^£<-.'Ž£-.3£ & 5% ?£ r*\/irnr ti7 p n CVETJE z vertov sv. Frančiška. XXVIII. tečaj V Gorici, 1911. 8. zvezek. Tolažila sv. katoliške vere. P. A. M. Pobožnost. .Pobožnost je za vse koristna*. I. Tim. 4, 8. Velika zmota, ali bolje rečeno velika laž je, ako svet tendi, da je pobožnost mračna in pusta, v da dela človeka žalostnega, maloserčnega in čmernega. Kedor si predstavlja svetnike kot nemirna, otožna, neprijazna bitja, ta se zelo moti; zakaj pobožnost daje ravno nasprotno, veliko tolažbo in podlago vednega veselja. Tukaj na svetu ni nobenega terpljenja, nobene bolečine, ketere bi pobožnost ne mogla olajšati. Pobožni nima le v čednostih vere, upanja in ljubezni vir moči in sv. veselja, on dobiva veliko tolažbo tudi iz posebnih tolažil sv. vere, kaker iz sv. spovedi in sv. obhajila. Pobožnost je nev-sehljiv vir tolažbe. To spoznamo iz njenega bistva in iz njenih vaj. I. Svet presoja pobožnost tako poveršno in napačno, ker je ne pozna. Domišljuje si namreč, da obstoji pobožnost v tem, da človek neketere vaje iz navade vestno in s tolikim strahom opravlja, da misli, da sme zarad njih celo najvažniše-dolžnosti zanemarjati in zato živi v vedni prevari samega sebe in zbeganosti. To pa ni prava čednost pobožnosti, temuč njena spaka in pokveka. Prava pobožnost obstoji v pravi blaživni ljubezni do Boga, v zvestem spolnovanju njegove sv. volje; V veselju za svete in božje reči. Seveda pobožna duša rada premišljuje svete skrivnosti; najraje prebiva pri svojem božjem Zveličarju, čiger ljubezen je njeno življenje; ž njim najraje občuje. Ker pa ve, da more Gospodu le tedaj dopasti, ako spol-nuje njegovo sv. voljo, zato pazi le na to, da spolni svoje dolžnosti, ke bi tudi še tako rada molila ali sv. obhajilo prejemala. Najprej skerbi za to, da stori vse, kar tirja od nje njen stan, družina ali družba, v keteri živi. Srečnega smemo imenovati tistega, ki je od sv. Duha prejel dar prave pobožnosti. Nebeški mir prebiva v njegovem sercu ; na njem je razlito sv. veselje; on ne odbija bližnjega s pretiranostjo in preveliko-ostrostjo, nasprotno, vzbuja mu ljubezen in zaupanje. Spomnimo se sv. Frančiška Šaleškega, onega tako ljubeznivega škofa Ge-nevskega, keteremu so se celo zagrizeni sovražniki sv. cerkve radi bližali in se niso mogli zoperstaviti njegovim krotkim besedam; ali na sv. Stanislava Kostko, ki so ga zarad njegovega veselega značaja imenovali „brata sv. veselosti". I . Poglejmo razna dela pobožnosti in prepričali se bomo,-v kako veliko tolažilo je ta čednost. Ketere vaje pa nam kaže bogoljubno življenje pobožnih ljudi? Razun navadnih molitev in pogostega prejemanja svetih zakramentov so pred vsem štiri: Duhovno branje, sv. maša, obiskovanje presvetega Rešcjega Telesa in molitev sv. rožnega venca. Duhovno branje. — V duhovnem branju govori Bog verni duši ter vliva luč in mir v njo, in ta glas božji napolni človeško serce ob času poskušnje z nepopisljivo tolažbo. P°' božna knjiga razširja prijeten duh, baljzam, ki vse dušne rane zaceli. Seveda govorim tukaj o knjigah, ketere smemo v pra-vem pomenu imenovati duhovne knjige, kaker: Sv. pismo, Na-sledovanje Kristusa, Zgodbe terpljenja svetih marternikov, Življenje svetnikov, spise svetih očetov in cerkvenih učenikov >n sploh vse, kar so svetniki spisali. — Take knjige so pravi pri' jateli, pri keterih moremo vedno iskati dobrega sveta, ker dobro razumejo naše bridkosti. Nikedar ne bomo odložili take knjige, da bi ne bili potolaženi, in zato ti kličem, ljubi kristi-jan, to, kar je bilo zaklicano nekedaj sv. Avguštinu iz nebes: »Vzemi in beri!“ — Kedor je žalosten, maloserčen, obupan, naj odpre knjigo Nasledovanja Kristusa; ena sama stran, da, en sam stavek bo pogostokrat zadosti, da ga potolaži in obvaruje brezdna obupa. Koliko jih je to skusilo v svojem življenju ! Koliko hudobnih ljudi, koliko jetnikov, ki so morebiti po nedolžnem terpeli je tako branje že rešilo obupnosti! Koliko bolnikov je taka knjiga že potolažila, jim dala mir serca, da so mogli svoje bolečine s kerščansko poterpežljivostjo in brez tožbe prenašati. Ni je bridkosti na svetu, da bi je pobožno branje ne osladilo. — »Vzemi in beri!" Ako zelo terpiš, ako ti grozi skušnjava in nevarnost, zateci se k dobri knjigi, in našel boš razsvitljenje, moč in mir. Sv. maša. — Najbolj tolažljiva vaja pobožnosti je, ako si zbran pri sv. maši. Kar je sonce mej zvezdami, to je, po izreku sv. Frančiška Šaleškega, mej drugimi pobožnostmi kri-stijana sv. maša; tukaj se ne bliža le božjemu tolažniku in delivcu milosti, da bi ga prosil, temuč je resnično pričujoč pri njegovi daritvi na križu, onem velikem delu ljubezni, s kete-rim je Zveličar vbogo človeštvo odrešil in mu milost in zveličanje pridobil. Z daritvijo sv. maše se ponavlja spravna daritev na Kaljvariji in ta daritev ima, po besedah sv. tridentinskega cerkvenega zbora, moč, pridobiti vsakemu, ki je z vero in pobožnostjo, se skesanim in zaupnim sercem pri njej pričujoč, vsmiljenje, milost in pomoč v vseh dušnih in telesnih stiskah. Sv. maša je najdražji dar, s keterim moramo potolažiti jezo božjo. Ive bi bil ti pri smerti Zveličarja stal pod njegovim križem in bi bile neketere kapljice njegove dragocene kervi na te padle, koliko tolažbo bi bila občutila tvoja duša, koliko upanje zveličanja bi bil iz tega dobil! — Ali glej, tisti Sin božji, ki je takrat na križu vmerl, se vsaki dan daruje na naših oltarjih, in ta daritpv je prav toliko vredna in ima prav tako moč, kaker ona, ki je bila na Kaljvariji darovana. Ona je morje milosti, iz keterega moremo zveličanje in tolažbo zajemati, in sicer ne le za se, temuč tudi za tiste, ki so nam ljubi in dragi, naj ze terpe še v tej solzni dolini, ali pa v plamenu vic. Koliko tolažbo vživa tedaj pobožni kristijan, keteri je vsaki dan lepo pri sv. maši ter tam zajema novo moč, da v vsaki bridkosti in nadlogi serčen in stanoviten ostane. Obiskovanje presv. Rešnjega Telesa. — O ke bi le vsi, ki so v stiskah in terpljenju, vedeli, kolika tolažba jo skrita v tem presv. zakramentu! — Iz svojega sv. tabernakeljna kliče božji Zveličar k sebi vse žalostne in stiskane, da bi jih potolažil. »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi; jaz vas bom pokrepčal!" — Pojdi torej k njemu, kerščanska duša, zaupaj mu svoje terpljenje, svoj strah, da, tudi svoje pregrehe z otroškim zaupanjem in on te bo potolažil. Kedor goreče opravlja to pobožno vajo, ta ve iz lastne skušnje, s koliko tolažbo in mirom napolni bližina božjega tolažnika človeško serce ob času bridkosti. Zato hitite k njemu, ako ste nemirni in prestrašeni ; on vas ne bo odpustil, da bi vas ne pokrepčal. Saj on ni kak ptujec, nepoznan, ki bi se za nas nič ne brigal; on je naš božji prijatel in brat, ki ima najboljše, najsvetejše, najzvestejše, najbolj vsmiljeno serce. Pogled na našo revščino ga gane; on pozna vse naše nadloge ; on je vse naše bridkosti in bolečine sam okusil in zato ne zna nihče tako tolažiti kot on. Pojdite tedaj k njemu, pobožne duše; hitite z Marijo k njegovim nogam in tudi ve boste slišale ljubeznive besede in vaše serce bo potolaženo in pokrepčano. — Pojdite k njemu, vi vbogi grešniki, ki ste njega zapustili in razžalili. Padite z Magdaleno pred njega, v duhu močite se spokornimi solzami njegove sv. noge, in on vam bo odpustil; on bo ozdravil vaše rane in vam podelil mir. Da, v pogostem občevanju z Jezusom najde duša razsvitljenje iu nebeško veselje. Kedor pa hoče pr* obiskovanju presvetega Rešnjega Telesa te sreče deležen postati, se mora božjemu tolažniku bližati z vero in ljubeznijo, se zaupanjem in vdanostjo. Sv. rožni venec. — Tudi ta priprosta molitev je bogat vir tolažbe za resnično pobožne duše in le na nje se obračam; drugi bi me ne razumeli in ne verjeli mojim besedam. Da, s v. rožni venec ima čudovito moč potolažiti žalostna serca. Vzrok je gotovo ta, ker se v tej molitvi obračamo k Mariji, dobrotni, sladki, vsmiljeni Devici, da se pogovorimo ž njo, našo materjo v nebesih, tolažnico žalostnih. To se ne da toliko dokazat^ kaker poskusiti. Vzemi tedaj ob uri bridkosti v roke svoj rožni venec in obljubim ti tolažbo in polajšanje. Ta molitev ima pred vsem to čudovito lastnost, da polajša bolečine, prežene žalost in odverne obupnost. Poskusi enkrat sam! Ako ti je kedaj prav hudo, moli sv. rožni venec in čutil boš njegov čudoviti vpliv. Sv. Bernard pravi: „Ako je kedo tebe, o sveta Devica, v bridkosti klical na pomoč in ni bil potolažen, ta naj potem molči in več ne govori o tvoji dobroti". Mi pa ne moremo molčati; ker smo prepogostokrat že v