi česar lahko trdimo, da predstavljajo izbrane testne naloge en konstrukt, ki smo ga poimenovali atletsko znanje (faktorska matrika je predstavljena v Tabeli 5). Izbrani testi izhajajo iz učnega načrta za drugo in tretjo triado osnovne šole, zato lahko učitelji športa združijo po- sameznikove ocene pri teh atletskih testnih nalogah; s tem dobijo posameznikovo sku- pno atletsko znanje in ga lahko primerjajo z drugimi učenci in/ali z oceno po določe- nem času (na primer v naslednjem šolskem letu). Čeprav se obdobje športnikovega razvoja pri starosti 9–11 let (v skladu z LTAD) ime- nuje faza učenja, v praksi trenerji preverjajo in spremljajo predvsem otrokove gibalne sposobnosti, kar ne vpliva negativno samo na njihov biološki in gibalni razvoj, temveč ima lahko zelo negativen vpliv tudi na psi- hosocialne vidike vedenja, kot so samopo- doba, samozavest, motivacija, skupinska klima itn. Zato želimo spodbuditi atletske trenerje, ki delajo z otroki in mladostniki, da bi začeli preverjati (ocenjevati) atletsko znanje, in sicer na objektiven način, ki ga predstavljamo v tem prispevku. Oblikovani modeli ocenjevanja so tudi veljavni (notra- nje konsistentni), zaradi česar je spremljanje posameznikovega napredka v okviru atlet- skega tehničnega znanja enostavnejše. „Zaključek Dokazali smo, da so oblikovane ocenjeval- ne lestvice za ocenjevanje šestih atletskih tehničnih elementov, ki predstavljajo vse štiri sklope osnovnih atletskih disciplin, ve- ljavne, zanesljive in notranje konsistentne. Namenjene so predvsem atletskim trener- jem, ki delajo z otroki v poznem otroštvu in z mladimi v obdobju pubertete. Lestvice jim omogočajo sprotno preverjanje prido- bljenega znanja s področja tehnike teka, skokov in metov ter objektivno ugotavlja- nje posameznikovega napredka. Ker je s prostim očesom zelo težko prepoznati vse napake pri izvedbi tehničnih elementov, predlagamo, da se otroci in mladostni- ki občasno posnamejo in njihovo znanje oceni na podlagi preverjenih ocenjevalnih lestvic. Te imajo veliko uporabno vrednost tudi za učitelje športa, ki poučujejo v drugi in tretji triadi osnovne šole, saj se ti učitelji srečajo z ocenjevanjem tako atletske abe- cede kot osnovnih atletskih disciplin. Ker ima ocenjevanje v živo številne pomanj- kljivosti, tudi njim priporočamo snemanje gibalnega znanja in ocenjevanje posnet- kov na podlagi predstavljenih lestvic, ki so veljavne in zanesljive. Opisi izbranih testov, ki so bili pripravljeni za ocenjevalce, pa so uporabni za vse športne pedagoge in tre- nerje, ne samo atletske, saj je izpopolnjeva- nje tehnike teka pomembno tudi v števil- nih drugih športnih panogah. Raziskava predstavlja pilotno študijo, na podlagi katere bomo validirani merski in- štrument uporabili za ugotavljanje učinko- vitosti didaktičnih pristopov k poučevanju atletike za mlade. Pri omejitvah študije na- vajamo velikost vzorca otrok in mladostni- kov ter širši starostni razpon. Poleg tega bi bilo dobro, da bi ocenjevalci ocenili vsaj en del posnetkov še čez čas, da bi lahko izra- čunali znotrajocenjevalsko skladnost. „Literatura 1. Bailey, R., Armour, K., Kirk, D., Jess, M., Pickup, I. in Sandford, R. (2009). The educational be- nefits claimed for physical education and school sport: An academic review. Research Papers in Education, 24(1), 1–27. https://doi. org/10.1080/02671520701809817 2. Balyi, I., Evely, D., Gardiner, A., Gmitroski, W., Goulet, M., Gramatik, L., Kaye, D., Pirnie, B., St. Hilaire, D. in Tyler, K. (2015). Long Term Athle- te Development. Athletics Canada. https:// athletics.ca/wp-content/uploads/2015/01/ LTAD_EN.pdf 3. Dežman, B. in Majerič, M. (2010). Ocenjevanje košarkarskih spretnosti in znanj. Ljubljana: Fa- kulteta za šport. 4. Gallahue, D. L., Ozmun, J. C. in Goodway, J. D. (2012). Understanding motor development. In- fants, children, adolescents, adults (Seventh edi- tion). New York: The McGraw Hill Companies. 5. Kovač, M., Markun Puhan, N., Lorenci, B., No- vak, L., Planinšec, J., Hrastar, I., Pleteršek, K. in Muha, V. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola, Športna vzgoja. Ministrstvo RS za šol- stvo in šport, Zavod RS za šolstvo. https:// www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Doku- menti/Osnovna-sola/Ucni-nacrti/obvezni/ UN_sportna_vzgoja.pdf 6. Majerič, M. (2004). Analiza modelov ocenje- vanja športnih znanj [Doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 7. Majerič, M., Kovač, M., Dežman, B., Strel, J. in Čuk, I. (2004, 18.–20. november). Analiza treh načinov (celostni, utežni, analitični) ocenjeva- nja gibalnih znanj na primeru testne naloge Tabela 4 Faktorska analiza – metoda največjega verjetja Faktor Lastne vrednosti Skupaj % variance Kumulativni % 1 3,519 58,650 58,650 2 1,027 17,121 75,771 3 0,547 9,122 84,892 4 0,410 6,841 91,733 5 0,275 4,577 96,310 6 0,221 3,690 100,000 Tabela 5 Faktorska matrika Faktor 1 2 Tek s poudarjenim odrivom 0,896 Nizki skiping 0,852 Striženje 0,766 0,324 Skok v daljino 0,741 Nizki štart 0,625 0,435 Met žvižgača 0,373 –0,382 raziskovalna dejavnost 197 gimnastika – preskok čez kozo [prispevek na konferenci]. 17. strokovni posvet športnih pedagogov Slovenije, Nova Gorica. https:// www.zdsps.si/images/zbornik/17zbornik. pdf 8. Makuc, N. (2011). Vpliv različnih načinov vadbe smučanja na znanje alpskega smučanja pet- inpolletnih otrok [Doktorska disertacija, Uni- verza v Ljubljani, Fakulteta za šport]. https:// www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Dr/Doktorat22M- 00261MakucNina.pdf 9. Škof, B. (2016). Gibanje in gibalni razvoj. V B. Škof in N. Bratina (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov (2. dopolnjena izdaja) (str. 320–343). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fa- kulteta za šport. 10. Škof, B., Tomažin, K., Dolenec, A., Marcina, P. in Čoh, M. (2010). Atletski praktikum. Didaktič- ni vidiki poučevanja osnovnih atletskih disci- plin. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 11. Tomažin, K., Plavčak, M., Jan, I., Škof, B., Do- lenec, A., Čoh, M., Dragan, R. in Marcina, P. (2002, 7.–9. november). Model ocenjevanja atletske motorike v osnovni šoli in njegovo pre- verjanje v praksi [prispevek na konferenci]. 15. strokovni posvet Zveze društev športnih pedagogov Slovenije, Nova Gorica. https:// www.zdsps.si/images/zbornik/15zbornik. pdf 12. Vauhnik, J., Pirc, M. in Strel, J. (1977). Učni načrt za temeljne selekcije v osnovnih šolah. Ljublja- na: Univerza v Ljubljani – Visoka šola za tele- sno kulturo, Inštitut za kineziologijo. 13. Way, R., Trono, C., Mitchell, D., Laing, T., Vahi, M., Meadows, C. in Lau, A. (2016). Long-Term Athlete Development Resource Paper 2.1. Canadian Sport for Life. http://sportforlife. ca/wp-content/uploads/2017/04/LTAD-2.1- EN_web.pdf?x96000 asist. Lea Železnik Mežan, mag. prof. šp. vzg., mag. manag. šp. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport Gortanova ulica 22, 1000 Ljubljana lea.zeleznikmezan@fsp.uni-lj.si 198 Screening for unhealthy and harmful alcohol use among young athletes Abstract Alcohol consumption by young people is an important public health problem, although there is a lack of studies examining this issue among young athletes. Existing empirical studies suggest that participation in sports is a possible protective factor against excessive consumption of alcohol and other substances, while other studies suggest that participation in sports, and especially participation in team sports, is associated with increased rates of risky alcohol consumption. The aim of this study was to examine the prevalence of unhealthy and hazardous alcohol use among young athletes and the presence of depressive symptoms. We included 267 young athletes in the study, 147 men, 120 women, aged 18 to 21 years. We used two measurement instruments. We found that younger athletes reported significantly more risky drinking patterns and depressive symptoms than older athletes. A statistically significant difference was found between genders. Young female athletes reported more depressive symptoms. A