Izhaja enkrat l na mesec ! in sicer \ početkom meseca. I
GLASILO ZVEZE DELAVSKIH ŽEN IH DEKLET.
I
2 Naroča se 1 pri upravi Iv Ljnbliani, Vošnjakova ulica št. 20.
[Naročnina za celo leto 12 Din. s
V izbijam, 1. februarja 1929.
Posamezna številka 1*50 Din. Za inozemstvo 2 Din.
Konferenca $©ciali$lini Jygosi@¥i]e.
Ob priliki slavnostne otvoritve Delavske zbornice v Beogradu, dne 26. novembra 1928, sie je vršila tudi konferenca soci-jalističniiih ženskih organizacij v naši državi. Iz poročil zastopnic raznih organizacij iz posameznih pokrajin države je bilo razvidno, da se kljub temu, da ima v -svoji sredi zelo malo sposobnih žena, ki bi imele čas se posvetiti so oi jalist ičniemu gibanju, delo v organizacijah vendar le lepo širi tudi me-d ženami.
Konferenca je .uvidela potrebo upostaviti žensko centralno tajništvo za celo državo, ki naj bi vodilo evidenco čez vse organizirane žene bodisi v kulturnih, sindikalnih, politični stranki ali v posebnih organizacijah in jim dajalo potrebna navodila. Ker le na ta način nam je -zajamčen: napredek, če delamo združene.
V Srbiji so žene največ organizirane v strokovnih organizacijah, ker kakor so pri nas zaposlene -po tovarnah matere, so tudi v Srbiji, samo s to razliko, da so one organizirane, pri nas- p,a ne. Ne smemo p-a pozabiti -pripomniti, da s-e živahno udejstvujejo tudi v SSJ, saj imajo tudi celo vrsto sodru-žic, ki so se aktivno udejstvovale v pokretu še pred svetovno vojno s s-odr. T-opalo-vičevo načelu.
Na Hrvatskem in v -Bosnii pa je ženski socijalistični pokret še mlad, ivenda-r živahen, ter ima izgled na razmah.
Našo »Zvezo« je zastopala s. Ajdiško-va in podala poročilo o našem delovanju, ki ga je konferenca veselo pozdravila in vzela na znanje z željo, da postavimo s tamkajšnjim in našim gibanjem' sodružne stike, kar smo že napravile — saj nas veže socij-alistična ideja.
Konferenca je bila na višku! Razšle smo se z nado, da pride čas, ko se bomo združile ne samo proletarke Jugoslavije -marveč celega sveta ip-od zastavo Bratstva, Enakosti in Svobode! Zato sodruižice, gl-avei kvišku!
Prišlo je, kar je moralo priti.
Preteklo je deset let od ujedinjenja naše države. Veselje, ki je takrat vladalo med' ljudstvom, se da le težko popisati. Veselje je vladalo- prvič zato, ker je biilo mesarskega- klanja konec in drugič, ker smo prišli v novo domovino, ki naj bi bila vsem ljubljena mati. Da, ljubljena mati pravim, ako se strankarska strast ne bi bita tako razpasla. Vse stranke
kar po vrsti so ob prevzemanju vla-: de mislile le na korist svoje lastne I stranke, korist naroda in države pa jim je bila deveta briga. Delavno ljudstvo za razmere, ki -so vladale, ni bilo niti najmanj odgovorno, ker ni •itoello moči, te neznosne razmere iz-premeniti.
Razmeram, ki so peljale narod in državo v propast, je napravil konec vladar sam, ukinil ustavo, ter izdal na narod manifest, v katerem navaja, da sedanije razmere, ki vladajo1 v parlamentu, ne morejo več obstati, zato je parlament in ustavo razpustil in prevzel vodstvo v svoje rolke. Vsi državni zakoni ostanejo v veljavi., dokler se po potrebi z njegovim uka-izicm ne ukinejo; na isti način se bodo v bodoče ustvarjali tudi novi zakoni, j Ta mam fest je izdal na cel narod, i oblastveni v državi pa naroča, da po njej postopajo, a vsem -in1 vsakomur zapoveduje, da se ji pokoravajo.
Vsem, kateri nas ne
razumel©!
Od vsega početka, odkar obst-oja naša ženska organizacija, opažamo, da se nekateri možje Ibar ne morejo sprijazniti z mislijo, da sme biti tudli ženam dovoljeno svobodno pisati.
Taka misel ni socijalistična, akoravno jo marsikateri -mož nosi v srcu, na kojega se mnogokrat rad potrka s -pripombo, da je pravi socijalist. Tak človek Ima gotovo še prav malo pojma o socijalizmu, ker sicer bi mu moralo biti znano, da -socijalizem zahteva enakopravnost za vse ljudi, -brez razlike spola ali stanu.
Brez -borbe se ni osvobodil kmet izpod j grofovskega jarma, brez borbe ne bo delavstvo odpravilo današnje krivice kapitalistične družbe in tako se tudi žena brez borbe ne bo osvobodila suženjskih spon, v katere jo je uklenila prav ista -družba kakor moža.
Očita se nam včasih, da smo zašle na nekaka kriva pota, v fepiiniz-em. Gotovo, kar se tiče osvoboditve žene, lahko imenujemo feminizem. Istotako so se plemeniti možje-socijalisti, kako'r je bil Avgust Bebel, ki je spisal knjigo »Žena in socijalizem«, kakor tudi -delegatje na 'erfurtskem kongresu leta 1891., ki so se izrekli za enakopravnost žene, tudi gotovo že borili za feminizem.