svojem življenju okusili pomoč in ljubezen materinega serca preblažene Device. Pobožni kristijani zajemajo iz molitve sv. rožnega venca toliko večo tolažbo, ker s to molitvijo združujejo tudi premišljevanje, spomin na velike skrivnosti veselja, žalosti in poveličanja Jezusa in Marije, in ta spomin je za vsako bogo-Ijubno dušo nevsehljiv vir serčnega upanja in duhovnega veselja. — Najboljše bomo molili sv. rožni venec, ako si bomo Preblaženo Devico Marijo pričujočo predstavili. Misli si, da te Ona vidi, tvoje besede sliši in ti je blizu se svojo materino ljubeznijo; obudi precej pri pervi zdravamariji, s katero jo pozdravljaš, djanje žive vere in otroškega zaupanja. Ta priprosti Pripomoček je že marisiketerega mej sv. rožnim vencem obvaroval sitne raztresenosti in ga se zaupanjem napolnil. — „Uri se v pobožnosti" (I. Tim. 4, 7). Ona je za vse koristna. Goreče se vadi v tej čednosti in vžival boš veliko srečo in tvoje veselje bo popolno. Pobožni Nikolaj Sijenski, spoznavavec tretjega reda. *) Nikolaj je bil sin bogatih starišev. Pa pri svojem velikem bogastvu ni pozabil na svojo neumerjočo dušo. Dvajset let star je prosil predstojnika frančiškanskega samostana v Sijeni, da bi ga sprejel v svetovni tretji red sv. Frančiška. Predstojnik Jo rad vslišal njegovo prošnjo, ker ga je dobro poznal in za Vrednega imel. Ko tretjerednik je vestno živel po vodilu svo-joga reda; opravljal je razne pobožnosti, pa domačih dolžnosti *) \Vinkes, Seraphischer Tugendspiegel, 30. August. zato ni zanemarjal. Izročena opravila je tako modro in spretno zverševal, da mu je oče izročil vso hišo. Ko pokoren sin je to sprejel ter se trudil, da je bilo vse v lepem redu. Doma kaker na potovanju je deržal vse cerkvene in redovne poste. Zadovoljen je bil s priprosto hrano; za izbrane jedi ni maral, ker so se mu zdele zoper vodilo spokornega tretjega reda. Prav po očetovsko je skerbel za sirote, vdove, vboge in bolnike. Zaradi bolehnosti je pozneje skerb za domače opravke drugemu izročil, zato pa je tolikanj več molil. Molitev mu je dajala moč, da je dolgo bolezen poterpežljivo prenašal; bolečine pa je Bogu daroval v pokoro za svoje grehe. Keder so mu prijateli rekli, da se nima za ničeser pokoriti, jim je odgovoril : „Bog je pravičen". V bolečinah je pogosto vzdihoval: „0 Bog, ne bodi moj sodnik, temuč moj vsmiljen Zveličar!" Ko ga je spovednik vprašal, kaj želi, da bi mu pri Bogu spro-sil, mu je rekel: »Prosite Boga, da naj v mojem sercu pogasi vso ljubezen do sveta in užge ljubezen božjo". Mirno je vmerl v Sijeni, v svojem rojstnem mestu, 30. avgusta leta 1289. Bogoljubni bravec, tu imaš zgled, kako si lehko pri obilnih opravkih in tudi v bolezni dober kristijan in goreč tretje-rednik. P. A. F. Drugi shod avstrijskih tretjerednikov v Inzbruku. p. v. K. (Dalje). Posebno navdušeno je bil pozdravljen pri svojem nastopu priljubljeni nemški pesnik profesor Anton Miiller (Bruder Will' ram). Njegov govor je bil pa tudi res kaker lepa pesem o tretjem redu in ustanovniku njegovem, ki je ž njim postavil terdnjavo naši veri, našemu upanju in naši ljubezni. „Ali se ni", tako je vprašal govornik, „na vseh čertah vnel boj proti Kristusu? V tisku, kaker na ljudskih shodih, p° šolah, kaker v družinah ?Taji se božanstvo Kristusovo, preganja se Kristus in njegova vstanova, sveta cerkev. Kj e je kaka cerkvena naprava, kaka cerkvena naredba, kt bi sovražnikom sv. vere ne dajala povoda k zasramovanju in zasmehovanju? Kedaj sploh bi se bilo prenehalo zabavljati črez papeštvo in cerkev, katoliško duhovništvo mazati z nesnago laži in obrekovanja? Kedaj bi bil neki tisek nehal smešiti molitev, prejemanje sv. zakramentov, spolno-vanje božjih in cerkvenih zapovedi? kedaj bi bil nehal, vcepljati svojim bravcem strup verske brezbrižnosti, duha mlačnosti in zanemarjanja, duha nepokorščine in puntanja zoper cerkveno oblast ?In kje je kaka verska resnica, ki bi se ne smelo dvojiti nad njo, ali javno in brez ugovora jo smešiti in tajiti? Naravnost se bojujejo zoper nerazdružljivost zakona, slobodno ljubezen razglašajo za versko resnico, naravnost zagovarjajo iz kij učenje kerščanskega nauka iz šol j, brezversko vzgojo hvalijo ko vzor izobraževanja mladine. . . . Ali nimamo hvaliti božje previdnosti, da nam je dala v tretjem redu sv. Frančiška Asiškega vstanovo, ki skerbi za Mnogokrat nespoznani in obledeli vzor sv. vere, in skerb za ta vzor svojim udom ko dolžnost nalaga? Tretji red veli svojim udom moliti, pogosto prejemati sv. zakramente, vsaki dan biti pri sv. maši, skerbno spolnjevati zapovedi božje in cerkvene. Ali se ne goji, ne krepi na ta način sv. vera? Ali ni * molitev most, ki veže ta svet z onim, most, na keterem se srečata stvarnik in stvar? Ali molitev ne preterga pregraje mej časom in večnostjo ? ali ni oddih duha, ki iz te združitve z &ogom božjo moč v se sprejema, v močnih požirkih modrost m ljubezen pije? ali ni kopel duše, ki prihaja iz nje očiščena m prerojena? Tako je vsaka molitev združenje z Bogom, podobno svetemu obhajilu. In kaj druzega pomeni spolnjevati zapovedi kaker spolnjevati voljo božjo? Bogu služiti vsaki dan, vsako uro, vsaki trenutek! Tu postane vsaka misel novo ska-2°vanje časti Bogu, vsako delo darovanje, serce človeško se Svojimi željami in čuti darovavni ogenj, ki vedno kvišku šviga; vsako dejanje postane tu delo vere, služba božja. Tretji red §°ji svojim udom verski vzor tudi v družini; nalaga J‘m, naj svetijo svojim domačim z dobrim zgledom, naj vaje domače pobožnosti vestno opravljajo, naj skerbe za čistost ’n svetost zakona. In še več! Verski vzor se krepi in Soji tudi s tem, da se vmikamo nevarnostim za vero. Zato se udje tretjega reda opominjajo, naj knjigam in časnikom, ki bi vtegnili veri in nravnosti škoditi, vrata pokažejo in za dobri tisek delajo. Tako je tretji red v resnici terdnjava kerščanskih verskih vzorov v naši versko slabi, mlačni Avstriji. Varuje in čuva pa tudi vzor našega upanja. Ko kristijani, ko katoličani nosimo vzor večnosti v naših persih; ko kristijani, ko katoličani vemo, da tukaj nimam0 stanovitnega mesta, temuč da imamo prihodnjega iskati; ko kristijani, ko katoličani smo se že pri kerstu morali odpovedati hudiču in njegovi zapeljivosti, ter napuhu in sijajnosti sveta, vemo tudi, da ne smemo svojega serca nevezavati na zemeljske dobrote . . . ., ker imamo pričakovati boljše, večne vrednosti. Ko kristijani, ko katoličani vemo, da podoba tega sveta prejde, da bo vsaki iz ljubezni do Boga prenašani križi vsaka iz ljubezni do Boga prestana britkost tam gori svoje plačilo našla; zato zmagujemo nad sramočenjem in preganjanjem, ki nas zadeva, zato zaderžujemo solze ob uri obiskanja in nadlog; saj sveti v našo dušo čudovito upanje na boljše živi j e nje, ko svitla jutranja zarja sije v temo naših dni. Ali duh materijalizma in ž njim združena poželjivost po vživanju skuša tudi ta kerščanski vzor spodkopati in razrušiti. Človeka so ponižali do stroja, in prah saj in oglija ni samo podobnosti božje v njem zamazal, temuč tudi njegov0 oko oslepil, da ne vidi več jasno navzgor. S tem so mu vzel vse, kar je bilo večnosti vredno; na mesto tistega pa so m°' rali nekaj postaviti, kar je na videz enake vrednosti: dobr°te tega sveta in njih brezmejno, nezmerno vživanje. . . . Ali ne potrebuje tak čas in tak svet pridigarja pokore? Kedo, dragi bravci, bi tukaj ne priterdil govorniku, ima sv. Frančiška za tistega pridigarja, ki je odtergal ljudi oi grešnih zemeljskih naslad in jih napolnil z upanjem na veselje nebeško ?! Sv. Frančišek se je tako pokoril kaker malokedo Pte^ njim, ali za njim; vender je bil vedno veselega serca, ker je vedel, da Gospodu služiti ni prazno delo. Tega veselega duh^ to veselo upanje je vdihnil tudi tretjemu redu, ki ima biti red pokore, ali daleč od vse čmernosti; dal mu je namreč v Pra” vilih, povzetih iz sv. evangelija, terdno podlago gotovega upanja na plačilo v nebesih. Tretji red pa, terdi nadalje govornik, varuje in čuva tudi vzor ljubezni. „Kar ste enemu teh mojih najmanjših bratov storili, ste meni storili", (Mat. 25, 40) je rekel Kristus. Tako vidi vera človeka obdanega od svitlobe nebeške luči; tako vidimo Jezusa Kristusa v zadnjem naših bratov. In tako je ubogi — Prej predmet studa in zaničevanja — postal predmet spoštovanja". „1 z premišljevanja ubogega o t r o k a v j a sl i cah je tudi asiški svetnik zajemal svojo ljubezen do ubogih in on, ki si je uboštvo za nevesto izvolil, je ljubezen do ubogih svojim učencem ko dolžnost naložil. In tako se morajo tudi udje tretjega reda ravnati po duhu svojega ustanovnika. Kjer koli in v kakeršni obliki jim stopi uboštvo, potreba in nadloga nasproti, oni morajo v kerščanski ljubezni svojo dolžnost storiti; bodisi z miloščino ali z obiskovanjem bolnikov; h telesnim in duhovnim delom usmiljenja so enakomerno zavezani. Kaker angelj stopa njih kerščanska ljubezen v koče uboštva, h bolniški postelji, da podeli tu telesno miloščino, tam miloščino tolažbe, opominjevanja in spod-bujevanja; kaker angelj spremlja kerščanska ljubezen sobrata, sosestro do groba in pošilja miloščino molitve celo tja v večnost.....