iiiiimitmumHii'HHiimmuiuifimftfHimmiinmi
mmHHimmmimmHimimiismmimmiiimiimii
azihaj vsak torek in petek za časa vojne.
Dopisi naj sc frankujejo in pošiljajo uredništvu lista »Mir« v Celovec, Pavličeva ulica štev. 7.
Osebni pogovor od 10. do 11. ure dopold. in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi naj se samo po eni strani lista pišejo,druga stran naj bo prazna.
Rokopisi se ne vračajo, ■iiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimt
Glasilo koroških Slooenceo.
Velja za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom : Upravništvu lista »Mir« v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje vnaprej.
Za in serate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste vsakokrat.
Dopisom je treba za odgovor priložiti poštno znamko.

Leto XXXIII.	Celovec, 3. oktobra 1914.	St. 45.
llllTMITI'IBlHIBMBBBHMil P Hi.II lllMMMiMMMMMMMMBMMMMaMaMMMnM
Bitka na Francoskem — artiljerijski dvoboj.
Skorodane že mesec dni se bije na francoskih tleh med Nemci in Francozi velikanska bitka, podobna velikanskemu dvoboju med nemškim in francoskim topništvom. Neko sliko o tem strašnem boju dobimo iz sledečega poročila iz Berolina:
»Franc pl. Erlevoordt, izdajatelj tednika »Het Leven«, priča boja pri Soissons, slika v svojem listu svoje doživljaje takole: Bil sem izmed prvih, ki so hiteli iz Maastrichta v Liittich, ko je bila trdnjava obstreljevana od 42centimeterskih možnar-jev, katerih gromenje se je slišalo do severa province Limburg. Tedaj smo menili, da je to najstrašnejše, kar prenesejo naša ušesa. V resnici pa je bilo to pravo otročje igračkanje v primeri z artiljerijskim dvobojem, katerega priča sem bil danes pred Soissons. To so bile salve dvajset in še več topov ob istem času. Njihovo bučanje je naraščalo v dolgotrajno gromenje, ki se razlega ob gozdu in je v svojem stokratnem odmevii spominjalo na bučanje od viharja razburkanega morja. Kakor burja se zgrne nad človekom; vse se odigrava še v veliki daljavi, niti postojanke sovražnega topništva ni mogoče spoznati. Pa že to razburja človeka, kar se sliši, četudi se ne vidi, in človek se čuti že tako prevzetega in utrujenega, da je treba napeti vso moč volje in se tako prisiliti k opazovanju.
Vojaki so mi pravili, da prevzame bitka človeka popolnoma, tako da človek čisto neha misliti in ne more več logično sprejemati utisov, ki jih dobiva. Rad verjamem. Jaz si moram vedno iznova zatrjevati, da sem res jaz sam, ki sedi pred šotorom neke-ka častnika, ko nekaj tisoč metrov dalje topovi opravljajo svoje moriino delo. Vsak strel pomeni toliko in toliko sovražnikov manj. En strel morda sto mož, desettisoč pa stokrat desettisoč. Taka je ta vojska. S krvavimi številkami se natančno računi tako dolgo, da se vjema račun.
Vozovi napolnjeni vozijo mimo, bele obveze za prvo silo so vse rdečolisaste, obrazi od bolečin spačeni, pa nihče ne toži.
Vso noč od četrtka na petek je trajal boj pri Soissons. Mesto samo je bilo od vojakov takorekoč zapuščeno, ležalo je kot nekaka naravna barikada med obema sovražnima armadama, nad katero so se križale sovražne granate.
Neki častnik me je spravil preko polja k artiljerijskim postojankam. Artiljerija se od šotora ni videla; mojstrsko je bila skrita v črti več kilometrov za nizkim grmovjem. Povelja so se dajala po vojnem telefonu izpred fronte, tam zopet so dobivali telefo-nična obvestila od pritrjenega balona. Iz bliskanja iz topovskih žrel in po žvižgu strela spoznava izšolan topničar postojanko sovražnega topa.
Čisto drugače je to, kakor si slika to domišljija. Te vojske ni mogoče zapopasti, niti posamezne bitke pri Soissons; ne vidi se nobenega gibanja, nobenega jurišanja, nobenega umikanja, dolge ure ponoči so enake večeru, bobneči topovski dvoboj se naprej in naprej nadaljuje —- to je vse. Le vrhovni poveljnik, središče, kjer se stekajo vse mrežne niti, pozna bojni položaj in ve za izid boja uro poprej.«
Z bojišč.
S SEVERNEGA BOJIŠČA.
Budimpešta, 28. septembra. (Kor.) »Bu-dimpeštanska korespondenca je od merodajne strani prejela poročilo, da so Rusi tudi včeraj na več mejnih krajih v komitatu Ung prekoračili mejo. Naše čete, ki se nahajajo tam, so udirajočega sovražnika zadržale. Praske se nadaljujejo. Iz bližnjih krajev so se podale tja večje čete v podporo naših čet.
LAŽNIVA POROČILA O NEZVESTOBI GALIŠKIH URADNIKOV IN ŽELEZNIŠKIH USLUŽBENCEV.
Dunaj, 26. septembra. (Kor.) »Korres-pondenz Wilhhelm« javlja:	Odkar je iz-
bruhnila vojna, se v gotovih krogih pripoveduje veliko več ali manj fantastičnih poročil, ne da bi se gledalo na to, ako so resnična ali sploh mogoča.
Kot tako poročilo velja tudi verzija, ki pravi, da gališki državni uradniki, posebno železniški uslužbenci niso ostali zvesti državi. Kot dokaz temu se celo navaja, da je bilo več slučajev radi težkih pregreškov, radi zveze s sovražnikom in drugo, sodno kaznovanih.
Te grde laže spozna lahko vsakdo, ki so mu razmere količkaj znane. Vendar se je, kakor doznajemo, v tem pogledu preiskovalo in dognalo, da je vse to prazno besedičenje. Iz tega se lahko poučimo, kako se je pred lažnivimi poročili v teh resnih časih treba zavarovati.
METROPOLIT SZEPTYCKI ODVEDEN V NIŽNI NOVGOROD.
Petrograd, 27. septembra. (Kor.) Grško-katoliški metropolit v Lvovu, grof Szep-tycki, je bil odveden v Nižni Novgorod.
XXX
Z JUŽNEGA BOJIŠČA.
Smrt stotnika Schiemanna.
Zagreb, 27. septembra. (Kor.) Danes je umrl v bolnišnici Rdečega križa stotnik 16. pešpolka, Rudolf Schiemann, in sicer za neko rano. Stotnik je izvršil velik junaški čin, ki je bil odločilnega vpliva za usodo vse divizije. Na lastno odgovornost je napadel s popolnoma utrujeno četo, ki je štela 120 mož, z velikanskim junaštvom mnogo močnejšega sovražnika, ki je branil mejo pri Dobriču. Premagal je sovražnika, ki je v begu zapustil svoje pozicije in zaplenil s svojimi 120 Varaždinci dva sovražna topova, eno strojno puško in mnogo vojnega materij ala.
POHVALA 104. HRVATSKE ČRNOVOJNI-ŠKE BRIGADE.
Zagreb, 27. septembra. (Kor.) Zagrebški župan Holjac je dobil sledečo brzojavko:
»Ravnokar sem prejel od zbornega poveljnika sledečo zahvalo: Zahvaljujem se 104. hrvatski črnovojniški brigadi za njen dosedanji nastop proti sovražniku in izražam priznanje zbornega poveljstva imenom Najvišje službe. Le tako naprej! Ne odnehajte in zmagujte! Prosim Vas, da objavite to poročilo, ki je častno za Hrvate. Bekič, generalmajor.
KRATEK PRESLEDEK V OPERACIJAH.
Dunaj, 29. septembra. (Kor.) Uradno se razglaša: Dne 28. septembra popoldne. Po več kakor 14dnevnih hudih bojih, med ka-
terimi so naše čete prekoračile Drino in Savo, je na južnem bojišču nastopil kratek presledek v operacijah. Vse naše čete stojijo na srbskem ozemlju in se zaenkrat držijo v krvavo osvojenih postojankah zoper neprestane trdovratne boje. Končajo se vedno s precejšnjimi izgubami sovražnika. V zadnjih bojih je bilo z vsem zaplenjenih 14 topov in več strojnih pušk. Število ujetnikov je precejšnje, ravnotako vojaških begunov. Poročila o srbsko - črnogorski ofenzivi so nastala vsled vpada manjših čet v od lastnih čet skoro popolnoma zapuščeno ozemlje na Sandžakovi meji. Da se očvrsti to ozemlje, so se nemudoma storili ukrepi. — Feldzajgmojster P o t i o r e k.
XXX
Z NEMŠKO - FRANCOSKEGA BOJIŠČA.
London, 27. septembra. (Kor.) Reuterjev urad poroča z dne 26. t. m.: Neki nemški aeroplan je letel včeraj preko Duffla v bližini Antwerpna in je spustil dve bombi, ki ste padli v vodo. Popoldne je letal nad Ant-werpnom neki nemški »golob«. Vsled močnega streljanja iz utrdb, se je moral zrakoplov spustiti visoko v zrak, tako da ni mogel preštudirati belgijskih pozicij.
