KR0NIKA 2-3 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor : dr. Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, dr. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Peter Vodopivec, dr. Maja Žvanut, dr. Aleš Gabrič, dr. Janez Cvirn in dr. Eva Holz (glavna urednika) Prevodi : Katarina Kobilica - angleščina Niko Hudelja - nemščina Bibliografska obdelava : Branko Goropevšek Uredništvo in uprava : Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, tel. 061 17 69 210 Sofinansirajo : Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije Računalniški prelom : MEDIT d.o.o. Tisk : Skušek Na naslovni strani : Pogled na ljubljansko stolnico. Izsek iz grafike F. Kurz pi. Goldenstein: Ljubljanski licej. Grafiko hrani Narodni muzej. Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS štev. 415-4/92 z dne 5. 3. 1992 gre za proizvod, od katerega se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tarifni številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 5/92) KAZALO. Iva Mikl-Curk : Konfinacija v Ljubljani - že v rimskih časih? ....... 1 Darja Mihelič : Paberki iz piranskega kapiteljskega arhiva ........... 4 Metoda Kokoie : Zgodnjebaročni skladatelj, izdelovalec orgel in organist Isaac Posch v nadvojvodini Koroški in vojvodini Kranjski................................... 10 Irena Žmuc : Repa, korenje - slabo življenje, štruklji, meso - to bi bilo ............................................ 19 Matej Klemenčič : O rojstvu kiparja Francesca Robbe ......................... 24 Ana Lavrič : Goldensteinova kritika obnove ljubljanske stolnice ...................................................... 26 Aleksander Lavrenčič : Migracije prebivalstva iz Kanalske in Ziljske doline na Bovško (od druge polovice 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne) ....................... 39 Mojca Gnezda : Društvo za brambo narodnih pravic Slovenije v letih 1868-1870 ........................................ 48 Janez Cvirn : Spodnještajerski Nemci in državnozborska volilna reforma 1907 ................................................... 63 Marjana Žibert : Zadružno povezovanje kmetov v vaseh v okolici Kranja od njegovih začetkov do druge svetovne vojne ........................................... 72 Stanislav Južnič : Kočevar - dobitnik dveh olimpijskih kolajn ......... 82 Martin Steiner : Zakonska podlaga za izvedbo volitev v Ustavodajno skupščino 11. novembra 1945 .......... 86 Stane Granda : Ob osemdesetletnici akad. prof. dr. Perda Gestrina ....................................................... 92 Metka Gombač : Anamarija Vidovič Miklavčič .................................... 94 Olga Janša-Zorn : Majda Žontar praznuje šestdesetletnico ................ 95 Ocene 1648 - Krieg und Frieden in Europa, 26. razstava evropskega sveta 1998-1995 (Nataša Kolar) ................................................................. 98 Miran Puconja, K vrednotenju identitete panonske kmetije: temelji preživetja na Cvenu, Cven 1995, 266 strani (Martin Steiner) ...... 99 Življenje in delo Stanka Premrla - komponista, orgelskega virtuoza, pisca in glasbenega pedagoga (Ivanka Uršič) ..............................................100 Zadobrova - Sneberje: podobe iz krajevne zgodovine v sliki in besedi. Majda Tekavec in člani zgodovinskega krožka, Ljubljana 1996, 46 strani (Branko Šuštar)..............................................102 Šola in čas. Ob 200-letnici osnovnega šolstva na Proseku in Kontovelu in ob poimenovanju šole po Avgustu Černigoju, Prosek-Kontovel, 1995, 85 strani (Aleksej Kale).......................................102 Olga Janša-Zorn: Historično društvo za Kranjsko. Ljubljana 1996, 317 strani (Eva Holz).....................................................104 Stane Stražar: Oj ta slamnik. Občina Domžale na starih razglednicah. Izdalo Glasilo občine Domžale Slamnik, 1994, 334 strani (Jože Maček).................................................106 Šolska kronika. Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje XXVIII, Ljubljana, št. 4, 1995, 295 strani (Bojana Aristovnik).....................................106 Mladinski raziskovalni tabor Benečija 96 in izsledki zgodovinske skupine (Jure Gombač).................................................................108 Ervin Dolenc: Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kraljevim SHS 1918-1929, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996, 405 strani (Mateja Rezek).............................................110 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Iva Mikl-Curk Konfinacija v Ljubljani - že v rimskih časih? Zgodba Emila Korytka nas spremlja še od gim- nazijskih klopi. Pozneje smo spoznali tudi druge zgodbe konfinirancev in jetnikov, ki jih je v Ljub- ljano za krajši ali daljši čas privedlo politično vre- nje 19. stoletja in ki jih na Ljubljano zvečine niso vezali prijetni spomini ali vsaj ne taka občutja, kot bi jih sedanji prebivalci Ljubljane v prizadevanjih, utrditi splošno spoznavnost našega glavnega me- sta, radi podoživljali. A tudi ta, senčna plat tvori skupaj s sončnimi šele resničen portret tega mesta. Posedujemo pa izjemen zgodovinski vir, ki nas po- uči, da se je bil boleč spomin na naše mesto za- rezal v neko človeško skupnost že davno, davno prej in ne šele v prejšnjem stoletju. Osnovna dejstva so znana že dolgo. Že Mom- msen je objavil v svoji zbirki rimskih napisov po- škodovan napis najden v Putincih na južrdh obron- kih Fruške gore (QL III 3224), ki se glasi: ... cemaes Liccav(i) f(ßius) Amantinus ho/b/se/s/ amnorum dece-m gente Undius - centina secunda in ßumen per-it Hemona posu-ere Liccaus pate-r Loriqus et Licaios cognati, kar pomeni, da je Likavov sin, amantinski talec, star deset let, iz undijskega rodu in druge centurije, umrl v reki Emona. Spomenik so postavili oče in rojaka Lorik in Likaj. Pri nas^ je veljala pozornost napisu, ker sta v njem izenačeni imeni reke in mesta. Sicer pa je seve vznemirjal zlasti zaradi nakazane organiza- cijske sheme okupiranih plemen, ko so Rimljani pleme razbili v centurije in ga tako podredili vo- jaški upravi.^ Ker je jasno razvidno, da gre pri napisu za spre- membe, ki sodijo v okupacijsko fazo, so napis dati- rali zelo zgodnje 1. stoletje ali precizneje v čas dal- matinsko - panonskega upora med leto 6 in 9 po Kr.3 Ob tem bi rada posvetila nekaj pozornosti še civilizacijskim okoljem zgodnjega 1. stoletja v ljub- ljanskem prostoru in prostoru, iz katerega napis izvira. Morda tudi taka primerjava pomaga nekaj bolje razumeti dogajanje, ki ga sicer le slutimo. Širši ljubljanski - emonski prostor nam je iz tega zgodnjega, celo Cezarjevega časa zapustil ci- vilne napise, dve omembi magistrov vid iz Nau- portusa in osvobojenca T. Caesemija Diphilusa ter nekaj mlajšo omembo funkcionarja viteškega stanu T. Junija Montana, ki je imel po Šašlovih dokazih^ predvsem civilne upravne naloge. Ta prostor nam je posredoval obilo novcev, keltskih, pa tudi rimski iz časa republike niso redki.^ Raziskovanje materialne kulture prispeva svoje dokaze šele postopno. Tovrstni viri so namreč v svoji izpovednosti bolj omejeni. Štirideset ali petde- set let je v predindustrijski družbi komaj kaj spre- menilo tvamo kulturo. Vendar ravno iz časa ob koncu republike in zgodnjega prindpata dokaj dob- ro datiramo nekaj nasledkov velikega razcveta ital- skih manufaktur. Južnoitalske - kampanske delav- nice se nam pri nas v notranjosti predstavljajo le z bronastimi izdelki, tudi v najdiščih okoli Ljubljane.^ Razcvet srednje in sevemoitalskih manufaktur zaznavamo kot arheologi malone izključno skozi keramične najdbe, pri razvoju steklarskih manufak- tur severne Italije je pa po nekaterih domnevah'' mogel aktivno sodelovati tudi vzhodnoalpski pro- stor. Tak gospodarski razcvet je potreboval poleg znanja in surovin, ki so bilne prisotne npr. ob Adiži, Adi, Ticinu, Secchiu in Padu tudi mir in tržišče. Po- slednje so pač prinesla šele leta prindpata. Tako tr- žišče je bilo tudi ozemlje seda-nje Slovenije. Med gradivom je sicer tudi vojaška oprema^ toda tudi lončenina, gladke sive posode, reliefne čaše in ke- lihi iz delavnic ACO^ in Sums - Sarins, tkim. črna sigilata ter padska in aretinska sigilata. Seveda je ta- ka lončenina, zlasti rdeča sigilata, spremljala tudi armade, a v vsej pisanosti je bila obilno v rabi v dvilnih okoljih severne Italije. In tako pisanost za- 1 Npr. J. Šašel Emona v PWRE suppl. 11, 1968, 561, S. Petru, Arheol. vestnik 19, 1968, 381. ^ A. Mocsy, Die Bevoelkerung von Pannonien bis zu den Markomannenekriegen, Budapest 1959, št. 230. ^ Izčrpneje S. Dušanič Archaeologia lugoslavica Vili 1967, 67-69. 4 J. Šašel Chiron 4,1974, 467-477 ali Isti, Opera selecta - Situla 30, 1992, 305-315. ^ P. Kos, Monetary Circulation - Denarni obtok na pro- storu JV Alp 300 pr. n. št. - 1000, Situla 24, 1986, zlasti 20-31. D. Breščak, Antično bronasto posodje Slovenije, Situla 22/1 1982, J. Horvat, Nauportus, Dela SAZU 33, IZA 16, 1990. 7 Več S. Petru Arheol. vestnik 25, 1976, 13. 8 J. Horvat, ibid. 135s. ^ Tudi S. Mracsek, Arheol. vestnik 38, 1987, 207-216 in I. Miki Curk, Arheol. vestnik 41, 1990, 741-744, L. Plesničar Gec, RCRF Acta 31/32, 1992, 383-390. 1 3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 sledimo tudi med najdbami v ljubljanskem prosto- ru, na Vrhniki, v strugi Ljubljanice in Bistre, delno v Ljubljani, Mengšul*^ in Kranju. Mogoče je po- membno, da je med zgodnjimi najdbami tu razme- roma malo aretinske sigilate. Gotovo je to dejstvo tudi nasledek transportnih možnosti, saj je od Arez- za do sevemojadranskega trgovskega bazena treba ali čez apeninske prelaze ali dolgo po morju. A vzhodno, ob Kvarnem in na poteh k Donavi, je število aretinskih izdelkov iz časa zgodnjega princi- pata razmeroma veliko.^^ Vendar ne smemo povsem izljučiti možnosti, da je aretinska sigilata spremljala v tuji deželi naj- prej armado in zlasti njen štab, medtem ko so se dvilna okolja, v kolikor so že imela italsko - rimske navade, oskrbovala s potrebnim v kvalitetnih se- vemoitalskih delavnicah. Seveda vemo tudi, da je bil ljubljanski prostor prostor živahnega stika s staroselci, verjetno Tav- riski, dasi ne poznamo elementov tvame kulture, ki bi mogli biti lastni izključno poslednjim. Poz- noželeznodobni predmeti iz ljubljanskega prostora pa pričajo o teh stikih.^^ Noriški novci npr. pa opozarjajo na to, da so staroselci že davno osvojili nekatere prvine iz sre- dozemskih civilizacij. Tudi poselitvena logika pro- stora in mesta zgodnjerimskih najdb v njem je zgovorna. Vse najdbe namreč izvirajo s križišč ugodnih ali usodnih poti: npr. v Kranju z okljuka nad globokima rečnima koritoma, z Vrhnike, z začetka plovne vode, iz Ljubljanice ob izlivu Bistre, z nevarnega sotočja dveh voda, ki usmerjata pro- met (tovorno pot na Pokojišče do prečnice na Do- lenjsko) ali v Mengšu, s pobočjem zaščiteno in označeno ravninsko križišče. Ta dejstva seve ne pričajo nujno že o dvilnih naseljih Rimu prijaz- nega prebivalstva, dokazujejo pa kako na gosto so bile rimske navade prisotne na vseh ključnih toč- kah v krajirü. Logika razmestitve najdb v prostoru nam narekuje, da vedno spet razmišljamo tudi o zakonitostih rasti naselja v sami Ljubljani. Naravno središče prostora je Grad s Starim trgom in Bre- gom: vsak popotnik starih dob se je za noč moral utaboriti blizu vode, katere prečenje je pomenilo daljši manever in posebno obveznost stika z lokalnim prebivalstvom. Zato so najdbe zgodnjega gradiva pred nekaj leti v stari Ljubljani logične.l^ Dejstvo pa je, da je tisti del emonskega gro- bišča, ki ga zdaj poznamo^^ najprej iz drugega de- 1° M. Sagadin, Artieol. vestnik 46, 1995, 217-245. J. Makjanič v R. Koščevič, J. Makjanič Siscia, BAR Inter- national Series 621, 1995, tudi I. Miki Curk, RCRF Acta 31/32, 1992,465-474. ^2 Primeri J. Horvat, ibid. 135s, M. Güstin, Arheol. vestnik 41, 1990, 121-133. 13 B. Vičič, Artieol. vestnik 44, 1993, 153ss, Isti, Arheol. vestnik 45, 1994, 25-53. S. Petru, Emonske nekropole, Katal. in monogr. 7, 1972, Okov nožnice z Vrhnike, odličen primer zgodnjerimskega liicovnega čutenja (risba Dragica Knific Lunder, hrani Mestni muzej) setletja po našem štetju let. Prav tako je dejstvo, da sledovi z zgodnjerimskim gradivom zaradi oblikovanosti terena stežka pričajo o organizirani koloniji, prej o njenem spremnem, vzporednem naselju, razen če se ne izkaže, da so oktavijanski koloniji najprej odmerili jezik čvrstih tal ob sedanji Rožni ulid. Edinole nekoliko ploskovno širše in zaokroženo naselje ni le izpolnjevalo zahtev prak- tičnih in magičnih predstav za nastanek kolonije, ampak tako je bilo v primeru nesoglasij s staroseld mogoče tudi zavarovati. Zato bi za zdaj verjela, da moramo tudi prvotno kolonijo iskati še naprej na prostoru obzidane Emone in domnevati, da je sledove kamnita velikopotezna gradnja v večji me- ri odstranila, drobcev se pa smemo še nadejati. ¦ Tvamih sledov 50 let bivanja nekaj družin po dvatisoč letih ni nujno ravno mnogo! Obstoj kul- turne plasti z zgodnjerimskimi najdbami na dru- ; gem bregu Ljubljanice je pa opozoril tudi na dej- stvo, kako globoko so se že v zgodnjem Avgu- stovem času zasidrale v sami Ljubljani italsko - rimske navade in hkrati, da fizični obseg naselja v tem času nikakor ni bil neznaten. Na prvi pogled je rimskih najdb iz 1. stol. tudi v okolid Sirmija in Bassijan - Dolnji Petrovd dokaj. Napisi in sploh postavljanje kamnitih spomenikov se pa, tako se vsaj zdi, tedaj še niso na široko uveljavili zunaj dsto vojaških krogov. Napis iz Pu- tincev so pa postavili dvilisti, še več, staroseld. Ta preskok v predstavnem svetu je velikanski. Oče Li- kav in sorodnika umrlega, Id so spomeruk dali po- staviti na rimski način, so morali v tem že videti ne- ko kvaliteto. Morda so bili s pokojnim dečkom tald tudi oni, zaživeli v novem dvilizadjskem krogu in postali, ko so se vrnili domov, pobudniki spre- memb, v to smer so razmišljali tudi drugi razisko- vald.l5 > L. Plesničar Gec, Severno emonsko grobišče, Katal. in monogr. 8, 1972. P. Milosevic v O. Brukner, V. Dautova Ruševljan, P. 2 44 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Ob podrobnejši primerjavi materialne kulture se pa izkaže, da za zdaj v Vojvodini vendarle ni zna- nega gradiva iz zgodnjega Avgustovega časa, zlasti ne civilizacijskih dobrin, npr. kvalitetnih namiznih lončenin: črne sigüate in Acove keramike. Seveda nam jo tu lahko zelo zagode fragmentamost ohra- njenega, le eno najdišče in en sklop lahko odstotke bistveno presuče. Tudi v Ljubljani vemo šele nekaj let za najdbe iz zgodnjega Avgustovega časa. Prav tako gre za različno logiko trgovskih poti - reliefne zgodnje keramike, razen sigilate, na vzhod od Sis- cije in Murse^^ očitno niso vozili. V Vojvodini, posebej na ozemlju Sirmija in Bassian, pa tudi v Petrovaradinu so zabeležili dosedaj sicer nekaj pri- merkov sigillate iz razvitega Avgustovega časa, med katero srečamo poleg gradiva iz Padske nižine tudi aretinsko reliefno čašo, aretinski pečat in fakturo, ter zgodnjo čašo v obliki obraza.^'' Vsiljuje se vtis, da je temu uvozu botrovala armada, a za kaj dokončnega je treba počakati: statistična metoda, ko gre za količine primerkov, ki jih štejemo še malone na prste, pač odpove. Sicer je pa zgodnjerimsko gradivo najdeno na tem ozemlju zlasti vojaška oprema, npr. tudi opazne čelade iz savske struge. Za zdaj se torej tako zdi, da je večji vpliv rim- ske civilizacije v emonskem prostoru navzoč vsaj generacijo prej kot v zaledju Sirmija. Na tak način bi mogli sklepati, da bi moglo biti okolje v lju- bljanski kotlirii, zlasti pa tistih nekaj hiš, katerih glave so bili možje na kateri od stopenj vojaško - upravne kariere, še prav posebej če pritegnemo novim argumentom M. Šašel Kos v prid domneve o oktavijanski koloniji v Emoni,!^ že toliko bolj porimljanjeno od njihovih domačih krajev, da bi tu mogli mladi Amantini vsaj nekaj časa vsrkavati interesom rimskega imperija prijazno vzdušje. Kaj se je pa ob smrti malega Amantina nekje ob Ljubljanici v resnici zgodilo ostaja seve verjetno skrivnost za vselej. Najbrž ne bomo nikoli vedeli kaj več o tem, ali so amantinski talci v resnici bivali nekaj časa v Emoni. Prav gotovo pa ne bo- mo vedeli ali jih je le na poti kaj zadržalo, da so nekaj tednov prebili v Emoni. Prav tako ne bomo vedeli ali je Likavov sin utonil na poti pri prečenju v deževju narasle vode, ko so skozi Emono samo potovali proti Italiji, ali pa ga je pri kopanju v veseli družbi trenutnega prisilnega doma pogoltnil vrtinec muhaste reke. Te domnevne možnosti bi mogle izzvati romanopisca. Ciničen politik bi mo- Miloševič, Počeci romanizacije na j.i. delu provincije D. Panonije, 1987, Novi Sad. 1^ Tudi B. Vikič Belančič, Arheol. vestnik 19, 1968, 511. O. Brukner, Rimska keramika u jugosl. delu provincije D. Panonije, Dis. et mmonogr. 24, 1981. 1^ P. Milosevic ibid. M. Šašel Kos, Zeitschrift fuer Papyrologie und Epi- graphik 109, 1995, 227-244. gel manipulirati z dejstvom zakaj je bila tudi Lju- bljana kraj za ječe in prisilno bivališče. Toda resen pogled v preteklost človeškega rodu pritegne ved- no spet mnogoplastnost vsakega trenutka. To je vredno osvetljevati z raznih zornih kotov in tako spet in spet poskušati doumeti. ZUSAMMENFASSUNG Konfination in Ljubljana - bereits in römisciier Zeit? In der Inschrift CIL ffl 3224 aus Putinci in der Vojvodina wird erwähnt, daß zu Anfang des 1. Jahrhunderts nach Chr. ein junger Mann, Geisel aus dem Amantinenstamm, im Fluß Hemona im heutigen Ljubljana ertrunken sei. Diese Stadt war auch im 19. Jahrhundert Konfinationsort für Persönlichkeiten, die in die slowenische Kultur- geschichte eingegangen sind. Die bisherigen Kenntnisse über den Einfluß der römischen Zivilisation im Raum Ljubljana zu Be- ginn des 1. Jahrhunderts zeigen, daß dieser be- trächtlich war. Davon zeugt dieselbe Vielfalt des Archivgutes, wie man sie für die gleiche Zeit auch in den zivilen Gegenden Norditaliens antrifft. Auch die Tatsache, daß in demselben Raum der Einfluß der römischen Zivilisation und sogar der römischen Zivüverwaltung bereits gegen Ende des 1. Jahr- hunderts v. Chr. zu spüren ist, sowie eine Analyse der Fundstruktur, legen davon Zeugnis ab. Römisches Kulturgut (Waffen nur ausnahmsweise) war in der frühen Augusteischen Zeit an allen bedeutenden Verkehrsknotenpunkten präsent, in Ljubljana selbst aber im gesamten Siedlungsraum und nicht nur dort, wo eine für die Kolonien charakteristische urbane Siedlung (wahrscheinlich in zwei Phasen) ausgebaut wurde. Die Struktur der frührömischen Funde auf dem Siedlungsgebiet der Amantinen ist etwas anders, wobei die Unter- schiede in der Erforschung, aber auch die Gesetz- mäßigkeiten der Transportwege in Betracht zu ziehen sind. Es scheint jedoch, daß die ältesten römischen Funde erst aus der entwickelten Augusteischen Zeit stammen und daß sie eher dem Milieu der römischen Heere zuzuschreiben sind. Das läßt den Schluß zu, daß es Möglichkeiten gab, amantinische Geiseln einfach in Emona zu kon- finieren, daß diese Stadt der römischen Politik eine entsprechende Atmosphäre zur Indokfaination der jungen Männer bot. Welchen Verlauf die Ereignisse tatsächlich genommen haben, wird man fast sicher nie ergründen können. 3 M KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Darja Mihelič Paberki iz piranskega kapiteljskega arhiva Piranska fara in tamkajšnji kapitelj sta čas- titljivo stara. V desetem stoletju (leta 974) se pi- ranska fara v znanih zapisih prvikrat omenja z iz- razom plebes Piriani} E>vesto let kasneje, 16. janu- arja 1173, je nastal zapis, ki omenja piransko cer- kev Sv. Jurija z "župnikom in brati", Id v tej cerkvi služijo Gospodu.^ Na začetku 13. stoletja (leta 1203) zapis tudi izrecno omenja piransko cerkev kot "farno in krstno" {plebs et baptismalis ec- clesia)? Tudi dokumentacija, arhivsko gradivo, ki izpri- čuje spoštovanja vredno tradicijo župne cerkve in njenega kapitlja, (je) sega(la) daleč v preteklost.^ Sodeč po objavah^ so najstarejši izvirniki, ki jih (je) hrani(l) kapiteljski arhiv, nastali v drugi polovici 12. stoletja, večina gradiva pa je (bua) rnlajšega postanka. Piranski kapiteljski arhiv so stoletja dolgo hra- nili v župnišču cerkve Sv. Jurija. Pred kratkim so arhiv začasno preselili v poseben prostor znotraj cerkve Sv. Jurija. Ko bodo dokončali adaptacijo knjižnice v cerkvi, ga bodo namestili tja. Šele tedaj ga bo mogoče dokončno urediti in popisati. Arhiv sicer ni zelo obsežen (zložen je v eni sobi), a je vsebinsko zelo bogat. Pregledan je delno in le v grobem ter samo približno popisan.^ Ta predstavitev zato ni dokončna in popolna, ampak gre pri njej res le za "paberke".'' Arhiv vsebuje predvsem gradivo cerkvene vse- bine. Obstoj arhiva je uradno pogojeval decretum episcopale iz leta 1721, ki je določal, naj bodo knjige kolegija v arhivu, ključ pa naj hrani bla- gajnik {che i libri di nostro collegio stiano in ar- chivio, la chiave al camerario). V številnih fasciklih s starejšim gradivom (nekaj je še srednjeveškega, večji del pa je mlajši) se obu- ja tradicija piranske župne cerkve v obliki pre- pisov najstarejših podatkov o njej. Ti znova in znova ponavljajo, da je cerkev z župnikom in kapitijem obstajala že leta 1173, ko je župnik Do- minik s sobrati prejel darovnico štiridesetine v JCaštelu, kar mu je še istega leta potrdil papež Aleksander III. Stalno se tudi ponavlja, da je cerkev že leta 1203 opravljala vlogo župne cerkve. Piranska cerkev je bila podrejena koprski ško- fiji. Koprski škof je v papeževem imenu z obre- dom s štolo, "palijem", vpeljal piranskega župnika v posest piranske fare. V enaki vlogi je podeljeval prebende novim kanonikom piranskega kapitija. Kadar so ga za to zaprosili, se je izrekal o spornih vprašanjih piranske cerkve in kapitlja. Sožitje s koprsko škofijo pa piranski cerkvi ni bilo vselej po godu. Nasprotja s koprsko škofijo - pogosto zaradi nerednega poravnavanja obvez- nosti s strani Pirana - niso bUa redka in so pustila sledove v zapisih. v začetku 13. stoletja (v letih 1201-1205) je Piran s koprsko škofijo vodil večletni spor, ker ji ni hotel plačevati desetine od piranskega pridelka olja. Da bi Pirančane kaznoval in prisilil k po- korščini, je šel škof celo tako daleč, da je nad Pira- nom izrekel Interdikt. Končna razsodba, ki sta jo po nalogu papeža Inocenca III. izrekla škofa iz Ferrare in Chioggie, je kljub prizadevanjem kopr- skega škofa izzvenela v prid piranske cerkve. Pri- padla ji je omenjena dajatev od olja za cerkveno ^ F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem ve- ku 2, Ljubljana 1906, št. 449. ^ F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 4, Ljubljana 1920, št. 531; C. de Franceschi, Char- tularium Piranense, Raccolta dei documenti medievali di Pirano, I (1062-1300), Atti e memorie della Societa istri- ana di archeologia e storia patria 36, Parenzo 1924, št. 3. Kasnejši zaznamek o tem hrani piranski kapiteljski arhiv. C. de Franceschi, kot v op. 2, št. 44. Kasnejši zaznamek o tem hrani piranski kapiteljski arhiv. V tej zvezi uporabljam preteklik; izvirnikov najstarejših zapisov, ki jih piranskemu kapiteljskemu arhivu pripi- sujejo razhčne objave (prim. op. 5), sama v njem (še?) nisem zasledila. ^ Prim. P. Kandier, Codice diplomatico istriano, L'Istria, Trieste 1846-1851, 1861; isti, isto 1-5, Trieste 1862-1865; isti, isto, Trieste 1986. F. Kos, kot v op. 2, št. 531, 621; C. de Franceschi, kot v op. 2, št. 3, 4, 6, 8, 9, 10. ° Med avtorji, ki so ga dovolj natančno pregledali, naj poleg P. Kandler-ja (prim. op. 5) in C. de Franceschi-ja (prim. op. 2, ter: isti, isto II (1301-1350), prav tam 43, Pola-Parenzo 131-132, 19-96; 44, Pola-Parenzo 1932-1933, 271-320; 45, Pola-Parenzo 1933-1934, 255-320; 46, Pola, 1934, 107-192; 47, Pola-Parenzo 1935-1937, 123-230; 50, Pola-Parenzo 1938-1940, 171-200) omenim zlasti A. Alisi- ja, Pirano, La sua chiesa, la sua storia, Trieste 1971. ' Prim, še D. Mihelič, Kompleks piranske župne cerkve Sv. Jurija (Korak k odkrivanju novih umetnostnozgo- dovinskih dejstev?), Annales 6, Koper 1995, 7-14. 4 23 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino razsvetljavo. Pač pa naj bi poslej koprski škof prejemal od Pirančanov četrtino desetine za reveže in četrtino desetine za gradnjo cerkva, k temu pa naj bi dobil še 278 (beneških) Uber v dveh obrokih. Čeprav je leta 1206 (1207) razsodbo potrdil tudi papež, je okrog leta 1220 zaradi istega razloga vnovič prišlo do zaostrovanja odnosov med stra- nema.^ Omenjeni spor ni zadeval le piranske cerkve, ampak vse Pirančane. Večina zapisov o njem se je zato ohranila v piranskem mestnem arhivu, med- tem ko ga izvirniki kapiteljskega arhiva omenjejo le mimogrede. Kapiteljski arhiv hrani zapise o številnih ter- jatvah obveznih dajatev, ki jih je na piransko cer- kev naslavljala koprska škofija. Na napete odnose med njo in piransko cerkvijo kaže pritožba piran- skih zastopnikov iz leta 1304 nad prepovedjo zvo- njenja za umrlimi, ki jo je izrekel koprski škof. Leta 1339 je prepir omenjenih sprtih strani zaradi jurisdikdje reševal oglejski dekan. Tudi v 15. sto- letju so se piranski cerkveni dostojanstveniki s pri- tožbami nad koprskim škofom obrnili na Oglej. Patriarh pa jim ni dal prav in jim je priporočil, naj bodo škofu pokorni. V 16. stoletju je koprski škof nad Pirančani vnovič uporabil ukrep izobčenja, ki je büo preklicano januarja 1539. Konec 16. stoletja (leta 1597) je vnovič izbruh- nila napetost med piransko cerkvijo in koprskim škofom, ki jo je na višji stopnji reševal oglejski patriarhat. Piranskega župnika Kristofora Veniera je dal koprski škof (leta 1599) vreči v ječo, ki je bila pod nekim stopniščem (v Kopru?). Prostor je bil vlažen, kar je izzvalo pritožbe. Skof jim je pri- sluhnil in dal župnika premestiti na drugo loka- djo. Ker novi prostor (zapor) ni ustrezal vsem varnostnim normam, je dal zapornika z eno nogo prikleniti na zid. Čeprav je župnikov brat ponujal kavdjo in poroštvo, škof ujetnika ni hotel izpustiti. Kljub varnostnim ukrepom je slednji pobegnil, o čemer pričajo zaslišanja, ki so sledila dogajanju. V kapiteljskem arhivu je precej podatkov o gospodarski in premoženjski plati piranske ^ Piranski arhiv, listina iz leta 1205, 3. 10, Ferrara; P. Kandier, kot v op. 5, 1207, 29. 5.; C. de Franceschi, kot v op. 2, št. 65, 65 a(ggiunte); A. Potthast, Regesta ponti- ficium Romanorum inde ab a. post Christum natum MCXCVIII ad a. MCCCIV, 1, Berolini 1874, št. 2783; F. Kos - M. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v sred- njem veku 5, Ljubljana 1928, št. 105. Zadnji omenjeni objavi postavljata potrditev razsodbe s strani papeža v leto 1206. Spor za oljno desetino omenja L. Morteani, Sulla lite per la decima dell'olio tra i vescovi di Capodistria ed il clero e popolo piranese, Archeografo triestino, n. v. 21/1896-1897, 249-265. Desetino od olja je kasneje pobirala piranska komuna, ki je cerkvi odsto- pala štiridesetino, prim. M. Pahor, Statut obane Piran iz leta 1274, Zgodovinski časopis 29/1975, 77-88. župne cerkve Sv. Jurija in tamkajšnjega kapitlja. Cerkveno imetje se je nabiralo z darovnicami in zapuščinami. Zapisi večkrat omenjajo darovrüco samostana Sv. Marije pri Ogleju iz leta 1211, s katero je piranski župnik s sobrati prejel cerkvico S. Basso v Strunjanu. Z volilom je kapitelj v 13. stoletju pridobil hišo s pritiklinami in druge do- hodke; v 18. stoletju je to odstopil bratovščini Sv. Mohorja in Fortunata in si v zameno izgovoril dajatve. V zadnjem desetletju 18. stoletja je pose- doval več hiš, ki so izredno podrobno opisane. Kapitelj je imel tudi soline. Iz leta 1600 datira zapis z izmero cerkvenih solin v klaftrah. Ob vojni nevarnosti pred Francozi je kapitelj leta 1796 ponudil 24 kristalizadjskih bazenov v Sečovljah za potrebe beneške države. Ko je beneška nadoblast prenehala, je prišlo je do prodaje dela cerkvenih solin. Do let 1913-1915 je kapitelj ohranil posest solin v območjih Lera in Fontanigge. Po letu 1865 so ohranjeni obračuni solne proizvodnje cerkvenih solin za zadnja desetletja 19. stoletja. Cerkven je bil verjetno tudi oljni mlin, "torklja", katere inventami popis datira iz leta 1920. Cer- kvene nepremičnine je dajal kapitelj v zakup in prejemal dohodek iz najemnin. Piranski cerkvi je pripadala tudi običajna daja- tev za cerkev, četrtina desetine, oz. štiridesetina. Za nekatera leta okrog srede 14. stoletja hrani kapiteljski arhiv popise ljudi, ki so po mestnih če- trteh odrajtovali obveznosti do cerkve v žitu in vinu (olju?). Pri vsaki osebi je navedena količina oddanega pridelka. Ohranjenih je več poslovnih bilanc iz 18. in iz začetka 19. stoletja (za leta 1769 in 1782, 1795, 1810, 1811), ki prikazujejo dohodke in izdatke kapitija. Sistematičen popis cerkvenih prejemkov je znan za leto 1804: od obresti ali aktivnih zakupov, zakupnin za cerkvene nepremične, od pridelka žita s cerkvenih polj, vina iz cerkvenih vino- gradov, dohodkov od sira, drobnice, kokoši, od "nove" desetine, prihodek cerkve od laičnih šol, maš, prispevkov faranov ipd. Prejemki so se po dekretu iz leta 1731 morali hraniti v posebni skri- njid. Vzporedno so zabeleženi tudi odhodki in pa- sivni zakupi. Zapisi slikajo tudi notranje razmere v piran- skem kapitiju. Formalno plat položaja kanonikov odseva kapiteljski statut, ki se omenja v zvezi z letom 1408. Različni zapisi večkrat navajajo nje- gove izseke. Piranski kapitelj je imel šest prebend in verjetno prav toliko kanonikov. Zapisi pogosto opisujejo obred investidje izvoljenega kanonika v kanonikat in prebendo (kako je bil elechis cano- nicus in corporalem possessionem canonicatus et prebende investita^. Kanoniki so se po večemicah zbrali v zakristiji cerkve Sv. Jurija. Kandidata za kanonika so ob spremljavi cerkvenega zvona (ka- 5 3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 sneje dveh) pripeljali k velikemu oltarju in mu I klečečemu izročili oltarno tablico z zapisom maš- j nega obreda, nato pa ga posadili na kanoniški se- dež.^ Tega in prostor na kom mu je določil župnik. Župnik je bil eden od kanonikov, najprej le prvi med enakimi. V tridesetih letih 17. stoletja pa j se je sprožilo vprašanje, kdo sme podeljevati za- i kramente: samo župnik ali vsak kanonik. Problem ' je dosegel vrhunec z nastopom župnika Gio- vannija Colombana leta 1734, ki je imel naslov višji ' duhovnik, arciprete. Skušal je uzurpirati pravice in ; pravno pristojnost kapitlja in župne cerkve. Ko je osporaval kapitiju, da bi imel v hrambi enega od ključev relikviarija, je prišlo do ostrega naspro- j tovanja kapitlja. Pravice kapitlja so bile potrjene v j petdesetih letih 18. stoletja. i Delovne obveznosti kanonikov so delno raz- ; vidne iz knjige maš in krstov (iz let 1523, 1524, 1563), ki vsebujejo za posamezne od njih po me- secih popis dni, ko so maševali in krščevali. V tem pogledu je zanimiv tudi razvid krstov, ki jih je opravil posamezen kanonik med leti 1533 in 1759 | in porok od 1612. do 1752. leta. Med delovne ob- veznosti kanonikov so spadali tudi pogrebi. Iz let 1755-1756 so določila o pokopavanju pokojnikov v cerkvah. Za čas okrog leta 1900 je opisan postopek ; s pokojnikom (vključno s taksami za storitve). v premoženjskem pogledu kanoniki niso bili ; reveži, ampak so imeli kar precej zasebnega pre- ] moženja. Testament duhovnika Janeza iz leta 1474 ] omenja zapuščino 10 liber za sveče, volilo za ro- marja, ki naj bi šel v Rim, 12 dukatov za nakup cerkvenega oblačila, k temu pa je predmet zapu- j ščine še hiša s stolpom, deli ribiških lovišč, vino- | grad itd. Zapisi razkrivajo tudi človeško plat življenja ka- nonikov ki so bili v mnogih pogledih povsem obi- čajni, ne brezmadežni ljudje. Župnik je skušal skr- beti za dostojno življenje v kapitiju s pomočjo "špiclja": eden od kanonikov je bil zadolžen za to, \ da prisluškuje tistim, ki bi grdo govorili in da jih j oglobi z 10 librami za prekršek. v tridesetih letih 17. stoletja se je piranski žup- nik vznemirjal nad vedenjem sobratov: prijavil jih je koprskemu škofu, češ da se odtegujejo božji službi. I Kanonik je smel sprejeti vino in žito za kapitelj ; le iz rok cerkvenega kletarja, ne pa neposredno od j pridelovalca. Kazen za prekršek je znašala dve libri I za umo (slabih 65 litrov) vina oz. za star (dobrih | 83 litrov) žita, kar je bila skoraj vrednost dveh um vina oz. poldmgega stara žita. Kljub visoki kazni so v 14. stoletju pri takem prekršku kar dvakrat zalotili kanonika Berarda: najprej je sam pobral cerkveno dajatev (štiridesetino) - 37 um vina - od j piranskih pridelovalcev. Dosojena mu je bila ogromna globa 74 liber, ki naj bi jo poravnal v osmih dneh. Strogi kazenski ukrep ga ni odvrnil, da ne bi kasneje na opisan neposredni način vno- vič prevzel vina - tokrat 30 um. Berardus tudi sicer ni bil preveč zglednega vedenja: ob mašah je odklanjal predpisano oblačilo (pri čemer pa ni bil edini!). Bil je zadolžen in se ni odzval pozivu sodišča na zagovor pred upniko- vimi zahtevami. Za javni škandal na piranskem trgu pa je 3. aprila 1339 poskrbel kanonik Farina. Brez uteme- ljenega razloga se je javno znesel nad prodajalcem rib Sennom, sinom pokojnega Galla iz Burana. Ta je na piranskem trgu pri piscariji prodajal ribe. Kanonik Farina je prišel kupovat ribe. Izbral je nekaj rib in vprašal Senna, koliko hoče zanje. Ko je Senno navedel ceno pol grosa, je Farina na odbrane ribe navrgel še nekaj rib, tako da je bila teža prvotno odbranih rib presežena. Vprašal je Senna, koliko stanejo te ribe. Ko je Senno navedel ceno (en ventinum), je ta Farina tako razjarila, da je dvignil košaro, v kateri so bile ribe in z njo udaril Senna po obrazu, medtem ko ga je brez prestanka obkladal s psovkami {Fadna animo irato elevavit calatum, in quo erant pisces, et percussit Senno super faciem, continue vocando sibi villaniam). Senno se je zaradi dogodka pritožil pri župniku. Kanoniki so preživljali tudi naravne zakonitosti staranja, bolezni, smrti, kar zapisi dovolj pogosto omenjajo. Iz leta 1734 datira zapis o kanoniku Lo- renzu Petroniu, ki je preživel dva mrtvoudna na- pada. Njegovo gibanje je bilo prizadeto. Ostal je napol paraliziran, imel je privide, upočasnjena je bila gibčnost njegovega duha, prizadeta je bila sposobnost gibanja njegovih spodnjih okončin. Kljub temu menda njegove misli niso bile zme- dene, ampak urejene. Kmalu zatem je umrl. Živ je opis žalovanja sobrata Antonija Tartinija ob Loren- zovi smrti. v kapiteljskem arhivu je najti številne podatke o opremi piranskih cerkvenih zgradb, zlasti fame cerkve Sv. Jurija. V začetku 14. stoletja^ se posredno v zvezi z zvonjenjem za umrlimi omenja cerkveni zvon. V dmgi poloviri 15. stoletja srečamo omembo cam- panile parva, malega zvona. Cerkev je tedaj oritno imela vsaj dva zvona - enega velikega in enega malega; to potrjuje tudi zvonjenje zvonov (torej vsaj dveh - pulsato campanarum) ob umeščanju kanonikov po sredi 16. stoletja. Orglarja in po- sredno orgle v cerkvi v pregledanih zapisih srečamo leta 1736. ^ Navedbe, kdaj se omenjajo deli opreme in arhitekturne značilnosti cerkva niso dokončne, ker še ni pregledano vse gradivo. Pomenijo pa vsaj okvirni terminum ante quem: do opisanega stanja je prišlo že pred navedenim časom. 6 23 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Cerkev s. Jurija v Piranu. Pušaca označuje prostor, kjer sedaj hranijo Icapiteljski arhiv. Leta 1475 se v arhivskem gradivu omenja veliki oltar v cerkvi Sv. Jurija, kar pomeni, da je imela cerkev tudi enega ali več manjših oltarjev. V začetku 16. stoletja (leta 1505) so se v za- kristiji cerkve Sv. Jurija zbrali kanoniki, in sprejeli na znanje, da je v cerkvi gospod Jurij Venerio zgradil kapelo. Najbrž gre za kapelo Sv. Janeza Krstnika, ki je - kot je moč sklepati - samostojna stala tik ob vzhodni čelni strani cerkve Sv. Jurija,^'^ medtem ko je tedanji cerkveni stolp stal v smeri proti piranskemu rtu. Kapelo in cerkev je pove- zoval prehod. V prvih desetletjih 17. stoletja je bila cerkev ko- renito prezidana: stari cerkveni stolp so podrli in na vzhodni strani zgradili novega, ki stoji še danes. V kapiteljskem arhivu najdemo o teh dogodkih notico iz leta 1634: da je cerkev na hribu prenovljena, kar da je stalo več kot 30.000 dukatov, zbranih od po- božnih faranov. Omenja se tudi vzidava spominske plošče o posvetitvi cerkve leta 1637. Ploščo vidimo še danes ob vhodu v cerkev na pročelju, ki gleda proti piranskemu rtu. Po sredi stoletja se vrednost obnovitvenih del ocenjuje više: gradbena dela na cerkvi Sv. Jurija, ki je imela mnogo okrašenih oltarjev in opreme, naj bi znašala 46.000 dukatov. Zapis iz razdobja okrog srede 18. stoletja pa s tem v zvezi omenja nekoliko skromnejšo vsoto (več kot 40.000 dukatov) in opisuje poslovanje pet do šestčlanskega telesa (sestavljali so ga štirje ključarji in eden ali dva cerkovnika), ki je skrbelo za gradnjo cerkve in nadziralo dotok, hrambo in porabo cerkvenih dohodkov. 10 A. Lavrič, Vizitacijsko poročilo Agostina Vallera o kopr- ski škofiji iz leta 1579, Ljubljana 1986, omenja krstilnico v kapeli Sv. Janeza ob {iuxta) cerkvi Sv. Jurija. Ta objekt je bil neposredno dostopen iz cerkve Sv. Jurija, ker vizitacijsko poročilo omenja kapelo v sklopu opisa notranjščine cerkve Sv. Jurija. Iz konca sedemdesetih let 18. stoletja datira poveličujoč opis cerkve Sv. Jurija. Opazovalcu naj bi nudila mnogo občudovanja vrednega ne le s svojo elegantno in mojstrsko skladnostjo, ampak tudi z opremo in verskimi pripomočki, okusnostjo in bogastvom. Pač pa naj bi bila zakristija sredi cerkve v nedostojnem stanju in neprimerna za cer- kvene predmete, ki jim je bila namenjena. Orgle so bile razglašene in niso dopuščale primerne iz- vedbe instrumentalne glasbe. Cerkev tudi ni imela kontrabasa, ki je bü nepogrešljiv instrument in naj bi ga imela vsaka uglednejša cerkev. Ta kritika je povzročila, da se je višji duhovnik obrnil na sod- nike, sindike in posebni svet, ki so odobrili in dali nalog za restavracijo zakristije, razširitev kora, uglasitev orgel in nabavo kontrabasa. Zupno cerkev so prezidavali tudi pred sredo 19. stoletja. Da so lahko vanjo obesiH sliko Sv. Jurija, ki jo je naslikal slikar Giovanni Pagliarini, so predelali staro, podirajočo se kostnico v podaljšku kapele Sv. Janeza Krstnika. Kapela Sv. Janeza Krst- nika je bila poslej vkomponirana v župno cerkev in je izgubila položaj samostojne cerkve.^1 Po sredi 19. stoletja je bila prezidav deležna tudi oktogonalna krstilnica na starem piranskem pokopališču. Kapiteljski arhiv hrani risbo njenega tlorisa. Za čas po letu 1866 se omenja njena re- stavracija in zamenjava kamnitega oltarja z lese- nim ter poslikava vrat. V kapiteljskem arhivu je tudi mnogo podatkov o piranskih cerkvenih bratovščinah in drugih pi- ranskih cerkvah od 17. stoletja dalje. Obsegajo pravilnike, spiske članov, bilance poslovanja. Ob dohodkih in izdatkih bilance omenjajo gradnjo in izgled cerkva od oltarjev prek slik do cerkvenih oken, imenujejo obrtnike in njihovo delo za cer- kvene potrebe. V kapiteljskem arhivu je med leti 1620 in 1728 bogato dokumentirana cerkev Marije Snežne. Po- drobno so opisana dela v njej, naštet je cerkveni inventar od sveč, kropilnika, prek križev, verig, velikega in malega zvona, oltarja, klopi, balkona, Skulptur do opreme zakristije. Imenovani so obrt- niki, ki so opravljali kamnoseška dela, izdelovalci cerkvenih oken, pozlatarji. Slikarji, ki so sodelovali pri poslikavi cerkve po sredi 17. stoletja, so bili Tomaso Gregolin, ki je leta 1661 poslikal obok v cerkvi, deset let kasneje je beneški slikar Simon Fedrigo naslikal sliki Kraljica in Mojzes ter friz pod njima, k temu pa še sedem aH osem upodobitev Blažene device. Sočasno je ustvarjal slikar Nicolo Allegri, ki je naslikal Judito. Cerkev je imela tudi slike Zorzija Bonfanteja ter prek deset drugih slik. 11 Zapis, ki leta 1863 omenja piranske cerkve, navaja: S. Giovanni Battista e unita alla Mesa parrochiale ov'esiste il battisterio ne piu si considera chiesa. 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 katerih avtorji (še) niso znani. V 19. stoletju je bilo več cerkva potrebnih pre- nove. Od številnih tovrstnih podatkov omenimo le nekatere. Leta 1815 je bila cerkev Sv. Petra ob notranjem pristanišču - mandraču (ob sedanjem Tartinijevem trgu) v slabem stanju. Tri leta kasneje je doživela neoklasicistično rekonstrukcijo pod vodstvom delovodja Domenica Dongettija po načrtih Pietra Nobila. Nad vrati je nastal relief Antonia Basa. Sredi 19. je cerkev poslikal slikar Giovanni Pagliarini, ki je bil tudi avtor podobe Sv. Jurija za župno cerkev. V drugi polovici 19. stoletja (leta 1863) je na cerkvi Sv. Petra razpadala streha in cerkev so začasno zaprli. Desetletje kasneje je bila cerkvi odobrena izgradnja pevske empöre. Cerkvi Marije Tolažnice je leta 1858 grozilo, da se bo podrla, ker je nekaj let poprej popustila veriga, ki je vpenjala stropni tram. v kapiteljskem arhivu je tudi zapis iz leta 1892 o potrebi, da se popravi pečevje ob cerkvi Sv. IQementa (Marije zdravja) na piranskem rtu in da se na zvonik namesti svetilnik. Utemeljitev trža- škega škofijskega ordinariata, da je svetilnik potre- ben, ker rt obvladuje veliko morsko območje, je že dvajset let starejša. Omenimo še usodo cerkvice Sv. Miklavža, ki je stala na obrežju takoj za korenom valobrana v smeri proti pirariskemu rtu. BUa je podolgovate, pravokotne oblike, obložena z belo opeko, ostre- šena z deskami in strešniki. Imela je en oltar in majhno zakristijo, ena vhodna vrata in majhen zvonik nad ostreškom na fasadi. Njen tloris je meril 36 1/2 klaftre (po slaba dva metra). Njen inventar je obsegal bronast zvon, kovinske in tek- stilne predmete. Cerkvico so leta 1859 podrli: stala je blizu ribarnice, katere srm-ad je odganjal obisko- valce. Oltar in sliko so prenesli v cerkev Sv. Petra. Stevuni podatki kapiteljskega arhiva zadevajo tudi zaznamke o piranskih objektih splošnega gospodarskega in bivanjskega pomena. Začni- mo s pristaniščem. Leta 1533 je bilo potrebno po- globiti dno ob pomolu v pristanišču, kamor so bile speljane odplake s cest. Piranski veliki svet je v ta namen odobril nabavo posebnega tovornega plo- vila. Dobrih sto let kasneje (leta 1638) so ponovno poglabljali notranje pristanišče. Leta 1660 so po- pravljali pomol, pri čemer so stroški (za bele ma- sivne kamne, železo za spone, svinec, apno itd.) znašali 2355 dukatov. Proti koncu 18. stoletja (v letih 1791-1792) so vnovič poglabljali pristanišče in daljšali pomol. Pristanišče so popravljali deloma s prostovoljnimi prispevki. Leta 1894 so notranje piransko pristanišče zasuli. V drugi polovici 18. stoletja (leta 1780) je bilo potrebno popraviti nekatere piranske ceste. Cesta Ja Grisa, po kateri se je najhitreje prišlo od piran- skega rta do župne cerkve in naprej na deželo, je bua opisana kot življenjsko nevarna. Potrebno jo je bilo obnoviti in razširiti, tudi na račun sosednjih zemljišč. Popravka sta bili potrebni tudi cesti deJ Gorgo v Sečovljah in cesta deJ Cavaierri v Fazanu. Iz podatka o gradnji nove cisterne (leta 1774) smemo verjetno sklepati na povečane potrebe me- sta po preskrbi z vodo. V devetdesetih letih 18. stoletja (leta 1792) je bilo potrebno popraviti cister- no na "Starem trgu". Konec petdesetih let 18. stoletja so načrtovali tudi popravila v solinah. Pri delu so si pomagali z javnimi deli, ki so bua v Piranu znana že od leta 1480. Kapiteljski arhiv pripoveduje tudi o raznih plateh vsakdanjika piranskih prebivalcev. Versko življenje Pirančanov se je kazalo na pro- cesijah. Svet desetih je leta 1762 predpisal, kod smejo potekati piranski cerkveni sprevodi. Od župne cerkve so krenili proti špitalu in zavili mimo njega in minoritskega samostana Sv. Fran- čiška. Glavni procesiji sta bui za rešnje telo in za veliki petek. Cerkev je bdela nad svojimi ovčicami, posebej nad mlajšimi. Za leto 1860 je ohranjen zapis o obisku otrok pri verouku. Pri vsakem otroku so navedena imena in poklic staršev. Iz druge polo- vice 19. stoletja datirajo navodila o posredovanju krščanske vere pomilovanja vrednim otrokom. Zaradi razvida nad verniki kapiteljski zapisi be- ležijo tudi prestopanja v drugo vero: npr. iz kato- liške vere v judovsko, v brezverstvo, iz grško kato- liške v rimokatoliško, iz protestantske v katoliško. Arhiv hrani tudi podatke iz prve polovice 19. stoletja o šolstvu: vladni odlok o javnih šolah (iz leta 1827), opis inšpekcij šol v Piranu, IzoH in Kortah. Ob inšpekcijah so izpolnjevali posebne vprašalnike. Najprej so odgovarjali na vprašanja dijaki, nato je bü klican na razgovor direktor. Za leto 1860 so shranjeni rokopisni formularji o tem, koliko otrok je obiskovalo konservatorij. Ohranjen je seznam iz dnevnika z navedbo odsotnosti. Matični zapisi, ki jih hrani arhiv, vsebujejo podatke o porokah, krstih, smrtih. Razkrivajo vrsto vsakdanjih, tudi dražljivih podatkov, ki so nam danes v marsičem tuji. Tu srečamo podatke o vzrokih smrti pokojni- kov: zaradi črevesnih obolenj, tifusa, zaprtja, bron- hitisa, pljučnice, tuberkuloze, meningitisa, epilep- sije, vodene glave, pretresa možganov, vročine, ko- lere, škrlatinke, gangrene, (prirojene) slabotnosti; omenja se smrt v kamnolomu, r\a morju, utopitev. Omemba žrtve vojaškega spopada pri Banjaluki (le- ta 1889) zveni povsem aktualno. Pač pa se kot vzrok smrti redko navaja preprosta starostna osla- belost. Številni so podatki o zunajzakonskih skupno- stih, ki so imele različno usodo. Poroka s priležnico 8 44 3 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino je morala biti opravljena v popolni diskretnosti. Nezakonski oče se je pred odhodom v vojsko (leta 1885) odločil poročiti s svojo ljubico in je priznal otroka iz njunega razmerja. Drugi nezakonski oče, ki se je moral dati operirati, se je pred posegom poročil in priznal štiri (!) nezakonske otroke iz svo- je zveze. Pač pa se je starševskim obveznostim uspešno upiral slikar Delquidice, ki očetovstva ni hotel priznati. Več je omemb varanja in zapuščanja deklet s strani njihovih fantov. Znan je primer ženina, ki se ni hotel poročiti, ker je bü oče njegove izbranke bolj zadolžen, kot mu je dal vedeti. Izgovarjal se je, da je dekle imelo ßeischlichen Umgang z dru- gimi moškimi. Čeprav je bila noseča, se ni dal pre- govoriti k poroki. Podoben je primer fanta, ki je zapustil dekle na Lošinju in se hotel poročiti z drugo. Lošinjčanka je pritisnila na cerkvene oblasti, ki so mu preprečile poroko z novo izbranko. Zapisi omenjajo soglasne ločitve zakoncev od mize in postelje, pa tudi tragični primer žene, ki je šele po tridesetih letih brezuspešnega čakanja na povratek moža-pomorščaka dosegla dovoljenje za ponovno poroko. Arhivsko gradivo pripoveduje še mnoge zgod- be o številnih življenjih, ki so danes že davno uto- nila v pozabo in ki vabijo k raziskavam. ZUSAMMENFASSUNG Eine Nachlese aus dem Kapiteiarchiv Piran Der Beitrag stellt einen Teil des Kapitelarchivs Piran (Pirano) dar, das in der Piraner Pfarrkirche St.Georg aufbewahrt wird. Er setzt sich vornehmlich mit Archivgut auseinander, das die historische Tradition der genannten Kirche, ihr Verhältnis zum übergeordneten Bistum Koper (Capodistria) sowie den Wirtschafts- und Ver- mögensstand der Kirche und des dortigen Kapitels vergegenwärtigt. Aufgrund der mannigfaltigen Angaben werden die inneren Verhältnisse im Kapitel beschrieben. Die Aufzeichnungen über Ausstattung und Aussehen der Piraner Kirchen sowie über gemeinschaftliche Wirtschafts- und Wohnobjekte (Hafen, Straßen, Brunnen) bieten Kunsthistorikern und Architektur-Konservatoren eine Anzahl wertvoller Angaben. Im Archiv findet man zahlreiche, stellenweise auch sehr pikante Berichte aus dem Alltag der Einwohner von Piran. 9 M KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Metoda Kokoie Zgodnjebaročni skladatelj, izdelovalec orgel in organist Isaac Posch v nadvojvodini Koroški in Vojvodini Kranjski Kljub skopim podatkom lahko o Isaacu Poschu {Posh, Poschius, Possius, ? - 1622/23)1 zanesljivo govorimo kot o enem izmed najpomembnejših srednjeevropskih zgodnjebaročnih skladateljev, ki so bili neposredno povezani z današnjim sloven- skim ozemljem. O njegovem rodu ne vemo niče- sar zanesljivega, priimek Posch pa je bil pogost ta- ko na Kranjskem kot tudi na Koroškem, Štajer- skem in drugod. V Ljubljani najdemo Posche že v 15. stoletju, v Begunjah, oziroma na gradu Kamen pri Begunjah, pa že kaldh dvesto let prej. Mestne listine omenjajo Melchiorja Poscha, ki je leta 1449 zabeležen kot meščan, 1462 kot mestni sodnik in štiri leta pozneje kot mestni svetnik.^ Melchior Posch se je kasneje očitno preselil v Spittai ob Dravi, kjer še danes stoji njegov nagrobni spomenik iz leta 1480.^ Sodeč po podobnosti grba na na^obniku z grboma nad vrati hiše med nekdanjima Spitalsko in Ribjo ulico v Lju- bljani, ki jo je leta 1527 dal pozidati veletrgovec in mestni župan Volbenk Posch ( Wolfgang Posch ali Bosch),'^ sta bila oba istega rodu. O ljubljanski tr- Prim. K. Geiringer, Isaac Posch, Studien zur Musik- wissenscliaft 17, 1930, 53-76; H. J. Moser, Die Musil: im /rühevangeJiscJien ÖsterreicJi, Kassel 1954, 80-81; H. Federhofer, Beiträge zur altern Musikgeschichte Kärn- tens, Carinttiia I 145, Celovec 1955, 339-404; isti. Un- bekannte Dokumente zur Lebensgeschichte von Isaac Posch, Acta musicologica 34, 1962, 78-83; D. Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem I, Ljub- ljana 1958, 219-229; J. Höfler, Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, Ljubljana 1978, 50- 56; D. Pokorn, Obraz glasbenega baroka na Slovenskem: Izak Poš, v: Obdobje baroka v slovenskem jeziku, knji- ževnosti in kulturi 9, Ljubljana 1989, 465-474 in M. Ko- koie, Isaac Posch in njegova instrumentalna dela; s po- sebnim oziram na variacijske suite za instrumentalni sestav zbirke Musicalische Ehrenfreudt (1618), Magi- strsko delo na Filozofski fakulteti, Ljubljana 1995, ms.. Prim. B. Otorepec, Ljubljanski meščani v srednjem veku, Ljubljana 1955, ms. ^ Prim. Cvetko, n. d., 1958, 221. ^ Prim. Höfler, n. d., 1978, 51; Otorepec, n. d., 1955, in V. Fabjančič, Volbenk Polž, ljubljanski veliki trgovec, de- narstvenik in župan v začetku 16. stoletja. Kronika slo- venskih mest 6, 1939, 7-14, 97-99, 131-134. Glej tudi ZALj, Cod. 1/3-12. govski družini Posch je v Zgodovinskem arhivu mesta Ljubljane ohranjenih veliko dokumentov, ki pa žal sežejo le do zadnjega desetletja 16. stoletja. Volbenkova vnuka sta leta 1571 prosila za plemiški naslov "Begunjska", ki jima je bil tudi dodeljen.^ Vsaj eden od njiju je prestopil v protestantsko vero, saj je leta 1579 izjavil, da hoče ostati zvest augs- burški veroizpovedi.