relationship was found between risky drinking and age, and between levels of depressive symptoms and postponement of im- portant events. It is extremely important to recognize unhealthy and hazardous alcohol use in young athletes. It is important to have an appropriate professional team trained in recognizing and helping athletes with mental health problems. Keywords: risky drinking of alcohol, young people, sports, depression. Izvleček Uživanje alkohola med mladimi je pomemben javnozdravstveni problem, čeprav primanjkuje študij, ki bi preučevale to vprašanje med mladimi športniki. Opravljene empirične študije poudarjajo udejstvovanje v športu kot možni zaščitni dejavnik proti preko- merni uporabi alkohola in drugih snovi, druge raziskave pa kažejo, da je udejstvovanje v športu in zlasti sodelovanje v ekipnih špor- tih povezano s povečanimi stopnjami nevarnega pitja alkohola. Namen študije je bil raziskati pojavnost nezdravega in nevarnega uživanja alkohola med mladimi športniki in prisotnost depresivne simptomatike. V raziskavo smo vključili 267 mladih športnikov, 147 moških in 120 žensk, starih od 18 do 21 let. Uporabili smo dva mer- ska instrumenta. Ugotovili smo, da mlajši športniki poročajo o po- membno bolj tveganih vzorcih pitja in depresivnih simptomih kot starejši. Med spoloma se je pokazala statistično pomembna razli- ka. Mlade športnice poročajo o višji depresivni simptomatiki. Med tveganimi vzorci pitja alkohola in starostjo se je pokazala pove- zava ter tudi med višino depresivne simptomatike in zamujanjem pomembnih dogodkov. Izjemnega pomena je prepoznavanje nezdravega in nevarnega uživanja alkohola pri mladih športnikih. Pomembno je imeti ustrezen strokovni tim, ki bo usposobljen za prepoznavanje težav v duševnem zdravju športnikov in pomoč pri njih. Ključne besede: tvegano pitje alkohola, mladi, šport, depresija. Uroš Perko1,2, Maša Černelič Bizjak2 Prepoznavanje nezdravega in nevarnega uživanja alkohola med mladimi športniki 1Zavod Pelikan – Karitas zavod za socialno varstveno, preventivno, vzgojno izobraževalno in zdravstveno delo, Litijska cesta 24, 1000 Ljubljana 2Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Polje 42, 6310 Izola, Slovenija raziskovalna dejavnost 199 „Uvod Ukvarjanje s športom ima lahko pomemb- no in pozitivno vlogo pri zdravju in razvoju otrok in mladine. Eno izmed področij, ki mu je v zadnjem času namenjene več po- zornosti, je varovalna vloga, ki bi jo lahko imela športna aktivnost pri preprečevanju uživanja drog in alkohola med mladimi. Medtem ko nekatere empirične študije po- udarjajo udejstvovanje v športu kot možni zaščitni dejavnik proti prekomerni uporabi alkohola in drugih snovi (Hellandsjø Bu idr., 2002; Lorente idr., 2004), druge raziskave kažejo, da je udejstvovanje v športu in zla- sti sodelovanje v ekipnih športih povezano s povečanimi stopnjami nevarnega pitja alkohola (Boyes idr., 2017; Scholes-Balog idr., 2015). Tako so rezultati sistematičnega pregleda longitudinalnih in intervencijskih študij pokazali, da je ukvarjanje s športom povezano z uživanjem alkohola, pri če- mer je 82 % vključenih študij potrdilo po- membno pozitivno povezavo (Kwan idr., 2014). Tudi novejše študije (Du Preez idr., 2017; Diehl idr., 2014) kažejo pozitivno po- vezanost med udejstvovanjem v športu in uživanjem alkohola ter na to, da je poraba alkohola med športniki pogosto tvegana in lahko vodi do odvisnosti. Poraba alkohola pa je odvisna od starosti, spola, športne pa- noge in kakovosti športnika. Razvojno obdobje adolescence naj bi bilo še posebno občutljivo, saj naj bi se v tem obdobju pogosteje pojavljali tvegani vzor- ci pitja alkohola ter tudi simptomi depre- sije (Klanšček idr., 2016). Razlage so morda lahko prav v značilnostih tega razvojnega obdobja. V populaciji mladih so odnosi med vrstniki še posebej pomembni kon- tekst pri oblikovanju mladostniškega vede- nja (Barker idr., 2019). Predhodne raziskave namreč kažejo, da so vrstniške skupine med najpomembnejšimi pri prenašanju ter uveljavljanju alkohola in drugih vedenj- skih norm med mladostniki (Kagesten idr., 2016). Športne ekipe in kultura pitja so še posebej pomemben vrstniški kontekst v populaciji mladih (Casey in Beadnell, 2010). Ti družbeni konteksti lahko oblikujejo nor- me in prepričanja o sprejemljivem vedenju s trajnim vplivom v odrasli dobi. Dokazi ka- žejo, da je pri tistih, ki ne uživajo alkohola pred 21. letom, manj verjetno, da ga bodo zaužili pozneje v življenju (Modric idr., 2011). Zato je obdobje adolescence posebno po- membno obdobje in se šteje za ključno v zvezi s preventivnimi prizadevanji. Preventivno naj bi bilo po številnih raziska- vah seveda tudi športno udejstvovanje, ki lahko ščiti pred pojavom težav v duševnem zdravju – te so med otroci in mladimi vse bolj razširjene. Mnogo avtorjev (Maher idr., 2013; Poirel, 2017; Toker in Biron, 2012) na- vaja, da je športna aktivnost koristna za te- lesno ter tudi duševno zdravje. Pripomore k boljšemu razpoloženju, nižji ravni anksi- oznosti, stresa, depresivnosti in izčrpanosti, boljši samozavesti, občutku učinkovitosti in kognitivnim zmogljivostim, kot so spo- min, koncentracija in reševanje problemov. Športna aktivnost ima pomembno vlogo pri vzpostavljanju zdravega življenjskega sloga ter lahko pomembno prispeva k bolj- šemu zdravstvenemu statusu in večjemu zadovoljstvu z življenjem (Hooker in Ma- sters, 2016). Maher idr. (2013) so v svoji razi- skavi ugotovili, da mladi odrasli med 15. in 25. letom poročajo o višjem zadovoljstvu z življenjem na tiste dneve, ko so telesno bolj aktivni. Graupensperger idr. (2021) navaja- jo, da je lahko šport koristen za duševno zdravje, sodelovanje v skupinskih športih pa je najboljši dolgoročni napovedni de- javnik nižje depresivne in anksiozne simp- tomatike. Namen raziskave je bil raziskati: (i) razšir- jenost tveganih in škodljivih vzorcev pitja alkohola med mladimi slovenskimi športni- ki, (ii) razširjenost depresivne simptomatike ter (iii) specifične odnose med določenimi sociodemografskimi spremenljivkami in dejavniki, povezanimi s športom, kot napo- vedovalci škodljivega pitja alkohola. „Metode Vzorec V raziskavi je sodelovalo 267 mladih kate- goriziranih športnikov, 147 moških in 120 žensk, starih od 18 do 21 let (M = 18,72 leta, SD = 0,91 leta). Instrumenti Uvodni vprašalnik. Z uvodnim vprašalnikom smo pridobili osnovne sociodemografske podatke (starost, spol, zdravstveni status, stopnja izobrazbe). Drugi del vprašalnika se je nanašal na podatke o pogostosti, in- tenzivnosti in povprečni količini športne aktivnosti ter na podatke o količini trenin- ga, številu tekem in uspešnosti v športu. Vprašalnik o stopnji tveganosti pitja alkohola AUDIT (angl. Alcohol Use Disorders Identifica- tion Test – AUDIT). Za ugotavljanje tvega- nih vzorcev pitja smo uporabili vprašalnik o stopnji tveganosti pitja alkohola (WHO, 2021). Vprašalnik AUDIT je oblikovala Sve- tovna zdravstvena organizacija. Gre za presejalni pripomoček, ki opredeljuje način uživanja in stopnjo tveganja pitja alkoho- la. Vprašalnik je sestavljen iz 10 vprašanj. Razdeljena so v tri dele, vsak se nanaša na način uživanja alkohola: tvegano uživanje alkohola, simptomi odvisnosti, škodljivo uživanje alkohola. Največje število točk je 40 oziroma največ štiri točke za vsako vprašanje. Vrednotenje je ločeno glede na spol (za moške in ženske). Seštevek 14 točk nakazuje veliko verjetnost škodljivega uživanja alkohola, seštevek točk več kot 19 pa pomeni veliko verjetnost odvisnosti od alkohola. Z vprašalnikom AUDIT ne diagno- sticiramo prisotnosti odvisnosti od alkoho- la, ampak ocenimo način uživanja alkohola in tveganje. Zanesljivost vprašalnika AUDIT je bila na podlagi Cronbachovega koefici- enta alfa dobra in je znašala 0,910. Vprašalnik depresivnosti (angl. The Center for Epidemiologic Studies Depression Scale – CES- -D). Za ugotavljanje depresivne simptoma- tike smo uporabili Vprašalnik depresivnosti (Radloff, 1977). Vprašalnik je namenjen merjenju stopnje depresivne simptomati- ke s poudarkom na afektivni komponenti. Rezultat pokaže