Poštnina plačana v gotovini CERKVENI GLASBENIK GLASILO CECILIJINEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI ŠT. 5, 6 . MAJ ♦ 1932 ♦ JUNIJ LETO 55 Dr. Frančišek Kimovec: Ljudsko petje pri božji službi. Naša cerkvena glasba v obče stoji na zelo visoki stopnji. Imamo obilo, toliko da ne rečem: preobilo lepih skladeb, dobrih zborov kakor morda težko kje, mogočnih orgel, — katera škofija premore toliko vnetih orga-nistov, požrtvovalnih pevcev? Res požrtvovalnih! Radi se uče, nobenega truda se ne boje, ne .strašijo jih pota, ne zadrži jih ne mraz ne vročina, ne dež ne viharni metež. Ko se drugi ljudje stiskajo in dremljejo ob toplih pečeh in mirno spe pod odejo, hite pevci v mraz in burjo in žamete k ' vaji. Ko si drugi ob nedeljah privoščijo zasluženega pokoja poleti v hladni senci, pozimi v toplem domku, ali si poiščejo prijateljsko družbo, da v njej pokramljajo, se porazvedre, pevci porabijo čas za učenje, da se bo slava božja lepše, velioastneje razlegala pod visokimi oboki in razlivala v srca, zbrana krog oltarjev. In vendar vsem potrebam ne morejo .zadostiti. Trikrat, ali morda celo večkrat večina pevcev ne more k božji službi. Zato se že več nego ,dva rodova, nad osemdeset let se že razlega klic po ljudskem petju, po tem, da bi vsaj pri nekaterih pobož-nostih, če že ne pri vseh, vsaj ob določenih časih, če že ni mogoče vedno, pri božji službi pelo vse navzočno ljudstvo in se božje službe ne udeleževalo le molče, da bi le poslušajoč spremljalo pevce, marveč udeleževalo naj bi se s prepevanjem svetih pesmi in si tako samo užigalo v srcu ogenj božje ljubezni. Naše cerkveno petje ljudskega petja že več nego dva rodova občutno pogreša. V ljubljanski škofiji so ga le še krnjavi ostanki, pa še teh povsod ni. To so kake pete litanije, ,semtertje kak blagoslov. Danes se je začelo v nekaterih župnijah: na Vrhniki, v Št. Vidu na Dol., na Vranji Peči in drugod hvalevredno in zelo uspešno gojiti. Več je ljudskega petja v lavantinski škofiji, prav posebno še v Slovenski Krajini (Prekmurju) in na vzhodnem Štajerskem. Kadar tam pri- dejo na vrsto pesmi, ki se ljudem prilegajo, je njih petje res ljudsko petje; to se pravi: tam res vse ljudstvo, v cerkvi zbrano, poje, moški in ženske, staro in mlado, fantje bolj ognjevito ko dekleta. Kako, da je prav v ljubljanski škofiji ljudskega petja najmanj? Ali ga sploh ni bilo? In če je bilo, kdaj in zakaj je izginilo? Imeli smo ga kakor ga je cerkev imela v vseh časih in ga ima še zelo v vseh narodih. To nam pričajo zapiski slovitega koroškega rodoljuba župnika Matija Majerja Ziljskega. On je za cerkveno ljudsko pesmijo preteknil vso Slovenijo in jo prebredel od Gospe svete do »Straže hrvaške«, od bistre, divje spenjene Soče, do kalne, temne in otožne Mure. Ljudsko petje je še povsod našel. L. 1846. je kot plod svojega dela izdal svojo »Pesmarico cerkevno«, kjer popisuje način tedanjega cerkvenega petja, ki je bilo splošno, enoglasno ljudsko petje: vsi so peli, in vsi enoglasno. Najlepše se mu je zdelo pri Goričanih. »Vsolej me veselje obhaja, kedar se na tiste kraje spomenim, ki tako lepo povsod cela cerkev poje.« (Prim. Dom in svet 1917, str. 210.) — Spričuje nam škof Slomšek, ki 1. 1849. v »Zgodnji Danici« takole toži (prim. Dom in svet 1917, str. 163): »Bila je v starih časih lepa šega na vsak Gospodov god pred pridgo posebno sveto pesem zapeti, kakor za advent: Poslan je angel Gabri-el1; za Božič: Eno dete je rojeno2; za Velikonoč: Jezus je od smerti vstal itd. Že ene dni poprej smo jo doma poskušali; stari so mlade peti učili. Ino ko so gospod fajmošter iz kancelna (leče) pesem začeli, ino vsa cerkev za njimi glasno potegnila, se nam je zdelo, de smo v nebesih in svete skrivnosti gledamo. Res de so stare svete pesmi prav priprosto zložene, njih koralni napevi (viže) otožno slujejo, pa so polne božjiga, ino pa domačiga, Slovenskiga duha. Pač škoda jih je, de so po naših cerkvah potihnile in jih je ptuji neprijazen duh zadušil.« Osem let kesneje Slomšek v Drobtinicah še gorkeje toži (1857): »Pač smo se veselili cerkvenoletnih svetkov (praznikov )in ves prejden tjeden smo poslušali sveto pesm, ki se bo prihodno nedelo alj sveto godovno... zapela in oživela srca. Toliko živahne so bile stara adventna pesm Poslan je angel G a b r i e 1 z svojim donečim napevom, ktera nam je oznanovala prihod Gospodov kakti glas vpijočega v pušavi. Še mičnej je slula božična pesm: Je eno dete rojeno, o j rojeno, z svojim premilim napevom. Ravno tako mogočna pesm je bila stara velikonočna: Jezus je od mertvih vstal od svoje bridke martre. Nam se je veseliti in Boga hvaliti: aleluja, ki je v svojem milo veselim napevi prav živo občutiti dala, kako se je pobožnim ženam in učencom o vstajenji Jezusovem žalost v neizrekljivo veselje premenila. In kedar so pridgar iz leče eno tih svetih pesm zapeli, in vsa 1 V Ceciliji: Dopolni se obljube čas. 2 V Ceciliji: Oj Dete je rojeno nam. cerkev za njimi ednoglasno potegnila, vsa verna občina je plavala v enem duhovskem vesel j i ter pela in pila iz ži-živega vira svete vere nebeške čute pobožnega, večniga življenja... V sedajnih dneh so te in takšne stare pesme večidel po slovenskem vtihnile; nove so jih podlezle, tode boljega duha med ljudi niso donesle, naj si so ravno bolj vbrane.« Tako bi imeli dokaz za Goriško in Štajersko (in Koroško); za Kranjsko imamo poleg Slomška (1. 1850 v »Danici«), ki tudi o ljudskem petju po Kranjskem piše, še druge priče: za Gorenjsko mi je izpričal Aljaž, da so za časa, ko je bila njegova mati še mlada, vsi v Smledniku ljudje po cerkvi peli kot najljubšo' božično po napevu, ki jo je Foerster prinesel v Ceciliji kot postno v molu: Večno srečno je življenje. Ta napev je tudi Potočnik zapisal kot »eno prav staro melodijo« (z Dolen ji ske g a). Za Dolenjsko imamo tudi še druge Potočnikove podatke in sicer o božični pesmi, ki jo Slomšek hvali kot mično, »božično z nje prečudnim veseljem«: »Je eno dete rojeno«. Krog 1. 1830. so jo v Št. Jerneju, kjer je bil Potočnik za kaplana, na sv. večer pri božji službi vsi peli, tudi možaki — kar posebej poudarja. Za Notranjsko mi je prof. Gerbič povedal, da so v Cerknici krog 1. 1847. o božiču vsi peli isto staro božično: »Enu dete je rojenu, a j rojenu notri v tem mestu Betlehem.« Ljudsko petje smo torej imeli. Pa ga več ni. Kdaj je izginilo? Proti sredini 19. stoletja, kar nam zopet dokazujejo prav isti pisatelji. Kdo ga je izgnal? Nekateri so zadnje čase hoteli to krivdo naprtiti cecilianstvu. Pa kako, da za Štajersko že Slomšek toži za izgubljenim ali vsaj pojemajočim ljudskim petjem davno prej, 30 let prej, preden se je pri nas cecilianstvo vzbudilo? In za Kranjsko: kako da škof Missia takoj, ko pride v škofijo, toži, da ljudskega petja sploh ni, in želi in spodbuja, naj bi se oživilo. In vendar se je cecilianstvo takrat še le začenjalo in je imelo več hudih nasprotnikov kakor prijateljev. Ljudsko petje je izginilo takrat, ko se je v cerkve začelo uvajati večglasno zborovsko petje; to se je pa razširilo po naši škofiji kar splošno pred cecilianstvom. V Riharjevi dobi zlasti so se razvili po naših cerkvah zbori, bolje zborčki: navadno- so pele tri ženske prvi, drugi in tretji glas, organist je pa basiral. Včasih je še kak tenor vmes prišel in v zboru pel. To je trpelo do cecilianstva in še dalje in sem sam še dvajset let po nastopu cecelianstva imel priliko take zbore pogosto poslušati, in še danes jih je. Saj so imeli včasih zelo dobro zastavljene glasove in so lepo ubrano, čisto, polno zveneče peli. Tam, kjer ni bilo orgel, večkrat še bolj natančno kot ob orglah. Pa zakaj so ljudje po cerkvi nehali peti? Saj bi bili še mogli z zborom peti? Do srede 19. stoletja so bili ljudje vajeni peti le enoglasno. O tem imamo zapisane tako točne dokaze, kakor o malokaterem drugem vprašanju iz naše glasbene preteklosti. Dotlej so vsi peli enoglasno, vsi saimo napev. Kjer so imeli orgle, so orgle dale harmonično podlago. Organist je zaorglal in pesem začel, ljudstvo je pa za njim potegnilo. — Ob slovesnejših prilikah je nekatere pesmi duhovnik sam začenjal — kakor še dandanes pri ljubljanskem dvojnem blagoslovu duhovnik začne Tantum ergo (oz. V zakramentu) in Genitori Genitoque (Tebi Oče z ljubim Sinom) ali kakor pri slovesni maši intonira glorijo, čredo. Kjer ni bilo orgel, so imeli enega ali dva, morda kje tudi več p r e d p e v c e v, da so pesem začenjali, ljudje so jo pa za njimi povzeli. Na naših otokih v Hrv. Primorju in Dalmaciji, kjer skoraj nikjer še nimajo orgel, imajo povsod predpevce, navadno dva, ki pesmi, stalne masne speve začenjata (Gospodi pomiluj, Slava va višnjih, Veruju, Svet, Blagoslovljen, Aganče boži); spremenljive dele (Introit — pristup, gra-duale — stepennaja, ofertorij — prinos in komunijo — pričeščenje) pa odpojeta sama po stalnih, določenih melodičnih vzorcih. Večglasno ljudje, vajeni enoglasja, seveda niso mogli peti. To je ena plat. Po drugi plati pa zbori ljudskega petja tudi marali niso. Zbor se je ločil od ljudstva, se povzpel na kor in pevci bi ne bili trpeli, čeprav bi se bil kdo v cerkvi hotel pridružiti, ker bi jim bil petje in ubranost le kvaril. Saj izučeni, pa tudi neizučeni pevci tudi dandanes niso drugačni; ljudsko petje navadno le po strani, izpod čela gledajo in ga neradi trpe. šenklavške jutranje pevke n. pr. so mi rekle, naj bi rajši kar same pele in naj bi se oznanjeno ljudsko petje opustilo. — Ko smo pred leti prvič začeli z vajami za ljudsko petje, je kmalu neka ženska prišla k meni, češ: Kaj bi le vsi peli; mi ki bolje znamo, ki smo se peti že učili, samo ti naj bi peli. Po tretji plati se zdi, da so morda orgle same tu in tam nehote tudi pripomogle, da je ljudsko petje hitreje izginjalo. V Šenklavžu n. pr. ob navadnih dneh pri blagoslovih stalnim pevkam kar precej pomagamo in godemo. Pred prazniki, ko se oglase orgle in petje s kora, vsi utihnemo, pa naj bi na koru samo en glas prepeval. Seveda je pomagalo tudi to, ker so zbori prinesli novih pesmi. Prej so rodovi in rodovi peli ene in iste napeve, ki so jim prišli v meso in kri. Zdaj so zadoneli čisto novi napevi, polni čisto drugega duha. Zato se je ljudsko petje ohranilo le tam, kjer se niso razvili zbori in vsega petja prevzeli, in kjer so se pele še stare pesmi. To se je zlasti godilo v Slovenski Krajini (Prekmurju), kjer do prevrata zborovskega petja niso poznali, marveč je na koru bil organist in pesmi začenjal, ljudstvo po cerkvi je pa pesem povzelo in pelo. Ostalo ga je precej menda tudi še po vzhodnem Štajerskem (po Prlekiji), kjer so se enake navade tudi do novejših časov ohranile. In zdaj bi ga radi razširili povsod, po vseh slovenskih župnijah. Zlasti danes je važno to vprašanje, ker se po želji Cerkve vedno bolj dela na to, da se verniki božje službe čim bolj dejanski udeležujejo in pri njej sodelujejo. Prav bi bilo, hvale vredno in za versko življenje, za bolj živo sodelovanje prepotrebno. Kdor je ljudsko petje v vsi njega mogočnosti slišal, bo vedel, kako važne, najvažnejše vrste cerkvene glasbe pogrešamo. Vtis, ki ga dela ljudsko petje na človekovo srce, je nepopisen. V nedeljo sem se zopet spomnil, kako je bilo, ko sem ga prvikrat slišal. Učil sem se glasbe na dunajski akademiji (konservatoriju), pa je sv. Leopolda dan slavni govornik, dunajski apostol p. Abel (ki je v Ljubljani v stolnici menda 1. 