/državna \
■LICEJSKA KHJlZUtC*]
\v LJUBLJANI/
pjsamezna številka stane 20 vinarjev.
Štev. 10.	V	L[ubljaiii,	dne	5.	februarja	1919.
Izhaja vsako sredo.
Leto XIV.
  .................................................................
£
|	Celoletna	naročnina	znaša	K	6’—
|	polletna	„	„	„	3'—
|	četrtletna	»	»	••	1-50
SwMat«uiNuiiiiniiiiinnniiinuii!iiiiiiii!MiiiuiitiuiuiuiHflMiiiiiiiiiiiiiiiiniiii
iHiiiiiitiiiiuiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiii!iiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiii<iiiiiii:iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii)iiiitiiiiiuiiiiiiiiii!iiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiit!iiii!>iiniiiiiiiiiiiniiiinniiiiiiii[iiiiiiiiiii!iiir<iiiui
ELAVSTVA
tuiiuiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiii:iiiii:iitiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiifiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiii!iiiiiiiiiciiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiii!iiiiiiiNiiiiiimi:iiiiiiiiiii(iiiiiiiiiiiiiii:iiiiitiiiiuiiiimiiiiiiitfiii
  ..........
S
UredniStvo in upravništvo sc nahaja | v Ljubljani, Jugoslovanska tiskarna | Oglasi se sprejemajo po dogovoru I
iiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiiimiuiiimuiiiiuiul
delavskimi stanovi— zopern je ljubi glas te besede liberalizmu in socializmu; — in kakor se ni krščanske misli prestrašil samo Herod, ampak ves Jeruzalem ž njim, tako se danes straši besede vzajemnost stanov ne samo kapitalist in ves Marksov socializem, ampak vsi plašljivci in malo-dušneži.	:
V Beilinu se koljeta med seboj liberalizem in socializem. Materializem bogatili in materializem revnih — v Jugoslaviji pa se čuje ob istem času ljudski glas: »Za vse je svet dovolj bogat« — zato naj se pravično uredi brez meča in krvi. Tako iz delavskih vrst. Pravična ljudovlada in pravično sodružabljenje kapitala, listi, ki vodijo, so odgovorni!
Poročilo o zborovanju krščanskosocialnega delavstva.
V stolni cerkvi ob osmih se je darovala sveta daritev za prospeh delavstva, ki se zbira v vrstah Jugoslovanske Strokovne Zveze,
Ob 9. uri je otvoril zborovanje zaupnikov, naprošen po obeh podpredsednikih, Mihael Moškerc, predlagal za predsednika shoda Ivana Gostinčarja in za drugega predsednika Gabriela Habjaniča.
Najprej je bilo na vrsti poročilo
o delavski politični organizaciji.
Poročal je Ivan Gostinčar. Poročilo šo zborovalci večkrat prekinili z živahnim odobravanjem.
Besedo zaprosi in spregovori bivši povejjenik Narodne vlade za javna dela inženir Remec. Prizna, da se je krščanskosocialno delavstvo naravnost žrtvovalo za mir in red v Jugoslaviji ter s tem rešilo državo. Socialisti so hujskali na revolucijo in želi ter zasedli vladna mesta, ki bi po pravici pripadla tistim, ki so doprinesli žrtve za domovino. Zmeraj je tako, da trpijo dobri in pohlevni, ker se hudobni in sebični žrtvovati nočejo, — Ali kakor hitro nastopijo malo bolj urejene razmere, naj krščansko - socialno delavstvo ne odneha od svojih pravic. (Priznanje po dvorani.)
Nato sledi zanimiva debata k raznim točkam poročevalčevim in resolucijam. V debato posežejo: Peter Rozman, Alojzij Kocmur, dr. Šiler, Bertoncelj — Jesenice. Okorn — Trbovlje, Pirc, Vidic — Tržič, Bertoncelj, Kocmur.
O posameznih predmetih debate še poročamo.
SJedilo je drugo poročilo
o delavski strokovni organizaciji.
Poročal je tajnik J. S. Z. A. Komlanec. —- Poročilo objavimo prihodnjič kolikor mogoče v celoti.
Debata je obsegala v glavnem predmete: Inteligenca se zanimaj za delavstvo (Kocmur), Krekovi spisi naj izidejo (Mar-kež), Koroški pouka (Kuhar), Organizacija tajništva (Šiler, Kocmur), Socialni kurzi (Koprivnik, dr. Gosar), delavski list in dnevnik (Zupan), razmerje do stranke (Zupan, Gostinčar, Komlanec, Kocmur), mojstri in vajenci (Mejač), orlovska organizacija (Mejač).
Dve uri in pol je zavzela strogo stvarna debata, vendar je še zmanjkalo časa.
Popoldne ob dveh se zborovanje nadaljuje. Na sporedu je najprej poročilo
o delavski gospodarski organizaciji.
Poroča predsednik konsumne organizacije Alojzij Kocmur. Poročilo priobčujemo, Strokovnjak o tem vprašanju izvaja iz lastne izkušnje, — Poročilu sledi burna pohvala.
V debato sežejo: Moškerc, Gostinčar, Komlanec, Rozman Peter, Vidic, Sef Ludvik, Lajovic. — Kar pri debati jih vrže pet na mizo 500 kron za osrednjo delavsko hranilnico.
Sledi poročilo
o	delavskem tisku.
Namesto zadržanega Jos. Gostinčarja poroča Mihael Moškerc. Delavstvo potrebuje strokovnega časopisa, pa tudi političnega lista.
Pri debati se ponovi dopoldanska zahteva po delavskih predavanjih, knjižicah, Vestniku S. K. S. Z., graja se, zakaj ni izšel delavski koledarček.
V imenu Jugoslovanske dijaške zveze pozdravi shod zaupnikov Franc Žužek. Ko omeni škofove besede, kako naj bo sezidana Jugoslavija, nastanejo navdušene ovacije knezoškofu Jegliču.
Debate se udeleži 10 govornikov, Terezija Bučar omenja primerno pisavo »Slovenke«,
RESOLUCIJE, sprejete na zborovanju zaupnikov Jugoslovanskega krščansko - socialnega delavstva dne 2. februarja 1919.
Na predlog Ivana Gostinčarja je bila soglasno in z navdušenjem sprejeta sledeča resolucija:
I. Za narodnostne meje.
Slovensko krščansko - socialio delavstvo, zbrano po svojih zastopnikih na shodu dne 2, februarja 1919 v Ljubljani, zahteva odločno od osrednje vlade države SHS, da njeni zastopniki na mirovni konferenci store vse, da ne pride prav nobeno selo našega jezika pod tujo vlado. Zahtevamo narodnostno pravične meje.
*	* *
1L Za delavske politične pravice.
1. Delavstvo se izreka za socialno pravični, to je za krščanski družabni red in zahteva, da se država urejuje v smislu pravičnosti za vse stanove,
2. Delavstvo vstraja v Vseslovenski Ljudski Stranki in svari pred razrednim bojem.
3. Izvoli naj se takoj izvršilni odbor krščansko - socialnega delavstva, v katerem odboru naj so vsi delavski zastopniki v pokrajinskem in državnem veču.
4. Krščansko - socialno delavstvo zahteva, da je zastopano v V. L. S. po pro-porcif z drugimi stanovi in istotako v vseh javnih zastopih, kjer naj se ne daje nobena prednost socialnim demokratom. Kršč,-socialno delavstvo zahteva mesto enega poverjenika zase.
5. Zahtevamo postavo v varstvo svobodnega zborovanja in združevanja.
6. Zahtevamo od vlade, da uredi ljudsko prehrano.
III. Za strokovne interese.
1. Zbor zaupnikov krščansko - socialnega delavstva poziva vse delavstvo, naj se nemudoma strokovno organizira.
2. Vlada naj izvršuje vse pomožne akcije za delavstvo potom strokovnih organizacij.
3. Vlada naj reši vse predložene delavske zah!*sve njfredbenim potom. — Načrte delavskih postav naj vlada izvrši sporazumno z delavskimi strokovnimi organizacijami.
IV. Za gospodarsko delavsko organizacijo.
1. Delavstvo naj se oklene svojega konzumnega, produktivnega in stavbenega zadružništva. Kjer ni tacih zadrug in kjer se pokaže potreba za njih ustanovitev, naj se delavstvo obrne na J. S. Z,, ki bo šla v tem oziru na roko z dejanjem in svetom,
2, I, ljubljansko delavsko konsumno društvo osnuj v vseh delavskih krajih svo-
Delavski glas.
Zbor delavskih zaupnikov je zborovat V nenavadnem številu so se odzvale skupine. Poslušale so klic Jugoslovanske strokovne zveze. Odzvali so se delavci in uslužbenci raznih strok — pristaši pravičnega družabnega reda.
Troje znakov je označevalo zborovanje. Glavni je bil ta, da so vsi zborovalci umevali najvišjo misel, drugi je bil ta, da spoznajo lastne potrebe in zdravila, tretji je bil ta, da delavstvo, zbrano v vrstah J. S. Z,, uvideva rešilnost krščansko-dru-žabnega načela zase in za celo državo.
Zaupanje v zmago, samozavest, v pravdi za prave mejnike je obsevalo srca. Kapitalizem je zaupal, da ga reši meč, socializem upa, da se uveljavi z mečem, v vrstah krščanskega delavstva pa si videl zaupanje, da zmagajo konečno tisti, v katerih ni zvijače.
Ko paziš na korak, moraš paziti tudi na cilj svoje hoje. Tudi to pravilo je uva-ževal shod. Odtod resnobnost, razumnost in odkritosrčnost zborovanja.
Ko leže na delavstvu dnevne skrbi, za kruh in delo, skrb zoper negotovost zaslužka in bolezni, skrb za svoje drage in za stare dni, niso pozabili zaupniki potem, ko so ugotovili rane in potrebe in zdravila vodilnih načel, skrbi za moralo, za pouk, za časopisje, za skupna gmotna sredstva. Delavska organizacija rodi svoje sadove.
Nekaj je še posebnega spomina vredno na svečnjškem shodu. Iznenadila je odločno«!. Pri katoličanih v novejših dobah je najbolj manjkalo odločnosti. V delu, izkušnjah utrjeni delavski zborovalci so pokazali, da bo vsaka vlada in vsako vodstvo letelo, ki ne bo odkritosrčno in pa socialno pravično z državno silo uveljavilo delavskih zahtev.