Razno iz vojne.
BEG V AVTOMOBILU.
Neki pruski častnik, ki je bil francoski ujetnik in je Francozom ubežal, pripoveduje v »Wiener Journal«:
Položaj je bil kar mogoče kritičen in vendar ni potekla minuta, da ne bi bil razmišljal, kako da utečem. Nastanili so me v kmetski hiši v nekem prostoru, ki je imel okna na cesto. Tako sem takoj spoznal, kam da so me privedli, ko sem stopal gori po stopnicah; z okna sicer lepo opremljene sobe sem videl v mesečnem svitu belečo se cesto.
Spodaj je ostala straža, nasproti hiši, in je opazovala okno, kakor se je vsaj meni zdelo. Druga je hodila gori in doli pred mojimi vinati, ki so bila seveda zaklenjena; zdelo se mi je, da na beg ni niti misliti, čeravno so se moje misli vedno o tem sukale. Kljub vabeči postelji ob steni — pogled, ki ga že tedne nisem užival in nisem več posteljne prijetnosti okušal — nisem dobil pokoja. Potekale so ure. Spodaj so menda stanovali francoski častniki, slišal sem njihova kratka povelja in loputanje vrat. Končno je postalo tiho. Straža nasproti je izginila. Menda je ni več zanimalo, opazovati še naprej moja temna okna. Oblečen sem se zleknil na postelj in spal . . . vsaj na stražo sem napravil tak utis, ker je odprla vrata in kakor živa sulica obstala na pragu. Preko zaprtih oči sem čutil jasno svetlobo' — dihal sem tiho in enakomerno ... Minule so minute. Vrata so se zaprla. Hoja zunaj je utihnila.
Pretekle so ure, jaz se nisem zgenil. Tedaj začujem oddaljeno klopotanje, ki prihaja bliže in obstane pred hišo. Pozabim na vsako previdnost in skočim pokonci. Avtomobil, francoski avtomobil. Kolikor mogoče tiho odprem okno in pogledam ven. Voznik mora biti že v hiši; sedaj mi je jasna prejšnja straža tam nasproti hiši. Pričakovali so avtomobil. Nisem se več zganil, naslonil sem se na okno in čakal. Srce mi je bilo. Spodaj je ostalo vse tiho. Čudno. Ali so spali? Napravil sem sklep. Bolje mrtev
kakor ujet — kaj se pač more zgoditi, če me presenetijo —- ena krogla in pri kraju je.
Z vso naglico sem iz posteljnih prtičev napravil vrv, jo ovil okoli križa v oknu, trenotek pozneje sem se spustil doli in sedel v avtomobil. Naprej je šlo z največjo naglico. Kar naravnost tja, odkoder smo prišli. Mesec je svetil. Od leve sem je prihajalo nekaj — Francozi . . . zdivjal sem mimo — sti-eli za menoj — jaz sem divjal naprej. Moja desnica je omahnila — tu nekaj ni bilo v redu — prijel sem torej z levico. Iz moje desnice je kapljalo nekaj toplega.
Petdeset kilometrov sem moral že imeti za seboj, ko prijezdi nenadoma nova patrulja — ulanci. Deset minut pozneje sem bil pri svoji četi. Trije prsti so mi manjkali, pa bil sem prost.
KAJ PRIPOVEDUJE SRBSKI PESNIK.
Iz Budimpešte ima »Tagespost« z dne 18. septembra tole poročilo: »Med vojnimi ujetniki timoške divizije, ki so sedaj v taboru pri Kenyermezò«, se nahaja tudi znameniti srbski pesnik Velibar Uroševic. Bojeval se je proti Avstro-Ogrski kot častnik in je pri Mitroviči spoznal hrabrost naše armade. Žalostno usodo svoje domovine spoznava jasno kakor malo njegovih rojakov. Poln silnega narodnega navdušenja, si ne prikriva, da je Srbija pahnjena v brezno od svojih slabih svetovalcev. Uroševic je eden izmed najbolj potrtih prebivalcev ujetniškega tabora. Kljubtemu je razkril položaj Srbije nekemu ogrskemu častniku, ki je vodil transport (prevažanje) ujetnikov. Priznanja srbskega narodnega pesnika, ki je obenem goreč srbski patriot, osvetlijo marsikatero temno točko srbske tragedije:
V naši armadi — tako je pripovedoval srbski pesnik-je mnogo častnikov (oficirjev), ki niso za vojsko. Te oiicirje so pa terorizirali tisti, ki jih bo nekoč zgodovina pokazala kot grobokope srbskega naroda. En del srbskih častnikov je popolnoma pod ruskim vplivom. Njih voditelj je ruski polkovnik princ Arzen Karagjorgevič, brat kralja Petra. Princ Arzen je v nepretrgani zvezi z rusofilnimi častniki.
Danes je znano vsakemu Srbu, da je za nas vse izgubljeno, da ta vojska ni bila provocirana od Srbov, ampak d a j e S r b i j a le orožje v roki ruske politike. V Srbiji bivajoči ruski častniki sami pripovedujejo, da so se glede Avstro-Ogrske pre-varili, ker so zagotovo pričakovali punt ogrskih narodov. Mislili so, da se bodo povrnili časi 48. leta in da bo Ogrska propadla vsled notranjih razporov.
Ruski hujskači, ki nas izročajo poginu, izjavljajo sedaj, da nas zato ne morejo podpirati z vojaki in živežem, ker da so sami v resni nevarnosti. Namesto da bi nas Rusija podpirala, pa srbsko ljudstvo naprej hujska, da naj z vpadi vznemirja Ogrsko. Posledica te hujskanje je ta, da sem s 5000 tovariši tukaj. Moje srce krvavi, če se zmi-slim, da je moj narod za vedno izgubljen. Ko se je začela vojska, smo mogli v osvojenih krajih rekrute le z obotoženo silo vleči v vojsko. Tisti vojaki, ki so se udeležili balkanskih vojsk, so se nove vojske najbolj prestrašili. S tako armado ni mogoče voditi nobene vojske. Vrhutega razsaja v naši deželi najstrašnejša beda. Revščina je večja, kakor se je mogoče misliti. Vojakom primanjkuje obleke in oskrbe. Zmešnjava je po celi deželi.«
JUNAŠTVA HRVATSKEGA ČASTNIKA.
Zagrebški »Obzor« poroča: Hrvat podpolkovnik Emil pl. Bug ar in je poveljnik kiszent-mikloške konjeniške artilerijske divizije. Tudi ta divizija je bila poslana na severno bojišče.
Nekega dne je dobila povelje, naj s par eskadroni konjenice zadrži poldrugi kor ruske armade tako dolgo, dokler se naše čete ne zbero in preidejo v ofenzivo. Pod-podpolkovnik Bugarin je zbral okrog sebe svojo divizijo in jo nagovoril: »Slavno delo nas čaka, na katerem nas bodo zavidali vsi ostali. Hvaležni bodimo Bogu, da je prav naša divizija izbrana, da izvrši ta slaven posel.«
Drugi dan se je napotila divizija, da zavzame pozicije. Ko so konjeniške patrulje dognale, kje se nahaja sovražnik, je četa pričela z ognjem. Naši topovi so sijajno streljali in povzročili silne izgube v vrstah
ruske vojske, ki je napadala v stisnjenih vrstah brez artiljerije. Te izgube so bile tako velike, da je sovražnik jel bežati. Podpolkovnik je poslal za bežečimi Rusi par topov, ki so se sovražniku tako približali, da so bile mahoma vse njegove formacije razbite.
Po preteku več ur so se Rusi vrnili v veliki premoči in pod zaščito artiljerije. Tojda naša divizija jih je tako* energično napadla, da dolgo časa ruska artiljerija ni mogla zavzeti ugodnih pozicij in vsled tega tudi_ ni mogla pričeti z uspešnim ognjem. Častniki in vojaki so ne glede na čast in položaj v polnem obsegu storili svojo dolžnost, ker so se vsi zavedali svoje naloge, da morajo do določenega časa zadržati sovražnika.
Podpolkovnik Bugarin je bil ranjen v ramo, ne da bi to opazil. Ko ga je vojak na to opozoril, mu je velel, naj mu rano obveže. Koj nato pa je vedel svojo divizijo na naskok.
Bitka je trajala 16 ur, a naša divizija je v vseh teh bojih ne samo junaško obdržala vse svoje pozicije, marveč je celo zavzela več novih. Obenem je sovražnika s spretnimi manevri tako preslepila, da je bil prepričan, da mu stoji nasproti desetkrat močnejša četa. Med tem so se naše ostale čete v popolnem redu zbrale, se razvrstile in odšle v bitko, ki se je za Ruse nesrečno končala.
Za ta junaški čin je bil naš rojak podpolkovnik pl. Bugarin odlikovan z redom železne krone III. vrste in z vojno dekoracijo. Bugarin je prvi hrvatski častnik, ki je bil v tej vojni odlikovan na bojišču.
NA POLJU — MRTVIH.