telesne, afektivne, kogni- tivne in vedenjske simptome depresije. Vsebina vprašanj se nanaša na simptome, na katerih temelji tudi diagnoza klinične depresije: depresivno razpoloženje, ob- čutki krivde, občutki nemoči in brezupa, psihomotorična zavrtost, izguba apetita ter težave s spanjem. Vprašalnik obsega 20 postavk. Dobljeno število točk je lahko od 0 do 60, večje število točk pomeni resnejše simptome depresije. Vprašalnik je zanesljiv in standardiziran za starostni razpon od 11 do 90 let. Avsec in Musek (2010) navajata, da je slovenski prevod lestvice zanesljiv s koeficientom notranje konsistentnosti alfa = 0,86, v naši raziskavi pa je bil 0,87. Postopek Od posameznih trenerjev in selektorjev re- prezentanc ter panožnih zvez smo pridobili podatke in kontakte športnikov. Športni- kom, ki so zadostili vključitvenim kriterijem, smo poslali povabilo k sodelovanju v študiji po elektronski pošti s podrobnim opisom raziskave, nameni in cilji. Udeležencem raziskave je bila zagotovljena anonimnost in imeli so možnost kadarkoli odstopiti od izpolnjevanja vprašalnikov. Celoten proces zbiranja podatkov je bil izveden v skladu z zahtevami Zakona o varstvu osebnih po- 200 datkov (Uradni list RS, št.86/2004). Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko je odobrila protokol raziskave in izdala so- glasje za izvedbo raziskave (KME, št. 0120- 95/2018/6). Statistična analiza Odgovore na vprašalnik AUDIT in CES-D smo analizirali po navodilih in priloženem ključu. Zbrane podatke smo analizirali s programom SPSS 20.0 (Statistical Package for Social Sciences Inc., Chicago, ZDA). Za številčne spremenljivke smo izračunali arit- metično sredino in standardni odklon, za nominalne in ordinalne spremenljivke pa frekvenco in strukturni odstotek; za analizo povezanosti med številčnimi spremenljiv- kami smo uporabili Pearsonov korelacijski koeficient r, razlike med skupinami smo primerjali s t-testom. Statistično značilnost smo preverili na stopnji 5-odstotnega tve- ganja (p = 0,050). „Rezultati Analiza rezultatov je pokazala, da so mladi športniki v povprečju dosegli razmeroma nizke ocene tveganega pitja alkohola oz. povprečne vrednosti na testu AUDIT 3,32 točke; opozoriti pa kaže na visok standardni odklon. Ocena depresivne simptomatike na podlagi vprašalnika CES-D je bila glede na povprečne vrednosti odgovorov visoka, to je 15,02 točke, in je blizu presečne vre- dnosti 16 točk, ki določa pomembno mejo in ki kaže na morebitno resnejšo depresiv- no simptomatiko (Tabela 1). Pri testu AUDIT vidimo, da so statistično značilne razlike med starostnima kategorijama (U = 4,214, p = 0,041), ni pa razlik na vprašalniku CES-D (U = 3,843, p = 0,109). Rezultati, ločeni po spolu, kažejo, da 15 % moških presega AUDIT > 8 točk, žensk ne- koliko manj, to je 9 %. Ocena depresivne simptomatike na podlagi CES-D je poka- zala, da 38,2 % vseh sodelujočih presega presečno točko in torej poroča o doživlja- nju zmerne do resne klinično pomembne depresivne simptomatike. Največje število točk, to je CES-D ≥ 22, je doseglo kar 23 % sodelujočih, kar pomeni, da glede na njiho- vo poročanje doživljajo zelo verjetno klinič- no pomembno depresivno simptomatiko. Pri rezultatih, ločenih po spolu, lahko vidi- mo, da več kot polovica športnic poroča o doživljanju klinično pomembne depresiv- ne simptomatike, saj presegajo presečno točko CES-D ≥ 16. Največje število točk, to je CES-D ≥ 22, je doseglo kar 35,80 % vprašanih športnic. Pri športnikih so rezul- tati nekoliko boljši, vendar še vedno visok delež presega presečno točko. Vidimo lah- ko, da 24,6 % vprašanih športnikov presega 16 točk, 22 točk ali več pa 12,70 %. Špor- tnice torej dosegajo statistično značilno višje povprečne vrednosti na testu CES-D kot športniki (U = 9,788, p = 0,000). Če po- vzamemo, rezultati na testu AUDIT kažejo, da so statistično značilne razlike tako med spoloma (U-test = 4,435, p = 0,013) kot sta- rostnima kategorijama (U-test = 4,214, p = 0,041). Moški in starejši športniki dosegajo Tabela 1 Ocena tveganega pitja in ocena depresivnih simptomov za celoten vzorec in razlike glede na starost N M SD Razlika med skupinama Ocena tveganega pitja (AUDIT) 212 3,32 4,02 Starost 18 in 19 120 3,90 4,50 U a = 4,214 p = 0,041* Starost 20 in 21 92 2,56 3,16 Ocena depresivnih simptomov (CES-D) 243 15,02 9,33 Starost 18 in 19 197 15,60 9,85 U a = 3,843 p = 0,109 Starost 20 in 21 46 12,54 6,77 Opomba. N = število udeležencev; M = aritmetična sredina; SD = standardni odklon. a U = Mann-Whitneyjev U-test; p = statistična pomembnost na ravni p ≤ 0,05; ** p < 0,001. Tabela 2 Razlike med spoloma v podrezultatih AUDIT in CES-D Športnice Športniki Razlika N M N M U a p Tvegano pitje (AUDIT) 92 2,59 120 3,90 9,788 0,000**< kot 8 točk 83 90,2 % 102 85,0 % 8 in > točk 9 9,8 % 18 15,0 % Depresivni simptomi (CES-D) 109 18,28 134 12,37 4,435 0,013*< kot 16 točk 49 45,0 % 101 75,0 % 16 do 21 točk 21 19,2 % 16 11,1 % 22 in > točk 39 35,8 % 17 12,1 % Opomba. N = število udeležencev. a U = Mann-Whitneyjev U-test; p = statistična pomembnost na ravni *p ≤ 0,05; ** p < 0,001. Tabela 3 Povezanost med proučevanimi spremenljivkami 1 2 3 4 5 6 7 8 1. Starost 2. CES-D –0,115 3. AUDIT 0,217** –0,078 4. Starost Tek. 0,157** 0,151 –0,059 5. Tekme M. –0,087 0,119 0,045 –0,091 6. Trening ure 0,056 –0,079 0,026 –0,249** –0,027 7. Zanemarjam –0,059 –0,032 0,015 –0,078 0,059 0,152* 8. Zamujam –0,032 0,185** –0,021 –0,118 0,117 0,204** 0,444** 9. Družabno –0,095 0,036 0,189** 0,039 –0,083 –0,243** –0,077 –0,142* Opomba. Starost = starost športnika; CES-D = stopnja depresivne simptomatike; AUDIT = stopnja tveganosti pitja alkohola; Starost Tek. = starost pri prvem nastopu na tekmovanju; Tekme M. = šte- vilo mednarodnih tekem v enem letu; Trening ure - število ur treninga v enem tednu; Zanemarjam - osredotočenost samo na šport in zanemarjanje drugih področij življenja; Zamujam = zaradi športa zamujam pomembne dogodke v življenju; Družabno = družabno življenje med športno kariero; * statistično pomembno na ravni p < 0,05; ** statistično pomembno na ravni p < 0,001. raziskovalna dejavnost 201 značilno višje povprečne vrednosti testa AUDIT v primerjavi z ženskami in mlajšimi športniki. Tabela 3 prikazuje, kako se povezujejo re- zultati testa AUDIT in CES-D s številom ur treninga na teden, številom mednarodnih tekem v enem letu, starostjo ob začetku tekmovanja v izbrani športni panogi, osre- dotočanjem le na šport in zanemarjanjem drugih področij, zamujanjem različnih po- membnih dogodkov zaradi športa ter koli- čino družabnega življenja. Vidimo lahko, da se dosežek na lestvici CES-D pomembno pozitivno povezuje s spremenljivko »zara- di športa zamujam pomembne dogodke«. Dosežek na lestvici AUDIT je pomembno, pozitivno, a nizko povezan s starostjo in družabnim življenjem. Ugotovili smo pozi- tivno, pomembno in nizko povezavo med opravljenim številom ur treninga na teden in osredotočanjem le na šport ob zane- marjanju drugih področij in zamujanju po- membnih dogodkov v življenju. Zaznati je tudi negativno, pomembno in nizko pove- zavo med opravljenim številom ur treninga ter zamujanjem družabnega življenja. „Razprava Namen raziskave je bil raziskati: (i) razšir- jenost tveganih in škodljivih vzorcev pitja alkohola med mladimi slovenskimi športni- ki, (ii) razširjenost depresivne simptomatike ter (iii) specifične odnose med določenimi sociodemografskimi spremenljivkami in dejavniki, povezanimi s športom, kot napo- vedovalci škodljivega pitja alkohola. Namen raziskave je bil proučiti razširjenost tveganih in škodljivih vzorcev pitja alkoho- la med mladimi slovenskimi športniki. Re- zultati za celoten vzorec v povprečju niso kazali rizičnega vedenja mladih športnikov, vendar smo ob podrobnejšem pregledu ugotovili, da kar 12,7 % športnikov (15 % fantov in 9 % deklet) poroča o zelo tvega- nih vzorcih pitja alkohola. Avtorji (Du Preez idr., 2017; Diehl idr., 2014) opozarjajo na po- zitivno povezanost med udejstvovanjem v športu in uživanjem alkohola, da je poraba alkohola med športniki pogosto rizična in lahko vodi do