176 Knowledge of mountaineers and alpinists about high-altitude illness Abstract When physically active at the altitude of 2,500 meters or more, a person can develop one or more types of high-altitude illness (HAI): acute HAI, high-altitude cerebral oedema or high-altitude pulmonary oedema. The number of HAI cases is increasing. It is essential that an individual pre- vents HAI by good tour preparation and gradual acclimatisation. If problems do occur, first aid knowledge (FA) is of vital importance. FA is based on recognizing signs and symptoms of the illness early on. When HAI occurs, ascending has to stop. If the person’s condition does not improve, immediate descend and medical help are vital. The aim of the research was to find out the level of first aid knowledge of Slovene mountaineers and alpinists. 21% of 307 interviewees have already experienced one type of HAI. The alpinists and mountaineers who took part in the research, are well aware of the risks posed by high altitude. The majority also has a good knowledge of FA in the case of HAI. The percentage of right answers is around 90%. The knowledge of alpinists is in some cases statistically significantly better (p < 0,05) than that of mountaineers. The interviewees are less familiar with some symptoms and signs of different HAI types. Mountaineers and alpinists are aware that there is room for improvement, especially in the field of medicine application for treating and preventing HAI complications. Keywords: acute high-altitude illness, high-altitude cerebral oedema, high-altitude pulmonary oedema, alpinism, mountaineering Izvleček Pri gibanju na višini 2500 metrov ali več se lahko pri posamezniku razvije ena ali več oblik višin- ske bolezni (VB): akutna VB, možganski edem ali pljučni edem. Pojavnost VB narašča. Bistveno je, da posameznik z dobro pripravo na turo ter po- stopno aklimatizacijo prepreči pojav VB, če pa se zapleti pojavijo, je pomembno znanje prve pomoči (PP). PP temelji na zgodnjem prepozna- vanju znakov in simptomov bolezni. Ob pojavu bolezni je treba prenehati z vzpenjanjem, če se stanje ne izboljša, sta nujna takojšnji sestop in zdravniška pomoč. Namen raziskave je bil ugo- toviti, kakšno je znanje slovenskih alpinistov in planincev o PP pri VB. Izmed 307 anketiranih jih je 21 % že imelo eno izmed oblik VB. Anketirani alpi- nisti in planinci so dobro seznanjeni s tveganji, ki jih predstavlja višja nadmorska višina, tudi njiho- vo znanje o ukrepih PP pri VB je povečini dobro. Deleži pravilnih odgovorov se gibljejo okrog 90 %. Znanje alpinistov je v nekaterih primerih sta- tistično značilno (p < 0,05) boljše od planincev. Anketirani slabše poznajo nekatere simptome in znake različnih oblik VB. Področje, pri katerem si tako alpinisti kot planinci želijo pridobiti dodatna znanja, je področje uporabe zdravil za zdravljenje in preventivo zapletov višinske bolezni VB. Ključne besede: akutna višinska bolezen, višinski pljučni edem, višinski možganski edem, alpinizem, planinstvo Damjan Slabe*, Neža Prušnik**, Eva Dolenc Šparovec*, Nina Hiti***, Uroš Kovačič**** Znanje planincev in alpinistov o višinski bolezni *Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Katedra za javno zdravje, Zdravstvena pot 5, 1000 Ljubljana, tel. 041 740 447, e-naslov: damjan.slabe@zf.uni-lj.si ** Solčava 68, 3335 Solčava **** Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Katedra za fizioterapijo, Zdravstvena pot 5, 1000 Ljubljana **** Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za patološko fiziologijo, Zaloška c. 4, 1000 Ljubljana Foto: Damjan Slabe raziskovalna dejavnost 177 „ Uvod Več kot 35 milijonov ljudi vsako leto obišče kraje na visoki nadmorski višini. Te številke iz leta v leto še naraščajo (Smedley & Gro- cott, 2013). V takem okolju se posameznik srečuje s številnimi tveganji za zdravje, mednje sodi tudi obolevnost in smrtnost zaradi višinske bolezni (VB). Z naraščanjem nadmorske višine je poleg znižanja temperature in vlažnosti okolja značilen tudi padec barometričnega tlaka, ki povzroči zmanjšanje parcialnega tlaka kisika. Ta hipobarična hipoksija v telesu člo- veka, izpostavljenega višjim nadmorskim višinam, sproži vrsto fizioloških odzivov, ki v večini primerov pomagajo posamezniku prenašati in se prilagoditi okolju z nizko vsebnostjo kisika. Postopek prilagajanja na hipoksijo, imenovan aklimatizacija, je vrsta kompenzacijskih sprememb v več organ- skih sistemih in traja od nekaj dni do nekaj tednov ali celo mesecev (Imray et al., 2010; Paralikar & Paralikar, 2010; Bärtsch & Saltin, 2008; Simon & Simon, 2014). Lahko pa se pojavijo tudi nasprotni, neprilagojeni odzi- vi telesa, ki povzročijo eno od treh oblik VB (Luks et al., 2017). VB je splošno uporabljen izraz za sindrome, ki se pojavijo na nadmor- ski višini nad 2500 metrov in vključuje aku- tno višinsko bolezen (AVB), višinski