V »Edinosti« z dne 24. sept. čitamo tole cenzurirano poročilo:
Neki duhovnik, ki je bil dobil dovoljenje, da je truplo nekega padlega nemškega častnika spremljal iz Saarbriickena v domovino, opisuje v »Kolnische Zeitung« svojo vožnjo tako-le:
Dne 23. avgusta ob 2 popoldne so imele nemške čete ob zveneči glasbi svoj vhod v mesto Luneville, ki so je zavzele prejšnjega dne z naskokom. Istega večera smo dospeli mi z avtomobilom v Luneville. Da smo šli medpotoma preko svežega bojišča, tega se radi teme niti zavedali nismo. Pač je ležalo na deželni cesti, ki vodi notri preko bojišča in ki je bila sama tudi del bojišča, neštevilo poginjenih konj, deloma še s sedlom in vso opremo, ali da je razen mrtvih konj ležalo stotine trupel padlih boriteljev v cestnih jarkih in desno in levo na poljih — to grozno spoznanje se nam je razkrilo šele naslednjega jutra, ko mi je postalo jasno, zakaj so prejšnjega večera vso daljno poljano — ki je nudila sliko grozne lepote — razsvetljevali strašni požari. Mi smo menili, da prihaja ta svit od ognjev v taborih, v resnici so pa bili požari, ob katerih strahotnem šviganju so vojaki preiskovali bojno polje, iščoč težko ranjene in mrtve.
S stolpov Lunevilla, ki so se jj.m ostre silhuete odražale od zvezdnatnega nočnega neba, je bila ura 9, ko smo se pripeljali v mesto.
Noč smo prebili v avtomobilu in utrujenost in naravna iznemoglost po vseh uti-sih prejšnjega dne sta nam pomogla do novega, četudi nemirnega spanja. Naslednjega jutra smo se odpeljali iz Lunevilla in smo imeli v naslednjem trenotku pred seboj velikansko bojišče, preko katerega smo se bili vozili v temi prejšnjega večera. Kdo bi mogel opisati strašni pogled na to poljano mrtvih?! Tu so ležali mrtvi sovražniki z razstreljenimi telesi v cestnih jarkih, na obronkih in bojiščih, na planem, pod in poleg svojih konj — strašne slike. Roke, otrpnele v odbojni kretnji, ali skrčene v smrtnem boju, obrazi pokriti s krvjo in prahom, spačeni od bojne besnosti in smrtnega strahu. Zapuščeni vozovi za municijo, deloma prevrnjeni, kolesa zlomljena. Raztrgani in umazani kosi uniform, orožja vseh vrst, na-gromadena v gore. Strašno je besnela tu vojna furija; smrt je imela svojo žetev. Grozni duh po krvi, ki je napolnjeval vso okolico uro daleč — se je združeval tu s hlapi potu in trohnjenja v dušljiv vzduh. Ali niti enega trupla nemškega vojaka nismo videli. Velike sveže gomile, skrbno vzravnane in obgrajene, opremljene z lesenimi križi, so
napovedovale grobove v masah, v katere je že položila tovariška zvestoba naše padle junake k večnemu počitku. Tu kakor po-vsodi so naši vojaki najprej skrbeli za pokop naših padlih.
Pot nas je vodila v Einville k poljskemu lazaretu štev. 7. Koliko neizrečnega gorja! Dva večera sem preživel tu, njiju groza mi ostane nepozabna. Tu leže umirajoči, morda že mrtvi, težko ranjeni v veliki vili, ki je bila last nekega francoskega notarja — mož poleg moža. In leže pod milim nebom, še ne obvezani, na travi velikega vrta pred hišo, noč in dan. Zdravniki delujejo z uda-nostjo, ki ji ni primere, ali niso kos velikanski nalogi. Šli smo, tipajoč v temi, korak za korakom, da ne bi zadeli ranjencev
—	stopali smo preko njih. Prisluškoval sem preko temne trate, kjer so ležali glava ob glavi. Grozna tihota! Le tupatam se je čulo tiho ječanje. Potem zopet grobna tišina. Ali so mrtvi? Ali umirajo? Ne vemo. Globoko sta mi sezala v srce gorje in beda težko ranjenih, ki so noč in dan ležali pod milim nebom. Nikdar ne pozabim slike iz Einvilla ob kanalu Rene-Marne in tesnobnega vzdu-ha krvi tega strašnega kraja.
In potem sem našel mrtveca, ki naj bi ga dovei žalujoči vdovi, da v domovini dobi mesto večnega počitka pri svojih dragih: mladega častnika, ki je malo dni pred mobilizacijo stal pred menoj s svojo mlado ženo pri oltarju, da blagoslovim njiju zvezo za življenje! In danes že leži kot eden padlih junakov v svoji krvi pred menoj! Francoski prebivalci Einvilla, ubogi dninarji, so mi pomagli poiskati mrtvega iz grozovite žetve.
V	potu svojega obraza so delali na tem žalostnem delu, a ko sem jih hotel odškodovati, so — odklonili. »O ta mladi hrabri častnik!« so vzkliknili, »kaka žalostna usoda, uboga žena! Ne, kristjani smo, ne sprejmemo ničesar!« Ni mi možno, da bi poplačal njihovo uslugo. Vsem sem podal roko in se zahvalil globoko pretresen.« Po vaški cesti prihaja žalosten sprevod. Spredaj katoliški duhovnik dotične vasi, častitljiva glava sivih las, poleg njega kaplan. Za njima šest voz s konji, ki so jih vodili kmetje.
V	kupih so ležali na njih mrtvi — veliki skupni grob poleg pokopališčnega zidu jih je sprejel k večnemu počitku.
Pot me je vodila proti domu s tihim mrtvecem. Še enkrat smo se ustavili pred lazaretom, v katerem je ležalo truplo polkovnika, ki je podlegel težkim ranam. Pristopili smo globoko pretreseni k smrtnemu ležišču. Položen j ebil na tla in pokrit s plaščem. Čelada in meč na prsih, ležišče odi-čeno po zvestem slugi s cvetjem — tako leži tu, a obraz je vzlic težkim ranam izražal najgloblji mir. Prinesli so krsto za silo in vzel sem tudi tega mrtveca na svoj avto, da ga popeljem v domovino k njegovim dragim ... .	i rs
IZDAJALCI NA VZHODNEM PRUSKEM.
»Norddeutsche Allgemeine Zeitung« piše: Iz pisem vojnih poročevalcev je dognano, da je pri bojih na vzhodnem Pruskem v mnogih slučajih igralo svojo vlogo
—	izdajstvo. — Tako so na primer mlinarji s primernim postavljanjem vetrovnic izdajali, kje je nemška artiljerija. Tudi so domačini Rusom kazali pota in steze. Kdor vzhodne Pruske ne pozna, bi utegnil misliti, da so bili ti izdajalci ljudje, ki so rojeni in vzgojeni na vzhodnem Pruskem. Tako je zapaziti v Berolinu nevoljo, ki meče svoje sence na pribegle ljudi iz vzhodne Pruske. Stvar je pa drugačna. Še pre-dno je svet govoril o ruskih oboroževanjih, je delal v obmejnih krajih ruski rubelj. A podkupljeni niso bili Prusi, ampak tista sodrga, ki se je pritepla v one kraje, da bi špi-jonirala. Kak uspeh je imela ta špijonaža, se pozneje pojasni na podlagi uradnega ma-terijala. Da bi se bile stare pruske rodovine udeležile tega početja, je popolnoma izključeno. Tam so se pač potepali različni elementi, ker je meja blizu. V juniju se je v Eydtkuhnenu govorilo manj nemško, kakor rusko in francosko in ženske so nosile francoska krila, ki sicer na vzhodnem Pruskem niso znana. Že takrat se je marsikaj govo-rilo o virih tega luksusa, a na vohunstvo in izdajstvo ni nihče mislil. Čim je pa nastala vojna, se je vse pojasnilo in marsikak ruski agent je prejel zasluženo kroglo. Kakor tod so se naselili tudi drugod ljudje, ki so
bili v ruski službi. Tudi ruski kmetijski delavci so marsikaj ponesli čez meje, kar se je izrabilo sedaj v vojni. Pruse same pa ne zadene nobena krivda.
NOVA POLJSKA POLITIKA NA PRUSKEM.
Krakov, 27. septembra. Poznanjski dopisnik »Nowe Reforme« noroča svojemu listu; Na Nemškem je poljsko vprašanje dobilo čisto novo obliko. Na vsak korak opaziš, da se je začelo s Poljaki drugače ravnati. Tozadevna naročila prihajajo iz Bero-lina. Poljaki morejo zdaj zborovati brez običajnega policijskega varstva. Na vseh kolodvorih se prodajajo poljski časopisi. Mirno se lahko reče, da je poljski jezik začel dobivati zopet nazaj svoje pravice v cerkvi, šoli in v uradu.
KAKO RAVNAJO RUSI Z UJETNIKI.
»Grazer Volksblatt« poroča z dne 25. septembra; »Zadnje dni so došle od ogrskih podložnikov, predvsem od vojakov, pisma iz ruskega vojnega ujetništva, ki vsa poročajo, da ravnajo Rusi z ujetniki zelo prizanesljivo in lepo. Tako je poslal advokat iz Budimpešte dr. Artur Hajdu preko Carigrada poročilo, ki pravi: »Bodite pomirjeni, ker v ruskem vojnem ujetništvu se mi godi dobro.« — Rezervni poročnik Nikolaj Engel je pisal; »Naznanjam Vam, da sem v ruskem ujetništvu. Rusi ravnajo z nami kakor s tovariši; dobivamo isto menažo in plačo kakor oni.« — Karol Weifi, mlad mož iz Arada, piše svojim staršem: »Konec prejšnjega meseca sem bil ranjen in sem prišel v rusko vojno ujetništvo. Z menoj ravnajo lepo in enkrat na mesec smem tudi pisati pisma domov. Meni pa se ne sme pisati.«
JUNAŠKI STOTNIK.