“ „Tako varuje in čuva tretji red načelo ljubezni; tako je on zopet kaker terdnjava kerščanskega vzora ljubezni sredi nesnage na uboštvu bogatega, na ljubezni pa ubogega časa. .. .“ »Tretji red ni vojni stroj. On je poklican mir delat mej različnimi verstami družbe in noče po d-zigati vojske mej njimi". »Tretji red uči v duhu svoj ega svetega ustanov-nika pravo slobodo, slo bodo otrok božjih, ki obstoji v tem, da svoje ude oprošča grešnega vživanja in grešne navezanosti na ta svet; vodi jih h pravi enakosti, ki je sezidana na podlagi pravičnosti, in mejsebojne ljubezni, uči jih Pravega bratovstva, v skerbi za ravno to kerščansko ljubezen. To je tretji red! — - On ni od celote človeštva na splošno škodo ločena truma, kaker so to skrivne družbe; pač pa je ter dno zvezana, dobro vrejena družba. Ne hodi za skrivnimi cilji, ne hodi po skrivnih potih; živi in dela pri svitli luči dneva. Vsak je k vstopu povabljen; njegovi udje se ne spoznavajo po sumljivih zn amen j ih.... Nevideni in ne poznani gredo njegovi udje skozi življenje; samo Bog jih pozna in dan večnosti jih bo razodel. Spolnjevanje stanovskih dolžnosti in skerb, Bogu dopasti — to je njih geslo . . ., večni Sijon njih cilj. ... In ko pravi vitezi ... se bojujejo ne se zemeljskim orožjem, temuč se ščitom vere, s čelado upanja, z mečem mol.tve, z oklepom zatajevanja, ki se tudi močem teme zoperstavlja, z ognjenimi puščicami ljubezni, ki oblake predirajo. Pred njimi gre vzgled ubožca asiškega; on je njih kažipot in vodnik. . . .“ (Konec prih.). Življenje sv. Ferdinanda 111. Leona in Kastilije kralja, tretjerednika sv. Frančiška. p. s. z. Ferdinand kralj Leona. Ferdinandov oče Aljfonz IX. je Ibenhuda slavno premagal pri Aljhangu in mu kmalu na to vzel tudi Badahos. To ga je oserčilo, da je sklenil vojskovanje nadaljevati. Preden je pa šel z nova nad Mavre, se je šel zahvalit za sedanje in priporočit za nadaljne zmage in srečo v vojski nebeškemu zaščitniku Španije, sv. Jakobu, v Komposteljo. Ali na potu tja ga je napadla huda bolezen, in na nji je tudi kmalu vmerl 23. ali 24. septembra 1230. Aljfonz je vladal v Leonu .celih 42 let. Ko vladar je bil pravičen, radodaren, vsmiljen; pospeševal je vmetnosti in znanosti ; zato je bil splošno spoštovan. Imel je pa na sebi to nesrečno napako, da je gojil notri do smerti meržnjo do Kastilije. Za čas, ko je bila Berengarija v Leonu, se je bila sicer vblažila, ali po ločitvi je prešla v sovraštvo, ki ga je gnalo tako daleč, da je Kastiljce večkrat napadel z vojsko in tudi lastnemu sinu, ko je prevzel Kastiljsko kraljevo krono, ni prizanašal. V oporoki ni določil za naslednika v leonskem kra-. Ijestvu Ferdinanda, ampak Sančo in Duljčo, hčeri svoje perve žene Terezije. Ta oporoka ni bila pravična, pa tudi modra ne. Pravična ni bila, ker je bil že leta 1204 pred leonskimi stanovi javno določil Ferdinanda za svojega naslednika in je Ferdinand na njegovo zahtevo zapustil mater in iz tega namena prišel v Leon. Verhu tega sta dva papeža, Inocencij III, in Ho-norij III., Ferdinanda priznala in poterdila za njegovega postavnega naslednika in dediča. Aljfonz je bil dolžan v oporoki na to se ozirati, posebno ker mu je bil Ferdinand vedno vdan s pravo otroško ljubeznijo in ga je zadnja leta celo v vojski močno podpiral. Modrost je pa tirjala, naj nasleduje v Leonu moški postavni naslednik, ne pa ženske. Ali strast ima veliko moč. Aljfonz je pregovoril aragonskega kralja, naj se loči od svoje v šestem kolenu mu sorodne žene * Eleonore in naj se Poroči ž njegovo hčerjo Sančo iz pervega zakona. Ko plačilo za to mu obljubi nič manj ko leonsko kraljevo krono po svoji smerti. Ta dobro premišljeni načert je pa smert vničila, preden ga je zviti Leonec mogel vresničiti. Je pač tako, da ljudje obračajo, Bog pa oberne. Po Aljfonzovi smerti so se Leonci razdelili v dve stranki. Večina škofov in naroda je bila za Ferdinanda, plemstvo v Asturiji in Galiciji ter nekaj mest se je potegovalo za hčeri. Temu se ni čuditi, če pomislimo, da je Leon nekedaj vladal nad Kastilijo, sedaj naj pa Kastilija da kralja Leonu. To seje Ponosnim Leoncem zdelo preveliko ponižanje. Začela se je domača vojska mej tema dvema strankama, Pa k sreči se je kmalu polegla. V stranki, ki se je potegovala, za hčeri, je namreč nenadoma obolel vojskovodja don Dias. On sam in njegovi ljudje so imeli to za slabo znamenje. Zato so Prenehali z vojsko in stopili na Ferdinandovo stran. Mej tem se je bližal Ferdinand se svojo materjo in neke-terimi spremljevavci mestu Leonu. Omenili smo že, kako je Kerengarija takoj po kraljevi smerti sporočila Ferdinandu v Andaluzijo, naj hiti domov. Da ne zgubi nobenega trenutka zapusti Ferdinand bojno polje. Mati mu hiti naproti, ter mu. na poti v Toledo razloži svoj načert. Ferdinand skliče v To- ledu vojni svet. Sklenili so, da je treba Leon nemudoma vzeti, pa če je le mogoče brez prelivanja kervi. Vojska naj bo sicer pripravljena, toda čaka naj v Toledu in naj le v sili napade Leon. Ferdinand je šel takoj na to z materjo proti Leonu. Spremljali so ga nadškof Rodrigo z neketeriini plemenitaši in vitezi. Mesta, skozi ketera jih je peljala pot, so se radovoljno vdala, večina jih je Ferdinanda z veseljem sprejela in priznala za svojega kralja. V Leon prišavši je našel mir. Leonci so Ferdinanda že poznali, še bolj pa mater Berengarijo, svojo nekeda-njo dobro kraljico. Nekedanja ljubezen do obeh se je z nova vnela. Slavnostno so Ferdinanda peljali v cerkev ter ga priznali z velikim veseljem za svojega kralja. Leonski nadškof Rodrigo ga je na to kronal za kralja. Sedaj je vse hitelo v Leon poklonit se mu. Prišli so tudi tisti, ki so se do tedaj vpirali. Pravični Ferdinand ni hotel nikomer delati krivice. Zato se je poravnal tudi se sestrama Sančo in Duljčo, keteri je Alj-fonz v oporoki določil za naslednici v kraljestvu. One ste se bile za časa domače vojske vmeknile na neki oddaljen, dobro vterjen grad pod zaščitništvo vitezev Kalatravskih. Obernili ste se za svet do svoje matere Terezije, ki je živela v nekem samostanu ko nuna. Ona jima je svetovala, naj se mirno poravnate. Kraljeva stran je pa odbila vsako pogajanje. Tu je zopet posredovala previdna in modra Berengarija, ki je izbrala srednjo pot. Nikaker ni hotela, da bi si njen sin delal pot do leonskega prestola z mečem, ali da bi bila pomočena s kervijo in solzami. Razodela je svoje misli Ferdinandu, ki se je ž njo popolnoma vjemal. Berengarija je šla z nadškofom Rodrigom, škofom burgovskim in svojim tajnikom k Tereziji. To je bil redek in posebne verste shod. Obe, Terezija in Berengarija, ste bile kraljici istega kraljestva in ženi istega moža, obe ste imeli otroke istega očeta in obe ste se sešli iz najbolj plemenitega namena, zabraniti prelivanje kervi in ska-zati dobroto domovini svojih negdanjih let. Ni čuda, da so vzvišeni nameni dveh plemenitih žen rodili mirno sporazum-ljenje. Terezija se je za svoji hčeri odpovedala leonskemu prestolu, Berengarija je pa v Ferdinandovem imenu obljubila obema njenima hčerama njih stanu primeren letni dohodek. Sešli so se na to vsi skupaj. Sanča in Duljča ste poterdili odpoved, Ferdinand se je pa zavezal dajati vsaki po 30.000 zla-tov na leto do smerti vsaketere. V decembru istega leta so naredili pismo, ter je poterdili s podpisi in pečatom; leto na to je še papež Gregorij IX. to pismo in pogodbo odobril in poterdil. Prej ko v treh mesecih je Ferdinand mirno pridobil leonsko kraljevo krono. Posebne važnosti je to, da je po 73 letni ločitvi zopet združil kraljestvi Leon in Kastilijo in določil za vedno nasledništvo po pervenstvu za moške, če teh ne bi bilo, sledijo ženske zopet po pervenstvu. S tem je naredil konec prepirom, ki so se dotedaj pogosto ponavljali in mnogo škodovali obema kraljestvoma. Ferdinand je šel na to s Terezijo po svojem novem kraljestvu okoli, odpravil je krivične davke in mnogo razvad, podelil je veliko krajevnih pravic in mariskaj vredil v blager ljudstva. Leta 