odvisnosti. Pri interpretaciji je vedno treba upoštevati tri dejstva –da se praviloma navaja manjše količine po- pitega alkohola od dejanskih in da lahko običajno vsaki vrednosti prištejemo točko (Barbor idr., 2001); da ima alkohol različne učinke glede na starost in spol, zato se po- gosto priporoča presečna točka za ženske in mlade pri 7 in ne 8 točkah, določanje o presečni točki pa prepuščajo presoji tudi glede na nacionalne in kulturne standar- de; ter da gre pri mladostnikih pri vsakem pitju alkohola za tvegane vzorce pitja (Sor- ko in Boben, 2014). Ob upoštevanju nizke povprečne starosti športnikov, vključenih v naš vzorec, pa so pravzaprav skrb vzbuja- joče. Skoraj neverjeten je tudi podatek, da kar štirje vprašani športniki navajajo višjo vrednost od 17 točk. To pa je vrednost, pri kateri lahko gre za sindrom odvisnosti od alkohola. V nadaljevanju nas je zanimala tudi pojav- nost depresivne simptomatike med mladi- mi športniki. Ugotovili smo, da zelo velik delež športno aktivnih mladih poroča o pomembni de- presivni simptomatiki, saj več kot tretjina vzorca (38,30 %) dosega in presega preseč- no točko 16 na testu CES-D. Prav posebej je treba opozoriti na mlade športnice, ki so se izkazale kot zelo ranljiva skupina. Pri njih je povprečna vrednost na vprašalniku CES-D visokih 18,28 točke, kar nakazuje doživljanje resnih in klinično pomembnih depresivnih simptomov. Še bolj pa skrbi podatek, da več kot polovica sodelujočih mladih špor- tnic presega 16 točk pri vprašalniku CES-D, torej poročajo o klinično pomembnih de- presivnih simptomih. Tudi ob uporabi kon- servativnejšega reza pri 22 točkah je števi- lo še vedno izjemno visoko, saj omenjeni rez presega kar 35,80 % mladih športnic. Mlade športnice dosegajo tudi statistično pomembno višje povprečne vrednosti na testu CES-D v primerjavi z mladimi špor- tniki. Skrb vzbujajoč je podatek, da več kot polovica mladih športnic in četrtina mladih športnikov poroča o kliničnih simptomih depresije. Rezultati tudi kažejo, da med mlajšimi in starejšimi športniki sicer ni sta- tistično pomembnih razlik v poročanju o depresivni simptomatiki, se pa kaže jasen trend, saj so povprečne vrednosti športni- kov, starih 18 in 19 let, višje kot pri tistih v kategoriji 20 in 21 let. Opozoriti je treba, da je povprečje pri mlajši starostni skupini zelo blizu presečne točke 16. Ob naših rezultatih se težko strinjamo z avtorji (npr. Maher idr., 2013; Poirel, 2017), ki trdijo, da športna aktivnost ni koristna le za telesno zdravje, temveč tudi za du- ševno. Treba je poudariti, da gre v našem primeru za tekmovalne športe in da bi bilo v prihodnje treba podrobneje raziskati tudi področje rekreativnega športa in vpliv tega na boljši celostni zdravstveni status. Lahko pritrdimo Hafnerjevi in Ihanu (2014), ki na- vajata, da imamo tudi pri telesni aktivnosti svoje meje. Avtorja trdita, da telesni napor prek meja zmogljivosti namesto sprošča- nja prinese le dodaten stres, ki izčrpava obrambne mehanizme organizma. Kadar s treningom nenehno presegamo fiziološke meje telesa, se lahko trening konča tudi v dolgotrajni izčrpanosti in bolezenskih te- žavah, posebno takrat, ko začnejo posa- mezniki zaradi težav sami sebe manipuli- rati s poživili, enostransko prehrano ali pa nadkompenzacijo. Prav tako se lahko stri- njamo s Hoffmanom (2009), ki navaja, da lahko udejstvovanje v športu in intenziven trening kljub užitku in vzburjenju po drugi strani vodita do številnih poškodb in težav v duševnem zdravju. Poudariti je treba, da ni nujno, da sta vrhunski šport in njegove zahteve tista dejavnika, ki bi neposredno povzročala pojavnost in pogostost simp- tomatike določenih duševnih težav (Perko, 2021). Šport ima lahko vlogo dejavnika, ki npr. blaži neprijetno simptomatiko dušev- nih motenj, in je kot tak zgolj poligon, na katerem se latentne ali že nastale težave lahko manifestirajo. Seveda bi bilo treba za potrditev domneve opraviti dolgoročno študijo, da bi lahko trdili, da v šport priha- jajo otroci in mladi, katerih dosedanje ži- vljenjske razmere in okolje so pripeljali do nastanka določenih duševnih težav ali pa so te že celo izražene. Kot navajata Erzar (2007) in Markser (2011), je pojavnost depresije odgovor na stresne dogodke, pretirana pričakovanja, neuspeh ter pritiske iz okolja, zato ne sme prese- nečati, da je prav omenjena motnja tako pogosto diagnosticirana med športniki. V primerjavi s tujimi raziskavami lahko vidi- mo, da naši športniki pogosteje poročajo o klinično pomembnih simptomih depresije kot športniki v tujih raziskavah (Junge in Feddermann-Demont, 2016; Prinz idr., 2016; Nixdorf idr., 2013). V omenjenih raziskavah je delež športnikov, ki na testu CES-D pre- sega 16 točk, med 12 in 20 %, povprečne vrednosti pa so med 8 in 12 točkami. Po- dobno kot v tujini pa tudi naše športnice pogosteje poročajo o pomembni depresiv- ni simptomatiki in dosegajo višje povpreč- ne vrednosti kot moški. Tudi naši rezultati, ki nakazuje višjo depresivno simptomatiko med mlajšimi kot starejšimi, so skladni z re- zultati v omenjenih tujih raziskavah. „Zaključek Ugotovili smo, da je delež mladih športni- kov, ki poročajo o tveganih vzorcih pitja in klinično pomembnih simptomih depresije 202 – ti po vsej verjetnosti niso obravnavani, kot bi morali biti, in najbrž tudi ne prepo- znani – visok. Posebno ranljive so mlade športnice, saj jih več kot polovica poroča o klinično pomembni depresivni simptoma- tiki. Mladi športniki pa izkazujejo tvegane vzorce pitja. Pri mladostnikih govorimo pri vsakem pitju alkohola o tveganih in škodlji- vih vzorcih pitja. Po našem vedenju v Slo- veniji nimamo izdelanega sistema za zgo- dnje zaznavanje težav v duševnem zdravju, hkrati pa imamo mnogo premalo ustrezno usposobljenih terapevtov, ki bi lahko po- magali športnikom. Zato je nujna sestava ustreznega strokovnega tima, usposoblje- nega za prepoznavanje težav v duševnem zdravju športnikov in pomoč pri njih. „Literatura 1. Babor, T. F., Higgins-Biddle, J. C., Saunders, J. B. in Monteiro, M. G. (2001). The alcohol use disorders identification test. Geneva: World Health Organization. 2. Barker, K. M., Subramanian, S. V., Berk- man, L., Austin, S. B. in Evans, C. R. (2019). Adolescent sexual initiation: A cross-clas- sified multilevel analysis of peer group, school, and neighborhood-level influ- ences. Journal of Adolescent Health, 65(3), 390–396. https://doi.org/10.1016/j.jadohe- alth.2019.03.002 3. Boyes, R., O’Sullivan, D. E., Linden, B., McI- saac, M. in Pickett, W. (2017). Gender- specific associations between involve- ment in team sport culture and canadian adolescents’ substance-use behavior. SSM – Population Health, 3(C), 663–673. https://doi.org/10.1016/j.ssmph.2017.08.006 4. Casey, E. A. in Beadnell, B. (2010). The struc- ture of male adolescent peer networks and risk for intimate partner violence perpetration: Findings from a national sample. Journal of Youth and Adolescen- ce, 39(6), 620–633. https://doi.org/10. 1007/s10964-009-9423-y 5. Diehl, K., Thiel, A., Zipfel, S., Mayer, J. in Sch- neider, S. (2014). Substance use among elite adolescent athletes: Findings from the GOAL Study. Scandinavian journal of medicine & sci- ence in sports, 24(1): 250–258. 6. Du Preez, E. J., Graham, K. S., Gan, T. Y., Mo- ses, B., Ball, C. in Kuah D. E. (2017) Depression, anxiety, and alcohol use in elite rugby lea- gue players over a competitive season. Cli- nical journal of sport medicine: official journal of the Canadian academy of sport medicine, 27(6): 530–535. 7. Erzar, T. (2007). Duševne motnje: psihopatolo- gija v zakonski in družinski terapiji. Celje: Celj- ska Mohorjeva družba. 8. Graupensperger, S., Sutcliffe, J. in Vella, S. A. (2021). Prospective associations between sport participation and indices of mental health across adolescence. Journal of Youth and Adolescence, 50(7): 1450–1463. 9. Hafner, M. in Ihan, A. (2014). Prebujanje: Psiha v iskanju izgubljenega Erosa –psihonevroimu- nologija. Alpha center. 10. Hoffman, J. S. (2009). Introduction to a kinesio- logy: studying physical activity. Champaign, IL: Human kinetics. 