Kdor natančno zasleduje vsebino naše-j ga lista, bo monal priznati, da s-e borimo j vseskozi za odpravo krivic, ki jih mora pre-! na-šati vs-e delavstvo, istotako tudi žena, da i v premnogih slučajih še hujše kakor mož, ki se je vsaj delno osvobodil. Nihče ne rnore trditi, da je vsem ženam z rožicam postlano in da ne smejo želeti spremembe družabnega reda zase.
Nikdar in nikoli ne bomo zagovarjale laihikomi-š-lj-enih žena, ki so postale svojim skrbnim možem nezveste, kakor tudi ne moremo zagovarjati žen, katerim mož ne -morle nikoli dovolj' zaslužiti za njihov luksus. Pač ,pa je naša sveta dolžnost boriti se za pametne in pridne žene, ki niso zakrivile na svetu ničesar drugega, kakor to, da so v svoji neizkušeni mladosti nasedle možu-alkoiholiku, ki dostikrat 'postopa z ženo in otroci tako, kakor bi človek, ki ima le količka) srca, ne postopal niti z živino.
Prihajajo mam od žena pritožbe, da se nam včasih lasje ježe. Kaj prijatelji, ki ste organizirani v stranki in ki se borite za svobodo, boste rekli o ženi, katera mora hiti mo-žu podložna in ko od te podložnosti nastanejo posledice, jih zakonska žena pred svojimi možem, ki je te posledice sam zakrivil, more prikrivati- čim dalj časa, zato-, ker jo vsakokrat -pretepa in obklada s priimki, kak-oršni se ne- smejo izreči nobeni vlačugi. Od drugega kraja pride zopet prltož-! ha, da m-ož-oče šestih otrok -porabi ves za-j služek za alkohol, otroci in žena se pa z neverjetno težavo bore za košček kruha, a oče, če le more, jim odvzame še tisto, kar sami zaslužijo. A to še ni dovolj. Nobeno, noč niso sigurni, da ne bodo spali pod milim nebom, če pia hočejo zbežati od njega, jim grozi z revolverjem.
Dragi prijatelji! Takih resničnih dram . bi lahko napisale cele knjige, ako bi hotele obelodaniti vse -pritožbe. Vsakdo, kateri se resnično bori za svobodo vseh, nam ne more -očitati, -da smo zašle na napačna pota, če zahtevamoi, da se odpravijo tako vnebo-vpijoče krivice. Zapomnite si, da kdor bo ščitil ženo v podobnih slučajih, -tistega bo bodočnost.
Doslej ji je obetal klerikalizem za vsa taka trpljenja nebesa na nekem onem svetu. Kdor bo pa pomagal tak pekel, v katerem živi na milijone žena, spraviti iz tega sveta, dotični bo imel ženo in ves naraščaj, ki ga vzgojuje žena, na svoji strani!	M. R.
Kal pneakuleme žene ©d si©¥e ¥iade?
Kar -je napravil ves kulturni svet, pričakujemo, da bo uredila tudi naša nova vlada, namreč ureditev enakopravnosti žene z možem.
Pričakujemo, da b-o, kar niso uvidele vse dosedanje vlade, uvidela nova vlada,
r
da žena trpi največ za narod, delati mora -za vsakega državljana najmanj dolgih štirinajst let brezplačno. Ker je ves kulturni svet spoznal v ženi tisto bitje, katero zasluži vse državljanske pravice, upamo, da tudi naša nova vlada na nas ne ,pozabi!
©di©meka
(Iz govora na shodu ameriških delavcev.)
»Delav. politika« je priobčila v svoji 2. in 3. letošnji številki govor velikega ameriškega pisatelja Sinclaira, ki je velik prijatelj delavnega ljudstva. Šel je sam med delavstvo, poprijel za najtežja dela v rudnikih, plavžih in to zato, -da je na lastni koži čutil trpljenje proletarijata, katerega je tako mnogo opisoval v svojih knjigah. Ker želimo, da se tudi naše čitateljice seznanijo z velikim mislicem, ponatisknjemo odlomek iz njegovega govora.
»K Vam prihajam s svojim evangelijem; Vi ste oni, na katere se sklicujem. Vem, kaj morem od Vas zahtevati, kajti bil sem med Vami, živel z Vami vred Vaše življenje, in nikogar ni tu, ki bi me mogel noučiti boljše. Jaz sem skusil, kaj se pravi biti mrtvo blago brez gospodarja, biti snažilec čevljev, — živeti od skorjic kruha, — spati na stopnicah, v predvežah, na vozovih. Vem, kaj sc pravi, 'stiskati zobe in živeti ob idealih, iki izginjajo kakor gradovi v oblakih. Vem, kaj se pravi, videti v divjem boju za obstanek poteptane v ■ blato vse svoje duševne cvetke, vse svoje plemenite misli in stremljenja. Vem, koliko stanejo' delavca njegove življenske izkušnje, —- jaz sem jih plačal z gladovanjem in bdenjem, s telesnim in duševnim obupom, s svoim zdravjem in skoro s svojim življenjem. In a,ko prihajam
Ob 80 letnici Ävgusfa Forela.
Predavanje s. Cerkvenika v društvu »Treznost«.