1231 je obiskal portugaljskega kralja Sanča II. Zahvalil se mu je, da ni kalil miru v času spremembe na leon-skem prestolu, vernil mu je terdnjavo, ketero mu je pred 19 leti vzel kralj Alfonz, in vterdil ž njim prijateljstvo, da se je lažje posvetil vojski z Mavri. Terezija se je na to vernila v samostan, kjer je vmerla L 1250. Leta 1705. je bila skupno se svojo sestro Sančo za svetnico razglašena. Njeni hčeri ste tudi zapustili svet in šli v isti samostan, kjer .je živela in vmerla njijuna mati. Ker so neketeri nemirni Leonci Kastiljca neradi videli na leonskem kraljevem prestolu in so nagovarjali Ferdinandovega brata Aljfonza, naj se vpre bratu in polasti leonske krone, ga je Ferdinand prav previdno postavil na čelo vojski v Andaluziji in tako vzel nasprotnikom priliko ščuvati, ter tudi zadovoljil hrepenenje po slavi sicer dobrega in zvestega brata. Slavna zmaga pri Heres de la Frontera ga je popolnoma osrečila, da na leonsko krono niti mislil ni več. Mej tem je pa Ferdinand doma vse vredil in si naklonil serca vseh Leoncev. L. 1234 je šel Ferdinand z vojsko nad Ubedo, bogato in zelo vterjeno mesto. Dolgo so se prebivavci branili. Nazadnje so se morali vdati in izseliti. To za nadaljno vojskovanje zelo važno mesto je padlo v Ferdinandovo oblast na dan sv. Mihaela omenjenega leta. Naslednje leto je bilo za Ferdinanda žalostno. Vinerla mu je dobra in zvesta žena Beatrica. Posebno terdnega zdravja nt bila nigdar. Že pred devetimi leti je bila nevarno zbolela, vsi so pričakovali njene smerti. Pa takrat se je zatekla k Mariji, ko goreča njena častivka, dala si prinesti njeno podobo, ketero je vneto poljubovala, in v resnici je nato ozdravela. To ozdravljenje je opisal njen sin Aljfonz v posebni pesmi. Malo pred njeno smertjo je bila sv. Elizabeta, zaščitnica III. reda, za svetnico razgiašena. Ker je bila Beatrica ž njo v rodu, ji je papež Gregorij IX. to dal sporočiti v prijaznem pismu, v keterem ji čestita in jo spodbuja, naj tudi ona posnema sv. Elizabeto, da se bo mogla v nebesih veseliti v njeni družbi. To pismo je dobila malo tjednov pred svojo smertjo. Vmerla je sveto dne 5. novembra 1235 stara 33 let. Vsi so za dobro kraljico zelo žalovali. Ferdinand je dal njeno truplo prepeljati v Leon v samostansko cerkev sv. Izidorja. Potert od žalosti je pokleknil pred aljtar sv. Izidorja in molil. Mej drugimi je svetnika posebno prosil za srečen vspeh v vojski: „Podpira> me, sveti spoznavavec, proti Mavrom; od tistega, kar bom pridobil, bom daroval tej tvoji cerkvi bogat delež". Vzctje mesta Kordove. Mej tem, ko je Ferdinand doma žaloval za svojo ženo in najmlajšo hčerko Marijo, ki je kmalu po rojstvu z materjo vred vmerla, so napadli njegovi za stražo na bojnem polju ostali vojaki s pomočjo domačinov ozemlje mesta Kordove. Napad se jim je posrečil. Dobili so bogat plen in mnogo nasprotnikov vjeli. Ti bi bili pa radi prišli zopet v prostost. Zato so pripovedovali, kako brezskerbno živijo ljudje in vojaki v Kordovi in da je mestno obzidje večinoma brez straže. Neke-teri so se ponudili celo, da jim pokažejo pot na vzhodno predmestje, ketero bo zelo lehko vzeti. Kedo bi bil raje poslušal tako pripovedovanje, kaker pogumni Kastiljci ? Posvetovali so se in storili zelo derzen sklepr napasti Kordovo. To mesto, o keterem smo že v začetku (str. 23.) poglavitne reči omenili, je bilo sicer tedaj že mnogo zgubilo na svoji velikosti in moči, vender je bilo še vedno eno najslavniših zahodno evropejskih mest; štelo je še tedaj tristo-tisoč prebivavcev, ter tekmovalo z Rimom in Carjigradom. To mogočno, veliko, od vseh strani z močnim zidovjem in visokimi stolpi vterjeno mesto je torej hotela napasti peščica kastiljskih vojakov ! Vseh skupaj je bilo morebiti nekaj nad sto. Ali ni bilo to zelo derzno početje ? Vedeli so tudi sami, da brez druge pomoči ne bodo ničeser opravili, k večemu morejo slavno vmreti v boju. Zato so poslali sle do nam že znanega hrabrega in zvestega vojskovodja Aljvara Peresa in do njegovega brata Petra, ki sta se mudila se svojimi vojaki "v bližnjih gradovih. Natančno so jima sporočili svoj načert. Junaška kastiljska četa si je izbrala za derzni napad noč mej 7. in 8. januarijem. Černa tema se je razprostirala naokoli. Previdno se bližajo mestnemu obzidju. Konje pustijo bolj v daljavi, da jih ne bi izdalo njihovo rezgetanje, pešci se pa tiho pomikajo proti visokemu zidovju. Že so na mestu, pristavijo lestvico, pa je prekratka. Hitro zvežejo tri skupaj drugo verh druge, ravno do verha segajo. V obleki kordovanske straže zlezejo neketeri zelo previdno na obzidje. Straža treh mož se prebudi, pa ima nasprotnike za svoje ljudi, ker govorijo njihov jezik in nosijo njihovo obleko. Preden so se, spoznavši enega po glasu, dobro zavedeli, da je sovražnik mej njimi, so bili že zvezani, usta jim zamašena in v par trenutkih so ležali mertvi pod visokim zidovjem. Sedaj so zlezli še ostali pod zidom čakajoči Kastiljci z drugimi pomočniki gori, šli so od stolpa do stolpa po obzidju, pomorili so straže in zavzeli vse zidovje notri do vrat, ki peljejo v Marte. Od te strani je prihitel Peter Peres in deri skozi nje v to predmestje se svojimi konjiki. Do jutra tiste noči je bilo vzhodno predmestje Kordove v rokah kristijanov. Prebivavci so zbežali v notranje mesto, kjer so vsi preplašeni pripovedovali, kaj se je po noči zgodilo. Meščani jim skoraj niso verjeli. Ko so se pa na lastne oči prepričali, da so nasprotniki res v predmestju, tedaj so se zbrali in zapodili kristijane nazaj na obzidje. Tukaj so se postavili nasproti ze vso silo in se branili ko levi. Kordovanci so se vmeknili nazaj v mesto in pustili nasprolniku obzidje Kastiljci so vedeli, da se dolgo ne bodo mogli vpirati. Zato so hitro poslali dva sla, enega k Aljvaru Peresu, druzega h kralju Ferdinandu. Ta je dirjal na konju noč in dan, dokler ni našel Ferdinanda v Benaventu. Ravno pri obedu je bil se svojimi. Ves blaten in utrujen stopi vojak naravnost pred kralja, pade na kolena ter mu izroči pismo. Kralj je prebere, malo premisli, vstane od obeda ter pošlje v razna mesta sporočila, naj se vsi vojaki kraljestva zberejo, kaker hitro mogoče, pred Kordovo. Sam pa se obleče v vojno opravo in v eni uri po prejetem sporočilu je že na potu proti Kordovi. Okoli sto vitezev ga spremlja. Na potu jih je deževno vreme zelo oviralo. Pa Ferdinand je premagal vse ovire; prej je prišel tja, kaker so ga pričakovali. Mej tem so Kordovanci skušali spraviti vsiljivega nasprotnika tudi z obzidja. Pa pogumni kristijani so se junaško branili; niso se dali premekniti niti za korak. Upali so, da bo kmalu prišla pomoč. In res je prihitel Aljvar Peres, ki je rešil boreče se junake ravno v času, ko so mislili, da bodo vsaki trenutek morali se vdati ali pasti. Došli vojaki se veržejo zb vso silo na Kordovance, potisnejo jih z obzidja in stolpov nazaj, in zapodijo v notranje mesto, tako, da so morali celo predmestje prepustiti kristijanom in si jih več niso upali napasti. Z velikim veseljem je napolnil Kastiljce Ferdinandov prihod. Na novo so bili poživljeni, pozabili so na ves trud in toliko kaker gotovi šobili, da bodo Kordovo vzeli, zakaj na Ferdinanda so silno zaupali. Pripeljal je sicer le malo vojakov seboj, pa prihajali so dan na dan vitezi z novimi močmi, Kordovanci pa še niso bili pripravljeni in so zato tudi zamudili čas rešitve. V nekaj tjednih je imel Ferd inand toliko vojakov, da je mogel začeti mesto oblegati. Mej tem, ko je Ferdinand vodil vojne priprave in obleganje, je doma vladala Berengarija, navduševala je viteze, da so šli na vojsko, pošiljala je denar, obleko, živež in vse drugo potrebno, tako da se je Ferdinand mogel popolnoma posvetiti vojski. Da si bomo pa laglje mislili težave obleganja, se moramo spomniti, da leži Kordova na reki Gvadaljkiviru, ki teče skozi mesto. Do reke je Ferdinand razstavil svoje vojake, čez njo pa še ni mogel. Zato so se Kordovanci po >reki in na južni strani mesta še vedno prosto gibali in dobivali potrebni živež. Oblegane strani mesta so pa junaško branili, ker so upali, da , * jim bo prišel Ibenhud na pomoč, ki bi bil vtegnil »biti Ferdinandu res zelo nevaren. Iz zadrege mu je pomagal Lavrencij Huares, ki je prej služil Ferdinandu, pa ga je ta iz dežele izgnal zavoljo nekih hudobij. Sedaj je bil vojak Ibenhudov, ki ga je poslal ko oglednika opazovat Ferdinandovo vojsko in sporočat o njenem stanju in gibanju. Ker je pa temu Lavrenciju bolj ugajalo pri Ferdinandu, se je ko oglednik dal vjeti in pred Ferdinanda peljati. Tega prosi, naj ga