Časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo in filozofijo Psihologija Musek, Pertoi, Pečjak, Bulina, Rutar, Korošak, Kobal Filozofija Novak, Pihler, Potrč, Ošlaj, Šter, Rus, Jerman Družboslovje Britovšek, Kerševan, Pedjček, Godina, Šumi Prevodi Pappas, Young, Lukacs, Miševič Recenzije Zalokar Divjak, Novak Aktualnosti Rus Anthro pos UDK 3 Leto 1991, letnik 23 številka VI Anthropos ČASOPIS ZA SODELOVANJ F HUMANISTIČNI II IN NARAVOSLOVNIH VED, ZA PSIIIOLIGIJO IN FILOZOFIJO Anthropos izhaja pod pokroviicljstvom Univcr/.c v Ljubljani; i/.daja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev. Izdajateljski svet: dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Debenjak, dr. Janez Gregorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cvetka Mlakar, dr. Janek Musek, dr. Borut Pihler, dr. Marko Polič, dr. Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Šter (predsednik sveta), dr. Andrej Ule, dr. Slavoj Žižek. Člani redakcije: dr. Ljubo liavcon (pravo), dr. Milica Herjjant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), dr. Gabi Čučinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. Ludvik Čarni (sociologija), dr. France Černe (ekonomija), dr. Frane Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Horis Majer (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija). Odgovorni urednik: dr. Janek Musek, dr. Vojan Rus, dr. Franc Jerman Tajnica uredništva: Janja Rebolj Lektor:Mihacl Hvastja Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija: Anthropos, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Ljubljana, Aškerčeva 12; telefon 150-001 Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun 50100-678-46236. Cena te številke je 120 tolarjev. Tisk: SKUŠEK Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo Časopis izhaja s podporo Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, Republiškega komiteja za kulturo, Republiškega komiteja za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo in Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani. Anthropos Psihologija Filozofija Družboslovje Prevodi Recenzije Aktualnosti Povzetki 1. PSIHOLOGIJA VSEBINA (Anthropos, St. 6/91) 7 - 19 Janck Musck: Occnjcvanjc in ocenjanjc osebnostnih lastnosti: II. del: Implicitna teorija osebnosti 20 - 40 Suzana Pertot: Narodnostna identiteta pri slovenskih predadoleseentih v Trstu 41 - 50 Vid Pečjak: Modificirani model upora 51 - 66 Goran Butina: Igralska tehnika Slanislavski 67 - 76 DuSan Rutar: Psihologija skozi psihoanalizo I. del. Brentano in Freud 77- 90 Andrej KoroSak: Razlike v osebnostnih lastnostih pri adolescentih glede na demografske in socio-ekonomske dejavnike 91 - 98 Darja Kobal: Opredelitve projektivne identifikacije od prvotnih kleinovskih do danaSnjih pojmovanj II: FILOZOFIJA 101- 111 Bogomir Novak: Problem resnice kot adekvatnosti 112 - 130 Borut Pihler: "Tehne - p o fes i s - praxis - dynamis - phaindmenon 131- 145 Matjaž Potrč: Modeli duha 146 - 166 Borut OSlaj: O nekaterih predpostavkah nastanka filozofije (I. del) 167- 184 Jože Šter: Kaj je vrednota 185 - 214 Vojan Rus: Filozofska antropologija in vpraSljivost človeka (II. del) 215 - 220 Frane Jerman: VpraSanje zaznavanja in zavesti III. DRUŽBOSLOVJE 223 - 239 Marjan BritovSek: Trocki in proces destalinizacijc v zgodovinski znanosti v Sovjetski zvezi (II. del) 240 - 247 Marko KerSevan: Ambivalentnost revitalizacije religije v postsocialistični družbi 248- 253 Frane Pediček: Iz uvoda v pedagoško antropologijo 254 - 278 Vesna V. Godina: Socializacijska teorija Taleotta Parsonsa: oris in analiza soeializacijskega modela 279 - 294 Irena Šumi: Renesansa v ameriSki staroselski literaturi. Poskus socioloSkega ovrednotenja IV. PREVODI 297 - 304 George S. Pappas: Znanost in metafizika Berkeleyu (prevedla: Zdenka Erbežnik) 305 - 315 James D. Young: Vpliv revolucij v vzhodni Evropi na zahodno levico (prevedla: Zdenka Erbežnik) 316 - 327 Gyorgy Luka'cs: Razbijanje forme na življenju: Sorcn Kierkegaard in Regina Olsen (prevedla: Cvetka Tdth) 328 - 337 Nenad MiSevič: Kaj je analitična filozofija (prevedla: Zdenka Erbežnik) V. RECENZIJE 341 - 344 Zdenka Zalokar Divjak: Dr. Jože RamovS, "Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje" 345 - 348 Bogomir Novak: Ivan Kosovel, "Vzgoja proti izobraževanju" VI. AKTUALNOSTI 351 - 355 Vojan Rus: Novi čistkologi VII. POVZETKI PRI NASTAJANJU TE ŠTEVILKE SMO SI POMAGALI Z UHESANO PODJETJA AMIiHIS Psihologija Ocenjevanje in presojanje osebnostnih lastnosti: II. del: Implicitna teorija osebnosti JANEKMUSEK POVZETEK V vsakdanjem življenju ocenjujejmo osebnost na podlagi izredno zapletenih kognitivnih shem in prototipov, ki tvorijo ti.implicitno teorijo osebnostne strukture. Članek posreduje najprej kratek pregled psiholoških raziskovanj, ki so bila usmerjena k ugotavljanju značilnosti implicitne teorije osebnosti. Dalje obravnava članek naravo implicitne strukture osebnosti, zlasti rezultate faktorskih analiz, ki so odkrile "pet velikih" dimenzij. Končno sledi razprava o odnosu med robustnimi faktorji implicitne strukture in osebnostnimi dimenzijami, ki so bile dobljene na podlagi objektivnih raziskav osebnostne strukture. ABSTRACT PERCEIVING AND JUDGING PERSONALITY TRAITS: II. IMPLICIT THEORY OF PERSONALITY Abstract Personality assessment in every day life is based on tremendously complex cognitive schemes and prototypes existing in socalled implicit theory of personality structure. First, a brief history of psychological research concentrated upon the identification of basic characteristics of implicit theory is presented in the paper. Second, the nature of implicit structure of personality is discussed, especially the results of various factor analyses extracting "big five" dimensions. Finally, the relationships between robust factors of implicit theory and the factor dimensions of personality obtained by objective methods of personality assessment are analyzed. IMPLICITNA POJMOVANJA OSEBNOSTI V življenju smo vajeni presojati druge ljudi. Tega ne počnemo samo na osnovi dejanskega poznavanja in izkušenj. Nasprotno, zdi se, da so mnoge naše predstave in prepričanja ).c izoblikovana. Glede na videz, vloge in situaeije, v katerih nastopajo ljudje, kar nekako pričakujemo, kako se morajo obnašati, kakšne so njihove lastnosti. Preseneti nas, če naletimo na obnašanje, ki ni vskladu s temi pričakovanji: "od učitelja (zdravnika, miličnika, profesorja...) res nisem pričakoval tega!". V glavi nosimo celo množico tovrstnih "tihih" prepričanj in pričakovanj - niti ne zavedamo se, kako pogosto se po njih ravnamo in kako pogosto sodimo /. njihovo pomočjo. V zadnjem času se psihologi vse bolj zanimajo za psihološko "folkloro" ("pop-psihologijo"): za predstave, ki jih gojimo drug o drugem v vsakdanjem življenju in vsakodnevnih odnosih. Kot kaže, ljudje nismo samo rojeni intuitivni "znanstveniki" (kot zatrjuje ameriški psiholog George Kelly, 1955), ki stalno tvorimo in preverjamo domneve in konstrukte, ki si jih ustvarjamo o sebi, o drugih in o svetu. V naših miselnih predstavah se oblikujejo pravcate "teorije" o tem, kateri pojavi sodijo skupaj, kako so ti pojavi med seboj povezani in kaj jih povzroča. Sodobni kognitivna in osebnostna psihologija odkrivata celo paleto takšnih implicitnih teorij, atribucij, shem, prototipov in skriptov, ki v znatni meri odrejajo in usmerjajo naše presoje in ravnanja - videti je, da v veliki meri odrejajo tudi to, kako vidimo in ocenjujemo osebnost drugih ljudi. Pridobljene kognitivne sheme vplivajo na naše osebnostno zaznavanje in presojanje. RAZVRŠČANJE OSEBNOSTNIH LASTNOSTI Osebnostna stvarnost je naravnost strašljivo zapletena. V sebi skriva skoraj nepregledno število značilnosti, vidikov, procesov in dogajanj. V vseh jezikih najdemo veliko besed, ki označujejo osebnostne značilnosti. Kakor hitro so se začeli v modernem času psihologi na novo ukvarjati s problematiko osebnosti, so začutili potrebo, da bi si ustvarili bolj urejeno in pregledno podobo o osebnostnih pojavih. Med takšna prizadevanja sodijo poskusi razvrščanja in klasificiranja osebnostnih lastnosti. Pri tem so v začetku prednjačili nemški raziskovalci osebnosti, potem so se jim kmalu pridružili tudi drugi. Tabela 1 kaže nekaj pomembnejših klasifikacij osebnostnih lastnosti; zasledimo jih pri avtorjih, ki v psihologiji vsekakor nekaj pomenijo: Klages (1926), Baumgarten (1933), McDougall (1932), Eyscnck (1947, 1970), Cattell (1957), Guilford (1959). Te klasifikacije nas hitro spomnijo na nekatere starejše, "klasične" klasifikacije duševnosti. Že Platon in Aristotel sta duševnost razdelila na tri glavne plasti, ki v grobem ustrezajo čutno-zaznavnemu, čustveno-motivacijskcmu in razumskemu področju duševnosti. Poznejša delitev osebnosti na konstitucijo, temperament, značaj in intelekt je danes tudi že klasika. In vendar se novejše klasifikacije osebnostnih lastnosti z njo dokaj ujemajo. Ujemanje je tolikšno, da je Hans-Jurgcn Eyscnck to delitev osebnosti sprejel kot docela ustrezno in ostal kar pri njej. Zdaj, ko že nekaj vemo o implicitni strukturi osebnosti, bomo morda postali pozorni ob takšnih ujemanjih. Še več, zastavili bomo malce usodnejše vprašanje. Je morda spet nekakšna imlicitna teorija osebnosti odgovorna za vrste osebnostnih lastnosti, kijih navajajo prominent ni raziskovalci? So klasifikacije teh lastnosti že tiho predvidene v naših umskih predispozicijah in se varamo, ko mislimo, da so rezultat opazovanja ter analiz dejanskega obnašanja posameznikov? So rezultati naših opazovanj in ocen že vnaprej določeni z implicitnimi dimenzijami osebnostnega ocenjevanja? Ta vprašanja so izzivalna in vredna vse pozornosti, toda...Odgovora avtor Mc Dougal Klages Hyscnck Cattell Guilford Nekatere razvrstitve osebnostnih lastnosti področja osebnostnih lastnosti intelekt značaj temperament dispozicija čustva lastnosti množine (količine) intelekt lastnosti smeri značaj lastnosti odnosa lastnosti vidika lastnosti osebnostne gradnje temperament somatskc lastnosti sposobnosti dinamične stilistične lastnosti lastnosti sposobnosti interesne temperament morfološke fiziološke lastnosti lastnosti lastnosti potreb lastnosti stališča nanje ne moremo dati vse dotlej, dokler nam ne bo veliko bolj jasno, kakšna je implicitna teorija osebnosti in katere so dimenzije implicitne osebnostne strukture. besediščni (leksični) pristop k proučevanju osebnostnih lastnosti že v tridesetih letih so predlagali, da bi z jezikovnimi analizami izboljšali Poznavanje osebnosti. Predlog je dal Ludvvig Klages (1926), Baumgartcn (1933) pa se Je naloge lotil neposredno: preskusil je vrsto besed, ki v nemškem jeziku označujejo osebnostne lastnosti. Raziskovanje so nato prevzeli ameriški psihologi. Allport in Odbcrt (1936) sta v svoji analizi zajela osebnostne izraze, ki jih je vseboval znani Webst rov angleški besednjak. Začetni izbor je obsegal grozljivo številko osebnostnih Vrazov: 18000! Po izločitvi manj znanih in nepomembnih osebnostnih oznak, velikega levila sinonimov in pomensko prekrivajočih se izrazov so se raziskovalci - med njimi nPr. Raymond B. Cattell - osredotočili na bistveno manjše število najpomembnejših osebnostnih lastnosti. Zdaj se zastavlja vprašanje, ali so te lastnosti resnično neodvisne druga od druge, a'i pa so še vedno povezane in, kol se temu strokovno reče, korelirajo med seboj. To vprašanje je sila pomembno. Če obstajajo med osebnostnimi lastnostmi bistvene Povezave in pomenske podobnosti, potem jih je mogoče razvrstiti v manjše in prcglcd-n° število osnovnih skupin. Skrajno zanimivo bi bilo potem videti, ali se bodo te skupine ujemale s prej omenjenimi klasifikacijami osebnostnih značilnosti, ki so jih zapisali različni avtorji in smo jih povzeli v tabeli 1. Delo Raymonda Cattella in večine raziskovalcev osebnosti je sicer Slo še v drugo smer, zanimale so jih predvsem dejanske, empirične povezave med osebnostnimi lastnostmi. Niso še slutili, da se za dobljenimi korelacijami med osebnostnimi potezami morda skrivajo implicitne teorije ocenjevalcev. Cattcllove raziskave so denimo pokazale dokaj kompleksno strukturo osebnostnih lastnosti, ki zajema 16 primarnih dimenzij in še nadaljnjih osem dimenzij višjega reda. "pet velikih": robustni faktorji osebnosti Nekateri drugi raziskovalci pa so vendar postopno načeli tudi ta problem. Ameriški psiholog Fiske (1949) je s pomočjo faktorske analize razčlenil 21 osebnostnih oznak, ki so jih uporabljali za opisovanje osebnosti Cattellovi ocenjevalci. Pri najboljši volji ni uspel najti več kot pet skupnih faktorskih dimenzij. Glede na vsebino osebnostnih oznak, ki so medsebojno korelirale in ki so bile nasičene z isto faktorsko dimenzijo, je Fiske dobljene faktorje tolmačil kol socialno prilagodljivost, kon-formnost, usmerjenost k storilnosti, čustveno kontrolo in raziskovalni intelekt. V poznejši ponovni analizi istih osebnostnih oznaksta tudi Digman in Takemoto-Chock (1981) prišla do skoraj identičnih faktorskih dimenzij; edina razlika v primerjavi s Fiskejevimi ugotovitvami je bila v tem, da sta tretjo dimenzijo označila kot "voljo do dosežkov". Leta 1961 staTupes in Christal (1961) objavila izide faktorske analize tridesetih Cattellovih bipolarnih lestvic (oznak za osebnostne poteze kot npr. družabnost -nedružabnost). Hkrati sta reanalizirala tudi Fiskejeve podatke. Ugotovila sta pet faktorskih dimenzij, ki so se zelo dobro ujemale s Fiskejevimi: surgentnost, prijetnost, odvisnost, emocionalna stabilnost in kulturnost. Tujko surgentnost bi skoraj lahko enačili z aktivnostjo oziroma impulzivnostjo, zelo pa se tudi ujema s pojmom ekstravcrlnosti. Smola njunega raziskovanja je bila v tem, da sta objavila izsledke v redko branem tehničnem poročilu ameriškega vojnega letalstva in ti so ostali večini drugih kompetentnih raziskovalcev neznani. Med raziskovalci, ki so se dokopali do rezultatov Tupesa in Christala pa je bil ameriški psiholog W.T. Norman. Tudi on seje lotil analize osebnostnih pridevnikov, s katerimi so ocenjevalci ocenjevali druge osebe v raziskavah Cattella in drugih avtorjev. Prav lepo se je ponovno pokazala struktura petih faktorjev (Norman, 1963). Podobne izide so dale tudi analize Borgatte (Borgatta, 1964) in Smitha (1967). Norman in Passini (1966) sta v posebni, skrbno izvedeni študiji spet dobila pet faktorskih dimenzij, ki sta jih označila kot surgentnost (ekstravertnost), prijetnost, vestnost, emocionalnost in kulturnost. Tabela 2 prikazuje bipolarne osebnostne lastnosti, ki so reprezentativno nasičene z ustreznimi petimi faktorskimi dimenzijami. Pozneje sta Digman in Inouye (1986) ponovila faktorsko analizo na večjem številu osebnostnih potez in ponovno ugotovila pet faktorskih dimenzij; tabela 3 kaže stopnje nasičenosti posameznih osebnostnih oznak (naveden je le en pol vsake bipolarne dvojice) s petimi faktorskimi dimenzijami. Vidimo, da se dimenzije, ki sta jih dobila Digman in Inouye, zelo ujemajo z dimenzijami, ugotovljeni mi v raziskavah Normana, Passinija in drugih avtorjev, ki smo jh omenjali. Implicitne dimenzije osebnostne strukture (Norman, 1963) DIMENZIJA KOMPONENTE ekstravertnost zogovoren - molčeč (surgentnost) odkrit - zapet pustolovski - previden družaben - zadržan prijetnost dobrovoljen - razdražljiv ncljubosumen - ljubosumen prijazen - neprijazen kooperativen - negativističen vestnost skrben - brezskrben odgovoren - neodgovoren obziren - brezobziren vztrajen - nevzlrajen emocionalna sproščen - napet stabilnost miren - zaskrbljen uravnovešen -vzburljiv nehipohondričen - hipohondričen kulturnost ima - nima smisla za umetnost intelektualen - omejen olikan - neotesan domiseln - ncdomiscln Že ti podatki zadostujejo, da se znebimo Se zadnje trohice dvoma. Vemo, da obstaja implicitna struktura osebnosti. Zdaj že kar določno tudi vemo, kakšna je ta s'ruktura. Sestavlja jo pet velikih dimenzij, vzdolž katerih se razvrščajo najrazličnejše Poteze, s katerimi običajno ocenjujemo osebnost drugih ljudi (in včasih tudi svojo lastno). Osebnostno ocenjevanje torej nezavedno ureja pet razumskih oziroma spoznavnih razsežnosti; te so "odgovorne", da tako rekoč intuitivno "vemo", katere lastnosti sodijo skupaj in katere sodijo v kak drug možganski predalček. Kakršnegakoli ocenjevanja osebnosti se lotimo, naše subjektivne ocene bodo vedno pod vplivom implicitne teorije osebnosti. Digman in Takcmoto-Chuck (1981) pravita v svojem sestavku na straneh 165-166 dobesedno takole: "Ne glede na to, ali ocenjujejo učitelji učence, ali ocenjujejo kandidati za oficirje drug druge ga, ali ocenjujejo študenti druge ^udente, ali ocenjujejo člani kliničnih oddelkov diplomante na stažu, izidi so kar lepo cnaki." S tem mnenjem sc lahko strinjamo. Implicitna struktura osebnosti, ki jo sestavlja pet "velikih" ("big five"), ali kot jih imenujejo nekateri, pet robustnih faktorjev osebnosti, nas nezavedno, a zanesljivo spremlja pri vsakem ocenjevanju osebnosti. Implicitna teorija osebnosti in njena struktura sta del velikega duševnega univerzuma, ki se skriva za ozkim obzorjem naše zavestne psihike. "Očem" naše zavesti nista dostopni, čeprav usmerjata in oblikuje ta njeno vsebino. Kol vidimo, pa nista nedostopni znanstvenemu inslrumentariju sodobne psihologije: psihološki "drobnogledi" Tabela 3 Nasičenost potez s petimi "robustnimi" faktorji (Digman & Inouye, 1986) POTEZE FAKTORJI I II III IV V družaben .85 rezerviran -.77 energičen .73 srečen .63 .40 odkril .51 -.28 .37 samokritičen -.46 .41 zgovoren .43 .31 ljubosumen -.77 občutljiv -.74 sovražen -.70 pozoren - obziren .65 .41 grob -.65 urejen .97 skrben .79 nemaren -.79 neodgovoren -.78 vztrajen .72 vesten .39 .42 olikan .41 .45 .21 nemiren .32 -.38 .34 impulziven .26 -.34 .33 zaskrbljen .58 nervozen .52 bojazljiv -.39 .26 .51 napet -.26 -.44 .48 željan spoznanj .99 dobro opazuje .87 domiseln .86 se dobro izraža .84 izviren .83 radoveden .78 rigiden (tog) -.43 ima estetski čut .34 in "teleskopi" nam tudi ta sicer skriti del duševnega vesolja razkrivajo s presenetljivo natančnostjo. Zelo dobro ilustracijo delovanja implicitne teorije predstavljajo rezultati danes že "klasične" raziskave Dornbuscha in sodelavcev (1965). Gre za raziskavo, v kateri so otroci opisovali druge otroke. Ocenjevali so v treh eksperimentalnih pogojih (glej sliko 1): prvič je en otrok opisal dva druga otroka, drugič sla dva otroka opisala istega VPLIV IMPLICITNE TEORIJK OPAZOVALCEV (Dornbusch et al. 1965) EKSPERIMENTALNI POGOJI L EN OTROK OPISUJE DVA DRUGA OTROKA A — H "*■ C J 2. DVA OTROKA OPISUJETA ISTEGA OTROKA A ------- — C 3. DVA OTROKA OPISUJETA DVA DRUGA OTROKA A - H — C — I) Slika 1. tretjega otroka in tretjič sla dva otroka opisala dva različna otroka. V vsakem primeru je torej šlo za dva opisa oseb, ki jih je bilo mogoče korelirati med seboj. In katera dva opisa sta se najbolj ujemala? Ne morda lista, kjer bi bilo to najbolj pričakovati, namreč ko sta dva otroka opisovala istega otroka, saj gre v tem primeru pač za isto osebo. Nasprotno, največja korclacija med opisi je bila tedaj, ko je isti otrok opisoval dve povsem različni osebi! Očitno uporabljamo pri opisovanju različnih oseb že od malega svoja implicitna merila. In tako so podobnosti v naših osebnostnih ocenah prav lahko bolj posledica podobnosti naših lastnih stereotipov, kot dejanske podobnosti med 'judmi. Isti človek vidi različne ljudi bolj podobne kot različni ljudje istega človeka! Raziskave Wigginsa (1979, 198(3) kažejo, kako v bistvu dokaj enotno kategoriziramo osebnostne lastnosti, zlasti tiste, ki se nanašajo na medosebno obnašanje in medosebne odnose. Če upoštevamo ocene in opise lega obnašanja in jih koreliramo, dobimo nekaj temeljnih kategorij, v katere se grupirajo naši opisi. Te kategorije je Wiggins označil kot dimenzije intcrpersonalnc domene. Pri različnih ljudeh dobimo slične opise - morda prav zato, ker izhajajo iz sorodne implicitne oziroma protolipične kognitivne sheme o osebnostni in osebnostnih lastnostih. Posebej zanimivo je še nekaj: te kategorije namreč niso zgolj združitve raznovrstnih °Pisov obnašanja, temveč kažejo določene odnose. Po eni strani so bipolarne, tako da cni kategoriji ustreza druga, ki ji je diametralno nasprotna. Poleg te danes ženotorične Polarnosti osebnostnih lastnosti pa je opaziti tudi krožno ali cirkumpleksno strukturo dimenzij intcrpersonalnc domene. S tem, ko se oddaljujemo od enega opisa ali kategorije, se mu na drugi slrani na nek način spet približujemo. Dimenzije niso med seboj neodvisne, temveč tvorijo krožni kompleks, kol je prikazan na sliki 2. TAKSONOMIJA "INTERPERSONALNE DOMENE" (Wigins, 1979) aroganten preračunljiv hladen prepirljiv nepristranski introverten ambiciozen dominanten lenoben submisiven družaben ekstravertiran topel prijazen nezahteven odkrit Slika 2 IMPLICITNA TEORIJA IN REZULTATI OBJEKTIVNEGA RAZISKOVANJA OSEBNOSTI Implicitna teorija osebnosti torej obstaja kot posebna in pomembna kognitivna shema, ali točneje, sklop kognitivnih shem, ki nezavedno vplivajo na osebnostno ocenjevanje in še posebej na presojanje osebnostnih lastnosti. Odkritje implicitne teorije in strukture osebnosti je brez dvoma važno in nam razjasni marsikaj, kar je begalo raziskovalce osebnosti. Po drugi strani pa nam to odkritje zastavlja nova vprašanja, ki so morda še zanimivejša in usodnejša za raziskovanje osebnosti. Posebej usodno je neko vprašanje, ki ga lahko povsem logično postavimo, če vemo za delovanje implicitne teorije. Ali ni morda implicitna teorija osebnosti proti volji raziskovalcev vplivala tudi na objektivno raziskovanje osebnosti in osebnostnih lastnosti? Ali so v svojih prizadevanjih, da bi ugotovili, katere so najpomembnejše osebnostne lastnosti, nehote sledili bolj svojim subjektivnim implicitnim teorijam, kot pa dejanski in objektivni osebnostni stvarnosti? Ta nevarnost je toliko večja, če pomislimo, daje dobršen del raziskovanja osebnostnih lastnosti in sploh dobršen del vse t.i. "psihologije potez" utemeljen v času, ko problem implicitnih pojmovanj osebnosti ni bil niti znan, kaj šele razčiščen. Velik del objektivnega raziskovanja osebnosti je potekal na podlagi uporabe samoocenjcvalnih vprašalnikov osebnosti. Če lahko implicitna teorija povzroči, da rutinsko povezujemo globalne, makroskopske poteze, kot so družabnost, impulzivnost, energičnost, podjetnost ipd., lahko morda vpliva tudi na to, da bomo pri izpolnjevanju vprašalnikov osebnosti nehote povezovali tudi mikroskopske postavke (npr. "raje berem knjige, kol obiskujem gledališče" in "nelagodno se počutim, če moram javno govoriti"). In potemlakem bi bilo navsezadnje možno, da so osebnostne poteze, dobljene na podlagi korelacijc med vprašalniškimi postavkami, bolj posledica kognitivnih, semantičnih povezav v glavah ocenjevalcev, kot pa posledica dejanskih povezav med vedenjskimi karakteristikami. Več raziskovalcev je opozorilo, da lahko korelacijc med vprašalniškimi postavkami nastanejo na podlagi pomenskega povezovanja ne glede na to, ali temu ustrezajo tudi empirične, dejanske povezave v vedenju (D'Andradc, 1965, 1974; Shwcder, 1975, 1979). Kako torej odgovoriti na kočljivo vprašanje, ki se nam vsiljuje, če npr. primerjamo robustne faktorje in dimenzije implicitne teorije osebnosti s faktorji in dimenzijami dejanskega vedenja, ki so jih dobili raziskovalci z znanstvenim raziskovanjem, denimo s pomočjo osebnostnih vprašalnikov - Eyscnck, Cattell in drugi? V oči nam takoj padejo podobnosti med robustnimi faktorji in pa temeljnimi dimenzijami osebnosti H.J. Eyscncka, primarnimi in sekundarnimi stilističnimi faktorji osebnosti pri Cattellu itd. Kaj če so znanstveno ugotovljene dimenzije osebnosti zgolj odraz naših implicitnih predstav o osebnosti? Kaj če z osebnostnimi vprašalniki navsezadnje samo potrjujemo implicitno strukturo osebnostnih lastnosti, ne pa dejanske strukture, ki bi temeljila na dejanskih objektivnih korclacijah med vedenjem različnih oseb? To je vse prej kot nedolžno vprašanje, saj tudi drugi avtorji opozarjajo, da korelacijc med vprašalniškimi postavkami ne odražajo nujno vedenjskih korelacij. Zgoraj omenjena Schweder in D'Andradc s teorijo semantične distorzije opozarjata, da so te korelacijc morda bolj posledica podobnosti v pomenu postavk, kot dejanske korelacijc v vedenju. Vse to zveni že kot resna nezaupnica rezultatom osebnostnega raziskovanja. So objektivno ugotovljene poteze in dimenzije osebnosti res stranski produkt implicitne teorije in zgolj semantične tvorbe? Odražajo bolj stvarnost naše miselnosti, kot osebnostne resničnosti drugih? Ne smemo se prenagliti. Skušajmo odgovorili na ta problem kar se da analitično in logično. Če so rezultati objektivnega raziskovanja osebnosti pod vplivom implicitne teorije ocenjevalcev in raziskovalcev, potem bi morali pričakovati, da bodo ugotovljene poteze in dimenzije osebnosti identične z dimenzijami implicitne strukture osebnosti. In če ne bi vedeli, katere so implicitne dimenzije, bi morali to razmišljanje nemočno skleniti. Vendar vemo zanje - o tem smo se prepričali v prejšnjem razdelku - in z miselnim eksperimentom lahko nadaljujemo. Dimenzije implicitne strukture osebnosti lahko preprosto primerjamo z dimenzijami in potezami, ki so jih v svojih raziskavah osebnostnega "vesolja" ugotovili najpomembnejši raziskovalci, kot so npr. Cattell, Guilford, Murray in Eyscnck (glej tudi tabelo 4). Seveda se na tem mestu ne bomo spuščali v podrobnosti njihovih analiz osebnosti, te bomo obravnavali drugje. Toliko pa si jih bomo le ogledali, da bomo •ahko odgovorili na zastavljena vprašanja. Na prvi pogled se ugotovitve nekaterih avtorjev precej razlikujejo od dimenzij "niplicitnestrukture. Cattell jc npr. s faktorskimi analizami izločil kar 16 t.i. primarnih faktorjev osebnosti. Nekateri res kažejo nekaj podobnosti s petimi robustnimi faktorji, loda podoba je v celoti dokaj različna. Podobno bi težko potegnili jasne vzporednice med potezami osebnosti, ki izhajajo iz Murrayeve teorije, ki jih jc tudi bistveno več kot robustnih faktorjev. Vendar je treba reči, da niti Cattcllovi primarni faktorji niti Guilfordovi faktorji in tudi nc osebnostne poteze, derivirane i/. Murrayeve teorije osebnosti (zajete npr. v Edwardsovem vprašalniku EPFS in Jacksonovem vprašalniku PRF) ne predstavljajo dimenzij na najvišjem nivoju splošnosti; te dimenzije niso neodvisne med seboj, kot so robustni faktorji, in zato niso najbolj primerljive z njimi. Najbolj direktno primerljivi so nedvomno Eysenckovi podatki, ki zajemajo tri nedvomno neodvisne in zelo genera I ne dimenzije osebnost i. Dve izmed njih sta nedvomno izredno podobni dvema robustnima faktorjema: Eysenekova ekstravertnost se ujema z robustnim faktorjem surgentnosti oziroma ekstravertnost i, Eysenekov nevrotieizem pa z robustnim faktorjem emocionalnosti. Vsebinska analiza iretje Eysenckove dimenzije, psihoticizma ne kaže jasne korespondence z nobenim posameznim robustnim faktorjem, zdi pa se, da predstavlja kombinacijo dveh robustnih faktorjev, prijetnosti in vestnosti. Kar zadeva Eysenekov model osebnostnih dimenzij, je torej nedvomno opaziti podobnosti z dimenzijami implicitne strukture osebnosti. Primerjavo pa lahko poglobimo in razširimo, če upoštevamo bolj splošnesolucije Cattcllovega, Murrayevega in Guilfordovega modela osebnostnih dimenzij. Če iz univerzuma 16 Cattcllovih potez izločimo t.i. faktorje drugega reda, dobimo štiri do osem dimenzij, med katerimi pa najdemo jasne povezave z dimenzijami implicitne osebnostne strukture: Cattellov faktor eksvije ustreza ekstravertnosti (surgentnosti), faktor integriranosti oziroma anksioznosti ustreza emocionalnosti, pa tudi med ostalimi Catlcllovimi "sekundarnimi" dimenzijami in robustnimi faktorji je kar precej prepričljivih podobnosti. In podobne skladnosti opazimo tudi pri Guilfordovcm (Amelang & Borkenau, 1982) in Murrayevem sistemu potez (Borkenau Si Ostcndorf, 1989; Costa A McCrae, 1988). Med modelom implicitne teorije osebnosti in modeli raziskovalcev osebnostnih potez so torej nedvomna ujemanja. Ali to zadostuje za zaključek, da so veliki raziskovalci osebnosti res nehote potrdili zgolj implicitne predstave o povezanosti osebnostnih značilnosti? Mislim, da bi bil tak zaključek še vedno preuranjen. Možen in celo verjeten je namreč še drug odgovor. Če res natančno pogledamo implicitne in raziskovalno ugotovljene dimenzije ter faktorje osebnosti, najdemo poleg nedvomnih podobnosti tudi precej razlik. Pa vendar, od kod so tedaj te podobnosti in kako jih lahko razložimo? Sam se nagibam k prepričanju, da naše implicitne predstave o osebnosti niso povsem fiktivne in da ne predstavljajo povsem izkrivljenih in napačnih stereotipov ter predsodkov. Verjetno se za njimi skriva - ne popolna, vendar "zrno" vsebujoča empirična resnica o dejanskih povezavah v našem vedenju. Napačno bi bilo slepo verjeti v naša intuitivna prepričanja, sheme in predstave o osebnosti, a napačno bi tudi bilo, če bi jih zavračali kot popolno fikcijo. Z drugimi besedami: med osebnostnimi lastnostmi obstajajajo določene dejanske korclacije, vsekakor večje od zgolj slučajnih zvez; med denimo družabnostjo, energičnostjo, zgovornostjo, odkritostjo itd. obstajajajo določene dejanske korclacije, morda nc ravno visoke, vendar bistvene in pomembne. Človeštvo je v svojem razvoju oblikovalo kognitivne sheme - v tem primeru implicitno teorijo osebnosti in njene dimenzije - ki sicer posplošeno, vendar do neke mere pravilno zrcalijo te korclacije. Natančna analiza raziskovalnih modelov osebnosti nam jasno pokaže podobnosti teh modelov z modelom dimenzij implicitnestrukture, vendar pa nam tudi pokaže, da podobnost nikakor ni popolna. Odločitev v zvezi z. našim problemov je težavna tudi zato, ker so omenjeni modeli raziskovalcev osebnosti dobljeni s pomočjo metod, ki Implicitne dimenzije in objektivno dobljene dimenzije osebnosti pri nekaterih raziskovalcih raziskovalci surgentnost prijetnost vestnost I II 111 Cattell Eyscnck čustvena stabilnost IV intelektual- nost/odprtost V a ekstravert-nost patemija moč nadjaza prilagojenost neodvisnost psihotieizem nevrotizem Guilford Comrcy Hogan Jackson Tellegen Cos ta & McCrac Buss& Plomin Lorr socialna paranoidna miselna čustvena aktivnost dispozicija introverzija stabilnost ekstravert- ženskost- red in čustvena nost in moškost socialna stabilnost aktivnost konforninost uporništvo ambicije in všečnost družabnost razumnost prilagojenost intclektanca družabnost samozaščitna delovna usmerjenost usmerjenost odvisnost estetizem/inte-lcktualnost pozitivno agent nost ekstravert-nost aktivnost čustvovanje zadržanost komunalnost prijetnost vestnost negativno absorbcija čustvovanje nevrotizem odprtost socialnost impulzivnost emocio- nalnost medosebna nivo samokontrola čustvena vpletenost socializacije stabilnost neodvisnost Horda niso povsem neodvisneod morebitnega delovanja implicitnih teorij. Rekli smo ze, da je možno, da implicitna teorija vpliva tako na direktno ocenjevanje lastnosti, kot na izpolnjevanje odgovorov na vprašalniška vprašanja. Metodi nista identični, vendar morda nista dovolj neodvisni. Odgovor bi bil nedvomno lažji, če bi imeli na razpolago podatke, dobljene z metodami, na katere implicitne teorije in semantične povezave ne bi mogle vplivati. Na srečo jc nekaj takih podatkov. Med njimi so npr. podatki Cattellovili raziskav osebnosti, ki niso dobljeni s pomočjo vprašalnikov osebnosti, temveč s pomočjo t.i. objektivnih testov. Tu ne gre za odgovore na vprašanja in za samooccnjevalno metodo, marveč za res povsem objektivno merjene reakcije posameznikov. Nobena implicitna teorija ni mogla vplivati na dobljene rezultate, li pa vseeno kažejo na podobnost s sekundarnimi Cattellovimi "vprašalniškimi" dimenzijami in potem takem tudi na robustne faktorje. Tudi v drugih raziskavah, kjer so uporabili drugačne metode za ocenjevanje osebnostnih lastnosti, so ugotavljali podobne faktorje in dimenzije. Vprašanje, ali korclacije med potezami izvirajo bolj iz naših glav, tj. naših kognitivnih shem, ali iz dejanskega vedenja, torej ni nerazrešljivo. Nerešljivo bi bilo, če bi bile metode za analizo osebnosti absolutno odvisne od naših pomenskih in kognitivnih presoj. Vendar pa imamo možnost, da uporabimo pri analizi osebnosti metode, ki so neodvisne od pomenskega presojanja opazovalcev. Tedaj seveda na dobljene korclacije ne more vplivati pomenska podobnost, ker je preprosto ni. Takšne od pomena neodvisne in objektivne meritve vedenja pa so seveda brez nadaljnjega možne. Kot smo povedali, sodijo sem npr. objektivni testi, ki jih je v svojih analizah osebnosti uporabljal Cattell. Dejstvo, da je tudi na podlagi teh analiz prišel do osebnostnih dimenzij, ki se ujemajo z vprašalniško dobljenimi dimenzijami, potrjuje, da znanstveno ugotovljene dimenzije osebnosti nikakor niso zgolj odražanje implicitnih predstavo osebnosti in pomenskih podobnosti osebnostnih tervedenjskih opisov. Menim, da lahko zdaj oblikujemo odgovor na začetno vprašanje, ki se zdi trenutno še najbolj verjeten. Nedvomno implicitna teorija osebnosti vpliva na običajno ocenjevanje osebnosti in osebnostnih lastnosti. Manj verjetno je, da v enaki meri vpliva na izpolnjevanje osebnostnih vprašalnikov. Povsem očitno je tudi, da je med vsemi pomembnimi modeli osebnostnih dimenzij, zlasti temi, dobljenimi na podlagi faktorskih analiz, ter robustnimi faktorji osebnostni presenetljiva podobnost. Toda neodvisno dobljeni podatki o osebnostni strukturi nam potrjujejo rezultate "vprašalniških" modelov osebnosti, tako da ti nc morejo biti zgolj artefakt implicitne teorije osebnosti. Podobnost mora tedaj temeljiti na drugem izvoru. Prav mogoče in verjetno je, da dimenzije implicitnc strukture osebnosti niso zgolj miselna utvara, ampak so na nek način utemeljene na empiričnih dejstvih. Verjetno so se v naših "glavah" uveljavile in utrdile takšne kognitivne sheme o povezavah med osebnostnimi lastnostmi, ki vsaj približno ustrezajo dejanskim, vedenjskim povezavam. S tem imejmo uganko, ki nas je zaposlovala kar nekaj časa, vsaj začasno za rešeno. LITERATURA Allport, G.W. & Odbcrt, 11.S. Trail names: a psycho-lexical study. Psychol. Monogr., 1936, 47, 211. Baumgarten, F. Die Charaktercigenschaften. Bcitragc zur Charakter- und Personlichkeitsforschung: Monogr. 1. ISern, A. Francke, 1933. Borgatta, E.F. The structure of personally characteristics. Bchav. Sci., 1964, 12, 8-17. Cattell, R.B. Personality and motivation structre and measurement. New York, World Book, 1957. D'Andradc, R. Memory and the assessment of behavior. In: T. Blalock (cd.): Measurement in the social sciences. Aldine-Atherton, 1974, 159-186. Digman, J.M. & Inouyc, J. Further specification of the five robust factors of personality. J. Pcrs. & Soc. Psychol., 1986,50, 116-123. Digman, J.M. & Takcmoto-Chock, N.K. Factors in the natural language of personality: Rcanalysis, comparison and interpretation of six major studies. Mult. Bchav. Res., 1981, 16, 149-170. Eyscnck, I I..J. Dimensions of personality. New York, Pracgcr, 1947. Eyscnck, I I.J. The sirncturc of human personality. London, Methucn, 1970. Fiskc, D.W. Consistency of the factorial structures of pcrsonali lyralings from different sources. J. Abnorm. & Soc. Psychol., 1949, 44, 329-344. Guilford, J.P. Personality. New York, McGraw-11 i II, 1959. Kelly, G. The psychology of personal constructs. New York, Nor ton, 1955. Klagcs, L. The science of Charakter. London, Allen-Unwin, 1932. Originalno: Charaktcrkunde, 1926. McDougall, W. Of the words charactcr and personality. Characl. Pers., 1932, 1, 3-16. Norman, W.T. Toward an adequate taxonomy of personality at tributes: rcplicated factor structure in peer nomination personality ratings. J. Abnorm. & Soc. Psychol., 1963, 66, 574-583. Passini, P'.T. & Nornian, W.T. A universal conception of personality structure? J. Pcrs. & Soc. Psychol., 1966,4,44-49. Shwcdcr, R.A. I low relevant is an individual difference theory of personality? J. Pcrs., 1975, 455-485. Shwcder, R.A. Rethinking culture and personality theory, Part I: A critical examination of two classical postulates. Ethos, 1979,7,3,255-278. Smith, G.M. Usefulness of peer ratings of personality in educational research. Educ. Psychol. Mcas., 1967, 27, 967-984. Tupcs, E.G. & Christal, R.E. Recurrent personality factors based on trait ratings. USAF ASD Tech. Rep., 1961,61-97. Wiggins, J.S. A psychological taxonomy of trait-descriptive terms: The interpersonal domain. J. Pcrs. & Soc. Psychol., 1979, 37, 395-412. Wiggins, J.S. Circumplex models of interpersonal behavior. In L. Wheeler (cd.): Review of Personality and Social Psychology, 1980, 1,265-294. Narodnostna identiteta pri slovenskih predadolescentih v Trstu SUZANA PERTOT POVZETEK V uvodnem teoretskem delu so kratko pojasnjeni temeljni teoretski pojmi in koncepcije v zvezi z razvojem narodnostne identitete. Obravnavana so nato vprašanja, ki zadevajo razvoj narodnostne identitete pri učencih slovenskih šol v Italiji. Via okvir je postavljen ožji raziskovalni problem: ugotoviti jezikovne navade, narodnostno identijikacijo in občutja geografske pripadnosti slovenskih predadolescentov v Trstu. Vzorec 253 učencev je izpolnil socio-demografski vprašalnik, lestvice semantičnega diferenziahi iti dva projektivna testa, ki so bili obdelani z več statističnimi postopki. Med najpomembnejše rezultate sodijo ugotovitve o pomenu jezikovnega koda in jezikovnih navad ter značilnosti narodnostne samopodobe. Le-ta kaže poudarjen samoobrambni značaj: pripadniki skupine tržaških Slovencev se distancirajo tako od italijanske cinične skupine kakor od lastne matične skupnosti. Navaja se nekaj hipotez o vzrokih za tako samopodobo. SUMMARY NATIONAL IDENTITY OF SLOVENE PRE-ADOLESCENTS IN TRIESTE The introductory, theoretical part, briefly explains the basic theories and concepts of the shaping of a national identity. Questions concerning the shaping of a national identity in pupils attending Slovene schools in Italy are then discussed. Within this framework is placed a specific research task: to discover the linguistic habits, national identity, and feeling for geographic affiliation of Slovene pre-adolescents in Trieste. A sample of 253 pupils filled out a socio-demographic questionnaire, semantic differential scales, and two project tests, which were then processed by several statistical methods. Among the most important results are findings about the linguistic code, linguistic habits and national self image. This self image shows a pronounced defensive character: individuals in this group arc alienated both from the Italian ethnic community and from their own national community. The article puts forward some hypothesis about the reasons for such a self image. 1. o osebni in etnični identiteti Pojem osebne identitete posamezniku pomeni, da se zaveda svoje osebe kot entitete in da vključuje: 1) občutek bivanja v času; posameznik kljub nenehnim telesnim spremembam in prilagajanju okolju čuti svojo kontinuiteto in se je sposoben spominjati preteklosti, ovrednotiti sedanjost, si sebe predstavljati v prihodnosti; 2) občutek celovitosti; kljub minevanju in spreminjanju se posameznik doživlja kot enoten in poseben; 3) občutek identičnosti; kljub spreminjanju se posameznik čuti ves čas isti in se kot tak tudi prepoznava. Občutek identitete kot zavedanja samega sebe se oblikuje v ločevanju med subjektom in objektom. Otrok začne pojmovati samega sebe, ko že razlikuje med samim seboj oz. lastnim telesom in okoljem in ko občuti, da je v primerjavi z zunanjim svetom natančno določen. Posameznik torej preverja svojo entiteto, celovitost in identičnost s primerjanjem z okoljem in soljudmi. Pojem identitete se na individualni ravni navezuje na sistem predstav posameznika o celem nizu njegovih značilnosti: telesnih, psihičnih, kulturnih, moralnih, etičnih itd., a tudi na njihovo vrednotenje in na pomen, ki jim ga le-ta pripisuje. Na podlagi teh značilnosti posameznik sebe določa, se predstavlja, se prepoznava, se vrednoti in obenem pričakuje, da ga bodo drugi na osnovi lega določali, predstavljali, prepoznavali, vrednotili ipd. Občutek lastne identitete torej predpostavlja, da jo prepoznavajo tudi druge osebe. Oblikovanje identitete je zato lesno povezano s kontekstom drugih oseb, torej tudi z. danim družbenim okoljem, v katerem posameznik živi. Zato velja, da vplivajo na psihični proces oblikovanja identitete, poleg bioloških in psihosomatskih dejavnikov subjekta, tudi družbeni dejavniki. Ti od družine in okolja primarne socializacije segajo v druga okolja, kjer prihaja do sekundarne socializacije. Predstave, ki jih ima o sebi posameznik kol pripadnik določenih sredin oz. družbenih skupin, postanejo del pojma i.i. družbene identitete. Med strogo osebnimi in družbenimi značilnostmi identitete ni natančno definirane meje. V ta okvir.se poslavlja vprašanje razmerja med etnično in osebnostno identiteto. Teoretičnih pristopov k problemu je več (po Dashcfskyju, 1975). Čeprav vsak daje prednost različnim vidikom, lahko v glavnem opredelimo kol osnovni dve izhodišči: tisto, po kateri etnična idenlilcla izhaja izključno iz. družbcno-kullurnega konteksta, in tisto, ki poudarja predvsem čustveno v etnični identiteti, pa čeprav nc zanika družbene narave pojava. Znotraj teh teoretičnih usmeritev je mogoče etnično identiteto opredeliti kot tip družbene identitete, ko posameznik prevzema določene vloge znotraj in zunaj skupine, a tudi kot strogo individualno razsežnost, ki je sicer lastna vsej skupnosti. De Vos in Romanucci-Ross (1975) opredeljujeta etnično identiteto kot pripadnost neki skupini, katere članom so skupne rasne, teritorijalne, gospodarske, verske, kulturne, estetske in jezikovne značilnosti. V tem smislu jc cinična identiteta oblika družbene identitete, čeprav jc v bistvu subjektivna, v kolikor jo posameznik na individualni ravni doživlja kot čustvo, ki ima skupni izvor in isto kulturno dediščino pripadnikov referenčne skupine. Poleg skupnih korenin predstavlja etnična identiteta tako na individualni kot na kolektivni ravni tudi prevzem določenih vedenjskih pravil in vlog znotraj skupine in zunaj nje. Na individualni in skupinski ravni je etnična identiteta izraz pozitivnega samovrednotenja sebe kot posameznika in skupine, ven- dar vsebuje tudi negativen potencial, ki se na ravni posameznika ali skupine sprevrže v obrambni mehanizem histeričnega ali paranoidnega tipa. Proces oblikovanja narodnostne identitete, pojmovane kot narodni in družbeni značaj, ter vpliv, ki ga ima nanj vzgoja, pa opisujejo tisti avtorji, ki se sklicujejo na spoznanja psihoanalize in ki obravnavajo osebnostne modele, skupne članom določene družbe. Kardiner (1939) opredeljuje z izrazom "struktura osnovne osebnosti" to, kar je znano kot "narodni značaj". Avtor izhaja iz predpostavke, da bodo posamezniki (če jc res, da prve izkušnje trajneje vplivajo na posameznika), ki so v otroštvu doživeli podobne pomembne izkušnje, težili k oblikovanju podobnih osebnosti. Način, kako družina skrbi za otroka in kako ga vzgaja, izraža kulturne modele določene družbe. Čeprav niso vsi otroci v isti družbi deležni popolnoma enake vzgoje, vendarle obstaja neka podobnost v vzgojnih prijemih. Iz. teh izhajajo podobne izkušnje med otroki in kasnejša podobnost veliko elementov njihove osebnosti. V neki družbi so si torej posamezniki podobni prav v strukturi osnovne osebnosti, ki jo avtor opredeljuje kot matrico, na osnovi katere se razvija značaj posameznika. Glede na značilnosti materine nege in neposrednih, kulturno opredeljenih medosebnih izkušenj razvije otrok v podzavesti določeno vrsto projektivnih sistemov. Če posameznik zraste in ostane v istem družbenem okolju, se bodo projektivni sistemi zaradi stalne pozitivne podkrepitve nenehno krepili, saj bodo prevladujoči kulturni modeli, s katerimi se bo posameznik srečeval v vsakdanjem življenju, povsem enaki njegovim osebnim. Poleg nezavednega učenja iz. izkušenj, obstajajo za otroka tudi predpisi, ki jih sprejema na zavestni ravni, tj. vse, kar otroku razložimo in kar ga učimo. A tudi to, kar se otrok nauči na zavedni ravni neposredno iz resničnosti, je pod vplivom projektivnih sistemov in se razporeja glede na osnovno matrico. Fromm (1941) obravnava to področje kot družbeni značaj in ga definira kot "eksistencialno jedro strukture značaja večjega dela članov neke skupine, ki se jc razvilo iz osnovnih izkušenj in skupnega načina življenja". Starši otroku posredujejo psihološko ozračje družbe, v kateri živijo, tako z izvajanjem njenih vzgojnih modelov kot tudi že z dejstvom, da so sami predstavniki te družbe. Vloga vzgojnega sistema neke družbe jc v tem, da približa otrokov značaj družbenemu. Vzgojni proces ni vzrok družbenega značaja, temveč eden najpomembnejših mehanizmov, ki slednjega oblikujejo. A.L. Epstein (1978) v svojih etnoloških študijah o nekaterih skupnostih posveča veliko pozornost čustveni dimenziji etnične identitete. Deloma prevzema Eriksonovo (1963,1968) mnenje, in sicer, da tudi etnično okolje in njegove značilnosti vplivajo na pojmovanje samega sebe. Epstein trdi, da se etnična identiteta izraža skozi proces, ki se prične v zgodnjem otroštvu in ki je tesno povezan z identifikacijami s pripadniki lastne družine, pri tem pa niso pomembni le starši, temveč tudi stari starši. Skozi te identifikacije korenine etnične identitete prodrejo globoko v podzavest in s tem pridobijo tisto emocionalno napetost, ki ostane v posamezniku vse življenje in se prepleta s pojmovanjem samega sebe. Ko se posameznik v medclničncm okolju srečuje s pripadniki različnih skupin, vzbudi heterogenost odnosov občutek negotovosti, ki sproži potrebo po preverjanju lastne identitete in po samopotrditvi. V skupini, ki ji pripada, pa lahko posameznik ponovno vzpostavi občutek varnosti in zaščitenosti. S sorodniki in prijatelji deli iste vrcdnole in stališča, kar pripomore, da ponovno vzpostavi pozitiven odnos do samega sebe. Tako postane etnična skupina del individuuma samega. 2. VPRAŠANJA, KI ZADEVAJO RAZVOJ NARODNOSTNE IDENTITETE V OKVIRU ŠOLE S SLOVENSKIM UČNIM JEZIKOM V TRŽAŠKI POKRAJINI -NARAVA PROBLEMA Slovenci v Italiji senc štejejo za etnično manjšino ali za jezikovno skupino, temveč za narodnostno skupnost. Pri tem "... bi mogli za tipične narodne manjšine ali narodnost ne skupnost i, narodnosti opredelili le liste dele narodov, ki kot posebne skupnosti in zaradi posebnih okoliščin zgodovinskega razvoja žive zunaj meja svoje narodne države na pretežno strnjenem ozemlju". (Petrič, cit. po Scdmaku, Susiču 1983, 19). Slovenska narodnostna skupnost v Italiji ima državne šole s slovenskim učnim jezikom. Poučevanje, ki temelji na enakih učnih načrtih kot v italijanskih šolah, poteka v slovenskem jeziku. Poleg predmetov, ki veljajo na celotnem italijanskem prostoru, je predvideno poučevanje slovenskega jezika. V programe zgodovine in zemljepisa so vključene še specifične učne enote. V šolah lahko uporabljajo knjige, ki so prirejene posebej zanje, iz italijanščine prevedene učbenike ali učbenike, ki jih uporabljajo v Sloveniji. Iz različnih razlogov pogosto nobena od teh možnosti ne predstavlja optimalne rešitve. Številne raziskave s tega področja (Ivašič, 1989/b) so v pretežni meri plod diplomskih del, ki upoštevajo jezikovne navade šoloobveznih otrok. Iz teh študij jc videti, da učenci bolje poznajo slovenščino kol italijanščino in daje uporaba enega ali obeh jezikov povezana z narodnostjo staršev in s pogovornim jezikom doma. Otroci se družbenih norm, obnašanja, ocen in mesta, ki ga zavzemata oba jezika v družbi, navzamejo žc v obdobju v vrtcu. Po mnenju Slovcnccvv Italiji ima učenje materinega jezika in učenje v materinem jeziku prvobitni pomen za ohranitev in razvijanje njihove skupnosti. Z narodnostnega vidika je pričakovati, da bo šola obenem s slovenskim jezikom posredovala tudi vsebino narodne kulture. Za širjenje slovenske narodnostne zavesti znotraj šol prevladuje mnenje, da bi šola morala tako posredovati poznavanje zgodovine manjšine in matične dežele, kakor tudi biti v nenehnem stiku s kulturnim, družbenim in gospodarskim življenjem svoje skupnosti in v stalni povezavi z matično deželo. Zato Slovenci v Italiji od nekdaj zahtevajo pravno-upravno avtonomijo slovenske šole. Ker ni zadovoljive rešitve v tem smislu, poudarjajo pomen kakovosti pouka in šolskih dejavnosti na različnih ravneh. V zadnjih letih se v slovenskih obveznih šolah pojavljata dva problema. Po eni strani se število vpisanih v prvi razred osnovnih šol zmanjšuje, kar pa pripisujejo splošnemu demografskemu padcu, ki je zajel tudi italijanske šole, po drugi strani pa je čedalje več učencev iz narodnostno mešanih ali celo italijanskih družin. (Ker ni namreč nikakršnih normativov, ki bi določali stopnjo poznavanja slovenskega jezika za vpis otrok v slovenski vrtec ali šolo, jezikovni vidik ni omejevalni faktor.) Taka sprememba šolske populacije je pozitiven znak vitalnosti slovenskih šol, vendar predstavlja resen pedagoško- didaktični, a tudi narodnostni problem. Pričujoča raziskava jc postavljena prav v ta okvir. .?. OPIS RAZ!SKA VE Raziskava nc sloni na eksplicitni teoriji o narodnostni idcntite ti in torej tudi ne na vnaprej postavljenih hipotezah. Zasleduje pa sledeče cilje: 1. osvetliti jezikovne navade učcnccv slovenske nižje srednje šole (6., 7. in 8. razred osemletke v Sloveniji) v družinskem in šolskem okolju ter v njihovem prostem času; 2. ugotoviti tiste jezikovne situacije, v katerih prihaja do največje polarizacije: M.I (materin jezik) - DJ (drugi jezik); 3. določiti vsebino, ki jo učenci pripisujejo sledečim pojmom: a) mati, oče, jaz, tržaški Slovenci, Slovenci iz Slovenije, tržaški Italijani, Italijani iz drugih krajev Italije; b) dom, Trst, Italija, Slovenija, Kras; 4. ugotoviti, katere od teh pojmov učenci združujejo in kakšne so razlike, ki jim jih pripisujejo; 5. oceniti narodnostno identifikacijo in občutek geografske pripadnosti subjektov: ugotoviti, če starost, spol, kraj bivanja in narodnost staršev vplivajo na jezikovno obnašanje, oceniti pojme iz točke 3. in ugotoviti doživljanje narodnostne pripadnosti. Inštrumenti raziskave so bili vprašalnik, semantični diferencial (v nadaljnem tekstu SD) in dva semiprojektivna testa, pripravljena za to priložnost. Vprašalnik sestavlja 41 vprašanj. Izbor vprašanj jc pripravljen tako, da iz odgovorov dobimo družbeno-demografske podatke in podatke, ki se nanašajo na jezikovno obnašanje v družinskem in šolskem okolju in v prostem času. S pomočjo SD pa naj bi subjekti ocenili pojme, o katerih jc govor v točki 3. Semantični diferencial jc tehnika, s katero po Osgoodu in sodelavcih (1957) določamo implicitni pomen pojmov, tj. pomen pojmov določimo s pomočjo asociacij, ki se pojavljajo ob besedi. Po Osgoodu sem v tej raziskavi poiskala take dvopolnc pridevnike, ki bi se navezovali na tri kategorije (faktorje): 1-vrednotenje, 2-aktivnost, 3-moč. Za vsakega i/.mcd faktorjev sem izbrala osem parov dvopolnih pridevnikov. Med poloma pridevnikov je petstopenjska bipolarna lestvica soglašanja. Vsak pojem ocenjujejo subjekti z zaporedjem 24 dvopolnih lestvic (pridevnikov). Seznam lestvic je razviden i/, priložene tabele o rezultatih SD. Projektivna testa sta zasnovana na tehniki prostorskega lociranja pojmov oz. objektov (Pečjak, 1971), v tem primeru gre lociranje istih pojmov kot pri SD, z izjemo pojmov Mama in Oče. Na belem listu formata A4 je sredi kvadrata s stranico 19 cm včrtan krog s premerom 4 cm. V prvem testu je znotraj kroga napisana beseda JAZ. Anketiranec mora kamorkoli na list prilepili 4 okrogle samolepilne nalepke s premerom 3 cm, ki so pripete ob rob lista. Na nalepkah so izpisani sledeči pojmi: tržaški Slovenci, Slovenci iz Slovenije, tržaški Italijani, Italijani iz. drugih krajev Italije. Oddaljenost nalepk od sredine jc merilo identifikacije subjektov z. zgornjimi pojmi. Z drugim testom skušamo določiti občutek geografske pripadnosti. V krog sredi lista je vpisana beseda DOM. Subjekt pa mora porazdeliti nalepke s pojmi: Italija, Trst, Slovenija, Kras. Vprašalnik, SD in projektivni testi so zbrani v snopič. Celotna raziskava je bila izvedena v šolskem letu 1987/88 na vzorcu 253 učencev vseh sedmih nižjih srednjih šol na Tržaškem, ki so takrat štele 759 učencev. Vzorec predstavlja populacijo po starosti (razredu), spolu, kraju bivanja (mesto : Kras) in narodnosti staršev (slovenski zakon : mešani zakon). Statistična obdelava podatkov jc bila izvedena s pomočjo računalniškega programa SPSS in upošteva več različnih statističnih postopkov, med njimi frekvenčne analize, analize variance in multivariantnc analize (faktorske analize). 4. REZULTATI 4.1. Družbeno-demografski podatki vzorca Večina subjektov jc rojenih v tržaški pokrajini v letih od 1972 do 1976. Več kot tretjina učencev izhaja iz družin, v katerih so starši različne narodnosti. Razmerje med mešanimi zakoni, v katerih je oče Italijan, in zakoni, kjer je Italijanka mali, je 4 : 1. Dve tretjini očetov je rojenih v tržaški pokrajini, skoraj 19% pa jih prihaja iz Jugoslavije. Ostali izhajajo iz. drugih delov Furlanijc-Julijskc krajine. Skupina učencev nc pozna rojstnega kraja svojih staršev. Od 45 v Jugoslaviji rojenih očetov, jih jc IS italijanske narodnosti, torej gre v 40% za istrske begunce. 61.2% mater jc rojenih v Trstu, več kot 35% pa jih izhaja iz Jugoslavije. Druge izhajajo iz. drugih delov dežele Furlanije- Julijske krajine ali od drugod. Nekateri otroci niso znali odgovorili. Med materami, rojenimi v Jugoslaviji, jc 8 Istrank italijanske narodnosti. Šolska izobrazba mater jc v primerjavi z izobrazbo očelov malenkost višja vse do srednjih šol. Med očeli pa jc več diplomiranccv. Očetje so večinoma zaposleni v obrtništvu, v prevozništvu, v trgovini, v storitvenih dejavnostih in v javni upravi. Kar pa zadeva poklicno usposobljenost, jc večina staršev delavcev, sledijo uradniki in tehniki in samostojni delavci. Frekvence med Krasom in mestom se bistveno ne razlikujejo. Matere so večinoma zaposlene v storitvenih dejavnostih, v šoli in trgovini. V 97 primerih ni razvidno, da bi bile zaposlene. V večini primerov so uslužbenke in tehniki, sledijo delavke, samostojne delavke (kategorija zajema vse vrste samostojnega dela), tri so vodilne delavke. Preskus s chi-kvadratom nc nakazuje pomembnih razlik med mestom in Krasom. 4.2. Jezikovne navade 4.2.1. Aktivna uporaba jezika v družini Na osnovi kombinacij spremenljivk o jezikovnem vedenju otrok v družini sem ustvarila spremenljivko "pogovorni jezik doma", iz katere je razvidno, da 51.8% otrok uporablja doma izključno slovenščino, 4% izključno italijanščino in 44.3% tako slovenščino kol italijanščino. Ko je govor o slovenščini, mislim tako na standardni jezik, kot na narečje. Isto velja tudi za italijanščino. Jezikovnih inačic nisem upoštevala, ker sem kar v 80% do 90% primerov in v vseli vsakdanjih situacijah zabeležila dvo- ali večjezičnost. V nadaljevanju sem novo spremenljivko križala z. drugimi. Da hi preverila pomembnost med frekvencami znotraj kategorij, sem uporabila test chi-kvadrata. Križanja so največkrat pomembna. 55.3% mestnih prebivalcev govori doma slovensko in italijansko, 35.1% ima raje slovenščino. Skoraj vsi tisti (9:10), ki se doma sporazumevajo v italijanščini, živijo v mestu. Na Krasu so odstotki takorekoč obrnjeni. Frekvence se pomembno razlikujejo. Otroci i/, mešanih zakonov uporabljajo doma v 85% primerov italijanščino in slovenščino. V slovenskih družinah se v 77.5% uporablja samo slovenščina. Italijanščina je slabo prisotna. Razlike so pomembne. 69.4% otrok trdi, da se je najprej naučilo slovenščine, 13.5% pa italijanščine. Ostali se imajo za dvojezične od rojstva. Za 92.4% otrok, ki doma govorijo izključo slovensko, jc slovenščina MJ. Večina italijansko govorečih pa izbira za svoj MJ italijanščino. Tisti, ki govorijo oba jezika, se v 31.5% primerov izjavljajo za dvojezične od rojstva. Za 21.6% otrok je italijanščina MJ, 46.8% pa izbira za MJ slovenščino. Opažane frekvence se pomembno razlikujejo. Kar 56.1% otrok trdi, da se lažje izražajo v slovenščini, 18.6% v italijanščini, ostali pa v obeh jezikih. Kdor doma govori slovensko, trdi, da se lažje izraža v slovenščini. Kdor govori italijansko, se raje odloča za italijanščino. Tisti, ki doma občujejo v obeh jezikih, v 41.1% primerov trdijo, da oba jezika enako dobro obvladajo, v 30.4% primerov uporabljajo raje slovenščino, v ostalih 28.6% primerov pa raje italijanščino. Velika večina otrok govori standardni jezik ali narečje, ki ga dobro obvladajo tako v slovenščini kot v italijanščini. Po mnenju otrok jc znanje slovenščine pri očetih boljše v družinah, kjer se govori izključno slovensko, manjša se v dvojezičnih družinah, različno pa jc v družinah, kjer govorijo samo italijansko. Frekvcnce se pomembno razlikujejo. Večina očetov dobro obvlada italijanščino, drugi jo govorijo prccej dobro. Vsi pa italijanščino razumejo. Med pogovornim jezikom doma in znanjem italijanščine ni pomembnih razlik med frekvencami. Očetje, ki doma govorijo slovensko, uporabljajo tudi med svojimi prijatelji pretežno slovenski jezik, kdor doma govori italijansko ali oba jezika, s prijatelji raje govori italijansko. Razlike so pomembne. Skoraj vse matere aktivno obvladajo slovenščino in italijanščino. Matere otrok, ki doma govorijo slovensko, med prijatelji najpogosteje uporabljajo isti jezik. Kdor doma govori oba jezika, se nagiba k enakemu obnašanju tudi s prijatelji. Matere učencev, ki doma govorijo samo italijansko, se s prijatelji sporazumevajo tako v italijanščini kot v slovenščini. Frekvence so pomembne. Nekaj več kot polovica staršev govori med seboj samo slovensko, tretjina samo italijansko, drugi pa se sporazumevajo v obeh jezikih. Med slednjimi govori slovensko 92.3% staršev otrok, ki uporabljajo doma izključno slovenščino, v italijanščini pa se izraža 90%- staršev, ki govorijo italijansko v družini. Starši otrok, ki doma uporabljajo oba jezika, govorijo med seboj pretežno italijansko, sledi uporaba obeh jezikov. Slovenščina jc še najmanj prisotna. Razlike so pomembne. Skoraj vsi uporabljajo standardni jezik in narečje. 4.2.2. Pasivna uporaba jezika: javna občila V 45.4% primerov imajo doma družinsko knjižnico z enakim številom knjig v italijanščini in slovenščini, 31.9% jih poseduje več slovenskih knjig, 21.9% pa več italijanskih. Frekvence med pogovornim jezikom doma in jezikovnim kodom, v katerem so izdane knjige, se ne razlikujejo po pomembnosti. Skoraj vsi otroci imajo svoje knjige. 20.6% jih ima več v italijanščini, 31.6% pav slovenskem jeziku, 46.6% ima enako število enih in drugih. Le malo jc lakih, ki nimajo enih ali obojih. Slovensko govoreči otroci imajo več knjig v slovenščini, tisti pa, ki se doma sporazumevajo v italijanščini, imajo, nasprotno, več knjig v italijanščini; otroci, ki komunicirajo v obeh jezikih, se nagibajo k enakemu številu enih in drugih. Frekvence so pomembne. Enako pomembne so frekvence tudi med pogovornim jezikom doma in časopisi, ki jih berejo starši. Slovenske in italijanske dnevnike bere 64.7% staršev, 22.8% jih bere samo slovenske, med temi jih doma večina govori samo slovensko. Oba starša bereta tednike in revije pretežno v italijanskem jeziku. Starši, ki doma govorijo slovensko, se nagibajo k izbiri slovenskega tiska ali slovenskega in italijanskega. Tisti, ki govorijo doma italijansko in slovensko, kupujejo italijanske in slovenske časopise, ali pa težijo samo k italijanskim. Kdor govori italijansko, bere italijanski tisk in slovenski dnevnik (Primorski dnevnik). Več kot polovica otrok bere izključno italijanske časopise in revije, skoraj tretjina italijanske in slovenske, 10% pa samo slovenske. Frekvence so razporejene brez pomembne razlike glede na domači pogovorni jezik. Doma uporabljeni jezikovni kod nc vpliva na izbiro TV postaj. 81% družin gleda namreč italijanske TV postaje, le malokdo sledi sporedom RTV Slovenija in TV Koper. Frekvence ne kažejo pomembnih razlik. 43.4% anketirancev posluša radijske oddaje samo v slovenskem jeziku, 31.8% v italijanskem in slovenskem jeziku, 19.2% zbira italijanske postaje, preostali pa sledijo izmenoma sporedom v slovenščini, italijanščini in programom radia Koper. Tisti, ki doma govorijo slovensko, se nagibajo k programom v pretežno slovenskem jeziku, tisti, ki doma govorijo oba jezika, pa posvečajo enako pozornost postajam v italijanščini in slovenščini. V raziskavi o asimilacijskih procesih Slovencev v Italiji Scdmak in Susič (cit., VI.) opozarjala, da z vidika slovenske etnične skupnosti obstaja visoka stopnja konkurenčnosti med mediji, s katerimi razpolaga sama manjšina, in mediji večine, posebno na področju informacije in zabave. Avtorja trdita, da se pripadniki manjšine, čeprav bi se lahko posluževali medijev Republike Slovenije, raje odločajo za večinska sredstva javnega obveščanja. To učinkuje omejevalno na slovensko narodnostno identifikacijo. Z narodnostnega vidika bi morala sredstva javnega obveščanja namreč opravljati vlogo nosilca informacije in tudi ustvarjati možnost ohranjanja, krepitve in vzpodbujanja razvoja kulture in jezika lastne narodnostne skupnosti. Razloge, da adolescenti raje izbirajo sredstva javnega obveščanja v italijanščini, Še posebej revije in TV, lahko iščemo tudi v dejstvu, da manjšinski in mediji iz Slovenije nc pokrivajo vseh interesnih področij, ki zapolnjujejo življenje zamejskega mladostnika. Del te stvarnosti jc enak kot pri njihovih italijanskih vrstnikih. Vrste Področij, ki zadevajo italijansko resničnost in so obdelana v italijanskih revijah za mlade, v ustreznih slovenskih revijah ni v enakem obsegu. Glede televizije pa je odločilno, da se TV ponudba iz Slovenije ne more meriti z raznoliko italijansko televizijsko ponudbo. Bolj je razširjeno poslušanje radijskih sporedov in branje knjig vslovcnščini, ker jc na tem področju izbira večja. Iz podatkov je razvidno, da je izbira medija v določenem jezikovnem kodu povezana tudi s pogovornim(a) jczikom(a) doma. Veliko strokovnjakov meni, da igrajo sredstva javnega obveščanja pomembno vlogo pri utrjevanju že obstoječih stališč, obenem pa trdijo, da jc njihov vpliv najmočnejši predvsem pri otroku, saj ta še nima izoblikovanih trdnih nazorov in vrednot. V luči zgornjih ugotovitev lahko zaključimo, da socializacija prek medijev ne prispeva k razvoju občutka pripadnosti slovenski skupnosti. 4.2.3. Verbalno izražanje v šolskem okolju Šolski uspeh pri slovenščini in italijanščini jc podoben splošnemu šolskemu uspehu. Povezave med šolskim uspehom in pogovornim jezikom doma ni. Ne glede na družinske jezikovne navade v 91.3% primerov komunicirajo otroci s sošolci med poukom v slovenščini. Skoraj vsi otroci, ki doma govorijo slovensko, uporabljajo tudi med odmori in izven šole samo slovenščino. V primeru, da se v družini govori italijansko ali italijansko in slovensko, se raba slovenščine v manj formalnih situacijah, to je med odmori in zunaj šole, zmanjšuje. V neformalnih situacijah prcdadolcsccnti pri izražanju uporabljajo lcksikalni in sintaktični splet jezikovnih možnosti, ki je na območju. Osnova za tak splet pa je v tem primeru slovenščina. Gre za pojav, ki ga jezikoslovci imenujejo "pidgin". Slovenščina se torej v primerjavi z vsemi drugimi okolji, vključno z. družinskim, najpogosteje uporablja v šolah, pa ne le med poukom, temveč tudi neformalno. Poleg tega šola vnema zanimanje za slovenski jezik in kulturo, ki presega šolske zidove. Na seznamu jezikov, ki bi jih subjekti želeli poglobiti, slovenščina namreč (87) sledi angleščini (174) in nemščini (89). Na prvo mesto poslavljajo slovenščino tako tisti, ki doma govorijo samo la jezik, kol tudi tisti, ki doma uporabljajo oba jezika. Med kulturami, ki bi jih želeli bolje spoznati, pa postavljajo na prvo mesto slovensko. V jezikovno-kognitivnem razvoju v slovenskem je/.iku naj bi torej šola kol akter socializacije opravljala poglavitno vlogo. V luči dejstva, da je jezik samo eden od simbolov narodnostne identitete, sta Sedmak in Susič (cit., 111) opravila v začetku osem desetih let analizo vsebine učbenikov slovenskih osnovnih šol in ugotovila, da so izrazilo slovenski narodnostni simboli v primerjavi z italijanskimi v veliki manjšini. Pred kratkim jc do enakih zaključkov prišla tudi Ivašičeva (1989/a), ki je med drugim opozorila na skromno prisotnost simbolov Slovenije in Jugoslavije v osnovnošolskih učbenikih. 4.2.4. Pogovorni jezik v drugih socializacijskili okoljih Skoraj polovica otrok (47.8%) izjavlja, da živi v jezikovno mešanem okolju, tretjina (30.4%) v strogo slovenskem, ostali pa vskoraj izključno italijanskem okolju. Kdor živi v slovenskem okolju, je bolj nagnjen k uporabi slovenščine, kdor živi v italijanskem okolju, govori italijansko, tisti pa, ki živijo v narodnostno hcterogencm okolju, se doma izražajo v obeh jezikih. Skoraj polovica otrok komunicira, glede na okoliščine, z neznanci v italijanščini ali slovenščini, 31.8% jih uporablja samo slovenščino, 23.1% samo italijanščino (tab.26). Tudi v tem primeru se subjekti nagibajo k uporabi tistega(ih) koda(ov), ki ga(ju) uporabljajo doma. Frekvence so pomembno različne. Več kot polovica otrok (58.9%) bi rada našla zaposlitev v jezikovno mešanem okolju. Od ostalih bi polovica raje delala med samimi Slovenci, med temi jih 80.3% govori doma samo slovensko. Nekateri bi raje izbrali italijansko okolje - v pretežni meri gre za liste, ki doma uporabljajo italijanščino ali oba jezika. Tudi v tem primeru jc opaziti pomembne razlike. Kar 64.5% vprašanih ima prijatelje izključno slovenske narodnosti, 21.4% se jih druži samo z. Italijani. Ostali vzdržujejo stike zenimi in z drugimi. Sicer pa jc narodnost prijateljev povezana z. jczikom(a), ki ga(ju) govorijo doma. Izven šolskega okolja jc pogosto komuniciranje v obeh jezikih za 38.9% vprašanih, 16.3% se jih sporazumeva izključno v italijanščini, medtem ko 44.8% subjektov, od katerih jih 3/4 doma govori slovensko, uporablja samo slovenščino. Večina (208 učencev) je vključenih v različna organizirana društva. V 84.6% primerov so to slovenska društva. Najpogosteje se vključujejo v športne organizacije (62.5%), v zbore (23.3%), v skavtske organizacije (20.2%-taborniki in skavti), vgodbe in drugam (13.7%). 90.1% prebivalcev Krasa je vključenih v slovenske organizacije, medtem ko se v mestu nagiba k vključevanju v slovenska društva 75.3% otrok, v italijanska pa 18.2%. Vključevanje v društva, tako italijanska kot slovenska, se spreminja glede na kraj bivanja. Več kot 90% tisi ih, ki govori jo doma slovensko, se vključuje v slovenska drušiva, tisti, ki govorijo oba jezika, pa sodelujejo v slovenskih krožkih v 77.7% primerov. Frekvence so pomembno različne. Pri mladostniku igrajo izkušnje, pridobljene v družbi vrstnikov, pomembno vlogo na različnih ravneh: na čustveni, spoznavni in družbeni. Za Fonz.ijcvo in Mcncsinijcvo (1988, 64) so sistemi medsebojnega vpliva znotraj skupine "osnova, na kateri se oblikujejo procesi individualnega razvoja". Interakcija v neformalnih skupinicah vpliva na procese identifikacije in difcrcnciaeijc adolescentov. V organiziranih skupinah, kot so taborniki, skavti, ekipe, zbori, pa vzpodbujajo ponolranjanje družbenih vrednot in norm. S tega zornega kola lahko skupina neorganiziranih ali organiziranih vrstnikov odigra določeno vlogo v procesu narodnostne identifikacije. Vendar pa ni rečeno, da je jezik, v katerem se odvija interakcija, najpomembnejši element, ki opredeljuje tako istovetenje. V našem primeru namreč izprašani otroci težijo k temu, da bi tudi v izvenšolskem in izvendružinskem okolju vzpostavili svoje družinske jezikovne navade. Tako jezikovno vedenje jc lastno tudi njihovim staršem, kot je razvidno iz poglavja o pogovornem jeziku doma. Tabourct-Kcllcr (1982, 86) irdi (in pri tem citira primer iz monografije neke družine iz Bcliza), da jc mogoče od generacije do generacije odkrivali ponavljanje enakih družinskih jezikovnih razmer. Navaja tudi, da tako eno- ali dvojezični posamezniki kot tudi skupine potrebujejo enotnost in usklajenost identifikacijskih modelov, Čeprav "identifikacija v resnici nc poteka nikoli harmonično, zahteve, na katere sc moramo odzivati, pa so paradoksne, saj naletijo na protislovja tako v družbi, kolektivni psihologiji, kot tudi v intimnem doživljanju vsakega posameznika". 4.3. Rezultati S D 4.3.1. Jaz in družina Če izhajamo iz analize družine (tab.v prilogi), je mogoče opaziti dve vrsti polarizacije: JAZ proti OČETU in MATERI in JAZ in MATI proti OČETU. Le redko pa se pojavi kombinacija JAZ in OČE na eni strani in MATI na drugi. Iz tega je mogoče sklepati, da obstaja določena mera identifikacije z. materjo in diferenciacije z obema staršema. Študije o tem življenjskem obdobju namreč ugotavljajo, da mladostnik išče vzore izven svojega družinskega okolja (gl.Peter, 1968). Kar pa zadeva identifikacijo z materjo, je verjetno v tem primeru odvisna od vloge, ki jo ima mati pri upravljanju družine, kot bo mogoče ugotovili iz nadaljnjih rezultatov. Vsi trije faktorji kažejo na pomembne razlike. Faktorja 1 in 3 ločujeta JAZ od OČETA in MATERE. Obeh staršev, posebno pa matere, otroci ne ocenjujejo posebej visoko, čeprav ostajata oba še naprej močna. Kljub temu da otroci sebe vrednotijo višje od staršev, se počutijo šibke. Za to dobo je značilna tudi spremenljivost odnosov znotraj družine. Adolescent se svojih staršev pogosto sramuje, "kot da bi bili gobavi v skupnosti zdravih ljudi" (Jossclyn 1961, it.prevod, 1980, 53), in upa, da bo drugačen od njih, kol se sicer delno že čuti. V želji, da bi potrdil svojo samostojnost, čuti, daje nekaj vreden, obenem pada nima nikakršne moči odločanja; ta jc porazdeljena med očeta in mater, ki mu tako lahko poslavljata omejitve, te pa se včasih lahko sprevržejo tudi v frustracijc. Iz faktorja 2 je razvidno, da je mati zelo aktivna, taki so tudi otroci, oče pa je dokaj pasiven. Ta podatek daje misliti, da so subjekti ocenjevali dejavnost, ki jo oče opravlja v družinskem okolju. Verjetno je oče v primerjavi z materjo in njimi samimi manj vključen v dnevna gospodinjska opravila in mogoče otroci to dojemajo kot pasivnost, saj nimajo možnosti neposrednega vpogleda v očetovo dejavnost zunaj družinskega okolja. Zgornje trditve potrjujejo razlike v porazdelitvah pridevnikov. Subjekti so, kot sami sodijo, za razliko od staršev izobraženi, družabni, zaupni in srečni. Obenem pa tudi neznani, neprijetni, mrzli, hudobni, zaničevani, zaletavi in zaspani. Nasprotno pa se starši odlikujejo kot osebe, ki so poznane in prijetne, gorke, dobrosrčne, spoštovane, razmišljujočc in podjetne, čeprav neizobražene, nedružabne, nezaupne in nesrečne. Za razliko od mlajših otrok, ki starše idealizirajo, predadolescenli nimajo usklajene predstave o odraslih, katerih človeške omejitve začenjajo slutiti. Vidijo jih kot prisrčne in zanesljive, kakršne še zmeraj potrebujejo, obenem pa jih zaničujejo in imajo za neizobražene, samotarske, razočarane in nesrečne, kar naj bi jim olajšalo diferenciacijo. Subjekte z materjo druži določena dinamika, lahkotnost, fizična moč, saj so, tako kot ona, aktivni in redni, tudi miroljubni, pa čeprav nezadovoljni. Očetje so videti statični, težki, nasilni, slabotni, neaktivni, neredni, a zadovoljni. To tudi potrjuje zgornje trditve. Za razliko od očeta, sta mati in otrok bolj zaposlena z vodenjem gospodinjstva. Subjekti delijo z očetom inteligenco, hitrost in velikost. V primerjavi s tem so matere majhne, neumne in počasne. Če so sheme ženskih vlog negativne, je razumljivo, da jc navidez bolj priljubljena identifikacija z nekaterimi strogo moškimi značilnostmi. 4.3.2. Slovenci in Italijani Iz tabele so razvidne razlike, ki po mnenju otrok obstajajo med Slovenci in Italijani. Faktor 1 kaže na močno nasprotje med tržaškimi Slovenci, ki so ocenjeni zelo pozitivno, in Slovenci iz Slovenije, ki jih otroci manj cenijo. Tudi ocena Italijanov jc dokaj negativna. Kar pa zadeva faktor 2, so po mnenju otrok tržaški Italijani zelo aktivni, medtem ko to nikakor ne drži za Italijane iz drugih delov države, Slovenci pa zavzemajo nevtralni položaj. Faktor 3 kaže na še eno očitno nasprotje med tržaškimi Slovenci in Slovenci iz Slovenije. Slednji so na glasu kol nemočni, medtem ko so tržaški Slovenci občuteni kol najmočnejši. Močni so ludi Italijani zunaj Trsta, vendar manj kot lokalni Slovenci. Tudi Tržačani italijanske narodnosti niso posebno močni. Najpomembnejši podatek v tem primeru jc polarizacija tržaški Slovenci: Slovenci iz Slovenije. Tržaški Slovenci se pojavljajo kot večvredni in močnejši, jugoslovanski Slovcnci pa, nasprotno, ne veljajo veliko in niso močni. Pri tem ni upoštevana aktivnost. Tržaški Italijani so prikazani kot zelo aktivni, vendar žanjejo Italijani nasploh manj ugodne ocene kot iržaški Slovenci, obenem pa višje kot Slovenci iz Slovenije. Obstajajo raziskave, v katerih jc zaznati težnjo mladostnikov, da v primerih narodnostnega samoovrednotenja svoji narodnostni skupini pripisujejo višji družbeni status, samim sebi pa pozitivne konotacijc. To velja tudi za ameriške črnce pa ludi za Indijance in Azijcev Veliki Britaniji (Louden 1981). Vendar pa to lahko niha glede na družbeni status in na razpoložljivost sredstev etnične skupnosti, ki ji posameznik pripada. Za primer lahko omenimo latinskoameriške mladostnike v Teksasu (Grossman, Wirt, Davids, 1985). Če se povrnemo k dodelitvam pridevnikov našega vzorca, potrjujejo polarizacije posameznih pridevnikov polarizacijo faktorjev. Slovenci iz Slovenije se razlikujejo od drugih treh skupin po tem, da so zaspani, ne posebno odporni in nc pretirano cenjeni, vendar prijetni in srečni. Podobno kot za Italijane zunaj pokrajine, tudi zanje menijo, da so neizobraženi. S tržaškimi Slovenci imajo skupno dobrosrčnost, bistrost in zaletavost. Zanimivo seje ustaviti ob razlikah med negativnimi in pozitivnimi pridevniki v zvezi s Slovcnci v Jugoslaviji. Lahko bi postavili hipotezo, da se pozitivne lastnosli (prijetnost, družabnost, dobrosrčnost, bistrost in sreča) navezujejo na prijateljske medsebojne odnose (sorodniki, prijatelji), medtem ko navajajo druge, ij. negativne lastnosti, na bolj neprijetne medosebne odnose in na drugačen način življenja. Zelo težko bi bilo priti do sprejemljivih domnev o razlogih za razlikovanje med Slovcnci na tej in na oni strani meje. Po vsej verjetnosti so dejavniki, ki to opredeljujejo, raznoliki in se, začenši od makroskopskih, nanašajo na drugačen politični, družbeni in ekonomski sla I us. Oh primerjavi skupin različnih slalusov (gl.Palmonari, 1989, III.) jc iz velikega Števila raziskav razvidno, da prihaja do zelo kompleksnih načinov diferenciacije. Z gotovostjo lahko trdimo, da za učence slovenskih šol v Trstu Slovenci iz. Slovenije ne pred stavljajo identifikacijskega modela. Tržaške Slovence in njihove italijanske someščane povezuje samo obojestranska izobraženost, medlem ko drugi v primerjavi z. njimi to niso. Posebnost tržaških Slovencev sta dinamičnost, plodnost in aktivnost, v nasprotju s pasivnostjo in sterilnostjo drugih. Poleg tega so tržaški Slovenci dinamični, medtem ko so Italijani iz drugih krajev Italije statični. Z Italijani i/, drugih krajev Italije si delijo težo, toplino, zanesljivost, hitrost in postavnost, lastnosti, ki so za drugi dve skupini značilni le v majhni meri. V glavnem pa se Slovenci od Italijanov razlikujejo po tem, da so bolj dobrosrčni, bistrejši, a tudi bolj zalctavi. Preseneča dejstvo, da Slovencem pripisujejo zalctavost, Italijanom pa premišljcnost, kar pa ne najde potrditve med stereotipi, ki jim jih navadno pripisujejo. Iz. rezultatov projektivnih testov jc razvidno, da učenci slovenskih srednjih šol težijo k identifikaciji s tržaškimi Slovenci, ne glede na narodnost staršev. Iz. tega jc možno ugibati, da si otroci olajšajo proces vraščanja v družbo s tem, da prevzemajo značilnosti skupine, s katero sc želijo identificirati, in obenem razširjajo nekatere sebi pripisane lastnosti tudi na druge pripadnike te skupnosti. To bi lahko bil tudi razlog, zakaj zalctavost v družinskem okolju pripisujejo zgolj sebi, ne pa staršem. Zdi se, kot da bi se istočasno odvijal proces diferenciacije s starši in identifikacije z družbeno skupino. Dejansko iz številnih raziskav izhaja, da pripadniki določene skupine znotraj te iščejo elemente podobnosti s samimi sabo (gl.Arcuri, 1988, VII). Nasploh so torej Italijani bolj hudobni in neumni, čeprav bolj premišljeni od Slovencev. Tržaški Italijani so manj nasilni in bolj redni od drugih skupin. V nasprotju s svojimi sonarodnjaki imajo italijanski Tržačani s Slovenci skupno poznanost in družabnost, a tudi nezadovoljnost. Kol drugi Italijani in tudi kot drugi Slovenci so odporni, podjetni, spoštovani, vendar neprijetni in nesrečni. Kaže, da se tudi z italijanskimi Tržačani mladostniki dobro razumejo in z njimi vzdržujejo prijateljske odnose. Tako kot sebe (ne pa tudi starše), imajo mladostniki tako slovenske kot italijanske Tržačanc in tudi druge Italijane za nesrečne in neprijetne ljudi. Vsi Tržačani, tako slovenski kot italijanski, so zanje izobraženi, kot so izobraženi tudi sami, starši in drugi pa niso. Če upoštevamo, da rezultati projektivne ga testa postavljajo italijanske Tržačanc takoj za slovenske, bi lahko tudi v tem primeru veljale zgornje ugotovitve. Italijani zunaj pokrajine so tako kot Tržačani hudobni in neumni, v nasprotju z vsemi skupinami pa Sc neznani in manj prijateljski. Druge kombinacije in polarizacije so razvidne zgoraj. Italijani so manj cenjeni, manj prijateljski, morda zato, ker imajo otroci z. njimi manj tesne stike, jih torej ne poznajo. Italijansko hudobijo in neumnost gre morebiti pripisati tako spletom zgodovinskih okoliščin, kot aktualnim družbenopolitičnim dogodkom (fašizem, kampanje proti dvojezičnosti itd.). Kol vse kaže, lahko starost, spol, kraj bivanja in narodnost staršev odločilno vplivajo na razlike pri prisojanju pridevnikov. Splošno gledano, imajo o vseh skupinah dekleta bolj pozitivno predstavo kot fantje. Otroci iz. slovenskih zakonov izražajo ugodnejšo oceno tako o Italijanih iz drugih krajev kot o Slovencih iz. Jugoslavije. Otroci iz. mešanih zakonov pripisujejo obema skupinama več negativnih lastnosti. O Slovencih iz. Slovenije pa imajo otroci s Krasa slabše mnenje kot prebivalci mesta, ki jih pa že tako ne cenijo posebej visoko. Vsi subjekti pripisujejo tržaškim Slovencem odlične lastnosti; znotraj tc skupine pa otroci s Krasa s pohvalami nekoliko bolj skoparijo. Razlike po razredih ne kažejo posebnih teženj. 4.3.3. Dom Način, kako otroci gledajo na svoj dom, odraža pomembne razlike glede na kraj bivanja. V nasprotju z mladostniki iz mesta, jc za mladostnike s Krasa dom bolj pozitiven, bolj dejaven in močnejši. To podobo doma potrjujejo tudi posamezni atributi. Na Krasu je dom premožnejši, bolj dinamičen, aktivnejši, hitrejši, bolj spoštovan, prijetnejši in ludi boljši kot v mestu, kjer morda življenje vstanovanjskih stolpnicah prispeva k njegovemu razvrednotenju. Na Krasu živi veliko ljudi v enoslanovanjskih hišah z. vrtom, kar jc za Tržačanc splošna podoba "kraškega doma". Podoba doma na Krasu se je od povojnega časa do danes spremenila tako objektivno, kot na ravni stcrcolipa. "Rad bi vam rekel: Rodil sem se na Krasu, v koči s slamnato streho, ki sta jo dim in dež počrnila," začenja Slatapcr svojo knjigo Moj Kras (1912). "Kraške vasice z zvonikom na sredi /.../, pohlevne hišice, s škrlatni krilc ...", poje pesnik Igo Gruden (Na Krasu). Način, kako mladostniki gledajo na svoj dom, se razhaja po pridevnikih, nc pa po faktorjih, po razredih, ko postaja na poti iz prvega proti tretjemu razredu vse ubožnejši in vse manj nasilen. Zdi se, kot da bi s prihajajočo adolescenco odnos do doma odseval vso mladoslnikovo razklanost med željo po ohranjanju vezi z družino in potrebo po ločitvi od nje. Dekleta ludi do svojega doma gojijo bolj pozitiven odnos kot fantje, kar velja ludi za druge kategorije. Za otroke iz mešanih zakonov jc dom toplejši in zanesljivejši, čeprav bolj zaspan. Kol da bi dom/družina s starši različnih narodnosti v njih vzbujal občutek zaščitenosti. Nekaj podobnega prihaja do izraza tudi pri oceni očeta, ki je v mešanem zakonu gorkejši in postavnejši. Do enakega rezultata so prišli ludi v raziskavi, ki sojo izdelali v Kanadi (Aellen & Lambert, 1969). Za razliko od otrok iz homogenih zakonov, so bili tudi tam mladostniki iz mešanih zakonov mnenja, da se očetje bolj zanimajo za njihove težave in da so bolj pripravljeni sodelovati z njimi. V zvezi z. ameriškimi Judi A.L.Epsicin (cit.) trdi, da sc znotraj doma razvija intenzivnejša oblika občutka varnosti, ko okolica predstavlja negotovost in odtujenost, kar lahko razumemo kot poskus oblikovanja psihološkega nadomestila za negotovosti zunanjega sveta. Slovenski domovi so v nasprotju s tem hladnejši in bolj nezaupljivi, a tudi bolj podjetni. Določen hlad in odtujenost pa predstavljata po drugi strani del stcrcolipa o Slovencu, posebej če ga primerjamo z "latinsko toplino", ki naj bi v nekem namišljenem domačem okolju nudila več zaščite in varnosti. 4.3.4. Ozemlje Italija, Slovenija, Trst in Kras (glej lah.) se po vseh treh faktorjih razhajajo. Po faktorju 1 je Italija deležna pozitivne ocene, Trst je ocenjen negativno, prav tako Kras. Celostna ocena Slovenije ni pozitivna, a tudi negativna ne. Po faktorju 2 je Kras negativen, Slovenija pa najaktivnejša,sledita ji Trst in Italija. Faktor 3 kaže jasna nasprotja med Italijo in Krasom. Slednji jc občuten kot nemočen, medtem ko je Italija najmočnejša. Trst je relativno močan, Slovenija pa relativno nemočna. Iz vsega lega lahko sklepamo, da mladostniki Italijo istovetijo z. italijansko državo in, širše gledano, z administrativno, politično, gospodarsko in kulturno močjo (na ravni pridevnikov jc Italija najbogatejša in najbolj izobražena). To je tudi razlog, zakaj je obenem najmočnejša in deležna najvišje ocene. Kras je najmanj aktiven, najšibkejši in najmanj cenjen. Kasneje bomo videli, kako se ta puščobna podoba Krasa izravnava, s tem da mu mladostniki pripišejo druge kvalitete. Za splošno podobo Slovenije jc značilna nemoč, obenem pa najvišja stopnja aktivnosti. V faktorju 1, tj. faktorju valutacijc, seji pripisuje nevtralna pozicija, ki ni ugodna, a tudi neugodna ne. Trst je videli relativno močan in dokaj aktiven, obenem pa najnižje ocenjen. Skupne lastnosti Italije in Trsta so izobraženost, lahkost, urnost in dobrosrčnost, medtem ko sta Kras in Slovenija neizobražena, težka, zamudna in hudobna. Lahko sklepamo, da taka polarizacija odseva stereotipe, ki si jih je izoblikovala tržaška skupina Italijanov o Slovencih in Italijanih. V očeh italijanskih Tržačanov so namreč Slovenci "skupina brez zgodovine in kulture, ki jo sestavljajo revni in neizobraženi ljudje, ki slabo govorijo italijansko in ki pripadajo nižjemu družbenemu sloju" (Fonda, 1988, 71), tisti torej, ki jih Slatapcr imenuje "kmete" in o katerih še danes mislijo, da so slabši od Italijanov ali Avstrijcev (Forzi, 1988). Vendar pa "je stereotip Italijana videti dopolnjujoč: to je premožen, izobražen posameznik, ki se zaveda svoje zgodovine in pripada meščanskemu sloju..." (Fonda, ibidem). Vse kaže, da so otroci slovenskih srednjih šol prevzeli le sheme z negativnimi vrednostnimi konotacijami, na katere pa se ne navezujejo, ko govorijo neposredno o sebi. Kot smo videli, je namreč njihova podoba o tržaških Slovencih popolnoma drugačna. Očitno so pri opisovanju značilnosti območij, na katerih živijo Slovenci in Italijani, še zmeraj v veljavi eni in isti družbeni stereotipi. Če so še zmeraj aktualni, pomeni , da se jih družbeno-ekonomske spremembe niso dotaknile. Mladostniki sc jih poslužujejo, ko želijo posredno govoriti o osebah, saj verjetno z značilnostmi, ki jih pripisujejo kraju, označujejo tudi njegove prebivalec. Samo Trst je nezdrav, neumen in nesrečen. Samo Kras pa je čisto brez podjetnosti. Če poskusimo zbrati vse pridevnike, ki sc nanašajo na Kras (čeprav to metodološko ni korektno, saj atributov ne smemo razumeti v absolutnem smislu, temveč v primerjavi z. drugimi pojmi), dobimo skrajno stereotipne splošne podobe. Kras je videli neizobražen, ubožen, neprijeten, samotarski, težak, mrzel, hudoben, nereden, nezaupljiv, pasiven, zaletav, nasilen, zamuden, zaspan, obenem pa tudi poznan, krepak, postaven, zdrav, bister, spoštovan in srečen. Poznanost Krasa verjetno izhaja iz dejstva, da ga mladostniki poznajo, ne pa (če izvzamemo kraške pojave) iz kakega njegovega posebnega slovesa. Druge značilnosti izražajo neko geografsko danost, odročno in golo področje, "listi košček sive zemlje, poln bodečega/ grmičevja, prepoln kamenja" (Saba, Contovcllo; prosti prevod). Tako pojmo vanje Krasa pa jc omiljeno s pozitivnimi konotacijanii, ki označujejo življenje v teh krajih in ki opevajo lepoto in moč te planote. V literaturi ne manjka primerov: "Zakaj v tej lepi pokrajini kamniti/jc vse lepo in prav/ biti, živeti, boriti se/ in biti mlad in zdrav," če naj se izrazimo z. besedami Srečka Kosovela (Pesem s Krasa). Poleg podobe, ki poveličuje njegovo lepoto, je Kras obenem napadalen, močan, spoštovan, kraj, kjer še danes, tako kot nekoč, "zdravi možje in slarci so čvrsti/ žene, dekleta in starke - po vrsti/srčno te borne lehe gojijo..." (Gruden, cit.). Zrcintcrprctaeijo negativnih značilnosti Krasa zadobijo te neko pozitivno specifičnost, in to nc samo za naše subjekte. Kot lahko sklepamo iz citiranih del, ki segajo v predvojno obdobje, gre za dolgotrajni proces pripisovanja atributov. Če se povrnemo k Trstu, ki jc najmanj zdrav, najbolj neumen in nesrečen, se lahko vprašamo, do kolikšne mere je ta ocena izraz nekega splošnega stališča o kvaliteti življenja v mestu v primerjavi z življenjem na deželi in v kolikšni meri jc posledica strahu pred asimilacijo, ki je v mestu gotovo veliko bolj prisotna. V tem primeru postane mesto kraj, kjer jc naše zdravje ogroženo, kjer se poneumljamo in postajamo nesrečni, na primer ludi zaradi izgube svoje narodnostne identitete. "Potem je Kras zasovražila (...). Tedaj seje odločila, da gre. V meslu se zgubiš med ljudmi, v mestu ni gmajne, ki bi govorila kakor vest," opisuje Boris Pahor glavno junakinjo svoje pripovedi, ki v času fašizma izgubi svojo narodnostno identiteto (Orient Eksprcs, 1972,89- 95). Trst in Slovenija sta za razliko od Krasa in Italije neznana in drobna, a mirna, zaupljiva, redna in premišljena. Ta mir, red, prcmišljenost in zaupanje, ki dajejo občutek zanesljivosti, spominjajo na nekatere stereotipe habsburške Avstrije z njenimi danes že pozabljenimi majhnimi provincami, v katerih je nekoč vse dobro delovalo. Gre za nostalgijo, ki v Trstu še zmeraj buri duhove. V primerjavi z drugimi je Italija postavna, poznana, neredna, zaletava, nezaupljiva, vitalna in med vsemi najpremožnejša in najgorkejša; drugi pa so ubožni in mrzli. Edino Slovenija ni deležna spoštovanja. Tudi v tem primeru starost, spol, kraj bivanja in narodnost staršev vplivajo na mladostnikovo occno.Glcdc na razlike znotraj skupine je opaziti, da so geografske in vse druge obravnavane značilnosti deležne ugodnejše occne pri dekletih kot pri fantih in pri otrocih iz slovenskih zakonov bolj kot pri otrocih iz mešanih zakonov. Razlike po razredih pri tem nc kažejo kakih posebnih smernic. Mladostniki, ki živijo na Krasu, zelo pozitivno ocenjujejo svoj dom, vendar pa v primerjavi z. mladostniki iz mesta izražajo nekoliko manj pozitivno oceno o Trstu in Italiji, pejorativno pa se izražajo o Sloveniji. 4.4. Rezultati projektivnih testov Rezultati projektivnih testov potrjujejo, da so tržaški Slovenci najbližji subjektom, torej predstavljajo tisto skupino, s katero se najbolj istovetijo. 