Ko sem baš pri tej stvari, ne smem pozabiti poudariti, da združuje včasih človek v sebi naravnost nasprotujoče si lastnosti in sposobnosti. V vsakem še tako povprečnem človeku 'Se združujejo diamentralno nasprotujoče si lastnosti, pri velikih ljudeh pa še prav posebej. Sijajen iprimer za to je baš naš osemdesetletni Forel. Velik duh pa ume vse te mnogovrstne ali celo nasprotujoče si lastnosti prilagoditi drugo drugi, zabrisati ostrosti nasprotij in zgraditi iz njih veličastno stavbo kulture, ki pa ji vendar ne nedostaja neke bistvene individualne note. To sem le minnogredj omenil, ker je bilo to vprašanje baš iv -poslednjih dbevih predmet živahne debate po naših no v in ah (Maleš—Seliškar; glej tudi mojo razpravo v »Delavski politiki«) in je baš Forel sijajen dokaz, da mu je prirodosl-ovje, psihiatrija, medicina in čisto etično-s-ocijalno udejstvovanje, torej štiri ogromno široka terišča, da mu je vse to postala neobhodna duševna potreba.
V šoli ni bil posebno marljiv. Jaz, naj to odkrito povem, ne dam na takozvano šolsko marljivost mnogo. To ni morda gesta, ne, to je moje globoko prepričanje. Samosvojih učencev v šolah ne marajo, učitelji občutijo do njih skoraj neko antipatijo, neko
__ vsaj — indisponiranost. Iz lastne izkušnje
vem, da so iz tako izvamb dobrih učencev postali kvečjemu zopet tako zvani dobri — uradniki, to je patentirani birokrati, ki ume-jo brezobzirno pritiskati na svoje podrejene
____ —«
k Vam poln novih nad na svobodo, s trdno vero, da zasinejo- nekoč lepši dnevi, da ; ustvarim novo duševno kraljestvo, novo i ureditev dela, — nisem iznenađen, ako Vas ; najdem malomarne, lene in neverne. Da j nad Vami ne obupam, ima svoj vzrolkl v tem, j ker poznam sile, ki Vas gonijo, •— ker poznam grozni bič pomanjkanja, trn zaničevanja, -ošabnost prezirljivega ravnanja od- strani Vaših zatiralcev; — ker sem si v svesti, da je med množico, ki je danes tukaj prisotna, — ne glede na one, ki so napram mojim izvajanjem brezbrižni in topi, ne glede na one, ki so prišli past le radovednost ali pa se iz mene norčevat, — vendarle nekaj takih, ki so zakopani črez glavo v revščini in obupu, in katere sili k 'pozornosti in zanimanju slika -odrešenja iz vseh grozot in vseh krivic, katero odkrivam' njih strmečim očem. Tem bodo moje besede enake bliskanju, ki kaže v temni noči samotnemu potniku nevarnosti in zapreke na cesti, — besede moje, k-i razrešujejo človeštvo 'osrečujoči problem in zmagujejo nad vsemi težavami. Mrena jim bo padla z oči, okovi se bodo razklenili na njih nogah, skočili bodo pokonci s krikom hvaležnosti in zrli kot svobodni ljudje v svobodnejšo in lepšo bodočnost, — rešeni vse sužnosti, ki so si jo sami ustvarili. Ne bodo se dali več ujeti, nobeno hlinjenje jih ne bo več omamilo, nobena grožnja več prestrašila. Od danes po-čenši korakali bodo naprej, ne nazaj. Opasali si bodo meč in stopili v vrste svojih tovarišev in bratov, oznanjali bodo moj evangelij vsemu svetu, kakor sem ga jim jaz oznanil, — vele-krasni dar svobode in svetlobe, ki ni njihov niti moj, marveč neomajna dedščin-a vesoljnega človeštva. Delavci! Delavci! Odprite oči in oglejte se okrog sebe! Živeli ste tako dolgo v bedi in trplje-
organe, kakor jim pravijo, in nagajati publiki, če pridejo z njo v stike.
Fore-l se je -do mature preril s precejšnjimi težavami. Pozneje je posečal univerzo, padel pri končnem izpitu v Lausan-nu, naposled pa je bil promoviran -za doktorja -medicine na dunajski univerzi pri drju. Meynertu. Po disertaciji odnosno promociji se je naselil v Miinchenu, kjer je prebival pet let. V teh letih je mnogo delal. Leta 1879. so ga pozvali na upraviteljske mesto v umobolnico Burholzli pri Ziirichu. Pozneje je bil imenovan za ravnatelja te ; umobolnice. Ravnatelj je bil devetnajst let, kasneje ipa j-e zaradi umazanih napadov nevoščljivih m-u sovražnikov prostovoljno zapustili svoje mesto in se posvetil edinole še znanstvenemu delovanju. Bil je še zelo mlad, ko so ga namestili Ik-ot pročes-orja psihiatrije na univerzi v Ziirichu. Tedaj je vodil tudi curiško psihiatrično kliniko. Leta 1898. je tudi to mesto -odložil in se posvetil povsem socijalno-etičnemu delovanju in znanstvu. Pred dvajsetimi leti -ga je zadela delna kap, ga -ohromila na eni strani telesa, mu občutno škodovala (od tedaj piše z levo roko); posebno izgubo je utrpel njegov sijajni govorniški dar. Kljub vsemu pa je deloval in še danes deluje energično in nepopustljivo ter z vidnim zadovoljstvom nad doseženimi uspehi.