zopet nazaj sprejme; v zahvalo za *°> bo on Ibenhuda pregovoril, naj ne hodi Kordovi na pomoč, ker je kastiljsko-leonska vojska zanj premočna. Ibenhud se je res dal pregovoriti in to tem laglje, ker so ga bili malo poprej Kastiljci in Leonci ob Gudr daletu premagali. Pa ne samo mi-r°val je, ampak še celo za štiriletno premirje je prosil Ferdi-I'anda. Obljubil mu je za to dajati vsako leto 400.000 denarjev k j- okoli milijon kron. Ibenhud je upal, da se bo v teh štirih 'etih polastil Granade. Verh tega so ga klicali v Valencijo, ke-ter° je začel oblegati aragonski kralj. Kordova je bila na ta način popolnoma prepuščena lastni moči. 1 Prebivavci so se kaker obupani branili. Živeža je bilo Vedno manj. Ko je dal Ferdinand še most postaviti čez reko, ^a je prestopil se svojo vojsko tudi na drugo stran, je odrezal ^estu vsako zvezo z deželo in vse dovažanje živeža. Sedaj se ®iso več mogli dolgo deržati. Lakota, stiska in obupnost jih je Posilila, da so se začeli pogajati s Ferdinandom. Desetega ju-®'ja"se je vdala vzhodna polovica mesta, na praznik sv. Petra 'n Pavla pa še ostali del. Mavri so se morali prepustiti zmago-Vavcem. — Po šestmesečnem obleganju je padla Kordova, ki 8° Jo imenovali: „mater mest in tolažbo vsem domačinom in tujoem“. Ponižani Mavri so trumoma šli iz ponosne Kordove, Fer-°and pa notri se svojo vojsko. Najprej je tu z najvišjega s*°lpa p0 celem svetu občudovane mošeje dal sneti polumesec, 2nak mohamedanske vere, in nasaditi na njegovo mesto križ in /a'jevo zastavo. Mošejo so očistili, potem pa zapeli „Te Deum Udamus“. Škof Osenski je posvetil v kerščansko cerkev, in 114 Marijinem altarju, ki so ga postavili, daroval sv. mašo. V 5l08eji so dobili zvonove, ki so jih Mavri nekedaj vzeli iz Kom-P°stelje ter jih rabili tukaj za svetilnice. Kaker so takrat Mavri ‘st'jane prisilili, da so jih na svojih ramah morali nesti v rdovo, tako je sedaj Ferdinand njim vkazal, da so jih na isti način nazaj nesli. Na to je po kraljevsko obdaril vojskovodje in vojake za rahrost ter dal oklicati kristijanom po Španiji, naj naselijo Kordovo. Oglasilo se jih je več ko dovolj, četudi je bilo dve* sto tisoč stanovanj praznih. Pa ta hitra naselitev ni imela dobrih nasledkov. Ferdinand je vstanovil v Kordovi škofijo ter postavil tam za pervega škofa nekega meniha -cistercijenskega reda. D®° Aljvaro Peres je postal podkralj. Ko je tako najpotrebniše vre-dil, se je Ferdinand vernil v Toledo. Pa Kordova mu je na-pravila še mnogo skerbi in stroškov. BI. Bernardin Feljferski. P. B. XII. Poglavje. Bernardin vstanavlja „monte“. (Dalje). Posebno znamenito je, kar se je dogodilo Bernardinu v Fl°' renciji 1. 1488. Pridigoval je tedaj tam in trudil se, da bi „mont*> ki je bil prenehal, zopet poklical v življenje. Neki jud pa* ^ je imel v mestu štiri banke, se je obernil do bogatega tovariša v Pizi, in ta je starešinstvo v Florenciji podkupil; dalje dvaj*e* tisoč florenov v zlatu, in Bernardin je bil izgnan iz vseh fl°' rentinskih pokrajin. Napotil se je v Sijeno. Pizanski jud p? še nadalje preganjal blaženega. Pisal je sijenskemu starešinstva • „Kmalu bote videli nekega meniha, rogovileža, ki dela nereA kamerkoli pride." Svetuje jim torej, naj ga ne sprejmejo, menj mu imajo pustiti pridigovati. Ime meniha je zamolčal- ^ sreči se je malo časa po prihodu Bernardinovem starešinst''0 vdeležilo službe božje pri patrih observantih (frančiškanih)’ Vprašali so po imenu tistega meniha. Ko so zvedeli, da ^ Bernardin Feljterski niso šli judu na led. Blaženi je nato f>° voril v Sijeni celo versto pridig o razmerju judov živečih ^ kristjani. V L u k i so že 1. 1488 namerjali v obrambo pred jud°^ skim oderuštvom in v pomoč vbogim vstanoviti „mont“,' do vstanovitve ni prišlo. L. 1489 je tam naš blaženi imel Pre stati hud boj, ker so se judje in njih prijateli sklicevali na neke privilegije (pravice) papeža Nikolaja V. in so iz Florencije Poklicali nekega bogoslovca, ki se je v Mantovi odlikoval ko nasprotnik „montov“. Naposled je Bernardin venderle zmagal; z veliko slovesnostjo je 25. maja 1489 vstanovil „mont“. Največ Se je imel zahvaliti za vspeh tamošnjemu škofu Nikolaju, ki Je prispel sam z lepim darilom in v pastirskem listu, izdanem jul. 1489, potem dokazal, da so „montje“ dovoljeni in kontni. Kljub temu so bili še po vstanovitvi tamkajšnega „monta“ ^ 2ndregi, od kod bodo vzeli denar. Na posodo so vzeli iz občinskega premoženja tisoč zlatov, ki se imajo poverniti s tem, se bo uradnikom odbijalo pri plači pet odstotkov. Denarne težkoče so še nekaj let trajale; še leta 1492 si je Luka priza-devala Bernardina dobiti za postnega pridigarja, da bi pomagal »niontu“ na noge. Vodstvo je bilo v rokah devet svetovnih in treh duhovnih predsednikov. 12. oktobra 1515 pa so odstranili Poslednje ko nepotrebne. Slične težkoče, se zdi, je vstanovitev „monta“ delala tudi v Pjačenci v avgustu 1. 1490. Razen Bernardina so sodelovali še sobratje njegovi Andrej iz Faence, Bartolomej iz Bo-'°nje in Jeronim iz Ferrare, ali ko vstanovitelji ali ko zagovorniki pri javni disputaciji, ni povedano. V sledečih letih se 'e Hernardinu posrečilo „montu“ precej pomnožiti glavnico in 'eta 1494 so ga iz istega namena zopet poklicali. Svojo dolžnost ja mesto storilo, ko je dohodke necega razpisanega občinskega ^avka „montu“ naklonilo, ketero darilo je 25. januarja 1495 v°jvoda milanski poterdil, „da ne bi judje meščanov vgonobili °deruštvom“. Ohranjene so še pervc vstave „monta“ v Pja-e°ci z lastnoročnimi opazkami našega blaženega ob robu. Rjavil jih je „Arch. franc, histor. Quaracchi“. 1909. str. 293-304). Iz Pjačence je odpotoval Bernardin v Kremono in od tam ^koncu leta 1490 v Padovo. Dvakrat je bil že tja prošen. ervi krat gaje vabil škof Peter Barotius, pišoč mu 29. aprilja t), da za pregnanje judov in za vstanovitev ni vgodniše pri-e' Nekaj tjednov pozneje mu je/pisal Angelj Kjavaški v isti ^devi. še le 8. decembra pride blaženi tja ter pridiguje o *ni0ntu“ sleherni dan, dokler ni dosegel svojega namena. Vstavitev sama je bila, kljub nasprotovanju padovanskih judov 11 kerščanskih pristašev, 26. junija 1. 1491. Poterdila ga je beneška vlada. Glavnica je štela v kratkem času osem in trideset tisoč zlatov in rastla od leta do leta ; vsako leto na ve-likonoč se je namreč nabralo štiri sto zlatov za „mont“. Maj-hina posojila (pod trideset soldov) so bila brezobrestna, Pr' višjih se je zahtevalo pet od sto, mejtem ko so judje terjal' dvajset. Da se je ljudstvu tem lažje postreglo, se je vstanovil® sedem poddružnic, ki so dobivale denar iz glavne blagajne. ^ večjo varnost je prebival v vsaki teh sedem hiš po eno le*° en plemič z družino ; v tem so se verstili. Prav tako so bil' tudi nenavadno dobro plačani. O nadaljnjem razvijanju pado-vanskega „monta“, v tisti dobi brez dvojbe najznamenitnišega> so pogosto poročali Bernardinu, tako, da je bil vedno o nje"1 dobro podučen. Pisali so mu vodje, večinoma pa škof sai" Poleg navadnega, denarnega „monta“, so vstanovili še žit°* „mont“ (mons frumenti), ki je na zastavo dajal ubogim žit® vračalo pa se je ali v žitu ali v denarju. Kljub ti očividni blag' dobrodelnosti nasprotniki venderle niso nehali ervati, dokler priznanja dobil škof od najveljavniših oseb ; to je nasprotnih potlačilo in k molčanju prisililo. Ljubezen, s ketero sta bil" svetniku vdana škof in ljudstvo, se izraža v več pismih, zlasti) v večkrat ponovljenih prošnjah, naj vender zopet pride ogleda* svoje delo. Ko je 1. 1492 mogel vstreči ti želji, so mu vodje šli nasproti ter so ga slovesno vpeljali v mesto. Judje pa s° ga tožili v Benetkah, da je napravil mestu in vbogim več škode kaker koristi; vender so tam namen tožnikov sprevideli i® niso se zmenili za tožbo. V drugič je na škofovo povabil® Bernardin v Padovo prišel v začetku 1. 1493, ob času, ko je došlo že dolgo pričakovano papeževo poterjenje (z bullo „Pa’ storis aeterni", 4. Febr. 1493.) Iz nje pervič izvemo, da se ie vstanovila v Padovi „montovska“ bratovščina. Po končni srečni vreditvi padovanskega „monta“ je Het’ nardin okoli stanujočemu kmetiškemu ljudstvu pridigoval tef je tudi v bližnjem Pjave di Sakko iz nabrane milošč'"6 vstanovil „mont“. Potem je krenil v Kjodžo, kjer je pridig°v'aj nekaj tjednov, dokler ni bil poklican v R a v e n n o. Tu je Jias* za svojo stvar serca pripravljena. Sicer so judje nasprotov'® obernivši se za pomoč na beneški senat. Ali odločni nast°P nadškofov, vladavčev ter mestnih svetovavcev je poterl hi’*1 nasprotovanje, tako, da je bilo mogoče vstanoviti „mont“ tisto leto. Še večji je bil vspeh, ko je Bernardin sledeče leto zopet pridigoval v Ravenni. Mesto je tedaj po svojih odposlancih v Benetkah zahtevalo izselitev j udov, ali vsaj, da se jim oderuštvo prepove. In dosegli so toliko, da se je prepovedalo oderuštvo ter ukazalo podreti sinagogo, stoječo skoraj tik stolne cerkve. „Mont“ se je mogel sedaj neovirano razviti; sto let pozneje je vender komaj še životaril. Tudi Faenca, nedaleč od Ravenne je po Bernardinu Felj-terskem 1. 