1890(?) imel šmarnice), pripeljal v procesiji kakih 6000 dunajskih romarjev, od ministra do delavca, samih moških na grob sv. Leopolda v Klosterneuburg. V veličastni cerkvi so enoglasno odpeli vseh — ne vem koliko kitic, vsaj dvanajst — Mittererjeve pesmi: Božje milostno Srce (Kvišku zdaj, dežela vsa!); mi gojenci smo jih na stare velike, težke orgle spremljali, da nam je pot lil z obraza. Noben koncert, nobena opera ni tako silovito učinkovala, pa sem jih vsak teden skozi tri leta obilo slišal. Papeški nuncij, ki je bil na stranskem koru navzočen, je jokal kako otrok. Poreče kdo: Enoglasno! in se namrdne. — Kako pusto, dolgočasno. — Da, enoglasno je bilo. Saj je v operah, oratorijih največ enoglasja, navadno celo en sam pevec poje; pa kako ga poslušajo in mu ploskajo! In v naših božičnih pesmih, ali niso najlepša mesta razni samospevi, torej enoglasje? Sicer so pa orgle tu, ki delajo večglasje in harmonijo napolnijo. Je imel prav tisti gospod, ki mi je nekoč dejal: »Ali je kaj veličastnejšega kakor lep unisono (enoglasno petje) pa Premrl zraven z o r g 1 a m i ?« Pa tako silno ne vpliva samo na poslušavca, marveč tudi na ljudi same, vse jih prevzema. Saj smo slišali Slomška, kako ob taki pesmi »vsa verna občina plava v enem veselju«. Ko sem bil v Prekmurju, sem v velikanski cerkvi v Črensovcih prvikrat na slovenskih tleh slišal res ljudsko petje, ko je res vsa cerkev pela, da je kar grmelo in se je zdelo, da se ves prostor ziblje in maje. Nikdar ne pozabim vtisa, ki ga je to petje name napravilo, pa tudi tega ne, kako je petje samo na ljudi učinkovalo. Kar zažarele so jim oči, obrazi se razsvetlili, cerkev je kakor obstrmela, vsako pregibanje je prenehalo, še otroci so kakor ukovani obstali in široko odpirali svoje kljuncke in z odraslimi tekmovali. Pojo pa tam samo dvoglasno, tenor s sopranom, bas z altom. Pa ne v tercah ali sekstah, marveč njih dvoglasje kaže v bistvu tako zvano rogovsko pisavo (fakturo), kjer se za tercami in sekstami vrste prazne kvinte, ki učinkujejo naravnost silovito, pretresujoče, in prazne prehajavne ikvarte, ki kar omamljivo očarljivo zvene.3 Na ljudi same — pravim — silno vpliva. Skoraj slepa deklica Veronika Žižek mi je pela cerkvene pesmi. Ko sva prišla do neke božične, je zamižala, se vmislila v cerkev o polnoči, v to množico, v to srčno vdanost in pobožnost in rekla: »Oh, potem pa zapojo pesem!« in vsa drgetajoč je tlesknila z drobnima, suhima rokama, dvignila obraz, lica so ji zažarela, kar neka lepota jih je »preletela, skoraj ugasle oči so se ji razširile in vzkliknila je: »Kako lepo, kako je to lepo!« Pa čeprav smo navajeni polnih, prepolnih harmonij, ali prav zato nas ta čudovita, elementarna preprostost in naravna harmonična silnost tako dviga, ob teh rastočih kvintah človeka kar zanaša v nepopisnem vzgonu, telesnem in duševnem, umetnostnem in nravnem. Kar dvigne te in s seboj potegne, da ves blažen plavaš v tem ogromnem pevskem morju____ Nič več ne pogrešaš ne orgel, ne harmonije, ne kontrapunkta, nobene barve; ne gre več za brzino, nič za pohitevanje in zadrževanje, nič za naraščanje in upadanje in p o j e m a n j e , nič torej za tempo, za agogiko, dinamiko. — Kakor če stojiš pred ogromnimi skladi naših planin — ali mar pogrešaš kiparja, da bi te velikanske samorasle gmote obdelal, jim dal prikupnejšo obliko, jih ozaljšal s pestrimi barvami? Ne, ne! Vsakršno obdelovanje, vsakršen umeten poseg v to naravno grozotno krasoto, ki učinkuje prav s svojo, neizoblikovano prvobitno silo in ogromnostjo, vsak umeten poskus bi pomenil nasilje, okvaro.4 3 Ko sem prvič izdaleka slišal tako .prazno kvarto — fantje so peli na vasi — sem hotel iz hiše brž ven, pa je bil v veži pes, ki je vame režal, da nisem mogel do vrat in jih odkleniti. Hotel sem skoz okno ven, pa je bilo železno omrežje pregosto. Prečudno lepo, skrivnostno je zvenela v tiho, pokojno noč. Silnejšo glasbeno novost, ne vem, če sem kdaj doživel. 4 Zato je treba n. pr. glede 'brzine (tempa) upoštevati, da se ljudstvo, petdesetkrat do stokrat tako velika gmota, ne more tako hitro gibati kot majhen zbor. — Organist bi naravno hotel, da bi ljudstvo po cerkvi šlo »kakor gre zbor« in še pohiteval in zadrževal .bi rad, zlasti če je temperamenten, živahnejše narave, malo na hitro narejen. Naše ljudstvo tudi pri skupnem petju primeroma hitro poje. Če poslušamo n. pr. Nemce z njih dolgimi, razvlečenimi enotami, so naši ljudje v petju naravnost brzi tekači. Naprej jih človek seveda ne spravi, tega ne doseže, pač pa doseže to, da jih- velika večina sredi besede preneha in le .bolj silni še za organistom hite. Sam sem že ponovno slišal: Orgle so udarile v dir, ljudje so pa obstali. Ljudem je treba dati razmaha, časa, da jim vsak zlog izzveni, da vsak zlog^ nekako okusijo, užijejo, da utegnejo glas polno razviti. Saj tudi sicer v telesni hoji ni lepo, če velika množica prehitro drevi. Slovesen cerkven obhod ne gre nikoli v brzini (tempu) koračnice, ampak v mirnem, slovesnem hodu. Tudi harmonija ni dobro če je preveč opoprana, niti tam ne, kjer gre za enoglasno petje. Če pa gre za večglasno, mora biti harmonično tako urejeno, da morejo n. pr. basi peti svojo toniko in dominanto, in včasih za sol še subdominanto. Kar je urejeno drugače, sili moške, ki hočejo basirati, k molku. Pa mora biti pri ljudski pesmi melodija pa tudi harmonija taka, da ljudi k petju kar sili. Podobno je name učinkovalo ljudsko petje v Grgarju pri Gorici, kamor sem šel gledat nove orgle. Z g. Doktoričem naju je župnik naprosil, ko sva tik pred šolsko mašo prišla, naj bi šla na kor orglat in pet. Mislila sva, da se bova kaj pokazala. P.a začneva. In na srečo tako, da jo je vsa cerkev znala. Vse kar je bilo v cerkvi, je poprijelo, da je bilo nama in njim toplo pri srcu. Naj silne j ši vtis sem pa doživel v A v b r u pri Tomaju. Župnik Šček (bivši poslanec) si je zadal nalogo, da uvede ljudsko petje. Cerkev je sijajno urejena. Tone Kralj se je tu posebno izkazal. Prišel sem neke nedelje prav k maši. Ta maša mi ostane nepozabna. Peli so vsi — več-glasno — takoj pri prvi pesmi so me potegnili s seboj, da sem pel, kar je duša dala. Ves mehek, ganjen, prevzet sem bil pri tej maši kakor še nikoli, niti pri svojem mašniškem posvečevanju ne, niti pri novi maši, kjer mi je bilo srce gotovo dovolj ganjeno. V Avbru so mi oči in srce zalivale solze in so se mešale s petjem, v njih je moje petje tonilo. Za tako slovesnost dam vse zbore, vse orkestre, vse zborovsko petje, in vse umetne skladbe. In še: če bi se to doseglo, mi ni nič za to, če danes izgine vse, kar sem kdaj! sam v glasbi zagrešil. Tako silno je moralo ljudsko petje učinkovati na velikega sv. Avguština, ki nam v svojih »Izpovedih« popisuje, kako ga je ganilo petje ljudstva v Milanu: »Ko se spominjam solza, ki sem jih ob petju tvoje cerkve v začetku zopet pridobljene vere prelival, in me še zdaj gane, ne petje, ampak stvari, ki se pojo, veliko korist te naredbe iznova priznavam.« (Confes. X, 23.)5 Zavoljo tega silnega vpliva na človeško srce je cerkev ljudsko petje vedno pospeševala. Da vse drugo preidem, naj opozorim samo na Pija X., ki je s 'koralam vred priporočal ljudsko petje, in prav koral tudi za ljudsko petje. Porečeš: Koral za ljudsko petje — kot repa za brus. Kako naj se vsi ljudje korala nauče? Ta je bosa. Pa ni tako bosa. Slovenski indijanski misijonar p. C. Lampe mi je kot bogoslovcu pripovedoval, da njegovi Indijanci n. pr. pri nedeljski peti maši stalne masne speve (Kyrie, Gloria, Čredo, Sanctus, Benedictus, Agnus) vsi pojo in sicer koralno. Dva nizozemska duhovnika, ki smo v Rimu skup stanovali, sta mi večkrat pravila, da katoliški Nizozemci vsi znajo in pojo koralni Čredo in druge stalne speve. Naši lurški romarji so mi 5 Ljudsko petje je nekako celo silnejše ko strogi liturgični predpisi. Poljakom je ljudsko petje poljski, ljudski jezik celo za slovesno božjo službo, za peto mašo kar uzakonilo. Znano je, da je edem izmed poljskih škofov prašal papeža Pija X., velikega preosnovatelja in pospeševatelja liturgičnega petja, kaj naj stori. Zdaj vse ljudstvo tudi pri slovesnih mašah navdušeno poje poljske pesmi, ki jih tako ljiubi in se ob njih ogreva. Ali naj to odpravi in pri slovesni božji službi uvede latinsko petje, ko je zdaj vse tako strogo na novo urejeno? Kaj je storil svetniški organizator in gorečnik za lepoto božje službe, Pij X.? Nasmehnil se je, roko dvignil pred obraz, prste razklenil in škofa — »skoz prste pogledal«. pripovedovali, kanonik dr. Opeka je posebno poudarjal, da je najsibiejši vtis delalo petje koralnega Čredo med procesijo. — Če so zmogli ti in te, zakaj bi ne zmogel ti, Avguštin? moramo s sv. Avguštinom reči. Če zmorejo to narodi, ki so glasbeno daleko manj nadarjeni, ki v zborovskem petju, v narodni pesmi v primeri z nami prav malo zmorejo, pa da bi se jim dali mi kar tako posekati?! Ljudsko petje priporočajo tudi vsi naši škofje od Missia preko Jegliča do Rozmana, ki je sam založil Orlom mašne pesmi za skupno petje. Pa porečeš: Če začnemo z ljudskim petjem, bo naše zborovsko petje, ki je tako lepo razvito, trpelo, propadalo. Ne boj se! Zborovsko petje se bo rajši dvignilo. Namesto po trikrat, bo zbor ob nedeljah in praznikih nastopal samo po enkrat. Ali zdaj več kakor pri eni božji službi vsi pevci pojo? Pa še pri eni skoraj nikjer in nikoli zbor ni popoln. Potem bodo lahko vedno vsi navziočni. In laže se bo dobro pripraviti za enega kakor za tri nastope. Tako bo zborovska božja služba lepša, popolnejša, ostale pa ne bodo tako klavrne, kakor so marsikje zdaj; saj celo v mestih to dostikratov manj prijetno čutimo. In še to te skrbi: Naše lepe skladbe bodo zarjavele propadale po omarah! Nič ne bodo! Saj ljudsko petje zborov ne bo odstranilo, ampak samo razbremenilo. Resnejši ugovor slišim: Če bodo vsi peli, se bodo iste pesmi morale venomer ponavljati; to bo pa dolgočasno in se bo človek strašno naveličal. Nič strahu, da bi se naveličali! Po naših že omenjenih otokih ljudje že leta in leta; pa kaj pravim: leta! stoletja in stoletja pri vseh petih mašah — peto mašo imajo pa vsako nedeljo — pojo en in isti napev, pa se ga v stoletjih niso naveličali; in vsa cerkev ga poje z navdušenjem nedeljo za nedeljo, praznik za praznikom. In je čisto preprost, majhen obseg ima, v tetrakordu (obsegu štirih tonov) se kar redno giblje. Pa me boš še zavrnil: tam doli že; toda pri nas smo bolj razvajeni. Razvajeni smo pa res, mi glasbeniki kar strahotno. Vsako reč samo enkrat pregledamo, pa še kako hitro in površno! Da skladbo dvakrat pregledam ali celo preigram, moram že kaj posebnega v njej najti. Organist in pevci seveda tudi radi vedno kaj novega pokažejo. — Ljudje pa niso tako zelo »novarum rerum cupidi« — niso taki volkovi na nove reči. Samo na dvojie naj opozorim. Naši fantje se običajno zadovolje z 10—12 pesmimi. Še enkrat toliko jih malo kateri znajo. Večer za večerom pojo isto pesem po kdovekoliko kitic; kolikor jih znajo, toliko jih spojo; čim več kitic pesem ima, tem ljubša jim je. In ljudje, ki se ob tem petju k počitku spravljajo — ali so jim te pesmi dolgočasne, ali se jih naveličajo? Kaj še! Davno znane napeve, davno znano besedilo večer za večerom radi poslušajo, ko pesem plava preko trudnih domov v zasanjane dalje. Mi smo prenasičeni, razvajeni, izbirčni, mi samo ocvirke — to je glasbo — pobiramo; preprostemu pevcu pa ne gre v prvi vrsti za glasbo, ampak prav po Avguštinovo gleda vsebino; besedilo mu je glavno, mu je bistvo, življenje petja. Glasba sama, napev mu je le lep okvir, ki vsebino vklepa, dviga. Zato zdrav ljudski čut daleko tako ne hlepi po neprestani menji kakor mi razvajeni, prenasičeni glasbeniki. V tem so zelo zajemljive in poučne pete 1 i t a n i j e , kadar odloča o njih glasbenik, ali kadar odloča ljudstvo. Glasbenik se n. pr. enega odpeva brž naveliča. Danes ga pogosto marsikdo že ne prenese več nego trikrat. Celo o takem sem slišal, ki je za vsak odpev pel novega. Ljudem pa tudi kar en sam zadostuje. Ko smo imeli ob potresni procesiji pete litanije pred uršulinkami, nikomur ni prišlo na misel, da bi razen odgovora: »Marija, k tebi uboge reve...« še drugega pel. Ko smo se s procesijo preselili k sv. Jožefu, so na koru že večkrat poskusili še s kakim drugim, pa je velikanska množica ostala pri enem. Na koru so poskušali z novim, ljudstvo je pa v svojem navdušenju kar naprej gnalo svojo: »Marija, k tebi uboge reve...« in zmagalo... In je tudi z glasbenega stališča, v kolikor zadeva ljudsko petje, tako popolnoma prav. Ljudje se ob vsaki ponovitvi odpeva bolj u g r e j e j o. In skušnja in natančno opazovanje več let nam kaže, da se šele pri sedmi, osmi ponovitvi vsa cerkev ogreje in vsa množica razgiblje. Šele, ko se osmič ponovi, se doseže višek, ki pa še vedno raste, dasi ne več tako zaznavno, raste pa le še. Zato se zdi, da je samo trikratna ponovitev za ljudsko petje odločno premalo in ljudskemu petju v k v a r, in še to: da sta d v a ali največ trije o d p e v i za vse litanije več nego dovolj. Kako pa bomo do ljudskega petja prišli? Kako naj začnemo? Najprej se vprašajmo: Kdo naj ga uvede? Vse mogoče se je ugibalo, o vsem pisalo. Pa se je izkazalo, da je samo ena moč, ki more to doseči, če se zavzame, če začne ljudstvo neumorno prepričevati o važnosti, pomenu, lepoti ljudskega petja, o želji sv. Cerkve. Ta sila smo mi duhovniki kot dušni pastirji. Šola ne bo prida napravila. Prav tako organist izvečine nima tega vpliva, da bi sam to delo započcl in vodil; častne izjeme kajpada so in bodo. Seveda bo organist duhovniku najboljši pomočnik. Saj duhovnik ni treba, da bi bil izobražen glasbenik. Celo to ni nujno potrebno, da je pevec. Moglo bi se zgoditi, da bi bil kar brez posluha, pa bi ljudi vendar le z besedo in poukom mogel za ljudsko petje navdušiti. Seveda je laže, če je toliko pevca, da vsaj napev zmore. Pa če ga sam ne, bo že organist naučil pevce, morda še posebej Marijine družbe ali otroke, od teh se bodo pa naučili drugi. Saj ljudje radi pojo, samo marsikje je prišlo sploh iz navade, in leta in leta nihče v cerkvi ne zapoje. Kvečjemu kak oče tako-Ie potihem v kučmo ali kaka ženska sramežljivo malo zabrni, pa jo že vsi začudeni gledajo. — Celo. uče se ljudje radi. V stolnici smo se za misijon učili. Prvo nedeljo je bilo običajno število obiskovalcev. Drugo se jih je vse trlo in peli smo, da se je vse treslo, ljudje od navdušenja, stene in okna od mogočnega glasu. Tretjo nedeljo so imele družbe shode, pa so nam rekli: ne bo jih. — Prav nič manj jih ni bilo. In pogosto so me čisto neznani ljudje na cesti ustavili: »Gospod, ali bomo še kaj peli? Kdaj se bomo zopet učili? Vsako nedeljo se!«6 Kako pa bomo do ljudskega petja prišli? Kako naj začnemo? Še drugo se vprašajmo: Kaj naj ljudje p o j o ? Treba nam je pred vsem pesmarice prav za ljudsko petje prirejene. Za zdaj si pomagamo s Premrlovo, ki je seveda prirejena za drugačne namene: za eno ali dvoglasno šolsko petje. Ima veliko tudi za ljudsko petje porabnega, celo za večglasno ljudsko petje najdeš dokaj primerno urejenih pesmi; pa ima seveda tudi marsikaj takega, kar ljudskemu petju ne enoglasnemu, ne večglasnemu ne more služiti. Zato bi 'bilo prav, da se čim prej začne pripravljati nova pesmarica nalašč za ljudsko petje urejena. Ne gre za nove skladbe. Za to gre, da se v njej zbere pred vsem to, kar je ljudstvo samo kot primerno potrdilo s tem, da te pesmi poje. Zato bi bilo najprej treba zbrati snov, pesmi, v kolikor niso znane. Zlasti Štajerci imajo še marsikaj takega, kar bi moralo v knjigo. Ko bo snov zbrana, jo bo moral poseben odbor obeh slovenskih škofij prerešetati; ker kar je primerno in udomačeno v enem kraju, morda ni vselej primerno za vso Slovenijo. K temu delu bi se poklicali tudi zastopniki iz drugih škofij, da bi bila izdaja za vse Slovence čim bolj primerna. Nato se določi eden ali več harmonizatorjev, ki bi po določenih enotnih navodilih delo izvršili. Izdala naj bi pesmarico Mohorjeva družba kot družbeno darilo — vezano, da bo trpežna. Tako bi vsaka slovenska hiša dobila svoj izvod; in če bi jo še ostali škofiji sprejeli, imajo ljudje nakrat do sto tisoč izvodov pesmarice v rokah. Mohorjeva družba bi morala tisk stereotipirati, tako da bi se ponatis, ki bo večkrat potreben, lahko skoro brez stroškov izdal in bi si pesmarico vsakdo lahko za majhen znesek omislil. Več ko enega kovača vezan izvod ne bi mogel stati. Praktični uspeh tega predavanja naj bi bil ta, da občni zbor7 sklene, naj se pripravi in izda pesmarica za ljudsko petje. B Ce jim pesem ugaja, ljudje radi pojo. V (Predosljih, kjer sem bil za kaplana, ni bilo ljudskega petja. Na sveti večer so ipa vsi, pa s kakšnim ognjem, peli neko dolgo, dolgo pesem pred polnočnico; kar je kitic ostalo, pa še po polnočnici, in še niso šli domov, dokler niso vsega izpeli. — Tudi v Slovenski Krajitni niso pri vseh spoprijeli. Toda ko je prišla: Lepa si, lepa roža Marija, je kakor električni tok prešinilo vso cerkev. 7 (Pričujoči članek je g. pisatelj predaval na občnem zboru »Cec. društva« 18. novembra 1931. — Opomba uredništva. V ta namen naj bi se a) vršil sestanek zastopnikov obeh škofij, da se pooblaščenci dogovore podrobno o delu; b) obe škofiji naj stopita v uraden stik z Mohorjevo družbo, ki je po svojem tajniku že izjavila, da bi bila voljna to knjigo natisniti. In dotlej? Dotlej nam pa zadostuje Premrlova pesmarica. Ljudem prav za prav zadostuje samo besedilo. Saj imajo ljudje molitvenike s pesmimi, društva imajo razmnoževalne stroje in po potrebi besedilo razmnože. Jugoslovanska knjigarna ima še veliko izvodov male izdaje Pre-mrlove Cerkvene šolske pesmarice. Za majhen denar jih je mogoče dobiti.3 Gospoda, če današnji obči zbor da pogona v to smer, smo napravili največji korak do uresničenja iskrene želje sv. Cerkve, Cecilijinega društva, iskrene želje naših višjih pastirjev, iskrene želje sv. Očeta, ki hoče, »naj bi vsa srca kakor iz enega grla Boga hvalila«. Omnis spiritus laudet Dominum! Vsak dih naj hvali Gospoda! (Ps. 150, 6.) Stanko Premrl: f Ignacij Hladnik. Primeroma zgodaj, dasi že v 67. letu, nas je zapustil g. Ignacij Hladnik, kapiteljski organist v Novem mestu in zaslužni slovenski skladatelj, ki je po daljši mučni, vdano in potrpežljivo prenašani bolezni, dobro pripravljen na smrt izdihnil svojo dušo 19. marca 1932 na praznik sv. Jožefa kmalu po deveti uri dopoldne. S smrtjo Ignacija Hladnika smo slovenski organisti in pevovodje izgubili dragega in spoštovanega tovariša, slovenska glasbena umetnost pa priznanega orgelskega virtuoza in izredno plodovitega in v pristno slovenskem duhu snu-jočega skladatelja; z eno besedo: vrlega našega kulturnega delavca, nad pol stoletja delujočega, borečega se in trpečega za prospeh slovenske glasbe. 