Leta 1883. se je poročil. Žena mu je bila zvesta družica in sodelavka. Podpirala je vsa njegova stremljenja z veliko ljubeznijo. Danes se veseli v krogu svoje žene, treh otrok in dvanajsterih vnukov večera svojega življenja. Poskušati hočem s_ skromnimi potezami podati glavne črte njegovega bistva in delovanja. Poskušajmo ga bežno spoznati kot prirodoslov-ca; saj se je kot prirodoslovce začel najprej razvijati.
(Konec prihodnjič.)
nju, da s-o postali Vaši čuti topi, Vaše duše -mrtve. Spoznajte enkrat v svojem življenju, ta svet, v katerem živite, — raztrgajte vezi starih predsodkov in -oglejte si svet, kalkor-š-en je v resnici, v vs-ej njegovi odurni nagoti. Spoznajte ga, spoznajte ga! Zvedite, ■da si stojita danes ponoči na nepreglednih planjavah mandžurskih nasproti dve sovražni armadi, in dočim mi tukaj mirno sedimo, zaganja se milijon človeških bitij drug nad drugega, v divji besnosti in slepem sovraštvu, da se med sabo raztrgajo na kose. In to v dvajsetem stoletju! Devetnajst sto let je poteklo, odkar se je mudil na zemlji veliki knez miru. Devetnajststo let je preteklo, odkar je svojo božjo besedo oznanjal človeštvu. A navzlic temu vzoru brato-Ijubja si stojita nasproti dve arma-di ljudi en,altih divjim zverinam in se med seboj koljejo, ne da bi vedeli zakaj. Filozofi so ga .skušali raztolmačiti, proroki so ga oznanjali, pesniki opevali, — a vendar še ne vlada svetovni mir. Imamo šole in vseučilišča, časopise in knjige, preiskali smo nebo in zemljo, — in vse to le v namen, da dirug drugega ugonabljamo! To splošno klanje na debelo imenujemo vojno in prehajamo preko nje z lepodonečimi besedami, češ to je potrebno zlo, gre za -domovino, za čast naroda itd.
Toda ne pridite mi s temi praznimi opravičbami, s temi starimi frazami. Pojdite z mano in prepričajte se. Oglejte si vsa ta trupla -s kroglami predrta, z granatami v kosce raztrgana! Čujete li rožljanje bajonetov, ki se zadirajo v živo človeško meso? — Slišite li stokanje in hropenje umirajočih? Poglejte v njih obraze, spačene od bolečin! Poližite roko na ta košček mesa,
__ toplo je še in še utriplje! Ta kri se še
kadi, — ravnokar je odtekla iz človeškega srca! Vsemogočni bog! Nepreglednemu grobišču ni konca! — Kdaj se bo to nehalo? In mi vemo vse to, in smatramo za samo ob sebi razumljivo! Naši časniki pišejo o tem, naše cerkve vedo to, a ne zapro svojih vrat. In naše ljudstvo vidi to, in se ne upre temu,
A morebiti je Mandžurija Vašim očem predaleč, pojdite z mano v Chicago! Tu v tem svetovnem mestu je nocojšnjo noč zaprtih v nečistih hišah desettisoč deklic, ki jih sili glad, da prodajajo svoje telo. In mi to vemo, in izbijamo iz tega še neslane šale. In ta nesrečna bitja nosijo poteze Vaših 'mater, lahko so vaše sestre, Vaše hčere! Dete, ki ste ga danes večer pustili doma in ki bo Vas zjutraj pozdravilo s smejočimi očmi, ho morda dočakalo isto usodo. Danes ponoči je v Chicagi desettisoč mož brez strehe, lačnih in raztrganih, voljnih za delo, prosečih za delo, a vendar stradajo in trepečejo pred grozotami bližne zime. Stotisoč otrok, prisiljenih, da si sami služijo svoj kruh, je ogoljufanih za svoja mladost, za srečo in veselje mladih let. wto-tisoč mater, ki žive v bedi in nesnagi, se obupno bori s pošastjo življenja, da borno prežive svoje male. Na tisoče starčkov je sunjenih stran, brez vsake pomoči in brez sredstev, čakajočih na smrt kot odrešenika iz muk. Tu je milijon ljudi, moških, žensk in otrok, ki ječijo pod jarmom mezdnega su-ženstva, ki se neprenehoma, dan na dan, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom trudijo in vbadajo, le da toliko zaslužijo, kar jim je za življenje neobhodno potrebno; otroci »usmiljenega« boga, ki so prokleti db konca svojih dni v enoličnost življenja, polnega križev in težav, lakote in bede, vročine in mraza, nesnage in bolezni, nevednosti, pijančevanja in pregreh! In obrnimo sedaj to strašno sliko, ki se ji pravi življenje in katero mogočniki in njih privrženci hvalijo kot »pametno in pravično dru-
.žatmo« in oglejmo si jo z druge strani. Tu jih je tisoč, morda desettisoč, ki so gospodarji teh sužnjev, M spravljajo 'plačilo za trud drugih. To, s čemur živijo, ne zaslužijo sami. Niti ne vprašajo, od kod prihaja. Živijo v palačah, valjajo se v nasladhostih in razlkbišju, kakoršnega jezik ne more opisati. Stotak razmetavajo za par čevljev, za žepne robce, za podveze; milijone potrošijo za konje, avtomobile in ladje, za palače in slavnosti, za male žlahtne kamne, s katerimi kinčajo svojo nečimernost. Življenje jim obstoji le v nepretrganem tekmovanju, kdo bo bolj brutalen in brezobziren v uničevanju koristnih in potrebnih stvari, v tratenju dela in življenja svojih bližnjih, srag in solza in krvi človeštva. Vse je njih lastnina, vse se steka k njim; natančno tako, kakor se stekajo vsi potoki v reke in reke v morje, tako se neprestano steka kar samo od sebe vse bogastvo sveta v njih žepe. Kmetovalec obdeluje zemljo, tkalec sedi za svojo statvo, genij izumlja, modri vodi, učenjak študira in vsi sadovi tega telesnega in duševnega dela izlivajo is e v nepretrgano reko, stekajočo se v morje nenasitnosti teh maloštevilnih ljudi. Vsa usoda človeške družbe leži v njih rokah. Vse delo; sveta je odvisno od njih in enako požrešnim volkovom pogoltnejo vse. Delavna sila vsega človeštva služi nepreklicno in večno njim v prid. Sučite in obračajte, kakor hočete: človeštvo živi in umira za nje!