^ Ker se konec stoletja za to vejo Poschev izgubi vsaka arhivska sled, bi bilo teoretično možno, da je bil Isaac potomec enega zadnjih znanih članov, Ivana (Hans) ali Jerneja {Bartholome), Volbenkovih vnukov in sinov Janeza Krstnika Poscha ter Vido- ve hčere Barbare Khisl,'' ki sta se verjetno, kot veliko prepričanih protestantskih plemičev, odselila na Koroško ali celo kam dlje in to prav v času, ko se je moral roditi Isaac, tudi sam več kot verjetno protestantske veroizpovedi.^ V zvezi s tem je zani- miva tudi zakonska zveza dveh Poschev s pripad- nicama znane družine protestantskih glasbenih mecenov Khislov, ki so v marsičem krojili glasbeno podobo kranjske prestolnice v 16. stoletju.^ Posche zasledimo tudi kasneje v zvezi z akti deželnih stanov, ki jih hrani Arhiv Slovenije, ven- Dokument hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu; Notra- njeavstrijska privilegijska knjiga 1571-1578; fol. 20v-21. ^ Prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celje 1992, 748. Prim, rodovnik v Arhivu Slovenije; Kom. fevd. 10 (6st. 126-145). Mnenja o Poschevi veroizpovedi so deljena, čeprav se večina sodobnih muzikologov nagiba k temu, da je bU protestant. Tako Geiringer [n. d., 1930, 56) zagovarja te- zo, da je bil katolik, kar je Federhofer [n. d., 1955, 400- 402), ki je imel na voljo med drugim tudi že več skla- dateljevih biografskih podatkov, ovrgel in v svojem pri- spevku trdi, da je bil protestant. Kasneje se s tem res- neje ni nihče več ukvarjal, vendar ga lahko na podlagi znanih prijateljev (Magister Joannes Willkofer iz Re- gensburga), tiskarjev (vsi trije so bili protestanti), in posvetil (protestantskim koroškim in kranjskim dežel- nim stanovom ter Melchiorju Putzu mlajšemu) in ne nazadnje samega značaja njegovih skladb Poscha skoraj zagotovo štejemo med pripadnike reformirane vere. ^ Prim, rodovnik v članku Fabjančič, n. d., 1939, 8 in D. Pokorn, Baroni Khisli in njihovo mecenstvo, v: Gra- fenauetjev zbornik, Ljubljana 1996, 447-459. 10 1996 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Naslovnica skladateljeve inštmmentalne zbirke Musicalische Tafelfreudt (1621). dar teh verjetno ne bi mogli povezovati s skla- dateljem. V spisih iz let 1635 in 1636 zasledimo Gabriela Wolfa ter med 1602 in 1606 Ivana Franca {Hans Franz), ki je bil poveljnik arkebuzarjev v BCarlovcu.lO Zanimivo je, da se je le-ta v nekem pismu leta 1606 podpisal kot Ivan Franc iz Begunj, iz česar bi se dalo sklepati, da je bil sin enega izmed zgoraj omenjenih poplemenitenih Posc- hev.ll Sicer pa bodo na vprašanje, če je morda zares obstajala zveza med ljubljansko družino in skladateljem, lahko dokončno odgovorile šele pri- hodnje raziskave. Prvi podatek o Poschevi glasbeni poti je iz leta 1618, ko je v posvetilu svoje prve zbirke Musi- calische Ehrenfreudt, ali po naše Veselo glasbeno slavje, koroškim deželnim stanovom zapisal, da jim služi že četrto leto.^^ Zato lahko sklepamo, da je v Celovcu prebival vsaj od leta 1614, delal pa je očitno kot organist pri deželnih stanovih, saj se je sam imenoval "der Zeit einer Hochlöblichen Land- schaft in Kämdten bestellen Organist". Če je bil torej Posch zaposlen pri stanovih, bi morala obsta- jati pismena pogodba, kot jo je za zaposlitev skla- dateljevega sodobnika Paula Peuerla v Steyrju od- kril Kari Geiringer. To domnevo je zadnji leta 1929 v pismu posredoval Josipu Mantuaniju, prvemu slovenskemu muzikologu, ki se je sistematično ukvarjal z našo glasbeno preteklostjo.^^ Možno bi seveda bilo tudi, da je skladatelj deloval kot neke vrste svobodni umetnik pod okriljem stanov. To hipotezo podpira podatek, da je veliko potoval, in bil odsoten tudi daljša obdobja,!^ jj^^ ^dna služba morda ne omogočala. V začetku leta 1618 se je Isaac Posch poročil z Marijo, rojeno Stružnik (Stnf^ nig), iz ugledne ce- lovške meščanske družine.^^ V dokumentu iz leta 1617 izvemo tudi to, da se je njena mati Velleita pred poroko s Tomažem {Thomanri), članom ce- lovškega mestnega sveta, pisala Senični {Sännizni). v 16. in 17. stoletju poznamo Stružnike tudi v Sloveniji. Ena veja se je nastanila na Jezerskem. V letih 1601 in 1602 srečamo v Ljubljani celo Tomaža Stružnika {Strussnigerj.^^ Po priimku sodeč je bila Isaacova soproga slovenskega rodu, na podlagi česar je prav tako mogoče sklepati o skladateljevih morebitnih koreninah tostran Alp. Ker se je skla- datelj poročil s celovško meščanko, je s tem dobil pravico, da zaprosi za sprejem v meščanstvo. 1'' Med leti 1617 in 1622 se je Isaac Posch večkrat dokumentirano mudil na Kranjskem. Med majem 1617 in februarjem 1618 je popravil nekaj glasbil (orgle in regal v škofijski cerkvi, pozitiv v njenih zgornjih kapelah, pozitiv v Novi Štifti, klavi- čembalo in majhen star regal, verjetno iz dvorca. 10 Prim. AS Stan. I št. 455, fol. 1271-1274. 11 Prim. AS Stan. I št. 455, fol. 1327. Hipotezo o povezavi med Poschi in Khisli ne nazadnje podpira tudi doku- ment, v katerem Ivan Jakob Khisel leta 1602 Ivanu Francu Poschu pošilja 500 renskih guldnov. 1^ Prim. I. Posch, Musicalisctie Ehrenfreudt, Regensburg 1618. Iz posvetila koroškim deželnim stanovom: "An die Wolgebornen Herrn einer Landschafft dess Ertz- herzogtumbs Khärnten ... Weiln aber / Ewer Gnad. Ge- streng und Herrl. gegen der Music und deroselben Ver- wan/ten gnädig / affectionirt und geneigtes gemüth / ich ihn meinen bey E. Gnad. / und Herrl. in die vier Jahrlang / gehorsamblich zugebrachten diensten / (unter deren Patroconio ich auch meistentheils dieses Stück Componiert,) genugsam / gespürt und erfahren: ..." 13 Prim. Arhiv Slovenije, Priv. A. XXXIII - Mantuani, fase. 1 (korespondenca - pismo Karla Geiringerja, 6. oktobra 14 1^28). To potrjuje tudi dokument v Celovškem deželnem ar- hivu, ki navaja, da so skladateljevi soprogi zaradi odsot- nosti leta 1621 oprostili neke davčne nepravilnosti. Prim. AP 1621, fase. 53, fol. 153. 1^ Prim. Federhofer, n. d., 1955, 400. 1*' ZALj, Zapisniki mestnega sveta za leti 1601 in 1602, Cod. V18. Thomann se omenja v zvezi s petimi prav- dami. Nurnberški tiskar in založnik je, na primer, po poroki z domačinko dobil meščanske pravice. Prim. Th. Wohn- haas, Wagenmann, v: Die Musik in Geschichte und Gegenwart 14, 1968, 68, in A. Svetina, Pogoji za sprejem v meščanstvo in pravni položaj ljubljanskih meščanov od 16. do 18. stoletja, v: Iz starejše gospodarske in druž- bene zgodovine Ljubljane, Razprave 2, Ljubljana 1971, 155-166. 11 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1990 ter orgelski rog^^) v Gornjem Gradu, štajerski re- zidenci ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (1560- 1630; škof od leta 1597), takrat vodilne osebnosti slovenske protireformadje, ter v bližnji cerkvi v Novi Štifti.l^ Mojster je tja odtno prišel prvič, saj je orgle popravil "tako rekoč za vajo".^'^ Na izstav- ljenem računu se je 11. februarja 1618 podpisal kot "Orgelmacher und Organist E: E: Landschafft in Kärnten". Opombe in podpis na računih so doslej edini znani skladateljevi avtografi. Kako je bilo možno, da je Hren za popravilo orgel zaposlil pro- testanta,2i ni povsem jasno. Verjetno zato, ker graditeljev orgel takrat na Kranjskem odtno ni bi- lo, Benečana Vincenza Collono, ki je za njegove orgle skrbel prej, pa morda tudi zaradi beneške vojne (1616-1618) ni mogel poklicati. Sicer pa so katoliki pri najemanju takšnih in drugačnih umet- nikov radi zatisnili od pred njihovo versko pri- padnostjo. Tudi protestant Peneri je postavil nove orgle za katoliškega opata,^^ pj-^y ^ako je doku- mentirano, da je škof Hren najemal tudi protes- tantske slikarje.23 Do dela je, kakor si že bodi, pri- šel Isaac Posch, ki je odtno na poti skozi Ljubljano 1. januarja 1618 tam datiral svojo prvo instru- mentalno zbirko Musicalische Ehrenhreudt in jo po slu poslal v regensburško tiskamo.^"! Na Kranjskem ponovno srečamo Poscha leta 1621, ko je postavil orgle pri frančiškanih v Ljub- ljani,25 spomladi prihodnjega leta pa je uspešno popravil orgle v stari stolnid, kar je razvidJno iz zapisnika kapiteljskih sej z dne 1. junija 1622.^ Tudi trije novo odkriti zapiski v Arhivu Slovenije potrjujejo skladateljevo prisotnost v kranjski pre- stolnid leta 1621. V zapisnikih deželnih stanov za Kranjsko je na dveh mestih z datumom 11. februar 1621 zabeleženo, da je Isaac Posch, organist na Za opis orgelskega roga glej E. Škulj, Orgle v ljubljanski stolnici, Ljubljana 1989, 10-12. 1^ Prim. Federhofer, n. d., 1962, 78-83. Dokumente iz gor- njegrajskih arhivov, ki jih je Federhofer odkril v Grad- cu, sedaj hranijo v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Splošno za umetniško delovanje škofa Hrena glej tudi A. Lavrič, Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti I in II, v: Dela 32, SAZU, Ljubljana 1988. 20 Prim. Federhofer, n. d, 1962, 79. Prim, opombo št. 8. 22 Prim. Federhofer, n. d., 1962, 82. 23 Prim. Lavrič, n. d., 1988. 24 Prim. Federhofer, n. d., 1962, 81. Prim, zapis v frančiškanski rokopisni kroniki patra Mau- ra Fajdige na strani 301: "Anno 1748 opera P. Sigis- mundi Skerpin factum fuit novum Organum a Fre. Josepho Jessenco laico professo ordinis minorum huius provinciae alumno Ar.?.lerio, et organista nam Organum anno 1621 D. Isaac Posh organista factum reparari non potuit." Prvi je ta podatek objavil Rafko Fabiani v članku Orgle v ljubljanskih cerkvah. Kronika slovenskih /nesf2, 1935, 164 26 Prim. Höfler, n. d., 1978, 51; NŠALj, kap. seje, 1. junij 1622 "Organum per Isaac et restauratum" in E. Škulj, Orgle V ljubljanski stolnici, Ljubljana 1989, 10. Koroškem za posvetilo nekaj not od stanov prejel 30 tolarjev po sedemdeset krajcarjev.27 Prvi zapis se odtno nanaša na odlok stanov, drugi pa je potrdilo o izplačilu, ki nam posredno pove, da so skladatelju vsoto izplačali še isti dan. Nadalje je zanimivo tudi to, da v odloku note imenuje "gesangbücher", kar je izraz za vokalno glasbo. Da zares ni šlo za instrumentalno zbirko Musicalische Tafeljreudt, ki jo je prav tako leta 1621 posvetil kranjskim sta- novom, potrjuje tretji zapisek, ki je dekret o posvetitvi motetov.28 To po vsej verjetnosti po- meni, da je Posch vsaj del svojih duhovnih kon- certov napisal že leta 1621 ozirma celo prej. Leta 1621 je pod naslovom Musicalische Talel- Heudt ali Veseli glasbeni banket v Nümbergu dal natisniti drugi del svojih "odarum convivalium" ("pirovanjskih od").2^ Isaac Posch je odtno umrl proti koncu leta 1622, vsekakor pa pred btnkoštmi 1623, ko je njegovo zbirko duhovnih koncertov Harmonia concertans postumno izdala njegova vdova. Ta v uvodu med drugim toži, da je ostala sama z nepreskrbljenim otrokom, verjetno hčer- ko,30 zaradi česar upravičeno sklepamo, da je skla- datelj umrl nepričakovano in v mladih letih. To dokazuje tudi njegov namen, da izda še tretji del instrumentalnih skladb za "muziciranje" ob mizi.31 Glede Poschevega življenjepisa nam je znan še podatek, da je 28. septembra 1622 njegova žena v Celovcu prodala rog.32 Na podlagi tega doku- menta je Kari Geiringer domneval, da je bil skla- datelj takrat že mrtev, vendar je prav tako mogo- če, da je bil le odsoten, njegova soproga pa v denarnih težavah. Sicer pa so koroški deželni sta- novi Mariji Posch še leta 1624 odobrili štiri tolarje in šest guldnov, ker jim je podarila nekaj skladb ("Partes musicales").^^ Marija Posch je po arhivskih 27 Arhiv Slovenije, Stan. I, št. 888, fol. 364v: "Exp. Isakhen Posch Organisten in Khärnden, wegen ihr dedication 30 taller zu 70 K" in Stan. I, št. 888, fol. 464: "Verrer / Isaakh Poschen Organisten in Kherenden dedication etlicher gesanbücher" in na naslednji strani še (fol. 464V) "Schluß / wegen der dedicierte gesangbücher den Organisten dreysig taller zu 70 K". 2^ Arhiv Slovenije, Registrators Protokol, Stan. I, št. 860, fol. 128: "Decreta / Isaakhen Posch per dedicierte Mutetten". 2^ I. Posch, Musicalische Tafelfreudt Das ist: Allerley neuer Paduanen und Gagliarden mit 5. desgleichen Intraden und Couranten mit 4. Stimmen, Nürnberg 1621. 3'' V latinskem posvetilu zbirke Melchiorju Putzu pravi, da je ostala sama "cum pupillo", kar pomeni dečkom, drugič pa "cum pupilla pauperrima", kar pomeni z ubo- go deklico. Ker se drugič v ženskem spolu pojavljata tako samostalnik kot pridevnik, sklepam, da je šlo pri prvi obliki za tiskovno napako, saj stoji na koncu moško obrazilo -o namesto ženskega -a. Prim, uvod v Musicalische Tafelfreudt (1621); "... werde ich auch den dritten Theil dergleichen Compositionen an Tag zu geben verursacht werden." 32 Geiringer, n. d., 1930, 56. Dokument se hrani v ko- roškem Deželnem arhivu v Celovcu, Mst. 55., fol. 119. Prim, izvirnik v celovškem Deželnem arhivu: Stand. A. Hs. - Registraturbuch 1624, fase. 278, fol. 6. 12 44 1996 3 KRONIKA časopis za slovensico krajevno zgodovino virih sodeč v Celovcu prebivala še leta 1635.¦'^ Z življenjem in delom skladatelja, organista in izdelovalca orgel, Isaaca Poscha sta se resneje ukvarjala dva avstrijska muzikologa. Kari Geiringer in HeUmut Federhofer, omenjali pa so ga tudi dru- gi pomembni muzikologi z začetka tega stoletja, na primer Eitner, Norlind, Nef, Netti, Riemann in drugi. Doslej najLzčrpnejša študija o skladateljevem življenju in delu izpod peresa Karla Geiringerja je izšla leta 1930.^^ Isaaca Poscha je štel za enega najpomembnejših skladateljev z začetka 17. sto- letja.^^ Pri orisu njegove življenjske poti se je opi- ral predvsem na uvode v glasbene zbirke in le de- loma na takrat še pomanjkljivo gradivo iz Dežel- nega arhiva v Celovcu.^' Kari Geiringer je leta 1930 Poscheva glasbena dela tudi natančneje anali- tično opredelil in ocenil. Leto pred tem je objavil tudi transkripcijo Poscheve zbirke Musicalische Tafelfreudt v zbirki Denkmäler der Tonkunst in Österreich 70 (Dunaj, 1929), in med leti 1968 in 1972, V Series of Early Music 1, 4 in 6 (Santa Barbara), še zbirko Harmonia concertans. Leta 1955 je skladateljevo biografijo z novimi podatki dopolnil Hellmut Federhofer, ki očitno še ni vedel za podatek o Poschevem delu v Ljubljani leta 1621, katerega je sicer že dvajset let prej objavil Rafko Fabiani.^^ Federhofer je Poschev življenjepis obogatil z novimi podatki iz celov- škega Deželnega arhiva. Tako navaja zapisnik ce- lovškega mestnega sveta z dne 12. decembra 1617, ki posredno potrjuje, da se je skladatelj naslednje leto poročil z Marijo Strussnig."^" Nadalje je po- memben tudi reverz, ki ga je 3. aprila 1618 pod- pisala Marija v imenu svojega moža, ki je bil služ- beno odsoten.*^ Zapis dokazuje, da je Isaac Posch veliko potoval na Kranjsko in morda tudi drugam. Sicer pa to, da je moral kot organist in izdelovalec orgel veliko potovati, za tisti čas ni bilo nič nena- I. Posch, Harmonia concertans. Id est: Cantiones sacrae (quas Concertus Itali vacant) L IL LIL & IV. Vac, tam vivae Vod, quam Organo caeterisq. Instrumentis mu- sids accomodatae. Norimbergae (1623). Uvodno posve- tilo je napisala Poscheva vdova Marija za binkošti 1623, delo pa je posvetila "Melciorju Putzu iz Kirchhaimegka, svetniku njegovega visočanstva g. Ferdinanda II." 35 Prim. Geiringer, n. d., 1930, 57-66. 36 Prim. Arhiv Slovenije, Priv. A. XXXIII - Mantuani, fase. 1, pismo Karla Geiringerja, 6. oktober 1928. Prim. Geiringer, n. d., 1930. Geiringer je poznal le na- slednje podatke iz protokolov koroških deželnih stanov: citat iz leta 1635, da so stanovi Mariji za usluge pokoj- nega moža naklonili 20 tolarjev (Geiringerjev članek: str. 56, op. 17), opombo 19. marca 1521, da je Isaac Posch za svoje note prejel 20 goldinarjev (str. 56, op. 18) in zapis 28. septembra 1621, da je Marija za prodani rog dobila 200 goldinarjev, (str. 56, op. 19). 3° Prim. Federhofer, n. d., 1955, 339-404. 3^ Prim. Fabiani, n. d, 1935, 164. f Prim. Federhofer, n. d., 1955, 402, op. 133. ^1 Prim. Federhofer, n. d., 1955, 400, op. 122. Grb Vojvodine Kranjske in posvetilo kranjskim deželnim stanovom. vadnega.^^ Naj omenim še navedbe z dne 24. de- cembra 1622, ko se Maria še ni imenovala "vdova", in 31. marca 1623, ko se je tako sama označila.^^ To pomeni, da je skladatelj umrl med tema dvema datumoma. Sledi še nekaj manj pomembruh po- 1 42 Prim. L. Šaban, Orgulje slovenskih graditelja u Hrvat- skoj, v: Rad JAZWm, Zagreb 1980, 5. 43 Prim. Federhofer, n. d., 1955, 402, op. 134. 13 23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 datkov iz let 1622 do 1625.^ Račune iz gornje- ; grajskega arhiva, ki govorijo o skladateljevem delu ; za škofa Tomaža Hrena, je Federhofer objavil leta \ 1962.45 Na Slovenskem se je z Isaacom Poschem prvi i ukvarjal Josip Mantuani, ki je v zvezi s tem v letih j 1928 in 1929 izmenjal nekaj pisem s Karlom Gei- ringerjem.46 Mantuanijeve trditve o Poschu^^ so sicer v marsičem netočne in celo napačne, vendar so njegovi spisi pomembni zato, ker je na Poscha, kot na del slovenske glasbene dediščine, vsaj opo- zoril.48 Radics ga, na primer, v Frau Musica in Krain leta 1877 ne omenja. Za Mantuanijem je Dragotin Cvetko v Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem Poschu namenil precej prostora in j med drugim po Fabianiju prvič v muzikološki lite- raturi objavil podatek o Poschevem delu za ljub- ljanske frančiškane leta 1621. Novi arhivski poda- tek o Poschu je nato leta 1978 priobčil Janez Höf- ler, ki je odkril beležko v ljubljanskem škofijskem arhivu, da je Posch leta 1622 popravljal orgle tudi v ljubljanski stolnici.^^ Krajši sintetični prikaz skla- dateljevega življenja in dela je leta 1989 v zborniku ' referatov izdal Danilo Pokorn.^" O skladateljevem : delu v zvezi z orglami je istega leta na kratko pisal i tudi Edo Skulj.5l Novi arhivski podatki^^ se skia- ; dajo z doslej znanimi dejstvi o Poschevem živ- ljenju. Vse dosedanje gradivo torej potrjuje, da je , Isaac Posch od maja 1617 do pomladi 1622 deloval tudi na Kranjskem in spodnjem Štajerskem (Gornji Grad in Nova Štifta). Ohranili so se štirje Poschevi glasbeni tiski. Prvi zbirki vsebujeta instrumentalne skladbe, ki so pri- ; meme za izvajanje na plemiških pojedinah in svat- | bah, tretja je vokalna, zadnja pa je skupni ponatis i prvih dveh. Skladateljevo prvo zbirko Musicalische \ Ehrenfreudt je leta 1618 v Regensburgu natisnil j tiskar Matthias Mylius.53 Zanimivo je, da je skia- | 44 Prim. Federhofer, n. d., 1955, 403, op. 136 in 137. 45 Prim. Federhofer, n. d., 1962. 46 Prm. Arhiv Slovenije, Priv. A. XXXIII - Mantuani, fase. 1, 3 pisma Karla Geiringerja. Prim. J. Mantuani, Razvoj slovenske glasbe, Cerkveni glasbenik 57, 1934, 99. 4° Bolj točni so njegovi zapiski, ki so pod naslovom Gra- divo za zgodovino glasbe ohranjeni v Rokopisni zbirki NUK, inv. št. 6/58. Verjetno so nastali že po izidu Geiringerjevega članka leta 1930. Zanimiva je tudi opomba v Mantuanijevem seznamu odposlanih pisem, kjer piše, da Geiringerju odgovarja, da "o Poschu ni dobiti niti črtice v naših arhivih" (NUK - Rokopisna zbirka, 6/58). 4y Prim. Höfler, n. d., 1978, 51, op. 41. 50 Prim. Pokorn, n. d, 1989, 465-474. 51 Prim. Škulj, n. d., 1989, 10. 52 Prim, opombe št. 27, 28 in 33. 53 To je latinizirana oblika imena Matthäus Müller. Slednji je bil v letih od 1608 do 1626 eden vidnejših prote- stantskih tiskarjev v Regensburgu. Prim. A. Scharnagl, Regensburg, v: Die Musik in Geschichte und Gegenwart 11, 1963, stp. 118 in J. Benzing, Die Buchdrucker des 16. datelj uvodno posvetilo datiral v Ljubljani na no- vega leta dan 1618, naslovil pa ga je na koroške deželne stanove, ki so natis očitno tudi denarno podprli. Zbirko sestavljajo štiri ballete in petnajst trojic, gagliarda (oziroma v zadnjih treh primerih couranta) - nemški ples {-Tanz) - poples {-Pro- portio). Kot avtor sam opozarja v uvodu, so ballete namenjene za razvedrilo ob mizah blagorodne gospode, medtem ko so trojice plesov, ki jim sle- dijo, primerne tudi za ples po jedi. Poschevi plesi so urejeni v suite treh stavkov, ki so med seboj deloma povezani z variacijskim principom. Uvrščamo jih med ansambelske suite, ki so v avstrijsko-nemškem prostoru cvetele v letih od 1609 do 1618. Zbirka je glasbeno-zgodovinsko še posebno pomembna in zanimiva zato, ker sodi med najmlajše primere notnih tiskov, ki omenjajo tudi dejanski ples. Avtor v uvodu namreč opozarja, da so predvsem poplesi primerni za najboljše plesalce, kar je zaradi koreografskih značilnosti lahko razu- meti. Poples je bil podoben gagliardam, za katere je znano, da so bile zelo hitre, z veliko poskoki, skoki, obrati in podobnim, torej primerne le za najboljše gibke mlade plesalce. Velikokrat se je zgodilo, da je akrobatski del izvajal le plesalec, plesalka pa je samo gledala.54 Sčasoma to tako rekoč ni bU več ples v pravem pomenu, saj se je spremenil v priložnost za razkazovanje akrobatskih spretnosti.55 Po očitnem uspehu prve zbirke, se je Posch odločil za izdajo drugega dela instrumentalnih ple- sov, ki ga je naslovil Musicalishe Tafelfreudt^ in ga je leta 1621 v Nümbergu natisnil Abraham Wagenmann, poleg Kauffmanna in Halbmeyerja eden najbolj aktivnih mestnih tiskarjev in založ- nikov.57 Vsak glasovni zvezek vsebuje tudi posve- tilno pismo, ki je za zgodovino glasbene umetnosti na Slovenskem še posebno zanimivo, saj je Isaac und 17. Jahrhunderts im deutschen Sprachgebiet, v: Beiträge zum Buch- und Bibliothekswesses 12, ur. W. Bauhuis, Wiesbaden 1963, 363-364. 54 Prim. C. Sachs, World History of the Dance, New York 1963, 1. poglavje. 55 Prim. M. Wood, Some Historical Dances; Their Manner of Performance and Their Place in the Social Life of the Time, London 1952, 93. 56 Edini primer v celoti ohranjene zbirke hrani Glasbeni oddelek Državne in univerzitetne knjižnice v Ham- burgu, zbirko brez drugega sopranskega glasu ima Uni- verzitetna knjižnica v Uppsaü in prvi sopranski glas hranijo v Spodnjesaški deželni knjižnici v Hannovru. Prim. RISM - Einzeldrücke vor 1800 7 (A/I/7), ur. K. Schlager, Kassel-Basel-Tours-London 1978, 18-19. 5^^ Abraham Wagenmann je deloval kot tiskar in založnik v Nümbergu med leti 1593 in 1632. Prim. J, Benzing, n. d., 1963, 341; Th. Wohnhas, Nürnberger Gesang-buch- drucker und Verleger im 17. Jahrhundert, v: Festschrift Bruno Stäblein zum 70. Geburtstag, Kassel 1967, 314- 315; isti, n. d., 1968, 68 in isti. Die Endter in Nürnberg als Musikdrucker und Musikverleger; Eine Übersicht, v: Quellestudien zum Musik, ur. K. Dorfmüller, Frankfurt 1972, 197. 14 23 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino Posch zbirko posvetil plemenitim Kranjcem, pre- latom, gospodom in vitezom, ki "glasbo ne le spoštujejo, temveč jo tudi s posebno milostjo po- spešujejo". PosvetQo je na eni strani dokaz, da so to vrsto glasbe po domovih izvajali tudi kranjski plemiči in cerkveni gospodje, po drugi pa je bil tak uvod stereotipna formula, s katero se je skla- datelj mecenom zahvalil za denarno podporo. Poscha so morali torej kranjski deželni stanovi dobro poznati in ga ceniti. V uvodu izvemo tudi to, da so se take plesne skladbe izvajale pri mizi. V tem primeru se zaradi zapletene glasbene struk- ture skoraj gotovo niso tudi plesale. Uvodu sledi nagovor, namenjen bralcu oziroma izvajalcu. Tu govori o glasbenih posebnostih in novostih skladb, o čemer več v nadaljevanju. Kot je bilo v tistem času v navadi, je tudi v tej zbirki objavljena po- svetilna pesem, ki jo je za Poscha tokrat napisal podrektor protestantske gimnazije v Regensburgu Johannes Willkofer, ki skladatelja imenuje svojega najboljšega, oz. najslajšega prijatelja ("Amicum suum mellitis.").^^ Posch, ki se je v prejšnji zbirki pokazal kot mojster suite, se je tokrat omejil na starejšo tradi- cijo združevanja dveh kontrastnih plesov, prvega počasnega v dvodobni meri in drugega hitrega v tridobni meri. Zbirka vsebuje devet parov pet- glasnih paduan s sledečimi gagliardami in dvanajst parov štiriglasnih intrad s courantami. Njegovi petglasni stavki so, tako po svoji gradnji kot tudi po povezovanju v pare in izrazito neplesnemu značaju, blizu anglo-nemškemu stilu prejšnjega de- setietja. Kažejo razvit zgodnjebaročni stavek in precejšnjo mero stilizacije plesnih stavkov. Take stavke je skladatelj sam označil kot one, "die ihr sonderliche gravitet haben wollen". Izraz gravitas tu V smislu zgodnjebaročnega idioma pomeni kompozicijsko težino, se pravi izdelanost glasbene strukture. Briljantnost Poschevega instrumental- nega stavka odločno kaže na jug, dočim sama ob- lika izvira iz starejše severnjaške tradicije. Podobno so oblikovani tudi skladateljevi štiri- glasni pari intrada-couranta, ki pa so nekoliko la- hkotnejši in hitrejši, "... was Krischer ... gebrauchen sich auch einer geschwinden Mensur". Posebno mesto nedvomno zavzema par XI, ki ga je avtor značilno naslovil Ludit Author Chromatice, s čimer To prijateljevanje, pa tudi skladateljev prvi tisk kažeta, da je Posch vzdrževal stike s tem mestom. Menim, da bi bilo treba te zveze še preučiti, saj nenazadnje ne bi bilo nemogoče, da bi bil skladatelj študent te gimnazije, kjer zasledimo tudi njegovega slavnega sodobnika Valentina Haussmanna. Joannes Willkofer, ki je v tisku napačno napisan kot Wilcouer, leta 1584 študiral v Wittenbergu, leta 1607 je postal Magister in 1609 Laurea Poetica. Od 1609 do 1622 je bil podrektor protestantske Gymnasium Poeticum v Regensburgu. Glede podrektorja Joannesa Willkoferja glej tudi Federhofer, n. d., 1955, 401 in Höfler, n. d, 1978, 56. je nakazal nenavadnost intrade in courante. Taki primeri so bili celo v tedanji italijanski glasbi še redki in Poschu gre vsekakor prvenstvo v južno- nemškem prostoru. Zbirka vsebuje še nekatere druge novosti, na katere se je zdelo celo avtorju v navoduih po- trebno opozoriti izvajalce - da naj pri nekaterih padunah in gagHardah dobro pazijo na črki P. (pian) in F. (forte), kajti pri P. gre za "tiho zadržanost", pri F. pa "krepko in živahno gibanje strun". Nato pa nadaljuje: "in ker je med njimi nekaj skladb, ki bi se lahko sprva zdele nekoliko tuje in nenavadne, bi rad, tretjič, opozoril bralca, ki se spozna na glasbo, naj se ne pusti prestrašiti, temveč naj si jih z vztrajno vajo prisvoji, potem pa bo zlahka začutil, kako so mišljene." Posch je bE v nemško-govorečem prostoru nedvomno eden prvih, ki so dinamiko predpisovali in to povrhu še z modernima okrajšavama. Podobne oznake v instrumentalni glasbi pred Poschem najdemo le pri nekaterih italijanskih mojstrih. Poscheva tretja zbirka Harmonia concertarti'^ je vokalna in skladatelj jo je nameraval posvetiti "istim blagohotnim in nadvse darežljivim koroškim in kranjskim mecenom". Ker ga je smrt očitno pre- hitela, se je njegova vdova odločila, da se v uvo- du, datiranem ob binkoštih 1623, pokloni Mel- chiorju Putzu iz Kirchhaimbegka, svetniku njego- vega visočanstva g. Ferdinanda II. Zbirko Har- monia concertans je natisnil in založil Simon Halb- meyer^O ^ Nümbergu leta 1623 in vsebuje zgodnje primere latinskih duhovnih koncertov, oziroma monodičnih motelov za različne skupine glasov in spremljavo continua. Po Halbmeierjevih katalogih sodeč, so delo ponatisnili še leta 1624,^1 za kar pa ni dmgih dokazov ali ohranjenih tiskov. Ker Poscha lahko s precejšno gotovostjo štejemo med protestante - nikjer namreč ni zabeleženo, da bi bU kakor koH neposredno povezan s katoliško cerkvijo na Kranjskem ali Koroškem, kjer se je kljub prepovedi v začetku 17. stoletja še posebno med Edini popolni izvod se nahaja v Frankfurtu, posamezne glasovne zvezke pa hranijo knjižnice na Dunaju, v Dresdnu, Saalfeldu, Londonu, Wroclawu in Uppsali. Prim. RISM - Einzeldriicfce vor 1800 7 (A/1/7), ur. K. Schlager. Kassel (1978), str. 18-19. Glede te zbirke prim. Geiringer, n. d., 1930, 66-75; Höfler, n. d., 1978, 53-56 in A. Kirwan-Mott, TTie Small-Scale Sacred Concertato in tlie Early 17th Century \, Cambridge, Mass. 1981, 178- 183. Tudi Halbmeyer oz. Halbmaier je bil protestantski ti- skar. Glasbeni tiski v njegovem opusu niso v ospredju, saj jih je med 299 enotami le 17. V Nürnbergu je delo- val med 1609 (sprva pri G. L. Fuhrmannu in od 1519 samostojno) in 1632. Prim. Benzing, n. d., 1963, 342; L. Sporhan in Th. Wohnhaas, Simon Halbmaier (1587- 1632), Buchdrucker in Nürnberg, v: Archiv für Ge- schichte des Buchwesens 6, 1965, stp. 899-936; Th. Wohnhaas, n. d., 1967, 310; in isti, n. d., 1968, stp, 68. 61 Prim. L. Sporhan in Th. Wohnhaas, n. d., 1965, stp. 928. 15 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 plemstvom uporno držala reformirana vera^^ - la- hko upravičeno sklepamo, da so bili njegovi la- tinski koncerti namenjeni reformiranemu bogo- služju, morda predvsem v zasebnih plemiških kro- gih na Koroškem in Kranjskem. Večina besedil je iz stare zaveze, predvsem iz psalmov. Številne predloge niti niso izrecno liturgične; več jih je prevzetih iz Visoke pesmi. Pri Poschu povsem po- grešamo Marijine in svetniške tekste. Že v naslovu se skladatelj sklicuje na italijanske vzore, saj je svoje skladbe opisal kot "SVETE PESMI (kakršne ITALIJANI imenujejo KON- CERTE)", v uvodu bralcu omenja, da so bile skladbe Lodovica Grossija da Viadana (ok. 1560- 1627) glavna pobuda in vzor za njegove koncerte. Naš skladatelj je očitno odlično poznal novi italijanski concertato stil. Bil je tudi eden izmed prvih protestantskih skladateljev zgodnje mono- dične glasbe, ki je v svojo zbirko dvainštiridesetih koncertov vključil kar dvanajst solističnih motelov. Poschevi koncerti so napisani za en do štiri gla- sove in oštevilčeni bas {Partituro), ki se izvaja na orglah in včasih še z neobveznim basovskim goda- lom. Pri petih motelih so nekateri glasovi izrecno namenjeni določenim označenim glasbilom, kome- tom, violonom ali pozavnam. Ostali pevski glasovi pa so seveda lahko podvojeni ali pa nadomeščeni z ustreznimi glasbili. Leta 1626 sta sredi vojne vihre (tridesetletna vojna 1618-1648) v skupni izdaji izšH obe Poschevi instrumentalni zbirki. Pod naslovom Musicalische Ehm- und Tafelfreudt ju je v Nümbergu natisnil in založil Abraham Wagenmann,^^ ki je že leta 1621 tiskal zbirko Musicalische Tafelfreudt Morda se je založnik prav zaradi tega, in pa seveda pov- praševanja po tovrstni glasbi, odločil za skupni po- natis. Darulo Pokom v članku Obraz iz glasbenega baroka na Slovenskem: Izak Po^'^ omenja še en osemglasni molet, ki ga pripisuje Poschu. Gre za molet Quem vidistis pastores, ki ga v razdelku Geiringerjevo predpostavko, da je bil Posch organist v katoliški cerkvi sv. Egidija v Celovcu, je Federhofer že leta 1953 ovrgel kot nemogočo, saj je kot organist tam dokumentiran Melchior Suttor. Prim. H. Federhofer, Die Musikpflege an der Klagenfurter Stadtpfarrkirsche St. Egyd im 17. und 18. Jahrhundert, Carinthia 1143, 1953, 432-433 in isti, n. d., 1955, 393. Prim, tudi H. Rumpier, Sozialer Wandel und Gegenreformation in Klagenfurt, v; Katoliška prenova in protireformacija v notranje- avstrijskih deželah 1564-1628, ur. W. Drobesch, Celovec 1994, 573-587. Do danes se ni ohranil niti en celoten izvod tega dela. En izvod basovega glasu hrani Glasbena zbirka Avstrij- ske narodne knjižnice na Dunaju pod signaturo MS 5830, po en izvod drugega sopranskega in altovskega glasu pa ima Glasbena knjižnica mesta Leipzig. Prim, tudi RISM - Einzeldrücke vor 1800 7 (A/I/7), ur. K. Schlager. Kassel (1978), str. 18-19. 64 Prim. Pokorn, n. d., 1989, 471. Cantus Cartacei omenja Inventaiium Librorum Musicalium Ecclesiae Cathedralis Labacensis (1620). Navedba se glasi: "(deest) Quem vidistis pastores Isaac Possa a 8\^^ Poschevo avtorstvo tega moteta je na podlagi več podrobnosti nekoliko dvomljivo. Prvič je pisava priimka napačna, kar je sicer tudi pri navedbi dela Musicalische Tafelfreudt, zato to niti ne bi bilo moteče, če v seznamu ne bi bilo kar pet navedb del graškega skladatelja Georga Pos- sa,66 ki je vedno, in pravilno(!), naveden kot Poss. Drugič pa nam doslej ni znan podatek, da bi Isaac Posch skladal tudi motele za kar osem glasov, saj je vendar v svoji zbirki Harmonia concertans želel posnemati italijansko prakso, kjer je bilo v modi čim manj glasov, po možnosti en sam s conti- nuom. Po dmgi strani pa je znano, da je Georg Poss pisal maše in motete za osem glasov. Glede na značaj znanih del Georga Possa bi torej tudi ta molet, ki je očitno že v času nastanka Inventarja manjkal, sodil v njegov opus. Veliko pravopisnih napak v seznamu muzikalij pa bi morda opra- vičevalo tudi zamenjavo imena Isaac za Georg. Avtorstvo moteta Quem vidistis pastores sicer lahko pripišemo enemu ali dragemu, opusov le- teh pa tako ali tako neznani notni zapis seveda ne more nič spremeniti. Poscheva dela so bila tako cenjena, da so jih tudi pozneje vključevali v večje zbirke. Tako ga v zbirki, ki jo je v letih 1637 in 1638 izdal Collegium musicum v Nordhausu, zasledimo ob tako zve- nečih imenih kot sta Lodovico Viadana in Jacopo Finetti.67 Iz uvoda v zbirko lahko jasno razberemo, da so občudovali predvsem Poschevo skladateljsko tehniko, ki jo je pokazal v duhovnih koncertih. Sicer pa so posamezne skladbe iz njegovih zbirk tudi v nekaterih antologijah, kot so Amoenitatum musicalium Hortulus (Leipzig, 1622), Delidae sa- crae musicae (Ingolstadt, 1626) in Fasciculus Pri- mus... ter Fasciculus Secundus Geistlicher wolk- lingender Concerten (Goslar, 1637 in 1638), kjer so Poschevi moteti natisnjeni ob delih Schütza, Scheidta, Scheina in Michaela Praetoriusa.^^ Za Poscheva dela, še posebno njegove duhovne kon- certe, lahko upravičeno trdimo, da so odličen pri- mer spleta nemških in italijanskih glasbenih ele- mentov, tako značilnih za slovensko področje, ki je bilo že od nekdaj enakovredno vključeno v stilno podobo Srednje Evrope. Navedba je povzeta po Höflerjevi transkripciji, kjer ima zaporedno številko 133. Prim. Höfler, n. d., 1978, 142. "6 Glede Georga Possa prim. H. Federhofer, Musikpflege und Musiker am Grazer Habsburgerhof der Erzherzöge Karl und Ferdinand von Innerösterreich (1564-1619), Meinz 1967, 195-198. 67 Prim. Geiringer, n. d, 1930, 57 in Cvetko, n. d, 1958, 350, op, 206. 68 Prim. K. Geiringer, Isaac Posch, v: MGG 10, 1962, stp. 1510; Höfler, n. d., 1978, 56 in Pokorn, n. d., 1989, 471. 16 i KRONIKA 1996 časopis za slovensico krajevno zgodovino Italijanske zglede bi Posch lahko spoznal tako v katerem izmed nemških središč instrumentalne glasbe, na primer Nümbergu ali Regensburgu, kot tudi na Koroškem in Kranjskem, kjer je deloval, pa tudi Italija je bila tako rekoč pred vrati. V Ljubljani bi, na primer, prav lahko slišal izvedbo katere izmed zbirk Giacoma Gorzanisa (ok. 1520 - med 1575-1579), enega od pomembnih italijanskih ustvarjalcev variacijske suite za lutnjo. Gorzanis je kar dve zbirki posvetil članom ljubljanske mecen- ske dmžine Khislov, zato lahko upravičeno skle- pamo, da so njegova dela v kranjski prestolnici po- znali in izvajali.6^ Sicer pa je tudi Posch v po- svetilu zbirke Musicalische Tafelfreudt leta 1621 kranjskim deželnim stanovom poudaril, kako je v tej deželi cenjena glasbena umetnost. V mestih so že od nekdaj obstajali stalni in priložnostni glasbeni sestavi. V Ljubljani je že sredi 15. stoletja deloval poklicni ansambel muzikov in- štmmentalistov.^" Sicer pa so tam od leta 1544 organizirano delovali mestni piskači, katerih število po pravilu ni smelo preseči štiri, od leta 1571 mestni goslači, ki so bili iz socialno šibkejših slojev in so se poleg muziciranja ukvarjali še z dmgimi poklici, igrali pa so tako na gosli kot tudi ostale stmnske inštmmente, in od 1600 še deželni tro- bentači, ki so imeli štiri člane, tri trobentače in ene- ga pavkista in katerih osnovna zadolžitev je bila udeležba na vojaških pohodih; večina trobentačev je obvladala tudi dmge inštmmente - veliko virov 17. in 18. stoletja omenja, da so igrali ob raznih praznovanjih in slovesnostih, na primer regatah, otvoritvah, pri obedih, ob porokah ipd.''^ Za možne izvedbe Poschevih inštmmentalnih skladb so najbolj zanimivi piskači, ki so poleg igra- nja na pihala, komete, različne flavte in pozavne, gojili tudi muziciranje na godalih in dmgih glas- bilih, celo inštmmentih s tipkami, na primer, klavikordu.''^ Poučevali so otroke meščanov in za svoje potrebe so jih lahko najemali tudi deželni stanovi. Plačevalo jih je mesto, za dodatni zaslužek pa jim je župan lahko izdal dovoljenje, da so igrali tudi za posamezne gostilničarje, meščane in ple- miče. Protestantski piskači so se leta 1598 za pri- bližno dve leti umaknili v Celovec, nato pa so se- daj katoliški piskači začeli ponovno delovati v Lju- bljani. Celovec je kot mesto koroških deželnih sta- nov in zadnja trdnjava protestantizma notranje- avstrijskih dežel še globoko v 17. stoletje sprejemal in gostil mnoge protestante, ki so pobegnili iz dežele Kranjske in od dmgod.''^ Možno bi bilo seveda lahko tudi to, da je prav na ta način v ko- roško prestolnico prišel tudi skladatelj Isaac Posch. Za izvajanje posvetne glasbe, kamor sodita tudi obe Poschevi inštmmentalni zbirki, so bile verjetno pomembne tudi zasebne plemiške kapele, o kate- rih pa žal nimamo nobenih konkretnih podatkov, čeprav lahko sklepamo, da so v 17. stoletju vsaj Turjaški vzdrževali svoje glasbenike.'''* Vemo le, da so tudi kranjski plemiči z mecenstvom pomagali nekaterim skladateljem posvetne glasbe, že omenjenemu Gorzanisu, pa Ferraboscu, Balbu, Biancu in seveda Poschu. Glasbeniki so povečini delali tako za cerkveno kot za posvetno gospodo. Značilen primer je prav Isaac Posch, ki je izdelal in popravljal orgle za ljubljanske frančiškane in škofa Hrena, s svojimi glasbenimi deli pa je skrbel za razvedrilo in pobožnosti posvetne gospode, ki je predstavljala večino v deželnih stanovih.''^ Da je bilo glasbeno življenje konec 16. stoletja, pa verjetno tudi še v prvih desetletjih 17. stoletja v Ljubljani na višku, nam dokazujejo tudi poročila o knjižnih in notnih fondih kranjskih plemičev. Boga- te knjižnice so imeli Turjačani in Khisli,'^^ ^ glas- 6^ Prim. Pokom, n. d., 1996. Khislom sta posvečeni Gor- zanisovi zbirki Intat>olatura di liuto di messer lacomo Gorzanis cieco pvgliese, habitante nella citta di Trieste... Libro primo., Venezia 1561 (posvečena Hannsu, oz. Janžu Khislu) in // primo libro di napolitane ariose che si cantano et sonano in leuto., Venezia 1570 (posvečena Georgu, oz. Juriju Khislu). Prim, tudi A. Rijavec, Glas- beno delo na Slovenskem v obdobiu protestantizma, Ljubljana 1967, 115-117 in J. Sivec, Stilna orientacija glas- be protestantizma na Slovenskem, Muzikološki zbornik 19, 1983, 20-21. Podatek o piskaču Andreju iz Ljubljane, ki je kot muzik deloval v Fanu, se ujema z zapisom v dubrovniškem arhivu, ki potrjuje ugotovitev, da je bil sredi 15. stoletja v Ljubljani poklicni ansambel muzikov, v katerem so imeli pomembno vlogo piskači. Gradivo v Zgodo- vinskem arhivu mesta Dubrovnik nam veliko pove o prvem znanem slovenskem glasbeniku, organistu Fran- ciscu de Pavonibus. Prim. I. Voje, Dubrovniški arhiv kot vir za slovensko glasbeno zgodovino. Zgodovinski časo- pis 43, 1989, 198-199. Prim. A. Rijavec, Ljubljanski mestni muziki, Muzikološki zbornik 2, 1966, 37-51; isti, 'Deželni trobentači na Kranjskem, Muzikolo.iki zbornik 3, 1967, 32-40. 17 ''2 Prim. A. Svetina, Ljubljanski mestni piskači in ljub- ljanski mestni godbeniki. Slovenska glasbena revija 3 in : 4, 1955, 28-29. Priljubljenost vrste glasbil na Kranjskem \ dokazujejo tudi številne likovne upodobitve, predvsem I srednjeveške in po daljšem časovnem premoru tudi baročne. Na freskah so najpogosteje upodobljene dude, različna godala, trobente, lutnje, pozavne itd. Angeli jih ponavadi držijo v pravilnih legah, kar pomeni, da so jih dejansko poznali tudi v naših krajih. Prim. P. Kuret, Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slo- venskem, Ljubljana 1973, in isti. Angeli z glasbili v Sred- 1 nji vasi pri Šenčurju in v Gostečah, Muzikološki zbornik \ 9, 1967, 41-46. Primer upodovitve iz 17. stoletja so tudi glasbila, ki jih držijo angeli na Robbovem oltarju v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. 73 Prim. Rumpler, n. d, 1994, 573-587. Prim. J. Höfler, Glasbena umetnost 16. in 17. stoletja, v: Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monogratijo, Ljub- ljana 1984, 129. Podobno je tudi Cecchini, ko je deloval na Hvaru v j bližnji Hrvaški, ob redni službi stolnega organista ob- | časno igral tudi za hrvaškega kneza. Prim. E. Stipčevič, ! Hrvatska glasbena kultura 17. stolječa, Split 1992, 46. ; 76 Prim. P. Simoniti, H kulturnozgodovinski podobi Ljub- \ 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 benega vidika pa je zanimiva predvsem knjižna zapuščina rektorja ljubljanske protestantske gimna- zije Adama Bohoriča77 Zbirko je Bohorič ponudil v odkup, ki pa očitno leta 1590 še ni bil izpeljan. Kam so spravili vse te skladbe, ni jasno, morda pa jih je nekaj prišlo tudi v ljubljansko stolnico. Njen in- ventar iz leta 1620, ki med instrumentalnimi sklad- bami plesnega značaja navaja Odontiusa, Hagiusa, Praetoriusa, pa Pulitija, Frescobaldija, Marenzija in nenazadnje seveda Poscha, je namreč zgovoren dokaz o prisotnosti takrat sodobne glasbe, tako instrumentalne kot tudi vokalne.''^ Isaac Posch je imel torej dovolj zgledov in možnosti za izvedbe svojih del na Kranjskem, zato skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da so njegova instrumentalna in verjetno tudi vokalna dela v 17. stoletju na da- našnjem slovenskem ozemlju poznali in izvajali. ZUSAMMENFASSUNG Der frühbarocke Komponist, Orgelbauer und Organist Isaac Posch im Erzherzog- tum Kärnten und im Herzogtum Krain Obwohl man von der Familie des Komponisten Isaac Posch (7-1622 oder 1623) nichts Bestimmtes Ijane v 16. stoletju, v: Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo, Ljubljana 1984, 121. V prošnji, naslovljeni na deželne stanove, navaja, "da ima v svojem arhivu okoli dva tisoč pesmi, deloma tiskanih, deloma pisanih, in sicer za 8, 7, 6, 5, 4, in 3 glasove, latinske, nemške, italijanske, francoske in tudi slovenske, ki so umetniško in ljubko sestavljene od starih in novih, v glasbi najslavnejših komponistov in ki se morejo uporabljati ne samo v cerkvi, temveč tudi pri drugih imenitnih veseljih (slavjih - uporablja izraz "Freuden", ki ga v tem smislu v svojih naslovih upo- rablja tudi Posch) in družabnostih ... in se lahko prav dobro izvajajo na različnih inštrumentih." Prim. P. von Radics, Frau Musica in Krain, Ljubljana 1877, 15. Prim, fotokopije inventarja v NUK - Rokopisna zbirka, inv. št. 6/63, str. (5)v in Höfler, n. d, 1978, 131-157 (transkripcija omenjenega inventarja in seznam identi- ficiranih del). Isaac Posch je zabeležen pod številko 142: "Musicalische taffelfreudt. Isaac Poss cum Basso a 4." Navedena dela so bila večidel natisnjena v prvih deset- letjih 17. stoletja in njihovi avtorji, kot so Biagio Marini, Francesco Turini, Gabriello Puliti, Giulio Caccini in drugi, razločno kažejo na zgodnjebaročno usmeritev, ki torej v Ljubljani tako rekoč ni zaostjala za Italijo. Da so navedena glasbena dela ljubljanskega inventarja soraz- merno zelo napredna za dežele pod avstrijsko oblastjo, lahko ugotavljamo tudi, če primerjamo inventarje muzi- kalij iz drugih avstrijskih mest, na primer innsbruškega, ki navaja skoraj izključno dela italijanske vokalne renesanse. Prim. F. Waldner, Zwei Inventarien aus dem XVI. und XVII. Jahrhundert über hinterlassene Musik- instrumente und Musikalien am Insbrucker Hofe, Studien zur Musikwissenschaft 4, 1916, 133-146. weiß, kann er mit Sicherheit zu den frühen Schöp- fern des slowenischen Musikerbes gezählt werden. Vielleicht könnte man seinen Ursprung auf slo- wenischem Boden suchen. Die erste sichere Angabe über den Komponisten datiert in das Jahr 1618. In der Widmung seiner ersten Sammlung von Instrumentaltänzen Musicalische Etirenfreudt für die Kärntner Landstände erwähnte er, daß er ihnen bereits das vierte Jahr diene. Daraus kann man schlußfolgern, daß er mindestens seit 1614 in Klagenfurt lebte und offensichtlich als Organist bei den Landständen wirkte. Zwischen 1617 und 1622 sind mehrere Aufenthalte Isaac Poschs in Krain dokumentiert. Zwischen Mai 1617 und Februar 1618 reparierte er einige Musikinstrumente in Gornji Grad (Oberburg), der steirischen Residenz des Ljubljanaer Bischofs Tomaž Hren. In Krain be- gegnen wir Posch wieder im Jahre 1621, als er von den Krainer Landständen ein Honorar für die Widmung einiger Motetten erhielt und auch eine Orgel bei den Franziskanern in Ljubljana auf- stellte. Mit Erfolg reparierte er im Frühjahr des darauffolgenden Jahres die Orgel in der alten Ljubljanaer Domkirche. Im Jahre 1621 ließ er unter dem Titel Musicalische Tafelh-eudt in Nürnberg den zweiten Teil seiner "odarum convivalium", instrumentaler Tanzstücke, drucken, die während der Mahlzeit gespielt wurden. Das Werk war dies- mal den Krainer Landständen gewidmet. Isaac Posch starb aller Wahrscheinlichkeit nach gegen Ende des Jahres 1622, jedenfalls vor Pfingsten 1623, wo seine Sammlung von Kirchenkonzerten Harmonia concertans posthum von seiner Witwe herausgegeben wurde. Der Komponist starb wahr- scheinlich unerwartet und jung, wovon auch seine Absicht zeugt, noch einen dritten Teil der In- strumentalstücke zum "Musizieren" bei Tisch her- auszugeben. Das gelang ihm nicht, wiederholt er- schienen sind dagegen im Jahre 1626 in Nürnberg mitten in den Kriegswirren in einer gemeinsamen Ausgabe unter dem Titel Musicalische Ehm- und Tafelfreudt die beiden bereits bestehenden In- strumentalmusiksammlungen. Die Werke des Komponisten waren in Europa so sehr geschätzt, daß sie noch später in größere Sammlungen von Kompositionen der berühmtesten Meister aufge- nommen wurden. Zur Darbietung der Werke von Isaac Posch gab es in Krain genug Möglichkeiten, deswegen kann man mit Sicherheit behaupten, daß seine Instrumental- und wahrscheinlich auch Vokalmusik im 17. Jahrhundert auf dem heutigen slowenischen Gebiet nicht nur bekannt war, sondern auch gespielt wurde. 18 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Irena Žmuc Repa in korenje - slabo življenje, štruklji, meso - to bi bilo Hrana ostaja pomemben segment našega vsak- danjika, ne več zato, ker bi je ne bilo dovolj (ali pač že spet čedalje bolj), bolj zato, ker se naän prehranjevanja spreminja, spreminjajo se prehram- beni artikli. Ti so na novo ovrednoteni, pa naj bo to po količinski, hranilni, vitaminski, vrednosti. Danes je temeljno vprašanje - kaj naj jemo, da bo- mo zdravi, lepši, vitalnejši - revije in časopisi so polni idej in podatkov. ... Je to dobro za nas, kaj, kako, koliko, zakaj in kdaj jesti? Toda - je to res razmišljanje šele nas 'pametriih' in osveščenih so- dobnikov, ki obravnavamo hrano celo že kot bo- lezensko odvisnost? Ali se je večji odstotek pred- namcev res samo otepal s premišljevanjem, kje sploh dobiti dovolj hrane za preživetje. Pregovorov in anekdot o hrani in prehra- njevanju je veliko. Mnogo je tudi pravljic, pri- povedk in življenjskih zgodbic, ki govorijo o po- manjkanju, lakoti, prazni skledi, bedi... in gotovo nimajo samo vzgojne funkcije. Razmišljanja o hra- ni so bila skoraj vedno prisotna tudi v verovanjih, družbah, npr. v grško-rimskem kulturnem krogu, v katerih so bogove personificirali. Kot ljudje so morali seveda jesti, zato so jim darovali hrano, kar je pomenilo, da so tudi bogovi jedli. Se pravi, da je človek s svojo posvetno obsedenestjo s hrano obremenjeval celo bogove. Ob komuniciranju z bo- gom se mu je vernik povsem približal, ga prosil in podkupoval ter mu za uslišanje svojih želja nato darovi hrano in pijačo. Toda - 'če mi ne boš pomagal, o bog, ti tudi jaz ne bom več nosil dobrot'. Kar pomeni, kaznovanje s pomanjkanjem, saj tudi bogu naj ne bi bilo vseeno, kaj ima na krožniku; neko daljno vzporednico kaznovanja la- hko še danes iščemo v stavku 'danes greš pa brez večerje spat!'