pljučni edem (VPE) in višinski možganski edem (VME) (Bhagi et al., 2014). Vse tri oblike se lahko med sabo prepletajo (Pavšič, 2014). Glavni dejavniki, ki vplivajo na pojav VB, so: predhodna zgodovina VB (posamezni- kova dovzetnost), pomanjkanje nedavne izpostavljenosti nadmorski višini (aklima- tizacije), večja hitrost vzpona, dosežena nadmorska višina (predvsem višina, na kateri prespimo), preobremenitev, čas iz- postavljenosti visokogorskim razmeram (ure, dnevi, tedni), nizke temperature zraka v okolici, psihofizično stanje posamezni- ka, substance in stanja, ki zavirajo proces aklimatizacije (alkohol, pomirjevala), dolo- čene kronične bolezni dihal in srčno-žilna obolenja (nevromišične bolezni, kronična obstruktivna pljučna bolezen, restriktiv- ne bolezni pljuč, cistična fibroza, okužbe dihal, pljučna hipertenzija, srčne napake). Drugi dejavniki, ki prispevajo k razvoju VB, so: telesni napor, debelost, zemljepisna ši- rina, telesna pripravljenost in majhen vnos tekočine (Maggiorini, 2010; Netzer et al., 2013; Pavšič, 2014, Korzeniewski et al., 2015). Občutljivost na AVB se med moškimi in ženskami ne razlikuje. Otroci in mladostniki so morda manj nagnjeni k AVB, ljudje, sta- ri 40–60 let, pa imajo manjšo nagnjenost k razvoju AVB kot mlajši odrasli (20–40 let) (Luks et al., 2017). Akutna višinska bolezen Akutna višinska bolezen (AVB) je najpogo- stejša oblika VB in se običajno pojavi pri neaklimatiziranih osebah, ki se povzpnejo na nadmorsko višino nad 2500 m, čeprav se lahko pri zelo dovzetnih posameznikih razvije tudi na nižjih nadmorskih višinah (Roach et al., 2018). Prizadene približno 25 % oseb na zmerni nadmorski višini in od 50 % do 85 % oseb, ki se vzpenjajo nad 4000 m nadmorske višine (Eide & Asplund, 2012). AVB se pri posameznikih, ki se na viši- ni 4500–6000 m dvigajo več kot 500 m na dan, pojavi v 40–90 %. Če se posamezniki vzpenjajo počasi, se AVB na 3000–3500 m pojavi v 25–40 % (Luks et al., 2017). Glav- ni simptom AVB je glavobol, ki je običaj- no močnejši ob naporu. Drugi pridruženi simptomi so omotica, slabost, bruhanje, izguba apetita, utrujenost ali izčrpanost in nespečnost (Smedley & Grocott, 2013). Gre za dokaj nespecifične težave, ki se pojavlja- jo tudi pri drugih, v gorah možnih stanjih, npr. izčrpanosti, dehidraciji, podhladitvi, migreni, nekaterih infekcijah, kar nam lah- ko otežuje diagnostiko (Tomazin, 2004; Berendsen et al., 2022). Znaki in simptomi AVB običajno izzvenijo v treh dneh, če se nadmorska višina ne poveča (Mehta et al., 2008). Višinski pljučni edem Višinski pljučni edem (VPE) je življenjsko ogrožajoča nekardiogena oblika pljučnega edema, ki se razvije pri neaklimatiziranih osebah po hitrem vzponu na nadmorsko višino 2000–3000 m (Stream & Grissom, 2008). Pojavnost VPE je na 4500 m do 6 %, na 5500 pa 2–15 %, majhna pa je verjetnost, da se pojavi pod 3000 m (Pavšič, 2014). Za- četek VPE je običajno zapoznel, pojavi se 2–4 dni po prihodu na višjo nadmorsko vi- šino in ni nujno, da se pred tem pojavi AVB. Najpogosteje se pojavlja na nadmorski viši- ni nad 3000 m, vendar se lahko pojavi tudi na nižjih višinah (Mehta et al., 2008). Zgo- dnja diagnoza je lahko težavna, saj so šte- vilni zgodnji znaki in simptomi prisotni pri neprizadetih osebah na višjih nadmorskih višinah, zlasti v hladnem, suhem ali pra- šnem okolju (Taylor, 2011). Zgodnji znaki in simptomi VPE vključujejo dispnejo ob na- poru, utrujenost, kašelj, glavobol, stiskanje v prsih ali nenadno zmanjšanje zmogljivo- sti in povišano telesno temperaturo, ki obi- čajno ne presega 38,5 °C. Kašelj se običajno začne kot suh kašelj, ki napreduje v kašelj z rožnatim, penastim sputumom, redko pa se pojavi sveža kri. Z napredovanjem pljuč- nega edema se kašelj poslabša, zadihanost pa je čutiti tudi v mirovanju, pojavi se lahko tudi cianoza (Bhagi et al., 2014). Višinski možganski edem Višinski možganski edem (VME) je redka, vendar življenjsko nevarna oblika VB, ki se lahko pojavlja že na višini 2500 m, vendar je njegova pojavnost pod 4000 m nadmor- ske višine nizka. Pogostost pojava VME se ocenjuje med 0,1 % in 4 % (Eide & Asplund, 2012). Pri vzponih nad 3000–4000 m se pojavi v približno 0,1–0, 2 % (Pavšič, 2014). Čeprav se VME pogosto pojavi kot nadalje- vanje AVB, se lahko pojavi neodvisno ali pa v povezavi z VPE. Gre predvsem za pretira- no nabiranje tekočine znotraj lobanje, ki ni raztegljiva, zato naraste intrakranialni tlak, ki poškoduje možgane (Simon & Simon, 2014; Tomazin, 2004; Bajrović, 2002). Oseba z VME ima pogosto kombinacije naslednjih znakov in simptomov: glavobol, omotica, vrtoglavica, slabost, zaostanek v odzivnem času in zmedenost. Čeprav so ti simptomi podobni tistim, ki se pojavijo pri AVB, so v tem primeru hujši in lahko napredujejo v hujše znake in simptome, kot so: ataksija, spremenjena stopnja zavesti, nerazumljiv govor, halucinacije, krči. Povečanje