1. Hladnikovo življenje in splošno delovanje.1 Ignacij Hladnik se je rodil 25. septembra 1865 v Križah pri Tržiču kot sin čevljarja Andreja Hladnika in njegove soproge Marijane, roj. Sever. Že v otroških letih se je s starši preselil v Tržič. Tu je obiskoval ljudsko šolo in dovršil štiri razrede z odličnim; uspehom, vedno kot prvi med součenci. Veliko nadarjenost za glasbo je kazal že v zgodnji mladosti. Kot dober pevec j,e pel pri šolskih mašah. Prvi glasbeni pouk — v igranju na godi — je prejel kot osemletni deček od tedanjega tržiškega učitelja I. Debeljaka. Orglanja pa ga je učil takratni tržiški kaplan in poznejši priljubljeni slovenski ljudski skladatelj Jakob Aljaž. V starosti desetih let je Hladnik ob sobotah pri litaniijah že orglal. Aljaž ga je tudi pripravil do tega, da je z dvanajstim letom vstopil v ljubljansko orglar-sko šolo, ki je bila vprav eno leto prej (1.1877.) otvorjena. Učitelji so mu bili v 8 Najbolje bi morebiti bilo, če bi kar cerkve naročile potrebno število pesmaric in ibi jih vselej sproti ljudem razdelile, ipo petju pa pobrale in shranile. 1 Z marsikakimi dragocenimi podatki sta mi k temu opisu ljubeznivo postregla g Fran Ferjančič, kanonik v Novem mestu, in g. inž. Stanko Hladnik, profesor na drž. srednji tehnični šoli v Ljubljani. Obema se najlepše zahvaljujem. tej šoli: ravnatelj Anton Foerster, p. Angelik Hribar in prof. Janez Gnjezda. Hladnik je orglarsko šolo obiskoval dve leti (1878 in 1879) in jo 5. avgusta 1879 z dobrim uspehom dovršil. V zapisniku absolventov ljubljanske orglarske šole je vpisan kot peti. Pred njim so šolo dovršili: Bemot Jožef, Carli Janez, Cebulj Janez in Rott Jožef, ki so že vsi pomrli. Hladnik je v pridnosti oziroma v obisku šole redovan s »prav redno«, v vedenju s »prav dostojno«; v liturgiki in cer-kvenoglasbeni zgodovini, v harmoniji in generalnem basu, v koralnem in figu-lalnem petju ima »hvalno«, v kontrapuhktu, imitaciji in fugi, v igranju °na orglah iz not in klavirju ima »dobro«, v prostem preludiranju in moduliranju ter v pevovodstvu »zadostno«. Na podlagi teh redov je postal sposoben za organi-stovsko službo. Iz te klasifikacije — kakor tudi iz mnogih drugih spričeval naše orglarske šole v tisti dobi — sklepam, da je Foerster učence nekoliko strogo red oval. Če pa je Hladnik v tistih mladih letih bil v resnici samo »dober« organist ter le »zadosten« improvizator, ga moramo le občudovati, ker se je pozneje z lastno marljivostjo in vztrajnostjo ter spričo velikega od Boga mu danega glasbenega daru povzpel do največje virtuoznosti in do sijajnega improvizatorja na tem kraljevskem inštrumentu. Po končani orglarski šoli je nastopil prvo službo kot organist v Št. Jakobu ob Savi in sicer na Jurjevo 24. aprila 1880 v 15. letu svojega življenja. Z njim je prišel tudi njegov oče ter se lotil cerkovniškega posla. Hladnik je tu ostal poldrugo leto. Tu si je kupil klavir, ki mu je pridelal pedal kot je pri orglah. Z vrvicami je imel zvezane pedale s tipkami klavirja. Na tem sicer preprostem a vendar resničnem pedalu je igral vse mogoče pedalne vaje. Pozneje je večkrat pripovedoval, da se je vp-rav na tem inštrumentu naučil največ pedalne tehnike. 21. oktobra 1881 je prevzel službo organista v Stari Loki, kjer je ostal osem let. Tu je polagoma pripravljal pravo liturgično petje in ga po preteku petih let tudi srečno uvedel.2 Kot organist je zapustil med Staroločani najboljše spomine.3 V Stari Loki je tudi pisal povesti, prestavljal iz nemščine in prosto poslovenjal. V tisku so izšle štiri take povesti: »Rešitev o pravem času«, »Kakršno delo, tako plačilo«, »Na valovih južnega morja« in »Roparsko življenje«. Pisateljska žilica ga tudi poslej ni minila. Še 1. 1911. je izhajala njegova povest »Tihotapci« kot podlistek v »Dolenjskih novicah«.4 Iz Stare Loke se je 24 let star preselil 1. oktobra 1889 v Novo mesto in nastopil službo kot organist v starodavni, častitljivi kapiteljski cerkvi kot naslednik v pokoj stopivšega prejšnjega organista Jožefa Krausa, rodotm Čeha, ki je deloval na tem mestu 56 let. S Hladnikom je prišel v Novo mesto tudi njegov oče, ki je prevzel službo kapiteljskega cerkovnika in jo opravljal do svoje smrti leta 1915. Ignacij Hladnik pa je kot kapiteljski organist in pevovodja vztrajal v Novem mestu dolgo dobo polnih 42 let. Oba s prejšnjim organistom Krausom sta orglala skoraj eno stoletje. Pri nastopu službe v Novem mestu je Hladnik dobil — kakor sam poroča v »C. Gl.< (1891, stran 45) — isamo tri pevke. Zato mu je bila prva skrb, da si zbor pomnoži. Zbor je narastel na 12 pevk in 2 pevca; ob slovesnih prilikah pa je Hladnik uporabljal še dijake, tako da je zbor štel semtertja po 30 grl. Z mnogimi vajami je Hladnik dosegel v kratkem času lepe uspehe. Rad je imel na koru tudi godbo. Pri tem so mu prav tako pridno pomagali dijaki. V poznejših 2 O tem piše sam v »C. Gl.« 1887, št. 2., kjer pravi med drugim: »Organist sam težko doseže, kar bi rad; če se mu pomaga, pa gre brez vprašanja.« Njegov šef v Stari Loki je bil takratni dekan Matej Kožuh. 3 Starejši »Prifarci« še danes govore, da starološke orgle niso še nobenemu orga-nistu tako pele kakor Hladniku in da tudi nikomur ne bodo več. 4 Vsa zadnja leta svojega življenja pa se je ukvarjal z mislijo na roman iz kmečkih uporov, M naj bi se vršil v okolici Novega mesta in sicer na Gorjancih na gradu Mehovo. S to mislijo se je resno bavil in študiral vse mogoče zgodovinske vire, najbolj Valvazorja. letih je izvajal z dijaki na koru pri mašah včasih tudi razne čisto instrumentalne skladbe, kar seveda ne odgovarja določilom glede cerkvene glasibe. Ob izrednih svečanostih je spravil na kotr, kaj in kolikor je mogel. Tako je n. pr. na praznik sv. Petra in Pavla 1. 1910 — kakor mi je poročal v zasebnem pismu — sodelovalo na koru 102 oseb: domači pevski zbor, -gimnazija in pevsko društvo. Pri nabavi pevcev in godbenikov kakor tudi sicer v njegovi službi ga je podpiral in mu šel zelo na roko takratni novomeški prošt Peter Urh. Temu svojemu podporniku je posvetil svojo latinsko mašo na čast sv. Petru in Pavlu. . Kot kapiteljski organist je imel Hladnik v Novem mestu zlasti prve čase precej naporno službo, ker je bila glavna dopoldanska maša ob nedeljah in praznikih vedno slovesna — latinska. Pod proštom dr. Soba siti janom Elbertoni je prenehala in od takrat sta jutranja dn velika maša s slovenskim petjem. V prvih časih je Hladnik izvajal mnogo in imenitnih latinskih maš: Kempterjevih, Brosigovih, Filkejevih, Gollerjevih in drugih, najbrž tudi Haydnovo Maria-zellermesse, ki jo je pripravljal s Haydnovim Te Deumom vred 1. 1910. Poleg teh razne bolj melodične cecilijaiiske in več svojih. Zadnji čas pa zlasti Kempter-jevi v D in G, Gruberjevo de Nativitate, Zanglovo Ludvvtigsmesse in svoje: solemnis, Salve Regina, Ss. Rosarii in Tui sunit coeli. Slovenske cerkvene pesmi je izvajal največ svoje in naših starejših skladateljev: Riharja, Čveka, Vavkna ter k Foersterjeve Cecilije. Tudi nekaj p. Angelik Hribarjevih in p. Hugolin Sattnerjevih ter nekaj poslovenjenih Hummednavih in drugih. Naše novejše in najnovejše pa mu niso bile všeč. Kar je prišlo te vrste cerkvenih pesmi na kapiteljski kor, se je zgodilo bolj po zaslugi takratnega novomeškega vikarja g. Franca Blažiča, sedaj kaplana v Trebnjem, in po zaslugi pevovodja »Gorjancev« g. Ludvika Puša. Tudi oč. usmiljenke iz novomeške bolnišnice, ki so zadnji čas pomagale pri petju v kapitlju, so pripomogle, da je prišla na vrsto kaka slovenska novejša, zlasti Mavova in Vodopivčeva pesem. Zakaj je bil Hladnik v tem oziru tako starokopiten iin nekako trmoglav, je težko umeti. Najbrž so se mu Rihar in drugi naši starejši skladatelji zdeli posebno slovenski, kakor je tudi sam skušal v tem pogledu jih posnemati in v pristno našem duhu skladati. To zadnje je bilo sicer samo kot tako lepo. in hvalevredno; toda našim novejšim in najnovejšim cerkvenim skladateljem na splošno pa slovenski 'tnačaj odrekati, je napačno, da ne rečem krivično. Saj ga kažejo tudi ti v obilni meri in se je že ponovno zgodilo, da so poslušavci v cerkvi imeli to ali ono našo novejšo pesem za Riharjevo. Gotovo je bila za Hladnika velika škoda, da ni šel iz Novega mesta skoraj nikdar na kake glasbene prireditve — cerkvene ali svetne — v Ljubljano ali kam drugam, in zato tudi ni dosti novejše glasbe slišal, in jo zaradi tega tem manj doumel, vzljubil in se ob nji oplodil. — Če zadnji čas tudi kapiteljski pevski zbor sam kot tak ni bil vec na tistem višku koit svoje čase, kot v prejšnji dobi Hladnikovega vodstva, je to kolikor toliko umevno spričo < Hladnikovih let, obilne zaposlenosti, utrujenosti in raznovrstne življenjske zagrenjenosti: slaba plača pri kapitlju (75 Din mesečno, šele zadnja leta je dobival mesečno po 400 Din)5, na gimnaziji, kjer je poučeval petje, ni dobil v letu 1929 in 1930 nikake plače, v letu 1931 nekaj malega;« tragična smrt njegove najljubše hčerke Marije, poročene Berden, ki je umrla kot učiteljica leta 1924 in je bila med vsemi njegovimi otroci glasbeno najbolj nadarjena: izborna pevka sopranistinja, izvrstna pianistinja, tudi orga-nistinja in skladateljica. Njena smrt je Hladnika izredno hudo potrla. 5 Sedaj se resno dela na tem, da se plača kapiteljskega organista pravilno uredi. Dokler plača ne bo urejena, se tudi služba ne bo razpisala. Začasno opravlja sedaj orga-nistovsko službo gdč. Lenka Vidmar z Broda pri Novem mestu. 