. Povej mi, kaj ješ, in povedal ti bom, kdo si. Poglejmo, kaj in kako so nekdaj jedli Evropejci! Če začnemo od začetka - sprva so bili ljudje vegetarijanci, nabiralci plodov, koreninic, šele ka- sneje so postali lovci in s tem mesojedci. Egipčani npr. so jedli zelo pestro in precej podobno da- našnjim pravilom prehranjevanja - meso, ribe, pe- rutnino, a tudi sadje in zelenjavo. V antiki so bili Grki bolj zadržani sladokusci, Rimljani pa so sloveli kot veliki užitkarji ob hrani, domiselni in že prav perverzni ali vsaj čudaški kombinaciji raznih živU. Bila so celo tiha tekmovanja med imenitniki, kdo bo znal ponuditi več nenavadnih jedi. Lite- rarna špica za takšno prispodobo je Petronijev povzpetniški bogataš Trimalhion. Evropa, če pogledamo širše in povzamemo Fer- nanda Braudela, je od nekdaj prehranjevala svoje prebivalstvo z žiti, kar je bilo - recimo - precej enolično in pusto. Zgodovina pridelovanja žit je po Braudelu tudi zgodovina in zgodba pomanj- kanja. Vse do 16. in marsikje do 18. stol. Evropejci niso poznali razkošne hrane. Pojedine bogatašev (sodili so v majhen odstotek evropskega prebi- valstva) v srednjem veku to že, toda bile so eno- lično sestavljene iz kupov mesa. V razkošju in po- sebnih kulinaričnih specialitetah so uživali na Dalj- nem vzhodu. Bogati, seveda. Revni pa so zajemali riž (kot npr. v Evropi slabši vrsti žita - ječmen in oves), če so ga le imeli oz. so pojedli, kar so užitnega kjerkoli našli. Toda širša populacija in revščina sta preživeli ob pustih juhah, močniku, polenti, slabem kruhu, ... itn. Evropski kmetje, ki so prehranjevali mesta, so zase obdržali le manjvredna žita in nekaj pšenice za velike praznike, vse drugo so skušali prodati. Enako je bilo z mesom. Enkrat na teden so si privoščili nasoljeno svinino. Braudel postavlja celo mejo, kdaj da je bilo konec srečnega obdobja sitih individuaiistov: v letih od 1350 do 1550. Tedaj je standard padal - v Evropi je bil znak za to čedalje manjši kos mesa na krožniku. Danes si najbrž tež- ko zamislimo, da se je četrtina Pariza prehra- njevala z ostanki s kraljeve mize! Boljše kose so pojedli služabniki, ostanke ostankov pa so pre- kupd prodajali - tako so morali živeti tudi kupd, ki jim ni bilo nerodno hraniti se z ostanki kra- ljevskih požrtij. Ampak čustvo sramu je v različnih pogojih in situadjah zelo pogojeno občutje in ga ne gre jemati z današnjimi očmi (saj tudi hudič v sili celo muhe je). Če se nekoliko približamo današnjemu času - osnovna hrana npr. na Holandskem je bila pred koncem 18. stol. fižol, malo nasoljenega mesa. 19 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 kruh iz ječmena ali rži, ribe, malo slanine, kdaj pa kdaj divjačina. Nič posebnega, še posebej, ker ; lahko rečemo, da podatek velja za bogato deželo. \ Že sitost je bila tedaj gotovo razkošje. V nasprotju : z njimi so mestni reveži otepali kolerabo, praženo ; čebulo, suh, če ne že plesniv kruh. Sila skopo, I najbrž pa so biH srečni, da so sploh kaj imeli, ' dobili. Krušnih žit ni bilo nikoli v izobilju in zahodnjaki so se morali nenehno prilagajati pomanjkanju. Bel kruh je jedlo le 4% prebivalstva zahodne Evrope.' Kaj pa ljubljanski prednamd? Ali tudi naš pro- stor sodi v Braudelovo študijo zahodne Evrope? ] Študij o prehranjevanju slovenskih prednamcev je j malo, marsikaj se lahko razbere med posameznimi i zapiski. Tudi zgolj ocene so redke, nekaj po- membnih informadj pa imamo že iz časov antične Emone, izčrpnejši je Valvasor, pa še kje bi se našla kakšna drobtinica. Zanimiva je študija Josipa Mala o jedi in pijad. Vendar se nekako ne pokriva povsem s svetovno študijo Braudela. Morda so ¦ Malove trditve preveč poenostavljene, Braudelove i pa evropsko/svetovno posplošene. i Zanimiva so razmišljanja ljubljanskega zdrav- ! nika Volbenka Andreja Vidmajerja o hrani, zdrav- : ju, zraku in pijad leta 1692. Začudimo se njegovi ' trditvi, da več ljudi pomori nezmemost (v hrani in pijad) nego meč. Se pravi, da je moralo veliko • ljudi precej premoženja razdajati za hrano. Je to mogoče? In ta požrešnost naj bi se vlekla še iz i srednjega veka. Ali gre za velike kolidne ali tudi \ za kakovostno hrano, o tem vir mold. Valvasor \ sporoča, kako dobro so mogli jesti Ljubljančani. ] Ljubljanski meščani so lahko bili tudi sladokusd i (pač glede na globino mošnjička), saj so bili geo- ! grafsko priviligirani in so jim ugodne prometne povezave pripeljale na mizo sveže sadje in mlado zelenjavo, morske dobrote, itn. Šele tridesetletna vojna (1618 do 1648) naj bi jih naučila kozjih molitvic - skromnosti pri hrani. Zdravnik Vidmajer proti koncu 17. stoletja predlaga kot potrebna in ; zdrava dva dnevna obroka: prvega ob desetih do- : poldne in nato drugega čez sedem ur, ko se \ jutranja hrana že prebavi. Kasneje so vpeljali še malico, saj so nekateri opravljali težja dela. Kmalu pa je več obrokov hrane na dan obveljalo za večino, ki si je mogla to privošdti. Zanimivo je brati te prepovedi in zdravniška priporočila o hrani. Če je bilo treba prepovedati, in | to celo večkrat, in priporočati zmernost in skrom- nost pomeni, da je bua stvar resna in najbrž pri- porodl o zdravi prehrani ni narekovala le krščan- ska ponižnost. Pa zgražanje ob potratnosti in nez- memosti, če že ne požrešnosti, ki naj bi se vlekla kar skozi več stoletij. Tako so merila vendarle ob- stojala. Primož Trubar se je v predgovoru k No- vem testamentu 1577 obregnil tudi ob to človeško slabost "govorimo inu včasi tudi sturimo kir nei prou, zhasi pyemo inu ieimo vezh koker nas shiuot potrubuie, se zhestu sa mahine rizhi re- serdimo, smo neuulni v nadlugah, bi raishi bo- gatashi bili."2 Mal navaja mnenje župana s seje mestnega sve- ta leta 1615 češ "da vlada pri sestankih rokodelcev, v njihovih bratovščinah in pri mojstrskih pojedinah tako vidna obilica v jedi in pijad in takšna za- pravljivost, da marsikdo na cele tedne komaj po 2 ali 3 ure dela, ostali čas pa prebije po gostilnah in, kadar taki ljudje umro, se pogosto za njimi niti toliko ne najde, da bi jih mogli pokopati. Njihove vdove in otrod morajo potem beradti ali pa jih moramo vzeti v špital. Zato je potrebno napraviti red." Vpeljali so neke vrste polidjski red, da se lju- dje ne bi potikali po gostilnah in po nepotrebnem zapravljali denar. Toda - ali glede na to županovo sklicevanje laliko sklepamo, kam so šli dohodki in presežki ljubljanske trgovske in obrtne dejavnosti!? Mal navaja še drugega zdravnika Marka Grbca, Id pa trdi, da so živeu Ljubljančani na začetku 18. stoletja sicer zmerno, "da so jim v tem oziru v pohujšanje priseljeni tujd, zlasti Nemd, vendar pa takoj nato "v predpustu v Ljubljani ni bilo hiše, kjer bi zvečer ne bilo pojedin in izgredov".^ Pustimo primerjanja, posploševanja, analogije in naj spregovori vir, ki nam vsaj delno lahko osvetli način in kvaliteto prehranjevanja v Lju- bljani na začetku 18. stoletja. Vir so navodila meščanskega špitala iz leta 1718. Najprej nekaj stavkov o meščanskem špitalu. Samo ime danes spominja na bolnišnico, kar pa nikoli ni bil. To je bila hiša za reveže, ki jo je leta 1345 ustanovila ogrska kraljica Elizabeta, upravljala pa špitalska gosposka. In funkdja oskrbnika me- ščanskega špitala je bila zelo zaželjena - poleg časti je služba prinašala tudi gmotne koristi. Špitalski mojster je bil lahko izvoljen samo med notranjimi svetovald mestnega sveta. VoM so ga kot župana in sodnika na novoletni dan. Špital ni bil samo dobrodelna ustanova, ki bi živela od milošdne mesta in posameznikov in mi- lošdno po božji volji prenašala na pomod potreb- ne, pač pa je bil veliko samostojno gospodarstvo. V začetku 18. stoletja je samo robotovina špitalu prinašala 373 goldinarjev (približno ista vsota je bila potrebna za pokritje letnega jedilnika odlič- Fernand Braudel, Strukture vzhodnjaškega življenja: mogoče in nemogoče. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII. stoletje. Ljubljana 1988, I., str. 117-323 (glej še zadaj!). 2 Primož Trubar, Ena dolga predgovor k Novemu testa- mentu. Ob štiristoti obletnici Primoža Trubarja. Ljub- ljana 1986, str. - reprint. Josip Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturno zgo- dovinski oris. Ljubljana 1957, str. 91-102. 20 M KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino nejšega plemiča sredi 18. stoletja z vsemi potreb- ščinami v domaa hiši; in po Malu je jedel veliko in tudi zelo izbrano, npr. - opoldne si je privoščil šest jedi, zvečer pa štiri). K temu je treba prišteti še vsa letna darila posameznikov (desetina, kme- tije, travnike, njive, denar). V osnovi so v špitalu skrbeli za ljubljanske me- ščane, ki so potrebovali pomoč, za zunaj špitala ži- veče reveže, predvsem ženske, ki jih v 17. stoletju še niso sprejemali pod streho, na Tranci zaprte zlo- čince in za najdenčke. V špital so oskrbovance spre- jemali na popolni seji zbrani mestni očetje, pred- vsem pa je o vstopu odločal špitalski oskrbnik^ In sedaj k viru. Po letih nerednosti pri poslo- vanju upraviteljev meščanskega špitala in stalnem pritoževanju špitalerjev, naj bi nova, natančna navodila spet vpeljala red in disciplino. Instruction des Bürgerlichen Spittais 14. oktobra 1718 pod številko dvajset predpisuje dnevne jedilnike, vsebino in količino (poleg tega še na- tančno seštevajo tedensko porabo sestavin) - le poraba soli je odvisna od okusa tistega, ki pri- pravlja hrano oz. od špitalskega mojstra. Podčr- tujejo, da je hrana za vse oskrbovance in posle enaka: dva dnevna obroka in sicer obrok opoldne in zvečer, danes kosilo in večerja. In kakšni so bili jedilniki? Nedelja Opoldne vsakomur poleg mesne juhe tudi pol funta mesa in kot prilogo še zelje ali repo, kolikor se zdi, da človek potrebuje, le da naj bo to cenejša zelenjava. Ta naj se zabeH z doma pridelano za- seko in sicer pol funta na sedemnajst ljudi. Vsa- komur so odmerili maselc vina iz marke (cvička, ki ga je potrebno kupovati varčno in v večjih koli- činah, in špitalski mojster je moral vedno pred- ložiti račun). Za večerjo so skuhali vsakemu močnik iz pol funta soržične moke in ga zabelili s pol funta masla. Ponedeljek Kosilo je bilo enako kot na nedeljo z izjemo soržičnega kruha in vina, za večerjo pa so skuhali močnik iz mešanice dveh firtlcev moke in pol maselca prosene kaše, kar se zabeli s pol funta masla. Torek Opoldne so jedli enako kot v ponedeljek, zve- čer pa kot v nedeljo, le da brez vina in soržičnega kruha. Sreda Opoldne na vsako osebo maselc sočivja in za vse pol funta masla za zabelo, poleg pa še zelje ali repa in še to zabeljeno s pol funta masla. Ivan Vrhovec, Meščanski špital, Ljubljana 1898. Zvečer enako kot v ponedeljek zvečer. Četrtek Opoldne enako kot v ponedeljek opoldne, zve- čer pa na vsako osebo maselc prosene kaše in za vse pol funta zaseke za zabelo. K temu obroku ne sodi moka. Petek Opoldne vsakemu maselc sočivja in za zabelo pol funta masla. Poleg žganci, za vsakogar iz ene- ga in pol maselca ajdove moke in za zabelo tričetrt funta masla. Zraven še vsakomur maselc cvička. Zvečer za vsako osebo pol maselca moke za močnik in za zabelo četrt funta masla. Sobota Opoldne na vsako osebo maselc sočivja in za zabelo pol funta masla. Poleg tega še maselc bele moke na osebo za močnik in pol funta masla za zabelo. Zvečer kot v ponedeljek zvečer. Poleg navedene hrane po posameznih dnevih je vsakomur pripadalo na teden še 8 funtov kruha iz mešanice črne moke in ob večerih pol maselca soržične moke in maslo za zabelo, ob nedeljah in praznikih pa še dodatno funt belega kruha in maselc cvička. Enako so bili določeni jedilniki za šest postnih tednov in ob štirih praznikih, ki so vpadli vmes. Zanimivo, da so za postne jedilnike večinoma na- vedene količine za vseh sedemnajst ljudi, in da se mešata meri maselc in firtlc. Nedelja Opoldne so skuhali štruklje iz pet firtlcev bele moke in jih zabelili s tričetrt funta masla. Poleg je pripadalo še maselc bele moke za močnik, ki so ga zabelili s pol funta masla. Zvečer pa so k navadni(!) juhi ponudili močnik iz dveh firtlcev soržične moke in pol funta masla za zabelo. Ponedeljek Opoldne so vsakomur skuhali maselc sočivja in ga zabelili s pol funta masla, zraven pa še maselc bele moke za močnik in pol funta masla za zabelo. Zvečer pa 2 firtlca soržične moke in 1,5 firtlca prosene kaše za močnik in pol funta masla za zabelo. Torek Opoldne kot ponedeljek opoldne, zvečer pa 2 firtlca soržične moke za močnik, pol firtlca prosene kaše in pol funta masla za zabelo. V sredo opoldne je bila hrana enaka kot v torek, zvečer pa je pripadalo vsakemu 2 firtlca soržične moke in pol fiif Ica prosene kaše ter maslo za zabelo. Četrtek Opoldne enako kot v torek, zvečer pa maselc močnika zabeljenega s pol funta masla. Petek Opoldne vsakomur maselc fižola zabeljenega z 21 2-3 KROISTIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 maslom, 1,5 maselca ajdove moke za žgance, ki so jih zabelili s tričetrt funta masla; zvečer pa 2 firtlca soržične moke za močnik in pol funta masla za zabelo. Sobota Opoldne maselc sočivja in pol funta masla za zabelo, zvečer pa 2 firtlca soržične moke in 1,5 firtlca prosene kaše zabeljene s pol funta masla. Posebej so sestavljeni jedilniki tudi za velike praznike. Navodila so jasna in zahtevajo od oskrb- nika špitala, da na velike praznike daje špitalarjem priboljške, kakor je bilo to vedno v navadi. Tako so dobivali naslednje priboljške: na veliko noč, binkošti, dan sv. Martina in sv. Elizabete, božič, novoletni dan, sv. tri kralje in na pustni torek funt telečje pečenke. Na pusta pa še povrhu pol funta suhe svinine, poleg pa še repo, zelje in ječmenovo kašo. Na dan vseh svetih je vsakomur pripadala po dolgoletnem običaju štručka iz dveh maselcev soržične moke.^ Merjenje hrane Svojevrsten problem je prevajanje v navodilih uporabljene mere. Vzamimo mero maselc (massel) aU enako tudi četrtinka (viertl, firtlc), ki so ga uporabljali za žitno in votlo mero. Kot votla mera naj bi po Vilfanu^ to pomenilo: maselc vina ob nedeljskem in petkovem opoldan- skem obroku predstavlja približno 0,4 1 vina (po- enotenje na dunajsko mero, maselc je četrtinka bo- kala, bokal je 1,65 litra). Kar širokosrčno odmer- jeno, četudi le dvakrat na teden in ob praznikih! Res pa je, da je bilo predpisano vino cviček, torej vino, ki so ga imeli za slabšega. Kot utežna mera pomeni maselc prav toliko, se pravi približno 0,4 1 denimo prosene kaše (tudi danes se žita na trgu merijo na litre). In maselc predstavlja enako količino kot firtlc (1/4 bokala). Utežna mera funt pomeni danes približno 560 g (masla, mesa). Pol funta mesa je pomenilo, da je toliko pripadalo vsaki osebi, medtem ko je pol funta masla za zabelo pomenilo toliko zabele za vseh sedemnajst jedcev v špitalu. Nasploh je veljalo priporočilo, da se je treba vesti varčno (če dodajo občasno suho sadje, potem naj priškmejo pri moki za močnik), nujno so seveda porabljali domačo pridelavo, ki pa so jo morali prav tako skrbno tehtati. Kar je bilo treba kupiti so mo- rali kupovati v večjih količinah in predlagati ra- čune, predvsem pa kupovati cenejše blago. AS, Vicedomski urad za Kranjsko, škatla 192, In-struc- tion des Bürgerlichen Spittais, XV-1. Sergij Vilfan, Prispevek k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero, 16.-19. stoletje. Zgodovinski časopis 8, Ljubljana 1954, str. 27-86. Količina in kakovost prehranjevanja Osnovne sestavine jedilnikov so žita v obliki moke, meso in zabela, zelenjava predvsem v post- nih dnevih, sadje pa le kdaj pa kdaj. Od moke so porabljali belo, soržično (mešanica pšenične in ržene), črno in ajdovo. Od žitaric na- vaja vir še proseno kašo. Od zelenjave so jedli repo in zelje, več je bilo stročnic, izrecno navaja vir naslednje: fižol, leča, bob, grah, čičerika ali cizara. Po Braudelu so to t.i. 'minuti' - drobna živi- la, ki so jih imeli za dopolnilna žita, predstavljala pa so cenen, a bogat vir beljakovin. Ne zvemo natančno kakšno meso se je znašlo na krožnikih, čeprav so ga jedli vsak dan razen ob petkih in sobotaii ter postnem času. Navedeno je, da je ob posebnih praznikih špitalarjem pripadal funt telečje pečenke, ob velikih praznikih pa je bila že od nekdaj navada, da so dobili priboljške, med drugim prekajeno meso, svinina seveda. Po- sredno vir pravi, da če bi preostajala domača pridelava suhega mesa, naj govedino nadomestijo z njim, se pravi običajna je bua govedina, svinina pa le ob preostajanju in kot priboljšek. Zanimivo, da je bila hrana kar izdatno zabe- Ijena, pogosteje so uporabljali maslo, manj pa za- seko in pečeno slanino. Ob nedeljah so jedli tudi juho, mesno na 'na- vadno' nedeljo in navadno juho ob postu. Dnevno lahko rečemo, da je bilo hrane dovolj, da so prevladovala močna močnata jedila (močnik naj bi bil steber Kranjske). Tudi Ivan Vrhovec je leta zapisal 1898, da je bilo hrane dovolj in da je bila kvalitetna. Za naš okus bi lahko rekli, da so se enotni jedilniki vlekli iz dneva v dan in da je bila hrana premočna in enolična. Toda to je seveda gledano z današnjega stališča, vživeti se v tedanji čas pa je ob preobilici današnjega izbora in načina prehranjevanja (poudarek na svežem sadju in presni zelenjavi) težko. Resda vir ni natančen v smislu: kdaj se tehta meso, zabela, moka ali proso, pred ali po obdelavi, saj to mnogo pove tudi o dejanski količini na krožniku. Vendarle pa izhajamo iz stališča, da je bila hrana odmerjena po obdelavi, saj bi v na- sprotnem primeru pomenilo 0,4 1 surove prosene kaše približno trikratno količino kuhane, kar pa bi bilo za en obrok res morda preveč. Toda za konec lahko rečemo, da sta mesto in predvsem mestni špital s svojim gospodarstvom omogočala dobro in količinsko zadovoljivo prehra- njevanje oskrbovancev špitala. Ali je ta jedilnik lahko primerljiv z vsakdanjim jedilnikom povpreč- nega ljubljanskega meščana, je z gotovostjo težko reči, gotovo pa osvetljuje določen model prehra- njevanja med ljubljanskimi meščani - seveda od- visno tudi od tega, koliko je imel kdo pod palcem. 22 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Ali je torej amsterdamski meščan v približno (petdeset let zamika) istem času jedel dosti slabše kot oskrbovanec meščanskega špitala v Ljubljani? Po Braudelu prav gotovo! Je mogoče, da so Ljubljančani toliko več vlagali v hrano kot pa npr. v manj minljive dobrine? Kako so si dobro hrano še sredi 19. stoletja predstavljali na slovenskem podeželju nam v je letu 1858 opisal Fran Levstik v Martinu Krpanu (na mestu, ko je dal cesar za kranjskega junaka naročiti polič vina pa kruha in sira): "Krpanu se je to vele malo zdelo: polič vina takemu junaku! Pa je vendar molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj menda je že slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedo, kadar hoče in kolikor hoče kateri, zgolj dobrih jedi! Ali kmečki človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse videl, in ker je bil premeten mož, tudi precej spoznal, da se morajo takemu truplu večji deleži meriti, zato so mu pa dajali od tega časa na dan, dokler je bil na Dunaju: dve krači, dve četrti janjca, tri kopune in, ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci omešenih; vino je imel pa na pravici, koUkor ga je zmogel."^ Z malo ironije lahko zaključimo misli s še enim slovenskim pregovorom: strah in lakota imata velike oči.^ ZUSAMMENFASSUNG Spitalkost in früheren Zeiten Zunächst Klöster, später in zunehmendem Maße zivile Sozialeinrichtungen, trugen schon sehr früh Sorge um Bettler, Arme, betagte Soldaten, Kranke, Findlinge, verwitwete Frauen ... Dasselbe Bild bietet ganz Europa seit dem Mittelalter. Da das einschlägige Archivgut aus der Zeit bis zum 15. Jahrhundert verlorengegangen ist, kann die Spitalgeschichte nur stückweise aufgrund ver- schiedener Archivdokumente aus der späteren Zeit rekonstruiert werden. Mit der "Instrukction des Bürgerlichen Spittais" aus dem Jahre 1718 verfolgte man die Absicht, dieser Sozialeinrichtung - nach jahrelangen Be- schwerden der Spitalinsassen und nach einer un- regelmäßigen und sogar unreelen Geschäfts- führung des Stadtspitals (gegründet im Jahre 1345) - wieder auf die Beine zu helfen. Im vorliegenden Artikel wird versucht Art und ' Fran Levstik, Martin Krpan z vrha, Ljubljana 1981, str. Etbin Boje, Pregovori in reki na Slovenskem, Ljubljana 1980. Umfang der Kost festzustellen, die einem Spital- insassen pro Tag zukam. In der genannten Quelle findet man unter Paragraph 20 den Tagessatz an Nahrung pro Spitalinsassen (dieselbe Portion stand auch den Dienstboten zu). In derselben Quelle ist auch von der Ernährung in der Fastenzeit und von den Leckerbissen die Rede, die den Spital- insassen an hohen Feiertagen gebührten. Aus der Quelle geht femer hervor, daß das Essen relativ ausgiebig war, daß es aus zwei Mahlzeiten, aus Mittag- und Abendessen, bestand. Der Speiseplan wurde für jeden Tag in der Woche eigens zusammengestellt, das galt für normale wie für Diätkost. Mit Leckerbissen konnten die In- sassen nur an hohen Feiertagen rechnen. Be- sonders hervorgehoben wurde die Sparsamkeit und die Tatsache, daß man selbsterwirtschaftete Produkte verwendet, denn das Stadtspital war ein großer autarker Wirtschaftskörper. Gmndnahmngsmittel waren Getreide (Brot und Mehlbrei) - Weiß-, Schwarz- Roggen- und Buch- weizenmehl sowie Hirsebrei; Fleisch, dessen Quan- tität für europäische Verhältnisse als Maßstab für den Lebensstandard galt, gab es jeden Tag außer freitags und samstags sowie der Fastenzeit (vor allem Rindfleisch und geräuchertes Schweine- fleisch, das auch als Leckerbissen serviert v\mrde); mehr Gemüse (Rüben, Kohl, von den Hülsen- früchten Bohnen, Linse, Puffbohnen, Erbsen sowie Kichererbsen) wurde in der Fastenzeit gekocht, zeitweise wurde auch Trockenobst angeboten (dabei wurde der Mehlgehalt für Mehlbrei ver- mindert). Dreimal wöchentlich erhielten die In- sassen je 0,4 1 Wein, und zwar Rosé, der als Wein minderer Qualität galt. Das Essen war ausgiebig, obwohl äußerst ein- tönig, jedoch nur, wenn man es mit dem heutigen Nahrungsüberangebot, mit der modemen Teclmo- logie der Nahmngskonserviemng und -Ver- arbeitung sowie mit den heutigen Vorstellungen von gesunder Emähmng vergleicht. Aufschlußreich ist der Vergleich mit dem Speisezettel eines Bürgers von Amsterdam am Ende des 18. Jahrhunderts: er genießt ähnliche, wenn nicht schlechtere Kost als der Insasse des Ljubljanaer Spitals: ein wenig gesal- zenes Fleisch, Gersten- oder Roggenbrot, Fisch, ein wenig Speck, ab und zu Wildbret. Dabei taucht sofort eine neue Frage auf: Wo landete der Über- schuß von Gewerbe und Handel in Ljubljana? Die Empömng, die sich seit dem 16. Jahrhundert breit- machte und die spätere Bestätigung, daß die Ein- wohner von Ljubljana zu viel essen, sowie die Ein- fühmng einer Art Polizeiregime, durch welches man verhindern wollte, daß Meister und Gesellen alles in den Wirtshäusem verzechen, sprechen (ohne Beweise in den Quellen suchen zu müssen) für sich selbst. 23 2-3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Matej Klemenčič O rojstvu kiparja Francesca Robbe' že dvakrat sta v povojni Kroniki izšla flanka o Robbovem poreklu. Prvega je leta 1964 objavil Sa- mo Pahor, drugega, posvečenega kiparjevemu šolanju, pa leta 1980 Damjan Prelovšek.^ Tokratni prispevek bo zato le skromna dopolnitev starejših dognanj. Francesco Robba se je leta 1732 na glavnem oltarju ljubljanske - takrat jezuitske - cerkve sv. Ja- koba podpisal kot Venetus? Zato je že v prvih za- pisih o kiparjevem delu zanj veljalo, da je bil rojen na Beneškem ali kar v samih Benetkah.-^ Leta 1915 pa je Viktor Steska postavil domnevo, da je Robba v Ljubljano prišel iz Milj oziroma okolice Trsta, kjer je ta priimek dokaj pogost.^ Kiparjevo tržaško po- reklo je sprejelo tudi nekaj kasnejših piscev, ne da bi ga poskušali podkrepiti z dokazi.^ Po sledeh Ste- skove domneve se je odpravil šele Samo Pahor in pregledal krstne knjige za Milje in Trst. JQjub šte- vilnim omembam novorojencev s priimkom Robba * Za nasvet in pomoč pri transkripciji objavljenega arhiv- skega zapisa se zahvaljujem Monici De Vincenti, Si- monu Guerrieru in mag. Blažu Resmanu. 1 Samo Pahor, O rodu in rojstvu kiparja Francesca Robbe, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, XII, Ljubljana 1964, pp. 66-67; Damjan Prelovšek, Šolanje kiparja Francesca Robba, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, Ljubljana 1980, pp. 107-111. 2 Napis se v celoti glasi: FRANC. ROBBA. VEN. INVEN. ET. FAC. 1732. Cf. Viktor Steska, Francesco Robba, ljubljanski meščan in kipar. Njegovo življenje in umetniško delo- vanje. Dom in svet, XV, Ljubljana 1902, p. 681, repr. pp. 680-681; Vera Horvat-Pintarič: Francesco Robba, Zagreb 1961, p. 80: cat. 11, tab. 18-24. 3 Ivan Kukuljevič Sakcinsld, s. v. Roba, Franjo, Slovnik umjetnikah Jugoslavenskih, V, Zagreb 1860, pp. 370-371; Constant von Wurzbach, s. v. Roba, auch Robba, Franz, Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, 26, Wien 1874, p. 208; Steska, op. dt, p. 676; idem. Ljubljanski baročni kiparji. Zbornik za umetnostno zgo- dovino, V, Ljubljana 1925, p. 81; France Stele, s. v. Robba, Francesco, [Thieme - Becker] Allgemeines Lexi- kon der bildenden Künstler von der Antike bis zur Gegenwart (ed. Hans Vollmer), 28, Leipzig 1934, p. 412; Anton Vodnik, Francesco Robba, Kronika slovenskih mest, IV2, Ljubljana 1935, p. 134. 4 Viktor Steska: Ob tristoletnid šentjakobske cerkve v Ljubljani, Ljubljana 1915, p. 12. Melita Stele, Ljubljansko baročno kiparstvo v kamnu. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. IV, Ljubljana 1957, p. 46; Melita Stele-Možina, s. v. Robba Francesco, Slovenski biografski leksikon, III/9, Ljubljana 1960, p. 111; France Stele Umetnost v Primorju, Ljubljana 1960, pp. 185-186; Horvat - Pintarič: op. dt, p. 7. ni mogel najti Francesca, ki bi ustrezal ljubljan- skemu kiparju.6 Dokončno je uganko Robbovega rojstnega kraja razrešil šele Damjan Prelovšek, ko je leta 1980 objavil podatke iz beneških arhivov. Po njih je Francesco Robba, sin Anzola iz Benetk, 9. maja 1711 z beneškim kiparjem Pietrom Baratto podpisal pogodbo za pet let učne dobe.'^ Iz drugih sočasno objavljenih dokumentov je razvidno, da je bil Robbov oče Anzolo leta 1727 slep in da je očetova teta Zanella živela v župniji San Mise.^ Novih podatkov ni bilo težko poiskati. Kipar- jeva starša sta živela v isti župniji kot teta Zanella. Zapisa o njuni poroki ni büo moč izslediti in ga bo verjetno treba iskati v kakšni drugi beneški župniji. V krstnih knjigah župnije San Mise sta od njunih otrok prva omenjena Francesco Antonio, rojen 21. avgusta 1687, in Antonio Domenego, rojen 15. no- vembra 1689.^ Leta 1691 sta oba umrla za neko na- lezljivo boleznijo, morda za črnimi kozami {variola), kot je zapisal župnik.^" Zanella Maria je bila rojena 24. marca 1692, Laura Cattarina pa 28. maja 1694.^^ Zapisov o njuni smrti v naslednjih letih ni. Tretjo hä, Francesco Orsolo, rojeno 17. oktobra 1696, je doletela usoda bratov in ni preživela otroštva, za vročino in krä {Zebre e spasemö) je umrla 6. febmarja 1700 {more veneto 1699).12 ° Pahor, op. dt. ' Prelovšek, op. dt, pp. 108, 109: n. 5, p. 110: n. 8: Francesco Robba figlio d'Anzolo da Venezia d'ani 13 in arca s'accorda con Garzon con Giovan Pietro Baratta Sculptor per Ani dnque passati oggi e falendo alcun giorno si tenuto rifar qual detto vora insegnar arte sua di salario li da denari trenta per tutto detto tempo senza altro Obligo. - ex S Antonio Tarato Sarto piego in fa (Archivio di Stato di Venezia, Giustizia Vecchia, Serie XIV, Accordi dei garzoni, B. 125, R. 178). Za novejšo literaturo o Pietru Baratti cf. Roberto P. Ciardi, s. v. Baratta, Pietro d. J., Saur - Allgemeines Künstlerlexikon, 6, München - Leipzig 1992, pp. 636-637. ^ Prelovšek, op. dt, pp. 108, 110: n. 6. Archivio Storico del Patriarcato, Venezia (=ASPV), Par- rochia di San Moise, Registri di battesimi [=Battesimi] 8, (1686-1708), p. 13v, (= p. 26), p. 40r. (= p. 81). Francesco je umrl 19. januarja 1691 {more veneto 1690), Antonio pa 14. marca 1691. Cf. ASPV, Parrochia di San Moise, Registri di morti [=Morti] 6 (1689-1697), pp. 19v., 22r. " Battesimi 8, (1686-1708), p. 60r. (= p. 122), p. 79v. (= p. 12 Battesimi 8, (1686-1708), p. lOlv. (= p. 205); Morti 7 (1697-1708), p. 23r. 24 1996 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Zapis o krstu Francesca Robbe (Archivio Storico del Patriarcato, Venezia, San Moise, Registri di battesimi 8,1686-1708), p 115r. (= p 232). Andrea Tremignon, župnik pri San Mise,^3 jg 5. maja 1698 v krstno knjigo zapisal, da sta Anzolo, Antonijev sin, in njegova žena Libera h krstu pri- nesla sina Francesca Filippa, rojenega 1. maja: Adi 5 detto [Maggio 1698] - Francesco, Filippo fio de missier Anzolo Robba quondam Antonio, e di Donna Libera sua moglie, nato il primo detto Compare il Signor Sebastiano Calvi quondam An- tonio nostto Parochiano, Comare levatrice Donna Anzola Sisetti de Contra, fu battezzato da me Pievano sopradetto^^ Francesco je očitno dobil prvorojenčevo ime po svojem prezgodaj umrlem bratu, drugo ime pa po godovnem zavetniku 1. maja. Nekaj let kasneje je dobil še brata Nicoloja Antonija, ki je bü rojen 19. decembra 1703.^^ Podatke o družini lahko dopol- nimo še s tem, da je bil oče Anzolo že ob rojstvu prvega sina Francesca Antonia leta 1687 označen kot slep {cieco, kasneje včasih tudi orbo), nje- govega poklica pa niso nikoli zapisali. Bil je brat arhitekta Alessandra Tremignona, ki je pri- bližno četrt stoletja pred tem poskrbel za baročno pre- zidavo cerkve San Moise. Cf. Ennio Concina: Storia del- l'ardiitettura di Venezia da VII al XX secolo, Milano 1995, pp. 263-264. 14 Battesimi 8, (1686-1708), p. 115r. (= p. 232). V zapisu o smrti 24. januarja 1757 v Zagrebu kiparjeva starost sicer ni navedena (cf. Viktor Hoffiller, Radnje ljubljanskog kipara Pranje Robbe u Zagrebu, Vjesnik hrvatskog arhe- ološkog dru.štva, n. s. XIV, 1915-1919, p. 207), vendar je bila približna letnica rojstva že znana - kot je objavil Ivan Vrhovnik, Arhivski paberki o nekaterih slikarjih in kiparjih 15. do 18. stoletja. Zbornik za umetnostno zgo- dovino, II, Ljubljana 1922, p. 126, je bil po Status animarum leta 1754 Robba star 56 let. 1^ Battesimi 8, (1686-1708), p. 162v. (= p. 327). RIASSUNTO Sulla nascita dello scultore Francesco Robba L'attivita di Francesco Robba, scultore piu cospicuo del barocco lubianese, edocumentata nella capitale della Camiola tra gb anni 1722 e 1754. 11 maestro ha trascorso i suoi ultimi giorni a Zagreb (Zagabria), dove mori il 24 gennaio 1757. Nel 1732 il Robba ha inciso il suo nome sull'altare maggiore della chiesa dei Gesuiti di Ljubljana (Lubiana), ora chiesa parrocchiale di San Giacomo: Franc(iscus) Robba ven(etijs)iNVEN(it) etFAc(iebat) 1732. La sua origine veneziana venne confermata tramite la scoperta del contratto del 1711 (pubblicato da Damjan Prelovšek nel 1980, vedi nota 7) per cinque anni di apprendistato nella bottega dello scultore veneziano Pietro Baratta (1668-1727/33). Dai registri di battesimi della parrocchia vene- ziana di San Mise risulta chiaro che Francesco Rob- ba naque il 1. maggio 1698 come il sesto bambino di cieco Anzolo di Antonio e sua moglie Libera. Fu battezzato il 5 maggio con il nome di Francesco Filippo. Nei registri della stessa parrocchia si ttova- no pure i dati per sei altri figli della famiglia Robba: Francesco Antonio (n. 21. 8. 1687, m. 19. 1. 1691), Antonio Domenego (n. 15. 11. 1689, m. 14. 3. 1691), Zanetta Maria (n. 24. 3. 1692), Laura Cattarina (n. 28. 5. 1694), Francesca Orsola (n. 17. 10. 1696, m. 6. 2.1700) e Nicolo Antonio (n. 19.12. 1703). 25 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 Ana Lavrič Goldensteinova kritika obnove ljubljanske stolnice Langusov in Tomčev prispevek k podobi stolne cerkve Ljubljanska stolnica, odlična celostna baročna umetnina, je v 19. stoletju doživela več obnov in predelav, ki so delno spremenile njen prvotni umetnostni značaj. Medtem ko je v času gospo- darske in duhovne recesije ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja cerkveno predstojništvo skrbelo le za najnujnejša popravila, so se pod škofom Antonom Alojzijem VVolfom (1824-1959) začeli v stolnid pomembni premiki. Pod vodstvom stolnih župnikov Karla Zorna in Jožefa Zupana sta bila izpeljana dva odločilna posega, ki odtlej bistveno določata videz cerkve: na visokem tamburju pozi- dana kupola in marmorirano notranje ostenje z bogato pozlato arhitekturnih členov in omamen- tike; ob tem so potekala tudi obsežna prenovit- vena dela zunaj in znotraj stavbe. V pričujočem prispevku ne bomo spremljali celotnega dogajanja, temveč se bomo zadržali predvsem pri tistem, kar je slikarja Pranza Kurza von Goldensteina izzvalo h kritiki.l Glavni tekmec nemškemu mojstru Golden- steinu je bü seveda Matevž Langus,^ ki si je pri- dobU ugled v cerkvenih krogüi in je kot umetnik slovenskega rodu ob prebujajod se narodni zavesti užival prednost pred tujimi sUkarji. V času W0I- fovega pastirovanja mu je stolniško predstojništvo zaupalo vsa pomembnejša sHkarska narodla v cerkvi. V dobrih stikih ni bü samo z VVolfom, marveč tudi z Zomom in rojakom Zupanom. Sicer nadarjeni umetrük, ki pa zaradi nenaklonjenih živ- ljenjskih razmer ni mogel do kraja razviti svojega talenta, se je znal vživeti v krščanskega duha in je zato ustrezal željam cerkvenih naročnikov. Prvo '¦ Podatki o umetnostnih posegih v stolnici izhajajo veči- noma iz NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, Razne knjige, fase. 24, 25, 26, 27; ker gre za blagajniške knjige, v katerih so vpisi kronološko razvrščeni, jih posamič ne navajam, vse druge vire pa sproti citiram v opombah.- Za posredovanje arhivskega gradiva se zahvaljujem osebju Nadškofijskega arhiva in Arhiva Slovenije v Ljubljani. Prim. Viktor Steska, Matej Langus. Življenje in delo- vanje slovenskega slikarja, v: Dom in svet 17, 1904, str. 394-401, 460-466; Emilijan Cevc, Matevž Langus, v: Kro- parski zbornik Ob 100-letnici Plamena (1894-1994), Kro- pa - Radovljica 1995, str. 138-147. narodlo za stolnico je dobü že pred VVolfom leta 1822, potem ko se je vmü z Dunaja, kjer je obisko- val akademijo in kopiral dela velildh mojstrov: na- slikal je novo podobo sv. Mudavža za veHki oltar (250 fl). SHka, ki so jo pozneje dobüe v dar ljub- ljanske uršuliru<:e, poleg titulamega svetnika vklju- čuje tudi sozavetnika škofije sv. Mohorja in For- tunata in je že Veiderju vzbudüa domnevo, da gre bržčas le za kopijo (resda okorno) prvotne Libe- rijeve oltarne podobe, ne pa za originalno Langu- sovo delo.3 Naslednje umetnostne naloge so sledi- le šele čez nekaj let, medtem pa se je slikar izpo- polnü na Francoski akademiji v Rimu in se obli- koval ob stiku z nemškimi nazarend. Leta 1828 je za stolnico napravü božji grob (136 fl), nato pa 1830 za oltar sv. Rešnjega Telesa novo podobo sv. Treh kraljev (220 fl), kjer se je ovekovedl z avto- portretom. V istem času je še pobarval križ in Kri- ževo kapelo (25 fl). Po kratkem premoru je 1833 dokončal bandersko sliko (50 fl) in oltarno sliko Salve Regina za Marijin oltar v Jurijevi kapeli (90 fl).4 Že naslednje leto (1834) je v CodeUijevi kapeli sv. Trojice oltarno podobo nadomestil z novo (150 fl), pri tem pa je prvotni motiv skrčU na Marijino kronanje in opustil svetrdke, ki so spremljali slo- vesni prizor na originalu.^ Za eksekvije po pokoj- nem cesarju Francu II. (I.) je 1835 za katafalk na- slikal grb in simbolične podobe (67 fl 12 kr),6 1839 pa je prepleskal zakristijo (22 fl). Pomembno narodlo je dobü potem, ko je cer- kveno predstojništvo sklenüo dotedanje leseno ogrodje nad križiščem glavne in prečne ladje na- domestiti z zidano kupolo. V želji, da bi se 3 Janez Veider, Slike v uršulinskem samostanu v Ljub- ljani, v: Zbornik za umetnostno zgodovino (- ZUZ) 20, Ljubljana 1944, str. 120, št. 83, si. 38; Prim, ne. Sv. Miklavž v slovenskem slikarstvu. Kratek ikonografski pregled, v: Slovenec, 6. 12. 1944, št. 280, str. 2 (Kulturni obzornik). Pisec sicer domneva, da se je slikar zgle- doval po predlogi, vendar se mu zdi manj verjetno, da gre za kopijo Liberijevega sv. Miklavža. 4 Zgodnja Danica (- ZD) 1856, str. 103. Ob uvedbi šmar- nične pobožnosti pri oltarju pisec omenja Langusovo oltarno podobo kot lepo in za tovrstno pobožnost zelo primerno sliko Marije Pomočnice. Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč._l. ° NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 2, spisi: župnija 1829-1836. 26 44 M KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino ohranilo vsaj nekaj fragmentov znamenite Quagli- jeve uuzionistično naslikane kupole, je Langus skupaj s kustosom deželnega muzeja Henrikom Freyerjem pred začetkom gradnje nekaj fresk snel,*^ še prej pa je slikarijo kopiral v zmanjšanem formatu; na petih platnih je v oljni tehniki pred- stavil obočni prizor in posamične evangeliste s pendentivov.8 Ker ga je čakala obsežna freskantska naloga, se je mojster v letu 1841 odpravil na štu- dijsko potovanje v München in naprej v Stuttgart, da bi se izpopolnil v tehniki.^ Novozgrajeno ku- polo je olepšal s freskami v letih 1843-1844. V času od 9. junija do 8. avgusta 1843 je preslikal Qua- glijeve evangeliste na pendentivih (500 fl),^^ ki so jih poškodovali ob gradnji pri postavitvi odra (če- prav pendentivov niso podrli). Seveda so figure pod njegovim čopičem postale trše, vendar je ori- ginal še zaznaven. Kako očitno - celo več kot samo v impostaciji^l - preseva Quaglio skozi to presli- kavo (zlasti še pri nekaterih figurah, npr. pri Luku, ki skorajda ni spremenjen), je dobro vidno ob pri- merjavi z Langusovimi oljnimi kopijami, ki so le bled odsev originala in jim manjka baročne pol- nokrvnosti, kakršna je v freskah še navzoča. Od 16. avgusta naprej je Langus v latemi slikal sv. Duha in angele, do 28. oktobra pa je delno posli- kal tudi že obok kupole z glavnimi prizori. Nada- ljeval je spet spordadi in od 29. aprila do 26. avgusta 1844 delo dokončal, okras kupole pa je bil povsem dovršen 18. septembra, ko so opravili še AS, Graščinski arhivi, Gr. A. I., Dol 62, Korespondenca: Pismi J. K. Erberga sinu Jožefu Ferdinandu, 24. jun. 1840, 18. avg. 1841; Illyrisches Blatt 1841, št. 20, str. 96, 15. maj (za podatek se zahvaljujem kolegu mag. Matiju Žargiju); Prim. Milena Uršič, Jožef Kalasanc Erberg in njegov poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske, Dela SAZU 28, Ljubljana 1975, str. 208-209; Prim. Majda Smole, Ljubljanska stolnica, Ljubljana 1973 (1982^), str. 9, S 29. Kopije hrani ljubljanski uršulinski samostan (J. Veider, Slike v uršulinskem samostanu, o. c, str. 120, št. 84-88). Na zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva leta 1922 so bile predstavljene kot Langusove skice za stolnično kupolo in pendentive (Katalog zgodovinske razstave slovenskega slikarstva, Ljubljana 1922, str. 38, 39, št. 7- 10). Reprodukcija posnetka iluzionistične kupole je objavljena v: Dom in svet 17, 1904, str. 393, in v: Lev Menaše, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994, repr. 280. ^ AS, Graščinski arhivi, Gr. A. I., Dol 62, Korespondenca: Pismo J. K. Erberga sinu Jožefu Ferdinandu, 18. avg. 1841; Prim. E.^ Cevc, M. Langus, o. c, str. 141, 142. '^^ NŠALj, ŠAiyŽA, Ljubljana - sv, Nikolaj, fase. 26, spisi: seznam darov (666 fl) in izdatkov (708 fl 59 kr) za freske na pendentivih: tesarji Pajk, GoUi in Repnik (postavitev odra), zidar Mušič, slikar Langus (pobotnica); Prim. Viktor Steska, Kupola ljubljanske stolnice. Kronika slo- venskih mest 6, Ljubljana 1939, str. 162; Gl. Golden- steinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč. 2. Prim. Giuseppe Bergamini, Giulio Quaglio, Udine 1994, str. 182. Avtor poudarja, da je pri evangelistih še opaz- na Quaglieva impostacija, vendar je Langusova pre- slikava (ripasso) večinoma izbrisala njegov slog. načrtovano pozlatitev kapitelov in omamentike. Poslikava kupole s freskami je v celoti veljala 1.503 fl 22 kr.l2 Čeprav je Langus prevzel staro shemo, se je znašel pred popolnoma drugačno proble- matiko, kakor jo je nekdaj razreševal Quaglio, ki je moral vtis kupole doseči z uuzionistično po-slikavo na ravni ploskvi. Quaglievo zamisel je bil primoran prilagoditi realnemu prostoru kupole, ki ga je oblikoval tudi arhitektonsko; pri tem je kom- promisno vkljual še idejo kasetirane kupole (le-to so projektanti pred začetkom gradnje ponudili kot alternativno možnost), saj je ves obok prekril s kasetnimi polji, pilastre iz tamburja pa je nada- ljeval z lizenami, ki jih je razpel čez obok. Grad- benemu materialu kupole se je prilagodil z upo- rabo svetlozelene barve, ki spominja na domači tuf.l^ Nekdanjo odprto nebeško sfero je tako na- domestil z zaprtim konkretnim arhitekturnim ozadjem, pred katerega je razmestil figure na obla- kih. Tu se odigravata Marijino kronanje in pove- ličanje sv. Miklavža, dogodek pa skupaj s števil- nimi angeli spremljajo sv. Martin (namesto prvot- nega Maksima), Pelagij, Mohor, Fortunat, Vital, Varija, Ahacij in Jurij ter alegoriji Camiole in Emo- ne, poleg teh pa še sv. Jožef, Janez Krstnik, Karel Boromejski, Anton Padovanski (s Karlom in Anto- nom sta predstavljena svetniška patrona stolnega župnika Karla Zorna in škofa Antona Alojzija W0I- fa, ki sta z delom in sredstvi k postavitvi kupole največ prispevala),^^ Terezija Velika in Neža, ki jih je v kompozicijo vključil Langus, saj je imel na voljo več prostora kot Quaglio. Po svoje je sestavil tudi omamentiko, ki jo je zajel iz zakladnice aktu- alnih vzorcev (npr. "bizantinski ornament", sveč- niki). Poslikava je med sodobniki požela veliko pri- znanje tako zaradi slikarskih odUk kot tehnike pa 12 NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv, Nikolaj, fase. 26, spisi.- Karel Zorn je "pro memoria" sestavil pregled izdatkov za poslikavo kupole: 1843 za postavitev odra, za zidarja Lovrenca Mušič in ostalo 42 fl 14 kr, 1844 skupno 1.516 fl 57 kr - od tega za Langusa 1.300 fl; skupni stroški so torej 1.559 fl 11 kr, po odbitku za les (55 fl 49 kr) pa 1.503 fl 22 kr, medtem ko skupaj s poslikavo evan- gelistov (708 fl 59 kr) za celotno kupolo s pendentivi vred znašajo 2.212 fl 21 kr. V Ljubljani je bil tuf (groh) tedaj v modi (Prim. L. Dolar - J. Mantuani, Piračiški grohi v Ljubljani, v: Kronika slovenskih mest 3, Ljubljana 1936, str. 152-154). 14 Prim. V. Steska, Kupola, o. c, str. 163. V svetniških patronih Wolfa in Zorna vidijo nekateri njuna portreta (prim. NŠALj, ŠAIVŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 22, spisi, inventar stolnice iz 1951); Langus je Karlu Zornu v spomin na njegov trud pri kupoli naslikal patrona Karla Boromejskega še posebej v olju in dodal posvetilo: "Dem hochwürdigen Herrn Dompfarrer und Domherrn Carl Zorn zur Erinnerung an die nur durch Seinen unermüdeten Eifer v. Math. Medved 1841 gebaute, und 1844 gemahlte Domkuppel vom Matth, Langus. Laibach 15. I. 1845." Slika (last ljubljanskega frančiškanskega sa- mostana) je bila predstavljena v Ljubljani na zgodo- vinski razstavi slovenskega slikarstva leta 1922 (Katalog, o. C, str. 38, št. 2). 27 3 KRONIKA_44 časopis za slovensko krajevno zgodovino ^99^ tudi zavoljo skladnosti z ostalimi freskami po cerk- vi.l^ Prav z ozirom na tovrstno usklajenost je bilo že pred izvedbo kupole največ dvomov; pomisleke glede umetnika, ki bi znal naslikati freske v Qua- glijevem stilu in jih tako poenotiti z ostalo cerk- vijo, je izrazil baron Erberg, ki je zato sodil, da bi nova visoka kupola prav dobro izgledala v belem s štukatumimi okraski, torej brez posUkave.^^ Lan- gusu, ki mu je ostal barok, kakor v zadnjem času ugotavlja E. Cevc,^'^ vse življenje dokaj tuj, je ob srečanju s Quaglievo umetnostjo v stolnid ven- darle uspelo uresnidti nekakšno iluzionistično reši- tev slikarskega dopolnila kupole. Matevž Langus, poslikava kupole, Ljubljana - stolnica. 1^ Die Fresco-Gemälde an der Domkirche St. Nicolai in Laibach, v: Illyrisches Blatt 1844, 3. okt., št. 40, str. 161- 162; Leopold Kordesch: Die neue Fresco-Malerei in der Laibacher Domkirche, v: Carniolia 1844, 25. okt., št. 86, str. 341-342, 28. okt., št. 87, str. 345-346; Ivan Kukuljevié Sakcinski, Slovnik umjetnikah jugoslavenskih III., Za- greb 1859, str. 216; Gustav Dzimski, Laibach und seine Umgebungen, Ljubljana 1860, str. 19-21; Prim. V. Steska, M. Langus, o. e, str. 394, op. 1. 1° AS, Graščinski arhivi, Gr. A. I., Dol 62 (gl. op. 9). E. Cevc, M. Langus, o. e, str. 140. Poleg freskantskih del je uspešni mojster za stolnico še naprej slikal tudi oljne podobe. 1843 je napravil antependije za oltarje sv. Janeza Nepo- muka, Odrešenika sveta in Marije (30 fl), 1845 pa je po naročilu stolnega župnika Zorna izdelal novo podobo sv. Miklavža (261 fl) za veliki oltar (prej- šnjo je naročnik podaril uršulinkam).!^ Tokrat gre za Langusovo originalno delo,^^ ki kaže svetnika v slavi, ko miri vihar na morju. Umetnik je prvotni motiv zreduciral tako, da je izključil patrona ško- fije sv. Mohorja in Fortunata (svetnikoma so se pozneje oddolžili s kipoma na južni fasadi),^'^ Miklavža pa je likovno poistovetil z onim v kupoli. Morda prav v zvezi z novo Miklavževo sliko je Langus zasnoval še neko spremembo v prez- biteriju, ki pa ni bila realizirana.^^ Langusa je v stolni cerkvi čakala še ena po- membna naloga: potem ko je po QuagUevem vzo- ru uspešno dokončal posUkavo kupole, mu je cerk- veno predstojništvo leta 1846 zaupalo obnovo QuagMevih fresk. Restavriral je po etapah vse stenske, obočne pa le v kapelah. Začel je ob oltar- jih v prečni ladji in v istem letu obnovil še obe alegoriji nad velikim oltarjem (170 fl). Na rovaš no- vega okusa je odtno treba pripisati spremembo, ki jo je ob tem "zagrešil" pri oltarjih sv. Rešnjega Te- lesa in sv. IDizma, kjer je naslikana nastavka ob straneh razširil s klasidstičnimi zastori in kan- delabri s podstavki vred. Pri obeh oltarjih so v ta namen odstranili poleg kariatid stoječe figure svet- nikov, Langus pa jih je nadomestil z naslikano draperijo (prvotno se je slikana draperija spuščala le izpod baldahina nad atiko in je segala samo do kariatid).22 Pri tem dejanju sta slikarju pomagala zidarski polir Medved (5 fl 40 kr) in pozlatar Ma- ček (41 fl 36 kr). Stroški za obnovo so dosegli 227 fl 16 kr. Naslednje leto je mojster z delom na- daljeval; restavriral je štiri cerkvene udtelje, po dve sliki nad vsako zakristijo, alegorije štirih kar- dinalnih kreposti, štiri grbe pod kupolo in štiri 1^ J. Veider, Slike v uršulinskem samostanu, o. c, str. 120. 1^ Tako poroča o slUd Zorn (NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 26, spisi). Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč. 4. Kipa sv. Mohorja in Fortunata je 1872 izklesal Franc Ks. Zajec. Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč. 12. Morda je tudi tukaj, kot pri oltarjih v prečni ladji, načrtoval razširitev nastavka z zastori. Viktor Steska, Obnova ljubljanske stolnice ob dve- stoletnici 1. 1907, v: ZUZ 4, Ljubljana 1924, str. 41. Pri Dizmovem oltarju pod sedanjim shkanim zastorom je A. Jebačin še razločil sliki sv. Petra in Magdalene; NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 26, spisi. Restav- rator Železnik 1. 1948 poroča: Tam, kjer se sedaj spušča težka zavesa vse do naslikane menze in kjer je sedaj naslikan svečnik, ni bilo zavese, pač pa sta bila na- slikana na vsaki strani po en svetnik. Pri oltarju sv. Rešnjega Telesa je še videti ostanke prstov (prim. Ste- letovi terenski zapiski pri Umetnostnozgodovinskem in- štitutu ZRC SAZU). 28 44 1996 M KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino prizore iz življenja sv. Miklavža na obeh straneh prezbiterija. Tokrat je prejel 105 fl honorarja.^^ Grbe z okvirji pod kupolo ter vse štiri okvirje fresk v prezbiteriju je pozlatil slikar Miškovic (delo in zlato 254 fl 12 kr). Vse sfroške restavriranja so kriH dobrotniki. Obnova v najbolj reprezentančnem de- lu cerkve je bila tako končana, kapele pa so prišle na vrsto šele čez nekaj let. Freske v kapelah sv. Jurija, Odrešerdka sveta in sv. Magdalene je Lan- gus restavriral leta 1851 (50 fl),24 1852 je pozlatil okvirje štirih alegorij pod kupolo in kartuše nad oltarjema v prečni ladji (zlato in delo 97 fl 34 kr), 1853 pa je dokončal obnovo še v preostalih freh kapelah (23 fl 40 kr z odrom vred).25 Matevž Langus, posnetek Quaglieve Uuzionisticne kupole, Ljubljana - uršulinski samostan. Sčasom je Langus napolnil stolnico s svojimi deli: 1846 je izdelal podobe za dve banderci (40 fl), 1849 pa je v malem formatu upodobil Srce Jezu- sovo, Srce Marijino, sv. Ano in sv. Joahima za menzi oltarjev sv. Magdalene in sv. Barbare (64 fl). 1851 je napravil še pet malih namenznih slik z upodobitvami sv. Alojzija, Katarine Sienske, Jožefa, Terezije in Marjete Kortonske za kapeli sv. Jurija in Odrešerdka sveta (110 fl).^^ 1852 je naslikal nov NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 26, spisi: pobotnica, 8. nov. 1847. 24 NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 26, spisi: pobotnica, 13. nov. 1851; Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč. 3. Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč. 3; V Andrejevi kapeli je morda že Langus preslikal oblake, ki so prvotno segali iz poslikanih lokov v okvirne pasove (prim. Steletovi terenski zapiski pri Umetnostnozgodovinskem inšHtutu ZRC SAZU). 26 NŠALj, ŠAL/ZA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 26, spisi: pobotnica, 9. jan. 1852. božji grob (180 fl), ki so ga postavili pri oltarju v Križevi kapeli27 ui ob tem preuredili dohod na prižnico, pri kateri je mizar Mayerhoffer postavil nove stopriice iz orehovine (90 fl 37 kr).28 Med zadnja dokumentirana Langusova dela v stolni cerkvi sodi oltarna slika sv. Janeza Nepomuka v Andrejevi kapeli iz 1852 (120 fl).29 Kako vzorno je slikar v stolničnih podobah realiziral ideal tedanje cerkvene umetnosti, je izrazil njegov sodobnik z oceno, da le-te obilno dokazujejo, kako jim mojster ni vdihnil le prave živosti, marveč, 'kar je še večje hvale vredno, pravega krščanskega duha, pobož- nost, ponižnost in ljubezen Božjo."^^ 1855 je mar- ljivi sUkar umrl. Za bandero, ki so ga napravili v tem času, se je cerkveno predstojništvo moralo obrniti na Götzla, slikarja in zlatarja v Ljubljani,^! ko pa so 1861 kupili sliki Kristusovega vstajenja in sv. Rešnjega Telesa za novo bandero (46 fl), je s svojim čopičem že nastopil slikar Janez Wolf kot predstavnik nove generadje.^2 Hkrati z Langusom se je v stolrdci uveljavil tu- di domači kipar Matija Tome iz Šentvida nad Lju- bljano, eden najvidnejših mojsfrov svojega časa. Slogovno so poleg zmernega klasicizma v nje- govem delu navzoče prvine drugih v historizmu obujenih slogov. Na delu ga srečamo že v tri- desetih letih; 1837 je izrezljal in pozlatil dva velika in dva manjša okvirja za podobe na oltarjih sv. Magdalene in sv. Barbare (31 fl), 1838 pa je na- pravil kipa Žalostne Matere božje in Janeza Evan- gelista za Križev oltar (80 fl). Ker so se kmalu za- tem namenili oltar popolnoma renovirati, so se 1841 za delo pogodili s Tomcem za 400 fl plačila, skupni sfroški obnove pa so dosegli 432 fl 22 kr. V istem letu je mojster pozlatil nastavek in girlande ter na novo polihromiral angele pri velikem oltarju (100 fl). Pred tem (1840) je za stolnico izdelal kip Vstalega Zveličarja (20 fl), 1844 pa je sodeloval pri krasitvi guvernerjevega prestola (20 fl). 1847 je za Dizmov oltar napravil kanonske table in nov ta- bemakelj z nastavkom (baldahinom) ter okvir za sliko (278 fl),33 nato je 1849 uokviril Langusove 27 NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 26, spisi: pobotnica, 13. april 1852; Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč. 5. 28 NŠALj, ŠAL/ZA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 26, spisi: račun za stopnice, 1854; Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu tč. 6. 2^ NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 26, spisi: pobotnica, 24. nov. 1852.- Poleg vseh naštetih Lan- gusovih del sta bili po navedbah stolničnih inventarjev v cerkvi še dve njegovi sliki - kopiji. Madonna di Foligno j)o Rafaelu in Ecce homo po G. Reniju (prim. NŠALj, SAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 22, spisi). ZD 1853, str. 31. 31 ZD 1855, str. 104. 32 Prim. France Mesesnel, Slikar Janez Wolf, v: ZUZ n.v. 22, Ljubljana 1986, str. 49. 33 Prim. Viktor Steska, Podobar Matej Tomec (1814-1885), v: Ljubitelj krščanske umetnosti, 1914, str. 14.- Po Stesku 29 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 podobe Srca Jezusovega, Srca Marijinega, sv. Ane in sv. Joatiima (112 fl). 1851 je restavriral oltarja (pendanta) v kapelah Odrešenika sveta in sv. Ju- rija; pri obeh je tudi na novo uokviril oltarne po- dobe in izrezljal okvirje za pet Langusovih na- menznih slik. Za delo je prejel 708 fl 40 kr, kar nakazuje, da je bil njegov restavratorski poseg, pri katerem mu je pomagal tudi pozlatar, precej obse- žen.34 1852 je postavil nov oltar sv. Janeza Ne- pomuka (vanj so namestili Langusovo sliko); zanj je poleg honorarja v višini 625 fl dobil za nameček še stari nastavek Oltar je sicer izdelal iz lesa, vendar ga je z marmoriranjem poskušal izenačiti s kamnitnim pendantom sv. Trojice v nasprotni kapeli, nad čemer se je spotaknil Goldenstein. Giulio Quaglio - Matevž Langus, evangelist Matej, Ljubljana - stolnica (pendentiv). naj bi Tome le prenovil tabernakelj, ki je bil sprva na oltarju sv. Rešnjega Telesa. ^ v. Steska, Podobar M. Tomec, o. c., str. 14. Steska Tom- cu napačno pripisuje tudi baročna kipa sv. Roka in Boštjana na oltarju Odrešenika sveta. Gl. Goldensteinovo pismo cerkvnemu predstojništvu, tč. 7. Generalna obnova stolnice pod župnikom Zupanom Ko je bil v marcu 1855 za stolnega župnika imenovan Jožef Zupan, doma iz Krope,^^ je po zgledu svojega predhodnika in prijatelja Zorna, pri katerem je vrsto let služboval kot kaplan in mu pomagal pri njegovih umetnostnih prizadevanjih, sklenil tudi sam nadaljevati z urejanjem cerkve. Posegi, ki jih je izpeljal, so sprožili tako pohvale kot grajo; "pro memoria" jih je popisal v posebni knjigi.