Pri prehodu čez Drino se je v zadnjih bojih posebno izkazal neki avstrijski stotnik, po rodu Srb. Peljal je 180 prostovoljno priglašenih vojakov prvi čez Drino med strašnim srbskim ognjem. Vztrajal je s temi možmi cel dan in celo noč onstran reke med najhujšim ognjem. Ko mu je zmanjkalo municije, je poslal dva moža ponjo. Spal je sam s svojim oddelkom pod hribom, na katerem so gromeli srbski topovi. Kljub temu ni izgubil nobenega moža, razen nekaterih ranjencev. Na čepici je imel šest lukenj, narejenih od srbskih strelov. Ostale čete tokraj Drine so mislile, da je že davno ujet. Drugi dan se je pa brigadi, ki je prekoračila reko, na veliko veselje zopet pridružil. Stotniku je ime Turudija, ter je dobro znan v tržaških slovenskih krogih, izza časa, ko je služboval v Trstu kot nadporočnik 4. bosansko-hercegovskega pešpolka.
KOLERA.
Dunaj, dne 27. septembra. Zunanje ministrstvo poroča, da sta se dne 27. m. m. pojavila na Dunaju izmed vojakov, ki so prišli ranjeni iz severnega bojišča, dva slučaja kolere.
Iz Budimpešte pa je došlo poročilo ministrstva, da se je dne 26. m. m. pojavil v Nagy Mergyer, v Radovani in Ubsoku po en slučaj, v Tokodu pa 7 slučajev.
Dunaj, 28. sept. (Kor. urad.) Sanitetni oddelek notranjega ministra poroča: 27. sept. zvečer je bil v Tišinu (Teschen) v Šleziji konstatiran slučaj kolere. Gre za neko dne
26.	septembra s severnega bojišča došlo osebo.
Dunaj, 28. sept. (Kor. urad.) Zdravstveni oddelek ministrstva za notranje zadeve poroča: Dne 28. sept. je bilo konstatiranih: po dva slučaja kolere na Dunaju, po en slučaj v Zižkovu na Češkem in v Tišinu v Šleziji in to bakteriološkim potom. Gre za osebe, ki so dospele s severnega bojišča.
Po poročilih z dne 28. m. m. je bilo v Dobrumilu v Galiciji konstatiranih 22, v Podgorcu v Galiciji pa 9 slučajev kolere pri vojakih.
KOLERA NA OGRSKEM.
Budimpešta, 28. sept. (Kor. urad.) Kakor poroča ministrstvo za notranje zadeve, je bilo v provincah 11, v budimpeštanski bolnišnici sv. Gerhardta pa 8 slučajev kolere.
GRKI V ALBANIJI.
Rim, »Tribuna« poroča iz Valone z dne
27.	m. m.: Brzojavni urad v Beratu je obvestil valonski brzojavni urad, da so Grki
zasedli Berat in da je par grških bataljonov na trdnjavo Berat razobesilo grško zastavo. Brzojavna zveza med Beratom inValonoje sedaj pretrgana.
Ranjenci in bolniki v Celovcu.
Rezervna bolnišnica štev. 1, „Waisenhaus-kaserne":
N. r. Koprivc Henrik, pp. 87, 8; inf. Čampa Andr., pp. 17,13; n. r. Pugelj Jožef, pp. 17, 10; des. Polter Janez, pp. 17, 4; inf. Arh Janez, pp. 17, 10; n. r. Pezdevšek Avg., pp. 87, 3; četov. Petsche Jožef, pp. 17, 4. m. k.; inf. Lapuš Gabrijel, pp. 17, 12; inf. Stiplovšek Janez, pp. 87, 8; inf. Božiček Anton, pp. 17, 11; inf. Vagaja Gregor, pp. 17, 4. m. k.; inf. Hafner Jožef, pp. 17, 11.; inf. Ambrožič Jan., pp. 17, 4. m. k.; inf. Merhac Jož., pp. 17, 4. m. k.; ognj. Tomandl Gottfr., p. t. p. 7, 3; četov. Wolf Franc, pp. 17, 5; n. r. Kuvet Hubert, pp. 87, 11 ; n. r. Komar Janez, pp. 87, 7; inf. Keršič Janez, pp. 17, 4; n. i\ Eller Anton, pp. 87, 4; lovec Sarnig Leopold, plb. 8, 4; inf. Nestler Jožef, pp. 7, 15; korp. Penič Viktor, pp. 87, 9; inf. Anderlu Anton, dpp. 26, 6; des. Ban Janez, pp. 97, 7; četov. Wanut Tomaž, pp. 97, 4; korp. Jager Štefan, p. t. p. 9, 2; inf. Tretjak Janez, pp. 87, 1; lov. Schwegel Rudolf, plb. 8, 2; n. r. Pregl Andrej, pp. 47, 6; n. r. Krump Franc, pp. 87, 7; inf. Zirngast Rup., pp. 47, 13; korp. Kruleč Janez, dpp. 26, 6; inf. Plisca Anton, pp. 97, 6; inf. Pontin Franc, pp. 47, 13; n. r. Sorgo Janez, pp. 97, 6; lov. Korinšek Franc, plb. 7, 2; inf. Knez Janez, pp. 97, 7; inf. Germ Peter, pp. 87, 1 ; inf. Robnig Anton, pp. 87, 1; n. r. Mandel Marko, pp. 97, 10.
Šola poti Križno goro:
Lovec Widner Franc, plb. 9, 2; des. Tominc Janez, pp. 17, 1; inf. Debevec Franc, dpp. 27, 11; inf. Trampitsch Franc, pp. 7, 15; četov. Korb Jožef, pp. 7, 15.
Sirotišnica sester uršulink:
Inf. Rogulje, pp. 17, rojen pri Novem mestu. Patrulni vodja Smejkar Janez, pp. 17, iz Kranjske gore.
Marij anišče:
Od 7. pešpolka: inf.Wiesstòcker Herman, 16. komp.; inf. Ottowitz Karl, 9. k., strel skozi pljuča; inf. Ignacij Pojanitz, strel v desno nogo; nad. rez. Luka Mòri, strel v desno roko; inf. Jožef Hinteregger, 16. k., strel skozi pljuča; nad. rez. Jožef Preslaus, 15. k., strel v desno roko; inf. Anton Lackner, 7. k., ranjen od šrapnela v nogo; inf. Jožef Reiter, 15. k., ranjena desnica; inf. Vinko Demel, 2. k., obstreljena desnica; inf. Peter Egger, 14. k., ranjen v nogo; des. Henrik Mattersdorfer, dpp. 4, ranjena desnica; Jožef Zegina, dpp. 4, ranjena desnica; nad.rez.Franc Žaleč, pp. 17, obstreljen; inf. Jožef Tersche, pp. 17, 15, strel v stegno; inf. Šimen Kramonč, pp. 17, 13, ra-nj ena desnica ; enol. prost. korp. Robert Craset, pp. 17,11, ranjena levica; poljski lov.bataljon št. 8: lovec Jožef Petraz, obstreljena desnica; nad. rez. Janez Scherschon, strel v nogo; lov. Miha Riemc, nad. komp., strel v levo nogo ; topničar Franc Želč.
Ranjenci v c. in kr. rezervni bolnišnici št. 1.
(Jezuitska vojašnica, ljudska šola na Bismarckringu, gimnazija in Musiksàle.)