Pravičnemu družabnemu redu delavstvo ni nasprotno, ampak narobe zahteva ga z vsem povdarkom. Krščansko-social-no delavstvo se je izreklo zoper razredni boj, ali zoper pravično in nemudno rešitev družabnega vprašanja se ni izreklo. Želodčno v-prašanje ne more čakati, pa tudi higijensko-zdravstveno in stanovanjsko ne, pa tudi vzgoja otrok ne. Rešitev ali pa proč od vladnih mest — je bilo dovolj razločno izpregovorjeno.
Vzajemnost med člani, med sodelavci, — vzajemnost tudi med stanovi! Ta v teh časih tako potrebna beseda. Vendar je ne upa nihče izpregovoriti. Vzajemnost med
LISTEK.
Jos. Debeljak:
Nekaj misli o bogastva in uboštvu.
Pozno popoldne je. Solnce se bori z gosto ljubljansko meglo; kaže, da se bo danes zgodaj zmračilo. Vendar pa moram nekoliko na izprehod; delal sem ves dan, in glava mi je postala nekam težka.
Cesta na Kodeljevo je prazna kakor vedno. Neskončno pusta in otožna leži pred menoj; nepremična gola drevesa strme v gosto meglo, ob obrežju Ljubljanice samotari mrtvo grmičevje. Mrazi me in ovijem se tesneje v suknjo. Komaj da kaj mislim, vsaj to ne, česar bi se zavedal.
Med potjo srečam znanca. — Mož je bogat — toda zelo nesrečen. Njegove tožbe mi oživijo zopet misli.
Ni pravzaprav uboštvo tisto, česar se večina ljudi tako zelo boji, ampak neute-šena želja njih častihlepnosti. Radi bi, da bi se njihovo ime bleščalo v višjih sferah. Kruh in voda še ne bi imela preslabega okusa, ampak da se nas pri njih zaloti, to nam jc bridko.
Uboštvo je živelj duševnih velikanov, mati vse modrosti, vzgojitelj človeštva, iznajditelj vse umetnosti in vede, drzen kažipot čez morja in gorovja, svečenik boljšega življenja. Bogastvo oslabi telo in du-
šo, ustavi polet duha, zaduši in zamori ga s čutno, telesno slastjo, spridi narode, rodi neizrekljive bolezni, neizrekljiva poželje-nja, neizrekljive pregrehe.
Revež je bogat in poln upov, poln načrtov in osnutkov; njegovo življenje hiti mimo z nešteto bogatimi mislimi in slutnjami, katerih bogatin ne pozna. Uboštvo nas vodi nazaj v naročje narave; bogastvo nas vodi do nenaravnosti, do neobčutljivosti, do spolne poželjivosti.
Bogatin čuti le, kar ima, revež pa, kar j e. Ona takozvana »beraška prevzetnost«, nad katero gosposka družba tako rada skomizga z rameni, je mnogokrat najplemenitejši in najčastitljivejši ponos, ki ga more gojiti umrljiv človek. Je to pravo čislanje resničnih in lažnjivih vrednot, bistvenih in slučajnih dobrin — zaničevanje mrtvih naslovov, obšitih uniform nečimer-nih gizdalinov, dobrorejenih puhležev in spoštovanje tihih kreposti in čednosti brez bleščobe — zaslug brez ponašanja — modrosti brez bahaštva.
Seveda, svet misli in sodi drugače. Le-potiči se s Salomonovo modrostjo, s seraf-sko čednostjo in krepostjo in druži v sebi učenosti vseh visokih šol — pa ne boš imel večje vrednosti ko dragocena svetinja, ki pa v svetu nima veljave. Zlato je tista po-vlaka, ki šele daje čednosti bleščobo, modrosti ugled. Zlato je moralna tinktura, pod katero se izpremeni blato v biser, be-dar;ia v ljubkost, malodušnost v junaštvo, maličkarstvo v duhovitost.
A je že tako človeštvo. Podivjanost je
njegova modrost, strastnost njegova pobožnost. Oni, katerim sta dala rojstvo in slučaj z neodmerjeno dobrohotnostjo dobrine sveta in sredstva, da si že tu na zemlji postavijo krog sebe raj, največkrat komaj pojmujejo blaženost nepokvarjenega srca; mislijo, da sta vera in krepost šolski pravljici in cerkvena ali državna sredstva ukle-niti pokorščino narodov; bojujejo se z nespametnim ponosom proti večnim zakonom narave in končno obupajo spričo njihovih nenravnostij, ker jim nasprotuje vse in so si tudi sami sebi v nasprotju.
Veliko je seveda tega kriva tudi vzgoja. Že iz zibeli gleda večina teh ljudi svet z zaslepljenimi očmi in mesto preproste resnice — umetne spake.
Bogatin izgubi celo naravo in z njo izgubi vse! — Narava je resnična knjiga nebeškega razodetja, katero je pisala roka Vsemogočnega; in vsaka vrsta te nr ne knjige je nov čudež.
Kdo ve, če niso bili nekoč tukaj pred-namci, o katerih naša zgodovina niti ne ve. Kar je mogoče bilo tukaj, je že davno strohnelo; čini onih davnih rodov so vni-čeni in izgubljeni. Mogoče so si obetali s ponosnim upanjem nesmrtnost svojemu imenu! In danes leži vse pokopano med grobljami pozabnosti..,
In tako, kakor oni izgubljenci nepoznanega predpotopnega sveta, lahko izgi-neio tudi naši narodi, naši čini in nnša kultura vsied naravnih razdejanj, da ne ostane po nas niti naimanjšega sledu. Potem ni bilo nobenega Napoleona, nobenega
Cezarja, nobenega Edisona, nobenega Homerja. Po tisočletjih najde mogoče nov rod naše okamenele kosti in odtise naših rastlin v mladih skritih pogorjih in bo rekel: »Tu so bili že nekdaj prebivalci, preden se je pričela naša zgodovina!« — Toda izginila so imena Grčija in Rimljani; ne ve se, ako je bila kdaj Francija in Rusija in Anglija; ne ve se, ali je bila kdaj evropska kultura, iz katere so izšli modrijani in učenjaki?
Tako se potapljamo v premišljevanju neskončne narave trepetaje v svoje misli, minljivost razprostre svoje temne peroti Po vesoljstvu nad zvezde in jaz padem na kolena in molim Boga,
In revno in nespametno in nevredno človeškega duha se mi zdi početje in ravnanje ubogega človeštva. Njegova neči-memost se hoče ponašati poleg zvenelih travnatih bilk; velikanska zgradba njegove drznosti se hoče šopiriti poleg pajčevin in mravljinjih stavb.
Nič ni večnega razen Boga in večnosti; nič ni neumrjočega razen njegovega dela; nič ni lepega razen narave; nič ni človeku sorodnejšega ko čednost!
Pretrgal sem vezi predsodkov in zdaj mi je, kakor da stojim dovršen, boljši in večji med svetom in večnostjo, med Bogom in človeštvom. Ne vidim na kraljevih prestolih nikake bleščobe, na uboštvu ni-kake sramote. Ljudje so le zato bedni, ker nimajo poguma, da bi bili srečni .,.
*	# *
(Dalje.)
je prodajalne. Da bo pa glede riziko in nadzorstva konsumnih prodajalen, naj se pravila I. lj. k. dr. v toliko preuredc, da se povsod, kjer je prodajalna, nastavi tudi nadzorstvo iz vrst članov, V naše zadruge naj se natavijo mladi ljudje, ki bodo tudi poznali delavsko vprašanje in bodo agitatorji naše kršč.-del. organizacije. I. lj. del. kons, društvo pa naj nastavi nadzornike prodajalen, ki bodo obenem delavski organizatorji.
3.	Skuša naj se ustanoviti v Ljubljani za vse delavstvo skupen denarni zavod, ki bo podpiral stremljenja delavske orga-• • •
Sledi izredni občni zbor.
Prva točka je volitev predsednika.
Izvoli se za predsednika soglasno /. velikim navdušenjem Jožef Gostinčar, najstarejši član katoliških delavskih organizacij, pa tudi najzaslužnejši za delavski prospeh.
Sprejmejo sc še predlogi na občo zahtevo, da se »Naša Moč« poveča, dalje zahtevo po delavskih tajnikih. Izražajo se še te in one želje. — Ko mora večina na vlak, se občni zbor in s tem pomembno zborovanje zaključi.
Za naše pravice.
(Govoril na shodu delavskih zaupnikov Ivan Gostinčar.)
Bratje in sestre!
V	zgodovini slovenskega krščanskosocialnega delavstva ne najdemo tako pomembnega zborovanja, kakoršno je današnje. Nastopila je nova doba. Stara Avstrija, ta vedno nepoboljšljiva grešnica, je dobila zasluženo plačilo. Ni je več po imenu, ostal je po njej le ogromen dolg in pa kletve tisočerih in tisočerih, ki so vsled njenih voditeljev izgubili svoj dom, svojce, svoje ude in svojo moč. Narastlo je po njej na eni strani ogromno bogastvo, ki se je med vojsko pomnožilo na račun revežev v posameznih rokah do naravnost neverjetnih vsot, na drugi strani pa je nastala velikanska množica revežev in ubožcev. Revščina je danes na svetu tako velika, da je ni bilo na svetu še nikdar take. Brezposelnost, lakota in pomanjkanje vsega neob-hodno potrebnega, nezadovoljivost in splošna zmedenost pa le pospešujejo že itak obupno stanje, v katerem se nahaja današnji svet.
Blazna vojska je končana, stare Avstrije ni več.
Zemljevid starega sveta se izpreminja, in čeprav je danes ta zemljevid še precej nejasen, vendar opažamo na njem že gotove črte, ki pričajo o pravičnosti in poštenosti njegovi.
Na severu je nastala velika država Čehoslovakov; poleg nje je svobodna velika Poljska, in njena soseda je Ukrajina. Zdravi narodi so to in mogočne veje na slovanskem drevesu.
Na jugu pa so se izpolnile želje in prerokbe našega velikega in predobrega očeta, pokojnega dr. Kreka. Združili smo se bratje enega troimenega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev v eno upravno celoto, v našo skupno domovino Jugoslavijo. In če danes ni med nami še naših ljubih in dobrih bratov iz Trsta, Goriške, Krasa, Primorja in Koroške, smo prepričani, da se v kratkem pozdravimo združeni v skupni naši domovini, kajti vsaka krivica in nasilje se maščuje, ker je protikrščansko in protinaravno.