6 V zadnjih dneh bolezni mu je bila po priporočilu g. Puša od banovine nakazana podpora 2000 Din, katera vsota pa je došla že po njegovi smrti. Zato so vsoto poslali nazaj na banovino, ta pa jo je poslala gospe vdovi. Po drugi strani pa je treba poudariti in pribiti, da je Hladnik s svojim odličnim, umetniškim orglanjem, do zadnjega resnično dvigal in poveličeval službo božjo v kapiteljski cerkvi, dolgo let tudi pri oo. frančiškanih in drugod« (v Šmihelu pri Novem mestu itd.). Kakor sem že omenil, je Hladnik obvladal orgle virtuozno in mojstrsko, v pedalu enako kakor v manualu. Njegovo igro iso hvalili preprosti ljudje, kakor tudi glasbeno izobraženi poslu-šavci in ocenjevavci. Večkrat se je s posebnim poudarkom omenjala njegova izredna spretnost v pedalu. Tu so mu noge dostikrat švigale tja in sem kot bi šlo za stavo. Nekateri so ga smatrali celo za najboljšega organista v Sloveniji in Jugoslaviji. Resnica je, da je bil med najboljšimi in imel v tem pogledu malo tekmecev. Poleg igranja pri službi božji je večkrat nastopal tudi v cerkvenih koncertih: v ljubljanski stolnici leta ,1912 in 1913 in v enem »Radio« koncertu leta 1930. V Novem mestu je priredil med vojno tri koncerte; pri enem je sodelovala tudi gospa Lovšetova. Razen tega je nastopil na Viču, v Kamniku, v Karlovcu in drugod. Posebno rad je izvajal francoske avtorje, zlasti Callaertsa, Gounoda, Guilmanta in druge. Rekel je, da se mu je pri Callaertsu odprla prava orgelska literatura. Gojil je tudi Bacha, preko katerega ne more in sme iti noben boljši organist. Sploh so bile Hladniku všeč živahno tekoče skladbe. Pri takih, močno razgibanih, neprestano tekočih skladbah je zašel včasih v malce previhravo in prenaglo igro, kar je škodilo jasnosti in preglednosti izvajanih skladb. A na splošno je izvajal zelo težke skladbe izvrstno, s pravim ume-vanjem in izbrano registracijo. Pri improviziranju je imel vedno polno domi-slekov, znal biti topel in iskren ali pa razviti kar moč polno in veličastno igro. Vedno pa se mu je videlo, da čuti po naše, slovensko. Izražati se v pristno našem duhu bodisi v orglanju bodisi v skladbah, — to željo je vedno imel in vedno za tem težil. Orgle v kapiteljski cerkvi, kjer je preorglal "večino svojega življenja, so bile sprva starejše delo,7 od leta 1904 dalje pa Mayerjeve iz Feld-kirchna na Predarlskem z 22 registri in dvema manualoma, naročene in postavljene pod proštom Elbertom.8 Poleg svoje glavne službe v kapiteljski cerkvi je Hladnik orglal in deloma vodil petje tudi pri frančiškanih v Novem mestu 25 let, 20 let je bil pevovodja »Dolenjskega pevskega društva«, v Rokodelskem domu je poučeval petje 15 let, na grmski kmetijski šoli 25 let, na novomeški gimnaziji pa je poučeval petje polnih 37 let. Nekaj let je bil tudi pevovodja in učitelj na novomeški Glasbeni Matici. Poleg vsega tega preobilnega dela je v prejšnjih letih poučeval glasbo tudi privatno, zlasti klavir in gosli ter imel mnogo učencev. Jeseni leta 1910 mi je pisal: »Sedaj imam silno mnogo učencev v svoji šoli; samo violino se je «novih» pričelo učiti 19. Tako da, hvala Bogu, nisem že davnej imel tako lepo število učencev. Celo Novo mesto brni koit kak čebelnjak, vse igra glaso-vir, violino, druge inštrumente; s salonskim orkestrom godemo, kot bi imel biti jutri sodni dan, koncertov je več kot dosti.« Hladnik je poleg izborne igre na klavirju9 in orglah obvladal in znal igrati ter poučevati tudi na vsa godala (violino, violončelo in kontrabas). Kot skladatelj je bil izredno plodovih Skladal je od svojega 14. leta dalje. Izdal je v tisku 73 del, od teh največ za cerkev. Vseh del — z rokopisnimi vred — pa je nad 80. Uglasbil je 14 latinskih maš (9 itiskanih, 5 v rokopisu), 7 Napraviti jih je dal iz svojega prošt Martin Jaibacin (1776—1789). Prim. Vrhovec: Zgodovina Novega mesta. . 8 Omara je še stara in nosi na vrhu pročelja grt> novomeških prostov z značilnim zlatim konjem v sredi, povzetim v grb po drugem novomeškem proštu Juriju Slad-k on ji (1513—1522), poznejšem ljubljanskem stolnem proštu in nato dunajskem in prvem dvornem kapelniku. . 6 Kot pianist je večkrat nastopal na novomeških koncertih. Igral je Beethovna, Liszta, Dvoraka, Chopina in druge. 6 Requiemov (5 tiskanih, 1 v rokopisu), 5 Te Deumov, več zbirk Tantum ergo, Asperges, Vidi aquam, ofertorije, razne motete, na stotine slovenskih cerkvenih pesmi (masnih, evharističnih, Marijinih, božičnih, postnih, velikonočnih itd.), psalme, kantate, 5 zbirk orgelskih skladb in nekaj svetnih skladb. Natančen seznam in oceno Hladnikcvih skladb priobčim — če Bog da — prihodnjič. Hladnik je o cerkveni glasbi tudi nekaj malega pisal. V »Cerkvenem Glasbeniku« 1897 se nahajajo trije njegovi članki: o položaju slovenskega organista, o pevskem zboru in o koralu. Razen tega je ocenil štiri nove orgle: ' v Vavti vasi (1909), v Št. Jerneju (1910), na Raki (1910) in v Št. Vidu pri Stični (1912). Poročal pa je v »Cerkveni Glasbenik« iz Stare Loke (1887) in iz Novega mesta (1891). V »Slovenca« je pisal o organizaciji slovenskih organistov in pevovodiji. Bil je eden prvih, ki so se zavzemali za to vprašanje. Na I. občnem zboru organistov in pevovodij, ki so bili do takrat združeni s cerkveniki, je predrl s predlogom, naj bo društvo le za organiste An pevovodje. In pri tem je tudi ostalo. Pozneje ni več kaj prida posegal v organisitovsko društveno življenje, zadnje čase tudi član ni bil več. Kot človek je bil pokojni g. Nace plemenit, dober, skromen, šegav; prijeten družabnik. Zlasti v prejšnjih, sploh boljših in tudi za nas druge srečnejših časih je imel v zalogi vedno veliko dovtipov, ki je z njimi razveseljeval družbo. Vedel je pripovedovati tudi razne zanimive šaljivoburkaste dogodke in poživljal družbo z veselo pesmijo. Bil je dobrega srca. Veliko učencev, ki so se pri njem v prejšnjih časih privatno učili, je tudi zastonj učil gosli ali klavir. Kot glasbenik-skladatelj je imel mehko, občutljivo srce. Ko je videl, kako so ga semtertja prezirali in iz raznih služb polagoma odstavljaii, ga je to zelo bolelo in kolikor toliko pospešilo njegovo smrt. Sploh je zadnjih deset let stopil bodisi kot skladatelj bodisi drugače v našem glasbenem življenju iz že prej in pravkar omenjenih vzrokov bolj v ozadje. Leta 1930 je kot kapiteljski organist stopil v pokoj in odtlej oirglal le še dogovorno. S 30. septembrom 1931 je popolnoma prenehal orglati. Izjemoma in zadnjikrat je orglal v kapiteljski cerkvi še na novega leta dan 193*2. Od tedaj je hiral in pešal. Hudo bolezen je prenašal potrpežljivo in se ni nič pritoževal. Trpel je take bolečine, da bi marsikdo drug ob njih rjul. A Hladnik se je tu pokazal junaka, vzglednega katoličana. V zadnjih urah se je mnogo na tihem pogovarjal s Križanim, ki ga je imel pred seboj na steni. 19. marca je mirno preminul. Takoj po smrti ga je novomeški rojak, slikar g. prof. Božidar Jakac slikal in mu posnel masko. Hladnik je zapustil vdovo gospo Marijo, sina Stanka, ki je inženjer in profesor na državni srednji tehnični šoli v Ljubljani19 ter tri hčere: Štefanijo, poročeno z majorjem Hanak v Skoplju, Elo, učiteljico v Babnem polju,11 poročeno z učiteljem Milanom Girom, ki službuje istotam, in Milko, uiodistko v Ljubljani, poročeno z učiteljem v Zg. Šiški Franc Berdenom, ki je po smrti Hladnikove hčere Marije poročil to njeno sestro. Dva Hladnikova otroka pa sta umrla že v detinskih letih. Hladnikov pogreb 21. .marca je bil veličasten. Saj ga je vse poznalo in zato tako rekoč tudi celo Novo mesto spremilo k pogrebu: gospoda in preprosto ljudstvo, uradništvo in delavstvo, svetna in redovna duhovščina, šole ter razne deputacije iz Ljubljane in drugod. Pogreb je vodil sedanji novomeški prošt gosp. Karel Čerin ob asistenci gg. kanonikov Ferjančiča in Plantariča ter vikarja Keka. Moški zbor pod vodstvom g. skladatelja, pevovodje pevskega društva »Gorjanci« Ludovika Puša mu je zapel pred hišo Jenkov »Blagor mu«, pred '0 Stanuje pa v Kranju, kjer ima soprogo iz Mayrjeve rodbine in se vsak dan vozi v Ljubljano. 11 Dne 27. aprila je pobrala smrt tudi to Hladnikovo hčer. 35 let stara je umrla gospa Ela v ljubljanski bolnišnici, pokopali pa so jo v Novem mestu. kapelo na starem pokopališču Grundmanovo »Nad zvezdami«, na novem pokopališču ob svežem grobu pa je zapel mešani zbor gimnazijskih dijakov in dijakinj Hladnikovo najbolj ljudsko »Marija skoz življenje«. V slovo so mu govorili gimnazijski ravnatelj Ivan Maselj, pesnik Anton Podbevšek in skladatelj Ludovik Puš. Tik velikega križa v deloma skalnatem grobu v vznožju trških goric počivajo sedaj Hladnikovi zemeljski ostanki. Njegova duša pa se, kakor upamo, raduje pri Bogu, ki ga je blagi pokojnik tolikokrat opeval s skladbami, ter častil s petjem in orglanjem. (Konec prihodnjič.) Fr. Ferjančič: f Janko Leban kot glasbenik. Pokojni Janko Leban si je stekel mnogo zaslug kot pisatelj in pesnik ter kot glasbenik. Mi seveda si ga hočemo v našem glasbenem listu ogledati le kot glasbenika. Kar bom poročal o njem, bo čisto avtentično, povzeto po njegovih lastnih zapiskih in pismih, ki mi jih je g. urednik mons. Premrl dal na razpolago, za kar se mu iskreno zahvaljujem. Rodil se je Janko 21. aprila 1855 v Kanalu na Goriškem. Izhaja iz učiteljske rodovine: njegov oče Valentin je bil učitelj, prav tako njegova starejša brata Avgust in Anton, in tako se je tudi sam posvetil učiteljskemu stanu. V Gorici je dovršil tri gimnazijske razrede, zato je v svoja pisma rad vpletal kak latinski citat, nato pa je prestopil na goriško učiteljišče. Prvi in drugi letnik je dokončal v Gorici, tretji in četrti pa v Kopru, kamor je bilo tedaj prestavljeno moško učiteljišče. V Kopru je maturiral 1. 