1491 dobila „mont“, potem, ko je bil najvplivniši in kristjanom najsovražniši jud izgnan. V trajni spomin je mesto dalo kovati posebno medajljo, v frančiškanski cerkvi je postavilo pa primerno podobo. , V začetku leta 1492 je Bernardin prišel v V i č e n c o. Blaženi Marko Montegaljski (vmerl 1496) je tu že 1. 1486 vsta-novil „mont“. Potrebni denar so zložili občina in zasebniki. Ti so v jednem dnevu podarili dve tisoči zlatov; verhutega so še z brezobrestnimi posojili „montu“ na razpolago dali od svojih denarjev. Tako se je omogočilo, da je jel „mont“ berž delovati. Posojila so bila brezobrestna. Uredniki so opravljali službo deloma brezplačno, deloma za plačo, ki so jo dobivali od občine. Ta okoliščina je bila breme ne le za občino, mariveč tudi za vboge dolžnike, ker se je vedno zabičavalo, da naj ne bodo nehvaležni za dobrote, ki so jih od „monta-< prejeli ter da naj v njega podporo tudi kaj prispevajo. Tako se je zgodilo, da so tisti, keterim je bil „mont“ v pomoč namenjen, nosili največe kreme, ker so iz napačne sramožljivosti dajali od svojega nboštva, in sicer, kaker se je dognalo, štiri krat več, kaker če ki se jim bile naložile zmerne obresti. Zato tisti, ki so Bernar-dinove vstanovitve ko oderuške razglašali, hvalili pa vičentinski »mont“, niso pametno ravnali. Z lehkim trudom je Bernardin Pojasnil njih mišljenje ko zmoto, vender se ni lotil tedaj nič spreminjati na tamošnjem „montu“, le glavnico je se slovesnimi procesijami in z neko zvijačo pomnožil. Vičentinci so tilu namreč branili oditi v Padovo. A on jim je rekel, da bo nekoliko časa še ostal le pod tem pogojem, da bodo podarili »montu“ za vsaki dan sto zlatov. Z veseljem so ta predlog sprejeli, in v kratkem času se je nabralo tisoč devet sto šestdeset zlatov, ketere je občina zvišala na dve tisoči. Še le leta 1494 je Bernardin, poslan od papeža za postnega pridigarja, spremenil ustavo vičentinskega „monta“ po svojem načertu-Ko je pojasnil, da ne bo imel trajnega obstanka brezobrestni „mont“, je starešinstvo določilo obresti, in sicer pet od sto. Skoraj prav tako se je razvijal „mont“ v Veroni. V letu 1490 je Mihael Akviški (Aqui) tam pridigoval in dosegel vstanovitev brezobrestnega „monta“. Ko se je vsled slovesne procesije 29. avgusta nabralo dve tisoči in sedemnajst zlatov,-ni bilo več nobenega zaderžka in „mont“ jc mogel začeti svoje delovanje. V vedno podporo „monta“ je Mihael vstanovil bra-tovščino („c o m p a g n i a“ ali „s c u o 1 a d e 1 M o n t e d i Pie-ta“), ki je v kratkem času štela sedemdeset tisoč udov iz mesta in okolice. Ua bi vzderžal gorečnost bratovščine živo, je Innocencij VIII. (z bullo „Intenta salutis") dne 24. aprilja 1491 udom naklonil bogate duhovne koristi. Kljub temu se je čutila kmalu potreba po spremembi ustave, ki jo je dognal 1. 1492 Bernardin. Od tedaj se je „mont“ izredno povzdignil. Zeio primerna je bila uprava; razdelil se je namreč v „mali mont“t ki je brezobrestno posojeval do dve „močenigi“, v »srednji mont“, ki je tudi zastonj posojeval zneske do treh lir in dvanajst soldov, mejtem, ko je „veliki mont“ pri večjih posojilih terjal šest od sto. Ker se mu je delokrog vedno širil, si je mogel čez nekaj desetletji ta „mont“ še izposoditi denarja proti štiri odstotnim obrestim, kar jo papež Pij IV. dne 13. jan. 1563 odobril. Mejtem je Bernardin deloval v sosednjih manjših mestih. V K a m p os amp ietro je v spomladi 1. 1492 dosegel, da se je sklenilo vstanoviti „mont“; in prihodnje leto ga je res vstanovil. Oderuških judov pa ni bilo pregnati, ker tega ni dovolil beneški senat. Iz Kamposampietra je Bernardin bil namenjen v Feljtre. Ko je mimogrede v Kastelfranku pridigoval, je prišlo iz Benetek pismo, v keterem je bil Bernardin obdolžen, da povsod ljudstvo podpihuje zoper jude, Ali mestni predstojnik je odpisal, da je to le zgolj judovsko obrekovanje, da ozna-nuje Bernardin le čisti evangelij. Na ta odgovor se je vstavilo nadaljnje postopanje proti Bernardinu. Priporočivši ko rešilo0 sredstvo zoper judovsko oderuštvo „mont“ — je li že tedaj do vstanovitve prišlo, ne vemo — je obiskal Feljtre, rojstno mesto, kjer so ga, se ve, z največim navdušenjem sprejeli. Le' topisec piše, da so tedaj mestne ulice bile podobne rekam "" Množice ljudstva so se po njih valile. Se svetilnicami v roki «0 ljudje P° noči potovali, da bi še pravočasno prišli h pridigi. Vspeh njegovega dela je bil mej drugim tudi ta, da se je sklenilo vstanoviti „mont“; vender zanesljivih prič o „montu“ v v Feljtrah imamo še le iz 1. 1528. (Konec tega pogl. prih.) P. Bernard Vouk. (Dalje). O novomeški dobi p. Bernarda piše p. Hugolin na dalje: »P. Bernard je bil vedno narodnega mišljenja in tega ni prikrival nigdar. V provinciji je zavzemal častna mesta; dolgo versto let je bil gvardijan novomeškega samostana, trikrat de-finitor, dvakrat kustos provincije. Za lepoto novomeške samostanske cerkve je mnogo storil. V sosednih župnijah je rad Pomagal z božjo službo". Kaker vemo iz njegovih ust, je zlasti sv. križev pot po mnogih cerkvah postavil. Koliker toliko gre njemu hvala tudi za višjo dekliško šolo v Št. Mihelu. O tej 2adevi nam sporoča p. Hugolin tako: „Posestniku gradička Slatenek je vmerl sin (ali žena ?) in ni imel dedičev; tedaj je Uročil svoje premoženje p. Bernardu z naročilom, naj v Novem mestu, ali vsaj v novomeškem okrajnem glavarstvu skuša vstanoviti šolski zavod. P. Bernard je to res ponudil mestu ali mestni očetje so odklonili. Vznevoljen je na to p. Bernard vso zadevo izročil gospodu šmiheljskemu župniku", in tako je prišel zavod šolskih sester naše Gospe (Notre Dame), namestu v Novo mesto, v Šmihel. Leta 1886, pri kapiteljnu, ki se je obhajal 7. julija in naslednje dni v Ljubljani, je bil, kaker smo že povedali, p. Ber-nard, gotovo ne proti njegovi volji, prestavljen iz Novega mesta na Kostanjevico in sicer ko vikarij samostana in namestni rav-°atelj in učitelj domačega gimnazijskega učilišča (Vice-Direct. et Lector Stud. dom.)*) *) ,Vice-Director", ker je imel biti po stari deržavni določbi .Director ‘ Vedno nadškof goriški. Morda ne bo napak, ako povemo ob kratkem, kakšno je bilo to naše domače učilišče, ko je p. Bernard njega vodstvo prevzel. Da je obsegalo pervotno tako imenovano filozofijo ali modroslovje, to je po novejši avstrijski uredbi 7. in 8. razred gimnazije in sicer nekako do leta 1876 s pravico javnosti, to je morda znano našim bravcem. Ko je vsled poderžavljenj a naših nekedanjih redovnih gimnazijev ta pravica vgasnila in se je tudi vedno menj mladeničev po doveršenem 6. gimnazijskem razredu oglašalo za vstop v naš stan, tako, da so bili provincijali prisiljeni sprejemati mlajše ljudi iz 5. ali 4. gimnazijskega razreda, je bilo treba naše učilišče razširiti v cel gorenji gimnazij, kar se je zgodilo, če se prav spominjamo, po kongregaciji leta 188#. učni načert se je po večem sprejel, ka-ker je bil predpisan v deržavnih gimnazijih, le da se je nauk tako uredil, da ste se mogla jemati po dva in dva razreda skupaj, kar je bilo glede jezikoslovja že prej v navadi; saj ni namreč nič na tem, ali se bere n. pr. eno leto Demosten in drugo Platon, ali pa nasproti. Tudi je bilo treba neketerim naukom število ur skrajšati, da se je dobilo časa drugim nam potrebnim. Vpeljali ste se v vsakem razredu po dve uri her-vaščine, ki je bila potrebna, dokler je imela provincija še tudi na Hervaškem samostane. Prej, dokler je bilo še bogoslovje tu, se je učila v tistih razredih; ko seje prestavilo v Kamnik, se je sprejela v gimnazijske razrede. Po 4 ure na tjeden se je odločilo za pouk v liturgiji, cerkvenem petju, ascezi, razlagi vodila in za ekshorto. Naravoslovje se je moralo v 5. in 6. razredu popolnoma izpustiti, ker je manjkalo sposobnega učitelja in tudi vseh učnih pripomočkov. Namestu tega ste se odločili dve uri za nam potrebniše zeinljepisje, s posebnim ozirom na verske razmere in katoliške misijone. Vsi drugi nauki so ostali, kaker na deržavnih gimnazijih, samo, da se je moglo dati latinščini le po 4 ure na tjeden v vsakem razredu, zgodovini po 3, vsem ostalim