^^ Že v prvem letu je poskrbel za obhajilno mizo (postavil jo je bržčas mojster Čamemik, od izplačil pa je razviden le obrok 40 fl) in mizarju Regaliju naročil popravilo cerkvenih klopi (182 fl).^^ Ko je v stolnico leta 1856 uvedel šmamično pobožnost, je opremil majniški oltar (Marijin oltar v Jurijevi kapeli),^^ kamnoseku Ignaciju Tomanu pa je dal napraviti pri oltarju novo marmorno ograjo (160 fl).^*' V istem letu je pasar Sadnikar izdelal za stolnico 8 novih svečnikov (62 fl), kipar Tome pa triramni kandelaber (30 fl), zidarski moj- ster Franc Faleschini je pri spovednicah odstranil zid (25 fl 41 kr), da je povečal niše, in razširil prostor ob prižnid,^^ kamnosek Lovrenc Čamemik je položil nov čmobel tlak v cerkveni ladji in od stranskih vrat do Križevega oltarja (420 fl). Hkrati so mojstri prebarvali zakristijo, napravili vrata ter opravili še vrsto dmgih vzdrževalnih del. Leta 1857 je Zupan priskrbel nove klopi na empori (nad prižnico) in pri mojstm Resmanu naročil lestenec k majniškemu oltarju (165 fl), pasarju Matevžu Schreinerju pa je dal v delo 8 novih svečnikov (70 fl). Poskrbel je tudi za streho ob kupoli (najbrž je že tedaj razrešil problem ostrešja prečne ladje), kjer je tesar Pajk napravil novo ostrešje (78 fl), klepar Freyberger pa ga je prekril s pločevino (de- lo in material 200 fl). Nadalje je 1858 po škofovem naročilu nakupil paramente, potem je preuredil Janez Ažman, Jožef Zupan, stolni prost ljubljanski, v: Drobtinice 1889, str. 169-217; Za literaturo gl. prispevek v Slovenskem biografskem leksikonu, IV. knjiga (1980- „ 1991). ^' Semeniška knjižnica, Vormerk-Buch (kopija) in Pro me- moria Jožefa Zupana. V rokopisu je Zupan natančno predstavil umetnostna in restavratorska dela v stolni cerkvi v času od 18. julija 1855 do 1. oktobra 1863 (pre- gled del v prispevku je povzet po njem); zahvaljujem se dr. Marijanu Smoliku, ki mi je omogočil ogled rokopisa. ^° Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč. 8. ^9 Prim. ZD 1856, str. 103. V balustrado je vklesan spominski napis: "Šmarnice, prve na Kranjskem, 1856 vpeljal/ bratovšino N. Ij. G. presv. Serca 1874 vstanovil: /[OŽEF ZUPAN, korar in fajmošter/ Kveči časti Božji in brezmadežne D. M." (prim. Edo Škulj, Cerkvena glasba v Wolfovem času, v: Wolfov simpozij v Rimu, Celje 1994, str. 253, 254). 41 Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč. 6. 30 I99Ó 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino zvonove in popravil stopnice v obeh zvonikih,^ zasnoval pa je tudi že svoj velikopotezni načrt za olepšanje cerkve in ga v naslednjih dveh letih v celoti uresničil. Namero je 17. januarja 1858 predložil škofu Wolfu; ta se je sicer zanjo navdušil in obljubil znaten prispevek, vendar je vnetega župnika za- radi drage izvedbe (po njegovi oceni naj bi veljala nad 20.000 fl) opomrvU na denarne težave: "Saj ste po vsem mestu prosili milodarov za kupolo in ve- ste, kako težko se je zbrala vsota 10.000 fl." Pri- stavil pa je: "Če Vas to ne plaši, lahko začnete."^^ Že v juniju je Zupan poprosil meščane za finanč- no pomoč pri marmoriranju in zlatenju notranj- ščine ter obljubil, da bo na željo mnogih postavil v stolnici tudi križev pot, če bo zbral dovolj sredstev za lepe postaje. Ker je škof med pripravami umrl, Zupan njegovega daru ni dobil, odzvali pa so se številni drugi dobrotniki, ki so se zavzeli tudi za opremo majniškega oltarja. Vodstvo stolne cerkve je izvajalo načrtovana dela v lastni režiji pod tehničnim vodstvom deželne gradbene direkcije, ki je za nadzor določila asistenta inženirja Antona Johanna Ulricha.^ Za marmoriranje sten po italijanskem načinu je Zupan dobil ponudbo štirih štukaterjev. Nicola Torazzo (Terazza) iz Coma ("aus Mailand"), živeč v Trstu, je prevzel delo za nizko ceno, ker zaradi vojne njegovi pomočniki niso imeH zaposlitve. 12. julija 1859 so začeli z odbijanjem oz. nasekavanjem starega ometa pod venčnim zidcem, do 8. avgusta pa so štukaterji in zidarji dokončali novi grobi in fini omet po vsej cerkvi. Nato so začeli z marmo- riranjem: napravili so omet iz mletega marmorja in ga zgladili z vročim likalnikom (stucco lustro). Stene so prevleldi z belim (kararskim), pilastre pa z rdečim štukom. 4. novembra 1859 je bilo delo opravljeno, Zupan pa je seštel stroške: štukaterju Torazzu je za nakljuvanje starega ometa, za novi omet ter za marmoriranje z zidarskim delom vred odštel 2.100 fl, za apno in rekvizite 150 fl, za hrano in darove 250 fl, za dnevno čiščenje cerkve 60 fl, za oder in potrebni les 636 fl, skupno torej 3.196 fl. Beljenje površin, ki jih niso prevlekli z umetnim marmorjem, je skupaj z materialom veljalo 263 fl 45 kr, od tega je Nicola Torazzo prejel 174 fl 68 kr. Za zlatenje arhitekturnih členov in štukatume omamentike se je "velikodušno" ponudil neki ljub- ljanski mojster N. G. (iz poznejših zapiskov je raz- vidno, da gre za Götzla), ki zase ni želel plačila. ^ Za manjša zidarska dela je najel Jakoba Zupančiča (24 fl). ^ J. Zupan, Pro memoria (gl. op. 37). ^ NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 5, spisi: župnija 1854-1860. temveč le za zlato in za delo pomočnikov. Že v letu 1859 je z zlatom prevlekel omamentiko na oboku prezbiterija ter nad oltarjema sv. Rešnjega Telesa in sv. Dizma, pozlatil je tudi 38 dotlej sivih kapitelov na pilastrih,^^ pa še girlande in nastavek pri velikem oltarju je na novo olepšal z zlatom ter spoliral angele.'*^ Zupan je Götzlu za omenjeno delo izplačal 2.000 fl, stroški za oder in za čiščenje fresk, ki so ga ob tej priložnosti izvedli,^'' pa so znesli 220 fl (skupno 2.220 fl). Ker se je izkazalo, da je mojster varal pri zlatu, je od vsote za ma- terial moral vrniti 1.500 fl, stolni župnik pa se je za nadaljnje delo obrrdl na tri dunajske pozlatarje. Dunajčani so zlato in orodje pripeljali s seboj. Najprej so se lotili prižnice in obeh stranskih korov skupaj z orglami (927 fl), nato pa treh orgelskih omar na glavnem kom (1.147 fl); medtem ko so bili sicer poškodovani kipi in okraski na teh oma- rah le neznatno trhleni, pa je bila močno uničena lesena koma ograja, ki so jo popolnoma obnovili in pozlatili.4^ Omenjena dela so potekala od no- vembra 1859 do julija 1860, prav do dneva, ko je bil introniziran novi škof Jemej Vidmar (1860- 1875). Nazadnje so mojstri dokončali še preostalo pozlato cerkve (skupno 2.174 fl): pozlatili so prvot- no sivi omament v frizu pod venčnim zidcem, obrobe marmoriranih polj nad zidcem, omamen- tiko na glavnem kom, okvirje pri vseh štirih fres- kah v prezbiteriju, pod prižnico, pri oltarjih sv. Rešnjega Telesa in sv. Dizma, lesene okvirje napi- snih polj pod emonskimi škofi in železne mreže empor nad kapelami ter ponovno pozlatili škofov- sko katedro. Za celotno zlatenje so porabili okoli 300.000 lističev, predstojništvo pa je z naročilom zlata na Dunaju prihranilo okrog 600 fl. Zupan je bil nad uspehom obnove navdušen. Po njegovih besedah je "z obnovljenih delov sijalo zlato in svefloba je odsevala v umetnem mar- Arhivski dokumenti omenjajo sive kapitele, nekateri pisci pa govore o rjavih (prim. A. M., Stolna cerkev v Ljubljani. Ob dvestoletnici njenega obstoja, v: ZD 1900, str. 276).^ ^ NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 26, spisi,- Restavrator Peter Železnik je 1. 1948 ugotavljal, da je bila pozlatitev ornamentov v Zupanovi dobi izvedena na skrajno grobem temelju, a drugače v pravilnem po- stopku in s pravim zlatom; ornamenti so bili pred tem že najmanj petkrat beljeni, zato so bile vse finese močno zalite. Vse te pomanjkljivosti niso ovirale tedanjega moj- stra in je šel kar preko njih, ne meneč se niti za udrte in uničene dele. Da ni zadostne višine, bi bila ta po- vršnost močno opazna. Še slabše se je postopalo s ka- piteli, ki so sicer prav tako zlačeni s pravim zlatom, a na jajčni tehniki, ki ne prenese zadostnega čiščenja in je močno dovzetna za toplotne spremembe. Slopi, ki so sedaj marmorirani, so bili prvotno svetlosivi. Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč. 9. Hkrati je mojster Ferdinand Malahovski obnovil orgle (prim. Edo Škulj, Orgle v ljubljanski stolnici, Ljubljana 1989, str. 79-80). 31 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 morju, kakršnega na Kranjskem še ni imela no- bena cerkev".49 Stolnica je tako v času, ko se je na Kranjskem v arhitekturi že uveljavil Trst, tržaški umetniki, ki so s svojim delom posegli celo do Dunaja, pa so zaradi vojne radi prevzeli delo tudi za nižjo ceno, prva dobila prevleko v stucco-lustru. Tako oblečena s štukom se lahko meri z italijan- skimi marmornimi cerkvami, je zapisal stolni de- kan Janez Zlatoust Pogačar (1868), ko je pohvalil Zupanove zasluge za stolno cerkev. Tudi lavan- tinski škof Martin Slomšek je bil ves prevzet "nad sijajno in okusno okrašeno, v marmorju in zlatu sijočo stolnico".^'^ Kljub splošnemu navdušenju je büo na račun obnove slišati seveda tudi kritike, ki jih je, kot bomo videli pozneje, povzel in na cer- kveno predstojništvo naslovil Goldenstein, vendar Zupan komentira, da so zlasti "za umetnost do- jernljivi ljudje, kot na primer baron Marenzi', po- hvalno ocenjevali opravljeno delo.^i Matevž Langus, posnetek Quaglieve upodobitve evangelista Mateja, Ljubljana - uršulinski samostan. 49 J. Ažman, Jožef Zupan, o. c. (gl. op. 36). J. Zupan, Pro memoria (gl. op. 37). Prim. Franz v. Marenzi, Der neue Kreuzweg in der St. Nikolaus-Domkirche in Laibach. Von Josef Plank, nach den Cartons von Josef Führich, v: Blätter aus Krain. Beilage zur Laibacher Zeitung, 1861, št. 12, str. 47-48; Prim. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstoj- ništvu, tč. 9, 11, 12. Zupanova restavracija stolne cerkve, najpo- membnejša v preteklem stoletju, je z marmori- ranjem sten in pilastrov ter z razkošnim zlatenjem omamentike in kapitelov odločilno vplivala na značaj prostora. Zadostila je potrebam po repre- zentativnosti in nadahnila notranjščini nekaj rim- skega sijaja. Barvna obogatitev je doprinesla k sli- kovitosti svetišča in mu z njo odvzela precej tiste resnobne plemenitosti, ki ga je kljub bogati posli- kavi odlikovala dotlej. Večina sodobnikov, razen Goldensteina in njegovih somišljenikov, posega ni dojemala kot negiranje baročnega ambienta, mar- več ravno nasprotno, kot njegovo akcentuiranje. Marenzi, katerega ocena dobro üiistrira takšno po- zitivno pojmovanje, je zapisal: "Če se ozremo na prejšnje stanje cerkve z utrujajočimi golimi belimi stenami v glavni ladji, s črnimi mrežami na ora- torijih, z ugaslim leskom prižnice, z močno poško- dovanimi rezbarijami petih orgelskih omar itd., z zadovoljstvom ugotovimo, da so se pri cerkvi do- godile srečne spremembe." Ko jih našteje, nada- ljuje: "Sedanji okras ni povzdignil le pravih arhi- tektonskih odlik same stavbe, ampak tudi stare Quaglieve freske ... Te resnične umetnine šele se- daj razodevajo svoj veHk in prevzemajoč vpliv, ko jih prijazno obdajajo barve in pozlata."^^ Medtem ko se je ukvarjal z urejanjem no- tranjščine, se je stolni župnik že pogajal s slikarji za podobe križevega pota. Potem ko se je na več krajev obrnil na umetnike, ki so hoteli visoko pla- čilo (od 5.000 do 10.000 fl), je po prijateljskem po- sredovanju "pravih katoliških umetnikov" Filhricha in Kuppelwieserja našel primernega mojstra: delo je prevzel in izvedel na Dunaju živeči Tirolec sli- kar Josef Plank.^-' Nazarensko usmerjeni slikar se je oprl na znane Führichove kompozicije in jih ta- ko presadil v Ljubljano.^4 Delo je opravil do ok- tobra 1860 za primemo nizko ceno 1.930 fl, križev pot v celoti z okvirji in dmgimi stroški vred pa je veljal 3.172 fl.^^ Slike so po cerkvi razmestili tako, da jih je šest viselo v glavni, osem pa v prečni ladji; edino pripravno, po estetski plati pa ne prav primemo mesto zanje je büo na püashih.^" 25. F. v. Marenzi, Der neue Kreuzweg, o. c, str. 47-48. 53 Prim. J. Ažman, Jožef Zupan, o. c, str. 179; ZD 1860, str. 187; ZD 1862, str. 18. ''4 Zupan je pozneje z reprodukcijami FÜhrichovih (= Plankovih) postaj opremil knjižici križevega pota po Bahnerjevi izdaji in po Leonardu Portomavriškem (1862) (prim. J. Z., Kalvarija, v: ZD 1862, str. 18-20; ZD 1863, str. 19, 45, 62). Za pozlačene okvirje z angelskimi glavicami, okrasjem in nastavki z rimskimi številkami je Zupan odštel 1.112 fl, za prevoz, ključavničarsko delo, železne kljuke, pod- loge iz platna, namestitev in darove pa še 130 fl (I^rim. NŠALj, ŠAL/ZA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 5, spisi: župnija 1854-1860: seštevek stroškov je nekoliko dru- gačen). Gl. Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstojništvu, tč. 13. 32 44 I99Ó 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino oktobra jih je blagoslovil frančiškan p. Kalist Omejc.^'' Križev pot so meščani z občudovanjem sprejeli. Se preden so ga namestili v cerkev, so si ga ogledale uršulinke, pri katerih je močan vtis napravil zlasti na Langusovo učenko Jožefo Struss, ki je zapisala: "Lepa harmonija, lesk barv, vse kaže na dovršenega mojstra, ki je znal umetnost pove- zati s pobožnostjo ..."^^ Slomška so podobe do solz ganile. Splošnemu mnenju, da so odlično sredstvo za pospeševanje pobožnosti in lep spomenik du- hovne umetnosti, kar je bilo v skladu z naza- renskimi ideali, se je pridružil Marenzi, ki jih je tudi umetnostno analiziral. Ocenil je, da je vsaka od njih umetnina z ozirom na pravilno risbo, živa- hen kolorit, harmonijo tonov, osvetlitev, zračno perspektivo in plastičnost figur.^^ S križevim po- tom si je Plank utrl pot v naše cerkve, pa tudi za stolnico je dobu še nekaj naročil. V pripravah na 400-letnico ljubljanske škofije, ki so ji bua namenjena vsa Zupanova prizade- vanja,^^'^ so se v stolnici mojstri in obrtniki kar vr- stili. Že 1859 je Zupan poskrbel za opremo maj- niškega oltarja ter za obnovo oltarjev sv. Trojice (38 fl), sv. Magdalene in sv. Barbare (140 fl), pri Dizmovem je dal pozlatiti relikviarije (50 fl), sliko sv. Treh kraljev pa je podložil z novim platnom (30 fl). 1860 je naročil nov krstilnik (280 fl), ki ga je postavil kamnosek Čamemik (108 fl), kipar Tome pa je zanj napravil nastavek (80 fl). Iz volila škofa Wolfa (1.500 fl) je dal popraviti orgle in kupil zlate paramente (2.700 fl). Nad kapelami na obeh stra- neh cerkve je napravil novo s pločevino krito os- trešje (1.386 fl). 1861 je kiparju Francu Ks. Zajcu, ki se je v stolnici že leto poprej izkazal z Wolfovim portretom,^! zaupal obnovo Križevega oltarja (ki- parsko, mizarsko in pozlatarsko delo z materialom vred 305 fl),^^ poskrbel pa je tudi za olepšavo kanoniškega kora (zlatitev sedežev), za novo po- zlatitev okvirjev namenznih sHk na stranskih oltar- jih (skupaj s korom 275 fl), za paramente in za oknice v zakristiji. 1862 sta bila po njegovem pri- zadevanju restavrirana in bogato pozlačena oba Marijina oltarja (632 fl),^^ ^q^q so bju posre- breni svečniki ter popravljeni pogrebni rekviziti. ^7 ZD 1860, str. 187. J. Zupan, Pro memoria (gl. op. 37); Prim. ZD 1862, str. 19. ^ Franz v. Marenzi, Der neue Kreuzweg, o. c, str. 47-48. ^0 J. Zupan, Pro memoria (gl. op. 37); NŠALj, ŠAIVŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 6, spisi: župnija 1861-1892. ^1 ZD 1860, str. 162. Doprsje iz kararskega marmorja je izdelal Franc Ks. Zajec, podstavek iz domačega rdečega marmorja z Lesnega Brda pa Ignacij Toman. ZD 1861, str. 76. Oltarni nastavek je barvno imitiral črn marmor z belimi žUami, sicer pa so bili kapiteli in rez- barije pozlačeni, križ v barvi lesa, kipi pa beli. Sodobniki so oltar zelo pohvalno ocenjevah. °3 Gre za pendanta: za Jurijev (šmarnični) oltar in za oltar Odrešenika sveta (Marije sedmerih žalosti). Na zvonikih je bila z ostrešjem vred napravljer\a nova pločevinasta streha (590 fl 53 kr) s pozla- čenim križem in grebeni (79 fl), pa tudi nove ok- nice. Vse pločevinaste strehe so bile znova pobar- vane, cerkvena zunanjščina pa pobeljena. 1863 so postorili še mnogo manjših del: posrebrili so sveč- nike, pozlatili bogoslužno posodje, popravili lesten- ce (steklar Ulman), obnovili zakristijske omare, okovali zakristijska vrata in nakupili več para- mentov, svetilnic in drugih liturgičnih predmetov. Pasarska dela je v letih 1861-1863 večinoma opravil Norbert Kaiser.Po vseh teh naporih je bila stol- nica za častitljivi jubilej (okt. 1863) znotraj in zunaj popolnoma obnovljena in bogato opremljena. Z "olepšanjem", ki ji je nadelo predvsem veliko raz- košnejši videz, se je podredila estetskim in duhov- nim potrebam tedanje dobe.^^ GJuIio Quaglio - Matevž Langus, evangelist Marko, Ljubljana - stolnica (pendentiv). Mojster je večinoma popravljal, srebril in zlatil litur- gično posodje, izdelal pa je tudi 16 novih svečnikov in kanonske table k Žalostni Materi božji. Celotna restavracija cerkve, ki jo je Zupan izpeljal z darovi dobrotnikov (duhovščina je prispevala le 400 fl), je po njegovem seštevku veljala 15.000 fl. 33 i KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1990 Matevž Langus, posnetek Quaglieve upodobitve evangelista Marka, Ljubljana - uršulinski samostan. Giulio Quaglio - Matevž Langus, evangelist Luka, Ljubljana - stolnica (pendentiv). Goldensteinovo pismo cerkvenemu predstoj- ništvu Sredi najživahnejše akdje, ki jo je Zupan vodil v stolni cerkvi, se je z negativno kritiko oglasil slikar Franz Kurz zum Thum und Goldenstein. V protestnem pismu, ki ga je 7. septembra 1859 na- slovil na ljubljanski kapiteljski konzistorij,^^ se je z velikim ogorčenjem odzval na aktualno dogajanje, zlasti na marmoriranje in zlatenje notranjščine, kri- tično je ocenil tudi dela, ki so jih v cerkvi opravili v zadnjih desetletjih in so mu že dolgo težila srce,, zraven pa je obsodil še uničevanje dmgih umet- nostnih spomenikov po kranjski deželi. Kot aka- demski sMkar strokovno analizira opravljene po- sege in pri tem zagovarja sodobna restavratorska načela, ki izhajajo iz pietetnega razmerja do umet- nine. V svoji kritiki Goldenstein poudarja, da se je, medtem ko večina odkrito občuduje in hvali prav- kar izvajano obnovo stolne cerkve, oglasil zato, da bi vsaj on izpričal resnico, četudi bodo njegove besede izzvenele v prazno. V petindvajsetih letih, kar jih je preživel na ICranjskem, je na umet- nostnih potovanjih po številnih krajih videl veliko lepih in pravih umetnin, pa je zato upravičen po- grajati barbarizme, ki so jih zaradi strokovnega neznanja in nesprejemljive samovolje zagrešili v stolni cerkvi. Glavne napake je naštel v trinajstih točkah. 1. Nesprejemljivo je, da so zavrgli staro sliko (Goldenstein hrani njen iragment) iz oltarja barona Codellija, četudi bi jo bilo prav lahko obnoviti. Nadomestili so jo z novo, ki predstavlja Marijino kronanje, izpadli pa so svetniki Peter, Janez Krst- nik, Janez Evangelist in Anton Padovanski, čeprav bi jih že zaradi ustanovnika morali obdržati. 2. Ob gradnji kupole so pri postavitvi odra po nepob-ebnem uničili izvrstno ohranjene Quaglieve freske štirih evangelistov in jih nadomestili z ne- zvestimii kopijami, kar je obžalovanja vreden bar- barizem. 3. Umetnostno uničenje so zagrešili tudi ob čiščenju velike freske v cerkveni ladji Delo so opravili hlapci s krpami za ribanje na tako bar- barski način, da so se za vedno izgubile vse sli- karske finese velikega mojstra Quaglia, zlasti vsa obdelava ozadja in perspektivične arhitekture pa tudi glorij in modrega neba. Zaradi znatnega retu- širanja, ki je bilo izvedeno zelo spretno in razkoš- no, je stara neočiščena slikarija delovala mnogo \ AS, Collectanea I. Zgodovinskega društva za Kranjsko, fase. 18; Na Goldensteinovo spomenico je opomnil že Izidor Cankar (Giulio Quaglio. Prispevek k razvoju baročnega slikarstva, v: Dom in svet 33, Ljubljana 1920 /diss./, str. 244, 245), osredotočil pa se je le na točke, ki govore o obnovi Quaglievih fresk. 34 44 1996 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino bolj umirjeno kakor v sedanjem svetiem izpranem stanju. Le za malo višjo ceno bi bila ta umetnina lahko dobro res ta vrtana, če bi bilo cerkveno pred- stojništvo za to modro poskrbelo, še preden so morilske roke uničile osvetlitve in osenčenja retu- širanih delov. Poleg jMvedanega so bila pri stiku malte s sliko nekatera mesta celo popolnoma izmi- ta, pa tudi z restavnranjem kapel se je preveč hi- telo, da bi ga Langus mogel izvesti strokovno. 4. Kritik vprašuje kapiteljski konzistorij, s kak- šno pravico sta se deželna apostola in mučenca sv. Mohor in Fortunat morala po samovolji nespa- metnih umakniti iz prekrasno grajene stolne cerk- ve, saj starejši ljudje še pomnijo, da sta bila na stari podobi velikega oltarja naslikana skupaj s sv. Miklavžem. 5. Goldenstein ogorčeno nadaljuje, da so na veliki petek, ko se časti križani Zveličar, njegovo staro častitijivo podobo zakrili s teatrskim božjim grobom in to na najbolj neprimernem mestu v cerkvi. 6. V stolni cerkvi so uručili tudi lepe rezljane stopnice, ki so vodile na prižnico, steber ob stop- nicah pa so iznakazHi. Neestetske so tudi stenske izdolbine pri spovednicah. Matevž Langus, posnetek Quaglieve upodobitve evangelista Luke, Ljubljana - uršulinski samostan. 7. Poleg oltarja barona Codellija sta v kapelah še dva plemenita marmorna oltarja, sv. Barbare in sv. Magdalene; Goldenstein jih hvali, zgraža pa se nad njihovimi lesenimi imitacijami. Nasproti Co- dellijevega so namreč odstranili leseni oltar skupaj z Metzingerjevo sliko, da bi napravili prostor leseni kopiji marmornega pendanta. Tudi dva dru- ga lesena oltarja so prav po kmečko marmonrali in grdo prevlekli s firnežem, sta pa že porumenela. Če je že pravi marmor predrag naj bi vzeli vsaj sadrenega, ne pa les, tarna Goldenstein, in to v stolnid, kjer mora biti vse pristno in sijajno! Na- mesto za nepotrebni tiak sredi cerkve bi sredstva lahko namenili za marmornat oltar. 8. Utesnitev cerkvenih klopi ki je sicer za žen- ski svet zaradi širokih kiinolin zelo neprijetna, po slikarjevem mišljenju ne sodi v umetnostno stroko. 9. Krona uničenja skladnega umetniškega oku- sa je za Goldensteina zadnji poseg: pozlatitev ti marmortanje notranjščine. Izpeljan je bt na tako neprimeren način, da žali celo oko laika s kancem okusa. Pogledu se ponuja tu preobloženost z zla- tom, tam z njim v kričečem nasprotju kmečko rdeč marmor Tudi ob tem so bile izprane pri freskah vse retuše, osvetHtve v rumeni, kraljevsko modri in malahitni barvi so bue popolnoma poško- dovane, le okraste barve so utrpele manj škode, razen na najsvetiejših delih tikamata, kjer je bUo prav tako veMko uničenega. Stil ti postopek veli- kega mojstra je potrebno študtati, za to pa bi se pač ne smeh čutiti poklicane preprosti rokodelci ali cerkovniki, kakor tudi ne možje visokega položaja brez strokovne izobrazbe. Goldenstein prizadeto poočita, da je bila njegova ponudba za poskusno restavrtanje ene figure žaljivo zavrnjena. 10. Res so bila z vso pravico iz cerkve od- stianjena neprimerna okenska stekla, Id jih je bila podarila neka dobrotnica, pa vendar kritik vpra- šuje, zakaj niso upoštevali že znanih izkušenj s slikanim oknom nad veMkim oltarjem, saj so ga morali freskam v prid zakriti s sMko,^^ ker so nje- gove presojne barve udušile okolico. Dobrodetiost plemenite gospe bi lahko usmerit v kako drugo dobro delo. 11. Oboki ne slone dtektno na zidcu, temveč na stenskem pasu z marmornimi vložki. To vmes- no zidovje, ki sHkahje povezuje z zidcem, so pre- belili z apnom, podobno kot ves venec skupaj z oporniki kupole. Kakšen kontrast k živo rdečemu marmorju! Vse izgleda tako prostaško, da bi težko našli hujši primer. Na vrhu izprane freske v bogati okorni zlati obrobi, nato apno, ki je nanešeno zelo Okno nad velikim oltarjem je s sliko Kristusa Odre- šenika zakril Josip Egartner (25 fl); Prim. A. M., Stolna cerkev, o. c. 1901, str. 43. Pisec sliko Odrešenika pri- pisuje Langusu (prim, še: V. Steska, Obnova Ij. stolnice, o. C, str. 40). 35 3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 široko, neenotno in površno, da ponekod seže celo v slikarijo, spodaj rdeč baje domač gorenjski mar- mor, ki ima prav zato prednost pred drugimi vr- stami, tu pa je celo obligaten, čeprav s svojo kri- čavostjo preglasi kapele, oltarje in freske. Cerkev bi bilo treba restavrirati s sivo barvo v treh ali štirih odtenkih in beli dodati rumenkast prehod, nikakor pa ne z rdečo, ki spominja na mesnico. Obočne oproge in venčne zidce bi bilo treba obravnavati enako kakor slope in stene - v marmorju; če je ta material predrag, je pač treba počakati na čas, ki bo umetnosti bolj naklonjen. Potrebno bi se bilo ravnati po načinu, ki ga je z odtenki arhitek- tonskih členov že povsod nakazal mojster Qua- glijo,^ deloma pa nadaljeval tudi Langus v kupoli. 12. Velike stroške je povzročila prepogosta upo- raba zlata, ki vrh tega še zelo hitro potemni, kar je mogoče videti pri prejšnjih zlati'tvah, saj se v spojitvi okraste barve z apneno steno in mastnim oljem napravi rja, ki preraste skozi tanjene zlate lističe. Velika škoda je tudi, da se v prezbiteriju na zaključni steni ni izpeljala dobro zamišljena spre- memba, kd jo je pokojnemu knezoškohr pred 12-15 leti predložil zdaj prav tako že pokojni Langus. Goldenstein poudarja, da mu je predlog dobro po- znan iz neposrednega poročila in obžaluje, da zaradi denarnih ovir ni bil realiziran. Prav tako je na umetnostnem področju izostalo še marsikaj drugega, ker si je Goldensteinu dobro znani samo- voljnež za nalogo zadal, raztrositi seme neza- upanja med njim in Langusom. 13. Naposled kritik zastavi vprašanje, kje v omikanem umetniškem svetu bi se še moglo pri- meriti, da bi v marmorni steber (pilaster) zabili kljuko zato, da bi nanj obesili mnogo širšo sliko; v stolnici bodo namreč morali tako storiti, če hočejo namestiti naročeni križev pot Ko bi ga že umet- nostni mecen Dolničar nameraval postaviti vanjo, bi dal zgraditi križevopotnim slikam primerne ste- ne. V cerkev z monumentalno posUkavo majhne figure ne sodijo. Premisliti je potrebno, kako zelo ^ Podobno je pozneje naglasi! restavrator Železnik (NŠALj, ŠAL/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 26, spisi); leta 1948 poroča, da se je pri toniranju močno pou- darjenih arhitekturnih členov, ki krase stolnico in bo- gato uokvirjajo Quagheve freske, bilo ozirati na prvotni ton, ki je bil gotovo dan po freskantu in arhitektu Quagliu, v kolikor so to dopuščale pozlatitve in poz- nejše marmorne izvedbe. Poudarja, da je bil prvotni ton arhitekturnih členov stolnice bel in sicer: glavni zidni venec s štukaturnim okrasom, nadalje ves zidni pas do okenskih špalet, profili arhivolt ter nadzidki vseh kapel. Slopi, ki so sedaj marmorirani, so bili svetlosivi, ozadje štukaturnega okrasja na glavnem zidnem vencu in ozadje ornamentov na steni kora pa je bilo roza barve (prim. NŠALj, ŠAl/ŽA, Ljubljana - sv. Nikolaj, fase. 28, spisi. F. Kimovec omenja, da so bile štukature, ki so jih zlatih kar na belež a s prvovrstnim ročno tanjenim zlatom, prvotno bele, dno pa lahno sivkasto-vijoličasto). Giuglio Quaglio - Matevž Langus, evangelist Janez, Ljubljana - stolnica (pendentiv). bo zaradi takšnega neprimernega dodatka 14 slik v malem formatu poškodovana umetniška skladnost zgradbe in mojstrskih slik Primerneje bi bilo denar porabiti za postaje na kalvarijskem griču nekje zu- naj mesta; takšno zamisel je naklonjeno sprejel že pokojni knezoškof ko mu je Goldenstein predložil risbo za eno od kapel Mogoče bi se v točki 10 imenovana gospa zavzela za to idejo. Seveda, pri- stavlja, delavcev pri vsem tem ni mogoče grajati, saj delajo za zaslužek in si ne upajo ničesar rea, da bi posla ne izgubili, a vendar to izpričuje, da so zgolj rokodelci brez višje nadarjenosti. Od stolne cerkve se Goldenstein ozre še po drugih krajih. Žalostne primere, ko se umetnost kvari na povelje, je najti tudi na deželi, kakor na primer v Loki, Mengšu, Komendi Stični, Vele- i sovem. Polhovem Gradcu in drugod, vendar o teh barbarizmih noče dalje razpravljati, saj tako ne more nič več koristiti. Zadrži se le pri Novem mestu, kjer pripominja, da je po odredbi cerkve- nega vodstva kapiteljske cerkve neki mizarski vajenec preslikal originalno Tintorettovo sliko sv. Trojice z Miklavžem, Mohorjem in Fortunatom ter mnogimi angeli, ki jo omenja že Valvasor To je bila ena največjih umetnin na Kranjskem; Gradec 36 44 1996 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino se s takšnim imenom ponaša le v mestni župnijski I cerkvi, Ljubljana z nobenim! Ti žalostni primeri izhajajo očitno od tod, da si gospodje cerkveni predstojniki sami preveč upajo in se imajo tudi v \ umetniških strokah za nezmotljive, kakor da bi jim bila z župnijskim uradom od zgoraj podeljena tudi j umetniška razsodnost Nič bolje ne bi izgledalo, če bi si slikar, stavbar ali kak drug umetnik drznil , pridigati, le da je bolj verjetno, da bi ga odpodili s ^ prižnice in na koncu še zaprli. Po Goldenstei- novem mišljenju bi bilo seveda najbolje, ko bi vsak ostal pri svojem; glede tistega, kar je nekomu nepoznano, pa mora storiti, naj bi ne samo pov- prašal za svet strokovnjake, temveč naj bi se po njem tudi ravnal. Za umetnostno stroko imamo vendar, pravi j Goldenstein, gradbeno direkcijo, mestni stavbni ; urad, učitelje risanja na realki, razne tehnične stav- ¦ benike in inženirje, slikarje, kiparje itd., v primeru ; stolne cerkve pa še prečastiti gremij uglednih gos- \ podov stolnih kanonikov. Po takšni presoji bi mo- \ ral načrt krasitve stolnice pač drugače izpasti, če bi si današnja generacija ljubljanskih meščanov ne hotela nakopati na glavo očitka zanamcev, da je bila ne samo brez vsakršnega umetniškega čuta, temveč da je zagrešila tudi največje neokusnosti. Vendar se zdi, da omenjeni poklicni umetnostni poznavalci niso udeleženi pri teh "mojstrovinah" popačenja umetnosti, saj se njihov nasvet ni upošteval. Matevž Langus, posnetek Quaglieve upodobitve evangelista Janeza, Ljubljana - uršulinski samostan. Zato pa se je zganila zdrava poučena publika, ki je zapazila neskladnost v dekoraciji stolnice. Pred javnim nastopom jo je sicer zadržalo nasilje predstojništva, vendar pa se Goldenstein ni pustil ustrahovati; v svojem in v imenu enakomisleah je, rešujoč čast Ljubljančanov, sestavil omenjene pri- pombe, da se nekega dne ne bo poreklo, češ da so vsi sodobniki soglašali s to nesrečno obnovo stolne cerkve. Čeprav ve, da ne bo ničesar dosegel in da bodo njegove kritike obležale v arhivu skoßjskega ordinariata, pripominja, da je kot strokovnjak vendar izpokiil svojo dolžnost Pripravljen je tudi plačati komisijo bodisi dunajske bodisi beneške ali katerekoli druge akademije, da bi ocenila obnovo, in zavrača vse očitke o nizkotnih nagibih svoje kritike. Cerkveno predstojništvo se ni odzvalo na Gol- densteinove pripombe; le-te so bile sicer v mar- sičem popolnoma upravičene, v nekaterih pogle- dih pa vendarle prestroge, zato jih je za ob- jektivnejšo presojo potrebno osvetliti še z druge strani. Zdi se, da jim je poleg spomeniško-var- stvene zavzetosti botrovalo tudi umetnikovo oseb- no razočaranje. Čeprav je slikal za številne cerkve na Slovenskem, med drugim tudi v Ljubljani (frančiškani), v stolnici ni dobil naročil. Ponudbo, da bi poskusno restavriral freske, so mu zavmiH, spodletel pa mu je tudi načrt za postavitev kapel loiževega pota zunaj mesta, čeprav ga je škof Wolf že pozitivno sprejel; pozneje (1862) je skupaj s kiparjem Francem Ks. Zajcem skušal pridobiti zanj škofa Vidmarja in meščane, vendar projekt ni bil realiziran.^^ Kot konkurent pri cerkvenih naročilih mu je najprej povzročal težave Langus, ki je veljal za spretnejšega v figuraliki,'^^ pozneje pa ga je v stolnici pri križevem potu izpodrinil Josef Plank. V kritiki, ki nazorno predstavi spomeniškovarstvene spodrsljaje, je kljub sfrokovni obravnavi zaznati, da avtor ni bil v celoti seznanjen s problematiko obnove stolne cerkve. Le-ta je vendarle ves čas potekala pod nadzorom gradbene direkcije, pred- stojništvo, ki mu je vlada tanko rezala denarna sredstva zgolj za vzdrževanje stavbe, pa je bilo prisiljeno vsa olepševalna dela izpeljati z napro- šenimi darovi, zato se je tudi obnašalo precej svo- bodno. Razumljivo je tudi, da so v sosledju obnov v stolno cerkev pljuskali umetnostni tokovi, ki so se uveljavili v sosedstvu, uradno pa tudi sfrokovne ustanove temu niso nasprotovale. Navsezadnje je resnici na ljubo pofrebno še pristaviti, da Golden- steina njegovi lastni restavratorski uspehi niso prav posebno priporočali. Dasi je bil sicer priznan mojster, zlasti za arhitekturno sHkarstvo, se kot restavrator ni izkazal. Grajo umetnostnozgodovin- ZD 1862, str. 12, 21, 68. Prim. France Stele, K. v, Goldenstein in M. Langus, v: ZUZ 2, Ljubljana 1922, str. 21-25. 37 3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 skih strokovnjakov si je kot "mojster skaza" pri- služil z delom pri sv. Primožu nad Kamnikom, kjer je znamenite srednjeveške freske obnovil zelo samovoljno in jih v celoti preslikal s tempera bar- vami,^! pa tudi drugod kot restavrator ni požel hvale.72 Ne glede na motive, ki so slikarja vodili k pi- sanju, velja pristaviti, da je bila njegova kritika v svojem jedru naravnana proti spremembam umet- nostnega značaja cerkve, katerega prav zaradi tak- ratnih posegov danes ne moremo več doživeti v neokrnjeni prvinskosti. Za umetnostno podobo ljubljanske stolnice sredi 19. stoletja ter za ilu- stracijo umetnostnih nazorov tedanje generacije so Goldensteinove pripombe vsekakor interesanten dokument, za današnji čas pa so mutatis mutandis žal v marsičem še vedno aktualne.* ZUSAMMENFASSUNG Goldsteins Kritik an der Renovierung der Domkirche zu Ljubljana Die Ljubljanaer Domkirche, ein hervorragendes Barockgesamtkunstwerk, erlebte im 19. Jahr- hundert mehrere Renovierungen und Umbauten, durch welche ihr ursprünglicher künstlerischer Charakter teilweise verändert wurde. Zur Amtszeit des Bischofs Anton Alojzij Wolf (1824-1859) wurden unter der Leitung der Dompfarrer Karl Zorn und Jožef Zupan zwei entscheidende Ein- griffe vorgenommen, die seither das Aussehen der Kirche wesentlich prägen: die auf hohem Tambour aufgesetzte Kuppel und das marmorne Innen- gewände mit reichlicher Vergoldung der Architekturglieder und der Ornamentik Zur gleichen Zeit wurden umfangreiche Renovierungs- arbeiten im Bauäußem und -innem vorge- nommen. Am 7. September 1859 richtete der Maler Franz Kurz zum Thum und Goldenstein ein Protestschreiben an das Ljubljanaer Kapitel- konsistorium, in dem er die vorgenommenen Renoviemngssarbeiten sowie das aktuelle Ge- schehen kritisierte. Er setzte sich dabei für Restau- riemngsprinzipien ein, die auf einem Pietäts- verhältnis zum Kunstwerk bemhen. Äußerst scharfe Kritik übte er an der ungeeigneten Marmorverdeckung und an der übermäßigen Vergoldung des Innem, er vemrteilte die Zer- stömng anderer Kunstdenkmäler im Land Krain. '1 France Stele, Politični okraj Kamnik, Ljubljana 1929, str. 184; France Stele, Rezultat čiščenja fresk pri Sv. Primožu nad Kamnikom, v: Varstvo spomenikov (=VS) 9, 1962- 1964, Ljubljana 1965, str. 47 sq.; I. Mole, O restavriranju fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom, v: VS 9, 1962-1964, Ljubljana 1965, str. 53 sq. Prim. Viktor Steska, Slovenska umetnost I., Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 51. Fotografije: Blaž Resman in Damjan Prelovšek. 38 44 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Aleksander Lavrenčič Migracije prebivalstva iz Kanalske in Ziljske doline na Bovško (od druge polovice 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne) ...o, ja ih übe di medhen so file: o, ja - jast ljubim slovensko dekle! (Glijunska - delavska^) Na 1156 m visokem prelazu Predel se stikata Bovško in Kanalska dolina (Val Canale). Usoda prelaza, ki je skozi stoletja povezoval ljudi na obeh krajih, je nekoliko ironična, saj danes predstavlja mejo med državama.^ Zanima nas, ali je bil prelaz prevelika ovira za ljudi s te ali druge strani, da bi se preseljevali prek njega. Pravzaprav je to bolj raziskava, kolikokrat se je vnela in s poroko za- ključila ljubezen med fanti in dekleti z Bovškega, ki je bilo takrat del goriške dežele ter med dekleti in fanti iz Kanalske ter njej vzporedne (ločeni sta z grebenom Karnijskih Alp) Ziljske doline (Gailtal), ki sta sodili k deželi Koroški. Na voljo so mi bile poročne matične knjige, Id jih hranijo na Krajevnem uradu v Bovcu.^ Knjige so prepisane iz starejših župnijskih knjig. Naj-sta- rejša je poročna knjiga župnije Log (pod Man- gartom) iz leta 1849. Ta knjiga zajema kraje Log pod Mangartom, Strmec (na Predelu) in Bavšico. Vlasta Terezija Komac, Čez Boko gre čeča. Nova Gorica 1995, str. 61. (Zapisano v Bovcu 1. 1994, povedala Da- rinka Kravanja, rojena 1. 1910). Pot prek Predela je bila v srednjem veku posebej po- membna za Čedad. Patriarh je v 14. st. na pritisk Čeda- da zagotovil trgovcem varno pot, ki jo je zaščitil s svojimi vojaki, poleg tega pa jim je nudil še carinske in mitninske olajšave. Čedad je leta 1377 celo zakupil oglejsko gastaldijo s sedežem v Tolminu in si leta 1396 kljub odporu Vidma zagotovil pravico, da odpre pot od Beljaka čez Predel in Bovec na Čedad. Čedajci so leta 1399 pričeh tudi s temeljito obnovo te poti. 3 Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije, I, Ljubljana 1972, str. 35, 75 in 317. Bovec 1873-1882, 1883- 1901, 1902-1923 (24. 5. 1915 evakuacija župnije Bovec. 17. 6. begunci iz Soče in Kranjske gore poslani v razne kraje Avstrije, taborišče Bonck a/Lac, Steinklamm, razne kraje Češke in Moravske.), Čezsoča 1870-1923, Log pod Mangartom 1849-1923. Vodnik..., n, str. 539 in 559. Soča 1850-1923(do 1858 vpisi za Trento), Srpenica 1870-1894, 1895-1923 (manjkajo vpi- si 1915-18 za čas begunstva v Italiji). Vodnik..., III. Trenta 1870-1923. Druga najstarejša je poročna knjiga župnije Soča iz leta 1850. Poročna matična knjiga župnije Bovec obsega vpise le od leta 1873. Zadnji vpis poroke za naše obdobje pa je iz leta 1915. V knjigi je pripisano: "Leta 1916 + 1917 4- 1918 ni bilo tukaj porok Bovec vsled vojne izpraznjen""* Anca uscanca medvedova hči, ba se rada žanila, medveda pa ni.^ v teh krajih so bili ženini in neveste v glavnem iz iste vasi, kvečjemu so prihajali iz sosednje, oziroma drugih vasi Bovškega. Večkrat je prišel ženin (redkeje nevesta) iz vasi s Tolminske, naj- večkrat s kobariškega področja (Trnovo, Kobarid, Staro selo, Stanovišče...), našli pa so se tudi "mački", ki so tja zašli iz Baske grape. Iz "širnega belega sveta" je le redkokdo zašel v te ozke doline, stisnjene med visokimi hribi. Župnije lahko po "pogostosti rnešanja" razdeHm na štiri kategorije. V prvo sodi Čezsoča, v drugo Trenta, Soča in Srpenica, v tretjo Bovec ter v četrto župnija Log. Ko ba moja ne bila, ne ba hodu z njuo, ba ja figo pukazu s to liewo rukuo.^ Čezsočani so bili očitno zelo "fejst" fantje, tako da Čezsočanke niso niti pogledovale za fanti iz drugih vasi. Mogoče pa so bili tako trdih pesti, da si je le redkokdo upal ozreti za Čezsočanko, kaj šele, da bi si drznil priti ponoči v vas. Posebno priznanje damo lahko tudi domačim dekletom, saj * Poročna matična knjiga (PMK) Bovec 1902-1923, str. 207. V.T. Komac, n. d., str. 97. (z. v Bovcu, po spominu očeta Franca Komaca, r. 1911.). ^ Isto, str. 45. (p. Ana Mlekuž, r. 1932, z. Čezsoča 1994.). 39 23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 tudi bovške in dmge "čeče" niso osvojile src Čez- sočanov. Poročna knjiga je vodena od leta 1870 in do začetka 20. stoletja je uspelo osvojiti srce brhke vaščanke ter se z njo celo poročiti le nekemu Ža- garju. Kapo dol pred takim junakom. Z dvajsetim stoletjem pa se je v vasi vendarle nekaj pre- maknilo, oziroma bolje rečeno, v vas nekaj priže- nilo. Najprej se je 31. julija 1907 v vas priženil šestindvajsetletni trgovec Teodor iz Salzburga, že naslednji teden pa je büo v vasi spet veselo. Vrli Čezsočani so imeli priliko "rentati" devetindvajset- letnega prišleka iz Reisacha ob Züji. Naslednje leto (1. 1908) so v vas dobüi novega zeta, tokrat iz Slavonije. TUc pred izbruhom vojne (1. 1914), pa se je v vas priženu možak z zanimivim poklicem. To je bü igralski učitelj Henrik iz Gornjega polja pri Novem mestu. Kdor bi si mislü, da leži ta vas visoko v hribih, bi se motu. Čezsoča leži blizu Bovca na levem bregu Soče. Vas ima le eno samo napako glede svoje lege. Pozimi (od srede novembra do konca februarja) Čezsočani nimajo sonca.'' Mogoče se zato ni tja hotel nihče priženiti, dekleta pa so se rajši odselüa v prisojne kraje... V ljudskem izročuu Čezsočanov se je ohrardla tudi zgodba o čudnem vasovalcu, ki se je vedno pojavu samo ponoči.^ Čezsočani morajo na ta račun prenašati tudi razne zbadljivke, podobno kot Robici, za katere pravijo Krjci, da sušijo seno ob luni. Po zgodbici iz Bovca Qanez Dolenc, Zlati Bogatin, Ljubljana 1992 (odslej ZB), str. 180.) je to kazen, ker so Čezsočani ukradli Kristusu in sv. Petru kožuha, takrat ko sta onadva še po svetu hodila... Po drugi varianti (ZB, str. 181) iz Bovca pa je v Čezsočo prišel sveti Peter. Svetnika je zeblo, toda nihče se ga ni usmilil, da bi rnu dal kakšno staro jopo. Za kazen morajo od tedaj Čezsočani nositi eno jopo več kot Bovčani. Hudomušna zgodba iz Bovca pa govori, kako so Čez- sočani poskušali rešiti ta svoj problem (ZB, str. 218.). Motiv obračunavanja med sosedi s takšnim ah drugač- nim topom je v slovenskem ljudskem izročilu sicer zelo razširjen. "Čezsoča čez zimo nima sonca, Plužničani se pa kar kopljejo v njem. Čezsočani so biU nevoščljivi in so se domislili, da bi Plužničanom ukradli sonce. Na vrh Rombona so postavili velikanski špegu, ki jim bo odbijal sonce v Čezsočo. - Pastir z Rombona je Plužničanom povedal, kako so jim Čezsočani ukradli sonce. Oni pa hitro v Rombon in s kamenjem so jim zbili ta veliki špegu. Čezsočani so bili tako jezni, ko so to videli, da so pozeleneli od jeze. - Ena pametna glavica se je takoj zmislila, kako se jim bodo maščevali. Imeli so star kanon, nabasali so ga in ustrelili. Dva moža sta padla. Župan je del: "Nič zato, če sta tu dva padla - kaj jih je moralo šele v Plužnah!" Čez par dni so poslaU v Plužne oglednika. Glih tisti dan so tu pokopavali enega starega moža. Oglednik je videl pogreb in tekel nazaj v Čezsočo. Že oddaleč je vpil: "Župan, župan, v Plužnah jih je toliko padlo, da jih še danes pokopujejo!" ZB, str. 78. "Enkrat je živela ena čeča, ki je hodila vsako nedeljo k maši. Gospod nune jo je pri spovedi vprašal, če ima kakšnega ljubega. Dela je, da ga ima, a pride samo ponoči, čez dan ga nikoli ne vidi. - Gospodu nun- Mlada dekleta so poslušala to zgodbo in postalo jüi je strah pred tujd. Kakor hitro užieneš se, use narobe grie.^^ O tem, kdo je prvi naseÜl dolino Trente^ se krešeta dve mnenji. Nekateri sodijo, da so jo že v srednjem veku naselüi pastirji in oglarji, drugi pa, da so Trento šele v 16. stoletju naselili rudarji, ki so tod kopali železovo rudo in jo topili v plavžu na Logu. Po najstarejših znanih podatldh so z do- voljenjem cesarja Ferdinanda II. začeli z rudarskim obratom v Trenti bratje Grotta, ki so vsaj že leta 1624 imeli tu svoje Fužine. Rudnik je nato zame- njal več lastnikov, vendar je bü v drugi polovici 18. stoletja rudarski obrat že v propadanju.^'' Po propadu rudarstva so postali Trentarji drvarji in pastirji, ki so bui zaradi skope zemlje prisüjeni, da so se ukvarjali tudi z divjim lovom. S to zadnjo dejavnostjo so dobro spoznali steze divjih koz in postali v drugi polovici 19. stoletja, ko se je razvüo športno planinarjenje cenjeni gorski vodniki. Julius Kugy (1858-1944), zaljubljen v dolino Trente, je tod celo življenje iskal svojo Scabioso Trento. Morda je bUa ta skrivnostna roža mlada Trentarka, Julius tega ni zvedel in se v Trenti ni poroču... Trentarke in Trentarji so se v glavnem imeli ra- di med seboj, poročali so se tudi s fanti in dekleti iz sosednje Soče in Lepene, vendar najdemo že na cu se je zdelo čudno, zato ji je naročil, da naj ga, kadar bo spet prišel, postata po vrhu glave, potlej pa naj mu pride povedat. - Res, zvečer je spet prišel kot ponavadi. Pošlatala ga je po vrhu glave in čutila, da ima rogove. Vso noč se je bala, ker je spoznala kdo [e. Predno se je zdanilo, je čudni vasovalec odšel. - Čeča je zgodaj zjutraj šla h gospodu in mu vse povedala. Gospod nune ji je dejal, da se vasovalca ne sme bati. Dal ji je žegen in kadilo za kamro, kjer naj ona vso noč moli. - Zvečer je res pokadila kamro in takrat je pri vratih močno počilo. Tekla je h gospodu, ki je šel z njo ter poškropil z žeg- nano vodo njeno izbo in hodnik pred njo. Ponoči naj moU in mu zjutraj pride povedat. - Čeča je šla spat, po- noči pa je luskalo in je vse razmetalo okrog hiše, kar je dobilo. V hišo pa ni več prišlo. - Ko je šla zjutraj h gos- podu in mu povedala, kako je bilo ponoči, ji je dal še eno pokoro za zmoUt. In res, koje še to zmoUla, ni več luskalo in trumfalo pred hišo. Čeča je bila rešena hu- dobe in je bila zelo hvaležna gospodu nuncu." °^ Ženitev, V. T. Komac, o. d., str. 81. (p. zapisovalčeva soseda Katra, z. Slavko Žagar, Žaga 1993.). ^ Milko Matičetov, Duhovna kultura v Zgornjem Posočju, Tolminski zbornik 1975, druga knjiga. Kulturna skup- nost Tolmin, Nova Gorica 1975 (odslej TZ), str. 186. "Po- dobno kot v mnogih gorskih dolinah (Ter, Rezija, da omenim le dve najbližji) tudi v Trenti pravijo, da so bili njihovi predniki "utečenk" - ubežniki pred vojaščino, ki je v starih časih trajala 18 let." Tako o svojem izvoru Trentarji, požvižgajoč se na modrovanja znanstve- nikov... Milko Kos, Gospodarska problematika Bovškega v pre- teklosti. Geografski zbornik IX, SAZU, Ljubljana 1965, str. 254. 40 23 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino začetku vpisov v poročno knjigo (1. 1870) fanta, ki je prišel iz Mtižaca (Moggio Udinese) v Italiji in se v trentarski cerkvi poročil z mlado Trentarko. Tri desetletja ni nihče sledil njegovemu zgledu, 7. no- vembra 1904 pa se je v Trento priženil štiriin- dvajsetletni zidar iz Gleisdorfa. Boginja Nemesis je skupaj z bogom vojne namenila spoznati to dolino in se tam poročiti še trem rnladeničem. Dva vojaka, prvi je bil doma iz Jagdhaseja (Šlezija), drugi iz Reichenburga (Rajhenburg, Zgornja Štajerska), sta v bližini fronte 26. marca 1917 in 30. aprila 1917 dahnila svoj "večni da". Češki mlinar (Strenice) je imel vsaj to srečo, da mu poročne koračnice niso udarjali topovi, ki so talaat (15. april 1918) tolkli daleč ob Piavi. Ljubca, ljubca kaj si ti storila, da si druzga ljubit šla, men pa zapustila. Kolikokrat sva skupaj spala, roke in noge križ dajala, ti s pa rekla ljubček moj, jest sem tvoja, ti si moj!^^ Nekoliko nižje ob toku hladne Soče leži isto- imenska vas Soča. To je razloženo naselje, s sred- njo nadmorsko višino 490 m, spodnja višina je 349 m, najvišja domačija pa stoji na nadmorski višini 1000 m. Pod tem naseljem priteče v Sočo potok Lepenca, v ledeniški dolini, po kateri teče, lahko najdemo naselje samotnih krnetij Lepeno, v kate- rem je leta 1869, se pravi na začetku naše zgodbe živelo 168 ljudi, leta 1991 pa le še 38.12 O življenju v tej župniji, bi nam lahko bolje od vseh poročnih in drugih knjig ter zapisov znala povedati več kot tristo let stara lipa, ki raste pred župnijsko cerkvijo sv. Jožefa, najmogočnejše drevo v Zgornjem Posočju. Zal drevo le nemo opazuje človeške neumnosti... Vpisi v poročno knjigo se pričnejo z letom 1850, do leta 1858 so vanjo vpisovali tudi poroke za Trento. V Sočo so ljudje že rajši prihajali kot v bolj oddaljeno Trento. Leta 1852 se je v vas poročil Gorenjec iz Podbrezja, tri leta kasneje pa "casa- nova" iz dežele Beneške (Villanova). Istega leta kot Trentarji (1870) so tudi Sočani dobili novega zeta iz Mužaca (Moggio). Je šlo zgolj za naključje, ali pa prijatelj ni hotel zapustiti svojega "kompanjona" v nesreči? Ko bi le lipa spregovorila... Kmet iz Bele peči ob Ziljici (Fusine in Valromana) se je pri enaintridesetih letih odločil, da bo ravno v Soči zapustil samski stan. Zakonski jarem si je naložil 5. novembra leta Gospodovega 1877. Leta 1883 je mlada Sočanka dobila moža iz Kokovega pri Trbižu (Coccau, nemško Goggau). Sedemindvaj- setletni trgovec iz Trsta se je poročil 3. julija 1904 v vasi Soča. Tržaški trgovec je bil tudi zadnji ženin iz 'belega sveta", preden se je pričela vojna. Daleč od doma, sredi vojne vihre, sta se v soški cerkvi poročila sedemindvajsetletni vojak iz Osterca pri Kostanjevici in rudar iz Frankenburga (Gornja Avstrija), tudi v vojaški službi Njegovega cesarsko kraljevega veličanstva. Naslednje leto (1918) je bilo ob Soči že mirnejše, zato pa je v viharne zakonske vode zaplaval ženin doma iz Egerja na Češkem. Oj, mladenči in dekleta, kako srečen je vaš stan - radost pa in sreča prava le devištva cvet krasan.^^ Župnija Srpenica obsega poleg Srpenice še vasi Žaga in Log čezsoški. Tudi tu so se morali boriti s skopo zemljo, še posebej Žagarji. Narava jih je obdarila s prelepim slapom Boko in koriti Učje, pozabila pa je nanje pri rodovitnih njivah, zato so se ljudje že zelo zgodaj začeli odpravljati v svet, moški so kot sezonski delavci služili kruh v ro- munskih gozdovih, mnoge ženske pa so kot služkinje delale v Trstu. Žagarke, po ljudski pesmi sodeč, niso marale "pomeščanjenih puobov" iz Bovca in Kobarida, rajši so imele Tmovce, za ka- tere so smatrale, da so premožni. S Kobarida so maloprida z Bouca smrdi kakor ovca, Tmovd pa so sarovd, pa so dobro podkuwani.l^ Vpisi v poročno knjigo župnije Srpenica, ki jo hranijo na Krajevnem uradu v Bovcu se prično z letom 1870. Že takoj na začetku knjige najdemo ime triintridesetletnega vojaka iz Millstadta, Id se je poročil v župnijski cerkvi sv. Florijana. Istega leta (13. novembra) si je zakonsko srečo poskusil skovati sedemindvajsetletni kovač iz Lužic v Ka- nalski dolini (Bagni di Lushizza). Šesti maj 1976 je bil za te vasi nesrečen datum, upajmo pa, da je isti dan leta 1874 pomenil srečen začetek skupnega življenja za petindvajsetletnega udtelja iz Vrtovina in njegovo ženo. Tržačan, star osemindvajset let, se je poročil 26. julija 1876, za štiri leta starejšega ženina, ki se je porodi naslednje leto, pa lahko izvemo samo to, da je prihajal iz Italije, kraj ni 11 V. T. Komac, o. d,, str. 45. (p. Friderik Kavs, r. 1910, z. Soča 1994.). 