Prepričani smo, da je našim bratom in sestram, ki ječe pod težo nasilja, silno hudo, ker ne morejo k nam, ker ne morejo uživati zlate narodne svobode, toda prišli bodo k nam, ker bodo in morajo zmagati pravična Wilsonova načela. Preko vojaških kordonov jim pošiljamo naš iskreni, bratski pozdrav in jim kličemo: Ne obupajte, mi smo vedno pri vas in z vami, in kmalu pride čas, ko bo izginila prisilna vojaška meja med nami in vami in bo tudi vam zasijalo gorko in svetlo svobodno solnce.
Naša dolžnost je, da v tem oziru sklenemo primemo resolucijo in jo odpošljemo na deželno vlado v Ljubljani.
Lice staiega sveta se izpreminja in že sede v Parizu zastopniki raznih držav, ki bodo to lice primerno uredili. Nemčija je brez moči. Notranji nemiri, povzročeni po ljudeh, ki so dosledni v izpeljavi socialno-demokratičuih načel, boljševikih, pretresajo še zadnje stebre nekdaj mogočne, krvoločne in ohole Nemčije, Bivši oholi nemški militarizem in sedanja nemška vlada nista in ne poznata ljudske volje, ampak sta oba nasilna. Ravno tako se godi ostanku bivše Avstrije, ki se imenuje danes Nemška Avstrija. Brezvestno vlada v Nemčiji in Nemški Avstriji, in na višku svoje slave je prostozidarstvo, Prostori-darstvo pa se ne briga za potrebe ljudstva, ampak glavno mu je udejstvovanje cerkvi in veri sovražnih naprav in zakonov. Ko na Dunaju in v drugih večjih mestih Nemške Avstrije ljudstvo strada in lakote umira, ko na stotisoče ljudi išče zaslužka in brezposelno pohajkuje, ko tisoči in tisoči invalidov prosjačijo in napol naga
in sestradana deca revežev in sirote zmrzujejo na cestah in nezakurjenih stanovanjih in brlogih, pa prostozidarji, ki zdaj vladajo Nemško Avstrijo, hite delati za-kom o razporoki. Ne skrbi jih in mrzli so, ako ljudstvo gladu in mraza umira, zanje nimajo srca, a mudi se jim, da razdero krščansko družino in naselijo v njo poleg telesne revščine še obup in nepotrpežlji-vost. Boj cerkvi, boj veri, to jim je glavno, vse ljudske potrebe so postranska stvar.
Kako je pri nas?
Razmere so se vsled vojske silno iz-premenile. Svobodna Jugoslavija je na inah razdrla vse vezi, ki smo jih imeli krščansko-socialni delavci do naših enako-mislečih nemških delavcev, državne meje, ki so nas preje vezale z Dunajem, so padle, padle so pa tudi meje, ki so nas preje umetno ločile od naših bratov Hrvatov in Srbov, Naravno je torej, da iščemo načelnih vezi z našimi brati in hočemo z njimi skupno delovati na podlagi krščanskosocialnih načel za izboljšanje delavskih teženj. Mi nismo nepripravljeni, ker v naši Jugoslovanski Strokovni Zvezi je, kakor že ime samo izpričuje, dovolj prostora za vse pošteno in krščansko misleče jugoslovansko delavstvo. Dolžnost naša je, da tudi politično skupno nastopamo za korist delavstva.
Delavstvo je v Jugoslaviji za kmeti glavni in najštevilnejši stan. Zato je ne-obhodno potrebno, da bo to delavstvo tudi zadostno upoštevano in bo imelo vse pravice, kakor jih bodo imeli drugi stanovi. Stojimo na stališču popolne demokracije, in zato zahtevamo splošno in ena-ko, direktno in tajno volilno pravico po sorazmerju (proporcu) tako za moške, ka kor tudi za ženske, in sicer v vse postavo -dajne in upravne zbore. To je naša prva in glavna zahteva, in vsako drugo volilno obliko odločno odklanjamo.
V	stari Avstriji smo imeli že tako volilno pravico razun proporca, imele pa jo niso ženske. Naša zahteva je bila vedno: tudi ženskam političnih pravic. Ta vojska pa je pokazala, da so ženske dovolj zrele zanjo in so jo tudi pošteno zaslužile. Kdo je gospodaril doma in nosil sam vso težo in skrb za družino, za prehrano in delo; kot ravno zenske. Ako bi žene ne skrbele in delale 7. vsemi svojimi močmi, kako bi izgledala naša družina, kako naš narod, ko smo se mi povrnili. Naša hvaležnost nas veže, da jo dvignemo k soodločevanju tudi po vojski.
Zahtevamo popolno svobodo združevanja in popolne svobodo tiska. Zahtevamo pa tudi popolnega varstva, da se ta svoboda prav od nobene strani ne bo ovirala.
Zahtevamo delavskega varstva in popolnega delavskega zavarovanja. Država naj skrbi za zdrava delavska stanovanja in zadostno delavsko prehrano.
Ne morem si kaj, da bi se ne pečal nekoliko še z našimi prav domačimi razmerami v naši lastni hiši,
Mi krščansko-socialni slovenski delavci smo del V. L. S. in njen drug najmočnejši stan. Vežejo nas na to stranko njena krščanska načela, ki odklanjajo vsak razreden boj in določajo krščansko pravičnost vsem stanovom. Krščanska načela tudi zapovedujejo, da mora močnejši pomagati slabejšemu in nikdar dopustiti, da bi se mu godila krivica. Na podlagi teh načel smo se doslej dobro razumeli z drugimi stanovi.. Ako so se posamezni stanovi stanovsko organizirali:	Kmetje v
kmečkih zvezah, delavci v delavskih društvih in obrtniki v svojih stanovskih društvih, med stanovi ni prišlo nikdar do očitnega nasprotstva, ker so krščanska načela in vodstvo S. L. S. in V. S. S, ta trenotna nasprotja odstranili. Krščansko načelo pravičnosti je doslej v tej stranki vedno zmagovalo, Zadnji čas pa se čujejo glasovi in tudi dejanja govore, da kmečki stan, kot najmočnejši stan noče več sodelovati z drugimi stanovi v isti stranki, V ; »Slovencu« beremo, da nameravajo kmetje V, L. S, preosnovati v kmečko stranko in zvezani s hrvaškimi in srbskimi kmeti delati samo za svoje koristi, t. j. čuvati in pospeševati svoje koristi ne glede na škodo drugih stanov. Zadnja imenovanja v pokrajinski svet in državno veče so že to namero pokazali, ko je stranica skoro popolnoma prezrla delavstvo. Iz ene krščanske stranke bo nastalo več stanovskih strank, ki se bodo razcepljeni izgubljali v socialno demokraško in liberalno stranko. V gospodarstvu bo zavladal liberalizem, v stanovskem boju bo pa rastlo protikrščanstvo in brezve--stvo. Hujše kot kdaj bo zadivjal bratomorni boj iz katerega bo izšlo brezverstvo kot zmagovalec, kajti ubita bo krščanska pravičnost, zrastla pa bo lakomnost po dobičku, brezsrčnost do bližnjega in oholost in prevzetnost močnejšega. Posledica vsega tega bo splošna nezadovoljnost 5n prav gotova revolucija.
Mi krščanski delavci svarimo pred takim korakom, ker je krščansko načelo družabne pravičnosti podlaga našega dela. Bojimo se ga kot krščansko misleči ljudje, ki nam je za krščanski družabni
red. Kot delavci se ga pa ne bojimo. Naše vrste so mnogoštevilne, saj imamo po raznih naših delavskih organizacijah izvzemši izobraževalnih društvih, nad 11.000 članov. Te vrste bomo uredili, jih samo po naše organizirali in prihodnjič nastopili,
V	tem oziru nam je to še celo všeč, ker bomo lahka pokazali svojo moč.
Kdo pa jc danes delavec? Ali ni naša domovina samo ena velika delavska družina, en velik delavski dom? Ali naš kmet izvaža svoje pridelke v tujino, ali tudi njemu ne manjka kruha kakor nam? Domovina revežev smo, ki nič nimamo in se ne moremo primerjati bogatim tujim narodom. Zares, dovolj je kruha za vse v naši domovini, ako hočemo; ali ako hočemo biti srečni, naj se ta kruh deli po krščanski pravičnosti med vse stanove. Vsi stanovi so potrebni in navezani eden na drugega, zato naj vlada med njimi prava, krščanska ljubezen.
Kot demokratje stojimo odločno na stališču demokratičnega vladanja. Odkrito povem in povdarjam: Stojimo na stališču ljudovlade-republike. Ljudstvo naj si prosto voli poglavarja svoje družine, naj si prosto voli svojo usodo. Ako smo se zdaj uklonili potrebi razmeram, s tem še nismo izdali svojega načelnega stališča. Radi priznamo zasluge sedanje dinastije Karagjor-gjevičev !za osvoboditev Jugoslovanov, hvaležni smo jim za vse, kar so storili s svojim možatim nastopom in velikim trpljenjem v tej vojni, toda po svojem demokratizmu smo proti vsakim predpravicam posameznikov in posameznih rodbin. Razumnost vladaj in ne prirojena predpravica. Naše politično delo bo, delati za republiko, ker ta edina odgovarja ljudski duši in mišljenju, Vemo dobro, da bomo pri tem Slovenci »ta kratko« vlekli, pa to nam je vseeno, glavno je, da bo na čelu vedno le razumen mož, ne pa kaka patentirana rodbina.
Ko mi odločno odklanjamo razredni boj in zahtevamo, da vladaj med stanovi krščanska pravičnost, socialni demokratje naravnost zahtevajo razredni boj. Socialni demokratje so zdaj po vojski dvignili svojo glavo. Svobodo, ki smo jo vsi tako željno pričakovali, socialni demokratje izrabljajo tako, da jo pač zahtevajo zase, odrekajo pa drugim svobodo mišljenja in združevanja. Z vso silo terorizirajo naše delavstvo in mu prele z vsemi mogočimi posledicami, ako se ne uda njihovim grožnjam in ne pristopi k njihovim organizacijam. Tako so delali na Jesenicah, v Bistrici na Koroškem in v vseh krajih na Koroškem. Kakor tudi sploh v vseh naših krajih.