intrakra- nialnega tlaka lahko povzroči edem papile, krvavitev v mrežnico in paralizo lobanjskih živcev. Najhujše oblike pa lahko napredu- jejo do možganske herniacije in intrakrani- alne hipertenzije, ki povzroči smrt (Corod- -Artal, 2014). Preprečevanje VB VB je običajno mogoče preprečiti ali vsaj omiliti (Zafren, 2014). Za preprečevanje VB je še vedno najboljši ukrep zadostna akli- matizacija. Splošno vodilo je, da hojo zač- nemo pod 3000 metri nadmorske višine in se postopno vzpenjamo. To pomeni, da naredimo 300 višinskih metrov na dan na nadmorski višini nad 3000 m. Vsakih 2–3 dni je priporočljivo imeti dan počitka (Davis et al., 2005). Strategije za preprečevanje VB poleg predaklimatizacije vključujejo zado- stno uživanje vode in prehrano, bogato z ogljikovimi hidrati (Taylor, 2011; Luks et al., 2017; Imray et al., 2010), kljub temu pa pitje velike količine tekočin ne preprečuje poja- va VB (Berendsen et al., 2022). Prva pomoč pri VB Kdaj in pri kom se bo VB pojavila, je zelo težko napovedati, razvije pa se lahko pri 178 vsakomur, ne glede na stopnjo aklimati- zacije (Pavšič, 2014). Zgodnje in pravilno prepoznavanje simptomov in znakov velja za osnovo učinkovitega zdravljenja VB. Šele ko prepoznamo, za katero obliko VB gre, bomo lahko ustrezno ukrepali (Tomazin, 2004). Nizka vsebnost kisika na visoki nad- morski višini je glavni vzrok za vse oblike, povezane s hipoksijo. Spust z visoke nad- morske višine je zato nujen ukrep zdravlje- nja, pri čemer so zdravila, vključno z do- dajanjem kisika, dopolnilni ukrepi (Netzer et al., 2013; Berendsen et al., 2022). Oboleli osebi je treba omogočiti čim lažji spust. To pomeni brez opreme in nahrbtnika. Ka- dar je mogoče, uporabimo različne vrste transporta (npr. živali, helikopter) (Luks et al., 2014). Oseb, ki so zbolele za katerokoli obliko VB, ne puščamo brez nadzora, saj je razvoj bolezni nepredvidljiv in se stanje lahko hitro poslabša (Žumer & Hajdinjak, 2019; Berendsen et al., 2022). Pri blagi obliki AVB lahko prizadeta oseba ostane na trenutni nadmorski višini, se sprosti, počiva, jemlje antiemetike, vzdr- žuje vnos tekočin in jemlje sredstva proti bolečinam, dokler simptomi ne izzvenijo. Če simptomi vztrajajo ali se celo okrepijo, je priporočljiv spust (Netzer et al., 2013). Ob hujši obliki AVB ter pojavu VME in VPE je spust nujen. Med načrtovanjem spusta lahko uporabimo tudi dodatne ukrepe: aplikacija kisika, hiperbarična komora in uporaba zdravil acetazolamid (Diamox tbl., 250 mg), deksametazon, 10 mg tbl., nifedi- pin (Adalat, 10 mg caps., Cordipin 20 mg tbl.) (Tomazin, 2004). Dobra priprava na vzpon, poznavanje zna- kov in simptomov VB ter ukrepov prve po- moči sta ključna za preprečevanje obolev- nosti in ustrezno pravočasno ukrepanje ob pojavu VB (Simon & Simon, 2014; Letchford et al., 2016). Namen raziskave je bil ugotoviti, kakšno je znanje slovenskih alpinistov in planincev o višinski bolezni ter prvi pomoči ob njenem pojavu. „ Metode Opis preizkušancev Preizkušanci (anketiranci) so bile osebe, ki se uvrščajo v skupini alpinisti ali planinci. Anketni vprašalnik je začelo izpolnjevati 398 oseb, v celoti pa ga je izpolnilo 307 an- ketirancev, od tega 82 alpinistov in 225 pla- nincev. V analizo so bili vključeni le v celoti rešeni anketni vprašalniki. Skupini planinci in alpinisti smo zaradi boljše predstavljivo- sti o znanju alpinistov o določenih temah med seboj primerjali, vendar naš prvotni namen ni bil primerjava med skupinama. Planinci so nam pri področjih, ki smo jih primerjali, služili kot kontrolna skupina. Merski instrument in postopek zbiranja podatkov Podatke smo zbrali z anketnim vprašalni- kom, sestavljenim na podlagi pregledane strokovne literature (IFRC, 2020; Ahčan, 2006; Glazer in sodelavci, 2005). Vprašalnik smo decembra 2022 preizkusili na desetih anketirancih in za pripombe prosili dva strokovnjaka s področja obravnavane te- matike. Končni vprašalnik je vključeval 27 vprašanj odprtega in eno zaprtega tipa. Razdeljen je bil na štiri sklope: izkušnje in samoocena znanja o VB, znanje o VB, ukre- pi prve pomoči v primeru VB, demografski podatki. Spletni anketni vprašalnik je bil izdelan v odprtokodni aplikaciji za sple- tno anketiranje 1KA (http://beta.1ka.si/). Vprašalnik je bil preizkušancem poslan po elektronski pošti. Prošnjo za posredovanje vprašalnika ciljni populaciji smo poslali Pla- ninski zvezi Slovenije, urednikoma spletnih strani Gore in ljudje in Friko ter na naslove nekaterih planinskih društev in alpinističnih odsekov po Sloveniji. Anketa je bila aktivna od 23. 1. do 5. 2. 