Nimajo v lasti le dela človeške družbe, kupili so si tudi vlado, in povsod uporabljajo oropano in prisleparjeno moč, da napravljajo struge še bolj široke in prekope še bolj globoke, po katerih se steka reka dobička njim v naročje.
In Vi, delavci, Vi naj bi bili rojeni le v ta namen, da jim služite kot tovorna žival, da vedno mislite le na trpljenje prihodnjega dne? Jeli kdo tu med Vami, da hi verjel, da sme to vedno trajati? Jeli danes na tem shodu kdo, ki bi bil tako trdovraten in zakrknjen, da bi vstal in rekel: Da, jaz verujem, da je bilo vedno tako in da tako tudi ■ostane do konca dni; sadove dela smejo vedno in povsod uživati le lenuhi in za jedači, ki so ipoklicani, da zapravljajo delavske žulje v svoji prešernosti in veseljačenju ter jih razmetajo v nepotrebne namene? Da hi delo človeštva ne pripadalo tudi človeštvu in se ne uporabljalo v očekoristne namene? Da bi se ne urejalo in vodilo po volji večine, po volji splošnosti? Če pa ne sme vedno tako ostati, kakor je sedaj, katera sila pa je, ki bo te nove zahteve uveljavila? Bodo li morda vzeli to v roke Vaši gospodarji? Mislite le, da bodo ti kedlaj napisali in podpisali oprostilni list za Vašo svobodo? Mar bodo Vaši tlačitelji brusili meč za Vašo osvoboditev, vodili vojsko za Vas, podili čete v boj za Vas? Bodo M dali svoje bogastvo, da zidajo šole in izobraževalne naprave za Vas? Bodo li v časopisju naznanjali v svet o Vašem napredovanju in vodili politične stranke? Ali ne morete vendar videti, da je ta naloga Vaša najvažnejša in najsvetejša naloga, ki Vam je ke-daj pripadala? Ali ne morete razumeti, da, kadar pride enkrat do preobrata, se bo to zgodilo le pod najhujšim odporom od strani bogatih in vladajočih, med psovanjem, sovraštvom in preganjanjem, pod šibami in v ječi? Nastaviti boste morali svoja gola prsa udarcem besnosti Vaših zatiralcev, prisiljeni :k temu po strogem in bridkem nauku slepe, neizprosne potrebe, po mukajpolnem stremljenju neizobraženih duhov, po slabotnem bebljanju neukega glasu. Zmaga se bo izvojevala z denarjem, ki so ga pristradali reveži, z izkušnjami, ki so ukradene spanju in počitku, z idejami, ki so se razvile v senci vislic.
To bo gibanje, ki se je porajalo v nižavah, boječe in prezirno, rodilo se preganjane v maščevalnosti in sovraštvu. Toda klicalo bo Vas delavce, Vas mezdne sužnje, z zapovedujočim glasom, kateremu ne morete ubežati, kjerkoli se tudi nahajate, z glasom vseh krivic, ki so se Vam storile, z glasom vseh Vaših želj, z glasom Vaše dolžnosti in Vaših nade j, z glasom ubogih, zahtevajočih, 'da bodi konec bede, z glasom zatiranih oznanjalo bo konec slehernega izkoriščanja, z glasom moči, okovane z obupnimi naklepi, z radostjo in pogumom, rojene v brezdanjem grobu strahu in razdvojenosti! Glas dela bo zadonel, preziran, psovan in vendar mogočen, strašen vsem lupežnilkiom, pa zaslepljen in uklenjen in svoje moči se nezavedajoč! Senj upora požene delavca kvišku, nadeja se bori v njem z bojaznijo, in nenadoma plane pokonci in iz prs se mu izvije krik, slišen v najoddialjenejši konec sveta! In ipo bliskavo se uresničijo sanje! Začne se gibati, plane kvišku in verige leže na tleh zdrobljene, okovi odpadejo, vzpne se visoko kot gora in skoči kakor orjak na noge in razkriči svojo osvoboditev v svet v nepopisni radosti!«
Govornik nenadoma umolkne pod težo svojih občutkov. Stal je tu z razprtimi rokami in zdelo se je, da ga zanos in sila navdahnjenja dviga kvišku.
Množica je skočila s svojih sedežev tuleč, in možje so stiskali pesti v preveliki navdušenosti.
Neznosne slanovani-ske razmere.