Prav nič se ne čudim temu, da so so-ciabii demokratje tako ošabni in nasilni, saj so jim dali vse, o čemer se slovenskim socialistom nikdar niti sanjalo ni in do česar po svoji moči tudi nobene pravice nimajo. Imajo eno tretjino poverjenikov pri naši deželni vladi, dobijo 14 sedežev v pokrajinskem svetu in šest v državnem veču v Belgradu. Prav je, da so vpostavodajnih in upravnih zastopih zastopane vse stranke in po možnosti vsi sloji, toda to mora biti pošteno razdeljeno in tudi nam bi pri-stojalo poštenim potom zastopstvo pri deželni vladi. Ne pulimo se sicer za ta mesta, toda po številu članov naših organizacij smo enakovredni socialnim demokratom. Socialni demokratje so zdaj na vrhuncu svoje neupravičene in nezaslužene slave, toda njihov lastni terorizem bo storil to, da jih bo še preje vrag vzel, kakor bi jih sicer.
Na Hrvaškem so si socialni demokratje med seboj v laseh. Naenkrat so prišli kakor pri nas v javnosti do moči, a svoje moči niso uporabljali v korist delavstva, ampak le v svojo lastno korist. Boljševizem gospodari po Slavoniji in tudi v drugih hrvaških krajih. In kakor v naših krajih razširjajo nemški in nemčurski socialni demokratje boljševizem, z namenom uničiti našo mlado državo, tako delajo na Hrvaškem temni elementi isto delo.
Z liberalci bom prav hitro gotov. To so ljudje, ki so sicer v zadnjem času dobri narodnjaki, sicer pa brez vsakega socialnega programa. So sinovi in hčere slovenskega naroda in so svojim starišem celo hvaležni, da so jih naučili slovenščine, toda drugega, pa tudi nič ne znajo. Ne poznajo prav nič potreb ljudstva, So oholi ljudje, ošabni in prevzetni, ponašajo se, da so brezverci in prav dobri krokarji, imajo prav dobra grla za kričanje in resnico silno sovražijo. Podobni so socialnim demokratom in zelo radi terorizirajo. Nam delavcem niso posebno nevarni, ker jim smrdi naš delavski znoj. Na kmetih imajo pač nekaj moči, in danes morda so razmeroma več kot pred vojno, ker so bili kot trgovci in uradniki, kot velekmetje in prekupčevalci oproščeni vojaške službe, medtem ko so krščanski kmetje in delavci umirali v strelsih jarkih. Po mestih imajo morda večino, ker tu je največ gospode in morda je temu krivo tudi to, ker se naša krščanska inteligenca premalo briga za javno življenje in gibanje.
Orisal sem vam v kratkih besedah obris političnih strank na Kranjskem. V
deželni vladi so vse tri stranke enak« za_ stopane.
Priznamo, da ima sedanja vlada zelo težko stališče. Splošna nezadovoljnst, posebno še, kar se tiče prehrane. V nekem listu sem čital te dni oster protest proti onim osbam, ki trde, da je prehrana v Jugoslaviji slabša, kot je bila v bivši Avstriji. Jaz ne trdim tega, toda, kdor jč vojni kruh v Ljubljani, ki ga imamo sedaj, bi se jaz prav nič ne čudil, ako bi dotični napravil na državno pravdništvo ovadbo proti načelniku ali komusižebodi ljubljanske mestne aprovizacije radi poskušenega umora. Enoglasna je sodba, da tako slabega in zdravju škodljivega kruha v Ljubljani pod staro Avstrijo nikdar ni bilo. Gnjilo žito se melje za naš kruh, pa ne pšenica in rž, ampak tako žito, ki je bilo včasih za konje in prešiče, pa še ti ga niso žrli, ako je bilo gnjilo. Le povprašajte ljudi in povedali vam bodo, da ima skoro vsak izmed njih, ki jed6 ta kruh, želodčni in črevesni katar in stari ljudje dobe po tem kruhu gliste. Petroleja ni, drož ni, soli ni, žveplenk ni, meso bodo zopet omejili in še več drugih stvari, potem ni čudno, da ljudje niso zadovoljni, ker želodec ima čisto drugačen program, kakor je narodni program raznih strank. In vendar je dovolj živil v naši državi, vsaj za prvo silo, treba bi bilo le prave bratske in krščanske medsebojne ljubezni.
Nemci in nemškutarji delajo tudi naši vladi precej preglavic. Tu je vlada sama precej kriva. Stojimo na stališču krščanske ljubezni do bližnjega in pravičnosti. Toda prav mnogo je med nami takih lju-dij, poturic, ki s tujo pomočjo, ali pa v vladnh službah, delajo nemire in kravale, Domu naj se jih pošlje, če jim pri nas ni všeč, pa bo mir besedi in dejanj.
Dolžnost naša je in sicer v tem resnem trenutku naša sveta domovinska dolžnost, da že v kali zataremo vse morebitne nemire in boljševizem. Opominjamo sicer vlado, naj se bolj briga za delavske potrebe, posebno prehrano, kakor se je brigala doslej, vendar ako bo res vsaj količkaj delala, mi jo bomo podpirali, čeprav nam ni prijazna, ker vemo, v kako težkem položaju se nahaja danes naša domovina.
Bratje, sestre!
Uredimo svojo lastno delavsko hišo. Delavci moramo tudi politično z vsemi močmi delovati, da se naše delavske zahteve uveljavijo. Zato pa potrebujemo svojega delavskega političnega vodstva, ki bodi za enkrat, dokler smo še združeni vsi v V. L. S. le pomočen organ S. L. S. Izvoli naj se izvršilni odbor Slov. kršč.-soc, delavstva.
V	vsaki občini ali delavskem kraju naj se izvoli delavski odbor, ki se bo pečal s političnimi vprašanji, zbiral naše somišljenike na politične shode in razgovore in jih tako pripravljal na bodoče politične boje. Politično zrelo delavstvo bo lahko odbilo vse napade naših nasprotnikov in bo pri volitvah storilo vedno svojo dolžnost.
Končujem! Kdor ima količkaj ljubezni do delavstva, pridi v naše vrste. Dovolj je dela med nami, dolžnost vsakega pa je, da po svojih močeh pripomore do lepšega razcvita naših organizacij. Le tako bo mogoče, da ohranimo delavstvo v zdravem mišljenju in da visoko ohranimo križ, ki je znamenje krščanske pravičnosti in ljubezni.
0 delavski gospodarski organizaciji.
(Poročal Alojzij Kocmur na shodu zaupnikov kr§čansk0-90cialne£a delavstva.)
Poleg politične in strokovno - izobraževalne delavske organizacije se mi zdi najvažnejša in najbolj pereča, gospodarska organizacija. Važnost in nujnost se je pa pokazala posebno v času svetovne vojne. Delavsko gospodarsko organizacijo bi jaz delil v tri glavne panoge, ki so: 1. Konzumna organizacija. 2, Organizacija produkcije. 3. Organizacija kapitala.
Prve dve panogi si nista nujno v neposredni zvezi, pač pa je v ozem stiku tretja, tako s prvo, kakor z drugo,
1.	Konzumna organizacija. Važnost konzumne organizacije za naše delavstvo je spoznal naš nepozabni in neumorni organizator dr. Krek že pred 25. leti, ko ie ustanovil prvo konzumno društvo na Slovenskem to je »Prvo ljubljansko del. konzumno društvo«, kateremu so sledila pozneje še ona na Jesenicah, Idriji, Tržiču, Stari trg pri Ložu, Zagorju in drugih krajih naše domovine. Naša kršč, soc. organizacija je bila torej prva, ki je pričela organizirati delavstvo in je skušala zboljšati njegov gmotni položaj.
Kaj je kozumno društvo in kak pomen, da ima, Vam danes, ko smo na koncu svetovne vojne ni treba razlagati, saj je večina Vas, ki ste tu zbrani, gotovo član kakega delavskega konzumnega društva, ali pa ste vsaj slišali, kako ta društva, tam kjer so, delujejo. Razlika med konzumom in trgovcem za delavca-konzumenta je ta, da ostane dobiček, ki bi ga sicer vtaknil
v svoj žep trgovec, konzumentu samemu, organiziranemu v konzumni zadrugi, ozir. le tej zadugi, ki je skupna last vseh članov, To se opravi, delavec kupi ceneje, ker dobiva ali sproti ceneje blago, ali se mu pa izplača dobiček koncem leta v obliki dividende ali popusta ozir. ostane vsaj en del kot skupni kapital v rezervnem zakladu, da se s tem omogoči nadaljni obstoj in razvitek zadruge.
Konzum ima pa še drug pomen za svoje člane, kar se je posebno pokazalo v časit svetovne vojne. Trgovec namreč proda blago onemu, ki več ponudi, ne oziraje se na to, če je dotični bil doslej njegov odjemalec ali ne in ne oziraje se na to, če proda blago na debelo ali na drobno. Saj so znani posamezni slučaji, ko so trgovci kupičili in hranili blago, dokler ni prišla cena na gotovo višino, nakar so blago prodali po večini na debelo in celo v drugi kraj, ker je bilo to bolj varno. Saj je znano, da so se te metode posluževali celo kmetje, pri katerih je dobil vsak tujec preje kot domačin in to iz enostavnega razloga, ker se je domačinu sramoval prodati po tako zelo visokih cenah kot jih je dosegel pri tujcu. Poleg tega, je bil pa tudi manj v nevarnosti, da ga prime roka pravice, ki je navijanje cen več ali manj strogo kaznovala.
Ni pa tako v konzumni zadrugi, ki skuša blago razdeliti kolikor mogoče na vse Člane enako in po kolikor mogoče zmernih cenah. Pri konzumu je, če je poslovanje redno in pošteno, kako navijanje cen v pravem smislu besede sploh izključene, kajti, če bi se tudi cene kakemu blagu zvišale, ostane dobiček vedno le članom in njihovi zadrugi, ne pa kakemu tretjemu.