99 subjektov je namreč pojem "tržaški Slovenec" vneslo v sredino kroga in tako zapolnilo prostor, ki je bil označen z JAZ. Skoraj enako število subjektov (100) je pojmu dodelilo mesto blizu sredine. Identifikacija z. drugimi skupinami je manjša. Vsekakor pa so med slednjimi najmočnejši tržaški Italijani, v nasprotju z drugima dvema skupinama, med katerima so Slovenci i/. Slovenije pred Italijani iz. drugih delov Italije. Po spolu ali kraju bivanja razlike niso opazne. Kar pa zadeva narodnost staršev, postavljajo otroci slovenskih staršev Slovence iz Slovenije (ki jih vsi obravnavani subjekti navadno postavljajo v bolj obrobno pozicijo) bolj proti "jaz-sredini", kolje to značilno za otroke iz mešanih zakonov, ki pa po drugi strani postavljajo v bolj središčno pozicijo italijanske Tržačanc, ki jih subjekti kot celota locirajo bližje sredini. Po razredih je pomemben izbor lokacij za tržaške Slovence, ki z leti počasi zadobivajo bolj središčno pozicijo. Kar pa zadeva Slovence iz. Slovenije, je v drugem razredu opaziti drugačen razvoj. Poskusila sem odkriti morebitno povezavo med lokacijo pojma "tržaški Slovcnce" po spolu, razredu, kraju bivanja, jezikovnih navadah subjektov in po jezikovnem znanju, ravni izobrazbe, narodnosti staršev in tudi po pojmih SD. Pri tem nisem prišla do pomembnih rezultatov. To pomeni, da Italijani in Slovenci za tistega, ki jez nalepko "tržaški Slovcncc'pokril krogcc z napisom JAZ, niso nič "boljši" in nič "slabši" kot za tistega, ki tega ni storil. Pa tudi slovenščine zalo ne uporablja nič pogosteje. Iz. rezultatov drugega testa izhaja, da sla proti "domu- sredini" pomaknjena tako Trst kol Kras, prvi bolj kot drugi. Bolj proti obrobju pa tiščita Slovenija in Italija, slednja bolj kot prva. Prebivalci mesta težijo k temu, da bi pojem "Trst" pomaknili bolj proti "domu-sredini", medtem ko prebivalci Krasa pomaknejo tja pojem "Kras". Ob končni obdelavi rezultatov sem sc vprašala, ali ostajajo razdalje, o katerih je bil govor, nespremenjene v celotnem obdobju adolesccncc. Na začetku šolskega leta 1989/90 sem zato predložila projektivni test tudi maturantom šol s slovenskim učnim jezikom (122 subjektov). Uporabila sem isto tehniko, rezultati pa so bili podobni rezultatom testov iz. srednjih šol. Analiza variance po pojmovnih skupinah nakazuje, da ostajajo Slovenci iz Trsta za mladostnike tudi pri tej starosti tista skupina, s katero se najbolj identificirajo, in da sta Trst in Kras tista geografska pojma, do katerih čutijo najmočnejšo pripadnost. 5. Zaključki Glede na to, da so prvine, ki sooblikujejo narodnostno identite to, raznovrstne in številne, so osnovni objektivni dejavniki (raven resničnosti), ki določajo slovensko identiteto subjektov te raziskave, sledeči: -pripadnost družini, v kateri je vsaj eden od staršev, če že ne oba, Slovence; -poznavanje slovenskega jezika, ne glede na njegovo čistost; -obiskovanje slovenskih šol. Kar pa zadeva vpliv, ki ga morejo imeti različna področja socializacije na oblikovanje narodnostne identitete, primarna socializacija in socializacija na drugih področjih, kot kaže, ne sooblikujeta občutka pripadnosti slovenski skupnosti samo z uporabo slovenskega jezika. Tega čustva očitno ne posredujemo samo izrecno z neposrednim poučevanjem, temveč prej z implicitnimi vsebina mi in bolj subtilnimi izrazi individualnega in družbenega obnašanja, ki učinkujejo na čustveno raven. Rezultati, ki zadevajo predstavesubjektovo.samih sebi, lastnih starših in odnosih, ki sc spletajo med njimi, ne odstopajo od podobe narave adolescenta, ki jo je mogoče zaslediti v strokovni literaturi. Zato je mogoče zaključili, daje narodnostna identiteta, ki jo sprejemajo subjekti sami, le eden od vidikov pojmovanja samega sebe. Ta j fel (1981, IV.) trdi, da izdružbeno-psihološkega procesa, ki oblikuje družbeno identiteto pripadnika neke skupnosti, izhaja močna potreba po diferenciaciji lastne skupnosti od drugih. Do lega prihaja predvsem v treh različnih družbenih situacijah: 1 .ko sc določena skupnost znajde na obrobju brez družbenega položaja; 2.ko skupnost, ki o sebi meni, da jc "večvredna", zasluti nevarnost izgube svojega položaja; 3.ko se "manjvredna" skupnost začenja zavedati neupravičenosti lake ocene. Ko sc pripadniki tc zadnje vrste skupnosti zavedo, da je tako družbeno stanje mogoče spremeniti, se lahko izoblikujejo tri vrste razmer. Lahko pride do: -prilagajanja superiorni skupnosti, -inverzije vrednot "negativnih" konotacij, ki tako postanejo pozitivne značilnosti določene skupnosti; -oblikovanja nove podobe lastne skupnosti s prevrednotenjem določenih značilnosti, ki s tem pridobijo pozitivno vsebino tudi v očeh "večvredne" skupnosti. Vse, kar velja za skupine, velja ludi za posameznike kol pripadnike določene skupine. Če upoštevamo Tajfiovo konceptualno shemo in skušamo v njeni luči ponovno premisliti atribute, ki so jih naši mladostniki pripisali obravnavanim etničnim skupinam in geografskim pojmom, pridemo do sledečih hipotez: - V načinu dojemanja slovenske skupnosti v Trstu jc pri njenih pripadnikih najbolj izražena skrb, kako z inverzijo negativnih konotacij poudarili pozitivne značilnosti svoje skupnosti in jih postaviti za protiutež "manjvrednim". Kol je mogoče sklepati ludi iz literarnih citatov, gre za proces, katerega korenine segajo globoko v zgodovino in ki ga jc bolj čutiti na Krasu kot v mestu; - v novejšem času si pripadniki skupnosti sami pripisujejo določene "nove pozitivne" lastnosti. To je verjetno povezano s podobo tržaških Slovencev, ki sc jc izoblikovala v letih po vojni, ko so se začeli uveljavljati kol podjetniki, gospodarstveniki ter intelektualci itd.in so tako prevzeli vloge, ki vsebujejo pozitivno vrednost ludi v očeh večine. Tako sc opredeljujejo tudi mestni otroci, ki so sodelovali v tej raziskavi. Morda prav trud tržaških Slovencev, da bi si v odnosu do večinske skupnosti pridobili specifične pozitivne vrednote, povečuje razdaljo med Slovcnci v Italiji in Slovenci v Sloveniji. Ti sc od prvih razlikujejo predvsem po tem, da tega problema nimajo. Tako gledanje je morda rezultat družbeno političnih procesov in razmer. Nc gre namreč spregledali dejsiva, da jc bila po drugi svetovni vojni slovenska narodnostna skupnost v Italiji formalno ločena od države slovenskega ljudstva. Zgodovinsko so se Slovenci poslej potrjevali znotraj meja Slovenije in jugoslovanske federacije, medtem ko sc jc slovenska narodnostna skupnost v Italiji kot manjšinska skupnost znašla v političnem in družbcno-ckonomskcm kontekstu druge države, italijanske torej, znotraj katere se je morala soočiti s svojo številčno majhnostjo in s potrebo po obnovi svoje-v obdobju fašizma zrahljane - kulturne in gospodarske identitete. Od povojnega časa pa vse do danes je bila slovenska narodnostna skupnost subjekt svojega lastnega razvoja in je v tem dosegla določeno trdnost. Ker pa to ni mesto za zgodovinsko-politično analizo, za katero priporočam druge vire, naj lukaj povem le, da se danes zgodovinska definicija slovenske narodnostne skupnosti v Italiji razlikuje od definicije "matičnega naroda". Z zgodovinsko določenimi razlikami, torej z razlikami na ravni stvarnosti, hi lahko v vzročno intcrprctacijskcm modelu razumeli razdaljo, katero predadoleseenti postavljajo med tržaške Slovence in Slovence iz. Slovenije. Tak inter-pretacijski model pa kljub temu ne more pojasniti velikega števila negativnih atributov, o katerih je bil govor. Možna pa jc še dodatna hipoteza. Italijanska večinska skupnost morda ni sposobna v celoti sprejeti prevrednotenja "manjvrednih" značilnosti in ustvarjanja novih pozitivnih lastnosti slovenske skupnosti v Trstu. Znotraj slovenske skupnosti v Italiji pa je poleg inverzije vrednot in oblikovanja nove podobe prisotna tudi neke vrste "projektivna" dinamika. Pripadniki "in-group" tržaških Slovencev namreč zanikajo veliko negativnih konotacij, ki jih prebivalci mesta pripisujejo Slovencem nasploh, in jih "projicirajo" na Slovcncc v Sloveniji. Na ta način se tržaški Slovenci diferencirajo od slovenskega naroda in obenem oblikujejo tako družbeno identiteto, za katero je značilna izključno pozitivna "slovcnskost". To identiteto bi lahko imenovali "identiteto zamejca", ki označuje pripadnost omejeni skupini Slovenccv v Italiji. Svojim pripadnikom nudi pozitivno družbeno identifikaci jo, obenem pa zaradi oddaljenosti od drugih skupin zatočišče in zaščito. Svet je razdeljen na "zamejce" in na "druge". In zamejci se od sveta "drugih", pa naj bodo ti italijanski državljani ali Jugoslovani, močno razlikujejo. Neizbežno pa občutek varnosti, ki ga nudi pripadnost "in-group", prinaša s seboj obenem tudi občutek izključenosti iz vsega, kar je zunaj skupine. Ob zaključku bi rada opozorila, da poleg ponujene razlage obstajajo še druge interpretacije istega ali podobnih pojavov (v mejah psihologije npr. Fonda, 1987 in 1988; Miljani Kruljac, 1988), in poudarila, da pri obravnavi odnosov znotraj skupin in med njimi ta analiza 1. ne dopušča, da bi posvetili dovolj pozornosti posamezniku, ki v družbenem kontekstu razpolaga z. določeno mero neodvisnosti (z drugimi besedami, na ravni posameznika ne moremo vseh spraviti v en koš), in 2. nudi interpretacijo nekega stanja, ki je proizvod dosedanje zgodovine, ne more pa jamčiti tega, kar bo v prihodnje proizvod družbene situacije v nenehnem spreminjanju. Na tem mestu se namreč zastavlja vprašanje, v kolikšni meri bi lahko sedanje spremembe v matični domovini spremenile to podobo. LITERATURA ALLEN, C.; LAMBERT, W.E., Ethnic Identification and Personality Adjustments of Canadian Adolescents of Mixed English-French Parentage, Canadian Journal of Behavioural Science, 1 (2), 69-86, 1969. ARCURI, A., Conosccn/a sociale c proccssi psicologici, II Mulino, Bologna, 1988. DASHEFSKY, A., 1975, Theoretical Frameworks in the Study of Ethnic Identity, Ethnicity, 2,10-18. DE VOS, G.; ROMANUCCI-ROSS, L., Ethnic Identity. Cultural Continuities and Change, Mayficld, Palo Alto, 1975. EPSTEIN, A.L., Ethos and Identity. Three Studies in Ethnicity, Laudon Aldine, Chicago, 1978, it. L'idenlita etnica. Tre studi suH'ctniciti, Loeschcr, Torino, 1983. ERIKSON, E.H., Chilhood and Society, W.W. Nolron & Co.Inc., New York, 1963. ERIKSON, E.I I., Identity Youth and Crisis, W.W. Norton & Co.Inc., New York. 1968. FONDA, P., Psihični procesi in narodnostna identifikacija, Ednina, dvojina, večina, ZTT, Trst, 1987, 68-111. FONDA, P., L'immagine socio-culturale della citla di Trieste in una lettura psicanalitica, Prcscnza c contributo della cultura slovena a Trieste, Ed. 1RRSAE Friuli Vcnezia-Giulia, Trst, 1988, 63-77. FONZI, A.; MENESINI, E., Conformismo e autonomia: la fun/.ione del gruppo in adolesccnza, Rivista di psicologia analitica, 37, 1988, 61-78. FORZI, M . Mladi Furlani in Tržačani o sebi in drugih, Ednina, dvojina, večina, ZIT, Trst, 1987, 131-141. FROM, E., Escape from Freedom, I loll, Rincharl and Winston, New York. 1941. GROSSMAN, B.; WIRT, R.; DAVIS, A., Self-Estccm, Ethnic Identity and Behavioral Adjustment among Anglo and Chicano Adolescents in West Texas, Journal of Adolescence, 8, 1985, 57-68. GRUDEN, I., Primorske pesmi, Zvezna tiskarna, Ljubljana,1920 IVAŠIČ, M„ Vrednotenje jezika in narodnostne pripadnosti v Soli, SLOR1, Trst. 1989. IVAŠIČ, M., Neobjavljeno gradivo, Arhiv SLORI-ja, Trst, 1989. JOSSEEYN, I.M., The Adolescent and his World, Family Service Association of America, New York, 1961, it. L'adolcsccnte e il suo mondo, Giunti Barbera, Fircnze, 1980. KARDINER, A., The Individual and his Society, Columbia University, New York Press, 1939. KOSOVEL, S., Zbrano delo, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1946. LOUDEN, D., A Comparative Study of Self-Concepts among Minority and Majority Group Adolescents in English Multi-Ratial Schools, Ethnic and Ratial Studies, 4, 1981, 53-174. MILIANI-KRUIJAC, N.. Identita nazionale fra due linguc-culture, Prcscnza c contribute dclla cultura slovcna a Trieste, Trst, IRRSAE Friuli Vcnezia-Giulia, 1988, 49-54. OSGOOD, C.E.; SUCCI, G.J.; TONNENBAUM, P.I I„ The Measurement of Social Meaning, University of Illinois Press, Urbana, 1957. PAHOR, B., Orient Express, Grmada v Pristanu, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1972, 80-107. PALMONARI, A., Processi simbolici c dinamiche sociali, II Mulino, Bologna, 1989. PEČJAK, V., Simbolizam i značenje, Psihološke razprave, Zbornik kongresa psihologov4, Bled, 1971,39-48. SABA, U., 1935-1945, II Canzonicre, Torino, Einaudi,1961. SEDMAK, D.; SUSI, E., Tiha asimilacija - psihološki vidiki nacionalnega odtujevanja, ZTT, Trst, 1983. SLATAPER, S., II mio Carso, 1912, Mondadori, Milano, 1958, slov. Moj Kras, ZIT, Trst, 1988. TABOURET-KELLER, A., L'importanza dei fattori sociali nclla rcalizzazione del bilinguismo c il problema deli' identita: studio comparativo, Atti del convegno internazionalc "L'apprcndimento precoce dclla scconda lingua", Ed. I'rovincia Autonoma di Bolzano, Bolzano, 1982, 71-88. TAJFEL, II., Human Groups and Social Categories. Studies in Social Psychology, Cambrigc University Press, Cambrigc, 1981, it. Gruppi umani e categoric sociali, II Mulino, Bologna, 1985. Prikaz pomembnih rezultatov analize variance SD: Skupine pojmov po lestvicah na celotnem vzorcu. POJMI DRUŽINA SKUPINE PROSTOR LESTVICE Jaz Oče Mali Slov. s Ilal. TS Ilal. I Slov. TS I s TS Kras izobražen-ncizobražen B ■ ■ ■ HB H H Bili ■ poznan-neznan m b o ■ ■1 B B lil BM ■ ubožen-premožen B M H H neprijeten-prijeten ■ m m in BlHI B B ■ M družaben-samotarski n WM WA b gg 11 B B B statičen-dinamičen m Wk m * □ Bin lahek-težek m m m Hi h Iv B n B mrzel-go rek WM m B m ■i B B s S WM zadovoljen-željan ■ m ■ na M n 1H krepak-slabotcn Bi HI m m s B B hudoben-dobrosrčen 1KB b ■i H H B B ■ B ■ nezaupen-zaupen m ■ m WM H B m B B WM nereden-reden m B WBi m ■ Hi H n B BB aktiven-pasiven b Hi in n ¥M B B B a lil odporen-bolehen M B B B B B M B bister-neumen b b ■ o ■ S B B B B zaničevan-spoštovan ni Bi m « B B B 1H ■i H zalctav-prcmišljen m m m a M H M B Hi ■ nasilen-nenasilen m ■ BSB a b ■ * S B BH srečen-nesrečen ■i n 11 n WB, S B B B B zamuden-uren m Hi i® HI B n B H tm ploden-neploden lil ■i H WA ■M postaven-droben mm ■i S 'fM ■ ■ 1 ■i ■ * podjeten-zaspan m M i mm es M b B ■i B Hi FAKTOR 1 poz. - neg. B9 BSS1 M| ■ S H tli B B P IH Hi FAKTOR 2 neg. - poz. ■ BI mm □ MH bo B B BS FAKTOR 3 neg. - poz. m m m 11 H H B] ii itiiiii m Opomba: = pozitivni pol dvojice HH = negativni pol dvojice | | = vrednost 0. Modificirani model upora VID PEČJAK POVZETEK Modificirani model upora proti totalitarnim režimom sc v več pogledih razlikuje od prvotnega modela (1990). V obeli sproži upor pritisk okolja, ki mu sledijo zaznava pritiska ter psihološki odgovori. Upor se nadaljuje najprej v prikriti, nato v odkrili obliki. Na upor vplivajo reduktorji in amplifikatorji. Glavni reduktor je strah in glavni amplijikator upanje, v fazi odkritega upora pa socialna indukcija. V modificiranem modelu je vir (oblast) ločen od destinacije (ljudstva). V viru nastopi cepljenje oligarhije v tri skupine:reformiste, ki pospešujejo padec režima, konservativce, ki ga preprečujejo in sredince, ki se nagibajo zdaj na eno zdaj na drugo stran. Modificirani model vsebuje še dva pomembna reduktorja upora. Prvi je premeščanje cilja na notranjega (kar je največkrat manjšina) ali zunanjega sovražnika (karpelje v vojno). Drugi je legalna opozicija, ki preusmerja upor v družbeno sprejemljive oblike. Ker totalitarni režimi nimajo legalne opozicije, so morbidni in neizogibno vodijo v samouničenje. ABSTRACT MODIFIED REVO L T MODEL The modified revolt model against a totalitarian regime differs from the first model (1990) in many aspects. Both have a resistance to the environment triggered, followed by an perception of the pressure, and psychological responses. Resistance takes place first in a implicit, then in an explicit form. Resistance is influenced by reducers and amplifiers. The main reducer is fear and the main amplifier is hope, and social induction in ilie phase of open resistance. In the modified model, the source (oligarclii) is divided from the destination (people). A fission of the oligarchy into three groups occurs in the source: reformists who promote the fall of ilie regime, conservatives who oppose this, and middle men who veer from one side to the other. The modified model contains another two important reducers of resistance. The first is the transfer of the goal to an internal (which is usually a minority) or external enemy (which leads to war). The second is the legal opposition, which redirects resistance into socially acceptable forms. As totalitarian regimes have no legal opposition, they are morbid and tend to self - destruction. Prvotni model upora V psihološkem modelu upora proti totalitarnim režimom (1990a, 1990b), je upor prikazan kot reakcija ljudi na pritisk oblasti, nekateri dodatni dejavniki pa ga pospešujejo ali zavirajo. Pritisk je dvojen: na eni strani oblast pritiska na ljudstvo, da seji pokori, na drugi pa ljudstvo pritiska na oblastno oligarhijo, da popusti ali odide s položaja. Tak enostaven model pa ima pomanjkljivosti. Predvsem opisuje zgolj dogajanje v ljudstvu, nc pa v oblastni oligarhiji. Oblast jc neke vrste elastika, ki nekaj časa zadržuje upor, nato pa se pretrga. Vendar ludi v oblast ni oligarhiji potekajo dogajanja, ki pospešujejo ali zavirajo upor in na ta način vplivajo na izid. Slika 1 Prvotni model upora V prvotnem modelu upora pritisk oblasti (PO) generira upor (U). Najprej pride do zaznave pritiska (PZ), ki izzove psihološke odgovore, npr. frustriranost, jezo, nezadovoljstvo ipd. notranja stanja. Z njihovo sumacijo in interakcijo nastane upor. Ta poteka najprej v prikriti obliki, ko pa preseže prag upora, izbruhne v odkriti obliki, kot so protesti, nemiri, poulične borbe ipd. Upor pa regulirajo reduktorji in amplifikatorji. Glavni reduktorje strah in glavni amplifikator upanje. Kadar jc strah močnejši od upanja, se upor zmanjšuje, kadar pa je upanje večje od strahu, se povečuje. V množični situaciji, ki nastane med odkritim uporom, pa nastopi še en amplifikator: socialna indukcija (povečevanje in posnemanje reakcij, povečana suges- tibilnost ljudi), ki povzroči, da sc upor bliskovito razširi in postane zelo intenziven. Oblast reagira z. naglim povečanjem ali zmanjšanjem pritiska. Poleg teh bližnjih dejavnikov (BD) nastopajo tudi daljni (DD), ki vplivajo na bližnje in s tem na proces upora. Daljnih dejavnikov je veliko in imajo v različnih fazah upora različen vpliv nanj. Pomemben daljni reduktorje npr. pretekla izkušnja poraza (P), ki lahko za daljši čas povzroči mrtvilo (kar sc jc zgodilo na Češkoslovaškem in Hrvaškem). Pomemben daljni amplifikator pa je zgled (ZG) drugih dežel (kar jc povzročilo, da so režimi v vzhodni Evropi po padcu na Poljskem in Madžarskem padali kot domine). Daljni dejavniki vplivajo na proces upora tudi v njegovih zgodnjih fazah. Na zaznavo pritiska vplivajo npr. propaganda v komunikacijskih sredstvih (K) in govoricc (G), kar je že večkrat spremenilo tok dogodkov (npr. v Kninu). VIII VIR ^.(UIT I_ 114*t_ __po____ DISlllNACU« TT rr S TI iraitili - .-Infiiittiji m PRI KRI TI U M I M»t U od KB i TI u REDUKTORJI -►quit i PO JESJJINACUA PT mBooSi AMPUflKAlORJI [m—• TTT 00 i»niici|i — . -lalcrikcjli- ? PRIKRITI U m vir ■fc. SO ON I PO r F——«—-ATT i 7TJ iirrr SHiijLiiaam — iinxiIj ^ iBtirilelu — PR I K HI II t -m | mili odkriii u Ft micro rji m AMPLIFIKATOHJI Slika 2 Revolucijsko in evolucijsko uničenje režima ter zmanjšanje upora s povečanim pritiskom I/, te situacije so mogoče tri rešitve: 1. odkriti upor naglo odstrani oblastno oligarhijo (npr. na Čcško-Slovaškcm, v Vzhodni Nemčiji in Romuniji), 2. prikriti upor povzroči postopno zamenjavo oligarhije (npr. na Madžarskem in v Sloveniji) ter 3. prikriti ali odkriti upor povzroči nov pritisk, kar poveča strah, zaradi česar se upor zmanjša (npr. na Kitajskem). Prva pot jc rcvolueijska, druga evolucijska, tretja pa pravzaprav ni prava rešitev, ker upor samo odloži. Zato sc ponavlja v valovih (npr. Kosovo in Tibet). Modificirani model upora Modificirani model upora sc v več pogledih razlikuje od prvotnega. V njem sta ločeno prikazana vir pritiska (oblast) in dcstinaeija (ljudstvo). V vsakem od njiju potekajo posebni dogodki, ki privedejo do enega od mogočih izidov. & VIR »t '"""►g START T PO ________DESr^lNACIJA. PT /in t j i I i j n i dmmamsm — mmicili —t— (n l c r a k c 11 ■-- T -KD -KD PRIKRITI U m»c U OR KRI T! U REDUKTORJI AMPLIFIKAT0RJ1 Slika 3 Modillcirani model uporu Običajno mislimo, da so tlačeči in tlačeni sloji povsem ločeni, da so prebivalci razdeljeni v dve nepremostljivi kategoriji. Vendar vir in dcstinaeija v preccjšnji meri sovpadata. Isti ljudje nastopajo v obeh vlogah. Sekretar osnovne partijske organizacije je npr. na sestanku pral možgane svojim kolegom, doma pa se je razburjal zaradi nizkega standarda. Za hirarhično zgrajene totalitarne režime jc značilno, da se v njih nihče ne sme počutiti povsem varnega. Uslužbenec Udbe, Sccuritateja ali Stasija sc je lahko mimogrede znašel za rešetkami. Češkoslovaški politik London opisuje notranjega ministra Pavla, ki ga je najprej zasliševal, nato pa je skupaj z njim sedel na zatožni klopi. Stalin je odstranil skoraj celotni Leninov Čeka. Ne pozabimo, da je bilo kar 90 odstotkov zapornikov na Golem otoku partijcev. Celo Rankovič se je bal Kardelja, oba pa Tita. Prav tako jc napačno mnenje, da tlačeni sloji samo sovražijo svoje tlačiteljc. Na filmskih posnetkih shodov, ki so jih prirejali populistični totalitarni voditelji, vidimo, kako jih desettisočglava množica pozdravlja. Čustveni izrazi (npr. solze sreče) na njihovih obrazih dokazujejo, da so se nad njimi navduševali. Povsem naivno jc misliti, da ljudstvo ni maralo Hitlerja, Mussolinija, Perona, Homcinija, Maoccdonga ali Tita. Celo tisti diktatorji, ki niso imeli populističnega obdobja, npr. Stalin, so imeli veliko oboževalcev. Mehanizem "identifikacije z agresorjem" (I) jc prvi opisal Freud v družinski situaciji. Sin se identificira z očetom in na ta način razreši spor /. njim. Bcttclheim (1943) ga je uporabil za tolmačenje drugih socialnih situacij (npr. vedenja v koncentracijskih taboriščih). Mehanizem identifikacije prav gotovo odstranjuje ali zmanjšuje konflikt med tlačitelji in tlačenimi, zalo ima v modelu upora vlogo reduktorja. Vendar deluje samo tako dolgo, dokler imajo tlačitelji oblast ali dokler kaže, da jo bodo imeli. Potem pa sc stališča spremenijo. Isti ljudje, ki so leta 1923 kričali "Eviva ducc!", so leta 1945 obesili Mussolinija za pete. Sicer pa so tudi pri nas mnogi navdušeni komunisti skoraj čez noč postali navdušeni dcmosovci. V totalitarnih režimih vladajo taki medosebni odnosi, da večina ljudi nastopa včasih kol vir in včasih kot destinacija. Morda jc to eden od razlogov za irdoživnost teh režimov v primerjavi z avlokratskimi, v katerih sta vir (avtokrat in njegova klika) in destinacija mnogo manj povezana. Povprečna življenjska doba afriških in južnoameriških diktatur jc npr. samo šest let. Vir izvaja pritisk (PO). Njegov učinek pa je odvisen od potreb (PT), katerih zadovoljitev jc preprečena. Niso vse potrebe enako pomembne. Za razumevanje lega odnosa nam pomaga Maslowova hierarhična teorija potreb. Na nizki razvojni ravni so najpomembnejše fiziološke potrebe organizma. Največjo grožnjo predstavljajo pomanjkanje hrane, vode, bivališč, obleke itn. Sledijo potrebe po varnosti, potrebe po ljubezni in pripadnosti (sem sodi potreba po grupni, npr. nacionalni identifikaciji), po ugledu in samospoštovanju, nazadnje pa pridejo na vrsto potrebe po samoaklualizaciji (avtonomnosti, svobodi, znanju, ustvarjalnosti ipd). Zato je za Victnamca največja grožnja pomanjkanje hrane, medtem ko ga pomanjkanje svobode govora " nc boli". Za sitega Čeha pa jc bila največja grožnja ravno pomanjkanje svobode govora, pisanja in gibanja. Stopnja depriviranosii potreb deluje kot sito, ki ločuje ogrožajoče in neogrožajoče informacije. Na podlagi ogrožajočih (med njimi jc veliko takih, ki so posledica propagande in govoric) nastane zaznava pritiska (PZ), ki sproži psihološke odgovore, kol so fruslriranost, jeza, nezadovoljstvo, zapostavljenost, občutek prik-rajšanosti, notranja napetost, želja po spremembi idr. Njihova sumacija in interakcija generirata upor. Sumacija pomeni združevanje odgovorov, interakcija pa medsebojno vplivanje. V proces sc vključujeta reduktor strah (ST) in amplifikator upanje (UP). V tej fazi jc upor odvisen predvsem od ravnotežja med strahom in upanjem. Če je strah večji, upor upada, če pa jc večje upanje, upor narača. Ko prikriti upor preseže prag (količina pritiska, ki povzroči zbiranje množic), sc sprevrže v odkritega. Kot smo videli že v Slika 4 Maslowova teorija potreb prejšnjem modelu, nanj odločilno vpliva socialna indukcija (SI), ki poveča amplifikator upanje in zmanjša reduktor strah. Nič manj pomembni pa niso procesi v viru, potem ko ga dosežejo povratne informacije o prikritem ali odkritem uporu. Socialistične oligarhije so najprej reagirale s povečanim pritiskom (npr. vojno stanje na Poljskem leta 1982), če pa to ni pomagalo, so sc začele cepili na tri ali vsaj dve krili, frakciji ali celo stranki: na radikalne reformisle (R), na zmerne reformiste oz. sredince (S) ter na pravoverne boljševike (B) oz. konservativce. Prvi začnejo spreminjali sistem, tako da sc zmanjša pritisk, trelji utrdijo sistem in povečajo pritisk, drugi pa so nekje vmes in sc približujejo zdaj radikalnim reformistom zdaj boljševikom. Takšno cepljenje komunistov jc bilo značilno zlasti za obe socialistični velesili: SZ in Kitajsko. Na Kitajskem jc tik pred dogodki na Trgu nebeškega miru predstavljal Deng Xiaoping zmernega reformista, Zhao Ziyang radikalnega reformista, "banda starcev" pa pravoverne boljševike. V Sovjetski zvezi nastopa Gorbačov kot zmerni reformist, Jelcin kot radikalni reformist, generali pa kot boljševiki. Na Poljskem se jc Združena delavska partija razdelila na tri stranke: na Socialdemokratsko stranko Poljske, na Socialdemokratsko poljsko zvezo ter na Zvezo komunistov. V drugih primerih so se komunisti razdelili v dve stranki, npr. na Madžarskem na Madžarsko socialdemokratsko stranko in Madžarsko socialistično delavsko partijo, v Albaniji na Albansko partijo dela in Socialdemokratsko stranko Albanije, v baltskih republikah pa na prosovjetske in nacionalne komunistične partije. Ponekod imajo dve partiji, a jc ena razdeljena na radikalno in zmerno krilo, kot je bilo npr. spočetka na Poljskem. V Jugoslaviji jc položaj bolj zapleten. V Sloveniji so Popitovi "levi intelektualci" neslavno propadli, nastala jc samo ena, radikalno reformna Stranka prenoviteljev, a se jc na kongresu v Novi Gorici pokazalo, da ima še eno, bolj prikrito in trdo krilo. Najbolj netipičen pa je bil razvoj v vzhodnih jugoslovanskih republikah, kjer komajda lahko govorimo o rcformistih, razmeroma močne pa so boljševiško usmerjene sile (npr. Zveza komunistov - gibanje za Jugoslavijo). Reformisti (npr. Pozsgay, Mladenov, Kučan in Račan) so imeli pomembno vlogo pri spreminjanju režimov. Rušili so jih od znotraj. Zato bi bila sprememba sistema brez njih mnogo bolj težavna in mnogo bolj krvava ali pa bi sc končala tako kot na Madžarskem in Češkoslovaškem pred desetletji. Romunska oligarhija pa ni imela omembe vrednega reformista, kar jc bil verjetno eden od razlogov, da jc bil upor tako krvav. Premeščanje cilja in legalna opozicija Razen strahu delujejo med uporom še drugi pomembni reduktorji. Najpomembnejši jc mehanizem premeščanja (P). Prvi ga jc opisal Freud, vendar za individualne situacije. Emocionalno stališče do roditelja sc prenese na drugo osebo, npr. na terapevta. Posebno pogosto se premešča agresivnost. Fromm (1973) in drugi frankfurtski sociologi in socialni psihologi so s premeščanjem razlagali mnoge socialne dogodke, npr. rasistične pogrome. Zatirano ljudstvo prenese sovražna stališča, ki jih goji do tlačiteljev, na nedolžno žrtev. Največkrat so to nacionalne manjšine, lahko pa druge marginalnc skupine, npr. verske sekte, duševni bolniki ali homoseksualci, ki jih v družbi nihče ne ščiti in jih večina ne mara. V Romuniji so vtaknili mednje celo ženske, ki so imele abortus. Tem skupinam je vsiljena vloga "notranjega sovražnika", zaradi česar sc oblastna oligarhija "lahko oddahne". PO DESTILACIJA PZ znxrrn Trn \\ mmmmHmm sumacljj —intirikclii- T Pod PRIKRITI U m PRAG U REDUKTORJI ODKRITI (J AMPLIFIKATORJI SI Slika 5 Štirje reduktorji: strah, identifikacija z agresorjem, premeščanje in legalna opozicija Za notranjega sovražnika so najbolj primerne skupine, s katerimi ima ljudstvo neporavnane račune i/ preteklosti (Z), kar velja npr. /.a Bolgare in Turke, Srbe in Albance, Srbe in 1 Irvatc ali zakavkaške narode. Drug dejavnik, ki odločilno vpliva na zaznavo sovražnika, pa je politična propaganda (P). Mehanizem premeščanja jc značilen za vse totalitarne režime. Nacisti so proglašali za sovražnike Žide, šiitski verski skrajneži v Iranu pa vse nevernike, celo sunitske muslimane. Ljudska jeza se potem sprosti na njih, kar omogoča preživetje sistema. Komunistična oligarhija jc sicer pridigala intcrnacionalizcm, toda v stiski je često spodbujala nacionalizem. V Romuniji jc ščuvala proti Madžarom in v Bolgariji proti Turkom. Mehanizem premeščanja je še posebno značilen za Jugoslavijo, zlasti Srbijo. Vladajoča oligarhija jc naščuvala Srbe proti Albancem, muslimanom, Slovencem in Hrvatom. To jc morda glavni razlog, da sc režim v tej republiki tako dolgo drži pri življenju. Srbi so najbolj zmanipulirano ljudstvo v vzhodnoevropskem svetu. Večina od njih podpira vladajočo oligarhijo, ki je brez učinkovitih reformalovjev. Šel e ko bo stiska tako huda, da zamenjava ciljev nc bo več prinašala nadomestnega zadovoljstva, se bodo obrnili proti pravnemu viru pritiska. VIR rt)-Cij' pmnin t) lEDUKTOflJI OOKHI II U S' (»fcg © ]■•'- mFg © __________ rumu TIli ]• " -&:; © ------------------------------"tD © AMPLIlIKATOPJl 30 UNI TI U AMPLI UK ATURJI ^fS Slika 6 Mehanizem premeščanja: notranji in zunanji sovražnik Kadar ni mogoče najti primernega notranjega sovražnika ali kadar z njim ni več mogoče ohranjati oblasti, pride na vrsto zunanji sovražnik. Največkrat so to druge države. Za totalitarne režime jc značilno, da se zaletajo v vojne. Socialistične države so pretresale česte vojne ali oboroženi konflikti z. drugimi državami. Kitajska seje npr. tolkla s Sovjetsko zvezo na reki Usuru, z Američani in Južnimi Korejci v Koreji, dvakrat z Indijo v Punjabu in enkrat z Vietnamom. Da nc omenjamo oboroženih intervencij v Afriki. Vojna ni samo sredstvo za razširitev svoje oblasti na tuje dežele, temveč predvsem obramba pred lastnim ljudstvom. Vojna (VO) pa lahko privede do poraza, kar jc četrti način uničenja režima (QUIT). Od socialističnih dežel je v vojni propadla Kampučija Rdečih Khmcrov, ker pa okupacija ni prinesla olajšanja, se upor nadaljuje. Drug reduktorje legalna opozicija, ki jo predstavljajo stranke, neodvisni mediji, neodvisni sindikati iin. Totalitarni režimi je nimajo in če se skuša pojaviti, jo preganjajo. Šibka jc v avtoritarnih režimih in v nezrelih demokracijah (ki so značilne za nekatere azijske, latinsko ameriške in nekdanje socialistične dežele v vzhodni Evropi), kjer lahko oligarhija, potem ko jo izvoli večina, brez milosti udriha po manjšini. V demokratičnih družbah pa prihaja do odkritih uporov tam, kjer jc legalna opozicija neučinkovita in ne rešuje družbenih problemov dovolj hitro (npr. upori zelenih). Vendar upori nikoli niso tako množični (v vzhodnem Berlinu jc bilo na cesti dva milijona ljudi) in uničujoči (pomislimo na pokole kitajskih študentov ali šiitov in Kurdovv Iraku) kot v totalitarnih režimih. VIR Slika 7 Legalna opozicija spremeni vladajočo garnituro, a ne spremeni sistema Legalna opozicija usmerja upor v družbeno sprejemljive oblike (kot so npr. volitve). S tem preprečuje izbruhe odkritega upora in deluje kot družbeni amortizer. Lahko spremeni (CHANGE) garnituro na oblasti (npr. ministra ali vlado), ne uniči pa sistema. Povsem drugačen učinek ima upor zunaj legalne opozicije, kar je značilno za totalitarne režime. Kadar zmaga, uniči sistem (QUIT), npr. realni socializem (čeprav sc posamezen minister lahko prelevi in prerine v novo oligarhijo). Takšen sistem sc nikoli več ne ponovi. Ker totalitarni režimi generirajo upor brez legalneopozicijc, uničujejo sami sebe. To so morbidni režimi, ki od svojega nastanka naprej vsebujejo kal smrti. Njihove možnosti razvoja in preživetja so enake ničli. Modificirani model upora bolj podrobno kot prejšnji model opisuje potek upora, vključuje tudi dogajanje v viru pritiska, ne odgovarja pa na izhodiščno vprašanje: zakaj vladajoči sloji, oligarhije, oblastniki pritiskajo ljudi in jim onemogočajo zadovoljitev potreb na njihovi stopnji razvoja? Razlika med raznimi sistemi je le v tem, da v totalitarnih režimih vsi pritiskajo vse, v avtoritarnih manjšina večino, v nezrelih demokracijah večina manjšino in v zrelih demokracijah večina manjšino takrat, kadar so želje nekompatibilne. Vendar je pritisk značilen za vse sisteme. Glavni razlog jc človekova različnost. Ljudje imajo različne potrebe, želje, interese itn. Ker jih ni mogoče uskladiti, sc združujejo, pritiskajo drug na drugega in se upirajo pritiskom. Zdi sc, da je ta različnost generična lastnost Homo Sapiensa. V živalskih združbah skorajda ni različnosti, zato v mravljiščih in čredah srnjadi ne prihaja do uporov in sprememb sistema. Močan samec lahko napodi svojega rivala iz črede, toda s tem se v njeni strukturi nič ne spremeni. Ker pa je za človeka značilna različnost, morajo učinkoviti družbeni sistemi vsebovati mehanizem za legalno izražanje različnosti. Čeprav so sc dežele glede toleriranja različnosti med seboj razlikovale, pa realni socializem nikjer ni te lastnosti kdove kaj upošteval. Ljudje naj bi bili vvseh pogledih enaki (cgalitaristični sindrom). Nanje jc gledal kot na združbo mravelj. Zato ni čutil potrebe po mehanizmu za izražanje različnosti. Vsi naj bi mislili tako kol partija, ki naj bi utelešala ljudske želje, potrebe, interese itn. Vse je bilo natančno predpisano in predvideno. Na Kitajskem je država regulirala celo spolne stike med zakonci, v obdobjih petletk pa so sovjetski planerji pred videval i, koliko jajc bodo znesle kokoši kolhoznikom v naslednjih petih letih. Različnost je bila samo "ostanek preteklosti", posledica delovanja "zunanjih sovražnikov" ali pa "znak pokvarjenosti". Zaradi zanikanja različnosti je bil socializem tudi tako jalov v ustvarjalnosti. Socializem so njegovi avtorji proglašali za "tovarno novega človeka". Njegov novi človek pa ni bil kompatibilen s človekovo naravo. Zato jc prihajalo do uporov. Vrstili so sc skorajda na pet let (npr. v Berlinu leta 1952, na Madžarskem 1957, na Poljskem dvakrat v šestdesetih letih, v Čchoslovaški leta 1968, v Jugoslaviji na začetku sedemdesetih let itn.). Zaradi intervencije od zunaj (Madžarska, Češkoslovaška, Tibet) ali lastnih policijskih in vojaških sil (Poljska, Jugoslavija, Kitajska) niso uspevali. Vendar niso prenehali. Šele v letih 1989/90 je splet okoliščin (predvsem ekonomski bankrot) onemogočil intervencijo in sprožil padanje domin, ki ga ni več mogoče zaustaviti. Liicraluia Pečjak, V., PsilioloSki model upora, Anthropos 3-4, 1990a. Pečjak, V., Kako seje podrl komunizem, samozaložba, 1990b. Bcttelheim, 13., Individual and mass behavior in extreme situations, Journal of Abnormal and Social Psychology, 1943,83. Fromm, E., The anatomy of human destructiveness, I loll, 1973. Igralska tehnika Stanislavski GORAN BUTINA POVZETEK Članek se začne z opisom nekaterih poskusov in tehnik v igranju, ki so koncem prejšnjega stoletja s pojavitvijo Stanislavskega pripeljale do posebne metode igranja. Šolanje igralcev po metodi, o kateri govorimo, v osnovi sestoji iz treh delov: notranjega dela (internal work), zunanjega dela (external work) in in kreativnega dela (creative work). V igri je cilj čim verodostojneje uprizoriti reakcije človeka v realnosti. Če ima igralec v fantaziji na voljo primeren dražljaj, lahko na ta način izzove reakcijo, ki je blizu "pravi." To je "osnova notranjega dela" igralcev. "Zunanje delo" lahko razdelimo na dve fazi. Prva pripomore k realističnemu igranju, druga k visoki ekspresivnosti. Pomemben inštrument pri "zunanjem delu" je improvizacija. "Kreativno delo" je končna in najvišja faza treninga igralcev. Ta del temelji na ugotovitvi, da se da kreativnost analizirati in da se da tudi aspiracija kontrolirati. "Metoda" je v članku obdelana z behaviorističnega aspekta, kije najbolj operativen, spoznanja s tega področja psihologije pa omogočajo tudi nadaljno izpopolnjevanje in razlago "metode." V drugem delu je govor o nekaterih izbranih elementih metode, ki so dodatno pojasnjeni s primeri iz literature. Ti elementi so: izmislek domišljije, predlagane okoliščine, odrska pozornost, sprostitev mišic, koščki in naloge, občutek za resnico in vera, čustveni in čutni spomin ter medsebojni stiki. SUMMARY THE STANISLA VSKI ACTING TECHNIQUE The article begins with a description of some experiments and techniques in acting, which, with the emergence of Stanislavski towards the end of the last century, developed into specific acting methods. The method of training actors which we are talking about, is basically composed of three components: internal work, external work, and creative work. The actor strives to interpret authen tically the real life reactions of a person. If the actor has, in his fantasy, the appropriate stimulus he can then provoke a reaction close to "actuality". This is the "basis of the internal work" of the actor. "External work" could be divided into two phases. The first contributes to realistic acting the second to potent expression. An important instrument in the external work is improvisation. "Creative work" is the final and nil imate phase of the actor's training. This part is based on the assumption thai creativity can be analyzed, and aspirations controlled. In this article, the "method" has been treated from a behaviourist aspect, which is the most functional. Knowledge drawn from this field of psychology makes a further improvement, and an explanation of this method possible. The second pari discusses some chosen elements of the method, which are further illustrated with examples from literature. These elements are: inventing imagination, proposed milieu, stage awwareness, muscle relaxation, separate parts and exercises, a feeling for truth and faith, an emotional and sensual memory, and cultivating relationships. IGRALSKA TEHNIKA Med igralskimi tehnikami je tehnika Stanislavski zanimiva zato, ker igralee za doseganje prepričljivosti uporablja različne psihotehnike. Igranja (acting) sc bomo poskušali lotiti in ga opisovati iz dveh zornih kotov; umetniškega in psihološkega - behaviorističnega. Zahteva po prepričljivosti igralca sega že v čas antične Grčije. Aristotel jc napisal v delu Poetics: "Tisti, ki čuti cmocijo, katero hoče opisati, bo najbolj prepričljiv. Zaprepadcnost in jeza, npr., se data najbolje prikazati, če ju igralec resnično čuti." Toda sam Aristotel ni ničesar povedal o tem, kako "sproducirati" take občutke. Rekel je samo, da dobro igranje zahteva človeka s specifičnim darom, ki mora biti tudi malce nor. Bolj praktičen je bil tragcdiopiscc in igralec Polus. Ko je moral zaigrati tragično vlogo, je s seboj na oder prinesel pepel svojega nedavno umrlega sina in s pomočjo le-tega obudil in izrazil bolečino. Metoda, ki jo jc uporabil, anticipira moderno igralsko tehniko. Zgodovina igralstva jc polna primerov, ko se govori o tem, kako naj bi dobri igralci igrali. Toda Ic malokdo je govoril tudi o tem, kako to tudi doseči. Tradicionalno seje izjemno dobro igranje pripisovalo trenutni aspiraciji,sklepalo seje, da jcvirtuoznost prirojena, ne pa pridobljena.Povprečen igralec jc osvojil mnogo fizičnih in retoričnih konvencij, za katere jc veljalo, da najbolje odgovarjajo oz., da imitirajo razpoloženja in čustva resničnih oseb. Velikokrat jc bilo to navadno kopiranje konvcncionalnih teatralnih gest drugih igralcev. Na začetku tega stoletja se je pojavil kasneje sloviti igralec, režiser in učitelj Konstantin Scrgejevič Aleksejev Stanislavski. Zavrnil jc dve tradicionalni ideji: 1. Da je igranje imitacija 2. in da aspiracije ni mogoče kontrolirati Kakor že mnogo pred njim Aristotel, je tudi Stanislavski opazil, da igralci na odru niso mrtvi, ampak sc odzivajo na dogajanje okoli sebe, na dogodke in osebe. V času, ko je razvijal postopke, ki so jih poimenovali " METODA," je sodeloval z rcflek- sologom Pavlovom. Kontakt s Pavlovom jc pripomogel k temu, da je "metoda" dobila trdne temelje v principih sodobne psihologije. In res imajo igralci, ki uporabljajo metodo ( method actors) in bchavioralni psihologi skupen namen, ki jc v kontroliranju vedenja. Toda medtem ko psihologi opazujejo vedenje drugih, so subjekt igralcev oni sami. Igralca zanima, kateri stimulus mora uporabiti na samem sebi, da bo doživel pravo senzacijo in reagiral s pravim odgovorom. V grobem sestoji Šolanje igralcev iz treh osnovnih delov; - notranje delo (internal work), - zunanje delo (external work), - kreativno delo (creative work). Moderni behaviorizem loči tri vrste dražljajev; - brezpogojne, - pogojne, - diskriminativne. Imaginarni dražljaj lahko izzove reakcijo, ki jc zelo blizu " pravi " reakciji. To jc tudi osnova "notranjega dela" igralcev, ki uporabljajo metodo. Naučijo sc, kako ustvariti in uporabili imaginarni stimulus na odru. Izkušen igralec ima na voljo cel repertoar "image-jev," (= brezpogojnih in tudi pogojnih dražljajev), na katerih gradi in ustvarja širok spekter emocionalnih odgovorov (= vlog). Igralec, ki kreira imaginaren stimulus se lahko izogne konvencijam, ki ujamejo v past igralce, ki zgolj imitirajo. Toda tudi psihološke študije so pokazale, da jc odnos med emocijo in obrazno ter postoralno ekspresijo zelo zapleten in subtilen ter da je imitiranjc zatorej lahko le površinsko. (Nekateri igralski učbeniki še danes prikazujejo risane in slikane obrazne geste za posamezna čustva, ki se jih igralci učijo posnemati.) Bolj zapleten element notranjega dela jc tehnika, ki jo imenujemo "afektivni spomin." Tukaj si igralec nc pomaga samo s priklicom enega samega stimulusa, ampak s priklicom cele emocionalne situacije, ki jo jc žc doživel in ki mu pomaga priklicati razpoloženje in cmocijc, ki jih hoče odigrati v določeni sceni na odru. Tako kliče specifične slike, vonjave, zvoke in tipne občutke. Na ta način priklicanc cmocijc lahko postanejo z vajo zelo močne in pravilo jc, da ljudje tako lahko prikličejo v zavest tudi davno pozabljene dogodke. Obstaja tudi dokaz, da" notranje delo" povzroča ustrezne fiziološke spremembe. Znano jc, da lahko ugotovimo spremembo posameznikovega emocionalnega stanja s pomočjo merjenja galvanskega refleksa kože. Ko so primerjali moč tega refleksa pri igralcih, ki uporabljajo metodo, in pri navadnih ljudeh, sc je pokazalo, da je ta refleks pri prvih dosti močnejši in da imajo nad njim tudi veliko boljšo prostovoljno kontrolo. Medtem ko "notranje delo" deluje predvsem po principu nepogojevanega vedenja, pa "zunanje delo" (le-to sestoji iz fizične in vokalne ekspresije ) počiva predvsem na principih instrumentalnega oz. operantnega pogojevanja, kot ga imenuje Skinner. "Zunanje delo" je smiselno deliti na dve fazi: - kako igrati ( odgovarjati) realistično, - kako biti ekspresiven. Žc oder sam je nepristno okolje,ki povzroča težave in nc vzpodbuja realističnega vedenja. Luči, gledalci, memoriziran govor, vse to sc razlikuje od tega, kar smo vajeni in lahko generira nenaravno vedenje. Metoda uči študenta, da prinese svoje resnično življenje na oder. Naučiti sc mora samoopazovanja, kot temu pravijo bchavioristi, diskriminirati mora med akcijami v resničnem življenju in na odru. Npr., naučiti sc reagirati na besede partnerjev v igri, kot da bijihslišal prvič, nepada te besede sprožijo v njem antieipiran, vnaprej pripravljen vokalni in mimični vzorce. Učitelj ga pri tem početju spremlja in mu nudi ustrezno povratno informacijo. Glavne meje pri tej proceduri so moč kompetativnega nerealističnega vedenja, učiteljeva sposobnost, da jc specifičen in neizogiben razmik med igralčevo predstavo in učiteljevim komentarjem. Pomemben inštrument pri tem treningu jc improvizacija. Noben še tako dober igralec ne more predvideti vseh situacij. Ravno to pa jc smisel metode. Situacij nam ni treba predvideti, saj smo se sposobni spontano in brez predhodnega premisleka odzvati nanje. Ko igralce osvoji "notranje delo" in prvo fazo "zunanjega dela," postane realističen, prepričljiv igralec. Sposoben je odgovorili na vprašanje: Če bi bilo to resnično, kako bi reagiral, kaj bi naredil? V resnici pa je mnogo avtentičnih reakcij v življenju nezanimivih, celo takrat, ko so močno nabite zcmocijami. Igralčeva naloga je, da tudi iz. teh situacij naredi zanimivo odrsko predstavo. Samo zelo ekspresivni igralci zmorejo to. Odgovoriti si morajo na vprašanje:" Kaj moram narediti, da bom naredil to, kar naredi karakter v tej situaciji ?" Igralec se tukaj ne sme zadovoljiti z vsakdanjim realizmom. Strasberg, najpomembnejši nadaljevalec dela Stanislavskcga, je opisal problem takole: "Klasične drame sc ukvarjajo z velikimi ljudmi, toda celo mali ljudje v klasični umetnosti niso odslikani tako kot bi jih videl navaden človek, ampak tako kot bi jih videl Michelangelo. Napolnil jih je s svojo vizijo in strastjo, tako da izgledajo nekako več kot navadni smrtniki in ne smemo si nikoli dovoli ti, da bi te ljudi spustili na običajno stopnjo preprosto zato, da bi jih naredili bolj človeške..." Naše fizično in vokalno vedenje je po behavioristični razlagi instrumentalno vedenje in ga lahko kot tako oblikujemo v smeri proti večji ekspresivnosti - to je druga faza "zunanjega dela." Posameznikova zunanja ekspresija ima korenine v otroških izkušnjah. Če izkusi otrok odobravanje in občudovanje za ekspresivno vedenje, sc bo tako vedel bolj pogosto. Nasprotno bo veljalo, če jc otrok za tako vedenje kaznovan. Otroka lahko postane strah biti ekspresiven, če je bil za tako vedenje v preteklosti kaznovan. Tukaj jc primer kako igralci skušajo povečati svojo ekspresivnost v studiu pri Strasbcrgu: Ob zvokih glasbe se ritmično gibljejo na določen način. Ko pa učitelj reče "sprememba," sc morajo začeti ritmično izražati kako drugače in z. drugim ritmom. To je velikokrat težko in spravlja učence v zadrego . Ker vse skupaj spremlja pozitivna okrepitevs strani učitelja, postajajo vedno bolj spontani in počasi izvajajo več različnih gibov. Včasih svetujejo, da jc dobro vaje začeli v temi in postopoma nadaljevati v bolj in bolj razsvetljenem. Zanimiv jc tudi način, kako sc igralci osvobajajo odrskih strahov. Tehnika jc najbliže temu, kar v bchaviorizmu imenujejo sistematična descn/.etizacija: Igralec, ki ga mučijo odrski strahovi, se mora naučiti producirati odgovore, inkompatibilne s strahom. Koncentrira sc na globoko mišično relaksacijo medtem ko si predstavlja serijo seen, ki v resničnem življenju povzročajo strah. Skozi trening postane strah diskriminativen dražljaj za dobro natreniran odgovor relaksacije. Kombinirano " zunanje in notranje delo " naj bi naredilo igralca prepričljivega, ekspresivnega in emocionalno odzivnega. Pomaga mu, da naredi več kot le opazovanje in imitacijo. Mlad igralec, ki npr. igra staro osebo, sc nc more naučili "bili star." Kratka sapa zaradi astme je nekaj drugega kot kratka sapa zaradi srčnih težav. Umeten imitativni način bi verjetno zgrešil te finese. Stara oseba sc premika tako, kot ji to narekuje njeno telo. Veliko poz, ki jih zavzema, jc morebiti kompenzatornih in so nujne zaradi npr. izrabljenih ali bolečih mišic vratu. Igralčevo domišljijsko "notranje delo" lahko zajame vse senzorne sisteme in vse dele telesa. "Kreativno delo" jc iretja in končna faza treninga igralccv (method actors). Tudi kreativnost je mogoče analizirati. Bchavioralni psihologi definirajo konstrukte, kot je kreativnost, tako, da opišejo znjimi povezane dogodke. Kreativnost jc vsekakor vedenje, ki reši problem inovativno tudi, če taka rešitev povzroči dodatne probleme. Inovativnost, po drugi strani, pa jc vedenje, ki ga oseba še ni uporabila v podobni situaciji v preteklosti, ki ga ni posnela po kom drugem in kiji ni bilo ukazano. Predvsem je pomembno, da se kreativno vedenje nagrajuje. Samo tako lahko oseba doseže miselno in čustveno kvaliteto, ki ji pravimo "creative state of mind" -kreativno stanje zavesti. To jc v bistvu stanje v katerem naj bi živel vsak čustveno in mentalno zdrav človek a jc na žalost med civiliziranimi ljudmi vse preveč redko. Pravzaprav je CSOM predpogoj za srečnega in ozaveščenega človeka. Toda resnično inovativni ljudje so še posebej izpostavljeni kritiki okolice. NEKATERI IZBRANI ELEMENTI METODE To so elementi, ki sc jih da najti v zbirki "Sistem" (Stanislavski, Sistem I do VIII) Stanislavskcga ter s katerimi sem se srečal tudi sam na "igralskem studiu" v Ljubljani in so sc mi zdeli pomembni. - ČE BI in IZMISLEK DOMIŠLJIJE Igralca si lahko predstavljamo kot olroka, oz. bi takšen vsaj velikokrat moral biti. Da pa se lahko vživi v stvari, ki jih dela, mora vanje tudi verjeti. Situacije,ki nastajajo pri igri so mnogokrat take, da sc "racionalni človek" v nas nc more strinjati in identificirati z njimi. V takih situacijah ludi nc moremo zvesto igrati . Kako naj npr. atletsko grajen in tudi karakterno zelo maskulin moški igra ubogo cmero, ki kar išče ljudi, da bi se jim lahko zjokala na ramenu ? Žc prej smo videli, da enostavna uporaba klišejev nc zadostuje, saj jc klišejsko igranje preveč "prozorno." Torej je treba uporabiti drugo pot. S pomočjo " notranjega " dela jc treba razviti stimuluse in osvestiti situacijc, ki bodo pomagale, da si bo na odru za nekaj časa nadel "drugo naravo". Naj sc spomni otroštva in našel bo mnogo situacij v katerih sc je obnašal cmeravo. In potem naj sc vzgleduje po majhnih otrocih in načinu, kako sc igrajo; škatla jc lahko letalo, s katerim se otrok pelje v Afriko. In vmes jc samo "magičen čc-bi," čc bi bila ta škatla letalo, potem... Vsak človek sc lahko preda tej naivni otroški veri, čc pobrska dovolj globoko po svoji duši. Takrat za hip odvrže svoj vsakdanji oklep zrelega in razsodnega človeka in odpre svoje siccr tisočkrat zavarovano srce. V našem primeru bi torej "pravi moški" uporabil izmislek domišljije in si predstavljal, da jc majhen nebogljen fantek, ki jc prestrašen in žalosten in si išče nekoga, ki bi mu lahko pomagal. Tudi v vsakdanjem življenju doživljamo take trenutke, leda jih obdržimo zase in jih ne upamo in ne znamo posredovati drugim. - PREDLAGANE OKOLIŠČINE Igralec si z njimi pomaga, da bolj živo občuti situacijo, v katero seje v domišljiji podal. Kakšne bi lahko bile predlagane okoliščine pri igranju cmeravega moškega ? Možnosti jc neskončno; Npr., vse življenje je živel v zelo zavarovani, zaprti družini, niso mu niti pustili, da bi se igral z vrstniki na dvorišču, ker se jim je zdelo prenevarno. Vedno so mu vse prinesli k "riti" in ga razvajali.Če mu stvari niso uspevale, so ga tolažili in mu rekli, da sc jim smili. Spomni sc, da mu je nekoč, ko jc bil star že 18 let, mama ves mesec nosila kolo po stopnicah na cesto in nazaj, ker sc jc bala, da bi se mu kaj zgodilo... (Opisana situacija je poenostavljena in deluje nekoliko banalno. Toda upam, da bo bralec zaslutil, o čem govorim.) - ODRSKA POZORNOST Pozornost in predmeti, ki so v obsegu pozornosti morajo biti izredno "trdni". Pozornost, ki drsi po vrhu, je nepotrebna. Ločimo tri obsege odrske pozornosti, ki se jih poslužujemo glede na to, kakšna jc naša igralska naloga: Mali, srednji in veliki krog Mali krog je krog s premerom okrogen meter okoli igralca. V tem krogu je igralec čisto sam. Pogosto jc mali krog pozornosti uporaben, kadar sc igralce zmede in potrebuje trenutek, da sc spet orientira. Srednji krog pozornosti zajema nekaj ljudi in sc uporablja v normalnih scenah z drugimi igralci. Ta krog nujno zajema tudi glavne rekvizite v igralčevi okolici, ki tvorijo sceno. Velik krog pozornosti vključuje celoten oder in jc najtežje obvladljiv. Igralcu v tako širokem krogu vedno preti nevarnost, da sc bo izgubil. -SPROSTITEV MIŠIC Pogoj za dobro igro jc brezhibno delovanje telesa - v govori ci igralcev in učiteljev -" aparata." To ima še poseben pomen pri glasu. Če so vratne mišice prenapete, jc glas nekontroliran in zategnjen. Tudi telo se ne more odzivati spontano, čc mu vladajo kronične mišične napetosti. (O mišičnih napetostih in sproščanju lc-teh ter o funkciji mišičnih napetosti pri celotni osebnosti sla veliko pisala Wilhclm Reich in njegov učence Alexander Locvcn.) Žc prej je bilo omenjeno, kako lahko s pomočjo tehnike sistematične desenzitizacijc dosežemo, da se mišice avtomatsko sprostijo, ko stopimo na oder. Odlomek iz. dela " Sistem 1," (Stanislavski K.S., Sistem 1): (odlomek nas spomni, kako smo lahko pozorni na telo, kot se to dogaja v sanjah.) Obe rami mi je od napora potegnilo navzgor, ker so se ene od mišic močno prenapete... tako močno, da jih sploh ni bilo mogoče nmeti... Nadzornik pa dirja po vsem telesu... in me budi. No, hvala bogu, sem se le umel! Našel sem popolnoma drugo oporišče in postalo mi je prijetno, dobro, veliko bolje... Zdelo se mi je, kakor da sem se globlje vdrl v mehki divan, na katerem sem ležal... Ampak poglej si no, zdaj sem že spet nekaj pozabil. Se ravnokar sem se spominjal, pa sem kdo ve zakaj pozabil. Aha... že razumem, že spet nadzornik, nc, boljše inšpektor. Inšpektor mišic... To je bolj ugledno. Spet sem se za trenutek prebudil in doumel, da je prenapetost v hrbtu. Pa ne samo v hrbtu, tudi v plečih... In prste na levi nogi imam skrčene. In tako je šlo ves čas, v poldremežu sem hkrati z nadzornikom mišic iskal v sebi prenapetost. Ta ni ponehala niti zdaj, ko to pišem. Zdaj se spominjam, da me je ravno lak nerazumljiv nemir navdajal tudi včeraj, ko je bil lu Puščin. Predvčerajšnjim, preden je prišel zdravnik, pa sem moral celo sesti zaradi neugodnega občutka v hrbtenici. Sedel sem - pa je popustilo. - KOŠČKI in NALOGE Gre za nekoliko kompleksnejšo stvar, ki je pomembnejša za žc izkušene igralce. Če hočemo doseči, da neko celoto, ki ni kratka, odigramo dobro oz. da jo sploh lahko odigramo, jo moramo nujno razdeliti. Pri tem moramo najti srednjo pot med pretiranim drobljenjem in preveliko celoto, v kateri sc zgubimo. Kako si bo neko vlogo v svoji glavi" razkosal", je odvisno predvsem od posameznega igralca.Vsak košček pa mora imeti specifično, zanj značilno nalogo. Tako grev igri igralcev nekem smislu od enega opravila do drugega, od ene naloge do druge. Seveda jc tudi to le prispodoba, saj mora bili vsaj na zunaj igra zaključena celota in meje med koščki - opravili nesmejo biti vidne. Odlomek izdela "Sistem 1," (Slanislavski K.S., Sistem 1): Zdaj pa poglejmo, kaj se bo zgodilo, če nalogo preimenujemo iz samostalniške v ustrezno glagolsko obliko, je nadaljeval Arkadij Nikolajevič. "Kako pa se to naredi?" smo prosili, naj nam razloži. " V ta namen imamo preprost pripomoček," je reke! Torcov, "in sicerpostavite pred samostalnik, ki ga je treba preoblikovali, besedo "hočem":, hočem delali... kaj?" Poskusil bom ta proces pokazali na zgledu. Recimo, da delamo poskus z besedo "oblast". Postavite prednjo besedo "hočem". Dobimo: "hočem oblast". Tako hotenje je preveč splošno in ni realno. Da ga oživimo, vpeljimo bolj konkreten cilj, če se vam zazdi vabljiv, se bo v vaši notranjosti porodilo prizadevanje in povabilo k dejavnosti, da bi ga izpolnili. Vidite, ravno zalo ga morate poimenovati z dobro, zadelo izbrano besedo, ki izraža njegovo notranje bistvo. To bo glagol, ki opredeljuje živo, dejavno nalogo, ne pa kratko in malo brezdejavno predstavljanje, pojem, ki ga ustvari samostalnik". "Kako pa naj najdemo tako besedo?" nisem razumel "Via namen si recite: "Hočem narediti... kaj... da dobim oblast?" Odgovorite na vprašanje, pa boste zvedeti, kaj morate delati". "Hočem biti oblasten," je rekel Vjuncov, ne da bi kaj premišljeval. "Beseda biti opredeljuje statično stanje. V nji ni dejavnosti, potrebne za dejavno n a logo," je pri pom nil A rkad i j N ikolaje vič. "Hočem dobili oblast," je popravila Veljaminova. "To ježe malo bliže dejavnosti, pa je kljub vsemu še zmeraj preveč splošno in ni takoj uresničljivo. Prav res, poskusite sesti semle na stol in zahotite dobiti oblast "na splošno". Potrebna je bolj konkretna, bližja, realna, izpolnljiva naloga. Kakor vidite, ne more biti vsak glagol primeren, ne sili vsaka beseda v dejavnost, v produktivno dejanje. Treba je znati izbirati si imena nalog". "Hočem dobili oblast, da bom osrečil vse človeštvo," je nekdo predlagal. "To je lep stavek, vendar je v resnici težko verjeti v možnost, da se uresniči," je ugovarjal Arkadij Nikolajevič "Hočem oblast, da bi užival življenje, da bi živel veselo, da bi bil spoštovan, da bi lahko izpolnjeval svoje želje, da bi stregel svoji samoljubnosti," je popravil Sustov. "To hotenje je bolj realno in laže uresničljivo, vendar boste morali najprej opravili celo vrsto pomožnih nalog, če ga boste hoteli uresničiti. Takega končnega cilja ne dosežemo kar naenkrat, k njemu se približujemo postopoma, kakor po stopnicah, ko gremo v zgornje nadstropje. Tja se nepoženeš v enem skoku. Tudi vi prehodile vse stopnice, ki peljejo k vaši nalogi, in jih preštejte." "Hočem se kazati podjeten, pameten, da bom ustvaril zaupanje vase. Hočem se odlikovati, napraviti kariero, obrniti nase pozornost in tako naprej." Potem se je Arkadij Nikolajevič vrni! k prizoru s "plenicami" iz Brunda in postavil takle predlog, da bi pritegnil k delu vse učence: "Naj se vsi moški postavijo v položaj Branda in si izmislijo naslov za njegovo nalogo. Morajo bolje razumeli njegovo psihologijo. Glede žensk pa recimo, naj se vživijo v vlogo Agiies. Njim so bolj dostopne Jinese v ženski in materinski ljubezni. Ena, dve, tri! Začenja se turnir med moško in žensko polovico razreda!" "Hočem dobili oblast nad Agnes, da jo prisilim, da se bo žrtvovala, da jo bom rešil in prav usmeril." Se preden sem dobro utegnil povedati stavek do konca, so se že ženske zakadile proti meni in me zasule s svojimi hotenji: "Hočem se spominjali rajnega!" "Hočem se mu približali! Hočem bili z njim!" "Hočem zdravili, ga božati, mu streči/" "Hočem ga prebudili v življenje! - Hočem oditi za rajnim!- Hočem čutiti njegovo bližino! Hočem ga čutili sredi teh stvari! - Hočem ga poklicali iz rakve! - Hočem si ga vrnili! - Hočem pozabiti na njegovo smrt! - Hočem zatopiti žalost!" Maloletkova je vpila glasneje od drugih en sam stavek: "Hočem se ga okleniti in se ne ločiti od njega!" "Če je tako," so se oglašali tudi moški," se bomo bojevali. - Hočem pripraviti Agnes, si jo podrediti! - Hočem jo ljubkovati! - Hočem ji dati čutiti, da razumem njeno trpljenje! - Hočem ji naslikati vabljivo veselje, ko bo izpolnjena njena dolžnost. - Hočem ji obrazložiti velike človeške naloge." "Če je pa tako," so jim v odgovor vpile ženske, "hočem prebuditi v možu sočutje s svojim trpljenjem! - Hočem, da bo videl moje solze!" "Hočem se ga še močneje oklenili in ga ne izpustili!" je kričala Maloletkova. V odgovor so moški napovedali: "Hočem jo postrašili z odgovornostjo pred človeštvom! - Hočem ji zagroziti s kaznijo in ločitvijo! - Hočem izraziti obup, ker ne moreva razumeti drug drugega!" Medtem ko je trajalo to medsebojno obstreljevanje, so se porajale zmeraj nove misli in čustva, ki so narekovala za svojo opredelitev ustreznih glagolov, glagoli pa so po svoje spet narekovali notranje pozive k dejavnosti. - OBČUTEK za RESNICO in VERA Igralcc naj ho naiven kakor otrok in vlogo naj odigra " brez rezerve ". Tukaj je nazoren primer iz "Sistema 1," (Stanislavski K.S., Sistem 1): "Kakšna škoda, da nista videla današnje vaje v gledališču! Nazorno bi vama pokazala, kaj se pravi pristna resnica in vera na odru. Ravno zdaj imamo namreč vaje za staro francosko igro, ki se začenja takole: deklica priteče v sobo in reče, da njeno punčko boli trebušček. Ena od nastopajočih oseb ji reče, naj ji da zdravilo. Deklica steče stran. Čez nekaj časa se vrne in reče, da seje bolnica pozdravila. S tem je konec prizora, v katerem je naprej izpeljana tragedija "nezakonskih staršev". Med zalogo gledaliških rekvizitov niso imeli nobene punčke. Namesto nje so vzeli kos lesa, ga zavili v kotiček lahkega rdečega blaga in ga dali punčki, kije igrala to vlogo. Otrok je v kosu lesa pri priči priznal svojo hčerko in se ji posvetil z vsem ljubečim srcem. Nesreča pa je v tem, ker mladoletna punčkina mati ni bila z avtorjem igre istih misli glede metod zdravljenja želodčka: ni priznala zdravila, temveč se je rajši odločila za klistiranje. V tem smislu je interpretka vloge napravila tudi ustrezne dramaturške popravke t' avtorjevem besedilu: deklica je namreč besedilo igre zamenjala s svojim. Za to je navedla zelo utemeljene vzroke, vzele iz osebne izkušnje: ta jo je naučila, da je klistiranje učinkovitejše in prijetnejše kakor purgativ. Ko je bilo konec vaje, se otrok za vse nič ni maral ločili od svoje hčerke. Rekviziler ji je z veseljem podaril dozdevno punčko - kos lesa, ni pa ji mogel izročili blaga, kije bilo potrebno za večerno predstavo. Nastala je otroška tragedija z vikom in krikom in solzami. Te so nehale lili šele pozneje, ko so otroku predlagali, naj zamenja lahko lepo blago s ceneno, vendar toplo krpo sukna. Deklica je ugotovila, da je pri želodčnih težavah toplota koristnejša kakor lepota in gosposkost blaga, in je bila takoj pripravljena na menjavo. Vidite, to je vera in resnica! Vidite, pri kom se moramo učili igranja!" seje navduševal Torcov. "Na misel mi je prišel še drug primer", je nadaljeval. "Ko sem nekoč svoji nečakinji rekel žabica, ker je skakala po preprogi, je za ves leden prevzela to vlogo in se sploh ni več premikala drugače kakor po vseh štirih. Nekaj dni je presedela pod mizami, za stoli in po kotih v sobah, se skrivala pred ljudmi in pestrno. Nekoč drugič so jo pohvalili, ker je lepo kakor velika sedela pri jedi, vendar se je ta strahotna neugnanka naredila cifraslo in začela učili lepega vedenja svojo vzgojiteljico. To je bil naj mirnejši teden za stanovalce v hiši, ker punčke sploh ni bilo slišati. Samo pomislile - cel teden prostovoljno krotili svoj temperament zaradi igre in videti v taki požrtvovalnosti užitek. Kaj ni to dokaz gibčne domišljije, otroške prilagodljivosti in nezahtevnosli pri izbiri snovi za igro! Kaj ni to vera v pristnost in resnico lastnega izmisleka. Še o tragični brezdejavnosti in o tem, kako jo zaigrati; Tragična brezdejavnost imenujejo igralci situacijo, ko sc človek znajde v šoku in je nekaj časa na zunaj in na prvi pogled popolnoma neaktiven. Situacija jc zanimiva zato, ker z naučenimi klišeji pri igranju ne bomo prišli daleč, logično doslednost "opravil" pa nam bo zagotovil samo iskren človeški odgovor na vprašanje, "kaj bi naredil v resničnem življenju, čc bi sc znašel v tragični brezdejavnosti?" "Kako pa bi mogel podali dejavnost v tragični nedejavnosti?" mi ni šlo v glavo. "Kaj se vam zdi, da jc sploli dejavnost v dramatični in drugačni brezdejavnosti? Če je, mi povejte, v čem obstaja." "Neki nesrečni ženski je bilo treba sporočiti grozno novico, da ji je nepričakovano umrl mož. Po dolgih previdnih pripravah ji je žalostni glasnik nazadnje izgovoril usodne besede. Uboga ženska jc odrevenela. Vendar na n jenem obrazu ni bilo brali nič tragičnega (čisto drugače kakor na odru, kjer igralci v lakih trenutkih tako radi pritisnejo). Otrplost, v kateri ni bilo nikakršne izraznosti, je bila grozljiva. Treba je bilo nekaj minul stali nepremično, da ne bi motili notranjega procesa, ki je potekal v nji. Navsezadnje je bilo treba napravili premik in ta jo jc predramil iz omrivelosti. Zavedala sc je ... in padla v nezavest. Čez dolgo, ko seje že bilo mogoče pogovoriti z njo o preteklosti, so jo vprašali, o čem je premišljevala takrat, v trenutkih svoje "tragične brezdejavnosti". Pokazalo se je, da se je pet minul pred novico o smrti odpravljala tja in tja, da bi to in ono nakupila za moža... Ampak zdaj, ko je umrl, bo morala naredili kaj drugega. A kaj? Ustvarili novo življenje? Se poslovili od starega? V enem trenutku je preživela vse preteklo življenje in stopila iz oči v oči s prihodnjim, vendar se ji ni posrečilo, da bi ga uganila, za nadaljnje življenje ni našla nujno potrebnega ravnotežja in tako je... omedlela zaradi svoje nebogljenosti. Priznajte, da je bilo tistih nekaj minul dramatične nedejavnosti zaradi dejavnih. Prav zares: v tako kratkem času preživeli svojo dolgo preteklost in jo ocenili! Kaj mogoče to ni dejavnost?" "To že, samo ne fizična, temveč povsem psihološka". "Dobro, sc strinjam. Naj to ne bo fizična, temveč kakšna drugačna dejavnost. Ne bomo preveč premišljevali, kako naj ji rečemo, in jo podrobneje opisovali. V vsakem Jizičnem dejanju je nekaj psihološkega, v psihološkem pa nekaj fizičnega. Znan učenjak pravi, da bi dobili pripoved o fizični dejavnosti, če bi poskusili opisati svoje občutke. Sam vam pove, da človek toliko manj tvega, da bo napravil nasilje nad čustvom kakor bliže je fizičnemu dejanju. Pa vendar ... dobro, naj bo tako: naj gre tu za psihologijo, naj nimamo opravka z zunanjo, temveč z notranjo dejavnostjo, ne z logičnostjo in doslednostjo zunanjih Jizičnih opravil, temveč z logičnosij in doslednostjo čustev. Toliko teže in toliko pomembnejše je doumeti, kaj je treba ukreniti. Tega, česar sam ne razumeš, ne moreš napolnili, ne da bi tvegal, da boš zašel v igranje "na splošno". Potrebna sta jasen načrt in linija notranje dejavnosti. Če ju hočemo naredili, moramo poznali naravo, logiko in doslednost čustvovanja. Do zdaj smo imeli opravka z logičnostjo in doslednostjo otiplive, vidne, nam dostopne Jizične dejavnosti. Zdaj pa smo naleteli na logičnost, doslednost neujemljivili, nevidnih, nedostopnih, neustaljenih notranjih čustvovanj. To področje in nova naloga, ki smo jo dobili, sta veliko bolj zapletena. (pri podčrtanem stavku velja omeniti, da je verjetno tukaj avtor mislil na Jamesovo teorijo cmocij. Ekspresija rodi emoeijo... -glej npr. Tanja Lamovee, Emocijc, 22-24) - ČUSTVENI in ČUTNI SPOMIN Razvijanje čutnega in čustvenega spomina spada k igralčevemu "notranjemu delu," kaj to je, jc podrobneje opisano na začetku teksta. Obe vrsli spomina opisuje odlomek i/. Prouslovega dela " V Swanovcm svelu " (Proust, V Svanovem svelu): Keltsko verovanje, ki se mi zdi zelo modro, trdi, da so duše pokojnikov ujete v kakšnem nižjem bilju, v* živali, rastlini ali celo v mrtvem predmetu, in da so za nas izgubljene vse do dneva, ki ga marsikdo nikoli ne dočaka, do dneva, ko gremo po naključju mimo drevesa ali ko dobimo v las predmet, ki jim je ječa. Tedaj vzdrhte in nas pokličejo, in če jih prepoznamo, se čar odčara. Ker smo jih odrešili, so premagale smrt, zato se lahko vrnejo in spet žive z nami. Z našo preteklostjo je prav ista. Zaman bi se trudili, če bi si jo klicali v spomin, vsi napori razuma ne zaležejo nič. Skrila je lam, kamor njega oblast ne seže, c kakšnem stvarnem predmetu (v občutku, ki bi ga zbudil ta predmet), v katerem je niti ne slutimo. Le od naključja je odvisno, ali bomo predmet srečali, preden umremo, ali ga ne bomo srečali nikoli. Vse, kar v Combrayu ni bilo v zvezi z žaloigro mojih priprav na spanje, je bilo že zdavnaj pozabljeno, ko sem se nekega zimskega dne ves premražen vrnil domov in mi je mali predlagala, naj popijem skodelico čaja, kar sicer ni bila moja navada. Najprej sem odklonil, potem pa sem sc, sam ne vem zakaj, premislil. Poslala je po enega tistih jajčastih in lepo rejenih kolačkov, ki jim pravijo "magdalenice" in so taki, kot bi jim dala obliko žlebičasta lupina školjke pokrovače. Ves potrt, ker jc bil dan tako pust in ker je tudi prihodnji obetal samo žalost, sem raztreseno posrkal žličko čaja, v kateri je plaval razmočen košček magdalenice. V trenutku, ko se je z drobtinicami pomešani požirek dotaknil mojega neba, pa sem se zdrznil in poslal pozoren, ker se je v meni dogajalo nekaj nenavadnega. Prevzel meje občutek slasti, kije bil čisto osamljen, brez zveze z okolico, in ki mu nisem vedel vira. Brž ko sem ga začutil, so mi postale nadloge življenja nevažne, strahote so se mi zazdele nedolžne in kratkost življenja le navidezna; enak je učinek ljubezni, ki prepoji človeka z nekakšno dragoceno snovjo, vendar I a snov ni bila v meni, snov sem bil jaz sam. Nenadoma je zginilo občutje, da sem klavrno, naključju podložno in umrljivo bitje. Odkod neki se jc vzela ta silna radost? Čutil sem, da je zvezana z okusom čaja in kolačka, da pa je nekaj neizmerno večjega in najbrž čisto drugačne narave. Odkod seje vzela? Kaj je pomenila? Kam naj sežem, da bi jo ujel? Popil sem drugi požirek, pa nisem našel v njem nič več kot v prvem, nato tretjega, ki mi je dal še manj kot drugi. Bolje bo, da preneham, saj je videli, da skrivna moč pijače pojema. Zdaj mi je že očitno, da resnica, ki jo iščem, ni v njej, pač pa v meni. Pijača jo je predramila, pozna pa je nc in zato lahko le brez konca in kraja, vse bolj in bolj šibko ponavlja isto pričevanje, ki si ga ne znam razložiti, a ga vsaj želim ohranili v nedotaknjenem stanju za listo uro, ko mu bom lahko prišel do živega. Odložil sem skodelico in se zagledal v svojo notranjost. Tam moram odkrili resnico! A kako? Kadar duh začuti, da zaostaja za samim seboj, a vselej obide takšna negotovost; on, iskalec, je obenem mračna dežela. Duh stoji pred nečim, česar še ni in kar lahko le on pokliče v življenje ter obsije s svojo svetlo lučjo. Začel sem se izpraševati, kaj neki je to neznano stanje, katerega blaženost in resničnost sicer nista logično dokazani, vendar pa tako očitni, da pričo njiju vse izginja v nič. Poskusil sem ga spet obuditi. V mislili sem se vrnil do trenutka, ko sem zaužil pn o žličico čaja. Našel sem spet isto stanje, a nobenega novega pojasnila. Od duha sem zahteval še en napor in ga poprosil, naj mi še enkrat pričara tisto bežeče občutje, In da ne bi karkoli ustavilo zaleta, s katerim ga bom skušal ujeti, sem odstranil vse ovire in vse tuje misli in si zavaroval ušesa in pozornost pred šumi, ki so prihajali iz sosednje sobe. Ko pa sem začutil, da se mi duh brez uspeha utruja, seni ga zdaj silil v raztresenost, ki mu je prej nisem dovolil, ter ga pri moral, da je mislil na druge reči in si nabral pred zadnjim poizkusom novih moči. Nato sem drugič ustvaril pred njim praznino in postavil vanjo še pozablje ni okus tistega prvega požirka; tedaj sem začutil, kako seje v meni nekaj zganilo, kako se premika in bi se rado vzdignilo, kot da se je tam v globini odtrgalo s sidra; nisem vedel, kaj je, vendar je počasi plavalo proti površju; čutil sem upor in slišal šumenje premaganih razdalj. To kar utripa tamkaj na dnu, je prav gotovo podoba, vidni spomin, kije navezan na tisti okus in si zdaj prizadeva po njegovi sledi do mene. Njegovo prizadevanje pa je preveč oddaljeno in preveč zmedeno, saj zaznavam komaj neizraziti odsev, kjer se meša nedojemljivi vrtinec vznemirjenih barv; saj ne morem razločili oblike in je ne naprosili, naj mi kol edini možni tolmač prevede v razumljiv jezik pričevanje svojega vrstnika, svojega stalnega spremljevalca - okusa; ne morem je naprosili, naj mi pove, za katero posebno okoliščino in za katero razdobje preteklosti gre. Ali bo spomin priplaval do površine jasne zavesti, ali se mi bo prikazal davno minuli trenutek, ki ga je privlačna sila enega trenutka zdramila iz daljave, ga vznemirila in poklicala iz globin, v katerih je spal? Ne vem. Zdaj ne čutim več ničesar, ustavil se je, morda se je spustil spet na dno; kdo ve, ali bo sploh še kdaj vstal iz noči? Poskušal sem in poskušal, vsaj desetkrat sem se sklonil nad temno globino. In malodušnost, ki nas odvrača od slednje težke naloge in slednjega pomembnega opravila, mi je vsakokrat svetovala, naj se nikar ne trudim, naj rajšipopijem čas in mislim samo na današnje skrbi in na jutrišnje želje, kijih lahko prem leva š brez truda. In tedaj se mi je spomin nenadoma prikazal. Tisti okus je bil okus po koščku magdalenice, ki ga je tela Leonie ob nedeljskih jutrih v Combrayu (ob nedeljah sem ostajal do začetka maše doma), ko sem ji prišel voščil v spalnico dobro jutro, vselej pomočila v ruski ali Upov čaj in mi ga ponudila. Ko sem magdalenico zagledal, se nisem spomnil ničesar, spomin mi jc zbudil šele njen okus; razlog je bil mogoče ta, da sem te kolačke odtlej že dostikrat videl na policah slaščičarn, jedel pa jih nisem, in se je njihova podoba zato ločila od dnevov v Combrayu ter se povezala z bližnjimi spomini; morda tudi zato, ker so ti spomini, ki so samevali že tako dolgo zapuščeni nekje izven zavesti, skoraj popolnoma zamrli in se razblinili; oblike - tudi oblika male školjke iz sladkega testa, kije skrivala pod svojimi strogimi, pobožnjaškimi gubami tako čutne užitke - so izginile ali pa so zadremale ter izgubile tisto prodorno silo, ki bi jim omogočila doseči mojo zavest. Kadar pa ne ostane od davne preteklosti čisto nič, kadar so biljti že mrtva, predmeti pa uničeni, se še dolgo ohranila duh in okus;čeprav bolj krhka, sta vendar bolj trdoživa, čeprav nesnovna, sta bolj trajna in bolj zvesta, tako kot duše in se na razvalinah vsega drugega spominjala, čakala, upata in nosila na svojih drobnih, skoraj nezaznavnih kapljicah vso neizmerno stavbo spomina. In komaj sem prepoznal okus po koščku magdalenice, pomočene v lipov čaj, ki mi ga je dajala teta (čeprav takrat še nisem vedel in sem mora! še dolgo čakali, preden sem odkril, zakaj meje ta spomin tako osrečeval), že se je stara siva hiša ob cesti, v kateri je bila njena spalnica, prislonila kot gledališka kutica na malo vrtno krito, ki so ga prizidali na zadnji strani za moje starše (to je bil tisti okrnjeni del slike, ki sem ga dotlej edinega videl); in s hišo se je prikazalo tudi mesto ob vseh urah od jutra do večera in ob vsakem vremenu, Glavni trg, kamor so me pošiljali pred kosilom, ulice, kamor sem hodil po opravkih, steze, po katerih smo se sprehajali ob lepem vremenu. In tako kol v igri, ki se z njo zabavajo Japonci, namočiš v porcelanasto, z vodo napolnjeno skodelico kosce brezobličnega papirja, ki se v vodi raztegnejo, dobe različne obrise, ban c in oblike ter se izpremene v otipljive in že znane rože, liiše in osebe, tako so zdaj vse rože z našega vrta in iz parka gospoda Swanna, vsi lokvanji, ki so rasli v Vivonni, vsi dobri vaščani in njihove hišice in ves Combray z okolico - tako je vse, kar ima obliko in trdnost, vstalo z mestecem in vrtovi vred iz moje skodelice čaja. Še o čustvenem in čutnem spominu ter razvoju in modifikacijah le - tega, ko sc dogodek, na katerem temel ji, časovno odmika. Odlomek jc vzet iz dela "Sistem 1," (Stanislavski K.S., Sistem I): Vendar so se v zadnjem času v mojem osebnem življenju zvrstili dogodki, ki so me prisilili, da sem moral doumeti to in ono stvar, zelo pomembno za našo umetnost in zlasti še za čustveni spomin. Poglejte,kaj seje zgodilo: Pred kratkim sem se vračal domov s Sustovom. Na Arbatu se nama je postavila čez pot večja truma. Rad imam ulične prizore, zato sem se prerinil v prve vrste. Takrat pa se je mojim očem pokazal strahoten prizor. Pred menoj je v veliki mlaki krvi ležal prileten berač z zdrobljeno čeljustjo, z odrezanima rokama in polovico stopala. Obraz rajnega je bil grozen, prelomljena spodnja čeljust z gnilimi starčevskimi zobmi seje kazala iz ust in štrlela izmed okrvavljenih brk. Roki sta ležali ločeno od telesa. Videti jc bilo, kakor da sta se oddaljili in se stegujeta naprej in prosila milosti. Eden od prstov je štrlel pokonci, kakor da komu grozi. Kapica čevlja s kostmi in mesom je ravno tako ležala malo vstran. Tramvajski voz, ki je stal nad svojo žrtvijo, je bil videli velikanski in strašen. Kakor zver je kazal zobe mrtvemu in sikal. Voznik tramvaja je nekaj popravljal na vozu, najbrž zato, da bo dokazal, da je pokvarjen in s tem opravičil sebe. Neki moški je stal sklonjen nad mrličem, zamišljeno strmel v mrtvi obraz in tlačil mrliču v nos umazan robec. Zraven pa so se otročaji igrali z vodo in krvjo. Bilo jim je všeč, ker so sc potočki kopnečega snega zlivali z curkom rdeče krvi, tako da je nastajal nov, rožnat tok. Neka ženska je jokala, drugi so radovedno in z grozo ali studom pasli zijala. Čakali so gosposko, zdravnike, voz prve pomoči in tako naprej. Ves ta realno naturalistični prizor je napravljal srhljiv, pretresljiv vtis in je bil v ostrem nasprotju s sončnim dnem, s sinjim, jasnim, veselim nebom brez oblačka. Odmaknil se je od kraja nesreče pobit in se dolgo nisem mogel iznebiti morečega vtisa. Spomin na opisani prizor, ki mi je priklical v duši ubilo razpoloženje, me ni zapustil ves dan. Ponoči sem se prebudil in pred očmi obnovil v spominu prizor, ki se mi je vtisnil v zavest, se še močneje zgrozil in zazdelo se mi je nemogoče živeli. Ko sem obnavljal v spominu nesrečo, se mi je zazdela staholnejša kakor v resnici, mogoče zato, ker je bila noč, v temi pa je vse videti groznejše. Vendar sem svoje stanje pripisal čustvenemu spominu, ki je okrepil vtis. Sc celo razveselil sem se svojega strahu, ker mi je pomenil dokaz, da imam v sebi dober spomin za občutke. Cez kakšen dan ali dva po opisanem dogodku sem spet šel čez Abar mimo kraja nesreče in se nehote ustavil in zamislil nad tem, kar se je tu pred kratkim zgodilo. Vse grozljivo je minilo, samo eno človeško življenje je bilo manj na svetu. Pomctačka je mirno Pometala cesti, kakor da zabrisuje zadnje sledove nesreče, tramvajski vozovi so veselo drveli čez usodni odsek, oblit s človeško knjo. Danes vozovi niso režali in niso sikali kakor tedaj, nasprotno, vedro so pozvanjali, da bi bila vožnja videti bolj vesela. V zvezi z mojimi mislimi o minljivosti življenja se je spomin na nedavno grozotno nesrečo prerodil. Tisto, kar je bilo grobo naturalistično - izprožena čeljust, odrezane roke, del noge, privzdignjen prst, igra otročajev s krvavimi lužicami - vse to me jc sicer danes ravno tako močno pretreslo kakor tedaj, vendar me je pretreslo čisto drugače. Studljiv občutek je izginil in namesto njega se je oglasil odpor. Tako hi opisal razvoj, ki je nastal v moji duši in spominu: na dan nesreče bi bil lahko pod vtisom videnega napisal oster časopisni članek uličnega reporterja, ta dan, ki ga zdaj opisujem, pa bi bil pripravljen napisali ogorčen podlistek proti surovosti. Prizor nesreče, ki se mi je vtisnil v spomin, me ne vznemirja več z naturalističnimi podrobnostmi, temveč me navdaja z bridkostjo, nežnostjo do ponesrečenega. Danes se s posebno toploto spominjam obraza tiste ženske, ki je grenko jokala. Čudno, kolikšen vpliv ima čas na razvoj čustvenega spomina. Danes dopoldne, se pravi teden dni po nesreči, sem šel v šolo in spet zavil mimo usodnega kraja in se domislil nesreče, ki se je tu zgodila. Domislil sem se belega snega, ravno takega kakor danes. To je življenje. Zlcknjenc, nekam stegujoče se črne postave. To j c smrt. Tekoče krvi. To so iz človeka izvirajojče strasti. Naokoli pa kot oster kontrast spet nebo, sonce, svetloba, narava. To je večnost. Nabito polni tramvajski vozovi, ki so drveli mimo, so se mi zdeli kakor minevajoči človeški rodovi, odtekajoči v večnost. In ves prizor, ki se mi je še pred kratkim predstavljal gnusen, potem grozljiv, je zdaj postal veličasten. Ce sem prvi dan hotel napisati časopisno kroniko, če me je potem vleklo k podlistku filozofske narave, bi danes najrajši napisal kaj poetičnega,v verzih, kaj slovesno liričnega. Pod vplivom razvoja čustev in čustvenega spomina sem se zamislil o dogodku s Puščinom, ki mi ga je pred kratkim povedal. Slo je za to, da je imel naš ljubi dobričina svoj čas razmerje z navadno vaško punčaro. Živela sta lepo, vendar je imela ona tri nevzdržne pomanjkljivosti: prvič, neznosno veliko je govorila, ker pa ni bila posebno razgledana, je bilo njeno klobasanje trapasto; drugič, strašno neprijetno ji je smrdelo iz ust in tretjič, ponoči je grozno smrčala. Pttščin se je ločil od nje in pri tem so njene pomanjkljivosti odigrale veliko vlogo pri njuni ločitvi. Minilo je kar precej časa in Puščin je začel spet sanjarili o svoji Dulčineji. Njene negativne strani so se mu zazdele nebistvene - s časom so se ublažile, dobre strani pa močneje izstopile. Po golem naključju sla se spet srečala. Pokazalo seje, da je Dulčineja hišna pomočnica v stanovanju, v katerem se je, ne brez določenega namena, naselil Puščin. Kar kmalu je bilo spel vse po starem. Zdaj, ko so se Puščinovi čustveni spomini sprevrgli v resničnost, spet sanjari o ločitvi. Torcov seje vrnil s potovanja in danes je bila njegova ura. Povedal sem mu o razvoju, nastalem v meni po nesreči. Arkadij Nikolajevič me je pohvalil za dobro opazovanje. "To, kar sem vam je primerilo," je rekel, "čudovito ilustrira proces kristalizacije spominov in čustev, ki nastane v čustvenem spominu. Vsak človek je v svojem življenju videl ne eno, temveč veliko nesreč. Spomini nanje se ohranjajo v zavesti, vendar ne v vseh podrobnostih, temveč le s posameznimi potezami, ki so nas še prav posebej presenetile. Iz veliko takih ohranjenih sledov preživetega se izoblikuje en sam - velik, zgoščen, razširjen in poglobljen spomin na istovrstne občutke. Vtem spominu ni nič odvečnega, temveč vse najbolj bistveno. To je sinteza vseh istovrstnih občutkov. Ta sc ne nanaša na majhne, posamezne, ločene primere, temveč na vse enake. To je spomin, vzet v velikem merilu. Ta je čistejši, bolj zgoščen, kompaktnejši, polnejši in ostrejši kakor celo sama resničnost. Če na primer primerjam vtise s svojega zadnjega potovanja s prejšnjimi, vidim, da je ravnokar mimtlo gostovanje sicer pustilo v meni čudovite vtise, kljub temu pa so v posameznih trenutkih zastrupljeni z drobnimi dolgočasnimi neprijetnostmi, ki so pomračile vsesplošno veselje in ga pomanjšale. Taki spomini pa mi niso ostali o prejšnji potovanjih. Čustveni spomin je očistil spomine v retorti časa. To jc dobro. Ce bi nc bilo tega, bi slučajne podrobnosti v spominu potlačile poglavitno in to poglavitno bi se izgubilo v drobnjarijali. Čas je čudovit jiltcr, sijajen čistilec spominov na preživete občutke. Se več, čas je imeniten umetnik. Ne samo očiščujc, temveč zna spomine ludipoetizirati. Zaradi te lastnosti spomina postanejo celo temačni, realni in surovo naturalistični doživljaji s časom lepši, bolj umetniški. To jim daje vabljivost in neustavljivost. Pa bodo rekli, da veliki pesniki in umetniki rišejo po naravi. Kar naj, a saj jc ne fotografirajo, temveč se navdihujejo ob nji in spuščajo model skozi samega sebe in ga dopolnjujejo z živim gradivom iz lastnega čustvenega spomina. Če bi bilo drugače in bi pesniki opisovali svoje hudodelce foto grajsko, po naravi, z vsemi resničnimi podrobnostmi, ki bi jih opazili in začutili na živih modelih, bi se take stvaritve poka zale odbijajoče". Potem sem Torcovu povedal, kako je v mojem spominu prišlo do zamenjave spominov na berača s spomini na opico in spominov enega tramvajskega voza z drugim. "Vtem ni nič čudnega, "jc rekel Arkadij Nikolajevič. "Naj uporabim precej razširjeno primero in rečem, da ne moremo razpolagali s spomini svojih občutkov kakor s knjigami v svoji knjižnici. Kaj sploh veste, kaj je čustveni spomin ? Zamislile si veliko hiš, v hišah veliko sob, v njih nešteto omar, predalov z množico škatcl, škatlic in med njimi je v najmanjši škatlici biser. Kaj lahko je najti hišo, sobo omaro, polico, teže pa je poiskali škatlo in škatlico; ampak kdo ima tako bistro oko, da najde biserček, ki jc izpadel danes, sc za trenutek poblisnil in izginil za zmeraj. Samo naključje pomaga, da spel naletimo nanj. Ravno tako jc tudi v arhivu našega spomina. Tudi tu so posebne omare, zaboji, škatle in škatlice. Ena od njih je dostopnejša, druge manj dostopne. Kako v njih najti "biserčke" čustvenih spominov, ki so najprej poblisnili in za zmeraj izginili kakor meteorji, ki za trenutek zardijo in se za zmeraj skrijejo? Kadar se pokažejo in zagorijo v nas (kakor slika Srba z opico), bodite hvaležni Apolonu, ki vam je poslal ta videnja, vendar ne sanjarite, da boste za zmeraj vrnili izginulo čustvo. Jutri se boste namesto Srba domislili česa drugega. Ne čakajte na včerajšnje, temveč bodite zadovoljni z današnjim. Znajte samo dobro sprejeli novo vstale spomine. Tedaj se vam bo duša z novo energijo oglasila na to, kar jo je zaradi pogostega ponavljanja že prenehalo vznemirjali v igri. Zagoreli boste in potem se mogoče oglasi navdih. Vendar ne pomislite, da bi se gnali za starim biserčkom - ta je ncvrnljiv kakor včerajšnji dan, kakor otroško veselje, kakor prva ljubezen. Poskrbite, da se v vas vselej porodi nov navdih, svež, določen za današnji dan. Nikjer ni rečeno, da bi moral biti slabotnejši od včerajšnjega. Dobro je, da je današnji, da je naraven, da seje sam od sebe za trenutek oglasil iz skrivališča, da bi prižgal vašo ustvarjalnost. Povrh tega pa, kdo bi ugotovil, katera od ustvarjalnih isker resničnega navdiha je boljša ali slabša. Po svoje so vse čudovite, vsaj po tem, da so - navdihnjene." MEDSEBOJNI STIKI To jc neke vrste igralska empatija. Jc sposobnost prisluhniti človeku - soigralcu in z njim stopiti v pristen kontakt, podobno kot v resničnem življenju. Tu velja osnovno pravilo, da sc igra odvija s soigralcem in ne s publiko. Dogajanje za odrskimi deskami ne sme vplivati na igralčevo pozornost do soigralca. Prav v teh stvareh, kakor tudi v osnovni igralski filozofiji, so velike razlike med "evropsko" na eni in "hollywoodsko - ameriško" filmsko in dramsko produkcijo na drugi strani. VIRI: 1. Schulman, Michael, Backstage Behaviorism. Psychology Today, .lune 1973. 2. Stanislavski, K.S., Sistem 1. Knjižnica mestnega gledališča ljubljanskega, Ljubljana 1977. 3. Stanislavski, K.S., Sistem 2. Knjižnica mestnega gledališča ljubljanskega, Ljubljana 1977. 4. Proust. V Swanovem svetu. Zbirka Kondor. 5.1-amovec, Tanja, Emocije. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, oddelek za psihologijo, 1 .jubljana 1986. Psihologija skoz psihoanalizo I: Brentano in Freud DUŠAN RUTAR POVZETEK V našem prvem prispevku o razmerju med psihologijo in psihoanalizo smo skušali pokazati na razlike med Freudovimi koncepti (koncept psihičnih zastopnikov, koncept fantazme, koncept transfera, koncept nezavednega) in Drentanovim konceptom, v katerem je skušal utemeljiti psihologijo z empiričnega zornega kota. ABSTRACT PSYCHOLOGY THROUGH PSYCHOANALYSIS 1. BRENTANO AND FREUD In our prst contribution to the relationship between psychology and psychoanalysis, we've tried to elaborate some basic differencies between Freud's concepts ( concept of psychical ideas , concept of phantasies, concept of transference, concept of unconscious) and Brentano's concept of psychology in which he tried to settle down psychology from empirical point of view. Nc glede na to, da jc "Filozofijo nezavednega" (Die Philosophic des Unbe-wusstcn) E. von Hartmann spisal v letu, ko jc imel Freud vsega 13 let in jc Wundt, s katerim jc Freud na svojem začetku delil skupno teoretsko ozadje, kot jc pripomnil B. Nitzschke (1), zavrnil psihoanalizo kot eksperimentalno ncprcvcrljivo, si nc bi sneli delati ulvargledc teoretske narave tistih psihoanalitičnih konceptov, ki govorijo 0 načelu stabilnosti, pod katerega seje podpisal tudi takšen naturlilozofski romantik, kot jc bil Fcchncr. Načelo stabilnosti, iz katerega jc kasneje Freud razvil teorijo smrtnega gona, v teorijah večine avtorjev, ki berejo Freudova dela, nastopa kot simptom, ki ga nc morejo predelati v teorijo. To nas seveda ne preseneča, zalo pa nas toliko bolj skrbi popolno nezanimanje psihologov tako za lastno historijo, kot za filozofijo. Naš napor bomo zaradi tega usmerili v primerjalno branje pionirjev akademske psihologije in ključnih konceptov S. Freuda. * + * Wundtovo eksperimentiranje z asociacijami ima mnogo skupnega s Freudovim prehodom od terapevtske metode, v kateri jc uporabljal hipnozo, k metodi asociacij, kar pomeni, da psihologija veliko dolguje nc samo tej metodi, temveč ludi metodi interpretiranja , ki predstavlja naravno nadaljevanje prejšnje metode ter prvi nepremostljivi prepad - mnogi so poskušali postavljati med obema mostove (predvsem avtorji projektivnih tehnik ; naj omenimo samo največje: Rorschach, Murray, Roscnzwcig) - med psihologijo in psihoanalizo. Šc vedno pa ima mnogo skupnega s filozofijo (2) - Wundt jc bil namreč filozof. Freud jc na očitke eksperimentalno usmerjenih psihologov upravičeno pripomnil, da eksperimentalno preverjanje - zlasti psihopatologijc - v psihoanalizi ni brezpogojno potrebno. Pojasnjevanje Freudovega odklonilnega stališča do eksperimentalne psihologije z njegovim travmatičnim odnosom do Junga - kot jc to storil Roscnzwcig (1985) (3) -, povsem zgreši cilj, čeprav hoče bili - kot je to danes v modi - psihodinamično. Takšno pojasnjevanje jc neustrezno žc zato, ker spregleda naravo dveh Freudovih tehnik (tehnika asociacij in tehnika interpretacije), s katerima jc Freud demonstriral neodpravljivo strukturno naravo asociacij, kiji lahko sledi samo subjekt, ki dobro obvlada jezik in govorico, v kateri so asociacijc i/.raž.cnc. Teza: vsaka eksperimentalna psihologija mora temeljiti na spoznanjih psihoanalize in ne obratno, kaj l i psihoanaliza je veja psihologije z lastno metodologijo, verjetno pa tudi osnova psihologije. Omenjena načina (samo) razumevanja psihoanaliz.cjcproti koncu življenja razvil sam Freud. Leta 1933 je namreč zapisal, da predstavlja psihoanaliza "Ticfenpsychologie oder Psychologic des Unbcwusstcn". Psihoanaliza pa nikakor ni samo globinska psihologija, saj jo jc sam Freud utemeljil ludi "als cine eminent sozialc Angclcgcnheit", kar so mnogi kasnejši inter-preti psihoanalize spregledali ali napačno interpretirali (4). Socialne in politične zadeve so bile tudi ene osrednjih tem psihoanalitikov, ki so se zbirali kol "Psychologis-che Mittwoch-Gcsellschaft" in razpravljali o omenjenih problemih. Čc sc vrnemo za trenutek nazaj, bomo ugotovili, da obstaja šc tretji način (samo)razumcvanja psihoanalize, kije nemara najpomembnejši in teoretsko najbolj produktiven. Primerjava psihoanalize z eksperimentalno psihologijo je Freudu pokazala, da sc med njima pojavlja razlika, na kateri jc po Freudovem trdnem prepričanju treba vztrajati. Ta diferenca jc ncomajljiva in predstavlja listi ključni moment, zaradi katerega jc Freud samo psihoanalizo razumel kot "'Erganzung' zur (akademisehen) Psychologic" (5). Ob tem seveda najprej pomislimo na dopolnjevanje med psihologijo in psihoanalizo, vendar bi bilo takšno razumevanje naivno in predteoretsko, zato ga vsekakor nc bi smeli podtakniti Freudu, šc posebej zato nc, ker je zaradi razlike med obema Freud psihoanalizo razumel kot "Spczialwissenschaft", ki mora trdno vztrajati pri omenjeni razliki. Psihoanaliza jc torej dopolnilo psihologije, vendar le kot dopolnilo, ki ohranja med obema nepremostljivo razliko. V lem smislu jc psihoanaliza tudi osnova ali temelj psihologije. Vidni so napori avtorjev, da bi nekako zmanjšali razliko in združili obe znanosti, vendar ni treba posebej poudarjati, da so vsi tovrstni napori že vnaprej obsojeni na neuspeh. Psihoanaliza kol znanost je v odnosu do psihologije predvsem netolerantna do vsakega psihologiziranja, homogeniziranja in premagovanja temeljne razlike med psihologijo in psihoanalizo. Psihoanaliza se ukvarja s psihično realnostjo, ki je ne moremo opisati, ne da bi pri tem tvegali izključitev subjekta. Pri tem ne mislimo samo na nezavedni aspekl vsake psihične, i.e., simbolne realnosti, temveč bolj na subjektni vidik vsake realnosti, kar pomeni, da subjekt in realnost ne moreta bili predmet slučajne individualizacije in še manj nevtralne klasifikacije. Opisovanje subjektne realnosti zato zahteva, da sledimo subjektu in njegovim punktuacijam ter nezavednemu , i.e., njegovim mehanizmom. S tem smo rekli, da jc psihoanaliza predvsem teorija subjekta in da jc subjekt edini možni teoretik psihoanalize. Psihoanaliza kol teorija subjekta jc tako dopolnilo vsaki psihologiji, njen temelj, ki ga psihologija skuša vztrajno utajiti, in razlika psihologije do nje same. Psihoanaliza je tisto, kar psihologiji manjka, sama ni nič pozitivnega, deluje kot objekt želje, vsi pa vemo, da je odnos do objekta želje per definitionem ambivalenten - do njega čutimo nepremagljivo privlačnost in uničujočo destruktivnost. V psihološkem znanstvenem obratu ni bilo nikoli prostora za subjektivnost v drugačnem smislu kol viru napake. Zaradi tega je bila subjektivnost moteč dejavnik pri neposrednem objektivnem opazovanju realnosti. Psihoanaliza, nasprotno, takšnega mnenja osubjekt(iv)nosti, kajti sama vidi subjektnost kol vzvod spoznavanja (Erkcnntnismittel) (6), ne deli. Psihoanaliza skuša slediti logiki subjektnosti, ki jo -subjektnost - razume predvsem kot generator realnosti, ki je vedno psihična realnost, kajti (empirična) realnost jc podvojena (reprezentirana) v (psihični) simbolni realnosti. Tam, kjer psihologija vidi vir motenj pri spoznavanju realnosti, vidi psihoanaliza prav pogoje same realnosti. Psihologija realnost predpostavlja kol takšno, nato pa jo skuša čim natančneje spoznati, pri tem pa je dolgočasnejša od deskriptivne botanike, kar je siccr vedel že Hegel. V nasprotju s psihologijo psihoanaliza ne predpostavlja obstoječe realnosti, temveč verjame v obstoj realnosti, do katere jc šele treba priti; to pa pomeni, da moramo realnost vedno šele konstruirati. Seveda tako konstituirana realnost ne more biti "tista, objektivna, empirična realnost," ki jc v svoji transparentnosti in inerciji "tam zunaj" žc od nekdaj, še več, v tako razumljeni realnosti izraz "neodvisna, objektivna realnost" sploh ni več pertinenten za spoznavanje realnosti in za sam njen status. Naslednja razlika med psihologijo in psihoanalizo je , da psihologija stavi na opažena dejstva (pri tem pozabi, da "dejstva" konstruira sama), psihoanaliza pa na lragmcntc, ki niso dejstva, i.e., za sebe ne vedo, kaj so. S tem nočemo reči, da bi se morali odpovedati racionalno strukturirani realnosti, ravno nasprotno, trdimo samo, da racionalna struktura realnosti temelji na iracionalni osnovi (verjetja), zato smo prisiljeni njeno strukturo nenehno (pre)oblikovali. Sklep: psihoanalitična metoda ni pripomoček pri spoznavanju že obstoječe realnosti, ki v svoji totalnosti in vsebinski polnosti čaka na "pravo" spoznanje, temveč njen Predmet, i.e., psihoanalitična metoda je sama sebi predmet spoznavanja. Razlike med psihologijo in psihoanalizo tako ne moremo zasnovati na kriteriju paradigmatičnosti, po katerem naj bi bila psihologija paradigmatična znanost, psihoanaliza pa kvazi-paradigmatična (7). Ob pregledu Freudovih definicij psihoanalize (1923) vidimo, da velja ravno nasprotno ,saj Freud psihoanalizo definira predvsem kot raziskovalni postopek (cincs Vcrfahrcns zur Untcrsuchung), s katerim psihoanalitik raziskuje/preiskuje duševne postopke, ki so sicer komaj dostopni. Freud ni rekel, da psihoanaliza raziskuje nekaj, kar jc cvidentno, tudi ni rekel, da jc psihoanaliza deskriptivna, klasifikatorična itd., kar vse velja za psihologijo, pač pa je zapisal, da skuša psihoanalitik z analizo združili tiste elemente, za katere nikakor ne bi mogli trditi, da so cvidcnlni,saj, navsezadnje, če bi bilo tako, ne bi nikoli smelo priti do nobene nevroze. Psihoanaliza kot - predvsem - spoznavna praksa se tako ukvarja s problemom rcprezcntacijc - ali podvojenosti - realnosti v duševnem aparatu človeka. Problem rcprezcntacijc realnosti v človekovem duševnem aparatu je najtesneje povezan s problemom, s katerim sc je Freud soočal tik pred koncem XIX. stoletja (v letih od 1894, ko je napisal "Die Abwchr-Ncuropsychosen",do leta 1897, ko je razčistil s problemom fantazme) , i.e., s problemom transferja ("Ubcrtragung" kot "falsche Verkndplung"). Transfer ima značaj prisile ponavljanja, zato seje Freud upravičeno vprašal o statusu te prisile. Transfer ne smemo razumeti kol prenos, kar sc tako rado in pogosto zgodi, pač pa ga moramo razumeti v kontekstu subjcklovcga odnosa do realnosti, za katero smo že rekli, da jc reprezentirana v njegovem duševnem aparatu. Transfer ima zaradi tega spoznavno funkcijo, vsaj subjekt verjame, da jo ima. Brez njegovih verjetij transfera nikoli nc bi bilo, saj pacient ne bi imel nikakršnega razloga, da postavi analitika na mesto svojega očeta, če nc bi verjel, da analitik - ta uboga para - na tistem mestu lahko opravi določeno nalogo. Cilj analitičnega zdravljenja tako nikakor ni v spominjanju ali celo razsvetljevanju temačnih globočin nezavednega in potlačenega, temveč v analizi transfernega razmerja, za katerega jc ugledni psihoanalitik že pred leti pripomnil, da služi kot stožer, okoli katerega sc vse skupaj vrti. In res se vrli, zato ga je tudi treba analizirati in pokazati, kakšno vlogo igra pri tej zmešnjavi subjekt, za katerega ne bi mogli reči, da si nc prizadeva iz vsega potegnili nekaj koristi tudi zase, saj s celotno logiko transfera ni ravno najbolj zadovoljen, zdi se mu celo, da bi sc nekaj stvari dalo popraviti. To jc navsezadnje tudi razlog, da sc -oprostite, ravno sem šel mimo, pa sem mislil... - oglasi pri analitiku. Subjektov odnos do realnosti je nujno transferni odnos, zato smo lahko skeptični do vseh odgovorov, ki na vprašanje o subjektovih spoznavnih močeh ne spregovorijo o transferu. Transferni odnos je ljubezenski odnos, zato subjekt realnost, ki jo spoznava/konstruira, ljubi kot svoj simptom. Skozi transfer se na neko instanco, ki se imenuje mesto ideala jaza, naslavlja določena zahteva, v kateri bi morala vsaka refleksija pokazati na logiko želje, ki sc skriva pod zahtevo. Spoznavna praksa je tako vedno tudi analiza transfera, s pomočjo katerega subjekt edino lahko doživlja realnost kot koherentno. Lahko bi rekli, da subjekt ni samo bitje, ki jc sposobno za nezavedno, reči moramo, da jc sposobno tudi za transfer. Neposredni odnos subjekta do realnosti zato ni nič drugega kot "die falsche Verknopfung"- napačna povezava -, pravo mesto spoznavanja pa v analizi transfera, kjer analizo transfera razumemo tako kot jo jc razumel Freud - gre za reinterprctacijo subjektovega mesta, ki ga zavzema v realnosti, ki jc reprezentirana in podvojena v njegovi glavi. Glede na subjektov nujno transferni odnos do realnosti bi lahko rekli, da sc sleherni človek znajde v podobni strukturni situaciji, v kakršni se jc znašel leta 1885 Freud. Gre za situacijo, ko se nenadoma odločimo v nasprotju z vsemi načrti, pričakovanji in upi. V tem času (1885) jc imel Freud vse možnosti, da postane docent na področju nevropalologije, vendar sc jc zadnji trenutek odločil drugače. Na to odločitev jc verjetno vplival tudi njegov predhodni študij. V pismu z dne 1. maj 1873 jc Freud zapisal: "Ich habe fcstgcstcllt, Naturforsehcr zu vverden." Dva meseca kasneje, 17. julija , jc Freud v pismu svojemu pismu mladostnemu prijatelju E. Silbcrstcinu zapisal: "Vom nachsten ersten Univcrsitatsjahr kann ich Dir die Nachricht geben, da ich es ganz und gar auf rein humanistisehe Studien verwenden wcrde, die mit meinen Faeh noch nichts zu lun haben, mir aber gar nicht unniitzlich scin sollen .... - Zu^dcm bczcichncten zvvcckc besuehe ich im ersten Jahrc die philosoph. Fakultiit (8)." H.-P. Brauns in A. Schopfv svoji razpravi z naslovom "Freud und Brcntano. Dcr Medizinstudcnl und dcr Philosoph" (9) pripominjata, da jc humanistični študij v tem trenutku nastopal kot nekakšen ovinek (Umwcg), čeprav seje kasneje pokazalo, kar jc seveda ugotovil tudi Freud sam, da jc bilo ravno nasprotno; študij medicine jc bil samo ovinek na poli k humanističnemu študiju. Problem jc torej v tem, da vsakdanja, zdravo razumska realnost deluje skozi naravoslovni pogled - vsakdanji pogled je torej nekako podoben naravoslovnemu pogledu -, zalo lahko predstavlja samo ovinek na poti k refleksiji te realnosti. S tem se ludi dokazuje neupravičenost primata naravoslovnih znanosti nad humanističnimi. Odccpilcv psihologije od filozofije v XIX stoletju je lahko samo ovinek do avtonomnega statusa psihologije, zato psihoanalizo štejemo kot znanost, ki jc ta ovinek prva prehodila in se po pravi dialektični poti skozi odtujitev v naravoslovju utemeljila kot samostojna znanost. V primeru psihologije ne gre za vrnitev k filozofiji, od koder jc želela pobegniti, temveč za vrnitev k psihoanalizi. Freudovi interesi so bili v času, ko seje pripravljal za vpis na fakulteto (maturiral jc leta 1873), izrazito usmerjeni k naravoslovju, literaturi in filozofiji. Zlasti ga jc zanimal, ob prebiranju Platona in Aristotela, problem tclcološkosti, za katerega bi lahko rekli, da predstavlja eno od metafizičnih vprašanj, o katerih jc v zimskem semestru 1874/75 predaval F. Brcntano. Freudova pot k psihologiji, za katero se je odločil v akademskem letu 1874/75, je pokazala na hkralno problematičnost in produktivnost znamenitih tez, ki jih jc v svojem nastopnem predavanju na univerzi predstavil Brcntano. Teze so naslednje: - tudi za filozofa jc skušnja lahko edina učiteljica; - napredek v filozofiji lahko pričakujemo samo ob napredovanju naravoslovnih znanosti: - razrešitev socialnih vprašanj in problemov psihologije lahko pričakujemo le ob napredovanju filozofije; - resnična metoda filozofije je lahko samo metoda naravoslovnih znanosti (10). * .Ugotovil sem, da bom postal prirodoslovcc. Za prihodnje prvo univerzitetno leto ti lahko sporočim, da ga bom v celoti porabil za čisti humanistični študij, ki z mojim poklicem Sc nima nič opraviti, vendar zame nc bo čisto neuporaben .... V ta namen bom prvo leto obiskoval filozofsko fakulteto. Nc smemo pozabili, da jc bil Brcnlano filozof in eden od utemeljitel jev sodobne psihologije. Psihologija ni imela nobenih možnosti , da bi postala samostojna in avtonomna veda, saj se jc ozirala po naravoslovju , še preden jc dobro zapustila filozofijo, pri tem pa je zapopadla samo naravoslovje na način, ki ni omogočal, da bi sc iztrgala iluzijam, ki so obremenjevale samo naravoslovje. Brcnlanova hierarhija je povsem razvidna iz njegovih tez: najvišje stojijo naravoslovne znanosti, tem sledi filozofija, na dnu pa so psihologija in socialna vprašanja. Dasc naravoslovje ne ukvarja s socialnimi vprašanji, jc najbrž jasno vsakomur, pa tudi filozofija jih z metodo naravoslovnih znanosti ne more nili dobro definirati, kaj šele načrtovati njihove razrešitve. Naravoslovje jc namreč predpostavljalo naravo kol objektivno danost, ki jo posamezniki spoznavajo in s svojimi izjavami opisujejo, medtem ko so socialni problemi nekaj, kar ljudje kol govoreča bilja nenehno ustvarjajo . Predvsem pa je filozofiji, psihologiji in literaturi skupno to, da se nahajajo v univerzumu, za katerega jc značilno preobilje pomena, dvoumnosti in nasprotujočih si interpretacij, medtem ko matematika kot vzor naravoslovju kraljuje v enoznačnem in nedvoumnem univerzumu; nihče namreč ne more dvoumno interpretirati trditve, da jc kvadratni koren iz devet tri. Možnost psihologije jc tako vsekakor ležala povsem drugje. * * * V okviru Brentanovc logike jc Freud ohranil in razvil model treh funkcij, ki sc izražajo v govorici. Besede v tem modelu nastopajo kot znaki (Zcichcn) za psihične vsebine; so pravi nosilci pomena (Bcdcutungstragcr), med seboj se povezujejo asociativno (11). Ob tem velja omeniti, da v času, ko je Freud Brcnlanov slušatelj, Freuda veliko bolj od konkretnih psiholoških problemov zanimajo načelni metafizični problemi. Eden od takšnih problemov je tudi problem odnosa med dušo in telesom. Problem torej, katerega učinkovito zapopadenje obeta še bolj učinkovito reševanje odnosa med subjektom in empirično realnostjo ter odnosov med samimi subjekti. Vemo, daje eden od Brcntanovih ključnih konceptov koncept o intcncionalnih duševnih aktih. Freud se je ustavil ob problemu intcncionalnosli in si zastavil vprašanje o relaciji med dušo in telesom. Na vprašanje je skušal odgovorili s konceptom psihičnih zastopnikov (psychischc Rcprascntanz.cn). Ta koncept je zelo pomemben, saj predstavlja enega od vogelnih kamnov psihoanalize. Freud spregovori o zastopniku (Verlretcr) in predstavi (Darstcllung), ki ni podoba, slika, temveč prej opisovanje ali prikazovanje (razlaga) telesnih vsebin v duševnem aparatu. Koncepta psihičnih zastopnikov ni mogoče razumeli, če nc vpeljemo še dveh dodatnih konceptov, ki tudi pojasnita razliko med Freudom in Brcntanom. Dodatna koncepta sla konccpt nezavednega (drugi vogel ni kamen psihoanalize) in koncept želje (tretji vogelni kamen psihoanalize). Duševni akti - naj bodo inlcncionalni ali nc, to nas sedaj nc zanima - sc lahko konstituirajo samo na osnovi sposobnosti duše za refleksivno samoopazovanje. S tem sc strinjata tako Brentano kot Freud, vprašanje pa jc naslednje: ali lahko iz tega potegnemo sklep o zgolj zavestni naravi duševnega in ali lahko sklepamo, da so duševni akti avtonomni in neodvisni proizvod subjekta. Brcnlano jc sklepal, da jc duševnost zavestna in jo konstituira subjekt sam in avtonomno. Skozi samoopazovanje nastajajo duševni akti, ki seveda zahtevajo nadaljnje samoopazovanje ild. Freud ses tem sklepanjem ni mogel strinjati. Brcntano, ki jc bil dualist, jc razdelil realnost na fizično realnost (das Ding) in psihično realnost (vse, kar jc psihično, je akt). Stvar jc materialna, trpna in predstavlja pogoj sleherne psihične realnosti. Psihično realnost ustvarja subjekt in predstavlja odnos subjekta do fizične realnosti. Zaradi tega jc subjektov odnos do zunanje, fizične realnosti dvoumen, medtem ko jc odnos do notranje realnosti nekaj, o čemer ni mogoče dvomiti. To jc seveda povsem razumljivo - o psihičnem aktu pač ni mogoče dvomiti, saj za to potrebujemo drugi akt, zatrjevanje realnosti pa jc pred njenim zanikanjem - čeprav nc pojasni veliko, saj psihično reprezentira v sebi vse vsebine, kar pomeni, da ni mogoče dvomili niti o zunanji niti o notranji realnosti. Iz zgornjega razmišljanja sledi, da jc intcncionalnost porok za obstoj objektov, i.e., realnosti. Glede na to, da je realnost podvojcna/rcprczcntirana v psihizmu subjekta, je koncept o neodvisnem obstoju fizične realnosti odveč. Freud ni bil dualist, saj jc bil monist. Gola, empirična realnost ni listi stožer, stabilno mesto, kamor smo namenjeni in v odnosu do katere so vse stvari negotove , minljive in nepopolne. Resnica niso gola dejstva, pač pa jc resnica omejena s pomeni, ki jih subjekt pripiše reprezentirani realnosti. Pripisovanje pomena predpostavlja intcncionalnost, ki dobi svoje mesto v refleksivni samoevidentnosti duševnega. V aktu refleksije postaja zavest sama sebi cvidcntna, vendar ni mogoče iti mimo dejstva, da obstaja ludi zavest, ki ni samocvidcnlna. Takšna jc nezavedna zavest. Brcntano seje s tem strinjal in dodal, da jc nezavedno zavest, ki ni dostopna sama sebi. Nezavedno je zavest, ki nc vc, da to jc, bi lahko komentirali. Za Brcnlana je pomembna možnost, da zavest postane samocvidcnlna in s tem subjekt duševnega aparata. Kljub temu, da jc priznal obstoj nezavednega, jc Brcntano navedel štiri argumente proti konceptu nezavednega. To jc storil v svojem delu iz leta 1 B F 0,008 0,9309 A = B G 13,633 0,0003 A < B H 1,306 0,2554 A = B I 0,023 0,8790 A = B L 0,496 0,4825 A = B M 0,003 0,9560 A = B N 1,279 0,2604 A = B O 1,857 0,1756 A = B Oi 0,173 0,6784 A = B 02 0,447 0,5050 A = B Q3 7,279 0,0080 A < B 04 0,002 0,9663 A - B tabela 2: signifikantnost razlik pri posameznih osebnostnih faktorjih glede na variablo IZOBRAZBA (OŠ A; pokl./sred., viš./vis.C). faktor F sign. smer razi. A 6,147 0,0029 B > A > C B 5,175 0,0043 C > B > A C 1,268 0,2853 A = B = C E 0,800 0,4516 A = B - C F 2,104 0,1266 A = B = C G 2,767 0,0670 A = B = C H 0,224 0,7994 A = B = C I 0,551 0,5781 A = B = C L 3,360 0,0381 C > A > B M 0,955 0,3878 A = B = C N 0,094 0,9102 A = B = C O 0,583 0,5596 A = B = C Oi 0,009 0,9913 A = B = C Q2 5,467 0,0054 C > A > B 03 3,711 0,0274 A > B > C Q4 0,981 0,3781 A = B = C tabela 3: koeficienti standardizirane kanonične diskriminantne funkcije pri variabli KKA.I 1H VANJA FAKTOR FUNKCIJA 1 A 0,32741 B - 0,26946 C 0,25776 E - 0,29605 F 0,09327 G 0,58749 H 0,07620 I - 0,07730 L -0,01933 M 0,15182 N -0,15182 ' O 0,21142 Qi -0,14023 02 0,15525 Q3 0,26775 Q4 0,05526 tabela 4: kanonične diskriminantne funkcije, evalvirane pri grupnih centroidih. funkcija 1 A - mesto -0,40131 B-vas 0,60196 funkcija 1 ni signifikantna (P 0,086 > 0,05) tabela 5: koeficienti standardizirane kanonične diskriminantne funkcije pri variabli IZOIJRAZBA. faktor funkcija 1 funkcija 2 A 0,44116 0,06715 B -0,38410 0,30265 C 0,14369 0,62024 E -0,18030 0,21522 F 0,15040 0,56423 G 0,19528 -0,40842 H -0,02850 -0,30824 I -0,19106 0,16091 L -0,27767 -0,42121 M -0,03054 -0,38151 N 0,06672 -0,10062 O 0,05296 0,17737 Qi 0,09572 0,05066 Qz 0,31921 0,25575 03 0,32812 0,14925 04 0,36869 -0,09182 tabela 6: rotirani koeficienti standardizirane diskriminantne funkcije pri variabli IZOBRAZBA. faktor funkcija 1 funkcija 2 B 0,48144 0,08573 02 0,40210 0,07497 04 -0,36841 0,09291 G -0,36482 -0,26804 A -0,35735 0,26728 E 0,24437 0,10475 I 0,24437 0,05726 N -0,10629 -0,05726 C 0,16582 0,61469 F 0,13348 0,56847 L 0,04619 -0,50238 M -0,15300 -0,35081 0.3 0,21895 0,28636 H -0,12025 -0,28524 O 0,03696 0,18138 Qi 0,06052 0,08981 tabela 7: kanonične diskriminantne funkcije, evalvirane pri grupnih centroidih. funkcija 1 funkcija 2 A-OŠ -(1,48669 -0,11960 B - pokl./srcd. -0,06291 0,44063 C - vis./viž. 1,09918 -0,64207 funkcija 1 jc signifikantna (P 0,0305 < 0,05) funkcija 2 ni signifikantna (P 0,7957 > 0,05) VI. INTERPRETACIJA Pri demografski variabli (vas - mesto) smo signil ikant ne ra/.likc ugotovili z analizo variance in sicer na nivoju pomembnosti 0,05 v zvezi z naslednjimi osebnostnimi dimenzijami: pri Šibkem oz. močnem superegu (faktor G), slabi oz. dobri integrirano-sti (faktor Q3),dominantnosti oz. submisivnosti (faktor E) in shizotimiji oz. ciklotimiji (faktor A). Cc te rezultate primerjamo s tistimi, ki jih dobimo z diskriminantno analizo, ugotovimo najprej, da ekstrahirana diskriminantna funkcija ni pomembna na nivoju 0,05, ampak šele pri 0,1 (signifikantnost funkcije znaša namreč 0,086). Koeficienti standardizirane kanonične diskriminantne funkcije indicirajo na relevantnost naslednjih osebnostnih potez: šibak - močan superego (faktor G), kjer je stopnja nasičenosti 0,59, shizotimija - ciklotimija (faktor A) s koeficientom 0,33, dominantnost - submisivnost (faktor E) z nasičenostjo - 0,30, nato nizka - visoka splošna inteligentnost (faktor B, koeficient jc - 0,27), slaba - dobra integriranost (faktor Q3, kocficicnt jc 0,27), pomembna pa sta Sc moč ega (faktor C, koeficient 0,26) in ni/.ka - visoka anksio/.nost (faktor O, kocficicnt znaša 0,21). Vidimo torej, da z analizo variance ugotovljena pomembnost osebnostnih potez (faktorji G, Q.i, E in A) dokaj dobro korespondira z njihovo diskriminantno vrednostjo, po drugi strani pa nam diskriminantna analiza ponuja še nekaj dodatnih informacij, saj bi lahko šteli kot pomembne diskriminantne vrednosti tudi nasičenosti pri faktorjih B (-0,27), C (0,26) in O (0,21). To pomeni, da so vaški adolescenti v primerjavi z mestnimi bolj ciklotimni, submisivni in posedujejo višji nivo integriranosti, hkrati pa imajo močnejši superego. Zanje jedo neke mere značilen še nižji nivo inteligentnosti, močnejši ego in prisotnost tesnobe. Nekonsistentnost rezultatov različnih študij s področja demografske pripadnosti je verjetno posledica kompleksnosti same problematike, lahko pa tudi inkompatibil-nosti statističnih procedur oz. različnih raziskovalnih modelov. Tako jc tudi z našimi rezultati, ki so deloma nekonsistentni z Bulchcrjcvimi, čeprav je ta uporabil iste stratume in isti instrument, saj bi naj šlo v njegovi raziskavi za razlike v parmičnosti in surgentnosti, deloma pa so rezultati celo popolnoma kontradiktorni njegovim, ker indicirajo na višjo anksioznost pri vaščanih, pri Butchcrju pa jc ravno obratno. Po drugi strani pa so takšne komparacije zelo problematične, saj gre za dve popolnoma različni kulturi, pri Butchcrju za ameriško, pri nas za slovensko (točneje prekmursko populacijo) in jc zato bolj relevantna primerjava rezultatov naše in Toličičcve raziskave, kije ravno tako zajela učence osmih razredov in oba demografska stratuma (vas, mesto). Težave pa nastanejo zaradi tega, ker Toličičev instrumentarij nili približno ni podoben našemu, njega so namreč zanimale bolj splošne osebnostne lastnosti, stil učenja, agresivnost, nemirnost, bojazen in nevrotičnost ter psihosomatske težave, za cksploracijo teh pa je uporabil posebej konstruiran vprašalnik ter angažiral učitelje, da so ocenjevali osebnostne lastnosti učencev. Avtor je našel pomembne razlike med vaškimi in mestnimi učenci lc pri vznemirjenosti zaradi psihosomatskih težav in pri socialnosti, glede ostalih lastnosti pa so razlike nepomembne. Socialnost vaških otrok jc torej edina osebnostna lastnost, ki sovpada z našimi rezultati, namreč z višjo stopnjo ciklotimnosti te populacije, vznemirjenost zaradi psihosomatskih težav pa je verjetno le segment bolj splošnega psiho-patološkega fenomena anksioznosti, ki jc prav tako nekoliko bolj izražena pri vaščanih. Tudi socialnoekonomski dejavniki, v našem primeru izobrazba kot csencialna komponenta SES, pomembno vplivajo na formiranje specifične konstclacijc osebnostnih potez. Analiza variance je pokazala signifikantnost razlik pri petih osebnostnih dimenzijah: pri faktorju shizotimija - ciklotimija, nizki - visoki splošni inteligentnosti, nadalje pri socialni odvisnosti - samozadostnosti, slabi - dobri integriranosti in pri alaksiji - protenziji. Diskriminantna analiza pa omogoča ekstrakcijo dveh diskriminantnih funkcij, prvo, ki je signilikantna na nivoju 0,0305 bi lahko vsebinsko opredelili kot višjo stopnjo izobrazbe nasproti nižji in srednji, druga funkcija, ki pa ni signilikantna (P = 0,7957), pomeni distinkcijo na srednjo in nizko oz. visoko izobrazbo. Stopnje nasičenosti osebnostnih potez z. diskriminantno funkcijo I zelo dobro korespondirajo s pomembnostjo razlik, dobljenih z analizo variance, saj je poleg prej omenjenih petih osebnostnih dimenzij sedaj pomembno saturiran le še faktor O4 (nizka - visoka crgična napetost). To pomeni, da so učenci, katerih starši imajo višjo oziroma visoko izobrazbo, inteligentnejši, imajo visok nivo ergične napetosti, hkrati pa so slabo integrirani od učencev, katerih starši so končali poklicno oz. srednjo šolo, slednji pa so inteligentnejši, slabše integrirani in z višjim nivojem ergične napetosti od učencev, katerih starši so le osnovnošolsko izobraženi. Učenci iz višjega SES so tudi bolj protenzični in socialno neodvisni, sledijo jim učenci iz najnižjega SES in končno tisti i/, srednje SES kategorije. Zanimivo je, da v ciklotim-nosti prednjačijo učenci, katerih starši imajo srednjo izobrazbo, za njimi so tisti z nižjo ter nazadnje z višjo stopnjo izobrazbe. Primerjava teh rezultatov z rezultati študij tujih avtorjev, kol so Eyscnck, Thomae, Gartncr-Harnack in drugi, nc pokaže nobene skladnosti, kvečjemu gre za razlike (pri potezi integriranosti oz. samokontrole), ker so učenci iz višjega SES v našem primeru pokazali pomembno nižjo samokontrolo (slabo intcgriranosl) od učencev iz nižjih SES kategorij, Thomae pa ugotavlja ravno nasprotno. Ob pogoju, da sta socialnost pri Toličiču in ciklolimija v naši raziskavi vsaj korelata, odkrijemo presenetljive rezultate; pri Toličiču so učenci i/, višjega SES pomembno bolj socialni od ostalih dveh kategorij, naša raziskava pa indicira na popolnoma inverzno konstelacijo. Vsi ostali izsledki obeli raziskav so neprimerljivi, saj gre za bistveno drugačne osebnostne karakteristike. VII. SKLEPNE MISLI I/, rezultatov pričujoče raziskave lahko rezimiramo, da gre najverjetneje iskati vzrok za precejšnje osebnostne razlike med vaškimi in mestnimi učenci v spceifiki kulturnega konteksta, kamor bi lahko uvrstili tudi vzgojni stil. Za tradicionalne vaške skupnosti jc namreč značilna podložnost patcrnalistični avtoriteti, interiorizacija moralnih norm in zavest pripadnosti skupini, katera eliminira individualne razlike, nudi posamezniku oporo ter možnost lastnega uveljavljanja, hkrati pa je objekt njegove identifikacije. Zato ni naključje, da smo pri vaščanih odkrili več submisivnost i, močnejši superego ob prisotnosti tesnobe, poleg tega pa še višjo stopnjo integriranosti, kar nakazuje na samokontrolo in samospoštovanje, močnejši ego in ciklotimnost najbrž kot posledici pristnejših socialnih odnosov in podpore s strani majhne skupnosti, obenem pa nižjo splošno inteligentnost (Cattcllov vprašalnik meri zlasti kris-talinično komponento, ki je, kot vemo, odvisna od kulturnih vlivov), kar ni težko razložiti s pomanjkanjem materialnih sredstev, družinskim anliintclcktualizmom in s slabšimi možnostmi izobraževanja. Prav tako nam primerjava rezultatov učencev iz različnih SES kategorij odkriva znatne razlike v specifični izoblikovanosti osebnostnih profilov, iz česar lahko sklepamo, da naši empirični izsledki nc potrjujejo Havighurstove teze o relativni nepomembnosti vpliva SES v obdobju adolescence. Tako jc hipoteza o povezanosti SES z. inteligentnostjo tudi tokrat potrjena, deficit na kognitivnem področju učcnccv iz. nižjega SES pa je verjetno posledica vpliva neposrednih, dcprivacijskih dejavnikov, kateri označujejo zlasti družinsko konstelacijo. Gre namreč za nizke aspiracije staršev, negativna stališča do intelektualnega udejstvovanja, restriktivno vzgojo itd. Nasprotno pa jc za družine z. višjim SES značilna permisivnejša vzgoja, vzodbujanje otrokove ustvarjalnosti in jezikovnega izražanja ter nenazadnje ugodnejše materialno stanje družine, ki seveda omogoča boljšo preskrbljenost z. raznovrstnimi igračami in rekviziti. Višja splošna inteligentnost v povezavi s protenzičnostjo, to je introspektivnostjo, nezaupljivostjo in z večjo socialno neodvisnostjo ter shizotimijo, pri učencih iz višjega SES presenetljivo indicira na faktor introverzije, slabša integriranost in višji nivo ergične napetosti pa na določeno stopnjo neprilagojenosti. Ali bi v zvezi s temi izsledki lahko govorili o nevrotizmu pri teh učencih, je vprašanje. Čc jc temu tako,potem sc sama po sebi vsiljuje hipoteza o frustraciji zaradi šc zmeraj prisotnega cgalitarizma v šoli, ki sili učenec z visokimi potenciali v povprečje. Nedvomno so prav tc indicijc dovolj zanimive, da bi kazalo realizirati bolj poglobljeno cksploracijo omenjene problematike. LITER A TURA Gordon W. Allport: Sklop i razvoj ličnosti, Kultura, Beograd 1969. Raymond B. Cattell: Naučna analiza ličnosti, Beogradski izdavačko grafički zavod, Beograd 1973. Ante Fulgosi: Psihologija ličnosti, Škotska knjiga, Zagreli 1981. Calvin S. 1 lale, Gardner Lindzey: Teorije ličnosti, Nolit, Beograd 1983. Cvetko Kostič: Sociologija grada, Center za analizu i projektovanje prostornih sistema - ISPU, Beograd 1972. D.Krcch, R. Crutchficld, E.Ballachcy: Pojcdinac u druitvu, Zavod za udžbcnikc i nastavna sredstva Srbije, Beograd 1972. Tanja Lamovcc: Eksperimentalni priročnik, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani- Filozofska fakulteta, Ljubljana 1980. T. Lamovcc, J. Musck, V. Pečjak: Teorije osebnosti, Cankarjeva založba,Ljubljana 1975. Janek Musck: Osebnost, Univcr/.um, Ljubljana 1982. David, Ricsman: Usamljcna gomila. Nolit, Beograd 1965. Nikola Rot: Psihologija grupa, Zavod za udžbcnikc i nastavna sredstva, Beograd 1983. Stipe Suvar: lzmcdu zaseoka i megalopolisa, Biblioteka sociologije sela, Zagreb 1973. 1. Toličič, L. Zorman: Okolje in uspešnost učencev, DZS, Ljubljana 1977. Opredelitve projektivne identifikacije od prvotnih kleinovskih do današnjih pojmovanj DARJA KOBAL POVZETEK Članek obravnava pojav projektivne identifikacije, in sicer kol razvojni in obrambni mehanizem. Uvodni opredelitvi pojma projektivne identifikacije sledi prikaz njegovega dialironega razvoja, ki ga je mogoče razčlenili v tri faze. V prvo se vpisuje izvorna kleinovska konceptualizacija: Kleinova s pojmom projektivne identifikacije ne zaobseže konjunkcijepomenov, kiju in abstraeto izražata termina "projekcija" in "identifikacija"; projektivna identifikacija ludi ni podvrsta identifikacije, temveč prej posebna oblika projekcije, katere predmet je ravno subjektov self. V drugi fazi se pojem projektivne identifikacije dotakne tudi sfere raznovrstnih medosebnili razmerij, zlasti transferno- kontralransfčrnega odnosa med pacientom in terapevtom. V zadnji, tretji, fazi pa obravnavani koncept pokrije tudi proces ekstemalizacije, t.j. premeščanja delov selfa na zunanji objekt. V nadaljevanju jc govor še o manifestacijah projektivne identifikacije pri psihotičnih, borderline in nevrotičnih pacientih. V tej zvezi sc poskuša najti odgovor na vprašanje, kdo se pravzaprav poslužuje mehanizma projektivne identifikacije: jo srečamo v psihozah, nevrozah, ali nemara celo pri normalnih osebkih? Večinoma se javlja v psihotičnih procesih, vendar pa se ne sme izgubiti izpred oči dejstva, da je njena funkcija pri različno obolelih pacientih različna. V primeru psihoze projektivna identijikacija oslabi funkcijo preizkusa realnosti in samo močjaza, v primeril borderline pa je učinek povsem drugačen, zakaj s pomočjo interpretativnega posega terapevt začasno okrepi moč pacientovega jaza in izostri njegovo sposobnost preizkusa realnosti. ABSTRACT CLASSIF1CA TlON OF PROJECTIVE IDENTIFICA TION FROM BASIC KLEIN TO CONTEMORARY UNDERSTANDING The article deals with the phenomenon of projective identification as a developmental and defence mechanism. The introductory classification of the notion ofprojective identification is followed by an illustration of its diachronic development, which can be divided into three phases. In the first, Klein's original conceptualization is recorded: Klein's notion of projective identification does not embrace the conjunction of meanings, which they express "in abstracto" in the term "projection" and "identification"; nor is projective identification a sub-species of identification, but more a special form of projection, the subject of which is precisely the subject's self In the second phase, the term project identification also touches the sphere of various mutual relations, especially the transfcr-contratransfer relation between the patient and therapist. In the last, third phase, the concept dealt with also covers the process of externalization, which is the transfer of parts of the self to external objects. The manifestation of projective identification in psychotic, borderline and neurotic patients is then discussed. In this connection, an answer to the question of who actually uses the mechanism of projective identification, is attcmped: do we meet with it in psyhosis or even in normal persons? It mainly appears in psychotic processes, but the fact that its Junction in differently affected patients is different must not be forgotten. In the case of psychosis, projective identification weakens the Junction of reality tests and the power of the self, in borderline cases, the ejfect is completely different - with the aid of an interpretative probe, the therapist temporarily strengthens the power of the patient's self and sharpens his capacity to eveluate reality. OPREDELITEVPO.IMA PROJEKTIVNE IDENTIFIKACIJE Z razvojem teorije objektnih odnosov je klasična psihoanaliza doživela vrsto pretresov, pri čemer so se prvotni koncepti vseskozi spreminjali in sc širili iz svojih dotedanjih okvirov, obenem pa so se pojavili tudi povsem novi pojmi, ki jih v Freudovih delih še ne zasledimo. Vzrokov za to seveda ne manjka, iskali pa jih gre tako v različnih pogledih in interpretacijah ortodoksne psihoanalize kot tudi v samih pacientih. Nc samo, da se njihova starost pogostokrat ni ujemala s starostjo Freudovih pacientov (Klcinova, Mahlerjeva, Spitz, in drugi so sc pretežno ukvarjali z. otroci, kar pa zahteva bistveno drugačen pristop), ampak se je razlikovala tudi stopnja njihove patologije. Izjemni in daljnosežni pomen pojma projektivne identifikacije v razumevanju posameznih vidikov problemskega sklopa, ki ga sicer proučuje teorija objektnih odnosov, je moč zaznati že vse od njegove vpeljave v polje psihoanalitične teorije. Kronološko gledano, bi lahko njegovo spočetje umestili v leto 1946, ko Klcinova v reviji "International Journal of Psycho- Analysis" priobči prispevek z naslovom "Notes on some schizoid mechanisms". Avtorica sc jc v obravnavi večine razvojnih in obrambnih mehanizmov precej odmaknila od klasičnih psihoanalitičnih pojmovanj. Za Freuda jc, kakor tudi pozneje za Hartmanna, najvažnejši mehanizem, ki sodeluje v razvoju osebnosti, potlačitev. V potlačitvi vidi predvsem mehanizem, ki deluje na predstavni ravni nagonov, sc pravi, na ravni rcprczcntacij nagonov in nc nagonov kot takih, pri čemer jih poskuša z izrinjenjem v nezavedno zadržati čim dlje od same zavesti. Bistveno je, da sc potlačitev nanaša le na predstavna zastopstva tistih nagonov, katerih zadovoljitev bi utegnila izzvati neugodje zaradi nasprotovanja nekaterim zahtevam, vtkanih v moralno razsežnost posameznikove osebnosti (La planchc, Pon-talis, 390). Vse te potlačene nagonske predstave pa sc neprestano vračajo v zavest, tako v obliki spodrsljajev kol v sanjah, v skrajnih primerih pa tudi v obliki nevrotičnih simptomov. Freud - podobno kot tudi drugi znameniti teoretiki 19. stoletja, naj tu omenimo zgolj Darwina in Marxa - pojasnjuje sedanjost s preteklostjo, v opredelitvi simptoma kot vrnitve potlačenega je tako mogoče povsem jasno razbrati napotitev na določeno točko posameznikovega zgodovinskega časa. Kleinova pa nasprotno - v duhu vodilnih socioloških fenomenologov 20. stoletja - nc izhaja več iz vertikalnih, marveč v prvi vrsti iz horizontalnih odnosov. Nc zanima jc torej historični, kronološki čas, temveč predvsem razsežnost - čc uporabimo izraz Aristotelove metafizike - virtualne stvarnosti, vprašanje sovpadanja preteklega in sedanjega. V njeni refleksiji postane zatorej pojem regresije nepomemben, problem inlantilnc amnezije pušča nerazrešenega, njeni nadaljevalci pa posvečajo vse manj pozornosti kastracijskcmu kompleksu. Za Klcinovo vstopajo tesnobna občutja, fantazmatske vsebine in mehanizmi njihovega delovanja v vsakokratno aktualnost terapevtskega odnosa: prav zato je tudi na najzgodnjejše obrambne mehanizme cga mogoče vplivati tu in zdaj (Mitchell, 2 Žc zaradi tc temeljne razlike med Homerjem in Mikcnami, nam Iliada o mikenski kulturi, razen nekaterih zgodovinskih podatkov, ne more povedati prav ničesar. Vera Miken-ccvv posmrtno življenje nam jasno kaže, da ta družba živi in deluje šc vedno na povsem mitični ravni. Mikcnc, kot vmesno obdobje med Kreto in Homerjem, bolj kot na te dve spominja po značilnostih na egiptovsko civilizacijo, in siccr v trdni hierarhični organiziranosti, v vlogi vladarja, ki v sebi združuje tako posvetno kot religiozno, in v veri v posmtno življenje. Kakšno notranjo trdnost zagotavlja tovrstna družbena struktura, jc lepo vidno v skoraj nepojmljivi dolžini trajanja egiptovske civilizacije. V obeh sistemih jc ontološka raven dodatno okrepljena z vero v posmrtno življenje; to dejstvo pa nikakor nc pomeni, da sc v prid tej veri človek odpoveduje svojemu tostranskemu 12) Vcrnant: Začetki, str. 21 13) BrankoGavela: Istorija umetnostiantičke Grčke, Beograd 1982,str. 74 (od tod citiramo-Gavela: lstorija umetnosti). 14) Gavela: Istorija umetnosti, str. 84. 15) Več o tem Vcrnant na str. 25 in naprej. 16) Gavela: Istorija umetnosti, str. 69 življenju, prej gre tu za nasprotno, vera v posmrtno življenje podaljšuje samo življenje, ga trga iz njegove partikularnosti in mu da univerzalni smisel. Vera v posmrtno življenje briše namreč ostro razliko med življenjem in smrtjo, ker vzpostavlja "re-Iigo" med tukaj in tam in na ta način osvobodi človeka njegove trenutnosti in naključnosti ter ga pripelje v območje večne biti. V tem smislu pomeni re-ligija "ekscmplarično rešitev vseh eksistencialnih kriz".17 Tako Mikcnci kot Egipčani uporabljajo kol sredstvo za funkcioniranje te vere povsem praktično - mitološke postopke. Za mil jc značilno, da ne ločuje med materijo in duhom, tako da je za nadaljno eksistenco pokojnika že dovolj zlata maska ali pa sarkofag, ki kot laka nista podvržena časovnim spremembam, in življenje se že nadaljuje. Kljub notranji trdnosti tovrstnih sistemov pa tudi Mikcnc niso bile varne pred zunanjimi sovražniki. Dorska invazija jc uničila vso to celoto in za dolga stoletja pretrgala vezi Grčije z Vzhodom. S padcem mikenskega imperija sc končuje neko obdobje, ki usodno zaznamuje grško in pozneje evropsko zgodovino. Sistem mikenskih palač sc jc zrušil v celoti in se ni nikdar več vrnil. "Ko je izginil anaks, ki je z vrlino več kot zgolj človeške moči združeval in urejal nulične elemente kraljevine, so nastali novi problemi: kako se lahko i/, spopada med rivalskimi skupinami, iz soočenja prerogativov in nasprotujojčih si funkcij rodi red, kako se skupno življenje opre na disparatne elemente, ali - čc povzamemo kar izrek orlikov - kako lahko na družbeni ravni iz moštva izide eno, iz enega pa moštvo?"18 V Mikcnah bi filozofijo zaman iskali, toda potem ko se je kiklopsko zidovje, ki je varovalo mikensko akropolo, sesulo, ko je med ljudmi in bogovi nastala nepremostljiva razlika in sc je za božansko osebnostjo kralja izgubila vsaka sled, potem seje zgodilo; nočna ptica jc odprla svoje oči. Tisto, kar je preostalo, so bile vaške skupnosti in bojevniška aristokracija. "Iskanje ravnotežja, soglasja v nemirnih časih med tema dvema nasprotnima silama, ki ju jc osvobodil razpad palačnega sistema in ki sta se občasno silovito spopadli, jc rodilo moralno refleksijo in politične špekulacije, ki so opredelile prvotno obliko človeške "modrosti". Ta sophia se je pojavila na pragu sedmega stoletja".19 Pred dorsko invazijo ljudje zdaj bežijo na obale Male Azije. Opustošenje, ki ga jc za seboj pustila robatost in ncomikanost dorskih plemen, je pomenilo začetek grškega "srednjega veka". O tem času so izgubljena skoraj vsa pričevanja. Zdi sc, da sc ta čas šc ni ovcdcl vseh posledic, ki ga jc povzročilo uničenje velike kulture s strani barbarskih plemen. Bila jc to lišina šoka. Ko se življenje leta 800 (ko naj bi živel Homer) začenja spet prebujali, jc pozabljeno žc skoraj vse, od starodavnih Mikcn jc ostal samo šc mit, življenje kaže zdaj povsem novo podobo, vsi živijo v lahkotni homerjevski naivnosti, nevedoč, kaj se je zgodilo. Naivnost je spremljava vsakega novega rojstva, toda otroku tega rojstva je bilo usojeno življenje brez. malere. Homerjev čas jc čas radikalnega preobrata, čcjc v Mikcnah ontološko pozicijo šc vedno zasedala božanska figura kralja in je bila družba prek tc konkretne figure v neposrednem stiku zontološkim, potem je Homerjev čas tisti, kose bistveno spremeni 17) Mircca liliadc: Svclo in profano v modernem svetu. Nova revija, str. 50-51, str. 907 18) Vernant: Začetki, str. 33. 19) Izjemni Vernantovi Študiji gre zasluga, daje prvi opozoril, kako pomemben jc bil za nastanek grSkc misli razpad mikenskega kraljestva (str.29). vsebina ontološkega; ta zdaj ni več nekaj konkretnega in neposrednega, temveč postane nekaj abstraktnega in oddaljenega, stik družbe s celoto vidno slabi, zakaj edino, kar jo s to ccloto veže jc SPOMIN. Na psihološki ravni deluje izguba božje prezcnce hkrati osvobajajoče in zavezujoče. Osvobajajoče v toliko, kolikor ga božje oko neposredno več nc spremlja, zavezujoče pa, v kolikor mora zdaj ontološko praznino zapolnili. S tem trenutkom pa seje žc neustavljivo začel proces, ki bo čez dve stoletji nujno pripeljal do nastanka filozofije. Ko neka družba nc more več črpati vrednot iz. lastnega časa, ker jc edini vir vrednosti izgubljen, si najde ontološko oporo v preteklosti, kjer jc bil ta vir šc živ. Naloga Homcrjcvc dobe je zdaj samo šc v tem, kako uredili na videz neurejene podatke, ki jih jc spomin ohranil. Začenja sc obdobje sistematizacije grške mitologije, ki doseže svoj vrhunec s Hcsiodom (okrog 700 pr. n.št.). Mitološki pogled na svet rešuje Homcrjcvo dobo pred propadom. Neka mitologija jc možna samo, kolikor sc naslanja na določen arhetipski dogodek, lc-tcga pa so stari Grki iskali na Kreti in v Mikcnah. Za Kreto verno, da je bila rojstno mesto Zcusa, sploh so pa Mikcne nudile neizčrpen vir zgodb in zgodbic, ki doživijo svoj nedvomni vrhunce v grški tragediji. Osrednje vprašanje postane zdaj vprašanje mitologije in njenega nastanka. Čc jc imela Homcrjeva doba mitologijo za sredstvo pripoznavanja, kaj so potem imele Mikcnc, in ali je v Mikcnah sploh mogoče govoriti o čem takem, kol je mitologija? Zelo prepričljivo na to vprašanje odgovarja Wilamowitz-Mocllcndorf, in siccr lako, da odstrani enačaj med religijo in mitologijo"... ob tem moramo ugotoviti, da leži okrog religije... gosli pajčolan mitologije, ki so ga stkali pesniki, potem ko so hkrati zahtevali nadaljne oblikovanje religije in njeno trajnost...'"*0 Glede na mitologijo jc religija vedno prvotna, ker njen "rc-ligo" na neposreden in živ način veže odnos med onličnim in ontološkim, v trenutku pa, ko gre ta neposredni in živi odnos v izgubo, ostane samo šc arhetip, prepuščen na milost in nemilost tistim, ki se čutijo poklicane, da ga času primerno preuredijo in tako sklenejo dobro kupčijo. Smisel grške mitologije jc v tovrstnem oblikovanju in sistematiziranju fosilnih ostankov. V tem smislu jc mitologija gotovo bližia filozofiji, kot religiji. Mitološko strukturirano družbo ohranja pri življenju samo šc spomin, toda la spomin jc kolektivni spomin, kar je zelo pomembno za notranjo homogenost družbe. Naslednje vprašanje sc glasi: od kod la pisana politeistična igra homerskih bogov? Ali jc politeizcm živci žc v mikenski dobi, ali pa jc vezan na pomikensko obdobje? Strinjam se z Wilamowitz-Mocllcndorfom, da leži v ozadju grške religije monoteizem, 1 toda kako je sploh prišlo do mnoštva Olimpijccv, to ostaja, priznava Wilamowitz-Mocllcndorf, nerazloženo. Homer bogove obravnava zelo svobodno, igrivo, o kakšnem notranjem religioznem spoštovanju in strahu pred njimi tukaj ni več nobene sledi. Seveda pa ta homer-jevska samozavest izvira iz. neposrednega dejstva, da bog ni več živ. Takrat, ko postane ontološko predmet svobodnega obdelovanja človekove fantazije, ko človek ontološko na la način ponotranji, mu postane popolnoma enakovreden, to pa jc osnovni pogoj za svobodno igrivi odnos. Mislim, da jc potrebno tukaj iskati vzroke homerjevske naivnosti, lahkotnosti in otroško radoživega oklepanja življenja. Zdaj ko ontološko nima več neposredne zveze z onličnim, ostane življenje omejeno v svojih lastnih 20) Moellcnilorf: Der Glaubc, sir. 40. 21) Moellendorf: Der Glaubc, sir. 6 okvirjih, smrl poslane nekaj nerazumljivega, celo groznega. S lem korakom jc človek dokončno ločen od cclotc sveta, da ho sploh preživel, si bo lo celoto moral ustvariti sam, kakor bo vedel in znal. Navidezna podobnost, ki veže homerjevsko radost nad življenjem s kretskim obdobjem, ne vzdrži primerjave, ker si vzroki diametralno nasprotujejo. Homerjcvska radost jc radost nekega usodnega spregleda; nc temelji na sedajnosli, temveč na spominu. Dejstvo, zakaj so Egipčani smatrali Grke za otroke, postane popolnoma razumljivo. Eden od vzrokov homerjevske vedrine leži morda prav v polilcizmu. Večje.število bogov od človeka skoraj nujno zahteva opredelitev za ene in proti drugim. Človek ve, da, če bo sovražen enemu bogu, to nikakor še ne pomeni pretrganje stikov z. Olimpom, zakaj tukaj so tudi drugi bogovi, ki mu lahko v svojih specifičnih značajih bolje ustrezajo. Ne da bi preveč tvegal, ima človek zdaj možnost, da je hkrati za boga in proti njemu. Težko jc govoriti o tem, kakšna jc bila konkretna vsebina religije starih Mikencev, toda i/, vsega do sedaj ugotovljenega jc mogoče sklepali, da lo ni bil politeizem, zagotovo pa ne tak, kot ga pozna Homcrjcva lliada. Zelo verjetno je, da seje tovrstni politeizem razvil po padcu enotnega mikenskega univerzuma in prav zaradi njega. Seveda pa pri lem ne zanemarjamo tradicije, ki so jo s sabo prinesla dorska plemena, la tradicija jc sploh šele lahko zaživela in sc mešala z značilnostmi mikenskega duha, ko so to kraljestvo uničili. V polilcizmu, vsaj v njegovih začetkih šc ni vrhovne avtoritete, tudi v lliadi Zcus šc ni brezpogojni vladar, čeprav jc res, da se od tega trenutka naprej njegova vloga krepi. Vse doslej povedano se v glavnem veže na razmerje med religijo in mitologijo, konkretneje rečeno, na posledicc, ki jih s sabo prinaša prehod iz prvega v drugo. Iz. drugega vidika pa moramo zdaj šc nekaj časa ostati pri sistemalikih mitologije, da bi tako zakoličili polje novega razmerja, in sicer med mitologijo in logosom, ki hkrati predstavlja zadnji člen v verigi religija - mitologija - logos. Za mitologijo v nobenem primeru ne moremo reči, da jc razvezala razmerje med ontičnim in ontološkim, jc pa lo razmerje v primerjavi z religijo22 rahlejše v toliko, kolikor ontološko (ki je tudi tukaj vezano na sakralno) ni več neposredno prezentno; ontološko zdaj na ontično ne vpliva več iz sedanjosti, temveč ga nadzoruje iz. preteklosti v obliki mitičnih23 zgodb, v katere ljudstvo trdno veruje. Osnovni pogoj mitičnega verovanja pa jc enotnost znaka in pomena, oziroma mita in jezika nasploh. Na tej enotnosti počiva enotnost Iliadc. "Niti beseda niti ime nc označujeta in pomenita nekaj, temveč sta in delujeta."25 Vprašali sc, kaj jc hotel povedati Homer v lliadi, pomeni že apriori Homerju podtikati simbolizem. Homerje hotel povedali natanko lo, kar je povedal. Iskanje pomenskih presežkov bi bil teror nad Homcrjcvo šc vedno mitološko zavestjo. Predvsem Malinowski je lepo pokazal, da s simbolično razlago mila nc bi prišli daleč, ker mit za tiste, ki ga govorijo, izraža natanko lo, kar jc bilo izgovorjeno. Homerski svel je svet brczsimbolikc. Simbol namreč ne misli samega sebe, temveč nekaj drugega, on je znak, ki svoje razmerje in pomen išče v nečem drugem in to drugo zastopa. Znak 22) Ko govorim o religiji, mislim vedno na njen prvotni, etimološki pomen. 23) Ko govorim o mitologiji, mitološkem, mitičnem, mislim predvsem na homersko mitologijo in nc na mitologijo sploh. 24) Jucnger:M.t.s., sir. 869. 25) Ernst Kasirer: Filozofija simboločkih oblika - mitsko mišljenje, Novi Sad 1985, str. 51 (od tod citiramo -Kasircr: Mitsko miSljcnjc). in simbol napotujcla na nekaj, kar jc zunaj besede, in s tem odvzemata besedi njeno izvorno moč; beseda sc uporablja neizvorno. V tem pogledu je zelo jasen Schelling:" Zakaj tisto, kar ni za samo sebe, temveč samo zaradi nečesa drugega, je tisto, kar pomeni." Značilnost vsakega ne- logičnega mišljenja je, da se trdno drži izvornosti besede. Konec koncev temelji celotna primitivna religija na moči znaka, slike in besede. "V Homcrjcvcm videnju in gledanju z očmi jc šc nerazdvojeno tisto, kar jc razdelila kasnejša doba".26 Dejstvo, ki omogoča nerazlikovanje med znakom in pomenom, pa jc vera. Čcz.daj žc nekoliko anticipiramo listo, kar sc bo dogajalo pozneje, vidimo, da je ta svet v dobršni meri črpal svoj optimizem ravno iz. vere v enakost znaka in pomena. Toda ta mitološka enotnost jc žccnotnosl zavesti, bolje rečeno, izključno zavesti, ki v ničemer več nc odgovarja ontični ravni - družba lega časa ni več enotna - obe ravni si stojita vsaka sebi. Zato jc bila ta enotnost obsojena na kratko življenje. Hcsiod jc bil tisti, pri katerem seje to nasprotje izrazilo v čisti obliki, in siccr najbolj neposredno v Delih in dnevih. Hcsiod (okrog 700 pr. n. št.) živi še pred formiranjem razredne družbe, lo je, v rodovski ureditvi. To jc žc obdobje, ki nc živi več v poveličevanju herojske preteklosti, temveč misli bolj na to, kako bi ublažilo vse tegobe vsakdanjega življenja. Tc težave so občutili predvsem siromašni kmetje. Tudi sam Hcsiod jc izviral iz. tovrstne sredine in je tako zelo dobro poznal in občutil vse težave in probleme malega grškega človeka. Dela in dnevi se neposredno nanašajo na to stanje in jih lahko imamo za prvo delo v zgodovini Evrope, v katerem povsem neprikrito rasteta zaskrbljenost in pesimizem. Omenili smo, da imamo pri Homerju žc opravili z. nckoincidenco med ontološkim in ontičnim, čeprav ostane la razlika ncreflcktirana ob navidez zadostujoči mitološki enotnosti. Pri Hcsiodu pa ta razmik žc z vso močjo udari na dan. In ravno kmet, ki dobesedno uteleša ontično, naenkrat občuti svojo izgubljenost, odrinjenost in nepomembnost. Zdaj, ko jc izginila šc vera v mitološko enotnost sveta, seje dokončno zrušil sistem, ki je še lahko zagotavljal človekovo varnost. Dela in dnevi niso samo poskus, kako te tragične premike zadovoljivo in preprosto pojasniti, temveč hkrati žc daje povsem praktičnomoralna navodila, kako lajšati vsakodnevne bolečine. Hcsiod razdeli zgodovino na pet obdobij: zlato dobo, srebrno dobo, medeninasto dobo, Četrto dobo, ki žc pripada Zcusu, in železno dobo. Razvoj od zlate pa do železne dobe je primer negativnega stopnjevanja od absolutne sreče do obdobja, kjer vladata nesreča in žalost in je tema dvema lc tu in tam pomešano kaj dobrega."7 Zlata doba pripada Kronovi vladavini, kjer "/imeli/ vseh so dobrin na pretek. Rodovitna jc zemlja dajala/sam od sebe jim mnogo plodov; zadovoljni in mirni/sredi obilja dobrot opravljali svoja so dela"."8 To jc doba, v kateri so bili ljudje bogovom šc ljubi.29 Hesiodova zlata doba jc na povsem isti ravni kot židovski mil o raju. V obeh primerih gre za stanje sožitja med bogovi in ljudmi, med ontološkim in ontičnim. O znakih, ki kažejo na to simbiozo med božjim in človeškim, govori Hcsiod na zelo elementarni ravni, vendar pa to šc nc pomeni, da zgreši bistvo: čovek jc blizu bogu 26) Jucngcr. M.t.s., sir. 869. 27) 1 lesiod: Poslovi i dani, Zagreb 1970, sir. 22 (od lod citiramo -1 Icsiod: Poslovi). 28) Hcsiod: Poslovi, str. 19 29) Ibid. takrat, ko mu njegovo lastno neposredno življenje predstavlja vir najgloblje radosti in kjer je delo zanj zabava. Od tukaj naprej pa tja do železne dobe smo priča vedno globljemu prepadu med bogovi in ljudmi. Hesiod sam pravi, da mu je ljubša smrt kot življenje v železni dobi.30 V tem času žalost in gorje ne mineta človeka niti ponoči, zakaj "bogovi bodo ljudem ubogim prizadejali hudo gorje"." 1 Zdaj, ko ontološko ni več niti spomin, ostane to mesto dokončno prazno. Hesiodova pesimistična železna doba je neposredni izraz tega. Pozornost se iz. ontološkega docela preusmeri na ontično, le-to pa jc potrebno zdaj rešili v njegovi goli eksistenčnosti. V celotni zgodovini evropskega duha jc to trenutek odločilnega preobrata. Človek začenja zdaj sam v svoji eksistenčni ogroženosti in obupu na zavestni ravni ustvarjati lastne konstrukcije, jim pripisovali ontološko digniteto in tako na minimalni ravni vzpostavljali življenjsko ravnovesje. Trenutek, ko ontološko postane predmet manipuliranja človekove zavesti, se enkrat za vselej začenja s Hcsiodom. Dejstvo, da bo ta korak v prihodnosti neprimerno radikalncjc izpeljan, v ničemer ne zmanjšuje Hcsiodovc krivde in zasluge. Poglejmo si zdaj na povsem konkretni ravni, v čem jc ta Hesiodova usodna novost. Rečeno v dveh besedah: v zakonu pravice. "Tu je Zeusova hči, Pravica, devica /večno,/ slavna jc in njo slavijo prebivalci olimpijskih /dvorov./ Čc jo kdo užali, s t o reč krivico /podlo,/Sc takoj vsede k očetu, sinu /Kronovcmu,/ In obloži lisic, ki delajo krivico. /Narod pa plača kazen za greli svojih vladarjev".' Pravico in krivico vzpozslavi Hesiod najprej na božji ravni, vendar pa plačuje kazen človeški rod. Toda ta zakon jc dal Zcus tudi ljudem. "Zemeljske zveri, ribe in krilate /ptice/ se požirajo med seboj, ker ne poznajo pravične sodbe, Toda ljudem je dal najboljšo pravico /od vseh,/"33 "Najboljši jc tisti človek, ki zna/sam presodili,/ki se zaveda izhoda, in k cilju boljšemu /gre./"..." Ljudje in bogovi sovražijo tistega, ki ne /dela,/"34 "K bogastvu gresta častno ime in slava.""' "Tisti, ki tujcu in domačinu enako /delita/Pravico in ki nikoli nc prekoračijo prave /mere,/Takšnim bo mesto v razcvetu in narodi cveteli bodo v/njem./ V miru jim zemlja hrani mladiče in /nikoli jim/ Daljnovidni Zcus ne bo prinesel mučne /vojne/"36. V marsičem že Homer deluje moralno, toda šelcs Hcsiodom postane morala tisto človekovo bistvo, ki ga razlikuje od živali, medlem ko Homer sploh šc nc razlikuje med človeško in živalsko dušo, kar jc popolnoma v skladu z. mitološko zavestjo. Začetek formiranja človeka kot "svobodnega" subjekta se začenja s Hcsiodom, pa ne samo zato, ker je to začetek človeka kot moralnega bitja, temveč tudi in predvsem kol samozavedajočega bitja, ki zna sam presodili in ki na podlagi zavestnega premisleka stremi k "cilju boljšemu". Nič človeku vnaprej nc daje vrednosti, pridobiti si jo mora sam s svojim delom in rezultat i svojega dela, slavo pa si bo priboril šele z bogastvom. Zdaj, ko je zveza z bogovi pretrgana, lahko samo šc ontično dodeljuje človeku 30) Hesiod: Poslovi sir. 22. 31) Ibid. 32) I Icsiod: Poslovi, str. 26. 33) I Icsiod: Poslovi, str. 27 34) 1 Icsiod: Poslovi, str. 28. 35) I Icsiod: Poslovi, str. 29. 36) I Icsiod: Poslovi, str. 24. vrednost. Človekovo delo in nakopičeno bogastvo tako na povsem ontični ravni zadobita ontološki pomeni. Celovitost religiozno-milološke zavesti sc s Hcsiodom skrči na človeka in njegov odnos do predmeta njegovega dela. Tosc imenuje zdaj nova celovitost; vse vrednosti vzniknejo samo šc v prostoru med tema dvema deloma. Žal poznamo tudi poskuse, ki so skušali utemeljiti vrednost človeka in zgodovine nasploh, ravno v tem najbolj prevratnem trenutku zgodovine človeškega duha. Še danes jc zelo običajno stališče, ki v maniri vulgarnega materializma vidi opisane spremembe (ki jih ima, mimogrede povedano, za izjemno pozitivne) samo kot poslcdico družbenoekonomske osnove, ki sc jim izkaže za poslednji sveti vir vseh sprememb. Kratkovidnost, ki vidi v težavnih socialnoekonomskih razmerah Hcsiodovcdobc poslednji vzrok sprememb v "nadgradnji", spregleda dejstvo, da jc takšno stanje neposredno odvisno od razpada ontološko-ontičnega sistema, ki edini lahko vzdržuje univerzalno celovitost človeka. Osamosvojitev ontičnega s seboj namreč nujno prinese nove delitve (po razpadu Miken npr.: vaške skupnosti in bojevniško aristokracijo), tedelitvc so lahko edine vzrok novo nastali konkurenčnosti, neposredna posledica tc pajc ludi pospešeni razvoj trgovine in vseh težav, ki jih ta prinaša s seboj. In čc se sedaj le novonastalc ležave razglasijo za poslednjo "substanco", jc to več kol samo kratkovidnost. Hcsiod trdno veruje, da bi vzpostavitev moralno-pravncga družbenega sistema omogočila nastanek družbe, ki bi bila po svojih zunanjih lastnostih zelo podobna izgubljeni zlati dobi. Dovolj bo, čc nc prekoračimo "prave mere", in žc bo naše "mesto v razcvetu", in v "miru jim bo zemlja hranila mladiče". V poudarjanju "prave mere" jc Hcsiod žc Solonov predhodnik. Formula ontološke osmislitve znotraj meja ontičnega se glasi takole: delaj, bodi pošlcn in pravičen, ustvari si bogastvo, zakaj to ti bo prineslo slavo. Če lahko Hcsiodova Dela in dneve imenujemo nekakšno njegovo "Kritiko praktičnega uma", potem jc Tcogonija njegova "Kritika čistega uma". Tudi pri Tcogoniji nas ne bodo toliko zanimale neposredne Hcsiodovc zasluge pri sistematizaciji grške mitologije, temveč predvsem filozofske konsckvence, ki jih sistematizacija prinaša s seboj. Povzcmimo najprej zelo na kratko vsebino nastanka bogov. Najprej je nastal Kaos, za njim Gca (zemlja) širokih prsi in stalno mesto smrtnikov, pa mračni Tartar, kraljestvo mrtvih, in na koncu še Eros, najlepši med nesmrtnimi bogovi. Iz Kaosa sta nastala črna noč in mrak, tema dneva pa sta sc rodila svetloba in dan. V prvem božanskem porodu jc Gca rodila Urana (nebo), Crca (gore) in Pontos (morje). Gci in Uranu so sc rodili Titani (med katerimi je bil najpomembnejši Kron), Titankc, Kiklopi in Velikani, Kronu in Rci pa Hcstija, Dcmctra, Hera, Had, Pozcjdon in končno Zcus. Ker predpostavljam, da so značaji posameznih bogov, ki v Tcogoniji nastopajo znani, teh nc bom posebej opisoval. V Tcogoniji jc zelo očilen razvoj od divjih in neobvladljivih naravnih strasti (podoba Krona, ki požira lastne otroke) k umirjeni in preudarni modrosti (Zcus). Boj med primordialnim, divjim, dionizičnim in razumskim, apoliničnim sc nedvomno konča v prid slednjega. "Prehod iz naravne mehanike v umno tehniko, v ustvarjanje v znaku duha - lo jc kozmološki značaj Zeusovc crc'V 7 37) Albert Bazala: Mudrost Grčkog naroda u priči i pjesmi, v I lesiod: Poslovi i dani. str. 136. Bazala meni, da je ideja umskega upravljanja svela simbolizirana že v predstavi prve Zeusove žene Metide. Pomen njenega imena "meriti", "določali" kaže na lo, da je Metida "hiposlazirana umnost".38 Predvsem pa je to očitno ob Atcni, boginji modrosti, ki se je rodila i/. Zeusove glave. Zanimivo je tudi dejstvo, da v Hesiodovi mitološki genezi niso ohranjena prvotna razmerja v kontinuiteti različnih faz, poleni ko so bile teže premagane. Nikoli namreč ni viden odnos do tega, kar je minilo; npr. : ko se govori o Kronu, z njegove pozicije odnos do Urana ni več prczcnlcn, ko končno zavlada Zcus, Kronovo življenje zanj ne predstavlja več nobene referenčne (očke, vsak živi v svoji popolni samozadostnosti; ko jc neka faza premagana, jc premagana dokončno. Ne samo daje vrnitev vanjo nemogoča, temveč izgine celo spomin nanjo. Hesiodova Teogonija nikakor nc spada - kol to šc vedno marsikdo misli, npr. Bošnjak - v mitološki predal, temveč v listo obdobje, ko jc mitologija delno ohranjena samo še na vsebinski ravni, medtem ko je njena formalna raven že nedvoumen začetek logosa. Poskus enosmerne predstavitve razvoja od divjega - primordialnega k logosu nikakor ne more biti več delo mitološke zavesti. Pravzaprav je z mitološko zavestjo nezdružljiv že vsak poskus zapisa, kaj šele sistematizacije. Hesiodova Teogonija ni toliko mitologija, kolikor jc to filozofija, ki jo je tisti čas dopuščal. Nc bi si upal soditi o tem, ali jc v tem "cvolucionističncm" navdušenju, ob katerem se trgajo vse vezi s preteklostjo in ontološkim, kakršnakoli povezava z opisanim razvojem, ki teče od Krete prek Mikcn in Homerja, do Hcsioda. Tega nc izključujem. Za ves pogrški znanstveni napredek jc značilen ta cvolucionistično - teogonijski pogled naprej. Pogled naprej pa jc vedno slep za tisto, kar jc ostalo za njim, za tislo, v čemer temelji. Šele z Schcllingom in Nietzschcjem sc odpira pogled k hkratnosti minulega in sedanjega ter k nenehnemu sprevračanju razmerja med dionizičnim in apoliničnim. Dela in dnevi so pisani v senci tihe žalosti nad izgubljeno Kronovo zlato dobo in prvih poskusih človekovega lastnega iskanja rešitev za vzpostavitev nekakšne druge zlate dobe s pomočjo prava in morale. Ta krepitev logosa pa v Tcogoniji že povsem prevlada. Še več, napihnjena samozavest, ki je neogibna sopotnica logosa, zdaj celo povzroči, da sc prej opevana Kronova zlata doba izkaže samo še za ncomikano divje besnenje narave, za katero je najbolje, če jo čimprej pozabimo. S trem korakom jc Hesiod dokončno zapustil tla religije in mitologije. Zcus ni več bog, temveč simbol, ni več to, kar jcon sam na sebi, temveč samo šc znak, ki pomeni nekaj drugega, umnost. Homerjcvska enotnost znaka in pomena, mita in jezika je zdaj razvezana, s tem pa so pripravljeni že vsi pogoji za začetek znanosti. Ob pogojih, ki pripravljajo bodočnost, naj samo šc mimogrede dodam tisto, kar jc splošno znano, Hcsiodov poskus sistematizacije in prikaz nastanka iz. skupnega počela. ii. Vcrnant jc urbani okvir, ki določa mentalni prostor za novo duhovno obzorje po padcu mikenskih palač, umestil v razmerje med akropolo in agoro.".. v akropoli, ki jc odslej posvečena mestnim bogovom, skupnost slej ko prej projicira na raven svetega samo mesto - enako kakor se na profani ravni uteleša v prostranosti agorc"39. 38) Bazala: Mudrosl Grčkog naroda, sir. 137. 39) Vcrnant: Začetki, str. 35. Ta tlislinkcija jc odločilna /a razumevanje mentalnega prostora antične Grčije, čeprav Vcrnant vseli možnosti, ki jih to razlikovanje nudi, žal nc izkoristi. Dejali smo žc, da sc grški tempelj, ki predstavlja bivališče boga v funkciji mestnega zaščitnika, razvije iz mikenskega megarona. Središče megarona predstavlja ognjišče-žrtvenik, točko zlitja profanega in svetega, ki mu na strukturno -vsebinski ravni idealno ustreza funkcija anaksa, kateremu je pripisana tako onlična, kot ontološka digniteta. Na ta način mikenska akropola nikakor ni nekaj simboličnega, temveč povsem realna entiteta, kjer je ontološko navzoče v konkretni podobi kralja. S padcem mikenskega kraljestva pa naslednja funkcija akropole ni vdomovanju mesinih bogov, temveč pade pred tem še v posest plemiškim gospodom, ki od tam vladajo nezadovoljnim kmetom v okolici. "Plemiči so bili večinoma potomci dorskih osvajalcev",'1" ki so uničili staro kraljestvo. Kmetje so jih sovražili iz več razlogov. Plemiški gospod ni imel samo najrodovitnejšc zemlje, temveč si jc ludi popolnoma podredil sodišče; ljudstvo ni smelo soodločati o ničemer. Plemič ni bil avtoriteta, ki bi bila sposobna zasesti mesto ontološkega, kralja pa tudi ni bilo več. Ontološka funkcija plemiča je samo šc simbolična, kolikor jo pač zaznamuje značaj akropole, na kateri domujc, dejansko pa gre tukaj žc za povsem ontično prolanost dcsakraliziranc svetosti. Barbar, ki sc jc polastil mesta svetega, tega položaja dolgo nc more ohraniti. S pomočjo nekaterih nezadovoljnih plemičcv, hopliti rušijo aristokratske vlade drugo za drugo. Zdaj zavladajo njihovi voditelji - tirani. Neka elementarna poštenost titanovega početja pa je v tem, da sprevidi neujemanje med lastno vsebino in vsebino akropole; bivanje na akropoli sc za razliko od plemičcv odpove. Šele zdaj pride do tega, da mesto akropole zasede mestno božanstvo, ki sc naseli v arhitektonsko razvitem megaronu - templju. Obdobju perverznosti plemičcv, ki so ontološko /reducirali na raven lastnega pridobitništva, sledi čas vnovične skrbi za sveto, ki sc neposredno kaže v dejstvu, da akropola ostane nenaseljena, stare lesene templje pa zdaj zamenjujejo z novimi kamnitimi. Toda razlika z Mikcnami jc vendarle očitna. Ta vnovična skrb za sveto ni toliko izraz eksistenčne potrebe, zadovoljitev katere bi sploh omogočala preživetje družbe, kakor neka specifična skrb folklornega značaja, ki jo jc občutil Grk do svoje preteklosti. V porajajoči sc demokraciji polisa vznikne potreba po razčiščevanju z lastno preteklostjo. Centralno vlogo v tej zgodovini jc imel nedvomno razpad ontološkega; po vsem, kar seje z njim dogajalo in kar jc od njega sploh ostalo, od Grka 6. stoletja nc moremo pričakovali nobenega čudeža, vse kar lahko naredi, jc, da od ostankov odstrani vse sprhnclc dele, dobljeno pa očisti in spolira ter postavi v za to posebej pripravljeno imenitno m bleščečo arhitekturo, v njegovo prvotno okolje - na akropolo. Toda ta skrbno negovani ostanek spominja zdaj na muzejsko spravljeni fosil, ki naj bi v svojem prvotnem okolju opozarjal na to, da jc tam nekoč živel. Tako folklorizirano in balzamirano ontološko nima več nobenega neposrednega vliva na dogajanje v polisu, lo jc zdaj povsem odvisno od fenomena, ki sc imenuje agora. Ugaslega ontološkega vulkana sc zdaj loti umetnost, ki jc z njegovo ugasnitvijo takorekoč zahtevana, in skuša v trajnosti svojih form ovekovečiti zven, ki jc za vedno izgubljen. Celotna grška umetnost 6. in 5. stoletja sc nam kaže kol brezupen poskus ujeti harmonijo izginulega ravnovesja v trdno obliko besede in marmorja. Vzrok, zakaj grška umetnost šc vedno velja za nepreseženi klasični ideal, leži ravno v tem njenem osnovnem karakterju; vsi ostali "klasicizmi", ki so sc pozneje v evropski umetnosti še 40) Zgodovina: Ljubljana 1968. str. 40. pojavljali (/.delno izjemo specifičnosti renesanse), lahko od grške klasike prevzamejo samo šc formo, njena vsebina pa je že od zdavnaj ncujcmljiva. S stališča današnjega časa se na podlagi izjemne arhitekture templjev, ki z. akropole kraljujejo pod njim ležečemu mestu, funkcija akropole, ki "projicira na raven svetega samo mesto", zdi skoraj samoumevna, če pa upoštevamo že skoraj povsem folklorni značaj akropole, potem se zdi distinkcija, ki postavi akropolo na raven svetega, agori pa pripiše profani značaj, preveč posplošena. Tako akropoli, kot agori namreč ni mogoče brez. preostanka pripisati pomen svetega ali profanega. Ta distinkcija bi bila možna tam, kjer sveto ni zgolj fosilna utrdlina, temveč živi vrelec; kakor hitro pa sveto ni več samo sveto, tudi profano nc more biti več zgolj profano. Za Grčijo od 6. stoletja naprej ta distinkcija ne vzdrži več, zakaj listo, kar polis drži skupaj, ni več akropola, temveč agora. Agora se prej kaže kot neke vrste transformator, ki skuša s čim boljšim izkoristkom, v začetku povsem profanim funkcijam polisa, pripisati značaj svelega. Vcrnant poudarja, da jc sleherna uradniška služba imela sakralen značaj. " Mesto, kjer sc lahko na videz, disparatni deli družbe, nastali po razpadu vrhovne ontološke avtoritete, zedinijo, je agora. Tukaj nikomur več ni pripisana vnaprejšnja avtoriteta, to si mora priboriti vsak sam na podlagi argumenta. Pisava zdaj ni več privilegij posameznih pisarjev, temveč skupna posest. S tem, ko sc resnica izroči zapisu, je predočena vsej državi. "S tem so priznali, da jc praviloma dostopna vsem, sprejeli so, da je tako, kot politično razpravljanje, podvržena razsodbi vseli, in sicer z upanjem, da jo bodo naposled vsi priznali in sprejeli".42 Videli smo, da jc prišlo do usodnega razmika med znakom in pomenom, označevalcem inoznačencem že pri Hcsiodu, /.vso radikalnostjo pase ta razlika zaostri prav na agori. Sakralni značaj, ki ga po vrsti dobivajo vse pomembnejše javne strukture, predvsem pa vrhovna avtoriteta razum, ni nekaj, kar bi tem ravnem pripadalo po njihovi vsebini, ni nekaj, s čimer bi bila le ravni eno neločeno, temveč jc le zunanji plašč, ki opravlja zgolj formalno funkcijo od pomena razi i kova nega znaka; le ravni zdaj nc kažejo nase, temveč na nekaj drugega, na to, kar niso one same, namreč na splošno veljavnost in nespremenljivost svojega značaja. To igro znakov in pomenov pa omogoči šele razum. Čeprav se zdi nemogoče, pa jc rojstvo razuma kot analitične in kritične instance možno tako prostorsko kot časovno umestiti in sicer v Hesiodova Dela in dneve. 1 Icsiod je namreč prvi (glede na ohranjene vire), ki povsem nedvoumno zapiše: "Najboljši jc tisli človek, ki zna/sam presoditi,/ ki sc zaveda izhoda, in k cilju boljšemu /gre./" Vrednost človeka torej že popolnoma določa njegov samozavedajoči razum, ki tehta možnosti med različnimi rešitvami. Hesiod nc pozna več svete avtoritete, pred katero bi se upognil, temveč jc pred njim na povsem enakovredni ravni razloženo vse, razum pa zdaj povsem svobodno tehta razmerja. Ob tem moramo poudariti, da nikakor nc mislimo, da religiozno- mitološki svel ni poznal razuma. Poskusimo zdaj opredeliti razliko med razumom iz dobe ontološke avtoritete in razumom i/, dobe ontične avtoritete. "Mit sc nikoli nc bi mogel razviti v dosleden pogled na svet, čc bi nastal i/, izključno primitivnih mitskih predstav, ali i/, doživljanja sanj, iz. vere o duši ali iz. kateregakoli drugega praznoverja. Pot do takega pogleda na svet je bil dan tam, kjer določeni pojem, neka določena misel predhodi svetu kot urejeni celoti."43 41) Vcrnant: Začetki, str. 41. 42) Vcrnant: Začetki, str. 39. 43) Kasirer: Mitsko mišljenje, str. 30. Ta mitični pojem sveta ni pojem v današnjem pomenu besede, temveč prej neka intuitivna abstrahirana predstava o celoti stvarstva. Osnovna razlika pa jc v tem: Klasični pojem razuma jc omogočen, bolje rečeno zahtevan potem, ko je žc izvršena delitev med označevalcem in označcnccm, znakom in pomenom, kol nek posredni element, ki zdaj na podlagi argumenta razsoja med posameznimi momenti razbitega sveta in glede na trenutne koristi razsoja v prid enemu ali drugemu, medtem ko funkcija razuma v religioznomitološki dobi nikakor ni teoretična, temveč predvsem praktična, jc nadaljevanje eksistence z drugimi sredstvi. Seveda nc mislimo povsem naivno trdili, da religiozno-milološki svet nc pozna prav nobene razlike; tudi tukaj imamo tisic, ki gospodujejo, in tisle, ki delajo, ludi tukaj obstaja razlika med ontološkim in onličnim, toda čc para frazi ram o Dumczila, za družbo jc eno, če razliko med ontološkim in ontičnim samo živi, in povsem nekaj drugega, čc privede lo razliko v jasnino zavesti in naredi iz nje intelekluano strukturo, miselni kalup. Ali šc natančneje rečeno: razlike dejansko sploh tako dolgo ni, dokler sc jc nc zavemo. Ravno sprevid dejstva, da razlika sploh obstaja, razliko dejansko tudi vzpostavi. Samo religija in mitologija živila v tem ncrcflcklirancm dualizmu, ki funkcionira povsem praktično, kolikor pa deluje skozi prakso, v bistvu sploh ni večdualisličen. V trenutku, ko sc vzpostavi zavest o razliki, lose pa zgodi takrat, ko ontološko bistveno izgubi svoj pomen pri oblikovanju praktičnega življenja, vznikne razum kot izrazito kritični in analitični moment, s tem pa dobimo k osnovnima dvema elementoma zraven šc tretjega; začetek metafizike postane neizogiben. Svet religije in mita jc enoten svet in to zalo, ker vanj verjame, pri tem pa sploh ni pomembno, da jc ta svet ludi dejansko dualističen. "To ncraz.likovanjc vseh tistih različnih stopenj objcktivacijc, med katerimi dela razliko empirično mišljenje in kritični razum, moramo vedno imeti pred očmi, čc hočemo razumeti vsebino mitične zavesti."4'1. Vedno, ko govorimo o razumu, nam preti velika nevarnost, da nam la pojem otrdi v substanco, v neko trdno določeno eksislirajočo entiteto, ki ji lahko mimogrede začrtamo meje, in tako pokažemo na njeno pravo vsebino. Dejansko pa razum ni nič drugega kol sistem bolj ali manj kompliciranih miselnih postopkov, s katerim človek rešuje tako materialne, kot duhovne razmere, v katerih živi. Stopnja zahtevnosti miselnih postopkov jc popolnoma odvisna od stopnje zahtevnosti življcnskih problemov, s katerimi sočlovek srečuje. Čim bolj jc družba enotna in enostavna, tem elcmentarjncjši so miselni postopki, in obratno, čim bolj sc družba trga iz prvotne enotnosti, čim večji obseg dobi družbeno razšlo jeva nje, tem bolj so družbene razmere, v katerih človek živi, težavne in tem bolj zaloteni so misleni postopki, s katerimi se zdaj išče znosno življenjsko ravnovesje. Povsem v duhu materializma lahko trdimo, da je stopnja zahtevnosti miselnih postopkov sorazmerna težavnosti družbenih razmer. Opevanje "nastanka" razuma oziroma logosa v stari Grčiji ni nič drugega kot izjemno naivna predstava, ki vidi v razumu neko realno entiteto, plod človekovega odkritja v določenih družbenih razmerah, ki človeški razvoj avtomatično dvigne za nekaj stopnic višje na stopnišču človeške zgodovine. Toda razum ni nič drugega, pravilno ugotavlja Nietzsche, kot sredstvo za preživetje, in če moramo zdaj v preživetje vložili neprimerno več sredstev kot prej, potem to nikakor ni razlog za optimizem, temveč dosti prej za pesimizem. Naivnost, ki v razumu vidi subjekt napredka in ga kot takega kuje v nebesa, jc v zamenjavi vzroka in posledice; razum, kol tipična akcidenca.se obravnava 44) Kasircr: Mitsko mišljenje, sir. 44. kot substanca. Zdaj sc vidijo samo šc neposredne koristi, ki jih razvitejši miselni postopki prinašajo s seboj, ne vidijo pa se več tla, iz katerih so ti postopki vzniknili kot potreba. Mesto, kjer sc status razuma kol substance razvije v vseh razsežnostih, predstavlja agora. Polis, kol novo nastali univerzum razlik, lahko obstaja samo skozi agoro kot mestom, kjer državljani kol politični subjekti argumentirano primerjajo in razsojajo med različnimi pogledi na reševanje skupnih problemov. Beseda postane politično orodje par excellence, vsa vprašanja splošnega interesa so podvržena govorniški spretnosti, tako da se "logos... sprva zave sebe, svojih pravil, svoje učinkovitosti prek svoje polilične funkcije".5'5 "Grški razum sc ni oblikoval toliko v človeškem občevanju s stvarmi, kakor v odnosih med samimi ljudmi." 6 Dejstvo, da se razum razvija na politični ravni, nc kaže na nič drugega, kot na njegovo ontično - profano raven. Razum sc nikakor ne more razvijati na podlagi občevanja s stvarmi, v razmerju do sveta in njegove eclovitosti, ker takrat, ko so ta razmerja šc živela, razum kol sredstvo praktično bi bil potreben, takrat pa, ko se ta ontološko zasnovana makrorazmerja podrejo in se prenesejo na mikro zasnovana ontična razmerja znotraj družbe, družbe, ki kot homogena celota nc vzpostavlja več nobenega odnosa do lega, kar jc zunaj nje, temveč vsa zanjo bistvena razmerja ponotranji, posameznim vozliščem, ki so popolnoma ontičnega značaja pa pridenc zaradi uspešnejšega funkcioniranja družbe ontološki status, takrat razum šele nastaja in sc razvija med ljudmi, ki so nosilci reševanja zapletenih družbenih razmerij. Aristotel opiše nastanek modrosti takole: " ... iznašli so zakone in vse vezi, ki združujejo dele mestne države, in dali tej iznajdbi ime modrost; in te modrosti je bilo deležnih Sedmero modrih, ki so iznašli prav vrline, ki so lastne državljanu."'47 Sedem modrih živi v času velikih socialno-ckonomskih sprememb. Naturalna menjava odstopi mesto denarju, razvoj obrtništva in razširitev tržišča so razbijali rodovno-patriarhalnc odnose. Denar postaja mogočno sredstvo za doseganje vseh položajev in časli. Denar jc postal bog, ki jc popolnoma spremenil rodovsko družbo. Na eni strani podjetniki in trgovci, ki prekomerno bogatijo, na drugi strani tisti, ki zaradi velikih dolgov padajo v suženjstvo. Vse lo sc dogaja sredi povsem dczontologiziranc družbe, prazno mesto ontološkega druga za drugo zasedajo povsem oniične entitete, včasih po več hkrati, dokler se na tem mestu dokončno nc utrdi najmogočnejša med njimi - denar. In sredi tega stanja sc zdaj rodi modrost. Ključni misli za razumevanje ne samo tega časa, temveč tudi modrosti same, izrečeta prvaka v tej "plejadi modrih", Solon in Hilon:"... nikogar nc kaže imeti za srečnega pred njegovo smrtjo", in "Kdor jc mrtev, je blažen". Pravzaprav smo začeli z. vprašanjem "kaj sc jc zgodilo", potem ko smo primerjali vedrost in radostno oklepanje življenja Homcrjcvc dobe s Solonovo in Hilonovo mislijo. Indircklno ves potek razprave odgovarja na to vprašanje, zato si zdaj oglejmo značaj in pomen obeh misli, katerih vsebina je očitno povsem identična. Po vsem, kar sc jc zgodilo z ontološkim in kar sc je dogajalo z akropolo in agoro, predstavljata navedeni misli prvo zavestno protircakcijo splošnemu desakraliziranemu značaju te 45) Kasircr: Mitsko miSljcnjc, str. .37. 46) Vcrnant: Začetki, str. 99. 47) Vcrnant: Začetki, str. 51. dobe, ki seje povsem zaprla v notranjost zidovja polisa. Družba, ki je organizirana v samozadostnosti onličncga, ne more človeku ponudili nobene trajne vrednosti več, želja po smrli pa ni samo obupan izraz nemoči, temveč tudi in predvsem reflektirano prizadevanje po ontološkem; čc jc življenje v svojih okvirih poslalo brez vrednosti, jo je treba poiskati onstran njega, vsmrti. Ta piva filozofska iskra, s katero seje ta čudežni fenomen zdaj nedvoumno začel, nikakor ni homogenizirana s celoto družbe, ni izraz njenih stremljenj in idealov, temveč je njeno popolno nasprotje. Takšna reakcija na splošno družbeno stanje pa ni bila omejena samo na Solona in Hilona, zasledimo jih tudi vnovonastalih mitičnih zgodbah; za primer navajam zgodbo o Klcobisu in Bi tonu. Klcobis in Biton sta bila brata. Nekega dne ju je mati prosila, da bi ji pomagala priti v tempelj. Ker jc bila hudo bolna, doma pa tudi niso imeli več konj, ju je prosila, da bi ona dva vpregla voz. Klcobis in Biton sta to tudi storila in odpeljala mater v tempelj. Ko so prispeli, sla sina počakala pred templjem, medtem ko jc mati v njem molila. Ker jc bila presrečna zaradi ustrcžljivosti in dobrote svojih sinov, jc prosila boginjo, da bi ju poplačala z najvišjo nagrado. Boginja ji jc to obljubo tudi izpolnila, ko pa jc mati pozneje prišla iz svetišča, je zagledala Klcobisa in Bitona, kako sta mrtva ležala pred vozom. Vendar pa jc bil Solon preveč pragmatičen mislec, da bi družbo, ki je bila potrebna takojšnjih sprememb, reševal s takšno ekstremno teoretično pozicijo. Ta thco-rclična-ontološka misel pa seveda že po svojem značaju ni namenjena konkretnemu reševanju ontične ladje, ki jc tonila vedno globlje, temveč jc pivi, enostaven pogled sove Minerve, ki jc zdaj enkrat za vselej začela s svojimi preletavanji nad razdejanimi kraji. Solonov pragmatični značaj mu jc nadel sloves poleg Pcriklcja - največjega grškega zakonodaj-ca. Predvsem njemu gre zasluga, da je pripeljal grško družbo v stanje zakonitosti in prava, ki sta ključna za funkcioniranje polisa. Polis sam na sebi seveda šc ne bi niogcl homogenizirati razpadajoče družbe, ki ji v postreligioz.nem času manjka ontološko vozlišče, okrog katerega bi se lahko organiziralo skupno življenje. To lahko stori samo beseda, ki seji od zunaj pripiše posebni vzvišeni položaj glede na celoto in sejo tako postavi na ontološko raven. Različni, dostikrat nasprotujoči deli družbe, ki so lc-to doslej razkrajali, sc zdaj združujejo v solonovski kompromisni poziciji srednje mere, ki jc najbolj očitno izražena v njegovi misli: "Ničesar preveč!" Solonova reakcija na družbena dogajanja sc torej izrazi na dveh ravneh: filozofski in politični, toda spričo izjemno resnega družbenega položaja, ki zahteva takojšnje ukrepanje, politična raven, po zakonu nujnosti, potisne filozofsko pozicijo v docela podrejeni položaj. Ali natančneje rečeno: filozofije kol take v tem času šc ni bilo, in lega, česar ni, sc nc da potisniti v podrejenost; prej gre tukaj za nek izjemno globok intuitivni uvid, ki v nekaj besedah opiše mizerno stanje družbe glede na celoto sveta, vendar pa te nc more spremeniti. V trenutku pa, ko zakonitost in pravo družbeno vrenje umirita, filozofska refleksija dokončno dvigne svojo glavo. Zdaj, ko med ljudmi ni prav nobene enakosti več, sc ta znotraj polisa določi z. zakonom, fantomska figura sodnika pa skrbi, da sc lc-ti dosledno izvajajo. Toda ta apolinična reakcija na krizne čase, ki se vrši znotraj meja polisa - države in ki hkrati to umetno strukturo mikrouniverzuma tudi ustvari, jc samo ena izmed možnih reakcij, ki so sc v tem času pojavile, toda hkrati edina, ki jc ta čas tudi preživela. Istočasno, morda celo nekoliko prej, pa ponuja odgovor na krizo religiozno vrenje. Razodetje misicrijcv jc težilo k temu, da bi človeka preobrazilo od znotraj, ga vzdignilo v višje stanje, naredilo iz njega enkratno bitje, skoraj boga.'|,s Seveda jc to značilno tudi za etično - filozofsko dimenzijo scdmcricc modrih, vendar pa ta, kot smo videli, ostaja v podrejenem položaju glede na politične ukrepe, ki so edini prinesli prve pozitivne premike v razreševanju krize. Tisto, kar gibanja religioznih sekt odlikuje pred sočasnimi dogajanji v polisu, je, da sprevidijo, da novonastale družbene težave niso substanca, temveč akcidcnca in da potemtakem ne kaže odpravljali vsesplošne krize z drugačno prerazporeditvijo moči v njenih posledicah (dogajanje okoli fenomena pol is), temveč jc treba seči k pravim vzrokom, ki pa nikakor niso ekonomske narave. Skratka, gibanje sekt sprevidi, da leži glavni vzrok v razpadlem rcligiozno-milološkem sistemu. ; Najbolj razširjeno in vplivno jc bilo čaščenje kulta boga Dioniza. To v Trakiji nastalo sekto naj bi osnoval Orfej. Ne bomo se spuščali v to, ali jc vsebina tega kulta docela grškega nastanka ali je bila prinešena od drugod. Dionizovc osnovne poteze jc siccr mogoče žc prepoznati v 1 lomerjevi dobi, čeprav njegov dejanski pomen takrat še nc pride do izraza. Kol naravno božanstvo predstavlja Dioniz silno ustvarjalno moč vegetativnega življenja. K njegovim dejavnostim spada predvsem negovanje vinske iric. V nasprotju z umirjeno harmonijo Apolona, ki se docela uveljavi v polisu, predstavlja Dioniz neko prvinsko orgiaslično divjanje v opoju in ekstazi, ko človek popolnoma opusti ontično raven bivanja in sc spusti v neznano, temno ontološko globino temelja. V tem smislu se nam Dionizov kult izkaže za religiozno hrepenenje po žcs I lesiodom izgubljeni Kronovi zla l i dobi. Pri Hcsiod u smo videli, da predstavlja distinkcija med Kronom in Zcusom razliko med prvotnim, divjim, naravnim občutenjem sveia in zavestnim, rcflcktiranim, umskim odnosom, pri čemer je seveda umski odnos žc posredovan in v loliko žc odmik od prvotne cnosti. Dionizični človek čuti, da predstavlja apolinično umsko reakcijo na izgubljenost celote, zato vzpostavlja prvotno cnost prek iclcsa in nc uma, prek gonov, strasti, čutov in orgiastičncga divjanja. Zlato dobo je zalo mogoče doseči samo tako, da se obnašamo in živimo, kot da smo žc v njej, z. eno besedo - dionizično. Zakaj ravno telo - čut jc tisto, ki nc zmore razlikovanja; za razliko od misli, ki jc razločevalni princip par excellence. Poleg tega so orliki verjeli v rcinkarnacijo in posmrtno življenje in so tako tudi na la način presegali meje ontičnega. Gibanje orfikov ni nič drugega, kot poskus vzpostavitve tistih struktur, katerih razpad v preteklosti jc imel za posledico vsesplošno desak-ralizacijo. Toda ker to gibanje ni bilo splošno družbeno gibanje, temveč lc njen drobni segment, ker je bilo to lc gibanje posameznikov, ki so okrog sebe zbirali svoje privržence, sc jc zato izkazalo za individualno reševanje krize obupanih posameznikov, ki so povrh vsega delovali zunaj ožjih družbenih okvirov. Ravno v dejstvu, da so sekte ignorirale konkretne družbene probleme, leži vzrok, zakaj niso mogle bistveno vplivali na reševanje krize. Toda, če bi po drugi strani to vendarle skušale storili, bi v trenutku izgubile svoj ontološki položaj. Razvoj jc bil v tem trenutku žc tako daleč, da bi ponovna vzpostavitev nekdanjih struktur zahtevala takojšnje izginotje prav vsega, kar jc posredno ali neposredno povezano s fenomenom polisa. To pa jc bilo seveda več kol nemogoče. Ukrepi politične narave, ki ontičnemu pripisujejo 48) Vcrnant: Začetki, str. 43. 40) Odvečno jc poudarjati, da pri gibanju sekt nc gre za reflektirano reakcijo, temveč za povsem spontano, podzavestno. ontoloSki pomen, so "uspeli" ravno zalo, ker so v onličncm ostali in ga hkrati utrdili s prerazporeditvijo moči in novim podeljevanjem vrednot. S lem seveda bistva problemov niso rešili, naredili so jih samo bolj znosne, hkrati pa so jim s podeljevanjem ontoliške dignilete nadeli videz večnega in nujnega. Družba je tako lahko začela funkcionirati, dejansko pa je bilo to samo nadaljevanje agonije z drugimi sredstvi. Tudi če nc bi bilo nobenih virov o nastanku tragedije, bi bilo šc vedno dovolj jasno, da mesto njenega rojstva nikakor ni moglo bili polis. Prevod besede tragedija nam pove, da gre za pesmi, ki so jih peli kozli. Pri tem je šlo najbrž za obrede, v katerih so častili Dioniza preoblečeni v živalske kože (največkrat kozlovskc). Ravno psihološka funkcija, ki so jih opravile živalske kože, v katere so bili oblečeni posamezni udeleženci obreda, jc bila odločilnega pomena za ekstatičnost uprizorjenega obreda. Kot ugotavlja Nietzsche v Rojstvu tragedije, kozel ni samo zasedel mesto boga, temveč je bil sam bog. Sčasoma naj bi se iz obreda razvila igra, v kateri naj bi prvotno nastopal samoo zbor. Toda šele takrat, ko jc Tespis dodal zboru prvega igralca, lahko začnemo govorili o fenomenu tragedije, "Grška tragedija sc jc rodila iz prasloja mitsko -religiozne zavesti in sc ni nikoli povsem oddvojila od te svoje prave življenjske osnove."50 To karje odločilno za značaj tragedije, jc moment tragične izolacije individua, ki prek te izolacije postaja etično - moralni subjekt. Tragični subjekt jc dvignjen iz sfere objektivnega dogajanja sveta in ravno ta razlika med njima jc vzrok junakovega trpljenja. Bistvo tragedije kol umetniškega fenomena ni v tem, da bi si ponovno prizadevala vpeti junaka v prvotno enotno strukturo, temveč v tem, da ravno pokaže, da to ni več mogoče, da si vsako prizadevanje, ki skuša delovali s pozicijo božjega, izkaže za iluzijo in se nujno konča tragično (Antigona, Odisej). Toda paradoksalna funkcija tragedije kol umetniške tvorbe jc, da hkrati kaže, kako jc ta razcep dokončen, obenem pa s lem ko sc igra z razliko med bogom in človekom, na zavestni ravni gledalca ustvarja človekov odnos do boga. Šele zdaj, ko sc človek zaveda razlike med bogom in seboj, se zaveda tudi svoje cnosti z. njim. Dokler je človek tako kol kozel enak bogu, ne ve niti za boga niti zase. Toda takrat, ko mu poslane prczcnlna razlika, takrat sprevidi, daje obenem del božjega, hkrati pa na nek paradoksalen način od tega ločen (Promctcj). To dejstvo razloži tisti specifični gledalčev občutek ob končani predstavi, kose hkrati počuti olajšano in očiščeno, obenem pa ta dva občutka spremlja neka neizrekljiva tesnoba. Ta paradoksalno ločevalno - združevalna funkcija tragedije je hkrati značilnost vse grške klasične umetnosti. Tragedija sc nam tako izkaže kot tista specifična človekova dejavnost, katere nastanka ni mogoče vpisali v strukturo polisa, temveč kot izrecno zoperstavilev temu fenomenu. Grška klasična tragedija nikoli ni govorila o dogajanjih v zvezi s polisom, temveč je le tako ali drugače prekrajala mitološke vzorce. V toliko sc nam tragedija, in v končni fazi vsa klasična grška umetnost izkaže kot nadaljevanje religiozno - mitološkega z drugimi sredstvi in v drugačnih razmerah. Sčasoma sc ta fenomen institucionalizira v pojav, ki ga šc zdaj imenujemo kultura; od misterijev, ki niso imeli možnosti za preživetje, jc apolinični svet polisa odluščil jedro in ga kol izjemno koristnega za preživetje vzel za svojega. (sc nadaljuje) 50) Kasircr: Milsko miSljcnjc, sir. 190. LITERATURA 1.) Aristotel: Metafizika, Zagreli 1985 2.) Bošnjak Branko; Grčka filozofija, Zagreb 1982 3.) CazeneuveJcan; Sociologija obreda, Ljubljana 1986 4.) Dicls I Icrmann; Predsokratovci, Zagreb 1983 5.) Dumczil Georges; Tridelna ideologija Indocvropccv, Ljubljana 1987 6.) Gavela Branko; Istorija umetnosti antičke Grčkc, Beograd 1982 7.) Gomper/. Tlieodor; Gricchischc Dcnkcr, Ixpzig 1922 8.) I legel G.W.F.; Istorija filozofije, I., Beograd 1983 9.) I Icsiod; Poslovi i dani. Zagreb 1970 10.) I lildcbrandl Kurt; Fruhc Gricchischc Dcnkcr, Bonn 1968 11.) I^crtijc D.; Život i i mišljenja instaknulih filozofa, Beograd 1985 12.) Mclctinski F.M.; Poetika mita, Beograd. 