Pešpolk št. 7:
Korp. Florijan Pipan, 1. nad. k., inf. Florijan Aspernik, 3. nad. k., inf. Šimen Schram-mel, rez. inf. Janez Steharnigg, Tomaž Gra-buschnig, Julij Tranegger, Anton Progart, Rajmund Deutschmann, Janez Gorin, Jurij Kos, Janez Šteharnik, Lojze Pichler, rez. če-tovodja Franc Loigge, desetnik Jožef Pečnik, rez. inf. Vid Kanačnik, korp. Ignacij Wiederschwieger, rez. inf. Nikolaj Trinajstič, častniški sluga Aleš Pichler, korp. Matija Gasparin, inf. Rajm. Rupič, Ign. Harter, Albert Scheiber, Ign. Gasser, Franc Lam-brecht, Janez Schleiner, Štefan Wieser, Franc Spitzer, Friderik Unterkofler, Luka Stam-pfer, Frid. Steinkellner, deset. Karol Koller, inf. Jurij Kòferle, četov. Ferdo Schluder-mann, tambor Karol Zegonigg, inf. Miha Pečnik, Peter Slaminer, nad. rez. Jožef Lan-ker, inf. Karol Schaunig, Franc Janežič, Lu-dovik Lambrecht, nadomestni rezervisti Franc Hanžekovič, Janez Kawaser. rez. inf. Viktor Kosina, Anton Rado j kovič, Jožef Pe-risser, Feliks Sonnieitner, Peter Sattler, Luka Klančnik, Filip Kulterer, Jakob Kirch-
heimer, Peter Park, Franc Schluga, Anton Muškovič, Feliks Serajnik, Jožef Bartl, Anton Ratzer, Janez Rožič, Blaž Pereša, korp. Herman Deleselao, rez. korp. Janez Schuller, nad. rez. Albin Furlan, Janez Milešik, Miha Thaler, rekrut Matija Savitzer, inf. Miha Oraš, rekr. Martin Ražun, korp. Matija May er. rekr. Wilibald Slamanik, inf. Miha Moderč, des. Karol Hinnler, inf. Karl Unterwaiditzer, četov. Alojzij Wager, inf. Lojze Žigart, des. Antvn Kuchling, inf. Jakob Hofer, korp. Friderik Wigesch, rez. inf. Janez Rappelnig, rekrut Matija Gratzer; infanteristi Janez Stranitzer in Andrej Hutter, Šimen Krampi. Vinko Prettner, nad. rez. Marko Dobner, rez. korp. Matija Strauss, rekrut Feliks Hu-delist, korp. Martin Schwarz, štabni narednik Franc Wulz, korp. Franc Starmoš, infanteristi Kristijan Zaufenberger, Kašpar Brenčič, des. Jož. Vedenig, korp. Janez Per-chinig, inf. Janez Roscher, Jožef Maidich, Karl Brešič, Janez Schneider reete Zechner, des. Leonard Unterguggenberger, inf. Kristijan Niedermiihlbacher, Ludo vik Lauseg-ger, des. Žiga Maister, inf. Rud. Katholnig, narednik Ferdo Wulz, inf. Jožef Vouk in Viktor Prasser.
Domobranski pešpolk št. 4:
Inf. Jožef Vasiček, Lambert Lòtsch, Valentin Maurer, Matija Didl, Ivan Stramer, Janez Frischmann, Gašpar Boslič, Ferdo Tiffner, Anton Selva, Makso Seiche, Boštjan Reineska, David Wabnegger, Janez Oblak, korp. Lojze Pokršnik, Janez Hodan, inf. Karl Folič.
Pešpolk št. 17:
Inf. Gašpar Posnitsch, korp. Rudolf Kunz, inf. Janez Miiller, inf. Franc Burjek, Jurij Peschel, Ivan Kuhar, korporal Jurij Puch, četov. Miha Gerkmann in Alojzij Omeječ, rez. inf. Alojzij Ipavec, Jožef Mlakar, Martin Dolenc, desetnik Jožef Jakše, infanteristi Jakob Vrečar, Anton Černe, Janez Boni-fašič, Jožef Ravišček, Valentin Dolenc, Janez Marin, Franc Dornek, Anton Pavlenič, Vinko Lukežič, Matija Jeran, Franc Jurkovič, Janez Pohe, Janez Kastelic, Valentin Gril, Jožef Hafner, desetnik Martin Prozelj, infanteristi Peter Kump, Jakob Prosen Anton Bobnar, Viktor Sosiek, Anton Pichler, Franc Smolič, Anton Krajnc, Janez Hočevar, Jožef Luzar, Rudolf Smolej, Rihard Miiller, Jožef Leskošek, Franc Škupek, Janez Pelčič, Janez Bezjak, Alojzij Tratnik, Štefan Grilj, Jožef Debeljak, Janez Nadu, Franc Ulčar, Franc Hrovat, Janez Bajt, Miha Mausar, Blaž Morela, Anton Majdič, Alojz Kernec, Ivan Keše, Ivan Bartol, Boštjan Puselj, Franc Bojč, Jernej Prijatelj, Ivan Repše, Ivan Widrich, Anton Rekelj, Martin Volk, Franc Jekus, Anton Medja, Franc Je-benčič, Janez Mislij, Janez Basa, Anton Krašovec, Jožef Petrovčič.
(Dalje sledi.)
Dnefne novice in dopisi.
25 let knez in škof lavantinski. Dne
27. septembra je preteklo 25 let, odkar so bili dr. Mihael Napotnik imenovan za kneza in škofa lavantinskega. Prevzvišeni slavljenec, znan po širni Avstriji zlasti kot izvrsten pridigar, je izrazil v posebnem oklicu na čč. duhovščino, naj se radi sedanjih razmer opusti vsako slavlje. Prevzvišenemu cerkvenemu vladarju kličemo: Še na mnoga leta !
Občni zbor hranilnice v Kazazah se
vrši dne 4. t. m. ob štirih popoldne. Odbor.
Promoviran je bil v Gradcu doktorjem prava abs. jur. g. Franc Krašovec iz Celja, sedaj prostovoljec pri c. kr. topničarskem polku št. 37 v Zagrebu.
Celovško gledališče. V celovškom mestnem gledališču se začnejo predstave dne 3. oktobra.
Ranjen je bil na severnem bojišču dr. Bogumil Vošnjak, bratranec padlega stotnika Samo Vošnjaka. V Budimpešti leži ranjen starešina »Danice« dr. Jakob Šilc, praporščak pri bosanskem polku, ranjen je od strojne puške v desno in levo stegno. V Ljubljani leži ranjen slovenski častnik nadporočnik pešpolka št. 47 g. Miroslav Strel.
S severnega bojišča se je vrnil rezervni nadporočnik domobranskega pešpolka št. 4 gospod Winkler, sin g. dvornega svetnika in deželnega odbornika Karla Winklerja, ranjen v desno roko. V Celovec je došel
tudi rezervni poročnik pp. št. 7 g. Karl Men-ner, i lagajnik pri »Wienerbankvereinu« v Celovcu, ranjen na roki. Oba ranjenca sta v domači oskrbi.
Padel je na severnem bojišču podpolkovnik Ernst Mathes p. 1. b. št. 19. Pri svojem moštvu je bil zelo priljubljen. Na Dunaju je umrl vsled zadobljenih ran slovenski rojak abs. jurist Anton Trohej iz Gornjega Srada.
»Orli« pred francoskimi trdnjavami.
,,Slovenec" objavlja pismo načelnika horjulskih Orlov iz Francoskega:
15. septembra 1914.
„V vojski pero počiva, le puška piše svojo grozno pisavo. Meni ni dosedaj še nič zapisala. Hvala Njemu, ki vse vodi. Sedaj sem v bližini mesta Maubeuge (izg. Mobež) na Francoskem, katero je bilo dobro utrjeno — pa mi imamo hud ogenj (42 cm) — 46.000 mož, 7 generalov, 400 kanonov se nam je udalo. Skoraj dva dni so korakali ti ujetniki mimo nas. Sedaj čakamo, ne vem pa kam in kdaj. Mogoče pred Pariz, ako nas bodo potrebovali. Pozdrav vsam Vaš France."
Posnemanja vreden čin. Albin Novak, trgovec v Slnčivasi, je namesto venca na grob dragih rajnih daroval za ..Rdeči križ“ 10 K.
Slovenski junaki. Izmed junaških činov se posebno priznavajo vrline vojakov, ki so se borili pred Lvovom. Borilce iz teh bitk nazivljajo splošno leve izpred Lvova. Posebno se je med temi odlikoval ljubljanski polk št. 17, ki že obstoja skoro četrttisoč-letja. Boril se je že skoro v vseh delih Evrope in se je odlikoval leta 1878 pri mestu Jajce v Bosni. Pred Lvovom se je pokazala zopet v pravi luči vrlina tega polka. Poveljniki, častniki in moštvo so stali v boju kakor nepremagljive skale. Ko je bil opasen položaj, je hitel oberst baron Stillfried v prve bojne vrste, na katere je najbolj pritiskal sovražnik, se vlegel med pešče, ugrabil puško in streljal na sovražnike, kličoč svojim vojakom: „Sedaj ne korakamo nazaj !“ Ta čin poveljnika je tako spodbudil vojake, da so res vstrajali v najkrvavejšem boju. Pri tej priliki je bil hraber poveljnik ranjen. Na njegovo mesto je stopil takoj podpolkovnik pl. Ventour. Polk je bil več dni neprestano v boju in odbil marsikatere napade. Prišlo je povelje, da nadomestijo polk, ki je že toliko pretrpel, nove čete. Podpolkovnik prosi, da se dovoli polku, da se bori dalje, češ, da moštvo ni utrujeno. Ugodilo se je tej prošnji in polk vztraja nadalje. Tudi podpolkovnik je bil ranjen na nogi.
Darovi: Slovenskemu komiteju v Celovcu so darovale za ranjence obveze Krigl-nova, Volavčnikova, Muntrova, Ravnjakova, Hiršelnova, Kavhova in Vajcarjeva hiša v Št. Vidu v Podjuni.
»Ilustrirani Glasnik« št. 5., prinaša sledečo listnico:
Zadnji čas nam je došlo več naročil brez podpisa, oziroma z nečitljivim podpisom, kar povzroča nepotrebne poznejše reklamacije. Gg. naročnike prosimo, da naročilnice pravilno in čitljivo podpišejo ter navedejo tudi kraj, oziroma pošto, kajti lista brez naslova ne moremo oddati na pošto.
Ker je večina naročnikov naročnino že poravnala, bodemo priložili položnice (čeke) šele v decembru za naročnino za leto 1915. One naročnike pa, ki naročnine za september, oktober, november, december še niso poravnali, prosimo, da nemudoma store, sicer jim bomo list ustavili.
