SPOMINI NA DELO VOS
Prišel sem po knjigo Deseti brat
Mineva štirideset let spominov, odkar so bile, kmalu po ustanovitvi Varnostno obveščevalne službe, jeseni leta 1941, bblikovane prve var-nostne skupine, ki so jih sestavljali najpogu-mnejši borci-ilegalci, tovariši Viktor Avbelj, Franc Ravbar, Zvone Runko, Edi Brajnik in mnogi drugi, ki so se naskrivaj zbirali pri »Dese-tem bratu«, današnji gostilni Fortuna na Vodo-vodni cesti.
Mineva štirideset let najlepših spominov KRISTE KELVIŠAR, nosilke spomenice 1941 in mnogih drugih visokih odlikovanj, ki je med vojno kot gostilničarka nudila skrivališče Vo-sovcem. Tovarišica Krista je že pred vojno v gostinstvu prehodila pot od natakarice do naje-mnice gostilne pri Vrhovnikovih (sedanje Bri-nje) na Vodovodni cesti. Tam je bila leta 1939 pri njej seja CK KPS.
Kmalu potem jevzela v najem gostilno Fortu-na in takrat so jo spoznali člani bežigrajske »Vzajemnosti«. V temnih dneh okupacije se je oblikovala prva partizanska skupina Skojevcev in mladincev iz Vodovodne ceste ter iz Dravske in Podmilščakove ulice. Nekaj izmed njih jih je septembra 1941 odšlo v partizane, tovarišica Krista pa se je z zbiranjem orožja, hrane, sani-tetnega in drugega materiala vključila v delo Osvobodilne fronte.
Vsak Vosovec je ob vstopu v gostilno moral povedati geslo: »Prišel sem po knjigo »Deseti brat«! Dogovorili so se namreč, da bo Krista sprejela le tistega, ki bo prišel s tem geslom. Tako je gostilna Fortuna za ilegalce dobila ime »Deseti brat« in postala zatočišče in dom Vo-sovcev vse do kapitulacije Italije.
Mnogi Vosovci so tam prenočevali, dobivali hrano, tam so kovali načrte za najbolj drzne akcije. V gostilni je bilo tudi skrivališče orožja.
Krista je kot dobra mati skrbela za vse, ki so se borili za pravo stvar.
»Deseti brat« je bil žarišče najbolj neupoglji-vega upora. Tovarišica Krista se spominja, da so od tam aktivisti odhajali na vse akcije in se z njih vračali ali pa tudi ne... Vosovce je večkrat obiskal pesnik Karel Destovnik-Kajuh, ki je po končanih sestankih recitiral svoje pesmi iz zbir-ke »Markacije«. »Vsi smo ga poslušali s stisnje-nimi pestmi,« se spominja Krista, »ko mu je iz prsi privrel stih: Ža kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti...«
Pred veliko prvomajsko proslavo leta 1943 je pri »Desetem bratu« zasedal štab za izvedbo proslave, ki so ga sestavljali vsi člani VOS in komandanti borbenih skupin Narodne zaščite. Takrat je bilo pri Kristi kot v panju, saj je bilo hkrati zbranih tudi po 20 ljudi. Množična pro-slava je tako sijajno uspela, da so italijanski okupatorji zagnali preplah, saj so bili prepriča-ni, da so partizani napadli Ljubljano.
Avgusta leta 1944 pa so se nad Kristo zgrnile najtežje preizkušnje. Aretirala in zaprla jo je gestapovsko-belogardistična policija. Pri »De-setem bratu« so namreč iskali skladišče orožja. Dvignili so točilno mizo, vse preiskali in preko-pali, našli pa niso ničesar. Vsa zasliševanja in mučenja je Krista hrabro prestala in čeprav so ji grozili z Urhom, ni izdala ničesar. Odgnali so jo v koncentractjsko taborišče, kjer je preživela strašno zimo in se šele avgusta 1945 vrnila v osvobbjeno Ljubljano.
Kramljali sva o Ljubljani - mestu heroju in o srečanju s soborci, ki so ji ob njeni 70-letnici pred leti podarili kipec Ilegalca. Ob slovesu se mi je zazdelo, da mi tovarišica Krista neslišno govori: »Za kar sem živela, bi hotela še enkrat živeti...«
Vida Petrovčič