1877. Nato je služboval po raznih krajih na Primorskem: v Komnu, v Lokvi pri Sežani, v Avberu; na Kranjskem pa v Begunjah pri Cerknici, v Trebelnem, na Bukovici na Gorenjskem. Povsod je opravljal tudi organistovsko službo, razen na Bukovici, 'kjer ni bilo duhovnije. A tudi tu je ob izrednih prilikah dal prenesti svoj harmonij v cerkev, da je bila božja služba slovesnejša. Na klavir igrati je Janka že zgodaj pričel učiti njegov starejši brat Avgust. Ta je bil med vsemi Lebani glasbeno najbolj nadarjen. Dobro se še spominjam, kako sem kot mal učenec c. kr. vadnice srečal včasih vad-ničnega učitelja Avgusta Lebana z njegovo lepo brado. A kmalu ga ni bilo več na spregled; začel je čedalje bolj bolehati na sušici v sapniku in 30. maja 1879 je umrl šele v 32. letu. Škoda tako lepega glasbenega talenta! Njegov mlajši brat Janko ima nemajhno zaslugo, da je po Avgu-stovi smrti izdal njegova važnejša dela in sicer: »Pet cerkvenih pesmi« za moški zbor (pri Rud. Milicu v Ljubljani); »Glasi iz Primorja«, posvetni moški zbori (pri J. Krajcu v Novem mestu); »Skladbe Avgusta A r m i n a Lebana«, v treh zvezikih, obse-gajočih mešane in moške zbore ter dva samospeva; latinsko mašo »P o -b o ž n i vzdihi«, ki je sicer zelo melodijozna, a v liturgičnem oziru pomanjkljiva. Dasi so to skladbe Avgustove in ne Jankove, sem jih vendar namenoma tu navedel, saj ima pri tem tudi Janko svoje zasluge, ker je pre-skrbel izdajo teh del. Ko je Avgust začel bolehati, se je Janko samouk nadalje izobraževal v igri na klavirju. Na učiteljišču pa mu je bil glasbeni učitelj znani goriški pevovodja in skladatelj Anton Hribar, brat pokojnega p. An-gelika Hribarja. V glasbi je mladi Janko tako naglo napredoval, da je že kot 13 leten gimnazijec in pozneje kot preparand orglal v obeh cerkvah sv. Antona v Gorici. Prvo svojo skladbico »Veseli učenec« je priobčil Janko v prvem letniku Tomšičevega Vrtca leta 1871. Besedilo tej skladbici je zložil sam, kakor tudi mnogim drugim poznejšim svojim skladbam. Leta 1911 je izšla v založbi »Katoliške bukvarne« v Ljubljani njegova »Zbirka cerkvenih pesmi« za mešan zbor. Slovenska kritika je sprejela to Jankovo delo z veliko pohvalo. Izredno laskavo piše o tej zbirki znani slovenski glasbeni kritik in skladatelj dr. G o j m i r Krek v 2. zvezku »Novih Akordov« leta 1911. Pozdravlja Janka Lebana kot nekakega Riharja II., »si licet parva componere magnis«. Piše, da iz te zbirke nam veje nekaj čudovito naivnega, naravnega, kaikor bi sporni adn i jug pihal čez zaspana zimska polja in prinašal s seboj dišave cvetočih gajev. Drugo samostalno zbirko je izdal leta 1922 v založbi »Jugoslovanske knjigarne« v Ljubljani pod naslovom »D o m a č i g 1 a s i«. Ta zbirka obsega cerkvene pesmi za mešan zbor; deloma jih je Janko sam uglasbil, deloma jih je le harmoniziral. Poleg tega je v prejšnjih »Cerkvenih Glasbenikih« priobčil tri cerkvene skladbe (Verne duše, Obhajilno in Devici Mariji). V Gerbičevi »Glasbeni Zori« je priobčil »Večerno« in v »Novih Akordih« »Vzdihi za mladostjo«. V rokopisu pa mu je ostalo še več cerkvenih in posvetnih skladb. Pred leti sem slišal v novomeškem Rokodelskem domu peti v mešanem zboru jako živahen Jankov »V e n č e k slovenskih narodnih pesm i«, ki ga je občinstvo sprejelo z velikim navdušenjem. Tudi ta »Venček« je gotovo še v rokopisu. Modernist naš Janko Leban v svojih skladbah ni bil. Glavni zvezdi vodnici pri njegovem komponiranju sta mu bili: m e 1 o d i j o z n o s t in p e vnos t. To seveda dela njegove skladbe domače in priljubljene. Za vsestranske svoje zasluge je bil dne 5. maja 1925 odlikovan z redom sv. Save V. razreda. Približno zadnjih sedem let je preživel v pokoju v gostoljubni hiši naših Usmiljenih bratov v Kandiji. Dasi je težko hodil, je vendar ob ugodnem vremenu rad pridrsal v mesto ali kam drugam. Bil je zelo prijazen in se je rad pogovarjal z vsakim človekom. Dne 18. februarja 1932 pa ga je Bog nepričakovano odpoklical v večnost in 20. februarja smo ga žalostni spremili na njegovi zadnji poti na prijazno šmihelsko pokopališče. Zbralo se je veliko število stanovskih tovarišev in tovarišic, prijateljev, znancev in častilcev njegovih. Tudi Šolske mladine ni manjkalo. Pogreb je vodil g. p. magister Leopold Daneu ob azistenci drugih »obratov. Ob odprtem grobu je imel jako lep nagovor g. V i I k o M e n a r d , učitelj tukajšnje osnovne šole. Obrnil se je najprvo do navzoče šolske mladine ter jo vzpodbujal k hvaležnosti in k posnemanju. Obrnil pa se je tudi do navzočih tovarišev, saj je bil raljni tudi njim vzor ne samo kot učitelj, ampak tudi kot vodnik naroda, kateremu je žrtvoval vso lepoto in bogastvo svoje duše. Končam vprav z besedami g. učitelja: »Globoko potrti se s hvaležnostjo klanjamo pred Tvojim genijem; a Tvoje bogato delo bo večno živelo v narodu in ga vodilo do jasnejših, neskaljenih dni. Naj Ti bo lahka sveta, slovenska zemlja, Vsemogočni pa Ti bodi milostljiv in pravičen sodnik! Zbogom, Ti zlato, pevsko srce!« Adolf Grobming: Nekaj poglavij iz fiziologije in fonetike. Jeziček. (Prim. C. Gl. 1. 51, str. 137.) Zadaj nekako od sredine mehkega neba visi v ustno votlino gibljiv organ, ki se imenuje jeziček (uvula). Dasi redkeje, se vendar tudi s tem organom tvorijo glasovi, od katerih je najnavadnejši uvularni r. Pri izreki tega glasu, ki jo pospešuje eksponiran položaj jezička, je jeziček pasiven, mehko nebo zapre dohod v nosno votlino (nosna zapora), jezik pa se v zadnjem delu nekoliko dvigne. Zračni tok zaniha jeziček in pojavi se. drdranje, ki je značilno za glasove r-ovske skupine. Barva uvularnega r-a, ki je lahko nem ali zveneč, je včasih kovinska in spominja na gruljenjie grlice. Ker pa ohrani pri vsem tem uvularni r nekak grgrajoči značaj, se večkrat zamenjuje s podobnimi glasovi, ki jih izvajamo z jezično ploskvijo in z jezičnim korenom. 0 ljudeh, ki uporabljajo ta r, pravimo da pogrkujejo, vsekakor zelo značilen izraz. Uvularni r je močno razširjen med Francozi, Nemci in nordijskimi narodi (Norvežani in Danci) in si je pridobil (po nemškem vplivu) tudi pri Slovencih mnogo privržencev. Govori se zlasti v Rožu na Koroškem, v Kropi na Gorenjskem in na Štajerskem ob slovensko-nemški jezični meji. - (Prim. Ramovš: Konzonantizem str. 70.) Za govorjenje je uvularni r neprikladen, ne le zato, ker leži njegovo artikulacijsko mesto daleč zadaj v ustni votlini in ker se težko spaja z drugimi glasovi, ampak tudi zato, ker zahteva estetična zvočna izreka artikulacijo v sprednjem delu ustne votline. Za petje pa je še posebno neprimeren, ker ovira pravilni nastavek in razvoj glasu. Zato mi je povsem neumljivo, kako se je mogoče zanj ogrevati, kakor n. pr. dr. L. Sutterlin v svoji knjigi »Die Lehre von der Lautbildung«, kjer pravi (str. 166), da je zahteva po izreki pravega jezičnega r-a »ostanek (Nach-klang) prejšnje italijanske nadvlade v pevski umetnosti«, in da je danes pri izpremenjenih nemških jezičnih razmerah ta zahteva prava muka za vsakega, ki mu ta r ni prirojen. Zato naj bi se po njegovem dovolila izreka enega in drugega r-a v nemški vzorni izreki (Musteraussprache). Kako je prišel do trditve, da je zahtevo po pravilni izreki r-a pripisovati vplivu italijanske pevske umetnosti, ne vem, ko vendar sam priznava, da je bil prvotni r najbrž jezični in da je šele 150—200 let tega, kar se je začel uvularni r širiti med Nemci (str. 120). Zanimiva je tudi njegova ugotovitev na naslednji strani (121), kjer pravi, da govore uvularni r zlasti prebivalci mest in izobraženci(!), dočim se jezični r govori še na deželi in sicer na treh petinah jezičnega območja. Po mojem mnenju se ne bi smeli Nemci s to pridobitvijo prav nič ponašati in bi se ji morali upreti z vso silo, kakor je to storil Trautmann, ki vidi v ginjenju jezičnega r-a :;obžalovanja vredno izgubo za nemški jezik«. Pri nas sicer uvularni r ni epidemičen, vendar mislim, da bi bilo dobro to zlo sploh izkoreniniti, kar ne bi bilo težko, ako bi se učitelji v krajih, kjer se še govori, zavzeli za pravilno izreko. Jezik. Prihajamo k organu, ki je za tvorbo glasov najvažnejši, t. j. jezik (lingua). Kakšno važnost za izreko pripisujejo ljudje temu organu, priča najbolj dejstvo, da uporabljajo skoraj vsi kulturni narodi izraz »jezik« ne le za organ, ampak tudi za govor (idijom), tako Slovani, Romani (italj. veški govor navadno z izrazom »Sprache«, dasi jim tudi izraz »Zunge«, t. j. jezik v tem pomenu ni neznan (prim. Heyne: Deutsches Worterbuch). Zanimivo je, da navaja Pleteršnikov slovar okoli 50 besed (brez sestavljenk), ki imajo isti koren kakor beseda jezik (jezičen, jezikati, jezičnost, jezičnik itd.). Tudi bogata frazeologija: ima dolg jezik, priti ljudem v jezike itd. priča, kako tesno druži ljudstvo pojm jezika z govorom in to povsem opravičeno, kajti jezik je res tisti organ, ki je pri izreki najbolj udeležen. Opis jezika sem podal že v 51. letniku C. Gl., št. 9—10, zato mi ga ni treba premlevati, pač pa se mi zdi potrebno, da na kratko ponovim tiste izraze, ki jih bomo potrebovali pri opisu artikulacij. Eventualne nejasnosti nam pomaga tolmačiti priložena slika. (Glej stran 83.) Po Jespersenu je razdelitev jezika sledeča: a) konica (apex — sprednji podkvasti rob, med hrbtom in spodnjo platjo jezika); b) list (corona — sprednji del hrbta, ki obdaja jezično konico v obliki polmeseca in leži pod zgornjimi dlesni); c) sprednji del jezika (praedorsum — pod trdim nebom); d) srednji del jezika (mediodorsum — pod najvišjo točko neba); e) zadnji del jezika (postdorsum — pod mehkim nebom); f) koren (radix — goltni del jezika). Za natančnejšo določitev jezičnih gibov pa je važno, da se seznanimo tudi s točkami, proti katerim lahko jezik artikulira; te so: 1. spodnja ustnica; 2. notranja površina spodnjih zob; 3. gornja ustnica; 4. spodnji rob gornjih zjob (glasovi, ki nastanejo, ako artikulira jezik proti temu robu, se imenujejo interdentalni ali medzobni glasovi); 5. notranja površina zgornjih zob (postdentalni ali zazobni glasovi); 6. greben (t. j. ostri rob med dlesnami in trdim nebom; super-dentalni ali nadzobni glasovi); 7. trdo nebo (palatum durum — praepalatalni, t. j. trdonebni glasovi ali nebniki); w 8. visoko nebo (postpalatalni ali visokonebni glasovi); 9. sprednje mehko nebo (praevelarni ali sprednji mehkonebni glasovi); 10. zadnje mehko nebo (postvelarni ali zadnji mehkonebni glasovi); 11. jeziček (sem obravnaval v prejšnjem poglavju); 12. zadnja goltna stena (pharyngalni [faringalni] ali goltni glasovi; lat. izraz pharynx pomeni golt). Glasove, ki so navedeni pod točko 4. in 5., označujemo navadno s skupnim imenom dentalni (zobni) glasovi ali zobniki, glasove pod 9. in 10. pa z izrazi velarni ali mehkonebni glasovi, po lat. besedi velum (palati), ki pomeni mehko nebo. . Dr. Josip Manfuani: f Prof. dr. Hermann Miiller bivši generalni predsednik nemškega Cecilijinega društva. Med intenzivnim delom na glasbenem in teološkem poprisču je odpoklical božji glas spet prvaka ceciAijanskega gibanja, profesorja in dr. bogoslovja, H. Miillerja. • Rodil se je 1. oktobra 1868 v Dortmundu na Westfalskem. Po dovršeni gimnaziji je študiral bogoslovje (1887—1892); leta 1891 je bil posvečen, a je ostal v semenišču še nad eno leto, da je postal doktor bogoslovja (1892). Nato je bil nameščen kot kaplan v rojstnem mestu (1893). Glasbeno je bil že prej naobražen, a je šel 1894 še v Rezino, da se izpopolni na ondotni cerkvenoglasbeni šoli, posebno pod dr. Haberlom in M. Hallerjem — pri prvoimenovanem v gre-gorijanskem koralu, pri drugem v strogem stavku. Nato je postal 1894 stolni vikar v Paderbornu in zaeno tudi ravnatelj stolnega zbora istotam, kar je ostal do 1. 