2023. Postopek obdelave podatkov Pridobljene podatke smo obdelali s pro- gramskima orodjema Microsoft Office Excel (2015) in SPSS IBM Statistics 26. Z χ2 testom smo preverjali statistično značilne razlike v odgovorih med skupinama planin- ci in alpinisti. Razlike v povprečnih ocenah med skupinama planinci in alpinisti so bile določene s t-testom za neodvisne vzorce ali neparametrično različico Mann-Whitne- yjevega U-testa v primeru nenormalne po- razdelitve. Zaradi lažje predstavljivosti smo podatke vedno predstavili v povprečjih in ne rangih. Meja za statistično značilnost je bila določena pri p < 0,05. „ Rezultati Demografski podatki o anketi- rancih Anketni vprašalnik je izpolnilo 307 oseb, 27 % (82) alpinistov in 73 % (225) planincev. Med anketiranimi je bilo 63 % žensk. Naj- večji delež vseh anketirancev (28 %) sodi v starostno skupino 21–30 let, 25 % je starih med 41 in 50 let, 23 % več kot 50 let, 21 % pa med 31 in 40 let, preostali (2 %) so mlajši od 20 let. Slaba tretjina (30 %) vseh anketiranih hodi v hribe več kot 15 let, 23 % med 5 in 10 let, 17 % pa med 10 in 15 let. Anketirani alpinisti statistično značilno dlje (χ2 = 14,241; p = 0,002) obiskujejo gore kot planinci; 35 % je takih, ki hodijo že več kot 15 let, medtem ko je takih planincev 28 %. Večina anketirancev (92 %) se je že pov- zpela nad 2500 m nadmorske višine, 21 % anketiranih je že imelo eno izmed oblik VB. Med njimi jih je 97 % imelo AVB, 2 % VME in 2 % VPE. Zbolelih je 40 % alpinistov in značilno manj (χ2 = 26,684; p = 0,000) – 13 % planincev. Znanje o VB med anketiranimi Povprečje samoocen znanja o VB (na lestvi- ci od 1 do 5) je med alpinisti 2,7 (SD = 0,9), med planinci pa 2 (SD = 0,9), kar je statistič- no značilno (p = 0,000) manj. Preverjali smo poznavanje odziva telesa na višji nadmorski višini. Večina anketirancev je označila, da se poveča frekvenca diha- nja – 82 %, od tega 93 % alpinistov in 78 % planincev. Da se tam poveča srčni utrip v mirovanju, je označilo 91 % alpinistov in 76 % planincev, skupno 80 %. Zvišanje krvne- ga tlaka je označilo 65 % alpinistov in 52 % planincev, skupno 56 %. Da VB lahko preprečimo, je menilo 67 % an- ketirancev, od tega 78 % alpinistov in zna- čilno manj planincev (63 %; χ2 = 6,075; p = 0,009). Alpinisti in planinci v večini dobro poznajo ukrepe za preprečevanje nastanka VB. Večina je kot preventivni ukrep prepo- znala počasno vzpenjanje in zadostno hi- dracijo. Najmanjši delež anketiranih (14 % vseh) bi za preprečevanje pojava simpto- mov in znakov VB uporabil tudi farmakolo- ške ukrepe. Iz Tabele 1 lahko razberemo, da hidracijo, počitek na višini in farmakološke ukrepe bolje poznajo alpinisti. Le manjši delež anketiranih (17 %), od tega 35 % alpinistov in 11 % planincev, je od- govorilo, da poznajo zdravila za prepreče- vanje in lajšanje simptomov in znakov VB. Osebe, ki so označile, da poznajo ta zdra- vila, smo povprašali, katera so imeli s seboj, če so se povzpeli nad 3000 m. Največ jih je imelo Aspirin, Ibuprofen ali Paracetamol (Tabela 2). Kot dejavnik tveganja za nastanek VB so skoraj vsi anketirani prepoznali prehitro vzpenjanje, večina pa dehidracijo in ne- katere kronične bolezni. Pri poznavanju dejavnikov tveganja se skupini alpinisti in raziskovalna dejavnost 179 planinci v večini primerov ne razlikujeta (Tabela 3). Do tega, da poznajo znake AVB, se je opre- delilo 95 % alpinistov in 70 % planincev, 66 % alpinistov in 41 % planincev bi po svo- jem prepričanju prepoznalo VPE ter 68 % alpinistov in 35 % planincev znake AME. V vseh treh primerih se je statistično značilno večji (p < 0,05; p = 0,000) delež alpinistov v primerjavi s planinci opredelil, da pozna znake in simptome VB. V nadaljevanju smo preverjali dejansko poznavanje znakov in simptomov VB. V Tabeli 4 so našteti določe- ni znaki in simptomi ter delež anketiranih, ki se strinja, da se ti pojavljajo pri določe- ni obliki VB. Večina jih kot znak AVB pozna glavobol in izčrpanost. Več kot tri četrtine vseh alpinistov pozna znake in simptome VME, slabše pa VPE. Na osnovi opisa primera planinca, ki je zbolel na turi v visokogorje, smo ugotavljali znanje prve pomoči v primeru pojava AVB. Domnevni primer smo prikazali z nasle- dnjim opisom: »S skupino ste v visokogorju. Povzpeli ste se nad 3000 m nadmorske vi- šine, kjer ste prenočili v planinski koči. Zju- traj vam eden izmed udeležencev pove, da ima zmeren glavobol in da je imel ponoči težave s spanjem.« Delež pravilnih odgovo- rov se pri anketiranih alpinistih giblje okrog 90 % in je v primeru pomena hidracije in skupnega spusta značilno večji (p < 0,05) od deleža pravilnih odgovorov pri skupini planincev. Slaba polovica vseh bi osebo z VB pustila samo počivati v koči (Tabela 5), kar ni ustrezno. Na dodatnem opisu primera planinca s simptomi AVB smo ugotavljali znanje prve pomoči v primeru pojava VPE: »Ker se mu je stanje izboljšalo, ste s skupino nadaljeva- li vzpon. Po nekaj urah hoje opazite, da je začel kašljati in da težko diha, tudi kadar mi- ruje. Pove vam, da ga tišči v prsnem košu.