Ljubljana je dobila zadnja leta mnogo krasnih stavb, v katerih je na razpolago dovolj lepih in zdravih stanovanj po mesečni najemnimi od Din 1000 do 2000. Tudi mestna občina je zidala precej poslopij, v katerih so stanovanja mnogo cenejša od privatnih, ali vendar za revne sloje še vedno predraga.
■Ko prihajaš v stanovanja bednih proletarcev, se ti nudijo strašne slike. Tam stanuje šestčlanska družina v prostoru, ki je podoben komaj šupi, kaj šele stanovanju. Na "vprašanje, zakaj sl vendar ne poišče boljšega stanovanja že z ozirom na otroke, kateri imajo pričakovati od takega stanovanja le tuberkulozo, mi žena pojasni, da ji je bilo stanovanje nakazano* že v novi občinski hiši. Na žalost je morala istega odkloniti, ker od moževega zaslužka (700 D mesečno) nikakor ne more plačati samo za stanovanje 380 dinarjev.
Bila sem pred nekoliko dnevi zopet v nekem takem stanovanju. Bilo je zvečer. Ko sem prestopila prag, se mi je dozdevalo, da sem prišla v Postojnsko jamo, kajti vse štiri stene so izgledale kakor bi bile sestavljene iz ledenih plošč, ter so se bliščale ob svitu luči kot kristali. Na vprašanje, kako vendar morejo spati v taki sobi, mi odgovore, dla so se zadnji čas vsi (pet po številu) preselili v kuhinjo, kjer jim je tudi odeja postala od vlage vsa mokra. In za tako stanovanje zahteva lastnik mesečno 400 Din najemnine. Vse njihove prošnje, da je za tako stanovanje to preveč, ne pomagajo nič. Plačajte ali pa pojdite na cesto, se glasi gospodarjev odgovor.
Stanovanjsko bedo skušajo mnogi ne--usmiljeno izkoristiti za svoj žep. Najža-iostnejše pri tem pa je, da jih pri tem nihče ne kontrolira. Skrajni čas bi že bil, da tako kontrolo uvede zdravstveni urad in oddajo takih stanovanj, kakor smo ga naslikale zgoraj, sploh prepove.
Žalostna smrl 87-let-Eiega starca.
Kaj čaka proletarca, ki je vse svoje življenje delal in trpel, nam kaže sledeči žalosten dogodek:
20. januarja so našli v Ljubljani v Turkovem hlevu na Komenskega ulici siromaka »Andreja« vsega zmrznjenega. Poklicali so rešilni avto, ki je nesrečneža prepeljal v deželno bolnico, kjer pa je čez pol ure izdihnil. Kako se piše in od kod je doma, ni vedel povedati nihče, vedeli so le toliko, da je bival že dolgo let v Ljubljani in je bil zlasti v vodmatskem in šentjakobskem predmestju dobro znan pod imenom Jernej. Kakor poročajo, se je še pred kratkim časom preživljal z delom lastnih rok. Šele ko si je zlomil roko, je moral prijeti za beraško palico ter spati v svislih in hlevih, da, mnogokrat pod milim nebom, ker drugje ni dobil prenočišča. Dobili so ga, kakor poročajo, prejšnji dan na cesti na pol zmrznjenega, ter ga peljali v zgoraj omenjeni hlev, kjer je zmrzoval še celo dolgo noč brez vsakršne tople obleke in odeje.
Kdo opisuje romane takih siromakov, katerih lazi po mestu in okolici mešteto mimo krasnih palač, katere je kdo ve koliko teh revežev v svoji mladosti pomagalo dograditi, a se v njih toplo zakurjenih sobanah grejejo pod gorkimi pernicami ljudje, ki sami za te palače niso genili niti z mezincem.
Taka je pravica današnjega »Ikristjan-skega« sveta. Za vse je denar: za krasne parke, za zoološke vrtove, za narodne galerije, za asfaltiranje cest, za milijone lučk, ki gore bogu v čast in slavo. Le za eno dobro zakurjeno dvorano, v kateri bi se smeli taki siromaki noč in dan, če že ne drugače, vsaj sede ogrevati, ni denarja!
Da, da, ko bi prišel Kristus danes na svet, ne bi spodil ljudi iz tempeljna z bičem, temveč z gorečim mečem!
Darilo dunajske občine svojim najmlaj-šim meščanom.
Nad poldrugo leto daje dunajska občina nosečim ženam, ki za to zaprosijo, pri rojstvu otroka brezplačno popolno dečjo 'opremo. Dobi obleke o, šest srajc, šest jopic, dva trebušna povoja, flanelasto odejo, dvoje gumijastih podlog, dvoje flanele, 24 plenic, milo, kremo, kožni prašek in eno kopalno r juhic o. Flanelaste odejce so različne, svetlomodre za dečke in roza barve za deklice. Vse te reči, ki so predvsem najboljše kakovosti in lepo v kartonu zamotane, se pošljejo materi na dom kot čast itko dunajske občine. Mnogim materam je s tem odvzeta marsikatera skrb.
Občina je v tem času izdala do sedaj 18.898 takih dečjih oprem. Seveda pridejo tukaj vpoštev izključno le one matere, katere pripadajo dunajski občini.
Poglejmo še, kakšen uspeh ima ta akcija, ne glede na to, da se je ženam prihranilo mnogo skrbi polnih dni Umiranje dojenčkov, ki je znašalo v letu 1913 še 15.5 odstotkov, je znašalo lansko leto samo še 7 odstotkov, torej polovico manj. Lep uspeh, ki je posnemanja vreden.