Da so konzumna društva te svoje naloge tudi dejansko izvrševale, kaže najbolje velikanski naval na naše konzume tekom prvega in drugega leta vojne. Kon-zumi so namreč imeli več ali manj zaloge in cen niso dvigali, vsled česar je nastala med ceno pri trgovcih in konzumih velikanska razlika ter je bila večkrat cena kakemu blagu po več kron nižja. Nastale so pa druge težave, katerim konzumna društva vsaj pri nas niso bila kos. Prišla je vojna, pomanjkanje blaga, prometne ovire, nazadnje pa še razne centrale, ki so imele in imajo še edino pravico razpolagati z blagom gotove vrste, konzumna društva so pa hoteli trgovci odriniti na stran. Kdo naj bi pa prodajal svojemu konkurentu, če blago sam lahko proda? V centralah so sami trgovci in pri vladi pa tudi niso bili bogve kako naklonjeni delavski organizaciji. Pokazala se je velika vrzel, to je pomanjkanje osrednje konzumne organizacije, t. j. velenakupne zadruge, ki bi odvzela posameznim malim konzumom breme nakupa. Med tem, ko so imeli socialisti svojo centralo na Dunaja, ki je vsaj deloma za nje skrbela, smo bili mi prepuščeni samim sebi, ■— postavljeni smo bili pred popolnoma nov položaj. Pokazala se je naša neorganiziranost na gospodarskem polju.
Skušali smo si skupno z načini političnimi nasprotniki, socialnimi demokrati, ustvariti vsaj za časa vojne odpomoč, z ustanovitvijo vojne zveze ta odpomoč je bila pa le delna in pristranska, ker je vodstvo v socialno-demokratičnih rokah. Zato so se množile in se še množe pritožbe naših konzumarjev, češ, tam se dobi to in to, pri nas pa ne, tam se dobi več kot pri nas itd. med tem, ko je bilo preje, ko je bila prosta trgovina ravno obratno, ter je naša konzumna organizacija v vsakem ozirn nadkriljevala socialistično.
Vojna zveza je danes le nekak jerob nad nami. To, kar bi morali mi dobiti naravnost od žitnega zavoda, sladkorne cen-tralc, tovarne za milo, aprovizacije itd., dobi za nas vojna zveza, ki pa že gleda, da dobe najpreje, najbolje in največ socialistične organizacije, če pa blaga zmanjka, ga zmanjka za nas. Kadar se pa z novega začne delitev, dobe zopet prvi njihovi tovariši. Vojna zveza pa tudi podraži blago, ki gre skozi nje roke, namesto, da bi ga dobila naravnost zadruga sama.
Toliko o Vojni zvezi, ki upam, ne bode več dolgo obstajala, saj je bila ustanovljena le za aprovizacijo vojnih obratov in za čas vojne. Vojnih obratov pa sedaj ni več, minula je tudi svetovna vojna in upam, da bodo kmalu nastopile razmere, ko bodo razne vojne centrale stvar preteklosti.
Na način, kakor je šlo dosedaj, torej za naprej ne more več iti, vojska nas je zmodrila. Vsi čutimo potrebo, da se mora urediti in organizirati ne-le konzument, ampak tudi konzumne zadruge. Nastane le vprašanje, kako. V tem vprašanju si pa še nismo na jasnem, in treba je, da o tem razmišljamo in sklenemo, kar nam najbolj ugaja in kar najbolj odgovarja naši potrebi. Mogoče je tukaj dvojen sistem: Ali enotna konzumna zadruga za vse naše delavstvo s prodajalnami po raznih krajih, kjer je delavstvo v večjem številu naseljeno, ali pa posamezne samostojne zadruge v vsakem takem kraju, na čelu s centralo, ki naj bi preskrbljevala tem zadrugam na-
kup. Navedel bodem dobro kakor tudi slabo stran posamezne oblike.
I. Ena zadruga s prodajalnami ali podružnicami. Tako zadrugo že imamo, in to je naše I. ljubljansko delavsko konzumno društvo, ki ima sedaj sedem prodajaln, in sicer v Ljubljani na Kongresnem trgu, Dunajski cesti, Zaloški cesti, na Glincah, potem v Kranju, Tržiču in Križah pri Tržiču. V kratkem pa namerava otvoriti še dve prodajalni, za kar ima že prostore, in sicer v svojih hišah na Starem trgu v Ljubljani in v Spodnji Šiški. Prednost take enotne zadruge je: 1. enotno vodstvo, 2. možnost zamenjavanja blaga, ki ne gre v eni prodajalni, v drugo, in 3. nemožnost, da bi se imelo prodajalno, ozir. podružnico kot predmet izkoriščanja, ampak nasprotno bi bila dana možnost, da bi se v posamezni prodajalni iz posebnih krajevnih vzrokov, n. pr. konkurenca, večje uboštvo, delavske stavke itd. prodajalo blago ceneje kot drugje ali pa celo pod nakupno ceno.
Slaba stran tega načina je pa prevelik delokrog, manjša preglednost in možnost nadzorstva, ter vsled tega prevelik riziko za dotično zadrugo. Vendar pripomnim, da bi se dale te senčne strani vsaj deloma odstraniti ali zmanjšati z gotovimi odredbami, strogim nadzorstvom itd.
II. Drug način je pa: V vsakem kraju samostojna zadruga, in na čelu teh zadrug centrala za nakup. Tudi ta način je bil doslej že izveden, sicer ne na strogo delavskem stališču, marveč v Gospodarski zvezi v Ljubljani, v kateri so včlanjene vse naše konzumne zadruge. Ta način se pa doslej ni obnesel, in če bi se odločili za ta način ureditve, bi bilo treba tako na strani zadrug kot na strani centrale temeljite reforme. Glavna pritožba na ,strani zadrug v tem oziru je bila že pred vojno in se posebno tekom vojne, da niso bile postrežene, da so bile zapostavljane in da sploh niso dobile nikakega blaga. Na drugi strani je pa na take pritožbe odgovarjala Gospodarska zveza, da se je zadruge ne drže, da nakupujejo pri drugih trgovcih, vsled česar se ne more nanje računati kot stalne odjemalce, da se hoče od Gospodarske zveze blago le tedaj, kadar se ga drugje ne more dobiti, vsled česar tudi G. Z. ni zmožna, da konkurira z drugimi velikimi tvrdkami, ker je deloma sama navezana, da krije pri njih svojo potrebo.
Vse to, tako na eni, kot na drugi strani, so zelo važni in tehtni, pa tudi popolnoma upravičeni ugovori. Kažejo pa vsi ti ugovori, da manjka ravno prave organizacije. G. Z. se smatra veliko bolj kot centrala Kmetijskih zadrug, kot pa centrala konzumnih zadrug, zato so bile naše konzumne zadruge tudi v resnici zapostavljane. Res je pa tudi na drugi strani, da ni bilo pri zadrugah čuta solidarnosti in so se G. Z. premale oklepale. Kdo je bil pa rvi in najbolj kriv, se pa ne da dognati, icer pa to tudi ni moja naloga, dovolj je, da konštatiram dejstvo in se pogovorimo, kako bi se dalo nedostatkom odpomoči.
Če bi se odločili za sistem posameznih zadrug, združenih v skupni nakupni centrali, potem bi se moral pač ustroj bodisi G. Z. ali pa centrale, ki naj bi se šele ustvarila, prikrojiti dejanskim potrebam, tako da bi bile zadruge prisiljene kupovati pri centrali, centrala bi pa morala videti v zadrugi ne predmet izkoriščanja in dobička, ampak edini namen, ki ga more imeti, tako posamezna zadruga, kot centrala, to je pospeševanje zadružništva in v njem včlanjenih konzumentov.
Vse to združiti v tem drugem sistemu bi bilo pa zelo težavno in bi bilo treba na polju zadružništva temeljite reforme ter popolnoma novega načina zadružnih pravil, v katerem bi se že v pravilih prepustil ves nakup centrali in bi centrala na eni strani odpošiljala v odbore zadrug gotovo število odbornikov, zadruge na drugi strani pa v centralo, ker le na ta način bi bila zajamčena vzajemnost in pa medsebojna kontrola. Ker pa sedanja pravila niti zadrug niti centrale niso prikrojena v tem smislu, bi bilo treba tozadevnega zedinjenja in preustroja.
Prednost takega načina bi bila samostojnost posameznih zadrug in odgovornost vsake posamezne zadruge za njeno lokalno poslovanje, medtem ko bi potem centrala bila razbremenjena skrbi za vodstvo posamezne zadruge in bi tem lažje skrbela za temeljito organizacijo nakupa. Meni bi bilo popolnoma vseeno, če se uredi stvar na prvi ali drugi način, samo da se sploh uredi. Ureditev je pa v interesu našega kršč. soc. delavstva nujno potrebna in pereča.
Če bo sad današnjega zborovanja samo ta, da se povoljno uredi to vprašanje, potem bo uspeh zadosten, kajti iz dobre gospodarske organizacije bo črpal naš delavec tudi politično samostojnost in potrebno izobrazbo. Tak delavec tudi ne bo socialist. Saj nam je znano, iz katerih vrst se le-ti rekrutirajo. Najboljši zaveznik socializma (tukaj imam v mislih seveda brezverski socializem, ki hoče s silo prevreči obstoječi red in namesto reda upeljati anarhijo) so revščina, razbrzdanost, pijan-
čevanje in sploh neurejene družinske in družabne razmere. Te vrste ljudje nimajo zgubiti ne premoženja, ki ga ne posedujejo, ne duše, v katero ne verujejo, zato se svet boji njihovega sadu. Ako se hočemo torej mi uspešno boriti zoper to zlo in z uspehom širiti krščansko družabno načelo, moramo gledati, da izrujemo korenine, iz katerih poganja brezverski socializem, trudimo se pa, da delavstvo predvsem gospodarsko osamosvojimo, kolikor je to v danih razmerah mogoče. Delavca treba gmotno dvigniti, izvojevati mu dostojno eksistenco, da bo enakovredne stan poleg dragih stanov.
Tak socializem mora podpirati vsak stan, vsaka stranka, predvsem pa vlada, ki ima najnujnejši interes, da skrbi za red in mir ter pravičnost in mora ščititi predvsem zatiranega.
(Prihodnjič konec.)
J. S. z.
Za predsednika J. S, Z. je bil na izrednem občnem zboru izvoljen Jožef Gostinčar, zal. podpredsednika pa Miha M o š k e r c.
Shod skupine železničarjev se vrši v nedeljo, dne 9. februarja 1919 ob 3. uri popoldne v Šentpeterskem prosvetnem društvu v Ljubljani. Vsi člani bivše »Prometne zveze« sc uljudno vabijo, da se tega zborovanja prav gotovo udeležč.