13.) Mit tradicija savremenost. Delo, Beograd 14.) O t to Walter t.; Dionysos, Frankfurt am Main, 1980 15.) Sovre Anton, Prcdsokratiki, Ljubljana 1988 16.) Ucbcrwcg l-'riedrich; Gcschichtc dcr Philosophic des Altertums, Berlin 1920 17.) Vcrnant Jean - Pierre; Začetki grške misli, Ljubljana 1986 18.) Vidal - Noquct Pierre; Črni lovec. Ljubljana 1985 19.) Vorlander Karl; Zgodovina filozofije, Ljubljana 1977 20.) Zcllcr Fduard; Die Philosophic der Gricchcn, Leipzig 1919 21.) Zgodovina, Ljubljana 1968 22.) Wilamowit/.-Mocllcndorf von Urlich; Der Glaubc der I IcIIcncn, Bonn 1973. Kaj je vrednota JOŽE ŠTER POVZETEK Vrednota je odnos med subjektom in objektom; problem pa sc zaostri, ko se vprašamo, kakšen odnos. Ce jc to predvsem čustvenovoljni odnos (za razliko od spoznanja kot racionalnega), smo padli r iracionalizcm in vrednotno anarhijo. Zdi se očitno, da vredno ne more biti bolečina, nesreča, škoda ipd., ampak je lahko le korist, sreča, užitek, zadovoljstvo itn. Tak kriterij vrednega pa pomeni, da so vsaka sreča, korist, užitek vredni in obratno. In kaj je komu sreča, užitek, zadovoljstvo? Spet smo očitno v anarhiji. Ce so vrednote subjektivne, potem to logično nujno vodi v anarhijo in s tem v ukinitev samih vrednot, čepa pojmujemo vrednote kot absolutne, potem človek nima več svobode, brez svobode pa ni vrednot in morale. Kako iz tega precepa? Vrednot ni brez človeka. Vrednota jc lahko le listo, kar zadovoljuje človekove potrebe; a ne katerekoli potrebe, ampak le objektivne. Druga meja vrednot so objektivne realne možnosti. Vredno je le tisto, kar je znotraj tega paralelograma.Točneje, to, kar je znotraj paralelograma objektivnih potreb in realnih možnost i, je dobrina. Vsaka dobrina pa še nc funkcionira kot vrednota. Vrednota je le spoznana in hot ena dobrina, torej to, kar je objektivno in subjektivno vredno. Kot vrednota seveda lahko funkcionira ludi slabina in nemožno. ABSTRACT WHAT IS OF VALUE Value is a relationship between subject and object: the problem arises when we ask ourselves, what kind of relationship? If it is primarily an emotional-wilfull relationship (different from understanding or rationality), we succumb to irrationality and evaluation anarchy. It seems obvious that pain, misfortune or damage is not of value, but only gain, happiness, enjoyment, pleasure, etc.. However, when using this criterion of value, then aH happiness, gain, enjoyment, pleasure are valuable, and vice versa. What do happiness, enjoyment, pleasure mean to an individual? Again we face anarchy. If values are subjective then this leads towards anarchy and the abolition of values themselves. On the oilier hand, if we consider values to be absolute, then man is no longer free and without freedom there are no values or morals. What is the way out of this dichotomy? There are no values without man. Only that which can fulfil man's needs is valuable; not all his needs but only objective ones. Oilier value limits are objective real possibilities. Only that is of value which is found within this parallelogram. More precisely, thai which is within this parallelogram of objective needs and actual possibilities arc assets. However, aH assets arc not of value in themselves. Of value is only the realized and wanted asset and therefore only thai which is objectively and subjectively valuable. Of course, value may also connote something that is adverse or impossible. Le kaj ni vredno! Velika večina ljudi želi dobro, hoče živeli vredno; njihov smisel življenja je v uresničevanju dobrega in v preprečevanju zla. Kako je poleni mogoče, daje na svelu toliko zla? Ali lahko peščica naredi toliko zla, razen če ne gre za mafijo zla? Žrtve.V vladavini mafije padajo žrtve. T.udi za ideale padajo žrtve.Toda razlika jc velikanska. V žrtvovanju za ideale gre za samožrlvovanjc. Ljudje s trdnim moralnim značajem so pripravljeni žrtvovali življenje, ne pa svojih idealov. Toda ideali, za katere so ljudje žrtvovali svojo spokojnost ali celo življenje, so bili zelo različni. Šc več, često jc tekla kri na obeh straneh okopov, ob katerih so stali vojščaki nasprotujočih si idealov (treba sc jc spomnili le kolonialnih in osvobodilnih vojn, prve in druge svetovne vojne, blokovskih spopadov itn.). Medtem ko za ene svoboda ni imela cene, sc drugi sprašujejo, koliko svobode lahko kupijo za mošnjo cekinov. Denarje pač sveta vladar. A kaj ti pomaga šc tak kup denarja, če ni zdravja! Pa zdravje se danes menda že lahko kupi, nc pa tudi ljubezni. Torej je najvažnejša ljubezen.Toda tudi za ljubezen jc potreben kruh, za kruh pa garanje. Sreča zdaj in tu jc zato minljiva in varljiva, prava sreča jc lc v onostranstvu. V tej zakladnici vrednega jc torej zelo pisana zbirka dobrega in idcalov.Tu jc kip egoista in altruista, podoba askela in užitkarja, heroja in samomorilca, tu jc bučna glasba osvajalca in tirana ter zanosna pesem borca za svobodo in demokracijo, tu sta pravnik in etik, tu je profit in pravičnost, tu je... Ob tem se nam seveda mora zastavili vprašanje: jc vse to zares vredno, ali pa jc vmes tudi kič in nevredno? V čem je smisel življenja? Če hočemo živeli vredno, moralno, moramo prej vedeli, kaj jc vredno. Poti do teh odgovorov jc veliko. Gotovo pa sta vsaj dve različni možnosti. Lahko se problema lotimo praktično ali pa teoretično.Vsaka od obeh variant ima svoje prednosti in slabosti. Morda jc zalo najbolje, čc poizkusimo obe, vsaj ena nas bo že pripeljala do zadovoljive rešitve. Vsaj upajmo. Sicer pa brez. upanja nc bi bilo smiselno poizkušati. Praktični poizkus določitve vrednega Poizkusimo konkretno. Kaj od navedenega je vredno: -klobasa, -svoboda, -profit, -boks, -poštenje, -kruh, -vino, -enakost, -ubija nje, -mir? Jc vino vrednota? Točneje, ali jc pitje vina vrednota? Mnogim je ja vrednejša kot vse drugo na svetu. Jc tebi boks nekaj vrednega? Čc nc, ali jc to /e dokaz, da jc boks nemoralen? Očitno ni nekaj vredno žc samo po sebi, ampak šele, če je nekomu to pomembno, čc to ceni. Gora je gora. Ali bo nekaj vrednega ali nc, jc odvisno od človeka, od posameznika. Vrednota naj bi torej bilo nekaj, kar šele nastane v odnosu med stvarjo in človekom (subjektom). Gora jc gora, tudi čc jo jaz nimam za goro. Gora pa jc vrednota šele, če jo jaz cenim, čc jc zame nekaj pomembnega, lepega, dobrega, koristnega, skratka vrednega. Čc jc tako, potem gotovo ni stvari na svetu, ki nc bi bila vrednota, saj se za vsako reč najde kakšen "norce", ki mu bo to vredno. (Ali ni Guincssova knjiga rekordov dovolj zgovoren imenik "norcev"?) Ali ima potem sploh šc smisel razpravljali o vrednotah, čc jc lahko vse vredno, ludi streljanje talcev, zapiranje drugače mislečih, posilstva, kraje, teror itn. itn.? Iz strahotnih posledic takega razumevanja vrednot sc lahko izkopljcmo - sc zdi -, čc vredno zamejimo z družbo, čc nam je torej vredno le tisto, kar družba sprejme za vredno. So potem vse odločitve družbenih organov (na primer parlamenta) vredne? Kaj smo s tem postavili za kriterij vrednega? Številčnost. Ali ni potem vredno lc tisto, kar cenijo Kitajci? Ali jc bilo poleni sežiganje čarovnic vredno, saj je bilo izraz, večinskega mnenja? Šc mnogo huje pa jc to, da tako razumevanje dobrega avtomatično vsako manjšino proglaša za nemoralno. Kaj je vredno, odloča večina, mnenje manjšine pa jc nevredno, nemoralno. Konec konccv sploh ni pomembno, kaj kdo misli in dela, temveč lc še to, ali jc večina ali manjšina! Ta večina je lahko lc 51%. In taka večina lahko odloči, da jc vsak splav uboj in s tem zločin, da jc plavo črno, da moramo vsi nosili krila (saj jc 51% prebivalcev žensk), da jc upokojence treba pobiti (saj so manjšina) itn. itn. Ob tem se lahko moralno zgrozimo. Ciniki bi rekli, da jc pač rcsnica tudi grozna. Hkrati pa vsakdo tudi dobro ve, da se večina lahko moti (nekoč je večina, če nc celo vsi, mislila, da sc Soncc vrli okoli Zemlje). Čc pa jc tako, potem ima lahko prav tudi manjšina ali celo posameznik. Tudi vredno jc tedaj lahko tisto, kar ceni posameznik, ne pa tisto, kar ceni večina. No, in tako smo spet v vrednotni anarhiji - saj jc vredno lahko karkoli (večinsko, manjšinsko, posamezno). Ampak, ali ni vrsta človeških lastnosti, vrlin, nesporno dobrih, kot so ljubezen, hrabrost, poštenje, požrtvovalnost itn.? Zdi sc, da sc z navedenim lahko strinjamo. Ljubezen ali poštenje ja nc moreta biti nekaj slabega, nevrednega, nasprotno, sta med najboljšimi vrlinami, ki lahko krasc človeka. Pa vendar. Ali ne poznamo tudi ljubezni do slabega?! Ali niso bili nekateri zelo požrtvovalni tudi pri opravljanju najbolj gnusnih dejanj?! Ali niso ludi nemoralni ljudj e zelo hrabri, ali ni hrabrost potrebna žc za vsako nemoralno početje?! Fašisti so bili v vojni hrabri. Hrabrost je tudi sežiganje in ubijanje nedolžnih civilistov, žensk, otrok v taboriščih. Ali jc tudi poštenost borca v krcnipljih okupatorjevega ali diktator-jevega zasliševalca vrlina?! Slepa ljubezen praviloma rodi prcnckatcro zlo. Ne samo ljubezen do alkohola, ampak tudi do ženske ali moškega, do otrok ima lahko zelo negativne učinke. Iz tega lahko sklenemo, da nobeno dejanje ali lastnost ni že samo na sebi slabo ali dobro. Sicer pa to velja tudi za vse druge stvari, dež, sonce, vino, morfij, puško itn. itn. Dobro jc tudi znano, da jc ista stvar veni količini zdravilo, v drugi strup. Proglasili katerokoli človekovo lastnost le za vrlino, pomeni iz nje narediti absolut. Proglasiti, recimo ljubezen le za vrlino, torej za absolutno vredno, bi pomenilo, da je dovolj, če nekaj delam z (večjo ali manjšo) ljubeznijo, pa jc zato to že vredno. Za vsako absolutizacijo jc značilna abstraktnost, tj. stvar se jemlje izolirano, odmišljamo (ali pozabljamo) vsako konkretno zvezo, situacijo, posledice itn.; stvar jemljemo kot da obstaja sama zase, povsem izolirano od vsega ostalega sveta, oziroma dejansko kol da obstaja kol edina stvar na svelu. V realnosti seveda nikoli ni tako; vse sc nahaja v takšni ali drugačni situaciji, v Številnih razmerjih do mnoštva drugih stvari.Strinjali se bomo, da nalivanjc kisa na solato ali na torto ni isto, da vriskanje na oheeti ni isto kot na pogrebu, da ... Tudi čc bi bili o kakšni stvari enotnega mnenja, nam lo nc bi veliko pomagalo. Splošno soglasje ni dokaz točnosti. Zgodovina nudi dovolj dokazov za takšno trditev, zlasti zgodovina znanosti (ki bi jo lahko označili tudi za zgodovino zmot). Vsi pa danes vemo, da izganjanje hudiča (v nekem času splošna medicinska in moralna praksa) ni obrodilo sadov, ne moralnih in nc medicinskih (kvečjemu kakšne psihološke). Tako kol ni neka stvar že sama po sebi vrednota, tudi neka lastnost ni že sama po sebi vrlina. Vse je lahko vredno ali nevredno, odvisno pač od ciljev in posledic. Vredno in korist Kaj pa čcjc vredno tisto, kar je koristno, saj je najbrž očitno, da to, kar jc škodljivo, nc more veljali za vredno. Gotovo ni najbolj moralen tisti, ki naredi največ škode. Ampak tudi lo jc lahko pogubno. Glavno pravilo bi sesedaj glasilo: Delaj to, kar li najbolj koristi! Če ti torej koristi ubijanje, potem pridno ubijaj in lo z. najboljšim namenom, torej v prepričanju, da delaš moralno vredno. Sicer pa dobro vidimo, kam nas je pripeljala ta egoistična logika lastne koristi (do roba samouničenja - vojaškega in ekološkega). Da to ni vredno, jc danes očitno. Ampak saj ne gre za korist posameznika, temveč za družbeno korist. Kaj je skupna korist, pa določi vsaka družba sama. Vrednota naj bi torej bilo le tisto, kar je družbeno priznano kol vrednota. Toda, ali ni potem tudi fašizem, stalinizem itn. nekaj vrednega? Eden in drugi sta imela prepričljivo družbeno večino (tudi na volitvah); svojo moralo sta proglašala celo za najvišjo moralo človeštva. Milijoni človeških žrtev, ki jih jc zapustil tako prvi, kol drugi režim, nam mora biti v dovolj velik opomin in trden dokaz, na drugi strani, da v vrednotnih zadevah nc gre prehitro verjeti raznim pridigarjem, tudi kadar se večina strinja s temi preroki. Če bi bila družbena koristnost kriterij vrednega, potem bi bilo konec koncev zelo vredno pobiti vse upokojenec, pa še koga povrhu (tudi vse tiste, ki "zavirajo družbeni napredek"). Naj torej govorimo o koristi posameznika ali koristi posamezne družbe, vedno se gibljemo v okvirih vrednotne anarhije. Temu sc lahko izognemo - sc zdi - le, če vredno omejimo na tisto, kar imajo za vredno vse družbe, torej človeštvo v celoti, npr. svobodo. Toda kaj jc svoboda? ZDA, SZ, Kitajska, Južna Afrika, Izrael, Iran itn., vsi sc zavzemajo za svobodo kot pomembno vrednoto, toda ka j jc komu vsebina svobode, jc dokaj različno, ja, celo nasprotno.1 Vrednota svoboda gotovo ne pomeni isto delavcu in tovarnarju, trgovcu in tržnemu inšpektorju, klošarju ali policaju itn. Torej gre lc za videz, da mislimo o isti vrednoti, ko govorimo o svobodi. Kaj pa recimo delo, to je ja vrednota za vsako družbo, ker jc pogoj njenega obstoja in razvoja? Jc potem tudi delo za tekočim trakom humano, moralno, čeprav človeka ubija in spreminja v robota? Morda pa jc vredno le ustvarjalno delo? Dobro, ampak ali niso ludi vsa orožja proizvod ustvarjalnosti, ali niso vsi totalitarni režimi, vse diktature ludi plod človekove domišljije?! Morda pa bi stvari lažje prišli do dna, čc bi skušali ugotoviti, kaj jc nevredno. Nasilje, sc zdi, jc žc ena teh vrst zla. Nobeno nasilje nc more biti vredno, to naj bi bilo menda žc jasno po tolikih bridkih izkušnjah z idejnim, političnim ali pa vojaškim nasiljem. Toda, ali boste v imenu nenasilja (kot vrednega) pustili svojemu otroku, da užijc strup ali pa premlati sosedovo jezikavo punčko? Žc, ampak otroci šc nimajo pameti, zato jc včasih treba uporabiti silo, da bi preprečili še večje zlo. Žc res, toda tudi odrasli so nasilni do odraslih; jc vse, kar narede odrasli, pametno? Ali jim nc bomo preprečili gcnocida? Ce je vsako nasilje nevredno (zlo), potem je tudi uboj v samoobrambi nemoralno dejanje. Čc jc vsako ubijanje nemoralno, potem je tudi osvobodilna vojna nemoralna, četudi okupator skuša uničiti ves narod. Posledica take morale bi torej bila zasužnjevanjc in iztrebitev manjšine in šibkejših. Katerokoli nasilje jc zlo lc pod predpostavko, da se nasilja nebo nihče posluževal. To pa ni realno. Zalo ne moremo moralno izenačevati okupatorjevega vojaka in borca osvobodilne vojske; ni vsako ubijanje zločin. Odgovor na vprašanje, kaj jc vredno in nevredno - to jc zdaj jasno - nikakor ni tako lahek, kot sc jc sprva zdelo. Žc zmerna stopnja kritičnosti nas vedno znova pripelje v brezizhodni položaj, v situacijo, ko moramo kot vredno priznati nekaj, kar je očitno nevredno, ali pa obratno. Teoretični poizkus določitve vrednega Večina teoretikov, ki sc ukvarjajo z vrednotami, zagovarja stališče, da so vrednote odnos. Obstajati morata torej objekt in subjekt. Objekt mora za subjekt nekaj veljati; vrednota je prav la odnos. Vrednote niso niti absolutno objektivne, niti popolnoma subjektivne. So eno in drugo. Brez človeka ni vrednot. Vredno jc nekaj, kar jc vredno za nekoga. Ali ni potem povsem od lega konkretnega subjekta odvisno, kaj bo vrednota? Nc, kajti obstajali morajo predmeti (objekti, stvari), ki imajo lastnosti, vredne za nekoga. Vrednote torej niso nekaj, kar bi bilo izključno lc v zavesti posameznika, pa tudi nc nekaj, kar bi obstajalo samo po sebi. 1 Tosc vidi tudi v opredelitvi posameznih pojmov v enciklopedijah in slovarjih. V Sovjetski zvezi jc, rccimo, svoboda definirana kot spoznanje in priznanje nujnosti, v ameriških pa kot osvoboditev od nujnosti pri izbiri in akciji. Iniciativa jc v sovjetskih slovarjih opredeljena kot neodvisno iskanje najboljše rešitve za izvršitev ukaza, v ameriških pa kot aktivnost, v kateri sc človek opira le nase, kot samozačeta akcija. To, da vrednote niso preprosto stvari, ampak relacija (odnos) med objektom in subjektom, je gotovo točno, kar pa ne pomeni tudi že zadostne opredelitve. Namreč, ali ni tudi spoznanje odnos, nekaj, kar jc objektivno-subjektivno?! Ali ni tudi čustvo, delovanje, hotenje, skratka vse, kar je človeškega, vedno relacija subjektobjekt, vedno enotnost objekta in subjekta?! Opredelitev vrednote kot relacije med subjektom in objektom je zato zgolj formalna, le določitev njene forme, ne pa tudi vsebine, oziroma njene specifičnosti med relacijami. Zavedajoč sc slabosti take opredelitve, mnogi teoretiki, da bi našli specifičnost vrednot, bolj ali manj poudarjajo emotivno-voljni moment vrednot, torej njihovo subjektivnost. Čc je spoznanje racionalni, miselni odnos človeka in predmeta, naj bi bile vrednote predvsem čustveno- voljni odnos človeka in objekta. Toda to hkrati pomeni, da se svet vrednot odrine v sfero iracionalnega. Praktične posledice take opredelitve vrednot so dalekosežne, bolje pošastne. Vsakovrstne strasti so s lem postale moralno vredne, vse posledice slepega brezumja s tem dobijo moralno in sploh vrednotno opravičilo. Tudi čc jc kaj nevrednega, lega ni mogoče spoznati in dokazati. Skratka, o vrednotah sc je nesmiselno sploh še pogovarjali. V morali, politiki, gospodarstvu, pravu itn. jc vse dovoljeno, vse je vredno in enakovredno, saj vse, kar kdo naredi, naredi ali iz racionalnih ali iracionalnih razlogov. Čc racionalnega merila vrednega ni, potem ostane le šc iracionalna sila (nasilje) kol tisto sredstvo, ki lahko loči vredno od nevrednega, bolj moralno od manj moralnega. Sicer pa, je sploh mogoče govoriti o vrednotah, če so nekaj nezavednega?! Iracionalnost vrednega torej logično konča v popolnem relativizmu, v vrednotni anarhiji in s tem v ukinitvi vrednot in morale. Zadovoljstvo in vrednote Vredno gotovo ni nekaj, kar bi človeku povzročalo bolečino, nezadovoljstvo, ncsrcčnosl. Vredno, oziroma dobrina jc lahko le tisto, kar prinaša srečo in zadovoljstvo, ne pa nesrečo in bol. Doživljanje lepega, vzvišenega prinaša zadovoljstvo in srečo. Čc naredimo moralno vredno dejanje, občutimo zadovoljstvo. Čc sem lačen, občutim bolečino, če pa se najem, sem zadovoljen, sc dobro počutim. Čc bi bila vredna bolečina, potem bi bilo pametno biti lačen, bolan, trpinčen ipd. Bi ob tako zamišljenim vrednim človeštvo dolgo obstajalo? Zdi sc torej, da ni nobenega dvoma: vredno, pozitivno je lahko le sreča, zadovoljstvo, ter odsotnost bolečine in nesreče. To se zdi ne le dovolj prepričljivo, ampak tudi skladno z našim izkustvom. Kdo bi sicer dejal, da je tudi bolečina lahko vredna, recimo rojevanje ali operacija. Vendar na to lahko odgovorimo, da jc ta bol vredna samo zato, ker jc le sredstvo, način za večje prihodnje zadovoljstvo in srečo. Psihološko dejstvo jc, da vsak človek že posvoji naravi teži k zadovoljstvu in sreči ter k izogibanju bolečine. S tem naj bi bila potrjena tudi trditev, da je človek po naravi dobro bilje in da za vredno zadostuje lasten občutek; tudi vrednotno izobraževanje in vzgoja nisla potrebna, saj sta bolečina in zadovoljstvo dovolj jasna kriterija ločevanja med dobrim in zlim. Jasnost in enostavnost tega kriterija vrednega pa vendarle odpira vrsto problemov. Najprej sc odpira vprašanje, kaj je sploh sreča, oziroma v čem je zadovoljstvo? Jc sreča v bogastvu?Toda kaj l i pomaga vse bogastvo, čc ni ljubezni, čc ni zdravja! Sreča jc v ljubezni, nc pa v grabežljivosti. Toda od ljubezni sc nc da živeti. Potrebna jc hrana, za hrano pa denar. Sreča je v zdravju in miru, bo trdilo mnogo l judi. Spet drugim jc hlaženstvo v slavi ali oblasti. Spet drugi uživajo v komandiranju, čc gospodujejo drugim ljudem, ja, celo čc mučijo in ubijajo. Pa nc poznamo samo sadistov, ampak ludi mazohiste. Ob tem sc odpira vrsta novih vprašanj. Najprej, če je vredno vse, kar komu prinaša zadovol jstvo in užitek, potem je vredno lahko karkoli, oziroma vse; s tem pa se spet znajdemo v vrednotni anarhi ji. Toda zapovedovati srečo le v enem, bi bila največja tiranija. Ljudje smo si pač različni, zato je razumljivo sreča lahko le v različnem. Šc več, ali jc srečo, smisel življenja sploh mogoče predpisovati? Vemo, kaj sc jc počenjalo v srednjem veku, vemo, kako so razne tiranije v XX. stoletju nc samo predpisovale smisel življenja, v čem jc lahko sreča in v čem nc, ampak so z vsemi sredstvi skušale to ludi udejanjiti. Vemo ludi, da nc prvi, nc drugi niso uspeli. Vemo, da so mnogi raje žrtvovali svoje življenje, kot da hi sc odpovedali svojim idealom in sreči. Smisel življenja in sreče torej zares ni mogoče predpisali. Cvetijo naj torej vsi cvetovi! Ampak, ali bi bilo življenje možno, čc bi obveljal vrednotni anarhizem? Ali hi bilo možno skupno življenje ljudi, če bi bilo vse vredno, če bi bilo vsako zadovol jstvo enakovredno? Ali ni nujni predpogoj obstoja vsake skupnosti soglasje o nekaterih najpomembnejših vrednotah?! Siccr pa, ali jc bolečina res zlo? Zdravljenje jc lahko zelo boleče, vendar ni zlo, temveč nekaj zelo vrednega. Tudi rojevanje jc bolečina, pa vendar jc vredna. Pa nc samo rojevanje v biološkem smislu, ampak tudi vsako ustvarjanje novega zahteva napore, trpljenje, torej bolečino, pa vendar je gotovo vredno. Čc se nekdo priključi osvobodilni vojski, grezavcslno v napore, trpljenje, žrtvovanje, celo žrtvovanje življenja. Žrtvovanje za srečo in svobodo drugih ni užitek. Je zato mar nevredno? Končno pa, za zadovoljstvo je treba tudi kaj narediti. Delo, delovanje pa vedno zahteva nek napor, torej tudi nobenega zadovoljstva ni brez bolečine; večje zadovoljstvo zahteva večji napor. Pa tudi obratno, večje ko jc uživanje (npr. alkohola), večja je potem bolečina ("maček"). Če, recimo, otroku nekaj odrečemo ali preprečimo nekaj, kar jc zanj škodljivo, ob tem gotovo nc uživamo, vendar jc to naše početje gotovo lahko vredno. Nenazadnje pa jc treba zastavili vprašanje, ali je zadovoljstvo sploh vredno? Jc vredno tudi zadovoljstvo, do katerega smo prišli na nepošten način? Jc vredno tudi zadovoljstvo, ki ga ima kdo z ubijanjem soljudi? Tat lahko uživa, pa zato kriminal šc ni moralen. Človek lahko uživa tudi v stvareh, ki so izrazito škodljive, uničujoče, ubijajoče, kol recimo zasvojenost z alkoholom, mamili ipd.Take posledice pa so tudi pri manj uživaških rečeh, čc pretiravamo; mar pretirana športna aktivnost, pretirano delo, pretirano žretje itn. nc učinkujejo enako uničujoče kot alkohol ali mamila?! Pa ludi že pri manj pretiravanja in pri manj nevarnih rečeh jc vsaj vprašljivo, čc jc zadovoljstvo znak vrednega. Dirka za modnim oblačenjem lahko milijonom prinaša zadovoljstvo in užitek. Pa vendar jc jasno, da to ni nikakršen dokaz, da gre pri tem za nekaj, kar bi lahko imenovali estetsko ali moralno vredno. Nemalokrat prej obratno. Jc potem vredno kvečjemu v zmernem uživanju? In kaj jc potem zmerno? Vsekakor torej lahko ugotovimo, da jc zadovoljstvo lahko vredno ali nevredno, 'ic je tako, potem jc tudi očitno, da jc za ločevanje vrednega in nevrednega zadovoljstva pomembno znanje. Še več, brez. znanja ni mogoče določiti vrednega. Neznanje ho tedaj pomenilo tudi nezmožnost presoditi, kaj jc vredno in kaj nevredno, ali pa napačno določitev vrednega. Ko smo že pri teoretičnosti, sc odpira v zvezi s hedonizmom šc eno zanimivo vprašanje. Kaj je bolečina? Bol je vedno posledica nekega pomanjkanja (lahko tudi pomanjkanja ravnovesja), torej izraz neke potrebe. Nasprotno pa zadovoljitev potreb povzroča srečo, zadovoljstvo. Seveda nobene potrebe človek nc more zadovljiti trajno; zato jc bolečina nujna sestavina njegovega življenja. A če sta smisel in cilj v sreči in zadovoljstvu, potem smo temu cilju toliko bližje, kolikor manj potreb imamo. In končno bi povsem odpravili bolečino, čc nebi imeli nobenih potreb. Jc potemtakem moralni ideal nič potreb, torej samouničenje! Konec koncev pa sc je treba vprašati tudi, kakšen smisel bi imelo postavljanje norm in sankcioniranje njihovega nespoštovanja, čc je vredno listo, kar prinaša srečo in zadovoljstvo? Jc mar treba predpisovati, da jc treba želeli srečno?! Vredno je dolžnost Vredno, zlasti moralno, jc mnogo več od sreče in užitka; jc mnogo bolj vzvišeno od sebičnega zadovoljstva in koristi. Vredno je bistveno povezano z. dolžnostjo, ne pa s koristnostjo. Morala ni nikakršna trgovina. V morali nekaj počnem, ne zaradi koristi, sreče, užitka, zadovoljstva, ampak ker je moja človeška obveza. Drugemu, recimo, nekaj dajem, ne iz. koristoljubja, ampak zaradi človeškega dostojanstva, zato, ker me šele to naredi človeka. Moje delovanje je moralno, če to počnem, ker je to moralno (vredno), ne pa ker bi za to pričakoval neko nagrado (zadovoljstvo, srečo, korist). Če bi nam kdo dejal, da jc ubil soseda, ker mu je bilo to v zadovoljstvo, ker mu prinaša korist, dolžnost vsakogar pa jc, da deluje za svojo srečo in korist, tega nc bi odobravali, kaj šele imeli za moralno vredno. Morali negre za srečo, ampak za to, kako šele postanemo vredni sreče. Nc lažem, ker se bojim negativnih posledic, ki me lahko doletijo. Govorim rcsnico, ker jc resnicoljubnost moja moralna dolžnost. Vsakdo bo lahko ločil ti dve vrsti ravnanj in ve, da je moralno vredno le drugo. Moralno vredno jc listo ravnanje, J ki jc vzpodbujeno i/, dobrih namenov, ne pa tisto, ki ga jc povzročil strah pred posledicami, pred kaznijo; vredna so torej le želena, ne pa prisilna ali nehotena dejanja, pa naj imajo le-ta šc tako pozitivne posledicc. Naj sc nam zdi to pojmovanje vrednega šc tako plemenito in utemeljeno, v približevanju konkretnemu sc nam zastavi vprašanje, kaj je dolžnost, kaj je vsebina dolžnosti? Ali drugače: jc vsako izpolnjevanje dolžnosti moralno vredno? Ali niso fašisti v svojih pošastnih zločinih le izpolnjevali svojih dolžnosti?! Če jc važno le dolžnostno ravnanje, ne da bi določili, kaj je cilj dolžnosti, potem pač tudi nevredna dolžnost lahko postane moralna, plemenita. Delovanje zgolj po svoji vesti očitno ni zadostno zagotovilo vrednega. Kako potem določiti vredno in nevredno dolžnost? Na izbiro imamo dve možnosti: to določi bog (božje zapovedi), ali pa odloči naš razum. Če božje zapovedi določajo, katera dolžnost (oz. kaj) je vredna in katera (kaj) nevredna, se zastavlja vprašanje, ali je potem izvajalec teh dolžnosti sploh šc človek, šc vrednotno bitje, ali pa le nedorasli in nikoli odrasli otročič? Namreč, kako naj počnem nekaj z dobrim namenom, čc pa jc moja dolžnost lc izpoljnjevanje dolžnosti? Dober namen je lahko lc pri zavestnem delovanju. Čc pa človek lahko spozna, zakaj jc nekaj dobro in zato zavestno to naredi, potem ni nobenega pametnega razloga, da mu določa bog, kar lahko odkrije sam. Seveda pa sc nam tedaj zastavi vprašanje: kaj je vredno? Jc bilo tedaj vse dosedanje premišljevanje lc navidezna pot iz labirinta? Kant - eden največjih etikov - ponuja tole rešitev: Ravnaj tako, da tvoje delovanje lahko postane obča norma. Torej, kakor želiš, da bi drugi ravnali do tebe, tak bodi do drugih.Dolžnost drugih do tebe naj bo tvoja dolžnost do drugih. Tako načelo sc zdi nadvse pravično, torej vredno in nesamo utemeljeno. Pa vendar. Čc sem najmočnejši (vojaško, fizično ipd.), sem seveda za to, da vsi uporabljamo silo, moč.Če sem najbogatejši, sem seveda za to, da ekonomska tekma in moč postaneta obče pravilo. Čc sem najspretnejši (npr. v streljanju, spletkarjenju), bom pač za to, da tako ravnanje postane splošna norma. Tatič jc tudi takoj za to, da kraja postane univerzalno pravilo, tako kot jc dolžnik takoj za univerzalno pravilo, ki bo dolžniku samemu prepuščalo, ali naj dolg vrne ali nc. Navedeno pravilo ima torej to slabost, da odmišlja (pozablja) konkretnost, vso različnost ljudi in specifičnost situacij posameznikov. Konce koncev nam ni tako tuja predstava, da jc treba vse, ki mislijo drugače od nas, uničiti. Ali, čc hočete, tudi nevredno je lahko univerzalno načelo. Logično ni nobene zapreke, da tudi nekaj nevrednega postane obče pravilo. (Ncmoralncži tako in tako pogosto trdijo, da tako kot oni ravnajo vsi, samo bolj spretno od njih.) Jc torej sploh kaj, kar bi vsi sprejeli kot obče pravilo (dolžniki in upniki, majhni in veliki, siti in lačni, bogati in revni, šibki in močni, pacifisti in militaristi...)? In dober namcn?Mar gornji primeri nc nosijo v sebi slabost, namreč, da gre lc za zle namene. Vredno pa jc listo univerzalno pravilo, ki vsebuje tudi dober namen. Tudi na to lahko odvrnemo: l udi pot v pekel je lahko tlakovana z dobrimi nameni! Vredno je lahko le absolutno Katerokoli pot uberemo, da bi prišli do odgovora na vprašanje, kaj je vredno, sc na koncu tc poli znajdemo v relativizmu in subjektivizmu. To pa se konča v močvirju vrednotnega anarhizma, kar pomeni konec morale, kajti, čc jc vredno odvisno od posameznika, od njegovega mnenja, prepričanja, okusa, ali spoznanja, potem je vredno lahko vse. V tem primeru pa jc morala nemogoča, ncsmisclnajmorala, vrednotenje, kritika, obsojanje, nagrajevanje itn. so možni in smiselni lc, čc obstaja vredno in nevredno. Morala jc tedaj možna lc, čc je vredno neodvisno od stališč in kapric posameznika, torej če obstajajo absolutne vrednote. Absolutne vrednote so seveda neodvisne od naših spoznanj, kajti naše spoznanje je vedno relativno. Čc bi bilo ludi vredno odvisno od naših spoznanj, bi sc vredno spreminjalo hkrati z našimi spoznanji. Tedaj bi se zgodilo, da sem bil za eno in isto dejanje včeraj moralen, danes pa nemoralen. Jc potem za moralnost sploh še pomembno, kako ravnam?! Pa nc samo to, vsakdo jc tudi ali malomeščan, ali bocm, ali siromak, ali..., to pa že določa njegove interese, njegova videnja, njegova spoznanja - skratka rcsnica jc individualna. Vrednote so torej absolutne ali pa jih ni. Če so vrednote absolutne, potem jc tudi hierarhija vrednot absolutna (večna in nespremenljiva). To pa pomeni, da je smisel življenja vsakega posameznika že vnaprej določen, saj je pač smiselno le tisto, kar vodi k najvrednejšemu. A to še ni najhujše. Šc usodnejše jc vprašanje, kaj tedaj šc ostane od človeka. Čc nimam svobode, celo ne svobode izbire smisla življenja, potem ni več človeka. Človeka brez svobode ni; le svobodno bitje je človek. Brez svobode seveda tudi ni vrednega, saj prisilna dejanja očitno nc morejo biti niti vredna niti nevredna, nc dobra nc zla. Absolutnost vrednot tudi pomeni, da so človekovemu spoznanju nedostopna. Absolutne vrednote lahko spozna le absolutno bitje, človek pa to ni, ker jc nepopolno, minljivo bitje. Ravnanje po teh normah je zato nemogoče, saj jih je treba najprej spoznati, da bi se potem po njih ravnali. Če pa neko ravnanje ni zavestno,čc neverno, kaj hočemo, zakaj nekaj delamo, kaj je smisel tega početja, potem tudi nc more biti vrednotno ravnanje, kaj šele vredno. Moralno je lahko le hoteno, zavestno delovan je. V nasprotnem bi bile lahko moralne, recimo, tudi živali, rastline in kamni. V precepu V iskanju vrednega smo sc torej znašli v precepu med subjektivizmom in absolut-nostjo. Vrednotni subjektivizem (vredno jc stvar posameznika, oziroma posamezne skupine) vodi v anarhijo, iskanje univerzalne vrednote, vrednega za vse ljudi, šc zlasti absolutnih vrednot, pa nas pripelje do zanikanja svobode, torej nečesa, kar človeka šele naredi človeka. Znašli smo sc torej v precepu med subjetivizmom in svobodo. Čc sc hočemo izogniti subjektivizmu, pokopljemo svobodo, če hočemo svobodo, sc znajdemo v subjektivizmu in anarhiji. Rezultat je v končni fazi v obeh primerih enak: subjektivnost vrednot absolutnost vrednot I I anarhija nesvoboda I I ni vrednega ni vrednega Ampak, če so stvari tako očitne, kako to, da problem šc ni dokončno pokopan? Gre morda le za spretno prevaro zagovornikov normal ivizma in morale, ki bi radi vse normirali, uredili v birokratski sistcm?Ali pa gre morda le za neko vsesplošno religijo, pa je zato nc moremo zgrabiti s teoretičnimi in logičnimi sredstvi? Norinativizcm katerekoli vrste je ja nekaj nevrednega, saj človeku predpisuje, kaj in kako mora delati, kaj mu jc lahko všeč in kaj nc, kaj je dobro in pravično ter kaj ni. Človek je tedaj le objekt teh norm. Bistvo človeka pa jc ravno v tem, da je subjekt. Norma tedaj človeka ubija! Je to lahko vredno? Morda pa smo že od samega začetka napačno zastavili vprašanje in zato nismo mogli najti zadovoljivega odgovora. Če sprašujemo o vrednem, bi se nemara morali vprašati natančneje: vrednem za koga? Za človeka vendar. To se zdi samoumevno, a morda je bila prav v tej samoumevnosti zanka. Človeku je logično lahko najvišji smoter in vrednota le on sam. V nasprotnem hi sam sebe naredil za kreaturo. Če bi namreč človeku bil najvišji smoter (vrednota) nekaj drugega kot on sam, potem bi bil smisel njegovega življenja, da postane nekaj drugega, da postane ne-človek. Vredno, smiselno, moralno je torej, da jc človek cilj, ne pa sredstvo. Potrebe in dobrine Človek jc bitje potreb. Humanizem jc prav tem, da se zadovoljijo človekove potrebe. Vredno je zadovoljitev človekovih potreb. Kaj je vredno, torej določajo človekove potrebe. Potrebe človeka so številne in raznovrstne. Človek ima potrebo po hrani, po spanju, po spolnosti, po ljubezni, po ustvarjanju ...,pa tudi potrebo po kajenju, po mamilih, nekateri imajo potrebo, da v bloku sredi noči narede disco, drugi imajo potrebo po gospodovalnosti, da celo po zatiranju in ubijanju. Jc moralno vredna zadovoljitev katerekoli teh potreb? Potrebe današnjega človeka nikakor niso le pristne, naravne potrebe, potrebe, ki bi izvirale iz človekove narave, oziroma bistva. Potreba po kajenju, recimo, ni pristna človekova potreba (saj človek očitno lahko živi brez kajenja), ampak jc umišljena potreba. Ali pa moda. Jc naravna človekova potreba potreba po oblačenju, stanovanju itn., ali pa potreba po modnem oblačenju, po modnem pohištvu, po zadnjem modelu avtomobila? Že, žc, bo kdo dejal, človeška potreba ni samo potreba po oblačenju, ampak tudi potreba po lepem oblačenju. To seveda drži, ampak kakšna jc zveza med modo in lepim? Lepota ni isto kol moda. Moda je umetno ustvarjena potreba. Kaj pa vino? Čc popijemo kozarce vina po jedi, je to hrana; zadovoljuje neko človekovo biološko potrebo. Kdo bi seveda odvrnil, da nima nikakršne potrebe po pitju vina in da lahko živi brez njega. Seveda, toda brez hrane ne morem živeti, lahko sc odrečem eni vrsti hrane, nc pa vsakršni hrani. Če jc ludi vino hrana, je očitno za človeka dobrina. Vina sc seveda lahko napijemo do pijanosti; v tem primeru vino vpliva uničujoče na človekove telesne in duševne sposobnosti (pri alkoholiku pa ima še številne socialne in druge negativne posledice). V tem primeru torej vino povzroča negativne, slabe posledice za človeka, saj ga uničuje, razgrajuje, ubija.V prvem primeru jc vino hrana in človeka gradi, v drugem primeru je strup, ki človeka uničuje. To so objektivna dejstva, neodvisna od tega, kaj kdo (recimo alkoholik ali popoln abstinent) misli o vinu, ali ga ima za vrednoto ali za protivrednoto. Ali ni podobno z. vsemi drugimi stvarmi, oziroma posameznikovimi ocenjevanji le-tch? Če je večina prepričana, da sc Sonce vrti okoli Zemlje, tošc ni nikakršen dokaz, da sc to resnično dogaja. Prav lako ni nikakršen dokaz, da je nekaj dobro, čcjc nekdo (ali večina) prepričan, da jc to ali ono vrednota.Naše potrebe so lahko zgolj subjektivne, umišljene, umetno ustvarjene. Stvari, ki zadovoljujejo lake potrebe, so zgolj navidezne dobrine. Resnične dobrine pa so le tiste reči, ki zadovoljujejo objektivne človekove potrebe, torej stvari, ki človeka grade. Vse, kar človeka uničuje, pa jc ČLOVEK] OBJEKTIVNE POTREBE slabina1. Dobrina jc lahko predmet, ki ga nihče nima za vrednega, in obratno, kar imajo cele družbe za vredno, lahko sploh ni dobrina. Dobrina in slabina sla torej nekaj objektivnega (razmerje med človekovimi potrebami in objektom), nekaj, kar jc neodvisno od mnenj in spoznanj ljudi. Dobrina je vse, kar dejansko zadovoljuje objektivne potrebe človeka ne glede na to, ali se človek tega zaveda ali ne. Dobrine in vrednote Lc kaj vidijo ti norci, ti alpinisti vrednega, lepega, privlačnega v svojem norem početju, v trmoglavem siljenju v nevarnost in smrt? Lc kaj jc tem norim navijačem, da vsako nedeljo drvijo na stadione in tam tulijo kol zverine ob gledanju 22 mladeničev, ki sc podijo za nekim okroglim usnjcm?To jc zares težko razumeli. Morda Se nekako razumemo, da so ta in Številna druga početja za nekoga koristna, ampak da so jim ludi vrednote, tega pa nc. Seveda sc vseh teh norccv nc da razumeti, prav v tem jc srž vrcdnol. Jc mogoče nekomu racionalno razložili, kaj jc ljubezen? Šc tako teoretično bogata in pcdagoSko dobra razlaga nc bo veliko pripomogla k razumevanju ljubezni. Kdor hoče vedeti, kaj je ljubezen, jo mora doživeti. Enako velja za vrednote. Za dobrino zadostuje razum, za vrednoto pa je potrebno doživetje, ker so vrednote vedno ludi čustveno-voljni odnos, in nc lc razumski. V praksi jc lahko tako, da najprej nekaj doživimo kot vrednoto in Sclc nato tudi racionalno spoznamo; lahko pa ostane lc pri doživetju nečesa kot vrednote - kar pa jc lahko zelo nevarno. Dobrina, ki jo človek nc pozna, seveda nc more bili vrednota, saj jc vrednota lc to, kar jc zavestno. Toda ludi če dobrino spoznamo, Se nc pomeni, da nam bo tudi vrednota. Kot vrednota funkcionira šele, če je človeku nekaj vrednega, pomembnega, 1 Termin slabina jc polarni pojem dobrine in torej označuje negativno, tako kol dobrina označuje pozitivno. Gre za sploSno oznako tistega, kar ima na specifičnih področjih posebne izraze (npr. dobro-zto, koristno-škodljivo, lepo-grdo, zdravo-nezdravo, zakonito-nezakonito, dcmokracija-diktatura, profit-izguba, graditcv-ruScnjc, rojcvanjc-smrt, humano-nehumano itn.). nekaj, kar hoče.Vrednota je le spoznana in hotena dobrina, torej nekaj objektivno in subjektivno vrednega. Čc jc dobrina tisto, kar jc za človeka objektivno pozitivno, pa jc vrednota tista dobrina, ki je kol vrednota sprejeta tudi subjektivno. Vrednota torej vedno vključuje tudi čustveno-voljne elemente. Vrednota je nekaj, do česar imam pozitivni čustveni odnos in kar hočem, želim. Gora je pač gora, lahko jc tudi dobrina, toda vrednota jc šele za planinca. On hoče na goro, jo obožuje, hrepeni po njej, jo ljubi. Njegov odnos do gore je tudi čustven, strasten. Ta privlačna moč vrednot je tista, ki nas žene v akcijo, kljub naporom, bolečinam in žrtvam. Vredno samo jc tisto, kar nas privlači, ne pa neka zunanja prisila (kol nas, recimo, eksistenčna nuja lera v službo). Kjer jc strast, tam jc tudi zmota. Zato nas tudi slahina lahko strastno privlači, še več, začne funkcionirati kot vrednota (recimo pri alkoholiku). Starši šc posebej dobro vedo, kako otroci marsikdaj strastno žele nekaj, kar jih pelje v sigurno pogubo. Žal so tudi premnogi starši samo otroci. Prav zaradi tc trojnosti vrednot (spoznanje, čustvenost, holenje) dobrine ni mogoče narediti za vrednoto zgolj z izobraževanjem. Zalo lahko pogosto slišimo, saj vem, da je (la slika, hrana, glasba itn.) dobra, vendar meni ni všeč, jaz jc nc maram. Spoznanje jc pomembna energija, ki človeka žene v dejanjc.Ta ustvarjalna energija pa se podeseteri, če si ji pridruži tudi čuslvcno-voljna moč. Strast lahko premika gore. Strast pa je pogosto tudi slepa. Tudi sij vrednote človeka lahko zaslepi. In dobri nameni tej zaslepjenosti nc pomagajo, prej škodijo. Tedaj cilj posveti sredstvo. Zaradi tc večslojnosti vrednot sc pač lahko (in pogosto tudi sc) zgodi, da dobrina nc funkcionira kot vrednota in da slabina lahko (in pogosto res) funkcionira kot vrednota. Vrednota lahko postane le dobrina, v praksi pa je tako, da kot vrednota lahko funkcionira karkoli, da torej vrednotna funkcija živi neodvisno od dobrine. To dejstvo zavaja mnoge, tudi teoretike, da kol vrednoto definirajo že vse, kar funkcionira kot vrednota. Ampak kako lahko funkcionira nekaj kot vrednota neodvisno ali celo v nasprotju z dobrino (torej z. dcjstvi)?Dcjstva lahko sploh niso sporna. Važen jc pomen dejstev. Mladenka, strastno zaljubljena v svojega fanta, nc zanika dejstev, da sc njen fant često napije s prijatelji, da mu večkrat sedijo v naročju različna dekleta, da jc v sobi te ali one sošolke itn.;ona samo zanika, da bi bil njen fant pijance in kurbir, oziroma ničvrednež. Kako?Po njenem fanta prijatelji namerno skušajo opijaniti, ker mu zavidajo punco, kerse tako hočejo maščevali njej, ker jih jczavrnila;rcs jc, da ga druge punce obletavajo (kar jc samo dokaz, kako prima fant jc), sc mu vsiljujejo, ga zapeljujejo, hočejo ji ga speljati, so nevoščljive, z raznimi izgovori ga izvabljajo v svoje sobe, on pa kot dobričina ne zna reči nc in jim gre postorit kaj, česar ženske ne znajo, popravit kakšno luč, razložit formulo itn. Vrednotna stališča imajo lorej tri komponente: - spoznavno (s), - čustveno (č), - voljno (v). Vsaka teh komponent ima več vrednotnih stopenj, od skrajno pozitivnih do skrajno negativnih: prepričanje, da jc popolna slabina 0 e o prepričanje, da jc popolna dobrina popolno sovraštvo čista ljubezen napada, uničuje povsem podpira, ščiti Vsaka teh komponent jc lahko bolj ali manj absolutizirana. Odnosi med njimi so zelo zapleteni. Racionalni argumenti, recimo, kritika skupine, bodo zato učinkovali zelo različno na posamezne njene članc;tisti, ki so močno čustveno navezani na skupino, bodo reagirali tako, da skupino šc bolj cenijo, oni, ki so bili manj čustveno vezani, pa bodo do neke mere sprejemali kritiko. Realnost in vrednote Objektivne potrebe človeka so okvir vrednot. Objektivna potreba jc gotovo tudi to, da bi vsi ljudje imeli obleko, hrano, streho nad glavo.Vredno bi bilo, da bi jutri bili vsi ljudje zdravi in siti. Pa jc možno, da bi bili jutri vsi ljudje zdravi? Očitno nc. Jc potem to lahko vrcdnota?Je lahko vrednota nekaj, kar jc nerealno, neiiresničljivo? Plemenitosti zamisli o zdravju vseh nc gre oporekati, toda to je vendarle utopija. Vrednota je lahko le tisto, kar je realno možno. Tisto, kar nc more zadovoljiti objektivnih človekovih potreb, nc more bili vrednota. Vrcdnola je lahko lc tisto, kar jc znotraj paralelograma objektivnih človekovih potreb in realnih možnosti na drugi strani. Meje med realnimi možnostmi in utopijo ni vedno lahko potegniti, pa ludi fiksna ni. V obeh primerih pa gre za problem znanja. Utopija tudi ni vedno negativna; iskanje možnosti za zadovoljitev neke človekove potrebe, četudi je v danem trenutku utopično, je lahko pozitivno, ker spodbuja k preučevanju, ki potem lahko odkrije novo realno možnost. Realne možnosti so določene z vsakokratno dejanskost jo. Dejanskost se nenehno spreminja (kot samotok, ali zaradi človekovega delovanja) in s tem realne možnosti. V družbenih procesih je to Sc zlasti očitno; zamisli majhnih sekt, skupin ali gibanj pogosto delujejo utopično, vendar s kakšno veliko politično spremembo (npr. vojno, revolucijo, ali s smrtjo diktatorja) postanejo realne (in se potem tudi uresničijo). Dejanskost ne določa le realnih možnosti, ampak tudi same potrebe človeka in s tem polje dobrega in vrednot. V določenih geografskih razmerah obstaja, recimo, potreba po oblačilu (celo kožuhu), v drugih pa nc. Zato je v prvem primeru oblačilo dobrina in vrednota, v drugem pa ni (oziroma jc nekaj nevtralnega). Nemorali1 je gibalo zgodovine Realne možnosti so vedno precej širše od spoznanih realnih možnosti. Ker se naše vedenje širi, sc tudi meje spoznanih realnih možnosti širijo. S tem se širi tudi polje dobrin in vrednot. Spreminja sc tudi spoznanje o človeku in njegovih objektivnih potrebah.To pa širi ali oži polje dobrin in vrednot. S spreminjanjem spoznanj sc torej spreminjajo tudi vrednote, bodisi da se odkrivajo ali nastajajo nove, bodisi da sc stare prepoznajo kol ncvrcdnotc. Z odkrit ji makrobiotike (tu predpostavljamo, da so točna) se je precej spremenila sestava zdrave prehrane (malo soli, sladkorja, mleka, mesa, pa veliko žitaric ipd.), s tem pa tudi dobrine, medtem ko tc dobrine le počasi postajajo tudi vrednote. Z odkritjem aidsa seje vredno in nevredno v spolnih odnosih precej spremenilo. Vsako odkritje novega zdravila pomembno spreminja meje realno možnega in s tem polje vrednega. Veliki nemški filozof Hegel pravi, da je gonilna sila zgodovine nemorala. In res, odkrivanje novega jc praviloma delo posamcznika;lo novo, šc zlasti čc gre za odkritje novih možnosti in s tem novih dobrin (in nato vrednot), jc bilo največkrat za obstoječo družbo in moralo nemorala. Novo se jc pojavilo kol manjšinsko in sc jc moralo uveljaviti šele v boju z. večinskim, vladajočo moralo.V tem smislu se seveda novo najprej pojavlja kot nemorala. Seveda, rečeno s Cankarjem, Jermani propadejo, ne pa hlapci, toda živela bo Jermanova morala, ne pa morala hlapcev. Ali jc potem v imenu napredka treba slaviti na novo, na nemoralo? Nekateri res stavijo vse na novo (na področju umetnosti ali pol it ikcsc sploh pogosto poizkuša novo prikazati kol boljše od starega ali cclo kol edino vredno, vse staro pa kot nevredno). Novo nikakor ni že s tem, ker jc novo, vredno (ali boljše od starega). Z novim se nc odkriva le nove dobrine, ampak tudi nove slabinc (recimo orožja). Proglašati številčnost ali novost za merilo vrednega jc zelo nevarno.Proglasiti večinsko (staro) mnenje za objektivno vredno pomeni zaviranje zgodovinskega razvoja, če pa sc stavi lc na manjšino (novo), potem sc soočimo z nevarnostjo anarhije in samouničenja. Čcjc nekaj znanstveno ali strokovno ugotovljeno, da jc dobrina, šc nc pomeni, da bodo ljudje to sprejeli kol vrednoto. Nekaj, kar je objektivno vredno, postane vrednota šele takrat, ko jc kot tako sprejelo tudi subjektivno, ko postane prepričanje posameznika. Vrednota jc torej listo, kar jc človeku pomembno, in sc zato zavzema za tisto, ludi kadar ga k temu nc žene eksistenčna nuja ali korist. Šc več, nespoštovanje tistega, kar ima za vrednoto, sc mu zdi izdaja samega sebe. Kaj jc dobrina in kaj slabina, je torej mogoče izkustveno in znanstveno (če hočete tudi z. eksperimentom) ugotovili. To nc pomeni, da jc vedno mogoče enostavno in zanesljivo določili, pa naj gre za družboslovna ali naravoslovna spoznanja. Kaj človeka gradi, vedno ugotavlja človek, zato seveda nobena resnica ni popolnoma objektivna, ampak vedno subjektivna, tj. človeška. To subjektivnost nc gre enačiti s subjektiviz-mom (samovoljo, mnenjem). Subjektivnost naših spoznanj sc seveda veča, čc gre za spoznanja, ki so tesno povezana z interesi in s tem s čustvi posameznika ali skupine.S prepričanji ljudi je zaradi tega možno zelo manipulirati, z njihovimi pojmovanji vrednega šc posebej. Ker sta znanje in informiranost posameznikov zelo različna, jc to toliko lažje (npr. enkrat dokazovali, da jc atomska energija najbolj varna, drugič, da jc najbolj nevarna).Ko sc ljudi /.manipulira, recimo, da jc lasten narod ogrožen, privede to v nacionalizem, ta pa dalje do najhujšega zla (npr. fašizem); in vse to sc iskreno predstavlja kol najbolj vredno početje. Problem jc v tem, da bocrn doživlja svet boemsko, katolik katoliško, fašist fašistično, ženska žensko, oče očetovsko itn.Človek ni lc racionalno bitje, njegova psiha je mnogo bogatejša. Človekova dušcvnosl ni stroj, kjer bi posamezne funkcije poljubno vklapljali ali izklapljali. Zato svet doživlja celovito, racionalno-čusivcno-voljno.Naša spoznanja so zato vedno tudi zainteresirana spoznanja. To šc posebej velja za vrednote. Ta zainteresiranost pa lahko naša spoznanja zelo subjektivizira in popači. Lc kdo šc ni doživel, da ga jc zob nehal boleti, ko jc prišel v čakalnico zobozdravnika. Psihologi so naredili žc mnogo preizkusov, ki dokazujejo vpliv čustev, potreb, interesov, stališč ipd. na naša spoznanja. Tako so, rccimo zbrali več skupin z različnimi interesi; na platno so jim projicirali različne besede za 0,01 sekunde. Rezultati eksperimenta so pokazali, da jc vsem uspelo prebrali več besed, čc so sc Ic-tc nanašale na njivo interesno področje. Enako so antisemilsko razpoloženi ljudje češče kot drugi na fotografijah prepoznali židc. Nek drug eksperiment jc pokazal, da revni otroci prcccnjujcjo velikost kovanccv. (Čc bi preverjali tudi vrednote, bi sc najbrž pokazalo, da ti kovanci bogatim otrokom sploh niso vrednote, lačnim pa so velika vrednota.) Za razumevanje vrednotnih stališč (to jc tega, kar funkcionira kol vrednota) jc interesanten šc cn eksperiment, ki kaže vpliv sočloveka na njegova stališča. Na eni kartici jc bila črta. Na drugi kartici jc bila ena, enako dolga črta, poleg nje pa še ena daljša in ena krajša. Eden jc bil žrtev, ostali uganjevalci pa so namerno na drugi kartici kot pravo identificirali napačno črto. Eksperiment je pokazal, da jc kar 37% žrtev podleglo mnenju večine. Dokler jc tcstirancc imel samo enega, ki jc trdil nasprotno, jc vztrajal pri svojem, čc sla mu nasprotovala dva, jih jc podleglo 13,6%, če pa so nasprotovali trije, pa jc žc kar 37% tcstiranccv podleglo mnenju večine. Čc je tako pri spoznavanju tako enostavnih reči, polem golovo lahko sklepamo, da jc pri vrednotnih stališčih vpliv okolice šc mnogo večji. Žc pri kompleksnejših dejstvih sc tovrstni konformizem poveča tudi na več kol 50%, v različnih kombinacijah pa so merjenja pokazala, da ludi do 80% tcstiranccv podleže lažnivcem.2 2 Pojcdinac i druSlvo, str. 517-534. Kako močno vplivajo na vrednotna stališča psihosocialni dejavniki priča poizkus - ki potrjuje splošno znano izkustvo - ki je pokazal, da sc otroci najraje igrajo s tisto prepovedano igračo, za katero je zagrožena najstrožja kazen.Torej najbolj prepovedano jc najslajše. Ali lo velja le za otroke? Čim dlje nekaj funkcionira kol vrednota, tem težje jc tako stališče spremeniti. Zalo so stereotipi (prepričanja o značilnostih, zlasti moralnih značilnostih posameznih narodov, poklicev ipd.) tako trdoživi.Raziskave so ludi potrdile splošno mnenje, da so starejši ljudje "starokopitni"; čim starejša so stališča, tem težje jih jc spreminjati.Ker se danes nova spoznanja kopičijo zelo hitro, s tem pa tudi nove dobrine in vrednote, postaja ta starokopitnost vse bolj očitna in tudi večja prepreka novim vrednotam. Shema dobrin, vrednot in tistega, kar funkcionira kol vrednota je torej takale: NESPOZNANO POLJE DOBRIN IN VREDNOT DOBRINE j VREDNOTE FUNKCIONIRA KOT VREDNOTA Kakor razlikujemo resnico (objektivno spoznanje) in mnenje, tako moramo ločiti vrednote in vrednotna stališča. Mnenje seveda funkcionira kot rcsnica, dejansko pa so mnenja točna in napačna spoznanja.Tudi vrednotno stališče vedno funkcionira kol vrednota, dejansko pa vsebujejo vrednote in nevrednote. Dobrina postane vrednota, ko postane stališče, vendar vsako vrednotno stališče ni tudi že vrednota. Zelo nazorno pokaže razliko med vrednoto in nečim, kar le funkcionira kot vrednota (ker to nekdo pač ima za vrednoto), placebo učinek" v zdravstvu. Raziskave so pokazale, da sc kar 30-40% bolnikov po teh "sladkornih" zdravilih počuti bolje. V ZDA so eksperimentirali celo pri bolnikih /. angino pectoris. Bolnike s to boleznijo so običajno operirali, pri eksperimentu pa so bolnike le odprli in takoj nato zašili. In rezultat? Bolečine pri bolnikih, ki so jih le navidezno operirali, so sc zmanjšale v enaki meri, kol pri tistih, ki so jih v rcsnici operirali. Še bolj zanimiv je bil poizkus s kemoterapijo (ki lahko povzroči izgubo las). Pri placebo skupini (ki torej ni dobila kemoterapije) je po "zdravljenju" kar 30% "pacientov" izgubilo lase . Poleg vrednot in tistega, kar funkcionira kol vrednota, bj torej lahko ločili šc placebo vrednote in protivrednote, saj golovo ni razlogov, da taki učinki obstajajo tudi na nemedicinskih področjih. 3 Gre zalo, da bolnik dobi namesto zdravila neko neškodljivo substanco, pri tem pa ga zdravniki pustijo v dobri veri, da jc dobil zdravilo. 4 J. Pctkovšek, Ozdravitev brez pomoči uradne medicine. Delo, 30. 4. 1991. Filozofska antropologija in vprašljivost človeka 2. del vojan rus POVZETEK Pri vseh drugih hiljih so bistveni fragmenti čvrsto fiksirani v določenih plasteh. Pri človeku pa je mesto bistvenih fragmentov zelo nihajoče in se premika med zelo oddaljenimi plastmi človeške celote. Zato je človek večni iskalec samega sebe, je na večni poli k samemu sebi. V zelo fluidnem in večplastnem bogastvu svojega sveta človek zelo težko najde svoje bistvo, čeprav je le-to objektivno določljivo. V človeku so velike oddaljenosti, nasprotja in nihanja med centrom človeške bili, med človeškim bistvom in človeškim svetom, ki je identičen s človeško celoto. Med tem ko ima človek najbolj izostren in izgrajen center, pa je človeško bistvo lako disperzno in nihajoče, da je človek tudi s tem izjemno bitje kozmosa. Izredno bogata in izredno gibljiva ckscentričnost fragmentov človekove bili in bistva stremi vse do dimenzije kozmične brezkončnosti. To je (lahko) struktura in dinamika bistva vsakega človeškega posameznika in ne samo izbrancev. Človek (posameznik/skupina) ima velik presežek zelo različnih možnosti in tudi s tem je človek izjemno bilje v kozmosu. Zalo jc človek zelo pogojno, samo delno determinirano bilje in zato je v kozmosu najbolj odprto, najbolj nedoločeno in nedokončano bilje, je večno vprašljivo bitje. Druga naravna bilja so v normalnih pogojih izpolnjena bilja, človek je po pravilu izrazito neizpolnjeno bilje. Brezmejni presežek bogastva človeških možnosti nad človeškimi uresničitvami ima koren c sposobnosti zamišljanja, da proizvede brezmejno mnoštvo najrazličnejših uresničljivih zamisli, od katerih človek kot končno časovno-proslorno bilje lahko uresniči le zelo majhen del. ABSTRACT PHILOSOPHICAL ANTHROPOLOGY AND THE QUEST I ONA BILITY OF MAN PART 2 In all oilier beings, essential fragments arc firmly in specific layers. In humans, the site of essential fragments oscillates greatly, moving between very distanced layers of the human totality. This is why a human is an eternal self-searcher, he is on an eternal path towards himself. The human, in llie veiy fluid and multi-layered richness of his world, has great difficulty in finding his essence, even though this is objectively determinable. In man, great distances, opositions and oscillations between the center of the human being, between the human essence and human world, which is identical to the human totality. While the human has the most sharpened and constructed center, the human essence is so dispersing and oscillating, that the human is thus also an exceptional cosmic being. The exceptionally rich and exceptionally mobile exccntricism of the fragments of man's being and essence strives to the dimensions of cosmic infinity. This is (may be) the structure and dynamics of every human individual, and not only selected ones. The human (individual/group) has a great surplus of very different possibilities and so the human is also an exceptional being in the cosmos. That is why the human is a very conditional, only partly determined being, and is thus in the cosmos the most open, most undefined and unfinished being. The human is an eternally questionable being. Other natural beings are, under normal conditions, complete beings, the human is, as a rule, an unfulfilled being. The infinite surplus of the richness of human possibilities over human achievements has its roots in the capability of conception, to produce infinite masses of the most varied realizable ideas, of which the human, as a final, temporal-spatial being, can realize only a small part of. V deli h Študije o antropologiji, ki sem ju objavil v dveh prejšnjih zvezkih Anthroposa1') sem poudaril, da se antropologija iztrga ozkim okovom abstrakeioniz-mov, ponižnemu služenju drugim vedam in drugim filozofskim disciplinam in da antropologija doseže (zase in za vso filozofijo) vso Širino svoje suverenosti šele takrat, ko postane navidez zelo skromna v pojmovanju človeškega bistva; šele takrat, ko smelo sprejme hipotezo, da jc človeško bistvo v vsem (znanem) vesolju (kosmosu) najbolj negotovo, najbolj nihajoče, najbolj vprašljivo in najbolj dramatično. Ta hipoteza jc bila v filozofiji lc redko jasno naznačena (Hcraklit, izvirno krščanstvo, Hegel, Marx, delno Freud, Trstcnjak), prevladuje pa v religijah in v (delu) umetnosti. Samostojni prispevek, ki ga lahko filozofska antropologija da človekovi težnji, da zagleda svoj resnični obraz, jc iskanje racionalno-vzročnega odgovora na dve vprašanji: - ali obstaja skupni vzrok (vzroki) v vsem kozmosu izjemnemu nihanju, izjemni vpraSljivosti in izjemni dramatičnosti človeškega bistva; - katere so glavne oblike, modusi tega nihanja, vpraSljivosti in dramatičnosti. Kot sem žc omenil v prejšnjih razpravah, ima ta dramatična, eruptivna in nihajoča narava človeka - ki jc najbolj razvidna iz dramatične zgodovine dosedanjega človeštva - nedvomni skupni vzrok, skupni koren že v najmanjši človeški enoti, ki prva izrazito preraste človeški biološki substrat: v strukturi delavnega akta. Stalni, nepresušni vrelec dramatičnosti človeškega bistva so sestavine delavnega akta, ki sc (v zelo raznolikih oblikah) pojavljajo v vsakem najmanjšem, individualnem produkcijskem aktu, saj ima vsak akt na vsakem področju (morala, materialna produk- 1.) Anthropos St. I. - III. in St. IV. - V, 1991 cija, umetnost, politika, religija, vzgoja, zdravstvo, znanost, družina) iste sestavine, če je celovit: potrebe - želje - motivi, zamišljanjc in fantazija, delovna moč in delovna akcija, sredstva in predmeti dela, proizvod in zadovoljitev potrebe (precejšen del tega zajemajo Aristotelovi štirje vzroki: causa formalis, causa malerialis, causa cfficicns, causa finalis). Delen prikaz in dokaz, kako prav ti v enotno strukturo delovnega akta povezani vzroki sprožajo in neprestano netijo dramatičnost človeškega bistva, bom podal z analizo naslednjih izjemnih oblik (modusov) v vsem kozmosu izjemnega človeškega bistva: najbolj slojevita, bogata celota in najbolj fragmentarno in fluidno bistvo Človeka; največji razpon in nihanja med možnostmi in uresničitvami človeka; največja nihanja med določenostjo in ncdoločcnosljo - odprtostjo človeškega bistva; največja nasprotja med najbolj izrazitim centrom celote in cksccntričnostjo - disperznostjo bistva; največji spopad med samousmerjanjem in samotokom; človek kol bitje najbolj dramatične razvojnosti; nihanje med največjo organiziranostjo in največjim kaosom; največja spremenljivost konkretne optimalne celote; napetost med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. 1. BOGATA, SLOJEVITA CELOTA IN FRAGMENTARNO-FLUIDNO BISTVO Človekovo bistvo in ccloto bi obsodili takoj na smrt v abstrakcionistični stiskalnici, čc bi jima pristopili z dosedanjimi ontološkimi predstavami o bislvcnosti (kol jc delala večina filozofije). Z nobenim bistvom in ccloto v (znanem) kozmosu niso abstrakcionisličnc predstave o bistvu tako divje sprte in sovražne, kot s človeško celoto in njenim bistvom. Ker jc človeška cclola najbolj bogato slojevita v (znanem) kozmosu, jo abstrak-cionizem veliko bolj osiromaši kot pa enoslojne pojavnosti (fizikalne mase / ali kemični elementi). Ker sc fragment, ki uteleša bistvo človeške celote v njenih posamičnih razvojnih fazah, giblje veliko bolj nihajoče in fluidno skozi različne sloje čoveške celote, abstrakcionistično fiksiranje bistva (v eno ali dve plasti) vnese v to izjemno dinamiko njeno smrt in pogreb. Prav v pojmovanju bistva - tistega, kar jc najvažnejše v določeni celoti, kar jc njeno jedro in "duša" -jc bil dosedanji abstrakcionizcm vseh vrst najbolj neusmiljen. Čc je abstrakcionizem na področju akcidcnc, fenomenov, čutne lupine šc dopuščal različnosti, nasprotja in gibanje, je na področju bistev najbolj težil k razlagi, da so bistva sama statična, v sebi brez. razlik in samo obča. Očitno jc bila taka shema najbolj uničujoča prav za tisto bistvo in ccloto, ki sta najbolj slojevita in najbolj dinamična: Človeška celota in njeno bistvo. Samo poznanje tega teoretskega nasilja (glede njega imajo enake deleže materializmi in idealizmi, racionalizmi in empirizmi in cmotivizmi itd.) nam lahko razloži tisto strahotno osiromašeno predstavo o človeški celoti, ki jo jc filozofija zoževala na eno - dve statični plasti. Tako jc prihajala v konflikt z najbolj splošnim izkustvom najbolj normalnih ljudi, ki so za sebe dobro vedeli, da so izzvani z mnogimi nasprotji in da nihajo med njimi: to njihovo lastno izkustvo so mnogo bolje posplošili njihovi mili in religije, kot čudaška in trmasta, oz.kogleda filozofija. Ta filozofska večlisočletna "situacija" zahteva temeljilo pojmovno revolucijo: namesto da bi (kot doslej) najprej zgradili ozko vnaprejšnjo predstavo o bistvu in z njo pristopali k večslojni človeški celoti, bomo najprej analizirali lo celoto in njene v/.rokc; šele izhajajoč iz tc izjemne celote, bomo našli dovolj prostora za dinamično nihanje človeškega bistva v njej. Ta pristop pa jc še bolj učinkovit, čc je združen s splošno ontološko-dialektično teorijo o bistvu, ki sem jo napisal pred petintridesetimi leti in objavil malo kasneje2''. Po tej teoriji so vsa celovita posamična bistva v kozmosu rezultat dinamične sinteze njihovih delnih bistev (kvalitet) in razvojnih faz; vsa bistva so notranje nasprotna; posamična in obča bistva pa so v odnosu enotnosti in nasprotij. Vse tc značilnosti kozmološko-ontološkc bisivcnosti niso pri človeku samo bistveno bolj zaostrene kot pri vseh drugih znanih bitjih kozmosa, ampak ima človeško bistvo in njegov odnos s človeško celoti tudi izjemno strukturo, ki sc močno razlikuje od strukturnega odnosa (med celoto in bistvom) vseh drugih znanih bitij. Medtem ko je pri drugih bitjih bistveni Iragment(i) zelo čvrsto fiksiran v določeni plasti (plasteh) celote, se trenutno - fluidno mesto človekovega bistvenega fragmenta zelo spreminja v številnih plasteh njegove celote in pogosto ostaja prazno - kar sc nc dogaja niti najbolj razvitim živalim (in šc manj drugim bitjem). Poleg tega ima človeški bistveni fragment še eno izjemno in na videz, paradoksalno strukturno lastnost: jc v primerjavi z. bogato razvejano celoto človeka po pravilu kvantitativno manjši kot pri drugih bitjih, ima pa (za rast ali za sesutje celote) veliko bolj usodno mesto kot v drugih bitjih. Zato je človek večni iskalce samega sebe, na večni poti k samemu sebi. Njegova dosedanja zmeda in nesreča je bila, da sc jc tega potovanja k samemu sebi bal kol največje nesreče, da ni videl, da mu jc s tem potovanjem po različnih kraljestvih njegovega, človeškega sveta dan pristop k razkošjem, ki niso dana drugim bitjem. Do tc nepotrebne nesreče pa jc človek prišel, ker jesam, po lastni "krivdi", nasedel navidez, udobni vabljivosli, da lahko trajno drema na eni sami abstrakciji (enako jc filozofija pogosto izražala to vsem ljudem zapeljivo željo). Človek pa se od vseh drugih bitij razlikuje kot iskalec samega sebe zato, ker sc njemu (kol najbolj razvojnemu bilju) njegov bistveni fragment neprestano in hitro projicira v prihodnost, veliko hitreje, kot ga on pogosto uspeva dojeti: živali pa jc večina njenih bistvenih delov bližja tu in sedaj. Izvori neprestanega vznikanja, obnavljanja, spreminjanja vseh omenjenih izjemnih strukturnih odnosov med človeško celoto in bistvom so sestavine delovnega akta (potrebe - želje, zamišljanjc, proizvodi itd.). Izjemne sestavine človeškega delovnega akta so namreč izvor tiste bogate in izjemne vcčslojnosti človeške cclolc, ki določa posebnost človekovega bistva, posebnost njegove narave in njegov odnos s celoto. Dejansko jc odnos med človeško celoto in bistvom močno drugačen od drugih bitij. Pri človeku je razlika med bistvom in celoto ostrejša, pri živali pa sta celota in bistvo skladnejša: dosedanja filozofija jc to skladnost iz. drugih bitij projicirala v človeka. Zlasti pri človeku jc torej v njegovi izjemni naravi utemeljeno, da gremo analitično od cclot k bistvu, med tem ko jc dosedanja filozofija šla od ozkega bistva k celoti. Za izjemno človeško celoto jc značilno, da so njeni številni "sloji" ludi vsi izrazito avtonomni, da ima vsak svoje izrazite kvalitete in da jc zato šc posebej zapleteno, negotovo in nihajoče premeščanje bistvenega fragmenta (fragmentov) iz "sloja" v "sloj". S to tezo pa sc precej odmikamo od prevladujočega rcdukeionizma večine 2.) Dialektika človeka, misli in sveta, Ljubljana,!967,str.153- 178. filozofije (idealistične in materialistične itd.), ki je reducirala avtonomne "sloje" na en sam "sloj" (ali na duhovnost ali na gospodarstvo ali državo, itd.). Avtonomija slojev človeške celote je utemeljena izvorno v sestavinah delovnega akta. Prav zaradi svojega izvora je človeška slojevitost in večdimcnzionalnost izjemno izrazita. Izrazitost posamičnih slojev človeške celote ima izjemen izvor in obliko, ki sta prisotna že vstrukturi najmanjšega akta in ju nima živalski svet: izvor možne izrazitosti človeških slojev jc zamišljanjc, oblika uresničene izrazitosti pa so proizvodi. Zamišljati je jc najbolj svobodna in najbolj bogata oblikovana moč v vsem (znanem) vesolju, ker plete sinteze pojmov, ki so najbolj svobodne (od bioloških in drugih naravnih moči, obenem pa najbolj sposobne vse tc naravne moči povezati, kot se one same nikoli nc bi mogle. Ta najvišja (znana) oblikovalna moč (znanega) vesolja se uresničuje v produktih (materialnih, umetniških, znanstvenih, religioznih, moralnih, vzgojnih, itd.). Lc-ti vsi skupaj tvorijo tisti človeški svet, ki jc tako izrazito drugačen od vsega ostalega naravnega sveta, da se vzdiguje kot osamljena vulkanska gora nad mirno ravnino. Najvažnejši "sloji" človeške celote so najbolj razvidni in najbolj preverljivi s pogledom na vso zgodovino vsega človeštva. Med poznavalci zgodovine človeštva ni sporov, da so scv tej zgodovini oblikovale naslednje velike izrazite človeške plasti (ko te plasti imenujem "sloji", jih seveda ne mešam z družbenimi sloji - razredi, temveč mislim na tisto slojevitost človeške celote, ki jo loči od živali in drugih naravnih bitij). I. DUHOVNOST, s podsloji kot: - morala, - jezik, - mil, - religija, - umetnost, - filozofija, - znanost, - vzgoja in šolstvo, -sredstva za informiranje (podsloji plasti DUIIOVNOST1 nimajo tega vrstnega reda glede na svojo antropološko pomembnost, ampak po približnem zgodovinskem nastajanju). II. POLITIČNE STRUKTURE (država, politične stranke in gibanja in podobno) III. GOSPODARSTVO IV. IZRAZITE ČLOVEŠKE (NADBIOLOŠKE) MIKRO IN MAKRO -SKUPINE (sem spadajo večplastne nadbiološke skupine - narod, pleme, lokalna skupnost, družina - ki vsebujejo po več zgoraj omenjenih slojev-plasti: morala, jezik, religija, vzgoja, gospodarstvo in podobno). V. BIOLOŠKA PLAST ČLOVEŠTVA Celoto človeškega bilja tvorijo vse zgoraj naštete plasti I, II, III, IVin V,oziroma različne sestavine teh plasli. Kar štiri od teh velikih plasti (I-IV) ločijo človeka od najrazvitejših živali in le ena (V) jim jc (delno) skupna, pa šc la je oblikovana in usmerjana s strani omenjenih štirih izjemnih človeških plasli. Štiri velike plasti (I-IV) vsebujejo veliko bogastvo zelo različnih človeških produktov, ki tvorijo izjemen človeški svet (izjemen zato, ker li produkti ne bi mogli nastati - čc nc bi bilo človeškega zamišljanja - po nobeni naravni zakonitosti, niti po vsoti vseli naravnih zakonitosti). Vse omenjene plasti imajo svoje pomembne sestavine v vseh normalnih posameznikih in imajo izvor svojega obnavljanja, združevanja in odtujevanja ter nihanja žcv izrazitih človeških sestavinah posamezne človeške individuc: spoznavanje, zamišljanjc, čustvovanje, domišljija, telesnost, družbenost. Preden preidemo na podrobnejšo analizo, kako ta izjemna človeška cclota določa človeško bistvo, jc nujno šc ugotovili: vsaka od omenjenih štirih izrazitih človeških plasli ima tudi svojo lastno notranjo zakonitost in lastno živo dinamiko in prav zato jc celotna dinamika človeka izredno burna (veliko bolj kol to morejo doumeti liste rcdukcionistične teorije, ki človeško celoto zoži jo na samo eno plast ali podplasl, npr. na gospodarstvo ali državo ali gibanje idej). V ilustracijo naj navedem primera: burna samostojna zakonitost gospodarstva seje izrazila v velikih gospodarskih krizah v 19. in v začetku 20. stoletja, eruplivna samostojnost politike pa v ogromnem številu uničujočih vojn. S tem pa smo sc približali naslednjemu koraku: dojeti, v čem je veliki razkorak med človeško celoto in človeškim bistvom, ki je izjemen v vsem (znanem) vesolju in ki obenem določa izjemno naravo človekovega bistva. Na prvi pogled bi se zdelo: bolj je človeška celotna večplastna in bolj so bogate posamične plasli - bližja jc človekovemu bistvu. Zgodovinska izkušnja pokaže: najbogatejša cclota jc lahko take oblike, da najbolj ogroža človekovo bistvo, da ga uničuje. Zahodna Evropa jc v zadnjih stoletjih razvila veliko bogatejše plasti gospodarstva, znanosti, umetnosti, šolstva, politike, zdravslva kol vsi drugi kontinenti. In vendar so sc prav lu razvile najstrahotnejše vojne, ki so najbolj uničevale človeško bit in bistvo, velike gospodarske krize, ki so stotinam milijonov brczposlcnih onemogočile, da izrazijo svoje bistvo; tak lip proizvodnje na traku, ki tudi onemogoča milijonom, da izrazijo svoje bistvo. Bogati razvoj izjemnih plasti človeške celote ni šc nobeno zagotovilo in določilo človeškega bistva (posameznika niti družbenih skupin), ampak jc to lahko lc tako strukturiran družbeni prostor, ki omogoča vsem posameznikom, da iščejo in uresničujejo človeško bistvo v svoji osebi: samo skozi osebe sc lahko uresničuje bistvo v skupinah in človeštvu. Oseba jc temelj razvoja vseh bistvenih vrednost, ker sc temeljno odločanje za uresničitev bistvenih možnosti dogaja v vseh posameznikih: vsak jc sposoben zamišljanja in ima s tem po pravilu svobodo odločanja, ali bo svoje človeško bistvo razvil ali ne. Optimalnega razvoja bistva posameznika nc more zagotoviti nobena družbena prisila, saj žc po svoji naravi prisila duši svobodno zamišljanjc in zato nc more zbuditi tega glavnega vrelca proizvodnje bistva, ampak lahko razvije samo nižjevrstne enostranskosti človeka. Tudi bogati "sloji" v posamezniku nc zagotavljajo, da bo dosegel svoje konkretno človeško bistvo, sc pravi, da bo tako uresničeval možnosti, skrite v teh "slojih, da bo svojo osebo optimalno izpolnil v toku svojega življenja. Tok družbenega življenja nosi številne posameznike, ki so imeli bogato izobrazbo, sposobnosti, telesno zdravje in dober družbeni položaj, pa vendar niso mogli najti sebe. Človek jc namreč bitje, ki v bogastvu svojega človeškega sveta najtežje najde svoje bistvo: svojo osebno in družbeno in kozmično optimalno izpolnitev (vse tri so ncrazdružljivc). Človek je izjemno bitje kozmosa tudi v tem, da je edini "obsojen" in "usojen" na iskanje svojega bistva in smisla. Človeško bistvo jc toliko bolj "droben" fragment njegove celote in toliko bolj nihajoč fragment, kolikor bolj je celota razvita, večplastna. Pri najbolj razvitih živalih sc njihovo bistvo nahaja vedno v njihovi edini - biološki - plasti. Pri človeku -posamezniku pa sc najvažnejši delce bistva v enem trenutku nahaja v biološki (najnižji) plasti, že v naslednjem trenutku pa lahko v najvišji duhovni plasti. Toda ogromnost nihanja in negotovosti bistva človeka ni samo v tem, da uresničeni delci bistva stalno nihajo med najbolj oddaljenimi plastmi, ampak da edino pri človeku bistveni dclcc lahko izostane iz mest, ki pomenijo trenutno optimalno izpolnitev. Število izoslalih (vendar možnih) optimalnih delaecv in njih pomeni za neuresničitev celovitega bistva človeka so lahko večji od uresničenih delcev - in že jc izgubljeno človeško življenje (čeprav seje okolici zdelo, da ta živi zelo dobro). Edino človek lahko niha med bistvenim in nebistvenim, nesmiselnim življenjem, nobeno drugo bitje. Zato sc edino človek lahko tako intenzivno in zaskrbljeno sprašuje o svojem bistvu in smislu, veliko bolj kol sc sprašuje o bistvu drugih bitij. Negotovost in nihanja človeškega bistva nista samo in predvsem v tem, da sc ni lahko odločiti: katera od številnih dobrin v raznih plasteh jc trenutno najpotrebnejša za graditev bistva. Negotov jc namreč sam glavni izvor stalne graditve bistva - glavne sestavine delovnega akta: spoznanje, zamišljanjc, odločanje in uresničitev produkta (duhovnega ali materialnega, osebnega ali družbenega). Največji del graditve osebnega in skupinskega bistva ni namreč v prisvajanju dobrin in vrednost, ampak v njihovem proizvajanju v vseh plasteh (duhovnost, politične strukture, gospodarstvo, graditevskupin in biološko-ckološka proizvodnja). Prav tu pa jeogromen prepad med živaljo in človekom. Žival daleč največji del svojega bistva uresničuje z akcijo neposrednega prisvajanja, človek pa z. posrednim produciranjeni vrednot. Med tem ko nagon žival z veliko gotovostjo sili k predmetu, sposobnem vzdrževanja bistva, mora človek najprej s spoznanjem ugotoviti: kateri korak bo najvažnejši (la trenutek) v njegovem zapletenem svetu; potem si mora zamisliti produktiven cilj in ga uresničiti, pogosto (čc jc cilj zanj srednjeročen ali dolgoročen) v dolgem produkcijskem procesu. Na vsej tej dolgi poli do človekovega lastnega bistva pa so vse omenjene faze - spoznavanje, zamišljanjc, produkcijski proccs - veliko bolj negotove, kot neposredno uresničevanje bistva pri vseh drugih bitjih, bistvo teh bilij jc veliko bolj stabilno in enostavno kot pri človeku (jepa tudi v sebi skromno različno in gibljivo). S tem smo pri izvoru strahotne teoretske zmote znatnega dela filozofije, ki jc preučevala bistvenost samo na ontološki in gnoseološki način. Pri tem so nujno obrnili pozornost bitjem izven človeka, našli pri njih to precej stalno-cnostavno bistvo in tega šc osiromašenega so vsilili človeku, ki ima popolnoma drugače struktuirano in dinamično bistvo, kol vsa druga bilja. Ker človekovo bistvo grade tudi številne srednjeročne in dolgoročne projekcije, jc človeška bistvenost tudi mnogo bolj obrnjena v prihodnost, kot pri vseh drugih znanih bitjih. Težavnost bistvene graditve človeka je potencirana s tem, da bogati človeški svet nikakor ni preprosto dober ali nevtralen, ampak jc v njem veliko produktov, ko so navidez taki, dejansko pa odtujeni, kot laki pa uničujoči za človeško bistvo in bit. Vse velike težave graditve človeškega polnega bistva pa ljudje lahko obvladajo, čc produktivno - bistveno - vrednostno usmerijo vse svoje možnosti. Vse težave za preboj in uveljavljanje človekovega polnega bistva so namreč nastale iz lastne človeške narave, niso od hudiča, in jih človek zato lahko produktivno -kvalitetno preraste. 2. NASPROTJE MED NAJIZRAZITEJŠIM CENTROM BITI IN NAJVEČJO DISPERZNOSTJO BISTVA Številne enostranskosti težijo k izenačitvi, identiteti med središčem človeške biti in človeškim bistvom in človeškim svetom: bit, bistvo in svet naj bi bili isto! To neverjetno reduciranje in poenostavitev lahko preraste samo filozofska antropologija, ki poišče vzroke zelo zapletenim odnosom med človeškim središčem (centrom), bistvom in svetom v sestavinah in v celoti delovnega akta. Čeprav so med središčem, bitjo in (človekovim) svetom določene medsebojne vezi, so razlike ter zapletenosti teh vezi / razlik neprimerno, izjemno večje kot pri drugih (znanih) bitjih. Poenostavljanje odnosa središče-bistvo-svet jc zlasti razvidno v novoveški racionalistični filozofiji in njenem gnoscologističncm pristopu. Skromni, siromašni rezultati tega gnoscologizma v spoznavanju (torej prav na lastnem bojnem polju racionalizma) človeške osebe, bistva in sveta so izrazit izziv filozofiji, da sc zamisli nad možnostmi drugih pristopov; tukaj preskušamo antropološkega. Gnoscologislično sovpadanje središča biti, bistva in sveta jc zlasti razvidno uresničeno v Kantovem samozavedanju - jaz mislim. Ta predstava jc po Kantu "ena in ista v vsaki zavesti", spremlja kot taka vse druge predstave; vendar ni nastala iz. njih, ampak obstaja samostojno, apriori pred njimi. Ta najvišja točka v spoznanju jc obenem najvišja točka, vrh vsega človeškega sveta, vsega pojavnega sveta, saj po Kantu obstaja za nas smo tisti svet pojavov, ki ga združuje apriori in njegove katcgorialnc forme. Apriori pa ni po Kantu samo središče vseh mojih znanj in pojavov, ampak tudi edino izhodišče tistega moralnega delovanja, ki jc najbolj bistveno človeško in ki je sposobno podrejati drugo človeško empirijo. Pri Protagori so dva tisoč let pred Kantom določujoče središče človekove osebe, njegovega bistva in sveta trenutne, diskontinuiranc zaznave, čutni - čustveni doživljaji. Izkustveno dokazano in logično jc, da vsako enostransko rcduciranjc človeka (nc samo Kantovo racionalistično, ampak ludi Protagorino senzualistično, ali pa kakšno biologistično, ckonomicistično, kolektivistično, itd.) v raznih variantah enači človekovo bistvo in človekov svet. Tako sc znajde v slepi ulici človekova težnja, da bi se temeljito spoznal in samooblikoval. Poskusimo antropološko razložiti človeško samozavedanje v znanih oblikah: spoznanj samega sebe (sedem modrih), mislim, torej sem (Descartes) in moralna vest. Tc oblike bomo preiskali v zvezi z vprašanjem središča človeške biti (osebe ali skupine). Niti ena od treh oblik (spoznaj sebe, cogito, moralna vest) ni samo miselna in nobena ni samo apriorna, vse tri pa so veliko bližje resničnem optimalnem središču osebe (skupine), kot kantovsko samozavedanje (jaz mislim), vse so bolj antropološke kot Kantova gnoseološko samozavedanje. Kantovsko samozavedanje se nanaša na vsako človeško spoznanje (predstavo) in sploh ne razlikuje tistih spoznanj, ki so bistveno vredna za bit človeka, ki so odločilna za graditev osebe in človeškega sveta, ki so izrazito antropološko-etična - od ogromne kopice tistih tehničnih, kemičnih, fizikalnih, mctcrcoloških, davnih zgodovinskih itd. spoznanj, ki so lahko enaka moralno boljšim in moralno slabšim ljudem, tistim, ki žive polno antropološko in tistim, ki žive prazno življenje. Kantov "jaz mislim" seveda spremlja vse te ogromne kopice znanj, toda to Kantovo samozavedanje jc lako gnoseološko ravnodušno, ali gre za antropološke in etične vsebine ali pa za fizikalne in tehnične, da se prav v lem ostro razlikuje nesamood izrazitih antropološko etičnih vsebin starogrškega samospoz.nan-ja in Jezusove vesti, ampak tudi od cogita (karsebo zdelo malce senzacionalno, vendar bom zlahka dokazal). Kantovsko formalistično odrivanje antropoloških vsebin in človeškega sveta kot določila morale gre tako daleč, da jih izrine celo iz osnovnega moralnega zakona: deluj lako, da bo tvoja maksima lahko splošni zakon. Ta zakon nc razlikuje tehničnih norm (ki se nanašajo na odnos človek - narava, npr. kako sc kosi, kako sc orje, gradi hišo) od antropoloških in etičnih norm (kako graditi na vseh področjih vredne odnose človek - človek, kako graditi lastno polno osebnost). V vsem tem Kantova gnoseologistična in etično-formalistična usmerjenost pomeni padce pod prejšnje koncepcije samozavedanja in jc s tem paradigmatična za razvojno smer meščanske filozofije in etike (kantovska utemeljena zahteva - človek kot cilj in nc kot sredstvo - ni izpeljana i/, čistega uma kot temelja njegove elika, ampak mu jc pritaknjena). Razlika starogrškega "spoznaj samega sebe" od Kantovega samozavedanja je ogromna. Kantovo samozavedanje, dopolnjeno z ostrim etičnim formalizmom, ki ostro izključuje iz. osnovnega moralnega zakona vsako antropološko vsebino, ne more postati antropološko- pcrsonalistična-ctična vest, ki jc edino možno središče polne osebnosti in človečnega (humanega) svela. "Spoznaj samega sebe", Jezusova vest in cogito pa so prav ta moralna vest, ki visoko transccndira Kantov "jaz mislim" in predstavlja od njega za nekaj stopnic višjo človeško kvaliteto. "Jaz mislim" nujno spremlja tudi to vest, ima pa zelo različno vsebino od kantovskega "jaz. mislim" ker jc le-ta samo nekakšen skladiščno-gnoseološki uradnik, ki enako hladno registrira kcmično-fiz.ikalne in duševne in družbene objekte, nc sme pa teh zadnjih dveh napraviti za izkustveno določilo morale, saj naj bi bila ta določena strogo prediz-kustveno. Ta hladni skladiščnik nc sme svojega antropološko-iz.kustvcnega "jaz. mislim" nikoli ostro obrnili k svojemu oscbnomoralncmu jedru in zato ne more iz. njega graditi človečno-človeškega sveta, kot jc usojeno samo vesti. Vsebinska teža teh razlik bo šc bolj plastična, čc šc naprej razčlenimo moralno antropološko vest ("spoznaj samega sebe"). Ta "spoznaj" ni samo ozko specialistično ali ncvtralno-dolgočasno spoznanje, ampak jc močni piš duha, najmočnejše duševne celote (ki je izrazita antropološka in ne samo gnoseološka kategorija, o tem kasneje). Duh ni samo spoznanje - mišljenje, ampak jc v osebno in družbeno dejavnost obrnjena združitev čustva, volje in mišljenja, pri lem pa so vse tc tri duševne moči višje kvalitete kot kantovski jaz. mislim (ki jc pri Kantu vrh mišljenja). Glavni vzgon, da sc subjekt "jaz. mislim" obrne k samemu sebi, da neusmiljeno pogleda v svoje lastne najbolj občutljive točke, jc močan vzpon čustveno - vrednostno - voljne moči posameznika in skupine, ne pa samo mišljenjske moči. V čusiveno - voljnem pogledu jc za subjekt veliko prijetnejše dan in noč spoznavno klasificirali rastline, minerale in proizvedeno blago, kot pa neusmiljeno sebi samemu priznati svoje lastne nemoči, napake, lastne podlosti, strahove in nerešene probleme v ožji in širši družbeni okolici. Temu antropološkemu "spoznanju samega sebe" ne nasprotuje samo neprijeten občutek, da za tako spoznanje treba zapustili površno in ošabno lažno zavest o samem sebi. Tu jc tudi slutnja, da žc priznanje napak samemu sebi za h leva velik premik v dejavnosti, da zahteva drugačen, kvalitetnejši in napornejši življenjski stil in odrekanje mnogih lahkotnih udobnosti. Freudovo potiskanje v podzavest neprijetnega sc niti od daleč nc nanaša samo na spolne težave in zmešnjave, ampak na vsa pomembna področja osebe in družbe. Med tem ko jc Kant trdil, da jc njegov najvišji "jaz mislim" vedno enak, se pravi vedno iste kvalitete, jc resnica spoznanja in morale drugačna. Ker jc mišljenje, kot utemeljeno poudarja Husscrl, vedno mišljenje "o nečem", vedno o nekem predmetu, se ludi "jaz mislim" lahko zelo hitro spreminja, dviga (ali pada) glede na to, ali sedanji "jaz mislim" spremlja neko višjo miselno sintezo, ki povezuje neke nižje "jaz. mislim". In prav anlropološko-ciični "jaz mislim" jc vedno neka sinteza višje vrste v primerjavi z raznimi vsakdanjimi spoznanji sveta ( kamna, pašnika, drevesa) ali akcij in predmetov na specializiranih področjih (orjem, sekam). Antropološko-ctična sinteza s takimi ontološkim in specializiranimi predmeti vedno povezuje vrednostni odnos do cclolc osebe ali skupine (npr. odnos osebe in lc skupine do pašnika, njihove obveze v poljedelskem delu)."Spoznaj samega sebe" (vest) vključuje torej vedno spoznanje in samozavedanje višje vrsle, ki jc vedno kvalitetni skok v primerjavi z vključenimi ontološkimi in specialističnimi spoznanji ("samozavedanji"). To isto bi nam pokazala tudi analiza, ki bi izhajala i/, objekta (in nc iz. subjekta) spoznanja. Iz eksplicitnega konteksta starogrškega "spoznaj samega sebe" in ludi iz najširšega moralnega izkusiva je jasno, da sc "spoznaj samega sebe" nc nanaša na spoznanje lastne večje ali manjše obrtniške (specializirane) spretnosti (ali na lastno stanje garderobe, noht ali las), ampak je objektivno gledanje na svoje lastno osebno-vrcdnostno-bislvcno stanje. "Jaz mislim" (samozavedanje) jc (samo) ena od središčnih točk osebe in ima dva povezana, pa vendar različna temeljna aspekta, ki jih strogi, ncantropološki gnoseologizem (tudi Kantov) ni zapazil: središče spoznavanje in spomina ter središče zamišljanja. Brez tega enotno-dvojnega miselnega središča res nc more bili osebe, morale in človečnega sveta, vendar lo nikakor ni njihovo edino središče. Polno delujoča oseba (morala, svet) ima vedno tudi druga središča (čustvena, voljna), ki sovpadejo z miselnim središčem glede usmerjenosti, kadar sc združijo v zreli anlropološko-ciični akciji. Nikakor pa to sovpadanje ni absolutno nujno in nikoli ni samo mišljenjsko, kot meni racionalizem. Pri tem sc nc mislim zadrževali pri znanih dognanjih fiziologije o različnih središčih mišljenja in čustvovanja v možgansko- živčnem sistemu, ampak pri tisti lastni introspckciji osebe, ki jc neobhodna za njeno samogradilev in moralno delovanje v graditvi človečnega sveta (zanemarjanje inlrospckcijc in odsotnost njenega kulliviran-ja bi bila ostro protislovna pojmu katerekoli znanosti, ki želi vsaj malo pomagati človeku in ki nima namena služili nili blagim niti trdim monopolom). Oseba, ki goji kulturo psihičnega samoopazovanja in samospoznanja hitro dožcnc, da so pri vsakem človeku pogosto smeri čustev in smeri misli zelo divergentne. To jc seveda nedvomen doka/, da nimajo enega samega vsemočnega središča in da jih lahko sousmerimosamo z notranjim delovnim naporom. Kot sem že pokazal, jc radikalno saniospoznanjc o svojih lastnih osebnih vred-notah/protivrednotah (in zamišljanjc, kako na osnovi tega samospoznavanja dejavno vrednostno napredovali) kvalitetnejše spoznanje (zamišljanjc), kot vanj vključena ožja spoznanja. Prav tako je možno dokazati, da je v to samospoznanjc vključeni čustveni vzgon nujno višji kol v ožjih spoznanjih. Lahkotno čustvo veselja, ki ga številni ljudje doživijo ob spoznaju, da je danes sončno jutro, po pravilu niti od daleč ni tako močno, kol jc čustvo, ki jc potrebno, da si odločno priznamo krivico, storjeno nekomu drugemu, in dolžnost, da jo popravimo. Za to samospoznanjc jc potrebno dosti močnejše čustvo od obsončnega veselja. V tem zadnjem primeru ni treba pomagati nobenih notranjih čustvenih ovir, medtem ko sc do samospoznanja lastne napake prebijemo samo, čc imamo tako močno čustvo naklonjenosti do žrtve (ali do lastne časti in si.), da z. njim premagamo močno čustvo prijetnosti, ki ga nosilcu napake daje iluzija lažne pravičnosti in lažne samozadovoljnosti. Skratka: v zaostreni antropološko-ctični situaciji, iz katere jc izhod samo v dejanju, so prisotna tako divergentna čustva, da zahteva samospoznanjc v tej situaciji praviloma mnogo močnejši čustveni naboj in podporo kot samospoznanjc, da mislim na kamen ali na matematično operacijo. Torej: antropološko-ctično samospoznanjc vsebuje duševne moči (čustva, misli, volja) višje kvalitete, kol samospoznanja drugih vrst. Glede tega jc dosti indiccv v lastnem Dcscarlcsovcm podrobnem opisovanju, kako sc je prebil do svojega cogila. V tem opisu jc skrajno nazorno in iskreno pokazano,da tako visok cogilo (jaz mislim; zavedam sc, da mislim), kol je Dcscartcsov, nikakor ni pred izkustvom, da ni Kantov čisti apriori, ampak jc ta kvalitetno visoki cogito tako visok prav zalo, ker jc tudi aposteriori, ker jc grajen kot sinteza mnogih nižjih Dcscartcsovih "jaz mislim". Prav tako jc v tem Dcscarlcsovcm opisu nastanka cogito, ergo sum veliko nedvomnih indiccv, koliko čustvenih nabojev je bilo v tej Dcscartcsovi poti do cogila ("komaj sem končal študij... sem že popolnoma spremenil svoje mišljenje, ker sem sc zapletel v tolikcrc dvome in zmote"; "zaradi pokvarjenosti naše družbe je malo ljudi, ki so voljni povedali vse, kar mislijo").3'-' Vsa la izvajanja Dcscartcsa so seveda v ost rem nasprotju s Kantovo razlago stavka "jaz mislim". Samo dvestoletno gnoseologistično in formalistično čiščenje antropoloških sestavin iz logike in gnoseologije razloži, zakaj filozofija, ki je bila omrežena z. duhom prvih dveh Kantovih kritik, pogosto ni zapazila lega ostrega nasprotja. Dosedanje analize o intenzivnem psihičnem središču osebe šc ne dovoljujejo sklepa, da se z vsakim takim središčem uresničuje človečno bistvo. Intenzivni subjekt jc lahko povezan ali z izrazito človečnostjo ali z. izrazilo nečlovečnostjo . Tak subjekt je samo en nujni dejavnik aktivne človečnosti, drugi njen nujni dejavnik pa jc osebna intcriorizacija antropološko- etičnih vrednot (norm), ki so bile izoblikovane v družbenem izkustvu. Samo sinteza obeh teh dveh dejavnikov gradi humano osebnost, v kaleri jc miselno - čustveno središče izoblikovano, kot to zahtevajo družbene vrednote. Deformirani šovinist ima lahko zelo intenzivno "nacionalno 3.) Podrobneje v knjigi Etika in socializem, Ljubljana, 19S5, slr.606. zavest", lahko iz nje izvaja zelo "samozavedne" akcije nasilja nad drugimi narodi, pa jc s tem očitno daleč od človečnega bistva, jc njegov uničevalec. Četudi je intenzivna psihična usmerjenost v človečnost kdaj v posamezniku (skupini) nastopila, ni to nikoli njegova (njena)absolutna determinanta (kot jeskoraj živalski nagon). Ker vsebuje zavestna človeška dejavnost zamišljanjc, ki vsak trenutek lahko nakaže drugo smer, in ker so v subjektu stalno močno divergentna čustva, sc lahko še v svojem nedokončanem toku človečno dejanje sprevrže v nečlovečno. Prav tako že storjeno človečno dejanje posameznika (skupine) ni prav nobena garancija, da naslednje dejanje nc bo protičlovečno. Skratka: odnos med središčem osebe (samozavedanje, jaz mislim) in človeškim bistvom osebe nikakor ni