« Delež pravilnih odgovorov je pri anketira- nih alpinistih in planincih visok (okrog 90 %), pri alpinistih značilno višji le v primeru takojšnjega sestopa. Nižji odstotek anketi- ranih pozna farmakološke ukrepe (Tabela 6). „ Razprava Ugotavljamo, da so alpinisti in planinci v Sloveniji dobro seznanjeni s tveganji, ki jih predstavlja višja nadmorska višina, njiho- vo znanje o ukrepih prve pomoči pri VB pa je povečini dobro. Vsi anketirani slabše kot ukrepe prve pomoči poznajo nekatere simptome in znake vseh oblik VB, kar pa je nujno za nadaljnje ukrepanje. Največji de- lež anketiranih je informacije o VB dobil v alpinistični ali planinski šoli ter v knjigah in različnih priročnikih, medtem ko Letchford et al. (2016) ugotavljajo, da je bil gorskim tekačem na maratonu Everest glavni vir informacij o VB svetovni splet, Meritta et al. (2007) pa, da je informacije o VB tujim pohodnikom, ki so obiskali Cuzca v Peruju, dal tudi osebni zdravnik. Kar 21 % anketira- nih, od tega 40 % alpinistov, je že imelo eno izmed oblik VB. Med njimi jih je 97 % imelo AVB, 2 % VME in 2 % VPE. Kljub temu, da so v vzorec zajeti večinoma planinci in alpi- nisti z večletnimi izkušnjami in se je večina izmed njih že povzpela nad 2500 m, ta po- datek ni zanemarljiv. Glazer et al. (2005) so ugotovili, da imajo obiskovalci Nepala z več izkušnjami na višji nadmorski višini in tisti, ki so dosegli višjo nadmorsko višino, tudi bolj- še znanje o VB. Spodbudno je, da je večina anketirancev (96 %) v naši raziskavi izkaza- la zanimanje za dodatno izobraževanje o VB. Glazer et al. (2005) poudarjajo, da bi jih večji delež to znanje raje pridobil prek sve- tovnega spleta kot od osebnega zdravnika. Največ se jih želi poučiti o prepoznavanju simptomov in znakov VB, o ukrepih prve Tabela 1 Primerjava poznavanja ukrepov za preprečevanje VB med alpinisti in planinci Ukrepi Alpinisti Planinci p Poskrbimo za počasno vzpenjanje. 95 % 93 % 0,434 Poskrbimo, da zaužijemo dovolj tekočine. 90 % 80 % 0,040* Pred vzponom preživimo več časa na zmerni nadmorski višini. 83 % 78 % 0,299 Na 3–4 dni hoje si vzamemo dan počitka. 78 % 59 % 0,002* Izogibamo se pitju alkohola in kajenju. 76 % 77 % 0,818 Uživamo hrano, bogato z ogljikovimi hidrati. 39 % 42 % 0,720 Med vzponom dvakrat na dan jemljemo zdravilo acetazolamid. 23 % 12 % 0,009* Opomba. * p < 0,05 – obstaja statistično značilna razlika med skupinama alpinisti in planinci. Tabela 2 Posedovanje zdravil ob vzponu nad 3000 metrov ZDRAVILA Sem imel s sabo Salmetrol 6 % Acetazolamid* 1 % Lasix 1 % Deksametazon* 7 % Nifedipin* 2 % Paracetamol 12 % Aspirin 21 % Tadalafil 0 % Ibuprofen 42 % Opomba. * zdravila, ki morajo biti po priporoči- lih v kompletu zdravil za preprečevanje in zdra- vljenje simptomov in znakov VB. Tabela 3 Primerjava poznavanja dejavnikov tveganja za nastanek VB med alpinisti in planinci Alpinisti Planinci p Prehitro vzpenjanje 99 % 98 % 0,690 Nadmorska višina, na kateri oseba živi 98 % 84 % 0,017* Dehidracija 95 % 95 % 0,959 Spanje na visoki nadmorski višini 95 % 79 % 0,031* Nekatere kronične bolezni 94 % 91 % 0,583 Slaba fizična pripravljenost 73 % 83 % 0,037* Prevelik napor 87 % 87 % 0,505 Okužba dihal 85 % 87 % 0,610 Uživanje alkohola 81 % 89 % 0,139 Kajenje 73 % 81 % 0,238 Starost posameznika 56 % 62 % 0,299 Zemljepisna širina 28 % 30 % 0,857 Opomba. * p < 0,05 – obstaja statistično značilna razlika med skupinama alpinisti in planinci. 180 pomoči ter o uporabi zdravil za prepreče- vanje in lajšanje simptomov in znakov VB. Anketirani dobro poznajo odziv telesa na višjo nadmorsko višino – povečanje frekvence dihanja, povečanje frekvence srčnega utripa v mirovanju in rahel dvig krvnega tlaka (Bärtsch & Saltin, 2008). VB je mogoče v večini primerov preprečiti ali pa jo vsaj omiliti (Zafren, 2014), česar se zaveda le 67 % anketiranih. Dobro poznajo tudi de- javnike tveganja in ukrepe za preprečeva- nje nastanka VB. Za osebo, ki se odpravlja na višjo nadmorsko višino, je pomemben dejavnik tveganja, ki ga je mogoče spreme- niti, hitrost vzpona. Za najboljši preventivni ukrep še vedno velja postopno vzpenjanje, ki omogoča, da se fiziološki procesi v telesu prilagodijo zmanjšanemu delnemu tlaku ki- sika na novi (višji) nadmorski višini (Imray et al., 2010; Paralikar & Paralikar, 2010; Bärtsch & Saltin, 2008; Simon & Simon, 2014). Več kot 90 % sodelujočih v raziskavi ve, da lahko prehitro vzpenjanje, dehidracija, spanje na visoki nadmorski višini in nekatere kronične bolezni povečajo tveganje za nastanek VB (Maggiorini, 2010; Netzer et al., 2013; Pav- šič, 2014, Korzeniewski et al., 2015). Večina anketiranih tudi ve, da lahko VB prepreči- mo s počasnim vzpenjanjem. Nizek delež anketiranih (14 %), od tega 23 % alpinistov in 11 % planincev, bi za preprečevanje po- java simptomov in znakov VB uporabil tudi farmakološke ukrepe, kar je razumljivo, saj se od laikov ne pričakuje, da imajo ta spe- cifična znanja, povečini zdravil za zdravlje- nje VB tudi nimajo s seboj. Na splošno v prvi