Jugoslovanska Strokovna Zveza in nemčurji ter socialisti na Koroškem. — V Podsinji vasi je zborovala skupina J. S. Z. dne 22. decembra m. 1. Ni bilo dosti maščevanja zavoljo jugoslovanskega imena nad tamošnjo skupino J, S. Z., da so izgnali socialisti pristaše jugoslovanskega krščanskega prepričanja; zdaj ko so zasedle Bistrico v Rožu nemške čete, so aretirale te čete na ovadbo socialistov celo gostilničarko Ano Malle — vulgo Gašperco —, pri kateri je skupina J. S. Z. zborovala. Eden izmed voditeljev socialnodemokraških To-nic je povrh tega še obrekoval od socialistov pregnanega Andreja Plajerja, ki bi mu sedaj socialisti radi še drugače posvetili, ne samo z izgonom iz službe. — Oče Marx je sovražil Slovane in njegovi sinovi socialisti delajo isto.
Trbovlje. Vse p. n, člane J. S. Z., ki sr. vsled vojnih razmer zaostali s plačevanjem prispevkov, vabimo, da se v to svr-ho čirnpreje zglasijo pri skup;rinem blagajniku. Uradne ure so vsako nedelio od 8. do 11. ure dopoldne v č?tain:ci »Društvenega doma« v Trbovljah. *— Krščansko-sn< s V-emu delavstvu! Zavedi; se svtje Panovske dolžnosti in orgtnizirti sc v Jugovevanski Strokovni Z/«zii — V nedeljo dne 17. februarja bode ob 3. uri popoldne v čitalnici »Društvenega dc-ma« sestanek članov in somišljenikov J. S. Z. Poročali bodo zastopniki skupine o sklepih osrednjega vodstva na izvanred-nem občnem zboru dne 2, t. m. — Člani tukajšnjega »Orla« priredijo v nedeljo dne 9. februarja ob 3. uri popoldne v dvorani »Društvenega doma« v Trbovljah veleza-nimivo igro »Revček Andrejček«. Vsi člani J. S. Z. se vabijo, da pridejo k predstavi.
Iz Tržiča. Žalosten zgled, kako izrabljajo socijalisti nevednost naših ljudi. Tako piše ena prenarjenih duš: Z žalostjo vam pišem, da sem postala čez noč soci-jalistinja, kljub temu, da sem v ženski Marijini družbi. Čujte, kako je bilo. Pred tedni jc nosil znani agitator (Jerišov) listke po his^h, češ, da moramo vse delavke iz predilnice v nedeljo ob 3. uri v gostilno g. Ka\čiča. Misleč, da se gre za kako podporo ali k? j podobnega, smo se odzvale v polnem številu. Lepi govori so se vrstili in končno poziv, naj se vse zapišemo v njih stranko, sicer nimamo nikake pravice več v tovarni. Zapisovali so kar na dva kraja prestrašene delavke. Tudi sama sem re zapisala. Kljub temu, da nisem vedela ;akaj in kam. Zavezale smo se vsakih K dni plačevati 1 krono. Izvolili so v odbor zavedne, katoliške žene, ki so izvolitev sprejele, seveda v svetem prepričanju, da gre za najboljšo stvar. — Počasi pa se je začelo svitati. Šla se n k pametnemu možu, mu povedala kako in kaj. Mož mi je v obraz povedal, da sem socijalistinja. Seveda sem široko odprla oči. Pa mož je dejal, naj se nikar ne razburjam. Kar je zapisano, je zapisano. Plačevati ni treba, bodo pa radi ime zbrisali. In tako bomo tudi storile. — Vsa hvala gre tudi gosp. župniku, ki so nas pri shodu Marijine družbe ustno prijeli, pokazali, kaj smo naredile. Besede so učinkovale, me smo odstopile, razen nekaj zaslepljenih rev. Pa bodo tudi te spregledale. Tako postopajo svobodoljubni in svobodo-želujoči socijalni demokratje. V pravi luči so se pokazali in to je prav. Bomo vsaj vedele, s kom imamo opraviti. — Poživljamo pa g. veletovamarja Gassnerja, naj sa vendar zavzame za zbegane in zapeljane, saj ga pri nobeni dobri stvari ne manjka. — Svoje tovarišice pa poživljam, pristopimo k naši Jugoslovanski Strokovni Zvezi. Pa bo mirno srce in čiste roke!
Delavski prijatelji ▼ Tržiču, Naj vam
nekoliko opišem težave, ki jih imamo krščansko misleči delavci zadnji čas po nekaterih tovarnah. O svobodi se govori in o tej vpijejo najbolj glasno tisti, ki je sami drugim tovarišem ne privoščijo. Kar s silo nas hočejo pritirati v rdeča društva, kjer imajo glavno besedo razni brezverci Ljudje, ki so bili še nedavno liberalci, so čez noč postali socialni demokratje, n. pr. čevljar Krištofek, ki je bil prej mojster v predilnici. Na shodu pri Pelarju je nastopil kot govornik njegov oče, znan pod imenom Štikpasirar, Ta mož, ki je kot mojster v predilnici zatiral na krut način delavke in surovo postopal z njimi, je govoril za delavce. Kdo naj mu verjame! Dobro je povedal Sitar na shodu Kristanovem Snoju, ki nosi zvonec med socialisti, ko mu je rekel, da je bil zapisan v drugem razredu, to je med najbolj ubožnimi osebami, dasi ima dve hiši in s tem je odjedel prostor drugemu bolj potrebnemu. Ne upajo si priznati pri svoji agitaciji, da ne hodijo v cerkev in pravijo, saj nismo zoper vero, da bi na ta način lažje pridobili nekaj članov. Toda dobro poznamo te ljudi, ki se nam sladkajo. Mi ostanemo trdni in neupogljivi. V jugoslovanski strokovni orga-nizaiiji je prostor za nas, tu je zbirališče vseh krščanskih delavcev in delavk. Kdor je naš, bo vstopil v to organizacijo.
Iz D. M. v Polju. Dne 12. m. m. s« je pri nas ustanovila nova skupina J. S. Z., ki šteje danes že veliko članov. Delavstvo se je z veseljem oklepa, ker uvideva, da je le v slogi in združenju moč. Vzroka za to je pa tudi dovolj, ker se našemu delavstvu zelo slabo godi pod komando nemškega kapitala, katerega je skupaj spravil ubogi naš slovenski delavec. Tovariši, poživljam vas, da do zadnjega vsak stopi v našo organizacijo, ne odnehajte prej, da bo zadnji mož, zadnja dekle v naših vrstah, ker le potem bomo Lahko rekli, da smo mi res delavci, ki se zavedamo, da srno ljudje in si bomo upali nastopiti složno za naše zahteve. Zato vsi na delo za našo stanovsko organizacijo,
D. M. v Polju. Naša občina ves čas vojne ni skrbela čisto nič za aprovizacijo svojih občanov, ki so v pretežni večini delavci, Župan, kateremu so pri zadnjih volitvah kršč. soc. delavci pomagali z vsemi svojimi močmi do izvolitve, je čisto pozabil, kaj je njegova dolžnost napram delavstvu, ki malone gladu umira. Občinski odbor pa tudi menda ni imel smisla zato, da bi bil delavstvu pomagal v najhujši sili. Pa bodi temu tako ali tako, konštatiramo le suho dejstvo, da naša občina ni imela ni-kake aprovizacije. Zato je delavstvo na •shodu J. S, Z. zahtevalo od župana in občinskega odbora, da naj izroči vso aprovizacijo odboru, izvoljenemu na shodu, kar se je tudi zgodilo. Delavstvo je iz svoje srede zbralo odbor, katerega je tudi okrajno glavarstvo potrdilo in ga priznalo ve-ljavhim. Delavstvo pa naj ohrani mirno kri iu naj ne posluša fraz, katere mu vsiljujejo ljudje, ki še nikoli niso imeli srca zanj in ki so ravno v zadnjem Času pokazali, koliko jim je za dobrobit trpečega ljudstva. S takimi ljudmi, ki nimajo značaja ne časti, ne moremo imeti nič skupnega. Gre Se jim le za lastno korist, za lasten žep. — Povem naj še to, da nam je oktajno glavarstvo naklonilo 5000 kron v svrho aprovizacije revnega ljudstva. Naše Gospodarsko društvo v D. M. v Polju p%. je prevzelo brezplačno financiranje in deljenje blaga za aprovizacijo. Želeti bi le bilo, da »e omenjena Gospodarska zadruga razide in priklopi v smislu sklepov, sklenjenih na zadnjem delavskem shodu zaupnikov Prvemu ljubljanskemu delavskemu konsum-nemu društvu, potem bi bil naš obstoj zagotovljen.
Svetovni škandal v osrčju svobodne Jugoslavije.
V	neposredni bližini slovenske pre-stolice se nahaja veliko podjetje, seveda ne v slovenskih rokah, ampak v rokah, ki so omadeževane s krvjo tisočev in tisočev nesrečnežev, ki so prelili svojo kri, v rokah brezvestnih Nemcev in židovskega kapitala, to je papirnica akcijske družbe Leykam Josefsthal v Vevčah. Ta židovska tvrdka zasluži, da se postavi pred svetovno sodišče, ker našemu slovenskemu delavstvu počasi pije kri in ga tako pusti počasi umirati. Če je kdo še danes morilec, je v prvi vrsti ta brezvestna družba, katera, čujte in strmite, še danes plačuje delavstvo po eno krono 92 vinarjev na dan. Tako ubogi delavec dobi na štirinajst dni okrog 20 kron. Delavkam in to odraščenim starim delavkam po 24—30 vin. na uro. Kako sijajno je preskrbljena taka delavka, nam pokaže tale dogodek: neka delavka jc vzela 1 kg Špeha, katerega je tovarna preskrbela. Seveda ga je bilo treba plačati. Tovarna ji odtegne določeno vsoto od plače ostanek celih 20 ali 25 vinarjev ji pa izplača. Tako je morala za eno kilo Špeha delati celih štirinajst dni. Potem naj pa še kdo reče, da nismo v svobodni Jugoslaviji, samo to moram pristaviti, da svoboden ni delavec, ampak nesramni židovski kapitalist, ki stori, kar se mu zljubi. Kje je
naša vlada, kje naše oblasti, da tega ne vidijo, Tu bi morala vlada odločno poseči vmes in storiti konec temu početju. Apeliramo na narodno vlado, da naj odločno nastopi in naj stori konec temu nezaslišanemu zatiranju našega ubogega trpina-delavca.
Delavsko pravo.