identiteta, ampak je stalno prisotna možnost nihanja med njuno relativno identiteto in njunim ostrim nasprotjem: tudi tu je človek nasprotno in nihajoče bilje. Prvi so lo temeljno resnico o človeku jasno izgovorili krščanski evangeliji, povsem pa so ludi glede lega odpovedale vse enostranske, nedialektične filozofije. Odnos med središčem in bistvom osebe jc vključen v večplastno in dinamično zapleteno človeško celoto, v človeški svet, ki sc kot najširša človeška pojavnost zelo razlikuje od središča biti in bistva človeka, obenem pa pogojuje njun odnos. V enostranskih filozofijah sc živa, mnogokratna in večslojna nasprotja med središčem in bistvom človeka ter njegovo celoto povsem zgubc, zlasti v takem brezvsebinskem formalizmu, kot je Kantova etika. Človeško celoto - osebno in skupinsko ali človeški svet - tvorijo prav vsi človeški pojavi, ki so dobri ali zli ali nevtralni, prav vse človeške možnosti in stvarnosti, vsi človeški proizvodi, odnosi in procesi v vseh petih "slojih" človeške celotc. Bistvo človeške celote nikakor niso vsi pojavi, ki lo celoto (človeški svet) tvorijo, saj očitno nc moremo v to bistvo vključiti vsa lista zla (odtujitve), ki to bistvo uničujejo. So pa la zla v veliki večini izrazit človeški (nc "živalski") svel. Vojne in ogromne kopice orožja, kopicc proizvodov za navidezne potrebe, gospodarske krize, veliki represivni aparati - vse lo jc izrazil del izjemnega človeškega sveta, saj kaj tako nesmiselnega -tako uničujočega za lastno bit in bistvo - lahko proizvede od vseh znanih bitij samo človek. Prav tako pa v človeško bistvo nc vstopa tisli veliki del izrazitega človeškega sveta - celote, ki jc bil za posameznika /skupino samo realna in nikdar izkoriščena možnost (npr. posameznik /skupina ni zaradi zgrešene življenjske filozofije in stila porabil velik del lastnih sposobnosti, ni prebral niti ene knjige v domači in v bližnjih knjižnicah, ni uresničil človečnih stikov s svojimi otroci in znanci, z bližnjo naravo). Za pretekli in sedanji človeški svet (ccloto) lahko trdimo, da jc razkorak med njim in človeškim bistvom veliko večji, kot pri vseh drugih znanih biljih. Zaradi nihajoče in svobodne človeške narave ter zaradi njene izredne razvojne dinamike (o tem kasneje) pa lahko predpostavljamo, da bo ta razmik ludi pri človeku vedno bistveno večji kot pri drugih biljih (ludi čc bo človeštvu eventualno uspelo odstraniti najbolj uničujoča zla: trčijo svetovno vojno, velike aparate nasilja, ekološko smrt). Del človeškega sveta jc nujni del človeškega bistva, npr. vsi materialni in duhovni proizvodi, ki so sc vključili v konkretno optimalno izpolnitev posameznika /skupine; drugi del človeškega sveta ogroža človeško bistvo; tretji del pa jc do bistva nevtralen. Odnosi med večplastnim človeškim svetom (ccloto) in bistvom so torej izrazito neidentični, izrazito večpomenski in dinamično spremenljivi in zato zahtevajo za uresničevanje bistva najvišjo (analitično in sintetično) antropološko etično ustvarjal- nosi. Vse enostranske, nedialeklične filozofije pa težijo k identificiranju človeškega sveta, celote in bistva in zato uspavajo človeka z iluzijami o možnosti udobne, nevzncmirljivc identičnosti med njegovo celoto in njegovim bistvom. Za nemoč novoveške celotne filozofije - pa ludi filozofske antropologije in etike - je značilno, da jc iz. svojega duhovnega pogleda na človeka skoraj povsem izgubila veliko napetost in zvezo med svojim človeškim svetom (med človeštvom svoje epohe) in usodo človeškega bistva v tej epohi in jc bila zato skoraj brez rabe za humanizacijo epohe. Redki svetli izjemi sta bila Karl Marx in Erich Fromm. Ta pomembni vidik filozofije življenja - nasprotje med dejanskim človeštvom in človeškim bistvom - pa jc bolje izražala filozofija pred dvema tisočletjema: sedem modrih, konfučijanizem, cvangclsko krščanstvo in Aristotel ter Platon. V vseh teh filozofijah jc - bolj ali manj - razviden tudi listi večplastni raznoliki svet, iz. katerega mora samozavedanje (vesi) s svojo dejavnostjo in izkustvom izluščiti tiste vrcdnotc-normc, ki temu samozavedanju (moralni vesti) nakažejo smer graditve bistva (=optimalne celote) človeka. Ta zveza samozavedanje - vrednote jc neposredno, magistralno razvidna pri "sedmih modrih", če soočimo zahtevo "spoznaj samega sebe" z drugimi antropološko etičnimi vrednotami teh filozofov kol: Ničesar preveč! Najboljša je mera! Zdrav bodi na telesu in duši! V obilju nc bodi prevzeten, v sili ne malodušen! Ogiblji se veselju, ki rodi žalost! Nc svetuj meščanom, kar jim godi, temveč kar jim koristi! Voli raje izgubo, kot umazan dobiček! Nc pridobivaj si bogastva z nepoštenostjo! Brezdclnost je muka! Nc pasi lenobe, četudi imaš denar! Pogled v te vrednote - norme nam odkriva v njihovem ozadju tisto družbo (=človcški svet) v starogrškem polisu (Miles, Efcz, Atene), kije že dosegla precejšnjo stopnjo bogastva in družbene razslojcnosti in politične dinamike. Vrednote - norme sedmih modrih svetujejo, v tem naraslem toku dobrin, lak izbor vrednot, ki najbolj harmonično izpolni tedanjega človeka: denar, uživanje in veselje niso nekaj slabega, vendar so vredni le kot podrejeni sestavni del poštenega in delavnega življenja, duševnega in telesnega zdravja. Šele če sc sooča in v dejavnosti spaja s temi in podobnimi normami, lahko samospoznavanjc (spoznaj samega sebe) postane središče in žarišče uresničevanja konkretne optimalne cclotc (=bistva človeka). Isti dialog med samozavednim dejavnim posameznikom, različnimi vrednotami in konkretnimi družbenimi oblikami, procesi in družbenimi sloji jc šc veliko bolj razdelan in razvejan v Aristotelovi Nikomahovi etiki. Večplastnost grške družbe pa je celo pri "abstraktnem" Platonu (v Državi in Zakonih) veliko bolj prisotna, kot družbena razslojenost njihovega časa v Spinozovi ali Kantovi etiki. Še bolj kot v teh filozofemih, pa jc polarna povezava med antropološko-moralno vestjo in vrednostno difcrcncijacijo zapletene družbene večplastnosti (človeške celote, človeškega sveta) sijajno, plastično izoblikovana v krščanskih evangelijih. V njih jc nedvomno osebna vest glavni izvor človeško in kozmično vredne dejavne usmerjenosti (pismo, ki je zapisano v naših srcih; kadar pogani, ki nimajo postave, po naravnem vzgibu spolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, kar ukazuje postava, je zapisano v njihovih srcih; o tem priča ludi njihova vest, saj jih notranje sodbe bodisi obtožujejo bodisi zagovarjajo; odstrani bruno iz. svojega očesa, pa boš lahko vzel iver iz očesa brata; od znotraj, iz človekovega srca prihajajo hudobne misli itd.). Dosedanji razlagalci krščanske etike so utemeljeno poudarjali ta - glavni - pol moralnega subjekta. Precej pa so teoretično zanemarili dejstvo, da jc v evangelij i h zelo jedrnato in jasno prikazan tedanji človeški svet (cclota, družba) in ovrednoten tako temeljito, da nima primere v prejšnjih filozofskih tekstih. Mišljenje, vrednotenje, družbena in moralna podoba rimskih oblastnikov, judovskih posvetnih in duhovnih vladarjev, dela judovske inteligence (farizeji), judovskih nižjih slojev in množic, žena, novih krščanskih verskih voditeljev (dvanajsterih) in novih vernikov, judovskih bogatašev in tradieionalistov - vse to jc v evangelijih tako izrazita socialna podoba tedanjega človeškega sveta, daje brez primerov kasnejši filozofski etiki. Ta ncformalis-tični, vsebinski,sociološki element v izvirni krščanski eliki odkriva velike prepade med sloji, in to daje pravo človečno vsebino zapovedim krščanske ljubezni, ki jc odločno usmerjena k množici tistih, ki so socialno potlačeni, izkoriščani, poniževani in kakorkoli zapostavljeni (tudi npr. nacionalno etično kot Samaričani). Lahko bi sc naivno čudili, kako so mogle glavne krščanske religije v kakšnih 1500 letih tako temeljilo spregledati rcvolucionarno-vrcdnosini in sociološki element, ki jc vgrajen skupaj z vestjo v sam temelj teh religij, čc nc bi poznali vzroka tc pozabe: prepletanje vodečih slojev vseh velikih krščanskih cerkva z. vladajočimi razredi. Podobni so vzroki cele poplave abslrakcionističnih in formalističnih etik od 18. -20. stoletja, ki so kantovsko dosledno izločale vsebinske antropološko-sociološkc vsebine - s tem jc filozofija postajala vse bolj brezkrvna -, te pa so sc selile v ekonomijo in sociologijo. Brez vpogleda v zapletena nasprotja /zveze med bitjo, bistvom in ccloto človeka se ni mogoče niti malo primakniti k presenetljivi resničnosti bitja z imenom človek. Medlem ko ima to bitje na eni strani žc v osebi center, ki se lahko s sintezami in ustvarjalnostjo (produkcijo vseh vrst) vzdiguje vse višje in sevse bolj izostrujc - pa la ccntcr ccntrov povezuje tako dispcrz.no in tako nihajoče bistvo človeka, da podobe takega bitja ne srečamo nikjer v (znani) brezkončnosti. Bistveni fragmenti, ki jih ccnlcr povezuje v eno konkretno človeško bilje (posameznik/skupina), so "razstreseni" po vseh gigantskih plasteh človeške cclolc, ker zamisli, vrednotenja, doživljanja človeka lahko (v obliki umetnosti, znanosti, filozofije, religije, mita) sežejo tudi tja, kamor nc more materialna proizvodnja, v vse štiri neekonomske plasti: I. Duhovnost, II. Politične strukture, III. Izrazile človeške mikro - in makroskupinc in IV. Biološka plast človeka; tem štirim plastem pa bi sedaj dodal šc V. Kozmološka plast - svetovna brezkončnost. Ta človekova zbranost v notranjem centru (mišljenja in čustvovanja) in ta izredno bogata ckscentričnosl fragmentov človekove bili in bistva, ki segajo proti dimenziji kozmične brezkončnosti, nista izjemna, priviligirana last kakšnih redkih izbranih duhov, ampak sla značilni (v načelu) za vsako normalno človeško bitje. Fragmenti človeškega bistva komaj pismene matere niso zbrani samo v njej in v njeni bližnji okolici, ampak so nedvomno del njenega bistva tudi tisti njeni otroci, ki žive na nekem daljnem kontinentu, in ludi liste njene iskrene želje za njihovo srečo, ki so v njenem prepričanju posvečene tudi z. zvezo med bogom-matcrjo-olrokom. Prav tako bistveni fragmenti Kantove osebnosti niso samo njegove izvirne knjige, ampak tudi lista dva tako oddaljena in tako povezana fragmenta njegovega osebnega bistva, o katerih iskreno govori na koncu svoje etike: občudovanje ob pogledu na zvezdnato nočno nebo in šc večje občudovanje ob pogledu na svoj notranji moralni zakon. Veliko bogastvo zelo različnih fragmentov človeškega bistva, ki segajo v vse plasti celote človeštva in sc obenem lahko nekako dotikajo svetovne brezkončnosti (ne glede, ali jo kdo imenuje bog in kdo drug narava ali pa kot Spinoza dcus/natura), je (lahko) struktura in dinamika bistva vsakega posameznika (in zato človeka in človeštva nasploh). Človek je torej s svojo človečnostjo izredno bitje (znanega) kozmosa nc samo glede strukture/dinamike njegove ustvarjalnosti in smisla, ampak tudi glede strukture/dinamike njegovega bistva. Ta izrednost njegovega smisla, bistva in ustvarjalnosti pa ima skupni izvor v sestavinah delovnega akta, v njihovi notranji naravi in njihovih odnosih. V tej analizi smo prišli tudi do pomembnega in tudi z. inlrospckcijo preverjenega dognanja: svetovna neskončnost (kozmos, narava) nikakor ni samo nižjevrstna (fizikalna, kemična in podobno) materija, ampak so v njej možne ludi višje sile in zakonitosti, ki so nekaj drugega kol naš subjekt (mišljenja, čustvovanja, ustvarjanja) in ki so obenem v njem, povezane z njim, z njim v medsebojnem delovanju. Pravzaprav je vseeno, ali te silc-cncrgijc-zakonitosti imenujemo narava ali bog. Gre za nekaj podobnega, kar izraža Aristotel in še točneje apostol Pavel. Aristotel pravi, da v nas biva neka vzvišena sila, h kateri lahko stremimo s svojo dejavnostjo in nas združitev z. njo napravi najbolj srečne. Čeprav jc v tem pomemben del resnice, jc Pavlova opredelitev tc notranje sile globlja. Aristotel to silo zožuje namreč na mišljenje, Pavel pa govori o lem, da ljudje nosijo v sebi "naravni vzgib" in "vest" (z njenimi notranjimi sodbami, ki subjekta ali "obtožujejo" ali "zagovarjajo", lorej pozitivno ocenjujejo) in da so lo glavni nosilci vse človeške morale ("postave"); kar ukazuje postava, jc zapisano v njihovih "srcih". Pavel je bližji pravi naravi vesli, ker je Ic-ia zanj in sodba-miscl in srce-čustvo (in ne samo mišljenje). Pomembno pa jc, da pojmuje vcsl ludi kot "naravni vzgib", saj se vest pogosto res javlja kot nek močan samodejen glas, ki deluje v zavesti subjekta pogosto neodvisno, ne glede na želje in dejavnosti človeškega subjekta (posameznika). Ta samodejnost pa ima v načelu - in šc zlasti v odnosu do človeške ustvarjalnosti, do ustvarjalnega subjekta - isto bistvo, kot vsi drugi naravni tokovi v človeku, v njegovem okolju in v svetovni neskončnosti: moralna vest jc v načelu ludi (nc samo) del teh samodejnih naravnih sil svetovne brezkončnosti. Zato lahko s Pavlom označimo vcsl kot "naravni vzgib", tudi čc hote ostajamo na ravni racionalne, znanstveno filozofske pojmovne preciznosti. Moralne vesti ne moremo torej razlagali samo kot čisti proizvod naše ustvarjalnosti,samo kol nekakšno orodje, s katerim subjekt svobodno in poljubno razpolaga. Zato je vest res vzvišeni, višji del svetovne, kozmične narave (višji in vzvišen nad običajno fizikalno, kemično in biološko naravo) in kot tak zasluži posebno ime (ne glede, ali bomo to imenovali ali višja zakonitost ali višja svetovna energija ali višja narava ali bog). Globoko prepričanost v vzvišenost in učinkovitost vesti kot (tudi) njene samodejne narave pa ima lahko vsak normalen in (vsaj) povprečno misclno-čustveno občutljiv človek zaradi introspckcijc, ki jc zelo gotovo notranje izkustvo, pogosto bolj gotovo kot zunanje izkustvo." Glas vesti" jc namreč pogosto tako jasen, tako vztrajen, tako v središču notranje zavesti (misli in čustva), da jc ta "glas" pogosto tudi v najstrožjem gnoseološko-izkustvenem smislu bolj gotov, kot kakšna naša zunanja čutna izkustva. In šc več: glas vesli jc pogosto prav zato tako jasen in gotov, ker sta tu najtesneje povezana zaostreno zunanje in zaostreno notranje izkustvo. Glas vesti sc po pravilu veže za naše dobro/slabo/ indiferentno obnašanje do sočloveka v zaostreni antropološko-moralni situaciji. Taka situacija pa jc praviloma pozorneje pcrcipirana (zaradi prizadetosti bistvenih interesov udeleženih), kol rutinske nebistvene situacije (npr. bežna srečanja v vlaku), in jc zalo naši vesli zelo jasno objektivna vzročna zveza med tem bistvenim zunanjim dogodkom in našo radostno ali težko vestjo. Izostrcnost glasa vesti zaradi njegove vpetosti v skladnost izrazitega nolranjcga-zunanjcga izkustva vzbuja prepričanost normalnih ljudi v njegovo vzvišeno vlogo, nc glede, ali pripadajo kakšni religiji ali nc, neglede kateri religiji, kalerem narodu, kateri politični stranki in ideologiji pripadajo. Prav lo pa udi apostol Pavel. Priznanje, da glas vesti lahko deluje v vseli normalnih ljudeh, jc eden načelnih temeljev splošne človeške kulture, pluralizma, vsebinske demokracije in enakopravnosti ljudi, ki ga je formuliralo prvotno krčanstvo (nadaljujoč islo kulturo, ki sc jc začela že s "spoznaj samega sebe", s stoiki in Aristotelom). Vsi pošteni in razmišljujoči ljudje, ki niso religiozni v običajnem smislu - vključno z zelo številnimi skeptiki in manj številnimi agnostiki - pa zlahka priznajo iskrenost tistemu verovanju v boga in tistemu doživljanju božanskega in svetega, ki se utemeljuje s tezo, daje glas moralne vesti najizrazitejši glas božji in ki se ti udi z moralnimi dejanji med soljudmi pričevati lo svoje prepričanje. Ker iz svojega najbolj prepričljivega notranjega-zunanjega izkusiva vemo, da sc glas vesli resnično pojavlja ludi kot samodejna sila,sc nam nc zdi nič nenaravnega, čc mnogi ljudje lo višjo samodejno silo imenujejo bog, božanstvo. Širok liberalizem glede imena lc vzvišene sile ("višja energija", "višji zakon", "višja narava", "bog", "dcus", in si.) se mi zdi utemeljen, ker to višjo silo najlažje dojemamo kol povezano s neskončnostjo svela, tej neskončnosti pa prav zalo lahko dajemo zelo različna imena, ker o njej nujno najmanj vemo. Vendar vesli ni mogoče razumeli kot absolulno-vsemočno niti kol statično niti povsem diskontinuirano / kontinuirano silo. Zaradi dinamičnega razvoja človeškecclolcso vrcdnolc-normc, ki so bistveni del vesti, deloma kontinuirane in deloma diskonlinuiranc. Tudi v tem pogledu ima posebno zgodovinsko mesto krščanski evangelij, saj njegov tvorce in njegovi nosilci stalno razlagajo in kontinuiteto s tradicionalno moralo ("postavo") in bistvene nove sestavine morale, ki jih zahteva novi čas (novi mehovi za novo vino). Pozorna analiza bi tudi zlahka ugotovila velik vsebinski napredek glede pojmovanja človeških pravic v komaj dvesto letih, ki so med proklamacijo Ich pravic v veliki revoluciji Francozov in v Splošni deklaraciji človekovih pravic OZN. Celo družbeno okolje posameznika sc zlasti v sodobni epohi stalno spreminja. Zalo njegova moralna vest nc more bili absolutno statičen model, niti ni mogoče doseči najplodnejšo moralno usmerjenost samo s tem, da bi sc posameznik /skupina podrejala vesti kot absolutno nadrejeni samodcjnosli. Čeprav jc vcsl bila in bo vedno tudi (ne samo) samodejnosl, lahko v njenem stalnem oblikovanju tvorno sodeluje ludi človeški subjekt. To tvorno človekovo sooblikovanjc lastne vesti (v dialogu subjekta z samodejnostjo vesti) ne nastaja samo v omenjeni sintezi novih cpohalnih vrednot-norm s prejšnjimi, ampak sc dogaja v vsakem moralnem dejanju. Vpogled v ta najbolj dinamični del vesti zaslrc listo pojmovanje, ki razume moralno vcsl statično, zlasti kol hudega sodnika, ki sc bavi samo z očitanjem moralnih napak. Veliko važnejša pa jc aktivna stran vesti, ki vsakodnevno sproža zamisli in čustva moralnih dejanj, v kalerih jc izvirna tvornost posameznika/skupine samodejnosl vesli vključila v sebe kot svojo sestavino in nc kot represivno nadmoč. Tudi lu sc pokaže izredna modrost ljudske filozofije, ki izreka v mnogih jezikih: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. Namreč vest kot moralna samodejnost je res darilo narave, ki nas nagiba k moralnemu dejanju. Vendar je samodejna vest samo substanca, ki jo posameznik mora izvirno, samostojno oblikovati v izvirnih, nikoli povsem ponovljivih individualnih pogojih vsake moralne situacije/dejanja. Samodejnost vesti ni popolnoma čist in gotov tok, ampak zahteva stalno kul-tiviranje tako gledcvsebinc, kot glede oblike. Vest nima vedno oblikejasnevrednostnc misli in zamisli, ki zavestno temelji na vzročno-posledičnih odnosih med ljudmi, ampak se vest lahko pojavlja tudi v obliki nekega motnega, represivno grozečega nad-jaza, v obliki neke grozeče konkretne figure staršev, nosilcev oblasti, vzgojiteljev, nekakšnega antropomorfnega grozečega božanstva. Četudi so norme, ki jih izrekajo te figure, implicitno utemeljene, jih preveč prestrašeni subjekt težko racionalno in pametno uresničuje, zato jc nujna njihova predelava iz figurativne oblike v pojmovno. Lahko pa vest vsebuje tudi odtujene, proti-človeške norme, ki pa jih subjekt delovanja zmotno dojema kot najvišje ali/in povsem skladne s človeško naravo. Nc samo manj izobraženi sloji, ampak tudi mnogi izobraženci (včasih morda celo večina) sov prvi polovici 20. stoletja v svoj i zavesti pogosto nosili bolestno-šovinistične norme (moj narod je nad drugimi narodi; ima izredne, enostranske "pravice") kol najbolj "naravne" moralne vrednote. Da jc bil tudi to eden od močnih vzrokov strahot prve in druge svetovne vojne, omenjam le v podkrepitev splošnega sklepa, da čistost moralne vesti šc daleč ni zagotovljena s trdim prepričanjem njenih subjektov v to čistost, ampak daje potrebno stalno kritično tehtanje in kultiviranjc tudi same vsebine (in nesamo oblike) vesli in to v njenem dialogu z dinamiko človeške večslojne celote. Ta analiza nam jc pokazala, da jc tudi laka vzvišena in na videz trdna-jcklcna-ncgibljiva moč, kol je moralna vest, nekaj razvojnega, dinamičnega in da ostaja toliko bolj vzvišena, kolikor je stalno kritično kultivirana. Tudi vest jc v določeni meri človekov proizvod in važna sestavina človekovega bistva, ki ima jasno in vzvišeno središče (zavest) in zelo disperzne fragmente. 3. ČLOVEKOVI RAZPONI MED MOŽNOSTMI IN URESNIČITVAMI, MED DOLOČENOSTJO IN ODPRTOSTJO BISTVA Izredna nasprotja in nihanja človeka med lastnimi možnostmi in uresničitvami, med določenostjo in odprtostjo bistva so tudi značilnosti človeka kot izjemnega kozmičnega bitja. Zakonitosti možnosl-urcsničitcv (aktualizacija) in določenost (odprtost je samo podkategorija določenosti) delujejo sicer v vseli bitjih kozmosa, vendar imajo v človeku izjemno obliko/vsebino, ki ga loči od vseh (znanih) bilij kozmosa. Pri vseli bitjih kozmosa obstaja razlika in zakoniti medsebojni proces med njihovimi možnostmi in uresničitvami. Možnosti lahko postanejo stvarnost samo z določenim tipom spreminjanja. Edino to jc skupno človekovim in vsem drugim možnostim. V drugih relacijah so razlike glede možnosti med človekom in drugimi bitji ostre, bistvene in določene s temeljnimi razlikami med strukturami bistva človeka in bistev drugih bitij. V samem začetku vseh drugih bitij je razlika med njihovimi možnostmi in uresničitvami že vnaprej določena in jc konstanta pri bitjih iste vrste (rodu). Začetek, ki pri vseh drugih naravnih bitjih določa ta konstatni odnos, so začetni pogoji, ki so sc sintetizirali v novo bitje (npr. vsebina spolnih celic, iz katerih jc nastalo novo bitje). Pri vseh naravnih bitjih jc odnos med njihovo možnostjo in uresničenostjo določen z predhodnimi vzročnimi nizi, torej prvenstveno z zunanjimi dejavniki. Pri človeku pa ta odnos določajo (praviloma) prvenstveno notranji dejavniki, in to isti, ki ustvarjajo tudi vse druge človekove izjemne kvalitete: delo, njegove sestavine in iz. njih izhajajoče strukture in procesi. Prav zaradi teh dejavnikov odnos med možnostmi človeka in njihovimi uresničitvami nikakor ni določen prvenstveno z. začetnimi pogoji niti z predhodnimi naravnimi vzročnimi nizi, ampak lahko izredno niha, variira ob enakih začetnih pogojih (ljudje z. enako izobrazbo, v istih družbenih okolnostih in si. imajo lahko zelo različen življenjski potek). Ob istih normalnih zunanjih pogojih je proces uresničevanja začetnih možnosti vsakega naravnega bilja (živali, rastline, kaplje, zvezde, galaksije) konstanten. V normalnem razvojnem procesu (med začetkom in izginotjem) lega bilja se vse njegove razvojne možnosti tudi uresničijo, izoblikujejo, izrazijo, aktualizirajo. Zalo jc naravno bilje izrazito določeno, determinirano, predvidljivo. Človek (posameznik, skupina) pa ima praviloma velik presežek zelo različnih možnosti, cclov primeru, če je njegov življenjski lok skoraj optimalen. Zalo jc človek vse svoje življenje samo zelo pogojno, samo deloma determinirano bitje, le delno določeno bilje, v znatni meri pa odprto, nedoločeno in nedokončano bitje, večno vprašljivo bilje (spraševanje: kaj hi bilo lahko i/, tega človeka ali skupine, jc zato povsem utemeljeno). Šc bolj pa jc človek vprašljivo bitje tudi na relaciji njegovih možnosti - uresničitev, ker večina ljudi nc uresniči svoj možni optimalni lok. Druga naravna bilja so v normalnih okoliščinah ludi v icj relaciji izpolnjena bilja, večina ljudi je neizpolnjenih bitij. Ne zaradi pomanjkanja možnosti, ampak zaradi presežka možnosti je človek tudi ob ugodnih okoliščinah bilje stalnega hrepenenja, upanja in skrbi: ali bom uresničil v svojem življenju najbolje svoje možnosti ali mi bodo glavne ušle iz. rok? Na srečo o tem odloča prvenstveno on sam. Res lahko nenormalni vdor neobičajnih vzročnih nizov v normalno okolje preseka uresničevanje možnosti in človeka in vseh drugih bitij. Toda normalne možnosti so pri človeku bistveno manj trdno določilo in okvir njegovih možnosti in njihovih uresničitev, kol pri vseh drugih bitjih. Tudi glede zunanjih možnosti je človek bistveno bolj dinamično in samodoločuječe in vprašljivo bitje, kot vsa druga bilja. Človek pa je v svoji ccloii bitje, ki jc mnogo bolj bogalo in glede mnogih možnih različnih določil in glede istočasne in komplementarne, mnogostranske odprtosti-nedoločcnosti (Hcraklit: Duši ne najdeš meja, četudi prehodiš vsa pola; tako globok logos ima). Tudi ta nasprotja človeka imajo izvor, ki ga nima nobeno drugo bitje: struktura človeškega dela, njene sestavine in učinki. Zlasti zamišljanjc in ustvarjanje proizvodov sla med glavnimi izvori izjemnega odnosa med človekovimi možnostmi in njihovimi uresničenji, glavni izvor bogastva človekovih različnih možnosti, človekove odprtosti in nedokončanosti in velikega variiranja uresničitev ob enakih možnostih ler izjemnega samodoločanja lastnih možnosti in njihovih uresničitev. Najpomembnejši izvor teh izredno gibljivih in spremenljivih odnosov med človekovimi možnostmi in njihovimi uresničenji je gotovo zamišljanjc. Človekove možnosti so cmincntno drugačne od vseli znanih bitij, so dejansko brezmejne glede moči porajanja novih in novih kvalitet in novih vrst kvalitet, glede proizvajanja novega, in to takega, ki vse manj zahteva porabo kvantitete človekovih življenjskih moči. Odločilni izvor tega nikoli zaključenega, vedno odprtega bogastva možnosti novih kvalitet v sebi in v zunanjem svetu je človekovo zamišljanjc - moč, ki jo v načelu poseduje vsak človek. Odprto bogatenje možnosti novih kvalitet izvira iz sposobnosti zamišljanja, da ustvarja take izrazito nove, tako bogate in tako raznovrstne ler hitre sintcze-kombinacije vseh naravnih sil v človeku in izven njega, da lej sintetični sili ni para v znanem svetu. V lej sposobnosti zamišljanja, da proizvede brezmejno mnoštvo najraz-novrstnejših uresničljivih zamisli, jc tisti brezmejni presežek bogastva človeških možnosti nad uresničitvami, jc skritih brezmejno mnogo poli človeka v brezmejno mnogo smeri, ki pomenijo ludi načelno brezmejno odprtost človeka. Teh brezmejno mnogo skritih poti, za katere večinoma niti sam nebo nikoli izvedel, pa človek nc more uresničili niti v malem delu niti v najboljših družbenih pogojih, saj jc naravno (telesno, časovno, materialno) omejeno bilje. Zaradi tc svoje omejenosti nikoli (ludi če upoštevamo celo človeštvo) nc more uresničili vseh uresničljivih zamisli, ker preprosto sam človek nima toliko časa, kolikor ga zahtevajo uresničitve ogromnega števila zamisli. Te namreč nastajajo v času, ki jc praviloma izredno kratek v primerjavi z. uresničitvijo. Umetnik si lahko v nekaj minutah zamisli veliko število črtic, slik, arhitekturnih rešitev; nek posameznik pred policami knjig lahko naredi v nekaj minutah stotine načrtov, kaj bi vse moral prebrali ali preučili, stotine načrtov, kakšne stike z drugimi ljudmi bi vzpostavil, kam bi potoval, kaj bi vse lahko delal. Očitno pa nobeden ogromne večine teh načrtov nc more uresničili, četudi bi imel vsa potrebna materialna sredstva, ker nima v svojem življenju toliko časa, kolikor zahteva uresničitev. Čc pa seštejemo vse minule vseh stotin milijonov posameznikov v tridesetih, štiridesetih letih cnc same gcncracijc človeštva, jc število načrtov (zamisli), ki bi jih vsi lahko izdelali v glavi, zares ogromno; število tistih zamisli, za uresničitev katerih imajo čas, pa neznatno. Toda celotno število možnih zamisli jc šc ogromno večje od tistih, ki bi jih v svojih glavah lahko zamislila ena ccla gcncracija človeštva, ki tudi za izdelavo samih zamisli potrebuje določen čas in ki z odločitvijo za cnc zamisli izpušča druge možne zamisli. Celotno število možnih novih zamisli jc brezmejno, ker je brezmejno možnih novih kombinacij vseli dosedanjih in bodočih znanj in zamisli. Celotno število možnih zamisli jc brezmejno število zaradi narave samega zamišljanja, kijesinteza pojmov; sintezi pojmovin izdelavi novih pojmov pa ni nobene meje v sami naravi teli sintez in pojmov. Tu je zarezan brezmejni propad med človekom na eni strani in najbolj razvilo živaljo in vsemi drugimi bitji na drugi strani. Nobeno med bitji kozmosa, ki jih poznamo, ni niti najbolj od daleč sposobno izdelali tako velikega števila nadnaravnih sintez, kot jih jc sposoben normalen, povprečen posameznik. Tudi žival, ki jc najbolj podobna človeku, jc tu enako brezmejno daleč od njega kol vsa druga bitja. Najvišje oblike psihc živali - zaznave, predstave, bedne asociacije zaznav in predstav, bedni pogojni refleksi - vse to jc enostransko vezano na majhno število predmetov, ki jih ta žival srečuje, in ni nobenega govora o tistem brezmejnem svobodnem ustvarjanju novih nadnaravnih kvalitet, ki jih jc sposoben človek. Pojem brc/.mejnosli se točno prilega (torej ni kakšen emotiven in figurativen izpad) naravi človeških možnosti in naravi človeškega zamišljanja. Brezmejnost ni brezkončnost, brezmejni človek je veliko manj kot brezkončni kozmos, ki človeka vključuje le kot svoj delee. Človekova možna brezmejnost sc širi le v prihodnost, v preteklosti je omejena in je končnost. V tem je najbolj razvidna njena razlika od verjetne svetovne neskončnosti. V preteklosti ni bilo človeškega brezmejnega zamišljanja in brezmejnih možnosti, saj se je človekovo zamišljanjc začelo v neki null i dobi v njegovi pretekli zgodovini, ko se jc vzdignil homo sapiens, misleči človek, človek mišljenja, zamišljanja (med lem ko jc kozmos verjeino brezkončen in brezmejen tudi v dimenziji preleklosti). Človek je torej bitje izjemne presežnosti. Njegove možnosti ogromno presegajo njegov telesni, biološki in časovni obseg v primerjavi z podobnimi bitji, npr. v primerjavi z. živalmi, ki so človeku podobne po telesnem, biološkem in časovnem obsegu. Ta človekova presežnost nedvomno izvira prvenstveno iz. zamišljanja in le v podrejeni meri iz njegovih proizvodov in potreb - želja - čustev. Proizvodi in potrebe - želje so tudi močni izvori človekove presežnosti, vendar sc ne morejo v pomenu primerjati z zamišljanjcm, ker so posledica zamišljanja in ker le-to vsebuje ogromno več možnosti kot proizvodi in potrebe- želje. Proizvodi deloma uresničujejo in deloma pogojujejo človeško presežnost. Uresničujejo jo kot orodja, ki človekove sposobnosti daleč podaljšujejo čez živalske sposobnosti. Pogojujejo jih s tem, da razbremenjujejo človeka številnih težkih opravil, ki goltajo človeški čas in pozornost, tako da se ne more posvečati v tem času zamišljan-ju in uresničevanju zamisli (ker mora npr. delati za materialni obstoj; računalniki razbremenjujejo človeka številnih neustvarjalnih operacij). Zaradi ogromnega števila možnih zamisli in možnosti je človek tako izrazito odprto, nedokončano in neizpolnjeno bitje, da se tudi v lem ostro razlikuje od vseh znanih bitij v kozmosu. Zamišljanjc je daleč prevladujoči vzrok (druge sestavine dela manj), da jc človek izjemno bitje v kozmosu tudi ker prvenstveno sam sebi (in tudi drugim bitjem) določa možnosti. Kot rečeno,vsem drugim bitjem določajo skoraj vse možnosti predhodna bitja (predhodni vzroki, vzorčni nizi) in okolna bitja, človek pa daleč največ možnosti določa sam s svojim zamišljanjcm in delom. Z zamišljanjcm tudi veliko bolj določa svoje zunanje možnosti, kot le-te določajo njega. Z zamišljanjcm lahko meje možnosti, ki so živalim /in drugim bitjem tako kruto od zunaj določene, zelo elastično premika in skoraj brezmejno širi, saj kombinira zunanje sile tako, da so tudi tiste, ki so mu bile nasprotne ali nedosegljive, postale njegov suženj in stopnica k šc večjim možnostim. Prav razmislek o vlogi zamišljanja in sestavin dela pa sesuje tisti poccni optimizem in cshatologizcm, ki so ga sejale številne filozofije abstrakcionističncga absolutiziranja kakšne strani sveta ali človeka (svetovne harmonije in statike, svetovnega absolutnega determinizma, razuma in uma, čustev, nagona, ekonomije, etatizma). Ogromne dimenzije človeških možnosti nikakor nc vsebujejo samo človeške možne vrednote, ampak ludi ogromne možnosti človekovega zla za človeka. Človeško dobro in človeško zlo - oba imata ogromne dimenzije prvenstveno zato, ker jih človek lahko nc samo fantazijsko kopiči, ampak ju lahko zaradi zamišljanja uresničuje v obsegu kot nobena žival. Človek prav z. zamišljanjcm lahko uniči vse svoje ogromne možnosti (totalno uničenje v tretji svetovni vojni, samomor) in jc tudi v tem možnem samouničcnju bilja, ki ima največ možnosti, izjemna dramatika človeške biti in bistva v kozmosu. Oba - poceni optimizem glede človeških možnosti in poceni obup glede neuresničenih možnosti - sta daleč od spoznanja človekovega bistva in iz njega izvirajočega carstva človeških možnosti. Človek ni samo bitje z največjimi kozmičnimi zalogami možnosti,ampak ludi zdaleč najbolj suvereno svobodo uresničevanja ali zametavanja možnosti. Medtem ko žival svoje možnosti takorekoč prisilno-nagonsko uresničuje, ima človek bistveno večji izbor (v eni in isli situaciji!), katero možnost bo izbral in kako jo bo uresničil (človek ima več kvalitetno različnih poti do istega cilja, žival in mrtva stvar eno samo). Ta izbor med možnostmi, vrednotami in potmi pa je v vsem znanem kozmosu omogočen samo z zamišljanjcm, ki edino daje široko paleto izbora, in z delom, ki jc edino sposobno ta svobodni izbor uresničevati. Tako naše izhodišče filozofske antropologije - delo in njegove sestavine -omogoča boljšo rešitev vprašanja človeških možnosti, kol pa druge filozofije. 4. ČLOVEK KOT BITJE Z NAJ BOL! DRAMATIČNO, NAJ BOLI PRELOMNO IN NAJ BOL! PROTISLOVNO RAZVOJNOSTJO Predstave o človeški razvojnosti se močno spremene, čc upoštevamo dognanja o bistvu človeka, do katerih smo prišli, in če ponovno pretresemo zgodovinska izkustva človeštva. Zlasti v zadnjih dvesto letih je med izobraženimi ljudmi in v znanosti ideja razvojnosti povsem prevladala kot pojmovanje, da sc človeštvo spreminja v /godovinsko-časovnem loku. Ta misel sc šc vedno zdi antropološko in zgodovinsko utemeljena. Nerazčiščeni pa so šc pogledi, zakaj in kako sc človek in človeštvo razvija. Precejšen del novih odgovorov na ti dve vprašanji izvira iz dojemanja, kakšno vlogo v razvoju imajo najbolj dinamične in nasprotne sestavine človeške celote - sestavine dela. Soočili sc bomo samo z nekaj razvojnimi koncepcijami: prvič, številne teze, ki vidijo vzrok človeškega razvoja samo v eni človeški lastnosti kot razumu-umu ali razvoju samo ekonomije ali države, ali v človeških pomanjkljivostih določenega tipa in njihovem prevladovanju (npr. seksualna represija in sublimacija); drugič leze, ki vidijo razvoj kot potek iz. določene zgodovinske točke in kot zaključek v določeni točki; tretjič teze, ki potek med tema dvema točkama - začetno in končno - vidijo kot povsem enoznačen način in enoznačeno smer (npr. ideja progresa). Naša koncepcija človeške razvojnosti se bistveno razlikuje od naštetih koncepcij, ki imajo vse skupni antropološki in kozmološki imenovalec - enostranskosti, absolutizacije cnc ali dveh sestavin človeka/sveta. Našlclc tri vrste tez so v bistvu samo razne oblike enega in istega enostranskega mišljenja: za tislc, ki vidijo vzrok razvoja v katerikoli enostranski moči, bo zmaga lc ene strani pomenila nekakšen konec dosedanje zgodovine. Seveda ne v smislu absolutne statike, ampak odstranitve tistih spopadov in nasprotij, ki so jih vnašali v dosedanjo zgodovino "grdi" principi, nasprotni našemu "lepemu" principu. Ko pa bo Ic-ta zmagal, bo ostal samo enakomeren progres pod vodstvom "našega" Principa. Vse lake enostranske teze so v zgodovini doživele pravi polom in blamažo, ker so bile v ostrem nasprotju s človeško naravo, s človeškim bitjem in bistvom. Vse te tc/.c so spcktakularno propadle, ko so zadele ob resnični potek zgodovine, kakršen nujno izvira iz izjemnega človeškega bistva. Za trdovratno vztrajnost nedialektičnih, enostranskih filozofij in za njihovo nesposobnost, da bi se od najboljše učiteljice življenja - zgodovine - kaj naučile za boljše življenje ljudi, pa je nadvse značilno, da tudi po takih polomih vztrajajo v svojih enostranskostih. Sijajen primer tega jc novoveški racionalizcm-razsvctljcnstvo. Z njegovim nastankom naj bi se začel strmi vzpon človeštva pod vodstvom razuma-uma, utelešenega v znanosti in šolstvu. Dejanski napredek na ožjem področju Zahodne Evrope in Severne Amerike v gospodarstvu, znanosti, šolstvu,zdravstvu in v urejeni državni upravi jc do začetka 20. stoletja navidez, potrjeval tezo o vsemoči razuma-uma. Zlasti, če so bile pri tem prezrte značilnosti kolonialnega sistema, bremena prvobitne akumulacije, številne vojne, gospodarska stagnacija v treh četrtinah človeštva in podobne malenkosti. Toda v prvi polovici 20. stoletja jc razum-um doživel največji polom (v dveh najstrašnejših vojnah in v največji gospodarski krizi vseli časov) prav tam, kjer je bila njegova pot najbolj zmagovita - v Evropi. Kljub tej polomiji pa en del znanosti in inteligence Še ob koncu 20. stoletja ponavlja isto tezo o vsemoči razuma-uma (sedaj naj bi se pojavljala kot "tretja znanstvenotehnološka revolucija", "znanost kol edini faktor gospodarskega razvoja", kol "informal ivno-kibernetična družba", kol "inovativ-na družba" in podobno). Teoretično siromaštvo in popolna nesposobnost prcdikcijc družbenega razvoja je značilnost vseh enostranskih lez, ki so slepe za najizrazitejšo večplastnost človeške celote, človeškega sveta. Enako slepe, kol enostranske racionalisiičnc leze, so bile tudi tiste "socialistične", "marksistične" teze, ki so kot edini razvojni nosilce poudarjale ali revolucijo ali komunislično partijo ali kolektivizem ali državno/družbeno lastnino ali planiranje ali kakšne njihove kombinacije. Vse te enostranske zožitve človeka na en sam element in na njegov poenostavljeni razvoj je nujno odločno zavreči, ker so slepe za burno dinamiko človeške razvojnosti, ki je izjemna v vsem znanem kozmosu, ker izvira i/, izjemnega bistva in iz izjemne človeške cclole. Dramatični zgodovinski razvoj človeštva in človeka pa postane povsem razviden in logičen, čc izhajamo iz. večslojne celote človeka, v kateri ima vsaka plast veliko samostojnost in lasino dinamiko, nadalje iz bogatih notranjih nasprotij in nihanj človeškega bistva in iz svobodnega samodoločanja, ki človeka globoko loči od vseh drugih bitij kozmosa (pa tudi najbolj telesno podobnih). Izhajajoč iz teh značilnosti človeka, poskušajmo napraviti nov korak glede tistih kategorij človeškega zgodovinskega razvoja, ki so sicer v leni razvoju utemeljene, v novem veku zelo razglašene, pa vendar pogosto plitko in deformirano dojete: - progres in regres, - kontinuiteta in diskontinuitela, - revolucija in evolucija, - linearni, spiralni in ovinkasti razvoj, - samousmerjanje družbenega razvoja in njegov samotok, - organiziranost razvoja in kaos, - preteklost, sedanjost in prihodnost. Glede progrcsa in regresa so oslali v različnih filozofskih in političnih smereh isti predsodki in iste nejasnosti, ki so bile vedno značilne za enostranske filozofije: popolnoma siguren progres vse družbe naj bi zagotavljal en sam dejavnik, npr. znanost-inovaeije ali večstrankarski sistem. Čc pa upoštevamo dosedanje zgodovinsko izkustvo in zlasti večslojno človeško celoto-bistvo, ki jc izvor vse te zgodovine, jc treba končno obračunali z plehkimi, miselno tankimi predstavami o človeškem progresu, katerih nosilec/žrtev jc bil del intcligcncc. Nikakor nc moremo zagotovo govorili o progresu, čc napreduje ena sama plast (npr. znanost, industrija). In tudi nc, čc napreduje več plasti (npr. življenjski standard, industrija, elementarna pravna varnost posameznika, vcčsirankarslvo) in čc so obenem ogrožene druge bistvene plasti. Čc pride do takega delnega progrcsa, obstaja velika nevarnost, da sc bo zrušil ludi ta delni progres (kot tudi trije zdravi oporniki nc morejo nositi mostu, če so drugi trije bolni: v tem primeru sc bo zrušil ves most in tudi trdni oporniki). Zaostajanje ali trohnenje katerekoli plasti, bistvene za celoto, jc razpoka, zaradi katere sc lahko zruši celota. Najbolj magistralno potrdilo teze, da jc bilo površno govorenje o celotnem progresu žc na osnovi progrcsa cnc ali nekaj plasti nevarna iluzija, ki jc lahko vodila v zgrešeno vodenje družbe, jc zgodovina kapitalizma in socializma v zadnjih dvesto letih. V malem delu človeštva - Zahodna Evropa in Severna Amerika - je kapitalizem res prinesel dotedaj neznan, spcklakularcn in senzacionalen napredek v industriji, znanosti, zdravstvu, urejeni državni upravi, parlamentu in v elementarni pravni varnosti in materialnem standardu posameznika; najmanjšega namena nimam, da bi bagateliziral te izredne uspehe kapitalizma. Nobena objektivna zgodovina pa nc bo mogla zanikati majavih in trhlih plasti svetovnega kapitalističnega sistema: njegova nesposobnost, da enak napredek sproži v dveh tretjinah človeštva (sedanje nerazvite dežele Azije, Afrike in Latinske Amerike); ni humano obvladal mednarodnih odnosov, militarizma in totalitarizma (fašizem), niti procesa ekonomskega razvoja. Da so bile zaradi trli losi i teh plasti ogrožene tudi cvetoče plasli in da jc zato grozil polom celotne kapitalistične zgradbe, so pokazala piva in druga svetovna vojna ter velika ekonomska kriza. V drugi polovici 20. stoletja jc zahodni kapitalizem razvil šc dve plasti (poleg omenjenih): trajni konsenz in kompromis med delom in kapitalom v obliki socialne države in reguliranje gospodarstva. Vendar so vse uspešne plasti kapitalizma lahko znova ogrožene, čc bo doživel zlom na treh plasteh: nova kultura, vprašanje svetovnega miru, naravno okolje. Očitno bi žc zlom v eni sami plasli od teh treh povzročil lolalno katastrofo; zanjo zadošča ali uničenje naravnega okolja ali tretja svetovna vojna. Vse to pa je otipljiv dokaz, da jc dolgoročno in radikalno progresivna samo tista vrednostna, družbena in polilična usmeritev, ki jo vodi realna humanistična koncepcija uresničevanja konkretne optimalne celote človeka in človeštva, zgrajena na spoznanju večplastne, dinamične in nihajoče celote/bistva človeka. Tega pa ni sposobna nobena enostranska usmeritev - niti "kapitalistično" poveličevanje samo osebnih interesov ali znanstvenih inovacij niti "socialistično" priseganje ali samo na ekonomsko bazo ali samo na revolucijo. Nobena od teh enostranskosti nc upošteva, da ccloto človeštva tvorijo posamične plasti - politika, duhovnost, gospodarstvo, mednarodni odnosi, biološka plast - ki so zelo samostojne, ki imajo lastne razvojne zakonitosti in od katerih vsaka lahko "podivja" na svoj način in ogrozi celoto (kot sc jc dogodilo v dveh svetovnih vojnah in v ekonomskih krizah). Zato jc lahko uspešno samo dialektično antropološko vodenje, ki upošteva vse plasti, ki preoblikuje vsako od njih, ki ne zanemari ali ne potlači nobene in ki jih vodi samo na način usklajevanja s konkretno zamislijo njihove komplementarnosti. V eri industrijske družbe ni to uspelo nobenemu sistemu, niti kapitalizmu niti socializmu. Industrijska družba je prinesla - v primerjavi s patriarhalno, poljcdeljsko - tak buren razvoj vseh plasti človeške celote in ludi nje same, da je za ustvarjalno, plodno usklajevanje te cclote potrebna visoko kvalitetna sintetična zamisel in morala, ki jc ni zmogel še nobeden od teh dveh sistemov. Zato še nikjer ni prišlo do stabilnega progresa industrijske in postindustrijske družbe in zato jc tak progres sploh še zelo negotov. Je siccr možen, vendar povsem odvisen od svobodne odločitve vodečih slojev, zlasti razvitih, pa tudi drugih dežel - od politikov in intelektualcev: ali so pripravljeni na tiste miselne, delovne in moralne napore, ki jih zahteva zapleteno vodenje burne, večplastne, orkanske industrijske/post industrijske družbe. Dosedanji socializem jc glede takega vodenja odpovedal, bolj kot dosedanji kapitalizem. Nastajajoč zlasti v nerazvitih deželah, je dal pomembne prispevke k zmagi nad fašizmom, kolonializmom in k začetnemu industrijskemu razvoju, promociji kadrov iz nižjih slojev in socialnemu varstvu. Povsem pa jc odpovedal glede razvoja nove morale, vsebinske demokracije, dela človeških pravic in prehoda na višje oblike gospodarskega razvoja. Edini resnični, celoviti in preverjeni progres v dosedanji zgodovini človeštva je bilo stalno poljedelstvo, ki je zamenjalo lovstvo, nabiralništvo in nomadsko poljedelstvo. Stalno poljedelstvo je omogočalo tak stalen proizvod (pridelek), da se jc človeštvo ob njem lahko biološko razmnožilo, s stalnim presežnim proizvodom jc omogočalo nastanek kulture, znanosti (Egipt, Mezopotamija, Indija, Kitajska), naučilo jc človeka (veliko bolj kol novoveška znanost) racionalnega mišljenja, obnašanja, morale, racionalnega gospodarjenja, zgradilo je posebno kulturo poljedelskih množic. In prav zato, ker se njegova dcsettisočletna era zaključuje in ker je bila preiskušana s strani ogromne večine človeštva - nekaj milijard ljudi -, lahko z. vso gotovostjo podamo zaključno sodbo, ki jc prcecj neljuba "modernističnim" kapitalistom in socialistom: stalno poljedelstvo jc bil doslej edini zgodovinsko i/.pričani izraziti celoviti progres človeka kot človeka - kot bitja zamišljajskcga dela (to seveda ne pomeni, da nebi mogla biti nova, višja stopnja progresa industrijska/postindustrijska družba, če bi prišlo do omenjenih kvalitetnih sprememb vodenja). V nasprotju z. iluzionističnimi sanjarjenji enostranskih filozofij jc nujno poudariti, da vsak progres zahteva kakšen konkreten regres in da celovitost človeka ni v nekakšnem čistem progresu (brez. regresa, brez. izgube kakšne vrednote), ampak v prevladovanju progresa nad zanj nujnim regresom. Ta zakoniti odnos regresa in progresa deluje in na atomarno osebni in na skupinsko-družbeni ravni. Uspešno delo katerekoli vrste ni možno brez. angažiranja človekove delovne moči. Vsako angažiranje tc moči pa pomeni izgorevanje višjih bioloških kvalitet in njihov padec na nižjo raven. Toda človek je kot bitje zamišljanja sposoben, da z. malim angažiranjem delovne moči proizvede veliko več dobrin kot jih rabi za obnovo delovne moči in za proizvodnje: v tem je veliki progres dela v primerjavi z nagonsko dejavnostjo živali. Tudi vsak družbeni prehod na višjo raven vključuje podobne elemente regresa, kot svoj nujni pogoj. To pa ne morebiti izgovor za nesposobne voditelje, da mastodontsko uničujejo več kot jc bilo treba. Racionalno družbeno vodenje izgubljene vrednote lahko nadomesti, nikoli v stari obliki, vendar v podobni vsebini. Tak pristen slik z naravo, tako celovito proizvodno delo in tako kulturo, kot jo jc razvil stalni patriarhalni poljedelce, niso več možni v industrijsko/postindustrijski družbi. Lahko pa v njej obnovimo del vsebine prejšnjih vrednot z bivanjem v naravi, s telesno kulturo in z raznimi vrstami množičnega umetniškega udcjslvovanja. Problem revolucionarnega in evolucijskega momenta v razvojnosti človeštva bom obravnaval v okviru odnosa zgodovinsko razvojne kontinuitete in diskontinuitcle, ker bo ta obravnava bolj znanstveno antropološko utemeljena. Odnos med rcvolucijo in evolucijo - in še zlasti vprašanje revolucije - obravnavajo žc kakšnih dvesto let (od francoske revolucije) s toliko pristranske strasti in ozkih političnih interesov, kot malokalero drugo temo. Celo obravanava včasih vnetljive teme o odnosu med idealizmom in matcrializmom ni več tako politično pregreta, kot uboga revolucija. Približno enako jc plehka teza, ki vidi v revoluciji "nenaravni" prihod čistega peklenskega zla na zemljo, kot teza, ki vidi v revoluciji povsem "nadnaravnega" angela pravičnosti in polncsrcčc in ki sc mistično opaja žeob sami besedi "revolucija". Tu bomo obravnavo poskušali vrniti v filozofske antropološke in ontološke temelje, tudi v vprašanje zgodovinske razvojne kontinuitete in diskontinuitcle. Vse to -revolucije, evolucije, kontinuitete in diskontinuitete - pa jc možno utemeljeno dojeti kol sestavine izjemnega človeškega bistva in celote: izredno dinamične in večslojne človeške ustvarjalnosti, človeške odprtosti in nedokončanosti, ogromnega presežka človeških možnosti, človeškega osebnega in skupinskega svobodnega odločanja. Povsem sta zgrešeni obe gledanji: zgodovina kot železna in uniformno-konlinucl-na zakonitost; zgodovina kot metež posamičnih pojavov brez zakonitih vezi, kol čista diskonlinuitcta. Točneje: v obeh tezah jc zrno resnice o človeku in človeštvu, vendar zelo prenapihnjeno. Zrno jc v naslednjem: zaradi eksplozivnega človeškega bistva sta v razvoju posameznika in šc posebej človeštva bolj prisotni in izrazila diskontinuclnost (skoraj katastrofična prelomnost) in številnejše zakonitosti in kontinuclnosti, kot pri katerem koli drugem (znanem) bil ju.Zato sc prav lahko zgodi, da tisti, ki iz. cnc strani opazuje ta kaotični pragozd človeške zgodovine, vidi samo celoto, kontinuum, zakonitost; in da drugi z druge strani vidi samo ločena posamična dejstva, samo diskontinuum. V človeškem svelu (=ccloti) deluje ogromno mnoštvo kvalitetno različnih zakonitosti, ker jc človek bitje dela, ki jc z. ustvarjalno sposobnostjo zamišljanja ustvarilo veliko različnih svetov-jezik in drugi simboli, morala, mit, religija, umetnost, filozofija in znanost, dušcvnosl, država in druga politična gibanja in institucije, sredstva za informiranje, gospodarstvo, mnoštvo različnih družbenih skupin in procesov. Povsem so zgrešena gledanja (npr. primitivne oblike "marksizma"), ki poskušajo različne zakonitosti različnih človeških ca rs lev zožili in utopili izključno v zakonitost enega samega carstva (npr. v gospodarstvo). Zakonitosti posamičnih zgoraj naštetih "svetov" so tako kvalitetno različne, da je povsem izključeno eno reducirali na drugo. Možno pa je, da sc prepletajo, ker imajo nekatere skupne temeljne strukture (npr. moralna dejavnost se lahko prepleta z drugimi zavestnimi dejavnostmi, ker imajo vse skupno strukturo dela; vendar ima delo na vsakem področju tako izrazile specifičnosti, da jc eno področje nemogoče reducirali na drugo). Ker ima neprimerno več različnih notranjih zakonitosti kol druga bitja, ima človek (človeški svet) tudi veliko več različnih kontinuumov (zakonitosti, občosti); na žalost jc možno samo/, velikim sociološkim in zgodovinskim neznanjem dela filozofije razložiti, da jc mogel zanikali kakršnokoli zakonitost (občosi, kontinuum) ob takem mnoštvu različnih očitnih notranjih zakonitosti (začenši z zakonitostmi jezika, ki ga filozof govori!). V tem bogastvu različnih neprekinjenosti človeškega sveta pa je tudi izhodišče za tako bogastvo različnih in silovitih diskont in uitet, kot jih tudi ne pozna nobeno drugo bitje znanega sveta: izredna kontinuiteta in diskontinuiteta človeštva sc torej medsebojno pogojujeta, sta šc ena od dimenzij izrednega nihanja človeškega bilja /bistva. Ostri diskontinui nastajajo i/, koniinuumov zlasti na dva načina (na ravni družbenih skupin): a) - ali tako, da s kopičenjem kvantitativnih sprememb v isti zakonitosti nastane nova specialna kvaliteta, novi sklop specialnih zakonitosti, stare pa ostanejo ali propadejo; b) - ali tako, da sc različne človeške zakonitosti med seboj križajo, da s tem nastane nova sintetična zakonitost, ali pa ene zakonitosti zavrejo druge in s svojim zaostajanjem in trohnobo uničijo druge. Ad a) Zanimivo je, da nasprotne ideologije in nasprotne politične stranke nastanek novih specialnih zakonitosti pogosto soglasno in s pozitivnim vrednostnim predznakom označujejo kot "revolucije". Leve in desne, napredne in konzervativne struje z. odobravanjem govorijo o "industrijski revoluciji", o "tretji znanstveno- tehnološki revoluciji", o "revolucijah" na posamičnih področjih znanosti, tehnike in zdravstva in podobno. Skratka: kadar gre za specialistična in "nepolitična" področja sploh ni sporna beseda "revolucija" za označitev osire diskontinuitete z pozitivnim predznakom. Od tod izvlečemo lahko sklep, da je že v delu splošne rabe utemeljeno označevanje napredne diskontinuitete z besedo "revolucija". Toda ob tem jc potrebnih nekaj kritičnih pripomb. Prvič. Pozitivni predznaki ostrim diskontinuitetam na specialističnih področjih objektivno niso tako gotovi, kol se zdi vsem (in levim in desnim, naprednim in konservativcem), ki se lako zelo bojijo biti "nemoderni" in so zato polni hvale /a vse specialistične revolucije. Tista objektivnost, ki manjka njihovi presoji, je človeška celota. Res jc npr., da jc industrija pomenila v primerjavi s predhodno obrtjo in manufakturo kvaliteten skok in napredek glede produktivnosti dela, polomije pa so ji kmalu sledile (cela veriga doslej neznanih ekonomskih kriz. in svetovnih vojn). Skratka: nedvomna napredna diskontinuiteta na ožjem področju šc ni nujno človeški napredek: tak napredek jc specialistična revolucija, samo čcjc sestavni del napredka vseh plasti človeške eelotc! Drugič. Diskontinuclna zamenjava enega posebnega področja z drugim ni nujno napredek niti na tem posebnem področju, ampak je lahko nazadovanje. Agresivni pritiski potrošniške kvazikulture iz razvitih v manj razvite dežele, pogosto niso kulturni vzpon, ampak je ta diskontinuiteta padec. S tem nc izključujem, da tudi te dežele ne bi mogle doživeti prehoda na še višje stopnje kulture, vendar samo pod vodstvom visoko kulturnih sil in nikoli s skrajno siromašnimi obrazci potrošništva. Ad b) Kvalitetni "skoki" celotne večplastne skupine pa ne morejo nastati samo s spremembo ene ožje plasti, ampak z medsebojnim delovanjem več plasti, s križanjem več specifičnih človeških zakonitosti. Tc diskonlinuiletc hi imenoval družbene revolucije, ki imajo v sebi obenem elemente politične, moralne, duhovne in socialnc rcvolucijc. Ime "rcvolucijc" porabljam tukaj /.a iste pojave celovite družbene diskontinuitcle, kot tudi ogromna večina drugih družboslovnih pisccv. Smatram pa, da jc treba razjasniti šc mnoge nesporazume okrog ich pojavov; cn del bistvenih razjasnitev lahko prispeva filozofska antropologija, globje razumevanje človeške narave, ki sc silovito izraža tudi v teh revolucijah. Filozofska antropologija nikoli nc bo spoznala svojega "objekta" -človeka, brez doumevanja človeškega jedra (ki nikakor ni idealno, ampak zelo protislovno!) teh revolucionarnih eksplozij. Zapletenega odnosa med temi celovitimi diskontinuiletami (revolucijami večplastnih skupin) in človeškim bistvom tu nc bomo izčrpali, ampak lc ilustrirali z nekaj fragmenti, ki so najbližji naši temi. Pri tem sc bom kratko zadržal pri naslednjih revolucijah: meščanske rcvolucijc, svetovna revolucija v 20- stoletju, slovenska socialistična revolucija in svetovna vrcdnostnosocialna revolucija, ki jo jc začelo izvirno krščanstvo in ki traja šc danes! Nasproti skrajnim konservativcem, ki vse rcvolucijc proglašajo zaskrajno, popolno metafizično zlo, jc z gotovostjo mogoče trdili, da so bile vse tc rcvolucijc nujne za bistveno bivanje človeške biti, da so vse odstranjevale največje ovire in nevarnosti za to bivanje in da jc bil rcvolucionarno-diskonlinuclni prelom s temi ovirami človcško-razvojno nujen. Nasproti metafizičnim zaljubljencem v revolucije kol absolutno metafizično dobro pa jc z gotovostjo mogoče trdili: nikakor ni bilo neizbežno, da so revolucije potekale samo kot so dejansko potekale; nikakor niso bile neizbežne vse deformacije in napake v revolucijah; tc napake so delno izvirale tudi iz nihajoče, negotove narave, iz slabosti posameznikov v revolucionarnih elitah in nikakor niso bile neizbežne. Danes, s sigurne disiancc dvesto let in več, je mogoča bolj objektivna presoja. Vidne so tudi posledice teh rcvolucij in posledice za podobne dežele, ki rcvolucijc niso imele. Prevladujoča ocena vseli dežel, ki so doživele velike meščanske revolucije, je, da so bile tc revolucije za tc narode pozitivne! Večina tistih, ki poznajo največ zgodovinskih dejstev - večina intcligcncc, večina družboslovcev Nizozemske, Velike Britanije, Združenih držav Amerike in Francije in Srbije - occnjujcjo rcvolucijc, ki so zmagale v teh deželah v 17., 18. in 19. stoletju kol nekaj pozitivnega in tej oceni se pridružuje večina politikov ich dežel (celo večina konzerva!ivccv; zelo redki v teh deželah upajo govoriti, v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, o revolucijah povsem negativno). Tisto, kar jc bilo v teh revolucijah nedvomno pozitivno in kar seje moralo zgoditi, da bi sc odprla pota človeškemu življenju: nujno jc bilo hitro in odločno odstraniti zastarele, trhle, neplodne, izkoriščcvalskc in nasilne vladajoče strukture, ki so dušile in zavirale razvoj množic kmetov, obrtnikov, meščanov, trgovccv, intcligcncc in drugih. Ni bilo mogoče čakali - če vzamemo strogo antropološko razvojno merilo: življenjske koristi večine ljudi v teh deželah -, da sc vladajoče strukture spreminjajo Čisto počasi, kakšnih tristo let. Čc bi v Nizozemski ostala nasilniška in trhla španska vladavina še kakšnih tristo let, bi bila verjel no pred drugo svetovno vojno bolj podobna zelo zaostali Španiji in Sloveniji (tema dvema plodovoma habsburške vladavine), kot tisti Nizozemski, ki jo svetovna zgodovina opisuje takole: "Nizozemska osvobodilna vojna je bila hkrali tudi prva uspešna meščanska revolucija... Osvobodilna vojna jc prinesla poleg izredno hitrega razvoja kapitalizma in s tem gmotne blaginje tudi osupljiv razmah duhovnega življenja. Nizozemska je postala duhovno središče Evrope v znanostih ... dajala je vodilne kalvinskc teologe... Tako je bilo 17. si. doba največjega razcveta nizozemske kulture; skoraj na vseh področjih (vojska, tehnika, gospodarstvo, kmetijstvo, umetnost) je bila tedaj Nizozemska učiteljica Evrope". Sosedne evropske dežele s podobnimi sestavinami (Francija in Nemčija sla imeli tedaj podobno gospodarsko izhodišče in ludi sestavine protcstaliz.ma), ki niso izvršile revolucije istočasno z. Nizozemsko, so tedaj zelo zaostale za njo, Anglija pa brez "slavne revolucije" gotovo nc bi imela prvenstva v razvoju parlamentarizma in v industrijski revoluciji ter v razvoju naravoslovnih znanosti. In kje so bili vsebinski vzroki za ameriško revolucijo, ki jc "učinkovala v Evropi kot zgled": "In končno jc bila vsem kolonijam (13 britanskih kolonialnih držav v Amcriki-V.R.) skupna gospodarskopolilična odvisnost od Anglije in britanskega parlamenta, ki sta imela mlajše ameriške države pod strogim nadzorstvom kot dobaviteljice surovin in prodajna tržišča... Kraljevska vlada in parlament sta ...skušala kolonije učinkoviteje včleniti v britansko državo s strogim izpolnjevanjem carinskih in trgovinskih zakonov, s predpisovanjem novih davkov in z. birokratsko-vojaško krepitvijo izvršilne oblasti... Tako je bila evropska reakcija na ameriško revolucijo navsezadnje izraz, nolranjccvropskc družbene in politične strukturne krize... Ker Severne Amerike ni doseglo politično restavracijsko gibanje... je tudi v 19. st. še dolgo ostala dežela prihodnosti, družbene gibljivosti z "neomejenimi" zmožnostmi vzpona, gospodarskega napredka in ne nazadnje (vsaj za belo prebivalstvo) politične svobode in enakosti. Nizozemska, ameriška in angleška revolucija so dovolj jasni dokazi, da so tc revolucije odstranjevale razvojne ovire. Slovenska revolucija jc morala prevladati tri velike razvojne ovire: najtežji pritisk treh fašizmov (nemškega, italijanskega in madžarskega), nesposobno in zaostalo domače (malo)mcščanstvo in centralizem stare Jugoslavije. S tem jc slovenska revolucija odprla take razvojne možnosti, kakršne se v tako kratkem času niso uresničile v nobeni evropski državi (1945-1975): ustanovitev lastne države, priključitev slovenskega Primorja, pospešen gospodarski razvoj, industrializacija, modernizacija in urbanizacija, socialna država, formiranje lastnega poslovodnega sloja in prodor sekundarne proizvodnje na najzahtevnejša svetovna tržišča, velika socialna mobilnost, formiranje modernih slojev, uresničitev zelo elastične federacije z ustavo SFRJ i/, leta 1974 (z elementi konfederalizma, princip konsensa), bogati duhovni pluralizem v umetnosti in znanosti. Ihtave ideološke razprave, ki so sc koncentrirale na "dokazovanje", da sta oktobrska revolucija v Rusiji in jugoslovanska revolucija čisto zlo, so pozabile, da poteka v 20. stoletju svetovna revolucija, ki soji bile lev redkih primerih na čelu komunistične stranke in ki povsod po svetu pomeni vstajo množic proti zastarelim totalitarističnim oviram katerekoli vrste: rušenje največjih cesarstev Evrope po pivi svetovni vojni (avstroogrsko, nemško, rusko), rušenje fašizma, rušenje velikih kolonialnih imperijev in rušcnjcslaliniz.ma - brežnjevizma. Ta svetovna revolucija 20. stoletja jc zajela skoraj vse kontinente: Azijo, Afriko, Evropo in Latinsko Ameriko. Šele pogled na vse te revolucije omogoča nekaj sklepov, ki so tudi povezani s filozofsko antropološkim razmislekom. 4.) Svetovna zgodovina, Ljubljana, 1976. Mr. 392. in 463. Vse revolucije v zadnjih štiristo Iclih - specialne in celovite - so bile ludi plod predhodne očitne evolucijc, postopnih sprememb, ki so pripeljale do kvalitetnega preloma, ostre diskontinuitcle. Čeprav so rcvolucijc v zadnjih štiristo letih po pravilu predstavljale v celoti progres, so skoraj vedno vsebovale tudi kakšne negativne regresivne elemente (uničevanje ljudskih življenj, materialnih dobrin, začasni gospodarski zastoji). Znotraj samih revolucionarnih lokov so sc po pravilu vedno začela - večja ali manjša - zastranjevanja in odtujitve od prvotne vsebine revolucije: ponovno pojavljanje ali celo poglabljanje razrednih razlik, krepitev lastnega "revolucionarnega" birokratizma, etatizma, pretirana represija, militarizem. Vse to so bile nove pojave nihanja v človeški ccloti in njenem zgodovinskem bistvu. Niti od daleč nc držijo trditve konzervativnih ideologov, da so bi le vse deformacijo in odtujitve revolucij železne neizbežne zakonitosti prav v teh razsežnostih, kot so sc v kakšnih primerih dogodile. Del izgub, ki je spremljal revolucije, je bil sigurno nujen, loda nc zaradi njihove posebne zle narave, ampak zaradi zakonitosti vsake ustvarjalne ali napredne akcije: vsaka ima kol svoj nujni pogoj izgube, regrese. Glede lega nasprotja sc rcvolucijc prav nič nc razlikujejo od katerekoli človeške akcije. Del nepotrebnih izgub, deformacij in odtujitev v revolucijah pa jc čisla osebna in skupinska odgovornost, rezultat odločitev posameznikov/ skupin, sposobnih zamišljanja različnih možnosti in svobodnega odločanja med njimi. Velika koncentracija moči v rokah posameznikov in majhnih skupin je v revolucijah delovala enako kot koncentracija oblasti v katerikoli drugi priliki (državi, stranki, ekonomiji, vojski). Bila je vaba posameznikom in skupinam, da to oblast prenapnejo daleč prek potreb revolucionarnega procesa: o tem so soodločali sami. Namesto znanih slabih primerov navajam pozitivne primere svobodne odločitve. Po trditvah konzervativnih ideologov vsebujejo rcvolucijc (in šc zlasti "komunistične") neizbežno zlo; zakonitost, ki nc izpusti nikogar, potem ko se je vanjo ujel. Poleg mnogih drugih, jc Gorbačov živ dokaz, da jc možna diskont i nu i teta v vsaki kontinuiteti, da staže vsak posameznik ali majhna skupina možni ostri diskom inuitet i, saj sc žc v posamezniku/mali skupini na zelo različen način križajo zelo različne družbene zakonitosti. Zato sc med mnogimi posameznik/skupina svobodno odloča. Gorbačov bi z ogromnimi vojaškimi silami in ogromnimi izgrajenimi represivnimi aparati v vsej vzhodni Evropi zlahka obdržal reformirani etatizem še kakšnih deset, dvajset let. Vendar mu niso niti marksizem, niti leninizem niti socializem, za katere sc jc izjavljal, preprečili, da samostojno sprejme najpomembnejše odločitve druge polovice 20. stoletja. Ne samo najvažnejše za Vzhodno Evropo, ampak za vse človeštvo: da poda svetovno iniciativo za razorožitev najmočnejših sil, da za to odločitev pridobi druge sile in da sc osebno zavzame proti (možni) represivni obrambi brežnjevskih struktur v Vzhodni Evropi. Nc glede na nadaljno usodo Gorbačova, so to žc zgodovinska dejstva (celo čc bi šc kdaj nastala velika vojna napetost). Nič manj zanimivo ni, da jc bil glavni mentor Gorbačova človek, ki bi po svoji funkciji in po konzervativnih "boljševiških" formulah moral biti najdoslednejši nadaljevalec stalinizma, bil pa jc njegova diskontinuilcta: notranji minister ZSSR Andropov. Podobne diskontinuitcle najdemo tudi v drugih velikih strukturah: v šestdesetih letih sc papež Janez, ki jc po pravici dobil priznanje "dobri", odloči za počlovečenje cerkve, čeprav bi sc po teoriji neizbežne kontinuitete zdelo, da naj bi bil branilec hierarhije. Čeprav bi se po isti enostranski tezi zdelo, da morata bili Churchill in de Gaule najtrdnejša vojščaka svojih imperijev, se oba odločita za njihovo mirno demon-taz.o; Suarcs, ki bi kol tajnik španske falangističnc stranke moral biti njen najdoslcd-nejši bojevnik, odločilno prispeva k demontaži frankizma. Tisti, ki težko prenašajo besedo "revolucija", bi sc lahko spomnili šc ene izredno pomembne revolucije, ki sc jc začela z veliko silovitostjo pred dva lisoč leti, ki sc jc prepletala z vsemi evropskimi in ameriškimi revolucijami (vendar ne dovolj) in ki šc traja. To jc izvirno, evangclsko krščanstvo, ki je predvsem vrednostno socialna revolucija, med tem ko so bile druge rcvolucijc predvsem politično-soeialne. Deformacije teh revolucij bi se seveda zmanjšale, čebi bila v njih močneje prisotna krščanska vrednostna revolucija, ki sem jo kratko orisal drugod. ^ 5) Anlhropos, št. I-III/1991; Etika in socializcm, Ljubljana, 1985, sir. 585.-598. Vprašanje zaznavanja in zavesti FRANE JERMAN POVZETEK Razprava se ukvarja z vprašanjem teoretičnega odnosa do zaznavanja v okviru sodobne filozofije. V pretres jemlje analitično filozofijo (kognitivno filozofijo) ter fenomenologijo. Zanima jo tudi, kako je z vprašanjem zavesti znotraj sodobne psihologije. Avtor pride do zaključka, da nekaterim idejam kognitivne filozofije manjka rejlekiirani uvid v lastno filozofsko delavnico in nekritično sprejemanje pojma "zdrave pameti". V razpravi je izraženo mnenje, da je poglavitna funkcija zavesti, kije "znanost" ne more kontrolirati dajanje pomena. ABSTRACT A QUESTION OF PERCEPTION AND A IVA REN ESS This discussion concerns a theoretical disposition towards perception, in terms of modem philosophy. It discusses analytic philosophy (cognitive philosophy) and phenomenology. It also examines the question of awareness within modern psychology. The author concludes that some concepts of cognitive philosophy hick a reflective insight into their own philosophical workshop, and an unprejudiced view of the concept of "common sense". The discussion points out that the principal function of awareness, which "science" cannot control, is giving things meaning. Ker postaja dovolj očitno, da sc del filozofskega mišljenja čedalje bolj ukvarja s psihologijo kot empirično vedo, sc mi zdi zanimivo pogledati, kako je s teorijo zaznavanja in zavesti sploh najprej v sami psihologiji, nato pa v tisti filozofiji, ki si jc v začetku tega stoletja izborila prostor zunaj psihologije, tj. v analitični filozofiji. Nato pa šc okvirno v fenomenologiji, kakor jc nastajala in sc oblikovala v Husscrlovi filozofiji. S psihologijo se ukvarja predvsem filozofija kognitivnih znanosti. V tem primeru gre za filozofijo psihologije, vendar filozofijo, ki so ji izsledki empiričnih znanosti vrednostno na prvem mestu. To in pa prepričanje v pravilnost načel zdravega razuma, kot ga je postavila že svoj čas "škotska šola", kaže, da gre za filozofijo, ki sc zavestno opira na angleško filozofsko tradicijo. V pojmu "zdravega razuma" tiči prepričanje v pravilnost čutnega zaznavanja, v njegovo načelno ncvprašljivost. Pojem sam jc definicijsko zastavljen kot nasprotje "nesmiselnega", kot tista vrsta spoznanja, ki jc naperjena proti "špekulaciji, spckulativ-nemu načinu mišljenja" itd. Samo načelo jc obravnaval žc Berkeley, zanj se je zavzemal Thomas Rcid, za filozofsko načelo gaje postavil G.E. Moorc, v določenem smislu cclo L. Wittgenstein - seveda v svojem drugem obdobju. V glavnem pa jc mogoče reči, da jc z njim postavljena zahteva po odpravi radikalne skepse in agnosticizma, ki, resno vzeto, nc vodita v nobeno produktivno filozofsko zamisel. (Žc J. St. Mill jc uvidcl, da vodi radikalni skcpticizcm v lastno nasprotje, saj jc trditev, da jc vsako spoznanje vprašljivo, s tem tudi sama vprašljiva.) Po drugi plati pa je "zdrava pamet", "common sense" vendarle sinonim za ncrcflcklirano misel, za prepričanje v samorazvidnost čutnega zaznavanja in na njem temelječih truizmov. Vprašljivost verodostojnosti tako pojmovanc "zdrave pameti" jc seveda na dlani in to žc od sofistov dalje. S tega vidika sc jc ob "common sense" spotaknil tudi B. Russell, saj jc po njegovem mnenju velik del narave fizičnih stvari in njihovega odnosa do zaznavanja nezdružljiv z "metafiziko" "zdrave pameti".1 Gre očitno za načela tistega mišljenja, ki smo mu navadno rekli naivni realizem in prav protislovno sc zdi, da jim v tej ali oni obliki sledi kar prcccjšen del resne filozofije. Ker se torej del sodobne analitične filozofije, ki si jc nadel ime filozofija kognitivnih znanosti, ukvarja s psihologijo (tudi z umetno inteligenco, oziroma računalništvom) in sc hkrati zavzema za izhodišča "zdrave pameti", velja premisliti, kaj jes temi pojmi sploh mišljeno. O "zdravi pameti" smo žc nekaj povedali - morebiti samo šc tole: ta pojem pomeni predvsem eksiernalizem, tj. nazor, da jc obstoj zunanjega (objektivnega) sveta zunaj vsakega dvoma. Psihologija, na katero sc sklicujc kognitivizem, jc predvsem psihologija čutnega zaznavanja, za to jc večina analiz posvečena prav problemu čutnega zaznavanja. In prav karakteristično je, da sc različni "kognilivisti" močno ukvarjajo z Bcrkclcycvimi analizami čutnega zaznavanja in skušajo njegove analize obrniti v prid ckslcrnalizma - navkljub njegovemu esse est pereipi." Bcrkclcycvo načelo vodi po svojih konsekven-cah vsekakor bolj v internalizem (subjektivizem - po stari terminologiji) kot pa v eksiernalizem. Pogledati velja, kako obravnava psihologija kol empirična znanost dva temeljna pojma, kot sta čutno zaznavanje in zavest. Čeprav sta oba pojma nekako v lasti tudi drugih znanosti, npr. fiziologije živčne dejavnosti, zlasti fiziologije višje živčne dejavnosti, jc treba tu povprašati, ali psihologija zaznavanje in zavest obravnava kako drugače. Za naš namen jc najbolj značilna in zgovorna knjiga Problemi psihologije (SM, 1976), kjer gre za uvod v psihologijo, katere nekaledrski predstavnik pri nas jc dr. Anton Trstcnjak. V omenjeni knjigi jc posvečeno pojavu in problemu zaznavanja kar nekaj zajetnih strani, ki med drugim pričajo tudi o avtorjevi široki razgledanosti po svetovni psihološki literaturi. Zanimivo je, da jc za filozofijo tako pomemben termin, kot jc zavest, v tej knjigi sicer nenehno pričujoč, vendar sam kot problem, kot naslov poglavja ali razdelka nc nastopa, kar jc verjetno treba pripisati dejstvu, da so se zlasti ameriški psihologi (razen psihoanalitikov) tega termina izogibali in to zavoljo njegove idejne (filozofske) preobloženosti in obremenjenosti. t Glej The Encyclopedia of Philosophy, 2, str. 158 2 Med take kognitiviste prištevam vsekakor Davidsona, I'appasa, Dretskcya in .gik (25/26). 8 Kolikor jc filozofija vpraševanje vsega po tem, kar jc po svoji biti (Aristotel), jc fenomenologija gotovo filozofija. Tudi njeno sklicevanje na znanstveno metodo ni zasidrano v empiristični koncepciji, ampak v racionalni težnji po resnici rcsnicc. V •cm smislu jc fenomenologija hkrati tudi konstitucijska analiza, ki razčlenjuje značaj bivanja predmetov, kakor sc oblikujejo v človekovi zavesti. Svet sc fenomenologiji kaže kot svet pojavov, torej kot fenomen. Izhodišče tega "pojavoslovja" jc sicer človekova naravna usmerjenost, ki ima svet fenomenov za svet, ki jc to, kar je, sam na sebi, neodvisen od subjekta. Vendar subjektovo stališče to usmerjenost v temelju Preobrne. Fenomenološko stališče nikakor ni stališče naivnega realizma. Vsak pojav Predmeta jc nekaj samo s seboj identičnega, posamičnega, vendar pa hkrati nudi, daje način svoje danosti, ki jc seveda odvisen od vsakokratne spoznanjske situacije. Ko govorimo, da eksistirajo predmeti "na sebi", to za Husscrla pomeni, da gre bistveno za spoznanja, ki prehajajo meje subjektivnega odnosa do danega. V tem smislu so predmeti kol predmeti "na sebi" transcendentni. Naravna usmerjenost vodi človeka k 8 Glej Husscrliana IX. Citirano po Edmund I Iusscrl: Phnomcnologic der I^clicnswclt, Ausgrwiihltc Tcxle H, Rcclam 1986; izd. Klaus Held) predmetu, zavest je torej bistveno intencionalna in hoče tudi izpolnili predmete kot "izvorne načine danosti". Kjer ta "izvornost" ni dana sama po sebi, jo zavest išče na podlagi dejstva, da je vsako doživetje utemeljeno v drugem doživetju. In prav ideja utemeljevanja je privedla Husscrla do prepričanja, da je zaznavanje stvari v prostoru in času temelj intcncionalncga doživljaja, ker ga vse druge vrste doživljajev predpostavljajo. Zato eksistira med čutnim zaznavanjem in drugimi intcncionalnimi doživetji temeljni odnos. ("Fundicrungsvcrhaltnis"), zakaj ta ni mogoč zunaj čutnega zaznavanja. Iz tega "utcmcljitvcnega odnosa" jc mogoče izpeljati tudi teorijo ontološke plastnosti, kakor jo je izpeljal npr. Nicolai Hartmann. Čutno zaznavanje jc za Husscrla temelj za konstitucijo tako imenovanega realnega sveta, pri čemer so predpostavljena vsa "znanstvena fiziološka dejstva" v zvezi z zaznavanjem. Za razumevanje Husscrlove teorije zaznavanja jc potrebno uvesti še nekatere njegove termine, brez. katerih ta teorija ni povsem razumljiva. Filozofsko spoznavanje izvornih danosti imenuje Husserl razvidnost, (evidenca) njen značaj pa naziranjc ("Anschauung"). Izvornost pomeni glede na povedano naziralno danost, samo naziranjc pa pomeni toliko kot "posedanjenje" ("Gcgcnvvartigung"). Zaznavanje stvari pa nikoli ne daje stvari take, kot je v celoti. Vedno imamo pred očmi samo sprednjo, zadnjo ali stransko plat predmeta, recimo mize itd. Naziranjc stvari vsebuje torej množico načinov, v katerih se stvar daje človekovi zavesti. To množico jc imenoval Husserl "odsenčenja" ("Abschattungcn") - izkoristil jih je med drugim Ingardcn v svoji teoriji o eksistenci literarne umetnine. Polje zaznavnega sveta možnih stvari ali reči jc Husserl imenoval horizont. Potencialni načini danosti ostanejo netematizirani, tcmalizirana jc zgolj tista predmetna danost, na katero jc konkretno usmerjena moja pozornost. "Odsenčenja" so seveda netematizirana in se mi ne kažejo kot predmeti. Zanje samo vem in sc jih zavedam na podlagi prejšnjih izkušenj. Občutki kot neposredni (fiziološki) odzivi čutil so za Husscrla realni momenti zavesti, a sc sami v sebi nc nanašajo na nič predmetnega, njihova vsebina ni tcmalizirana, so pa podlaga, s katere sc zaznavajoča zavest usmerja na predmete. V občutenju sc ta zavest dotakne čutnega bogastva predmetnega sveta. Občutki, občutenja pomenijo torej gradivo, material, "hyle" predmetnega sveta, ki pa ga mora subjekt pomensko oblikovati, sc pravi formirati. To formiranje jc Husserl imenoval "noezo": zaznana stvar sc šele z. noetičnim formiranjem "hyle" konstituira v aktu aperecpcije. "Nocma" jc v nasprotju z noezo vreflekliranem duhu "predmet v modusu svojega intcncionalncga pojavljanja". Tako zastavljena teorija zaznavanja in zavesti pri Husscrlu (gotovo da v eksplikaciji te teorije ni mogoče biti izčrpen, ker gre za zelo zapletene Husscrlove distinkcijc in definicije) omogoča spoznanje, da je formiranje teorije zaznavanja v filozofskem uvidu povsem odvisno od naših filozofskih predpostavk, ki sc večinoma (in tudi v Husscrlovcm primeru) reducirajo na senzualistična izhodišča, vendar samo izhodišča, ki sc vežejo bistveno na funkcijo dajanja pomenov, kar hkrati pomeni, da v tej teoriji ne moremo obiti teorije jezika, ob hkratnem priznavanju dejstva, da mišljenje ni nujno istovetno z. njim, v mnogočem pa mu jc vendarle zavezano. Skratka tudi filozofija psihologije (ali filozofija kognitivnih znanosti, kar koli že to so) nc more mimo teorije pomena in z njo povezane razsežne filozofske problematike. Prav to pa v razpravah kognitivistov manjka, saj sc večkrat nc zavedajo pasti naivnega realizma v obliki priseganja na zdravo pamet ali na nereflektirani eksternalizem. Prav pri prestopanju teh jarkov bi bilo dobro, čc bi sc poglobili v fenomenološka stališča, ki absolutno presegajo zgolj fiziološko plat procesa zaznavanja. Družboslovje Trocki in proces destalinizacije v zgodovinski znanosti v Sovjetski zvezi 2. del MARJAN BR1TOVŠEK 2. Trocki in Iriumviral v polemičnem ognju Spor v vodstvu jc postopoma dobival nove razsežnosti in sc prenašal na partijsko članstvo. Začela sc jc ostra diskusija, ki jc zajela 30000 partijskih celic, številne komiteje, rajone in partijske instance. Pravda jc obširno poročala o teh diskusijah in objavljala izvlečke iz. člankov, predlogov, ocen in s pristranskimi poročili ustvarjala potvorjeno sliko pogledov lcvicc in njenih ciljev, medtem ko lcvica ni imela možnosti, da sc bori proti klevetam in izrazi svoja stališča. Načrt Iriumvirata jc bil, da izolirajo Trockcga in oslabijo njegovo pozicijo v politbiroju. Privrženca Trockcga Krcstinskcga so poslali v Berlin, Rakovskcga pa so premestili v London s pretvezo, da ga pošiljajo tja kot uglednega diplomata. Premestitev Rakovskcga jc izzvala odpor ukrajinskih voditeljev, ki pa so jih takoj zamenjali, da nc bi ovirali Stalinove nacionalne politike v Ukrajini. Trojka seje tako v imenu višjih interesov komunizma znebila poklicnih revolucionarjev, ki so verjeli, da boljševik, dostojen tega imena, nc more ugovarjati, ko mu sekretariat pošlje potni nalog z. novo zadolžitvijo, saj partija pooseblja duh rcvolucijc, CK jc izključni predstavnik partije, politbiro pa jc kvalificiran, da brez priziva tolmači mišljenje CK. Mnogim sc jc zdelo takšno "izgnanstvo" privlačno in sc niso zavedali, kakšne cilje s tem zasleduje trojka. Tako so disciplinirano odšli v inozemstvo tudi Osinski, Jurcnjcv, Lutovinov, Kolontajcva in mnogi drugi. Manj ugledne nasprotnike so brez ceremonij odpravili v Sibirijo, Mongolijo in na Daljni vzhod. Trocki seje kot "ujetnik politbiroja" položaja povsem zavedal. Boj proti njemu sc jc neusmiljeno nadaljeval in dobival nove razsežnosti. 14. decembra jc Pravda objavila uvodnik, v katerem so grajali ustvarjanje razlik med starimi in novimi generacijami v partiji. Članek, ki Trockcga ni izrccno omenjal, naj bi napisal Buharin, glavni urednik Pravde.24 Pisce jc javno obsodil opozicijo, ki ji jc očital poskus, da uniči partijski aparat ter loči marksizem in leninizem nc upoštevajoč objektivno analizo pojavov. Članek jc bil uvod vglavni napad, ki seje začel 15. decembra s Stalinovim člankov v Pravdi in govorom Zinovjcva v Pctrogradu, ki so ga objavili 20. in 21. decembra. 24 Popov K.A., Diskusija 1923 goda, Moskva 1927, sir. 47. Stalin jc pretrgal svoj molk /c 2. decembra s svojim govorom O nalogah partije, ki ga je imel na zborovanju okrajnega komiteja v Krasnaji Presnji. Pred avditorijem, ki so ga sestavljali nižji partijski funkcionarji, jc Stalin nastopil kol Ijudskošolski učitelj. Njegovo poročilo je bilo para fraza splošnih idej iz resolucije politbiroja, ki so jo objavili tri dni kasneje, poslušalci pa so referat ocenili kot vsebinsko in konccpcijsko zelo prepričljiv, pretehtan in razsoden."s V svojem članku O diskusiji, o Rafailu o člankih Prcobraž.cnskega in Sapronova ter o pismu Trockega, jc Stalin v uvodu opozoril, da sc razprava o položaju v partiji, ki se jc začela pred nekaj tedni v Moskvi in Pclrogradu, očitno približuje koncu. Zmagoslavno jc ugotavljal, da jc premagana opozici ja, ki jo sestavlja blok dela levih komunistov (Preobražcnski, Stukov27) in lako imenovanih demokratičnih ccntralistov (Rafail, Sapronov in drugi). Opoziciji jc očital, da je prekršila resolucijo X., XI. in XII. kongresa o prepovedi grupiranja. Stalin se je nalo lotil štirih glavnih predstavnikov opozicije, ki jih jc razvrstil po naslednjem redu: Rafail, Preobražcnski, Sapronov, Trocki. Za najbolj doslednega in izrazitega predstavnika opozicije jc označil Rafaila. Ostro jc zavrnil njegovo kritiko na račun partije kot vojaške organizacije z vojaško disciplino in njegovo zahtevo, da jc treba od zgoraj navzdol preverili ves partijski aparat, ker je neučinkovit in tuj duhu partijskih načel. Stalin jc Rafailova stališča zavrnil in poudaril, da jc partija avantgarda delavstva. Prcobražcnskcmu je Stalin očital, da jc v.svojem članku razveljavil osnovno usmeritev partije, sprejelo na X. in XI. partijskem kongresu, o prepovedi frakcij in o partijskem stažu za vodilne partijske funkcionarje. Nalo sc jc Stalin lotil Sapronova in označil njegovo kritiko partijskega aparata kol nemarksistično. Pikro je zavrnil njegovo zahtevo po kadrovskih spremembah, ki naj omogočijo demokratizacijo partije. Kot zadnjega se je Stalin lotil Trockega. Ostro je napadel njegovo pismo, ki ga jc označil za poskus, da bi zlomil enotnost partijskega članstva. S sarkazmom in ironijo jc obravnaval trditve Trockega o birokralizmu partijskega aparata in nevarnosti dcgcneracije stare garde, tako kot so se degenerirali voditelji II. intcrnacionalc. Cinično jc z anonimno aluzijo na Trockega opozoril, da obstajajo v partiji elementi, ki zdcgcncracijo lahko resno ogrozijo partijo. S tem je mislil menjševike, "ki so stopili v partijo po sili in še niso opustili oportunističnih navad". To je bil pretkan in očiten udarec proti Troekcmu. Stalin jc poudaril, da je enotnost starih in mladih osnovna sila revolucije, ki jo skuša Trocki izpodkopati. Trockega jc obtožil, da jc stopil v blok z demokratičnimi ccntralisti in delom levih komunistov."8 Stalin jc ironiziral tudi druge "šampionc nove demokracije", češ da v vsakdanji dejavnosti niso večji demokrati od njega. Napadel je Bjcloborodova29, "nepozabnega 25 Pravda z dne 6. dcccmbra 1923, Stalin Sočinenija V, str. 354-370. Britovšek M., Boj za Leninovo dediščino II, str. 338-341. 26 Rafail R.B. Farbman, krojaški delavec, je postal član partije leta 1910 ali 1912. Leta 1919 jc poslal član CK ukrajinske partije. Pripadal jc stniji dccistov. Leta 1928 so ga izključili iz partije in deportirali. V izgnanstvu seje priključil opoziciji. Leta 1930 jc bil pobudnik kapitulacije, nakar seje ponovno politično aktiviral. Leta 1934 so ga aretirali, nakar seje za njim izgubila vsaka sled. 27 Stukov I.N. (1887-1937), sin duhovnika, jc stopil v parlijo leta 1905. Imel jc pomembno vlogo v vslaji v Moskvi leta 1917. Bilje najprej levi komunist, nato dccisl, sodelavec "Sibirskega biroja", član Združene opozicije. Umrl jc v ječi. 28 Pravda z dne 15.dcccmbra 1923. 29 Bjcloborodov A.G. (1891-1938), po poklicu električar, boljševik od leta 1907, aktivist na Uralu, politični komisar in ljudski komisar za notranje zadeve. Podpisal jc ukaz za likvidacijo carske družine. Zaradi opozicije so ga leta 1927 izključili iz partije. Kapituliral jc leta 1928, kasneje pa jc izginil v čistkah. demokrata" med delavci Rostova, Ro/.cngoljca' , ki je s svojim 'demokralizmom' očaral doneški bazen in Alskcga31, kije kol 'demokrat' povsod znan. Parlijski aparal je lako dobil namig, da Trocki ni nedotakljiv. Funkcionarji, ki so želeli napravili kariero, so vedeli, kaj morajo naredili; začeli so podtalno dcnuncirali dotedanjega voditelja in aludirati na njegov bonapartizem. V isti številki Pravde, v kateri jc bil objavljen Stalinov članek, jc bil natisnjen tudi poziv, ki ga je podpisal Stalin kot sekretar centralnega komiteja. V njem jc pozval partijsko članstvo zunaj Moskve, naj v vsakem kotičku države organizira razprave o položaju v partiji, vendar pa članstvo ne sme formirati skupin. Istega večera je na zborovanju petrograjskih partijskih delavcev javno nastopil proti Trockcmu ludi Zinovjcv, ki ga jc brez dvoma vzpodbudil Stalinov nastop. Naslov njegovega govora jc bil Boj za partijo.32 Takole jc govoril: "Pred seboj imamo članek lov. Trockcga, ki jc bil objavljen tudi v naših časopisih pod naslovom Nova usmeritev. Na žalost je ta članek zelo nejasen in ga vsi nc moremo takoj razumeti... "Trockizcm" - Zinovjcv je tedaj v polemiki prvič uporabil ta izraz. - je po njegovem mnenju predstavljal opredeljeno strujo v ruskem delavskem gibanju. V svoje izvajanje jc vpletel tudi Leninovo kritiko Trockcga iz obdobja frakcijskih bojev v preteklosti, da bi tako prepričal poslušalce, da jc sam nadaljevalec Leninove dediščine. Med drugim je izjavil: "Glavna napaka tovariša Trockcga v njegovem članku Novi kur/, jc v tem, da predstavlja določeno oživitev, določeno rcncsanco starih nazorov o zakonitosti različnih str uj in odtenkov..." Stališče Trockcga o birokratizaciji aparata partije in dcgcncraciji stare garde je Zinovjcv lahkotno obšel, nc da bi sc dotaknil poglobljene analize diagnoze bolezni birokratiz-ma, kot jc to storil Lenin v svojih zadnjih člankih."' Položaj Trockcga v politbiroju pa jc v sklepnem delu svojega govora takole opredelil: "Nc glede na to, da sc sedaj v vrsti vprašanj razhajamo s lov. Trockim, je kljub temu razumljivo samo po sebi, da lov. Trocki jc in ostane eden naših voditeljev z največjo avtoriteto. Naj se zgodi karkoli, sodelovanje tov. Trockcga v politbiroju jc potrebno..." Govor Zinovjcva je bil obsežen dokument, ki jc imel obliko pisma vsem članom petrograjske partijske organizacije. Ta dokument so na zborovanju potrdili in obtožili Trockcga, da jc napadel resolucijo, ki jo je par dni prej tudi sam podpisal, s tem pa je kršil enotnost politbiroja.31 Trockcmu so med drugim očitali tudi "prikrita diktatorska nagnjenja". Očitali so mu sovraštvo do partijskega aparata in odklonilno stališče do stare garde, brezobziren individualizem, omalovaževanju boljševiške tradicije in notorično podcenjevanje kmetov, kar vse jasno kaže, da jc v svoji notranjosti ostal tujec partiji, sovražnik leninizma in nepoboljšljiv napol menjševik. Očitali so mu, da jc pripravljen postati trobilo neenotnih opozicijskih skupin in daje poslal, čeprav podzavestno, glavni agent 30 Rozengoljc A.l\ je hil vojaSki sodelavce Trockcga. 31 Alski A.D. (1892-1939) jc postal boljSevik leta 1917. Mil je pristaš Trockcga. Umrl jc vječi. 32 Brilovšck M., Boj za Leninovo dcdiSčino II, str. 367-373. 33 Ibidem, str. 370-373. 34 Resolucijo so objavili v Pravdi dne 18. decembra 1923, govor pa dne 21. in 25. decembra. Drugih govorov s tega zborovanja v Pravdi niso objavili. Prevod pisma Trockcga z dne 8. decembra, njegov dodatek in Stalinov članek z dne 15. decembra ter njegov govor istega dne so objavili tudi v časopisu Inprckorr, St. 8, z dne 21. januarja 1924, str. 69-82. malomeščanskih elementov, ki /.vseli strani ogrožajo partijo in skušajo razbili njeno enotnost, da bi v njej prevladali njihovi glasovi, predsodki in prelenzije. V drugi polovici decembra, ko se je kampanja vse bolj razraščala, je izšlo v Pravdi le malo člankov opozicije. Trocki je pojasnil svoja stališča v dveh člankih, ki sta izšla v Pravdi 24: 46, 102, 51), v The School as a Social System (1982:81) in v Dcr Stellcnwcrt... (1980:75); o intcrnalizaciji interakcij npr. v Social Structure... (1964:301,302, 304); o intcrnalizaciji vrednot npr. v Social Structure.. (1964:304); o intcrnalizaciji vrednot npr. v Social Structure.. (1964: 308); o intcrnalizaciji kulturnih simbolov v istem viru (str. 30); o intcrnalizaciji socialnih objektov npr. v istem viru (str. 107); na istem mestu govori tudi o intcrnalizaciji kulture; o intcrnalizaciji kodov pa npr. v Der Stellcnwcrt.. (1980:85). Najpogostejša zveza je seveda zveza intcrnalizirani objekti oz. internalizacija sistema socialnih objektov (cf. 1964: 110, 215, 259, 300 idr.). 24 V tem smislu govori Parsons o tem "da pomeni internalizacija socialnih objektov organizacijo na dveh nivojih .. Intcrnalizirana jc tako vez med vlogami, kot tudi določena kolcktiviteta (collectivity) kot objckt."(Parsons 1980:75.) 25 Čeprav je prav to ena najpogostejših poenostavitev Parsonsovc zastavitve intcrnalizacijc. O intcrnalizaciji kot (zgolj) intcrnalizaciji vrednol jc govor pri vrsti avtorjev (cf. H use h 1985). Sami sc glede tc dileme strinjamo z Alexandrom, ko vztraja, da pri Parsonsu v zvezi z intcrnalizacijo nc gre za intcrnalizacijo vrednot, temveč "odnosov" (1984:126). 