249
**) Nemški narodni ekonom grof Soden piše že pred 60 leti: Die sogenannten freien Fabriken sind nichts anderes ala permanente Zuchthauser   der   schlimmsten Art   fiir   das   arme Proletariat.                                                                          Pis.
***) „Socialismus und Kapitalismus" na 159. str.
Socijalno-politiške razprave.
Bivša parižka komuna in socijalizem.
Socijalno-politiška študija.
Spisal dr. V. Zarnik.
IV, (nadaljevanje.)
Tako, kakor sem ravnokar popisal stvar, nič prena-pel, nič odvzel, argumentirajo proletarci in njihovi socialistični vodje. Kdo bo tajil, da ne bi bilo mnogo istine v njihovih besedah? In kaj so nasledki tega? Da se tem enostranskim svobodnjaškim in liberalnim naporom nasproti postavljajo isto tako enostranski napori vse zjednačiti. Ti napori cikajo na to, da bi se z močjo in z voljo cele skupine (na priliko: države, komune) vsem državljanom enaka mera vseh vžitkov osigu-rala. V to ime, da bi se pa to dalo vresničiti, mora se po mnenji komunistov vse privatno premoženje v skupno premoženje združiti, in da se to skupno premoženje ne le samo vzdržuje, temuč tudi pomnožuje, mora država „vse delo organizirati". Na tej podlagi bi se potem vsem enaki vžitki zagotovili.
Liberalizem postane prav lahko v svojih razmerah napram državi preveč centrifugalen, med tem ko hoče komunizem preveč vse v državi vsredotočiti. Ako vlada nebrzdana svoboda v narodno-gospodarstvenih zadevah, postanejo „svobodne" fabrike**) postavno dopuščene, vekovite ječe za proletarca, protivna bi pa spet bila država, osnovana na komunističnih načelih, posilna de-lalnica v velikem slogu. Schaffle***) je pisal ravno o tem 1870. leta, da, ako bi ekonomični liberalizem enostransko nadvladal, ima se človeško društvo po pravici bati strašanskih komunističnih udarcev. In mož je bil dober prerok, kajti še ne dobro leto potem se je parižka komuna z grozovitimi čini pokopala, o čemur bomo pozneje obširno govorili.
Naloga našega časa je, da se to, kar je resničnega in dobrega, ravno tako iz liberalizma kakor iz komunizma izbere in zveze, da se ogibljemo napak obeh sistem in da z vsem trudom za tem težimo, da se osebna svoboda in društvena enakost v istem razmerji razvijate. Ta težnja gre za tem, da se morajo vsem po javni vlasti vnanja tla osebne svobode ohraniti, ali* ob enem se morajo pa tudi divji izrastki te svobode toliko prikrajšati in opravičiti, da se bo kolikor toliko za zmirom prilika odvzela, ako bi nekteri bogataši si-romaškega proletarca tlačili, teptali in vničevali. To tretjo težnjo imenujejo najnovejši n&rodni ekonomi: ekonomični federalizem. Izpovemo tu, da tudi spadamo po svojem mišljenji in osvedočenji v krog ekonomičnih federalistov.    Cilj in konec ekonomičnega
federalizma je: vsem osebno svobodo pridobiti ali ob enem pa tudi vsem dobro gmotno (materielno) stanje pod zaštito te svobode asigurati. Vsi dobri vspehi na polji socijalne reforme, kakor: delavske zadruge (Arbeitergenossenschaften), postavodajalstvo za-stran fabrik in železnic, težnja za tem, da se države razvojničijo in da se „milica" vpelje, resnične poprave v davkarstvu itd. spadajo v področje ekonomičnega federalizma.
Prihodnjič bomo govorili o raznovrstnih komunističnih in socijalističnih sistemah; začeli bomo pri Francozih.
250