12 Krajevni leksikon Slovenije, DZS, Ljubljana 1995 (odslej KLS), str. 522, 523. I-' V. T. Komac, o. d., str. 58. (Po zapuščini zapisovalkine mame Ana Komac iz 1. 1914, zapisovalka Dora Fojhar, Log čezsoški 1993.). 14 Isto, str. 121. (p. Alojz Žagar, r. 1932, z. Žaga 1993.). 41 2-3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 naveden. Dva triindvajsetletna Benečana sta zame- njala prisojno hribovje za gorski zrak v dolini So- če. Prvi (i. 1880) je prihajal iz Čampeja (Cam- peglio) ob cesti Čedad (Cividale) - Humin (Ge- mona), drugi pa iz nekoliko bližjega Subida (Subii) nad Ahtnom (Attimis). Poroka enainpetdeset- letnega kmeta iz Rezije nas ne preseneča, pre- senetljivo je le to, da porok z Rezijankami in Re- zijani zaradi bližine te doline ni bilo več. Pod mogočno nazobčano skalovje Kanina je s pomočjo južnega vetra prijadral in zaplul v zakonski pristan šestintridesetletni Dalmatinec (1. 1887). Gorski zrak očitno fantom, vajenim morja in sonca, ni nagajal, saj je štirinajst let pozneje (1. 1901) stopil pred oltar tudi prodajalec iz Komiže na Visu. Leta 1889 je v te kraje najprej prišel ženin iz Gorice, naslednja poroka, 27. novembra, pa je prvo malo prese- nečenje. Zanj je poskrbela osemindvajsetletna ne- vesta, doma iz Mitterdorfa pri Trgu (Feldkirchen), ki se je z vpisom v poročno knjigo vpisala tudi v našo zgodbo, kot prva družica, ki je prišla iz bolj oddaljenih krajev. V obdobju dveh let je pot v te kraje pripeljala tri za poroko že sorazmerno stare Italijane. Za prvega, ki je prišel iz Clemie in se poročil leta 1892, lahko rečemo, da je bil še mlad. Star je bü dvaintrideset let. Drugi, ki se je poroču istega leta, je napolnü že štirideset pomladi, dve leti kasneje (1. 1894) pa je büo dovolj samskega življenja štiriinštiridesetletnemu ženinu iz Volosce. Na začetku stoletja zaključujeta "moško dobo" že- nin iz Visca pri Palmanovi (1. 1904) in iz Trsta (1. 1908). Leto 1912 je bUo namreč "žensko". Pričela ga je triindvajsetletna Tržačanka s poroko 15. avgusta, potrdüa pa ga je še dvaintridesetletna nevesta iz Matzelsdorfa ob Muštatskem jezeru, ki se je poročua 20. oktobra. Leta 1914 je prišlo do porok dveh tridesetletnikov, prvega iz Istre in drugega iz Ronchija, do maja 1915, ko so prebivalci teh vasi doživeli kruto usodo beguncev, se je uspelo v cerkvi sv. Florijana poročiti še fantu iz Gorice. Naslednji vpisi se pričnejo šele leta 1919. Kraji v bližjem zaledju soškega bojišča so ostali brez prebivalcev, naselja je zasedla italijanska vojska in zapuščene hiše je izropalo vojaštvo. Muoj šod Č3Z Kluže, čaz Buoko pa jest, on želuje pu mene, pu njamu pa jest. Gore pud lipo je puobu veliko, za moje srcie ubednaga nie.l^ Ljudska pesem iz Bovca^^ nam izpričuje žalostno ljubezensko zgodbo dveh mladüi, ki jima je usoda ločua poti, fanta je odpeljala na sever. dekle pa na jug. Bovec je bU v času naše zgodbe trg,!'' y katerem je živelo takrat približno enako števuo ljudi kot danes (1657 preb. 1. 1869, 1581 preb. 1. 1981, 1670 preb. 1. 1991). Upadanje števua prebivalstva je na tem območju zelo pereč pro- blem, na katerega je treba posebej opozoriti. Ker je šlo za večje tržno naselje, je razumljivo, da je prišlo v Bovcu tudi do večjega števua pri- selitev, kot pa v njegovo agrarno okolico, čeprav je bü Bovec v svojem bistvu podeželsko naselje brez industrije, ljudje so se preživljali s kmetijstvom, kakor nam priča tudi prej omenjena zbadljiva pesem z Žage. Büo pa je v Bovcu več trgovin, gostiln, orožniška postaja, pošta, hotel... Včasu-i je bü Bovec tudi sedež glavarstva. V poročni knjigi lahko vsako leto naletimo tudi na več rrüado- poročencev, ki so prihajali iz Avstrije, Italije, Češke in celo iz Bavarske. Izgleda, da so imeli z neka- terimi med njimi tudi slabe izkušnje, vsaj takšna zgodbica je nastala med ljudstvom.!^ Uslužbenec iz Drenbacha na Koroškem se je poroču v cerkvi Device Marije na polju^^ 12. maja 1873. Korošec je bü pošteno zrel za ženitev, saj je napolnü že enainštirideset let. Samo leto dni mlajši je bü stotruk, rojen v Celovcu, vendar s stalnim prebivališčem na Dunaju, ki je omožu 18. maja 1874 enajst let mlajšo nevesto. Naslednje leto so Bovčani dobüi zeta iz Trbiža, središča Kanalske do- line (Tarvisio). Ob vstopu v zakonski stan je do- polnü triindvajset let. Leto dni starejša od Trbižana je bua Karlina iz Reissenburga na Štajerskem, ki je Štajerce pustila na cedüu in vzela Bovčana 5. julija 1876. Upajmo da niso s pipd okrog noreli, ali pa to velja samo za Spodnještajerce... Leta 1879 sta se v Bovcu oženua dvaintrideseüetni orožnik iz Lohnsburga (Spodnja Avstrija) in Cezar, ki je prihajal iz Cordemonsa v Italiji. Leta 1881 je v Bovec prišel kamnosek iz Jasinga na Štajerskem, za njim pa istega leta dva petindvajsetietna zidarja iz Tera (PradieUs) ob zgomjern toku istoimenske reke Ter (Torre), severno od Cente (Tarcento). Tem trem so v naslednjih letih sledili osemindvajseüetni ženin iz Čedada (1. 1882), štiriindvajsetletrdk iz Gradca (1. 1884) in dvaindvajsetietni mehanik z Dunaja, ki je leta 1886 omožu v Bovcu nevesto iz Trsta. Jeseni tega leta sta se v Bovcu oženua tudi dva Korošca, petindvajsetietni trgovec iz Gulsteina 15 Vasja Klavora, Plavi križ, Koper 1991, str. 81. 1^ V. T. Komac, o. d., str. 47. (p. Agata Sovdat, r. 1900, z. Bovec 1975.). 17 KLS, str. 85. Bovec je postal mesto leta 1951. 1° ZB, str. 176. "V starih cajtih je bil Rombon še ves za- raščen. Tu so živeh samo pastirji z ovcami. Na drugi strani Rombona pa so pasli ovce Rezijani. Včasih so jih prignali tudi na bovško stran. - Enkrat pa se je en Re- zijan zaljubil v eno bovško čečo. Tista je pa imela že enega Bovčana rada, zato sta se Bovčan in Režij an stolkla. Rezijan je takrat zažgal gozd v Rombonu, pogorel je in celo zemlja je gorela. - Od tistega cajta je Rombon gol." 1^ V. Klavora, o. d., str. 69. 42 44 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino je to storil 27. oktobra, 3. novembra pa se je devetinštiridesetletni "stric" iz Sv. Jurija pri Beljaku (St. Georgen) odločil, da ne bo samski počakal Abrahama. Evstahiju je že kraj rojstva določil poklic, ki ga je opravljal v življenju. Kot večina Rajbeljčanov se je preživljal kot rudar v rudniku svinca onstran prelaza na Predelu. S šestuntri- desetimi leti se je odpravil po ženo v Bovec in se poročil 23. novembra 1887. Naslednjega leta se je v Bovcu oženil trgovec iz daljnega Lindaua na Bavarskem. Približno isto dolgo pot do zakonske sreče je moral prepotovati tudi Čeh leta 1890, ven- dar za njega velja, da se je poročil s sodržavljanko. O, srečna Avstrija, Afrodita ti je bila naklonjena tudi z obširnim ozerrJjem... Velike razdalje pa je hitro premagoval brzojav. Leta 1891 se je poročil šestintridesetletni preglasnik brzojava iz Gomilske- ga na Štajerskem. Oženil se ni ravno rosno mlad, mogoče pa je sporočila po brzojavu vseeno pre- glašal hitreje. Niso bili vsi Rajbeljčani rudarji. Se- demindvajsetletni mesar iz tega kraja je leta 1895 v Bovcu zapustil samski stan. Istega leta je to storil tudi orožnik iz Mittersiela na Salzburškem. Pri svojih osemintridesetih letih je vzel deset let mlaj- šo Bovčanko. Osemindvajset pomladi je napolnil tudi rudar iz Rajblja, ki je bil leta 1899 očitno mnenja, da je v novo stoletje bolje stopiti v dvoje. Šestnajst dni je užival kot neporočen moški v novem stoletju fant iz Gollniga v Avstriji, nato pa se je poročil v Bovcu 16. januarja 1901. Naslednje leto je v Bovec prineslo dva nova koroška zeta. Prvi je bU star devetindvajset let in je prihajal iz Gumna ob Vrbskem jezeru (Stallhofen), drugi pa je bil tri leta mlajši podčastnik iz Celovca. To leto je bilo prelomno tudi za triinštiridesetletnega ru- darja iz Samila na Češkem. Tri leta kasneje (1905) je tema dvema Korošcema sledila štiriindvajset- letna Korošica Ludja iz Bemaicha pri Št. Vidu (St. Veit an der Glan). Leta 1905 se je med drugimi poročil v Bovcu tudi Štajerec iz Mihlhala. Korošec iz Blač ob Zilji (Vorderberg) je leta 1906 odtno pregledal svoje finance in ugotovil, da ni nobe- nega tveganja za poroko. Tridesetletni Blačan se ni mogel ušteli, saj je bil po poklicu finančni pre- glednik Ravno tako zanesljiv je moral biti v tem pogledu enainštiridesetletni uradnik, ki je prihajal iz Erjavca na Štajerskem. Štajerd pa so morali biti spet hudo jezni naslednje leto (1907). V Bovec jim jo je popihala rosno mlada nevesta (devetnajst let) iz Kranbatha. Da ne bi prišlo do pretepov in prelitja krvi, je skrbel orožnik, ki se je istega leta oženil v Bovcu, rojen pa je bil na Moravskem. Bovčani pijejo dobro vodo, ki je ugajala tudi dva- indvajsetletnemu ^ železniškemu poduradniku iz Dobre vode na Češkem, ki pa na svoji svatbi ([. 1909) verjetno ni pil vode, ampak kaj boljšega. Še pred začetkom vojne (1. 1914) se je v Bovec pri- možila Katarina iz Zellemdorfa (Sp. Avstrija), leta 1915^ pa se je oženil tudi Jaroslav iz Cerhinskega na Češkem, ki je bil že pred začetkom sovražnosti med Italijo in Avstrijo nastanjen kot vojak v trdnjavi na Klužah. Dne 24. maja je bovški dekan pri jutranji maši oznanil ljudem, da se morajo zaradi italijanske voj- ne napovedi in nevarnosti naslednji dan umakniti iz Bovca. Odločba oblasti je veljala tudi za prebi- valce okoliških vasi. Nihče si takrat ni predstavljal, koliko časa bo trajala vojna. Dekan jim je svetoval le to, naj vzamejo s seboj za tri ali štiri dni hrane in nekaj oblačil.^O Mož ne grie vč pu puta, žena juoče v vsakem kuota.^Oa V Bovcu kot večjem naselju bi človek priča- koval izjemno "pestrost" v poročni knjigi, nikakor pa ne bi tega pričakoval za naselja v dolini Korit- nice, kjer so bile poroke vpisane v poročno knjigo župnije Log pod Mangartom. Poleg sedeža žup- nije v Logu, sodi vanjo tudi vas Strmec pod pre- lazom Predel, kjer stojijo domadje tudi še na 1000 m nadmorske višine, in "od Boga pozabljena" Bav- šica, razloženo naselje z več zaselki (srednja nad- morska višina je 690 m), kjer živi le še šest pre- bivalcev, večina domadj pa je spremenjena v po- dtniške hiše.^l Najlepše pri prijetnih presenečenjih je to, da jih človek najde tam, kjer jih najmanj pri- čakuje. Vendar to velja za te vasi le na prvi po- gled. Veliko moških je namreč delalo v rudniku svinca v Rajblju (Cave del Predil, nem. Raibl). Ru- darji so hodili po letu 1903, ko so zgradili 4,5 km dolg predor ("štoln") za odvajanje vode iz rudnika v Rajblju, na delo kar skozi predor. Tam so spoznali dekleta z one strani prelaza, hkrati pa je tudi veliko Rajbelčanov našlo "ženo svojega živ- ljenja" v tej dolini. Tudi v, danes žal izumirajod, vasid Strmec je bilo včasih bolj veselo. V vasi je stala šola, trgovina, gostilna in cerkev. V Strmec je hodila na ples, zabavo in izlete mladina iz Loga, iz Rajblja in od drugod.22 Leta 1850 se je v Logu poročil sedemintrideset- letni rudar iz Rajbjla, leta 1856 pa njegov sokrajan in poklicni kolega. Naslednje leto se je tu oženil štiriintridesetletni kmet iz Sappaca. Bili so tudi pari, ki so se "vzeli" v Logu, čeravno sta bila oba zakonca "tujca" v teh krajih. Tako sta se 27. no- vembra 1863 porodla pisar, ki je bil doma iz Filane v župniji Biljana in šivilja iz župnije sv. Ignadja v 20 Isto, str. 57. Bovčani so imeli ob sobotah poročne obrede v tej cerkvi in ne v cerkvi v središču Bovca. 2"^ Druga kitica pesmi Ženitev (gl. op. 8a). Žal nisem mogel najti pesmi, ki bi služile kot naslov poglavja v teh dveh župnijah, zato sem si naslov "sposodil" pri Žagarjih. 21 KLS, str. 73. 22 Boris Filli, Strmec, TZ, str. 197. 43 3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Gorici. Naslednji Rajbeljčan, ki se je poročil v Logu pod Mangartom je bil šestinpetdesetletni kovač, ki je svojo poroko skoval leta 1864. Štiri leta kasneje je v ozko dolino reke Koritnice prišla Notranjka iz bližine Postojne. Že ko sem omenil mesarja, ki se je leta 1895 priženil v Bovec, sem opozoril na to, da niso bili vsi Rajbeljčani le rudarji. Rudarji so prav tako kot drugi ljudje kupovali meso, v tem času tudi ni šlo brez konj, ki jih je podkoval kovač, ki je skrbel tudi za popravilo in izdelavo orodja, rudarji pa tudi niso mogli hoditi okrog brez čevljev. In to ne vsakršnih, kajti na teh višinah so potrebni dobri čevlji... S takšnimi dob- rimi čevlji je hodu vasovat verjetno tudi čevljar iz Rajblja, Id se je poročil v Logu leta 1869, ko je dopolnil enaintrideset let starosti. Naslednje leto (1870) se je v zakon prikopal tudi petintridesetletni rudar iz Bele peči, kateremu je isto leto sledil tudi osem let mlajši poklicni kolega iz Rajblja. Pet let je minilo do nove poroke v Logu z rudarjem iz Rajblja v eni izmed obeh glavnih vlog (1. 1875). Leta 1879 se je poročil devetindvajsetletnik iz Žab- nic zahodno od Trbiža (Camporosso in Valcanale, nem. Saifnitz), devet let za njim (1. 1888) pa osemindvajsetletni uslužbenec pri železnici, ki je bil doma iz Iga pri Ljubljani. Leto treh osmič je po vseh rudarjih iz Rajblja pripeljalo v Log tudi ne- vesto iz tega kraja. Naslednja nevesta iz Kanalske doline se je tu omožila šele čez sedem let. Ena- indvajsetletna šivilja iz Bele peči je stopila pred oltar cerkve v Logu pod Mangartom 13. maja 1895. Istega leta je to storil tudi šestindvajsetletni vojak iz Trsta. V zadnji četrtini devetnajstega stoletja so bui očitno bolj kot rudarji "priljubljeni" železničarji. Štajerec, ki se je poročil leta 1899 je bU po poklicu upravitelj železnice. Čast rudarjev je po šestindvajsetih letih (1. 1901) rešil štiriintridesetletni ženin iz Ziljske Bistrice (Feistritz an der Gail). V letu, ki je sledilo (1902), sta se "opekla" v Logu zidar iz Celovca in sluga iz Prevalj na Koroškem. Triindvajsetletna delavka iz Bele peči se je ujela v zakonske mreže 5. septembra 1904, ključ do srca pa je uspešno izbrusil ključavničar iz Slovenske Bistrice dve leti kasneje (1. 1906). Istega leta se je v Logu poročil tudi sedemindvajsetletni rudar iz bli- žine Mežice na Koroškem, s Tirolskega (Kitz- buehel) pa se je priženil dvaintridesetletni gozdni čuvaj. Leta 1907 je končno napočil čas za prihod novega rudarja iz Rajblja. Dve leti kasneje (1. 1909) jo je "pokasiral" triindvajsetletni sprevodnik iz zakonske mreže 5. septembra 1904, ključ do srca pa je uspešno izbrusil ključavničar iz Slovenske Bistrice dve leti kasneje (1. 1906). Istega leta se je v Logu poročil tudi sedemindvajsetletni rudar iz bli- žine Mežice na Koroškem, s Tirolskega (Kitz- buehel) pa se je priženil dvaintridesetletni gozdni čuvaj. Leta 1907 je končno napočil čas za prihod novega rudarja iz Rajblja. Dve leti kasneje (1. 1909) jo je "pokasiral" triindvajsetletni sprevodnik iz Bovec leta 1891. 44 M KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Mošeja v Logu pod Mangartom. zakonske mreže 5. septembra 1904, ključ do srca pa je uspešno izbrusil ključavničar iz Slovenske Bistrice dve leti kasneje (1. 1906). Istega leta se je v Logu poročil tudi sedemindvajsetletni rudar iz bli- žine Mežice na Koroškem, s Tirolskega (Kitz- buehel) pa se je priženil dvaintridesetletni gozdni čuvaj. Leta 1907 je končno napočil čas za prihod novega rudarja iz Rajblja. Dve leti kasneje (1. 1909) jo je "pokasiral" triindvajsetletni sprevodnik iz z Rajblja. V dolino Koritnice je ljubezen pripeljala tudi telovadnega učitelja. Poročil se je leta 1913, prihajal pa je iz Starega trga pri Kočevju in bil za svoj poklic še sorazmerno mlad, star komaj štirindvajset let. Petega maja istega leta se je tu poročila tudi sedemintridesetletna Dunajčanka, ki je bila sicer rojena na Moravskem. Vojna ni pre- prečila enainštiridesetletnemu rudarja iz Rajblja, da ne bi leta 1917 poskusil zakonske sreče. Ti kraji so ležali med prvo svetovno vojno v bližini hudih bojev na Rombonu, v Logu pod Mangartom je ohranjeno vojaško pokopališče vojakov raznih na- rodnosti. Posebno hude žrtve sta utrpela 2. gorski polk, sestavljen predvsem iz Slovencev in 4. bo- sanski-hercegovski polk Vojaki tega polka so v Lo- gu zgradili celo mošejo,^^ ki pa se žal ni ohranila. Vojaki z rdečimi fesi so bili izredno pogumni v boju, še posebej v boju iz bližine, vendar so se bolj izkazali z bajoneti in buzdovani kot pa s poroč- nimi prstani. Niti eden od njih se ni oženil. Razpadajoče monarhije niso mogli rešiti niti še tako hrabri vojaki. Za zeleno mizo so Italijani pridobili ozemlje, ki ga poprej niso uspeli zasesti v enajstih ofenzivah, dvanajsta pa jih je potisnila da- leč do Piave. Bovško in Kanalska dolina sta pri- padli Kraljevini Italiji, Ziljska dolina Republiki Avs- triji. Po drugi svetovni vojni je nastala nova meja, ki je te tri alpske doline ločila v tri države. Pove- zava, kakršna je med prebivalci obstajala še v zad- njem obdobju avstrijske monarhije je bUa preki- njena. Oglejmo si v tabeli, koliko nevest in ženi- nov iz Kanalske ter Ziljske doline, pa tudi z ozemlja ostale Koroške in današnje Avstrije se je poročilo v bovških cerkvah. 23 V. Klavora, n. d., str. 146. 45 2-3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 Hotel Devetak v Kobaridu. Tabele nisem dodatno razdelil po spolni pri- padnosti. Prevladuje moška večina (44), ženske pa so v manjšini (10), zato je prav, da jim posvetimo malo več pozornosti. Iz Kanalske doline so se pri- možile tri neveste, vse tri so vpisane v PMK Log pod Mangartom. Ziljska dolina nima predstavnice, z ostalega koroškega ozemlja pa je prišla ena ne- vesta v Bovec, druga pa je vpisana v PMK Srpe- nica. Z ostalega ozemlja današnje Avstrije sta vpi- sani v PMK Bovec dve nevesti in ena v PMK Log pod Mangartom. Iz Mitterdorfa in ZeUendorfa pa sta prišli nevesti na Srpenico, oziroma v Bovec. Tudi te poroke pa niso rešile problema, ki je na Bovškem izredno pereč. Število prebivalstva stalno upada zaradi velikega izseljevanja, zato sem dodal še tabelo o številu prebivalstva po popisih od leta 1869 do 1991.24 24 KLS, str. 452, 453, 456, 457, 468, 469, 506, 507, 522, 523, 524, 525, 552, 553, 582, 583, 588, 589, 592, 593, 604, 605. 46 44 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino ZUSAMMENFASSUNG Migrationen der Bevölkerung des Kanal- und Gaiitals in den Raum Bovec (von der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts bis zum Ersten Weltkrieg) In dem Behag, der den Zeihaum von der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts bis zum Ende des Ersten Weltkriegs behandelt, stellt sich der Autor die Frage, ob der Bergpaß Predil ein zu großes Hindernis für eine Zuwanderung der Einwohner des Kanal- und Gaiitals in das Gebiet von Bovec (Flitsch) darstellte oder nicht. Nach dem Ersten Weltkrieg wurde das Kanaltal durch die Staatsgrenze vom Gailtal getrennt, nach dem Zweiten Weltkrieg wurde die Bevölkerung dieses Gebiets durch die neugezogene jugoslawische Westgrenze auf drei Staaten aufgeteilt. In der Zeit der Habsburgermonarchie gehörte der Raum Bovec zum Görzer Gebiet, das Kanal- und Gailtal zu Kärnten, die Grenze verlief auf dem 1156 hohen Bergpaß Predil. Der vorliegenden Studie standen Matriken- bücher zur Verfügung, die auf dem Ortsamt Bovec aufbewahrt werden. Das Trauungsbuch der Pfarre Log pod Mangartom reicht bis zum Jahr 1849, das Zweitälteste Trauungsbuch der Pfarre Soča stammt aus dem Jahre 1850 und enthält über einen kurzen Zeitabschnitt auch Eintragungen für Trenta. Es^ liegen auch Angaben für die Pfarren Srpenica, Čezsoča und Bovec vor, für die letzteren erst seit dem Jahre 1873. Zwischen den einzelnen Pfarren bestanden große Unterschiede, die vor allem durch geo- graphische Verhältnisse und Beschäftigung der Einwohner außerhalb ihres Wohnortes bedingt waren. Die wenigsten Heiraten, bei denen die Braut oder der Bräutigam aus "der großen weiten Welt" stammten, gab es in der Pfarre Čezsoča, die meisten in der Pfarre Log pod Mangartom, wo viele Männer im Bergwerk auf dem Rajbl (Cave del Predil) beschäftigt waren. In diesem Ort verheirateten sich sogar 11 Bräutigame und 3 Bräute aus dem Kanaltal. Auch nach Bovec wanderten viele Leute ein, weil sich in diesem Marktflecken an der westlichen Grenze ein Gendarmerieposten, eine Post, ein Hotel und an- dere Einrichtungen befanden. Insgesamt gab es im Raum Bovec drei Bräute aus dem Kanaltal, weitere drei aus dem übrigen Kärnten und noch vier aus anderen Gebieten des heutigen Österreich. Bräu- tigame von auswärts gab es etwas mehr: 16 aus dem Kanaltal, drei aus dem Gailtal, 9 aus dem übrigen Kärnten und 7 aus anderen Gebieten des heutigen Osterreich. Die meisten Brautpaare stammten aus demselben oder benachbarten Dorf, aus dem Raum Kobarid (Karfreidt) und Tolmin (Tolmein), aus dem übrigen slowenischen Raum, aus Italien (vor allem aus dem Venezianischen Slowenien), aber auch aus Kroatien, Böhmen, sogar ein Bayer kommt vor. Dennoch konnte auch diese Zuwanderung den Bevölkerungschwund nicht aufhalten. Dieses Problem ist noch heut- zutage im Raum Bovec äußerst akut, vor allem im Trenta-Tal und den Gebirgsdörfem. Schwere natürliche Existenzbedingungen, welche die Arbeitskräfte in die Emigration trieben, waren offensichtlich stärker als die Liebe. 47 23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Mojca Gnezda Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija v letih 1868-1870* šestdeseta leta 19. stoletja so bila za Slovence dokaj burna in hkrati najbolj idealistična in polna zagona v smislu prebujanja narodne zavesti. Po ponovni uvedbi ustavnega življenja v habsburški monarhiji leta 1861 so na Slovenskem najprej na- stala nepolitična društva. Tako smo tega leta Slo- venci dobili prve čitalnice, leta 1863 po precejšnjih zapletih telovadno društvo Južni Sokol, leta 1866 Dramatično društvo (obe s sedežem v Ljubljani). Leta 1868 je končno nastopil čas tudi za ustano- vitev prvega slovenskega političnega društva, o katerem bo tekla beseda v tem prispevku. Avs- trijska zakonodaja do leta 1867 ni dovoljevala usta- navljanja političnih društev, šele društvena postava z dne 15. novembra istega leta je to dovoljevala.^ Zanimiv paradoks je, da so prav nemški liberalci, ki so bili takrat na oblasti in so bili pri nenemških narodih osovraženi, ker so s svojimi idejami teptali njihove narodne pravice, tudi letem omogočili, da se je dvignila njihova politična samozavest. - Zal neke celostne podobe I>uštva za brambo narodnih pravic ni mogoče prikazati. Arhivsko gradivo obsega le vire za 1. 1868 in 1869, vendar tudi ti niso popolni. Tako ni nobenih zapisnikov društvenih občnih zborov. Zbranih je le nekaj za- pisnikov odborovih sej, vendar so ti zelo skopi in napisani dokaj malomarno. Nekoliko bolje je s ča- sopisnimi viri. O delovanju društva so pisale tako Novice kot tudi Slovenski narod, vendar na raz- ličen način. Novice društva niso nikoli kritizirale, pogosto so izpuščale pomembne in neprijetne po- datke. Slovenski narod je bil prav nasprotno iz- redno kritičen in ni v delovanju društva skoraj ni- koli opazil nobene pozitivne stvari. Na podlagi te- ga lahko zaključimo, da so v društvu prevladale bolj konservativne (staroslovenske) ideje, kar pa ne velja toliko za društvo kot celoto, ampak bolj za njegovo vodstvo. * Ta članek je povzetek moje diplomske naloge z na- slovom Narodno gibanje na Slovenskem v letih 1863- 1870. V njej sem poleg prikaza delovanja političnega društva Slovenija opisala tudi razvoj društva Južni So- kol v njegovih prvih letih obstoja. 1 Slovenski narod, 18. 9.1869. Prvi je zamisel o ustanovitvi političnega društ- va v Ljubljani, ki bi se borilo za narodne pravice Slovencev, sprožil mestni odbornik in posestnik dr. Janez Ahačič. Že 23. maja 1868 je pričel vabiti pri- jatelje k soudeležbi pri organiziranju tega društva.^ Razlogi za ustanovitev društva so bili jasni. V Lju- bljani je na majskih volitvah v mestni zbor tega le- ta zmagala nemška stranka, katere vpliv je bU na podeželju bistveno manjši. Ta stranka je izven me- ja dežele dajala vtis, da so njene želje tudi želje vseh Kranjcev. Poleg tega so slovensJd domoljubi ob ustanavljanju društva imeli v mislih tudi dogo- dek na Jezici, kjer je prav v tistem času prišlo do pretepa med tamkajšnjimi prebivalci in med člani nemškega telovadnega društva Laibacher Turn- verein, t. i. tumarji, ki so na Jezico prišli proslavljat nemški volilni uspeh. O tem dogodku se je mno- žično razpisalo nemško liberalno časopisje in obla- tilo slovensko narodno gibanje in njegove vodite- lje. Nenazadnje je bü razlog za ustanavljane politi- čnega društva tudi dogodek, ki se je zgodil poleti leta 1867. Takrat je prišlo do pretepa med pred- stavniki Južnega Sokola in tumarji. Rezultat je bil ta, da so Južnega Sokola kmalu po dogodku za ne- kaj mesecev ukinili, čeprav je zadeva dobila sodni epilog šele marca naslednje leto. Zato je več do- moljubov v Novicah 3. junija 1868 pozvalo ljudi, naj pristopijo k dmštvu, "ki bode zvesto delalo na postavno-ustavni poti", in naj to sporoajo dr. Aha- čiču. K Dmštvu za brambo narodnih pravic (kot se je dmštvo sprva imenovalo) v Ljubljani, ki se je šele rojevalo, so ljudje začeli množično pristopati. Mesečna članarina je znašala le 10 krajcarjev, to je bil znesek, ki si ga je lahko privoščil tudi manj premožen narodnjak. Vpisovali so se ljudje raz- ličnih poklicev, veliko je bilo intelektualcev (med njimi zelo veliko duhovnikov), trgovcev itd.. Pisma so na naslov dr. Ahačiča prihajala od vsepovsod: iz Kranja, Ljubljane, Štajerske, Goriške, Notranjske. Pristopilo je veliko članov obnovljenega Ljubljan- skega Sokola, med njimi tudi njihov tajnik dr. ^ Slovenski narod, 20. 10. 1868. 48 44 2-3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Karol Bleiweis, sin dr. Janeza Bleiweisa. Le-ta je za novo društvo v Kranju celo pomagal pridobivati nove člane.3 Tudi nekateri drugi člani so za dru- štvo množično pridobivali nove člane, čeprav niso vsi svoje naloge vzeli dovolj resno. Junija je pri- stopil tudi državni poslanec Luka Svetec, ki je nadvse toplo pozdravil sklep slovenskih domolju- bov, ki so dali pobudo za ustanovitev tako po- membnega društva.4 Istega meseca je pristopil tudi dr. Karel Lavrič, odvetnik iz Ajdovščine, znan go- vornik na nekaterih taborih.^ Nekoliko kasneje, najverjetneje v začetku septembra, so k društvu pristopili tudi znani štajerski domoljubi: odvetnik dr. Radoslav Razlag iz Brežic, ki je aktivno sode- loval na nekaterih taborih, Anton Tomšič, urednik Slovenskega naroda, ter duhovnik Božidar Raič, tudi znan taborski govornik.^ Konec junija 1868 so na posebni seji v atalniški dvorani izvolili osnovalni odbor, ki naj bi izdelal pravila in sklical prvi občni zbor. Predsednik za- časnega odbora je postal dr. Ahačič, odborniki pa dr. Janez Bleiweis, dr. Etbin Costa (bivši načelnik Južnega Sokola in v letih 1864-1867 tudi ljubljanski župan), Janez Horak, Janez Mumik, Franjo Rav- nikar in dr. Jožef Poklukar.'^ Večina odbornikov je bila hkrati aktivna tudi pri delovanju Južnega oz. Ljubljanskega Sokola. Pravila je osnovalni odbor sestavil hitro in v začetku avgusta (ali morda tudi že konec julija) jih je vlada že potrdila.^ Vsebovala so 12 točk. Omenila bom le prvi dve točki: "Namen temu društvu je braniti in uresničevati na podlagi temeljnih državnih postav pravice slo- venskega naroda, zlasti popolno narodno enako- pravnost v vseh razmerah javnega življenja. 2. Sredstva temu društvu bodo: - zbori društvenih udov, v kterih se bodo ne samo o načelih političnih, socijalnih in narodno- gospodarstvenih vprašanj, temuč tudi o posa- meznih dnevnih vprašanjih ter djanskih razmerah in dogodkih pogovarjalo in sklepalo, kako se ima društvo zastran njih vesti; D.) - sklicevanje narodnih shodov (taborov), dr- že se dotičnih postavnih določil; E.) - poskrba za razlaganje znanstvenih in pre- prostih (popularnih) predmetov; F.) - izdavanje tiskopisov; G.) - sestavljanje in izročevanje prošenj, adres, spomenic in sldepov, ter njih razglašanje po čas- nikih; H.) - nasvetovanje in podpiranje značajnih kan- Arhiv Trgovske, obrtne in industrijske zbornice - (T.O.I.) v Arhivu R Slovenije, fascikel 213 - (v nadaljevanju F 4 213). ^ T.O.I. (F 213), pristopno pismo, 7. 6. 1868. ^ Ibidem, pristopno pismo, v Ajdovšani 24. 6. 1868. Ibidem, povabilo k pristopu v društvo, nedatirano. " Slovenski narod, 2. 7. 1868. ^ Slovenski narod, 11. 8. 1868; Novice, 5. 8. 1868. didatov za razne zastope, ter vedno občenje z iz- voljenimi."^ Pričakovanja med Slovenci so bila velika. Pri Slovenskem narodu (11. 8. 1868) so od Društva za brambo narodnih pravic pričakovali, "da bode krepko stopilo na noge in energično delalo". Pred- vsem so od novega društva pričakovali organiza- cijo tabora v ljubljanski okolici in izdajanje popu- larno pisanih knjižic o posameznih političnih vpra- šanjih. Isto je v Novicah (26. 8. 1868) obljubljal tu- di osnovalni odbor, vendar kasneje društvo te na- loge ni hotelo ali tudi ni moglo uresničiti. Razmere za Slovence na Kranjskem so se v šestdesetih letih, glede na pretekla desetietja, bist- veno izboljšale. Toda hkrati niso dovoljevale, da bi se po nekaterih doseženih zmagah prepustili toku dogodkov. Nemška stranka, še zlasti v Ljubljani, ni mirovala. 7. julija 1868 so njeni člani v Ljubljani osnovali Konstitutioneller Verein oz. Konstituci- jonalno društvo, ki je bilo Slovencem v vseh po- gledih nasprotno. Njegova odbornika sta med dru- gim postala tudi Kari Dežman, ki je bil nekaj časa predsednik društva, in dr. Suppan, ki je v na- slednjem letu postal ljubljanski župan.l° Kmalu je v nemško društvo pristopilo skoraj 300 članov, od tega največ uradnikov. Poleg tega so nemški libe- ralci oz. Konstitudjonalno društvo 14. avgusta iste- ga leta v Ljubljani začeli izdajati nemški dnevnik Laibacher Tagblatt, ki so mu vsako soboto name- ravali dodati tudi slovensko prilogo. Nemška liberalna stranka je bila na Kranjskem šibkejša od narodne, bila pa je bolje organizirana in je imela več kapitala. Ljubljana je tako imela kar dva nemška dnevnika. Slovena pa niti enega. V Ljubljani so enkrat tedensko izhajale le Novice, ter v obdobju 1865-1870 tudi Triglav. Slednji je izhajal na pobudo prvakov, vendar v nemškem jeziku. Proti izdajanju časopisa v nemškem jeziku so na- stopili mladoslovend, zlasti Levstik in nekranjski Slovend. Zato ni naklučje, da je aprila 1868 v Ma- riboru začel izhajati bolj liberalni Slovenski narod, in sicer trikrat tedensko, ki pa ga narodni veljaki v Ljubljani niso hoteli podpirati. Tako so pri Slo- venskem narodu (6. 8. 1868) večkrat potožili nad ljubljanskimi narodnimi voditelji, "ki le tišče petice pod palcem", in katerim je bil njihov časopis v veliko napoto. Razočaranje nad Društvom za brambo narod- nih pravic se je pokazalo že na začetku. Narod- nozavedna javnost je sklic prvega občnega zbora društva pričakovala že kmalu po formalno-pravni potrditvi njegovih pravil, vendar se njena priča- ^ Slovenski narod, 18. 8. 1868; Marjan Drnovšek, Arhivska zapuščina Petra Grassellija 1841-1833, ZAL Ljubljana 1983, str. 397. I'' Novice, 15. 7. 1868. 11 Slovenski narod, 6. 8. 1868. 49 23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 kovanja niso tako kmalu uresničila. Pri Slo- venskem narodu so bili zelo nestrpni, želeli so, da bi osnovalnemu odboru steklo delo hitreje od rok ter da bi društvo že pokazalo, da živi in deluje. Pri tem časopisu so politično društvo sprva videli v vlogi nekakšnega zbiralca vseh pravih rodoljubov iz vseh slovenskih pokrajin, saj je imelo slovenstvo povsod enake nasprotnike.^^ To željo so gojili tudi v društvu samem, vendar jim tega - kot bomo videli - ni uspelo povsem uresničiti. Pravih razlogov za tako dolgo odlašanje sklica občnega zbora ne moremo natančneje določiti. Verjetno je bila tega najbolj kriva apatičnost, ki je prav takrat obvladala narodno Ljubljano, čeprav so Novice (14. 10. 1868) skušale krivdo naprtiti dežel- nemu zboru, ki naj bi zadrževal začetek delovanja društva. Konec septembra 1868 je deželno pred- sedstvo razpustilo mestni zbor, kjer je imela večino nemška stranka, župan pa je bil narodnjak dr. Costa.l'' Dr. Costo, ki je moral zaradi pretepa med sokoli in tumarji kmalu odstopiti kot župan, so v začetku julija 1868 rehabilitirali, tako da je od ta- krat dalje lahko ponovno opravljal županske nalo- ge. Trenja med njim in mestnim zborom pa so bila oatno le prevelika in mestni zbor so morali zaradi stalnih nesoglasij razpustiti. Apatija po razpustu mestnega zbora je bila tako velika, da je Slovenski narod (15. 10. 1868) objavil nepreverjeno novico, da so narodnjaki v Ljubljani premišljevali o tem ali bi za naslednje mestne volitve sploh imenovali svoje kandidate. Ta nepreverjena novica se je kas- neje izkazala za resnično. Prvi občni zbor je dmštvo sklicalo 17. oktobra 1868, ob sedmi uri zvečer v atalniški dvorani. Na njegovem programu so bile tri pomembne točke: razprave o zedinjenju slovenskih pokrajin v eno administrativno enoto, o vpeljavi slovenskega je- zika v šole in urade ter o prihodnjih volitvah v mestni zbor. Na prvem občnem zbom se je sešlo 80 do 100 članov. V dmštvo pa se je do takrat vpisalo že 431 ljudi. Zanimivo je, da je vse na- vzoče najprej nagovoril dr. Ahačič in to v nem- škem jeziku, kar je bilo glede na eno izmed točk programa in značaj dmštva svojevrsten cinizem. O Zedinjeni Sloveniji je spregovoril dr. Janez Blei- weis. Na njegov predlog so sprejeli sklep, da bo dmštvo v najkrajšem času o tem vprašanju izdalo knjižico, kjer naj bi skušali dokazati, da je želja po zedinjenju Slovencev upravičena in za Avstrijo tu- di koristna.l4 O vpeljavi slovenskega jezika v šole in urade je spregovoril dr. Costa. Zdi se, da sta v. 12 Slovenski narod, 15. 10. 1868. 13 Novice, 30. 9. 1868. 14 Za brošuro o Zedinjeni Sloveniji so na občnem zboru 27. januarja 1869 sporočili,da bo kmalu gotova. Vendar ni jasno ali je v resnici izšla ali ne. Po tem datumu se namreč v časopisih (Novice, Slovenski narod) ne ome- nja več. dmštvu imela glavno besedo prav dr. Bleiweis in dr. Costa. Na nasvet slednjega je dmštvo na du- najsko ministrstvo naslovilo peticijo, v kateri je po- stavilo svojo zahtevo po enakopravnosti sloven- skega jezika v javnih šolah in uradih. To so za- htevali z vso pravico, saj jim je enakopravnost slovenskega jezika omogočal 19. člen zakona o splošnih pravicah državljanov decembrske ustave, kar je pomenilo, da je ta problem dolgoročno hitreje rešljiv kot program Zedinjene Slovenije. Isto zahtevo je že pred njimi sprejel deželni zbor, ki je imel slovensko večino in zato mu je dmštveni odbor poslal zaupnico. O zadnji točki - o volitvah v mestni zbor - niso govorili, ker jim je zmanjkalo časa. Odločitev o tem je občni zbor prepustil kar odbom. Nazadnje so po šesti točki dmštvenih pra- vil izvolili nov odbor in sicer: dr. Ahačiča, dr. J. Bleiweisa, dr. Costo, Janeza Horaka, Petra Kozlerja, Janeza Mumika, Mihaela Pakiča, dr. Pranja Pa- peža, dr. Jožefa Poklukarja in Franca Ks. Souvana. Predsednik je postal dr. J. Bleiweis, podpresednika dr. Costa in dr. Ahaač, tajnika Janez Mumik in dr. Papež, blagajnik pa France Ks. Souvan.i^ Pri Slovenskem narodu so po prvem občnem zbom Dmštva za brambo narodnih pravic že po- kazali svoje nezadovoljstvo z njegovim delova- njem. Pohvalili so Bleiweisov govor na zbom, kri- tizirali pa so ga pri njegovi izjavi, da kranjski de- želni zbor - katerega član je bil tudi on sam - ni izrekel odločne potrebe po Zedinjeni Sloveniji za- to, ker se ni vedelo, kako bi reagirali ostali deželni zbori, kjer so bui Slovend slabše zastopani. Po mnenju ljubljanskega dopisriika tega časopisa Frana Levstika to ni mogel biti razlog, da kranjski deželni zbor ne bi sam izrazil te zahteve. Dmgače - kot je zapisal Levstik - "ležimo rajši kar živi v grob, ki nam ga že dolgo kopljejo naši nemili zopmiki".16 Naslednji občni zbor - zadnji v 1. 1868 - je dmštvo sklicalo 9. novembra. Do takrat je k dmštvu pristopilo še okrog sto novih članov, da je bilo vseh že preko petsto. Zbor je začel - tako kot vedno - predsednik dmštva dr. J. Bleiweis in iz- rekel naslednje besede, ki so bile v duhu časa, vendar se jih dmštvo ni vedno držalo: "Naj dmštvo hodi vsekgdar tisto edino pravo pot, ki je mu naznanja blagor domovine, neglede na desno niti na levo. Domovina naša potrebuje krepke hrambe, a zrele politike. Sloga mora biti zastava, pod ktero naj se zbirajo vsi pravi brambovd na- rodnih pravic, kterih je nesloga pogin." Glavna točka zbora je bil pravzaprav predlog odbora, da se dmštvo poimenuje Slovenija. Nekateri so to ime zagovarjali, dmgim je bilo bolj všeč ime Ilirija. Po 15 Slovenski narod, 20. 10. 1868; Novice, 21. 10. 1868 1^ Slovenski narod, 22. 10.; Fran Levstik, Zbrano delo, IX. zv., Ljubljana 1961, str. 301 50 44 2-3 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino glasovanju so se odločili, da bo Dmštvo za brambo narodnih pravic odslej nosilo bolj praktično ime Slovenija. Sprejeli so tudi načrt društvenega od- bora o zbiranju denarnih prispevkov za postavitev Vodnikovega spomenika. Načrt za postavitev spo- menika ni bil nov, nabiranje denarja zanj se je za- čelo že 1. 1857 na poziv dr. Tomana. Takrat so do- moljubi zbrali 1840 goldinarjev, vendar je akdja s časom prenehala, denar pa je ostal v hranilnid. Slovenija je hotela začeto delo dokončati.^'' Sklenili so, da zbiranje denarnih sredstev ne bo vezano strogo le na društvo in njegove člane, ampak tudi na ljubljanske meščane in vse, ki bi želeli po- magati. Večkrat se je odzval Ljubljanski Sokol, na- slednik Južnega Sokola, ki je dohodke večernih zborov izročil Sloveniji. Odzvale so se tudi posa- mezne dtalnice, dijaška mladina itd. Na dan je prišla tudi želja po prepotrebnem ljubljanskem po- litičnem dnevniku ali časopisu, ki bi izhajal vsaj trikrat na teden. O njej se zbor ni dokončno izrekel. Odbor društva jo je vzel le "na znanje", z obljubo, do bo to možnost pretehtal do nasled- njega občnega zbora. Pri Slovenskem narodu z delovanjem Slovenije niso bili niti najmanj zadovoljni. Lahko bi rekli, da so bili z njo zadovoljni vsak dan manj, čeprav je društvo delovalo komaj nekaj mesecev. Društveno delovanje oz. odbor se jim je zdel mlačen, pred- vsem pa so želeli, da bi opustili nepotrebno "petje slave za dela, ktera se sama ob sebi razumejo". V mislih so imeli predsednika dr. J. Bleiweisa, ki ga je Levstik imenoval "gospod, ki visoko dviga ka- dilnico".!^ Pri istem časopisu so narodnjakom v Ljubljani odiali tudi nezainteresiranost za taborsko idejo, ki je poleti tega leta prvič zaživela med Slo- vend. Njihovo mlačnost je občutil tudi dr. Josip Vošnjak, ko je na poti na tabor v Sempas obiskal ljubljansko dtalnico. Ljubljanski dtalničarji, ki so bili v večini tudi člani Slovenije, so - kot je poročal Levstik - dr. Vošnjaku naročali le svoje pozdrave udeležencem tabora, sami pa so se tabora udeležili v zelo majhnem številu.^O Spet drugič so pri Slo- venskem narodu (15. 12. 1868) Slovenijo opozarjali, naj ne čaka predolgo, ker narodni sovražnik 1'' Slovenija si je načrt o postavitvi Vodnikovega spo- menika zastavila zelo velikopotezno. J. Jurčič je ta njen načrt v Slovenskem narodu 1. 1868 kritiziral. Bil je mnenja, da bi se z zbranim denarjem Vodniku postavijo "duševen spominek, ki bode viden in koristen vsemu narodu in se bode ponavljal in naraščal od leta do leta". "Duševen spominek" bi bila po Jurčičevem mnenju Vod- nikova štipendija za "dobre pesniške, dramatične ali pri- povedne izdelke", kajti Slovend bi potrebovali pred- vsem literaturo in zavode za izdajanje knjig (Josip Jur- čič, Zbrano delo, X. zv., Ljubljana 1982, str. 350-352). 1° Novice, 11. 11. 1868. 1^ Slovenski narod, 22. 10. 1868; Fran Levstik, Zbrano delo, IX. zv., Ljubljana 1961, str. 301. 20 Ibidem. deluje. Tako je Levstik zapisal: "V današnjem času tisti pred zanje, ki pred pride, da mudnega čakajo kosti. Na noge tudi 'Slovenija'! bi klical, če imaš častitljivo, pomenljivo ime, bodi ga vredna. In če si krščena na ženski spol, vedi denes, čuden čas, ne velja povsod, da je tista ženska najbolja, o kateri se najmenj govori. Če hočeš v nebesa svoje pri- hodnosti priti, moraš mnogo klicati in kričati, da si, sicer bo čas, ki mogoče da ne bo imel povsod očes in ušes, v vretji tebe spregledal in spreslišal." Morda so pri Slovenskem narodu nekoliko pre- tiravali in bili pri svojih željah preveč neučakani, imeli pa so v določenih pogledih prav. Slovenija se je na izzive okolja, v katerem je živela, odzivala dokaj počasi. Nemško Konstitudjonalno društvo je delovalo veliko bolj usklajeno, čeprav je imelo manj članov. Med drugim so se pri tem društvu konec 1. 1868 odlodli, da bodo poskušali pripraviti v Ljubljani ljudsko kuhinjo, ki bi nudila revežem hrano po najnižji ceni. V tem pogledu je Kon- stitudjonalno društvo poseglo v pravo ljudsko po- trebo in tako prekosilo narodno Slovenijo.^i V letu 1869 je Slovenija sklicala tri občne zbore, na katerih je obravnavala pomembna politična in nepolitična vprašanja. Številčna moč njenega član- stva je rasla, tako so ob sklicu občnega zbora 20. januarja našteli že 557 članov. To visoko število pa dejansko ne predstavlja njene mod, saj njeni zbori v glavnem niso bili zelo obiskani. Značilno je, da so Novice število udeležencev na zborih skoraj vedno zamolčale, izjemo so naredile le takrat ko je bilo udeležencev veliko. Povsem drugače je bilo seveda s Slovenskim narodom, kjer so obisk vest- no beležili. V notranjem delovanju Slovenije ni bilo zaznati velike živahnosti in energičnosti. Lev- stik je v Slovenskem narodu stanje nazorno ozna- čil z zbadljivimi besedami: 'Naše društvo zdi se mi zmerom kakor skupščina strašno resnobnih istoč- nih mohamedancev, kteri si vedno na tihem misli- jo: AUah je to sklenil. Allah je to naredil. Allah bodi hvaljen, mi ne moremo nič proti temu! Delajo se predlogi, delajo se sklepi, o kterih se že naprej ve, da se ne bodo nikdar djansko izpeljali." Zna- čilno je, da je na neki skupščini tega društva "neki mlajši sicer, jako ognjeni narodnjak in izvrstni pe- vec {Josip Noli op. p) za čas govora predsednika tako trdno zaspal, da je njegovo smrčanje večo ob- čo pozornost izbudilo, nego predsednikov govor sam".22 Brez dvoma je kritika letela na račun predsednika društva dr. J. Bleiweisa, ki si je skupaj s svojimi sodelavd (dr. Costa, dr. Toman ...) lastil pravico do absolutnega vodstva v narodnem giba- nju. Njihova značilna previdna in umirjeno-kon- 21 Slovenski narod, 31. 12. 1868. 22 Slovenski narod, 9. 2. 1869; Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, IH. zv., Ljubljana 1958, str. 289. 51 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 servativna politika se je vse bolj kazala tudi pri Sloveniji. Na občnem zbom 20. januarja se je celoten pogovor vrtel okrog dveh političnih vprašanj, okrog predloga ljubljanskih Nemcev o vpeljavi di- rektnih volitev v državni zbor ter o možnosti izda- ; Janja prvega slovenskega političnega dnevnika. Pr- vo vprašanje ni ponudilo nobenih večjih dilem, vsi so se strinjali z dr. Costo, da bi vpeljava direktnih volitev v dunajski državni zbor hudo prizadela Slovence in Slovane sploh. S to zahtevo, izraženo j v posebni peticiji, se je namreč ljubljansko Kon- | stitucijonalno dmštvo obrnilo na dunajski paria- j ment. Z uresničitvijo njihove zahteve bi bilo priza- \ delo načelo deželne avtononüje oz. federalizma. Slovenija je bila prisiljena nastopiti zoper to že iz tega stališča, da dokaže, da želja ljubljanskih Nem- cev ni želja cele Kranjske. Sklenili so prek držav- nega poslanca dr. Tomana v državni zbor poslati svojo peticijo, ki je bila odločno proti vpeljavi di- rektnih volitev.23 Izbira dr. Tomana kot posrednika morda ni bila najpametnejša, saj so takratni slo- venski državni poslanci v državnem zbom ubirali ; pot taktične opozicije z opurtunističnim prilaga- janjem vsakokratnemu položaju ter niso sledili zgledu Čehov v njihovi politiki načelne abstinence. Dmge izbire, kot je bila naslonitev na slovenske državne poslance, pri Sloveniji pravzaprav niso kneli. Veliko več vroče krvi na občnem zbom je bilo ob razgovom o možnostih izdajanja ljubljanskega dnevnika oz. časopisa, ki bi izhajal vsaj trikrat te- densko. Odbor Slovenije je o tem predlogu, poda- nem na prejšnjem občnem zbom (9. 11. 1868), raz- i pravljal že na svojih sestankih in je na prvi občni ' zbor v 1. 1869 prišel z že izdelanimi predlogi. Od- j ločil se je zavrniti možnost izdajanja ljubljanskega > dnevnika iz dveh razlogov, ker: j dmštvo ni imelo dovolj denarja; bi nov politični časopis postal največji konku- rent Slovenskemu narodu in bi obema stanje še poslabšal. Taka razlaga ni prepričala vseh članov Slo- venije. Najbolj sta ji nasprotovala Noli in Kreč, ki sta bila za izdajanje novega političnega časopisa. Slednji je celo predlagal, da bi Slovenija, po zgledu Konstitudjonalnega dmštva pri financiranju Tag- i blatta, od svojih članov marljiveje pobirala dename ; prispevke in si tako financirala časopis. ^4 Odbor ; je njune predloge vzel na znanje, vendar jih kas- : neje niti ni poskušal uresničiti. Ob odpovedi izdaje političnega časopisa so bur- no reagirali tudi pri Slovenskem narodu, kjer je Fran Levstik napadel Slovenijo in njene odbornike, zaradi njihove "breznačelne, počasne" politike. Pra- vega razloga za odpoved izdajanja ljubljanskega dnevnika ni videl v možnosti konkurence Sloven- skemu narodu, pač pa v denarni skoposti ljub- ljanskih prvakov. Zapisal je: "Kako blago, kako ko- legialno in vendar težko resnico povem - tako neresriično! Tisti možje, katerim je narod, ki jih hvaliti ne more, tm v peti, ki so ga javno enkrat se predrznili pod mizo vreči, dasiravno je v naši čital- nici najbolj bran list, tisti bi ga naenkrat varovali in sami sebe in svojo polovično politiko zatajili, da bi 'Narod' konkurence ne imel? Vsega tega jim ne verjamite!"25 Čez tri dni, 23. januarja, so sklicaM "nadalje- valni" občni zbor, saj 20. januarja niso razpravljali o predlagani spremembi zemljiških in hišnih dav- kov. Slo je za načrt, ki ga je c. k. finančno mi- nistrstvo poslalo v pretres deželnim oblastem. Z novo cenitvijo hišnih in zemljiščnih dohodkov bi imeli prednost vladni komisarji, kar pa so pri Slo- veniji hoteli preprečiti na ta način, da bi prek slo- venskih državnih poslancev dosegli, da bi v cenit- venih komisijah imeli večino ljudski zastopniki.^^ Spet so se naslonili na svoje državne poslance, vendar z njimi še zdaleč niso bili vsi zadovoljni, tudi odborniki ne. Tako je dr. Ahačič na eni dmštvenih sej napadel državne poslance, da so le vladni statisti, ki niso vredni nobenega zaupanja. Podobno je nekoč odreagiral tudi dr. J. Bleiweis, vendar je ostalo samo pri izjavah, ukrepal pa ni nihče.2'' Teh izjav v Novicah niso zabeležili, čeprav je ta časopis deloval kot "podaljšana roka" ljub- ljanskega političnega dmštva. Daleč najpomemb- nejši predlog je na zbom 23. januarja dal dr. Karol Bleiweis, ki je od odbora dmštva zahteval pripravo tabora v ljubljanski okolid. Seveda je zbor predlog sprejel. Bil je že skrajni čas, da je tudi Slovenija začela misliti na prireditev, o kateri se je, vse od ustanovitve dmštva, stalno govorilo.^^ Prvega marca so pri dmštvu spet sklicali občni zbor. Na njem sta bÜi glavni točld programa: raz- govor o volitvah v mestni odbor in razprava o za- časnem ministrskem ukazu glede šolskega nadzora z dne, 10. febmarja 1869. Pri zadnjem predlogu je šlo za jasno omejevanje deželne avtonomije glede šolstva. Pri dmštvu pa so ministrski ukaz razumeli tudi kot omejevnje pravic duhovšdne.^^ Občni zbor 1. marca je bil zadnji v tem letu. Nekateri člani dmštva so bili nezadovoljni s tem, da so bui taki shodi, kjer se je zbralo večje število članov, tako redki. To pa ni pomenilo, da dmštvo ni de- lovalo. Odbor je pogosto skliceval seje, kjer so 23 Novice, 27. 1. 1869. 24 Ibidem. 25 Slovenski narod, 25. 1. 1869; Fran Levstik, Zbrano delo, IX. zv., Ljubljana 1961, str. 329. 2° Novice, 3. 2. 1869. 27 Slovenski narod, 9. 2. 1869. 2° Novice, 3. 2. 1869. 29 Novice, 10. 3. 1869. 52 2-3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino razpravljali o najrazličnejših problemih. To leto prav gotovo največ o organizaciji vižmarskega ta- bora in postavitvah kandidatov za volitve v dežel- ni zbor. Leta 1869 so bile volitve v mestni odbor. Na- povedane so bue za 9., 10. in 12. marec. Pri Slo- veniji so svoje člane dolgo pustili čakati brez informacij o vlogi društva ob tem pomembnem dogodku. V prvi polovid februarja 1. 1869 je društ- vo še vedno molčalo, čeprav so njegovi nasprot- niki o tem vprašanju začeli razpravljati in se pri- pravljati že 11. januarja.30 Slovenija se je zganila dokaj pozno in o volitvah v mestni zbor raz- pravljala šele na svojem petem občnem zboru 1. marca. Odbor društva je na ta zbor že prišel s svojim sklepom glede tega vprašanja, sklenjenim na seji odbora 17. februarja. Na njej je zmagala volja dr. Coste, ki si je kot bivši župan najbolj prizadeval, da društvo ne bi nastopilo na mestnih volitvah. Njegove slabe izkušnje z nemškimi mest- nimi odborniki, ki so v prejšnjem letu zaradi nje- govega županovanja bojkotirali mestne seje, so od- tehtale vsako drugo možnost. Nekateri odborniki Slovenije njegovih zamisli sprva niso hoteli spre- jeti. Tako so bili dr. Ahadč, dr. Poklukar in M. Pakič prepričani, da bi ob morebitni neudeležbi na volitvah društvo preveč izgubilo, vendar je mnenje dr. Coste prevladalo.^l Na občnem zboru je dr. Costa samo še prebral poseben društveni razglas o neudeležbi na mest- nih volitvah, ki so ga Novice objavile 3. marca. Vsi udeležend so se strinjali s sprejetim odborovim predlogom,32 kar se zdi nekoliko čudno. Vsiljuje se misel, da je bilo v društvu nekaj narobe in da načelo demokratičnosti ni prišlo do izraza, ali pa je bila večina navzočih - in še bolj tistih, ki niso bili navzod - za ta problem nezainteresirana. Od 1. 1864 do pomladi 1. 1868 je narodna stranka imela v rokah mestno oblast, ki jo je sedaj brez boja pre- pustila Nemcem. Tokrat se je narodna stranka že- lela preizkusiti v vlogi sodnika, tako kot so njej nekoč bili sodniki Nemd. Novice (17. 3. 1869) so z veseljem objavile vest, da se je volitev mestnega zbora ob narodni abstinend udeležilo le 545 volil- cev, 666 pa jih je ostalo doma, vendar to dejstvo narodnjakom ni prav nič koristilo. Drugačno taktiko je društvo izbralo pri t. i. na- domestnih volitvah v deželni zbor. Namesto umrlega poslanca prosta Antona Kosa je Slovenija kot prvega kandidirala zmernega mladoslovenca dr. Razlaga iz Brežic.33 Volitve so potekale 19. aprila v Kranju za kranjski, tržiški in loški okraj. Dr. Razlag je na volitvah premočno zmagal, saj ni imel močnejšega nemškega protikandidata. Od 77- ih volilcev jih je zanj glasovalo kar 67.