26 Da gre za ponotranjenje pomenske oz. simbolne dimenzije objekta - to dejstvo jc Parsons sam izpostavil eksplicitno skozi to, da seje distanciral od pojmovanj, ki intcriorizacijo vežejo na ponotranjenje parcialnih, npr. zgolj moralnih dimenzij objekta. V tem smislu gre pri intcrnalizaciji za "totalno" ponotranjenje kulture oz. simbolnih pomenov. Ali kol pravi Parsons sam: "Neizogiben jc zaključek, da so ne le moralni standardi, temveč vse komponente skupne kulture inlcrnaliziranc kol del osebnostne strukture." (Parsons 1964: 23). S tem Parsons izpostavi vsaj dvoje: relevantnost vseli elementov kulturnega sistema za personalni sistem; in drugič, odvisnost vseh segmentov personalnega sistema (Id. Ego, Superego) od kulturnega sistema. Prav v tem smislu Parsons tudi govori npr. o intcrnalizaciji očetovske oz. materinske vloge (oče kot simbol, mati kot simbol) ild. (cf. ibid.:94). realizira. "Kaieksa s strani objekta... je torej drugo ime za razvoj motivacije za inter-nalizaeijo kulturnih obrazcev..." (Parsons 1964:29). V odnosu do identifikacije pa intcrnalizacija predstavja končni cilj oziroma rezultat proecsa učenja; v kolikor identifikacija zadeva predvsem pogoje in mehanizme konstituiranja objektov, v toliko intcrnalizacija zadeva predvsem mehanizme integracije njihovih pomenov v personalni sistem. V tem smislu proccs identifikacije zares uspe in je zares končan šele, ko se v personalni sistem integrirajo pomeni objektov identifikacije.27 Skozi socializacijski proccs poteka proces intcrnaliz.acijc hierarhično. Ta hierarhija je vzpostavljena po vsaj dveh oseh: najprej gre za os generalizacije, nato pa šc za os občosti vrednost oziroma vrednotnih obrazcev. Vsaka nova stopnja intcrnaliz.acijc zahteva predhodno doseženo višjo stopnjo generalizacije in vsaka višja stopnja zrelosti je povezana z uspešno intcrnaliz.acijo višje stopnje vrednotnih obrazcev (cf. Parsons 1980:29, 95, 102,304; Alexander 1984:124, 141). Pri tem je generalizacija obči pogoj poteka intcrnaliz.acijc; da namreč kulturni obrazec sploh mogoče internalizirati, mora biti predhodno v zvezi z objektom inter-nalizaeijc dosežena določena stopnja generalizacije. Hkrati pa, in to je drugi bistveni poudarek, v tako potekajočem sosledju internaliz.aeij stopnja generalizacije raste.28 Vsaka intcrnalizacija v novi fazi socializacije jc namreč vzpostavljena na novi stopnji generalizacije. To pa pripelje do tega, da se v sosledju internaliz.aeij nc ponotranjajo zgolj vedno bolj specifične socialne vloge, temveč tudi vedno bolj univerzalni in posplošeni kulturni obrazci. Prav v tem smislu gre tudi razumeti, zakaj Parsons izpostavlja generalizacijo kot nujni pogoj osebnostnega razvoja (cf. Parsons 1964). Intcrnalizacija v Parsonsovi analizi objektnih odnosov zaradi svojih rezultatov tako predstavlja najpomembnejšo vrsto teh odnosov. Parsons jc to dejstvo ludi eksplicitno izpostavljal. Ti poudarki so tako očitni, da so pri Parsonsovih interpretih velikokrat vodili v lo, da se je celotna Parsonsova teorija socializacije izenačevala s Parsonsovo analizo procesa intcrnalizacije.2> Prav s to integracijo pomenov objektov v personalni sistem pa jc na ravni rezultatov najtesneje vezan tudi proccs izoblikovanja personalnega sistema kot takega. Tako Parsons za osebnost pravi, da "se razvije skozi inlcrnalizacijo socialnih objektov in normativnih vzorcev, ki vodijo otrokovo interakcijo v socialnih situacijah" (Parsons 1964:300). Pri tem - in to je bistven zaslavck, ki se veže na dcpsihologizacijo instanc personalnega sistema pri Parsonsu -jc ključno, daje intcrnalizacija razumljena kot proccs, skozi katerega sc razvijejo vse instance personalnega sistema: lako Id, kot Ego in Superego: "... koncept intcrnaliz.acijc nc more bili omejen le na superego; ne 27 Uporablja pa Parsons za označitev odnosa med internalizacijo in identifikacijo tudi Sc drugačne zveze. To dejstvo dobro ilustrira Parsonsova ugotovitev v zvezi z inlcrnalizacijo recipročnih obrazcev socialnih vlog, ko pravi:" S tem v zvezi trdim, daje tisto, kar jc internal izi rano skozi proces identifikacije, recipročni vzorec odnosov med vlogami." (Parsons 1964:140) Na drugem mestu govori o "internalizaciji skozi sukccsivnc identifikacije" (ibid.: 99). 28 Alexander tako s tem v zvezi pravi: da gre pri intcrnalizaciji za posploScnc obrazce vlog; skozi internalizacijo sc zaradi nakazane zvezi z. generalizacijo razvijajo vedno bolj kompleksne drže; vsaka nova generalizacija povzroči, da jc osebnost bolj generalizirana in zato tudi bolj sposobna srečevati se s kompleksnimi in različnimi situacijami (cf. 1984:124, 141, 337). Prav zatojc seveda docela umesten ludi sklep, da postaja povečana stopnja generalizacije vedno bolj značilnost tudi socialnega učenja (cf. ibid.: 141;). 29 Tako npr. Geissler (1979:270) govori o tem, da je pri Parsonsu socializacija razumljena kot ponotranjenje. Podobne poudarke je najti npr. tudi pri Frcyu (1974) in Rcichwcinu (1970). samo, da jc ccntralcn ludi za koncept cga, kot jc jasno pokazal žc Freud, temveč mora zaobseči ludi id... (ibid.: 5)'1(l Intcrnalizacija zadeva moralno, kognitivno in ekspresiv-no dimenzijo personalnega sistema; intcrnaliz.irajo sc tako moralni standardi, kot tudi kognitivni okviri usmerjanja v intcrpcrsonalnih odnosih ter prav tako npr. sistemi ekspresivnega simbolizma personalnega sistema. V tem smislu prav intcrnalizacija predstavlja ključni koncept Parsonsovc dcpsihologizacijc personalnega sistema, saj je izoblikovanje celotnega personalnega sistema vezano na inlcrnalizacijo: "Personalni sistem individua jc izgrajen skozi inlcrnalizacijo socialnih objektov". (Parsons 1980:74-75; cf. Parsons 1964:646); in zgolj nujna konsckvcnca lega dejstva je ugotovitev, "da jc struktura personalnega sistema izgrajena iz. objektov, ki so bili naučeni skozi izkušnje v poteku življenja, pri čemer so bile le izkušnje "kvalificirane" s pomočjo kulturnih, simbolično gcncraliz.iranih medijev" (ibid.: 74). Struktura personalnega sistema tako ustreza strukturi internaliziranih objektov; tako struktura personalnega sistema ni nič psihološkega - tvorijo jo internalizirani objekti, ki so socialni objekti. Vendar pa proccs intcrnaliz.acijc poleg navedene realizira šc neko drugo "funkcijo" za personalni sistem: namreč točko stika s socialnim sistemom. Prav skozi internacijo namreč socialne vloge, ki so elementi socialnega sistema (družina), postanejo del personalnega sistema (postanejo npr. relacijske potrebe (cf. Parsons 1964:82), motivi akcije, dispozicije za potrebe itd.). Ti obrazci sc "naložijo" na fiziološke pogoje obstoja organizma in jih ustrezno organizirajo v potrebe. V tem smislu personalni sistem postane "zrcalna slika" (mirror image) družinskega socialnega sistema (cf. Parsons, Bales 1956:54); internalizirani objekti pa postanejo za sam personalni sistem ključni za definicijo situacije in orientacij v situaciji. Po tej poti prav t i objekt i intcrakeijsko situacijo bistveno sokonstituirajo. 11 krati pa seveda tvorijo tudi tcmeljncobraz.ee na področju vrednot personalnega sistema; povedano prcciz.ncjc, sc skozi inlcriorizacijo vrednosti objekta interiorizirajo za socialni oz. kulturni sistem tipični "pattern variables", ki naprej odločilno vplivajo na oblikovanje dispozicij za potrebe. 1) Pomen analize objektivnih odnosov za socialno učenje Povzeta analiza objektnih odnosov jc pri Parsonsu ključna ža razumevanje vrste občih principov socialnega učenja; in to na vseh treh pri Parsonsu obravnavanih 30 Islo izpostavlja kot bistveno inovacijo Sc na več mestih (cf. Parsons 1964:2,30,80). Poudarjanje takSnega razumevanja intcrnalizacijc je bistveno predvsem zato, da Parsons izpostavi lastno distanciranje od tradicionalnega razumevanja intcrnaliz.acijc kot procesa, vezanega na izoblikovanje le Supcrega. "S tem v zvezi so najpomembnejši Freudovi koncepti identifikacija, izbor objekta, intcrnalizacija ali introjckcija in superego. Največ pozornosti sc jc namenjalo konceptu superega. Čeprav sc okoli slednjega koncepta kopiči veliko težkih problemov interpretacije, ni nobenega dvoma, da sc nanaša na inlcrnalizacijo... Vendar pajc mogoče temeljni princip, na katerem jc bil utemeljen Freudov koncept supcrega, razširiti tudi v druge smeri, nc zgolj na odnose med socialno strukturo in osebnostjo v različnih disciplinah, temveč tudi znotraj osebnosti, na konstituiranje njenih drugih sektorjev in strukturalnih komponent. Nekateri so želeli obravnavati superego kot zelo poseben primer znotraj osebnosti, kot edino točko, skozi katero vstopajo norme kulture. Najpomembnejši cilj pričujočega prispevka pa je pokazati, da vsa logika Freudove kasne pozicije implicira, da velja isto tudi za strukturo cga. Iz Freudovega celotnega načina obravnavanja proccsa socializacije sledi..., da je jedro strukture cga oborina objektnih odnosov, ki jih jc individuum izkusil v toku svoje življenjske zgodovine. To pomeni, da intcrnalizacija socio-kulturncga okolja predstavlja bazo, nc le ene specialne komponente človeške osebnosti, temveč tistega, kar jc, v človeškem smislu, njeno jedro" (ibid.: 80). Sam pravi, da se pri svojem razumevanju introjckcijc poleg Freuda naslanja Sc na Durkhcima, Meada in Coolcya (cf.ibid.). nivojih: na nivoju posamičnega akia socialnega učenja, na nivoju socialncga učenja v posamični socializacijski fazi in na nivoju socialncga učenja v celotnem procesu socializacije. Prvi obči princip socialncga učenja, ki izvira iz analize objektnih odnosov, zadeva dejstvo, da Parsons navedene tri procese - identifikacijo, izbiro objekta in introjckcijo - postavi v jasno logično in časovno sosledje. Časovno in logično jc prva laza socialncga učenja na katerikoli ravni zmeraj proccs identifikacije; šele ko jc ta zaključen, lahko nastopi proccs izbire objekta, in temu šele lahko sledi introjckcija. To sosledje predstavlja nevariabilen zakon socialnega učenja. Ali kot pravi Pitts: socialno učenje pri Parsonsu poteka vedno od želje, da bi bil z, preko želje, da bi imel, do želje, da bi bil kot (cf. 1969:659). Rekli bi lahko tudi drugače: vedno poteka od konstituiranja objekta, preko konstituiranja pomena objekta, do "prisvojitve" tega pomena. Drugič: konkretizirano za socialno učenje v posamezni fazi socializacije povedano seveda pomeni naslednje; najprej pride v vsaki fazi socializacije do proccsa identifikacije s sistemom oz. komplementarnim obrazcem vlog; nato sledi (v okviru že konstituiranega socialncga sistema) proces izbire objekta, ki (skozi pozitivni izbor) privede do introjckcijc. Otrok si vsak posamezni socialni sistem v pravem smislu socializacijsko prisvoji šele, ko sc v zvezi z njim zaključijo vsi trije navedeni procesi. Ali povedano drugače: vsak socialni sistem, s katerim otrok skozi socializacijo stopi v stik, jc najprej objekt identifikacije, nato objekt izbire in nato objekt introjckcijc."1 Če povedano ilustriramo na poteku socialnega učenja v diadi mati - otrok, gre za naslednje. Socialno učenje sc prične s procesom identifikacije z. objektom nege (ki jc praviloma mati). V tej izhodiščni situaciji imamo s strani otroka opravili z organizmom, ki ga karakterizirala difuzna struktura "potreb" in cnergclska baza za delovanja, ki so povsem ncciljana. Organizem z. aktivnostjo ncciljano išče zadovoljitev svojih "potreb", lc-tc pa po Parsonsu prav zaradi ncizdifcrcnciranc orientacije na objckt(c) niso potrebe v pravem pomenu besede. Konstituirajo sc šele skozi diferenciacijo orientacij, kar sc zgodi prav z identifikacijo s primarnim objektom, torej s primarnim socialnim sistemom (diada mati-otrok). V nadaljnem poteku socialnega učenja pride do izbire objekta in njegove intcrnalizacijc. Prav ti intcrnalizirani objekti pa v okvirih otrokovega personalnega sistema tvorijo njegovo trajno strukturo. Elementi testruk-lurc ustrezajo oziroma korelirajo z določenimi objekti ali kategorijami objektov, s katerimi jc bil otrok skozi proccs socialncga učenja v stiku. To velja tako za socialne, kol tudi za fizične objekte (cf. Parsons 1959:654 in dalje). Konec koncev pa jc - in to jc tretja skupina posledic analize objektivnih odnosov za razumevanje poteka socialncga učenja - nakazanemu sosledju identifikacije, izbire objekta in introjckcijc zavezano tudi socialno učenje, ki in kakor sledi v sosledju socializacijskih faz. Povedano enostavno gre za to, da posamezne faze socializacijc v bistvu sovpadejo s posameznimi izmed navedenih tipov objektnih odnosov. Faza oralne odvisnosti jc tako sinonim za proccs identifikacije, postoralna faza pa sinonim 31 Tej logiki sledi Parsons pri analizi vsakega novega socialnega sistema, s katerim pride v poteku socializacije otrok v stik (cf. 1%4: 104-105 in drugje). To je ludi osnovni okvir komparacijc socializacijskih funkcij in procesov, kakor sc realizirajo v različnih socialnih sistemih; prav v tem smislu Parsons npr. lahko reče, da jc identifikacija z družino identičen proccs kol identifikacija z materjo (ibid.: 104), kar velja ludi za Solo in vrstniSko skupino (ibid.: 103, 104, 105), saj gre za jasno ponovitev cikla na viSji ravni. za proccs izbire objekta." Trcijc točke tc izpeljave - enačenja ojdipovske faze s fazo introjckcijc - pa Parsons nc izvede tako izključujoče. Poudarja namreč, da je internalizacija prisotna tako v oralni, kot ludi v postoralni lazi.'11 g) Diferenciacija dispozicij za potrebe Napredovanje proccsa socialncga učenja skozi spiralne cikle pa sovpadc po Parsonsu šc z eno bistveno karakteristiko socializacijskcga proccsa, namreč s procesom diferenciacije dispozicij za potrebe. To sovpadanje jc tako lesno, da jc mogoče reči, da Parsons socializacijo pravzaprav razume kot skozi socialno učenje realizirano izoblikovanje gcncaloškcga drevesa potreb. Po drugi strani pa tudi posamezne faze socializacijc opredeljuje skozi izoblikovanje ustreznih dispozicij za potrebe; šele, ko sc skozi razvoj izoblikujejo ustrezne dispozicije za potrebe, sc namreč zaključi določena faza socializacijc in šele nato ji lahko sledi naslednja faza. Vsaka faza socializacije sovpadc z. eno fazo podvojitve dispozicij za potrebe v genealoškem drevesu potreb. Tako sc v drugi fazi socializacijc izoblikujeta dve osnovni dispoziciji: odvisnost in avtonomija. Ko sta ti dve dispoziciji za potrebe izoblikovani, jc druga faza socializacije končana. V tretji fazi socializacijc nastopi prva podvojitev obeh temeljnih dispozicij; iz. odvisnosti sc izoblikujeta ljubezen in konformnost; iz. avtonomije pa gotovost in ustreznost. Izoblikovanje teh štirih dispozicij za potrebe pomeni tudi konec tc faze socializacijc. V naslednji fazi pride spet do nadaljnje podvojitve - iz. navedenih štirih dispozicij sc izoblikuje osem dispozicij za potrebe; in tako dalje, dokler sc ob zaključenem odraščanju nc izoblikuje vseh 16 osnovnih dispozicij za potrebe, ki tvorijo temeljno strukturo potreb odraslega posameznika (cf. Parsons, Bales 1956:41, 149). Tak potek diferenciacije dispozicij za potrebe pa bistveno opredeljuje celoten potek socializacije na mikro ravni. Jc nc zgolj ilustracija, temveč je ludi razlog za to, da individualna socializacija poteka od splošnega h konkretnemu."4 Z inlcriorizacijo 32 Tu sc Parsons nasloni na Freuda, saj pravi: "Freud povezuje te koncepte (namreč identifikacijo, izbiro objekta in introjekcijo - op. V.G.V.) deloma, čeprav ne izključno, s tremi različnimi stopnjami procesa socializacijc. Identifikacija sc v prvi vrsti nanaSa na odnose, ki so vzpostavljeni med materjo in otrokom v oralni fazi. Izbira objekta jc bila uporabljena pretežno za okarakteriziranje odnosov matere in otroka v fazi med oralno in Ojdipovo; medtem ko sc internalizacija ali introjekcija nanaša predvsem na vzpostavitev superega v Ojdipovi fazi" (1964:83-84). Osnovni jc pri tem odnos med oralno in posloralno fazo, torej med identifikacijo in izbiro objekta; vse nadaljne socializacijskc faze ta odnos vedno znova ponavljajo in multiplicirajo. 33 "Skozi faze tega proccsa (proccsa socializacije - op. V.G.V.), ki smo jih obravnavali doslej - oralno fazo, fazo prvega izbora objekta in ojdipovsko fazo - je najvažnejši princip, kije na delu, princip intcrnalizacijc skozi sukccsivne identifikacije..." (Parsons 1964:99). TakSno razumevanje vloge intcrnalizacijc pa seveda pomeni rclativizacijo prej omenjene tako časovne, kot ludi logične sheme odnosov med proccsi identifikacije, izbora objekta in intcrnalizacijc. 34 To načelo se na prvi pogled zdi docela nasprotno tistemu, da socializacija neprestano veča stopnjo generalizacije (cf. Parsons 1964:29, 67-70 idr.). Temu bi bilo tako, čc bi nc Slo na tem mestu pri Parsonsu za prav poseben "zasuk": Scle obvladovanje zelo generaliziranih pravil namreč omogoča hitro "preklapljanje" v konkretne socialne vloge. Ta zasuk v svojih socializacijskih modelih poznajo tudi drugi avtorji (cf. Bcrgcr, Luckmann 1978). Načelo od sploSncga h konkretnemu pa je obligatorno ludi npr. za proccs intcrnalizacijc. S tem v zvezi namreč Parsons loči dve temeljni fazi - predojdipovsko in postojdipovsko. V predojdipovski fazi potekajo enostavnejši proccsi intcriorizacije, katerih cilj je izgradili za določene situacijc osnovne drže (attitudes). Bistveno za to fazo jc, da sc v njej socialne norme interiorizirajo Se kot integralni del objekta identifikacije samega. V postojdipovski fazi pa se lo dvoje loči; inlcriorizacija objektov jc ločena od intcriorizacijc socialnih norm. Ta ločitev pa je povezana Sc z dvema drugima bistvenima značilnostima le faze: namreč s kategorizacijo objektov na eni in pa z izgradnjo Nad-jaza na drugi strani (cf. Parsons, Bales 1956:109 in dalje). primarnih družinskih vlog namreč otrok ne inleriori/.ira nekih specifičnih vlog oziroma modelov interakcije, temveč nasprotno, interiorizira ohče principe interakcije, obče principc akcije, obče dispozicije za potrebe, obče "pattern variables", obče orientacije in motivacije itd., ki sc v nadaljnjem procesu socializacije diferencirajo in konkretizirajo (po modelu "geneological Irce"). Šele na osnovi interiorizacijc teh splošnih principov je v nadaljevanju socialnega učenja sploh mogoče prevzeti konkretnejše in bolj specifične socialne vloge. Ima pa problem direfcnciacijc dispozicij za potrebe še neki drugi, nič manj bistveni vidik. Izgradnja dispozicij za potrebe zadeva, kol smo že videli, problem razvoja motivacijske strukture posameznika. Prav ta pa ima po Parsonsovcm mnenju prednost pred izgradnjo kognitivne strukture; motivacijska stabilnost jc namreč predpogoj za sleherno kompleksnejše učenje (npr. intcrioriz.acijo ali kognitivno učenje v ožjem smislu - cf. Parsons, Bales 1956:138 in dalje). Prav zato, da bi se ta ključna stabilnost motivacijske strukture zagotavljala, mora socializacija ludi potekali postopno in kontinuirano; lo pomeni predvsem, da se morajo najprej interiorizirati enostavnejši objekti in odnosi interakcije; šele, ko so ti uslrcz.no interiorizirani v stabilno motivacijsko strukturo, lahko pride do naslednje faze interiorizacijc kompleksnejših objektov in vzorcev interakcije (cf. Parsons, Bales 1956: 108 in dalje). Diferenciacija dispozicij za potrebe ima v Parsonsovcm modelu socializacije na mikro nivoju status rezultatov uspešnega poteka socializacijskega procesa. Gre namreč za naslednjo zvezo: struktura personalnega sistema je bistveno določena s strukturo dispozicij za potrebe; te pa so po svoji strani spet določene z načinom interiorizacijc in socialnim učenjem. Uspešna socializacija na mikro ravni je tista, ki nakazani problem razreši v smislu omenjene "formule transformacije": ki torej pričakovanja v zvezi s socialnimi vlogami "prelije" v dispozicije za potrebe personalnega sistema. .?. ODMIKI OD IDEALNEGA POTEKA SOCIALIZACIJE NA MIKRO RA VN1 a) Trije tipi odstopanj Videli smo, kako se v Parsonsovcm modelu socializacije konstituira idealno sovpadanje personalnega sistema s sistemom vlog. Seveda pa gre v opisanem primeru le za idealni model socializacije, od katerega pa prihaja v realnosti do vrste odstopanj. Izpostaviti bi bilo mogoče vsaj tri osnovne skupine teh odstopanj: prvič idealna socializacija spodleti; drugič socializacija sicer nc spodleti, sc pa spremeni socialna situacija; trcljičsocializacija ncspodleti,socialna situacija sc nespremeni, posameznik pa se nevede skladno z lastno vlogo (cf. Frcy 1974:13; Parsons 1951:205-206). Prva vrsla motenj se sama konstituira skozi socializacijo. S tem v zvezi bi bilo mogoče govoriti o neustrezni, nepopolni oziroma neadekvatni socializaciji. Adekvatna jc tista socializacija, ki posameznika na prej opisani način usposobi za realizacijo socialnih vlog. Socializacija, ki tega ne omogoči, jc neadckvalna. Neadekvatno usposabljanje za vsebino socialnih vlog lahko po Parsonsovcm mnenju zadeva dve ravni. Občo raven bazične osebnosti na eni strani; ter specifično raven, ki jc vezana na vsebino povsem konkretnih socialni h vlog (sil uacijska specifikacija socialnih vlog) (cf. Parsons 1951:235-243). V obeh primerih pa rcz.ultira v to, da akler nc ustreza pričakovanjem v zvezi z lastno vlogo, kar onemogoča realizacijo uravnotežene inter- akcijc. Torej jc pri neadekvatni socializaciji bistveno lo, da posamezniku ni bila prenešena adekvatna vsebina njegove socialne vloge (oz. vlog), s katerimi sc (kasneje) sreča; posameznik nc pozna pravil, orientacij, vrednot idr., kar jc za vlogo, v kateri sc nahaja, tipično (ibid.: 205). Ni, povedano drugače, seznanjen s "pravili igre" in v vlogi nc vc, kaj početi. Zato njegovo vedenje kaže znake devianmosti, ki jo Parsons s tem v zvezi jasno loči od variranja vsebine socialnih vlog (cf. ibid.: 239). Kriterij adekvatnosli socializacije jc torej kriterij njene funkcionalnosti za obstoječi sistem vlog. Ali povedano drugače: adekvatna jc lahko vsaka socializacija, čc ustreza Širšemu socialnemu sistemu. Elementi socializacijskcga proccsa kol taki pri tem nc igrajo nobene vloge (cf. Parsons 1951:236-321; cf. Parsons, Bales 1956:254-267). Druga vrsta odstopanja od idealnega modela pa izhaja iz. spreminjanja same socialne situacije. Parsons namreč, kot smo žc videli, predpostavlja permanentno spreminjanje socialne situacije kot normalno stanje socialncga sistema (cf. Parsons 1951:27). Vsaka sprememba socialne situacije pa pomeni ludi spremembo pogojev za doseganje ravnotežja v interakciji in v socialnem sistemu. Pride natančno do situacije, ki smo jo ob problemu ravnotežja že omenjali: orientacije glede določenih socialnih vlog, ki so bile prej optimalne, saj so zagotavljale doseganje ravnotežja, to v spremenjeni situaciji niso več. Postanejo lahko cclo disfunkcionalnc in vodijo v dcvianlno vedenje. Socializacija v tem primeru ni na "ravni" socialnih sprememb, ampak za njimi zaostaja. Pri tretji skupini odstopanj pa gre za adekvatno socializacijo, za nespremenjeno socialno situacijo in za z vlogo neusklajeno vedenje posameznika. Posameznik sc vede dcvianlno, pa ne zato, ker bi nc "poznal pravil igre", niti nc zato, ker bi sc spremenila socialna situacija. Tu gre praviloma za neusklajenost pričakovanega vedenja akterja s potrebami njegovega personalnega sistema. Parsons za obstoj takšne neusklajenosti vidi serijo razlogov, ki so vezani predvsem na za socializacijo nujno variabilno realizacijo mikro-socializacijskcga nivoja (cf. Parsons 1951:235-243). Dcviantno vedenje jc v tem primeru torej notranje motivirano (cf. Parsons 1951:206). Prav tu pride do izraza ključnost Parsonsovcga zakona inercije, in to tako v smislu razumevanja razlogov za deviantnost, kol ludi v smislu razumevanja ustreznega tipa socialne kontrole (cf. Parsons 1951:204-205). Kadar torej socializacija na katerega od zgoraj omenjenih načinov spodleti, sc morajo sprožiti mehanizmi socialne kontrole, ki naj deviantne rezultate Ic-tc zadržijo v listih mejah, ki so za socialni sistem šc sprejemljive (cf. ibid.: 206). Pri tem pa Parsons opozarja, da jc tudi takšno rcaliziranjc socialne kontrole socializacijsko pogojeno. b) Odnos socializacije in socialnc kontrole Da pa bi bilo to pogojenost sploh mogoče razumeli,seje treba za trenutek ustaviti ob Parsonsovcm razumevanju osnovnega odnosa med socializacijo in socialno kontrolo. Pri tem jc važno upoštevati dvoje: prvič, da proccsi socializacije in proccsi socialnc kontrole niso isti; in drugič, da sc ti proccsi izjemno tesno prepletajo. Razliko med procesoma tvori njuna drugačna povezanost s proccsi doseganja ravnotežja. Socializacija jc mehanizem vzpostavljanja ravnotežja (jc, če smemo tako reči, dejavnik ravnotežja); socialna kontrola pa jc dejavnik ponovnega vzpostavljanja porušenega prvotnega ravnotežja (cf. Parsons 1951:250). V tem smislu jc socializacija primarnejša od socialnc kontrole. Po drugi strani pa med obema procesoma obstaja izjemno lesna veza. Intrapcr-sonalna socialna kontrola sc vzpostavlja kot del socializacijskega procesa; isto velja za tiste elemente intcrpcrsonalnc socialne kontrole, ki zadevajo motivacijsko strukturo akterjev. V tem smislu Parsons sam pravi: "Obstaja tako lesna povezanost med procesi socializacije in socialne kontrole, da lahko določene poteze procesov socializacije vzamemo za referenčno točko pri razvijanju ogrodja analize procesov kontrole. Preventivni ali preprečevalni vidiki socialne kontrole sestoj i jo iz. procesov, ki usmerjajo akterja, da nc sodeluje v procesih deviance. Ti procesi tvorijo v njegovem učenju os, kako naj nc, nc pa os, kako naj deluje - v pozitivnem smislu socializacije ... Morda leži ključ za odnos obeh procesov v dejstvu, da oba - tako socializacija kot socialna kontrola - gledano z enega zornega kota, tvorita bistvo procesov usklajevanja napetosti, pri čemer pa se napetosti lahko končajo kol dcvianlnc motivacije, ali pa so kasnejše napetosti, kol jc to že bil slučaj s prejšnjimi napetostmi, usmerjene pod pritiskom že urejenih dcvianlnih motivacij v sistem." (Parsons 1951:298)."' c) Socializacijska pogojenost socialne kontrole Če bi na tej osnovi zdaj vendarle poskušali konkretizirati socializacijsko pogojenost socialne kontrole, potem bi bilo treba izpostaviti vsaj naslednje: Prvič: kol smo videli, jc za Parsonsovo razumevanje socialne kontrole bistveno, daje vezana na posameznikovo motivacijsko strukturo (cf. Parsons 1951:206). To pa pomeni, da je vzpostavljena skozi proccs intcrnaliz.acijc kot centralni proccs socialnega učenja, s tem pa tudi socializacije (na mikro ravni). To velja seveda tako za intrapersonalno, kot ludi za intcrpcrsonalno socialno kontrolo. Vendar pa vez, ki jo vsaka od obeh tipov socialne kontrole realizira s procesom socializacije, ni docela identična. Intrapcrsonalna socialna kontrola socializacijski proccs zadeva, čc smemo tako reči, "direktno". Gre za to, da sc skozi socializacijo oricnlacijc, tipične za določene socialne vloge, tako močno intcrnaliz.irajo v osebnostno strukturo posameznika, da postanejo (normativni) standardi, ki akterja ali odvračajo od deviantnih izbir ali pa v primeru takšnih izbir sprožajo mehanizme notranjega kaznovanja. Ker imajo v tem procesu osrednjo vlogo mehanizmi, kot npr. Nad-Jaz, mehanizmi potiskanja ipd., gre pri intrapcrsonalni kontroli lorej za lo, da so socializacijsko obvladani sami procesi notranje dinamike personalnega sistema. Prek teh mehanizmov vzpostavljen stik med socializacijo in socialno kontrolo jc seveda idealni cilj lako prvega, kol ludi drugega procesa. Pri intcrpcsonalni socialni kontroli pa sc zveza s socializacijskim procesom realizira po drugačnem obrazcu; nc gre več zalo, da bi posameznik odstopal od deviantnosti zaradi pritiska svoje lastne notranje instance (npr. Nad-jaza), temveč od deviant nega vedenja odstopi zaradi zunanjega pritiska alterja. Ta tip socialne kontrole pa seveda predpostavlja drugačen tip konformnosti od prvega: nc gre več za problem 35 Podobnost proccsa socialno kontrole in socializacije posebej izstopi na mikro ravni socializacijskega procesa. To sovpadanje je tolikšno, daje dejansko težko ločiti instance enega od instanc drugega; prej gre za to, da iste instance vršijo tako funkcijo socializacije kot tudi socialne kontrole (cf. 1'arsons 1964:82-92, 114,301 idr.). Najlepše jc to razvidno iz Parsonsovega povezovanja procesov socialnega učenja in socialne kontrole (cf. Parsons 1951:299 in dalje; Parsons, Bales 1956:39). Lažje pa je to ločevanje na ravni socialnega sistema (cf. Frcy 1974:15), kjer jc (vsaj za silo) možna ločitev institucij socializacije (npr. šola, cerkev, mediji itd.) od institucij socialne kontrole (pravni sistem, zapori itd.). konformnosti do določenih instanc personalnega sistema ("notranja" konformnost), temveč gre za problem "zunanje" komformnosti. Je pa uspešnost tega tipa konformnosti pogojena s socializacijo v dvojnem smislu. Najprej s tem, da jc uspešna socializacija alterja v interakciji pogoj za realizacijo tega tipa socialnc kontrole; s socializacijskcga zornega kota gre tu za širitev istih mehanizmov, ki obvladajo in-trapcrsonalno socialno kontrolo tudi na intcrakcijskcga partnerja. Po drugi strani pa mora s strani "kršilca" obstajati pripravljenost, da sc pod zunanjim pritiskom popusti, ukloni in da sc ponovno prevzame normirana orientacija vlog; ta pripravljenost pa jc seveda lahko (ali celo praviloma jc) v popolnem nasprotju z delovanjem intraper-sonalnc socialnc kontrole. Z vidika dispozicij za potrebe namreč zadeva nek povsem drugi spekter kot inlrapcrsonalna socialna kontrola - namreč spekter adekvatnosti (cf. Parsons, Bales 1956:149). Jc pa seveda tudi la spekter dispozicij za potrebe rezultat socialncga učenja, torej socializacijc. To s strani socializacijc notranje obvladovanje mehanizmov tako inira- kot tudi intcrpersonalnc socialne kontrole pa seveda omogoča razumeti tudi doseg in težo vračunanih odstopanj od idealnega poteka socializacijskcga proccsa. Nakazani trije odmiki od idealnega poteka socializacijc namreč predpostavljajo, da jih je mogoče "obvladati" s socialno kontrolo. To pa pomeni posredno seveda spet s socializacijo. d) Problem "resnično spodletele" socializacijc Povedano pa navaja spel na vsaj dve skupini sklepov. Najprej seveda na liste, da socializacija, v kolikor pride do katerega od treh tipov odstopanj, šc ni spodletela socializacija v pravem pomenu te besede. Problem resnično spodletele socializacije se "začne" šele takrat, ko jc lc-la tako neuspešna, da nc realizira pogojev za delovanje socialnc kontrole. Drugič pa seveda na tislc, da v vseh ireh primerih odmikov od idealnega poteka socializacijc obstajajo socializacijski mehanizmi regulacije teh spodrsljajev. Za prva dva primera je to seveda predvsem mehanizem ponovnega socialncga učenja. Ali kot pravi Parsons za drugi lip odmikov dobesedno: "za spremembe v situaciji kot takšni je mogoče reči, da predstavljajo nove probleme učenja in to sodi v okvir socializacije" (Parsons 1951:205-206). Za najtežji, notranje motivirani tip odstopanj, pa prideta v pošlev predvsem intra-in interpcrsonalna socialna kontrola. 4. KONKRETIZACIJA SHEME AC, 1L Z/l SOCIALIZACIJSKI PROCES V zvezi ssocializacijskim proccsom Parsons shemo AG IL uporabi na treh ravneh; na ravni cclotncga proccsa socializacijc; na ravni posameznih socializacijskih faz; in na ravni posamičnega akta socialncga učenja. Celoten proccs socializacijc Parsons razume kot proccs spiralnih ciklov, ki na vedno višjem nivoju ponavljajo osnovno shemo posamezne faze socializacije. Pri tem so osnovne faze tega spiralnega cikla urejene med seboj v odnosu sheme AGIL. Sc pa redosledje faz v odnosu socializacijskih faz. obrne, lako da poteka v obratnem vrstnem redu kot v primeru večine drugih dinamičnih proccsov (začne sc pri "L" in poteka v obratni smeri urinega kazalca, proti "A"). Tako ima oralna faza v poteku cclotncga socializacijskcga proccsa status "L" (latcntncga vzdrževanja vzorca); faza ljubezenske odvisnosti od matere status "I" (integracija); faza latcncc status "G" (doseganja cilja); in faza zrelosti status "A" (adaptacije). Ti statusi so za razumevanje dinamike med fazami socializacije odločilnega pomena. Faze med sabo ločujejo štirje krizni prehodi (oralni, analni, ojdipovski in adolescenca), ki so konstitutivni za realizacijo funkcij, ki jih vsaka od faz. vrši v procesu socializacije. Po tej logiki pri Parsonsu kri/.c psihoseksualnega razvoja predstavljajo tudi socializacijskc krize (cf. Parsons, Bales 1956:41). Poteka pa tudi notranja dinamika vsake od posamičnih socializacijskih faz. po shemi AG I L, v enakem redosledu, kol smo ga opisali žc za sosledje faz. socializacije. Vsaka faza socializacije se prične s stanjem latcncc "L", stanjem doseženega ravnotežja iz. prejšnje socializacijskc faze. Spremembe v socialni situaciji lo ravnotežje podrejo in vsaka faza socializacije predstavlja v bistvu proces ponovne vzpostavitve tega ravnotežja prek faze integracije ("1"), doseganja cilja ("G") in adaptacije ("A"). Socializacija lako napreduje skozi sosledje faz, ki sc "poženejo" s lem, da stari prilagoditveni obrazci več ne ustrezajo novim situacijam, kar zahteva ponovni proccs učenja (cf. Parsons, Bales 1956:42,65). Zaporedje teh procesov jc v vseh fazah socializacije isto; seveda pa so problemi, ki jih vsaka faza socializacije skozi potek teh faz. razrešuje, bistveno različni in v bistvu ustrezajo mestu, ki ga ima vsaka faza v shemi AGIL celotnega socializacijskega procesa. Vendar pa uporabnost sheme AGIL za oris dinamike socializacijskega procesa s tem Še ni izčrpana. Shema AGIL namreč, kot smo že videli, po Parsonsovi zastavitvi velja tudi za vsak posamičen akt socialnega učenja. Tudi tu je vrstni red faz. identičen prej opisanemu. Cc povedano konkretiziramo s fazami učenja, ki smo jih pri analizi vsebine socializacijskega procesa na mikro ravni žc analizirali, bi to pomenilo naslednje: faza permisivnosti zaseda v shemi mesto "L"; faza podpore mesto "I"; faza odklonitve recipročnosti mesto "G"; in faza manipulacije z nagradami mesto "A".3'' Struktura socializacijskega procesa bi v tem smislu pomenila ponavljanje sheme AGIL od vsake posamične faze učenja, preko strukture posamičnih faz socializacije in preko strukture celotnega procesa socializacije; socializacija je tako razumljena kot izmenjavanje stanj destabilizacije in stabilizacije na vedno višji ravni (cf. Parsons, Bales 1956:42). REFERENCE Alexander .1. C., 1984: Theoretical Logic in Sociology. Vol. 4: The Modern Recoslruction of Classical Thought: Talcott Parsons. London, Melbourne. I lenley: Rotillcdge & Kcgan Paul. Alexander J. C„ 1985: Introduction. V: Alexander J. C. (cd.). 1985, sir. 7-21. Alexander.I. C. (cd.). 1985: Neofunctionalism. Beverly I tills, London, New Delhi: Sage. Bailey K., 1984: Beyond Functionalism: Towards a Noncquilibrium Analisys of Complex Social System. V. British .lornual of Sociology, Vol. XXXV, No. 1, sir. 1-19. Baldwin A. I... 1961: Ilic Parsonian Theory of Personality. V: Black M. (cd.), 1961,str. 153-191. Baldwin A. L., 1974 (1967): Theoricn primarcrSozialisationsprozessc. Band I, II. Weinhcim, Basel: Beltz. Berger P. L.. Luckmann T„ 1976 (1966): The social Construction of Reality. 1 larmondsworth: Penguin Hooks. 36 Parsons pa shemo AGIL postavi tudi v zvezo z. razvojem dispozicij za potrebe (kot rezultatom procesa socialnega učenja); podrobneje primerjaj An Approach to Psychological Theory in Terms of the Theory of Action, (1959:637), kjer jc ta zveza vzpostavljena preko "pattern variables". Black M. (cd.), 1961: The Social Theories ol' Talcotl Parsons. I .nndon, Amsterdam: f cffcr & Simons. Brandenburg A. (i.. 1971: SystenvAvang und Autonomic. Dusscldorf: Giilcrsloh. Bronfcnbrenncr U., 1961: Parsons'Theory ol' Identification. V: Black M. (cd.), str. 191-214. Busch H.-.J., 1985: Interaktion und innerc Nalur: sozialisalionstheorclische Reflexioncn. Frankfurt/Main, New York: Campus. Clausen .1. A., 1973: A I listorical and Comparative View of Socialization Theory and Research. V: Clausen J. A. (eel.). 1973. str. 18-73. Clausen .1. A., 1973a: The Organism and Socialization. V. Scarr-Salapatek S.. Salapatck P. (cds.), 1973. str. 3-18. Clausen .1. A.. 1973b (1968): Perspectives in Child Socialization. V: Clausen .1. A. (cd.). 1973, str. 130-182. Clausen .1. A. (cd.). 1973 (1968): Socialisation andSociety. Boston: Little, Brown it Co. Danzigcr K., 1974: Socialization. Diisscldorf: Schwann. Fend 11., Hurrclmann K., 1986: /ur F.infiihrung: Socialisation und Personlichkcilsentwicklung. V: Zcilschrift fiir Sozialisationsforschung und I irziehungsso/.iologie. .larhgang 6. I left 1, sir. 1-5. Drey H.-P., 1974: Theoric dcr Sozialisation..Stuttgart: I'. Lnke. Gcisslcr R„ 1979: Die Sozialisationsthcoric von Talcotl Parsons. V: Kiilncr Zcilschrift fiir Soziologic und Sozialpsychologic. .Ig. 1979. No. 31. sir. 267-282. Gculcn D., 1982 (1980): Die hisiorische linlwicklung sozialisationstheorclischcr Paradigmcn. V: 1 lurrel-mann K, Ulich D„ 1982, sir. 15-50. Gilgenmann K, 1986: Autopoicsis und Selbstsozuialisation. Zursystemthcorclischcn Rckonstruklion von Sozialisationsthcoric. V: Zeitschrift fiir Sozialisationsforschung und I xziehungssoziologic. .lahrgang 6, I left 1. sir. 71 - 91. Gottschlach W„ 1985: Sozialisation. Basel: Bcllz. Gottschlach W., Neumann- Schonwcttcr M.. Soukup G., 1971: Sozialisationsforscliung. Materialen, Probleme, Kritik. Frankfurt/Main: Fischer. Gricse 11., M„ 1976: Soziologische Anthropologic und Sozialisalionslheoric. Wcinheim. Basel: Bcllz. 1 labermas.!., 1973: Slichworlc zu eincr Theoric dcr Sozialisation. V: 1 labermas .1., 1973a, sir. 118- 195 I labcrmas.!.. 1973a: Kultur und kritik. Frankfurt/Main: Suhrkamp. 1 labermas .1.. 1981: Theoric des kommunikativen I Iandelns. Band 2. Frankl url/ Main: Suhrkamp. I lurrelmann K„ 1978 (1976): Gcsellschaft, Sozialisation und Lehenslauf. V: 1 Iurrlcmann K. (I Irg.), 1978. str. 15-34. I lurrelmann K.. 1986: F.infiihrung in die Sozialisalionslheoric. Winhcim, Basel: Bcllz. 1 lurrelmann K. (I Irg.). 1978 (1976): Sozialisation und Lehenslauf. Rcinbeck bci 1 lamburg: Rowohlt. Hurrclmann K., Ulich D. (llrg.), 1982 (1980): llandhuch dcr Sozialisationsforschung. Wcinheim, Basel: Beltz. 1 lurrelmann K., Miirmann M., und Wissingcr.I., 1986: Pcrsonlichkeitsentwicklung als produktivc Realitat-verarbeitung. Die interaktions- und handlungsthcorelischc Perspektive in dcr Sozialisationsforschung. V: Zcilschrift fiir Sozialisationsforschung und Fr/.ichungssoziologic, .lahrgang 6,1 lefl 1, str. 91- 110. •lensen S. (1 Irg), 1976: Talcotl Parsons. Zur 'Theoric sozialer System. Opladcn: Westdcutschcr Verlag. ■loas 11., 1982 (I9S0): Rollen- und Inlcraklionslhcoricn in dcr Sozialisationsforschung. V: I lurrelmann K., Ulich D., str. 147-161. Langcnhcdcr W.. 1976: Theorctischc Ubcrprufung ciniger Sozialisationshypothesen mit Ililfc ciner allgcmeincn I landlungstheorie. V: Chrhardt K. .1.. Frcy 11. - P., Langcnhcdcr W., Scholtmann U., Seel H. -J. (llrg.), 1976, str. 59-83 1-icglc L., 1982 (1980): Kulturvcrglcichcndc Ansiilzc in dcr Sozialisationsforschung. V: Hurrclmann K.. Ulich D., 1982, str. 197-226. Mc Carthy T., 1984: The Critical Theory of.liirgcn 1 labcrmas. Cambridge: Polity Press. Miihlbaucr K. R., 1980: Sozialisation. Miinchcn: Fink. Parsons T., 1945: The Present Position and Prospect of Systematic Theory in Sociology. V: Gurvitch G., Moore W. \i. (cds.), 1945, sir. 31-64 Parsons T., 1951: 'The Social System. Glencoc. Illinois:Free Press. Parsons T„ 1954: Psyhology and Sociology. V: Gillin.l. P. (cd.), 1954, str. 67-102. Parsons T., 1959: An Approach to Psyhological Theory in Terms of'The Theory of Action. V: Koch S. (cd.), 1959, str. 612-711. Parsons T., 1961: The Point of View of the Author. V: Black M. (cd.), 1961, str. 31 1-364. Parsons T., 1961a: Afterword. V: Black M. (cd.), 1961, sir. 364-370. Parsons T., 1961b: Social Structure and the Development of Personality: V: Kaplan B. (cd.), 1961, sir. 165-201. Parsons T., 1964: Social Structure and Personality. London: Free Press. Parsons T„ 1964a: Systemalisclic Thcoric in der Soziologie. Gcgcnwartigcr Stand und Ausblick. V: Riis-chcmcycr D. (I Irg.), 1964, sir. 31-65. Parsons T., 1969(1961): Pregled druStvenogsistema. V: Parsons T.. Shils E., Naegele K. I)., Pitts J. R. (ur.), str. 34-84. Parsons T., 1976(1958): Zur Allgemeinen Theorie in der Soziologie. V: Jensen S. (I Irg.), 1976. str.85-121. ParsonsT., 1976a (1966): Der Bcgriffdcr Gcscllschafl: Seine Elemente und ihre Vcrknupfiingcn. V: Jensen S. (llrg.), 1976), sir. 121-161. Parsons T., 1976b (1968): Sozialsysteme. V: Jensen S. (I Irg.), 1976, sir. 275-307. Parsons T., 1977: Social System and the Evolution of Action Theory. New York. London: Free Press & Macmillan. Parsons T., 1980: Der Slcllenwcrt des Identitalshcgriffs in der allgemeinen I landlungthcoric. V: Dobert R., 1 labermas J., Nunncr-Winkler G. (I Irg.), 1980, sir. 68-90. Parsons T., 1982 (1959:): The School Class as a Social System. V: Socialization and Schools, 1982, str. 297-318. Parsons T., Ackcrman C., 1976: Der Bcgriff "Sozialsyslcm" als Thcorelischcs Instrument. V: Jensen S. (Ilrg.), 1976. str. 69-85. Parsons T., Krocbcr A. L., 1958: The Concepts of Culture and of Social System. V: American Sociological Review, 1958, October, str. 582- 584. Parsons T., Piatt G., M., 1974: The American University. Cambridge, Mass.: I larvard University Press. Parsons T., Piatt G. M.. 1978: Alter, Sozialstruktur und Sozialisation in der Studicnphazc. V: I lurrclman K. (l lrg.), 1978, str. 186-203. Parsons T., Shils I7..A. (cds.), 1959 (1951): Toward a General Theory of Action. Cambridge, Mass.: Harward University Press. Parsons T., Smclsncr N. J., 1957: Economy and Society. London: Roullcdgc & Kcgan Paul. Parsons T., Whytc W., 1961: The Link Between Character and Society. V: Upset S. M., Lowenthal L. (cds.), 1961, sir. 89-136 Parsons T., Bales R. F„ Shils E. A., 1953: Working Papers in the Theory of Action. New York: Free Press. ParsonsT., Bales R. F. (cd.). 1956(1955): Family, Socialization and Interaction I'roccss. London: Routledgc & Kcgan Paul. Parsons T., Shils E., Naegele K. D., Pitts J. R. (cds.), 1969 (1961): Teorije odruSlvu. I. in II. del. Beograd: V. Karadžič. Pitts J. R., 1969: Uvod V: Parsons T., Naegele K. I)., Pitts J. R. (eds.), 1969: str. 651-682. Rcichwcin R., 1970: Sozialisation und Individuation in der Theoric von Talcott Parsons. V: Sozialc Welt, .Ig. 21/22, Hcft 2, str. 161-185. Scarr-Salapatek S., Salapatck P. (eds.), 1973: Socialization. Columbus, Ohio: C. E. Merrill, Boll & I Iowcl. Schloltmann U., 1976: Makrosoziologischc AnsHlzczur Lrklarungvon individuclcn Vcrhalten. V: Ehrhardt K. J., Frey H.-P., Ungcnherder W„ Schollmann U„ Seel II. -J. (llrg.). 1976, str 134-154. Schwancnbcrg E., 1970: Sozialcs I landcln - I)ic Theorie und ihr Problem. Stuttgart, Wicn: 11.1 lubncr Bern. Silbercisen R., 1986: Enlwicklungs als I Iandlung in Kontekst. Entwicklungs-problcmc und Problcmvcrhal-tcn im Jugcndalter. V: Zeitschrift fiir Sozialisationsforschung und Er/.ichungssoziologic, Jg. 6,1 left 1, sir. 29-47. Tillmann K. - J., 1989: Sozialisalionsthcoric. Rcinbck bci I lambcrg: Rowohlt. Renesansa v ameriški staroselski literaturi. Poskus sociološkega ovrednotenja. IRENA ŠUMI POVZETEK Po kratkem uvodu o splošnem socialnem kontekstu renesanse v ameriški staroselski književnosti, katere začetek sega v pozna šedeseta leta našega stoletja, članek prinaša analizo izbranih osrednjih tematik, tako vsebinskih kot socialno- kontekstualnih, ki so za obravnavano literarno produkcijo značilne. Med vsebinskimi posebej izstopa tema mladega mešanca (mešanega staroselskega in belskega porekla), ki je ujet v mrežo kulturnega konflikta. Ta tema je za staroselske avtorje v obseženem obdobju še posebej značilna; med drugim je osrednja tudi v romanu N. Scotta Momadayja z naslovom Hiša napravljena iz zore/House Made of Dawn (1966), ki je leta 1968 osvojil Pulitzerjavo nagrado. Uspeh Momadayjevega in pisanja drugih staroselskih avtorjev se je r tem času pomembno ujel z nekaterimi političnimi gibanji, katerih nosilci so bili staroselci, in ki jih je odločilno zaznamovala zgodovinsko nova, vsestaroselska (pan- indijanska) zavest, temelječa na novi zavesti o skupni politični, socialni in duhovni dediščini vseh staroselskih populacij na ozemlju ZDA, severnega ameriškega kontinenta (in deloma tudi širše). V navezavi na nekatera druga socialna gibanja tega časa, zlasti na gibanje za civilne pravice črnskega prebivalstva, so staroselci s svojimi političnimi akcijami ob tem času izzvali precej pozornosti. Sočasna literarna produkcija je opisanim političnim ciljem sledila in jih tudi verno odlikovala. Kot delen stanski produkt nanovo aktualizirane staroselske situacije se je oblikovala moda identificiranja s staroselci tako s strani piscev v literarnih sferah kot tudi drugih; mnogi protagonisti te nove mode so se razglasili za Indijance ali specialiste za indijanske kulture. Prav nasprotovanje slednjim je staroselske avtorje prisililo v nekatere detajlnejše artikulacije staroselke etnične, kulturne in duhovne identitete. ABSTRACT RENAISSANCE IN NATIVE AMERICAN LITERATURE. AN ATTEMPT OF SOCIOLOG1CAL EVALUA TION. After brief presentation of the overall social context within which the phenomenon of the Renaissance in Native American literary production emerged in the late 1960, the article deals with analysis of selected central features, thematic as well as social-contextual, of the literature. Among the former, the theme of a mixed-blood caught into the web of cultural conflict that between Native and mainstream American societies has been repeatedly exploited by Native writers, and is also the central theme of N. Scott Momaday's novel House Made of Dawn (1966) which was in 1968 awarded the Pulitzer Price. The success of Momaday's and other authors' writing occurred in a time of decisive movements within Native communities towards forming of a new ethnic consciousness characterized by a new stress on all-Native, pan-Indian social, political, and spiritual heritage. In the context of Civil Rights and other social movements in the US of the lime, Natives have managed to gain considerable intention nationwide with a series of political actions based on a newly articulated Native "traditionalist" ideology. The literary production served as, and faithfully reflected the re-establishing of Native values and perspectives. As a byproduct, however, there emerged a new fashion, literary and otherwise, whose protagonists have falsely identified themselves as Natives and/or specialists in Native histories and culture; in opposition to those, Natives have further articulated various aspects of their ethnic, cultural, and spiritual identity. I. Zgodovinski in sociološki okvir Renesansa slarosclske književnosti v ZDA jc pojav, ki ga komentatorji beležijo od poznih šestdesetih let našega stoletja dalje. Protagonisti so literati, za katere avtorji ugotavljajo predvsem dve značilnosti: domala vsi pripadajo generacijam, rojenim v tridesetih in štiridesetih letih; mimo tega pa, kol ugotavljala aviorja Colonnese in Owens (1985:xv), "... niso niti navadni Indijanci niti navadni Američani. Večinoma so ti moški in ženske... izjemno izobraženi, poznajo nc lc lastne plemenske tradicije, temveč so obiskovali univerze, kakršne so Oxford, Harvard, Stanford in Berkeley, in tam diplomirali, magistrirali ali doktorirali. Veliko ... jih poučuje na ameriških koledžih in univerzah." Ob povedanem velja na kratko označiti starosclsko situacijo izpred druge vojne sem, zlasti tisti mejnik v zgodovini interakcije med staroselci in večinsko ameriško družbo, ki jc ta odnos odločilno rcdcfiniral. Leta 1934 jc bila namreč v ZDA sprejeta nova celostna politika do staroselcev, kalcrc temeljni pravni izrazje t.i. Indijanski reorganizacijski akt (Indian Reorganization Act, IRA, ali ludi Indijanski New Deal po sočasni Rooscvcltovi novi ekonomski politiki). Indijanski New Deal jc odločno opravil s prejšnjim skorajda polstolclnim deklarativnim asimilacionizmom. Slednjega jc utelešala t.i. politika Indijanskega dodcl-jevalnega akta (Indian Allotment Act, uzakonjen leta 1887), ki seje lotila razdiranja tradicionalnih družbenih struktur v plemenih z. uvajanjem individualne lastnine nad zemljo in nepremičninami (Allotment in Severalty), v nasprotju z dotedanjo plemensko. Politika dodcljcvalncga akta je prisegala na pokmetenje in pokristjan-jenje staroselcev, oh hkratni naslonitvi na sodobno socialno darvinistično, morgansko usmerjeno družboslovje, ki je v prisilnem civiliziran ju videlo bližnjico dolge poti od divjaka do civiliziranca, izvajalci te politike pa so verjeli, kol na kratko povzema nek komentator, da je treba "...ubiti Indijanca, da bi rešili človeka" (Dippic 1982:185). Obdobje prisilnega internalskcga šolanja, kriminaliziranja staroselskih noš, verstev in jezikov ter prisilnega dela jc kulminiralo z. Aktom o indijanskem državljanstvu (Indian Citizenship Act) leta 1924, ki jc bilo izvedeno kot gesla nacionalne hvaležnosti za udeležbo staroselcev v pivi svetovni vojni na strani ZDA. Kol rečeno, je v tridesetih letih inavgurirana pluralistična politika Indijanskega rcorganizaeijskcga akta pomenila radikalen prelom z dotedanjim asimilacionizmom. Osrednja osebnost le indijanske reforme je bil poverjenik za indijanske zadeve (Commissioner for Indian Affairs) John Collier, načelnik leta 1824 ustanovljenega Biroja za indijanske zadeve (Bureau of Indian Affairs) pri notranjem ministrstvu ZDA. Collier, ki seje lahko skliceval na porazne rezultate asimilacionističnc politike," jc odločno razglasil potrebo po obnovljeni, avtonomni prisotnosti staroselcev na sceni ameriškega življenja, ker da le kulture (zlasti jc imel Collier v mislih tiste puebclskih plemen') predstavljajo izredno, kar prvobitno demokracijo, izredno zmožnost kul-tivacije miroljubnosti, in izreden vir nedosežne religiozne zavesti in modrosti, kar vse jc ne le pomembno v času, ko se evropske vrednote izkazujejo za dvomljive, temveč je njihova ohranitev tudi v skladu z. ameriškim načelom o spoštovanju različnosti in njene vrednosti in pomena. - V pičlem letu po prevzemu funkcije poverjenika je Collier dosegel popolen suspenz, asimilacionističnc politike ter v svojem predlogu reformnega zakona predvidel vračanje k tradicionalnim oblikam skupne plemenske lastnine, prepoved vsakega nadaljnega odtujevanja staroselske zemljiške baze, ter cclo dekretno ustanavljanje novih rezervatov4, ustanovitev posebnega šolstva za staroselce, ki je predvidevala tudi precejšnje rotirajoče fonde za štipendije, prednostni vpis na 1. Zaradi velikih 'preostankov' praviloma najboljših parcel je bilo staroselcem na ta način odtujenih 35 milijonov hektarov dednih zemljišč, kar predstavlja kar 60% redukcijo glede na stanje pred letom 1887 (Cornell 1987:36-39). 2. Poleg lastnega obsežnega in natančnega poznavanja staroselske situacije - in hkratne nckolikanj romantične nastrojenosli do tradicionalnih staroselskih socialnih in kulturnih praks (prim. Dippic 1982:27611) -je imel Collier na voljo tudi obsežen dokument, t.i. Mcriamovo poročilo (The Meriam Report), kije nastalo na podlagi terenske raziskave pooblaščene vladne komisije v času, ko se je asimilacionistična politika izkazala za neuspeh, nenazadnje tudi - ali predvsem - zato, ker dodeljevalni projekt kratkomalo ni zagotavljal zemljiške baze polomccm prvih bcneficienlov. Analitiki Collicrjevc reforme poudaijajo vlogo tega presenetljivo vestno izvedenega poročila, ki je bilo objavljeno leta 1928 (prim. Deloria in Lytic 1984, Taylor 1984, Chaudhuri 1985, idr.). 3. Med t.i. pucbelska plemena na ameriškem Jugozahodu štejemo vrsto jezikovno močno različnih skupnosti, ki so živela v utrjenih, terasasto zidanih naseljih, česlo vrh težko dostopnih, mizastih gora (šp.mcsas). Družboslovci so zlasti preučevali plemeni I lopi in Zunji (Zui). I lopijska naselbina (pueblo) Stari Oraibi velja za najstarejše neprekinjeno poseljeno mesto na severni celini. - Mimo naštetih med Puebelce prištevamo še: I lano, Tiva (Tiwa). Tcwa (Tcwa), I lemes (Jcmcs), Pekos (1'ccos), laguna, idr. 4. V času Collicrjcvcga dvanajstletnega načelovanja so zemljišča v staroselski lasti ali užilku prvič v pokolonialni zgodovini začela naraščati in so se do konca njegovega mandata povečala za 11 milijonov aker glede na stanje pred letom 1934 (prim. Deloria in Lytic 1984:195). Njegova politika pa je vendarle naletela na precejšen odpor tako iz. vrste bele politike, znanosti, kakor nenazadnje tudi iz vrst staroselcev samih. Najpogostnejši ugovor jc igral na strune ameriške fobijc pred komunizmom, češ da gre Collierju za "komunistični eksperiment", drugi ugovori pa so se osredotočali predvsem na kritiko "segrcgacionis-tičnega" temelja okrepljenega rezervatizma (prim. Deloria in Lytic 1984, Dippic 1982, idr.). nekatere študijske smeri, ter posebno socialno zaščito starosclskih študentov; dalje formiranje plemenskih vlad na podlagi plemenskih ustav, neodvisnega sodnega sistema na ravni nekakšnih nižjih sodišč , in policije. Sprejeta različica reformnega zakona jc Collicrjcve izvirne provizije močno oklcstila (Dcloria in Lytic 1984:140), hkrati pa povzročila nepredvidena, pa zelo daljnosežna tolmačenja'; bila pa jc to obenem prva vladna starosclska politika, ki jc bila prizadetim ponujena opcijsko in kije predvsem z obsežnimi in uspešnimi ekonomskimi načrti in poudarjeno konser-vatoričnim odnosom do plemenskih tradicij močno okrepila "starosclsko samozavest", kot seje izrazil sam Collier (1944:3). Druga svetovna vojna jc v rezervate vnesla razmere, v katerih jc bila Collicrjeva politika odrinjena na rob, njeni nasledki povojni pa so močno razvodeneli. Kar 25000 rekrutovjeodšlo na fronto, približno pol toliko rezervatske populacije pa seje včlanilo v vojno industrijo v velikih mestnih središčih (Holm 1985/a/. 149IT, prim, tudi Cornell 1986), kar predstavlja glede na totalno število starosclske populacije ob tem času eno najvišjih udeležb po etničnem ključu sploh.K Praktično takoj po vojni seje uveljavila tcrminacijska politika, nasledek zapoznelega izbruha asimilacionizma, za katerega jc bilo značilno ukinjanje posebnega statusa starosclskih rezervatov in obsežna agitacija za migriranja staroselcev v mesta in industrijska središča. Nasledki tc politike, pobujcnc v obdobju hladne vojne obnovljeni ameriški veri v "opiranje na lastne moči", so spodbudili vscstarosclsko združenje z imenom Nacionalni kongres Ameriških Indijancev (National Congress of 5. Žc leta 1885 sprejeti Akt sedmerih velikih zločinov (Seven Major Crimes Act) jc plemenom vzel jurisdikcijo nad hujšimi oblikami kriminala (prim. Dcloria in Lytic 1984:4), načelno pa so za staroselec pristojni lc zvezni sodni organi, podobno kol ima Kongres izključno pravico potrjevanja nacionalne indijanske politike. 6. Predvsem jc treba omeniti komentar na zakon, znan pod imenom Margoldovo mnenje, ki jc pravico do neodvisnosti plemenskih skupnosti interpretiralo kol nasledek inherentnih, ne pa podeljenih pravic starosclskih narodov, ki jih vrhovni suveren, ZDA, nikoli ni izničil; la in še nekateri drugi komentarji na zakon so pogoj ili razsodbe, kakršna jc bila tista arizonskega državnega sodišča iz leta 1958, kije indijansko pleme definirala kol skupnost, ki poseduje status, višji od statusa zvezne države, pri čemer staroscici predstavljajo podrejene in odvisne narode, katerih suverenost je omejena le toliko, kolikor so seji plemena izrecno odpovedala v korist ZDA. Margoldovo mnenje jc tako skozi stranska vrata uvedlo temo neodvisnega starosclskega plemenskega sodstva in njegovih pristojnosti, kije bila iz končne različice črtana (prim. Dcloria in Lytic 1984:206). 7. Seveda pa nc lc opcijsko, temveč tudi mandatorno; Collier je, kot sodijo komentatorji, na ta način želel pritegnili čim več plemen k sprejetju svoje reforme, računajoč na ukoreninjeno nezaupanje staroselcev do Biroja. Sel jc celo tako daleč, da je s predpisom, kije ignoriral zelo razširjeno, 'tradicionalno'starosclsko volilno abstinenco, zagotovil pozitivne rezultate tako, da je dvotretjinsko večino, predpisano za sprejem reforme, izvajal lc iz volilnih udcicžcnccv. Dobra tretjina vseli registriranih skupnosti reforme dejansko ni sprejela zaradi prepričanja, da bo nova politika še okrepila vladni nadzor nad rezervati, med njimi ludi največja, Navahska (Navajo) v Arizoni (prim. Dippie 1982: 310, Dcloria in Lytic 1984:180). 8. Komentatorji sodijo, da jc bilo najnižje število staroselcev ob koncu prejšnjega stoletja, 200 - 250 000. V zgodnjih štiridesetih letih sodemografi opazili hitro naraščanje starosclskega prebivalstva, ki jc ob vstopu ZDA v svetovno vojno moglo šteti nekaj čez pol milijona ljudi: ljudsko štetje leta 1980 jc prvič zabeležilo številko nad milijonom: 1.4 milijona staroselcev na ozemlju ZDA. Natalilcta ostaja od nekako štiridesetih let zelo visoka (štirikratno presega vsa ameriška povprečja), visoka pa ostaja tudi smrtnost v vseh življenjskih dobah. Ker pa so kriteriji službe za demografsko statistiko pri notranjem ministrstvu, Biroja za indijanske zadeve pri istem ministrstvu, in posameznih plemenskih oblasti močno različni (prvo npr. priznava kol kriterij samoodločbo, slednje pa večinoma poslavljajo tudi močno različne "standarde krvi", blood quantum, so occne močno nezanesljive. Nekateri avtorji tako celo sodijo, daje skupno število ljudi starosclskega porekla okroglo 15 milijonov, (prim. Dcncvan 1976; .larvcnpa 1985; Dippie 1982; McNicklc 1973). American Indians, NCAI), ki jc bil nastal leta 1944, da jc skupaj z antropološkim oddelkom chicaškc univerze leta 1961 sklicalo vseindijansko konferenco v Chichagu. Sklepno zasedanje konference, prvo svoje vrste na ozemlju ZDA, je sprejelo izjavo, zelo previdno formulirano, kije klicala po formiranju nove vladne politike do staroselcev. "Neskladje med izrečenim in zamolčanim" (Deloria in Lytic 19s Angeles, London 1983: Univ. of California Press. MEDICINE Beatrice. "Wannabes" must be weeded out. V: Laknu' limes, South Dakota. Pine Ridge, .lune 7, 1988, str.6 McNICKLE, DArcy. NATIVE AMERICAN TRIBALISM. London. Oxford. New York 1973: Oxford University Press. MOMADAY, N. Scoll. HOUSE MADE OF DAWN. New York. Evanstown 1968 (1966): Harper A Row Publishers. MOORE, John II. ETIINOS AND ETHNIC PROCESS ON THE NORTH AMERICAN PIAINS. V: REVIJA Z/t NARODNOSTNA VI'RAŠANJA/JOURNAL EOR ETHNIC STUDIES, Ljubljana 1988, it. 21: Inštitut za narodnostna vpraSanja. MURPHY, James E in MURPHY, Sharon M. LEI MY PEOPLE KNOW. American Indian Journalism, 1828 - 1978. Norman 1981: Univ. of Oklahoma Press. TAYLOR, Theodore W. THE BUREAU OF INDIAN AFFAIRS. I rw. by MARTIN, Phillip. Boulder, Colorado 1984: Westview Press TI IOMPSON, Laura in JOSEPI I. Alice. THE IIOPI WAY. Chichago 1944: Univ. of Chichago Press. WALDMAN, Carl. ATLAS OF THE NORTH AMERICAN INDIAN. New York, Oxford (E) 1985: Facts On File Publications. Prevodi Znanost in metafizika pri Berkeleyu* GEORGES. PAPPAS Berkeley jc znan po tem, da je razvijal in zagovarjal različico idealizma, prav lako pa je zagovarjal ludi različico nominalizma. Idealizem jc oblikoval z. napadi na Lockov matcrializcm in nauk o materialni substanci, nominalizem pa lahko razberemo iz. povezave njegove kritike nauka o abstrakciji s tezo o eksistenci abstraktnih splošnih predstav. Nekoliko manj znano je Bcrkclcycvo delo na različnih znanstvenih področjih. Tu mislim predvsem na tisto njegovo prizadevanje, ki bi ga danes označili kot psihologijo zaznavanja. Gre za knjigo Kssay Towards a New Theory of Vision, leta 1709 (Esej o novi teoriji gledanja) in pozno matematično delo The Analist, leta 1734 (Analitik). Filozofska dela, v katerih Berckelcy zagovarja idealizem, navadno obravnavamo kot logično neodvisna od njegovih znanstvenih del in narobe. Razlagalci Bcrkclcycvcga filozofskega gradiva na splošno zelo malo ali pa sploh ne omenjajo njegovih znanstvenih spisov; take omembe so navadno le en passant in dejansko niti ne poskušajo povezati obeh vrst pisanja. Čcslo velja isto za raziskave Berkclcycvih znanstvenih spisov; na splošno jih imajo za neodvisne od njegovih filozofskih teorij, vendar mislim, da jc med Berckclcycvimi filozofskimi in znanstvenimi spisi pomembna zveza: nekatere filozofske teorije jc uporabil v podporo svojim znanstvenim teorijam in narobe. V tej razpravi bom preiskal nekaj takih zvez. in sicer tako, da sc bom osredotočil na Esej o novi teoriji gledanja (odslej Esej); obravnava n\c Analitika je posebna tema in jc v tem zapisu nc bom upošteval. Vizualno zaznavanje razdalje V Eseju je glavna tema razprave narava vizualnega zaznavanja razdalje. Najbolj sporna vrsta razdalje jc globina ali razdalja od zaznavajočega subjekta, v nasprotju s stransko razdaljo med dvema ali več predmeti, ki so vsi enako oddaljeni od zaznavajočega subjekta in so v njegovem vidnem polju. Prav tako sla sporna položaj ali mesto oddaljenih predmetov, pa ludi njihova velikost. * Science and Metaphysics in Berkeley, International Studies in the Philosophy of Science, zv. 2, št. 1/1987 (op. prcv.) V Berkclcycvcm času jc sprejelo stališče o vizualnem zaznavanju globine izhajalo iz Dcscarlesovc Optike in pozneje iz spisov Williama Molyncuxa (I)ioptrika, 1696). To teorijo, ki jc doma v psihološki tradiciji, bi lahko imenovali geometrijska metoda vizualnega zaznavanja razdalje. Začncscs predpostavko, ki jojcsprcjcl ludi Berkeley, da je namreč razdalja črta, ki vodi naravnost v oko gledajočega subjekta. Glede na to naj bi bila vidna podoba, kot jo projicira ta črta, zgolj točka, ki jo projicira njen konec v očesu samem. Iz tega bi izhajalo, da razdalje same, tj. celotne črte, ne vidimo neposredno, ampak prej nanjo sklepamo, ali pa nam jo vsiljuje nekaj, kar jc neposredno vidno ali siccr neposredno zaznano. Kol kaže njegovo ime, ima sprejeto stališče za relevantno zgolj geometrijsko sklepanje. Vzemimo, da jc S subjekt, ki za gledanje oddaljenega predmeta D uporablja binokularno gledanje. Nato si zamislimo, da sc svetloba iz D zrcali v obeh očesih subjekta S. Vtem primeru lahko sestavimo trikotnik, katerega osnovnica jc črta, ki povezuje točko, pri kateri svetlobni žarek iz. D vstopa v desno oko (to si lahko predstavljamo približno kot črto, ki poteka prek nosnega mostu in povezuje središče obeh zenic). Po tej teoriji subjekt S pozna dolžino črte, ki tvori trikotnikovo osnovnico. Katcti tega trikotnika sta dva različna svetlobna žarka, ki izhajata iz D, vsak pa vstopa v posamično in drugo oko subjekta S. Na podlagi tc sprejete teorije so tudi domnevali, da S pozna osnovne kote trikotnika. Oborožen s to vednostjo, se S lahko loti geometrijskega sklepanja in računa višino ali globino trikotnika ter tako določa razdaljo do predmeta D. Descartes takole razloži svoje stališče (njegove črke sem spremenil v skladu s svojim diagramom): Razdaljo poznamo glede na razmerje med obema očesoma. Zakaj prav kot naš slepec, ki drži obe palici, AF in CG, a njune dolžine po mojem nc pozna, pač pa pozna samo razdaljo, ki jc med njegovima rokama A in C, in vclikosl kotov ACE in CAE, lahko iz tega, kakor pri naravni geometriji, v za položaj točke E, tako nam takrat, ko so naše oči A in B obrnjene proti D, dolžina črte YZ in velikost kotov DYZ in DZY omogoča, da vemo za položaj točke D. (Optics, Olscamp (ur.), str. 106) G* * F * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * A C Descartesov primer slepega človeka D * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * Y Z * ^ ^ ^ ^ ^ 'f" ^ A B Primer hinokularnega gledanja z Descartesovo geometrijsko metodo. Berkeley jc zoper lo geometrijsko metodo navedel številne argumente, vendar jc za naš sedanji namen potrebno razmisliti le o dveh. Prvi argument zadeva pcrccpcijo. Ker relevantne črte in koti, na katere sc sklicujc geometrijska metoda, sami niso zaznani, Berkeley pravi, da ti ne morejo biti tisto, s čimer jc zaznana razdalja. Svoj argument oblikuje takole: ...očitno jc, da nobena predstava, ki sama ni za znana, ne more biti sredstvo za zaznavanje neke druge predstave. Čc nc zaznavam rdečice ali bledice na človekovem obrazu, ni mogoče prek njiju zaznavati strasti v njegovem duhu... tisti koti in črte niso zaznani s pogledom, zato iz. 10. razdelka izhaja, da z njimi duh ne more soditi o oddaljenosti predmetov. (Esej, 10. in 13. razdelek) Ta argument je kratkomalo odvisen od analize tehničnega termina "neposredno zaznavanje", termina, ki ima osrednjo vlogo v Bcrkclcycvi filozofiji. Vodilna misel jc, ^a zaznavanje ni neposredno, kadar jc kakor koli odvisno od kakega drugega zaz-navanja; torej jc zaznavanje neposredno, kadar ni odvisno od kakega drugega zaznavanja. Glavni argument lahko formuliramo takole:1 Oseba S neposredno zaznava predmet P v času / = (a) 5 zaznava P v času /; in (b) ni res, da bi S zaznaval P v t, samo čc bi zaznaval R v /, kjer P ni enako R. Klavzula (b) tc definicije jc za Berkclcycv argument operativna. Iz njenega zanikanja bi sledilo, da jc zaznana stvar zaznana neposredno, pa tudi, da sc neko zaznavanje pojavi lc, čc sc pojavi šc neko drugo zaznavanje. Zakaj naj bi bil Berkeley tako prepričan, da relevantne črte in koti sami niso Oznani? Tudi za to trditev navaja več razlogov, morda najbolj zanimiv pa jc tisti, ki 1 definicija jc zgolj približek, vendar za naSc sedanje namene zadoSča. Za definicijo, ki jc Bcrkelcyevi misli bližja, glej mojo razpravo "Berkeley and Immediate Perception" v Essays on the Philosophy of George Berkeley, ur. Ernst Sosa (Rcidcl, 1987). vodi neposredno k njegovemu drugemu argumentu /oper geometrijsko metodo. Takole pravi: Vsakdo sam najbolje sodi o tem, kaj zaznava in kaj nc. Zaman mi bo kdorkoli govoril, da zaznavam črte in kote, ki v moj duh uvajajo različne predstave razdalje, vse dokler se sam teh stvari nc zavem. (Esej, 12. razdelek) Zdi se, da sc Berkeley tukaj opira na dvomljivo načelo, ki bi ga lahko izrazili takole: Čc oseba S zaznava stvar X, potem 5 vč, da (torej) zaznava X. To načelo jc dvomljivo, ker oseba zlahka zazna neko stvar, denimo električni kondenzator, nc da bi sploh vedela za pojme, ki so nujni za poznavanje te priprave. Vendar velja pripomniti, da Bcrkelcyu ni bilo treba uporabiti tega načela; v glavnem bi potreboval nekaj temu načelu podobnega: Čc oseba S zaznava stvar A', potem S vč, da (torej) zaznava. Tako bi njegov argumet zlahka preoblikovali: če bi nekdo zaznaval ustrezne kote in črte, potem bi vsaj vedel ali sc zavedal, da jih zaznava; toda za osebo, ki vizualno ocenjuje razdaljo, ni tipično, da bi sc zavedala katere koli zaznave razen zaznave razdalje same in zaznave sorazmerne zmede v vidni podobi, ki jo povzroča napetost očesnih mišic, ko se predmet približa obrazu in podobno. Gre torej prav za tisto vrsto zaznavanja, ki po Bcrkelcyu spremlja vizualno zaznavanje razdalje. Vskladu s pravkar formuliranim načelom vizualno zaznavanje razdalje ni odvisno od zaznavanja relevantnih črt in kotov, zakaj takega zaznavanja sploh ni. To bi Berkeley nemara celo trdil, čeprav sc nc moremo zanesti na prej omenjeno dvomljivo načelo. Načelo, ki jc temelj tega spremenjenega argumenta, jc samo primer bolj splošnega načela, ki zadeva mentalna stanja, namreč načela, ki sta Gilbert Rylc in David Armstrong imenovala "samosporočilni značaj mcntalnosti". Izrazimo ga lahko takole: Čc jc oseba S v mentalnem stanju m v času i, potem S vc (v /),da jc v stanju m vi- To splošno načelo jc izraženo v Berkclcycvcm drugem argumentu zoper geometrijsko metodo: Po splošno sprejetem mnenju vem, da s spreminjanjem položaja oči duh zaznava bodisi kot optičnih osi ali pa stranska kola tako, da postaja razmik med očesoma in optičnima osema večji ali manjši; in da vskladu z neke vrste naravno geometrijo sodi, da jc točka njihovega presečišča bližja ali bolj oddaljena. O tem, da to ni res, meje prepričala lastna izkušnja, zakaj nc zavedam sc, da bi uporabil kakršno koli tako zaznavo z obračanjem oči. In zdi sc mi popolnoma nedoumljivo, da bi tako sodil in iz sodb izpeljeval take sklepe. (Ksej, 19. razdelek) Argument jc tale: čc bi bil nekdo v relevantnih mentalnih stanjih, da bi sodil in sklepal kot zahteva geometrijska metoda, bi vedel, da jc v teh mentalnih stanjih. To je verjetno splošno dejstvo o osebah: čc bi bil kdor koli v lakih stanjih, bi to vedel. Toda Berkeley trdi, da ne pozna nobenega takega lastnega mentalnega stanja razsojanja ali sklepanja. Torej jc sam potrebni nasprotni primer in s tem naj bi sc izkazala neuspešnost geometrijske metode. Čc jc torej rekonstrukcija Bcrkclcycvih argumentov pravilna, potem sta oba odvisna od teze o samosporočilnem značaju mcntalnosli. V najboljšem primeru bi zdaj lahko imeli to tezo za zelo dvomljivo in nikakor jc nc mislim zagovarjali, posebno ncv njeni popolnoma splošni obliki. Kar pa vseeno želim poudarili, ni lo, ali je la teza pravilna, temveč dve drugi stvari. Prvič, teza o samosporočilnem značaju mcntalnosti je kanezijanska teza, leza, ki ji je Descarles sam zavezan. Tako sta pričujoča Berkeleyeva argumenta zoper geometrijsko metodo argumenta ad hominem, v "dobrem" pomenu tega termina. Načelo, ki naj bi pomagalo spodkopali geometrijsko metodo, jesamo ključno filozofsko načelo v orožarni zagovornikov te metode. Drugič, zdaj laže vidimo, zakaj metafizično in cpistcniološko načelo, ki zadevata mentalnost, omogočala podporo znanstveni teoriji. Se pravi, da je to načelo uporabljeno za ovrženje glavne znanstvene tekmice Bcrkclcycvc teorije zaznavanja razdalje. In če je bila geometrijska meloda takega zaznavanja edina tekmica Bcrkeleyevi teoriji, jc torej treba tej tekmujoči teoriji oskrbeli neke vrste podporo do te mere, da je geometrijska metoda spodbila. Filozofska teza o samosporočilnem značaju mcntalnosti je lako uporabljena za to, da ovrže eno znanstveno teorijo in podpre drugo. Heicrogcnost Nasproti geometrijski metodi postavi Berkeley svojo teorijo vizualnega zaznavanja razdalje. Ta teorija zahteva korclacijo med predmeti, ki jih neposredno vidimo, in predmeti, ki jih neposredno tipamo ali čutimo. Ni nujno, da se ukvarjamo s podrobnostmi te teorije; za zdaj nam zadošča, da Berkeley iz nje izpelje pomemben teorem, da se namreč predmeti, ki jih neposredno vidimo, tako numerično kot vrstno razlikujejo od predmetov, kijih neposredno tipamo ali čutimo. Ta teza o heterogenos-ti neposrednih predmetov vida in tipaje po Bcrkclcyu neposredna posledica njegove teorije videnja. Čcjc teza o heterogenosli (H-teza) pravilna, potem bi morala biti napačna tista znamenita teza, ki so jo zagovarjali Locke in drugi, namreč teza, da so nekatere "predstave" skupne več kot eni čutni modalnosti, predvsem vidu in tipu. Locke trdi, da so nekatere predstave, na primer predstave barve, specifične za vid, medtem ko so druge, na primer gladkost, specifične za tip. Vendar prav tako trdi, da jc razsežnost ali "predstava" razsežnosti skupna obema, vidu in tipu. S lega stališča bi razsežnost neposredno videli in jo hkrati neposredno tipali (ali čutili); vsekakor pa bi "predstava" razsežnosti vsaj cksistirala. Lockova trdilevje torej različica dobro znanega Aristotelovega razlikovanja med specifičnimi in skupnimi čutnimi predmeti. To jc tisti pomembni košček filozofskega izročila, ki pade, čc jc Berkeleyeva teorija zaznavanja pravilna in če je pravilna ludi teza o heterogenosti, ki iz. nje izhaja. Toda ta pomembna točka znanstvene teorije, ki jc bila uporabljena za zavrnitev filozofskega nauka, ni vse, za kar tu gre. Da bi videli zakaj, premislimo tale odlomek iz Bcrkclcycvc Theory of Vision Vindicated and Explained: Med matematiki in filozofi je dejansko prevladovalo mnenje in ncdvomljivo načelo, da so nekatere predstave skupne obema čuliloma: od tod razlika med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami. (TVV, 15. razdelek; Works, 1, str. 257) Ta odlomek si lahko razlagamo vsaj na dva načina. Pivi, bolj konservativen, bi bil, da teza o predstavah, ki so skupne vidu in tipu, nekako podpira razliko med Primarnimi in sekundarnimi kvalitetami. Po drugi interpretaciji naj bi bili, po Berkclcycvcm mnenju, tezi med seboj identični. To morebiti pomeni Bcrkelcycvo prepričanje, da so vse predstave, ki naj bi bile specifične za eno čutilo, sekundarne, vse tiste, ki naj bi bile skupne več kot enemu čutilu, pa primarne. Menim, da je pravilna druga interpretacija. Celotna zgodba jc dolga, toda temeljne točkeso preproste. Seznam tistih predstavah kvalitet, ki naj hi bile specifične za eno čutilo, sc skorajda ujema s seznamom tistih predstav, ki naj bi bile sekundarne in isto velja za seznam predstav ali kvalitet, ki so skupne različnim čutilom, in tistih, ki so primarne. Velika izjema jc trdnost. Locke jo prišteva med primarne kvalitete, hkrati pa jc specifična za eno samo čutilo, namreč za tip. Za Locka tako oba seznama nista povsem skladna. Drugič, glede trdnosti Berkeley nasprotuje Locku, češ da si to, kar Lockc imenuje "trdnost", bolj primerno zamišljamo kot trdoto, in vsakdo se bo strinjal, da jc to prava in sekundarna kvaliteta. Dejstvo, da Berkeley tako sklepa, dokazuje njegov občutek, da razlike med specifičnim in skupnim ter primarnim in sekundarnim pravzaprav ni. Če pa jc tako, postane H-tcza šc pomembnejša. Zakaj zdaj sc zdi, da posledica Bcrkclcycvc znanstvene teorije vizualnega zaznavanja implicira neresničnost starejšega metafizičnega nauka, namreč nauka o razliki med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami. Vse to je še toliko bolj pomembno, ker naj bi bil ta argument povsem neodvisen od argumentov, do katerih jc prišel Berkeley v svojih filozofskih delih, se pravi, namesto nasprotovanja razliki med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami na podlagi argumentov, ki zadevajo relativnost zaznavanja, argumentov, o katerih moči se Berkeley sam sprašuje v Načelih 15, imamo pred seboj argument, ki sega neposredno od znanstvene psihološke teorije s pomočjo H-tczc in pomožne trditve, da jc Lockova trdnost dejansko trdota, do sklepa, po katerem razlike med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami ni mogoče utemeljeno zagovarjati. Abstrakcija in teza o helerogenosti Doslej smo videli primer, v katerem jc bila filozofska teza o samosporočilnem značaju mcntalnosti uporabljena za znanstveno teorijo. Videli smo, da je prav ta Bcrkclcycva znanstvena teorija vodila neposredno k nadaljnjim in zelo vznemirljivim filozofskim rezultatom. V tem poglavju pa bom obravnaval drug primer take vrste, primer, v katerem filozofija pride na pomoč znanosti. V Uvodu v Načela človeškega razuma Berkeley nepopustljivo napade nauk o abstraktnih splošnih predstavah. K relevantnosti tega napada, ali natančneje, k njegovemu uspehu za teorijo zaznavanja jc pripomogla H-tcza. To pomeni, da se jc Berkeley zavedal tegale: čc obstajajo abstraktne splošne predstave, je H-tcza neresnična; če pa ima prav, ko trdi, da njegova znanstvena teorija zaznavanja implicira H-tczo, se teorija o abstraktnih splošnih predstavah prav tako podre. O tem pravi Bcrckcly tole: Zdi sc mi primerno, da najprej premislim kol abstraktno predstavo razsežnost... Prepričan sem, da scv primeru, ko ljudje govorijo o razsežnosti kot o predstavi, ki jc skupna dvema čutiloma, v njihovem govoru skriva predpostavka, da lahko razsežnost osamimo od vseh tipnih in vidnih kvalitet in iz tega oblikujemo abstraktno predstavo, torej predstavo, ki naj bi bila skupna vidu in tipu. (Esej, 122. razdelek) 2 Ta problem podrobneje obravnava Sartorius (1969). V naslednjem razdelku Berkeley nadaljuje: Po moje ne morem zaznavati, si domišljijsko predstavljati ali v svojem duhu kakor koli oblikovati neke take predstave, kol smo tu govorili o njej. Črte ali površine, ki ni niti črna niti bela niti modra niti rumena niti kvadratna niti okrogla itn. nikakor ni mogoče doumeti. (Esej, 123. razdelek) Berkeley ne trdi, da H-tezo podpira dejstvo, da abstraktnih predstav ni. Nasprotno, njegovo stališče je, da doktrina o abstraktnih predstavah ogroža zavrnitev H-teze in torej tudi njegovo teorijo zaznavanja. To stališče lahko predstavimo z obravnavo legale dokaza: (a) Čc abstraktne predstave eksislirajo, poleni eksistirajo ludi predstave, ki so skupne dvema ali več čulilom. (b) Čc eksistirajo predstave, ki so skupne dvema ali več čulilom, jc teza o heterogenosti neresnična. (c) Abstraktne predstave eksistirajo. (d) Teza o heterogenosti je torej neresnična. Seveda to ni dokaz, ki bi ga dal ali odobril Berkeley. Prej jc dokaz, ki bi ga zagovarjal pristaš nauka o abstraktnih predstavah (npr. Locke). Šc več, to je dokaz, ki bi ga Berkeley priznal, jc bi bila premisa (c) resnična, vendar bi raje sprejel (a), kot označujejo prej navedeni odstavki in jc (b) truizem. Tako jc eno izmed meril pomembnosti napada na abstraktne predstave, čeprav nikakor nc edino3, to, da je za uspešnost tega napada treba blokirali hitro in lahko zavrnitev H-tezc in s tem celotne Bcrkclcycvc teorije gledanja. To stališče lahko bolj slikovito izrazimo s trditvijo, da je bila Loekova teorija o abstraktnih predstavah za empiriste, ki so sprejeli ta način eksistence predstav, potrdilo realistične teorije o univcrzalijah. Mesto univerzalij se je zgolj premaknilo od zunanjega sveta ali nekakšnega platonskega kraljestva, denimo v srednjem veku, k bilnoslim, ki eksistirajo samo v duhu. Bcrkclcycv napad na nauk o abstraktnih predstavah tako najbolje razumemo kol zavračanje realističnega stališča o univcrzalijah in kot sprejemanje nominalizma. Tako ugotovimo, da je bil nominalizcm, kot gaje pojmoval Berkeley in ki jc zagotovo filozofska teza, uporabljen za to, da prepreči celotno zavračanje enako pomembne znanstvene teorije. Dejansko jc pomembnost Bcrkelcycvcga napada na abstraktne predstave ins tem povezana obramba nominalizma mnogo bolj daljnosežna, kot pa sem jo tukaj obrazložil. Jc v ozadju dobršnega dela Bcrkclcycvc kritike tedaj veljavnih fizikalnih predstav, kot jo je izrazil v delu I)e motu, 1721 (O gibanj u); in celo bolj splošno, njegov nominalizcm omogoča temelj za najgloblje načelo Bcrkclcycvc filozofije, za tezo esse est pereipi. V Načelih 4 in 5 Berkeley na primer trdi, da jc zanikanje teze esse est percipi popolnoma odvisno od stališča o eksistenci abstraktnih predstav in da je naravno branje teh odlomkov tako, da ga jc imel za ekvivalentnega: Teza esse est percipi jc resnična, čc in samo čc abstraktnih predstav ni. Zagovornik nauka o abstraktnih predstavah, na primer Lockc, bi za zavračanje Bcrkcleycvega idealizma uporabil eno polovico te ckvivalcncc. Dokaz jc vzporeden prej omenjenemu dokazu o abstraktnih predstavah in H-tczi: 3 V zvezi s lem glej ludi mojo razpravo "Abstract Ideas and the esse est pcrcipi Thesis", Hcrmathcna, CXXXIX, Winter, 1985 (a) Čc abstraktne predstave eksistirajo, potem je teza o esse est percipi neresnična. (b) Abstraktne predstave eksistirajo. (c) Potemtakem jc teza esse est percipi neresnična. Berkeley bi bil pripravljen dopustiti (a) in Lockc zagotovo sprejeti (b). Zato jc zanikanje abstraktnih predstav ali zavračanje (b) za Bcrkclcya odločilno, da bi se njegova filozofija izognila zavrnitvi, prav tako kol jc isto zanikanje potrebno, da bi sc tej zavrnitvi izognila tudi njegova teorija gledanja '. Čc to drži, sc napad na abstraktne predstave izkaže kol eden najpomembnejših dosežkov v vsej Bcrkclcycvi misli, bodisi znanstveni bodisi filozofski. Sklep V tej razpravi sem poskušal ponazorili, kako sc teme in argumenti v Bcrkclcycvi filozofiji prepletajo z nauki, ki jih jc zagovarjal na znanstvenem področju. Filozofski nauk o samosporočilnem značaju mcntalnosti služi kot opora Bcrkclcycvi znanstveni teoriji gledanja. Ta pa spet implicira H-tcz.o, vsaj tako trdi Berkeley, in to dejstvo podpira zavrnitev razlikovanja med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami. Tako znanost pomaga filozofiji. To znanstveno teorijo navsezadnje ludi varuje pred možno uničujočo kritiko do te mere, da jo podpira s filozofsko teorijo nominalizma in z zavračanjem abstraktnih predstav. V tem posebnem primeru, torej v primeru teorije zaznavanja razdalje, sta si filozofija in znanost v zelo zanimivem odnosu vzajemne podpore. Prevedla Zdenka Erbcžnik 4 Za popolnejše obravnavanje teh tez glej "Abstract Ideas and the esse est percipi Thesis", op. cit. Vpliv revolucij v vzhodni Evropi na zahodno levico JAMES D. YOUNG Minila bodo stoletju in prihodnje generacije komunistov bodo o nas menile, da smo najsrečnejši izmed vseh smrtnikov, ki so v preteklih stoletjih prebivali na tem planetu, ker smo prav mi videli Stalina, genialnega vodjo, Stalina modrega, smehljajočega, dobrotljivega, dovršeno preprostega... Kadar sem srečal Stalina, pa čeprav samo od daleč, mi je razbijalo srce zaradi njegove moči, privlačnosti in veličine. Od sreče in navdušenja bi pel, kričal in rjovel. (Partijski funkcionar, citiran v Pravdi, 1. februarja, 1936). Prišel jc Gorbačov (leta 1985), mirno vstal in povsem stvarno, nc da bi sc hvalil ali sprenevedal, povedal, kar jc bilo vsem jasno. Sprva so bili ljudje začudeni, ker tega niso povsem pričakovali, in nato navdušeni, ker so čutili, da bi bil to lahko začetek renesanse, čeže nc rcvolucijc. Zakaj za Sovjctc jc bil v tem najvišji pomen besed Gorbačova in hoteli so dejanje. Dcv Murarka Kol jc bila neposredna zapuščina - "našega očeta", "našega nezmotljivega", "našega sonca", "naše duše" - neločljiv del dialektike vzhodnonemškega delavskega upora leta 1953, tako jc prihod Gorbačova na mesto generalnega sekretarja ruske komunistične partije leta 1985 pomagal sprostiti revolucije v Vzhodni Evropi konce leta 1989 in v začetku leta 1990. Toda čeprav jc Gorbačov posredno prispeval k nastajajočemu zapletenemu zgodovinskemu proccsu, ki jc vodil k tem revolucijam, pa revolucionarnih sil v Vzhodni Evropi ni vpeljal, pospeševal in spodbujal. V knjigi z naslovom Soviet Politics from Drezlmev to Gorbachev avtor Donald Kclley, ameriški strokovnjak za sovjetsko politiko, ponuja osupljivo sodbo o sorazmerni nepomembnosti Gorbačova: "V nekem smislu jc bilo Sovjetski zvezi (in ludi carski Rusiji) lahko vladati, ker njeni ljudje niso bili nikoli zelo zahtevni. Lc malo kaže, da bo v bližnji prihodnosti novo vodstvo moralo izpolniti vse svoje obljube." Vendar jc Kcllcy, čeprav slep za borbenost delavskega razreda po boljševiški revoluciji •eta 1917, le navedel nekaj zanimivih stališč o tem, da je Gorbačov odobril prepoved Solidarnosti na Poljskem. Poleg tega profesor Kcllcy poudarja, da jc Gorbačov poslal drugim vzhodnoevropskim voditeljem "jasno sporočilo o omejeni toleranci Moskve do odklonov in eksperimentov". Kakršnakoli ocena vpliva revolucij v Vzhodni Evropi na zahodno levico sc mora "pirati na poskus razumevanja odnosa med Gorbačovom in spremembami, kise danes dogajajo v Vzhodni Evropi. Čeprav Gorbačov ni Slalin, pa ludi ni Tom Mann, John Maclean, Rosa Luxemburg ali Eugene Victor Debs. Ko je Dcv Murarka leta 1971, dolgo preden jc Gorbačov postal glavna politična osebnost, objavil knjigo The Soviet Union, jc navedel nekaj zelo opaznih opomb o Sovjetski zvezi brez. Sovjetov v Vzhodni Evropi. Pravi: "Kajti za zdaj bodo domet vzhodnoevropskega reformizma in nacionalizma šc naprej določala ideološka stališča Moskve in njena občutja negotovosti v primerjavi z. Zahodom." Tri leta po praški pomladi jc Murarka predvidel, da "bo Moskva po dolgem in morda bolečem procesu našla način, kako prilagoditi odnos, da bo sovjetska navzočnost postala bolj diskretna, vzhodnoevropske države pa bodo bolj ali manj svobodno delale, kar bodo hotele, samo da ne bodo zapustile socialističnega tabora". Ogledati si velja, kaj je leta 1971 Dcv Murarka povedal o nacionalizmu v Sovjetski zvezi. Temu vprašanju jc posvetil le dve ali tri strani. Pravi: "Če torej občutkom nacionalizma priznamo legitimnost, s tem odpremo Pandorino skrinjico in tvegamo, da Sovjetska zveza v svoji sedanji obliki razpade." Ko jc Murarka priznal problem, da sekcije britanske levice niso pripravljene popustiti v odnosu do Škotske, je govoril o spornem problemu nacionalnosti. Takole povzema: "Ko bodo, dolgoročno gledano, manjšine kulturno in materialno napredovale, sc bodo odnosi med Moskvo in republikami preuredili. Na mnogih področjih, na gospodarskem, kulturnem in izobraževalnem, je proccs že stekel in republike imajo večji delež, vpliva in odločanja kot pred desetletjem. Seveda pa se bo zaradi grožnje razpada Sovjetske zveze ta proccs hitro ustavil." Dcv Murarka, pristen socialist, ki jc skoraj četrt stoletja živel v Moskvi in bil čisto blizu partijskemu aparatu, je leta 1988 objavil zanosen življenjepis o Gorbačovu, The Limits of Power. (Po mojem kritičnem, skeptičnem in, upam, radikalnem mnenju, je največja razlika, ki jo opažam znotraj zahodne levice v odnosu do Gorbačova ta, da sc niso sporazumeli niti o lem, kako zapisati njegovo ime - Gorbachov ali Gorbachev). Resneje rečeno, Stalin in Gorbačov predstavljata staro avtoritarno tradicijo socializma od zgoraj, ki se razlikuje od socializma od spodaj. Odločno trdim, da jc vizija socializma predsednika Gorbačova zelo malo vplivala na revolucijc v Vzhodni Evropi. Dcv Murarka v svojem zanosnem in naklonjenem, a tudi kritičnem biografskem portretu Gorbačova pravzaprav nc daje nobene dejanske razlage motivov tega tako imenovanega razsvetljenega socialista, ki prakticira socializem od zgoraj. V značilnih poglavjih, kol sta na primer "Kulturni dvig" in "Preoblikovanje družbene zavesti", Murarka razkriva temeljno antidemokratično miselnost Gorbačova. Prcccj presenetljivo je, da Murarka v tej zelo zanosni biografiji o Gorbačovu zelo malo govori o problemih nacionalizma, nacionalnosti ali o jezikih manjšin in njihovem zatiranju. Ko pa je analiziral obisk Gorbačova v Latviji in Estoniji februarja 1986, jc kljub temu dejal: "Od trenutka, ko je 17. februarja stopil na latvijska tla, jc pokazal, da nikakor ni izgubil svoje zanosne težnje po delnem ali cclotncm rcstrukluriranju." Nc v Moskvi, temveč v Estoniji, je Gorbačov razodel svojo temeljno intelektualno in politično držo, ko je študentom Politehničnega inštituta povedal, da sc jc odločil izpeljati reforme. Zato velja navesti daljši odlomek iz Murarkc: Postal je odločnejši: "Prosim, da kar najbolj resno premislite o vsem, kar sem rekel. Nočem uporabiti administrativnega pritiska, da bi tako rekoč vplival na vas s svojim položajem, toda izrabljam to priložnost, da bi vam predstavil svoje misli." Ko se je dotaknil nasprotovanja novi politiki, je njegov glas poslalo celo opazno grozeč: "Odkrilo moram ugotovili, da danes Se lahko razpravljamo o problemih in izmenjujemo stališča, toda jutri bo vsak, ki bo trmasto vztrajal ali nebo razumel zahtev našega časa, moral preprosto oditi." Dev Murarka odobrava ta odločno ncsentimcnlalni pristop do graditve socialistične (sie!) revolucije od zgoraj in zaključi takole: "Namig o'administrativnih ukrepih', čeprav s pridržkom, je bil grozeče opozorilo Gorbačova, da hi oslabil voljo konservativne opozicije in jc odseval njegovo skrito trust raci jo in jezo zaradi počasnega poteka sprememb. Ta izraz zaradi svoje močne asociacije s Stalinovo dobo Sovjctc vedno strese do kosti." V tradiciji "zbijanja klina s klinom" in stalinizma, ki ohranja spomin na to, kako jc Stalin ustvaril Sovjetsko Rusijo: Novo civilizacijo, s porogljivim vprašajem ali brez njega, bi številni zahodni levičarji nedvomno odobrili tako imenovani revolucionarni reformizem Gorbačova in citirali navdušeno oznako Maxa Bccra o Leninu kot "socialističnem Petru Velikem". Vendar ni potrebno oditi v Rusijo, da bi poiskali predhodnike Gorbačova. H. M. Hyndman, premožen Londončan, ki sc jc odtujil takemu borbenemu in simpatičnemu socialistu, kot jc bil Tom Mann, in socialistu Johnu Maclcanu, trdi tole: "Da morajo emancipacijo delavcev izpeljati delavci sami, kol jc dejal Marx, jc res v tem smislu, da nc more biti socializma brez socialistov. Vendar sami sužnji nc morejo osvoboditi razreda sužnjev. Vodstvo, pobuda, poučevanje, organizacija, morajo priti do tistih, ki so rojeni v drugačnem družbenem razredu in so že od mladih nog izurjeni tako, da znajo uporabili svoje sposobnosti." Hyndmanove besede so bile tragično tipične v letih pred prihodom boljševizma. Toda s tem jc socialistom ostal problem, kako vpeljati socializem v deželah, kot sta Anglija in Amerika. Ernest Bclford Baxjc zagovarjal tradicijo socializma od zgoraj in razložil, kako bi sc zgodila ta velika sprememba: Zato bo v kapitalističnem sistemu večina nujno v glavnem glasovala za ohranitev tega sistema v tej ali oni obliki, ne zato, ker bi ga imeli radi, temveč iz čiste nevednosti in neumnosti. Revolucijo bo izvršila zgolj dejavna manjšina, ki ni več del stagnirajoče inertne množicc. Posamezniki, ki delujejo med revolucionarnim obdobjem, so odgovorni samo tej socialistični manjšini. Razmere, s katerimi jc bil soočen Bax - razmere gospodarske krize in razpada -niso tako zelo različne od tistih, v katerih jc zdaj Gorbačov. Tudi clitistično pojmovanje procesa socialističnega napredka jc prcccj podobno, s to razliko, da Bax nc govori o demokraciji, kadar misli avtoritarni režim. Preden sc vrnemo h Gorbačovu in revolucijam v Vzhodni Evropi, si oglejmo šc Pravo tradicijo bojevitega demokratičnega socializma - in demokratični socializem mora biti žc po naravi stvari vedno bojevit - ki sta ga najbolje in najbolj poetično formulirala Rosa Luxemburg in Eugene Victor Dcbs. Ko jc Dcbs predstavil svojo vizijo socializma in demokratično pojmovanje lega, kako