Naredba celokupne Narodne vlade SHS v Ljubljani glede izpopolnitve občinskih odborov z zastopniki delavstva, Ker
delavstvo v občinskih odborih ali sploh ni zastopano ali vsaj ne v primernem številu, nadalje ker ni umestno, da bi se sedaj v prehodni dobi tam, kjer občinski odbori še funkcijonirajo, pred izpremembo občinskih volilnih redov vršile nove volitve v občinske odbore, se odreja: § 1, Občinski odbori tistih občin, ki jih določi Narodna vlada SHS, se pooblaščajo, da pokličejo v občinski odbor primerno, istotako po Narodni vladi SHS določeno število članov iz srede delavskih organizacij, § 2. Ta naredba, ki naj jo izvrši poverjenik za notranje zadeve, dobi moč z dne razglasitve. V Ljubljani, dne 15, januarja 1919,
Naredba celokupne Narodne vlade SHS v Ljubljani, s katero se uvaja osemurni delavnik pri zelenicah na slovenskem ozemlju države SHS. Z dnem 20, januarja 1919 se začasno do enotne definitivne ureditve po centralni vladi uvede za vse delavske kategorije pri železnicah osemurni delavnik. Narodna vlada pozivlje upravo državne in južne železnice, naj se glede delovne dobe pri vseh ostalih kategorijah uslužbenstva medsebojno posvetujeta in, varujoč prometne in upravne železniške Interese našega ozemlja, dogovorno z zaupniki uslužbenstva pripravita primerne predloge, V Ljubljani, 17. januarja 1919.
Okrožnica glede seznamkov bolniških blagajen in zavodov. Poverjeništvo za so-cijalno skrbstvo pri Narodni vladi SHS v Ljubljani potrebuje za naložitev katastra natančne seznamke vseh okrajnih, obratnih, stavbnih, zadružnih, občinskih (posel-skih in društvenih bolniških blagajen in bratovskih skladnic, nadalje delavskih bolniških zavodov, kar jih je v njegovem področju. Zato se naroča vsem političnim oblastvom prve stopnje (okrajnim glavarstvom in predstojništvom avtonomnih občin), rudarskemu glavarstvu in vsem drugim oblastvom in uradom na ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki jim je poverjeno nadzorstvo, nad katerim izmed naštetih zavodov, naj mu najpozneje do dne 25. januarja 1919 pošljejo seznamke vseh bolniških blagajen. in zavodov v svojem področju.
V seznamek je’ sprejeti tudi blagajne itd., oziroma njih posamezne dele (podružnice, poslovalnice itd.), ki so bile, oziroma so po svoji organizaciji še podrejene oblastim, oziroma predstojništvom, katerih sedež je izvun območja Narodne vlade SHS v Ljubljani. Take blagajne itd. naj naznani tisto oblastvo (urad), v čigar področju je vplačevalnica ali del (obrat, rudnik, oddelek, pisarna) dotičnega zavoda. Prav tako je naznaniti bolniške blagajne, katerih okoliš je vsled političnih razmer razdeljen tako, da je njih sedež izvun območja Narodne vlade SHS v Ljubljani. V tem in podobnih primerih jih mora naznaniti tisto okrajno glavarstvo, v čigar področju je odcepljeni okoliš, oziroma ki meji ob dotično ozemlje in ima s tem ozemljem najugodnejše komunikacijske zveze; v dvomljivih primerih (dveh ali več glavarstev-mejašev) odločuje daljša meja.
Seznamek naj obseza tekočo številko, ime blagajmice, sedež blagajne (zavoda), okoliš, dosedanje nadzorstvene. oblasti po stopnjah, opombe. Pri blagajnah, navedenih v drugem odstavku te okrožnice, je pripombno staviti morebitne predloge za njih razpust, združitev s kako drugo blagajno ali za drugačno reorganizacijo.
Dalje je pozvati vse blagajne itd., naj po stanju z dne 31. decembra 1918 sestavijo podrobne imovinske izkaze tako, da bo iz njih razvidno, kje in kako je naložena njih imovina (vrednostni papirji, posestva itd.). Razpoložne gotovine in terjatev na zastalih prispevkih ni navajati; pač pa naj se navedejo morebitni skladi (podporni, pokojninski i. dr,). Zbrani izkazi naj se semkaj predlože najpozneje do dne 15. februarja 1919,
Obenem z izkazi, navedenimi v prejšnjem odstavku, naj se dopošlje po en izvod (eventualno v prepisu) pravil in morebiti veljavnih poslovnikov, opravilnikov, službenih redov in pragmatik, pogodb in drugih notranjih predpisov.
Volilno pravo v Nemški Avstrijk
1. Voliti sme vsak Nemec in Nemka iz nekdanje Avstrije ali Nemčije z dvajsetim letom.
2. Voliti ne smejo izpričani zločinci: oderuhi, goljufi, tatovi, zvodniki, javno nadzorovani nečistniki, tisti, ki so pod kura-telo, ki jim odvzeta očetna oblast nad otroci in več kot dvakrat kaznovani pijanci.
3. Volivna pravica je hkrati dolžnost.
4. Pri volivnih okrajih ni razlike med deželo in mestom.
5. Volijo se stranke, ne imena kandidatov. Vsaka stranka dobi toliko poslancev, kolikor ji gre po razmerju glasov, ki so bili zanjo oddani. Vsak okraj voli torej taiste kandidate, ki pripadajo njegovi stranki.
Voli se v vsaki občini, če šteje občina več kot 1000 glasov, dobi vsakt tisoč svoje volišče,
6. Vsak voli tam, kjer se nahaja na dan volitve.
Voli samo tisti, ki je pravočasno vpisan v volivno listo.
7. Volivne komisije sestoje iz zastopnikov strank. Predsednika imenuje okrajna ali krajevna oblast.
Volivne komisije so: glavna, okrožne, okrajne, občinske in krajevne.
8. Glavna volivna gosposka je na Dunaju. Imenuje se vlada. Ima predsednika in 20 prisednikov. Pet izmed teh mora biti vodnikov. Ta komisija odloči končno v vseh volivnih sporih.
9. Za severno tirolsko okrožje je njen sedež Inomost, Predsednik je inomoški župan, prisednikov mora biti vsaj 6. Predlagajo jih stranke po razmerju svojih glasov po zadnjih volitvah. Ta komisija skrbi za pregled volivnega izida, določi število oddanih glasov in koliko poslancev dobi vsaka stranka na podlagi izida.
10. Okrajno in krajevno volivno komisijo upostavi okrožna. Sestoji iz zastopnikov strank. Predseduje župan ali namestnik, ki ga imenuje župan. Ta komisija skrbi za zapisnik volivcev.
11. Zapisnik volivcev se sestavi po hišnih številkah. Vsako volišče ima svoj zapisnik. Štirinajst dni mora biti na vpogled vsakemu.
12. Kdor ni v volivni list;, se lahko pritoži ustno ali pismeno. Ugoditi mu mora komisija, če je prinesel s seboj izkaze volivne upravičenosti, tekom 3 dni.
Če je volivec v volivni listi in kdo ugovarja temu, se mora volivca pozvati tekom 24 ur, da izkaže volivno upravičenost.
Organizacij.
Važnost načelnega poduka. Danes so ljudje lahkomisleni in neprevdarni. Ne ločijo jedra od lupine. Če si kdo nadene jugoslovansko ime, gledajo za njim, če si drugi nadene demokratsko ime, letijo za tistim, če se spet kdo naslovi s krščanskim imenom, pravijo:	za tem poidemo.
Prav! Vendar treba je dobro pogledati, ali je to krinka ali je resnica. Kdor je Jugoslovan, ta ni takrat Jugoslovan, kadar se vse krčme odenejo s tem napisom, ampak takrat, kadar je treba za potrebe ljudi duševno in materijelno delati in trpeti. Kdor je mož, ljudstva v nebeni potrebi ne zapusti, se mu tudi ne prilizuje in ne kliče ljudskim grehom: dobra dela so. Kdor je kristjan v dejanju ne z jezikom, ta ljubi resnico in jo zagovarja, tudi če je treba samega sebe kot zločinca križati. Samo tisti, ki sj je ustvaril trdne misli, ki drže, je mož in ne vetrnjak. Dandanes je polno listov in govorjerja — vse posluša, bere in jezika, misli pa nobeden. Kdor pa misli in si je ustvaril trdna načela, ta bo z enim pogledom presodil časopisje in govorjenje in znal, koliko je zrnja in plev. Moža načel ne bodo zmotili ne socijalisti, ne boljševiki, ne nihče, ker za vrtoglavimi ljudmi gredo samo vrtoglavi. Utrdite se v načelih.
Fazno.
Vsak naj pridobi novega naročnika in gotovo pošilja dopise. Zganite se! Na delo! Agitirajte za J. S. Z. in naše časopisje. Združujte se!
Kako je to, da imamo v Ljubljani eno narodno vlado in eno deželno vlado. Dve naenkrat! Katero naj pa poslušamo! Obe, ali nobeno? Razmere naj se vendar končno urede! Zahtevamo, da se ta stvar uredi in skliče državno kot deželno veče!
"J Ljubljani imamo sedaj operno (narodno) in dramsko (prejšnje nemško) gledališče. ki sta pod vodstvom Narodnega gledališča. Slovenski Taliji se obetajo lepi časi. Delavci, združite se v dramske odseke in prirejajte igre!
Protestni shod je imela na svečnico v Ljubljani jugnrlovanska omladina, ki sestoji iz vseh jugoslovanskih organizacij. Spreiete so bile resolucije, naperjene proti Lahom in Nemcem
Tadja z živili za Slovenijo je priplula v Trst.
Iz Maribora so spodili 16 nemških magisfr->tnih uradnikov. Uraduje se sedaj slovensko.
Krvave dogodke v Mariboru preiskuje francoski maior. Njegova preiskava je za S'ovence ugodna.
V Gradcu so konfinira’1 Nemci slovenske visokošolce. Narodna vlada je stavila nemški vladi ultimat, da jih do 4. svečana izpuste, sicer bodo v Ljubljani konfinirani ravno tako nemški podaniki. 4„ to je torek opoldan, so aretirali kot odgovor nemškim
represalijam 7 uglednih Nemcev, Nismo sicer za to, da se ljudi zapira, je pa krivično postopanje Nemcev v Gradcu, ki se je izvršilo iz same oholosti in surovosti.