1901, ko je bil poklican kot profesor bogoslovja na teološko učilišče. Imel je torej priliko, baviti se znanstveno in praktično z bogoslužjem in cerkveno glasbo. Leta 1909 se je udeležil ob priliki Haydnovega slavlja III. kongresa mednarodne glasbene družbe in je bil eden izmed štirih predsednikov odseka za katoliško cerkveno glasbo1 in je vzbujal pozornost s svojim pregnantnim predavanjem o prazgodovini nemške cerkvene pesmi in pač še več s svojimi tehtnimi opazkami pri diskusijah. Istega leta je ustanovil v zvezi z drugimi znanstveniki časopis »Theologie und Glaube« (Bogoslovje in vera), kateremu je bil od prvega početka do leta ,1927 urednik, od tedaj do svoje smrti tudi solastnik. Od 1. 1910—1926 je bil generalni predsednik splošnega nemškega Cecilijenega društva (njegov naslednik je bil v tem dostojanstvu f dr. K. Weinmann) in je tedaj tudi urejaval glasilo nemškega Cec. dr. »Caeoiiienvereinsorgan«, ki je je ustanovil 1866 t F. Witt kot »Fliegende Blatter fiir kathol. Kirchenmusik«, a je dobilo leta 1899 današnji naslov. Razen številnih teoloških razprav je priobčil na glasbenem poprišču vrsto raziskav, tako n. pr. »Kyrioleis« (duhovne pesmi) 1923; »Gange durchs Kirchenlied« 1926 (s številnimi in zgodovinsko važnimi ugotovitvami). Tudi več lokalno pomembnih glasbenih razprav, kakor je n. pr. Zgodovina glasbe v Eichsfeldu in Cerkveno petje v miinsterski škofiji. Poleg teh imamo iz njegovega peresa globoko učene preiskave splošne glasbeno-zgodovinske vrednosti, kakor »Traktat des Gobelinus Persona« (o koralnem petju, avtor je živel 1358—1421) v Haberlovem Kirchenmusikal. Jahrbuch, ,1906 in »Der Musiktraktat des - Bartholomaeus Anglicus...« (t. j. Bartholomaeus de Glant-ville; bil je rojen grof Suffolk in je stopil v frančiškanski red); spisal je okoli leta 1366 razpravo o svojstvih reči; v tej je tudi »De musica seu modulatione cantus«; tudi o trobenti in drugih glasbilih piše. To razpravo je priobčil Muller v »Riemann-Festschrift« 1. 1909 (ob 60 letnici Riemanovi). Vrsto podrobnih ugotovitev je priobčil tudi v »Zeitschrift fiir Musikwissenschaft« in »Archiv fiir Musikwissenschaft«. Za nas Slovence je bil Muller preoddaljen, da bi bil mogel posegati odnosno vplivati na nas neposredno; vendar velja pribiti, da je bil blagi rajnik izjema med nemškimi učenjaki in je 1.1909 na Dunaju svaril pred prenapetim (nemškim) nacionalizmom v glasbi na svetem mestu. Osebno sem ga spoznal na Dunaju; od tedaj sva bila v stiku — seveda samo pismeno. — Zadnjikrat mi je pisal 20. novembra 1931, želeč dva članka za »Theologie und Glaube«: o Hukbaldu in o Grefingerju. Kmalu nato je začel bolehati in 18. januarja 1932 podlegel komplikacijam, star 63 let, 3 mesece in 17 dni. Za splošno zgodovino glasbe je njegova smrt trpek udarec pa tudi za cecilijansko gibanje v Nemčiji. Možu — učenjaku in poštenjaku bodi po božjem usmiljenju obilno plačilo. 1 Od teh (prof. H. Beverunge iz Maynootha na Irskem, prof. dr. Hermann Muller iz Paderborna, Don Lorenzo Perosi iz Rima ter dr. Karel W e i n m a n n iz Rezna) je sedaj samo še Perosi med živimi. 60letnica Glasbene Matice v Ljubljani. Podatki o Glasbeni Matici ljubljanski.1 Ljubljanski meščani so ustanovili leta 1702 društvo Philharmoni-s c h e Gesellschaft, ki je skrbela za glasbene prireditve v Ljubljani z rednimi koncerti, imela pa je v poznejših letih tudi svojo glasbeno šolo. To društvo, ki obstoja še dandanes kot ljubljanska podružnica Glasbene Matice, je imelo do leta 1870 Slovence in Nemce za svoje izvršujoče člane. Ko pa je po naših krajih v drugi polovici 18. stoletja močneje zapihal nemški Drang nach dem Suden, se je narodna nestrpnost naselila tudi v Filhar-monično društvo in Slovenci so bili polagoma prisiljeni, da so iz družbe izstopili. Takrat se je porodila v glavi slovenskega učitelja Kuharja, ki je deloval nedaleč od Ljubljane pri Devici Mariji v Polju, misel, da bi tudi Slovenci dobili glasbeno društvo, ki bi skrbelo za glasbene potrebe slovenskega naroda. To svojo misel je povedal mestnemu blagajniku, navdušenemu pevcu Vojtehu V a len ti, ki se je te misli takoj oprijel in priobčil ze leta 1871 v Slovenskem Narodu poziv za ustanovitev društva Glasbene Matice kakor smo imeli že takrat Slovensko Matico za književne potrebe. Spomladi leta 1872 se je sešel v Ljubljani pripravljalni odbor, ki je vložil začetkom meseca junija deželni vladi v potrditev svoja pravila, ki so bila potrjena 14. j u 1 i j a istega leta. Ustanovni občni zbor je bil sklican potem dne 23. septembra 1872 v Ljubljani na predvečer zborovanja Slovenskega učiteljskega društva, kajti ustanovitelji Glasbene Matice so bili prepričani, da bo to društvo moglo uspešno delovati le takrat, če podpira njeno delovanje z vsemi silami slovensko učiteljstvo. Glasbena Matica je bila ustanovljena in takoj začela z delom. Prva njena naloga je bila zbirati slovenske narodne pesmi ter jih pripravljati za tisk, razpisavati nagrade za slovenske umetne in cerkvene zbore ter jih izdajati v tisku. To nalogo je vršila Glasbena Matica od 1872 do 1882 in od takrat dalje do današnjega dne. Kmalu pa se je pokazala potreba, da mora Glasbena Matica skrbeti tudi za glasbeni pouk slovenske mladine in 15. septembra 1882 je Glasbena Matica ustanovila tudi svojo glasbeno šolo, ki se je iz skromnih početkov razvila dne 15. septembra 1919 v Prvi jug o slovenski k o n -serva torij Glasbene Matice ljubljanske. Konservatorij je bil potem 1. aprila 1926 sprejet v državno upravo, Glasbena Matica pa si je pridržala še svojo glasbeno šolo, ki šteje danes nad 500 gojencev, dočim jih je imela ob ustanovitvi 27. Iz šole Glasbene Matice so izšli skoraj vsi slovenski glasbeniki, ki delujejo danes v najrazličnejših panogah. Leta 1891 je ustanovila Glasbena Matica svoj koncertni zbor, ki je tekom 40 let izvajal vsa pomembnejša dela domače in jugoslovanske literature kakor tudi celo vrsto del iz svetovnih, predvsem slovanskih literatur. Pevski zbor Glasbene Matice ljubljanske je z malimi presledki vodil polnih 25 let sedanji ravnatelj drž.kon-servatorija v Ljubljani g. Matej Hubad. Presledkoma so bili pevovodje Matičnega zbora: dr. Josip Čerin, Ivan Brezovšek, Ni k o Štritof, Srečko Kumar, Josip Michl in zadnja tri leta ravnatelj opere Mirko Polič. Zbor je absolviral tekom 40 let okrog 300 1 Podatki so od Glasbene Matice same. velikih koncertov doma in v tujini. Že leta 1896 je priredil dva velika koncerta na Dunaju, pozneje je nastopil večkrat v Trstu, Zagrebu, Opatiji, na Sušaku itd. Leta 1922 je napravil jugoslovansko turnejo s koncerti v Beogradu, Zemunu, Novem Sadu, Subotici in Sarajevu, spomladi leta 1928 je bila češkoslovaška turneja s koncerti v Budjevicah, Pisku, Plznu, Pragi, Olomucu, Brnu in Bratislavi. Jeseni istega leta turneja na Poljsko s koncerti v Moravski Ostra vi (ČSR), v Krakovu, Katovicah, Poznanju in Varšavi. Na povratku s češkoslovaške turneje je koncertiral zbor na Dunaju. Pozimi leta 1929 pa je šel zbor v Francijo ter priredil koncerte v Nancyu, Merlebachu, Aumetzu, Reimsu, Lilleu, Lensu, Parizu, Dijonu, Gremobleu, Lijonu in naposled v švicarski Genevi. Po prevratu je Matica ustanovila tudi svoj simfonični orkester pod naslovom Orkestralno društvo Glasbene Matice ljubljanske. Dirigenti orkestra so bili: Karel Je raj, Emil Adamič, L. M. Š k e r j a n c. Zadnji dve sezoni prireja Orkestralno društvo skupno z opernim orkestrom svoje simfonične koncerte. Kakor omenjeno, je Glasbena Matica skrbela ves čas svojega obstoja za izdajo slovenskih skladb v tisku ter izdala tekom tega ča.sa nad 150 zvezkov, posamezne v več nakladah. Poleg tega ima Glasbena Matica svojo koncertno poslovalnico, ki prireja v Ljubljani domače in tuje koncerte, in pa svojo knjigarno, ki zalaga ljubljanski trg z muzikalijami vseh edicij. Toliko v kratkih obrisih o delu Glasbene Matice. Prvi slovenski glasbeni festival. Svojo 60 letnico je proslavila Glasbena Matica s prireditvijo prvega slovenskega glasbenega festivala, ki se je vršil v naslednjem redu: 10. maja se je vršila v veliki dvorani hotela Uniona javna produkcija gojencev šole Glasbene Matice. Nastopil je mladinski zbor pod vodstvom prof. Viktorja Šonca in šolski godalni orkester pod vodstvom prof. Karla Jeraja. (Glej koncertna poročila!) 13. maja ob 20 je bil v dvorani Filharmonične družbe komorni koncert godalnega kvarteta drž. konservatorija v Ljubljani (oddelek komorne šole prof. Jana Šlaisa). Izvajala so se dela skladateljev: Lipovška, Osterca in Škerjanca. (Glej koncertna poročila!) 