^4 Več dela je imela Slovenija pri izbiri kandidata za volitve na Dolenjskem 25. maja namesto umr- lega Santa Treota. E)ruštvo je prek svojih poverje- nikov vedno poizvedovalo za mnenje volilcev in ta primer ni bil nobena izjema. Naloga pa je bila tokrat še posebej težka, saj je bilo potrebno za mnenje volilcev povprašati kar v šestih okrajih (trebanskem, zatičinskem, žužemberškem, mokro- noškem, litijskem in boštanjskem). O tej zadevi je neki Josip Novak v začetku aprila pisal odborniku dr. Poklukarju. Predlagal je kandidata, in sicer žu- žemberškega župana Janeza Vehovca, ki ga pred- stavlja kot značajnega moža, vnetega za narod. Zagotavljal je tudi, da bo Vehovec v žužem- berškem okraju dobu največ glasov, da pa bodo zanj agitirali tudi v trebanjskem okraju.^^ O kandidaturi za volitve v Trebnjem so od- borniki Slovenije razpravljali na svoji seji 22. aprila. Iz zelo malomarno napisanega zapisnika seje je razvidno le to, da so na seji obravnavali mnenja volilcev, kd pa so si bila zelo nasprotujoča. Med kandidati so se večkrat pojavila imena dr. Zamika, K Rudeža, dr. Poklukarja in tudi Vehovca. Neka- terim se je zdel Vehovec premalo znan, spet dmgi so bili zoper dr. Zamika, tretji so bili nad njim navdušeni itd..^^ Mnenja o kandidaturi so bila močno deljena. V javnosti je takrat o bodočem kandidatu nastalo več ugibanj. Slovenski narod (27. 4. 1869) je objavil vest, da Slovenija sploh ne bo imela kandidata, spet dmgič (4. 5. 1869) so pisali o dr. Poklukarju kot možnemu kandidatu. Pri tem časopisu so bili naklonjeni dr. Zamiku, ki se jim je zdel najbolj primeren kandidat, saj je pri dolenjskih volilcih vzbujal zaupanje. ^7 pri Slove- niji ga niso imeli preveč radi, ker ga ni marala duhovščina, ki je bua v dmštvu močno zastopana. Odlodtev je prišla šele 10. maja na seji odbora. Kandidaturo je dobil dr. Zamik, ljudstvu najbolj znan kot odličen taborski govornik. Proti njemu so bili še vedno: župnika Gestrin iz Št. Jurija in Jerič iz Dobova, ter Gros iz Sv. Križa, katerega poklic ni znan.^S Verjetno je k izbiri dr. Zamika največ pripomogla njegova izredna priljubljenost med ljudmi. V Novicah so 12. maja objavili tudi razglas Slo- venije, kjer je dr. Zamik, Id je bil po mišljenju mladoslovenec, v sedmih točkah predstavil svoj program. Med dmgim je, ne povsem iskreno, ampak bolj po volji Slovenije, v tretji točki zapisal: 30 Slovenski narod, 9. 1. 1869. II T. O. L, (F 213), zapisnik seje 17. 2. 1869. 32 Novice, 10. 3. 1869. 33 Novice, 31. 3. 1869. 34 Novice, 21. 4. 1869. 35 T. O. I., (F 213), pismo J. Novaka iz Selsenberga 3. 4. 1869. ^ T. O. L, (F 213), zapisnik seje 22. 4. 1869 37 Slovenski narod, 8. 5. 1869. 38 T. O. I., (F 213), zapisnik seje 10. 5. 1869 53 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 "Posebno mi pa do tega stoji, da se šola od cerkve ne loči, vsako delovanje za ločitev zdi se mi vedno jako škodljivo in pogibeljeno za naš narod."^^ Vo- litev v Trebnjem se je udeležilo 99 volilcev, dr. Zamik je prejel kar 92 glasov. Ostalih sedem pa je dobil predstavnik nemške stranke, novi ljubljanski mestni župan dr. Suppan.^O Z dr. Zamikom je prišel v kranjski deželni zbor prvi izrazitejši mla- doslovenec. Meseca julija je morala Slovenija spet izbirati kandidata za deželni zbor. Volitve za ljubljanski in vrhniški okraj so bile razpisane za dne 31. julija, namesto Fidelisa Trpinca, ki se je zaradi starosti umaknil iz političnega življenja. Tudi tokrat so za mnenje povprašali volilce teh dveh okrajev. Na seji odbora pa so za kandidata izbrali Franca Kot- nika, posestnika iz Verda pri Vrhniki.^l Slovenski narod (17. 7. 1869) je ob tem izbom nekoliko zlob- no zapisal, da dr. Poklukar spet ni prišel na vrsto, "čeprav ga ima 'Slovenija' že dolgo pripravljenega na polici". Na volitvah je tudi tokrat zmagala na- rodna stran. Od 89-ih volilcev se jih je volitev udeležilo 75, Kotnik pa je dobil 72 glasov, ostale pa njegov nasprotnik, c. k. okrajni glavar Pajek.42 Slovenija se je tega leta izkazala tudi pri izbiri kandidatov za avgustovske volitve v Trgovsko in obrtno zbornico. Tudi tokrat so dobili večino na- rodnjaki.43 Na svojem prvem zbom je nova zbornica izvolila za predsednika g. V. C. Zupana, za podpredsednika pa Janeza Horaka. Tajnik je postal Janez Mumik Vsi trije so bili seveda tesno povezani s Slovenijo.44 Leta 1869 pa je nastopila v slovenskem poli- tičnem prostom pomembna sprememba. Od svoje ustanovitve pa vse do marca tega leta je bila Slo- venija edino politično dmštvo, ki je predstavljalo politične interese vseh Slovencev. Po tem datumu pa so se začela ustanavljati enaka dmštva izven Kranjske. Prvo tovrstno dmštvo so oblasti dovoUle v začetku marca 1. 1869 v Maribom.45 Prvi zbor so priredili 15. junija istega leta, ko je dmštvo spre- jelo že 150 članov. Predsednik je postal urednik Slovenskega naroda Anton Tomšič. Med odborniki pa so bili med dmgimi tudi dr. Vošnjak, Božidar 39 Čeprav je bil dr. Zamik mladoslovenec, se je zaradi tre- banjskih volitev dobrikal Novicam in Sloveniji. O tej strani njegovega značaja je pisal tudi Jurčič Levstiku oktobra 1868. Zapisal je, da se mu Zarnik kot človek zdi sumljiv, ker je v Novicah za "farje" pisal, zato da bi mu Slovenija pomagala vsaj do poslanstva, drugje pa je o duhovščini govoril drugače (Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, III. zv., Ljubljana 1958, str. 295). 40 Novice, 27. 5. 1869. 41 Novice, 14. in 21. 7. 1869. 42 Novice, 4. 8. 1869. 43 Novice, 11. 8. 1869. 44 Novice, 1. 9. 1869. 45 Slovenski narod, 9. 3. 1869. Raič in Josip Jurčič.46 I>uštvo je büo zelo ambi- \ ciozno in je že novembra 1. 1869 pripravüo brošuro z naslovom "Slovenski tabori za prosto slovensko ljudstvo". Knjižico je napisal dr. Vošnjak, izdalo in \ založuo pa jo je dmštvo samo.47 2. septembra 1869 je c. k. namestništvo v Trstu i dovolüo ustanovitev goriškega političnega dmštva Soča. V osnovalnem odbom novega dmštva sta bUa tudi dr. Tonkli in dr. Lavrič, ki sta bua znana zaradi svoje taborske dejavnosti. Soča je priredüa ' tudi dva tabora, in sicer v Tolminu 1. maja 1. 1870 • in v Sežani 29. maja 1870.48 Obema taboroma je predsedoval dr. Lavrič, ki je bü tudi predsednik dmštva. Svoje politično dmštvo so dobüi tudi koroški i Slovend v Celovcu. Odlodtev o ustanovitvi dm- ' štva Trdnjava je padla 20. septembra 1869. Vlada | je njegova pravüa odobrila. Trdnjava je imela svoj prvi občni zbor 27. decembra 1869 v neki gostilni. Na njem se je zbralo okrog 70-80 Slovencev. Pred- sednik je postal Albin Poznik.49 V septembm 1. ] 1870 je v Šmarju na Štajerskem nastalo še eno po- : litično dmštvo, ki je dobüo ime Naprej.50 Prvi \ občni zbor je dmštvo sklicalo 27. novembra 1870.51 \ Proces nastajanja novih političnih dmštev je bü \ povsem naraven. Vsaka dežela je imela svoj spe- : dfični položaj in iz njega je morala izhajati. Poleg tega ni zanemarljivo tudi stalno prisotno nezado- voljstvo nad delom ljubljanske Slovenije. V Slo- venskem narodu je Josip Jurdč že v novembm 1. 1868 v članku "Naša politična dmštva" opozarjal, i da za slovenske razmere ni dovolj, da obstaja le \ eno poUtično dmštvo, temveč jih je potrebno več, | in sicer na različnih krajih Slovenije. Zapisal je, da i bi büo strateško napačno, če bi vojaško poveljstvo \ hotelo imeti vso vojsko zbrano v središču, zane- marilo pa bi varovanje levega in desnega vojnega krüa.52 Odpor do ustanavljanja novih dmštev je ' bü precejšen. Tisti, ki so najbolj vneto zagovarjaü ; mnenje, da se morajo vsi Slovend zbrati okrog Slovenije, so zagovarjaü stališče, da knajo vsi Slo- ; vend - neglede kje živijo - isti program, t. j. Zedi- ; njeno Slovenijo. Hkrati pa so se le-ti izgovarjaü na postavo o političnih dmštvih, ki posameznim dm- štvom ni dovoljevala ustanavljanja podmžnic.53 V istem času, ko so začela nastajati nova slo- venska poutična dmštva so že stekle prve priprave za izvedbo vižmarskega tabora. Ta tabor, izpeljan \ 17. maja 1869 na binkoštni ponedeljek, je v celoti 46 Slovenski narod, 17. 6. 1869. i 4" Slovenski narod, 13. 11. 1869. 4« Novice, 27. 4. in 25. 5. 1870. 49 Slovenski narod, 18. 1. 1870. 50 Slovenski narod, 1. 10. 1870. 51 Slovenski narod, 17. 11, 1870. 52 Slovenski narod, 21. 11. 1868; Josip Jurčič, Zbrano delo, X. zv., Ljubljana 1982, str. 359-361. 53 Ibidem. 54 2-3 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino pripravila in organizirala Slovenija. V slovenski ta- borski zgodovini je bü to najmogočnejši in po šte- VÜU udeležencev najbolj obiskan tabor, na njem se je namreč zbralo ok 30.000 ljudi.54 Kot sem že po- vedala, je Slovenijo na njeno dolžnost za sklic ta- bora v okolici Ljubljane prvič opomnü dr. Karol Bleiweis na januarskem občnem zboru društva. Dr. Costa se je takrat skušal opravičiti in kot razlog za nesklic tabora navedel predolgo zasedanje dežel- nega zbora v prejšnjem letu, ki se je končalo šele pozno jeseni, v času, ki ni bü več primeren za sklicevanje taborov. Kadar je deželni zbor zboro- val, se je namreč ljudstvo lahko zbiralo le na pod- ročjih, ki so bua več kot 5 müj oddaljene od nje- ga.55 Pri Slovenskem narodu (9. 2. 1869) takega opravičua niso sprejemali, tudi Bleiweisovemu predlogu sprva niso verjeli. Dopisnik Levstik je za- pisal: "Vsaj jaz ne verujem tako dolgo na ta ljub- ljanski od političnega društva predloženi tabor, da ga na lastne oči ne vidim in da na lastna ušesa govornikov ne slišim, kajti dobro in natanko vem, da so skoraj vsi naši poslanci poprek zoper tabo- rovanje." Kljub dvomom so odborniki Slovenije že na seji 17. februarja določili točen datum njegove izvedbe, t. j. 17. maj.^^ Po zapisu z odborove seje dne 24. marca - vsi zapisniki so napisani malo- marno in dokaj nečitljivo - lahko sklepamo, da so odločali o prizorišču dogodka in izbrali Vižmarje. Hkrati so sklenili, da bodo pripravili zares velik tabor, ki se ga bo udeležuo kar največje števuo do- moljubov.S'' Na seji odbora 9. aprila so velüc del časa na- menili razpravi o taboru. Sklepali so o kritju stroš- kov, o sestavi programa in o taborskih govornikih. Sklenili so, da bo glavne stroške plačala sama Slovenija. Za pomoč so - prek tajnika Mumika - prosüi tudi Ljubljanskega Sokola. Tega dne so okvirno določui program. Strnili so ga v dve točki. Prva naj bi (po predlogu dr. Coste) obravnavala sredstva za ohranitev slovenske narodnosti, in sicer so bua le-ta sledeča: A.) - zedinjenje Slovencev; B.) - vpeljava slovenskega jezüca v šole; C.) - posebna potreba po vseučuišču; D.) - vpeljava slovenskega jezüca v urade. Druga točka naj bi vsebovala zahtevo po uved- bi podporrdh bank za kmetijstvo in obrt. Kot mož- ne govornike so določui naslednje: dr. Tomana, dr. Costo, Josipa Nolija, dr. Radoslava Razlaga in Ja- neza Murrdka.58 Tudi na seji 28. aprila so ponovno razpravljali o taboru na Vižmarjih, vendar so za- 54 Josip Vošnjak, Slovenski tabori za prosto slovensko ljud- stvo, izdalo slovensko politično društvo v Mariboru 1. 1869, str. 12. 55 Novice, 3. 2. 1869. 5° T. O. L, (F 213), zapisnik seje 17. 2. 1869. 57 Ibidem, zapisnik seje 24. 3. 1869. 58 Ibidem, zapisni seje 9. 4. 1869. pustüi zelo skromen zapis, tako da o tem dogodku ni mogoče sklepati ničesar konkretnega. Zadnje podrobnosti so določui na razširjeni seji 5. maja. Talcrat je manifest že "šel po svetu". Med drugimi so ga Novice objavüe 5. maja. Slovenski narod pa le dan kasneje. Organizirali so sedem odsekov, ki so imeH pomembne naloge pri izvedbi tabora. Vsak odsek je imel svojega predsedrdka. Prvi odsek je bü denarni in je bü seveda namenjen zbiranju potrebrdh gmotnih sredstev. Drugi, se- stavljen iz osmih članov Slovenije, je bü zadolžen za razpošujanje taborsldh povabü, plakatov, po- zivov, listov ter drugega propagandnega materiala v bližnjo in daljno okolico ter slovanskim dru- štvom na Češkem. Tretji odsek, sestavljen iz šestih članov Slovenije, je bü zadolžen za preskrbo z vo- zovi in za krčme. Četrti je bü najštevučnejši in namenjen sprejemu vseh udeležencev tabora. Kot je mogoče sklepati na podlagi zapisa, je bü njegov predsednik Pavel Drašler, član Ljubljanskega Soko- la in Slovenije. Peti, sestavljen iz šestui članov, je skrbel za "taborišče", oder in umetelni ogenj. Kaj je büo s šestim odsekom, ni popolnoma jasno. Iz zapisa lahko sklepamo, da so biH njegovi člani na samem taboru dodeljeni drugim odsekom, enako kot tudi člani prvega in drugega, ki so do 17. maja v glavnem že opravili svojo dolžnost. Sedmi je bü centralni odsek, sestavljen iz odbornikov Slovenije in predsednikov posameznih odsekov. Po določitvi glavnih nalog so navzoči dajali še svoje predloge, ki so se nanašali predvsem na tehnično plat izpeljave tabora. Ljudevit Ravnikar se tega ni držal in je zahteval, da se mora na tabor povabiti tudi dr. Zarrdk, ki je navadno predstavljal resolucijo o vpeljavi slovenskega jezüsa v šole. Dr. Zamik je Sloveniji prav takrat že povzročal pre- glavice zaradi volitev deželnega poslanca v Treb- njem. Dr. Costa je zavmü Ravnikarjev predlog z neprepričljivo obrazložitvijo, da pogovor o tem ne sodi na ta sestanek. 5^ Ljudstvo iz vseh slovenskih dežel se je tabora veselüo. Povsod je bUo mogoče zaznati veliko vznemirjenost in pričakovanje ob tako po- membnem dogodku. O tem priča tudi zelo dolgo pismo dr. Vošnjaka, ki je büo verjetno namenjeno dr. J. Bleiweisu. V njem le-ta piše o tem, "da se na Štajerskem že vse veseli tabora na Vižmarji", ter hkrati dodaja, da se bo dogodka udeležuo "gotovo več sto štajerskih taboritov z zastavami". Vošnjak je pismo napisal tudi z namenom, da odbom Slo- venije, ki je bü hkrati tudi odbor za pripravo ta- bora, pove nekaj svojih dragocenih izkušenj, saj je bü znan kot vnet zagovornik taborske ideje. Med dmgim je tudi on predlagal, da se povabi dr. Zarrdka, da bi govoru o vpeljavi slovenskega jezüca 5^ Ibidem, zapisnik sestanka 5. 5. 1869. 55 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1990 v šole, saj - kot je zapisal - 'bo gotovo ta važni predmet tako popularno razlagal, da bo ljudstvo popolnoma prepričal". Za govornika o Zedinjeni Sloveniji je predlagal dr. J. Bleiweisa, poleg njega pa za isto točko po enega predstavnika iz Goriške, Štajerske in Koroške. V imenu štajerskih Slovencev je bil pripravljen nastopiti tudi sam. Naslednji nje- gov predlog je bil ta, da bi v Vižmarje povabili od- bore vseh slovenskih čitalnic, z njihovimi zasta- vami, ker bi to - kot je zapisal - "jako okinčalo ta- bor".60 i^ot kaže so se pri Sloveniji pod težo takih prepričevanj nazadnje le odločili med govornike uvrstiti tudi dr. Zamika in tudi dr. Vošnjaka. Ljudje, zlasti predstavniki čitalnic iz vseh slo- venskih dežel, so v času pred taborom množično pisali Sloveniji. Predvsem so ji sporočali, koliko jih bo prišlo na Vižmarje, hkrati pa so prosili za ce- nejše vozovnice za železnico, ki jih je očitno naj- bolj primanjkovalo. Tako je npr. tržaška čitalnica prosila za sto takih "izkaznih listov".^! Anton Kumšič (?) iz Cerknice je prosil za nove izkaznice - pred tem jih je prejel že 24 - ker se je iz cerkniške okolice tabora nameravalo udeležiti najmanj 100 ljudi.62 Pisem s podobno vsebino je bilo še veliko. Med dmgimi se je oglasil tudi celjski trgovec, kul- turni delavec in aktivni član celjske čitalnice Franjo Kapus, ki je enemu odborniku sporočil, da se bo iz Savinjske doline tabora udeležilo okrog 60 ljudi, ki bodo s seboj prinesli 8-10 zastav. Prosil je tudi za dodatne vozove, ki naj bi Savinjčane prepeljali s kolodvora v Vižmarje. Hkrati je pohvalil odločitev Slovenije ob izbiri dr. Zamika za kandidata.^^ Kapus se ni zmotil ko je zapisal, da bo ta tabor "po pravici tabor vsih slovenskih taborov", čeprav je bilo popoldne 17. maja zelo slabo vreme. Novice so že dva dni po dogodku zapisale, da "dokler Ljubljana stoji, še ni doživela še tolko živahnega gibanja, ko je iz vseh cest, ki peljejo iz dežele v Ljubljano, in iz Ljubljane same, vrelo ljudstvo na Vižmarje". Na tabor je prišlo 9 dopisov in 16 tele- gramov, daleč najpomembnejša sta bila pozdrava dveh čeških narodnih voditeljev Palackega in Rie- gerja. Tudi pri Slovenskem narodu (20. 5. 1869) ni- so skoparili s hvalo velikega dogodka. Zapisali so, da so že v nedeljo 16. maja v Ljubljano prihajali udeleženci iz vseh krajev razcepljene domovine. Ljubljana je bila na predvečer prireditve tako na- polnjena z gosti, da je moral marsikdo prenočiti kar na "taborišču", pod milim nebom. V pone- deljek je bila - kot poročata Slovenski narod in dr. Vošnjak v svoji knjižici - Ljubljana prava podoba ljudskega preseljevanja. Prišlo je nekaj sto primor- 60 Ibidem, pismo dr. Vošnjalca, v Slovensld Bistrici 5. 5. 1869. Ibidem, telegram iz Trsta, 14. 5. 1869. °2 Ibidem, pismo iz Cerknice, 14. 5. 1869. 63 Ibidem, pismo iz Celja, 11. 5. 1869. skih Slovencev, ki so bili deloma v narodni obleki, vsi pa so imeli na klobukih napis "Tržaški Slo- vend". Prišlo je veliko Dolenjcev, Notranjcev ter Gorenjcev, kar ni bilo ravno v veselje ljubljanskim nemškutarjem. Veliko ljudstva se je pripeljalo z vlaki, ki so zaradi velike zasedenosti zamujali tudi po eno uro ali celo več. Ob dveh popoldne so prišli štajerski gostje. Iz Koroške sta prišla dva zastopnika. Kmečke občine so poslale svoje pred- stavnike, ki so prišli ozaljšani z vend, zastavami, lastno godbo, itd..64 Posebno vlogo na tabom je imelo tudi dmštvo Ljubljanskega Sokola. Večina ljubljanskih udeležencev tabora je čakala prav na njihov odhod iz Ljubljane, zato jih je povsod spremljala velika množica. Ob treh popoldan se je začel tabor. Prvi je vse navzoče nagovoril dr. Costa. Pozdravil jih je ter za predsednika tabora predlagal dr. Janeza Bleiweisa, kar je ljudstvo enoglasno in navdušeno potrdilo. Dr. J. Bleiweis je začel uradni del tabora in za- govarjal prvo resoludjo - t. j. Zedinjeno Slovenijo. Med večkrat ponovljeno zahtevo "dajte nam Slo- venijo", je povedal tudi to, da se je o tej ideji po- govarjal že 1. 1848 z nadvojvodo Janezom. Nad- vojvoda takrat načelno ni nasprotoval ideji Zedi- njene Slovenije, postavil mu je le vprašanje, kaj bodo k temu rekli Štajerd in Korošd.65 Dr. J. Blei- weis je dvome nadvojvode Janeza tudi sam pre- vzemal in poudarjal, kar je "revoludonamo" idejo nekoliko otopilo. To dejstvo pa na tabom ni bilo pomembno. Med njegovim govorom so se namreč razlegali kHd "Živila Slovenija!" ter "Živijo dr. Bleiweis!". Nato sta o isti temi spregovorila še dr. Vošnjak in dr. Tonkli. Prvi je navzoče pozdravil v imenu štajerskih Slovencev in iz štajerskega zor- nega kota zagovarjal zedinjenje. Dr. Tonkli pa je spregovoril v imenu goriških Slovencev. Oba go- vornika so spremljali navdušeni vzkliki.66 O vpeljavi slovenskega jezika v šole je govoril dr. Zamik. Med dmgim je star pregovor "kolikor jezikov znaš, toliko veljaš", na katerega so se več- krat sklicevali tudi Nemd, oznadl za "stare babje kvante", saj se - kot je rekel - Francozi in Angleži uče le svojega jezika in vendar pri njih napreduje vednost, umetnost in omika. Torej je zavrnil mne- nje mnogih, da z znanjem zgolj enega jezika ni mogoče daleč priti. Dr. Radoslav Razlag je zagovarjal tretjo reso- ludjo - ustanovitev vseučilišča v Ljubljani. Poudaril je, da si Slovend morajo doma pridobiti znanje, sicer bodo mlajši rodovi reveži, enako kot so bili njihovi predniki. Za njim je spregovoril Josip Noli, 64 Slovenski narod, 20. 5. 1869; Josip Vošnjak, Slovenski tabori za prosto slovensko ljudstvo, izdalo slovensko politično društvo v Mariboru 1. 1869, str. 12. 65 Slovenski narod, 22. 5. 1869. 66 Ibidem. 56 44 2-3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino ki je govoril o vpeljavi slovenskega jezika v urade. Pozival je vse slovenske župane, naj zahtevajo pisanje dopisov le v slovenskem jeziku, v nas- protnem primeru naj jih vračajo.^'' V uradnem delu sporeda je kot zadnji govornik nastopil še dr. Costa, ki je govoril o drugi točki programa - o osnovanju pomožnih družb v pod- poro kmetijstvu in obrti ter deželne zavarovalnice. Poudaril je potrebo, da bi Slovend v tem pogledu posnemali Cehe. Poln idealizma je tudi zagotavljal, da domače zavarovalnica, v nasprotju s tujimi, ne bi iskala dobička, ampak bi bil njen namen le nudenje pomod domačim gospodarjem.^^ Seveda so bile vse resoludje enoglasno sprejete. Prav na koncu je vse navzoče pozdravil še g. Pre- merstein, predsednik tolminske dtalnice. Za njim je v imenu odbora ljubljanskih Slovenk sprego- vorila še gospodična Tomanova. Po njenem govo- ru je odbor ovenčal zastave vseh zbranih sloven- skih dtalnic - zastopanih jih je bilo več kot 30 - z lipovimi vend in trakovi. Program tabora se od njegovega sprejema ni spremenil, drugače pa je bilo z govorniki. Dr. Toman se je moral nastopu zaradi bolehnosti odpovedati. Mumika pa je odtno zamenjal dr. Zamik. Po končanem tabom so ljudje še dolgo postajali na prizorišču in se pogovarjali. Zvečer so se v glavnem zbirali po Ljubljani, v največjem številu prav v dtalnid. Ljubljanslci Tag- blatt je uspeh tabora skušal kar najbolj zmanjšati. Zapisal je, da se je na njem zbralo le ok. 8000 ljudi, povedni žensk in otrok, ki so le mlačno sprejemali govore.^^ Uspeh vižmarskega tabora je še dolgo odmeval med ljudstvom. Znani ljubljanski fotograf Emest Pogorelec je za prodajo izdelal fotografijo tabora. Na sredini je bila fotografija tabora, ki so jo ob strani krasile še podobe vseh govornikov. Na njej so bili napisi: "Ne udajmo se!", "Zedinimo se!" ter "Živila Sloveraja!"70 Vižmarski tabor je bil edini, ki ga je orga- nizirala Slovenija. Slovenski narod oz. Levstik ga je še pred njegovo izvedbo označil kot prisiljenega, ker se Slovenija dolgo ni mogla odlodti zanj. Za- pisal je, da jo je v njegovo izvedbo prisililo le javno mnenje, ki je tabor podpiralo. Trdil je, da bi bil tabor v Vižmarjih izveden tudi v primem, če se Slovenija zanj ne bi odločila, kajti inidativa zanj je prišla "od spodaj". Takole je napisal: "To se ve, da je prva in prava inidativa prišla od vas, štajerski bratje, ki ste na mnogo neugodnejših tleh našim boječim in trepetlikavim 'praktičnim možem', z dejanjem pokazali, da vse gre ako se le hoče."''! ^7 Slovenski narod, 25. 5. 1869. ^ Slovenski narod, 27. 5. 1869. Novice, 2. 6. 1869. 70 Slovenski narod, 27. 7. 1869. 71 Slovenski narod, 13. 5. 1869; Fran Levstik, Zbrano delo. Ne glede na to, ali so bile obtožbe upravičene ali ne, je tabor v celoti uspel. Slovenija je, kot poroča Slovenski narod (3. 2. 1870), spomladi 1. 1871 - spet na predlog dr. K Bleiweisa - hotela prirediti tabor na Dolenjskem, vendar do njegove izvedbe ni prišlo oz. o njem niso več govorili. Na občnem zbom Slovenije 6. januarja 1871 je neki g. Miholač iz Radovljice predlagal tudi sklic tabora v Lescah pomladi tega leta. Tudi do tega ni prišlo, ker ga je vlada pre- povedala z obrazložitvijo, da bi program preveč zbegal ljudstvo in vzbudil nezaupanje v vlado in njene organe.72 Komaj nekaj dni po uspelem tabom v Viž- marjih je prišlo do obžalovanja vrednega dogodka. 23. maja zjutraj se je preko trideset tumarjev, ki so bili menda dobro oboroženi, odpravilo na spo- mladanski izlet čez Janče v Vevče. Že med potjo je med njimi in slovenskimi kmeti prišlo do pretepa, menda so tumerji tudi streljali. Kmečke ženske so jim pri tem vzele njihovo zastavo, vendar ranjenih ni bilo. V Vevčah je bil položaj še slabši, med tumarji, vojaki, žanciarji na eni, ter množico kme- tov na dmgi strani, se je vnel hud boj. Žandarji so pri tem ustrelili in prehodil mladega kmeta Ro- deta, ki je bil takoj mrtev. Tudi med tumarji je bi- lo veliko ranjenih.73 Ta dogodek je med sloven- skim ljudstvom vzdignil veliko prahu. Javno mne- nje je büo tudi v Ljubljani ostro naperjeno proti tumarjem, sploh je bua razdraženost ljudi velika in kri temu primemo vroča, zlasti zato, ker se je širil glas, da je bü umorjeni kmet povsem nedolžen. Slovensko časopisje je dogodek obžalovalo, vendar je krivüo predvsem tumarje, ker jüi podobne iz- kušnje z Jezice in dmgüi krajev niso izudle. No- vice so 26. 5. 1869 objavUe vest, da so iz Vevč že teden dni pred tumarskim izletom prihajala v Ljubljano svarila, naj tumarji ne hodijo tja. Mestna gosposka je hitro ukrepala in na dan dogodka celo zavarovala mestne vhode, da bi kmetje ne prišli v mesto. Tudi Slovenija je v ta namen hitro sklicala sejo in poslala telegram ministrstvu z zahtevo, naj se Tumverein razpusti, kar pa se seveda ni zgo- düo.74 Ljubljanski Tagblatt je za nesrečni dogodek krivü vižmarski tabor, ob tem pa pozabljal, da je prav on pred tem o njem pisal kot o majhnem, nepomembnem dogodku.75 Nesrečnega Rodeta so morali pokopati naskrivaj, vendar ne v domad fari, ampak na ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu. V očeh narodnjakov je ubiti kmet postal mučenec. LX. zv., Ljubljana 1961, str. 340. 72 Taborsko gibanje na Slovenskem, Narodni muzej Ljub- ljana, Ljubljana - Ljutomer 1981, str. 14. 73 Slovenski narod, 25. 5. 1868. 74 Ibidem. 75 Novice, 2. 6. 1869. 57 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Dogodek je pri ljubljanski mestni oblasti vzbu- i dil veliko strahu. Dr. Suppan, ljubljanski župan, je celo izdal ukaz, da je po mestu prepovedano nositi taborske svetinje (npr. taborske značke, napise...), posebno pa svetinje vižmarskega tabora.^^ Sloven- ski narod (1. 6. 1869) je sporočil novico, da je ljubljanski nemški mestni zbor na tajni seji baje ' sklepal o tem, da bi zaprosil vlado za razpust vseh narodnih društev. Ljubljanski mestni odbor je res izdal neko spomenico, o kateri so Novice (9. 6. ; 1869) zapisale, "da mestni očetje ne zahtevajo nič manj kakor to, da bi se dale vse prižnice, šole, slovenski časniki, vsa narodna društva in cela kranjska dežela pod stražo". Pri policijskem od- delku mestnega magistrata so tudi dali predlog, da bi v Ljubljani uvedli izredno stanje, kar pa na ; srečo ni obveljalo.'''^ Posledice dogodka v Vevčah ¦ so čutili posebej pri Ljubljanskem Sokolu, saj jim je ¦ mestna oblast prepovedala vse nadaljne izlete v tem letu. Kako so posledice tega dogodka čutili pri Sloveniji, ni znano. Leta 1870 so se pokazala večja nasprotja v sa- i mem narodnem taboru. Tudi v tem letu Slovenija ni ravno pogosto sklicevala občnih zborov. Pri- pravila je le dva, in sicer 27. januarja in 18. marca. Do 27. januarja se je v njenih vrstah zbralo že 700 članov, vendar to vodstvo društva ni napeljalo na misel, da bi se njegovi člani večkrat sešli na občnih zborih. Na zboru 27. januarja je član društva Kreč \ predlagal, da bi le-te večkrat sklicevali - npr. enkrat mesečno. Niti dr. J. Bleiweis niti dr. Costa za ta predlog nista pokazala velikega navdušenja. Predsednik društva je celo rekel, "da društvo naše ni potrebno zato, da bi se šopirilo z velikim be- sedovanjem, ampak da dela na korist domovine".'^^ Odbor ni sklical zbora celo v primeru poletnih volitev v deželni zbor, ko bi bilo treba za volilne potrebe izbrati še nekaj dodatnih odbornikov. Svoj odbor so sicer pomnožili, vendar brez vedenja in , odločanja svojih članov. Tudi ob odločanju o vo- i lilnih kandidatih se je odbor zaprl vase in ostalim članom Slovenije ni dopustil večje možnosti ugo- vora. V društvu je imela vse večjo vlogo duhovščina. Njen vpliv se je pokazal pri obravnavi nekaterih ; vprašanj, ki so na različne načine ogrožale njen vpliv v družbi. Tako je odbor na dnevni red obč- nega zbora 18. marca postavil tudi protest zoper "posUno-civilni zakon". O njem nazadnje, zaradi pomanjkanja časa, niso razpravljali, pokazalo pa se je, kdo ima v društvu velik vpliv. O tej točki so v Slovenskem narodu (22. 3. 1870) zapisali, da sicer riimajo nič proti temu, da bi Slovenija protestirala ; proti tej postavi, vendar so društvo opomnili, da je ; Slovenski narod, 1. 6. 1869; Novice, 2. 6. 1869. ^ Slovenski narod, 12. 6. 1869. "8 Novice, 9. 2. 1870. njegova prva naloga obramba slovenskih narodnih pravic, ne pa skrb za zakone, ki z društveno glav- no nalogo nimajo nobene neposredne povezave. Podobno stališče v prid duhovščini je društvo iz- kazalo že 1. 1869 ob razpravi o šolskem nadzoru. Pomembno vlogo je duhovščina v 1. 1870 igrala tudi na deželnozborskih volitvah, vendar o tem več kasneje. Društvo v 1. 1870 ni pokazalo nobenega vid- nejšega napredka, zdi se, da je, glede na prejšnje leto, celo nazadovalo. V tem letu ni bilo nobenega novega "vižmarskega tabora", ki bi ljudstvo spravil na noge. Nazadovanje potrjuje ne le majhno šte- vilo sklicanih občnih zborov (samo dva), pač pa tudi njuna vsebina. Tako odbor za občni zbor 27. januarja ni ponudil ničesar novega. Njegov pro- gram je temeljil v glavnem na poročilih o dogod- kih preteklega leta. Izvolili so tudi nov odbor, vendar večjih spre- memb in presenečenj ni bilo. Izvoljeni so bili: dr. J. Bleiweis, dr. Costa, dr. J. Ahačič, Peter Kozler, Ja- nez Mumik, Mihael Pakič, dr. Poklukar, Anton Perme, dr. Radoslav Razlag in Franc Ks. Sovan.^^ Namesto dr. Papeža in Janeza Horaka sta odbor- nika postala A. Perme in dr. Razlag. Slednji se je v začetku tega leta tudi za stalno preselil iz Brežic v Ljubljano. Zadnja točka, predlogi posameznih članov, je bua najzanimivejša. Najprej so sprejeli predlog dr. Coste, da se dmštvo zahvali slovenskim državnim poslancem za njihovo delo. Nihče - vsaj Novice te- ga ne omenjajo - mu ni nasprotoval, čeprav se je v Ljubljani in v vsem slovenskem prostom vedno bolj kazalo nezadovoljstvo z njihovim delom. Na predlog Kreča so se odločili, da bo dmštvo v vsakem večjem kraju našlo sposobnega člana, ki bo dmštvu poročal o vseh važnejših dogodkih javnega in narodno-političnega življenja. Ta pred- log je bil vsekakor zelo konstruktiven, njegovo uresničevanje bi dmštvu zagotavljalo uspešnejše delovanje. Po dmgi strani pa predlog ni bü po- vsem nov, saj je to obliko dela dmštvo poznalo že prej in se ga je posluževalo predvsem pri ugo- tavljanju želja volilcev, vendar ta metoda prej ni bua dovolj sistematična. Ni jasno ali je ta predlog dmštvo uresničuo tudi v praksi, ker na naslednjem zbom o njem niso več govorili, čeprav so to obljubüi. Sprejeü so tudi predlog istega predla- gatelja (Kreča), da naj Slovenija pošlje slovenskim državnim poslancem spomenico za Zedinjeno Slo- venijo s prošnjo, da jo le-ti zago-varjajo ali v po- slanski zbornici ali celo v državnem nünistrstvu.^O Odbor sam tega predloga vse od prvega občnega zbora ni več uvrščal v programe zborov, kar priča o tem, da se je problemu skušal izogniti. Krečeva ''9 Ibidem. 80 Ibidem. 58 4., 2-3 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino ideja je bila pogumna, vendar je bil rezultat že vnaprej znan - upanja v njeno uresniatev ni bUo. Pri društvu niso bili prvi, ki so upali na prodor ideje Zedinjene Slovenije. Oktobra 1. 1869 so slo- venski predstavniki v štajerskem deželnem zboru predstavili interpelacijo o Zedinjeni Sloveniji. Pisec interpelacije je bil poslanec Mihael Herman, v graškem zboru pa jo je 11. oktobra prvič prebral Ivan Zuža.8l Isto so kmalu za njimi storili v go- riškem deželnem zboru.82 Veliko Slovencev je ob tem dogodku čestitalo štajerskim in goriškim po- slancem za njihovo pogumno delovanje. Drugače je bilo v kranjskem dežekiem zboru, ki je sicer imel slovensko večino. V oktobru 1869 so hoteli sprejeti resolucijo o Zedinjeni Sloveniji, ki pa jo je v zelo zmerni obliki sestavil deželni odbor. Zahte- vala je le povečano avtonomijo vseh dežel, posa- meznim deželnim zborom pa naj bi se prepustila odločitev o združitvi v državno-pravno skupino. Resolucija, čeprav v zmerni obliki, ni prišla na dnevni red, ker je vlada zasedanje deželnega zbo- ra predčasno zaključila. Šele 1. 1870 so s spome- nico, sprejeto 30. avgusta, v kranjskem deželnem zboru odkrito zahtevali Zedinjeno Slovenijo.83 O Zedinjeni Sloveniji v državnem zboru ni spregovoril nihče,^^ kar je bilo pravzaprav razum- ljivo. Jasno je bilo, da nobeden avstrijski parlament ne bi sprejel odločitve, ki bi Slovence iz Kranjske, Štajerske, Koroške, in Primorske povezala v eno državno-pravno enoto. Toda to ni pomenilo, da bi ideja ne smela živeti med ljudmi. Na naslednjem občnem zboru 18. marca 1870 se je zbralo le okoli petdeset članov, kar za tako številčno društvo ni bilo ravno spodbudno. Težko bi ocenili prave vzroke neudeležbe na zborih. Morda je treba slednje iskati v tem, da Slovenija ni delovala v skladu s pričakovanji večine svojega članstva in - kot so vedno trdili pri Slovenskemu narodu - ni delovala dovolj energično. Na tem zboru so odločali o volitvah v mestni odbor ter o novem pridobitnem davku, ki ga je odobrila poslanska zbornica na Dunaju. Vsi na- vzoči na zboru so bili odločno proh uvedbi tega davčnega zakona, ker je bil "poln sitnosti" za rev- nejši sloj. Proti temu zakonu je društvo po svoji že ustaljeni navadi na gosposko zbornico dunajskega parlamenta naslovilo posebno peticijo.^S Ob tej točki programa pa se je razvila tudi bolj žgoča razprava, ki so jo Novice zamolčale, objavil pa jo je Slovenski narod (22. 3. 1870). Josip Noli, operni pevec in tudi aktivni član Ljubljanskega 81 Slovenski narod, 12. 10. 1869. Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 495. 83 Ibidem. 84 Ibidem. 85 Novice, 23. 3. 1870. Sokola in Dramatičnega društva, je zahteval, naj društvo hkrati s protestom izrazi tudi nezaupnico slovenskim poslancem na Dunaju, ker so tudi oni glasovali za ta zakon. Še več, predlagal je, da se nezaupnico razširi nad celotno njihovo dotedanje delovanje in naj poslanci celo zapustijo državni zbor. Dr. Costa je bil proti njegovemu predlogu z obrazložitvijo, da imajo poslanci nezaupnico izra- ženo že v sami peticiji. Drugega mu tudi ni pre- ostalo, saj je bil pred dvema mesecema prav on glavni pobudnik zaupnice slovenskim državnim poslancem. Dr. J. Bleiweis je željo po nezaupnici odpravil še hitreje z obrazložitvijo, da njena obrav- nava ni na dnevnem redu in je ni hotel dati na glasovanje. S tem je vodstvo društva pokazalo kako malo mu je do slovenskega javnega mnenja, ki je bilo naklonjeno temu, da se slovenski državni poslanci vrnejo domov. V Ljubljani v narodnem življenju tudi zaradi tega ni bilo opaziti prave zagnanosti. Slovenski narod (29. 3. 1870), takrat že brez Frana Levstika, je glavno mesto Kranjske opisal kot "če- dalje bolj trohnelo srce zdravega slovenskega te- lesa", čeprav je prav Ljubljana "nekdaj prva povz- dignila narodno zastavo, pod ktero so jele poga- njati krepke rasti domačega napredka". Neki ljub- ljanski narodnjak, izobraženec, je - kot piše Slo- venski narod (29. 3. 1870) - v neki druščini opisal stanje v mestu kot "lužo, v kteri nemarne živali iz nevoščljivosti in dobičkoželjnosti hočejo druga drugi glavo zatreti". Nekaj dobre volje se je v ljub- ljansko narodno življenje vrnilo ob izstopu slo- venskih (kranjskih) državnih poslancev - Tomana, Svetca, Barba in Pintarja - konec marca iz držav- nega zbora. Poleg njih so izstopili tudi goriški, štajerski in istrski slovenski posland.86 V istem času, konec marca 1. 1870 so bile v Ljubljani tudi volitve mestnega odbora. Člani Slo- venije so na svojem občnem zboru razpravljali tu- di o tej temi. Odbor društva tokrat - za razliko od 1. 1869 - ni sprejel nobenega vnaprejšnjega pred- loga, ker je odločitev prepustil občnemu zboru. Večina udeležencev zbora očitno o volitvah ni imela posebej izoblikovanega mnenja, saj se na po- ziv predsednika dr. J. Bleiweisa ni nihče oglasil s svojim predlogom. Zato je prvi o tem - v lastnem imenu - spregovoril dr. Costa. Tudi za to leto je - kakor v 1. 1869 - predlagal, da se društvo s svojimi kandidati ne bi udeležilo volitev. Po njegovem mnenju je bilo delovanje nemškega mestnega zbo- ra jalovo in polno "le besed in namenov". Mesbio zastopstvo je kritiziral tudi pri pisanju spomenic, ki so jih njegovi odborniki pisali, med drugim tudi deželnemu zboru, ko je le-ta zahteval uvedbo slovenskega jezika v šole. Zaradi teh spomenic so 86 Novice, 6. 4. 1870. 59 23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 morali - kakor se je sam izrazil - deželni odbor, duhovščina in Slovenija protestirati "zoper omade- ževanje cele dežele". Skratka, dr. Costa je bil mne- nja, da se društvo ne udeleži volitev zato, ker ne more sprejeti "take zapuščine prvega leta liberalnih mestnih očetov". Njegov predlog so enoglasno sprejeli.87 Razglas o neudeležbi Slovenije na mestnih vo- litvah so Novice objavile 23. marca 1870. V Slo- venskem narodu (22. 3. 1870) so spet odkrito po- kazali svoje nezadovoljstvo in zapisali: "V Ljubljani je res sitna stvar, postavljati se v boj nasprotniku, nad kojim čuje s protekticijskim očesom vsemo- gočna dunajska vlada, in to tolikanj več, ker ima mršava naša politika cel Babilon v domačem tabo- ru." Narodnjaki se volitev v mestni zbor resda niso udeležili, volilni rezultati pa so jih vseeno zani- mali. Novice (30. 3. 1870) so z velikim užitkom za- pisale, da so bile volitve po udeležbi "grozno rev- ne". Narodna Ljubljana je torej tudi tokrat pri vo- lilni abstinenci upoštevala nasvet Slovenije. Poleti istega leta so nepričakovano sledile vo- litve v deželni zbor. 22. maja je cesar Franc Jožef s patentom razpustil državni zbor in vse deželne zbore, z izjemo češkega, ter ukazal nove volitve.^^ Za kranjski deželni zbor so bile razpisane: za kmečke občine 27. junija, za mesta, trge ter Trgovsko in obrtno zbornico v Ljubljani 28. junija, za veleposest pa 1. julija. Pri Sloveniji so se tokrat hitro in zelo zavzeto lotili priprav. V boj proti nemški stranki so stopili s svojim geslom, s kate- rim so nastopali že od vsega začetka: "Za vero, dom, cesarja". Številčno so povečali odbor in ob- ljubili, da bodo takoj, ko bodo izvedeli mnenja posameznih volilnih okrajev, objavili seznam kan- didatov.89 Slovenija se je zelo potrudila in že 8. junija so Novice objavile razglas oz. seznam kandidatov za kmečke občine. V razglasu je dr. J. Bleiweis v imenu Slovenije volilcem zagotavljal, da bodo kan- didati trdno branili deželne pravice in potrebe po narodni enakopravnosti - kar naj bi pomenilo pot k Zedinjeni Sloveniji - ter se bodo vedno zavedali, "da so matere katoliške cerkve verni sinovi". Za volitve kmečkih občin je društvo kandidiralo 16 svojih predstavriikov, in sicer: 1.) - za ljubljansko-vrhniško okolico: dr. Janeza Bleiweisa in dr Jožefa Poklukarja; 2.) - za Kamnik in Brdo: Janeza Tomana, deka- na v Moravčah; 3.) - za Kranj, Tržič in Loko: Franca Kramarja, korarja in dr Radoslava Razlaga, odvetnika v Ljubljani; f Novice, 23. 3. 1870. °° Novice, 8. 6. 1870. 89 Novice, 1. 6. 1870. 4.) - za Radovljico in Kranjsko goro: Lovra Pintarja, župnika na Breznid; 5.) - za Postojno, Planino, Senožeče, Lož in Bistrico: dr Etbina Costo, odvetnika v Ljubljani in Matija Korena, posestnil. Janez Bleiweiß wurde und blieb Vorsitzender des Vereins. Erklärtes Ziel des Vereins waren national-politische Rechte für alle durch Ländergrenzen getrennten Slowenen, vor allem aber ihre völlige Gleichberechtigung im öffentlichen Leben. Er setzte sich für das Programm eines Vereinigten Slowenien ein, da- mals noch ein unerschwingliches Ideal. Für ein Vereinigtes Slowenien trat der Verein auch auf dem am meisten besuchten Tabor in Slowenien in Vižmarje (17. 5. 1869) ein, dem ersten und zu- gleich einzigen von diesem politischen Verein veranstalteten Tabor. Seine Führung war eher alt- slowenisch-konservativ ausgerichtet, deswegen warf ihm die slowenische liberale Opposition oft Lauheit vor. Da die "Slovenija" nicht alle Aufgaben bewältigen konnte, enstanden bereits im Jahre 1869 neue Vereine in der Steiermark, im Görzer Bereich und in Kärnten, welche die Rechte ihrer Länder vertraten. Der Verein "Slovenija" bestand auch nach dem Jahre 1870, hinterließ jedoch keine bedeutenden Spuren in der slowenischen Ge- schichte. 62 44 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino Janez Cvirn Nemci in državnozborska volilna reforma 1907 Boj za demokratizacijo volilnega sistema, ki se je začel kmalu po obnovi ustavnega življenja, je zaradi zapletenih nacionalnih problemov v Avstriji le počasi napredoval. Prva velika volilna reforma leta 1873, ki je uvedla direktne volitve v dunajski parlament, je še vedno ohranila s cenzom omejeno volilno pravico in kurije, ki so dajale celotnemu sistemu anahronistični značaj. Z drugo veliko državnozborsko volilno reformo leta 1896, ki je na svojevrsten način spojila splošno (moško) volilno pravico s starim sistemom kurij,! je bü storjen prvi odločnejši korak k demokratizaciji volünega (in po- litičnega) sistema v Avstriji. Čeprav tudi ta reforma ni odpravüa nacionalnih in socialnih krivic, se je z njenim sprejetjem üitenziviral boj za uvedbo sploš- ne in enake volilne pravice, ki ga je od začetka devetdesetih let vodüo delavsko gibanje.^ Zahteve po demokratičnem volilnem sistemu so bue od leta 1896 dalje v avstrijskem tisku stalno prisotne,^ načelo splošne in enake volilne pravice pa je definitivno zmagalo šele ob koncu leta 1905, ko sta cesar in vlada zaradi vladne krize na Ogrskem (ex Lex stanje), revolucije v Rusiji in socialdemo- kratskih množičnih akcij končno pristala na volilno reformo.4 Ko je ministrski predsednik Gautsch 26. 9. 1905 odprl državni zbor, je bua agitacija za splošno in enako volilno pravico v Avstriji že v polnem teku. Glasne zahteve po volüni reformi so ga prisüüe, da se je problema dotaknü tudi v svojem nastopnem govoru in izjavü, da načelno reformi ne naspro- tuje, da pa bi bua uvedba splošne in enake voUlne pravice v mnogonadonalni Avstriji izredno zaple- tena.5 Gautschevo zavračanje volilne reforme in napoved, da bo vlada poskušala doseči pomiritev nadonalnih nasprotij v državi po poti sporazuma med Nemd in Čehi, sta pri večini članov držav- nega zbora povzrodla razburjenje. Zato je nepo- sredno po njegovem govoru več političnih skupin v parlamentu (Mladočehi, sodaldemokrati, jugoslo- 1 Melik, Volitve na Slovenskem, Ljubljana 1965, str. 8. 2 Vasilij Melik, Demokratizacija volilnega sistema (1907) in njeni uanki, ZČ letnik 33, 1979, št. 2, str. 221. 3 W. A. Jenks, The Austrian Electoral Reform of 1907, New York 1950, str. 27. Melik, Demokratizacija volilnega sistema (1907), str. 221; Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 27-32. Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 32. vanski posland, češki narodni sodalisti, kasneje pa še poljski demokrati) zahtevalo takojšnjo pripravo zakona o splošni, enaki, direktni in tajni volüni pravid, za volilno reformo v takšni aH drugačni obliki pa se je zavzela tudi večina poslancev, ki so nastopili med adresno debato.^ Različni predlogi, ki so od vlade zahtevali izvedbo volilne reforme, so prišli na glasovanje dne 6. 10. 1905, a niti en ni dobü potrebne dvotretjuiske večine.^ S tem se je vprašanje volüne reforme šele prav začenjalo, naj- bolje sprejeti predlog klerikalnega poslanca Alfreda Ebenhocha, ki se je zavzel za splošno, tajno, direktno, ne pa tudi enako volilno pravico^, pa je že nakazal smeri bodočih bojev. Jeseni 1905 je postalo tudi na Spodnjem Štajer- skem vprašanje volilne reforme središčno politično vprašanje, ki mu spodnještajerski Nemd name- njajo izjemno velüco pozornost. V skladu s stališd Nemške ljudske strarJce^ se načelno tudi sami za- vzemajo za odpravo kurij in demokratizadjo "fev- dalnega" volilnega sistema (opat Treuinfels je izvo- ljen s sedmimi, Poljak Koslowski z dvaindvajsetimi glasovi, medtem ko je vsak poslanec pete kurije izvoljen z več tisoč glasovi), toda hkrati odločno nasprotujejo vsakršnemu oškodovanju že tako ogroženega nemškega posestnega stanja v Avstriji in še posebej na Spodnjem Štajerskem. Odtno se dobro zavedajo, da bi dosledna izpeljava načela splošne in enake volilne pravice pravice v Avstriji 6 Jenks, The Austrian Electoral Reform n. d., str. 32-33. ' Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 37-39. 8 Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 39. Deutsche Wacht tako že 1. 10. 1905 v obsežnem po- vzetku objavi govor voditelja Nemške ljudske stranke na Štajerskem Hofmanna von Wellenhoffa, ki je med adresno debato izjavil, da se tudi Nemška ljudska stran- ka načelno zavzema za nadalnjo razširitev voUlne pra- vice in za odpravo starih privilegijev (to ima zapisano tudi v svojem programu), da pa je volilna reforma v mnogonadonalni državi izredno zapletena zadeva, ki mora zagotoviti predvsem nacionalne pravice narodov. Zato tistih, ki s tehtnimi argumenti nasprotujejo takojšnji uvedbi splošne in enake volilne pravice, ne gre označevati za izdajalce naroda in zagovornike nesvo- bode. Nekaj dni kasneje (12. 10. 1905) objavi Deutsche Wacht članek nemško-nacionalnega poslanca Heinricha Pradeja, ki prav tako poudarja, da Nemška ljudska stranka ne nasprotujejo demokratizaciji volilnega siste- ma, da pa bo odločno nasprotovala razširitvi volilne pravice na analfabete in morebitnim spremembam po- sestnega stanja v državi. 63 2-3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 pomenila zmagoslavje Slovanov in klerikalcev, na Spodnjem Štajerskem pa Slovencev,^" zato se naj- bolj zavzemajo za vpeljavo t. i. pluralnega sistema (Pluralitätssystem) po belgijskem vzoru, ki ga v celjski Deutsche Wacht že konec oktobra 1905 predstavi deželnozborski poslanec Oberleitner.ll Osnovno načelo tega sistema, po katerem imajo različne skupine volilcev različno število glasov, naj bi bilo po Oberleitnerjevem mnenju še posebej primemo za Avstrijo. Zato predlaga, da bi en glas dobil vsak avstrijski državljan, star 24 let, ki zna pisati in brati, dodaten glas ali dva pa bi dobili tisti: • ki imajo višjo izobrazbo; • ki imajo zemljiško posest; • ki opravljajo samostojno obrt in plačajo naj- manj 8 K direktnega davka letno; • poročeni; • in tisti, ki so starejši od 40 let. Na ta način, pravi Oberleitner, bi imel vsak voülec možnost doseči maksimalno število treh glasov (tudi delavec, starejši od 40 let), vloga srednjega stanu pa bi se (v skladu z načeli Nemške ljudske stranke in Linškim programom) bistveno povečala. Tudi Stajerc je prepričan, da bi bila najboljša "množinska volilna pravica", kakor jo imajo v Belgiji. "Po tej volilni pravici podeli razven na- vadne pravice glasovanja, katero uživa brez izjeme vsak državljan, nobraženost in posest še dmgi, oziroma tretji glas. Potem takem naj bi imeli vsi polnoletni državljani, tudi vsi tisti, ki ne znajo pisati in brati in ki nimajo nikakega prernoženja, pravico glasovanja. Kdor je bolj naobražen, toraj ima dobro šolsko naobrazbo, a nima nikakega pre- moženja, naj bi imel razven prve splošne pravice glasovanja še pravico v dmgič, in ako je premožen še pravico v tretjič glasovati".!^ Nekoliko dmgače pa razmišlja učitelj na celjski meščanski šoli Au- gust Aistrich, katerega spis Oesterreich, ein glück- Ücher Staat iz leta 1903, Deutsche Wacht skoraj v !0 Deutsche Wacht, 19. 10. 1905. 11 Deutsche Wacht, 29. 10. 1905. !2 Stajerc, 26. 11. 1905. Zanimivo je, da je tri mesece kasneje (18. 2. 1906) predlagal Stajerc naslednjo volilno reformo: "Posamezne kurije naj bi ostale, kjer treba predrugačile. Vsak stan, kolikor jih je v državi, naj bi volil svojo število poslancev iz svoje sredine. Duhov- nikom, uradnikom, učiteljem, trgovcem, obrtnikom, kmetom in delavcem naj bi se v posameznih kurijah odločilo primerno število poslancev, katere bi naj vsaka kurija za se volila. Postavno ojstro naj bi bila pre- povedana vsaka agitacija in šuntarija iz ene kurije v drugo, kakor se to godi pri sedanjih volitvah v kmetski skupini. Pri kmetskih volitvah, bodisi državnih ali dežel- nih, občinskih itd. se godijo največje krivice, najnesram- nejše se tu postopa. V orvi vrsti tu, žalibog, neopravi- čeno, nepostavno in sebično postopajo prvaški dohtarji in deželna duhovščina. Kaj, vraga, imajo tisti tukaj opraviti, mar kmetje nimajo svojih možgan, mar vsako kaplanče že razume in ve, kje kmeta črevelj žuli!... " celoti ponatisne.!^ Po njegovem mnenju je za ure- i ditev neznosnih razmer v državi najprej potrebno j doseči nacionalno pomiritev, pri tem pa je treba j izhajati iz popobioma dmgače zastavljene davčne politike. Pri urejanju razmer v državi bi se bilo { potrebno držati naslednjih osnovnih pravil: i • za državo je največjega pomena davčna moč naroda in ne število ljudi; • politični vpliv nekega naroda v državi se določi na podlagi višine davčnih prispevkov; • vsak narod sam in z lastnimi sredstvi skrbi za razvoj svoje nacionalnosti; • narod, ki se z lastnimi silami ne more ohraniti, nima pravice eksistence. Kar pa se tiče volilnega sistema, Aistrich predlaga naslednje: • izobrazbeni cenzus (končana ljudska šola); i • davčni cenzus (uvedba volilnega davka v višini 3 K letno, ki ga je potrebno plačevati najmanj 5 let); • volilne legitimacije z označitvijo nacionalnosti volilca (v času enega volilnega obdobja se one- mogoči prestopanje iz ene nacionalnosti v j drugo); i • tajne volitve. S tem bi bilo, pravi Aistrich, število mandatov i odvisno od davčne moči in ne od števila ljudi, kot je mogoče v enonadonabuh državah, s prepre- čitvijo volilne agitacije med nadonalnimi strankami i pa bi se omilili tudi nadonalni boji v državi. Temeljna načela volilne reforme, ki jih mini- ; sirski predsednik Gautsch predstavi v državnem j zbom 28. 11. 1905 (odprava kurij in inteligenčnega j cenzusa, razdelitev mandatov v deželah po po- i membnosti in ne po številu ljudi, nadonalno za- i okroženi volilni okraji, zašdta nadonalnih manjšin ! z dodelitvijo k nadonalnim volilnim okrajem, na- seljenostni cenzus),!^ so za spodnještajerske Nem- ce vsaj za silo sprejemljiva, čeprav Marburger Zeitur\g opozarja, da si bodo morali (glede na J običajno prakso v Avstriji, da ministri govorijo eno, 1 mislijo pa dmgo) nemški svobodomiselni posland j sprejemljivo voliJno reformo šele izboriti: "Klobuk j našega naroda leži v njihovih rokah; na njih je, ali i bodo bodo nadonalne smernice ministrske izjave usmerili tako, da bodo tekle vzporedno z nem- škimi narodnimi interesi".!^ V obeh nemških listih preladuje stališče, da bi morala biti osnova za raz- i deljevanje mandatov po deželah davčna moč po- j sameznega naroda. Hkrati pa oba poudarjata, da i volilne pravice ne bi smeli dati tudi analfabetom: "Es wäre eine tragikomische österreichische !3 Deutsche Wacht, 1. 11. 1905, 5. 11. 1905, 12. 11. 1905; v komentarju Aistrichovega spisa je zapisano, da ga je av- tor predložil tudi ministrskemu predsedniku Gautschu. !4 Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 43-47. !5 Marburger Zeitung, 30. 11. 1905. 