Na naslov hetmana svete vojske. Bil sem na sestanku zaupnikov v »Unionu«. Po sestanku sem se pa spomnil v družbi nekaterih tovarišev', da bi bilo dobro preskrbeti si malo pokrepčila. Ker sem se udeležil tudi zadnjega protialkoholnega zborovanja v »Unionu«, sem si mislil v gostilno ne greš, ampak ker je v bližini brezalkoholna gostilna, bom pa šel na en čaj. Rečeno — storjeno, Vsedli smo se za mizo in naročili čaj, ki je bil zelo okusen, ko smo pa vprašali za račun, se nam je povedalo, da stane čaša 1 K 80 vin, Sami sebi nismo mogli verjeti, če slišimo prav ali ne. Vprašali smo še enkrat in se prepričali, da je gola resnica. Ko smo premišljevali po vzrokih te draginje, smo prišli po načelih legike do sledečega zaključka: Ljudje pijo vino in žganje sedaj, ko je tako silno drago bolj kot preje, — če hočemo, da bodo pili čaj in opustili alkohol, mora biti čaj še dražji. Če misli kdo, da to niso pravi vzroki, naj pove druge!
V Zagrebu je prevzela s 1. februarjem vojaško oblast ustanovljena Savska divizija, v Ljubljani pa Dravska divizija. Poveljuje obema srbski general.
Trst ali Reka! Ne obe mesti sta na našem ozemlju in obe bosta tudi naši! Povsod zahtevajte to odločno. Naših bratov pač ne smemo in ne moremo izdati.
Reka — bo prosta luka. Dalmacija pripade Jugoslaviji. Koroška je že za nas gotova, Goriška tudi, le za Trst se še pogajajo.
V Pragi je Ivan Hribar jugoslovanski poslanik.
Načrt za razdelitev veleposestev je že izdelan. Zemljo dobe kmetje in delavci, ki bodo zemljo sami obdelovali. Mislim, da bo vsak vesel, če bo dobil kak kos zemlje in jo bo z veseljem obdeloval.
Nad pet miljard bankovcev kroži v državi SHS. Od večje ali manjše množine bo odvisna valuta našega denarja.
»Republiko«, Radičev dnevnik na Hrvaškem, je vlada prepovedala.
Občni zbor Radičeve stranke na ITr-vatskem je imel na svečnico buren shod. Govorilo se je kar počez. ,
Pašič zastopa na mirovni konferenci baje velikosrbsko stališče! Je li to res? Slovenski narod zahteva, da pripoznajo na mirovnem posvetu takej državo Jugoslavijo, Povejte nam, kje ie lista skala, ki je na potu, da jo odvalimo. Zahtevamo pa odkrito besedo, brez 2a”i anj, da ali ne! Zavzamejo naj sc zastopniki na mirovnem kongresu, kot osrednja vlada z vso silo za to, da ne izgubimo niti koščka slovenske zemlje! Ne samo besed, dejanj hočemo! Zganite se, da ne bo prepozno, če ne, bo pa ljudstvo samo govorilo in povedalo vsemu svetu, kaj da zahhva.
Huda polemika se je razvila v časopisju glede tega, ker re skliče skupna vlada Državnega veča, ki na; bi kontroli; a’o vlado in dajalo zakone. Prav bi bilo m zahtevamo, da se skliče državni zbor. Absolutizma pač ne bomo zepel uvajali. Demokratizem naj se poka?e povsod!
»Državna posredovalnica za delo.« V preteklem tednu (od 27. jan. do 2, febr.) je iskalo delo 177 moških in 77 ženskih delavnih moči. Delodajalci so iskali 35 moških in 47 ženskih delavnih moči. Posredovanj se je izvršilo 56. — Od 1. januarja 1919 do 2. februarja 1919 je iskalo delo 1336 delavnih moči, delodajalci so pa iskali 542 delavcev. Posredovanj se je izvršilo v tem času 96,	— Delo iščejo pisarniške
moči (281), trgovske moči (131), sluge za trgovine in urade, tovarniške delavke, služkinje, mizarji, kolarji, kovinarji, zidarji, tesarji, natakarice itd. — V delo pa sprejme posredovalnica rudarje (100), izučene poštarje in telegrafiste za Srbijo (50), služkinje, čevljarje, cestne delavce, šivilje in delavce v tovarne za čevlje.
Delavec in duhovnik. Delavec je trpin — trud in trpljenje je njegov delež. Duhoven, ki se zaveda svojega vzvišenega poklica, je podoben delavcu. Trudi se in trpi, kar ima, je delež ubogih, njegov trud in trpljenje je še večje kot delavca, ker je duševno in zato mnogo bolj naporno. Zato sta si delavec in duhovnik prijatelja, da težko dobi delavec boljšega in nesebičnejše-ga prijatelja kot je duhoven. Saj duhoven nima svoje družine, njegova skrb in ljubezen so zatirani in trpini — katerih je nebeško kraljestvo. Biser duhovništva je pa celibat. Zato nas je neprijetno dimilo, da se je dobila na Češkem skupina duhovnikov, ki je za odpravo celibata. Sicer to ni naša stvar, dajati cerkvi in duhovščini v tem oziru kaka navodila, vendar moramo poudarjati, da bi z odpravo celibata krščanski delavec zgubil svojo najmočnejšo oporo in bi bil pomen in ugled duhovskega stanu občutno oškodovan. Duhoven, ki bi moral skrbeti tudi za svojo družino in bi imel poleg svojih duhovskih poslov tudi vsakdanje skrbi moža in očeta, ne bi bil popoln duhovnik.
Na Dunaju bodo drugo leto javne nasade spremenili v gredice in nasadili zele-
njavo. Tudi na širokem Ringu mislijo napraviti pašnike in trate, kostanje posekati in nasaditi sadje, da bodo imeli več poljskih pridelkov in živeža, Uvažujejo paž življenjske potrebe!
Bivši cesar Karel bo moral iz AvBtri-je. Čudno, da ga niti rodni bratje ne marajo in to še »gosposki« sinovi ne!
Zveza narodov bo najbrž k«na£u sestavljena.
Svoboda in mir, A ni ne prve m ne drugega. Svobodo vsak po svoje razumeva, miru pa sploh nismo še imeli. Urede naj se že vendar razmere in naj se »e sili ljudi v medsebojni boj!
8 milijonov rubljev so prinesli fe Rusije hrvaški vojni ujetniki, ki naj prgaeizi-rajo boljševizem,
V Nemški Avstriji se vodi hud volilen boj med strankami. Posebno na Dunaju se je razvnel boj med krščanskimi socialci in socialnimi demokrati.
Na Dunaju narašča vedno bolj število brezposelnih. Zahtevajo brezposelno podporo, za delo pa noče nihče prijeti. To ni prav! Kam pa pridejo? Sicer pa bodo Nemci videli, da bodo morali poetafi iz »Herrenvolka« — »Sklavenvolk«.
Oficirjev je brezposelnih na Dunaju toliko, da ne vedo kam z njimi. Ustanovili so obrtno šolo in tečaje., kjer se oficirji uče raznih obrti. Prav je!
D’Anunzio je že začel smešiti francoski in angleški narod zato, ker z Italijani ne tulijo za aneksijo zasedenih slovenskih ozemelj.
Wilson zahteva, da Italija izprazni zasedeno ozemlje, ki naj ga zasedejo zavezniške čete. Prav bi bilo, da bi ae (o zgodilo, da se ne bi godila taka nečloveška nasilja.
Glavni in odgovorni urednik:	Anton Komljanec. — Izdajatelj:	M i h a e 1 Mofikerc.
Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.
Delavci fn delavke,
priljubljene med svojimi sodelavci, dobe lahek posraissk: zaslužek. Pojasnila dobe na ustmene in pismene ponudbe v upravi „Slovenca“.
Največja slovenska hranilnica!
•I •	I* 1 !•
Ljubljana, Frešernova ulica št. 3
je imela koncem 1.1918. vlog . K 80,000.000-— rezervnega zaklada................„	2,600.000	—
Sprejema vloge vsak delavnik ©*0/ in jih obrestuje najvišje po W /o
Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike. — Hranilnica je pupilarno varna. Dovoljuie posojila na zemljišča in poslopja proti nizkemu obrestovanju in obligatornemu odplačevanju dolga. — V podpiranie trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno
Kreditno društvo.
Gospodarska zveza
centrala za skupni nakup in prodaje v Ljubljani, reg. zadr. z o. z.
Stalna 'zalega poijedelj. strojev:
motorjev, mlatilnic, viteljev, slamo - in reporezme, brzopari nikov, plugov, bran,
čistilnikov i. t. d.
Prodaja: umetnih gnojil, koionijalnega in špecerijskega blaga cer poljskih pridelkov.
Zaloga:
pristnega domačega in ogrskega vinu, žganja i. t. d.
Lastna izdetovalnka in prekajevalnica klobas. - Lastna zeSjarna.
Ljudska posojilnica
Q registrovana zadruga z neomejeno zavezo p
Q	o MiMani,	Q
D v lastnem domu Miklošičeva c. 6, 0
za frančiškansko cerkvijo
[] sprejema hranilne vloge vsak delavnik Q
0 dopoldne od 8. do 1. ure in jih obrestuje po rr    , „ . brez odbitka rentnega dav- U
n
3 M
brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje zavod Q
DaJa ffl, jJS sam za svoje vložnike, tako m I I" (jft dobe le-ti od vsakih U Q 100 kron čisto 3 krone 25 vinarjev na. leto. £ 'j
[j „Ljudska posojilnica" sprejema vlogo tudi [J
□ po pošti in daje za njih vplačilo na raz- n polngo poštne položnice. Sprejema tudi LI Q vtoge na tekoči račun ter daje svojim z a- Q
Ddružnikoin posojila proti vknjižbi z amor- m tizacijo ali brez me na osebni kredit proti 11 ] poroštvu ali zastavi vrednostnih papirjev. H n	Menjice se eskomptujejo najboljše	rt
D	Vloge v „I>judski	posojilnici1* so	ri
popolnoma varno	naložene, ker	U
posojilnica daje denar na varna posestva na deželi	in v mestih. —	q
0 Rezervni zakladi znašajo nad en milijon n U kron. — Stanje hranimih vlog je b>io U Q kom em leta 1918. nad 40 mil ionov kron. [
»Ljudska posojilnica*' stoji pod ne-g posredmm državnim nadzorstvom.
Dcrtcz:c3c3ac3c3cac3c3c3c3c3czici3a