14. maja dopoldne je bila v veliki dvorani Narodnega doma otvorjena glasbena razstava, ki naj pokaže razvoj glasbe v Sloveniji. Razstavo je uredil prof. dr. Josip Mantuani. Razstava kaže pričetke naše glasbe pred 1000 leti, njen razvoj v protestantski dobi, v dobi reformacije in nas privede mimo leta 1848 v dobo čitalnic do ustanovitve Glasbene Matice 1872, naprej preko dobe Novih Akordov do naše najmodernejše glasbe. Razstava je opremljena s številnimi statističnimi seznami slovenskih glasbenih šol, slovenskih orglarskih mojstrov, izdelovateljev raznih drugih instrumentov in zvonolivarjev. Razstavo krasi 140 portretov slovenskih skladateljev, ki jih je vse po naročilu Glasbene Matice izdelal prof. Saša Šantel. Velik del razstave zavzemajo skladbe slovenskih skladateljev, tiskane in v rokopisih. Znamenitost razstave so naj-redkejše po več sto let stare glasbene knjige, med njimi prva izdaja Gallusa iz leta 1587, Trubarjeva pesmarica, mnoge krasne stare koralne knjige. Poseben oddelek razstave je posvečen slovenski narodni pesmi in nje obdelavi. Med lepo zbirko starih instrumentov domačih mojstrov omenjamo predvsem 250 let stare prenosne orgle, ki so stale nekoč v cerkvi v Grobljah pri Domžalah in so sedaj last g. Sadnikarja, zanimivo »glas harmoniko«, neke vrste klavir, ki ima mesto strun steklene šipe, potem razna preprosta kmetska godala itd. Razstavljene so tudi številne trofeje Glasbene Matice in raznih naših glasbenikov. Isti dan zvečer se je vršil simfonični in zborovsko instrumentalni koncert Glasbene Matice v Unionu. (Glej koncertna poročila!) 15. maja dopoldne je bila v frančiškanski cerkvi slovesna maša.2 Pri tej so se izvajala: dela Sattnerja (trije prvi deli njegove Missa seraphica), Premrla (trije drugi deli njegove Missa s. Josephi), obe z orglami in orkestrom, Foersterjev gradual in sekvenca ter dr. Kimovčev za to priliko zloženi ofertorij. Matija Tomčeva Slavnostna igra s fugo je odpadla, ker je bil g. skladatelj — ki naj bi jo igral — zadržan. — Ob pol 12 se je vršil v Filharmonični dvorani Gallusov koncert. — Popoldne ob 3 je bil na Kongresnem trgu koncert pevskih zborov »H 1 a h o 1 a«, »L i s i n s k e g a« in našega Učiteljskega pevskega zbora. — Zvečer so v operi proizvajali Matija Bravničarjevo opero »Pohujšanje v dolini šent-f 1 o r j a n s k i«. Dirigiral je kapelnik Anton Neffat, režiral Ciril Debevec. 16. maja sta se vršila v Filharmoniji slavnostni občni zbor Glasbene Matice in razvitje zastave, poklonjene Glasbeni Matici ob njenem jubileju od Njega Veličanstva kralja Aleksandra I. Zastavo je blagoslovil g. knezoškof dr. Gregorij Rožman. Ob tej priliki so došla od kralja za Glasbeno Matico in več njenih članov častna odlikovanja z visokimi redovi. Po končanem slavnostnem zborovanju se je vršilo odkritje spomenikov osmim jugoslovanskim zaslužnim glasbenikom: Jakobu Gallusu, Franu Gerbiču, Mateju Hubadu, Davorinu Jenku, dr. Benjaminu Ipavcu, Vatroslavu L i s i n s k e -mu, Stevainu Mokrjanjcu lin p. Hugolinu Sattmerju. Kipi, oziroma poprsja, stoječa na primernih podstavkih, so bila izgotovljena po načrtih našega velikega arhitekta, mojstra prof. Josipa Plečnika. Cel park pred poslopjem Glasbene Matice, ki je bil v letu 1931 prenovljen in preurejen, je s temi kipi postal prava dika mesta Ljubljane. Popoldne ob pol 1 se je pričelo na velesejmu tekmovanje slovenskih pritrkovalcev. Udeležba je bila velika. Potrkovanje na nove štiri brezjanske zvonove je vobče zelo uspelo. Po dveh urah je bilo zaključeno. Kot razsodnika sta vršila svoj posel kanonik dr. Frančišek Kini o v e c in p. H u g o 1 i n S a 11 n e r. Osem v ta namen določenih nagrad so dobili pritrkovalci iz Rovt pri Logatcu, iz Št. Vida pri Stični, Smlednika, z B režij, Vodic, z Z g. Brnika pri Cerkljah, iz Krope in Novega mesta. Ob štirih se je prav tam pričela tekma pevskih zborov, včlanjenih v Hubadovi in Ipavčevi župi. Nastopilo je šest moških in sedem mešanih zborov. Nagrade so prejeli: pevski zbor »Krakovo-Tr-novo« iz Ljubljane v III. kategoriji, zbor »Jadran« iz Maribora v II. kategoriji in zbor »Grafika« iz Ljubljane vi. kategoriji moških zborov. Izmed mešanih zborov pa: »Ljubljanski Zvon« in mariborska Glasbena Matica vi. kategoriji in Celjsko pevsko društvo v II. kategoriji. V razsodišču so bili gg.: Matej Hubad, Stanko Premrl, Oskar Dev, dr. Viktor Novak, dr. Ljudevit Kiš, Kosta Manojlovič in Josip Stolcer-Slavenski. — Način, kako je razsodništvo pretehtovalo pevske zbore, je bil morda manj prikladen, ker le preveč matematičen. Kakor je pri pritrkovalcih zmanjkalo nagrad, tako jih je tudi pri pevski tekmi bilo odločno premalo. Dobro so se pripravili in potrudili, pa tudi izkazali vsi zbori. Če bi se bila 2 »Cerkven koncert« — kakor smo brali na sporedih — to ni bil ift ni mogel biti. Slovesne maše ne moremo in tudi ne smemo imenovati koncert. tekma vršila n. pr. v Unionu ali sploh na ugodnejšem prostoru, hi bilo za pevce tudi boljše. Diplome so dobili vsi. Tako se je — hvala Bogu — zaključil povsem uspeli prvi slovenski glasbeni festival kot zelo primerna prireditev ob 60 letnem slavlju Glasbene Matice ljubljanske. St. Premrl. Iz odbora Cecilijinega društva v Ljubljani. Odborova seja se je vršila dne 7. aprila 1932. Navzočni: Steska, Premrl, Sattner, Mantuani, Janežič, Zdešar, Lavrič, Pivk. Msgr. Steska poroča, da je v imenu škof. ordinariata naprosil v zadnji seji določene gospode, če sprejmejo mesto organ, nadzornika v treh dekanijah, ki ga niso imele. Vsi trije gospodje so potrdilno odgovorili, nakar jim je škofijski ordinariat poslal dekrete. Msgr. Premrl poroča, da so nadzorniška poročila do sedaj došla iz dekanij: Ljubljanska okolica, Kranj, Loka, Novo mesto, Semič, Žužemberk, Radovljica, Vrhnika, Ribnica in Trebnje. Manjkajo še poročila iz dekanij Leskovec, Litija, Kočevje, 'Šmarje, Cerknica in Moravče. Msgr. Steska predlaga, naj bi se izvolil iz odbornikov Cecilijinega društva ožji odbor, ki naj bi sestavil Pravilnik o ljudskem petju. Osnutek Pravilnika naj bi se razposlal vsem župnim uradom v pogled. V ta ožji odbor ise določijo gospodje: Sattner, Mantuani, Premrl. Kimovec, Janežič in Dolinar. Ker g. Janežič omeni, da ima majhen osnutek že pripravljen, ga naprosi prof. dr. Mantuani, naj bi dal ta osnutek razmnožiti, da ga dobijo vsi odborniki v pogled in razmišljanje. Za dan prve seje ožjega odbora se določi 21. april ob 3415. uri v stanovanju svetnika p. H. Sattnerja. Msgr. Premrl prosi prof. dr. Mantuanija, naj bi on vodil evidenco statistike zvonov. Končno poroča msgr. Premrl še, da se je na prošnjo za podporo orglarske šole odzvalo le prav pičlo število denarnih zavodov. # * * Odsek za uvedbo cerkvenega ljudskega petja je v seji 21. aprila pregledal od g. Janežiča sestavljeni osnutek iter izpopolnjenega izročil škof. ordinariatu. Ordinariat ga razpošlje vsem župnim uradom in njihovim OTganistom v pogled. Hkrati dobe cerkveni pevovodje nalogo, da sporazumno s cerkvenim predstoj-ništvom narede seznam vseh pesmi, ki jih nameravajo uporabljati pri skupnem petju. Ta seznam bo treba predložiti škof. ordinariatu do 1. septembra 1932. Iz zbranih pesmi se bo sestavilo skupno besedilo, ki naj ga potem ljudstvo dobi v roke. Z adventom t. 1. bo postalo ljudsko petje za gotove cerkvene p o b o ž n o is t i i n prilike obvezno. Koncertna poročila. I. Koncerti v Ljubljani. Sedanji Praški kvartet (prej Zika-kvartet), ki ga sestavljajo gg. Zika Rihard (I. gosli), Rerger Herbert (II. gosli), Cerny Ladislav (viola) in Sadlo Miloš (čelo), je koncertiral 14. marca. Izvajal je tri godalne kvartete: Mozartov v G-duru, Martinujev št. 2 in Borodinov v D-duru. Vse tri krasne skladbe so bile vzorno izvedene. — 3. aprila je priredila H u b a d o v a župa velik pevski koncert. Sodelovalo je 16 včlanjenih pevskih zborov, nekaj deželskih, največ iz Ljubljane. Koncert je bil hkrati predtekma za glavno tekmo na glasbenem festivalu. Največje uspehe so dosegli: pevski zbor »Zvone iz Trbovelj in ljubljanski pevski zbori. — 9. aprila so mariborski dijaki pod vodstvom prof. Viktorja Schweigerja izvajali slovenske narodne pesmi v mešanem, moškem in ženskem zboru, poleg nekaterih samospevov s klavirjem. Izvajanje je bilo zelo lepo, točno, kar najbolje pripravljeno. Izibera pesmi pa ni bila povsem umestna. — 11. aprila smo z velikim užitkom poslušali koncert našega izvrstnega koncertnega pevca, baritonista prof. Mirka Puglja. Zapel je štiri starejše francoske skladbe Rameauja, Lullvja. Glucka in Gretryja, štiri arije iz Bachovih ikantat, dva Schubertovi, dve Schumannovi pesmi (posebno lepe točke) in še štiri novejše francoske pesmi Francka, Faureja in Severaca. PUglja so spremljali: na klavirju g. Liipovšek, na violini in violi g. prof. Jeraj, na oboi g. Janeček. — 17. aprila je v drugič v tej sezoni -nastopil mladinski pevski zbor iz Trbovelj, ki je pod vodstvom g. A. Šuligoja pel pesmi E. Adamiča, Kogoja, Grgoševiča, Premrla, Mokranjca, Marolta in Aljaža. Dosegel je tak uspeh, kakor še ne izlepa kak podoben zbor. Dr. Kimovec je zapisal v svojem poročilu o tem koncertu v »Slovencu«: »Zbor naj bi prehodil vso Slovenijo, poslušat naj bi ga prišlo vse; vsakdo bi ob tem radostnem žgolenju dobil obilo plemenitega užitka, za pevce in pevovodje pa bi bil to čudovit zgled.« — 18. aprila je konoertiralo pevsko društvo »Slavec«. Pomlajeni in zelo dobro vežbani zbor je pod vodstvom Krista Perka na pamet zapel štiri težke skladbe: Krekov »Blagor jim!«, dva Grečaniinova zbora in Matzov »Faun-, suito šestih spevov. Velikega napredka tega zbora smo prav veseli in mu čestitamo. — Sledil je 25. aprila I. N o č e v klavirski koncert. Ta naš gotovo prvi sedanji klavirski virtuoz je zaigral Brahmsovo Rapsodijo v Es-duru, Mozartovo sonato v A-duru, Bachov veličastni orgelski koncert v C