pomoči velja, da bolniku zdravil sami od sebe ne dajemo, razen tistih, ki mu jih je predpisal zdravnik (IFRC 2020), in redkih izjem, kot je dajanje Aspirina pri hudi pr- sni bolečini (Gradišek et al., 2021). Tomazin (2004) navaja, da mora biti vsebina oseb- nega kompleta prve pomoči za vzpon v visokogorju prilagojena posamezniku, sestavljena na podlagi lastnih izkušenj in po nasvetu zdravnika (osebnega ali zdrav- nika na odpravi), ki se spoznata na višinsko medicino in poznata zdravstveno stanje dotičnega posameznika. Avtor navaja tri zdravila, ki morajo biti po njegovem v vsa- kem kompletu za preventivo in zdravljenje zapletov višinske bolezni: nifedipin (Adalat caps. 10 mg, Nifecard ali Cordipin 20 mg tbl.), Dexamethason tbl. 10 mg, acetazola- Tabela 4 Primerjava poznavanja znakov in simp- tomov AVB, AME in VPE med alpinisti in planinci Znaki in simptomi AVB Alpinisti Planinci Glavobol* 97 % 85 % Telesna izčrpanost* 83 % 67 % Slabost* 79 % 8 % Bruhanje 77 % 58 % Težave s spanjem* 74 % 43 % Težko dihanje 67 % 70 % Oteženo dihanje 64 % 60 % Vrtoglavica* 61 % 79 % Izguba apetita* 61 % 36 % Šibkost 61 % 53 % Težave z ravnotežjem 45 % 50 % Motnje vida 29 % 37 % Bolečine v želodcu 23 % 12 % Krvavitev iz nosu 19 % 16 % Krči v želodcu 13 % 9 % Vročina 9 % 4 % Zamašen nos 0 % 0,6 % Znaki in simptomi VPE Alpinisti Planinci Težko dihanje* 93 % 89 % Tiščanje v prsnem košu* 86 % 85 % Pospešeno dihanje 69 % 64 % Rožnat penast izpljunek* 68 % 53 % Pospešeno bitje srca 59 % 53 % Suh kašelj* 53 % 39 % Izčrpanost* 52 % 49 % Glavobol* 19 % 22 % Krvavitev iz nosu 13 % 13 % Povišana telesna temperatura* 7 % 11 % Znaki in simptomi VME Alpinisti Planinci Zmedenost* 89 % 85 % Nerazumljiv govor* 85 % 77 % Glavobol* 84 % 71 % Omotičnost* 75 % 59 % Sprememba zavesti* 75 % 67 % Bruhanje 61 % 59 % Ataktična hoja* 57 % 53 % Izčrpanost 32 % 39 % Oteženo dihanje 23 % 33 % Bolečine v mišicah 5 % 13 % Vročina 5 % 5 % Opomba. * znaki in simptomi VB (AVB, APE, AME). Tabela 5 Primerjava znanja PP med alpinisti in planinci v primeru pojava AVB Alpinisti Planinci p Trditve delež pravilnih odgovorov Damo mu več tekočine. 88 % 77 % 0,020* Spodbudimo ga, da nadaljuje vzpon. 93 % 94 % 0,446 Samega napotimo, naj se spusti nazaj v dolino. 99 % 94 % 0,072 Skupaj se spustimo za 500–1000 m. 85 % 70 % 0,005* Pustimo ga, naj en dan sam počiva v koči. 53 % 58 % 0,257 Opomba. * p < 0,05 – obstaja statistično značilna razlika med skupinama alpinisti in planinci. Tabela 6 Primerjava znanja PP med alpinisti in planinci v primeru pojava VPE Alpinisti Planinci p Trditve delež pravilnih odgovorov Skupaj se spustimo za 500–1000 m. 89 % 86 % 0,300 Nadaljujemo vzpon. 99 % 96 % 0,258 Takoj začnemo sestop. 94 % 80 % 0,001* Če oseba ni alergična, ji damo nifedipin. 18 % 7 % 0,010* Pustimo ga, naj en dan sam počiva. 89 % 82 % 0,104 Spodbudimo ga k telesni dejavnosti. 91 % 87 % 0,212 Ponudimo mu tekočino. 82 % 83 % 0,531 Osebi damo deksametazon. 31 % 17 % 0,006* Če spust ni mogoč, obvestimo gorsko reševalno službo. 96% 92 % 0,140 Opomba. * p < 0,05 – obstaja statistično značilna razlika med skupinama alpinisti in planinci. raziskovalna dejavnost 181 mid (Diamox tbl. 250 mg). Tudi anketirani si želijo pridobiti znanja s področja uporabe zdravil za lajšanje znakov in simptomov VB. Prepoznava simptomov in znakov VB je nujna za nadaljnje ukrepanje (Paralikar & Paralikar, 2010). V primerjavi z dejavniki tve- ganja in ukrepi za preprečevanje VB pa an- ketirani alpinisti in planinci slabše poznajo simptome in znake VME in VPE. Največji de- lež (95 % alpinistov in 70 % planincev) se jih je opredelil, da pozna znake AVB, nižji delež tako alpinistov kot planincev pa, da pozna znake AME in VPE, ki sta življenjsko ogroža- joči obliki VB (Stream & Grissom, 2008; Eide & Asplund, 2012). Glavobol, ki je najpogo- stejši simptom zaradi izpostavljenosti visoki nadmorski višini (Corod-Artal, 2014), je kot simptom AVB prepoznala velika večina (89 %) anketiranih, v nasprotju s študijo Merrit- ta et al. (2007), v kateri je ta simptom prepo- znala manj kot polovica sodelujočih (41 %). Vendar približno polovica gorskih tekačev na maratonu Everest (Letchford et al., 2016) in še večji delež tujih popotnikov, ki so obi- skali nad 3000 metrov visoko ležeči Cuzco v Peruju (Meritta et al., 2007), ni vedelo, da ni varno nadaljevati vzpona ob pojavu blagih simptomov VB. Med drugimi simptomi in znaki AVB so alpinisti in planinci v visokih deležih (> 50 %) prepoznali telesno izčrpa- nost in vrtoglavico, v nižjih deležih (< 50 %) pa so planinci prepoznali težave s spanjem, izgubo apetita in slabost. Večina je težko dihanje in tiščanje v prsnem košu označila kot simptoma VPE. Približno polovica pa bi ob pojavu suhega kašlja in pozneje ro- žnatega penastega izpljunka posumila na VPE. Bhagi et al. (2014) navajajo, da je tudi povišana telesna temperatura