11. Hellandsjø, Bu., Watten, E. T., Foxcroft, R. G., Ingebrigtsen, D. R. in Relling, G. (2002). Teenage alcohol and intoxicati- on debut: The impact of family sociali- zation factors, living area and partici- pation in organized sports. Alcohol and Alcoholism, 37(1), 74–80. https://doi. org/10.1093/alcalc/37.1.74 12. Hooker, S. A. in Masters, K. S. (2016). Purpose in life is associated with physical activity me- asured by accelerometer. Journal of health psychology, 21(6): 962–971. 13. Junge, A. in Feddermann-Demont, N. (2016). Prevalence of depression and anxiety in top- -level male and female football players. BMJ open sport & exercise medicine, 2(1): 62–87. 14. Lorente, F. O., Souville, M., Griffet, J. in Gre- lot, L. (2004). Participation in sports and alcohol consumption among French adolescents. Addictive Behaviors, 29(5), 941–946. https://doi.org/10.1016/j.add- beh.2004.02.039 15. Maher, J. P., Doerksen, S. E., Elavsk, S., Hyde, A. L., Pincus, A. L., Ram, N. in Conroy, D. E. (2013). A daily analysis of physical activity and satis- faction with life in emerging adults. Health Psychology, 32(6): 647. 16. Markser, V. Z. (2011). Sport psychiatry and psychotherapy. Mental strains and disorders in professional sports. Challenge and an- swer to societal changes. European archives of psychiatry and clinical neuroscience, 261(2): 182. 17. Modric, T., Zenic, N. in Sekulic, D. (2011). Sub- stance use and misuse among 17–18 com- ments old Croatian adolescents: Correlation with scholastic variables and sport factors. Substance Use & Misuse, 46(10), 1328–1334. 10.3109/10826084.2011.579677 18. Nixdorf, I., Frank, R., Hautzinger, M. in Beck- mann, J. (2013). Prevalence of depressive symptoms and correlating variables among German elite athletes. Journal of clinical sport psychology 2013; 7(4): 313–326. 19. Radloff, L. S. (1977). The CES-D Scale: a self- -report depression scale for research in the general population. Applied psychological measurement, 1: 385–401. 20. Perko, U. (2021). Izbrani vidiki duševnega zdravja med športniki (doktorska disertacija, Fakulteta za vede o zdravju). Univerza na Primorskem. 21. Prinz, B., Dvořák, J. in Junge, A. (2016). Symp- toms and risk factors of depression during and after the football career of elite female players. BMJ open sport & exercise medicine, 2(1): 000124. 22. Poirel, E. (2017). Psychological benefits of physical activity for optimal mental health. Sante mentale au Quebec, 42(1): 147–164. 23. Scholes-Balog, K. E., Hemphill, S. A., Kre- mer, P. J. in Toumbourou, J. W. (2015). Relationships between sport participati- on, problem alcohol use, and violence: A longitudinal study of young adults in Australia. Journal of Interpersonal Vi- olence, 31(8), 1501–1530. https://doi. org/10.1177/088626051456796 24. Sorko, N. in Boben, D. (2014). Pasti odraščanja v alkoholni kulturi: Analiza nekaterih ključnih dejavnikov odnosa do alkohola slovenskih osnovnošolcev. Ljubljana: Društvo Žarek upa- nja. 25. Toker, S. in Biron, M. (2012). Job burnout and depression: unraveling their temporal relati- onship and considering the role of physical activity. Journal of applied psychology, 97(3): 699–710. 26. Kagesten, A., Gibbs, S., Blum, R. W., Mo- reau, C., Chandra-Mouli, V., Herbert, A. in Amin, A. (2016). Understanding factors that shape gender attitudes in early adolescence globally: A mixed-me- thods systematic review. PLos One, 11(6), e0157805. https://doi.org/10.1371/journal. pone.0157805 27. Klanšček Jeriček, H., Roškar, S., Britovšek, K., Scagnetti, N., Kuzmanić, M., Anderluh, M. B. in Blenkuš, M. G. (2016). Mladostniki o dušev- nem zdravju. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. 28. Kwan, M., Bobko, S., Faulkner, G., Donnelly, P. in Cairney, J. (2014). Sport participation and alcohol and illicit drug use in adolescents and young adults: A systematic review of longitudinal studies. Addictive behaviors, 39(3), 497–506. 29. World Health Organization. (2001). Health and development through physical activity and sport. https://www.who.int dr. Uroš Perko, mag. kin., spec. gešt. psihoterapije uros.perko@siol.net raziskovalna dejavnost 203 The association between bilateral deficit and physical performance Abstract An abundance of information can be found in the scientific literature regarding the bilateral deficit (BLD) in different contraction types, including its possible underlying mechanisms. On the other hand, studies on the relationship between BLD and physical performance have only begun to emerge in recent years. The purpose of this article was to carry out a detailed review of the lit- erature on the topic of the relationship between BLD and physical performance. After a detailed review of the scientific databases, we analyzed 7 relevant scientific articles. BLD calculated from outcomes of ballistic contractions (jumps) was positively related to the ability to change direction quickly, but the findings were not confirmed by all studies. Sprint running performance does not to be associated with BLD, while one study suggested that a smaller BLD is associated with a more efficient start in sprint. In one study, training with predominantly bilateral exercises increased BLD and improved the ability to quickly change direction and sprint time more than a comparable training with bilateral exercises. In the only study not conducted on athletes, a negative impact of BLD (calculated from rate of force development outcome) on sit-stand performance was noted in postmenopausal women. So far, there is little evidence to support the association between BLD and physical performance, thus, further research is needed. Keywords: bilateral index, bilateral facilitation, sports performance, muscle performance Izvleček V znanstveni literaturi je mogoče najti veliko podatkov o pojavnosti bilateralne- ga deficita (BLD) pri različnih tipih mišičnih naprezanj in mogočih mehanizmih v ozadju. Študije na področju povezanosti BLD s telesno zmogljivostjo in uspešno- stjo so se začele pojavljati šele v zadnjih letih. Namen tega članka je bil opraviti podroben pregled literature na temo povezave BLD in telesne zmogljivosti. Po podrobnem pregledu znanstvenih baz smo v izbor vključili 7 relevantnih znan- stvenih člankov. BLD, izračunan na podlagi balističnih nalog (skoki), bi utegnil biti pozitivno povezan s sposobnostjo hitre spremembe smeri, vendar te ugoto- vitve niso potrdile vse študije. Čas sprinterskega teka, kot kaže, ni povezan z BLD, medtem ko je ena študija nakazala, da je z učinkovitejšim startom pri sprintu povezan manjši BLD. Na vzorcu judoistov opravljene študije kažejo, da je BLD lahko povezan s slabšo zmogljivostjo pri športno specifičnih testih, vendar le, če je izračunan na podlagi rezultatov navpičnih skokov, ne pa izometrične jakosti stiska pesti. V eni študiji je trening s pretežno unilateralnimi vajami povečal BLD in v večji meri izboljšal sposobnost hitre spremembe smeri in čas sprinta v pri- merjavi s treningom z bilateralnimi vajami. V edini študiji, ki ni bila izvedena na športnikih, so poročali o negativnem vplivu BLD hitrosti prirastka sile na izvedbo naloge vstajanje s stola pri ženskah v menopavzi. Za zdaj je dokazov o povezavi med BLD in telesno zmogljivostjo malo, zato so potrebne nadaljnje raziskave. Ključne besede: bilateralni indeks, bilateralna facilitacija, športna uspešnost, mišična zmogljivost. Petra Železnik1, Vita Slak1, Žiga Kozinc1,2, Nejc Šarabon1,3,4 Povezava med bilateralnim deficitom in telesno zmogljivostjo 1Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 2Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Koper 3InnoRenew CoE, Izola 4S2P, Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana 204 (Ascenzi idr., 2020; Bishop idr., 2021; Psycha- rakis idr., 2019). BLD se v primeru skokov nanaša na razliko v višini sonožnega skoka v primerjavi z vsoto višin enonožnih skokov (Psycharakis idr., 2019). Za razlago pojava BLD se ponujajo številni mehanizmi, naj- verjetneje k njegovemu pojavu pripomore