tvarinam le po 2. Tak je bil torej načert. Kako se je deržal in izpeljeval, to je drugo vprašanje, ki ni bilo vselej od učnih moči odvisno. Teh je bilo skupaj s tako imenovanim magistrom, bivšim profesorjem pastorale p-Teofilom Respetom, tisto leto šestero. Razen dveh deržavno izprašanih gimnazijskih učiteljev je imel zavod zlasti izverstncga matematika,, ki živi še zdaj nekje v hervaški provi ;ciji. Pa tudi druga dva lektorja sta bila zmožna in jako pridna učitelja, tako, da se lehko reče, da se je od te strani storilo, kar je bilo v človeških močeh. Ali ker je tedanji gvardijan samostana in ravnatelj učilišča, bolehal in očitno ni bilo upati ozdravljenja, so predstojniki provincije ob pravem času sprevideli potrebo za obe službi poslati nove moči. Prišla sta torej leta 1886 za gvardijana p. Bazilij Dolinar iz Nazareta, za ravnatelja učilišča in vikarja samostana p. Bernard iz Novega mesta. Seveda je imel biti p. Bernard ne le ravnatelj, direktor, zavoda, temuč tudi lektor, učitelj svojih predmetov, matematike in fizike. Naš prej omenjeni izverstni matematik je bil torej odposlan ko vikarij v Pazin. Kajpada ga je p. Bernard več ko nadomestil ne le v matematiki, temuč zlasti tudi v fiziki. Oboje je učil pri nas gotovo s tisto gorečnostjo, kaker nekedaj na javnem gimnaziju, če ne še celo z večo. Ni bil namreč zadovoljen se svojimi predpisanimi šolskimi urami; tudi zvečer ob času, ko so se kleriki imeli sami učiti, je šel večkrat v šolo in jim začel razlagati matematiko. Se posebno je pa mislil na liziko. Velik del pičlega penzijona, ki ga je dobival za svoje službovanje na novomeškem gimnaziju, je obernil za fizikalični kabinet, ki je bil seveda zelo pomanjkljiv, tudi potem ko se je bilo pred kakimi 10 leti nekoliko novejših reči zanj nakupilo. Dasiravno pa je tako vneto skerftel za svoja dva predmeta, vender ni preziral drugih. Ob času bolezni in po ssnerti učitelja zgodovine, ko ni bilo berž namestnika, se je pater Bernard sam lotil tudi to reč učiti. Solo je skušal vravnati še bolj po deržavnih predpisih ; neketere proste dni je odpravil; namestu sv. Katarine, ki se je obhajala po starodavni navadi ko zaščitnica mo-droslovcev, je vpeljal, po zgledu svetovnih gimnazijev, praznik sv. Alojzija, — menda, ker se učenci V. in VI. razreda ne morejo imeti za modroslovce. Vender je po njegovem odhodu v v tem zopet zmagala stariša navada; saj je v širjem pomenu cel gornji gimnazij modroslovna šola, kaker se tudi na vseučilišču cela znanstvena fakulteta po modroslovju imenuje. Koristiti si je prizadeval p. Bernard tudi ko vikarij. Po njegovem prigovarjanju in njegovih računih so se prenaredile presterme stopnjice v vshodnem koncu samostana in preozke štable pred velikim oltarjem nadomestile se širjimi, pripravni- simi. V spovednici je bil jako vstrajen delavec, na koru ii* pri oltarju vesten duhovnik. Tudi pridigat je šel, ko je bilo treba-Sploh je dajal z natančnim dopolnjevanjem svojih redovnih in duhovniških dolžnosti le najboljše zglede. Občudovanja vredna je bila njegova poterpežljivost v bolezni, ki ga je tu enkrat ali dvakrat položila v posteljo in semtertja primorala v toplicah-iskati okrepčanja. To in morda tudi naveličanost, zlasti, ker je imel cel naš višji gimnazij 1. 1891 le enega, leta 1892 le dva učenca, ga je menda naklonilo, da je prosil to leto proč od šole v stanoviten pokoj v Nazaret na Štajersko. Za naslednje šolsko leto smo dobili zopet nekaj več učencev in p. Bernard je ostal prostovoljno še tukaj. Leta 1893 meseca avgusta nas je zapustil za vselej. Vseh učencev je imel tukaj, če se nismo všteli, 36; od teh jih je še v naši provinciji 19, nekaj jih je V hervaški, drugi so neketeri pomeni, neketeri izstopili. Učni na-čert se je ta leta po okoliščinah nekoliko spreminjal; zlasti se je v poslednjem času nekako za stanovitno vpeljal pouk v italijanščini. (Dalje prih.) Drugo letno poročilo „Serafske mašne družbe", ustanovljene v podporo kapucinskih misijonov. Veliki apostol narodov, sveti Pavel, imenuje sveto Cerkev' v lepi prispodobi telo Kristusovo (Kor. 1, 18, 24). S tem namreč, da je vzel Sin Božji nase človeško telo, bilo mu je mogoče, da je vidno bival mej nami na zemlji. Ko pa je zapustil to solzno dolino ter se vernil k svojemu nebeškemu Očetur tedaj je Kristus sv. Cerkev tako uredil, da je v njej vidno pričujoč in da v njej in po njej spolnujoč voljo svojega nebeškega Očeta deluje za odrešenje ljudi do konca sveta. Tako je tedaj sv. Cerkev, vidno telo Kristusovo, oživljeno po njegovem duhu, in njena vzvišena naloga je, reševati duše Adamovih otrok. Kristusova goreča ljubezen do nas jo tako neizmerna, da je ni mogoče popisati z besedami. Celo-božja modrost ni našla izraza, s keterim bi nam jo mogla po- kazati, predočita nam jo je le molče v živem razodetju: v skrivnosti vbožnih jaslic, s kervjo OJrešenikovo oškropljenem križu in v brezštevilnih altarjih in tabernakeljnih po celem svetu nam kaže neizrekljivo ljubezen Jezusovo do neumerjočih duš. Cela večnost bi bila potrebna, da bi to ljubezen prav spoznali in zopet cela večnost, da bi to vredno mogli povedeti. Ce to gorečo ljubezen dobrega pastirja z vnetim sercem premišljujemo, moramo biti prepričani, da te glavne lastnosti v značaju Kristusovem tudi v Cerkvi, v keteri On bitfa in deluje v blager človeštva, ne more in ne sme manjkati. Sv. Cerkev mora tedaj v sebi imeti to od Kristusa podedovano lastnost ter po Njegovem zgledu si prizadevati, da razširja sveto vero povsod, kjer koli bivajo človeški otroci, ki še tavajo v temi poganstva. Iz tega pa tudi sledi, da apostolat mej neverniki ni — kaker bi neketeri radi sodili, — le mogočnemu drevesu sv. katoliške Cerkve pozneje vcepljena mladika, pač pa da spada k njenemu bistvu, ker njen postanek in razvoj sloni popolnoma na njenem misijonskem delovanju; prav tako je tudi nadaljnje razširjanje sv. Cerkve zapopadeno le v njenem misijonskem delovanju. Apostolat sv. Cerkve mej neverniki bo tedaj tudi v bodočnosti pričal o Njeni neizčerpljivi moči in neumorni delavnosti. Pred vsem so se že v pervih početkih svojega obstanka lej vzvišeni nalogi sv. Cerkve posvetili cerkveni redovi, mej njimi zlasti sinovi sv. očeta Frančiška, siromašni kapucini. Od leta do ltta raste število misijonskih postaj, ki so 'zročene misijonarjem kapucinom, in ž njimi vred — hvala Hogu — narašča tudi število misijonarjev tega reda. Sedaj že šteje kapucinski red okoli 1000 misijonarjev mašnikov, ki delujejo z e vso vnemo in požerlvovalnostjo v 37 obširnih misijonskih okrožjih ali distriktih. Svoje misijone ima kapucinski red v vseh petih delih sveta, koder je približno še 128 milijonov nevernikov, krivovercev in razkoljnikov, keterim še ni pribijala luč sv. vere. Svojih misijonskih postaj ima red letos 303, in katoličanov v njih po najnovejšem štetju okoli 1,153.000. Ker-ščenih je bilo v preteklem letu 37.446. Stalnih šol po teh misijonskih deželah oskerbuje red nič menj kot 556 s 31.166 nčenci. Poleg tega ima še 46 višjih šol (kolegijev), ketere obiskuje 3075 gojencev; 91 bolnišnic, v keterih se preskerbuje 4224 ubogih zapuščenih sirot. Ta splošni pregled že dovolj jasno spričuje o pravem apostoljskem duhu, o gorečnosti za zveličanje duš in veliki požertvovalnosti teh vrednih sinov sv-Frančiška. Preteklo leto smo poročali o plodonosnem misijonskem delovanju kapucinskih misijonarjev po Aziji, zlasti v pervih časih omenjenega reda; letos pa nam bodi dovoljeno, v kratkih potezah narisati pervotno misijonsko delovanje kapucinov po Afriki. Že nad dvetisoč let zdihuje velika večina „Kamovih mlajših" pod težo prekletstva, ketero je izustil očak Noe nad nesrečnim sinom, in to prekletstvo je videti, kaker da je zadelo tudi del zemlje, keterega so si ti izvolili za domovino. Pač je moč sv. križa o pervih začetkih kerščanstva tudi tukaj se izkazala kot sredstvo, ki je edino v stanu to očakovo kletvo odvzeti, s tem da so „očetje puščavniki" tiste divje, zapuščene kraje spremenili v raj, kjer so zares bivali „angelji v človeški podobi". In kedo se ne spominja nekdaj cvetoče severno afri-kanske Cerkve, ki si je zagotovila neminljivo slavo s svojimi neustrašenimi boritelji za nauk Kristusov, se svojimi marter-niki in cerkvenimi učeniki? Toda vse te lepe sadove svete Cerkve je uničil sovražni vihar in vsa nadaljna zgodovina tam-kajšnega katolištva leži kaker černa neprodirna zavesa na ožganem obličju tožne Afrike. (Halje prih.) Iz Beljaka. Z mnogim zadoščenjem pišem te verstice, saj moram nekaj veselega Vam, ljubi sobratje in sestre