Zaenkrat se je treba poslužiti denarne nakaznice.
Druge, tretje in četrte številke imamo še par sto izvodov. Komur je na tem ležeče, da dobi tudi te številke, naj se požuri in naj list čimprej naroči.
Oktobra meseca bomo brezplačno priložili stalnim naročnikom, ki so naročnino že poravnali, pregleden zemljevid evropskega ozemlja, s katerim bodo vedno v stanu zasledovati vse važnejše vojne dogodke. Zemljevid bo zavzemal velikost 56X76 cm in ga bomo v svrho boljše preglednosti izvršili v barvah. Zemljevid bo marsikateremu ne le za časa vojske dobrodošel, temveč mu bode tudi pozneje vedno poučen tovariš.
„Ilustrirani Glasnik" mora biti najpopularnejši slovenski ilustriran list, čemur
odgovarja tudi vsebina, 'slike, oblika in cena!
Kakor hitro se poleže bojni metež, bomo izdelovali klišeje tudi doma, tako da bo cenj. občinstvo o vseh dogodkih tudi s prvimi slikami postreženo. — Z lastnim reprodukcijskim zavodom razpolaga celo malo nemških listov. Da pa ta naš načrt kar najdovršneje izvršimo, treba naročnikov. Čim več naročnikov, tem boljši bo list! Zatorej: Podvizajte se in pridobite nam novih naročnikov! Pravilni naslov je: „Ilustrirani Glasnik", Ljubljana, Katoliška tiskarna.
Št. Lenart pri Sedmih studencih. Zbirka za Rdeči križ v cerkvi in župnišču je dosegla lepo vsoto 165 K. Razen tega je več ljudi poslalo obvez in sadja za vojake. Obhajala se je tudi velika pobožnost v Marijini po družni cerkvi pri Sedmih studencih, kamor je prišla tudi mnogobrojna procesija iz Bruca. Nad 2000 ljudem je v vnetih besedah pridigoval č. g. župnik Franc La ss er. Marsikatero srce je bilo utolaženo, akorav-no so v mnogih očeh igrale solze.
Timenica. (Ogenj.) V noči dne 23. sept. je pogorel skedenj pri Wohlgemutu v Škof-jem dvoru, last župana Wieserja. Zgorele so velike množine žita, krme, več poljedelskih strojev, motor, preša za mošt, le živino se je posrečilo še rešiti. Posestnik je zavarovan za 20.000 K, katera vsota pa nikakor ne dosega škode, ki znaša najmanj 27.000 K. Sreča je bila, da je poprej močno dežilo, drugače bi bila v nevarnosti cela vas. Kako je ogenj nastal, ni znano.
Timenica. (Sadno leto.) Letos imamo zopet obilo sadja, posebno jabolka dobro kažejo in tudi hruške, znane ozimnice, priljubljene za mošt, so ponekod prav polne.
Najnovejša poročila.
USPEŠNI ODPOR PROTI RUSKEMU VPADU NA OGRSKO.
Budimpešta, 30. septembra. Ogrski brzojavni in korespondenčni urad javlja iz Ungvara z dne 29. septembra: Včeraj opoldne je prišel višji štabni častnik iz Ungvara sem ter je poiskal nadžupana grofa Szta-raja, kateremu je uradno javil, da so boji naših čet v Uzsoku tekom noči in včeraj zjutraj bili uspešni. Posrečilo se je sovražnika potisniti nazaj, tako da se je moral ta umakniti do Siauki. Uzsoški prelaz je zopet v naših rokah. V bojih okoli Uzsoka so imeli Rusi jako veliko izgube. Sedaj ni na ozemlju komitata Ung nobenega Rusa več. Oja-čenje čet, ki stražijo mejo, se nadaljuje.
RUSI V SKRBEH.
B e r o 1 i n , 1. oktobra. (Kor. urad.) Iz Peterburga so poslali pariškim listom sledečo depešo, katero prinaša »Vossische Zei-tung«: Nova avstrijsko - nemška fronta bo gotovo kmalu utrjena in ustaljena. Rusi so neki prišli do spoznanja, da je črta nasprotnikov med Krakovom in Przemyslom tako močna, da bi se morala takorekoč oblegati. Odkar so nemške čete avstrijsko armado ojačale, so Rusi njej nasproti v manjšini; zlasti ker so morali poslati močne oddelke deloma na Rusko Poljsko, deloma v Vzhodno Galicijo, da dobe zvezo s četami v Bukovini. Če se potrdi ta vest glede odposlanih čet na Rusko Poljsko, se razume, da operacije Hindenburga zmanjšujejo sedaj ruski pritisk na Avstrijo in vplivajo olajševalno.
PRED ODLOČITVIJO BITKE NA FRANCOSKEM.
B e r o 1 i n , 1. oktobra. Poroča se, da bodo boji na Francoskem vsak čas odločeni. V sredini bojne črte Nemci par sto metrov pred sovražnikom.
B e r o 1 i n , 1. oktobra. Poročila z zahodnega bojišča so zelo ugodna. Pariški listi naznanjajo, da bodo afriške čete poslane domov, ker so nesposobne za vojsko pozimi in ker jih v Maroku in Tunisu nujno potrebujejo.
B e r o 1 i n ,	1. oktobra. (Kor. urad.)
Uradno. Veliki vojni stan, 30. septembra ob 9. uri 40 minut zvečer: Severno in južno od Alberta v veliki premoči prodirajoče sovražne sile so bile s težkimi izgubami na njihovi strani vržene nazaj.
Iz fronte bojne črte ni nič novega po-ročati.
V Argonih napreduje naš napad trajno, čeprav počasi.
Pred zapiralnimi utrdbami na črti reke Maas ni nobene izpremembe. Na Alzaško-Lotarinškem je sovražnik včeraj v srednjih Vogezih napravil sunek naprej. Njegov napad je bil krepko vržen nazaj.
Pred Antwerpnom sta dva obstreljevana forta porušena. Z vzhodnega bojišča ni nič posebnega poročati.
NOVI BOJI V BELGIJI.
Ber o lin, 1. oktobra. V Belgiji so se pričeli novi hudi boji. Nemci povsod zmagovito prodirajo. Iz Ostende prebivalstvo beži.
NEMCI BOMBARDIRAJO ALOST.
B e r o 1 i n , 1. oktobra. Nemci bombardirajo mesto Alost. — Alost, belgijsko Aalst, leži severozahodno od Bruslja. Mesto šteje
35.000	prebivalcev in je bilo svoječasno glavno mesto grofije Aalst, Alost je važno železniško križišče, iz mesta vodi pet železniških prog.
NEMCI ZASEDLI MOLL.
Rotterdam, 1. oktobra. (Kor. urad.) »Rotterdamsche Courent« poroča iz Eind-hovena 29. m. m.: Iz Molla je došlo sem 300 beguncev, ki pripovedujejo, da je Moll v nedeljo še od belgijske pehote zaseden. Zdi se pa, da je sedaj močan nemški oddelek z artiljerijo kraj zasedel. (Moll leži vzhodno od Antwerpna blizu nizozemske meje.)
AVSTRIJSKE MOTORNE BATERIJE PRED ANTWERPNOM.
»Grazer Volksblatt« poroča: Iz zasebnega poročila nekega avstrijskega topničarja posnemamo, da so tiste motorne baterije, ki so se tako uspešno udeležile premaganja nemške obmejne trdnjave Maubeuge, dobile povelje, da se odpeljejo pred Antwerpen, ki ga bodo obstreljevale. Težki možnarji so že v svojih postojankah postavljeni in že nekaj dni sodelujejo pri napadih na prve tri ant-werpenske utrdbe (forte).
NEMŠKE ČETE PRI ANTWERPNU PODE BELGIJSKO ARMADO.
B e r o 1 i n ,	1. oktobra. Nemške čete
pode belgijsko armado v antwerpenski utrjeni pas.
STRAH INDIJSKEGA OCEANA. — NEMŠKA KRIŽARKA »EMDEN« UNIČILA PET ANGLEŠKIH PARNIKOV.
London, 30. septembra. (Preko Berolina.) Admiraliteta javlja, da je nemška križarka »Emden« zadnje dni v Indijskem oceanu vzela parnike »Tumerico«, »King Lud«, »Ri-beria«, »Tyle« in jih potopila. Dalje je »Emden« zaplenila neko ladjo s premogom. Moštvo ladij se je na parniku »Gyledale«, ki je bil tudi od križarke »Emden« zaplenjen, a zopet izpuščen, pripeljalo v Colombo.
VELIKANSKA NEVARNOST ZA RUSE IN ANGLEŽE GROZI IZ AFGANISTANA. —
700.000	VOJAKOV PROTI RUSOM IN AN-
GLEŽEM.
Carigrad, 1. oktobra. Neki tukajšnji list prinaša sledečo vest oficioznega lista »Aradjulah Barulafghana« v Afganistanu: Emir Afganistana je zbral 400.000 rednih vojakov; njegov brat Naar Ullah Khan je imenovan za poveljnika in pelje čete na ukaz emirja proti mestu Bešver, ki je ključ do Indije. Cete hočejo mesto zasesti. Drugih
300.000	vojakov pod poveljstvom prestolonaslednika pa koraka na Rusko.