več dejavnikov, ki jih Škarabot idr. (2016) razdelijo v štiri kategorije: psihološki dejav- niki, dejavniki v povezavi z merilno nalogo, fiziološki dejavniki in nevrofiziološki dejav- niki (Bishop idr., 2021; Škarabot idr., 2016). Za zdaj najbolj sprejeta teorija ozadja BLD je pojav medhemisferne inhibicije – feno- men, ki opisuje inhibicijo nasprotnih si mo- žganskih hemisfer (Anders idr., 2021; Jakobi in Chilibeck, 2001; Škarabot idr., 2016). Fenomen bilateralne facilitacije nakazuje, da je BLD zelo plastična lastnost. Več štu- dij je pokazalo, da na BLD lahko vplivamo z vadbo proti uporu. Natančneje, unilate- ralne vaje BLD povečujejo, medtem ko ga bilateralne vaje znižujejo (Janzen, Chilibeck in Davison, 2006; Beurskens idr., 2015; Gon- zalo-Skok idr., 2017). Na podlagi teh ugoto- vitev so se v literaturi pojavile prve domne- ve, da bi bil BLD lahko povezan s telesno zmogljivostjo in uspešnostjo pri izvedbi gi- balnih nalog (Škarabot idr., 2016). Nižja vre- dnost BLD naj bi bila bolj ugodna pri tistih športih, v katerih posamezniki večinoma izvajajo bilateralno gibanje (npr. veslanje, dviganje uteži, smučarski skoki), medtem ko je višja vrednost BLD domnevno kori- stna pri športih, ki zahtevajo večinoma uni- lateralno gibanje (npr. spremembe smeri, meti, skok v višino ali daljino) (Ascenzi idr., 2020; Bishop idr., 2021). Unilateralne gibal- ne akcije so pretežni sestavni del večine ekipnih športov, zato se predvideva, da bi višja vrednost BLD pri teh športnikih prav tako koristila pri omogočanju najboljših unilateralnih gibanj, predvsem sposobnosti spremembe smeri (Bishop idr., 2021). Raziskav o mehanizmih v ozadju BLD je ve- liko, prav tako se je veliko študij ukvarjalo z vplivom različnih oblik vadbe proti uporu na BLD. Nekoliko zapostavljeno razisko- valno vprašanje, ki se je začelo izdatneje obravnavati šele v zadnjih letih, pa je, ali je BLD povezan s športno zmogljivostjo. Vprašanje je zelo pomembno za trenerje in druge sodelavce v športni praksi, saj bi ob morebitnih ugotovljenih povezavah med BLD in športno zmogljivostjo lahko BLD uporabljali kot enega izmed kazalnikov za snovanje in spremljanje uspešnosti trenin- ga. Namen tega članka je bil tako podro- ben pregled literature na temo povezave BLD in športne zmogljivosti. „Metode dela Iskanje odgovorov na postavljeno razisko- valno vprašanje je potekalo na podlagi sistematičnega pregleda podatkovnih baz PubMed in Google Scholar. Po pregledu baz smo pregledali še liste referenc vklju- čenih člankov. Pregledovanje je potekalo v novembru 2021 z naslednjimi ključnimi „Uvod Ljudje lahko gibalne naloge izvajamo unila- teralno ali bilateralno. Henry in Smith (1961) sta prva ugotovila, da je sila, proizvedena med največjim hotenim hkratnim napreza- njem obeh udov, manjša kot vsota sil, proi- zvedenih z levim in desnim udom posebej (unilateralno naprezanje). Za raziskovanje BLD se tako izvajajo primerljive unilateral- ne in bilateralne naloge, kot so unilateralni in bilateralni skoki iz počepa (angl. »squat jump« – v nadaljevanju SJ) (Bishop idr., 2021), ali unilateralne ter bilateralne meritve mišične jakosti (Turnes, Silva, Kons in Deta- nico, 2019). Poleg BLD med največjim hote- nim naprezanjem so študije ugotovile po- doben primanjkljaj v bilateralni izvedbi tudi z vidika reakcijskih časov (Vieluf, Aschersle- ben in Panzer, 2017). BLD je navadno dolo- čen z vrednostjo bilateralnega indeksa (BI), ki jo pridobimo s spodnjo enačbo: BI [%] = (100 x desno unilateralno + levo unilateralno) – 100, pri čemer bilateralno pomeni vsoto sil, proizvedenih z vsako okončino med bila- teralnim naprezanjem, medtem ko unila- teralno pomeni največjo silo, proizvedeno med unilateralnim naprezanjem (Škarabot idr., 2016). Negativne vrednosti BI nakazu- jejo prisotnost BLD, medtem ko pozitivne vrednosti kažejo na obraten fenomen, tj. bilateralno facilitacijo (Anders idr., 2021). O bilateralni facilitaciji torej govorimo, ko je največja hotena sila, proizvedena v bilate- ralnih pogojih, večja kot vsota sil, proizve- denih med unilateralnimi pogoji (Škarabot idr., 2016; Bishop idr., 2021). BLD je bil dokazan pri različnih tipih mišič- nih naprezanj – izometričnih ter počasnih in eksplozivnih dinamičnih (Psycharakis idr., 2019). O pojavu BLD pri dinamičnih enosklepnih gibanjih v študijah poročajo konsistentno, na glede na to, ali gre za kon- centrično ali ekscentrično izvedbo (Ascen- zi idr., 2020; Škarabot idr., 2016). Vrednost BLD pri koncentričnih in ekscentričnih na- prezanjih znaša povprečno okoli 10 %, pri čemer se vrednost BLD zvišuje s hitrostjo gibanja (Škarabot idr., 2016). V primerjavi z dinamičnimi nalogami je BLD v izometrič- nih pogojih bolj variabilen, največ razhajanj med raziskavami pa je pri iztegovalkah ko- lenskega sklepa (Bishop idr., 2021; Škarabot idr., 2016). Pojav BLD je bil potrjen tudi pri balističnih naprezanjih, in sicer pri SJ, skoku z nasprotnim gibanjem (angl. »counter- movement jump« – v nadaljevanju CMJ), horizontalnem CMJ in globinskem posko- ku (angl. »drop jump« – v nadaljevanju DJ) unilateralno Slika 1. Pregled iskanja študij raziskovalna dejavnost 205 Tabela 1 Prikaz rezultatov Avtorji, leto Vzorec Metode dela Ugotovitve Ascenzi, 2020 27 mladih nogometašev (18,5 ± 0,6 leta) Prvi dan testiranje zmogljivosti: unilateralni in bilateralni SJ z različnimi obremenitvami in horizontalni CMJ; drugi dan testiranje hitrosti: testi hitre spremembe smeri in sprint (10 in 40 m) – Statistično značilnih povezav med BLD in zmogljivostjo (agilnost, sprint) ni bilo, med testom spremembe smeri in BLD pri SJ z dodatno obremenitvijo 25 % telesne mase na desni strani (r = −0,448). – Med časom teka na 10 m in testom spremembe smeri statistične povezanosti ni (r = 0,46), med časom teka na 40 m in testom spremembe smeri nizka povezava (r = 0,58) – Ni razlik med počasnimi in hitrimi igralci z vidika BLD Bishop, 2021 18 rekreativnih športni- kov študentov moškega spola (25,5 ± 3,8 leta) Prvi dan testiranje unilateralnih in bilate- ralnih CMJ, DJ in skokov v daljino z mesta; drugi dan testi hitre spremembe smeri in sprint – Večji BLD je povezan z večjo sposobnostjo hitrih spre- memb smeri (r-leva = –0,48, r-desna = –0,53), ne pa tudi z linearno hitrostjo – Ugotovljena prisotnost bilateralne facilitacije za višino skoka in reakcijski indeks moči pri DJ Bračič, 2010 12 mladih sprinterjev mo- škega spola (22,49 ± 3,39 leta) Testiranje CMJ bilateralno in unilateralno ter kinetična analiza sprinterskega starta – Nižje vrednosti BLD pri CMJ so povezane z večjo produk- cijo maksimalne sile zadnje noge pri sprinterskem startu (r = –0,63) in večjim impulzom skupne sile na startne bloke (r = –0,55) – Nižje vrednosti produkcije sile sprednje noge pri dvono- žnem startu v primerjavi s produkcijo sile pri enonožnem startu Gonzalo-Skok, 2017 22 mladih košarkarjev moškega spola (16,9 ± 2,1 leta) Delitev v dve skupini – prva je izvajala izključno unilateralne vaje za moč, druga bilateralne vaje – ter merjenje različnih izidov po 6 tednih treningov – BLD je bil v unilateralni skupini po treningu večji kot v bilateralni skupini – Boljši rezultat pri skokih, sprintu in maksimalni moči je bil opazen v obeh skupinah, torej sprememba BLD ni vplivala na zmogljivost Kons, 2021 14 judoistov moškega spola (25,2 ± 2,2 leta) Unilateralni in bilateralni CMJ, več testov, specifičnih za judo (hitrost, vzdržljivost, število doseženih metov nasprotnika v omejenem času) – BLD je bil prisoten pri višini skoka in različnih kinetičnih spremenljivkah CMJ (razpon povprečij: 20,1–61,1 %) – BLD v CMJ je bil negativno povezan s specifičnim testom doseženih metov nasprotnika (r = od –0,61 do –0,85), ne pa s testi hitrosti in vzdržljivosti Kozinc, 2021 Košarkarji (105 moških, 16,7 ± 1,2 leta; 60 žensk, 17,9 ± 13,7 leta) in teniški igralci (56 moških, 16,8 ± 1,6 leta; 39 žensk, 15,7 ± 3,1 leta) Testiranje CMJ bilateralno in unilateralno ter merjenje časa za izvedbo dveh nalog sprememb smeri – Ugotovljena povezava med izvedbo nalog sprememb smeri in BLD pri moških (r = 0,21–0,52) – Pri