bi sc zanj lahko bojevali, jc dejal: Vaša Milost, žc pred leti sem spoznal svojo sorodnost z vsemi živimi bitji in ugotovil sem, da nisem prav nič boljši od zadnjega med njimi. Takrat sem rekel in tudi zdaj pravim: dokler jc šc kakšen nižji razred, sem v njem; dokler jc še kakšen kriminalni element, sem njegov del; dokler je še kakšna živa duša v zaporu, nisem svoboden. V nasprotju z. Gorbačovom, ki po vsem videzu želi vpeljati revolucijo od zgoraj -čc to ni contradictio in adiccto - jc Debs dejal: "Nisem delavski voditelj. Nočem, da sledite meni ali komurkoli drugemu. Če iščete Mojzesa, da bi vas popeljal iz. kapitalistične divjine, boste ostali natanko tam, kjer ste. Nc bi vas peljal v obljubljeno deželo, tudi čc bi lahko, zakaj, čc bi vas jaz lahko peljal tja, bi vas lahko nekdo drug peljal iz. nje. Uporabiti morate svoje glave in roke in sc sami izvleči iz. sedanjih razmer." Nc bi hotel biti neprijeten, toda na straneh revije Marxism Today resnično ne vidim več nobenega sledu o takšnem avtentičnem socializmu, kljub prihodu Toma Nairna, ki zagovarja novo Ljudsko fronto. Vendar bi potem lahko nekdo kot zahodni levičar kritično podprl Gorbačova, tako kot sta Tribune in New Statesman v zgodnjih šestdesetih letih izrazila navdušenje nad levičarskim liberalcem Johnom F. Kcnncdyjcm. Zdi sc mi, da je Gorbačov celo manj liberalen in razsvetljen kot Kennedy-je nekakšen socialističen Peter Veliki, ki misli, da lahko ogromno rusko birokracijo nasilno strpa v omejen socialističen svetovni nazor in prakso. Ena od težav lega nazora jc preprosto ta, da so revolucije v Vzhodni Evropi rezultat celotne tradicije nasilnega omejevanja in antidemokratičnih avtoritarnih režimov. Mnogo večja težava v praktičnem smislu - in spoštovanja vredna, odgovorna in realistična levica, za razliko od "nemogoče" levice, je lahko samo praktična - je v tem, da je Gorbačov sovražen do ruskega samostojnega delavskega gibanja. V eni najnovejših številk New Politics nek avtentičen ruski opozicionalec takole komentira odgovor Gorbačova na stavke leta 19X9: Pozornosti Gorbačova tudi ni ušlo dejstvo, da razvoj stavkovnega gibanja socialističnim levičarskim silam odpira nove perspektive. Ko jc Gorbačov govoril na sestanku Centralnega komiteja, takrat ko so stavke dosegle vrhunec, jc priznal, da "levičarsko radikalna razpoloženja" v naši deželi naraščajo. Vodja perestrojke je imel popolnoma prav, ko je lo razumel kol grožnjo svojemu gospodarskemu programu in je levičarje hitro obtožil neodgovornih "zahtev po družbeni pravičnosti v duhu splošne uravnilovke". Ali je res presenetljivo, če se zdi, da sc Margaret Tharchcr in Gorbačov tako dobro razumeta? Vendar so mi ruski zgodovinarji in drugi naivni in idealistični socialisti rekli na letni konferenci International Historians of the Labour Movement (ITH), ki jc bila na Dunaju: "Resnično moramo ostro razlikovati med razrednimi interesi ruskega proletariata in interesi ruske države." Zato nc morejo resno obravnavati navedenih stavk ruskih rudarjev, na kar.sem opozoril v poročilu o zadnji septemberski konferenci, objavljenem v Times Higher Educational Supplement. Ta kultura molka o delavskih bojih pod Gorbačovom vpliva tudi na zahodno lcvico in povečuje avtoriteto tistih, ki so si vedno želeli, da bi socialistični odrešitelji rešili neozdravljivo neumno človeštvo i/, ječe njegovih podedovanih razmer. Največji vpliv nedavnih revolucij v Vzhodni Evropi jc v tem, da jc okrepil tisto stališče, po kalerem bo socializem nastopil, čc sploh kdaj bo, lc z dejavnostjo razsvetljenih despotov in socialističnih odrešenikov. In kljub ogromnim razlikam med Gorbačovom in Stalinom, obstaja znotraj zahodne levice močna težnja razumeti Gorbačova kol osvoboditelja ljudi Vzhodne Evrope. Vendar bi morali biti zahodnoevropski levičarji izjemno previdni, ko precenjujejo demokratični liberalizem tega človeka, razen čc "liberalizma" zdaj nc pooseblja Margaret Thatcher. Ali, kot jc dejal Dcv Murarka, ko jc poročal o prvih odzivih na prevzem oblasti Gorbačova leta 1985: "Tovariši, ta človek ima prijazen nasmeh, a ostre zobe." Preden sc osredotočimo na vpliv Vzhodne Evrope na zahodno levico, omenimo na kratko tako imenovani problem "nacionalizma" v Rusiji, pa tudi izvore globokih družbenih in političnih sprememb v Vzhodni Evropi. V Rusiji se večina nezadovoljstva zatiranih nacionalnosti vrti okrog problemov množične revščine, pomanjkanja in velikoruskega šovinizma do anektiranih republik. Toda čeprav jc Gorbačov arhitekt pcrcslrojkc, težka svetovna gospodarska kriza ni kar sprožila ruskega reformizma. V eni zadnjih številk New Statesmana sc E.P. Thompson v pomembnem članku o političnih dogodkih v Rusiji in Vzhodni Evropi identificira z vlogo žensk, mirovnim gibanjem in drugimi radikalnimi skupinami na Vzhodu in Zahodu, ki se borijo proti vojaškim silam in post stalinistični/NATO diktaturi: Pri vsem tem nam kar naprej ponavljajo, da jc vse, kar se zdaj dogaja, izredno, brez primere, povsem nepredvidljivo. Vendar sama konfederacija političnih sil, zbrana okrog END (European Nuclear Disarmament) s svojim programom "Po hladni vojni", nekaj tega ni samo napovedala, temveč si za to žc desetletje dejavno prizadeva. Od leta 1980 smo združili prizadevanja za mir in svobodo. Nenehno smo prečkali meje med Vzhodom in Zahodom, sc pogovarjali z uradnimi in neuradnimi predstavniki in nekoliko na silo odprli vrata dogodkom iz. leta 1989. To jc seveda pomemben popravek nesmisla o razsvetljeni socialistični revoluciji od zgoraj, ki naj bi jo vpeljal Gorbačov. Da bi nekako razumeli vpliv revolucij v Vzhodni Evropi na zahodno levico, nioramo pri tem upoštevati osrednjo vlogo boljševiške rcvolucijc. V naklonjeni, čeprav nc nekritični oceni moje knjige Socialism Since 1889: A Biographical History, jc Roydcn Harrison zapisal: "Young zavrača stališče, da moramo socializem v Rusiji 'n na Kitajskem razumeti kot način ali načine nujno napačne zavesti, kjer je ta napačna zavest povezana z neko drugačno izkušnjo, namreč izkušnjo azijskega načina produkcije." Kljub temu pa Harrison v svojem spodbudnem eseju "Marxism as Ninclcenth-Ccntury Critique and Twentieth-Century Ideology" piše o sodobnem socialistu, ki "mi jc opisoval, kako so v tridesetih letih 19. stoletja delavci, čeprav priklenjeni na svoja delovna mesta, bili vendarle prepričani, da sodelujejo vsvetovnozgodovinskem dogodku, ki bo končno pripeljal do osvoboditve". Nc glede nato, kako razumljiva je bila ta Posebna iluzija, jc vse do nasilnega konca praške pomladi utelešala bistvo tragedije socializma v 20. stoletju. V naklonjeni, kritični in zelo opazni occni moje knjige Socialism Since 1889 ameriški zgodovinar Joe White trdi: Čeprav jc bila ruska rcvolucija "globok izraz socializma od spodaj, so Lenin in boljševiki poskrbeli, da sc jc prvotni delavski upor kaj hitro preoblikoval v socializem od zgoraj", toliko bolj hitro in neizogibno, ker, po Youngu, nikakor niso razumeli delavskega gibanja na Zahodu. Od tod "poguben vpliv leninizma na delavska gibanja v Evropi in Ameriki po letu 1917". S tem je bilo pripravljeno prizorišče za nastanek in zmago fašizma, drugo svetovno vojno in holokavst, odsotnost revolucij povojni, kljub napovedim Trockega, in neuspeh revolucij leta 1956 in 1968. Young nikakor ne trdi, da so vrelci socializma presahnili. Nasprotno, "čeprav ga je zelo hitro strmoglavilo pol milijona ruskih čet, oboroženih s tanki in drugimi oklepnimi vozili, so češki delavci in intelektualci izražali svojo strastno podporo nekakšnemu klasičnemu mililaninemu socializmu, ki ga predstavlja Druga internacionala". Podčrtane besede so Youngova vodilna politična in historična misel, ki jo ponavlja skoz. vso knjigo. Njegov sklep na zadnji strani, da jc "od leta 1986 mednarodni socializem šibkejši, kot je bil na višku Druge intcrnacionale v letih 1889-1914", se sklada z. vsem, kar je napisal pred tem. Kljub vsemu navedenemu pa so nedavne revolucije v Vzhodni Evropi močno vplivale na zahodno levico. Če hočemo pri uničenju pristnih množičnih socialističnih gibanj v nekaterih vzhodnoevropskih deželah v letih po drugi svetovni vojni razumeti ta vpliv, moramo upoštevali tudi vlogo Stalina in stalinizma. Prav tako nikakor ne smemo prezreti drobitve zahodne levice, kije posledica madžarske revolucije, nenadnega konca praške pomladi in izdajstva socialne demokracije, vključno z. našo ljubljeno delavsko stranko z njenim novim simbolom rdeče vrtnice namesto rdeče zastave ter poglabljanja ekonomske krize kapitalizma. Ncsamo, da je zahodna levica številčno šibkejša, kol jc bila kdaj kol i od leta 1889, jc tudi razdrobljena in brc/, usmeritve. Čeprav to ni najpomembnejše, pa številčna šibkost levic povsod le ni naključje. Najpomembnejše dejstvo je teoretski kaos znotraj zahodne levice - nc samo iluzije o socialističnem Petru Velikem v podobi Gorbačova, ki bo vse nas končno rešil pred pogubo in prekletstvom, ne samo brezbrižnost do tiste čudovite, čeprav stare socialistične himne, ki pravi "Nobeni rešitelji od zgoraj nas ne bodo rešili, nič ne zaupamo princem in knezom", nc samo nizkotna in dokončna predaja nauku o moči svobodnega trga, ki ga jc nek ruski socialistični opozicionalec označil kol "tržni stalinizem", ncsamo grozljiva popustljivost načrtovalcev socializma do samih sebe, temveč predvsem sorazmerna odsotnost kakršne koli vizije socializma kol našega edinega upanja v rešitev. Zdi se, da sc lc malo zahodnih levičarjev sploh ukvarja z. enim najbolj temeljnih vprašanj, namreč, kaj je socializem. Najboljša definicija socializma, na katero sem naletel, je definicija Teodorja Shanina, ki pravi: "Socializem je odprava gospostva enih ljudi nad drugimi, je kolektivizem, ki ni nikogaršnja ječa, je družbena enakost in pravičnost, je zavest ljudi o njihovi moči in zmožnosti obvladovanja njihove usode tukaj in zdaj." To so le lepe sanje, vendar jih nc bomo dosegli z vero v socialistične rešitelje, ne glede na to, kako razsvetljeni so lahko. Po vsem videzu pa so revolucije v Vzhodni Evropi dejansko zaostrile vprašanja in dileme, s katerimi sc sooča Icvica na Zahodu. Bistvo tc krize je v tem, da socialisti ne sodelujejo v idejnem boju. Kljub omejenim zmagam, ki jih je zahodna levica dosegla leta 1968, njena moč upada žc od konca druge svetovne vojne. V tridesetih letih je intelektualno najbolje analizirala dogajanja v svetu. V knjigah kot Dread and Wine, The Grapes of Wrath, The Road to Wigan Pier, Hungry England, Sunset Song, Why You Should Be A Socialist, Man's Wordly Goods in The Coming Struggle for Power itn., so različni liberalni socialisti zagovarjali humanistične in duhovne vrednote pravega demokratičnega socializma. Ena od razlik med tridesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja je v tem, da je v tridesetih letih desnica imela ali sc polastila politične moči, medtem ko je lcvica pridobivala politične argumente; v prejšnjem desetletju pa se je desnica povsem svetu dokopala do oblasti in zmagala v idejnem boju. Ta izjava mi nikakor ni v veselje. In vendar jc to naša realnost. Nc glede na to pa sc zmaga zahodne lcvicc v idejnem boju tridesetih let do določene mere opira na iluzijo o Sovjetski zvezi. Znan ameriški liberalec jc sporočil vsemu svetu: "Videl sem prihodnost in ta deluje." Zdelo seje, da sc večina levičarjev s tem strinja. Navidezna odprava nezaposlenosti v Rusiji, v primerjavi z Zahodom, jc mnoge socialiste, pa ludi liberalce prepričala, da jc totalitarni socializem boljši kot kapitalizem. V intervjuju v neki zgodovinski reviji jc C. Vann Woodward, izjemno uglajen ameriški zgodovinar, pripovedoval o svojem potovanju v ZSSR leta 1932. Takole pravi: "Zdelo seje, da jc depresija rušila zahodni sistem. Lincoln Stcffcns mi jc povedal, da jc videl prihodnost in da deluje. Rusija jc blestela." V vseli dvajsetih letih univerzitetnega poučevanja mc jc nenehno spravljala v začudenja lahkovernost meščanskih intelektualcev, čeprav jc, po mojem mnenju, lc malo akademikov tudi intelektualcev. To jc pomembno v zvezi z najsplošnejšim vplivom revolucij v Vzhodni Evropi na zahodno levico, kose zahodna delavska gibanja - lo jc, predvsem ideja socializma - v veliki meri preselijo iz tovarn na univerze. Leta 1917 jc nek ameriški socialist in akademik napisal članek, ki izraža njegovo razočaranje nad projektom socializma zaradi nezadovoljstva ob izbruhu svetovne vojne. V zelo značilnem odlomku pravi: "Vidim vizijo komunistične enakosti... vendar ne verjamem več v proletariat nadljudi, ki jo bodo dosegli z revolucijo. Nič več nc verjamem v taktiko, ki temelji na eksistenci razreda ekonomskih marionet. Nič več nc verjamem, da bi lahko ljudje z vaško miselnostjo razmišljali na splošen način." Menim, da jc sklicevanje na "vaško miselnost" izjemno pomembno, ker so rcvolucijc v Vzhodni Evropi podobno in na znan način vplivale na zahodne intelektualce. Kljub temu, da fanatično občudujem Marxovo in Engclsovo delo, jeskrajni čas, da sc levica znebi nesmisla o tako imenovani "vaški miselnosti". Eden glavnih razlogov, zakaj so velike sekcije levice na Zahodu nenaklonjene revolucijam v Vzhodni Evropi, sc opira na iluzije o univerzalnem intcrnacionalizmu. V nedavno odkritem članku iz leta 1845 jc Mara vgradil v delavsko gibanje intelektualne temelje tega abstraktnega in brezpomenskega intcrnacionalizma. Pravi: "Po narodnosti delavec ni nc Francoz, nc Anglež, ne Ncmcc, njegova narodnost jc tlaka, mezdno suženjstvo in prodajanje samega sebe. Njegova vlada ni niti francoska niti angleška niti nemška, jc kapital. Njegov rodni zrak ni francoski, angleški ali nemški, jc tovarniški zrak. Dežela, ki mu pripada, ni niti francoska niti angleška niti nemška, jc dežela nekaj čevljev pod zemljo." V nasprotju z Roso Luxemburg - neznano Roso Luxemburg, ki je leta 1900 napisala članek V obrambo (poljske) narodnosti - ima Patetični Neil Kinnock z Marxorn skupno eno (in samo eno) stvar - zastarel in neopravičljiv odnos do narodnosti. Ko jc Kinnock pred dvema letoma prišel na škotsko, je napadel in dcnunciral zagovornike potrebe po parlamentu v Edinburghu kot "vročekrvneže". Oktobra 1982 sem preživel dva tedna na univerzi v Kalowicah. To jc bilo doživetje totalitarizma na Partijski univerzi, ki sc ga bom spominjal do smrti. Ker mi jc moje Škotsko kulturno okolje tuje in ker sem že po naravi boljševik, sc brez težav iden- tificiram /. revolucijami v Vzhodni Evropi kol z naprednim zgodovinskim razvojem. Vendar sem na žalost znotraj zahodne levice v manjšini, vsaj kolikor lahko presodim po odzivih na le vzhodnoevropske dogodke v angleških in ameriških socialističnih revijah in časopisih. Tudi predavateljsko potovanjcvSlovcnijo aprila 1989 j c izostrilo moje dojemanje naprednega vidika zapletenih prevratov v Vzhodni Evropi. Prav pred kratkim sem dobil od prijatelja, kolega zgodovinarja, zelo ganljivo pismo: "Na splošno sc pri nas stvari slabšajo. Prepričan sem, da še ni končano. Vsi pričakujemo, da se bodo zgodile celo še hujše stvari, posebno nam, Slovencem. Zalo držite pest i za nas, za Slovenijo.". Revolucije v Vzhodni Evropi, ki jih je sicer navadno pozdravila tako desnica kot levica, pa ludi levičarski zagovorniki diktature in levičarski liberalci, zahodni levici niso dale nobenega razloga za zadovoljstvo. Pojav rasizma, fašizma, desničarskega nacionalizma, v nekaterih deželah klic po restavraciji minulih monarhij, odkritje domnevno osvobajajoče moči tržnih zakonitosti, vse to poglablja žalost glede življenjske sposobnosti socialističnega projekta. Prispevek Gorbačova k procesu sproščanja revolucij v Vzhodni Evropi je najbolj navdušeno pohvalil - ironija vseli ironij - Noam Chomsky. Ko je sredi januarja 1990 predaval v Glasgovvu, jc med drugim dejal, da so reforme Gorbačova brez prcccdcnsa. Da pa bi vse nas spodbudil k premisleku o vplivu revolucij v Vzhodni Evropi na zahodno lcvico, bom navedel Davida Huma, velikega škotskega filozofa razsvetljenstva, in njegovo razpravo, ker govori o prvih načelih vladanja: Za tiste, ki s filozofskim očesom preučujejo človeške zadeve, ni nič bolj presenetljivega kot lahkota, s katero manjšina vlada večini, pa tudi slepa vdanost, s katero se ljudje odpovedujejo svoj i m čustvom in strastem ter pristajajo na čustva in strasti svojih vladarjev. Ko raziskujemo, kaj jc povzročilo ta čudež, odkrijemo, da vladarjev nc podpira nič drugega kol mnenje, ker jc moč vedno na strani vladanih. Čeprav so revolucije v totalitarnih družbah Vzhodne Evrope Humovo oceno postavile na laž, jc zahodna levica šc vedno ujeta v omejeni clilizcm I I.M.Hyndmana, Ernesta Belforda Baxa in - ali smem reči? - revije Marxism Today. V Glasgowu sem srečal tudi pisatelje iz leningrajskega kroga. Bilo jc spodbudno in obenem žalostno poslušali, ko so mi govorili, da naj hi sc ruski ljudje s pomočjo tržnega gospodarstva osvobodili osnovne revščine in pomanjkanja. Pozitivni vidik vpliva revolucij v Vzhodni Evropi na lo majhno skupino pa je bil v tem, da so začeli na nov način brati, razpravljati in premišljevali o ideji socializma. Želim si, da bi sc isto dogajalo na Zahodu, vsaj v veliko večji meri, kot jc videti zdaj. V članku "Reflections on I lie Crisis of Communist Regimes", objavljenem v New Left Review, Ralph Miliband pravi: "Izid tc krize je šc vedno odprlo vprašanje, čeprav, na splošno rečeno, drugačnih možnosti ni težko našteti: v najboljšem primeru naj bi šlo za obliko režima, podobnega socialistični demokraciji, ki ga bo morda uspelo doseči reformskemu gibanju, ki ga jc v Sovjetski /.vezi začel Mihail Gorbačov, za nekakšno obliko kapitalistične demokracije z. močnim javnim sektorjem; ali pa za okrepljen avtoritarni režim z. rastočim tržnim gospodarstvom." Čeprav Miliband ne govori veliko o Vzhodni Evropi, jc očitno, da sc bo večina teh družb - vsaj kratkoročno - razvijala k nekakšni obliki kapitalistične demokracije z. močnimi javnimi sektorji. Hkrali ko sc jasno zavedamo morilske destruktivnosti totalitarizma, pa nc smemo gojiti iluzij o velikodušnosti zahodne demokracije. Kljub verjetni vrnitvi k oblikam privatne lastnine v Vzhodni Evropi, zlom totalitarizma pomeni, da socialistična ideja - s tem mislim pravi socializem - prvič po mnogih mračnih desetletjih ponovno postaja predmet političnih razprav tako na Vzhodu kot na Zahodu. Seveda pa bo socializem spet postal predmet razprav lc tako, da bo demokracija presegla svoje obstoječe meje. Na Škotskem, kjer se žc nekaj časa upiramo osovraženemu davku na glavo /poli tax/, jc moja žena spoznala omejeno velikodušnost naše tako hvaljene demokracije, ko nas je pred nekaj dnevni obiskal policijski uradnik. V moji odsotnosti jc mojo ženo, ki jc ta davek res plačala proti svoji volji, prestrašil brutalncž, zaposlen pri laburistični upravi, ker nisem prispeval niti penija k davku, namenjenemu odvzemu volilne pravice volilcem, ki so podedovali svoje demokratične pravice iz bojev čartistov 19. stoletja. Ko govori o lekcijah totalitarnega "komunizma", Miliband trdi, da "jc bila ena velikih zmag vladajočih razredov na Zahodu v tem, da so si demokracijo prilastili, vsaj retorično in kot propagando". Da bi to retoriko in propagando odvrnili, jc naša dolžnost, da uveljavimo delavski nadzor nad šolami, univerzami, tovarnami itd., tu, v Rusiji in v Vzhodni Evropi. Kljub ogromnim možnostim, s katerimi sc zdaj soočajo socialisti, so rcvolucijc v Vzhodni Evropi tako zapletene, šc posebno manifestacije tako imenovanega "nacionalizma", da jc levica na Zahodu šc vedno preveč hladna do "poudarjanja pozitivnega", kol pravi pesem iz 50. let. Razpoloženje brezupa zahodne levice krepi predvsem tiha domneva, da so vzhodnoevropski revolucionarji, v zapletenem svetu, ki mu grozi uničenje, resnično nagnjeni k "vaški miselnosti". Intelektualna dediščina iz leta 1848 - dediščina Komunističnega manifesta - kot Alpe pritiska na možgane zahodne levice. Ko je Eric J. Hobsbawm v intervjuju, objavljenem v Sunday Independent, govoril o tradiciji leta 1848, o revolucijah v Vzhodni Evropi in njihovem vplivu na zahodno levico, jc pri tem branil zagovornike levičarske doktrine socializma od zgoraj. Začuda odkrito jc rekel: "Kar zadeva policijo, bo vsakdo, ki jc bil v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi, potrdil, daje naredila red. Bilo jc manj zločinov. Čc pa je tako, ali mislite, da bi sc brez resnega, neusmiljenega policijskega nadzora, Azarbejdžanci in Armenci prenehali pobijati med seboj, kot so to počeli 70 let? 'Policija' ni nujno slaba stvar, terorizem jc." Toda "rdeči Eric", kot ga jc nekoč imenoval Royden Harrison, sc ni ustavil pri tem. Njegove napovedi so krivične do listih od nas, ki smo zvesti stališču, da bo socializem nastopil kot rezultat množičnega boja: Svobodni irg ni rešitev. Pričakujem, hoteli lo ali nc, da bo nujno nazadovanje k državnemu ali administrativno vodenemu gospodarstvu, pa čc sc samo imenuje marksistično ali nc. Da nebi kdo mislil, da preveč poudarjam drobitev zahodne levice in njen občutek dcz.oricniacije zaradi krize, bom navedel odgovor Toma Nairna Ericu Hobsbawmu. Čeprav sta oba sodelavca revije Marxism Today in sla oba prepričana, da jc potrebna Ljudska fronta, pa je Nairn dcnunciral Hobsbavvma, da "interpretira zgodovino s Kirk - Eldcrjcvcga stališča". Nairn pravi: " Poglavitni nauk, ki ga lahko izpeljemo iz dogodkov v Sovjetski zvezi, jc, da so vsi nacionalisti nori in jih jc zalo treba trdo prijeti, Čc hočemo, da bo perestrojka uspela." Nairn sc kol Škot, ki nc zaupa kaj dosti kolektivni sposobnosti delavskega razreda, da bo vpeljal socializem, odloča za vseobsegajoči, globalni nacionalizem kot rešitev krize kapitalizma - in tudi socializma - ob koncu 20. stoletja. Vendar jc pomembna njegova kritika tradicionalne marksistične univerzalne kulture kot "nekakšne globalne Južne Afrike". Kljub najini skupni privrženosti marksizmu in boju za škotsko samostojnost, pa menim, da gre predaleč, ko trdi: V svetovnem dogajanju- v "drugem letu 1848, v drugi Pomladi narodov" - sc jc ponovno potrdila pomembnost nacionalizma. Vclikomcstno inteligenco Vzhoda in Zahoda ni šc nikoli nobena tema tako vznemirjala. Zgodovino so vedno razumeli kot hud boj med napredkom in nazadnjaštvom, med urejeno velemestno modernizacijo, katere merilo so bistroumni ljudje z. diplomami, in med njihovo ogroženostjo z. neumnim nativizmom. Strastni provincialci, nagnjeni k medsebojnemu uničevanju, hočejo, da sc stvari razvijajo, kot to sami želijo, in lc redko vedo, kaj je zanje najbolje. Čc sta Hobsbawm in Nairn reprezentativni intelektualni osebnosti zahodne levicc, potem je vpliv revolucij v Vzhodni Evropi izzval - ali ponovno izzval - nov intelektualni boj med "vaško miselnostjo" in "vclikomcstno inteligenco". Delno rešitev problemov, s katerimi sc ukvarjajo Eric Hobsbawm, Tom Nairn in številni drugi socialisti, je nakazala Rosa Luxemburg v svojem članku V obrambo narodnosti, kjer trdi: Nc smemo hodili za temi, ne s lemi posestniki in meščani, temveč proti njim; nc smemo iskati rešitve za našo narodnost v družbi z. njimi, temveč v boju proti njim braniti svojo blaginjo kakor tudi svojo materinščino... Poljsko delovno ljudstvo se mora zbrali pod praporom socialne demokracije, tega edinega pribežališča za svobodo in pravičnost. Tam bo našlo varstvo svoje blaginje, svojega družinskega življenja, svojih državljanskih pravic in svoje materinščine./prcv.J.Moder/ Še več, po vsem videzu bi zdaj zahodna levica morala razumeti, da se v nekaterih delih Vzhodne Evrope pojavlja to, kar je Eleanor Marx opisala kol "nezavedni socializem delovnih mož in žena". Leta 1990 jc mnogo bolj plodna misel o spontanosti delavskega razreda, kot pa misel o leninislični "avantgardni" partiji. Nedavni dogodki v Vzhodni Evropi nedvomno poirjujejo upravičenost besed Rose Luxemburg. Ali, kot je zapisal pokojni ameriški zgodovinar Herbert Gutman: Podrejeno prebivalstvo dolgo časa živi z cksploatacijo... Ustvarja institucije, ki sc ukvarjajo z neenakopravnostjo, z neenakopravno distribucijo sredstev in dobrin. To počne, nc da bi sc trudilo spremenili razmere, ki lo neenakopravnost ustvarjajo ali vzdržujejo. Potem pa sc v določenih okoliščinah - nobene od njih nc moremo predvideti - to prenašanje spremeni v svoje nasprotje. Tako jc bilo v Chicagu v 80. letih 19. stoletja, v Pctcrsburgu leta 1905 in Gdansku v70.1clih tega stoletja. Morda smo nedavnim političnim dogodkom šc preblizu, da bi lahko pravilno occnili vpliv revolucij v Vzhodni Evropi na zahodno lcvico. Vendar je eno gotovo -mednarodni socializem je ponovno postal predmet resnih političnih razprav. Boj nc bo lahek, toda liberalni socialisti so sc dolžni bojevati za idejo in ideal avtentičnega socializma od spodaj. Lc lako nas bo razvnemala in motivirala vizija o tem, kaj bi lahko dosegla socialistična družba v svetu barbarstva in militarizma. Ko jc kol mladi socialist Norman Mailer preciziral motive naših skupnih prizadevanj, je dejal: "Hočemo socialistični svet, pa nc zato, ker bi si domišljali, da bodo zaradi tega ljudje srečni... temveč zato, ker v samem življenju čutimo moralni imperativ, da naj izboljšamo človekove življenjske razmere, pa čeprav bi to navsezadnje pomenilo samo dvig človekovega trpljenja na višjo raven." Prevedla Zdenka Erbcžnik Razbijanje forme na življenju: Soren Kierkegaard in Regina Olsen GYORGY LUKACS Fair youth, beneath the trees, thou canst not leave Thy song, nor ever can those trees be bare; Bold lover, never, never canst thou kiss, Though winning near the goal - yet do not grieve; She cannot fade, though thou hast not thy bliss, For ever will thou love, and she be fair! Keats: Ode on a Grecian Urn. 11 1 Življenjska vrednost neke geste. Povedano drugače: vrednost forme v življenju, ki ustvarja življenje, vrednost form, ki stopnjujejo življenje. Gesta je samo tako gibanje, ki jasno izraža to, kar je enoznačno, forma pa edina pot absolutnega v življenju; gesla je edino, kar je v sebi sami popolno, nekaj dejanskega in več kot samo možnost. Gesla sama izraža življenje, - toda, mar je mogoče neko življenje izraziti? Ali ni to tragedija vsakršne umetelnosti življenja, da gradi kristalni grad iz. zraka, da želi skovati neotipljive možnosti duše kot dejanske, da med ljudmi, s srečanjem in ločevanjem duš želi zgraditi most njihovih form? Mar so geste sploh možne; ali ima iz perspektive življenja pojem forme sploh kakšen smisel? Kierkegaard jc nekoč dejal, da stvarnost nc stoji v nikakršni zvezi z. možnostmi in vendar jc gradil svoje celotno življenje na eni gesli. 2-) 1) Za kaj jc Lukacs izbral ravno Odo o grški žari za pesniški molo svojega eseja o Sčircnu Kierkcgaardu in Rcgini Olsen? Sporočilnost žare je večnost po vzoru Kcatsovih besed: "Ko bo ta rod izničila starost, boš ti ostala, sredi stisk, težave človeku blizu, in s teboj modrost: 'l^epota je rcsnica • lc to stvar spoznal si in lc to naj bi spoznal.' 'Tisti del pesnitve, ki ga navaja Lukacs, sc glasi v slovenskem prevodu takole: 'Ti, fant pod drevjem, vedno boš igral, in drevje sc nikdar nc obleti; čeprav zreš k njej, Ljubimce, si ji tuj in ji nc boš nikdar poljuba dal; a ker nc moreš proč, glej, nc žaluj: ob tebi lepa stala bo vse dni." Glej Zbirka Lirika: John Kcats, izbral, prevedel, spremno besedo in opombe napisal Andrej Arko, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, str. 50-51. 2) Esej z naslovom Razbijanje forme na življenju: Siircn Kierkegaard in Regina Olsen jc tretji esej iz Lukacscvcga dela Duše in forme. Ta esej lahko beremo šc kot Lukacscvo izpoved o njegovem mladostnem ljubezenskem nagnjenju do Irmc Scidler. Esej rcflcktira žc določeno stanje razmerja med njim in Irmo Scidlcr, razmerje, ki sc jc pokazalo za brezupno in nemožno za v prihodnje. Vsak spis, vsak boj, vsaka njegova pustolovščina je nekako ozadje za to gesto, ki se zgodi morda samo, da bi jo z bolj ostro čistočo pustil izstopiti iz neurejene mnogoterosti življenja. Zakaj to počne? Kako je to lahko počel? Ravno on, ki je videl ostreje kot vsi drugi tisoče plati in tisoče gibov spremenljivosti v vsakem motivu; on, ki je tako jasno videl, kako vsaka stvar prehaja v drugo kol v svoje nasprotje, in kako se, če zares pogledamo tja, med komaj razlikovanimi prehodi odpirajo nepremostljivi prepadi. Zakaj je to počel? Morda zato, ker je gesla močna, prvinska življenjska poireba; morda, ker človek, ki želi bili "pošten" (ena zelo pogostih Kicrkcgaardovih besed), življenju mora vsiliti cnoznačnost, lega Proteusa, ki večno spreminja podobo, mora lako močno zgrabili, da sc ne more več ganiti, ko mu jc enkrat razodel razsodbo. Gesta jc morda - da uporabim Kicrkcgaardovo dialcktiko - paradoks; točka, v kateri se križata stvarnost in možnost, materija in zrak, končno in neomejeno, forma in življenje. Morda šc natančneje in šc bliže Kicrkcgaardovi terminologiji: gesta jc skok, s katerim duša pride iz enega v drugo, skok, s katerim zapušča vedno relativna dejstva stvarnosti, da bi dosegla večno gotovost form. Gesta jc z eno besedo edino takšen enkraten skok, s katerim sc absolutno v življenju spreminja v možno. Gesla jc velik paradoks življenja, kajti samo v njeni otrpli večnosti ima mesto vsak trenutek življenja, ki se izmika, v njej postane resnična stvarnost. In kdor se z. življenjem zgolj nc igra, potrebuje gesto bolj za to, da bi mu življenje poslalo stvarnejše, kol pa igra, ki sc na vse strani obrača... Toda, mar v rcsnici obstaja nasproti življenju kakšna gesta; Saj ni samoprevara -čeprav herojsko lepa samoprevara - verovati, da naj bi bilo v enem dejanju, v eni naslonitvi in v eni odvrnitvi, bistvo geste; kruto kot kamen in vendarle vse zapira vase z nepopustljivo močjo? 2 Zgodilo sc jc v septembru 1S40, da sc jc Sorcn Aaby Kierkegaard, magister ariium, zaročil z Rcgino Olscn, oscmnajstlctno hčerko državnega svetnika Olsena. Komaj eno leto po lem jc Kierkegaard zaroko razdrl. Odpotoval jc v Berlin, in ko se je vrnil nazaj v Kopcnhagcn, jc živel lam kot čudaški posebnež; zaradi svojega svojevrstnega načina življenja, jc bil stalna tarča v šaljivih časopisih in njegovi spisi -izhajali so pod psevdonimom - so siccr imeli nekaj občudovalcev, ker so bili duhoviti, toda zaradi svoje "nemoralne" in "lahkomiselne" vsebine jih jc večina odklanjala. Njegovi poznejši spisi so mu ustvarili kar odkrite sovražnike, namreč, celotno vladajočo protestantsko cerkev, in sredi težkega boja, ki ga jc Kierkegaard z njo bojeval, - bojeval seje za trditev, da celotna današnja skupnost ni krščanska, nasprotno, ta skupnost naravnost onemogoča, da bi sploh kdo lahko bil kristjan, - jc umrl. Reginc Olscn jc pred tem bila žc več let poročena z enim od svojih nekdanjih oboževalcev. .? Kaj seje tukaj zgodilo? Število razlag jc neskončno in vsak novo izdani spis, vsako Pismo, vsaka stran Kicrkcgaardovcga dnevnika, jc olajšala razlago, hkrati pa vsakemu otežila razumevanje in občutenje tega, kar sc jc zgodilo, in kar jc v življenju Sorena Kicrkcgaarda to pomenilo. Kassner, ki govori o Kicrkcgaardu v nepozabnih in nenadkriljivih besedah, odklanja vsakršno razlago. "Kierkegaard", tako piše Kassner, "je svoj odnos do Regine Olsen pesnil in kadar Kierkegaard svoje življenje pesni, tega nc počne za to, da bi prikrival resnico, temveč da bi sploh lahko povedal." ^ Nikakršne razlage ni, kajli, kar je tukaj, jc več od vsake razlage, jc določena gesta. Kierkegaard je dejal: otožen sem; povedal jc: bil sem za cclo večnost prestar zanjo; dejal jc: moj greh je, da jo peham v veliki vrtince; dejal jc: ko bi moje življenje ne bilo velika pokora, če ne bi bilo pri meni vita ante acta, potem... Zapustil je Rcgino Olsen in dejal, da jc nc ljubi, da jc ni nikdar resnično ljubil, ker jc pač človek, čigar razigrani duh vsak trenutek potrebuje nove ljudi in nove okoliščine. Precejšen del njegovih spisov s prepričljivimi prispodobami razglaša tc besede, in kakor jc govoril in kakor jc živel, se je vse to dogajalo zato, da bi poudaril samo eno: Reginino ojačano verovanje v to. ... Regina pa je vzela za moža enega svojih prejšnjih oboževalcev in Siircn Kierkegaard zapiše v svojem dnevniku: "Danes sem videl neko lepo dekle, ki me nc zanima. Noben zakonski mož. nc more biti svoji ženi bolj zvest, kakor sem jaz njej." 4 Gesta: narediti nerazložljivo za nedvoumno, kar se je dogajalo zaradi mnogih razlogov in sc jc v svojem nadaljevanju razraslo še na široko. Tako sc oddaljiti, da iz tega nc nastane čisto nič drugega kot trpljenje, prav nič, razen tragedije - čc žc mora biti srečanje obeh tragično - morda samo zlom, toda nikakršno omahovanje, samo nc raztapljanje stvarnosti v možnosti. Če seje za Rcgino Olsen moralo izgubiti to, kar se jc za njeno življenje zdelo pomembno, potem naj bi tudi izgubilo vsakršno pomembnost v njenem življenju; čcjc ta, kije ljubil Rcgino Olsen, njo moral zapustiti, potem naj bo ta, ki jo jc zapustil, podlež in zvodnik, da bi bila njej v življenje odprta vsaka pot. In ker jc moral Siircn Kierkegaard zaradi pokore zapustiti življenje, je morala njegova pokora poslali še večja, z viteško postavljeno masko grešnika, ki prikriva njegov dejanski greh. Sorcn Kierkegaard jc potreboval poroko Reginc Olsen. "Povsem dobro jc ona", piše on, "dojela poanto, da sc mora poročiti." Potreboval je to, da ne bi v lem odnosu ostalo nič negotovega, ničesar nihajočega, nikakršna možnost več, samo lo: zvodnik in zapuščeno dekle. Toda dekle sc potolaži in najde pot nazaj v življenje. Pod masko zvodnika sloji tam asket, ki jc iz askez.c prostovoljno otrpnil v to gesto. Preobrazba dekleta pomeni naravnost nadaljevanje svojega začetka. Zadaj za otrplim nasmehom maske zvodnika stoji prav tako otrplo, pravo obličje asketa. Gesta jc čista in izraža vse. "Kierkegaard je pesnil o svojem življenju." 3) Kot jc opozorila Agnes I teller, jc tudi Lukacs svoj odnos do IrmcScidlcr pesnil in z vsakim esejem v Duši in formah ta odnos na novo prepesnil. Pesnil ga jc s platonsko držo in s pomočjo usode drugega, čeprav nič zajeto v umetniško izgotovljcno formo esejistične vizije sveta, ni istovetno z določenimi, konkretnimi življenjskimi dejstvi. Kar omogoča Luka'csu, da njun odnos vedno znova pesni, ni nič drugega kot odkrivanje možnosti tega odnosa. Ona jc tu, celo v dnevnih sanjah, jc kot življenje, ki sploh omogoča, da kaj nastajal .Glej Agnes I teller: Das Zcrschcllcn des Lcbcns an der Form: Gycirgy LukiScs und Irma Scidlcr. Študija jc objavljena v Agnes I Icllcr, 1'ercnc t eher, Gyfirgy Markus, Sandor Radnoti: Die Seelc und das Ixbcn. Sludicn zum friihen Lukacs, Suhrkamp, Frankfurt 1977. Edina temeljna razlika med enim in drugim življenjem je v tem, da jc življenje bodisi absolutno ali zgolj relativno; če so medsebojna izključujoča nasprotja ostro začrtana, za vse čase ločena, ali pa niso. To je razlika, čc so življenjski problemi nakazani v formi "ali - ali" oziroma, čc jc "tako kakor tudi" resničen izraz za to, ko se zdi, da sc poti enkrat razidejo. Kierkegaard nenehno govori: pošten želim biti in ta poštenost ne more pomeniti nič manj kot dolžnost - v najčistejšem pomenu besede -živeti svoje življenje po pesniških načelih; dolžnost odločitve jc dolžnost hojc-do-kraja na vsakem koraku, na vsakem križpotju. Toda, če sc človek ozre naokrog, nc vidi poli in križpotja, nikjer nc najde medseboj ostro ločenih nasprotij; vse teče in sc spreminja eno v drugo. Samo če smo naš pogled odvrnili od nečesa in mnogo pozneje spet pogledali tja, poleni jc iz enega nastalo nekaj drugega; morda niti takrat. Vendar jc najgloblji smisel Kicrkcgaardove filozofije tale: vzpostaviti trdne točke med nenehno nihajočimi prehodi življenja in absolutnimi, kvalitetnimi razlikami vspojenem kaosu odtenkov. Stvari pa, ki so docela različne, postaviti tako enoznačno in tako globoko različno, da to, kar jih jc enkrat ločilo, nc morebiti nikdar več zabrisano z nikakršno možnostjo prehoda. Tako pomeni Kierkcgaardova poštenost naslednji paradoks: kar še ni zraslo v novo enotnost, ki dokončno ukinja vse nekdanje razlike, to ostaja za vselej medsebojno ločeno. Iz različnih stvari jc ireba izbrati eno, nc smcsc iskati "srednjih poli", nc "višjih enotnosti", ki bi lahko razkrajale "samo navidezna" nasprotja. Nikjer ni nekakšnega sistema, saj sc po sistemu nc da živeti, kajti sistem jc vedno nekakšen velikanski grad, njegov tvorec pa se lahko umakne samo v en skromen kot.'1-' Življenje nikdar nima prostora v kakšnem logičnem miselnem sistemu in tako gledano jc njegovo izhodišče vedno samovoljno; in kar sistem zgradi, jc samo v sebe zaprto in iz. perspektive življenja zgolj relativno, lc nekakšna možnost. Nikakršnega sistema ni za življenje. Samo posameznik biva v življenju, samo to, kar jc konkretno. Bivati pa pomeni toliko kol bili različen. In absolutno, neprehodno, enoznačno je samo: konkreten, posamičen pojav. Resnica jc samo subjektivna - morda; toda povsem gotovo jc subjektivnost rcsnica; posamična stvar jc edino bivajoče; posameznik jc dejanski človck.5) 4) Živo, živelo življenje in nc zaprt filozofski sistem jc podlaga za nastajanje form. Esejistični viziji sveta oziroma eseju jc glede na filozofsko naravnanost treba priznali, da sledi temu, kar jc v svoji kritiki Heglovega sistema izpostavil Kierkegaard,tj. posamičnemu in naključnemu. V tem kontekstu esej ludi nastopa kot izdelana filozofska antiteza pojmu in kol krilika stroge, a priori predpisane racionalistične logike. V času, ko so nastajali eseji, zbrani v Duši in formah (1908-1910), Luk,-fes sledi tisti kritični intcnciji, ki je iz določene kritike filozofskih sistemov, kot jc npr. ludi Kierkcgaardova krilika Heglovega sistema, razvila instrument dcstrukcije sistema in stroge identitetne pojmovne logike Se v podobi eseja. "Odpad od Pojma", kol pove v svojem delu Bolezen za smrt, in iz nasprotovanja špekulaciji, Kierkegaarda pripelje do interesa za cliko kot pristnega interesa za posamično, individualno živelo življenje, nc spekulativno po vzoru, "biti posameznik sc pravi bili nič". Kierkegaard opozarja, da sc špekulacija "nc zaveda", da etika "vselej gleda z nasprotne strani kakor špekulacija in ... dosledno upošteva kategorijo, ki jo špekulacija zanemarja in prezira: posamičnost". Zalo Lukacs v Duši in formah skuša aktualizirali Se doživljaj (Erlcbnis), ki opozarja na posamično in naključno, lo je, kar jc Sc neposredovano in s tem opozori cclo na intuicijo in intuitivno. Tako jc v življenju nekaj velikih tipičnih krogov možnosti, v Kicrkcgaardovcm jeziku stadijev: estetski, etični in religiozni stadij. Vsak jc od drugega ločen z neprehodno ostrino in povezanost med njimi je pravi čudež, skok, hipna metamorfoza celotnega bistva nekega človeka. V tem je torej Kicrkcgaardova poštenost: videti vse ostro ločeno, sistem od življenja, enega človeka od drugega, en stadij od drugega. Videli absolutno v življenju in nikakršnih površnih kompromisov. Toda mar ni nekakšen kompromis videti življenje brez. kompromisov? Ali ni takšno dokončno vzpostavljanje absolutnosti dejansko izogibanje pred prisilo, ogledati si vse? Mar ni stadij ludi "višja enotnost", ali ni zanikanje življenjskega sistema šele pravi sistem in mar ni skok samo nenadni prehod? Ne stoji stroga ločitev za vsakršnim sporazumom in kompromis za njegovim divjim zanikanjem? Ali je lahko biti do življenja pošten in slilizirati njegova dogajanja v pesništvo? 7 Notranja poštenost te ločitvene geste jc lahko samo v tem, da seje vse zgodilo na ljubo Rcgini Olsen. Pisma in strani dnevnika so prepolni tega, da bi Regina morala propasti, če bi ostala skupaj. Kajti temno molčanje njegove grozljive otožnosti ludi Rcginin blagi nasmešek nc bi mogel pregnati; ta nasmešek bi otrpel in njena igriva lahkotnost bi neusmiljeno zdrvela na trdo zemljo. Nihče ne bi imel korist od te žrtve. In tako je bila njegova dolžnost (ne glede na to, koliko ga je slalo s stališča človeške sreče in človeške eksistence), rešiti življenje Rcginc Olsen. Toda ostaja vprašanje, ali je rešil samo življenje Rcginc Olsen? Vprašanje jc, če to, kar je po njegovem mnenju narekovalo nujnost njune ločitve, ni bilo zanj nujno spoznanje o svojem lastnem življenju? Ali ni opustil morda uspešnega boja proti svoji neizmerni otožnosti, ker jc to oložnost ljubil, ljubil pa jo jc bolj kot vse drugo in bi brez. nje nc mogel živeti? "Moja žalost - is my castle,"jc zapisal nekoč in na drugem mestu (to je samo nekaj primerov, med mnogimi)" v svoji neizmerni otožnosti sem vendarle ljubil življenje, kajti ljubil sem svojo otožnost." In o Rcgini in sebi: "Ona bi bila uničena in mene bi spet verjetno tudi uničevala, kajti jaz bi se moral ob njej nenehno izčrpavali. Zanjo sem bil prenaporen, ona mnogo preslabotna zame, in to oboje lahko pripelje do medsebojnega utrujanja." So ljudje, ki jim jc - zato, da lahko postanejo veliki - vse, kar samo spominja na srečo in sijanjc sonca, za vedno prepovedano. Karolina je nekoč pisala o Friedrichu Schleglu: "Nekateri uspevajo, ko so zatirani, sem sodi Fricdrich - saj bi uničilo njegove najboljše lastnosti, če bi kdaj užival polno slavo zmagovalca." In Robert Browning je napisal tragedijo o Friedrichu Schleglu v žalostni zgodbi o Chiappinu, ki je bil močan in plemenit, nežen in globoko čuteč, dokler jc vedno slal v senci in vse njegovo življenje jc pomenilo le nelagodje in brezplodno hrepenenje. Kajti, kogar je njegova nesreča vrgla više, kot jc kdaj koli upal v svojih sanjah, ta seje neumno pritoževal o svoji 6) Moja žalost - jc moj gratl. zapostavljenosti. Ostal jc prazen in svoje cinične besede prikriva lc z muko bolečine o zavesti svoje praznine, ki je prišla s "srečo" (tragedija neke duše, kot jc tak zlom imenoval Browning.). Morda je Kierkegaard to vedel, morda jc čutil, daje lako. Morda jc njegov izredno učinkovito ustvarjalen instinkt, ki jc takoj po ločitvi v njem sprožil njegove bolečine, že vnaprej zahteval zase to edino možno razrešitev. Verjetno jc z nečim v sebi vedel, da bi ga sreča - čc bi bila dosegljiva - ohromila in za vse čase naredila neustvarjalnega. Morda se jc bal tega, da sreča ne bi bila dosegljiva, da bi Rcginina igrivost lahko razkrojila njegovo veliko oložnost in bi oba postala srečna. Toda kaj bi postalo iz njega, čc bi mu življenje odvzelo oložnost? 8 Kierkegaard jc sentimentalni Sokralcs. "Ljubiti jc edino, na kar sc razumem," jc dejal. Sokralcs je želel ljudi, ki ljubijo, samo spoznati, zgolj razumeti in zato zanj ni bil nikakršen problem to, kar jev Kicrkcgaardovcm življenju ustvarilo glavni problem. "Ljubiti jc edino, na kar sc razumem," jc dejal, "samo moji ljubezni dajte kakšen predmet. Kajti zdaj stojim tukaj kot nekakšen lokostrclcc, teliva jc do skrajnosti napeta in od njega sc zahteva, naj meri na cilj, ki stoji samo pet korakov pred njim. Tega ne morem, pravi lokostrclcc, toda postavite cilj samo na dvesto do tristo korakov vstran." Tako sc glasi Kcalsova molitev k naravi: A theme! a theme! great nature! give a theme; Let me begin my dream.7' Ljubili! Koga lahko tako ljubim, da predmet ljubezni nc bi bil moji ljubezni v napoto? Kdo jc zadosti močan, kdo zmore v sebi vse lako objeti, da bi bila njegova ljubcz.cn absolutna in močnejša od vsega? Kdo stoji tako visoko čez vse, da bi mu ta, ki ga ljubi, nikdar nc postavljal zahtev, nikdar nasproti njemu nc imel prav, da bi bila 'jubezen, s k alero ga ljubi, absolutna? Ljubiti: prizadevati sc, da jaz nimam nikdar prav. Tako opisuje ljubezen Kierkegaard. Kajti večna relativnost vseh človeških odnosov, njihovo nihanje in šc njihova neznatnost jc utemeljena v tem, da ima kdaj prav ta, drugič oni, enkrat jc ta boljši, lepši, plemenitejši, drugič oni. Obstojnost in cnoznačnost jc samo tam, kjer se 'a, ki sc ljubita, po svojih kvalitetah mesebojno razlikujeta, ko eden stoji toliko više nad drugim, da sc vprašanje o prav in neprav (tukaj v najširšem smislu), nc more Pojaviti nikdar niti kot vprašanje. To je ljubezenski ideal viteške askeze v srednjem veku, toda tukaj bolj romantičen kot kjerkoli drugje. Kajti Kierkegaard je zaradi svojega ostrega psihološkega pogleda le - za nekega Kierkcgaarda - naivne vere oropan, da sc ljubljena žena, ki so sc ji trubadurji odrekli, da bi jo na njihov način lahko ljubili, ali pa kakšno tako ženo, ki ni nikdar in nikjer resnična, sanjsko sliko, ki sc tako močno razlikuje od stvarnosti, da ta njihova ljubezen postaja absolutna. Tukaj so, mislim, korenine Kicrkcgaardovc religioznosti. Samo Boga jc mogoče tako ljubili in zgolj boga. Nekoč jc zapisal, daje Temo! temo! velika narava! daj temo; Daj mi, da pričnem /, mojimi sanjami. Bog naša zahteva, ki sc jc mi oprijcmljcmo iz naših zahtev zalo, da bi lahko prenašali življenje. A vendar prestoluje Kicrkcgaardov Bog tako visoko, čez. vse človeško, z absolutno globino je ločen od vsega človeškega - kako naj bi ljudem pomagal prenašati življenje? Mislim: da ravno zaradi tega! Kierkegaard je potreboval absolutnost življenja, potreboval jc njegovo trdnost, ki nc prenaša več nikakršnega spora; njegova ljubezen potrebuje možnost, da se brez. pomisleka razprostre čez. vse. Potreboval jc ljubezen, tako, za katero nc ležijo v ozadju nikakršni problemi, ljubezen, kjer ne stoji zdaj eden, zdaj drugi više, ima prav enkrat eden, drugič pa drugi. Kajti gotova in nesporna jc moja ljubezen samo takrat, ko nikdar nimam prav, in to pomiritev lahko daje edino Bog. "Ti ljubiš," piše on "nekega človeka in si želiš, da bi pred njim nikdar nc imel prav, ojej, toda, on ti je nezvest in naj tc šc tako zelo boli, ti si imel prav glede njega in hkrati nisi imel prav v tem, da si tako zelo iskreno ljubil." Duša sc obrne k Bogu, ker brez. ljubezni ne more obstajali in Bogdaje ljubečemu vse, po čemer hrepeni njegovo srce. "Naj me mučni dvomi nikdar nc odtegnejo od njega, nikdar naj mc ne prestraši misel, da bi lahko pred njim imel prav, pred Bogom nimam nikdar prav." Kierkegaard je bil trubadur in platonik in oboje jc bilo romantično in sentimentalno. Globoko v njegovi duši gori žrlveni plamen za ideal neke žene, prav tako na grmadi iste žene gori enak ogenj. Kose jc moški prvičsoočil s svetom, mu jc pripadalo vse, kar jc bilo okrog njega, toda vedno je pred njegovimi očmi izginila vsaka posamična stvar in vsak posamičen korak ga jc peljal mimo vsake posamične stvari. Tragikomično bi umrl od lakote v vsem bogastvu sveta, da ni bilo ženske, ki jc žc od vsega začetka vedela, kako sc lotili stvari, poznala njihovo korist in njihov neposredni pomen. Tako je ženska rešila - v smislu Kierkegaardovc parabole - moškemu življenje, toda samo, da bi ga zadržala v življenju in priklenila na njegovo končnost. Resnična ženska, mati, je najgloblje nasprotje vsemu hrepenenju po neskončnosti. Sokratcs sc jc samo zato poročil in bil srečen s Ksantipo, ker jc zakon občutil kot oviro na poti do idealov in se veselil zmage nad težavami. Tako nekako pove Sušo s svojim Bogom: "Ti si vedno v vseh stvareh našel nekaj uporniškega; in to jc znak mojih izbrancev, ki jih vedno želim imeti za sebe." Kierkegaard setudi tukaj ni spustil v boj, morda seje pred njim umaknil, morda ga tudi ni več potreboval. Kdo to ve? Kajti svet človeške skupnosti, etični svet, njegova značilna forma je zakon, stoji na sredi med obema, Kicrkcgaardovi duši najgloblje podoben svet: med svetom čistega pesništva in svetom čistega verovanja. Kot temelj etičnega življenja je "dolžnost" trdna in gotova v primerjavi /."možnostmi" pesnikovega življenja, njegova večna vrednotenja so vendar tudi večna nihanja poleg absolutnih občutenj religioznega. Toda materija teh občutkov je prav tako iz zraka kot tudi materija pesniške možnosti,- kje jc razmejitev med obema? Toda nc, morda to zdaj sploh nc pride v poštev. Rcginc Olsen ni bila za Kierkcgaarda čisto nič drugega kot stopnja na poli, ki pelje do ledenega templja nič-drugo-kot-Ijubczcn-do Boga. To, da seje na njej pregrešil, je njegov odnos do Boga samo poglobilo, ker jo je ljubil in pri lem trpel, jo jc pahnil v bolečino, to pa mu jc pomagalo stopnjevati njegove ekstaze in ojačali enosmernost njegovih poti. Vse, kar bi med njima stalo, če bi resnično pripadala eden drugemu, bi dalo temu letu krila. "Zahvaljujem se ti, ker me nisi nikdar razumela," ji piše v enem izmed na njo naslovljenem, nikdar odposlanem pismu, "kajli iz tega sem se jaz vse naučil. Hvala Ti, da si bila tako strastno nepravična do mene, to jc bilo za moje življenje odločilno." Za Kierkegaarda je lahko bila zapuščena Regina samo določena stopnja, a jo jc on v svojih sanjah spremenil v nedosegljiv ideal, kajti ta stopnja jc šc najbolj gotovo pripeljala do svojega vrha. Kot jc bila v pesnitvah provansalskih trubadurjev, ki so slavile ženo, velika nezvestoba osnova veliki zvestobi; drugemu jc morala pripadati žena, da bi lahko bila ideal, ljubljena z. resnično ljubeznijo. Toda Kierkcgaardova zvestoba jc bila globlja kot zvestoba trubadurjev in zalo šc toliko bolj nezvesta: tudi še najbolj globoko ljubljena žena je bila lc sredstvo, samo pot k veliki ljubezni, k edino absolutni ljubezni, k ljubezni do Boga. 10 Iz kakršnihkoli razlogov in kakorkoli že jc Kierkegaard ravnal, to seje zgodilo samo zato, da bi rešil Rcgino Olscn za življenje. Naj bo šc tako večpomenska gesta zavrnitve na znotraj, na zunaj jc morala biti za pogled Rcginc Olscn enoznačna. Kierkegaard jc čutil: samo ena nevarnost jc obstajala za Rcgino, negotovost. Ker za Rcgino iz tega, da ga ljubi, ni moglo vzklili nikakršno življenje, jc želel doseči z vso niočjo (z. žrtvovanjem svojega dobrega glasu), da bi do njega nc začutila čisto nič drugega razen sovraštva. Želel jc, da ga ima Regina za podleža, da ga vsa družina sovraži kot prostaškega zvodnika; kajti čc ga bo sovražila, bo rešena. Tako prehitro jc prišel zlom, čeprav so ga pomagale pripravljati dolge in silne scene; nenadoma jc morala Regina videti v Kicrkcgaardu drugega človeka kot prej, prevrednotiti jc morala vsako besedo in vsakršen molk vseh, skupno preživelih minut, da bi občutila sovpadanje novega s starim, Kierkegaarda pa enovito, celotno kot človeka. Zdaj jc morala vse gledali v tej novi luči, nc glede na to, kar jc počel pozneje, 'n Kierkegaard je počel vse, da bi ji pomagal naravnati tok novonastalih podob v eno smer. V listo smer, za katero si jc prizadeval, ki jo je videl za Rcgino kol edino smiselno: v sovraštvo, naperjeno proti njemu. To jc ozadje in sijaj v Kicrkcgaardovih crotskih spisih, ki ga jc ustvarilo življenje, ^c posebej v "Dnevniku zapcljivca". Nclclcsna čutnost in okorna, programirana brez-vcstnosl so prevladujoči občutki v njeni. Erotsko, lepo in v užitku razpoloženja vrhunce življenja kot svetovni nazor - in samo kot svetovni nazor. Kot nekaj, kar jc Kierkegaard samo kol možnost občutil v sebi in čemur tudi vse njegovo fino razmišljanje in analiziranje ni moglo dati nikakršne telesnosti. Zapcljivcc, samo nekako v abstraktni formi, ki mu je potrebna zgolj možnost zapeljevanja, samo situacija, ki jo on ustvari in sc jc naužijc, ki žensk dejansko niti enkrat samkrat ni Potreboval kol objekt uživanja. Platonska ideja zapcljivca, ki jc samo tako globoko zapcljivcc, da to dejansko sploh ni več, ker stoji žc tako daleč od vseh ljudi in v duhu tako visoko nad njimi, da to, kar želi od njih, nje šc komaj doseže, čc jih pa doseže, udari v njihovo življenje kot nepojmljivi elementarni dohodek. Absolutni zapcljivcc s svojo pojavnostjo obudi v vsaki ženi občutek večne odtujenosti, ki pa hkrati - in tc P'ati Kierkegaard ni mogel več opazil i - ravno zaradi neskončnosti tc oddaljenosti stoji na meji komičnega /.a vsako ženo, ki ni propadla, ker seje on pojavil na horizontu njenega življenja?^ Dejali smo že zapeljivee je bila Kierkegaardova gesla, namenjena Rcgini Olsen. Toda možnost biti zapeljivee jc obstajala tudi v Kierkcgaardu in gesta vedno učinkuje nazaj na dušo, ki jo jc usmerjala. Nikakršne prazne komedije ni v življenju: morda je to najbolj žalostna večznačnost človeških odnosov. Samo to seda igrati, kar ježe tukaj, in ne da se karkoli zaigrati, ne da bi nekako poganjalo iz. življenja v trepetajočo igro, ki je skrbno ločena od življenja. Seveda je Regina lahko videla samo gesto in pod vplivom njenega učinkovanja -saj je ravno to želel Kierkegaard in zato vse tvegal - jc morala svoje celotno življenje prevrednotili v nasprotje. Toda to, kar jc doživelo kot telesna stvarnost, lahko postane z zavestjo, daje bila komedija, kvečjemu šc zastrupljeno; dejstev sc nc da brez. ostanka in nedvoumno prevrednotiti, samo poglede o lem, lc vrednote. Kar je Regina doživela s Kierkcgaardom, to je bilo življenje, živa stvarnost in samo la se je lahko zamajala in v spominu postala nerazrešljivo negotova, z nujnostjo prevrednotenja motivov. Kajti če jo je sedanjost silila gledali Kicrkcgaarda drugače, potem je bilo to gledanje samo za sedanjost čutna stvarnost, stvarnost preteklosti pa jc govorila drugače in ni trpela, da bi jo s slabotnimi besedami prevpilo novo spoznanje. Kmalu potem, ko sla se razšla, piše Kierkegaard svojemu edinemu prijatelju, Boscnu: če bi Regina vedela, s kakšno tesnobno skrbjo jc vse pripravil in pripeljal k cilju, ker jc naenkrat čutil, da sc morata raziti, bi doumela njegovo ljubezen v tem prizadevanju. Zelo malo vemo o Rcgininem življenju, vendar pa vemo dobro: ona jc to doumela. Ko jc po Kicrkegaardovi smrti brala njegove ohranjene spise, je pisala zdravniku Lundu, Kicrkcgaardovcmu sorodniku: "Ti spisi postavljajo najino razmerje v novo luč, v luč, kjer sem tudi jaz. lo včasih videla, toda moja skromnost mi jc prepovedovala, da bi to jemala za resnično. A vendar moja neomajna vera v njega me jc vedno znova odvračala stran od l cga."Tudi Kierkegaard jc čutil nekaj te negotovosti. Čutil je, da jc njegova gesta v Regininih očeh ostala samo možnost, kot tudi Rcginina v njegovih očeh in da na nikakršen način ni šlo med njima za izgradnjo trdnestvarnosti. Kajli, če bi bila kakšna pot dojeti stvarno resnico, bi bila to samo pot do Rcginc in pazljivo stopa nje na to pot bi moralo vse poprej doseženo za vedno uničiti. On jc moral v tej notranji negotovosti ostati v zunanji otrplosti, kajli morda je tam čez. vse postalo otrplo in bi gesta približevanja segla v živo življenje. Morda - kajli deset let po 8) Kdo jc bib Irma Scidlcr (1883.1911)? Želela jc postali slikarka. Gyorgy von Lukacs jo je prvič srečal in spoznal 18.XII.1907. Najprej jc zaslišal njen glas, ki gaje pritegnil. 5c preden jo jc sploh zagledal. O učinku lega glasu, ki gaje tako usodno prevzel, poroča v krajši I irski pripovedi z naslovom Legenda kralja Midasa, datirana z. 18.X 1.1908,ki jc bila objavljena šele leta 1975. To jc hkrati šc sporočilo o ncmoJnosti sreče in trajnosti odnosa z njo, ki si gaje von Lukacs v takratnem času lahko predstavljal samo v podobi zakonske zveze. Oba sta bila židovskega rodu, samo daje on bil iz bogate aristokratske družine, aristokrat, ona iz revne, torej plebejka. Takratni svet dveh različnih kast. ki jima pripadata, ju ločuje. S svojo poroko konec leta 1908, s slikarjem po imenu Ka'roly Rc'lhy seje skušala Irma dokončno odpovedati vsakršni iluziji na njuno morebitno skupno življenje. l'o neuspešnem in propadlem zakonu Irma neguje prijateljstvo z Lukacscvim prijateljem Rdlo IJalazscm, ki sc prav tako kmalu neha. V hudi duševni stiski, ko ponovno vzpostavi pismen stik z l.ukacscm, naredi samomor 18.V.1911. Toda še mrtva ni mogla prekinili z. možnostjo nadaljevanja lega odnosa - kol najbolj čistega plalonizma in s lem filozofskega realizma. Smrt plebejke Irme Scidlcr jc tudi smrt njega arislokrala von Lukacsa. Iz cclotc njegovega življenja jc razvidno, da jo jc ponesel s seboj v zgodovino, podobno kol Kierkegaard Rcgino Olsen. Ko sc jc Regina zaročila s Fritz.cm Schlcglom, jc Kierkegaard zapisal v svoj dnevnik: "Ona bo vaša v tem življenju, v večnost pa bo šla ob moji strani..." prekinitvi zaroke si ni upal priti z njo skupaj; morda pa jc bil ves zakon samo nekakšna maska v njenem življenju in ga jc ljubila ravno tako kot prej, toda eno srečanje bi lahko vse poteptalo. U Toda toga gotovost geste sc nc more niti obdržati, - kolikor jc to sploh resnična gotovost. Kljub hotenju ni moč lako globoko oložnost, kol jc Kierkcgaardova, trajno oviti v lahkotno igrivost in nc da sc za vselej tako silno gorečo ljubezen prikrili za videzom nezvestobe. Torej, gesta učinkuje nazaj na dušo, la pa spet deluje na gesto, ki jo želi prikrili, skozi njo zablesli in nobena od obeh, niti gesta in nc duša nc marala ostali skozi vse življenje v togi, od druge ločeni čistosti. Edino, kar vnanjc - na kakršenkoli način - lahko doseže ohranjeno čistočo geste, jc, da mora vsaka vedno pri drugem narobe razumeti vsakršno izstopanje iz tc cnoznačnosli. Tako prejmejo naključna gibanja, brezpomenske, ohlapne besede, življenjsko odločujoči pomen; in refleks, ki ga v drugem prikliče gesta, jc vedno dovolj močan, da lam nastala kretnja sili nazaj v njeno samoizvoljeno mesto. Ko sta sc ločila, jc nato Regina Olscn vprašala Kierkegaarda, med jokajočimi prošnjami in spraševanjem, skoraj otročje, čc bo on šc lu in tam, mislil nanjo in lo vprašanje jc postalo za Kierkegaarda vodilni motiv njegovega cclotncga življenja. In, ko sc jc ona zaročila, ga je pozdravila v pričakovanju nekakšnega znaka odobravanja in s tem sprožila čiste drugačne misli v Kicrkcgaardu, ki ni ničesar slutil. In ko Kierkegaard ni več prenesel teže maske in menil, da jc prišel čas obojestranskega pojasnjevanja, takrat mu jc Regina v soglasju s svojim možem poslala njegovo pismo z. gesto gotovosti neodprto nazaj, da bi od zdaj naprej za vedno vse pri njej ostalo v negotovosti, to, kar jc zanjo še vedno bilo vprašanje; in tako jc s tem, šc po Kicrkcgaardovi smrti, v globoki žalosti občutila negotovost, ki jc nastala, ker so izostale besede, s katerimi bi sc vse pojasnilo. Čc sc zdaj srečata ali nc srečala, vedno vlada ista neskladnost: izstopanje iz. gcsic in sestopanje v njo in pri drugem vsakokratno, napačno razumevanje obeh. 12 Kjer sc prične psihologija, lam preneha monumcntalnost, in nedvoumnost ni čisto nič drugega kot nekakšen skromen izraz za stremljenje po monumcntalnosti. Kjer sc prične psihologija, tam ni nikakršnih dejanj več, samo motivi dejanj; in, to kar Potrebuje razloge, kar prenaša utemeljitev, to jc žc izgubilo vso irdnosl in nedvoumnost. Čcjc pod ostanki razvalin šc kaj ostalo, potem ga povodenj razlogov neusmiljeno odplavi vstran. Kajti nič na svetu ni bolj negotovega kot razlogi in obrazloženo; kar jc neki razlog ustvaril, namesto tega bi sc lahko iz drugih razlogov zgodilo nasprotno, -toda ti nikdar nc ostanejo isti - nikdar ne morejo biti konstantni: to, kar v trenutku velike strasti vse zmeče vstran, postane čisto majhno, ko so se neurja polegla in Prejšnje neznatno poslane s poznejšim spoznanjem velikansko. Nenehna zamenjava kraljestva Lilliput in Brobdingnag jc življenje sredi motivov 'n med vsemi kraljestvi najgloblje brez temelja in ki sc v zraku razblinjajo, kraljestvo duševnih razlogov, je kraljestvo psihologije. Čc sc jc kdaj pričela v življenju vloga Psihologije, potem jc konec vsakršne nedvoumne poštenosti in monumcntalnosti. Ko Prevladuje v življenju psihologija, potem ni nikakršne geste več, ki bi v sebi zaobjemala življenje in življenjske razmere. Samo tako dolgo je gesta nedvoumna, dokler ostaja psihologija konvcncionalna.^ Tukaj sc ločujeta s tragično ostrino pesništvo in življenje. Psihologija pesništva jc vedno nedvoumna, kajli ona je vedno psihologija ad hoc, kajti četudi se zdi, da sc razccplja v več smeri, jc hkrati njena večplastnost vedno nedvoumna in lahko izoblikuje le zapleteno ravnotežje dokončne enotnosti. V življenju ni nikakršne nedvoumnosti, kajti psihologije ad hoc, ni, tukaj ne igrajo vlogo samo motivi, ki so sprejeti na ljubo enotnosti in ne izpojc se vse, kar se je enkrat pričelo oglašati. V življenju psihologija ne more biti konvcneionalna, v pesništvu pa jc psihologija to vedno, ne glede na to, kako prefinjena in komplicirana je lahko njena konvencija. V življenju lahko samo popolna omejitev občuti čisto nedvoumnost, v pesništvu pa jc lahko samo nekaj popolnoma zgrešenega večpomensko v lem smislu. Zaradi lega jc od vseh načinov življenja pesnikovo najbolj nepesniško, krepko brez profila in brez geste (Keats jc to prvi videl). Kajti v pesniku postane zavestno to, kar življenje dela za življenje; pravi pesnik ne pozna do življenja nikakršne omejitve in glede svojega lastnega življenja nikakršnih iluzij. Zalo jc življenje samo surov material za pesnika; samo njegove spontano nasilne roke lahko iz.gnelejo nedvoumnost iz kaosa, simbole iz. nctclcsnih pojavov, tisočkrat razraslemu in razkrajajočemu sc lahko podelijo forme - meje in pomen. Zaradi lega nc pride nikdar v poštev za pesnika njegovo lastno življenje kol nekaj, kar bi oblikoval. Tako obstaja Kierkcgaardovo junaštvo v tem: želel je ustvarili forme iz. življenja. Njegova poštenost: videl jc razpotja ter Šel do kraja po poti, za katero sc je odločil. Njegova tragedija: želel jc živeti tako, kakor sc živeli ne da. "Zastonj se borim," piše, "izgubljam tla pod nogami. Iz mojega življenja postaja samo nekakšna pesniška eksistenca." Zaradi lega je pesnikova eksistenca nična in brez. vrednosti, ker ni nikdar absolutna, nikdar v sebi in za sebe, ker obstaja vedno lc v odnosu na nekaj in ta odnos ne pomeni nič; se pa vendarle popolnoma izčrpa. Samo za trenutek; kajli življenje sestoji samo iz takšnih trenutkov. Proti tej nujnosti vodi življenje nikdar omejenega Kierkegaarda kraljevsko omejeno bitko. Lahko bi dejali, da mu jc življenje dalo v zvitem računu vse, kar mu jc dal on, vse, kar je on od njega lahko zahteval. Seveda jc bilo vsako darilo življenja slepilo, pravega mu ni moglo nikdar dati, samo vedno globlje ga jc zvabilo, z vsakim videzom zmage in osvojitve - kot Napoleona ruske čclc-v pustinjo, ki je vse pogoltnila. Kajti to si je izborilo njegovo junaštvo, izbojevano v življenju in šc v smrti. Znal jc živeti tako, da se jc vsaka njegova življenjska kretnja zaokrožila v veliko, s trdnostjo kipa in do kraja izpeljano gesto, in umrl jc lako, da jc smrt prišla pravočasno, ko si jo 9) Ni mogoče živeli čisto, nedvoumno in absolutno. Šc najmanj je to možno, ko sc duša sreča z dušo. Tudi Irma Scidlcr jc želela dokončno gotovost, cnoznačnost in nedvoumnost v njunem odnosu. Živo življenje pa je onkraj form. Pretresljivo soočenje z Irmino smrtjo je podano v njegovem članku v obliki dialoga z naslovom A lelki szegcnyst'grol- Egy leve'l e's egy parbeszed. V nemščino je članek prevedel Bela Bakfe kot Von der Armut am Gcistc - Bin Gcsprach und ein Brief. V madžarskem jeziku je bil najprej objavljen v reviji Szellem (Duh) leta 1911, v nemščini pa v reviji Ncuc Blatter, leta 1912. V njem so do kraja rcklcktirane, žc v Duši in formah začete, tendence razbijanja forme na življenju. Uboštvo v duhu - lino pismo in en pogovor, kakor hi ta članek lahko prevedli v slovenščino, jc ob izidu izzval pri Ernstu Blochu tako navdušenje, da je zaradi njegove izjemne kvalitete takrat imenoval Lukacsa celo za"absolutncga genija morale". Glej še srbohrvaški prevod Save Babiča, Derd Lukač: Intimna drama. 1'rcpiska, dnevnici, eseji, Minerva, Subotica 1985, str. 282-296. jc zaželel in kakor si jo jc zaželel. Toda videli smo, kako jc bila od blizu trdna njegova najzanesljivejša gesla; in ko ga jc smrt dohitela na vrhu njegovega pravega in globokega boja in lo lako, kakor jc želel, da jc bil umirajoč lahko mučenec za svoj boj, vendar kljub vsemu ni mogel bili njegov pravi mučcncc. Njegova smrt jc kljub vsemu kazala na več možnosti; saj vse v življenju kaže na mnoge možnosti in samo poznejša dejstva izključujejo teh nekaj možnosti (nc vseli, razen cnc stvarnosti) - samo, da bi milijon novim odprla pot. Boril seje proti krščanstvu tedanjega časa, ko ga jesmrt dohitela sredi krčevitega boja, ko razen boja ni imel v življenju več kaj iskali in ko jc šc komaj zmogel boj stopnjevati. (Tudi zunanje okoliščine so naredile njegovo smrt usodno: Kierkegaard jc živci od svojega kapitala - tako kot ljudje zgodnjega srednjega veka, jc imel vsakršne obresti za odcrušlvo - in ko jc umrl, je njegov denar ravno pošel). Ko se jc na ulici zgrudil in so ga nesli v bolnišnico, jc dejal, da želi umreti, kajti stvar, za katero sc jc boril, jc zahtevala njegovo smrt. In umrl jc. Toda z njegovo smrtjo so ostala vsa vprašanja odprta: kam bi peljala pot, kije bila z njegovim nagrobnikom pretrgana? Kam bi bil krenil, ko bi sc moral srečali s smrtjo? Notranja nujnost smrti jc samo ena od možnih razlag v vrsti neskončno mnogih, in čc nc bi bila smrt prišla iz notranjega klica, i/, določenega klica, potem ni mogoče videli konca njegove poti kot konca in je treba v duhu iskati nadaljnje vijuganje tc poli. Takral dobi Kierkcgaardova smrt tisoče pomenov, kot naključna in brez dejanske , usodnostne vezi. In takrat, ta najbolj čisla, enoznačna gesta v Kicrkcgaardovcm življenju - nekoristno prizadevanje - ni nikakršna gesta. 1909 I/, nemščine prevedla in napisala opombe dr. Cvetka Tot h Kaj je analitična filozofija* NENAD M IŠČE VIČ I. TRI SPLOŠNE ZNAČILNOSTI Analitična filozofija dobiva v zadnjem času pri nas državljansko pravico in postaja enakopraven sogovornik drugim filozofskim usmeritvam. Vendar je o njej še vedno veliko nesporazumov - pogosto jo enačijo s "pozitivizmom" (v slabšalncm pomenu termina) in ji očitajo teze, ki jih je že zdavnaj opustila. V tem tekstu bomo poskusili opisali glavne poteze sodobne analitične filozofije in ponudili določeno obrambo tega pristopa. Na zemljevidu možnih filozofskih usmeritev bomo analitično filozofijo najprej umestili povsem na široko, tako da ji bomo poiskali mesto v krogu sorodnih pristopov, nalo pa določili njeno specifično razliko. Poudarili bomo tri splošne poteze, ki jih analitična filozofija deli z mnogimi drugimi smermi, vendar ne z. vsemi. Prva poteza je prepričanje, daje filozofija predvsem spoznavna dejavnost, katere cilj je formuliranje in reševanje teoretskih problemov, ali čc rečemo nekoliko privzdignjeno, katere cilj jc iskati in najti resnico. Tako prepričanje jc skupno določeni (radieji v zgodovini filozofije, zagotovo pa ga lahko pripišemo filozofom, kot so Aristotel, Descartes, Leibniz, Hume in Kant. To formulacijo lahko zaostrimo: glede na praktične cilje je filozofija avtonomna (lahko sicer pomaga pri njihovi realizaciji, vendar jc to zunanje in sekundarno) in tudi ni podrejena estetskim merilom. To stališče loči analitika (skupaj s prej navedenimi klasiki) od zastopnikov listih filozofskih smeri, posebno novejših, v katerih se kot primarni cilj filozofije zastavlja "sprememba sveta", tj. realizacija praktičnih projektov. To stališče ga prav tako loči od esteta v filozofiji, ki na filozofsko misel gleda kol na umetnino. Filozofija ni podobna niti politiki niti religiji niti umetnosti; šc najbližja jc znanosti. Ugovor: Merilo spoznavanja in iskanja resnice jc preširoko. Noben filozof vam nc bo priznal, da mu ni do rcsnicc, šc manj, da mu je do laži. Iskanje resnice je skupno vsem filozofom, in listi, ki je ne išče, ni filozof. Odgovor: Merilo se nc nanaša na to, kar filozofi govorijo o sebi, temveč na lo, kar delajo. Prav tako se ne nanaša na to, ali nek filozof med drugim išče teoretsko spoznanje, temveč na to, ali mu je to spoznanje primarni cilj. Pascalu ali Kicrkcgaardu teoretska resnica zagotovo ni primarni cilj, tudi •Razprava jc bila objavljena v reviji Dometi 4-6/1990 (Op. prev.) nc Dcrridaju ali Lyotardu. Analogija: Skoraj vsaka literarna zvrst sc do neke mere posveča čustvom, vendar noben teoretik ali kritik nc bo rekel, da mora biti literarno delo oropano čustev. Tako na primer romantično literaturo zlahka prepoznamo predvsem kol čustveno literaturo, za razliko od, denimo, klasicistične literature. Prav tako nimamo nobenih težav, da po stopnji sentimentalnosti ločimo kriminalni roman od ljubezenskega. Očitno jc tudi, da jc Aristotelu predvsem do gole teoretske resnicc, medtem ko Sencki ali svetemu Avguštin u ni, ali vsaj nc v tolikšni meri. Analitiki so na sami skrajnosti tcoreticizma (tako kol so na svojem področju ljubezenski romani na skrajnosti sentimenta). Vprašanje: Ali ni tako imenovano reševanje filozofskih problemovSizifovo delo? Znanost jc nekatere probleme rešila, filozofija ni šc nobenega. Odgovor: Predpostavljamo, da filozofija pozna napredovanje. Problemi so izredno široki in obsežni, in kar je najbolj pomembno, sc spreminjajo, vendar to ni ovira - mnogi poznejši odgovori sc zdijo boljši od prejšnjih, novejše formulacije problemov bolj ustrezne in bolj natančne. Opazimo lahko, daje filozofija nekatera vprašanja rešila ali pa zavrnila, ko sc jc povečala baza podatkov ( nekoliko ekstravagantni primeri: stoiki in novoplatoniki so sc resno spraševali, kako jc astrologija združljiva s človekovo svobodo in s samozadostnostjo modrecev, Leibniz sc jc spraševal, kako jc mogoča komunikacija med čistimi duhovi, kot sva vi in jaz, in Malcbranchc, kako Bog lahko vidi prostor). Druga vprašanja so bila v svoji prvotni obliki rešena, vendar so generirala nove probleme, kol sc to dogaja v znanosti (ali v zakonu ali pri delu). D.C. Stove je domnevno ncrcšljivosl nekaterih filozofskih vprašanj primerjal z. ncrcšljivostjo irskega vprašanja, kol ga vidi sam: vsakič, ko se na obzorju pokaže rešitev, Irci spremenijo vprašanje. Najobsežnejša vprašanja so pravzaprav konglomerat problemov, ki sc spreminjajo z novimi znanstvenimi spoznanji, s kulturnimi spremembami (kot sc jc na primer spreminjala relativna pomembnost religije v evropski kulturi) in z. razvojem logičnih in splošnih formalnih tehnik. Filozofi niso ravno lako neuspešni, kot sc to včasih predpostavlja. Druga poteza zadeva racionalnost filozofije. Analitiki trdijo, daje filozofija racionalna dejavnost. Tak nazor o filozofiji seveda ne velja samo za analitike, vendar pa jasno loči analitično filozofsko tradicijo od listih filozofskih smeri, ki se nagibajo k iracionalizmu ali celo anliracionalizmu. Po veri v moč razuma in uma, po tem, da jc mogoče zadovoljivo odgovoriti na temeljna vprašanja z opiranjem na racionalislični pristop njihovega reševanja, so analitiki nasledniki Sokrata, Dcscartesa, Spinozc in Kanta (seveda pa zato niso kar avtomatično prav tako dobri filozofi, kot so bili pravkar navedeni). Zdaj bomo Poskusili naš opis lc poteze natančneje določili. Racionalistično potezo analitikov najbolje izraža ideja metodičnosli filozofskega raziskovanja. Medtem ko so na primer nekateri hcidcggcrjanci nasproti metodi postavili resnico in trdili, da jc vztrajanje na metodologiji nekakšna hiba (nekakšna novoveška obsesija in podobno), pa analitiki menijo, da brez. metodičnosli ni filozofije: V glavnem so bili največji filozofi ludi največji in najbolj samozavestni metodologi in mika me reči, da to dejstvo pojasnjuje njihovo filozofsko veličino (H.P. Gricc v zborniku Grandyja in Warnerja: Philosophical Grounds of Rationality, Oxford, Clarendon Press 19.S6, str. 66.) Tukaj sc seveda odpira cela vrsta problemov in vprašanj. Trcija poteza jc usmeritev na sedanjost in na aktualno ukvarjanje s problemi, v nasprotju z zanimanjem za zgodovino. Ta poteza jc skupna celotni klasični filozofski tradiciji vse do začetka prejšnjega stoletja. Razstavili jo bomo v nekaj sestavin. Ker je cilj filozofiranja spoznanje, vrednotimo predvsem prispevek na ravni problemov, medtem ko jc interpretacija zgodovine filozofije drugotnega pomena (čeprav jc analitiki nc odklanjamo). Nekoliko pristransko rečeno: analitiki danes počnejo to, kar sta v svojem času počela Dcscarlcs in Kant, namesto da bi ju interpretirali; s tem so sami bolj zvesti duhu klasike, kot pa interpreti, ki sc imajo za zaščitnike filozofske dediščine. To bom ponazoril z. anekdoto. Ko jc pred nekaj leti M. Arscnijcvič v svoji doktorski disertaciji precej podrobno obravnaval Zcnonovc paradokse, jc ponudil nekaj izvirnih poskusov rešitev. Reakcije so bile tako ugodne kot kritične, značilna pa jc distribucija kritičnih: kritike, ki so prihajale z ncanalitične strani, so sc ukvarjale izključno z. vprašanjem, ali je Arscnijcvič dobro razumel in interpretiral Zenona in eleatc v celoti. Kritika, ki jc prišla z. analitične strani, pa se jc ukvarjala izključno z vprašanjem, ali je Arscnijcvič uspešno rešil Zcnonovc paradokse in druge sorodne probleme, ki jih je formuliral. Naslednja sestavina zadeva to, kar nam pomeni prispevek. V zgodovinski usmeritvi jc tipično previdno stališče: nikar niti nc začnite razpravljati o problemu, če sc niste prej po možnosti seznanili s celotno dokumentacijo o njegovi zgodovini, in sicer v jezikih izvirnikov. Ko je faza seznanjanja končana, nam tako ostane lc malo energije za razmišljanje. Nc bom našteval skoraj karikalurnih manifestacij tega načela (na primer, prevajajte antično filozofijo, a nc tako, da bo razumljiva, temveč tako, da bo imela arhaično patino, ki daje občutek izvirnosti; čcjc mogoče, sploh ne razpravljajte in ne kritizirajte, kajti čc mislite, da je nekaj napačno, je to samo znak, da niste razumeli). Omenil bi šc zrcalno nasprotje istega načela, namreč misel, da jc treba celotno zgodovino filozofije neusmiljeno dekonstruirali in da je naloga filozofov imancnlna razgraditev lako imenovane metafizike. V nasprotju z.obema stališčema analitična filozofija poudarja kritični, ali še bolje, konstruktivni individualni prispevek - lastno idejo ali vsaj izvirno obdelavo neke dane zamisli ali pa lastno kritiko kakega pomembnega detajla. Seveda je izvirnost cenjena v vseh smereh, vendar so drugod težave, s katerimi sc sooča človek, ki hoče misliti s svojo glavo, nekoliko večje. Naslednja sestavina zadeva načelni odnos do zgodovine: analitiki nc mislijo, da je zgodovinski razvoj filozofije zvesta slika neke notranje racionalne strukture, niti da so pomembna filozofska vprašanja neločljivo povezana z. epoho (čeprav različne verzije vprašanj pripadajo različnim epoham). V primerjavi z, denimo, heglovsko in hcidcggcrjansko tradicijo, jc analitična filozofija ahistorična. Tako si jc prihranila šok in razočaranje, koso prišle iz. mode velike ideologije, ki so v zgodovini videle odrcšitcl-jico človeštva, tuja pa sla ji tudi poslmodernistična grenkoba in cinizem, ki izhajala iz razočaranja nad svetovnozgodovinskimi pričakovanji in obeti. Kako je s filozofsko klasiko? Zelo preprosto, klasiko obravnavamo kot enakovrednega sogovornika, z istim spoštovanjem, s kakršnim bi obravnavali živo osebo. Seveda imajo grški filozofi nekatere privilegije: priznavamo jim prednost pri odkrivanju preoblemov in idej, oprostimo jim dejanske zmote. Vendar sc od tu naprej začne normalen pogovor in kritika. Prepričan sem, da bi bilo Sokratu, pa tudi Zcnonu, nekaj takega najljubše. Ugovor: Grki so rabili drug pojmovni sistem kol mi - kako jih je potem mogoče kritizirati? Odgovor: Če bi bil njihov pojmovni sistem tako radikalno drugačen od našega, potem bi nas zanimal samo z zgodovinskega in etnološkega vidika. Vendar nas večina meni, da se kol filozofi lahko od antične filozofije tudi kaj naučimo. Če pa je tako, potem je zagotovo mogoča tudi kritika. Ugovor: Grki so živeli v moralno in politično drugačnem svelu. Za Aristotela je bilo normalno, da zagovarja suženjstvo -menda mu tega ne bomo očitali? Odgovor: Razlike bomo upoštevali,a pri Grkih niso tako drastične. Številni sofisti so kritizirali suženjstvo. Razen lega, Grk, ki je v praksi lahko videl vse zlo suženjstva, ga morda manj upravičeno brani, kol nekdo, ki bi ga branil na podlagi abstraktne ekstravagantnosti, pri tem pa se ne bi bil sposoben vživeti v dejansko, konkretno zlo. II. ODNOS DO ZNANOSTI IN LOGIKE Do sedaj smo govorili o zelo splošnih potezah, ki jih analitična filozofija deli z nekaterimi drugimi smermi in velikimi filozofijami preteklosti. Zdaj pa moramo premislili tiste poteze, ki so bolj sprecifične. Ker jc za analitike filozofija spoznavna dejavnostjo umeščajo v bližino znanosti, ker jc zanje racionalna, se jim zdi blizu logike. Omenili smo žc, da sc filozofija navezuje na druge, morda bolj temeljne spoznavne dejavnosti. V dobršni meri jo opredeljuje odnos do dveh sestavin našega znanja - do zdravorazumskih, vsakdanjih prepričanj in predsodkov icr do znanstvenih spoz-nanj. Opazimo lahko, da jc velik del temeljnih pojmov, s katerimi sc filozofija žc po tradiciji ukvarja, skupen filozofiji, zdravorazumskemu (pojmovnemu) "slovarju" in znanosti. Pojmi znanja, spoznanja ali prepričanja, nato cksistcncc, vzročnosti, verjetnosti, prostora in časa, pa tudi možnega, dejanskega in nujnega, izhajajo iz vsakdanjega besednjaka; medlem ko jih znanost ali rutinsko uporablja ali analizira, v filozofiji označujejo osrednje teme in probleme. Drugi pojmi, kol jc pojem substance ali zadostnega in nujnega razloga, so filozofske prelanjenosti nekaterih preprostejših vsakdanjih pojmovali pa rezultat premisleka o vsakdanjem načinu pojasnjevanja. In nazadnje, temeljni pojmi etike - dobro, dolžnost, obveznost - so očitno prevzeti iz vsakdanjega področja, brez sodelovanja znanosti. Analitiki menijo, daje pri obravnavanju teh pojmov potrebno upoštevati njihovo zdravorazumsko podlago. Prvič, ta podlaga jc dober začetek, hvaležno izhodišče. {Vprašanje: Zakaj nc bi raje začeli z žc dano filozofsko rabo? Zakaj na primer pri raziskovanju vzročnosti nc bi začeli z antičnim pojmom "aitia" in z grškimi misleci, ki so ga merodajno določili? Odgovor: Zalo, ker nas zanima predvsem naš pojem vzročnosti in nc nek tuj. Čč nismo sposobni analizirati, kaj nam pomeni beseda "vzrok", bomo le stežka dobro razumeli, kaj so starim Grkom pomenili njihovi termini. Zgodovinska informacija jc koristna, a šele na višji stopnji, ko jo lahko uspešno Povežemo s celotno problemsko situacijo). Drugič, ta informacija jc dragocen korektiv, nadzor na filozofsko špekulacijo. Na nekalerih področjih, kol je na primer etika, jc zdravorazumski "občutek" za dobro in zlo skoraj izključno zunajlogični izvor Predsodkov. Ta vloga korektiva dokaj dobro razlikuje analitični pristop k zdravorazumskim prepričanjem od pristopa, ki v njih vidi samo ustrezno ilustracijo. Toda ta razlika ni absolutna. Vsak filozof vc, da jc zdravorazumski pogled na stvari pogosto protisloven in da zdravorazumska prepričanja niso svetinje. Analitični filozof sprejema odstopanja od zdravorazumske sheme, vendar za vsako odstopanje išče utemeljitev - filozofija pri svojih izletih ni svobodna in to je ena od pomembnih razlik v odnosu do neanalitikov. Prehajamo na znanost. Strožji pristop bi zahteval, da razlikujemo normativne discipline (formalno logiko, teorijo odločanja, teorijo verjetnosti) od nenormativnih (fizike, biologije) in da jih obravnavamo posebej. Vendar naj nam bo na tem mestu oproščeno, ker jih nc bomo ločevali. Za filozofijo je torej drugi izvor "materiala" znanost. Analitiki imajo do znanosti podoben odnos, kot so ga imeli antični filozofi do takratnih znanosti (matematike, astronomije,biologije) in kot so ga imeli filozofi sedemnajstega stoletja do matematike in fizike. V vsakem primeru jc znanost za večino analitikov eden glavnih izvorov podatkov in problemov, nc glede na to, ali so ji naklonjeni ali nc (formalno logiko tu upoštevamo kot vejo matematike, torej znanosti). Sc več - v analitični filozofiji prevladuje naklonjenost do znanosti, stališče, ki ga kritiki označujejo kot scicntiz.cm. Odkod ta nakonjenost? Po naši sodbi preprosto iz prepričanja, da jc filozofija spoznavna dejavnost, znanost pa edino organizirano področje spoznavne dejavnosti, ki ga imamo. Zdaj lahko natančneje določimo prej omenjene meje zdravega razuma. Analitik bo dopustil in celo zahteval odstopanje od zdravorazumskega stališča samo v tistem primeru, ko to zahteva znanost (lo je druga omenjena razlika glede na ncanalitično filozofijo). Razlikujemo lahko dva vidika odnosa do znanosti - odnos do teorij in podatkov (vsebinski odnos) in do metod (metodološki odnos). Najprej si oglejmo vsebinske odnose, kjer lahko ločimo iri stopnje: 1. negativna vsebinska relevantnost: Nc sprejemaj ničesar, kar znanost zavrača! Filozof, ki razmišlja o neki temi, mora bili seznanjen s tem, kar o njej zanesljivega trdi sodobna znanost. Nazori, ki so v nasprotju s temi trditvami, postanejo zato skrajno sumljivi. V neanalitični tradiciji imajo velik vpliv težnje, ki v filozofiji vidijo nekakšne čuvaje tistih prepričanj, ki jih je znanost ogrozila in resno podvomila vanje. S tem postaja filozofija zatočišče tako lepih sanj kol preživelih dogem (odtod morda odpor do znanosti). Ugovor: Znanstvene leorije sc spreminjajo in včerajšnja zabloda postane današnja resnica. Čemu torej suženjsko sledili znanstveni modi? Odgovor: Znanstveniki poskušajo sistematizirati in pojasniti dostopne podatke, kakor najbolje vedo in znajo. Splošno sprejeta znanstvena teorija (ali majhno število enako dobro sprejetih) v nekem obdobju je zato tista teorija, na katero je razumno stavili. Vzemimo kot primer klasično (ncvvtonsko) mehaniko, ki jc bila sinteza dostopnega fizikalnega znanja v svojem času. Filozof, sodobnik velikih klasikov (Lapla-eca, Lagrangca), ki bi vtem času zgolj na podlagi špekulacije poskušal zavrniti klasično mehaniko, bi bila kratko in malo iracionalno ckstravaganlcn. Razlogov, ki so pozneje pripeljali do relativnostne teorije in kvantne mehanike, v tem času ni nihče poznal, in če jih niso poznali fiziki, so jih šc manj filozofi. Tudi ni čisto res, da se v znanosti spreminja samo moda. Poznamo ludi zbiranje zanesljivega znanja. Teorija relativnosti ni prepisana aristotclska fizika, temveč nadaljnje razvijanje klasične fizike. Mnogi ncanaliliki sc bodo strinjali z idejo o negativni vsebinski relevantnosti, a le kot z nečim banalnim. Zalo jc treba opozoriti, da la ideja obvezuje - od filozofov zahteva vsaj okvirno poznavanje znanstvenih rezultatov s tistega področja, ki jc najbližje njihovi domeni. 2.pozitivna delna relevantnost: Upoštevaj pozitivne znanstvene rezultate! Mirno lahko rečemo, da večina analitikov sprejema I. in 2. načelo. Celo tisti, ki znanosti niso ravno naklonjeni, poskušajo pokazali, da njihove teze niso v neposrednem nasprotju z znanostjo (1. načelo), medtem ko velik del analitikov poskuša pomirili zdravorazumska in znanstvena stališča (2. načelo). Nekatere teme, kot so vzročnost, verjetnost ter prostor in čas, analitični filozofi standardno obravnavajo glede na vlogo ustreznih pojmov v znanosti. Modalni pojmi nujnost, možnost in stvarnost velik del svoje popularnosti dolgujejo dejstvu, da jiii jc precej ustrezno formaliziral aparat matematične logike (ta vpliv jc bil obojestranski). Temi, kot sta zaznavanje in delovanje, analitiki obravnavajo tako, da upoštevajo obstoječe psihološke teorije. 3. naturalizacija: Filozofija jc nadaljevanje znanosti. Če to načelo oblikujemo v metaforo, bi sc glasilo takole: nc samo filozofirati o znanosti, temveč predvsem iz znanosti! Ta tretja stopnja, kjer se filozofija in znanost prežemata, jc danes predmet silovitih sporov (o tem so pri nas pisali Potrč, Sesardie, Lclas, Markusovič in Miščcvič). Navedli bomo dve smeri, v katerih bi sc to prežemanje lahko uresničilo. Prvič, ko filozof analizira filozofske kategorije, jih tako rekoč pripravi za znanstveno obdelavo. Drugič, filozof in znanstvenik skupaj raziskujeta izvor teh istih kategorij in pri tem uporabljata aparat in dosežke znanosti. Paradni primer lega so poskusi naturalizacije spoznavne teorije. O tej Problematiki navajamo S.LcIasa: V novi zastavitvi, kot "poglavje psihologije" oziroma naravoslovja, epistemologija živi v samo vednosti, da bi jo poskušala razumeli tako rekoč od znotraj. Neizogibni epislemološki krog jc zdaj v tem, da naravoslovje obsega epistemologijo kot tisti svoj del, ki ima za predmet naravni pojav, imenovan spoznanje, medlem ko epistemologija zajema naravoslovje kot obliko spoznanja, katere naravo in veljavnost mora izpričali. (S. Lclas: Naturalizacija teorije znanosti, Trcči program RZ, 23/89, str. 17.) Zdi sc nam, da jc la korak naraven, Ko smo enkrat znanost priznali za sodnika in ko znanost začenja pojasnjevati naše spoznanjske proccsc, jc edino, kar nam preostane, naturalizacija. Zdaj si oglejmo metodološki del. Tega so v tradiciji obravnavali vsaj toliko, če nc celo bolj kol vsebinskega, vendar mu ni treba posvetiti toliko pozornosti, ker je metodologija znanosti uveljavljena disciplina, ki v glavnem za nikogar ni vprašljiva (medtem ko jc vsebinska relevantnost znanosti za filozofijo zunaj analitičnih krogov mnogo bolj vprašljiva). Ponovno omenimo tri teme: Prvič, filozofske raziskave o (dejanski) zgodovini in praksi znanosli. Sodobna filozofija znanosti poskuša v njej najti pričevanja o strukturi in notranji logiki znanstvenega spoznanja in spoznanja sploh. Drugič, idealizirajoča logična in cpistcmološka rekonstrukcija. Tovrstno raziskovanje je bilo značilno za medvojno, pozitivislično obdobje analitične filozofije, danes pa je nekako v nemilosti. Tretjič, težnja, da se filozofska metoda približa naravoslovnim metodam. To pa nas že vodi k naši naslednji temi. Premislimo nekoliko natančneje strukturo filozofskega raziskovanja. Začnimo s tem, kar morebiti najprej pade v oči bralcu ob srečanju z. analitičnim spisom in šc bolj poslušalcu analitičnega predavanja - to je vloga logike v raziskovanju in argumentaciji. Pomudimo sc pri temeljnih, neformalnih (nematematičnih) stališčih. Najpomembnejša vloga logike je kritična (negativna) vloga, ki nam v raziskovanju in argumentaciji prepoveduje določene korake. Podobno kol pri Aristotelu, Dcscar-tesu in Kani u, samo da v še večji meri, jc ncprotislovnost minimalni, vendar absolutno nujni pogoj sprejemljivosti neke leze oziroma argumenta. Čc vam uspe dokazati, da dane predpostavke peljejo v protislovje, sle opravili pomemben del naloge. Tudi v ncanalitični filozofiji, dostojni imena filozofije, protislovje ni priporočljivo. Vendar poznamo načine dopuščanja protislovja, ki to filozofijo ostro zoperstavljajo analitični. Oglejmo si dva primera: - Ko pristaši frankfurlskešolc (na primer Ma reuse \Enodimenzionalnem človeku) kritizirajo analitično filozofijo, ji očitajo da ne priznava "imanentne napetosti" v pojmih. Če pa pogledamo bolj natančno, lahko ugotovimo, da je ta "imanentna napetost" samo lep izraz za protislovje - pojem je "napet", čc združuje nezdružljive znake. - Poststrukturalistična recepcija logike namenja veliko pozornost paradoksom. Medtem ko je za analitike (in logike) paradoks znak, da nekaj ni v redu s tezami, ki ga generirajo, je za poststrukturalistc veljaven sam po sebi in sicer kol pokazatelj domnevne protislovne strukture same realnosti. Toda paradoksnost v dobesednem smislu je prav protislovnost. Poudarjamo, da (iči v temelju te kritične, negativne rabe logike konstruktivno metodološko pričakovanje. Nekatere pomembne filozofske probleme lahko (vsaj delno) rešimo, čc odkrijemo skrila protislovja v njihovem formuliranju in jih odpravimo. Tu je logika kot nekakšen kirurški skalpel, ki odstranjuje zločcste izrastke. Seveda poznamo tudi pozitivno rabo logike, ki pa zahteva določeno stopnjo formalne, matematične izobrazbe. Navedli bomo eno prvih formulacij priporočila za pozitivno rabo in siccr izpod peresa B. Russclla iz. lela 1914: Učinek moderne logike jc razširitev naše abstraktne domišljije, in sicer lako, da nudi neskončno število možnih hipotez, kijih lahko uporabimo pri analizi nekega sestavljenega dejstva. V tem je prav nasprotna logiki, ki nam jo posreduje klasična tradicija. V tej logiki hipoteze, ki so na prvi pogled videli možne, navidezno zavračamo z dokazi in vnaprej predpisujemo, da mora imeti realnost nek določen značaj. V moderni logiki pa nasprotno, medlem ko prima facie hipoteze ostajajo dopustne, so druge, ki jih lahko napove samo logika, pridane zalogi in pogosto je videli, da so za pravilno analizo neizbežne. Stara logika jc misel okovala z verigami, nova pa ji daje krila. (Our Knowledge of the External World, Allen and Unwin, 1952, str. 68.) 