578
Vekoslav Spinčič: Priskakljali dnevi solnčni
K oknu stopi in zagleda: Trg prostorni ves napolnjen je*z narodom revnim, lačnim. K nebu dviga roke suhe narod bedni, narod lačni in kriči iz vsega grla kot otrok, ki hoče hrane: „Paša, daj nam dela, dela!"
Po vsem mestu se razlega krik ta strašni, nenavadni in on reže mu v ušesa, reže bolj ko nož damaški . . .
Dolgo paša ne pomišlja, na balkon on hitro stopi, z roko mahne — vse utihne — in z zvenečim reče glasom: „Narod slavni, bratci dragi, prosite, naj dam vam dela, no, povem vam prav odkrito: pomagati vam ne morem, saj še sam ga nimam — dela, ko sem vendar paša vaš!"  . . .
-> ¦<
Petruška.
Priskakljali dnevi solnčni . . .
J  riskakljali dnevi solnčni               Glej, že tisočero cvetov,
so iz tujih dežela;                      kakor solncu svit žareč,
prepojena s hrepenenjem            je prepreglo dole tihe,
so narave sveta tla.                     vrh gore v nebo strmeč.
V temnih globočinah zemlje       Jutro sveto je vzplamtelo
polje plodna, sočna kri . . .       v solnčne sile žar krvav,
En poljub nebeških žarkov,        s širnim morjem se nebo je
vsemir večni zadrhti. —              strnilo v poljub sanjav.
Vekoslav Spindler.