Sveta vojska.
Še enkrat: sušite sadje!
Izpovedali smo se že večkrat, da smo pidjatelji sadja, ker vemo, da je umna sadjereja lahko sila dobičkanosna ter da navdušen in pravi sadjar ne more biti pijanec. Obratno pa po izkušnji pijanci nič idosti ne marajo za sadje; inače bi tudi ne pripomagovali naravnost (z ogromnim kon-sumom), da se toliko lepega sadja prežge v opojne pijače, v žganje, ko se vendar da sadje na toliko načinov pametnejše in izdatnejše porabiti. Najbolje je zauživati kar sveže sadje; ker se pa sveže ne obdrži dolgo,
ga je treba primerno preparirati, in to se zgodi s sušenjem, z vkuhavanjem, z raznimi izdelki iz sadnega mesa (sadne mezge, maiunelade, sadni sir) ; iztisniti se dado nepokvarjeni sadni sokovi, dela se iz njega okusna brezalkoholna pijača in celo prav cen sadni kis, ki nadomešča vse drage in nezdrave kisove esence, ki jih kupujemo po prodajalnah. Iz napovedanega vzroka ter da čč. čitateljem »Mira« koristimo, pa včasih prinašamo iz izvrstnega slovenskega spisja o sadju kak ravno prav primeren odlomek. Iz že večkrat v tem zaglavju priporočenega Humek- ovega »Sadja v gosp o d i n j s t v u« posnamemo :
»Za sušenje so najbolj prikladne češplje, a tudi skoro vse drugo sadje (razen nekaterih sliv) se da uspešno posušiti celo ali zrezano, v koži ali olupljeno.
Bistvo sušenja je v tem, da s pomočjo gorkote in zračnega prepiha odtegnemo sadju preobilo vodo. Sadje naredimo na ta način jako trpežno, ker se ga vsled pomanjkanja vlage ne morejo lotiti gnilobne glivice.
Prvotno so ljudje sušili sadje na solncu, kar se še dandanes vrši v vročih krajih. Še pri nas se tuintam suše zlasti olupljene češplje (prinete) na solncu, kar je pa zelo odvisno od vremena.
V naših krajih moremo računati pri uspešnem sušenju sadja večinoma le na ogenj. V prejšnjih časih smo imeli preproste sušilnice z dimom, — dandanes nimamo skoro nobenih več; kajti stare so razpadle, novejših in boljših pa še niso postavili.
Naše gospodinje suše sadje v krušni peči ali pa' na vedno gorkem temenu. Žal, da tudi to sušenje gine od leta do leta, ker izpodriva novodobni štedilnik častitljivo peč bolj in bolj. Ogledati se moramo po primernem nadomestilu.
Po drugih krajih je že davno v rabi su: Silnica za štedilno ognjišče, ki si jo pa priredimo za naše razmere lahko tudi sami prav poceni. Iz štirih deščic, 1—1% cm debelih in 8 do 10 cm širokih, zbijemo štiri-voglat obod, dolg 40—60 in širok 30—40 cm. Za dno pribijemo železno pocinkano mrežico, ki naj ima kvečjemu V2 cm široke luknjice, — in lesa je gotova. Takih les, ki pa seveda morajo biti vse enako velike, lahko naložimo 10 do 15 drugo vrh druge na štedilnik, ne da bi nam zavzele preveč prostora. Da se spodnja ne zažge, jo podložimo na vseh štirih voglih s primernimi kosi opeke, ali pa damo narediti v ta namen pripraven železen štirinožnik. Pa tudi v peči sušimo sadje lahko na takih lesah veliko lažje in v večji množini, kakor na navadnih okornih lesah iz prot j a. Kolikor imamo novejših brezdimnih sušilnic, imajo skoro vse to napako, da se pri gradbi ni nič ali premalo mislilo na potrebni zračniprepih. Zato vse naše sušilnice suše slabo, prepočasi in porabijo veliko preveč kuriva.
Za sušenje mora biti sadje popolnoma zrelo, razbrano in s n a ž n o. Posebno je paziti, da ne pride vmes kaj nagnitega ali celo docela gnilega, piškavega ali kako drugače pokvarjenega sadja. Na lese naj se nalaga le v eni plasti, ne pa več prstov na debelo. Med sušenjem se sadje lahko večkrat popolnoma ohladi in potem zopet suši dalje; to nič ne škoduje kakovosti, ampak je pri češpljah celo priporočljivo. Ker je celo istovrstno sadje različno debelo in različno zrelo, ni vse naenkrat suho, zato se mora med sušenjem prebirati. Seveda se mora popolnoma ohladiti preden se prebira.
Kdaj je sadje dovolj suho, je težko povedati; to nas najbolj uči izkušnja. Nikar se ne sme sušiti tako dolgo, da bi bilo trdo kakor kamen ali krhko ali celo že opal j eno. S sušenjem se preneha, ko je sadje še volno, pa se vendar ne da več iz njega iztisniti sok. Samo jabolčni obročki se posuše toliko, da so malo krhki, ker pozneje odjenjajo na zraku...« — Tako lahko umljivo poučuje omenjena knjiga.
Zdaj pa k delu! Bog vam je letos dal dozoreti posebno dosti sadja, mi smo vam v teh-le vrsticah oskrbeli strokovni navod za eno pametno porabo, za sušenje, — in na vas je, da to izvršite in tudi s tem nekoliko pomagate zajeziti ploskajočo povodenj pivskih razvad, ako bo na razpolago dovolj na-sušenega sadja.	P. V.
Književnost.
Slovenskim fantom za slovo v cesarsko službo. Spisal Jernej Hafner, kaplan. Založila Katoliška Bukvama v Ljubljani. — Cena znaša za trpežno vezavo z rdečo obrezo K P20, za šagrin z zlato obrezo K 2-20, za najfinejše usnje z zlato obrezo, upogljivimi platnicami K 3 20
Ta naslov ima lepa molitvena knjižica, spisana za naše mladeniče vzete in poklicane k vojakom. V prvem delu str. 1-183 ima jako praktične nauke za mladega vojaka, da se nauči spoštovati vojaški stan, da se zaveda svojih dolžnosti, da se obvaruje mnogih pogubnih nevarnosti tega stanu, da ostane zvest Bogu in cesarju. V drugem delu str. 183—314 ima razne vojaku potrebne molitve za časa miru in za časa vojske. Oblika knjižice je prav priročna; ker je papir četudi trden, vendar tenak, bo mladenič to knjižico kar lahko v žep vtaknil in jo neoviran seboj v cerkev vzel. Škoda, da je prelepa knjižica izšla šele sedaj, ko so naši vojaki večinoma že odšli na »krvavi ples«. Starši poskrbite, da si jo omisli vsak vojaški novinec. Na prodaj bo v Katoliški Bukvami, pa tudi gospodje duhovniki Vam jo bodo radi naročili. Priporočite jo svojim sinovom, naj jo čitajo in prečitajo koj, ko bodo potrjeni in bodo že poučeni odšli v službo samo. V službi naj se točno ravnajo po njej, pa bodo ostali zdravi na duši in na telesu, sebi v časno in večno korist, staršem v veselje in radost, domovini in cesarju v slavo in ponos.
Anton Bonaventura, škof
Hudodelstuo je, otrokom dajali žganja!
izjava.
Jaz podpisani Peter Nischel-witzer, gostilničar, p. d Jurič, v St. Lenartu pri Sedmih studencih obžalujem obrekovalno govorjenje nasproti c. g. župniku Andreju Sad jak in ga prosim s tem javno odpuščanja in se mu zahvalim, da je od tožbe odstopil. Obenem se zavežem plačati pse stroške, ki so vsled tega nastali.
Št. Lenart pri Sedmih studencih,
dne 28. septembra 1914.
Peter Nischelwitzer.

Q čč. šolskih sester v »Narodni šc?li“ g g v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem g
D se priporoča p. n. slovenskim staršem. Sprej- D H mejo se deklice, ki želijo obiskovati v hiši se H « nahajajočo štirirazredno ljudsko šolo; potem U večja vsaj 16 let stara dekleta, ki dobivajo po-g polnega pouka in navodila v vseh za gospo-n dinje potrebnih stvareh. — Na svoji i/4 ure od U »Narodne šole“ oddaljeni pristavi sprejmejo g čč. šolske sestre tudi nekaj dečkov, ki želijo M obiskovati »Narodno šolo“, v vzgojo in oskrbo.
U šolsko leto se prične dne 5. novembra 1914.
[J	Plačilo 26 kron mesečno,
g Oglasila naj se blagovolijo poslati čč. šolskim m sestram v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem.
ae-acaEzacnEisacaruracaaiEZicaDEZstzia
0
D
D
D
□
0
0
&
Somišljeniki — zahtevajte v gostilnah — računske listke „Slovenske Straže" ! Naročajo se v pisarni „ Slovenske Straže" v Ljubljani.
Loterijske številke:
Trst, 23. septembra: 54, 74, 15, 41, 27. Dunaj, 26. septembra: 26, 73, 8, 7, 63.