111. pojem analize Ta cilal nas jc pripeljal do ideje "analize", po kateri je analitična filozofija dobila ime. Ta ideja je danes kontrovcrzna:"loliko stvari se je spremenilo in to globoko na tem področju, da nič ne pretiravamo, če rečemo, da smo sredi spreminjanja paradigme", je leta 1987 zapisala Patricia Churehland, ko je opisovala tradicionalna analitična vprašanja kot "starinske kuriozitete". Kljub temu bomo poskusili formulirali dovolj celovito podobo položaja, in siccr v dveh korakih: najprej bomo pojasnili idejo "klasične" analize, ki jo bomo nato dopolnjevali. Klasična analiza obsega v svoji najboljši in zreli obliki vrslo postopkov, katerih cilj je pojasnjevanje in sistematizacija naših (zdravorazumskih pa ludi znanstvenih) prepričanj, ter pojasnjevanje in sistematizacija morebitnega uvida v strukturo realnosti, s tem pa rešitev ključnih filozofskih problemov. V idealnem primeru sc analiza začne z identifikacijo problemov in temeljnih tez. Formulacija problemov jc seveda jezikovna, zato jc analiza jezikovne forme tudi primerno izhodišče (nekateri analitiki so to izhodišče absolutizirali). To pomeni, da imamo ali postopno gradimo neko teorijo pomena in splošno sliko o delovanju naravnega jezika. Analiza jezikovne forme nas bo pripeljala do identifikacije pojmov v tezah in problemih. Večina teli pojmov izvira iz. zdravega razuma, njihova raba jc lekoča in spontana, vendar v implicitni, nerefleklirani obliki. Z analizo naj hi postali kar najbolj eksplicitni. Filozofi so žc zdavnaj opazili, da ima pri naši razlagi vseli mogočih dogodkov pojem vzročnosti ključno vlogo. Toda ali jc la pojem enoten? Kaj nam pravzaprav pomeni vzročnost? Kako so ljudje sploh lahko prišli do pojma vzroka? Hume jc predlagal odgovor, ki jc poslal slaven: pojem vzroka lahko zvedemo na nekaj veliko bolj elementarnega - na stalno zvezo med dogodkoma, od katerih se eden zgodi pred drugim. Mirne duše lahko rečemo, da jc bilo nezadovoljstvo s to analizo eno temeljnih gibal celotne nadaljne razprave o vzročnosti. Filozofi so predlagali Številne alternative, vendar ni bila nobena povsem zadovoljiva. Na lej točki sc pravzaprav konča postopek "razčlenjevanja" pojma ("analize" v °zkem, slovarskem smislu). Toda prava naloga jc šele pred nami. Naj opozorimo na dve sorodni smeri nadaljnega toka analize. Prvič, sistematizacija. Žc Aristotel jc opazil, pa tudi sami smo omenili, da so Pojmi, s katerimi sc ukvarja filozofija, skrajno splošni, rabimo pa jih tako v vsakdanjem življenju kot v vrsti zelo različnih disciplin (v različnih "rodovih" bi dejal Aristotel). Pojem vzroka jc bistven, pa tudi kontrovcrz.cn pojem v naravoslovnih in družboslovnih znanostih. Zato vsak predlog analize hkrati vsiljuje nek način sistematizacije znanstvene razprave. (Filozof, ki vzročnost pojasnjuje tako, da sc sklicuje na verjetnost, bo mnenja, da v kvantni fiziki lahko mirne duše govorimo o vzročnosti, filozof Pa, ki zavrača verjetnostno interpretacijo, bo veliko bolj zadržan.). Sistemski vidik analize filozofijo šc bol j približuje drugim spoznavnim dejavnostim. Pri sistematizaciji sc filozof sprašuje, ali dana definicija pojma ustreza načinu njegove rabe v znanosti. Kakšne spremembe vsiljuje in ali jih lahko dovolj dobro razložimo? Predpostavimo, da jc filozof na neki stopnji dosegel točko ravnotežja. Njegov Predlog uspešno sistematizira obstoječo (zdravorazumsko in znanstveno) prakso rabe Pojma, ponuja zanimive rešitve nekaterih standardnih problemov, jc jasen in do tc mere artikuliran, da bi se dalo razmišljali ludi o formalizaciji, hkrali pa se dobro vključuje v sislem sorodnih analiz sorodnih pojmov. Šele tedaj filozof lahko upa, da jc njegova analiza morda odkrila nek obstoječi, pomembni, cclo temeljni vidik realnosti: Klasična analiza se ne ukvarja s kalalogiziranjem dobre rabe niti z. intelektualno terapijo... Med novejšimi vrstami analize pa našo pozornost vzbuja poskus odkrivanja "logične strukture sveta" ali "logične forme" raznih dejstev. Seveda so se filozofi v vseh obdobjih ukvarjali s tako analizo. Pomislite na grško iskanje pravih definicij ali pa na metafizično razlikovanje pojavov od realnosti in poskusov njihovega reduciranja na realnost: na monade, duh in ideje, ali na atomarna dejstva. (E.Sosa: Classical Analysis, Journal of Philosophy 11/1983, sir. 695.) Tako pojmovana analiza kulminira v trditvah o svetu. Druga smer analize pripelje do istega rezultata nekoliko hitreje in zato bolj tvegano. Filozof se (kot to formulira J. Mackic v razpravi Možnost analize iz leta 1973) lahko vpraša: "Kaj jc skupno vsem členom razreda", ki ga moj pojem osamlja? Kaj je na primer skupno vsem primerom vzročnosti? Naša naloga je, da ugotovimo, "kaj sc dogaja v svetu v listih vrstah in procesih, ki jih imenujemo vzročne". Tedaj pojmovna analiza prehaja na "analizo dejstev". Toliko o klasični analizi. Kar smo povedali do sedaj, kaže našo nadaljno pot. Sistematizacija in sklicevanje na dejstva kažeta na to, da sc filozof nc more zadovoljili z. iskanjem definicij. Ko definira, implicitno predlaga tudi neko zamisel o tem, kako je s stvarmi. Tudi ta postopek je ireba premislili in ga bolj cksplicirali. Zato jc naslednji korak gradnja teorij. Ko filozof rešuje filozofske probleme in govori o temeljnih pojmih, sc slej ali prej znajde pred zahtevo, da pojasnjuje in teoretizira. Zgodnji analitiki, ki so, kol Rylc, menili, daje njihova naloga opisovanje in definiranje ter s tem odpravljanje pojmovnih zmed, se po logiki lo nalogo končali s predlogi vseobsežnih teorij na tistih področjih, s katerimi so se najbolj intenzivno ukvarjali. Pozitivisti, kot sta bila na primer Carnap in Reichenbaeh, so zapustili obsežne "rekonstrukcije" našega znanja, ki so bolj ali manj odprte teorije o tem, kako in kaj spoznavamo. Koliko jc v tej gradnji teorij filozofija neodvisna od raznih vej znanosti, koliko pa naj se jim približa ali sc celo združi z. njimi, jc danes odprto in kontrovcrz.no vprašanje. Nakazal sem žc, da moje osebne simpatije veljajo naturalizmu. Omenimo primer filozofske teorije, ki daleč presega "analizo pojmov"; gre za primer obsežnega filozofskega teoretiziranja, ki se opira na znanost, namreč za fizikalizem. Temeljna ideja fizikalizma je, da jc edino obstoječa realnost fizična realnost, ki jc kol zaprta celota podrejena enotnim zakonom. Sama fizika podpira fizikalizem, ta pa jc filozofski nauk, ki hoče reči nekaj o pojavih, s katerimi sc dejanska, današnja fizika zagotovo ne ukvarja. Fizikalist meni, da za fizikalizem poznamo prepričljive znanstvene razloge, prav tako pa sc zaveda, da številni zdravorazumski in tradicionalni filozofski predsodki nasprotujejo fizikalizmu. Dokazoval bo, da ti predsodki niso umestni - posledice fizikalizma niso tako črne, kot sc zdi nekaterim, nekatere neprijetne pa so kratko in malo ccna, ki jo moramo sprejeli, da bi imeli enoino, sprejemljivo sliko svela (glej Fizikalizem N. Scsardiča). Fi/.ikalisi bo obravnaval probleme menialnosti in intencionalnosli, vprašanje enotnosti znanosti, odnos med determinizmom in svobodo, pri čemer bodo vse te teme združene pod egido temeljnega ontološkega vprašanja. Po drugi strani bo antifizikalisl dokazoval, da nekaterih pojavov (predvsem človekovega duševnega življenja) nc moremo vključiti v fizikalistično sliko in da jc cena, ki jo fizikalizem ponuja za enotno sliko sveta, previsoka. Taki zelo splošni in obsežni spori dajejo glavni pečat sodobni analitični sccni. Oglejmo si vlogo klasične analize v teh sporih. Čeprav glavna vprašanja zdaleč presegajo analiziranje pojmov, pa pri razpravi o vsaki posamezni temi pride do izraza klasična analitična disciplina. Ko fizikalisl in antifizikalisl razmišljala o vprašanju združljivosti svobode in determinizma, sc morata najprej dogovoriti, kaj jima pomeni svoboda in kaj determinizem. Od odgovora ne lo vprašanje je v dobršni meri odvisen odgovor na vprašanje, ali menita, da je svoboda združljiva z determinizmom. Tako jc 'udi z drugimi temami. Sklenili bomo z opozorilom, da jc metodologija klasične analize dokaj uspešna na področju etike in filozofije prava. Etika se v precejšnji meri ukvarja tako z analizo pojmov v ožjem smislu, kot s sistematizacijo. Pogoj gradnje obsežnih teorij je prav to delo na podrobnostih in jcod njega odvisno. Zdi se nam, da je eden od razlogov, zakaj sistemska etika pri nas ni bila uspešna, prav nagnjenje naših "sistematikov", da preskočijo bistvene stopnje analize in argumentacije (drug razlog jc slepo podrejanje dnevni politiki, ki jih jc moralno diskvalificiralo in dalo prednost tistim, ki so etiko kratko in malo v celoti zavrnili - ti sc vsaj niso nikomur podrejali). Prevedla Zdenka Erbcžnik Recenzije Dr. Jože Ramovš: Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje Založništvo slovenske knjige, Ljubljana 1990 ZDENKA ZALOKAR DIVJAK Avtor začenja prvo poglavje z Integralno antropologijo, kar nam naznanja celotnega človeka v vzdolžnem, zgodovinsko-kulturnem razvoju in v njegovi prečni pojavni pestrosti današnjega zgodovinskega trenutka. Viri podatkov za integralno antropologijo so torej spoznanja in teorije vseh antropoloških ved, posredno številna spoznanja tehničnih in organizacijskih ved, ter vsa modrost, ki jc skrita v mitološkem, religioznem, umetniškem in konkretnem delovnem in sožitnem izročilu vseh narodov sveta. Tako sc vedno bolj približujemo odgovoru, kdo in kaj jc ČLOVEK. Na teoretični ravni torej integralna antropologija, na osebni pa celosten nazor o človeku. Vprašanje o človeku torej nc zajema zgolj razumske razsežnosti, ampak vse plasli človekovanja in občestvovanja, zato jc odgovor na osebni ravni nazor o človeku. V nadaljevanju jc opisan nazor o človeku, ki skuša biti čim bolj cclostcn in se opira na sodobna spoznanja o človeku. V psihološki literaturi je dobro znana telesna in duševna razsežnost, ki jc skupna tudi z. živalmi, medtem ko jc duhovna razsežnost izvirno človeška in zato posebna. Sodobna psihologija jo jc večinoma zanemarjala, v povojnih letih pa sc ji jc posvetil V. E. Franki, s svojo eksistencialno analizo in •ogoterapevtsko šolo, ki jc po svetu žc zelo razširjena. Prva značilnost duhovne razsežnosti jc v icm, da človekova zavest v določeni situaciji spoznava več stvarnih možnosti. Dalje pa lahko človek spozna, katera od teh možnosti jc smiselna in katera ni smiselna. Ta zmožnost jc vest ali duhovni organ. Merilo, po katerem vest presoja, Pa so nadosebne in nečasovne stvarne vrednote. Vrednote so torej temeljno duhovno gradivo, s katerim jc sestavljen svet, zato imajo vrednost žc same na sebi. Ker duhovni vidik ni vezan na snov in čas, jc tudi neuničljiv. Tako dobimo stvaren temelj za brezpogojno spoštovanje človekovega dostojanstva in zaupanja vanj. Kajti na podlagi osebne svobode temelji osebna odgovornost. Človek jc osebno odgovoren za tisto, za kar sc osebno odloči in kar udejanji. Za dobro ima osebno zaslugo, za slabo osebno krivdo. Človeka torej njegova svoboda nc osvobaja od ničesar. S svojo svobodo lahko doživi in udejanji toliko vrednot, kolikor jih s svojimi razumskimi, čustvenimi in drugimi zmožnostmi v danih okoliščinah lahko dojame. Naslednja pomembna lastnost duhovne razsežnosti pa je v tem, da ni namenjena sama sebi, ampak da jc namen človekovega življenja, da živi za nekaj ali za nekoga. Danes imamo na razpolago vrsto psiholoških, terapevtskih in ostalih teorij, ki se pod imeni samouresničevanja, samopotrditve, lastne sreče itd. zagledajo sami vase in nc upoštevajo strukture človeškega bitja, kjer so sreča, samouresničenje itd. lc stranski produkti smiselnega življenja za življenske naloge. Danes sla verjetno odločilni vprašanji, kje in kako je človekova duhovna razsežnost razvidna v konkretni vsakdanjosti in koliko jc mogoče dokazati, da sploh obstaja? Avtor odgovora na to vprašanje posreduje v trditvi, da sc človekovo duhovno dogajanje kaže v njegovem duševnem in telesnem ter občestvenem in zgodovinskem delovanju ter da s pozitivnimi znanstvenimi metodami človekove duhovne razsežnosti ni mogoče ne dokazati nc ovreči. Naslednja razsežnost, kije pomembna v celostnem pogledu na človeka, jc odnos-na razsežnost. Avlor pravi, da je vse človeško bivanje, kolikor je izvirno človeško -odnos. Medčloveški odnosi pa se delijo na temeljne in drugotne. V temeljnem človeškem odnosu vsak izmed udeležencev daje drugim na voljo vse, kar premore, zato je tak odnos odprt in v njem sc udeleženci počutijo človeško doma. V temeljnih človeških odnosih (v okviru družine, zakona, prijateljev) sc človek uči odnosov in občevanja z ljudmi. Drugotni odnosi pa sc skušajo razviti v temeljne, ali pa pokrivajo delec življenja in s tem omogočajo preživljanje. Zgodovinsko-kullurna razsežnost zajema pravzaprav vse, kar jc človek pridobil z znanjem, modrostjo, v medsebojnih odnosih itd. Vsak posameznik preda svojo osebno izkušnjo drugim v zgodovinsko-kullurni zaklad, obenem pa prevzema spoznanja in izkušnje vseh pokolenj prednikov. Seveda pa je posameznik tem bolj kul-liviran in ustvarjalen, čim večji kos zgodovinske in kulturne izkušnje prevzame. Pot do tega zaklada pa jc jezik, zlasti materni, kajli človek je bitje besede, zalo naj bi svoj jezik skrbno negoval in varoval. Religiozna razsežnost jc nov vidik, s katerim človek na celostni, osebni ravni dojema sebe in celotno stvarnost. Versko doživljanje jc eno od človekovih samosvojih duhovnih izrazov, ob vseh ostalih (umetniškem, znanstvenem, moralno-ctičncm), ki sestavljajo kulturo. Vse le razsežnosti so opisane z. namenom, da bi čimbolj celostno zajeli človekovo podobo. Seveda pa jc treba imeti pred očmi človekovo živo in nedeljivo celoto, z vsemi njegovimi zmožnostmi, in enkratnost osebe v vseh neponovljivih življenskih razmerah. Na drugi strani, pa sc treba zavedati ludi človekove omejenosti. Človek si nesme poljubno določati vrednot, ker ni vsemogočen in ludi nc samozadosten. Pogled na človeka, na samega sebe in svet okoli nas ni strokovno ali znanstveno vprašanje. To jc svetovni nazor, ki jc plod osebne odločitve na podlagi številnih znanstvenih, privzgojenih in drugih dejstev. Razmišljanje o integralni antropologiji zaključuje avlor z ugotovitvijo, da jc subjekt raziskovanja človek s svojo zavestjo, ki je hkrati tudi instrument, s katerim raziskujemo. Naslednje poglavje opredeljuje pojav doživljanja. V slovenščini ima žc sama beseda zelo bogat pomen, v primerjavi s pomeni v drugih jezikih. Avtorja pa zlasti zanima tisto doživljanje, ko jc človek nečesa deležen, do česar pride v svoji zavesti in postane njegova celostna osebna notranja last. Pomembno je tudi dejstvo, da so v slovenskem in drugih slovanskih narodih delovale v zgodovini duhovne silnice, ki so izoblikovale tudi izraz doživljanje, kot temeljni človekov odnos z. resničnostjo. Vsebinsko pa postavi avtor definicijo, ki glasi: DOŽIVLJANJE JE NEPOSREDNOST IN CELOVITOST POMEMBNEGA DOGAJANJA IN VSEBINE V ČLOVEKOVI ZAVESTI. Za razlago definicije jc treba upoštevati, da jc v človekovi zavesti vsebina, lo jc objekt, neločljiva od same zavesti in dogajanja v njej, lo jcod subjekta. Delovanje vseh človekovih sposobnosti v zavesti pa moramo povezati s celovitostjo. Oziroma, če poudarimo, doživljanja ni brez čustev, vendar pa doživljanje ni samo čustveno dogajanje in prav tako, doživljanja ni brez razumske komponente, toda sama razumska dejavnost šc ni doživljanje. Nadalje sc jc treba zavedati, da jc doživljanje preizkusni most v srečanju človeka s samim sabo, z resničnostjo soljudi, okolja in duhovnega dogajanja. Pomembnost pa kot zadnja značilnost pri opredeljevanju doživljanja narekuje ludi to, da jc doživljanje človekovo največje bogastvo ali največja beda. Zato lahko razlago definicije doživljanja sklenemo z. mislijo, da jc doživljanje zadnji in najboljši kriterij osebne kakovosti človeka. V antropoloških vedah jc doživljanje slabo obdelano. K temu prispeva ludi sama narava doživljanja. Vsaka od znanosti si pač prizadeva opisali listi vidik doživljanja, ki jc vezan na njen predmet proučevanja. Nekatere vede pa so zelo ozko povezane z. doživljanjem, in siccr filozofija, teologija, Psihologija, kulturologija, zdravstvo, vzgojcslovjc in družboslovje. V poglavju o razsežnosti doživljanja sledi razvrstitev iz treh vidikov. Najprej v vsakdanje in nevsakdanje doživljanje, pri čemer jc najbolj prikladna razdelitev po prevladujoči komponenti duševne dejavnosti na zaznavno, čustveno, miselno in podobno doživljanje. Avtor sc uslavi ludi ob nekaterih pogostejših načinih neosebnega doživljanja, kot so sanje, sugestija in hipnoza, parapsihološki pojavi in haluciniranje. Sledijo kakovostni vidiki doživljanja, ki so zelo pomembni, saj sc raztezajo od ene do druge skrajnosti. Prvi kakovostni vidik jc močno in šibko doživljanje. Močna doživetja ostanejo trajno ali vsaj zelo dolgo v spominu, zato Pomenijo silno energijo, ki človeka kar sama potisne v dejavnost. Sledijo temna in svetla doživljanja, ki so zelo pomembna zlasli za celotno vzgojno vzdušje v družini. Odločilno pa usmerja svoje doživljanje v svetlo ali temno sam človek s svojim vsakokratnim stališčem, ki ga zavzame. Pri vsebinah doživljanja pa jc treba razlikovati tri osnovne sestavine, in siccr: doživljanje samega sebe, doživljanje soljudi in doživljanje narave. Človekova zmožnost samozavedanja jc prodor duhovnega v tvarnosl narave. Človek sc zaveda samega sebe kot človeškega bitja z vsemi značilnostmi, ki so skupne vsem ljudem, prav lako pa se zaveda sebe kot enkratne osebnosti. Ncdoživljanjc in napačno doživljanje samega sebe pa jc temeljni primanjkljaj, ki povzroča ludi napačno doživljanje soljudi ln s tem tudi neustrezen odnos z njimi. Torej jc uresničenje samega sebe odvisno Predvsem od kakovosti doživljanja soljudi. In nc nazadnje, človek mora živeti po zakonitostih narave in mora naravo tudi zavestno doživljati. Čc jc nc doživja, sčasoma začne izgubljati čut za naravni in biološki ritem, kar ima za posledico napetost, tesnobo "d. Človek pa sc lahko zopet odloči, ali bo napetost odvajal po naravni poti ali po umetni s pomočjo zdravil. Doživljanje narave jc v nadaljevanju v ozki zvezi z doživljanjem kulture, pri čemer naj bi bilo kultiviranjc sebe in svojih medčloveških odnosov c°a bistvenih doživljajskih vsebin. V poglavju o doživljajskih motnjah jc opisana vsakdanja patologija ljudi, ki jo poznamo pod izrazi: otopelost, zagrenjenost, črnogledost, naivnost, preobčutljivost, čudaštvo, fanatizem, sadizem, predsodki in omame. Temu sledi temeljito obdelano poglavje o oblikovanju doživljanja, in sicer v razvijanju, poglabljanju, urejanju doživljajskih motenj in preseganju zlih življenjskih izkušenj. Pri slehernem oblikovanju doživljanja pa morata biti v ravnovesju duhovni in dejavni pol. Doživljanje se namreč lahko oblikuje lc po primernih dejavnostih, ki jih mora posameznik opravljati dovolj dolgo in intenzivno in katere dobijo svoj odziv v temeljnih in drugotnih človeških skupinah. To pa se mora dogajti svobodno, z osebnim vpogledom, drugače lahko pristane posameznik na ravni dresure, ali pa nepristnega, delnega duhovnega vpogleda, ki ga ne more realizirati v svojem vsakdanu. Nek zaključek razmišljanj o pojavu doživljanja pa predstavlja poglavje o smislu doživljanja. V njem jc prikazan pomen doživljanja za nastajanje kulture in kulliviranjc posameznika, kajti doživljanje smiselnosti je temelj človeškega bivanja nasploh. Ob temu pa je seveda doživljanje samega sebe merilo človeške zrelosti, doživljanje soljudi pa osnova medčloveških odnosov ter doživljanje kulture pol za osebno oblikovanje. Razmišljanja o smislu doživljanja pa dobijo svojo antropološko osnovo v poglavju o presežnosti v doživljanju. Človekovo presežnost v doživljanju spremljamo na osebnem področju prek vsakdanjih doživljanj, na družbenem področju preko vrhunskih doživljanj genialnih ljudi in njihovih ustvarjanj, na bivanjskem področju pa v religioznem doživljanju stvarnosti. Študija sc ludi konča z. obdelavo razmerja med doživljanjem in religioznostjo. Najprej o sami rabi izrazov na duhovnem in verskem področju, nalo pa v analizi religioznih razsežnosti. Avtor smatra, da sta osebna vernost in duhovnost možni samo kol doživljanje. Iz lega pa sledi pomembnost oblikovanja zdravega verskega doživljanja z dejavnim življenjem, s poglabljanjem v skrivnost in v sožitju z. občestvom. Kosovel Ivan (1990) : Vzgoja proti izobraževanju. Ljubljana, Slovensko društvo raziskovalcev šolskega polja (Razprave in eseji) BOGOMIR NOVAK Knjiga jc razdeljena na naslednja poglavja: I. Uvod, v katerem je govor o politiki vzgoje, II. Teoretski problemi pojma kvalitete - Aristotel, Kant, Hegel, III. Subjektivno in objektivno v ocenjevanju kvalitete izobraževanja in življenja, IV. Ocenjevanje kvalitete izobraževalnega dela, V. Vzgoja in/ali izobraževanje. Tu obravnava avtor odnos med izobraževanjem in vzgojo kot odnos med vsebino in formo, od znanja k vzgoji ter ekskurz: vzgoja odtod do večnosti. V VI. poglavju Praksa učenja (znanj) najde bralce informacije o Specifičnosti prakse učenja, o Znanju, Formalizaciji in fitualizaciji in o Principu igre; v VII. poglavju pa sta dodatka a) Marginalijc k ocenjevanju kurikuluma, b) konstitucija normalnosti in stigmatizacija. Knjiga ima ludi predgovor, povzetek, spremno besedo in literaturo. Knjiga ni samo zbirka esejev, ker jc med naštetimi poglavji in podpoglavji logična zveza, kar bo razvidno ludi iz. našega prikaza. Znotraj možnega znanstvenega konsenza smo žc ugotovili pluralizem pedagoških znanosti in konec pedagoškega monopola nad vzgojo in izobraževanjem. Prelomni trenutek odpira nova vprašanja; kaj kdo dokazuje vedno znova - ali lo, da jc bil deklarirani subjekt vzgoje in izobraževanja nesvoboden v smislu ccsarjevnih novih oblačil, ali pa to, da jc bil pedagoški subjekt kljub vsemu šc preveč svoboden in je bila polemika o usodi pedagogike samo navidezni problem? Kako razumeti pedagoško samorcflcksijo? Ali naravoslovna paradigma s 'štiriperesno deteljico' prispeva k birokratskemu upravljanju šole? Vzgoja proti izobraževanju jc provokalivna knjiga, ker poslavlja bralca pred številna vprašanja, ki jih doslej morda ni niti slutil. Ali jc rcsnica o vzgoji in izobraževanju sploh možna? Kaj naj učitelj sploh dela v razredu, čc mu ni dovoljeno podajali znanja? Ali gre v primerih, ko učitelj lovi učenca na neznanju in učcncc učitelja na napačnih metodah, za formalizacijo in ritualizacijo, za priučeno stigmatiziranjc ali pa za kak drug princip igre, pri katerem nc gre brez politike vzgoje? Kakor v pedagoški teoriji, •ako v praksi? V tem smislu (n)ima lorej pedagoški proccs kaj opraviti z. gnostičnimi evangeliji!? Kako priti prek blokad ustvarjalne energije in frustracij do "vzgoje Vzgojiiclja"? Očitno do tega po tej poli nc pride. Učitelj, na katerem baje stoji šola, n;'j sc kot nadomcstljivi "nebodigalreba"! (stigmatizacija!) kar zamisli nad razliko nicd znanjem in evangeliji in prisega na kognitivno psihologijo ali na modele interak- cijc. Stanu sc svojega spomni... Nadaljna metodična težava, ki kaže na kretskega lažnivca, jc v vprašanju, kdo jc sploh za svobodo vzgoje in izobraževanja, čcs(m)osc vsi zarotili proti njej. Kdor je proti določenemu konceptu, jc hkrati ludi (eo ipso) proti določeni oscb(nost)i, zato so pri nas šc vedno potrebni prosvclljujoči teksti, ki omogočajo, da pogum za razmišljanje nc zamre. Kaj ima ta kontckstualna nevihta (antinomičnih) vprašanj opravili s pričujočim tekstom? Vsekakor je tekst "Vzgoja proti izobraževanju" možno prebrati na več načinov. Že v meščanski družbi jc bilo izobraževanje naperjeno proti fevdalni vzgoji. Proti kateri vzgoji jc naperjeno danes? Samorellcksijo bralca sem inlcncioniral /. vprašanji oz. dilemami, kijih odpira kriznosi realnega konteksta pričujočega teksta. Um na križu realnosti (Luther) sc pokaže tedaj, ko razočarani ugotovimo, da seje pojmovno orodje, ki je predpostavljalo obstoj človeka v situaciji, obrnilo zoper njega. Ali jc možno predpostavko cdukaeijskcga ali političnega človeka zamenjali s katero drugo, ki lega nc bo dopustila? Politika vzgoje jc slaba, čc na takšno birokratsko dcfomacijo pristaja, in dobra, čc nc, kar pa šc ni edini kriterij za njeno presojo. Uvodoma je implicirano tudi vprašanje, kakšen jc in bo izid konkurenčnega boja pedagogike z drugimi znanostmi. Nadalje se avtorju odpira vprašanje kvalitete, ki so jo Aristotel, Kant in Hegel opredeljavali ontološko kol lastnost, v aksiološko vednot-nem, kulturnem, pedagoškem in ideološkem kontekstu. Oznaka kvalitete kot lastnosti jc izolirano gledano nevtralna, kot vrednotno stremljenje po čim boljši kvaliteti pa jc problematična brez.ustreznega civilizacijsko- kulturnega konteksta. Avtor to ponazori z našim primerom implozije razvoja in s pomanjkanjem volje za konsenz. To pomanjkanje razumne volje, kar je žc tradicionalno znano kot etična slabost, ima še danes posebne pogoje in destruktivne posledice za politiko (proučevanja) vzgoje, kakor tudi za kvaliteto vzgoje in izobraževanja ter kvaliteto življenja samega kot stopnje socialne blaginje. Nenazadnje se pokaže problem kakovosti ludi v kupoprodajnih odnosih in pri upravljanju dela. Izboljševanje pogojev dela pomeni ludi izboljševanje pogojev življenja, čeprav ta zveza ni povsod enako močna. Zanimivo bi bilo pri tem razpravljati o ideološkem momentu dialektičnega zakona prehoda kvantitete v (boljšo ali slabšo) kvaliteto - lastnost. Pri ocenjevanju izobraževalnega dela avtor postavi dilemo ocene efekta ali procesa. Po avtorju naša reforma srednjega izobraževanja ni upoštevala niti objektivne niti subjektivne značilnosti kvalitete izobraževalnega dela, kot so: skupno delo učitelja in učenca, veselje do učenja in poučevanja, veselje do šole, mednarodni standardi znanja itd. Zakaj je tedaj težnja po učinkovitosti porajala nasprotne lastnosti neučinkovitosti? Po eni strani žc delo v tovarnah vsebinsko izprazni delavce pri njihovem trošenju delovne sile, po drugi strani pa šola nc more biti (docela) organizirana po modelu tovarne, ker mora podajati tudi oz. predvsem splošna znanja, ki pa niso brezvsebinska, marveč obratno - samo znanja imajo legitimno vsebino, vzgoja pomeni formo (nasproti znanju). Nc glede na to, kakšno je razmerje med vsebino (manucl-nega) dela in vsebino z. umskim delom (učenjem) pridobljenega znanja, sc ponuja sklep, da še tako odtujenemu (ali iztrošenemu) dciavcu kot privesku strojev ideologi in politiki lahko priznajo vsestransko vzgojenost (npr. v SZ vsestransko razviti specialist), vendar si ta delavce sam ali v šoli nc more pridobili vsestranske splošno -strokovne izobrazbe. Zato Kosovel zapiše sklep: pedagogika da, vendar samo znotraj tistega horizonta, kjer znanj ni ali niso pomembna (str. 40). Ni bistveno samo to, da izobrazba žesama vključuje tudi vzgojo, ker se ne moremo izobraziti v ničemer, neda bi si pri tem privzgojili različna ravnanja oziroma vrednote (str. 62), ne pa tudi obratno, ampak tudi to, da vsestranska izobrazba (bolj v smislu oblikovanja-Bildung) omogoča vsestranskega človeka, ne pa tudi zgolj formalna vzgoja. Težnja po formalni, vnanji učinkovitosti pa vendarle približuje šolo in tovarno, čim višjih ocen in cen v tem smislu, da se rezultati dela in ne-dela izenačujejo podobno kot rezultati znanja in neznanja v korist ne-dela in nc-znanja. Ob tej maligni spirali ni zgolj akademsko vprašanje odnosa med vzgojo in izobraževanjem. Vsebina izobraževanja je predmetna, vsebina vzgoje jc pa v matrici socialnih odnosov, načinu (stilu) življenja, običajih, obvezah, obredih določenih skupin ljudi. Razlog, zaradi katerega Kosovel oporeka stalno upravičenost vsebine vzgoje za socialne odnose, bo v tem, da Ic-li niso vedno dovolj sprejemljivi za prisvajanje predmetnega, kvalitetnega znanja. Pri vzgoji (kol dresuri in veščini) gre lc za "tehnologijo" ponavljanja, oponašanja, posnemanja vrednotne matrice, pri izobrazbi pa za njeno spreminjanje. To pomeni usmerjenost družbene vzgoje v vrednotni apriorizem in s tem v preteklost. Značilnosti vzgoje za znanje so: predanost rcsnici, Poštenost, samodisciplina, odgovornost. Ta dvojnost med družbenostjo in znanstvcnosljo vodi ludi do vprašanja o konservativnosti in naprednosti vzgoje. Tako jc liberalno reformsko gibanje zavrl neokonservativni val z drugačnim kodeksom vrednot. Kosovel s pomočjo obravnave gnostičnih evangelijev pokaže, da ostane šoli, ki sc odreka predmetnosti znanja, lc šc masovna rilualizacija in politična hierarhija. Dolgčas nastane v slabi šoli (v poljubni interpretaciji) z zmago pravovernih katolikov, ki gledajo resnico "s fizičnimi očmi" nad gnostiki, ki gledajo resnico z "duhovnimi očmi" °z. z. zmago sofistov (v slabem pomenu lc besede) nad sokratiki, ki resnico šele iščejo. Dobra šola je lista, ki vzgaja za inovativno znanje. V tem smislu jc pomembno razlikovati med znanstveno prakso kot transformacijo informacij v pojme, ki so novi ludi za družbo, in učenjem kot predelavo informacij v informacije, ki so nove lc za učenca. Učitelj je lahko pred, z ali za učenci. Ni mogoče apriori reči, katera njegova vloga jc najboljša. Očitno pa jc, da interna dogovorna pedagogika, ki jc v samoupravni °bliki služila šoli za določanje kriterije znanja kol njena ncrcflcktirana vzgojna matrica, zgreši samo nujno predmetno konstilucijo znanja, ker vodi v ckvivokacijo med sredstvi in cilji. Odčaranjc sveta pomeni takšen vdor nesmisla v življenje. Politika distribucije moči žc tradicionalno terja vzgojo kot dresuro. Posledica jc, da svel nove magije obvladovanja in racionalne manipulacije z njim ni nič bolj (s)poznan, kot svet stare magije. Razlika med obema svetovoma jc v razliki med neposredno in posredno manipulacijo, ki jo omogoča vzgoja za racionalnost predelave stvari po sebi v stvari za nas. Ker kvaliteto vzgoje in izobraževanja omogoča razlika med obema pojmoma, jo avtor na vsaki cksplanalorni ločki z različnih vidikov skrbno izoslruje in varuje pred možnimi ckvivokacijami od makropoliličnega do mikrofizikalncga nivoja. Tako je v strukturi današnjega tehnološkega znanja vprašanje, "kako pred kaj", saj gre za to, da Sc napravi to, dar seda napraviti. Vendar Kosovel nc pristaja na enotnost med vzgojo ln izobraževanjem, ampak samo na njuno komplementarnost, ker izhajata iz različnega vidika. Tudi za znanje so potrebne določene veščine, ki pa niso cilj. Cilj znanja ni niti ocena, ki izraža lc stopnjo uspešnosti učenja, niti tehnologija (oz. uPravljanjc zgadgeli), ampak jc lahko lc samorefleksija. Nasproti notranjemu smislu znanja sc pokaže VRO kot 'nedosegljiv ideal brez smisla' (Problemi 85/4), ker kuje v ncbo različne vsebine. VRO sc lahko pokaže kol razumna ali nerazumna abstrakcija glede na vrednotni kontekst. To pove avlor z. mislijo, da hi morda razumeli VRO kot dobronamerni, čeravno naivni, nerelleklirani pol it ično - pedagoški konstrukt, čc bi ZKJ postavila leta 1974 drugačne cilje - avtonomijo in konkurenčnost šol, mednarodne standarde ild. (str. 70). Reforma nili na ciljni niti na pragmatično-operativni ravni ni rešila vprašanja kvalitete. Njena 'zasluga' pa jc vendarle v tem, da je pokazala nesmisel zapostavljanja znanja v imenu družbene, samoupravne vzgoje, ki jc bila inkarnirana tudi v 'vzgojnih predmetih'. Odtod avtorjev revolt izobraževanja proti takšni vzgoji. Drugi izvor revolt a je v potrebi po reden fi niči j i vzgojnega ideala oz. smotra. Naša družbena kriza in stagnacija sla VRO diskredilirali na raven rilualizacijc, nista ga pa odpravili. Zalo avtor razčlenjuje leh ideal birokracije, kiji ritual daje njeno identiteto. Kosovel v knjigi vzgoja proti izobraževanju razvije tudi alternativni pojem igre, pri čemer tudi tu najprej zavrne običajna razumevanja npr. igre kol zabave, ustvarjalnosti-Vzgoja je prenos pravil igre na otroka v smislu socializacije različnih zažcljcnih vlog (menjav) in preprečevanje nezaželenih. V tej točki nastane vprašanje, kako človek preneha bili vojak, šolar, delavec po predpisih drugih in postane mislec. Jasno je, da bi šele v tej točki prenehale napačne analogije šole z vojašnico, kaznilnico, tovarno, ker bi stopilo v igro znanje s svojo odločilno vlogo, ki bi določalo menjavo drugih vlog. Ni Ireba dokazovali, da je bilo znanje kol oblika znanstvene prakse žc doslej v igri, vprašanje je, kdaj ne bo samo odraz realnosti in kot takšno izigrano. Na to vprašanje najde bralec implicitni odgovor v naslednjem Kosovelovem vprašanju: kaj so in kakšne interese zastopajo tisti ideoloki mehanizmi, ki v družbi ustvarjajo pojem "igre" in mu dodeljujejo priviligirano mesto svobode (str. 85)? Natančno spoznavanje vsega, kar sili človeka navzdol, na nižjo kvaliteto, jc lista nujnost mišljenja, ki omogoča svobodo. Pri tem ne gre samo za vladajoče politično-ideološke mehanizme, ampak ludi za socializacijskc, nc gre samo za formalizacije in rilualizacijc, ampak ludi stigma t izacijc. G reza dualiz.cm vsebine in forme, ki omogoča, da sc norme izvajajo na sistemu prilagojen način. Vse lo poslavlja bralca pred enako vprašanje kol avtorja, kako postavili pojasnjevanje realnega stanja nižje kvalitete življenja, vzgoje in izobraževanja, rczultatovdcla ild. V funkcijo realizacije stremljenja po višji kvaliteti socialne blaginje, zdravja, čistosti okolja. S tega vidika ni vsaka vzgoja proti izobraževanju, ampak samo lista, ki ga odkrilo ali prikrito sama izključuje. Vzgojo za racionalnost in za znanje (tradicionalno - intelektualna vzgoja), ki ni le deklaracija, lahko razumemo kot vzgojo znanja, za kar sc avtor zavzema. Potrebno je tudi metodično ugotovili, da Kosovel raje dcmisiificira in problematizira dejansko stanje, kot da bi sc vnaprej vrednotno opredeljeval - razen znanja kot vrednote - in oblikoval modele vzgoje in izobraževanja, ki morda sploh nc bodo funkcionirali. Tako mu žc nasebni kategoriji kvalitete in znanja omogočata negativne deskripcije pojavov, ki lo niso. Knjiga jc pisana kratko in jedrnato in odpira šc druge zanimive probleme, poleg listih, ki smo jih prikazali. Aktualnosti Novi čistkologi (Pismo Mladini) RUS VOJAN Čas jc, da malo razčlenim vrhunsko podlost, ki jo žc več lcl kuhale nad mojo glavo z nedolžnimi obrazi pravičnikov (upam, da sc le supcrpodlosti udeležuje lc manjši del urednikov in novinarjev Mladine). Gabilo sc mi jc, da bi sc spuščal na vašo nizko in popolnoma neprofesionalno raven. Vendar sem sedaj prisiljen spregovorili, ker bi pri nepoučenih ljudeh vaše slalno ponavljanje laži lahko prikrilo zgodovinsko resnico in še okrepilo črne mreže, ki jih črni pajki indoklrinacijc pletejo okrog duš ubogih Slovencev (nekaj črnih pajkov iz vašega kroga sem pred leti kratko imenoval v Delu). Vaša poglobljena podlost je v naslednjem: vi me žc leta blatite kot skrajnega stalinista (tudi s pogromaškim naslovom Kje so čistke? v Mladini 25. junij 91, str. 10), v rcsnici pa sem že petdeset let med tistimi v sodobnem svetu, ki sc najdoslcdncjcborc za svobodo in vsebinsko demokracijo, proti fašizmu, proti stalinizmu, brcžnjcvi/.mu, birokrati/mu, blokovstvu in meščanski desnici. To so žive vrednote, na katerih bi bil lahko zgrajen nov slovenski narod, vaše blatenje jih ogroža. Ker ste vi zadnja od srednjih generacij, ki smo jim mi s svojimi boji ustvarili veliko udobja (kakršnih na slovenskem nikdar preje ni bilo in jih nc bo sanjala nobena sedanja mlada gcncracija), vam jc zaradi teh udobij verjetno nejasno: kdo ste, od kod izhajate, kdo so vaši duhovni očetje in šc zlasti, kdo so vaši duhovni dedki. Ta članek jc namenjen poštenim Slovencem, ki jih jc v sedanji zmedi gotovo prcecj v vsaki stranki. In cclo vam sc bo morda začelo kaj svetlikali v glavi, ko bom primerjal vaše duhovne dede in očele na eni in nas na drugi strani: privilegirance in borce za vsebinsko svobodo. Takrat, ko jc bil stalinizem šc na vrhu moči (1949-1956), smo sc mi z vso silo tolkli z njim. Vaši dedki so lahkoživo vcscljačili po Ljubljani in Parizu, ko smo mi branili deželo in odpirali meje proti zahodu. Pred Stalinom so bili liho kot miške, vse dokler jc bil živ in šc dolgo po tem. Čc govorim o svojih skromnih skušnjah lahko povem, da sem leta 1949 prvi na Inštitutu za družbene vede v Beogradu dal pobudo, da ne odgovarjamo samo na Stalinove laži, ampak da damo čimglobjo kritiko korenin birokratizma, ta kritika stalinizma je dala našem boju globji pomen. Ko jc bil Stalin šc zelo živ (1950-1953), sem prvi v vsej vzhodni Evropi objavil °stro kritiko njegove "filozofije", kol glavni komentator močnega Radia Jugoslavije sem tedaj pod svojim imenom objavil v emisijah /a v/hodno Evropo dvesto ostrih komcnlarjcvslalinizma. Pri oddajah sem lahko (prav tako kol drugi na anlistalinistični fronti) pričakoval, da sc bo (po desantu) pojavil na vratih studia kakšen Stalinov poročnik z brzostrelko in da bom v daleč najboljšem primeru visel. Kol sedaj pri vas, sem bil - kot vidite - že tedaj kandidat za čistke, seveda kol žrlev čistk. Čeprav bi kot pripadnik višjega administrativnega sloja imel lahko velike materialne privilegije, sem jih v po let n 1945 odbil. Obenem pa sem še z nekaterimi (Branko Čopič) začel s kampanjo proti njim, ki jebila na koncu uspešna (odlok o tem sta napisala Djilas in Kidrič). To jc pokazalo, da sc demokracija lahko uspešno premika. Na začetku tc bilke, leta 1949. sem bil predložen na partijskem sestanku za kakšno težjo kazen (torej zopet kandidat za čislko, samo na spodnji strani!). V trenutku pa jc bila večina moja, ko je Zoran Žujevič dejal: "Nc norite, čc nas napade Stalin, bo Rus prvi prijel za mitraljez!" Tudi če gledam sedaj nazaj sine ira ct studio ste vi, gospoda, skupaj z vašimi duhovnimi dedi in očeti, ob moralni podobi Žujcviča pritlikavci pod koleni. Morda pa se vam jc lc posvetilo, da jc Žujevič s tem tudi označil moj odnos do stalinizma. Vaši dedki so med leti 1950 - I960 imeli zelo dobre odnose z.slovcnskim glavnim partideologom in so zato uspešno ved lili na ljubljanski univerzi in v Franciji. Vendar preutrujeni od prijetnega življenja niso imeli časa za pisanje doktorskih (cz. Ker pa sc kljub izrečni zahtevi ideologa nisem hotel odreči svojega stališča proti dogniatiziranju Marxa, Engclsa, Lenina in Stalina - sem za kazen oslal šc enajst let na težkem in slabo plačanem delu v zveznem Beogradu. Nisem smel na ljubljansko univerzo, tisoč dvesto strani doktorske disertacije pa sem napisal ob gladovanju svoje družine in z delom (največ) ponoči, ob nedeljah in počitnicah. Zato nisem imel časa za ckspcdicijc po barih (kot vaši). Leta 1952 sem objavil v reviji "7 umetnosti" razpravo o umetnosti z zahtevo, da sc ta nc sme podrejati politiki. Pred VI. kongresom ZKJ pa sem poslal Borbi in kongresu pisno zahtevo, da sc prevlada komandna vloga partije v družbi in na posamičnih področjih. Precej nas jc bilo že takrat s takimi stališči. Toda vaših duhovnih dedkov ni bilo zraven in tudi niso izkoristili vse večjega svobodnega prostora (kot so ga npr. Naši razgledi). Čeprav so bili odrasli, zdravi, dovolj izobraženi, jim ludi ni niti najmanj dišalo, da bi se pridružili našem tveganem boju proti stalinizmu, ki mu nobena (socialdemokratska, komunistična) stranka ni dala niti delček takega prispevka in uspeha kol Zveza komunistov. Kot pravi previdni malomeščančki sosc vaši dedki začeli malce premikati šele potem, ko jc bila naša zmaga nad stalinizmom povsem gotova, ko jc Hruščov prišel leta 1956 prosil odpuščanja v Beograd. Mi mladi komunisti, ki smo nosili pogosto največjo ležo boja s fašizmom in stalinizmom, nc bi zamerili vašim dedkom, da se jim jc godilo dosti bolje kot nam, saj smo sc zavestno borili za dobrobit vseh. In nc zamerimo jim precejšnjo plašljivost, ki jc ob soočenju s kobro stalinizma zajela precejšnje dele intcligcncc. Toda: od kod drznost tem zajčkom, (ki mislijo, da jc njihov komaj vidni repek-levji rep; da so njihovi sckavci, s katerimi tako ljubko glodajo privilegije, strahotni podočniki leva); od kod njim skrajno neinteligentna drznost, da nam fighlcrjcm delijo lekcijo o stalinizmu. Ker vaši dedki, očetje in vi lažcic o novejši slovenski zgodovini, sem prisiljen povedati: nobeden od vas nima za seboj takih bojev proti možnim čistkam kot jaz. Tudi vaše sem branil pred čistkami, vi pa šc sedaj kličete čisikc (nc prvič!) nad mojo glavo. Pred možnimi trdimi posegi sem branil: okrog leta I960 perspektivaše (čeprav se nisem z njimi strinjal) na zelo važnem sestanku v Beogradu; pred trdimi prijemi beograjske praksiste (čeprav sc v marsičem nisem strinjal, sem za obrambo grupe Mihajla Markoviča napisal peticijo zveznem partijskem kongresu in najodgovornejšim v Jugoslaviji in so tudi zato ostali dalj na univerzi kot jc bilo predvideno); čeprav sem sc odločno distanciral od hrvaškega maspoka, sem odgovornim hrvatskim in jugoslovanskim politikom pisal, da sem proti kaznovanju vodij hrvaške partije in študentov (glede prvih uspešno, drugi pa so vsaj dobili manjše kazni kot je bilo pričakovati); ko so množico kakšnih 4000 študentov na Aškerčevi eesti nekateri (nc jaz) hujskali na nasilen spopad ("streljati milico") in ko sc je ta množica zagnala k skupščini, sem jo jaz osebno zadržal pred oboroženim kordonom na Šubičcvi, osebno sem sc postavil v bran študentov v tisti pol metra razdalje, ki je ostal med kolono in oboroženim kordonom in prepričal njenega komandanta, da nc uporabi sile; potem pasem kol študentski poslancev republiški skupščini posredoval izhod, kije bil časten za študente, vlado in skupščino (ob teh dogodkih na Aškerčevi in Šubičcvi so bili vaši dedki in očetje daleč v ozadju); enak časten izhod sem izoblikoval za vse tri subjekte ob zasedbi filozofske fakultete - vse to pa je bil praktični del mojega teoretičnega koncepta o graditvi vsebinske demokracije in pluralizma, ki bosta kvalitetno višja od starega malomeščanskega strankarstva; ker sem teoretično in praktično sistematično gradil tako demokracijo, nisem bil pobudnik, sem bil pa podpisnik "akcije 25 poslancev" in sem sc od vseh poslancev najbolj zavzel, da ni bilo proti njim sankcij, veliko jc tu pozitivnega naredil Kardelj; na milici sem zagovarjal v času študentskega gibanja vse študente, ki so imeli težave, čeprav niso bili "moji"; ko sc jc začel proces proti Četverici, sem zanje (sicer sc nisem politično z. njimi strinjal) takoj interveniral pri najodgovornejših zveznih politikih naj sc pomiloste, saj proces ni bil upravičen in jc zelo škodil slovenski levici. Ali jc bila vsa ta moja dejavnost v prilog čistkam ali demokraciji? Ker vaši dedje, očetje in vi sami za večji del teh mojih načelnih bojev proti čistkam in nasilju dobro veste, so vaša impuliranja o mojem "stalinizmu" skrajna podlost! Ker lažete, vas moram spomniti: bil sem prvi v Jugoslaviji, ki je pred osmimi leti na zgodovinskem posvetovanju v Zagrebu resno opozoril, da lahko nacionalistična in druga malomeščanska hujskanja pahnejo vso Jugoslavijo v najstrašnejšo čistko vseh čistk, v kakšne štiri Libanone, v državljansko in mednacionalno vojno, saj sem čutil odgovornost za smrt vsakega mladega človeka, iz. kateregakoli naroda. Od takrat sem, kot dobro veste, velikokrat javno opozarjal na bližajočo sc grozo in sramoto. Sedaj ko vsepovsod po Jugoslaviji leže trupla mladih iz. vaše gcncracijc in šc mlajših - ali se sedaj kdaj zgane vaša vest, ali se kdaj vprašate, čc niste tudi vi dali kakšen mali prispevek k vsesplošnem malomeščansko-lobističncm hujskanju vJugoslaviji, ki jc pripeljalo do velike nesreče, čc ludi vaši alarmi k čistkam nam menoj in drugimi niso delič duhovne dekadence, ki vodi narode tega prostora v najhujše! Ko sem bil za časa praške pomladi tam v družbi jugoslovanskih filozofov, so mi Slovaki in Čehi dejali, da so v razpravah o demokratizaciji koristno uporabljali moje Prispevke iz. jugoslovanskega simpozija Marx in sodobnost. Po vojni intervenciji Varšavskega pakla sem pisal in objavljal pozitivne occnc tc pomladi, tudi po tem ko so vsi drugi vaši utihnili in koso nekateri poskušali ublažiti oceno brežnjevizma. Zato knjiga Nekaj razpotij samoupravnega socializma ni mogla iziti pri založbi Komunist; zahtevali so, da izločim sedem razprav in še posebej razpravo o češki pomladi, na kar seveda nisem pristal, (zelo jih je motila pozitivna ocena študentskega gibanja v Jugoslaviji). Ali je to moje delo bilo v korist čistkam ali demokraciji? Ker vaši dedje in očetje že desetletja lažejo, moram povedati, da sem v letih 1964-1975 prav jaz največ prispeval k intenzivni demokraciji slovenskega prostora, da sem od leta 1964 intenzivno vnašal pluralistični in kritični dialog v republiško skupščino, v ustavno komisijo, v glavni odbor in kongres Socialistične zveze, v kongrese ZK, vštudentovsko gibanje, v filozofsko organizacijo; da sem v prenovi ZKJ prvi zahteval svobodo raznih struj, da sem na zadnjem kongresu ZK Slovenije na dveh velikih delovnih skupinah dobil večinsko podporo za predlog glede avtonomnih organizacij znotraj združene levice, da sem zastopal predlog o spremembi SZDL v zvezo političnih zvez in na njenem zadnjem kongresu jc dobil polovico glasov moj predlog združene levice sestavljene iz. povsem avtonomnih političnih organizacij; da sem bil med poborniki Temeljne listine Slovenije, ki jc s svojimi stališči o političnem pluralizmu, o mešanem gospodarstvu in samoupravnem socializmu dobila podporo 450.000 slovenskih podpisnikov (nasprotna listina samo 100.000) in da nobena politična stranka Slovenije ni dobila tako množične legitimacije za svoj družbeni program. Če bi se to uspešno uveljavljanje moderne levice v Sloveniji nadaljevalo, bi ona lahko povsem prevladala, ko bi prešli na neomejeni večstrankarski sistem in volitve. Ker pa so vaši dedje in očetje, ki so sc desetletja izdajali za lcvico in ki so svojo kariero katapultirali iz. levega študentskega gibanja, preskočili v osemdesetih letih na bedne pozicije slovenske in svetovne desnice iz 19. stoletja (čisti kapital i/cm, večstrankarstvo ob likvidaciji levice), ste slovenskemu narodu prinesli nekvalitetno vladavino meščanske desnice. Prinesli ste nam nazaj dolino šcntflorjansko, ki pa jc zminirana z moderno socialno-ckonomsko in urbano strukturo (to jc eden od naših rezultatov). Vaši brezobzirni napadi nc izvirajo iz. zmot ali zgrešene načelnosti. Se pač ravnate samo po vzorih vaših duhovnih dedov in očetov, ki so svoja temeljna politična in ideološka stališča spreminjali bolj kamelconsko-bliskovito, bolj brezznačajno kot kdorkoli v Evropi in Sloveniji. Čc bi bilo v vas količkaj poštene demokratične načelnosti, bi svoje napade usmerili nanje. Vaš oče je v eni od svojih metamorfoz izrazil posebno simpatijo za polpotizcm - to pa je najčistejša čistka, za katero stalinizem močno zaostaja. Vaš dedek nam je po neštetih "najglobjih" in "dokončnih" spreobrnitvah sedaj razodel, da poseduje absolutnost absolutne rcsnicc, to pa je seveda duhovna osnova za absolutno oblast. Ko mi podtikate namero stalinističnih čistk, niste v zmoti, ampak gre za zavestno neresnico povsem v stilu gebclsovskc propagande in za najbolj grobo kršenje novinarske etike, ki zahteva vsaj resničnost elementarnih dejstev. Vam in vsem državljanom Slovenije so bila in so na razpolago dejstva glede doktorske disertacije mr. Fahrudina Novaliča: tekst disertacije (315 strani), pisno poročilo komisije (6 strani) in dve in pol uri trajajoča javna obramba. Ta dejstva postavljajo očitek, da smo pripravljali stalinistično čistko, na golo laž. Naj navedem samo nekaj stavkov iz poročila, ki skoraj dobesedno povzemajo dele disertacije: "V uvodu poudarja kandidat, da jc bil razvoj Jugoslavije poln raznih protislovij. Med drugim navaja, da proccs decentralizacije sistema ni spremljala njegova dcctatizacija in daje monopol KI'J/ZKJ še poglabljala hipcridcologizacija in hipcrpolitizacija, ki sta zavirali razvoj posameznika in družbe... Orientacija k samoupravljanju je ostala pretežno lc ideološko programska... Zelo utemeljeno in zelo znanstveno kritično pa mag. Novalič poudarja, da jc povsem deplasirano slabosti in napake določenega družbenega sistema izenačevati z. aktivnostmi spccialnc vojne (143)...Po drugi svetovni vojni smo sami sebi prizadejali več škode kol so nam jo vsi naši sovražniki.." Ta disertacija je tako ostro in jasno naznačila naše lastne jugoslovanske deformacije - in šc zlasti partijski monopolizem in birokratizcm - kot glavne vzroke naše krize, da bi tudi najbolj skromni razum moral skleniti: to nikakor ni niti najmanjši klic k čistki drugače mislečih, ampak k prevladovanju lastnih napak in deformacij. Ker ste me oblatili kot nosilca "čistk" v najbolj napetih slovenskih in jugoslovanskih razmerah, ste s tem pozivali, da se nad menoj izvrši moralni, politični in šc kakšen Unč - in ste sc s tem sami razkrili kot ideologi in pobudniki čistk proti nam, drugače mislečim. Ti vaši postopki pa so sestavni del brezobzirnega boja raznih lobijev za prigrabitev čimvečjega kosa od tistega vsestranskega bogastva slovenskega naroda, ki smo ga zgradili (materialno bogastvo, lastna politična oblast, razviti mediji, velik mednarodni ugled) skupaj slovenski delovni ljudje, socialistični aktivisti in partizani med leti 1941 - 1975. Pričakujem, da se boste javno opravičili, en delček škode pa boste izravnali, čc boste zahtevali, da sc najdejo požigalci moje hiše na Bledu. P.S. Poskusite vsaj enkrat misliti z lastno glavo: kako naj bi bil organizator čistke jaz, ki od leta 1945 do danes nisem imel niti cnc oblastniške funkcije in nobene take funkcijc v vladajoči partiji. ) Ta članek jc bil večkrat poslan Mladini z odločno zahtevo (priporočena pisma s povratnico) po objavi in tudi večini slovenskih dnevnikov, vendar - kot jc običaj v na5i "novi demokraciji" in "vladavini človekovih pravic" - ni bil objavljen. Povzetki UDK 159.923 JAM:K Ml/SEK OCENJEVANJE IN PRESOJANJE OSEBNOSTNIH LASTNOSTI: II. DEL: IMPLICITNA TEORIJA OSEBNOSTI V vsakdanjem življenju ocenjujemo osebnost na podlagi izredno zapletenih kognitivnih shem in prototipov, ki tvorijo ti.implicitno teorijo osebnostne strukture. Članek posreduje najprej kratek pregled psiholoških raziskovanj, ki so bila usmerjena k ugotavljanju značilnosti implicitne teorije osebnosti. Dalje obravnava članek naravo implicitne strukture osebnosti, zlasti rezultate faktorskih analiz, ki so odkrile "pet velikih" dimenzij. Končno sledi razprava o odnosu med robustnimi faktorji implicitne strukture in osebnostnimi dimenzijami, ki so bile dobljene na podlagi objektivnih raziskav osebnostne strukture. UDK 323.15 (450.361 =863)-053.5 SUZANA PERTOT NARODNOSTNA IDENTITETA PRI SLOVENSKIH PREDADOLESCENTIH V TRSTU V uvodnem teoretskem delu so kratko pojasnjeni temeljni teoretski pojmi in koncepcije v zvezi z razvojem narodnostne identitete. Obravnavana so nato vprašanja, ki zadevajo razvoj narodnostne identitete pri učencih slovenskih šol v Italiji. V ta okvirje postavljen ožji raziskovalni problem: ugotoviti jezikovne navade, narodnostno identifikacijo in občutja geografske pripadnosti slovenskih predadolescentov v Trslu. Vzorec 253 učencev je izpolnil socio-demografski vprašalnik, lestvice semantičnega diferenziala in dva projektivna testa, ki so bili obdelani z več statističnimi postopki. Med najpomembnejše rezultate sodijo kj ugotovitve o pomenu jezikovnega koda in jezikovnih navad ter značilnosti Cn narodnostne samopodobe. Le-ta kaže poudarjen samoobrambni značaj: pripad-^ niki skupine tržaških Slovencev se distancirajo tako od italijanske etnične skupine kakor od lastne matične skupnosti. Navaja se nekaj hipotez o vzrokih za tako samopodobo. UDK. 7i/2.02&:929 Stanislavski GORAN BUTINA IGRALSKA TE I IN IKA STANISLAVSKI Članek se začne z opisom nekaterih poskusov in tehnik v igranju, ki so koncem prejšnjega stoletja s pojavitvijo Stanislavskega pripeljale do posebne metode igranja. Šolanje igralcev po metodi, o kateri govorimo, v osnovi sestoji iz treh delov: notranjega dela (internal work), zunanjega dela (external work) in in kreativnega dela (creative work). V igri je cilj čim verodostojneje uprizoriti reakcije človeka v realnosti. Če ima igralecv fantaziji na voljo primeren dražljaj, lahko na ta način izzove reakcijo, ki je blizu "pravi." To je "osnova notranjega dela" igralcev. "Zunanje delo" lahko razdelimo na dve fazi. Prva pripomore k realističnemu igranju, druga k visoki ekspresivnosti. Pomemben inštrument pri "zunanjem delu" je improvizacija. "Kreativno delo" je končna in najvišja faza treninga igralcev. Ta del temelji na ugotovitvi, da se da kreativnost analizirati in da se da tudi aspiracija kontrolirati. i "Metoda" je v članku obdelana z behaviorističnega aspekta, ki je najbolj operativen, spoznanja s tega področja psihologije pa omogočajo tudi nadaljno izpopolnjevanje in razlago "metode." V drugem delu je govor o nekaterih izbranih elementih metode, ki so dodatno pojasnjeni s primeri iz literature. Ti elementi so: izmislek domišljije, predlagane okoliščine, odrska pozornost, sprostitev mišic, koščki in naloge, občutek za resnico in vera, čustveni in čutni spomin ter medsebojni stiki. UOCZ SvamsVavsta GOKAN BUTINA TI IE STAN 1SLAVSK1 ACTING TECI 1N1QUE The arliclc begins with a description of some experiments and techniques in acting, which, with the emergence of Stanislavski towards the end of the last centurv. developed into specific acting methods. Ilie method of training actors which we arc talking about, is basically composed of three components: internal work, external work, and creative work. The actor strives to interpret authentically the real life reactions of a person. If the actor has. in his fantasy, the appropriate stimulus he can then provoke a reaction closc to "actuality". This is the "basis of the internal work" ol the actor. "External work" could be divided into two phases. The first contributes to realistic acting, the second lo potent expression. An important instrument in the external work is improvisation. "Creative w ork" is the final and ultimate phase of the actor's training. This part is based on the assumption that creativity can be analyzed, and aspirations controlled. In this article, the "method" has been treated from a beliaviorist . aspect, which is the most functional. Knowledge drawn from this field of psychology makes a further improvement. and an explanation of this method possible. The second part discusses some chosen elements of the method, which are further illustrated with examples from literature.These elements are: inventing imagination, proposed milieu, stage awareness, muscle relaxation, separate parts and exercises, a feeling for truth and faith, an emotional and sensual memory, and cultivating relationships. \ \ > V \\ '> sytt JANHK MUSEK PERCEIVING AND JUDGING PERSONALITY TRAITS: 11. IMPLICIT THEORY OF PERSONALI TY Abstract Personality assessment in everyday life is based on tremendously complex cognitive schemes and prototypes existing in so-callcd implicit theory of personality structure. First, a brief history of psychological research concentrated upon the identification of basic characteristics of implicit theory is presented in the paper. Second, the nature of implicit structure of personality is discussed, especially the results of various factor analyses extracting "big five" dimensions. Finally, the relationships between robust factors of implicit theory and the factor dimensions of personality obtained by objective methods of personality assessment are analyzed. UDC 323.15 (450.361 =S63)-053.5 SUZANA P I'. RTOT NATIONAL IDENTITY OF SLOVENE PRE-ADOLESCENTS IN TRIESTE The introductory, theoretical part, briefly explains the basic theories and concepts of I he shaping of a national identity. Questions concerning the shaping of a national identitv in pupils attending Slovene schools in Italy arc then discussed. Within this framework is placed a specific research task: to discover the linguistic habits, national identity, and feeling for geographic affiliation of Slovene prc-adolcscents in Trieste. A sample of 253 pupils filled out a socio-dcmographic questionnaire, semantic differential scalcs. and two project tests, which were then processed by several statistical methods. Among the most important results are findings about the linguistic code, linguistic habits and national self image. This self image shows a pronounced defensive character CD individuals in this group are alienated both from the Italian ethnic community n and from their own national community. The article puts forward some hypothesis about the reasons for such a self image. UDK323.269.6 VID PEČJAK MODIFICIRANI MODEL UPORA Modificirani model upora proti totalitarnim režimom se v več pogledih razlikuje od prvotnega modela (1990). V obeh sproži upor pritisk okolja, ki mu sledijo zaznava pritiska ter psihološki odgovori. Upor se nadaljuje najprej v prikriti, nato v odkriti obliki. Na upor vplivajo reduktorji in amplifikatorji. Glavni reduktor je strah in glavni amplifikator upanje, v fazi odkritega upora pa socialna indukcija. V modificiranem modelu je vir (oblast) ločen od destinacije (ljudstva). V viru nastopi cepljenje oligarhije v tri skupine:reformiste. ki pospešujejo padec režima, konservativce, ki ga preprečujejo in sredince, ki se nagibajo zdaj na eno zdaj na drugo stran. Modificirani model vsebuje še dva pomembna reduktorja upora. Prvi je premeščanje cilja na notranjega (kar je največkrat manjšina) ali zunanjega sovražnika (kar pelje v vojno). Drugi je legalna opozicija, ki preusmerja upor v družbeno sprejemljive oblike. Ker totalitarni režimi nimajo legalne opozicije, so morbidni in neizogibno vodijo v samouničenje. UDK 159.9:929 BRENTANO UDK 159.964.2:929 FREUD DUŠAN RUTAR PSIHOLOGIJA SKOZ PSIHOANALIZO I. BRENTANO IN FREUD V našem prvem prispevku o razmerju med psihologijo in psihoanalizo smo skušali pokazati na razlike med Freudovimi koncepti (koncept psihičnih zastopnikov, koncept fantazme. koncept transfera, koncept nezavednega) in Bren-tanovim konceptom, v katerem je skušal utemeljiti psihologijo z empiričnega zornega kota. UDK 159.922.8:314 ANDREJ KOROŠAK RAZLIKE V OSEBNOS TNIH LASTNOSTIH PRI ADOLESCENTIH GLEDE NA DEMOGRAFSKE IN SOCIOEKONOMSKE DEJAVNIKE Raziskave, s katerimi so različni tuji in nekateri domači avtorji skušali dognati povezanost demografskih in socioekonomskih dejavnikov z osebnostnimi lastnostmi, niso dale enoznačnih rezultatov. Vzroke za tovrstno nepri-merljivost je treba iskati v različnih metodoloških pristopih in v aplikaciji merskih instrumentov po eni strani ter v specifiki in kvalitativni drugačnosti kulturnih referenc po drugi strani. Ugotovimo lahko, da so rezultati naše raziskave prav tako pogojevani z značilnostmi konkretnega vzorca in jih s tega vidika težko generaliziramo na populacijo širšega geografskega področja (npr. Slovenije), zato je treba njen prispevek razumeti v kontekstu deskripcije omenjene populacije adolescentov in v specificiranju medkulturnih razlik. Razlike v osebnostnih lastnostih, koncipirane po Cattellovem modelu, med posamezniki, ki izvirajo iz podeželja, in tistimi, ki živijo v mestu, so evidentne. Pri prvih se izkazujejo v večji stopnji submisivnosti. v mo- I čnejšem superegu, anksioznosti. pa tudi v boljši osebnostni integriranos-ti, močnejšem egu in ciklotimnosti ter v nižji splošni inteligentnosti. * V zvezi s povezanostjo izobrazbe kot indikatorja SES z osebnostnimi lastnostmi pa lahko rezimiramo, da smo tudi v našem primeru potrdili hipotezo o pozitivni korelaciji visokega SES z višjo stopnjo inteligentnosti. Ostali izsledki ne sovpadajo z rezultati drugih avtorjev, saj so posamezniki iz višjega SES bistveno slabše integrirani, imajo visok nivo nagonske napetosti, so bolj proten-zični (nezaupljivi), socialno neodvisni in shizotimni. U D C \ 59 .'>2.2.8-3 \ 4 ANDREJ KOROŠAK DIFFERENCES IN THE PERSONALITY CHARACTERISTICS OF ADOLESCENTS IN RELATION TO DEMOGRAPHIC AND SOCIOECONOMIC FACTORS The researches with which various foreign and some domeslic authors have tried to establish a relationship between demographic and socio-economic factors with personality characteristics, has not provided uniform results. 1'he reasons for this kind of incompatibility must be due lo different methodological approaches used and to the application of measuring instruments on the one hand, and lo specific and qualitative differences of cultural reference on the other. We can only infer that the results of our researches similarly presuppose the characteristics of a definite sample chosen and hence, it is difficult to make a generalization that can be applied to a population from a wider geographical area (i.e. Slovenia), which is why its contribution should be understood within the context of the described population of adolescents, already mentioned, and within the specified intcr-cultural differences. i Differences in personality characteristics conceived according to Cauell's model between individuals who originate from rural rcgionsand \ those who reside in urban areas, are obvious. The former exhibit a greater degree of submissiveness, stronger superego, anxiety, as well as a greater personality integration, stronger ego and lower general intelligence. Apropos the interrelation of education, as an indicator of SES. and personality characteristics, we can conclude that we have also in our case confirmed the hypothesis of a positive correlation between a high SES and a higher level of intelligence. The rest of our results do not coincide with those of other authors, since individuals from highcrSES are intrinsically less integrated, have a high level of instinctive tension, arc less trusting, more socially independent and schizoid. UDC VL~S.7.M .(> VID PEČJAK MODIFIED REVOLT MODEL The modified rcsvolt model against a totalitarian regime differs from the first model (1990) in many aspects. Both have a resistance to the environment triggered, followed by an perception of the pressure, and psychological responses. Resistance takes place first in a implicit, then in an explicit form. Resistance is influenced by reducers and amplifiers. The main reducer is fear and the main amplifier is hope, and social induction in the phase of open resistance. In the modified model, the source (oligarchi) is divided from the destination (people). A fission of the oligarchy into three groups occurs in the source: reformists who promote the fall of the regime, conservatives who oppose this, and middle men who veer from one side to the other. The modified model contains another two important reducers of resistance. The first is the transfer of the goal to an internal (which is usually a minority) or external enemy (which leads to war). The second is the legal opposition, which redirects resistance into socially acceptable forms. As totalitarian regimes have no legal opposition, they are morbid and tend to self-destruction. UDC 159.9:929 BRENTANO UDC 159.964.2:929 FREUD DUŠAN RUTAR PSYCIIOLOGY T!IROUGH PSYCHOANALYSIS 1. BRENTANO AND FREUD In our first contribution to the relationship between psychology and psychoanalysis, weVe tried to elaborate some basic differences between Freud's concepts (concept of psychical ideas, concept of phantasies, concept of transference, concept of unconscious) and Brentano's concept of psychology in w hich lie tried lo settle down psychology from empirical point of view. CM CD CO UDK 165.51 DARJA KOBAL OPREDELITVE PROJEKTIVNE IDENTIFIKACIJE OD PRVOTNIH KLEINOVSKIH DO DANAŠNJIH POJMOVANJ Članek obravnava pojav projektivne identifikacije, in sicer kot razvojni in obrambni mehanizem. Uvodni opredelitvi pojma projektivne identifikacije sledi prikaz njegovega diahronega razvoja, ki ga je mogoče razčleniti v tri faze. V prvo se vpisuje izvorna kleinovska konceptualizacija: Kleinova s pojmom projektivne identifikacije ne zaobseže konjunkcije pomenov, ki ju in abstracto izražata termina "projekcija" in "identifikacija"; projektivna identifikacija tudi ni podvrsta identifikacije, temveč prej posebna oblika projekcije, katere predmet je ravno subjektov self. V drugi fazi se pojem projektivne identifikacije dotakne tudi sfere raznovrstnih medosebnih razmerij, zlasti transferno- kontratransfer-nega odnosa med pacientom in terapevtom. V zadnji, tretji, fazi pa obravnavani koncept pokrije tudi proces eksternalizacije, t.j. premeščanja delov selfa na zunanji objekt. V nadaljevanju je govor še o manifestacijah projektivne identifikacije pri psihotičnih, borderline in nevrotičnih pacientih.V tej zvezi se poskuša najti odgovor na vprašanje, kdo se pravzaprav poslužuje . mehanizma projektivne identifikacije: jo srečamo v psihozah, nevrozah, ali nemara celo pri normalnih osebkih? Večinoma se javlja v psihotičnih j procesih, vendar pa se ne sme izgubiti izpred oči dejstva, daje njena funkcija pri različno obolelih pacientih različna. V primeru psihoze projektivna identifikacija oslabi funkcijo preizkusa realnosti in samo moč jaza, v primeru borderline pa je učinek povsem drugačen, zakaj s pomočjo interpretativnega posega terapevt začasno okrepi moč pacientovega jaza in izostri njegovo sposobnost preizkusa realnosti. CO o> CO UDK 165.51 BOGOMIR NOVAK PROBLEM RESNICE KOT ADEKVATNOSTI Človek v praksi še vedno razlikuje med resnico in ne resnico, svobodo in ne-svobodo, ker naleti na takšneali drugačne predikate enega ali drugega pojma oz. vrednote. Resnica in svoboda sta povezani ne le pri Platonu, ampak tudi pri Heglu in Marxu v smislu odnosa med osvobajajočim spoznavanjem -revolucionarnim delovanjem in spoznavanjem nujnosti oz. zakonitosti svobode. Pojma resnice in svobode nista zastarela, ker obe vrednoti pomenita avtentični način bivanja človeka. Vprašanje, na čigavi strani je resnica, odpira problem enakosti ljudi in partijnosti znanstvenega spoznanja. V praksi se srečujemo z različnimi strukturnimi modeli bipolarnosti nasprotij. Usklajujemo tako, da podrejamo akcidence bistvu oz. manj pomembno bolj pomembnemu ali upoštevamo enakovredno zastopanost obeh členov - podsistemov v interakciji. UDK 165.181.1 BORUT PIHLER "TECHNE - POIESIS - PRAXIS - DYNAMIS - PHAINOMENON" V študiji smo poskušali razviti kategorialno formo fenomena znotraj našega koncepta hermenevtične fenomenologije (HF), kot (raz)umevanja in razlage tistega, kar se daje za zavest, pri čemer smo hkrati nakazali strukturne modele desetih fundamcntalnih fcnomenalnih struktur oz. form: strukturne modele form sveta življenja. " Lebensweltformen " (LF): telo, drugi, intersub-jektiviteta, in strukturne modele "simbolnih form" (SF): jezik, mit religija, umetnost, znanost, pisava, sled. Kategorialno formo (KF) fenomena smo razvili iz niza zgodovinskih tematiziranj, pri čemer je bil končni cilj nakazati, v kakšnem smislu se vzpostavlja skozi razltko in moč. UDC 165.51 BOGOMIR NOVAK TI IE QUESTION OF TRUTI1 AS SUFFICIENCY In practice one still draws a distinction between truth and non- truth, freedom and non-freedom, because one encounters various predicates of either conccpt or assessment. Truth and freedom are linked not only in the works of Plato, hut also in those of Hegel and Marx, in the context of relationships between the liberating experience, revolutionary activity, and the recognition of the inevitability of freedom. The concepts of truth and freedom do not become obsolete, because both express a genuine approach to existence. The question of whose side truth is on raises the issue of the equality of all human beings, and the partiality of scientific perception. In practice wc encounter diverse structural models of the bipolarity of opposiles. We harmonise, by subjecting the coincidental to the essential, the casual to the significant, or by respecting the equal participation of both factors, or subsystems, in the interaction. UDC 165.181.1 BORUT PUILER "TECI1NE - I'OIESIS - PRAXIS - DYNAMIS - PI IAINOMENON" In unsererStudichaben wirversucht die kategoriale Form desPhanomens inncrhalb unseres Konzepts dcr hermeneutischen Phanomcnologic (Ill'h) als des Vcrstehens und der Auslcgungjencs. dassich fur das Bcwusstsein gibt. Wir haben zuglcich die Strukturmodcllcn derzehn fundamentalcn phanomenalen Strukturen bzw. Formcn angezcigt: die Strukturmodcllcn der" Lebensweltformen" (LF): Lcib, Andcre, Intersubjcktivitat. und die die Strukturmodcllcn der "symbolischcn Formcn" (SF): Sprache, Mylhos. Religion. Kunst. Wissenschaft, Schrift, Spur. Die kategoriale Form (KF) des I'hanomens haben w ir aus der Reihc dcrgeschichtlichen Tlicmatisierungcn cntwickelt mit dem Zicl zu zeigen. in welchem Sinncsich die kategoriale Form des Phanomensdurch die DilTcrcn/. und Mudit konsliluiert. UDC 165.5V DA RJA KO ISA L CLASSIFICATION OF PROJECTIVE IDENTIFICATION FROM BASIC KLEIN TO CONTEMPORARY UNDERSTANDING The article deals with the phenomenon of projective identification as a developmental and defense mechanism. The introductory classification of the notion of projective identification is followed by an illustration of its diachronic development, w hich can be divided into three phases. In the first. Klein's original conceptualization is recorded: Klein's notion of projective identification does not embrace the conjunction of meanings, which they express "in abstracto" in the term "projection" and "identification"; nor is projective identification a sub-species of identification, hut more a special form of projection, the subject of which is precisely the subject's self. In the sccond phase, the term project identification also touches the sphere of various mutual relations, especially the transfer-contratransfcr relation between the patient and therapist. In the last, third phase, the concept dealt with also covers the process of externalization, w hich is the transfer of parts of the self to external objects. The manifestation of projective identification in psychotic, borderline and neurotic . patients is then discussed. In this connection, an answer to the question of who actually uses the mechanism of projective identification, is at- j temped: do wc meet with it in psyhosis or even in normal persons? It mainlv appears in psychotic processes, but the fact that its function in differently affected patients is different must not be forgotten. In the case of psychosis, projective identification weakens the function of reality tests and the power of the self, in borderline cases, the effect is completely different - with the aid of an interpretative probe, the therapist temporarily strengthens the power of the patient's self and sharpens his capacity to evaluate reality. CO CO UDK 130.1 MATJAŽ POTRČ MODELI DUHA Že stoletja je duša predstavljala uganko običajnemu človeku in filozofom. Razlikovali so rastilnsko in živalsko dušo. Iskali pa so tudi merila za človeško dušo. Jezikovna zmožnost je le eden izmed mnogih kandidatov. Na drugi strani pa je mogoče zaslediti trditve, da človeška duša ni nič izven njenih različnih delnih funkcij. Ena od uporabnosti modelov je v njihovi razlagi dejstev. Razlogi za pomanjkanje modelov duha so bili zlasti v introspekcionistični metodologiji, kot stajo pred stoletjem uporabljali fenomenologija in psihologija. V psihologiji pa smo v istem času prišli do meritev in zakonitosti na področju občutkov pri živalih. Računalniki so ponudili prve modele duha. Ena izvrstnost modelov je. da jih lahko premodeliramo z namenom, da bi bolje ustrezali svojim predmetom. Prav to se dogaja z novo generacijo računalnikov z nevronskimi mrežami, ki posnemajo arhitekturo človeških možgan. UDK 165.191 BORUT OŠLAJ O NEKATERIH PREDPOSTAVKAH NASTANKA FILOZOFIJE I. DEL V spisu opozarjam na nekatere doslej premalo obravnavane vidike nastanka filozofije: Ontološko-strukturne razlike med kretskim in mikenskim kraljestvom in prehod v mitološko-homerski univerzum zgodnje grške zgodovine. V tej relaciji se najbolj čisto izrazi razlika med religijo in mitologijo. Ce sc k temu doda še naraščajoča moč logosa pri Hesiodu. dobimo tri temeljne pojme, katerih razmerje je usodno vplivalo na nastanek filozofije: religija, mitologija, logika. Samo na sebi to razmerjesicer ne predstavlja nič novega, toda smisel teh pojmov ni v njih samih, temveč v njihovem prehajanju. Filozofija tako ne nastane naenkrat, na koncu tega niza. temveč jc njena možnost implicitno vsebovana že v prehodu religije v mitologijo. S tem prehodom je vse odločeno. UDK 130.2:572 VOJAN RUS FILOZOFSKA ANTROPOLOGIJA IN VPRAŠLJIVOST ČLOVEKA 2. DEL Pri vseh drugih bitjih so bistveni fragmenti čvrsto fiksirani v določenih plasteh. Pri človeku pa je mesto bistvenih fragmentov zelo nihajoče in se premika med zelo oddaljenimi plastmi človeške celote. Zato je človek večni iskalec samega sebe. je na večni poti k samemu sebi. V zelo fluidnem in večplastnem bogastvu svojega sveta človek zelo težko najde svoje bistvo, čeprav je le-to objektivno določljivo. V človeku so velike oddaljenosti, nasprotja in nihanja med centrom človeške biti. med človeškim bistvom in človeškim svetom, ki je identičen s človeško celoto. Med tem ko ima človek najbolj izostren in izgrajen center, pa je človeško bistvo tako disperzno in nihajoče, da je človek tudi s tem izjemno bitje kozmosa. Izredno bogata in izredno gibljiva ekscentričnost fragmentov človekove biti in bistva stremi vse do dimenzije kozmične brezkončnosti. To je (lahko) struktura in dinamika bistva vsakega človeškega posameznika in ne samo izbrancev. Človek (posameznik/skupina) ima velik presežek zelo različnih možnosti in tudi s tem je človek izjemno bitje v kozmosu. Zato je človek zelo pogojno, samo delno determinirano bitje in zato je v kozmosu najbolj odprto, najbolj nedoločeno in nedokončano bitje, je I večno vprašljivo bitje. Druga naravna bitja so v normalnih pogojih izpolnjena bitja, človek je po pravilu izrazilo neizpolnjeno bitje. Brezmejni presežek bogastva človeških možnosti nad človeškimi uresničitvami ima koren v sposobnosti zamišljanja. da proizvede brezmejno mnoštvo najrazličnejših uresničljivih zamisli, od katerih človek kot končno časovno-prostomo bitje lahko uresniči le zelo majhen del. UDC 130.2:572 VOJAN RUS PHILOSOPHICAL ANTHROPOLOGY ANO THE QUESTION ABILITY OF MAN. PART 2 In all other beings, essential fragments are firmly in specific layers. In humans, the site of essential fragments oscillates greatly, moving between very distanced layers of the human totality. This is why a human is an eternal self-searcher, he is on an eternal path towards himself. The human, in the very fluid and multi-layered richness of his world, has great difficulty in finding his essence, even though this is objectively determinable. In man are great distances, oposilions and oscillations between the ccnter of the human being, between the human essence and human world, which is identical to the human totality. While the human has the most sharpened and constructed center, the human essence is so dispersing and oscillating, that the human is thus also an exceptional cosmic being. The exceptionally rich and exceptionally mobile excentricism of the fragments of man' s being and essence strives to the dimensions of cosmic infinity. This is (may be) the structure and dynamics of every human individual, and not only selected ones. The human (individual/group) has i a great surplus of very different possibilities and so the human is also an exceptional being in the cosmos. That is why the human is a very \ conditional, only partly determined being, and is thus in the cosmos the most open, most undefined and unfinished being. The human is an eternally questionable being. Other natural beings are. under normal conditions, complete beings, the human is. as a rule, an unfulfilled being. The infinite surplus of the richness of human possibilities over human achievements has its roots in the capability of conception, to produce infinite masses of the most varied realizable ideas, of which the human, as a final, temporal-spatial being, can realize only a small part of. MATJAŽ POTRČ MODELS OF MIND For centuries, the mind has been a puzzle for common man and philosopher alike. Vegetative and animal souls have been distinguished, and the criteria for a human soul have been sought. Language ability is but one of the numerous candidates. On the other hand, one claim is that there is nothing to human mind besides to its various partial functions. One use of models is in explanation of phenomena. The reasons for a lack of models of mind reside in introspcctionist methodology, such as used by phenomenology and psychology a century ago. In psychology, measurements and laws have been achieved for the sensory area. Bchaviorist research has been succesl'ull in the study of animals. Computers have offered the first models of the mind. One of the advantages of models is that they can be remodelled in order to better fit their objects. Such is the case with the new generations of computers, neural networks which mimick the architecture of the human brain. UDC 165.191 BORUT OŠ 1^4 J CONCERNING SOME PRESUMPTIONS ABOUT ORIGINS OF PHILOSOPHY. PART 1 In this essay I point out some insufficiently debated aspects of the origins of philosophy: ontological-structural differences between the Cretan and Mikacnian kingdoms, and the transition to the mythological Homeric universe of early Greek history. The difference between religion and mythology is most clearly expressed in this relation. If we add to this the increasing influence of I Icsiod's "logos", we are confronted with three fundamental concepts, which, in their correlation essentially influenced the origin of philosophy: religion, mythology, logics. This correlation is nothing new. but it is the transition of these concepts, and not the concepts themselves which is significant. Philosophy does not emerge at the end of this sequence, but the possibility of its emergence is implied in the transition of religion into mythology. Everything is determined CO by iliis transition. UDK 17.022.1 JOŽE ŠTER KAJ JE VREDNOTA Vrednota je odnos med subjektom in objektom; problem pa se zaostri, ko se vprašamo, kakšen odnos.Ce je to predvsem čustvenovoljni odnos (za razliko od spoznanja kot racionalnega), smo padli v iracionalizem in vrednotno anarhijo. Zdi se očitno, da vredno ne more biti bolečina, nesreča, škoda ipd., ampak je lahko le korist, sreča, užitek, zadovoljstvo itn. Tak kriterij vrednega pa pomeni, da so vsaka sreča, korist, užitek vredni in obratno.In kaj je komu sreča, užitek, zadovoljstvo? Spet smo očitno v anarhiji. Ce so vrednote subjektivne, potem to logično nujno vodi v anarhijo in s tem v ukinitev samih vrednot, če pa pojmujemo vrednote kot absolutne, potem človek nima več svobode, brez svobode pa ni vrednot in morale. Kako iz tega precepa? Vrednot ni brez človeka. Vrednota je lahko le tisto, kar zadovoljuje človekove potrebe; a ne katerekoli potrebe, ampak le objektivne. Druga meja vrednot so objektivne realne možnosti. Vredno je le tisto, kar je znotraj tega paralelograma.Točneje, to, karje znotraj paralelograma objektivnih potreb in realnih možnosti, je dobrina. Vsaka dobrina pa še ne funkcionira kot vrednota. Vrednota je le spoznana in hotena dobrina, torej to, karje objektivno in subjektivno vredno. Kot vrednota seveda lahko funkcionira tudi slabina in nemožno. UDK 165.1 FRANE JERMAN VPRAŠANJE ZAZNAVANJA IN ZAVESTI Razprava se ukvarja z vprašanjem teoretičnega odnosa do zaznavanja v okviru sodobne filozofije. V pretres jemlje analitično filozofijo (kognitivno filozofijo) ter fenomenologijo. Zanima jo tudi, kako je z vprašanjem zavesti znotraj sodobne psihologije. Avtor pride do zaključka, da nekaterim idejam kognitivne filozofije manjka reflektirani uvid v lastno filozofsko delavnico in nekritično sprejemanje pojma "zdrave pameti". V razpravi je izraženo mnenje, da je poglavitna funkcija zavesti, ki je "znanost" ne more kontrolirati dajanje pomena. co O UDK 316.323.7:211 MARKO KERŠEVAN AMBIVALENTNOST REVITALIZACIJE RELIGIJE V POSTSOCIALISTIČNI DRUŽBI Ambivalentnost revitalizacije religije v kontekstu razkroja socialističnih sistemov izhaja že iz ambivalentnosti odnosa med modernizacijo in socializmom /kot idejo/idealom in "realnim socializmom"/. "Realno socialistični" sistemi so se skušali konstituirati in obnavljati brez vključevanja tradicionalnih cerkvenih religij. Kljub svoji tradicionalnosti so cerkve nasproti tem sistemom lako dobile moderno, avtonomno pozicijo, medtem ko so se sami sistemi oblikovali nemoderno, to je z dominacijo partijske države in njene ideologije nad drugimi podsistemi. Razkroj socialističnih sistemov prinaša dilemo med nadaljnjo modernizacijo in restavracijo tradicionalne cerkvene pozicije. UDK 37.015.2 FRANC PEDIČEK IZ UVODA V PEDAGOŠKO ANTROPOLOGIJO Pedagoška antropologija ima svojo razvojno "predstopnjo" v novoveški filozofiji subjekta (R.Descartes); zatem v psihologiji in sociologiji, pa v različnih družbenih ideologijah. Odsev tega in takšnega razvoja je v pedagogiki snov o učencu kot subjektu in objektu vzgoje, izobraževanja, pouka ob teoretskih vzporednicah individualne in socialne pedagogike. Predmet obeh je otrok: enkrat kot individualno-psihično in drugič kot prilagojevalno-socialno bitje. Antropološka pedagogika pa ni "dialektična sinteza" teh dveh postavk, temveč je povsem nova razvojna kakovost v obravnavanju temeljnih pedagoških vprašanj. Njeno izhodišče jc človek kot mikrokozmos v otroku, mladostniku, odraslem. Pedagoška antropologija je disciplina, ki vzgojo, izobraževanje in pouk otrok, mladostnikov, odraslih teoretsko podzidava in praktično uresničuje iz postavk antropološke pedagogike. UDC 316.323.7:211 MARKO KERŠEVAN AMBIVALENZ DER REV1TALIS1ERUNG DER RELIGION IN DER POSTSOZIALISTISCHEN GESELLSCHAFT Die Ambivalenz der Revitalisierung der Religion im Kontext des Zerfalls der sozialistischen Systemen wird schon vom ambivalenten Verhaltniss zwischcn der Modernisierung und Sozialismus verursacht. Rcallsozialistische Systemen vcrsuchten sicli ohne der Kirchenreligioncn zu konstituiren. So wurden diesonst traditioncllen Kirchen in eine moderne, autonome Position ausserhalb des Systems gewungen. inzwischen die Systemen selbcr unmodern struktriert wurden. d.i. mil der Dominanz des Parteislaates und seiner Ideologic iiber den anderen Subsystemen. Der Zerfall der sozialistischen Systemen bringt das Dilemma zwischcn wciterer Modernisierung und der Wiederherstellung der traditioncllen Position der Kirchen hervor. UDC 37.015.2 FRANC PEDIČEK FROM AN INTRODUCTION INTO PEDAGOGIC ANTHROPOLOGY Pedagogic anthropology has its own developmental "pre-level" in new-era philosophy of the subject (R.Descartes); then in psychology and sociology, as well as in different social ideologies. The reflection of this and such developments in the pedagogic topic of the pupil as a subject and object of education, upbringing, has lessons with theoretical parallels of individual and social pedagogics. The subject of both is the child: once as an individual-mental being and second as an adaptable-social one. Anthropological pedagogics is not a "dialectical synthesis" of these two items, but a totally new developmental approach to the treatment of basic pedagogic questions. Its starting-point is mankind as a microcosm in the child, adolescent, adult. Pedagogic anthropology is a discipline which constructs and realizes the items of anthropological pedagogics in upbringing, education and the lessons of children, adolescents and adults. UDC 17.022.1 JOŽE ŠTER Wf I AT IS OF VALUE Value is a relationship between subject and object: the problem arises when we ask ourselves, what kind of relationship? If it is primarily an emotional-wilfull relationship (different from understanding or rationality), we succumb to irrationality and evaluation anarchy. It seems obvious that pain, misfortune or damage is not of value, but only gain, happiness, enjoyment, pleasure, etc.. However, when using this criterion of value, then all happiness, gain, enjoyment, pleasure are valuable, and vice versa. What do happiness, enjoyment, pleasure mean to an individual? Again we face anarchy. If values are subjective then this leads towards anarchy and the abolition of values themselves. On the other hand, if we consider values to be absolute, then man is no longer free and without freedom there arc no values or morals. What is the way out of this dichotomy? There are no values without man. Only that which can fulfil man's needs is valuable; not all his needs but only objective ones. Other value limits are objective real possibilities. Only that is of value which is found within this parallelogram. More precisely, that which is within this parallelogram of objective needs and actual possibilities are assets. I lowever. all assets are not of value in themselves. Of value is only the realized and wanted asset and therefore only that which is objectively and subjectively valuable. Of course, value may also connote something that is adverse or impossible. UDC 165.1 FRANE JERMAN A QUESTION OF PERCEPTION AND AWARENESS This discussion concerns a theoretical disposition towards perception, in terms of modern philosophy. It discusses analytic philosophy (cognitive philosophy) and phenomenology. It also examines the question of awareness w ithin modern psychology. The author concludes that some concepts of cognitive philosophy lack a reflective insight into their own philosophical workshop, and an unprejudiced view of the concept of "common sense". The discussion points out that the principal function of awareness, which "science" cannot control, is giving things meaning. co co co CO CO CD UDK 316.736:92') Parsons T. VESNA V. G OD IN A SOCIALIZACIJSKA TEORIJA TALCOTTA PARSONSA: ORIS IN ANALIZA SOCIAL1ZACIJSKEGA MODELA Tekst predstavlja socializacijski model Talcotta Parsonsa in to kot enega izmed dveh najpomembnejših delov Parsonsove socializacijskc teorije. Prvi del analizira bipolarnost kot bistveno značilnost Parsonsovega socializacijskcga modela. Izpostavljena je njena navezava na proces reprodukcije družbe, podrobneje pa sta orisana tudi mikro in makro nivo analize socializacijskcga procesa. V drugem deluje podana vsebinska analiza mikro nivoja socializacije, pri čemer se analiza osredotoča na proces socialncga učenja, objektne odnose, dispozicije za potrebe in šc nekatere druge ključne koncepte Parsonsovega konceptualiziranja individualne socializacije. Tretji del teksta prikazuje Parsonsovo razumeva nje odmikov od idealnega poteka socializacijskcga proccsa, v četrtem pa je prikazana konkretizacija sheme AGIL za socializacijski proces. UDK 316.72 (73-81):82.01 IRENA ŠUMI RENESANSA V AMERIŠKI STAROSELSKI LITERATURI. POSKUS SOCIOLOŠKEGA OVREDNOTENJA. Šestdeseta leta, ko seje pojavila ti. renesansa v staroselski književnosti, so čas oddmevnih socialnih gibanj med staroselci v ZDA. Ta gibanja so odločilno oblikovala novo etnično zavest, ki je poudarila vscstaroselsko. panindijansko družbeno, politično in duhovno dediščino. V kontekstu sočasnega gibanja za civilne pravice in drugih socialnih prem i kov v ZDA tega časa so staroselci z vrsto političnih akcij, ki so poudarjala nanovo artikulirano "tradicionalno" ideologijo, pritegnili znatno pozornost nacionalnih medijev. Literarna produkcijajetonovo starosclsko nazorskost verno odslikala. UDC 316.736:929 Parsons T. VESNA V. GODINA THE SOCIALIZATION THEORY OF TALCOTT PARSONS: OUTLINE AND ANALISYS OF A SOCIALIZATION MODEL The socialization model of Talcott Parsons is presented in the text as one of the two most important parts of Parsons's socialization theory. The first part of the text contains an analysis of bipolarity. which is an essential characteristic of Parsons's socialization model. Its relationship with social reproductive processes is pointed out. while the micro and macro levels of the socialization process analysis are also outlined in greater detail. The soccnd pan contains a content analysis at the micro level of socialization. where analysis concentrates on the process of social learning, object relations, needs - disposition and certain other basic concepts of Parsons's conceptualization of an indivdual's socialization. The third part describes Parsons's understanding of discrepancies between actual and ideal socialization process, while a concrete AGIL scheme of the socialization process is presented in the fourth part of the text. UDC 316.72 (73-81):82.01 IRENA ŠUMI RENAISSANCE IN NATIVE AMERICAN LITERATURE. AN ATTEMPT OF SOCIOLOGICAL EVALUATION. The so-called Renaissance in Native literature occurred in the late I960' in a time of decisive movements within Native communities towards forming of a new ethnic consciousness characterized by a new stress on all-Native. pan-Indian social, political, and spiritual heritage. In the context of Civil Rights and other social movements in the US of the time. Natives have managed to gain considerable attention nationwide with a series of political actions based on a newly articulated Native "traditionalist" ideology. The literary production served as. and faithfully reflected the re-establishing of Native values and perspectives. O co OBVHSTILO V prejšnji številki Anthmposa (4-.\l'Wl) jc prišlo v Članku Igorja Ž. Žagarja, Argumentacija v je/i k u proti argumentaciji z jezikom, do neprijetne in strokovni) zelo nehvaležne napake. Na strani 173 hi sc moral predzadnji stavek 1. opombe pravilno glasili: "Namreč, koliko ur pa zadostuje za uspešno opravitev izpita, še /lasti če upoštevamo omejevalno vlogo prislova le'".', in ne:" Namreč, koliko ur pa zadostuje za uspešno opravitev izpita, šc zlasti če upoštevamo omejevalno vlogo prislova pa"?