znak VPE. V naši raziskavi je le manjši delež (9 %) anketi- ranih povišano telesno temperaturo ozna- čil kot znak VPE. Osebo z razvijajočim se VME bi anketiranci prepoznali po zmede- nosti, nerazumljivem govoru, glavobolu in spremembi zavesti. Ataktično hojo (široko, negotovo hojo) kot simptom VME je prepo- znala dobra polovica anketiranih. Ob pojavu simptomov in znakov AVB je treba vzpenjanje prekiniti. Prizadeta ose- ba mora počivati, vzdrževati vnos tekočin, jemlje lahko sredstva proti bolečinam in slabosti, dokler simptomi ne izzvenijo. Če v doglednem času ni izboljšanja ali pa se stanje celo poslabša, je potreben spust (Davis et al., 2005). Obolele osebe ne sme- mo puščati same, saj je potek bolezni ne- predvidljiv in se stanje lahko hitro poslabša (Ahčan, 2006; Berendsen et al., 2022). Delež pravilnih odgovorov se pri anketiranih alpi- nistih v zvezi s poznavanjem prve pomoči pri AVB giblje okrog 90 % in je v primeru pomena hidracije in skupnega spusta zna- čilno (p < 0,05) večji od deleža pravilnih odgovorov pri planincih. Obolele osebe anketirani ne bi puščali same brez nadzo- ra, skupaj z njo bi se spustili za 500–1000 višinskih metrov, poskrbeli bi za ustrezno hidracijo, približno polovica pa bi jih za lajšanje simptomov uporabila tudi farma- kološke ukrepe. Po drugi strani pa bi slaba polovica vseh osebo z VB pustila samo po- čivati v koči, kar ni ustrezno. Večina (90 %) anketiranih pozna ukrepe prve pomoči v primeru VPE. Pri pojavu VPE je sestop nu- jen, uporabimo pa lahko tudi farmakološke ukrepe (Davis et al., 2005). Med 80 in 95 % anketiranih bi se v tem primeru odločilo za sestop. Večina (93 % vseh) bi se po po- moč obrnila na gorsko reševalno službo, če sestop ne bi bil mogoč. Skupna evropska številka za klic v sili 112 je v Sloveniji med splošno javnostjo dobro poznana, vendar v gorah ni vedno tudi dosegljiva (Slabe, 2018). Slaba tretjina alpinistov in manj pla- nincev bi osebi dalo deksametazon, manj pa nifedipin. Rezultat je pričakovan, saj teh zdravil večina ne nosi s seboj. Letchford et al. (2016) zavzemajo odločno stališče, da je treba narediti več za dvig ravni znanja o VB med osebami, ki se odpravljajo na višjo nadmorsko višino, pri tem pa posebej izpo- stavljajo pomen na scenarijih temelječe in- formacije za uporabo tega znanja v praksi. „ Zaključek Visokogorje postaja vse bolj priljubljena destinacija planincev, alpinistov pa tudi drugih (turistov, delavcev na visoki nad- morski višini), zaradi česar se vse več po- sameznikov srečuje s tveganji za nastanek ene od oblik VB. Težave se lahko pojavijo pri vzpenjanju že na nadmorsko višino 2500 metrov, pri ljudeh, ki so dovzetni za VB, tudi nižje. Ugotovili smo, da je znanje alpinistov in planincev o ukrepih prve pomoči pri VB v splošnem zelo dobro, pomanjkljivo pa predvsem v prepoznavanju posameznih oblik VB. Čeprav se je večina sodelujočih v raziskavi v preteklosti že poučila o tej te- matiki, nas ugotovitve raziskave opozarjajo, da bi bilo treba organizirati izobraževanja, na katerih bi lahko zainteresirani obnovili in nadgradili svoje znanje o VB. Le z dobro ozaveščenostjo oseb, ki se odpravljajo v visokogorje, lahko zmanjšamo obolevnost zaradi VB. Spodbudno je, da so sodelujoči v raziskavi motivirani za pridobitev teh znanj. „ Literatura 1. Ahčan, U. (2006). Prva pomoč: priročnik s prak- tičnimi primeri (1. izd.). Rdeči križ Slovenije. 2. Bajrović, F. (2002). Patofiziologija možganske oblike akutne višinske bolezni. Pregled literatu- re. MED RAZGL (41), 163–168. 3. Bärtsch, P., & Saltin, B. (2008). General intro- duction to altitude adaptation and moun- tain sickness. Scandinavian Journal of Medi- cine & Science in Sports, 18, 1–10. https://doi. org/10.1 1 1 1/j.1600-0838.2008.00827.x 4. Berendsen, R. R., Bärtsch, P ., Basnyat, B., Mori- tz Berger, M., Hackett, P ., Luks, A. M., Richalet, J. P., Zafren, K., Kayser, B., & the STAK Plenary Group (2022). Strengthening Altitude Kno- wledge: A Delphi Study to Define Minimum Knowledge of Altitude Illness for Laypersons Traveling to High Altitude. High altitude me- dicine & biology, 23, 4. https://doi.org/10.1089/ ham.2022.0083 5. Bhagi, S., Srivastava, S., & Singh, S. B. (2014). High-altitude pulmonary edema: review. Jo- urnal of Occpational Health. 56(4), 235–243. https://doi.org/10.1539/joh.13-0256-ra 6. Corod-Artal, F. J. (2014). High-altitude heada- che and acute mountain sickness. Neurolo- gia (English Edition), 29(9), 533–540. https:// doi.org/10.1016/j.nrleng.2012.04.021 7. Davis, P., Pattinson, K., Mason, N., Richards, P., & Hillebrandt, D. (2005). High altitude ill- ness. Journal of the Royal Army Medical Corps, 151(4), 243–249. http://dx.doi.org/10.1136/jra- mc-151-04-05 8. Eide, C. P. T. R., & Asplund, C. A. (2012). Alti- tude illness. Current Sports Medicine Reports, 11(3), 124–130. https://doi.org/10.1249/ jsr.0b013e3182563e7a 9. Glazer, J. L., Edgar, C., & Siegel, M. S. (2005). Awareness of altitude sickness among a sample of trekkers in Nepal. Wilderness & En- vironmental Medicine, 16(3), 132–138. https:// doi.org/10.1580/pr18-04.1 10. Gradišek, P ., Grošelj Gorenc, M., & Strdin Košir, A. (Eds.). (2021). Smernice evropskega reani- macijskega sveta za oživljanje 2021 – slovenska izdaja. Slovensko združenje za urgentno me- dicino (SZUM). 