Tržne cene v Celo ven
24. septembra 1914 po uradnem razglasu:
.			100 kg				80 litrov (biren)	
Blago			od 1		do			
			K	V	K |	v	K |	V
Pšenica....			34	16	35	86	22	40
Rž				28	75	32	—	17	60
Ječmen ....			—					
Ajda	 Oves			*	20	—	22	—	7	40
Proso .... Pšeno ....			___			41	90	26	—
Turščica . . .			22	22	23	—	12	
Leča	 Fižola, rdeča. .			—					
Repica (krompir)	.	.	7	—	8	20	3	40
Deteljno seme .		.	—	—	—	*		—	—
Seno, sladko . .			6	—	7	—	—	—
„ kislo . .			5	—	6	20	—	—
Slama ....			5	—	6	20	—	—
Zelnate glave po 100 kos.			10	—	12	—	—	—
Repa, ena vreča	• •	•	—	—	—	—		““
Mleko, 1 liter	, ,		—	24	—	28		
Smetana, 1 „	. .	.	—	60	1	20		
Maslo (goveje) .	. 1 kg		2	80	3	20		
Sur. maslo (putar), 1		»	2	60	4	—		
Slanina (Špeh), pov. 1		»	2	10	2	40		
sur. 1			2	—	2	30		
Svinjska mast .	. 1	»	2	20	2	40		
Jajca, 1 par	. .		—	16	—	20		
Piščeta, 1 par .	•		2	80	3	60		
Race				—	—	—	—		
Kopuni, 1 par .	. .		—	—	—	—		
30 cm drva, trda, 1 m		2 ,	3	—	3	40		
30	„	„ mehka, 1 „			2	80	3	—		
			100 kilogr.					
	rocrez		živa		zaklana		73	O
Živina							a	
								
	od	do	od	do	od	do	•pH	o
	v kronah						£	0,
Konji	 Biki		—	—	—	—	—	—	—	—
Voli, pitani . .	440	510						—
„ za vožnjo .			—	—	—	—	6	3
Junci		380	420	—	—	—	—	2	2
Krave ....	260	480	70	72	—	—	42	26
Telice ....	250						2	1
Svinje, pitane . Praseta, plemena	20	60			—	—	—	270	180
Ovce		—	—	—	—	—	—	—	—
Koze									
ja dača caca cacaca £3 E3C2acac3C3C3a
1 JMijSfiiil 19 Ili.
Poleg Gašparja Erharda za Slovence priredil Štefan Kociančič.
Dva dela, druga izdaja.
Cena: Mehko vez. K 6'—, za družnike K 4,40, po pošti franko K P— več. — V dva dela trdo vez. z usnjatim hrbtom K 9‘20, za družnike K 6'80, po pošti franko KI— več.
D
D
D
□
D
□
□
□
□
0
D
D
D
IC3C2C2C3C3C3C3C3C3K
3C3CZ3C3E
v	QwS. -:y	' N":; )■'-	-t • '■&

ZASTONJ
dobi vsakdo 2 para močnih ženskih ali moških nogavic, 3 lepe žepne robce, 1 volneno ruto za na glavo ali moški klobuk, kdor naroči: 41/2 m finega volnenega zimskega blaga za žensko obleko v poljubni barvi za : K 9 50 ali v boljši kakovosti za K 12'50	..
SIMO v Pmi ssreili ripoijeliici 11 Mil ini št. 162.
Za neugajajoče se vrne denar ali zamenja!
Za neugajajoče se vrne denar ali zamenja!
” Z - : .	••

Hranilno ìnposojilno društvo v Celovcu
uraduje vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, od 10. do 12. ure dopoldne.
Varno naložen denar; najugodnejši kredit za posestnike.
n
□
D
n
D
n
D
D
D
D
D
G
G
G
G
G
** il it—ir	Bf—ir-sr—ir—1|
I) zaM lin Utile sv. Mrle * Celom
je izšla knjiga:
Slovensko-nemškiinnemško-
slovenski
slovarček.
Sestavila dr. J. Šket, c. kr. vi. sv., in Št. podboj, c. kr. prof.
E*
Cena v prt vezani knjigi je K 2-40, po pošti K 2,50. Dobi se v vseh knjigarnah.
iŽ3
5C3C3C3C3C3CI3C3C3C3C3C3C3C3C3I
Absolutno zajamčeno
pristno vino.
Kmetijsko društvo v Vipavi na Kranjskem oddaja vsled 'priporočila knezoškofijskega ordinariata pristna bela mašna vina, letnik 1912 po 56 — 60 K, letnik 1913 po 40 — 45 K, postavljeno kolodvor Ajdovščina. Sortirano vino rizling po 60 K, beli burgundec po 70 K, „Zelen“ po 80 K. — V zalogi je tudi tropinsko žganje liter po K 2'30. — Kleti nadzoruje vipavski dekan. — Sprejmejo se zanesljivi zastopniki za razprodajo.
Kmetijsko društvo v Vipavi.
Sirup s sidrom Sarsaparillae
compos.
Zdravilo za čiščenje krvi. Steklenica K 3 60 in 7-50.
LINIMENT S SIDROM capsici compos. Nadomestilo za Pain-Expeller s sidrom
Bolečine odpravljajoče mazilo;
pri prehlajenju, revmatizmu, protinu itd, itd. — Steklenica K — 80, l-40 in 2-—.
ŽVEPLENO MAZILO S SIDROM
lajša srbenje pri lišajih itd. — Lonček K !•—
Dobiva se skoro v vseh lekarnah ali naravnost v
Dr. Richterjevi lekarni ,Pri zlatem leva*
Praga I, Elizabetina cesta 5.
Kupujte pri tvrdkah, ki in-serirajo v „Miru“!
na
G G G G G G G G G G
a a
G G
a a
G
nacu

je nanovo izšla knjiga:
Življenje svetnikov in svetnic božjih.
Spisala dr. J. Rogač in M. Torkar.
Dva dela, druga izdaja.
Cena: Mehko vez. K S1—, za družnike K 6-—, po pošti franko KI*— več. — V dva dela trdo vez. z usnjatim hrbtom K 12*—, za družnike K 8*80, po pošti franko KI*— več.
mn
G G G G G G G G G G G G G G G G G
irn-in
In razno moderno blago za moške in ženske obleke
--------- razpošilja po najnižjib cenah ---------
Jugoslovanska razpošiljalna
R. STERMECK1 v Celju 308, Štajersko.
Pišite po glavni ilustr. cenik čez več tisoč stvari, kateri se vsakemu pošlje zastonj. Pri naročilih iz Srbije, Bolgarije, Nemčije in Amerike je treba denar naprej poslati.
“STiirnìiel
; I Tp	lončar v Celovcu	§
Živinski trg štev. 9
priporoča peči, štedilnike, stenske obklade, kuhinjske posode.
Točna izvršitev vsakovrstne poprave.
\
l
\

Edino slovensko narodno trgousko-obrlno podjetje
Hotel Trabesinger
O CelDVCU, Ueiikoiišba cesta št. s.
Podpisano vodstvo hotela Trahe-singer se vljudno priporoča vsem velecenjenim slovenskim in slovanskim gostom-potnikom, ki prenočujejo ali za več časa ostanejo v Celovcu. V hotelu se dobe lepe, snažne sobe po primerni ceni; nudi se izborna kuhinja in zajamčeno pristna in dobra vina iz Slovenskih goric. Gostom-abstinentom se postreza z raznimi brezalkoholnimi pijačami. Na razpolago je tudi kegljišče poleg senčnatega vrta, pozimi toplo zakurjeno. V hotelu Trabesinger dobite vsak dan, posebno pa ob sredah zvečer, prijetno slovensko družbo. Slovenski potniki in rodoljubi, slovenski romarji, ustavljajte se samo v edini slovenski gostilni »Hotel Trabesinger« v Celovcu, kj er boste vedno dobro postreženi. — Za mnogobrojen obisk se priporoča
uodstvo hotela Trabesinger.
Knjigoveznica DA sv. Mohorja v Celovcu
Mm Del° trpežno in okusno.	Vetrinjsko obmestje (Viktringerring) 26	Cene zmerne.
opremljena z najnovejšimi stroji z električnim nagonom
se priporoča za vsa v stroko spadajoča dela od preproste do najfinejše izpeljave.
podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu.
Delniška glavnica K 8,000.000. Rezervni fondi okroglo K 1,000.000'—.
iiBMniB uose na Knjižice se cere-slujelo no
od dneva vloga do dneva vzdiga.
Rentni davek plača banka sama.
Kolodvorska cesta 27, v lastni hiši.
Zamenjale In eskomptaje Izžrebane vrednostne papirje In vnovčnje zapadle knpone.
Daje predujme na vrednostne papirje — Zavaruje srečke proti knrzni izgubL
Vlnknluje In devinkuluja vojaške ženltnlnske kavcije. Eskompt in Incasso menic.	Borzna naročila.
Centrala v Ljubljani. Podružnice v Spijeta, Trsta, Sarajevu, Gorici In Celjn.
Denarne vloge v tekočem računu obrestnjejo se:
po dogovorn od £ naprej.
Lastnik in izdajatelj: Grctfor Einspieler, preit v Tinjah. •— Odgovorni urednik: J. Gostinčar, drž, posl. Tiska Kat. tiskarna v Ljubljani.