V Kristovi deželi
se je po vojni, hvala gre priseljenim hebrejskim delavcem, začelo novo življenje. Na prej tako dolgo zapuščenih poljih, izgleda-
Jačih kakor puščava, so zdaj male vasice, obdane od zelene ravnine in vrtov.
Že dolgo je od tega, ko so domači >pre-bivalci-Arabci pozabili na delo, kajti dovolj so zaposleni z verskimi stvarmi in intrigami. Zasluga kristjanskih misijonarjev je, da so skoro v vseh vasicah cerkve, pripadajoče raznim sektam. Duhovni, nastavljeni v teh cerkvah, se bojujejo med' seboj in delajo propagando eden proti drugemu.
»Vaš duhovnik laže«, pravi protestantski pater katoliškim vernikom. »Naša vera je prava in najboljša, pridite k nam!« Isto govori katoliški protestantom in drugim. Ta komedija traja že mnoga stoletja. Nasprotje med raznimi sektami je tako veliko, da se večkrat v veliki noči v glavni cerkvi Jeruzalema versko opravilo konča z bitko med katoliki, pravoslavnimi in drugimi, ter večkrat celo v »Božjem hramu« teče kri.
Nesrečneži »Bratranci Krista« (tako se imenujejo prebivalci Palestine) se celo življenje selijo kakor ptice iz sekte v sekto, tje, kjer so najbolje plačani in razumljivo je, da ima ona sekta največ privržencev, ki ima največ denarnih sredstev.
iProtestantski misijonarji plačajo Hebrejcem do 200 funtov šterlingov, a ko ti prestopijo v njihovo vero. Tako ti nesrečneži po lastni misli prodajajo svo-jo dušo za denar.
Razen tega čakajo na sezono izletnikov in romarjev, kajti z njihovo radovednostjo in fanatiziranostjo lahko špekulirajo, ko prodajajo svete spominke in ostanke ali vodiljo iste po »svetih« krajih. Res začudenja vredna izgleda »sveta« zemlja, posebno neizobraženim in naivnim obiskovalcem. Večkrat namreč spretni vodniki, da ne izgube preveč na času, združijo kraje različnih epizod svete zgodovine, kažejo na enem in istem hribčku kraj, iz katerega je Mihael napravil dvakilometerski skok, rojstni kraj Krista, Götzemanov vrt, Golgoto i. dr.
Da vidijo take čudodelnosti, ne obžalujejo verski fanatiki, ako tudi puste zadnji centesim v rokah teh lakotnih jastrebov, ter grabežljivih popov, ki dajo za denar odvezo za vsakršne grehe. Najbolj črne duše si tam z dolarji lahko kupijo nebeško vstopnico.
Le ubogi romarji, kateri često pribajajo peš, brez vsakršnih denarnih sredstev, obiskat te kraje iz oddaljenih dežel, niso tako dobro sprejeti, ter morajo večkrat čakati na prašni cesti pod pripekajočim soln-cem pred vrati svetih cerkva, medtem ko duhovni razkazujejo svete kraje gručam bogatinov, ter se mimo zapostavljenih romarjev vozijo v razkošnih avtomobilih duhovni z nunami — po istih krajih1 — kjerje Kristus moral hoditi peš in ob zaključni svoji živi jenski poti še obložen s težkim križem.
Do gospodovega leta 1929 in on začetne dobe kristjanstva so pustili v teh krajih bogati in revni romarji ogromne množine zlata. Vse to zlato pa je zginilo v nikdar polnih žepih onih, kateri žive na račun ljudske neumnosti in ki ne prispevajo ničesar
za izboljšanje te dežele, kakor tudi ničesar j za pouk in izobrazbo naroda.
Po »Senmackilo« iz esperanščine prevel J. D.
Ptuj.
lUstanovni občni zbor podružnice »Zveze delavskih žena in deklet« se je vršil dne 18. nov. 1928, na katerem se je izvolil sledeči odbor: preds, Korpar Marija, nam. Kralj Liza, tajnica Ida Petek, nam. Supan-čič Antonija, blag. Gabriel Rezi, nam. Perša Helena; odbor: Hvalec Terezija, Širec Ana, Pernek Jerica, Berger Lenčka, Plavčak Manija, Scihveiger Kati; nadz,: Podlaha Ana, Puikovsky Anuška, Perša Fani, nam. Hamer-šak Marija in Gabrovec Marija.
Polnoštevilna udeležba nam daje upanje za naprej k in prčevit naše mlade organizacije. Nadalje je priredila naša podružnica za proletarsko deco na dan 8. decembra Miklavžev večer, na katerem je bilo obda-rovanilh 140 otrok. Da je letos obdaroval Miklavž tudi delavske otroke, gre v prvi vrsti priznanje našim vrlim sodružicam za vztrajnost in požrtvovalnost pri nabiranju darov. Priznanje seveda tudi vsem, ki so k tej lepo uspeli prireditvi pripomogli.
Sestanki članic se vrše:
V	pondeljek, dne 4. februarja, ob 3. uri popoldne v Delavskem domu.
V	četrtek, dne 7. februarja, ob 3. uri popold. v gostilni »pri Roterju« na Posetju.
V	pondeljek, dne 11. februarja, 0'° 3. uri popoldne v kantini na Doberni.
Flasno,
ia Trboveil-
Ob zaključku leta 1928 pregledujemo delo v ipretečenem letu.