v sv. Frančišku, poročati v tem sedanjem hudem času. — Ločitev duhov nepre-duje z nezaslišano silo, s plamtečo strastjo delajo sovražniki sv. Križa na to, da bi vničili, kar je križu zvestega, ne vprašaje po tem, so li sredstva k temu dopuščena, pravična ali ne. Se vso silo se dela zoper naše svetinje, naše najdražje zaklade. Naravno je, da na tako silen pritisek pride ali odpad ali je' klena značajna vstrajnost. Tak vihar ojači kar je zdravega io močnega na drevesu sv. katoliške cerkve, potere in polomi pa, kar je kaker suha, preperela veja. Hvala Bogu, 'da je lavno v našem milem narodu ona možatost in nevstrašenost doma, ki jo kruši ta sovražni vihar v dragocene bisere, v izrecno katoliške Pa čaje. Jasno se je to pokazalo 18. junija, ko je imel naš za Slovence tako navdušeni in neutrudljivo delajoči p. Anton iz Beljaka v Skočidolu, po zahtevi g. župnika, misijon 3. reda. Z gorečimi besedami je častiti pater po sv. blagoslovu razlagal bistvo, smoter, dolžnosti in koristi 3. reda ter naštel može in žene, ki so iz prevelikih zakladov 3. reda zajemali moč, kijih je povzdignila v človeški družbi, da se bodo slavila njihova 'mena do konca dni. Povabil je naposled poslušavce k pristopu v III. red, na kar se jih je oglasilo lepo število 37, ki so si želeli obleko pokore sv. Frančiška, in mej njimi je bilo, kar je posebno razveseljivo in hvalevreJno, večje število mož boljših stanov. Drugo nedeljo, 25. junija, pa je bila slavnost sprejetve v Naši materini frančiškanski cerkvi v Beljaku, kjer so bili popravljeni Slovenci v domači besedi. Tudi tukaj je bilo sprejetih 31 novih udov in kakih 7 jih je naredilo obljubo. Ginjeni smo bili vsled navdušenosti in krasnega napredovanja in v mnogih očeh je zaiskrila solza veselja in hvaležnosti, ko smo Pomislili, kako skerbljiva in dobrohoteča mati je sv. katoliška cerkev, ki svojim otrokom in posebno tretjerednikom nudi vsa *e mogoča sredstva, da si zagotovijo večno zveličanje. Bog daj, da bi ogenj navdušenosti v vedno širših krogih Napolnil serca in da bi seraflnska družina rastla in množila se, da bi mogla zveršiti svoj krasni namen, svojo veliko nalogo: Vsestransko prenovitev sveta v Kristu! Slovenske župnije v obližju Beljaka pa ste naprošene, Pripraviti dobra tla in poklicati ob priliki misijonarja za 3. red. N. K. V, Priporočilo v molitev, t* j- l iOuk; V pobožno molitev se priporočajo rajni udje III. reda skupščine goriške: Terezija (Ana) Boštjančič iz Gorice, Ma- ~~ ,71f X‘ 'Vt rija (Uršula) Batistič iz Rupe, Lucija (Marija) Florenin iz Mirna, Marija (Angela) Saver iz Kromberga; libušenske: S. Lucija Marija Gregorčič, Elizabeta Marija Sturm, Marija Katarina Gregorčič, Klara Uršula Benedejčič, Ana Marija Sivec, Rozalija Marija Šturm, Elizabeta Marija Fon, Elizabeta Marjeta Skočir, Frančiška Marijana Leban; kamniške: iz Komende: Marija Terezija Remic, Marija Katarina Koželj, Marija Terezija Kimovec, Marija Terezija Perko, Marija Serafina Gašperlin, Jera Marija Barle, Marija Katarina Remec, Marija Terezija Kimovec! iz Cešnjic: Marjana Slapar; iz Kamnika: Katarina Marija Ro*' man, Helena Marija Pestotnik, Marija Brigita Vasenar, Helena Marija Rode, Katarina Marija Staravasnik; iz Mengša : Marjeta Alojzija Zalokar, Marija Elizabeta Levec ; z Berda : Marija Marjeta Jeretina; iz Stranj: Jera Klara Koder, Marija Antonij3 Praprotnik; iz Motnika: Terezija Marija Sajovic; iz Sel: Pf*‘ mož Hribar; iz Most pri Komendi: Marija Magdalena Kepici z Brega pri Komendi: Mihael Frančišek Pibernik; svetogor-s k e: Terezija (Elizabeta) Širok f v Gergarju 2. jun. 1911; mariborske: iz Ptuja: Ana Nedok, Marija Gašnik; od Sv. Trojice: Suzana Potočnik; iz Hoč: Karelj Harb; od Sv. Tomaža: Marija Vajda; od Sv. Petra pri Mariboru: Marija Hedl; iz Sel-niče: Terezija Pintar, Marko Kaube; iz Maribora: Jožefa Spim dler, Helena Rudi, Terezija Pilich, Ana Zurk, Marija Mem, Franc Krause, Rozalija Ješovnik, Uršula Pečnik, Katarina Gsell' mann, Antonija Verdovnik, Jožef Čakš, Franc Rašp, Janez Le' vart, Elizabeta Klančnik, Marjeta Poseb; od Sv. Barbare Pr' Vurbergu: Marija Nipič, Jožef Čolnik, Marija Grajfoner; >z Kamnice: Anton Mole, Alojzija Marko, Marija Gumbert, Jožef3 Raner, Janez Smonik; od Sv. Martina pri Vurbergu: Janež Hauptmann, Jera Pauša, Neža Ornig ; iz Frama : Marija Krajnc, Marija Krajnc (druga), Terezija Urajnek, Uršula Bučar, Marij3 Cene; iz Slivnice: Marija Beranič, Julijana Miki, Uršula Koren, Marija Bučar; iz Remšaika: Katarina Lešnik, Ana Lešnik; Sv. Križa pri Mariboru: Ana Hojnik; iz Prevalj na Koroškem1 Antonija Koren; iz Kaple: Julijana Kozlak; od Sv. Ožbalta1 Marija Gaube; od Sv. Marjete ob Pesnici: Magdalena Falesan, Jožef Cin, Antonija Skamlec; iz Štrigove: Marija Kovačič; o£* Sv. Lovrenca v Puščavi: Uršula Karmičnik, Veronika Hriber-šek; iz Čadrama: Katarina Kangler; od Sv. Venčesla: Fran- ciška Polh; iz Ribnice (štaj.)j Katarina Razdevšek, Terezija Gregor; iz Puščave: Terezija Namestnik, Marija Dietmajer, Jera Košir; v bolnišnici vsmiljenih bratov v Gradcu: preč. g. Janez Harjak; iz Jarenine : Simonič, Jožefa Gornik, Elizabeta Rošker;. 'z Ljutomera: Frančiška Stajnko; iz Cirkovic: Ana Krošelj ; 'z Slov. Bistrice: Frančiška Sproger; iz Vurherga: Elizabeta Poterč, iz Sladke gore: Antonija Petek. Dalje se priporočajo v pobožno molitev : Franc Kolar v Lazih, p. Planina pri Rakeku, ker že več mesecev terpi na z>včni bolezni in silne dušne britkosti, popolno telesno one-moglost v pomanjkanju vsega potrebnega s celo družino; prosi 'z globočine svoje britkosti vse svoje redovne brate in sestre Prav goreče molitve, da bi ga Bog obvaroval najhujšega; neka tretjerednica priporoča svojega sinu; neka oseba, da bi Bog °dvernil nesrečo v nekih važnih rečeh ; nekedo za srečno zad-njo uro; dva človeka za spreobernjenje grešnikov; neka tre-tjerednica za mir ; neka žena za ozdravljenje in spreobernjenje svojega moža. Zahvalo za vslišano molitev Oznanjajo: M. St. tretjerednica v Ljubljani za ozdravljenje bolezni v ustih; R. Sch. v Ljubljani, da je po lOtjedenski borzni, ko je morala iti v bolnišnico, zopet ozdravela, da je mogla vnovič nastopiti svojo službo; nekedo Materi božji Lurdski Za ozdravljenje. Za kitajski misijon s° darovali pri nas: neimenovan: 10 K; neimenovana: 3 K,, ^uga neimenovana: 1 K.— Bog vsem obilo poverni! Rimsko - frančiškanski koledar za Iefo 1911. Mesec avgust ali veliki serpan 1. torek: sv. Peter v vergah; sv. makabejski marterniki. 2. sreda: porcijunkula. P. O. 3. četertek: sv. Aljfonz Marija Li-gvorij, šk. c. u.; najdehje trnpla sv. Štefana m. 4. petek: sv. Dominik, sp. P. (J. 5. sobota: sv. Marija snežnica. 6. nedelja, 9. po bink.: osmina posvečenja cerkev 3 redov sv. Frančiška; spremenenje Kristusovo. 7. pondeljek: sv. Kajetan, sp.; sv. Donat, škof m. 8. torek: sv. Cirijak in drugi m. 9. sreda: bi. Janez Aljvemijski, sp. 1. r.; sv. Roman, m. 10. četertek: sv. Lovreuec, m. tl. petek: osmina sv. Dominika ; sv. Tiburcij in Suzana, m. 12. sobota: sv. Klara, d. 2. r. V. V., P. O. 13. nedelja, 10. po bink.: bi. Peter Moljanski, sp. 1. r.; sv. Hipolit in Kasijun, m., začetek 5 nedeljske pobožnosti v čast 5 ran sv. Frančiška. P. O. 14. pondeljek : vilja, post, bi. Sanktes, sp. 1. r.; sv. Evzebij, sp. 15. torek: vnebovzetje bi.,r Mari je. V. O. P. O. j 16. sreda: sv. Rok, sp. 3. r. P. 0 17. četertek: osmina sv. Lovrenca. 18. petek: sv. Helena cesarica; s* Agapit, m. V kapucinskih cerkvah : sv. Klara Montefaljšk3’ d. 2. r. P. O. 19. sobota: sv. Ludovik, šk. 1- fi osmina sv. Klare. P. b. 20. nedelja, 11. po bink.: sv. J°a' him; sv. Bernard, opat, c. u. - 21. pondeljek : sv. Ivana Frančiška,vd 22. torek: osmina vnebovzetja bi. " Marije, sv. Timotej ln drugi t#- 23. sreda: sv. Filip Benicij, sp. 24. četertek: sv. Jernej, ap. i 25. petek: sv. Ludovik, kralj, V. P. O. 26. sobota: sv. Mijaciet, sp.; sv.Z*' firin, p. m. _____j 27. nedelja, 12. po bink.: Marij'110 sedmero veselje, sv. Jožef K^a sancij, p. P. O. V. O. 28. pondeljek : sv. Avguštin, šk. c. sv. Hermet, m. 29. torek: obglavljenje sv. Jane*3 Kerstnika; sv. Sabina, m. 30. sreda : sv. Roza Limanska, d- 31. četertek : sv. Rajmund nerojeni,SP Opomba: I?. O. pomeni popolnoma odpustek, za vse verne v cerkvi treh redov sv. Frančiška. P. O. pomeni popolnoma odpustek samo za 3. in 1. in 2. red sv. Ffal1’ čiška. V. O. pomeni vesoljno odvezo s popolnoma odpustkom za 1., 2. li 3. red sv. Frančiška. Nihil obstat. P. Konštantin Luser. — Nihil obstat. P. dr. Gvido Rant. Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, Min. Prov.