O PREROKIH IN PREROŠTVU - poskus satire O bog, koliko prerokov! Toda ne tvojih, dobri, stari Bog, ki si se zmerom razodeval le skoz usta enega preroka ob istem času. Šele ko se je takšen prerok preutrudil v smrt, si zganil druge ustnice v glasilo, bi dejali danes, svojih razodetij. Če pa si storil kdaj izjemo, si poprej zavrgel nesposobneža, da je bežeč pred sramotenjem naroda šel mulit koreninice v puščavo. Ta red veljal je v dobrih, starih časih, ko je beseda še bila beseda, a Zdaj. ko najdeš že za vsako stojnico preroka, ni več besede, ki bi šla pred nami. Z besedami v rokah, z besedami pod pazduho, z besedami na hrbtu, z besedami na glavi, z besedami, ki si zataknemo jih za klobuk, da smo lahko vsaj malo hoj-la-li, z besedami v nasmehu, z besedami v pogledu, z besedami v trebuhu, z besedami v priklonu, stisku roke, z dišečimi besedami v gumbnici, z večerno belimi besedami v sprejemno črni obleki, z besedami na riti v žepu zlizanih kavbojk, z besedami že po vseh žepih, z besedami, besedami, besedami krošnjarimo med sabo, a ne najdeš več besede, ene same, ki bi šla pred nami. In vendarle, o bog, koliko prerokov! 1277 Moderni časi pač. Delitev dela na specialiste in na »sploh« preroke. Ta dela znotraj, drug spet zunaj stroke. Če sam si brez preroškega daru, poslušaš to, kar slišal bi najraje. Potem počasi, brez sramu začneš še sam, najprej samo jecljaje, z dna lestvice — kot pesnik! In prerokuješ, kaj se vse dogaja prav zdaj, ta čas in v tvoji hiši. A če to bere ali sliši drug prerok, druge stroke — je že tu zanosno spoštovanje naroda in slava, ki se ti širi skoz odprte meje... Odkar so skrb nad pesništvom prevzeli preroki prava (če smo natančnejši: tožilske stroke), sem se še sam odpravil med preroke in si izbral — ne čisto brez sramu — svoj majčkeni tabu: ljubezen! Ne tisto iz nejunaških mladih dni: Vse poti so se skrajšale: začenjajo se in končajo na hišnem pragu. Soet se je zožil v ta mali krog svetlobe, ki ga je ustvarila prižgana svetilka. Postelja je zadehtela z vonjem po zeleni travi in žena je kot zemlja, ki čaka dežja, da ugasi njeno žejo. Odločil sem se torej za tabu: pogledat bom šel, če je še kje kaj domovine. Morda jo imam še zmerom rad. Čudak pač, ogrevam se za redkosti in starine. 1278 O koliko prerokov vseh mogočih strok! Težko nam je že z njimi, vsak dan huje. Tako neznansko je že tesen krog, ki so okoli nas ga zategnili, da že v oči nam sili njih težka sapa. Zraka nam zmanjkuje. Pa to je davna, otroška igra! Prijatelji zbero se v strnjen krog in brez moči je, kdor se znajde v sredi, bolj kot roti, z besedo in pogledi, ¦vse bolj ga suvajo in njihov krog je vse bolj tesen, igra vse bolj kruta. O koliko prerokov, dobri, stari Bog! A ne kot razodetje, kot klofuta je sleherna beseda, vsak njih glas. Kot da je kamen v roki, zaboli, ko udari me v začudeni obraz: Stvari so jasne: dva in dva je tri NAJ SE NAS SOCIALIZEM GRE SOCIALO? Spet novi miti? Na Slovenskem Nič Odkar vsak lump si zgradil je moralo (pač v skladu s stroko), jemlje jo hudič. POBEGNIL S TAJNICO IN MILIJONI Skupščinski uspeh: ODPRAVLJEN JE DODATEK (otroški). Naš proletariat se goni in pije (tudi on?). Boleč podatek: NATALITETA NA SLOVENSKEM PADA Denar za Inštitut namesto vencev V SVETOVNEM STILU: Hokejska parada v dvorani Tivoli. REKORD SLOVENCEV: Prvaki v samomorih. Strokovnjaki brez dela. PROIZVODNJA PREPOČASNA POVSOD SO NAM POTREBNI STROKOVNJAKI Kaj bi še govorili: stvar je jasna TO SO PAC DEJSTVA: dva in dva je tri Ne gre drugače, takšen je naš čas ... Kot da je kamen v roki, zaboli, ko udari me v začudeni obraz. Zaman bi vam razlagal, da mi ni do igre, krog je krog in se ne vda, 1279 trdo je sklenjen že in jaz jetnik sem v njem po vseh pravilih. Le ZAPIK! bi rad, si vzel pravico, ki velja v otroški igri, tudi najbolj kruti. Da bi čist zrak zajel, se zbral v minuti tišine, s kakršno kdaj počastimo spomin na drage mrtve. Pomolčimo, bi vam dejal, v spomin na domovino, ki ji morda je dušico pobralo od vaše težke sape. Z bolečino in malo zlobe prosim vas, vsaj malo utihnite, preroki, kar prek glave vam bom pogledal, saj nihče v višave ne dreza z njimi. Utihnite, preroki, ZAPIK! pravilo igre naj velja: izza teh vaših hrbtov se morda prikaže mi podoba domovine. Morda jo imam še zmerom rad. Čudak pač, ogrevam se za redkosti in starine. Ciril Zlobec 1280