Tudi me žene in dekleta v Trbovljah lahko smelo trdimo, da napredujemo. Sicer ne delamo velikih korakov, navzlic temu gremo po začrtani poti dalje! Če tudi se mora naša podružnica boriti z vsemi mogočimi zaprekami in težkočami, vzlic temu narašča naše število od dne do dne. Upanje imamo, da se naša zveza v prihodnjosti razgrne kakor močen val, ki pritegne k sebi vse ostalo ženstvo, vse omahljive in nesigurne, katere še danes ne vedo, kje je njihovo mesto.
Žene, ako se ne združimo, ter se ne postavimo v bojno vrsto, nam preti nevarnost še večja, kakor je bila svetovna vojna. Preti nam prihodnjost z vsemi grozotami vojne, z našim mogočnim sovražnikom kapitalom, ki vporablja vsa dovoljena :n nedovoljena sredstva za pogibelj proletarijata, preti posebno nam ženam ta krivična družba, ki trdi, da je žena manjvredno bitje, toraj ise nas smatra kot nekako stvar, ki naj bo zadovoljna da živi.
Sodražice, ob tej misli se mi stavi vsa moja notranjost v tak odpor, da bi bila pripravljena žrtvovati polovico svojega življenja za to, da ipomagam pri združevanju vseh žena v eno maso, da pokažemo tistim visokim gospodom, ki imajo tako slabo mnenje o ženah, kaj je zmožna žena, ki je združena v svoji organizaciji.
Zato poživljam vse žene in dekleta: združite se v naši ženski organizaciji, da skupno z ostalimi sodružicami celega sveta zahtevamo nov družabni red, ki naj tudi nam ženam prinese pravice in ne le dolžnosti!
^	T. Š.
Hranilne vloge vlagaj Vse potrebščine nakupni
mmm pictu ta slohehijo
v Ljubljani in njegovih podružnicah.
Sirite naš list!
Za Turčijo Kina. Iz Peipinga (Pekinga) poročajo, da hoče novi kitajski režim s silo modernizirati Kitajce in -Kitajke, kakor je to napravil Kemal paša s Turčijo. Najnovejša odredba naukingske vlade določa, da si morajo vse ženske -do 30. leta odrezati lase. Ona, ki tega ne bo storila, bo morala plačevati »davek -propal-osti«. Moški, ki nosijo še kite, morajo enako plačevati visok davek. Stiskanje ženskih nog je tudi pod visoko denarno kaznijo prepovedano.
Napredne reforme v češkoslovaških šolah. Kakor znano, je najnaprednejše šolstvo -v Evropi v Avstriji in Češkoslovaški. O -prvem smo že večkrat kaj poročale, zato še o isle-dmjem nekaj. Pravkar je prosvetno ministrstvo v češkoslovaški republiki izvršilo velike in napredne izpremembe v šolskem vzgojnem iprogramu. Iz šolskih knjig bo izpuščeno vse, kar se more smatrati za žalitev narodnih manjšin in kar more izzvati mržnjo in sovraštvo. Učence m dijake je treba seznanjati z mednarodnimi dogovori in jih vzgajati v -duhu spoštovanja mednarodne kulture in solidarnosti. Gojiti se ne sme mržnje niti čuta neprijateljstva niti na-pram državam niti na prani narodom, $ katerimi se je vojskovalo med svetovno vojno. Reforma gre celo tako daleč, da priporoča najpiopolnejšo toleranco Itu-di med politič!-njiml strankami Dijaki visokih šol se bodo seznanjali s programi posameznih političnih strank.
Število strokovno organiziranih delavk v Avstriji. iNa kongresu avstrijskih strokovnih zvez jie bilo podano poročilo, po katerem je bilo organiziranih v 1. 1927 175.091 delavk, kar je 22.64 odstotkov skupnega števila v Avstriji socijalistično-strokovno organiziranega delavstva. Največ delavk je organiziranih v tekstilni industriji in sicer 25?586, v kovinski 17.623, živilskih potrebščin 15.663, v občinskih podjetjih 15.096 hotelski 10,983. (R. P.)
Za tiskovni sklad so darovale sledeče Sodražice: Vertačnik Marija Din 3, Miheli Pepca 2, Čargonja Julija 2, nabrano po -blokih 49, vse iz Ljubljane. Sodražice iz Zaloga po blokih 60. Majdič Lojzka 1.50, neimenovana —.75,- Ausec Lucija —.75, Koritnik Amalija 2, Janežičeva 1, vse iz Trbovelj. Srebotnik Ana 2, Podojsteršek Urš-ula_2, Petrič Helena 1, Wurfle-r Marija 2, Sušnik Brigita 1, Raušer Julka 3, Vehovc Frančiška 1, Janko Marija 2, Ipovic Lenka 2, 1-povic Lenčka 1, Hovnik Ana 1, neimenovana 2, Kordeš Kati -1, vse iz Črne; poleg tega so nabrale Sodražice iz Črne -po .blokih 30. Iz Save so nabrale ipo blokih 11 D, s. Colner Stepan iz Zagreba 12 in Topolovec Malka iz Prevalj Din 10. Vsem najiskrenejša hvala!
Wsi ¥ organizacij!
Tiskar- Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru; predstavnik:	Josip Ošlak v Mariboru. Odgovorna urednica: R. Krištofova,
Maribor. Izdaja »Zveza del. žena in deklet«. Ljubljana; predstavnica: R. Krištofova.