64 44 iggó 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Spezialität, wenn in unser wunderliches, an Ab- normitäten überreiches Parlament vielleicht auch noch Abgeordnete einziehen sollten, welche weder lesen noch sreiben können". Vsi pomisleki pridejo do izraza na dobro ob- iskanem zborovanju Nemškega društva za Maribor in okolico 18. 1. 1906.1^ Na njem se mariborski vsenemški poslanec Wasüan povsem nedvoumno izreče za demokratizacijo absurdnega volilnega sistema, ki nekaterim omogoča, da volijo po trikrat (v mestni ali kmečki kuriji, trgovsko-obrtnih zbor- nicah in v splošni kuriji), medtem ko tisoči in tisoči še vedno nimajo volilne pravice. Toda še z večjo odločnostjo nasprotuje vpeljavi enake volilne pravice, saj bi le-ta pomenila tudi "največjo krivico" (summum ius, summum iniuria). Po Wastianovem mnenju mandatov ne bi smeli mehansko razdeliti glede na število prebivalcev, pač pa bi morali upo- števati velike kulturne in nacionalne razlike po po- sameznih deželah. Eden izmed glavnih kriterijev za razdeljevanje mandatov bi morala biti "davčna sposobnost" posameznega naroda, saj vsak Nemec plača štirinajstkrat toliko davkov kot nenemški davkoplačevalec. Drug kriterij, ki bi ga pri reformi morali upoštevati, pa je kulturna razvitost posa- meznega naroda. (Analfabeti ne bi smeli imeti vo- lilne pravice). V primeru upoštevanja obeh nave- denih kriterijev, bi po Wastianovem mnenju mo- rale v državnem zboru "zahodne" dežele povsem prevladati nad vzhodnimi, saj bi bila Galicija upravičena do največ 43 mandatov. Zahteve po delitvi mandatov na podlagi davč- ne in kulturne vrednosti narodov ter samostojnem položaju Galicije (za kar se v posebni izjavi 7. 2. 1906 zavzamejo vsenemški posland Schönerer, Schalk, Iro, Eisenkolb, Hauck, Hofer, Jäger, Berger, Kittel, Malik, Lindner, Stein, Wastian),19 se v Mar- burger Zeitung in Deutsche Wacht vztrajno po- navljajo vse do začetka februarja 1906,^0 pred Gautschevo razgrnitvijo reformnega predloga (26. 2. 1906) pa se Deutsche Wacht loti še glasnih slovenskih zahtev po pravičnejši razdelitvi man- datov v slovenskih deželah.^l Po njenem nmenju zahtevajo slovenski politiki neuresničljivo, pa tudi to, kar jim je pripravljen dati Gautsch, daleč presega meje nemške tolerance. Na Štajerskem so že dosegli šest mandatov in čeprav so jih zahtevali osem, je tudi to preveč. Če bi vlada pri razde- ljevanju mandatov upoštevala lastne kriterije (po- f6 Ibidem. Y^ Marburger Zeitung, 20. 1. 1906. Ibidem. Svoja stališča je Wastian predstavil volilcem tudi na zborovanju v Slovenski Bistrici (21. 1. 1906) in na Ptuju (23. 1. 1906). Prim, tudi Marburger Zeitung, 23. in 25. 1. 1906. Il Marburger Zeitung, 10. 2. 1906. 20 Npr. Deutsche Wacht, 25. 1. 1906; 8. 2. 1906. 21 Deutsche Wacht, 8, 2. 1906. leg stevüa ljudi predvsem davčno moč in iz- obrazbeni nivo), potem bi Slovend na Štajerskem lahko dobili največ pet poslanskih mest. Kljub vsemu pa je po mnenju Deutsche Wacht razve- seljivo, da se vladin predlog v veliki meri naslanja na zahteve štajerskega odbora za volilno reformo s Hofmannom von Wellenhoffom na čelu in da je vlada dosledno upoštevala načelo lodtve mest od podeželja. (Tako bosta Maribor in Celje ohranila nemška mandata). Edini odprti vprašanji: 1. do- delitev prejšnjih kmečkih občin v nove volilne okraje in 2. razdelitev mesta Gradca na štiri volilne okraje, pa se lahko po mnenju lista rešita že z malo dobre volje.22 Po predstavitvi predloga volilne reforme v dr- žavnem zboru (23. 2. 1906) pa je spodnještajersko nemštvo na moč razočarano. Po mnenju Deutsche Wacht je reformni predlog za Nemce popolnoma nesprejemljiv, saj uveljavlja slovansko večino v Avstriji. Pomanjkljivosti Gautschevega predloga pa naj ne bi tičale le v absolutnem nesorazmerju med številom mandatov, temveč tudi v odtnih nepra- vilnostih, ki se kažejo v naslednjem: • na Kranjskem 28.000 Nemcev ni dobilo niti enega mandata; • na Koroškem imajo Slovend 1 zagotovljen mandat, v dveh volilnih okrajih pa se bodo morali Nemd proti združenim Slovencem in sodaldemokratom za zmago precej truditi; • na Štajerskem so dobili Slovend 2 nova man- data, mariborski nemški mandat pa je ogrožen; • Praga s 500.000 prebivald ima 14 mandatov, Dunaj s 1.700.000 pa le 28 mandatov; • na splošno so dobili Čehi 12, Slovend pa 8 mandatov preveč. Deutsche Wacht meni, da Gautschev reformni predlogi odtno favorizira Slovane, še zlasti Slo- vence, ki so tako poplačani za svoje izdajalsko ob- našanje v času carinske vojne s Srbijo.23 Mar- burger Zeitung, ki predlog oznad za "rojstni dan slovanske Avstrije",24 pa je še posebej kritičen do sestave 9. štajerskega (mariborskega) volilnega okraja, saj so Mariboru pridružili občine Stainz, Ivnik, Arvež, Deutschlandsberg, Schwanberg, Groß St. Florian, Voitsberg, Köflach, Pobrežje, Studend in Razvanje, iz njega pa izpustili vrsto občin z nemško večino, ki so prej spadale v mariborsko mestno kurijo.25 Mariborsko Obrtno društvo že na svojem 25. občnem zboru 2. 3. 1906 ostro zavrne predlagani obseg mariborskega volilnega okraja. Člani društva 22 Ibidem. 23 Deutsche Wacht, 25. 2. 1906; 1. 3. 1906. 24 Marburger Zeitung, 24. 2. 1906. List meni, da so med vsemi nemškimi strankami lahko z razdelitvijo man- datov še najbolj zadovoljni krščanski socialci, ki da jim je šel Gautsch povsem na roko. 25 Marburger Zeitung, 24. 2. 1906. 65 2-3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 menijo, da bi glede na število prebivalcev moral 9. (mariborski) volilni okraj voliti dva poslanca, še bolj nezadovoljni pa so s sestavo volilnega okraja, ki se jim zdi najbolj nelogičen v celi monarhiji. Predlog namreč povezuje Maribor z industrijskimi kraji na vzhodnem Štajerskem (npr. Voitsbergom in Köflachom), s katerimi mesto ni organsko (gos- podarsko) povezano, od njega pa so odtrgali spodnje- in srednještajerska mesta in trge, ki so že od nekdaj v najtesnejši zvezi z Mariborom.^^ Spodnještajersko nemštvo se povsem strinja z razglasom vodstva Nemške ljudske stranke za Štajersko z dne 2. 3. 1906, Id od nemških po- slancev zahteva vztrajanje pri obrambi nadonalnih interesov, ki jih ogroža predlog volilne reforme. "Die Leitung der Deutschen Volkspartei in Steier- mark spricht sich für die Einführung des allge- meinen, gleichen Wahlrechtes unter Berück- sichtigung der kulturellen und nationalen Ver- schiedenheiten in den einzelnen Kronländem aus und erklärt sich damit einverstanden, daß in die Beratung der Regierungsvorlage eingegangen wer- de. Die Abgeordneten werden jedoch ersucht, auf eine Vermehrung der deutschen Mandate im all- gemeinen mit allen Kräften hinzuwirken und be- sonders dafür zu sorgen, daß den Deutschen in Krain eine Vertretung im Reichsrate gesichert wer- de, zumal, da die Slovenen in der Regierungs- vorlage in einer ihrer Steuerleistung durchaus nicht entsprechenden Weise begünstigt er- scheinen. Bezüglich der Wahlkreiseinteilung, die für Steiermark vorgeschlagen wurde, erklärt die Parteileitung die Zusammensetzung des Stadte- bezirkes Marburg für vollständig verfehlt; sie for- dert die Abgeordneten auf eine entsprechende Aenderung dieses Wahlkreises zu dringen und die Wahlkreiseinteüung für Steiermark überhaupt einer Revision zu unterziehen".^^ Z zadovoljstvom pa sprejme tudi resoludjo spodnještajerskega nem- škega narodnega sveta z dne 4. 3. 1906, ki razglas Nemške ljudske stranke za Štajersko še nekoliko konkretizira. "Der deutsche Nationalrat für Unter- steiermark verwahrt sich auf das entschiedenste gegen die durch die Wahlreformvorlage der Re- gierung geplante Verslavisierung Oesterreich und die dadurch gegebene Vernichtung des Deutsch- tums in diesem Staate. Die deutschen Abgeord- neten werden daher aufgefordert, gegen die Wahl- reformvorlage der Regierung, insbesondere aber gegen die Wahlkreiseinteilung des neunten steiri- schen Wahlbezirkes, Stadt Marburg, auf das schärfste einzutreten und unter allen Umständen j für die Sicherung des Deutschtums zu wirken".^^ Izjavo nemškega Volksrata s posebno resoludjo i (7. 3. 1906) potrdi tudi ptujski obdnski odbor,^^ j dan kasneje pa predlagani razdelitvi mandatov na- i sprotuje še mariborski občinski odbor.^O V reso- luciji odločno zahteva, da se ohrani "mestno-me- ščanski" in "nemški" značaj mariborskega volilnega okraja: "Solite es unmöglich sein, daß Marburg als \ Stadt einen alleinigen Wahlbezirk bilde, so fordert j der Gemeinderat wenigstens die Ausscheidung der rein ländlichen Charakter tragenden Ge- meinden der nächsten Umgebung und der Städte, Märkte und Ortschaften, die mit Marburg keinerlei j Interessengemeinschaft haben, dafür aber die An- j gliederung der organisch zur Stadt gehörigen deutschen Gemeinwesens".^! Od tega časa dalje oba nemška lista v vsaki številki ostro napadata vlado in njen "kompro- misni" predlog. Medtem ko je na udaru Marburger Zeitung zlasti sestava 9. štajerskega (mariborskega) volilnega okraja, ki zaradi priključitve nekaterih j industrijskih krajev na vzhodnem Štajerskem i mariborske Nemce navdaja s strahom pred izgubo j mandata v korist sodaldemokracije,^^ pa v j Deutsche Wacht, ki je lahko zadovoljna s sestavo j 10. štajerskega (celjskega) volilnega okraja, previa- ¦ duje bolj načelna kritika volilnega predloga. Celjski \ list že v prvem obsežnejšem komentarju refor- | mnega predloga zapiše, da Gautsch v svojem I predlogu ni upoštevd zgodovinske vloge, kulturne j vrednosti (kulturelle Wertigkeit) in davčne mod j Nemcev v monarhiji in državo prepustil v milost j in nemilost Slovanom. Še več. Slovani bodo lahko j z nemškim denarjem (davki) Nemce, ki tudi do sedaj niso imeli ustrezne vloge v državi, še bolj j pritiskali - in popolnoma jasno je, da na takšno reformo Nemd ne morejo pristati. Načelno, pravi list, so tudi Nemd za "odpravo kurij, za ukinitev volilnih predpravic, za odstranitev cenzusa - na kratko, oni so za splošno, enako in direktno vo- lilno pravico; vendar so proti slabljenju in oško- j dovanju nemškega položaja v državi s 33 novo-1 ustvarjenimi slovanskimi mandati".^^ To pa po- meni, da lahko pristanejo le na takšno volilno reformo (in razdelitev mandatov), ki bo temeljila na prejšnjem razmerju mod. 2^ Marburger Zeitung, 3. 3. 1906; zoper izločitev iz dote- danjega mariborskega mestnega volilnega okraja že 1. 3. 1906 ostro protestira tudi občinski odbor trga Vuzenice. (Prim. Marburger Zeitung, 13. 3. 1906). 27 Deutsche Wacht, 8. 3. 1906; Marburger Zeitung, 6. 3. 1906. 28 Tekst resolucije je objavljen v Deutsche Wacht, 5. 7. oQ 1906. 29 Marburger Zeitung, 10. 3. 1906. 30 Marburger Zeitung, 8. 3. 1906. 31 Marburger Zeitung, 8. 3. 1906. V resoluciji je mariborski občinski odbor zahteval tudi uvedbo nemščine za državni jezik in ukinitev člena 14 državnih temeljnih zakonov, za Nemce na Kranjskem pa vsaj en poslanski mandat. 32 Marburger Zeitung, 13. 3. 1906. 33 Deutsche Wacht, 8. 3. 1906. 66 23 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino Tudi med prvim branjem vladnega predloga, Id ga je 7. 3. 1906 v državnem zboru podrobneje predstavil notranji minister Bylandt,34 Deutsche Wacht ostro napada "pomanjkljivosti" Gautschove volilne reforme in zahteva povečanje števila nem- ških in italijanskih mandatov, spremembe posa- meznih volilnih okrajev in v zvezi s prvo zahtevo tudi izločitev oz. poseben položaj "dežele nepis- menih", Galidje.35 Celjski list meni, da Nemd ne morejo pristati na reformo, ki ustvarja več kot trideset neupravičenih slovanskih mandatov, in zlasti odločno zavrača zahteve Poljakov in Cehov po novih mandatih v Galidji in v sudetskih de- želah. Dajanje novih mandatov Galidji je povsem brez smisla, saj je Galidja dežela nepismenih, upravičene pa niso tudi češke zahteve, saj so Čehi že tako in tako dobili nekaj mandatov preveč. Zato, pravi list, mora vlada, če hoče obvarovati volilno reformo, prisluhniti predvsem zahtevam Nemcev in povišati število nemških mandatov.^^ Po glasovanju o predlogu po posebnem polo- žaju Galidje 28. marca 1906, ko dobi predlog le absolutno ne pa tudi dvotretjinske večine (154: 135 glasov), Deutsche Wacht resignirano zapiše, da bi bil poseben položaj Galidje najlažja pot za izvedbo volilne reforme, ki ne bi bila več nevarna Nemcem (konec bi bilo s slovansko večino v parlamentu), obenem pa skritizira tudi napačno gledanje Nem- cev v rajhu, ki nasprotujejo samostojnosti Galidje, ne zavedajoč se, da je slovanska parlamentarna večina v Avstriji veliko nevarnejša za trojno zvezo, kot pa samostojna, sebi prepuščena in gospo- darsko propadla Galidja.^'' Na las podobna stališča zagovarja tudi Marburger Zeitung, ki po glaso- vanju o vsenemškem predlogu o posebnem polo- žaju Galidje ostro napade člana Nemške ljudske stranke Pradeja, ker je v državnem zboru glasoval zoper predlog.38 V drugi polovid marca in na začetku aprila se vrstijo protestne resoludje zoper predlagano sesta- vo posameznih volilnih okrajev. Občinski odbor Radgone sprejme na seji 13. 3. 1906 sklep, v ka- terem se sicer strinja z vkljudtvijo mesta v 8. štajerski volilni okraj vzhodnoštajerskih mest in trgov, hkrati pa odločno protestira, da bi bile ob- čine Dedond, Potma, Plitvički vrh, Žetince, Slo- venska gorca in Zenkovd v 23. štajerskem vo- lilnem okraju, v katerem so slovenske podeželske občine severno od Drave, saj so te občine gos- 34 Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 50; Domovina, 9. 3. 1906; prvo branje se je končalo 23. 3. 1906. 35 Deutsche Wacht, 1. 4. 1906. Za poseben položaj Galicije se v posebni resoluciji 8. 3. 1906 izreče tudi mariborski občinski odbor. (Prim. Marburger Zeitung, 15. 3. 1906). 36 Deutsche Wacht, 22. 3. 1906. 37 Deutsche Wacht, 1. 4. 1906; Marburger Zeitung, 31. 3. 38 1906. Marburger Zeitung, 31. 3. 1906. podarsko najtesneje povezane z Radgono.39 Po- dobno resoludjo sprejme 6. 4. 1906 obdnski odbor v Cmureku, 14. 4. 1906 pa še Nemško ljudsko društvo za Radgono in okolico.*" Oba nemška lista pa v tem času večkrat opozarjata na krivico, ki da se je z Gautschevim predlogom zgodila nemštvu na Kranjskem. Tako Marburger Zeitung podpre poziv Nemškega društva v Ljubljani z dne 31. 3. 1906, ki od nemških strank pričakuje, da bodo Nemcem na Kranjskem zagotovile vsaj en mandat.41 Konec aprila 1906 poskušata oba nemška lista trezno presoditi nov Gautschev kompromisni predlog glede razdelitve mandatov. Oba sta prepričana, da se z ustvaritvijo 24 novih mandatov (10 poljskih, 1 češki, 1 italijanski, 12 nemških) razmerje mod med Slovani in Nemd ni v ničemer spremenilo. Ob 217 nemških, 241 slovanskih in 21 romanskih mandatih namreč še vedno ostaja v parlamentu 45 glasov večine nenemških poslancev, zato je tudi pričujod kompromis nesprejemljiv.42 Po mnenju Deutsche Wacht je govorjenje o ne- kakšnem "nemško-romanskem bloku" v parlamen- tu zgolj pesek v od Nemcem, saj bi se tudi v primeru nemško-romanskega sporazuma ohranila slovanska večina (za 3 glasove), poleg tega pa je jasno, da sodaldemokratska stranka v nadonalnih zadevah vedno ne bo glasovala z Nemd.43 Mar- burger Zeitung pa je prepričan, da do nemško- romanskega sporazuma ne more priti zaradi tega, ker se morajo Nemd na svojih južnih mejah boriti z Italijani.44 Oba nemška Usta toplo pozdravita padec ("pro- tinemške") Gautscheve vlade in imenovanje "rde- čega princa" Hohenlohea za novega ministrskega predsednika. Medtem ko se Marburger Zeitung sprašuje, ali ni zamenjava na čelu vlade le uvod k novemu popuščanju Poljakom,*^ je Deutsche Wacht prepričana, da ima novi ministrski predsed- nik pri iskanju kompromisa glede volilne reforme bistveno večje možnosti kot njegov predhodnik Seveda bo tudi Hohenlohe, če bo hotel dobiti po- dporo za volilno reformo, najprej moral zadovoljiti zahteve Nemcev (v smislu pripomb, ki jih je vladi 39 Marburger Zeitung, 17. 3. 1906. 40 Marburger Zeitung, 17. 4. 1906. 41 Marburger Zeitung, 3. 4. 1906. Na zborovanju Nem- škega društva v Ljubljani 31. 3. 1906 so sprejeli na- slednjo resolucijo: "Die Versammlung gibt ihrem Be- fremden Ausdruck, daß im Wahlgesetzentwurf der Wünschen der Deutschen Krains keine Rechnung ge- tragen wurde, und erwartet mit Bestimmtheit von den deutschen Parteien, daß den Deutschen Krains rründe- stens ein Mandat gewahrt bleibe". 42 Deutsche Wacht, 29. 4. 1906; Marburger Zeitung, 28. 4. 1906. 43 Deutsche Wacht, 29. 4. 1906. 44 Marburger Zeitung, 28. 4. 1906. 45 Marburger Zeitung, 1. 5. 1906. 67 2-3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 posredovala Nemška ljudska stranka), ki so svoje nestrinjanje z Gautschevim predlogom jasno izra- zili. Ne glede na to, da je novi ministrski pred- sednik bistveno bolj naklonjen Nemcem kot Gautsch, je jasno, da bo lahko uspel z reformnimi prizadevanji le, če bo popolnoma upošteval inte- rese Nemcev. Zato, pravi Deutsche Wacht, je treba počakati na nov kompromisni predlog vlade, ki bo ' pokazal, ali je Hohenlohe pripravljen upoštevati ; nemške zahteve.46 Tudi Hohenlohejev kompromisni predlog vo- i lilne reforme z dne 25. 5. 1906, ki predvideva I povečanje števila poslanskih mandatov za 40 (14 j naj bi jih odpadlo na Galicijo, 9 na Spodnjo Avstrijo, 4 na Češko, 3 na Bukovino po 2 na Moravsko, Slezijo, Zgornjo Avstrijo in Tirolsko, po 1 pa na Salzburg in Trst),^^ se obema nemškima j listoma ne zdi sprejemljiv, saj Nemd na Krani- i skem še vedno niso dobili svojega mandata.^8 | Vendar Hohenlohejevega padca nekaj dni kasneje ne pozdravljata, tako kot sta pozdravila padec Gautscha.49 Veliko bolj deljeno pa presojata vlado novega ministrskega predsednika Becka.^" Med- tem ko jo celjska Deutsche Wacht pozdravi zaradi imenovanja dveh poslancev Nemške ljudske stranke (Derschatte in Pradeja) za niinistra,^! jo Marburger Zeitung ostro kritizira. Na udar kritike mariborskega lista prideta zlasti oba nemška ministra, ker da sta vstopila v "klerikalno vlado".^^ Med 15. in 22. junijem 1906 je vsa pozornost spodnještajerskega nemštva namenjena odboru za I volilno reformo^^ in poteku spedalne debate o j razdelitvi mandatov na Štajerskem. Ko se na 12. seji (15. 6. 1906) odbora za volilno reformo nemški klerikalni poslanec Hagenhofer zavzame za pove- čanje števila mandatov na Štajerskem od 28 na 31 in za ohranitev stare lodtve med mestnimi in po- deželskimi volQnimi okraji (od treh novoustvar- jenih volilnih okrajev naj bi bila 2 podeželska - en slovenski in en nemški - ter 1 mestni),^^ se spod- nještajersko nemštvo povsem strinja s stališd celjskega poslanca Porrunerja in mariborskega po- slanca Wastiana, ki predlog odločno zavrneta. Oba spodnještajerska nemška poslanca v odboru za volilno reformo energično nastopita proti zvišanju števila slovenskih mandatov na Spodnjem Štajer- skem in odločno zahtevata nemški (kočevski) man- dat na Kranj skem,55 hkrati pa se zavzameta za - tudi od vlade priznano načelo - lodtve mest od podeželja (saj je na Spodnjem Štajerskem kmečko prebivalstvo slovensko, mesta in trgi pa so nem- ški).56 Celjski poslanec Pommer predlaga, da 10. volilnemu okraju (Celje) dodelijo trga Sevnico in Vuzenico, deželnemu glavnemu mestu Gradec pa dodajo še peti mandat in graške volilne okraje oblikujejo po naslednjih načelih: • prvi volilni okraj naj obsega notranje mesto; • drugi in tretji volilni okraj naj obsegata II., III. in VI. graški okraj (levi breg Mure); • četrti in peti volilni okraj pa naj obsegata IV. in V. graški okraj (desni breg Mure) in indu- strijske kraje Andritz, Eggenberg ter Costing.57 Mariborski poslanec Heinrich Wasüan pa na koncu svojega govora predlaga naslednje konkret- ne spremembe pri razdelitvi volilnih okrajev na 46 Deutsche Wacht, 6. 5. 1906. 47 Bericht des Wahlreformaußschusses über die Gesetze- nentwürfe, betreffend die Abänderung des Grund- gesetzes über die Reichsvertretung und betreffend die Wahl der Mitglieder des Abgeordnetenhauses des Reichsrates (2552 der Beilagen) samt Beilagen, str. 226- 228 (7. seja odbora z dne 25. 5. 1906); Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 58. 48 Marburger Zeitung, 29. 5. 1906. 49 Sploh pa je to čas, ko je njuna pozornost usmerjena k nadomestnim državnozborskim volitvam v splošni kuriji za izpraznjeni Žičkarjev mandat, na katerih poskuša Štajerc-Partei prodreti s Franzom Wratschkom. Prim. Deutsche Wacht, 17. 5. 1906; 27. 5. 1906; 31. 5. 1906; 3. 6. 1906; Marburger Zeitung, 24. 5. 1906; 26. 5. 1906; Branko Goropevšek, Nadomestne državnozborske volitve v splošni kuriji na Štajerskem 1906, v: Celjski zbornik 1992, str. 101-131. Johann C. Allmayer-Beck, Ministerpräsident baron Beck. Ein Staatsmann des alten Österreich, Dunaj 1956, str. 135-136; Julius von Derschatta je postal minister za železnice, Heinrich Prade pa nemški minister rojak. 51 Deutsche Wacht, 7. 6. 1906; 10. 6. 1906; celjski župan Julius Rakusch je dne 6. 6. 1906 v imenu mesta Celja poslal nemškemu ministru rojaku dr. Pradeju čestitko za vpoklic v kabinet in ga pozval, naj dosledno varuje nemške interese, zlasti pri vprašanju volilne reforme. 52 Marburger Zeitung, 2. 6. 1906. Zaradi članka Derschatta - Minister je bila ta številka Marburger Zeitung zaple- njena. Odbor za volilno reformo so izvolili 28. 3. 1906, štel pa je 49 članov. Predsednik odbora je postal član Nemške napredne stranke dr. Gustav Marchet, njegov namest- nik pa dr. Miroslav Ploj. Ko je bil 2. 6. 1906 Marchet poklican v Beckov kabinet, so za predsednika odbora (12. 6. 1906) izvolili Ploja. Prim. Bericht des Wahl- reformaußschusses, str. 239 (10. seja odbora z dne 12. 6. 1906); Jenks, The Austrian Electoral Reform, str. 55. 54 Bericht des Wahheformaußschusses, str. 252-253 (12. seja odbora z dne 15. 6. 1906). 55 Pommer je dejal: "Krain könne man nicht als ausch- ließlichslawischen Besitz gelten lassen, da die Deutschen dort von Anbeginn an gelebt und lange Zeit auch geherrscht haben". Wastian pa je poudaril: "Die Deut- schen dürften sich nicht das Kleinste südlich der Drau abrauben lassen. Von diesem Gesichtspunkte ist be- sonders das krainische deutsche Mandat für sie eine Frage, die bei der Abstimmung geradezu entscheidend werden muß". Bericht des Wahlreformaußschusses, str. 253-255 (12. seja odbora z dne 15. 6. 1906). Wastian je dejal: "Als Abgeordneter der Südsteiermark erklärt Redner die Scheidung von Stadt und Land als eine Notwendigkeit. Dort ist die Landbevölkerung slo- wenisch, die der Städte und Märkte zum weitaus über- wiegenden Teile deutsch". Bericht des Wahlreform- außschusses, Str. 254-255 (12. seja odbora z dne 15. 6. ,7 1906). °' Bericht des Wahlreformaußschusses, str. 253-254 (12. seja odbora z dne 15. 6. 1906); Deutsche Wacht, 21. 6. 1906; Domovina, 18. 6. 1906; Marburger Zeitung, 16. 6. 1906. 68 1996 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Štajerskem: • nekaj v neposredni bližini nemškega volilnega okraja Radgona-Cmurek ležečih občin se naj iz- loči iz 23. slovenskega volilnega okraja in pri- ključi 19. nemškemu volilnemu okraju; • da se zagotovi "čisto meščanski in nemški značaj" 9. volilnega okraja (Maribor) naj se kraji Studend, Pobrežje, Razvanje, Köflach in Voits- berg izlodjo iz mariborskega volilnega okraja, namesto njih pa se naj vanj vkljudta Cmurek in Lučane.58 Na odločno nasprotovanje spodnještajerskega nemštva in obeh nemških poslancev v odboru za volilno reformo naleti tudi predlog dr. Miroslava Ploja, ki na 13. seji (19. junija) zahteva povečanje števila slovenskih mandatov od 6 na 7 in okrepitev celjskega mestnega volilnega okraja s spodnje- štajerskimi trgi (Središčem, Žalcem, Mozirjem, Gor- njim gradom, Ljubnim, Vranskim, Sevnico in Koz- jem).59 Na 14. seji odbora (20. junija) ga najprej zavrne celjski poslanec Pommer,60 za njim pa še mariborski poslanec Wastian, ki poskuša s stati- stičnimi podatki o davčni mod posameznega na- roda dokazati, da so zlasti na Štajerskem Nemd po obstoječem predlogu oškodovani.^l Wastian pod- pre Pommerjevo zahtevo po petem mandatu v Gradcu, na koncu pa ponovi svoj stari predlog o spremembi sestave 19. in 23. volilnega okraja (mariborskega) voKlnega okraja (iz njega naj bi izločili vsaj obdni Köflach in Voitsberg, pridružili pa občini Cmurek in Lucane, ki sta v 8. volilnem okraju).62 Izvajanja Pommerja in Wastiana podpre tudi vsenemški poslanec Malik, čeprav je pre- pričan, da nudi najlažjo rešitev vprašanja volilne reforme Linški program. Le-ta se namreč zavzema za razširitev volilne pravice na vse družbene sloje, toda po poprejšnji izlodtvi Galidje in prikljudtvi Dalmadje k Ogrski.63 Na 15. seji odbora za volilno reformo (22. 6. 1906) posland zavrnejo vse predloge, ki zahtevajo 58 Bericht des Wahlreformaußschusses, str. 254-255 (12. seja z dne 15. 6. 1906); Deutsche Wacht, 21. 6. 1906; Do- movina, 25. 6. 1906; Marburger Zeitung, 16. 6. 1906. 59 Bericht des Wahlreformaußschusses, str. 261-263 (13. seja z dne 19. 6. 1906); Deutsche Wacht, 21. 6. 1906; Do- movina, 18. 6. 1906; Marburger Zeitung, 16. 6. 1906. °0 Pommer poudari, da mora ostati razmerje med nem- škimi in slovenskimi mandati (220:20) nespremenjeno, celjski mestni mandat pa da ne sme postati bojni mandat. Na koncu svojega govora spet ponovi zahteve o priključitvi trgov Sevnica in Vuzenica v celjski volilni okraj, ustvaritvi novega (petega) mandata za Gradec in novi razdelitvi graških mandatov. Bericht des Wahl- reformaußschusses, str. 266-267 (14. seja odbora z dne 20, 6. 1906); Marburger Zeitung, 21. 6, 1906. Bericht des Wahlreformaußschusses, str. 267 (14. seja odbora z dne 20. 6. 1906). 62 Bericht des Wahlreformaußschusses, str. 266-268 (14. seja odbora z dne 20. 6. 1906); Marburger Zeitung, 21. 6. 1906. Ibidem. povečanje števila mandatov, s 26 proti 21 glasovi pa sprejmejo Wastianov predlog o sestavi 9. (ma- riborskega) volilnega okraja.^* Z izidom glasovanja je spodnještajersko nemštvo bolj ali manj zadovoljno, saj je poleg mariborskega Nemcem zagotovljen tudi celjski mandat. Zato pa toliko od- ločneje zahteva oblikovanje posebnega nemškega (kočevskega) mandata na Kranjskem (v skladu s spomenico kranjskega nemštva z dne 31. 3. 1906)65 in zavrača slovenske kompromisne predloge o morebitni kompenzadji na Štajerskem ali Koroš- kem. 66 Ko na 21. seji odbora za volilno reformo (4. 7. 1906) potrdijo predlog razdelitve mandatov na Koroškem in zavrnejo predlog dr. Miroslava Ploja po oblikovanju dveh slovenskih mandatov,67 je spodnještajersko nemštvo na moč zadovoljno. Zadovoljno je tudi z odločnim nastopom poslanca Wastiana, ki na 22. seji odbora (5. 7. 1906) zahteva oblikovanje nemškega (kočevskega) mandata na Kranjskem brez vsakršne kompenzadje.68 Manj zadovoljno pa je s potekom 27. seje odbora za vo- Hlno reformo (12. 7. 1906), na kateri sicer s 23 proti 17 glasovi sprejmejo Wastianov predlog o ustva- ritvi nemškega (kočevskega) mandata na Kranj- skem, toda na Šušteršičevo zahtevo po reasumi- ranju (ponovnem glasovanju) o razdelitvi manda- tov na Koroškem in Štajerskem s 26 proti 19 glasovi potrdijo predlog o sedmem slovenskem 64 Bericht des Wahlreformaußschusses, str. 275 (15. seja z dne 22. 6. 1906); Marburger Zeitung, 23. 6. 1906; občini Köflach in Voitsberg so izločih iz mariborskega volilnega okraja, Cmurek in Lucane pa so mu pridružili. Pobrežje in Razvanje so uvrstili v 10. celjski volilni okraj, ki so mu dodali tudi občini Vuzenico in Sevnico. Za Was- tianov predlog so glasovali Italijani, krščanski sociald, klerikalci. Nemška ljudska stranka, Vsenemci, ustavo- verna veleposest. Napredna stranka in socialdemokrati, proti pa le Slovani, medtem ko romunski poslanec Onciul ni bil navzoč. Prim, tudi Deutsche Wacht, 24. 6. 1906; Domovina, 25. 6. 1906; Marburger Zeitung, 23. 6. 1906. O zahtevah kranjskih Nemcev; Deutsche Wacht, 5. 4. 1906; Marburger Zeitung, 3. 4. 1906. 66 O kompenzaciji na splošno: Melik, Demokratizadja vo- lilnega sistema (1907), str. 223; Deutsche Wacht, 15. 7. 1906. Bericht des Wahlreformaußschusses, str. 322 (21. seja odbora z dne 4. 7. 1906); Marburger Zeitung, 5, 7. 1906. Poslanec Lemisch je Ploju odgovoril, da v družbenem življenju na Koroškem eksistirajo Slovenci le kot duhov- niki, zato da bi "umetno skonstruirana" slovenska man- data v 20 letih tako in tako padla v nemške roke. Slo- venci namreč glasujejo za nemške kandidate. 68 Bericht des Wahlreformaußschusses, str. 325-326 (21. seja odbora z dne 4. 7. 1906). Wastian je med drugim dejal: »Das Deutschtum muß bis zur Adria seine parla- mentarischen Hüter und Wächter haben... Jede Kompensation, je Do ut des-Politik muß mit Rücksicht auf die unbestreitbare Berechhgung des Verlangens nach einem deutschen Mandat verabscheut werden. Die Deutsche können sich nicht für eine jahrhundertlange Kulturarbeit und Opferwilligkeit in die Rolle der unwillig empfangenen Bettler begeben.« 69 2-3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 mandatu na Štajerskem.^^ Potrditev sedmega slovenskega mandata na (Spodnjem) Štajerskem povzroči med spodnje- štajerskim nemštvom velikansko razburjenje. Kot grofu Stürgkhu se večini spodnještajerskih Nem- cev zdi sedmi slovenski mandat "dinamitna bom- ba", ki da pomeni veliko nevarnost za celotno volilno reformo, hkrati pa so prepričani, da bo "oktroirani" sedmi slovenski mandata precej pri- speval k zaostritvi nadonalnih bojev na Spodnjem Štajerskem. Večina spodnještajerskih Nemcev vidi glavnega krivca za novo slovensko pridobitev v prvaku Slovenske ljudske stranke dr. Ivanu Šušteršiču, ki da je v teku pogajanj že pristal na kompenzadjo na Kranjskem, potem pa nenadoma (zaradi pritiska "javnega mnenja na Slovenskem") zahteval kompenzadjo na Koroškem ali Štajer- skem.70 Seveda pa so deležni ostrih napadov tudi nemški klerikalni poslanec Hagenhofer, pa oba nemška ministra Prade in Derschatta, deloma celo celjski poslanec Pommer, ki da se je že od samega začetka zavzemal za kompromis.^l Nemško društvo za Maribor in okolico sprejme na zborovanju 13. 7. 1906 ostro resoludjo zoper "sramotno glasovanje" v odboru za volilno refor- mo. V njej se zahvali vsem nemškim svobod- njaškim poslancem, predvsem mariborskemu po- slancu Wastianu, za odločen boj v korist nemštva, hkrati pa grobo napade nemška ministra Pradeja in Derschatto.72 Resoludja mariborskega občin- skega odbora z dne 18. 7. 1906 pa od poslancev zahteva, da z vsemi silami prepredjo oblikovanje 69 Na 27. seji odbora (12. 7. 1906) so s 23 proti 17 glasovi sprejeli predlog o ustvaritvi kočevskega mandata na Kranjskem. Nato je dr. Ivan Šušteršič zahteval reasu- miranje, t. j. ponovno glasovanje o razdelitvi mandatov na Štajerskem in Koroškem; predlagal je bodisi obli- kovanje novega slovenskega mandata na Koroškem bo- disi sedmega slovenskega mandata na Spodnjem Štajer- skem. Slovenski predlog zadevajoč Koroško so s 25: 19 glasov zavrnili (proti so glasovaji vsi Nemci, Italijani in socialdemokrati), predlog o sedmem slovenskem man- datu na Spodnjem Štajerskem pa je odbor sprejel s 26: 19 glasovi; zanj so poleg Slovanov glasovali klerikalci, krščanski socialci, Italijani in socialdemokrat Adler. Be- richt des Wahlreformaußschusses, str. 342-343 (27. seja odbora z dne 12. 7. 1906); Maburger Zeitung, 14. 7. 1906. Po glasovanju je Wastian povedal, da mu je v teku pogajanj Šušteršič zagotovil, da bi bil zadovoljen tudi s kompenzacijo na Kranjskem. Poslanec Kaiser pa je pribil: "Dr. Šušteršič stehe immer bei der Regierung, und was er wolle, gescheche... " Bericht des Wahl- reformaußschusses, Str. 345-346 (27. seja odbora z dne 12. 7. 1906); glej tudi Marburger Zeitung, 14. 7. 1906. Ko so po reasumiranju na Slovenskem začeli napada dr. Šušteršiča, da je prodal koroške Slovence, je dr. Gessmann v pismu uredniku Slovenca Žitniku zatrdil, da sta Šušteršič in Ploj naredila za slovenski mandat na Koroškem vse, kar je bilo v njuni moči. Prim. Mar- burger Zeitung, 4. 9. 1906. Marburger Zeitung, 14. 7. 1906; pri. tudi Marburger Zeitung, 17. 7. 1906. sedmega slovenskega mandata.^^ Po rtmenju Mar- burger Zeitung namreč pomeni sedmi slovenski mandat pomemben korak k slovenizadji Spodnje Štajerske/4 celjska Deutsche Wacht pa je pre- pričana, da Nemd zaradi sedmega slovenskega mandata na Spodnjem Štajerskem nemškega ko- čevskega mandata na Kranjskem ne morejo sma- trati za pridobitev - še toliko bolj, ker so Kočevarji le najbolj izpostavljena straža avstrijskega nemštva, so le "izgubljeni otrod" nemške vojne mod, samo kljubovalna trdnjava znotraj sovražnikovega ozem- lja, medtem ko je Spodnjem Štajerskem nemštvo veliko močnejše.75 Tudi potem, ko na 33. seji odbora za volilno reformo (21. 7. 1906) posland sprejmejo predlog mariborskega poslanca Wastiana o novem (nem- škem) mestnem mandatu na Srednjem Štajerskem (Lipnica-Ptuj),''6 spodnještajersko nemštvo ni pre- več zadovoljno. Tako Marburger Zeitung kot Deutsche Wacht oznadta novi nemški mestni mandat za pridobitev,'''' saj bo sedaj spodnje- štajersko nemštvo v državnem zboru poleg dveh poslancev iz nemških jezikovnih otokov zastopano še z enim nemškim poslancem iz nemško-slo- venske jezikovne meje. Toda zlasti celjski Ust meni, da se je spričo novega mandata in spremenjene sestave mariborskega in celjskega volilnega okra- ja''^ pojavila nevarnost za celjski nemški mandat, ki da je postal pravi 'bojni mandat".''^ Po dokončnih sklepih odbora za volilno refor- mo glede razdelitve mandatov v slovenskih deže- lah, Deutsche Wacht resignirano zapiše, da bo s takšno reformo nemški narod prepuščen na milost in nemilost Slovanom, in dodaja: "Das alte, ehe- mals deutsche Oesterreich bekommt ein neues Gesicht - ein slavisches!"80 Po njenem mnenju se bodo razmere v državi po sprejemu reforme bist- veno spremenile, saj Nemd niso dobili ustreznega zastopstva v državi. (Še najbolj srečni pa so lahko 73 Marburger Zeitung, 19. 7. 1906. 74 Marburger Zeitung, 19. 7. 1906. 75 Deutsche Wacht, 26. 7. 1906. 76 Bericht des Wahlreformaußschusses, str. (33. seja odbora z dne 21. 7. 1906); volilni okraj Lipnica-Ptuj je obsegel občine: Stainz, Ivnik, Cmurek, Gornja Radgona, Arvež, Lucane, Lipnica, Strass, Ernovž, Deutschlandsberg, Gross St. Florian, Schwanberg, Wildon, St. Georgen an der Stiefing, Ptuj, Breg pri Ptuju, Lenart, Pobrežje in Razvanje. Prim. Melik, Volitve na Slovenskem, str. 396. 77 Marburger Zeitung, 24. 7, 1906; Deutsche Wacht, 26. 7. 1906. 7° Mariborski volilni okraj je obsegal le občino Maribor, v celjski volilni okraj pa so spadale občine: Ormož, Sev- nica, Laško, Brežice, Ljutomer, Slovenska Bistrica, Slo- venj Gradec, Šoštanj, Marenberg, Muta, Vuzenica, Zgor- nja Vižinga, Gortina, Sobota, Rogatec, Zdravilišče Ro- gaška Slatina, Studenci, Lovrenc na Pohorju, Celje, Vojnik, Konjice in Vitanje. Prim. Melik, Volitve na Slo- venskem, str. 396. 79 Deutsche Wacht, 26. 7. 1906. 80 Ibidem. 70 I KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino po mnenju lista Slovend, saj dobijo poslanca že na vsakih 40.000 volilcev, medtem ko Cehi na 70.000 in Rutend na vsakih 100.000 volilcev).81 Po spre- jetju volilne reforme v državnem zboru (1. 12. 1906) Deutsche Wacht ugotavlja, da je reforma dokondio pokopala upe Nemcev, da bi si po- novno pridobili vodilno vlogo v državi.82 Se več. Celjski list je prepričan, da je volilna reforma izkopala Nemcem grob v državi.83 Setzung einzelner Wahlkreise, waren sie mit allen Kräften darum bemüht, ihren Besitzstand vor den Slowenen (und vor der Sozialdemokratie) zu be- wahren. Obwohl der Ausschuß für die Wahl- reform die meisten Forderungen der unter- steirischen Deutschen berücksichtigte (das Prinzip der Trennung der Städte vom Land, national abgerundete Wahlkreise, das deutsche Gottscheer Mandat in Krain), waren sie vom Endergebnis sehr enttäuscht. Sie waren davon überzeugt, daß eine Wahlreform, die auf dem allgemeinen und gleichen Wahlrecht beruht, die Geburtsstunde eines slawischen Österreich bedeute. ZUSAMMENFASSUNG Die untersteirischen Deutschen und die Reichsratswahlreform von 1907 Als sich im Herbst 1905 Kaiser und Regierung infolge der Regierungskrise in Ungarn (ex Lex- Zustand), der Revolution in Rußland und sozial- demokratischer Massenkundgebungen für eine Demokratisierung des Wahlsystems entschieden, erreichte die ohnehin angeheizte politische Atmosphäre in der Untersteiermark ihren Höhe- punkt. Die Wahlreform auf dem allgemeinen und gleichen Wahlrecht beruhend, für welche sich alle slowenischen politischen Gruppierungen ein- setzten, erfüllte die Deutschen in der Unter- steiermark mit berechtigter Angst vor der Schwächung des bereits bedrohten "nationalen Besitzstandes" in Österreich und in der Unter- steiermark. Aus diesem Grunde widersetzten sie sich von Beginn an entschieden der Reform, obwohl sie prinzipiell für eine Demokratisierung des "feudalen" Wahlsystems waren. Für die untersteirischen Deutschen war nur eine Wahlreform annehmbar, die unter Berück- sichtigung der "kulturellen Entwicklung" und der "Steuerleistungen" der Einzelnationen den Deut- schen die führende Rolle im Staat wieder sichern sollte, zugleich aber den deutschen Besitzstand nicht nur in der Untersteiermark, sondern auch in Kärnten und Krain, stärken würde. Deswegen lehnten sie bis zum Ende alle Regierungs- vorschläge zu einer Wahlreform ab, bei konkreten, die Untersteiermark (und Krain) betreffenden Fragen hinsichtlich der Zahl und Zusammen- 11 Deutsche Wacht, 29. 7. 1906. °l Deutsche Wacht, 8. 11. 1906. 83 Deutsche Wacht, 3. 1. 1907. 71 2-3 KRONIKA 44 Časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Marjana Žibert Zadružno povezovanje kmetov v vaseh v okolici Kranja od njegovih začetkov do druge svetovne vojne Vsi za enega, eden za vse. - Ta pogosto zapisan stavek v obsežni zadražni arhivski dokumentaciji^ bi moral biti dovolj poveden za razumevanje prizadevanj zadružništva, v našem primeru kmetij- skega v kranjski okolici. Pri obravnavanju zadrug, ki se povezujejo s kmečkim gospodarstvom, moramo upoštevati naravne razmere območja in spreminjajoče se gospodarske, socialne, politične in prometne razmere. Zadružništvo je oblika gospodarske organi- zacije, ki ima pridobitniško naravo. Avstrijski za- kon o pridobitriih in gospodarskih zadrugah je leta 1873 zadrugo definiral kot osebno združbo nedo- ločenega števila članov z namenom, da pospešuje pridobivanje ali gospodarstvo članov s ponudbo kreditov aü s skupnim poslovanjem. Jugoslovanski zakon iz leta 1937 pa je zadrugo opredelil za združbo nedoločenega števila članov s spre- menljivim številom poslovnih deležev, ki se je vsak član udeležuje neposredno. Zadruge naj bi se ustanavljale z namenom pospeševanja gospo- darstva članov s skupnim opravljanjem poslov po načelu vzajemne pomoči članstva. Emil Ceferin je v komentarju teh določb poudaril, da ravno načeli neposredne udeležbe in vzajenme pomoči ločita zadruge od trgovskih in drugih družb.^ I. RAZVOJ ZADRUŽEGA POVEZOVANJA KMETOV V KRANJSKI OKOLICI Kmetijsko zadružništvo na kranjskem območju ima svoje začetke v drugem obdobju slovenskega zadružništva, ko se je le - to docela zavedalo gospodarsko - socialnih tegob slovenskega pode- želja in se je težišče zadružništva iz narodnostno Arhiv Repubhke Slovenije (ARS) - Zadružna zveza v Ljubljani (ZZ), 1899-1947; Zveza slovenskih zadrug (ZSZ), 1900-1947; Zbornica za trgovino, obrt in in- dustrijo (TOI), 1848-1947; Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL) - Okrožno gospodarsko sodišče Ljubljana (OGSL), 1848-1945. 2 Žarko Lazarevič, Zadružništvo v Sloveniji v dobi ka- pitalizma (Sistemi in organizacije). Arhivi, letnik XVII, 1994, str. 12. Ogroženih pokrajin preneslo na Kranjsko. Začetki slovenskega zadružništva segajo namreč na Štajer- sko. Pobudnika in utemeljitelja tovrstnih prizade- vanj sta bua brata Josip in Mihael Vošnjak, ki sta si v prvi vrsti prizadevala za gospodarsko neodvis- nost od nemškega kapitala. Tako so na Štajerskem (Mozirje, Šoštanj) v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nastale prve slovenske posojilnice. V pr- vem obdobju slovenskega zadružništva je bila v kranjski okolid ustanovljena Prva gorenjska kmet- ska posojilnica r. z. z o. z. v Podbrezjah, in sicer leta 1885. Ustanovil jo je kmetijski tehnik in gos- podarstvenik Franc Pavlin iz Podbrezij. Posojilnica je delovala le tri leta, ker je ustanovitelj odšel v državno službo v Trst. Zadruga je bila izbrisana iz zadružnega registra 3. novembra 1903.^ Različne zadruge, ki so jih pričeli ustanavljati pod okriljem katoliškega tabora, naj bi sodalno prerodile in gospodarsko osamosvojile slovenske izkoriščane sloje. Utemeljitelj novega obdobja v slovenskem zadružnEtvu je bil dr. Janez Evan- gelist Krek, ki je iskal vzore pri Friedrichu Wil- helmu Raiffeisnu, očetu kmečkega zadružništva. Priporočal ni le kreditnih zadrug, ampak tudi spe- dalizirane kmetijske zadruge kot so mlekarske, živinorejske, sadjarske, strojne. Uspešnost Kreko- vih zadrug je botrovala ustanovitvi zadružnih central leta 1895 - Zveze kranjskih posojilnic in Gospodarske zveze. Leta 1903 je bil izdan revizijski zakon, ki je zadružnim centralam predpisoval ob- vezno izvajanje revizij pri vseh zadrugah. Posle- dica te določbe je bila, da se je Gospodarska zveza delila na istoimensko zadrugo, ki je prevzela bla- govni promet med zadrugami, in na Zadružno zvezo, ki je prevzela denarno izravnavo. Krek je morda posredno vplival tudi na usta- novitev prvih rajfajznovk na kranjskem območju. Med podtnicami je namreč zahajal v Selca nad Škofjo Loko, kjer je po očetovi smrti živela nje- gova mati. Bil je v stalnih stikih z življenjem v tej 3 Slavko Luin, Denarne ustanove v Kranju do druge svetovne vojne. Kranjski zbornik, Kranj, 1980, str. 199. 72 i KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino dolini. Tako je bila leta 1897 ustanovljena Hranil- nica in posojilnica v Selcah.^ Istega leta je bila ustanovljena na pobudo župnika Fančiška Pokoma Hranilnica in posojilnica v Besnici nad Kranjem. Čeprav je Besnica spadala v kranjski politični okraj, so njeni ljudje verjetno navezovali takšne in dmgačne stike z ljudmi iz Selške doline. Tako kot v širšem slovenskem prostom se je tudi na kranjskem območju najprej izoblikoval sistem kreditnih zadmg - rajfajznovk. Besniški hra- nilnici in posojilnici so se pridružile hranilnice in posojilnice v Cerkljah (1899), Šenčurju (1900), Nak- lem in Smledniku (1902), Preddvom (1903) in Šmartnem pri Kranju (1905). Leta 1907 je hidi mesto Kranj dobilo Hranilnico in posojilnico, r. z. z n. z. Njen ustanovitelj je bil dekan Anton Koblar, ki mu ni bilo vseeno, kaj se je godilo s kmečkim stanom.5 Hranilnice in posojilnice je zakonsko uki- nila nova oblast po dmgi svetovni vojni. V skladu s Krekovimi zadmžnimi prizadevanji za ustanavljanje ne le denarnih, ampak tudi nede- narnih zadmg za kmečki stan, so istočasno usta- navljali mlekarske zadmge, kmetijska dmštva in živinorejske zadmge. Za vzroke povezovanja kmetov v mlekarske za- dmge v vaseh v okolici Kranja, so že sodobniki^ smatrali izboljšanje prometnih povezav (železnica), ki so raznovrstnim trgovcem omogočile hitrejšo komunikacijo s tržiščem. V našem primem so za mleko in mlečne izdelke pokazali interes mlečni trgovci iz Trsta, Opatije in Dunaja, ki so postavili mlekarjem določene kriterije, ki jim tedanja "mleč- na branjarija" ni ustrezala. Večji posestniki so nam- reč posedovali ročne posnemalnike - iz sladke smetane so izdelovali čajno maslo, ki so ga pro- dajali v bližnjih mestih. Zato so se kmetje orga- nizirali v mlekarske zadmge, ki so jih opremili z ustreznimi stroji za izdelovanje kvalitetnih mlečnih izdelkov (pasterizirano mleko, sladka smetana, čaj- no maslo). Menim, da moramo pri organiziranju mlekar- skega zadmžništva v kranjski okolici opozoriti na vpliv bohinjskega mlekarskega zadmžništva, ki je dobilo trde temelje v zadnji četrtini prejšnjega stoletja.7 Bohinjske zadmge (Bohinjska Bistrica, Nemški Rovt) so se izoblikovale iz preprostih sirar- skih in mlekarskih zdmžb, ki so izdelke razdelje- vale med svoje člane. Omenjene zdmžbe zadmžni teoretiki označujejo za predstopnjo zadmg, ki po- slujejo po zakonskih predpisih.^ Bohinjd so kranj- skim mlekarjem posredovali prva sirarska znanja (Šenčur). V kranjski okolid je bila kot prva registrirana Mlekarska zadmga v Naklem (1903). V lehi 1906 so se jim pridmžile še šenčurska, cerkljanska in predosljanska mlekarska zadmga, ki je imela prvotno sedež v Srakovljah. Istočasno je v Cerkljah liberalni tabor ustanovil Kmečko mlekarno, ki se ni obdržala. Tudi mlekarska zadmga v Dupljah (1908) ni imela potendalov za normalno poslo- vanje. Kmetijska dmštva so bile zadmge, ki so imele več nalog: članom so izposojale kmetijske stroje, odkupovale in prodajale so njihove kmetijske pri- delke ter jih oskrbovale s kmetijskimi in življenj- skimi potrebščinami. Lahko rečemo, da so imele tudi značaj nabavno - prodajnih zadmg. Razpo- ložljivi viri izpričujejo, da so si člani tovrstnih zadmg običajno izposojali le kmetijske stroje. Prvo kmetijsko dmštvo v kranjski okolid so ustanovili posestniki iz Cerkelj in okoliških vasi leta 1899, vendar je moralo v likvidadjo. Leta 1909 je libe- ralec Jožef Jenko iz Zg. Brnika ustanovil zadmgo z istim namenom, le da jo je imenoval strojna zadmga. Naslednje leto so pričeli s poslovanjem Kmetijsko dmštvo Šmartin, Kmetijsko dmštvo za Hrastje in okolico in Kmetijsko - strojna zadmga na Kokrid, leta 1911 Kmetijsko dmštvo v Šenčurju, leta 1912 kmetijski dmštvi v Trbojah in Strahinju ter leta 1914 Kmetijsko dmštvo v Voklem. Ob ustanovitvi Strojne zadmge na Brniku so v vodstvu poudarili, da so takšne zadmžne organi- zadje potrebne, ker primanjkuje kmečke delovne sile.9 Od sedemdesetih let 19. stoletja do prve sve- tovne vojne je število prebivalstva po posameznih katastrskih občinah na kranjskem področju naza- dovalo. To kaže na močnejše izseljevanje, vendar ne v Ameriko, ampak na Štajersko in Koroško, kjer so si ljudje služili kmh v industrijskih krajih.l" Ustanovitve kmetijskih dmštev podpira tudi dej- stvo, da so z razširjenim železniškim omrežjem pričeli pritekati na kranjsko območje agrarni pro- izvodi, ki so konkurirali dražjim domačim proiz- vodom. V prvem obdobju zadmžništva v vaseh v oko- lid Kranja sta delovali še živinorejski zadmgi v Cerkljah (1908) in Predosljah (1909). Slednja je bila med obema vojnama tudi v slovenskem merilu zgled živinorejskega zadmžništva. 4 Emil Čeferin, Zadružništvo v Selški dolini. Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, Železniki, 1973. 5 Kot v opombi 3, str. 198. Zapuščina Ivana Zupana, Razvoj mlekarstva v Kranj- skem okraju, hrani Marija Zupan, Pivka 23, Naklo. ' Vlado Valenčič. - Zadružništvo, Gospodarska in druž- bena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog I, Ljubljana, 1970, str. 539. 8 France Adamič, Razvojna obdobja slovenskega zadruž- ništva. - Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, zvezek 24, 1975, str. 8. 9 Gorenjec, 27. 2. 1909. 10 Vlado Valenčič, Prebivalstvo na območju občine Kranj. - 900 let Kranja, Kranj 1960, str. 305-306. 73 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 Zadružni domovi v Šenčurju pri Kranju. Fotograßja iz fototeke GM Kranj. Prva svetovna vojna je zadružna prizadevanja precej ovirala. Vojna je najprej zmedla varčevalce hranilnic in posojilnic, ki so bili v skrbeh za svoje prihranke. Država je pri hranilnicah in posojilnicah najela vojno posojilo. Kmetijska društva in mle- karske zadruge je predvsem prizadel vpoklic priu- čenih strojnikov in mlekarjev v vojsko. Mlekarne so zbirale mleko za potrebe vojske. Mleko je pre- vzemala Mlekarska zveza, proti koncu vojne pa je zaradi rekvizidje živine zmanjkalo mleka za mle- karne. Kmetijske zadruge na kranjskem področju, ki so nastale v drugi fazi razvoja slovenskega zadruž- ništva oz. v prvi fazi zadružnega povezovanja kmetov v vaseh v okolid Kranja, so do druge svetovne vojne izpolnjevale svoje naloge v skladu s splošnimi gospodarskimi razmerami. To so bile zadruge, ki so določile podeželska zadružna sre- dišča. Začrtale so si širše zadružne okoliše in si pridobile člane - zadružnike, ki so prisegali na du- hovnikovo besedo. Duhovščina je namreč v večini zadrug zasedala mesta v upravnih in nadzornih odborih. Kot zadnja zadruga je bilo v opisanem obdobju ustanovljeno Kmetijsko društvo v Vok- lem, in sicer marca 1914. Gibanje števila zadrug v prvem obdobju za- družnega povezovanja kmetov v vaseh v okolid Kranja 1897-1918: Tretji razvojni fazi slovenskega zadružništva pripada obdobje med obema vojnama. V dvajsetih letih se je ugodno gospodarsko stanje obdržalo tudi v zadružništvu, velika gospodarska kriza v tridesetih letih tudi zadružništva ni obšla. Priza- deto je bilo zlasti kmetijsko zadružništvo. V struk- turi kmetovih upnikov so bile kreditne zadruge v Dravski banovini leta 1932 na drugem mestu za privatnimi upniki, saj so nosile 33% slovenskih kmečkih dolgov. Kmečke dolgove in kreditno zadružništvo je od leta 1932 dalje bolj ali manj uspešno reševala država. Tedanji politični oblasti je Zadružna zveza politično ustrezala, zato je dobila največ denarja za sanadjo. Leta 1937 je bil sprejet Zakon o gospodarskih zadrugah, ki je začel veljati 24. 9. istega leta. Poenotil je organizadjsko podlago zadružništva, poudaril je gospodarsko-sodalni značaj zadruge, ki mora biti danica ene od revizijskih zvez.^^ 11 Žarko Lazarevič, Kmečki dolgovi na Slovenskem, Lju- bljana, 1994, str. 124-143. Zakon o gospodarskih zadrugah. Zakoni in uredbe, LIII. zvezek, prevedel in uvod napisal Anton Kralj, Ljubljana, 1937. 74 1996 J KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Klet za shranjevanje mlečnih izdelkov Gorenjske mlekarske zadruge, skupni obrat Naklo. Fotografija iz fototeke GM Kranj JCmetje v okolid Kranja so pričeli z drugo fazo zadružnega povezovanja v letu 1920. Po šestih letih sta bili registrirani Pašna zadruga pri Sv. Ambrožu in Elektrostrojna zadruga v PodbUd. Živ- ljenje v novi državni skupnosti, ki je bilo zazna- movano z ugodnimi gospodarskimi trendi, od kmetov v okolid Kranja v prvi polovid dvajsetih let ni zahtevalo intenzivnega zadružnega pove- zovanja. Do vključno leta 1926 je bilo v zadružni register vpisanih 12 različnih kmetijskih zadrug, ki so dopolnile kmetijsko zadružno organiziranost. V vaseh jugozahodno od Kranja (Bitnje, Žabnica) se je zadružništvo v tem obdobju pričelo oblikovati. y Bitnjah so ustanovili Kmetijsko društvo (1922), v Žabnid pa Strojno zadrugo (1924) ter živinorejsko in mlekarsko (1926). Na Zg. Brniku in v Cerkljah so se kmetje povezali v kmetijsko-strojni zadrugi (1925, 1926). Verjetno zato, ker na cerkljanskem območju, ki je bilo močno agrarno, tovrstno za- družništvo ni imelo konkretnih oblik. Mrežo de- narnih zavodov je dopolnila Hranilnica m posojilnica v Predosljah (1924). Mlekarsko zadružništvo si je po vojni opo- moglo. Nova državna meja je sicer zaustavila izvoz v italijanske kraje, medtem ko je izvoz mleka in mlečnih izdelkov doživel uspešno konjukturo. Mlekarski zadrugi Naklo in Predoslje sta na tržišču nastopali samostojno, pri ostalih pa je posredovala Mlekarska zveza.