košarkarjih moškega spola in teniških igralcih obeh spolov je bil prisoten BLD pri izvedbi CMJ, medtem ko so rezultati pri košarkaricah pokazali bilateralno facilitacijo Nicholson, 2021 10 rekreativnih špor- tnikov moškega spola (23 ± 1,3 leta) Prvi dan testiranje SJ in izometrične jakosti mišic iztegovalk kolena unilateralno ter bilateralno; drugi dan testiranje sprememb smeri in CMJ bilateralno – Manjši BLD v največji moči pri SJ je povezan z večjo silo (r = 0,728) in močjo (r = 0,750) pri CMJ – BLD v izometrični jakosti ni povezan ne z izidi pri CMJ ne z rezultati testov sprememb smeri – Ni povezave med BLD in unilateralnim ali bilateralnim predhodnim načinom treninga Ruiz-Cárdenas, 2018 14 žensk v pomenopav- znem (62,1 ± 5,16 leta) Merjenje unilateralne in bilateralne izome- trične jakosti in hitrosti prirastka sile mišic iztegovalk spodnjega uda ter izvajanje giba vstajanja s stola – BLD glede hitrosti prirastka sile je bil opazen v zgodnjih časovnih intervalih proizvajanja sile (do 100 ms), pozneje ne več – Statistično pomembna inverzna povezava med uspešno- stjo testa vstajanja s stola in BLD pri hitrosti prirastka sile do 50 ms (r = −0,505) Turnes, 2019 19 moških judoistov (22,1 ± 4,6 leta) Merjenje unilateralne in bilateralne izome- trične jakosti stiska pesti sede in stoje ter merjenje uspešnosti pri več različnih testih, specifičnih za judo – BLD pri stisku pesti je bil prisoten le v stoječem položaju (–3,0 ± 5,9 %) – Povezav med BLD in uspešnostjo pri testih, specifičnih za judo, ni bilo (r ≤ 0,27) Opomba. BLD = bilateralni deficit; CMJ = skok z nasprotnim gibanjem; SJ = skok iz počepa; DJ = globinski poskok; TM = telesna masa. besedami: bilateral deficit AND sport perfor- mance. Ob tem so bili ob začetku iskanja določeni vključitveni kriteriji, ki so obsegali članke v angleškem jeziku in članke z do- stopnim celotnim besedilom. Ustreznost rezultatov iskanja je bila najprej preverjena po naslovih, nato s prebiranjem izvlečkov. Če so se izkazali za primerne, so bili članki prebrani v celoti. Če so ustrezali preučevani tematiki, so bili vključeni v končno analizo. Proces iskanja literature je prikazan na Sliki 1. 206 „Rezultati Najdenih je bilo 52 člankov, ki so ustreza- li izbranim kriterijem. Dodatno so bili na podlagi sprotnega pregleda list referenc vključeni še 3 članki. Po pregledu naslovov je bilo ustreznih 24 člankov, po pregledu iz- vlečkov 17 znanstvenih člankov in nazadnje po pregledu celotnih besedil 9 znanstve- nih člankov. Rezultate vključenih člankov prikazuje Preglednica 1. „Razprava Namen članka je bil pregledati znanstveno literaturo s področja BLD in z njim poveza- ne športne zmogljivosti. Ugotovili smo, da je vpliv BLD na športno zmogljivost odvi- sen predvsem od vidika zmogljivosti, ki ga ocenjujemo. Nižja vrednost BLD je ugodna za športnike, ki izvajajo večinoma bilateral- no gibanje, medtem ko je pri večini ekipnih športov, pri katerih je veliko gibalnih vzor- cev izvedenih unilateralno, najbrž koristen večji BLD. Pri tem so študije nekoliko nee- notne in poročajo večinoma o majhni do zmerni povezavi med BLD in testi telesne zmogljivosti. Raziskave BLD v povezavi s športno zmo- gljivostjo so osredotočene predvsem na hitrost sprinta in sposobnost hitrih spre- memb smeri. Ascenzi idr. (2020) so ugo- tavljali povezanost BLD pri SJ in horizon- talnem CMJ z rezultati sprinta in naloge spremembe smeri pri vrhunskih nogome- taših in poročali, da statistično značilnih povezav ni bilo. O odsotnosti povezav med BLD in zmogljivostjo pri sprintu so poročali tudi Bishop idr. (2021), ki so za izračun BLD uporabili različne vrste skokov. Nicholson in Masini (2021) dodatno poročata o odso- tnosti povezav med BLD pri SJ in sposob- nostjo hitre spremembe smeri. V nasprotju s tem pa so odkritja pri vrhunskih tekačih, pri katerih je bila zaznana povezava med BLD in sprintom (Bračič, Supej, Peharec, Bačić in Čoh, 2010). Merili so proizvodnjo sile na startni blok ob začetku sprinta in ugotovili, da so preiskovanci z nižjim BLD pri CMJ proizvedli večji impulz na startne bloke. Manjši BLD največje proizvedene moči pri SJ se je izkazal kot koristen tudi pri izvedbi bilateralnega CMJ (tako z vidika naj- večje sile kot največje in povprečne moči) (Nicholson in Masini, 2021). V nasprotju s študijama Ascenzija idr. (2020) ter Nichol- sona in Masinija (2021) sta dve študiji po- ročali o zmerni povezavi med BLD pri CMJ in sposobnostjo hitre spremembe smeri (Bishop idr., 2021; Kozinc in Šarabon, 2021). Nasprotujoči si rezultati so morda posledi- ca raznolikih gibalnih nalog za vrednotenje BLD in telesne zmogljivosti. Tip naloge na- mreč vpliva na hitrost in smer gibanja ter s tem potencialno na različne dejavnike BLD (Ascenzi idr., 2020). Prav tako so bile raziska- ve izvedene na preiskovancih iz različnih športov. Na podlagi rezultatov lahko skle- pamo, da je večji BLD lahko koristen pri ve- čini ekipnih športov, v katerih so elementi, kot so spremembe smeri ali enonožni sko- ki, velikokrat izvedeni unilateralno. Pri tej ugotovitvi moramo biti nekoliko zadržani, saj nekatere študije te povezave niso potr- dile. Le malo študij je uporabilo teste, za- snovane za posamezne športne discipline. Turnes idr. (2019) so poročali o odsotnosti povezav med BLD v jakosti stiska pesti ter nekaterimi testi zmogljivosti, zasnovanimi posebej za judoiste. Po drugi strani so Kons idr. (2021) poročali o slabši zmogljivosti pri posebnem testu za judoiste pri preiskovan- cih z večjim BLD v CMJ. Gre za test, pri kate- rem mora preiskovanec v omejenem času izvesti čim več metov (iponov) nasprotnika. Preostali testi v študiji niso bili povezani z BLD. Študija kaže, da je smiselno v judu BLD v CMJ zmanjševati. Dokaze o morebitni koristnosti BLD pri ekipnih športih dopolnjujejo tudi izsledki študije Gonzalo-Skoka idr. (2017), izvedene na mladih košarkarjih. Primerjali so učinke treningov s pretežno unilateralnimi in bi- lateralnimi vajami na športno zmogljivost in ob tem spremljali BLD. Pričakovano se je v skupini, ki je trenirala unilateralno, BLD povečal. Uspešnost pri skokih in sprintu ter največja moč pri izvedbi počepa sta se po- večali v obeh skupinah. Trening na podlagi unilateralnih vaj je v večji meri spodbudil prilagoditve, ki so izboljšale skoke, linearni sprint in hitrost spremembe smeri, torej po- membne elemente košarke in tudi drugih ekipnih športov (Gonzalo-Skok idr., 2017). V drugi študiji delež predhodno opravljenih bilateralnih in unilateralnih gibov v sklopu treninga na pojavnost BLD pri SJ ni imel vpliva (Nicholson in Masini, 2021). Treba je omeniti, da je bil vzorec v tej raziskavi maj- hen, preiskovanci so sami poročali o številu opravljenih bilateralnih oz. unilateralnih vaj, kar bi lahko vplivalo na rezultat. Sklepa- mo lahko, da je povezanost BLD s športno zmogljivostjo odvisna od zahtev športa. Če so zanj pomembne unilateralne izvedbe, je BLD morda celo bolje povečati z unila- teralnimi vajami (Kozinc in Šarabon, 2021; Psycharakis idr., 2019). Poleg športnih aktiv- nosti ima BLD morda vpliv tudi na funkcij- sko sposobnost opravljanja vsakodnevnih bilateralnih nalog. Avtorji Ruiz-Cardenas idr. (2018) so pri ženskah v menopavzi prever- jali povezanost BLD z uspešnostjo izvedbe testa vstajanja s stola. Ugotovili so, da je bil BLD pri hitrosti prirastka sile v prvih 50 ms povezan s slabšo izvedbo vstajanja s stola, zato je pri starejših odraslih smiselno ohra- njati eksplozivnost, s čimer jim je omogo- čena samostojnost ob vsakodnevnih aktiv- nostih. Več raziskav, vključenih v naš pregled, je v skladu s predhodno literaturo potrdilo ve- lik vpliv merilne naloge in izhodnih spre- menljivk na vrednosti BLD in na povezave s telesno zmogljivostjo (Bishop idr., 2021; Ni- cholson in Masini, 2021; Ascenzi idr., 2020; Psycharakis idr., 2019), pri čemer so BLD največkrat merili pri različnih tipih skokov. Redkeje smo v izbranih študijah zasledili merjenje mišične jakosti prek največjega zavestnega izometričnega naprezanja. BLD pri tem tipu nalog, kot kaže, ni povezan s telesno zmogljivostjo športnikov (Nichol- son in Masini, 2021; Turnes idr., 2019). Pri upoštevanju BLD kot merila športne uspe- šnosti bi bilo smiselno meritve izvesti v več ravninah in med športno specifičnimi gibanji. Poleg raznovrstnosti gibalnih nalog so raznolike tudi spremenljivke, ki so vsto- pale v izračun BLD. V raziskavah so upora- bili višino ali dolžino skoka (Bishop idr. 2021; Kozinc in Šarabon, 2021), največjo moč ali silo (Nicholson in Masini, 2021; Turnes idr., 2019; Ascenzi idr., 2020; Šarabon idr., 2020; Ruiz-Cardenas idr., 2018; Gonzalo-Skok idr., 2016), reakcijski čas (Vieluf idr., 2017) ter hi- trost prirastka sile ali navora (Šarabon idr., 2020; Ruiz-Cardenas idr., 2018). V nadaljeva- nju bi bilo smiselno raziskati, katera izmed spremenljivk je za izračun BLD najprimer- nejša. Kozinc in Šarabon (2021) sta poroča- la, da so bile povezave med sposobnostjo hitre spremembe smeri in BLD večje, ko je bil slednji izračunan na podlagi impulza sile pri CMJ, v primerjavi z višino skoka in naj- večjo močjo. Raziskave o BLD so bile večinoma izvedene pri različno telesno pripravljenih preisko- vancih (športnikih ali rekreativcih), različnih starostnih skupinah (od mlajših športnikov do žensk v menopavzi), različno velikih vzorcih (od 10 do 165 preiskovancev) in z različnimi nalogami, s katerimi so vrednotili telesno zmogljivost (sprint, hitre spremem- be smeri, horizontalni in vertikalni skoki, test vstajanja s stola, test reakcijskega časa), zato je treba rezultate interpretirati ob upo- števanju navedenih razlik. V prihodnosti bi raziskovalna dejavnost 207 bilo zato dobro izvesti raziskave na večjih vzorcih, pri športnikih s pretežno bilateral- nimi elementi po eni strani in s pretežno unilateralnimi elementi po drugi strani ter primerjati njihov BLD in povezavo s špor- tno specifično uspešnostjo. „Zaključek Povezava med BLD in športno zmogljivo- stjo ni popolnoma jasna. Rezultati doseda- njih raziskav so se osredotočali predvsem na vpliv na sprint in hitrost spremembe smeri, pri čemer raziskave v zvezi s slednjo poročajo o pozitivnem vplivu večjega BLD. Po drugi strani je, kot kaže, BLD nezaželen v judu. Z vidika uspešnosti v športih, v katerih prevladujejo unilateralne akcije, je večji BLD lahko koristen, saj so elementi pospeševa- nja, zaviranja, skokov in spremembe smeri pomembni za uspešno udejstvovanje v ve- čini ekipnih športov. Če so zahteve športa po unilateralnih aktivnostih velike, je mor- da smiselno BLD povečati z unilateralnimi vajami. Literature o BLD je veliko, vendar se le manjši delež študij osredotoča na po- vezavo med BLD in športno zmogljivostjo. Prihodnje raziskave bi bile zato lahko izve- dene med športniki iz različnih disciplin s poenotenimi merilnimi protokoli, kar bi ponudilo jasnejše odgovore na vprašanje o vplivu BLD na športno zmogljivost. Smi- selno bi bilo tudi preveriti, ali se lahko BLD uporabi kot vodilo pri snovanju treninga, denimo z vidika deleža vključenih unilate- ralnih in bilateralnih vaj. „Literatura 1. Anders, J., Keller, J. L., Neltner, T. J., Housh, T. J., Schmidt, R. J. in Johnson, G. O. (2021). Task- -specific performance fatigability and the bilateral deficit during isokinetic leg exten- sions. Journal of musculoskeletal & neuronal interactions, 21(1), 4–12. Pridobljeno s http:// www.ismni.org/jmni/pdf/83/jmni_21_004. pdf 2. Ascenzi, G., Ruscello, B., Filetti, C., Bonanno, D., Di Salvo, V., Nuñez, F. J., ... Suarez-Arrones, L. (2020). Bilateral Deficit and Bilateral Per- formance: Relationship with Sprinting and Change of Direction in Elite Youth Soccer Players. Sports (Basel, Switzerland), 8(6), 82. https://doi.org/10.3390/sports8060082 3. Beurskens, R., Gollhofer, A., Muehlbauer, T., Cardinale, M. in Granacher, U. (2015). Effec- ts of heavy-resistance strength and balan- ce training on unilateral and bilateral leg strength performance in old adults. PloS one, 10(2), e0118535. 4. Bishop, C., Berney, J., Lake, J., Loturco, I., Bla- grove, R., Turner, A. in Read, P. (2021). Bilateral Deficit During Jumping Tasks: Relationship With Speed and Change of Direction Speed Performance. Journal of strength and conditi- oning research, 35(7), 1833–1840. https://doi. org/10.1519/JSC.0000000000003075 5. Bračič, M., Supej, M., Peharec, S., Bačič, P. in Čoh, M. (2010). An investigation of the influ- ence of bilateral deficit on the counter-mo- vement jump performance in elite sprin- ters. Kinesiology, 42.(1.), 73-81. Pridobljeno s https://hrcak.srce.hr/54244 6. Gonzalo-Skok, O., Tous-Fajardo, J., Suarez- -Arrones, L., Arjol-Serrano, J. L., Casajús, J. A. in Mendez-Villanueva, A. (2017). Single- -Leg Power Output and Between-Limbs Imbalances in Team-Sport Players: Unilateral Versus Bilateral Combined Resistance Train- ing. International journal of sports physiology and performance, 12(1), 106–114. https://doi. org/10.1123/ijspp.2015-0743 7. Henry, F. M. in Smith, L. E. (1961). Simultane- ous vs. separate bilateral muscular contracti- ons in relation to neural overflow theory and neuromoter specificity. Research Quarterly. American Association for Health, Physical Edu- cation and Recreation, 32(1), 42–46. 8. Jakobi, J. M. in Chilibeck, P. D. (2001). Bilateral and unilateral contractions: possible diffe- rences in maximal voluntary force. Canadian journal of applied physiology, 26(1), 12–33. 9. Janzen, C. L., Chilibeck, P. D. in Davison, K. S. (2006). The effect of unilateral and bilate- ral strength training on the bilateral deficit and lean tissue mass in post-menopausal women. European journal of applied physiolo- gy, 97(3), 253–260. 10. Kons, R., Ache Dias, J., Ghedini Gheller, R., Bis- hop, C. in Detanico, D. (2021). Bilateral Deficit in the Countermovement Jump and its As- sociations with Judo-Specific Performance. Research in Sports Medicine An International Journal. V tisku. https://doi.org/10.1080/1543 8627.2021.2024542 11. Kozinc, Ž. in Šarabon, N. (2021). Bilateral defi- cit in countermovement jump and its associ- ation with change of direction performance in basketball and tennis players. Sports bio- mechanics. V tisku. https://doi.org/10.1080/1 4763141.2021.1942965 12. Nicholson, G. in Masini, D. (2021). Bilateral de- ficit: relationships with training history and functional performance. Kinesiology, 53(1), 86–94. https://doi.org/10.26582/k.53.1.11 13. Psycharakis, S. G., Eagle, S. R., Moir, G. L., Rawcliffe, A., Mckenzie, C., Graham, S. M., ... Connaboy, C. (2019). Effects of Additional Load on the Occurrence of Bilateral Deficit in Counter-Movement and Squat Jumps. Re- search quarterly for exercise and sport, 90(4), 461–469. https://doi.org/10.1080/02701367.2 019.1617394 14. Ruiz-Cárdenas, J. D., Rodríguez-Juan, J. J., Jakobi, J. M., Ríos-Díaz, J., Marín-Cascales, E. in Rubio-Arias, J. A. (2018). Bilateral defi- cit in explosive force related to sit-to-stand performance in older postmenopausal women. Archives of gerontology and geria- trics, 74, 145–149. https://doi.org/10.1016/j. archger.2017.10.023 15. Šarabon, N., Kozinc, Z., Bishop, C. in Maffiu- letti, N. A. (2020). Factors influencing bilateral deficit and inter-limb asymmetry of maximal and explosive strength: motor task, outcome measure and muscle group. European jour- nal of applied physiology, 120(7), 1681–1688. https://doi.org/10.1007/s00421-020-04399-1 16. Škarabot, J., Cronin, N., Strojnik, V. in Avela, J. (2016). Bilateral deficit in maximal force production. European journal of applied physiology, 116(11-12), 2057–2084. https://doi. org/10.1007/s00421-016-3458-z 17. Turnes, T., Silva, B. A., Kons, R. L. in Detanico, D. (2019). Is bilateral deficit in handgrip strength associated with performance in specific judo tasks?. Journal of strength and con- ditioning research. V tisku. https://10.1519/ jsc.0000000000003441 18. Vieluf, S., Aschersleben, G. in Panzer, S. (2017). Lifespan development of the bilateral deficit in a simple reaction time task. Experimental brain research, 235(4), 985–992. https://doi. org/10.1007/s00221-016-4856-5 prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si 208