11. IFRC (2020). International First Aid, Resust- citation, and Education Guidelines. https:// www.ifrc.org/sites/default/files/2022-02/ EN_GFARC_GUIDELINES_2020.pdf 12. Imray, C., Wright, A., Subudhi, A., & Roach, R. (2010). Acute mountain sickness: pathophysi- ology, prevention and treatment. Progress in Cardiovascular Diseases. 52(6), 467–484. https://doi.org/10.1016/j.pcad.2010.02.003 13. Korzeniewski, K., Nitsch-Osuch, A., Guzek, A., & Juszczak, D. (2015). High altitude pulmona- 182 ry edema in mountain climbers. Respiratory Physiology & Neurobiology, 209, 33–38. https:// doi.org/10.1016/j.resp.2014.09.023 14. Letchford, A., Paudel, R., Thomas, O. D., Bo- oth, A. S., Imray, & C. H. E. (2016). Acute Mo- untain Sickness (AMS) Knowledge Among High Altitude Marathon Runners Competing in the Everest Marathon. Wilderness & envi- ronmental medicine,27, 111–116. https://doi. org/10.1016/j.wem.2015.09.021 15. Luks, A. M., Swenson E. R., & Bärtsch, P. (2017). Acute high-altitude sickness. Eur Respir Rev 26(143): 1–14. doi: https://doi. org/10.1 183/16000617 .0096-2016 16. Maggiorini, M. (2010). Prevention and tre- atment of high-altitude pulmonary ede- ma. Progress in Cardiovascular Diseases. 52(6), 500–506. https://doi.org/10.1016/j. pcad.2010.03.001 17. Meritta, A. L., Camerlengo, A. B. S., Meyer, C. B. S., & Mull, J. D. (2007). Mountain Sickness Knowledge Among Foreign Travelers in Cu- zco, Peru. Wilderness and Environmental Medi- cine, 18(1), 26–29. https://doi.org/10.1580/06- -WEME-OR-013R.1 18. Mehta, S., Chawla, A., & Kashyap, A. (2008). Acute mountain sickness, high altitude ce- rebral oedema, high altitude pulmonary oe- dema: The current concepts. Medical Journal Armed Forces India, 64(2), 149–153. https://doi. org/10.1016/s0377-1237(08) 80062-7 19. Netzer, N., Strohl, K., Faulhaber, M., Gatterer, H., & Burtscher, M. (2013). Hypoxia-related al- titude illness. Journal of Travel Medicine, 20(4), 247–255. https://doi.org/10. 1111/jtm.12017 20. Paralikar, S. J., & Paralikar, J. H. (2010). High. altitude medicine. Indian Journal of Occu- pational and Environmental Medicine, 14(1), 6. https://doi.org/10.4103/0019-5278.64608 21. Pavšič, T. (2014). Višinska bolezen. In: G. Pro- sen (Ed.), Zbornik II. Šole urgence, Ljubljana, Slovenija, 5. in 6. december 2014. Slovensko združenje za urgentno medicino, 87–95. 22. Roach, R. C., Hackett, P. H., Oelz, O., Bärtsch, P., Luks, A. M., MacInnis, M. J., Baillie, J. K., Achatz, E., Albert, E., Andrews, J. S., Anholm, J. D., Ashraf, M. Z., Auerbach, P., Basnyat, B., Beidleman, B. A., Berendsen, R. R., Berger, M. M., Bloch, K. E., Brugger, H., & Zafren, K. (2018). The 2018 lake louise acute mountain sickness score. High Altitude Medicine & Bio- logy, 19(1), 4–6. https://doi.org/10.1089/ham. 2017.0164 23. Simon, R. B., & Simon, D. A. (2014). Ill- ness at high altitudes. Nursing, 44(7), 36–41. https://doi.org/10.1097/01.nur- se.0000450794.03226.32 24. Slabe, D. (2018). Pričakovanja laične javnosti do »profesionalnih« dajalcev prve pomoči. UJMA, 32, 188–193. 25. Smedley, T., & Grocott, M. P. W. (2013). Acute high-altitude illness: a clinically orientated review. British Journal of Pain, 7(2), 85–94. https://doi.org/10.1177/2049463713 489539 26. Stream, J. O., & Grissom, C. K. (2008). Update on high-altitude pulmonary edema: patho- genesis, prevention, and treatment. Wilder- ness and Environmental Medicine, 19(4), 293. https://doi.org/10.1580/07-weme-rev-173.1 27. Swenson, E. R. (2011). High-Altitude Pul- monary Edema. In: JJ. Yuan, J. Garcia, J. West, C. Hales, S. Rich, S. Archer (Ed), Text- book of Pulmonary Vascular Disease. (pp. 871–888). Springer, Boston, MA. https://doi. org/10.1007/978-0-387-87429-6_61 28. Taylor, A. (2011). High-altitude illnesses: physiology, risk factors, prevention, and tre- atment. Rambam Maimonides Medical Jour- nal, 2(1). https://doi.org/10.5041/ rmmj.10022 29. Tomazin, I. (2004). Višinska bolezen. http:// www.gore-ljudje.net/novosti/1090/ 30. Zafren, K. (2014). Prevention of high altitude illness. Travel Medicine and Infectious Disease, 12(1), 29 – 39. https://doi.org/10.1016/j.tma- id.2013.12.002 31. Žumer, O. N., & Hajdinjak, E. (2019). Višinska bolezen. In: G. Prosen (Ed.), Zbornik VII. Šola urgence, 2019, 2. letnik, 2. cikel (pp. 332–339). Slovensko združenje za urgentno medicino. doc. dr. Damjan Slabe Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta damjan.slabe@zf.uni-lj.si