^^ Napredek denarnega zadružništva je bil v dvaj- setih letih odvisen od gospodarskega položaja kmečkega prebivalstva. Vendar tega ne smemo jemati kot pravilo, ker je vsaka hranilnica in poso- jilnica imela specifičen razvoj, na kar niso vplivale le splošne gospodarske razmere, ampak tudi pozi- tivno in negativno nastrojene krajevne propa- gande. Gibanje števila zadrug v drugem obdobju zadružnega povezovanja kmetov v vaseh v okolid Kranja 1919-1926: V obdobju med obema vojnama ločujem še tretjo fazo v razvoju kmetijskega zadružništva v kranjski okolid. Le-to postavljam v leti 1928/1929, ko so bile v vaseh ustanovljene živinorejske in vo- 13 Kot v opombi 6. 75 3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 dovodne zadmge, ki so bile deležne nezanemar- Ijive zunanje stimulacije, predvsem dename. Posle- dica pospeševanja živinoreje, ki je bila usmerjena na kakovostno izboljšanje živine, je bila ustano- vitev dvanajstih živinorejskih zadmg v letih 1929- 1931, ki so bile povezane v Zvezo živinorejskih selekcij skih zadmg za pincgavsko govedo s se- dežem v Kranju (1931). V letu 1926 se je ustavila prodaja svežega mleka v Avstrijo. Mlekarske zadmge kranjske okolice so dobavljale mleko Osrednjim mlekamam. Mlekarske zadmge Naklo, Predoslje in Visoko so na tržišču nastopale samostojno. Usmerile so se v izdelovanje mlečnih izdelkov (sir ementalec), katerim so ob koncu dvajsetih let pričeli konkurirati cenejši proizvodi iz Hrvaške. Prodaja svežega mleka in mlečih izdelkov je bila vse težja, zato so nakelski in predosljanski mlekarji organizirali prodajo v lastnih trgovinah, pri čemer so se znebili vsakega posredništva. Gospodarska kriza je kranjsko mlekarstvo ovirala predvsem pri prodaji. Zahtevala je enoten nastop s kakovostnimi proizvodi. Zato so mlekarske zadruge iz Nakla, Predoselj, Šenčurja, Cerkelj, Žabnice, Goric, Medvod in Komende od leta 1933 delovale pod zadmžnim imenom Mlekarska zadmga Naklo - skupni obrat.^^ Tako je za zadnje obdobje kmetijskega zadmž- ništva pred dmgo vojno značilno povezovanje krajevnih zadmg v širše zadmžne organizacije, ki so bue deležne večjih državnih podpor, tako de- narnih kot strokovnih (Zveza živinorejskih selek- cijskih zadmg za pincgavsko govedo - 1931, Kme- tijska okrajna zadmga - 1931, Mlekarska zadmga Naklo - skupni obrat - 1933 oz. Gorenjska mle- karska zadmga Naklo - 1938). Največja akcija, ki sodi v okvir slovenskega mlekarstva, je bila graditev prve sodobne sloven- ske mlekame v Čirčah pri Kranju, ki naj bi služila tudi mlekarski šoli za praktični pouk učencev. Stroške gradnje so si delili kmetijsko ministrstvo (40%), banovina (35%) in kmetje zdmženi v Go- renjski mlekarski zadmgi (25%)P V obravnavanem obdobju sta se oblikovali dve novi zadružni središči: Trstenik s hranilnico in posojilnico (1929), z živinorejsko zadmgo (1930) in mlekarsko, nabavno in prodajno zadmgo (1934) ter Gorice z mlekarsko, nabavno in prodajno za- dmgo (1932), z vodovodno zadmgo (1938) in stroj- no zadmgo (1939). Mlekarsko zadmžništvo v omenjenih vaseh je bilo smiselno zaradi bližine bolnice na Golniku. Izpostaviti moram tudi Živinorejsko zadmgo Mavčiče (1931), kmetijsko-strojni zadmgi Podreča |4 Kot v opombi 6. Kot v opombi 11; Štefan Oštir, Mlekarstvo in mlekarsko šolstvo v obani Kranj, Kranjski zbornik, Kranj, 1980, str. 352-353. in Jama - Praše (1933, 1936) ter Strojno zadmgo na Bregu (1939). Na desnem bregu Save so bue to prve zadmge. Leta 1939 sta bili registrirani zadnji novo- ustanovljeni kmetijski zadmgi v Goricah in na Bregu ob Savi. Na tem mestu se ne moremo izogniti že poudarjeni veliki gospodarski krizi, ki je imela svoj epilog tudi v kreditnem zadmžništvu. Kakšno je bilo vzdušje v hranilnicah in posojilnicah, bom po- nazorila na primem Hranilnice in posojilnice v Cerkljah. V letu 1931 je naraslo število dvigov nad vlogami, to se je v naslednjem letu le še stopnjevalo. Ljudje so kljub terjatvam in opo- minom zelo počasi plačevali obresti posojil. Za- dmžna zveza ni pošiljala dovolj gotovine, da bi lahko ustregli varčevalcem. Zato se je vodstvo od- ločilo izplačevati vloge varčevalcev po odpovednih rokih, in sicer po 100 din tedensko. Ker pa se stanje na denamem trgu ni izboljšalo, je načelstvo sklenilo, da bodo vsakemu vlagatelju mesečno iz- plačali 100 din. V prošnji dne 24. 6. 1934 je za- prosila Ministrstvo za kmetijstvo v Beogradu za odobritev odlaga plaal v smislu Uredbe o zaščiti kreditnih zadmg in njihovih zvez z dne 22. 11. 1933. Prošnjo je potrdila Zadmžna zveza. Istega leta so pri omenjenem ministrstvu zaprosili za zaščito zadmge z naslednjo utemeljitvijo. Dve tre- tjini vseh dolžnikov Hip Cerklje je zaščitenih (Za- kon o zaščiti kmetov, 1932), tudi od ostalih dolž- nikov ni moč izterjati dolgov, zato je zadmga pri- siljena prositi za zaščito, zlasti še ker je tudi Za- dmžna zveza, pri kateri ima zadmga večjo na- ložbo, zaprosila za zaščito. V zadmgi so menili, da je vzrok za dolžniško krizo nizka cena kmetijskih pridelkov, ki je v nesorazmerju s cenami kmetij- skih in ostalih potrebščin. Istočasno so kmetijska dmštva omejevala upo- rabo kmetijskih strojev. Kdor ni pravočasno porav- nal denarnih obveznosti do zadruge (plačilo za stroje, doplačilo zadmžnega deleža, prispevek za nov stroj ali gradnjo zadmžnega objekta), ni mo- gel uporabljati nekaterih strojev in naprav. Poveden je tudi izračun sodobnika Ivana Zupa- na iz Nakla, ki je primerjal čisti kmetov dohodek pred prvo svetovno vojno (1912), v dvajsetih letih (1924) in v času gospodarske krize (1936). Le-ta je bil dvakrat, oziroma šestkrat večji v primerjavi z letom 1936.17 Nemški okupator je delovanje zadmg dopuščal in je podpiral njihova prizadevanja. Predvsem strojne zadmge so se med vojno oskrbele z novimi stroji. Zadmge nemškega okupacijskega območja so bile zdmžene pod zadružno centralo Zentral- raiffeisen Kasse r. G. m. b. K v Celovcu. 16 ZAL, OGSL, zadr. II, 121; ARS, ZZ, fase. 55, 152. Kot v opombi 6. 76 44 1996 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Kamion za razvažanje mlečnih izdelkov Gorenjske mlekarske zadruge, skupni obrat Naklo, original hrani Marija Zupan, Pivka 23, Naklo. Gibanje števila zadmg v tretjem obdobju zad- ružnega povezovanja kmetov v vaseh v okolici Kranja v letih 1928-1941: Povojno obdobje socialističnega zadružništva predstavlja novo etapo v razvoju kmetijskega zad- ružništva in v skladu s tem tudi široko raz- iskovalno področje. II. VSAKDANJA PRIZADEVANJA KMETIJ- SKEGA ZADRUŽNIŠTVA V KRANJSKI OKO- LICI Celotna organizacija zadrug na podeželju je težila k uresničevanju celotne kmečke ekonomije v domačem kraju oz. v župniji ali občini. Kmet (posestnik) je v okviru zadruge svoj pridelek pro- dal ter kupil kmetijske in življenjske potrebčšine, eventualni dobiček pa je naložil v domačo hra- nilnico. Ko je njegovo gospodarjenje zahtevalo večji finančni vložek, ga je dobil v domaa po- sojilnici. Predvsem sezonska kmečka dela si je lahko olajšal z zadružnimi kmetijskimi stroji in z delovno silo sozadružnikov. Prvi člani zadruge so bili njeni ustanovitelji, izmed katerih so izbrali upravni in nadzorni od- bor. Po ustanovitvi so pristopali novi člani - njihove prošnje je odobril upravni odbor na svojih sejah. Ob pristopu je vsak novi član plačal pri- stopnino in podpisal pristopnico. Takoj ali po ob- rokih je plačal še obvezni delež. Enotni sistem, po katerem naj bi interesenti pristopali k zadrugi, se ni oblikoval. Nedvomno so na odločitev posameznika vplivali različni dejav- niki. V prvi dobi zadružnega povezovanja kmetov na kranjskem območju je odločitev pospeševala duhovščina, ki se je zavzemala za ustanavljanje 77 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1990 Reklama za izdelke Gorenjskih mlekarskih zadrug. Fotografija iz fototeke GM Kranj. hranilnic in posojilnic ter kmetijskih društev. Naj navedem nekaj imen duhovnikov, ustanoviteljev zadrug oziroma načelnikov: Matevž Jereb, Fran Lakmayer, Josip Sitar (Preddvor), Janez Bester, Franc Dolinar (Cerklje), Blaž Rebol (Naklo), Franc Traven, Mihael Kmet (Šenčur), Frančišek Pokom (Besnica), Tomaž Tavčar, (Predoslje), Alojzij Šareč (Stražišče). V dmgi etapi zadmžnega povezovanja kmetov v kranjski okolid je dominadja duhovščine v upravnih in nadzornih odborih ponehala. Vodstva zadmg so zavzeli posamezniki - trdni kmetje, ki so uživali veHk ugled, imeli so kmetijsko izobrazbo in so se politično udejstvovali (Anton Umnik - Šen- čur, Ivan Brodar - Hrastje, Ivan Zupan, Lovro Novak - Naklo, Martin Šifrer - Bitnje, Janez Ov- senik - Predoslje, Franc Molj - Voglje). Da so ome- njeni na zadmžnem področju nekaj veljali, se je izkazalo v začetku tridesetih let, ko so bile usta- novljene Kmetijska okrajna zadmga Kranj (1931), Zveza živinorejskih selekdjsldh zadmg za pinc- gavsko govedo v Kranju (1931) in Gorenjska mlekarska zadmga Naldo (1938). Njim so se pridmžili še Henrik Lazarini (Smlednik), Lovro Erzar (Pšenična Polica), Jože Burgar (Hrastje), Ciril Hudobivnik (Cerklje) in Alojzij Peme (Trstenik), ki so se uveljavili v dmgem in tretjem obdobju zadmžnega povezovanja kmetov v okolid Kranja. Člani hranilnic in posojilnic niso bili le pre- možni kmetje, ampak tudi kajžarji in kmečki de- lavd (dekle, hlapd), ki so varčevali denar za sta- rost. Bogati kmetje se niso posluževali le domače hranilnice, ampak so enakopravno sodelovali tudi v denarnih zavodih izven domačega zadmžnega okoliša. Članstvo v zadmgi je izražalo tudi politično simpatizerstvo ali pripadnost. Na kranjskem ob- močju je bumo politično-strankarsko dogajanje na- stopilo v letu 1932 v Šenčurju. Tu je zadmžno povezovanje doseglo vidne rezultate, predvsem po zaslugi Antona Umnika, ki je načeloval Hranünid in posojünid ter Kmetijskemu dmštvu. Omenje- nega leta (22. maja) je bil pobudnik in voditelj protirežimskih demonstradj. Bil je pristaš uradno prepovedane Slovenske ljudske stranke in je moral bivanje v Šenčurju zamenjati za beograjske zapore. Kot načelnik šenčurske hranilnice in posojilnice je bil obdolžen trošenja denarja za podporo dmšt- vom in organizadjam, ki so mšile državo (Kolo klub, farna godba) ter odmerjanja posojil in ob- 78 44 1996 3 KRONIKA časopis za slovensico krajevno zgodovino Mlekarska knjižica, prvi dve strani. Fotografija iz fototeke GM Kranj. restne mere po strankarski liniji. Dogajanja je obsodila Zadružna zveza. Anton Umnik je ostal načelnik omenjenih zadrug kljub predlogu Sre- skega načelstva v Kranju, naj se organizacije zaple- tene v majske dogodke, uradno razpustijo.^^ Vsaka zadruga je v pravilih določila zadružni okoliš, v katerem je nameravala delovati. Okoliš je lahko zajemal vas, župnijo ali občino, kjer so obi- čajno poslovale različne zadruge. Le-te so med- sebojno sodelovale in se denarno podpirale. Za- druge so sodelovale tudi s krajevnimi prosvetnimi in gasilskimi društvi ter župnišči. Običajno so hra- nilnice in posojilnice denarno podpirale omenjeni društvi in župnišče. Hranilnica in posojilnica v Cerkljah je v letih 1928-1932 namenila denarno podporo tudi različnim izobraževalnim ustanovam (Orglarska šola. Škofovi zavodi v Šentvidu, Dijaška kuhinja v Kranju), med obdarovana pa najdemo še domove duhovnih vaj. Podporno društvo sle- pih, Prekmurje po toči opustošeno in brez- poselne.l9 Kmetijska društva in mlekarske zadruge so z gasilskimi in prosvetnimi domovi gradile skupne prostore, t. i. ljudske domove (Cerklje 1912, Predoslje 1913), gasilske domove in zadružne domove, kjer so si uredili skupne prostore. V Šenčurju sta zgledno sodelovala Kmetijsko društvo in Kmetijska podružnica. Vodstvi sta imeli skupne seje, skupaj sta organizirali mlatev in gradnjo Gospodarskega doma.^O V manjših krajih, kjer omenjena društva niso delovala, so strojne zadruge gradile zidane ali le- sene prostore za shrambo strojev, mlekarske za- druge pa mlekarska poslopja (Predoslje, Naklo). Kjer zadruge lastnih prostorov niso gradile, so jih vzele v najem od posestnikov. Hranilnice in posojilnice so imele sprva pro- store v župniščih, ker so bui ustanovitelji duhov- niki. V Šenčurju in Cerkljah sta imeli kasneje last- ne prostore, v Šenčurju so kupili hišo, v Cerkljah pa so imeli prostore v Ljudskem domu. V zadružnih krogih so se zavedali, da brez izobraževanja ni napredka v kmetijstvu. Zato so si 18 19 ZAL, OGSL, zadr. III, 1; ARS, ZZ, fase. 100. kot v opombi 16. 20 ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj, Zapisniki sej in občnih zborov Kmetijskega društva Šenčur in Kmetijske po- družnice Šenčur (1991-1949), fotokopije. 79 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 Zašatni znak Hranilnice in posojilnice v Šenčurju. Fotografija iz fototeke GM Kranj v prvi vrsti prizadevali za izobraževanje zadružnih delavcev in odbornikov. Hranilnice in posojilnice so vodili duhovniki, učitelji in različni uslužbenci, ki so pridobili znanja o denarnem poslovanju. Izobraževanje vodstva in članov v ostalih kmetij- skih zadrugah je temeljilo na njihovi lastni ini- ciativi (branje časopisov in knjig). Zadružna zveza je od leta 1900 do leta 1945 izdajala časopis Na- rodni gospodar, ki so ga prebirali tudi kranjski zadružniki. Prav tako so leta 1908 organizirali Za- družno šolo, kjer so se izobraževali nekateri vod- stveni zadružniki. Zadružne centrale so v večjih krajih organizirale različne tečaje, ki so krepili zadružno zavest in kmetovalce seznanjali z novimi prijemi. Posamezne zadruge so za odbornike in člane organizirale oglede kmetijskih sejmov in obiske pri zadružnikih v drugih slovenskih krajih. Kmetijske zadruge so znale poskrbeti tudi za družabno življenje, saj so prirejale družabne ve- čere in vrtne veselice. Zadruga si je vsaka na svojem področju pri- zadevala izboljšati kmetijsko gospodarstvo in polo- žaj kmečkega stanu. Z enakimi nameni so delovale podružnice Kmetijske družbe v Šenčurju, Cerk- ljah, Velesovem, Preddvoru, Predosljah, na Prim- skovem, v Stražišču, Besnid, Mavdčah, Smledniku in v Zapogah. V okvir Kmetijske družbe so spa- dalae tudi sadjarska društva v Kranju, Predosljah, Naklem, Podbrezjah, Mavdčah in Smledniku. Sre- ski kmetijski referent Josip Sustič je leta 1932 poudaril: "Ustvarjena je delavnost pri kmečkih hrarulnicah, živo delujejo mlekarske in živinorejske zadruge ter kmetijska društva. Nujno pa je po- trebna poživitev delovanja kmetijskih in sadjarskih podružnic."21 Mreža kmetijskih organizadj na kranjskem ob- močju je bila pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama gosta. Res pa je, da njihov glas še zdaleč ni segel do vsakega kmeta. Kmečko delo je bilo naporno, družine so bile številne (6-10 da- nov), varčevali so na vseh področjih. Redki so bili kmetje, ki so se ogrevali za nove agrotehnične ukrepe in so se v ta namen tudi izobraževali (Grm pri Novem mestu). Sejali so poskusne posevke žit in krmilnih rastlin, ki so jih oskrbovali z umetnimi gnojili in zašdtnimi sredstvi. Podobno so postopali pri oskrbi travniških površin. Ostali kmetje so spremljali rast na tako oskrbovanih njivskih in travniških posevkih, vendar so obdržali uveljav- ljena pravila kmetovanja. Kot sem že omenila je bila v kmetijska društva oz. v strojne zadruge le redko včlanjena večina kmetov določene vasi ali zadružnega okoliša. Kmetje so si kmetijske stroje lahko izposojali v okviru vaške skupnosti. Z zbranim denarjem so kupili stroje, ki so jih tudi skupno vzdrževali. Plačila za uporabo niso pobirali. V vasi so imeli dva do tri stroje (mlatilnica, slamoreznica, motor). Josip Sustič, Kmetijske organizacije. Kmetijstvo kranj- skega sreza, Sreski kmetijsld odbor v Kranju, 1932, str. 58-61. 80 44 3 KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino Na kranjskem območju, kjer je bila živinoreja glavna kmetijska panoga, so ustanovili razmeroma malo pašnih zadrug. Na področju Goric, Trstenika, Preddvora in Cerkelj so kmetje pasli živino v okviru agrarnih skupnsti.22 Tudi nad prodajo mle- ka in mlečnih izdelkov mlekarsko zadružništvo ni imelo monopola. Po vaseh so jih pobirali pre- kupčevalci in jih prodajali strankam v Kranju. ZUSAMMENFASSUNG Das bäuerliche Genossenschaftswesen in den Dörfern der Umgebung von Kranj von seinen Anfängen bis zum Zweiten Weltkrieg Die Ansätze zum genossenschaftlichen Zusam- menschluß der Bauern in den Dörfern der Um- gebung von Kranj liegen in der zweiten Entwicklungsphase des slowenischen Genossen- schaftswesens (Mitte der 90er Jahre bis Ende des Ersten Weltkriegs), das von den genossen- schaftlichen Bestrebungen Janez E. Kreks geprägt war. Letzterer ging von den damaligen wirt- schaftbch-sozialen Verhältnissen aus. Die Gründung von bäuerlichen Genossen- schaften (Ackerbauvereine, Molkerei-, Viehzücht- ergenossenschaften) in den Dörfern um Kranj war in erster Linie durch die klimatischen Verhältnisse bedingt und die damit zusammenhängende Spezialisierung auf Rinderzucht und Polykulturen in der Landwirtschaft. Auf die bäuerlichen Zu- sammenschlüsse wirkten femer auch die allgemeinen wirtschaftlichen, sozialen, politischen und Verkehrsverhältnisse ein. In den Dörfem der Umgebung von Kranj wurden die ersten Geldinstitute auf genossen- schaftlicher Basis gegründet (Spar- und Darlehens- kassen). Hinzu kamen gleichzeitig Acker- bauvereine, Molkerei- und Viehzüchterge- nossenschaften (1897-1918). Die Gründung von neuen Genossenschaften hatte die Entstehimg neuer Genossenschafts- zentren zur Folge. Dies gilt auch für die letzte Phase des genossenschaftlichen Zusammen- schlusses der Bauem (1928-1941). Damals wurden Viehzüchter-, Wasserleitungs- sowie Maschinen- genossenschaften gegründet. Die Genossenschaften wurden mit dem Zweck gegründet, die wirtschaftliche Lage ihrer Mit- glieder (Bauem) zu verbessem. Damm sorgten sie für den Ankauf und Absatz von Agrarprodukten. Die Molkereigenossenschaften in der Umgebung von Kranj schufen ihren eigenen Absatzmarkt. Die Genossenschaften waren dämm bemüht, die bäuerliche Arbeit durch Maschinen zu ersetzen. Sie spielten eine Schlüsselrolle bei der Einführung neuer agrotechnischer Maßnahmen und ver- suchten, den wirtschaftlichen Bestrebungen und Bedürfnissen der Bauem entgegenzukommen. Die genossenschaftlichen Zusammenschlüsse der Bauem in den Dörfem der Umgebung von Kranj schufen im behandelten Zeitraum die Gmndlagen des bäuerlichen Genossenschafts- wesens, das sich den neuen politischen und wirt- schaftlichen Ver-hältnissen anpaßte und bis heute seine Bedeutung beibehielt. 22 Agrarna skupnost je novejši pravni termin, ki naj bi zajel najrazličnejše oblike skupne lastnine na neob- delanem svetu, izjemoma tudi na nekaterih delih obde- lanega sveta. Gospodarska in družbena zgodovina Slo- vencev, Zgodovina agrarnih panog II, str. 74. 81 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Stanislav Južnič Kočevar - dobitnik dveh oHmpijskih kolajn PRVI VERDERBERJI NA KRANJSKEM Verderberji so bili na Kočevsko priseljeni s Tirolske v 14. stoletju.^ Prvotno so naseljevali vas Verderb (Ferderb) ob meji kočevarskega gos- podstva s Kostelom v poznejši fari Mozelj (Obermösel), ustanovljeni leta 1509. Leta 1491 so "Turki" požgali zahodnejše Zdihovo, Dolenjo Turkovo Drago in Muho vas.^ Zato so se Ver- derberji preselili v manj izpostavljene vasi. Sredi 16. stoletja jih v vaseh Verderb in Verdreng ni bilo več, najdemo pa jih v: Nemima meja je tudi v 16. stoletju škodovala Verderberjem in njihovim sosedom. Leta 1592 so "Turki" pustošili po južnih kočevarskih vaseh: Škrilj, Zdihovo, Dolenja Turkova Draga, Muha vas, Verdreng, Spodnji in Zgornji Pokštajn ter Spodnji Log. 4000 vojakov iz Karlovca je prišlo na pomoč, tako da se je 18000 "Turkov" moralo umikati. Le manjše število jih je prišlo do mostu. 8000 jih je bilo posekanih, tako da je bila Kolpa rdeča od krvi.^ 1 Josef Erker, Die Geschichte der Pfarre Mosel, G. Kai, 1927, Str. 19. 2 Johan Ecker, Vom Kulpastrande, Mitt.VDG 2 15. 6. 1892, Str. 3 in 15. 7. 1892, str. 2. 3 Urbar Zum Costei Geraut Graffenwardt an der KuUp. Wang Langemantl (Vie. arh. šk. 75). Napačno datiran 1603. nepaginiran, str. 16. 4 Peter Wolsegger, Das urbarium der Herrschaft Got- tscheee vom Jahre 1574, MMK III (1890) str. 149, 150, c 168. Dušan Kos, Urbarji za Belo krajino in Zumberk, SAZU, Ljubljana, 1991, str. 318. 6 Ecker, o.e. 2 15. 8. 1892, str. 4. Verderber v 100 Jahre Gottscheer Landsmannschaft in Wien, Klagenfurt, 1991 Verderberji ob Kolpi Mlinarji Verderberji so se prvotno naselili ob Kolpi na meji med Kostelskim in Poljanskim gospodstvom. V kostelskem urbarju iz prve po- lovice 16. stoletja je zapisan mlinar "Lucas Verder der Stainwand". Leta 1570 Verderberji niso bili našteti med mlinarji v Kostelu,^ v Knežjo üpo in v Spodnjo Bilpo pa so se naselili že v 16. stoletju. Na zadnji lokadji so se kot mlinarji in kovad obdržali do danes. ^ Graffenwerther Costler Urbarialia, Rubrica Cameriale et Urbariale, 22. 8. 1570 (Vie. Arh, šk. 83, str. 71). 82 i99<5 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Verderber (levo) in Cvetko na olimpijadi v Berlinu leta 1936, fotografija, privatni arhiv Andreja Zajca v Ljubljani. Lasnoročni zapis na hrbtni strani fotografije. Leta 1590 se je pet pomcev Kočevarjev in Uskokov iz Kostela preselilo na ozemlje Donjih (Brod) in Gornjih Moravic v Gorskem Kotarju, ki so bile v lasti kneza Juraja Zrinskega: "... Daiemo na znanje vszim, kim ie dostoino, da doidosse pred naz Ivan Marinich od Kosztela z tovarustvom po imenu Mato Pellegrinich, Jure Žnepergar, Ambros Praidich, Jure Ferderbar, prosechi od nas, da bismo dopustili naszeliti se na jmanu nassem u Moraviczah, gomih i dolnich, sto pod Brod slisy, z tem putem, da bismo ih nebantuvali visse one zlusbe, koia isla preia y perua vrimena od onih zemalj, a da ote oni graditi sze y onde ztati y ondy dopeliati liudi, ki sze nasele... "^ Verderberji so se pozneje iz Moravic razselili še Anton Burič, Povijesna antroponimija Gorskog Kotara u Hrvatskoj. Goranska prezimena kroz povijest, Rijeka 1979, str. 26. v druge kraje Gorskega Kotarja, med drugim v Bosiljevo leta 1691 in v Delnice v 19. stoletju. Leta 1681 je Gregor Sager miei v mlinu Hansche Verderberja in plačeval 8 fl letno za deželno brambo. Verderberjev mlin ob Kolpi je imel 6 kamnov. 9 V začetku 18. stoletja je v vasi Moledino, bržkone na prostoru sodobne Žage, živel Adam Farderbar.lO V urbarju župnije Kostel za leto 1731 in za leto 1734^1 je bil zapisan med mlinarji, ki so morali dajati župniji po pol kupljenika pšenice letno. V Dolenji Žagi je na Florjanačevem zemljevidu iz leta 1744 zapisan "Verderbermihl". Leta 1753 in 1758 je Jurij Verderber tam miei na polovid rruina, na drugi polovid pa Andre oz. Grego Schagar.^^ Na sosednjem rrdinu je istočasno miei Kočevar^^ Leonhardt Lobe, po katerem se je zaselek konec šestdesetih let že imenoval Lubezzi Mallin,!^ danes Lobič. Tu se je priimek Verderber obdržal do začetka 19. stoletja. Kočevarji so ta mlin imenovali "Tiroler",15 morda zaradi tirolskega porekla Ver- derberjev. 9. 2. 1766 se je Lucas Verderber, sin Georga iz župnije Mozelj, poročil k Ofakovim v Slavski Laz 12. Tam so Verderberji gospodarili do leta 1841. V župniji Mozelj so bili v 20. stoletju Verderberji naseljeni v vasi Verdreng 12.^6 Verderberji trgovd Na osnovi "krošnjarskega patenta" cesarja Fri- derika III, izdanega 23. 10. 1492, so Kočevarji Verderberji trgovali s soljo in platnom. Georg Verderber je leta 1586 plačal dajatve pri reški mitnid za 25 vatlov platna, Paul Verderber pa leta 1594 za četrt tovora platna in za sol.^^ 9 Liquidations Extract Ausstandt Register (Zap.inv. Lit. L, šk. XXIX, str. 98). 10 Liber Baptizato, 25. 7. 1716 in 7. 9. 1719 (AF). 11 Inventarium und Urbarium der Kaiser und Lands- fürstlische Pfarr Kostel (Vic. arh. šk. 3, str. 187 in 275). 12 Ney Formierter Stuft Registers Extract der Herrschaft Kostl in Unter Krainer Viertl, Nr. 8 (8. 3. 1758), tlačani št. 89, 90 in 91. Dominicali Extract, Nr. 14 (29. 5. 1753), str. 12. Extract Allen Herrschaft Kosteis Urbars gefahle auss dem original übergaabs Urbar de A(nno) 1694, Nr. 17 (26. 5. 1753), tlačani št. 80 in 81 (Vic. arh, šk. 150). Josef Perz, Die heutigen Gottscheer Familiennamen, G. Kai. 1936, Str. 74 14 Inventarium und Urbarium ... Pfarr Kostl, 1768, str. 54; Liber Baptizato, 20. 7. 1767 in pozneje (AF). Vas Grgelj nižje ob Kolpi je na podoben način dobila ime po mlinarju s kočevarskim imenom Görgel Jože Žagar, Kostel, Kočevje, 1983, str. 22 in 25). 15 Ludwig Kren, ustna informacija avgusta 1996. 16 Liber Copulatio, I, str. 97; Status Animarum, Para, II, str. 28 (AF). ^' Erker, o.e., str. 19, 23-24 in Das Jubiläum des Gottsche- erlandes, G. Kal, 1930, str. 120. 83 23 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 44 1996 OB 80-LETNICI SABLJAČA-MOJSTRA RUDOLFA CVETKA Cvetko ob proslavi 80-letnice leta 1960, Ob 80-letnid sabljača - mojstra Rudolfa Cvetka, Ljubljana, 1960, naslovnica Verderberji v Kočevju Verderberji so bili naseljeni v okolid Kočevja že v 16. stoletju, v samem mestu pa leta 1574 niso imeli popisanih urbarialnih dajatev. Prvi znani kočevski meščan iz družine Verderber je bil Hans, mestni sodnik leta 1597 in 1598.^8 Višji nadzornik mitnic Mathias Posarek je 21. 3. 18 Ferdo Gestrin, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem, SAZU, Ljubljana, 1972, str. 247 in 278. 1618 poročal deželnim stanovom o sedemnajstih kostelskih tihotapcih, ki so delali škodo grašča- koma bratoma Langenmantel. Nadzornik se je skliceval na poročilo Kočevarja Adama Verder- berja, zakupnika kostelske mitnice v vasi Am Furti (danes "avžlak" v Pirčah). Prosil je, naj se Lan- genmantlom dovoli uporaba sile proti tihotapcem, ki jih je naštel z imeni in priimki.i^ RICHARD VERDERBER (1884-1955) Richard Verderber je bil rojen 23. 1. 1884 v Kočevju št. 115 v hiši "Baiersch". V Kočevju je obiskoval štiri razrede gimnazije. Šolanje je na- daljeval z zelo dobrim uspehom leta 1898/99 v Konjeniški kadetski šoli v Mariboru, ki jo je končal leta 1901/1902 v Lvovu. 18. 8. 1902 se je prostovoljno vrnil v konjeniški regiment Oscarja II. Friedricha, kralja Švedske in Norveške (št. 10) v Jaroslawu, pozneje v Pfe- myslu in Wiener Neustadtu. V letih 1904^1905 je obiskoval prvi in drugi posebni tečaj mečevanja ter je bil v "Beschreibungsblatt für Offiziere" opisan kot "zelo dober mečevalec in telovadec".^^ V Wiener Neustadtu je spoznal 3 leta starejšega Rudolfa Cvetka (17. 11. 1880 - 1977) iz Senožeč, ki je začel sabljati leta 1896 na Vojni akademiji v Trstu. Ostala sta prijatelja do smrti in med seboj govorila vseskozi slovensko. Leta 1908 je Verderber s sabljo osvojil "Grande prix d'Ostende" na mednarodnem turnirju v belgijskem Oostendu. V letih 1908, 1910, 1912 in 1914 je Verderber dobil cesarske nagrade v floretu in sablji na vojaških sabljaških turnirjih. Z obema orožjema je osvojil tudi Avstrijsko prvenstvo v letih 1908, 1909, 1910, 1911, 1912 in 1914. Leta 1907 je bil avstrijski prvak Cvetko, ki je bil leta 1912 drugi v floretu in sablji. Leta 1908 in 1910 je bil Cvetko prvak Avstrijske armade, leta 1912 pa drugi v floretu in sablji. Leta 1911 je postal Cvetko evropski prvak v floretu in sablji, avstrijsko moštvo pa je v obeh orožjih doseglo drugo mesto.^1 Nadporočnik Verderber in Cvetko sta nastopila tudi na 5. olimpijskih igrah v Stockholmu med 29. 6. - 22. 7. 1912. Verderber se je s štirimi zmagami v floretu uvrstil za dvema italjanskima reprezen- tantoma in dobil bronasto kolajno. Sedemdanska avstrijska reprezentanca z Verderberjem in Cvet- kom je osvojila tudi srebrno medaljo v ekipnem tekmovanju v sabljanju. Zlato medaljo so dobili Madžari. Ti so pričeli G. Bote, 19. 4. 1913, str. 57. 20 Ludwig Kren, Oberst Richard Verderber, 100 Jahre Gottscheer Landmannschaft in Wien, Festschrift, 1991, Str. 20. Ob 80-letnici sabljača-mojstra Rudolfa Cvetka, Sabljaška in športna zveza Slovenije, Ljubljana 1960, str. 4. G. Kal, 1938, str. 104. 84 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino uveljavljati predudarec, ki je do nedavnega po- menil vrhunec tehnike sabljanja. Uporabljali so tudi letea napad "fleche", ki je v zadnjem času prepovedan. S takšnimi razmeroma grobimi pri- jemi je mlada madžarska reprezentanca ugnala precej starejše avstrijske konkurente,^^ čeravno se jim je Cvetko uspešno prilagajal in je Madžare trikrat premagal. ^3 Tedanji kranjski časopisi so le na kratko po- ročali o posameznih dogodkih na olimpijadi. Slo- venski narod in Laibacher Zeitung sta leta 1912 objavila tudi daljša komentarja po koncu olim- pijskih iger brez omembe Verderberja. Leta 1914 se je Verderber kot aktivni nad- poročnik vrnil v konjeniški regiment št. 84 (baron pl. Bolfas). 1. 1. 1915 je napredoval v stotnika. V vojni je bil dvakrat ranjen. Dobil je dva vojna križca za zasluge in medaljo tretje stopnje z voj- nim okrasjem in meči. Po prevratu leta 1918 se je Verderber opredelil za Avstrijo, saj je bil kot avstrijski oficir v Ju- goslaviji nezaželen. Po upokojitvi konec leta 1934 je bil potrjen kot učitelj sabljanja v Union-Fecht- klub na Dunaju. Cvetko se je odločil za SHS, čeprav kot avstrijski štabni oficir ni mogel pričakovati po- sebno prijetne prihodnosti v Jugoslovanski vojski. Napredoval je v čin podpolkovnika, s katerim je podpisan na hrbtu fotografije s polkovnikom Verderberjem, posnete leta 1936 na olimpijadi v Berlinu. Tam sta vodila vsak svojo reprezentanco. Verderber je umrl na Dunaju 8. 9. 1955. Cvetko je za njegovo smrt zvedel na svetovnem sab- Ijaškem prvenstvu v Rimu oktobra istega leta, ko je prvič po vojni odpotoval v inozemstvo. ZAKLJUČEK Sabljaštvo je šport z najdaljšo tradicijo na Slovenskem. Najstarejši dokument o njem je pla- kat iz leta 1846, s katerim je Štefan Mandič (1813- 1880) pozival ljubljanske meščane na sabljaško "produkcijo". Mandič je bil rojen v Liki in se je šolal v Wiener Neustadtu. Poročen je bil s Slo- venko in se je imel za Slovenca. Po njem se je po 2. svetovni vojni imenoval sabljaški turnir v Ljubljani. 26 Verderber je bil najuspešnejši kočevski športnik vseh časov in eden najpomembnejših kranjskih športnikov sploh. Ob bok mu lahko postavimo Kočevarja Josefa Schleimerja (1909 Zwischlem - 1989 Toronto), ki je za reprezentanco Kanade dobil bronasto medaljo v rokoborbi prostega sloga velter kategorije na olimpijskih igrah leta 1936 v ¦ 22 Andrej Zajec, ustna informacija, 1996. 23 Ob 80-letnici sabljača-mojstra Rudolfa Cvetka, o.e. 26 Zaiec, o.e. Berlinu.27 UPORABLJENE OKRAJŠAVE: ARS = Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani AF = Arhiv župnije Fara v Kostelu Dež. stan. - ARS, Deželni stanovi za Kranjsko, I registratura G. Bote = Gottscheer Bote, Gottschee 1 (4. 1. 1904) -16 (6. 6. 1919) G. Kal = Gottscheer Kalender, Goti:schee, 1921- 1940 G. Ztg. = Gottscheer Zeitung. Heimatblatt der Gottscheer, Klagenfurt 39 1955 - Mitt. VlXi = Mittheilungen des Vereines der Deutschen aus Goti:schee, Wien 1 (15. 3. 1891) - 3 (15. 12. 1893) MMK = Mitteilungen des Musealvereins für Krain, Laibach 1 (1866) - 2Q (1907) Vie. arh. = ARS, Vicedomov arhiv Zap. inv. = ARS, Zapuščinski inventarji ZUSAMMENFASSUNG Ein Gottscheer - Gewinner von zwei Olympiamedaillen Aufgrund der Archivquellen werden im vor- liegenden Beitrag die Geschichte der Gottscheer Familie Verderber sowie das Leben und die Sport- leistungen des berühmten krainischen Fechters Richard Verderber behandelt. 2^ Peter Jonke, Gottscheer als Olympische Sieger, G. Kai, 1937, Str. 129-130. Gottscheer in der Siegerlisten der Olympischen Spielen, G. Ztg (Oktober 1972) str. 3. 85 2-3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Martin Steiner Zakonska podlaga za volitve v ustavodajno skupščino 11. novembra 1945 Osnova vsake demokratične države naj bi bile svobodne volitve, čeprav verjetno za vsake volitve drži ameriški slogan, ki pravi: "Volitve - če bi kaj pomenile bi bile itak prepovedane." Kakor ni abso- lutne demokracije, tako tudi ni volitev, ki bi zago- tavljale volilcem popolno in samo od njihove volje odvisno odločitev o strankah, kandidatih itd. Pri vsakih volitvah pride do izraza t. i. volilna geo- metrija, ki v bistvu doloa dejansko razmerje, volild predstavljajo samo - sicer zelo pomemben in potre- ben - sklop v tej geometriji, ki je podprta z zakon- skimi določbami. Različni prijemi pridejo še toliko bolj do izraza ob korenitih spremembah, ko se v temelju spremeni državna ureditev. Jugoslavija iz časa pred II. svetovno vojno je bUa monarhija, vojna pa je prinesla spremembo državne ureditve. Že na II. zasedanju Avnoja leta 1943 je bilo med drugim sklenjeno, da se kralju Petru II. Karagjorgeviču prepove vrnitev v domo- vino, vprašanje kralja in monarhije pa naj reši ljudstvo samo s svojo lastno voljo po osvoboditvi vse države.l Tudi s sporazumoma med Titom in Šubašičem - sklenjena sta büa 16. junija in 1. novembra 1944 - je büo določeno, da bo Jugoslavija dokončno obli- ko vladavine dobila s svobodno odločitvijo ljud- stva. Do te odločitve se po določbah sporazuma kralj Peter II. ni smel vrniti v domovino, namesto njega pa je bilo postavljeno kraljevsko namest- ništvo.2 Z aneksom (7. decembra 1944) k drugemu sporazumu je bilo določeno, da se morajo volitve v ustavodajno skupščino izvesti najkasneje tri me- sece po osvoboditvi vse države. Izvajale naj bi se po zakonu o volitvah v ustavodajno skupščino, ki ga morajo sprejeti pravočasno. Zakon bi moral zagotoviti polno svobodo volitev, svobodo zbiranja in dogovarjanja, svobodo tiska, splošno in tajno glasovanje, postavljanje kandidatnih list, posamez- nih združenih političnih strank, korporadj, skupin ali posameznikov, ki niso kooperirali s sovraž- nikom. Aktivne in pasivne volilne pravice ne bi smeli imeti tisti katerim bo dokazano, da so so- delovali s sovražnikom. 3 V Beogradu je bila 4. avgusta 1945 seja ministrskega sveta pod predsedstvom Tita. Na seji so bili soglasno sprejeti predlogi nekaterih zako- nov: Zakona o volilnih imenikih. Zakona o ustavo- dajni skupščini in Zakona o volitvah narodnih po- slancev. Vsi predlagani zakoni so bili poslani Avnoju v "končno rešitev".^ Tretje zasedanje Avnoja se je pričelo 7. avgusta 1945 v Beogradu. Glavna naloga Avnoja je bila, pripraviti vse potrebno za volitve v ustavodajno skupščino.5 Na svoji četrti seji III. zasedanja se je Avnoj preimenoval v Začasno ljudsko skupščino, pred- sednik dr. Ivan Ribar pa je podal obvestilo o for- miranju odborov, med njimi tudi zakonodajnega s predsednikom Mošo Pijadejem.^ Mosa Pijade je že na tej seji prebral poročilo zakonskega predloga o volilnih imenikih. Prav ta zakon je bil najnujnejši, ker je bilo potrebno razpisati volitve v ustavodajno skupščino dva meseca pred izvedbo, razpis pa je temeljil na volilnih imenikih.^ Branko Petranovič/Momčilo Zečevič, Jugoslavija 1918- 1988. Tematska zbirka dokumenata. Beograd 1988, str. 658. 2 Prav tam, str. 683 in str. 691. 3 Prav tam, str. 693. 4 Seja ministrskega sveta. Slovenski poročevalec, 7. avgust 1945, str.l. 5 Otvoritev tretjega zasedanja AVNOJ-a. Ljudska pravica, 8. avgust 1945, str. 1. AVNOJ se je preimenoval v začasno narodno skup- ščino. Slovenski poročevalec, 12. avgust 1945, str. 1. 7 Prav v tem zakonu je tičala past, saj so ga kasneje, ko so vpisovali ljudi v volilne imenike, precej zlorabljali. Domnevnih nasprotnikov enostavno niso uvrstili v volilni imenik, s tem pa so jim onemogočili vsakršno dejavnost v zvezi z volitvami. Tisti, ki ni bil vpisan v volilni imenik, ni mogel kandidirati, ni mogel predlagati itd., partija pa je v odstotkih določila koliko mora biti "črtanih". Šele ko so bili vsi postopki - kandidatne liste, formiranje volilnih komisij - zaključeni, je prišlo par- tijsko navodilo, da je lahko črtanih v posameznem okra- ju največ 4 do 5% volilnih upravičencev, kajti volitve naj bi bile "najsvobodnejše" do takrat in zelo čudno bi bilo, če polovica ljudi sploh ne bi mogla na volišče. Kot primer "vestnega" vpisovanja volilcev v volilni imenik navajamo vas Dokležovje v Prekmurju, kjer je imelo volilno pravico 600 ljudi, v volilni imenik pa so jih vpisah samo 156 (M. STEINER, Volitve v konstituanto 11. 11. 1945 v Prekmurju, razprava je objavljena v Zbor- niku soboškega muzeja IV.). 86 44 i KRONIKA 199Ö časopis za slovensko krajevno zgodovino S predlogom zakona je polemiziral Milan Grol (podpredsednik skupščine in obenem na nek način vodja opozicije), ki je menil, da je ta zakon samo eno poglavje iz splošne politične zakonodaje, s katero je potrebno ustvariti zdravo situacijo v konstituanti in za konstituanto. To pa je po nje- govem mnenju nemogoče brez zakonov, ki so s tem v tesni politični zvezi in zagotavljajo svobodo v vseh oblikah. Merul je tudi, da je zakon pre- puščen tolmačenju volilnih oblasti in njihovi oceni o tistih, ki so eventuelno osumljeni za svoje rav- nanje, to pa je zelo raztegljivo.^ Začasna ljudska skupščina je po tej kratki po- lemiki - govoril je še minister Sreten Zujovič - iz- glasovala zakon o volilnih imenikih s 349 glasovi od 389 navzočih poslancev.^ Zakon o volilnih imenikih je določal, da se le-ti sestavljajo za področje vsakega krajevnega narod- nega odbora: vaškega, rajonskega in mestnega (člen 2). Volilno pravico so dobili vsi moški in ženske, državljani Jugoslavije, ki so dopolnili 18. leto starosti, vsi vojaki jugoslovanske armade, ka- kor tudi vsi bivši borci narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ne glede na starost (člen 3)P Po zakonu volilne pravice niso imeH: 1. Vsi ministri, ki so sodelovali v vladah od 6. januarja 1929 do 5. februarja 1939. Izvzeti so biH tisti, ki so se s svojim delom odlikovali v boju proti okupatorju. 2. Vsi pripadniki vojaških formacij okupatorjev in njihovih pomagačev, ki so se trajno in aktivno borili proti jugoslovanski armadi ali armadi zavez- nikov. 3. Člani Kulturbunda, italijanskih fašističnih or- ganizacij in njihovi družinski člani, razen če lahko dokažejo, da so delovali v korist NOB. 4. Osebe, ki so büe aktivni funkcionarji in vidni člani v ustaških, četniških, nedičevskih in Ijoti- čevskih organizacijah, beli in plavi gardi, kakor tu- di v drugih kvizlinških organizacijah ... 5. Osebe, ki so bile v politični ali policijski službi okupatorjev in kvizlingov. 6. Osebe, ki so prostovoljno iz lastne pobude in z namenom pomagati sovražniku dajale na raz- polago vojaška in gospodarska sredstva za okupa- torje in njihove pomagače. 7. Osebe, ki so bile s sodno obsodbo obsojene na izgubo narodne časti oziroma političnih in dr- žavljanskih pravic za čas dokler je ta izguba trajala. 8. Osebe pod skrbništvom. Zakon je še določil, da se te določbe ne smejo uporabljati pri tistih osebah, pri katerih se dokaže, da je bilo njihovo sodelovanje prisilno ali samo navidezno z namenom, da se škoduje okupatorju. Za določitev organizadj in skupin, ki so spadale pod točke 2 do 4 tega člena, so bile pristojne Federalne vlade, ki pa so odlodtve sprejemale v sporazumu z Zvezno vlado (člen 4). Volilno pravico je volilec lahko izkoristil samo v kraju kjer je bil vpisan v volilni imenik V volilni imenik pa so se volild vpisovali v kraju stalnega bivališča, če tega ni bilo, pa v kraju zaposlitve (den 5). Volilne imenike so sestavljali Krajevni ljudski odbori neposredno za svoje področje, vanj pa so morali vpisati vse državljane, ki so dobili volilno pravico po določbah tega zakona (den 6)}^ Volilne imenike je pregledala komisija za volilne imenike, ki je tudi odločala o pritožbah in zahte- vah glede vpisov in izbrisov (den 7). Ko je ko- misija potrdila volilni imenik, je moral krajevni ljudski odbor objaviti, da je sprejet in državljanom na vpogled. V objavi je moralo biti izrecno pove- dano, da bodo lahko volili samo tisti, ki so vpisani v volilni imenik. Vsak državljan je imel pravico volilni imenik pregledati, prepisati, objaviti in tis- kati (den 15). Vsak državljan je imel pravico do popravkov v volilnem imeniku, kakor tudi do pri- tožbe, če je menil, da so v volilni imenik vpisane osebe, ki jih ni, oz. nimajo volilne pravice (den 17 in člen 18).12 Naslednji izmed temeljnih zakonov, ki jih je sprejela Začasna ljudska skupšdna, je bil Zakon o ustavodajni skupščini. Zakon je bü sprejet na 6. redni seji skupščine 21. avgusta, za je glasovalo 375 poslancev, proti pa 13.^^ Zakon je opredelil sestavo in naloge ustavo- dajne skupščine. Najpomembnejša naloga skup- ščine je bila sprejetje ustave^^ in zakonov, ki so z ustavo povezani (den 1, odstavek 2). Z zakonom je bilo določeno, da bo ustavodajna skupščina dvo- domna, sestavljena iz Zvezne skupščine in Skup- ščine narodov. Obe zbomid sta glede pravic in pristojnosti enakopravni (den 2). Poslance Zvezne skupščine so volili vsi državljani Jugoslavije z vo- lilno pravico, in sicer po enega poslanca na vsakih 40.000 prebivalcev (den 3). Poslance v Skupščino narodov so volili po federalnih enotah ter avto- 8 Branko Petranovič/Momčilo Zečevič, n.d., str. 762-763. ^ Isto kot v opombi 6. V javnosti so to obrazložili na ta način, da če so bili zadosti stari, da so se lahko borih, so tudi zadosti stari, da lahko volijo. 11 V praksi še zdaleč ni bilo tako (M. ŠTEINER, Vohtve v konshtuanto 11. 11. 1945 v Prekmurju, razprava je izšla v Zborniku soboškega muzeja IV.) 12 Zakon o volilnih imenikih. Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije, 11. avgust 1945, številka 59, str. 541-543. 1^ Ustvarjeni so temelji za graditev naše države in za graditev naše domokracije. Slovenski poročevalec, 28. avgusta 1945, str. 1. S tem je seveda tudi določena državna ureditev in dan odgovor na vprašanje o republiki ali monarhiji. 87 2-3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 nomnih pokrajinah. V vsaki federalni enoti so ne glede na njeno velikost volili po 25 poslancev, ! državljani Vojvodine so volili 15, državljani Kosova ' in Metohije pa 10 poslancev (člen 4). Istočasno ni mogel biti nihče izvoljen v obe zbornici (člen 5). Ustavni in zakonski predlogi se morajo obravnavati enako v obeh zbornicah, sprejmejo pa se z navadno večino prisotnih poslancev. Za končno izglasovanje \ ustave v celoti, mora biti v vsakem domu prisotnih ; dve tretjini poslancev tistega doma (člen 21).!^ Vidimo, da je Začasna ljudska skupščina v ''\ izjemno kratkem času sprejemala zelo pomembne zakone. Od osnutka zakona, pa do njegovega j sprejetja je minilo zelo malo časa, zakoni niso bili 1 prediskutirani in nobenega zakona ni skupščina , vrnila v fazo osnutka se je pač mudilo. , Naslednji zakon, ki ga je skupščina sprejela in j je bil temeljnega pomena za izvedbo volitev, je 91 j členov vsebujoč Zakon o volitvah narodnih po- \ slancev. j Najprej je zakon vseboval splošne določbe, Id . so opredelile osnovne postavke glede izvedbe , volitev in volilne pravice. Volilna pravica na pod- ; lagi katere so se izvajale volitve, je bila (po za- : konu) svobodna, splošna, enaka in neposredna, 1 glasovanje pa je bilo tajno (člen 1). Volitve so potekale v voUlnih okrajih in po volilnih okrožjih, j Vsak administrativni okraj je volil praviloma enega ; poslanca. Večji okraj se je lahko razdelil ali pa se j je več manjših okrajev združilo, odvisno koliko po- , slancev se je volilo v okrožju, (člen 3, odstavka 1 1 in 6). Glasovanje na volitvah bi moralo biti pov- j sem svobodno. Noben organ oblasti ni smel in i mogel v nobenem primeru klicati volilca na odgo- vornost zaradi glasovanja na volitvah, niti ni smel j od volilcev zahtevati, da bi povedali za koga so glasovali (člen 5, odstavek 7)}^ Za narodnega po- slanca je bil lahko izvoljen vsak državljan, ki je imel volilno pravico, v Skupščino narodov pa se- j veda samo državljan federalne enote v kateri je bil ] voljen (člen 6, odstavka 1 in 3). i V drugem delu govori zakon o volilnih komi- i sijah. Ustanovljene so bile Zvezna volilna komisija,, federalne (pokrajinske) in okrožne ter okrajne'i (mestne) volilne komisije (člen 7). Zvezna volilna j komisija je imela sedež v Beogradu, določilo jo je, predsedstvo Začasne ljudske skupščine. Komisija je | bila pristojna za tehnično pripravo volitev, za for- j miranje federalnih volilnih komisij in za določitev \ števila poslancev v federalnih enotah, sprejemala je prijave in potrjevala zvezne liste, ugotavljala in| Zakon o ustavotvorni skupščini Demokratične federa- tivne Jugoslavije. Uradni list demokratične federativne Jugoslavije, 24. avgust 1945, številka 63, str. 597-598. Po volitvah, ko so bili tisti, ki so glasovali drugače zelo na udaru, je izgledalo, kot da se je ta odstavek po pomoti znašel v zakonu. razglasila izide volitev v Zvezno skupščino (člen 8, odstavki 1, 2, 3, 4 in 6). Podobne so bile tudi na- loge federalnih oziroma pokrajinskih, okrožnih in okrajnih volilrdh komisij. Rezultate pri volitvah v Skupščino narodov je ugotavljala in razglasila fe- deralna volilna komisija (člen 9, odstavek 3). Tretji del zakona je opredelil kandidatne liste in sestavo list. Volitve v Zvezno skupščino so se od- vijale po zveznih in okrožnih listah, volitve v Skup- ščino narodov pa po federalnih listah za vsako federalno enoto (člen 13). Kandidatne liste za volit- ve v obe zbornici je lahko predložilo v odobritev določeno število državljanov, Id so imeli volilno pravico (člen 14). Zvezno listo za volitve ljudskih poslancev v zvezno skupščino je sestavljal nosilec liste in vsaka okrožna lista v njenem sestavu s svo- jimi okrajnimi kandidati in namestniki. Za nosilca zvezne liste ni bilo potrebno, da bi bil okrajni kan- didat na kateri izmed okrožnih list (člen 15, od- stavka 1 in 2). S kandidatno listo je bilo potrebno okrožni volilni komisiji predložiti še overovljeni pismeni pristanek vsakega kandidata in potrdilo okrajne volilne komisije o volilni pravicil^ predla- gateljev liste, kandidatov in namestnikov (člen 16, odstavek 3). Enako je bila opredeljena tudi sestava federalne liste za volitve v Skupščino narodov. V četrtem delu govori zakon o prijavljanju in potrjevanju list. Prijavo za zvezno listo so morali poslati Zvezni volilni komisiji. Prijavo je moralo podpisati 100 državljanov z volilno pravico, prvi trije podpisniki po vrstnem redu so bili uradni vlagatelji prijave. Prijava je morala biti vložena najkasneje 10 dni od objave o razpisu volitev. Zvezna volilna komisija pa je morala izdati svojo odločbo v 24 urah po vložitvi prijave (člen 20, od- stavki 3,4 in 5). Okrožne liste so bile lahko v sestavi zvezne liste ali samostojne (člen 21). Okrožna lista je morala biti predložena v dveh primerkih okrožni volilni komisiji najkasneje pet tednov pred dnevom volitev. Podpisanih je moralo biti vsaj 150 držav- ljanov z volilno pravico iz volilnega okrožja, med temi jih je moralo biti najmanj 20 iz polovice vo- lilrdh okrajev tistega okrožja (člen 22). Okrožna vo- lilna komisija je postavila kandidatno listo skupaj z imerd predlagateljev na vpogled volilcem na svo- jem sedežu in na sedežih okrajnih volilrdh komisij. Volild so imeli pravico vložiti v treh dneh ugovor proti kandidaturi tistih za katere so menili, da ni- majo pravice biti voljeni (člen 24, odstavka 1 in 2). Če na isti kandidatni listi polovica predloženih kan- didatov in namestnikov rd imela pravice biti volje- na, so listo zavrnili (člen 25, odstavek 1). Predla- gatelji zvezne liste so morali najpozneje 14 dni pred dnevom volitev predložiti zvezni volilni komisiji v 17 Tudi ta člen so izrabljali za onemogočanje tistih, za ka- tere niso zeleh, da bi bili na voUtvah kakorkoU udele- ženi. 88 44 1996 i KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino potrditev sestavljeno zvezno usto iz potrjenih okrožnih list v najmanj polovici volilnih okrožij v državi (člen 26, odstavka 1 in 3). Federalno listo so predložili v potrditev federalni volilni komisiji naj- pozneje 30 dni pred dnevom volitev (člen 27). , Federalno volilno listo je moralo podpisati 10 vo- lilcev iz dveh tretjin okrajev v najmanj polovici \ volilnih okrožij federalne enote (člen 28). Vse potr- j jene okrožne in federalne liste so morale biti ob- I javljene najpozneje 8 dni pred dnevom volitev v '\ vseh krajih kjer so bile volitve (člen 33 in člen 34). Za volilne pripomočke je bila pristojna zvezna ; volilna komisija, pravočasno jih je morala raz- poslati okrožnim ter okrajnim volilnim komisijam. Zakon je predpisal, da morajo biti volQne skrinjice narejene iz lesa ali kakšnega drugega materiala, zapirati in odpirati pa se morajo z dvema raz- ličnima ključema, narejene morajo biti tako, da se i spuščanje kroglic vanje ne vidi in ne sliši (člen 36). ; V nadaljevanju zakona so predpisane določbe o : voliščih. Za vsako volišče bil postavljen volilni od- bor, sestavljen iz predsednika in dveh članov. Vo- lilne odbore so postavljale okrajne volilne komisije na predlog krajevnih ljudskih odborov (člen 40). Najpozneje tri dni pred volitvami je lahko prijavil : vsak posamezni okrajni kandidat okrajni volilni komisiji po enega predstavnika svoje liste in na- mestriika za vsako volišče, enako so lahko storili predlagatelji federalnih list (člen 43). Vse potrebno za izvedbo volitev je pripravil vo- lilni odbor, zakon pa je predpisal označbo in vrstni ; red skrinjic. Glasovanje v obe skupščini je büo v isti ; sobi, vendar ločeno. Komisija je preverila identiteto volüca in vpis v volüni imerdk ter mu pojasnüa na- ; čin glasovanja. Nato je dobü kroglico za voUtve v , Zvezno skupščino, ko je opravü te volitve, je dobü j še kroglico za volitve v skupščino narodov (člen 53). \ Volüo se je po določenih pravilih: volüec je vzel i kroglico v desnico, v levico pa le če desnice ni imel, roko je stisrdl v pest in stopü k vsaki skrinjici in z roko segel v vsako skrinjico, ko je potegrdl roko iz zadnje skrinjice je moral pokazati da kroglice nima več, se pravi (člen 55). Tudi ta člen se na samih i volitvah ni dosledno spoštoval, tako so na mnogüi voliščih volüci pristopili samo k eni skrinjici in vsem = očitno spustili kroglico. 1^ Volüne izide na voUšču je ugotavljal volilni od- bor, ki bi moral najprej prešteti neporabljene kro- ; glice in jih spraviti v posebno vrečico, to pa zape- j čatiti (člen 62). Temu je sledüo odpiranje skrinjic in i štetje kroglic po vrstnem redu kakor so büe skri- i njice postavljene. Najprej so preštevali kroglice od- i dane za volitve v Zvezno skupščino. Štetje naj bi opravü predsednik volilne komisije. Kroglice so se štele do 100. Ko predsednik naštel 100 kroglic, jüi 18 Vestnik, Maribor, 17. november 1945, str. 7. je izroču članu odbora, ki jih je še erü