NOVI MOST EZ SAVO PRI MOJSTRANI.
SflMfl.
Povest, Spisal F, S. Fingar,
XV,
[lena je prejela od doma e tretje pismo, odkar sama ni ni pisala starem, Rdeica jo je oblila, ko je iz kratkih in okornih stavkov gledala nanjo tesna skrb materina. Kakor bi izza pei zrle oetove oi, hrepenee in rosne, take so se ji zdele vrstice v pismu,
Takoj je odpisala, prosila oproenja in zatrjevala, da ima dosti posla in naj jih nikar ne skrbi. Vsako vanejo novico da jim takoj naznani,
Ko je lealo pred njo zapeateno pismo, se je zamislila. Kakor koen, treso se prst, se je dvignilo pred njeno duo oitanje,
Otrok, kje je tvoje srce? Kje tvoja ljubezen?"
Koeni, ugajoi prst je bil oetov prst, tisti, ki je tedil in pritrgoval, da je hranil in odgajal otroka,
Alena je opazovala ta prst in razumela oitek, V srcu jo je zabolelo. Segla je po pismu in ga poljubila,
Nato je naglo odla na poto, da odda pismo, Zdelo se ji je, da oe obuti ta poljub, da bo na pismu dotipal njeno gorko roko in se bo razveselil,
Gospodina, a seveda!" se je oglasila Erna za pregrajo, ko je zagledala Aleno,
Kakor bi umrli! Kar ni ne pridete! A seveda, mladostni ajni veeri, a seveda!"
Alena je bila zbegana in ni prenesla potarii-nega pogleda, ki jo je srepo motril skoz okence,
Oprostite, saj res ni lepo, ko sva sosedi, da me ni bilo. Poboljala se bom!"
Ne utegnete, a seveda, ni ne zamerim, Mlado srce ima svoja pota, svoja seveda!"
Erna ji je hudomuno pomeiknila, da je Alena zardela in se silno razveselila dveh kmetic, ki sta prili po opravku na poto,
Na svidenje, gospodina Erna!"
Alena ni utegnila sei po roki, katero ji je Erna ponudila skoz okence, tako razburjena je odla. Srce se ji je vzvalovilo in jeza jo je trla,
Zavist, bleda zavist! Mar ne vem, zakaj to zbadanje? Vse so enake. Mara ni ni bolja. Celo Smrekarica me drai. Tako neumna nisem, da bi se v vsakega tudenta zaljubila. Ampak sedaj vam nala e ponagajam. e bi ga pri tej prii sreala, roko v roki ga peljem pod Ernino okno, Nala! "
Aleni so arela lica v mrzlem vetru. Brez cilja je hitela po cesti, ki je bila e zmrzla. Pred olo je zagledala Maro in Minko, Mara se je naglo okrenila in odla v olo, Minka pa se ji je pridruila,
Mara tudi!" je pomislila Alena, ker ji je Mara hladno odzdravila in se umeknila,
Kam gre, Alena?"
Alena je skomizgnila z rameni,
Ne vem!"
Minka je opazila kipeo rdeico v njenih licih. Oklenila je roko krog njene in jo tesno stisnila k sebi, Pojdi z mano! Strniko grem povabit na Miklavev veer. Lepo vsoto je prispevala za darila revnim olaricam."
Grem," je odgovorila Alena in se stisnila k Minki kakor otrok,
Kaj tako hiti? Ti si vsa razburjena, Alen-ica," Minka ji je pogledala dobrohotno v aree oi, da se je Alena razveselila,
Ah!" je vzdihnila Alena,
Obe sta potem molali. Ko sta e prili skoz vas in se je za Plankarjem cesta zavila skoz molee polje, je izpregovorila Minka:
Alena, razodeni mi, kaj ti je, e mi zaupa! Ako mi ne, bodi prepriana, da nisem radovedna,"
281
36
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si