GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
Leto VIII. — Štev. 26
Murska Sobota. 5. julija 1956
Cena din 10.—
Predsednik Tito ob vrnitvi v domovino:
OPRAVLJENA JE IZREDNO
POMEMBNA POT MIKE
IN MEDNARODNEGA SODELOVANJA
Predsednik republike, Josip Broz-Tito, se je po tritedenskem bivanju v Sovjetski zvezi, potem, ko se je spotoma domov ustavil še v sosednji Romuniji, vrnil s svojim spremstvom v domovino. Kakor so ga toplo sprejeli in pozdravili prijateljski narodi dežel, kjer je bil na obisku, tako je bil še bolj prisrčen in srečen pozdrav naših narodov predsedniku Titu in ostalim našim voditeljem, ob njihovi vrnitvi s prijateljske, a nad vse pomembne poti v korist miru in sodelovanja med narodi.
O tej poti je predsednik spregovoril stotisočem zbranih Beograjčanov, ki so ga pozdravili na železniški postaji.
Najprej je predsednik lito izročil zbranim Beograjčanom prisrčne pozdrave sovjetskega in romunskega ljudstva in govoril o nadvse prisrčnem sprejemu, ki ga je doživela jugoslovanska delegacija povsod. kamorkoli je prišla.
V naših srečanjih s sovjetskimi državljani smo se prepričali, je dejal, da jim je bilo. kar se je zgodilo leta 1948, popolnoma tuje in nepojmljivo in da jim je bilo. zaradi tega težko, prav tako kot nam ter da je njihova globoka želja, da bi to prepustili pozabi in da nam mučno stanje, ki je trajalo nekaj let. služi kot nauk za bodočnost, da se kaj takega ne sme nikoli več pripetiti. Mi smo seveda delili v polni meri to težnjo sovjetskih ljudi. a obenem smo jim izročali vaše želje in vaše težnje, da bi sodelovanje med obema državama bilo čimbolj plodno in naše prijateljstvo čimbolj trdno.
Iz govora
predsednika Tita
— Ko govorim o izredno prisrčmem sprejemu in srečanjih z navadnimi sovjetskimi ljudmi, je važno, da poudarim tudi izredno topel in tovariški odnos najvišjih in ostalih sovjetskih voditeljev do nas. Seveda je to omogočilo, da so naši razgovori, tako o vprašanjih, ki zadevajo naše medsebojne odnose, kot tudi o mednarodnih vprašanjih, potekali v najprisrčnejšem ozračju in medsebojnem razumevanju, To je omogočilo, da smo sprejeli tako novo in zgodovinsko važno deklaracijo med našima vladama in med Komunistično partijo SZ ter ZKJ.
Prečitali ste deklaracijo in lahhko ste videli, da je prinesla velik korak naprej v nadaljnjem razvoju in uporabi tako imenovane beograjske deklaracije. Še enkrat ta deklaracija z vso jasnostjo podčrtava. kakšni so in kakšni naj bi bili naši nadaljnji odnosi. V tem pa je tudi bistvo stvari — ker ta deklaracija nima samo izredno velikega pomena za odnose med našima državama, temveč daleč presega te okvire in postaja dokument mednarodnega pomena.
— Globoko smo se prepričali — je nadaljeval tov. Tito — in v tem nas nihče ne more omajati, da sovjetsko ljudstvo in sedanji sovjetski voditelji želijo predvsem zagotovitev miru v svetu, da bi v miru lahko gradili svojo boljšo bodočnost.
Večina ljudi v svetu
pozitivno ocenjuje ta obisk
Govoreč dalje o komentiranju obiska v svetu, je predsednik Tito dejal, da je iz dosedanjih komentarjev v mednarodnem tisku razvidno, da ogromna večina pozitivno ocenjuje ta obisk. Samo neznatna manjšina pa tega noče uvideti ali pa včasih zlonamerno tolmači obisk kot nekakšno ponovno grupiranje komunističnih sil.
— Mislim — je nadaljeval predsednik Tito — da je vsak, ki je v toku let spremljal našo zunanjo politiko, lahko uvidel, da ta obisk ni nič drugega kot logično uresničevanje naše načelne zunanje politike — politike sodelovanja z vsemi tistimi državami, ki to želijo na enakopravni osnovi in na načelu nevmešavanja v notranje zadeve. To je politika neprestane borbe za zmago ideje, ki more in mora preprečiti nov mednarodni spopad. To pomeni. da je to politika sožitja med državami z različnimi družbenimi sistemi.
Razumljivo, ni potrebno prikrivati dejstva, da bi bila največja neumnost, če med državami, ki gradijo socializem, ne bi bilo prijateljskih odnosov in sodelovanja. Nik-
dar nismo skrivali dejstva, najmanj pa to delamo danes, da stojimo trdno na poti izgradnje popolnoma novega in pravičnejšega družbenega sistema — socializma. Potemtakem je logično, da želimo živeti v čimboljših odnosih z državami, ki težijo k istemu cilju.
Toda ali to pomeni, da nameravamo pokvariti odnose z drugimi državami, odnose z zahodnimi državami? Ne le, da želimo ohraniti sedanje dobre odnose, temveč jih želimo še razširiti, ker je to v duhu naše politike mirnega sodelovanja in aktivnega sožitja z državami, ki imajo drugačen, se pravi, kapitalistični družbeni sistem. Zato takšna in podobna ugibanja nekaterih maloštevilnih krogov, za katere lahko trdimo, da mrzijo socializem, nimajo nobenih osnov. Na drugi strani pa vem, da tudi v kapitalističnih državah vsi tisti, ki odobravajo našo pot in ustvaritev prijateljskih odnosov s Sovjetsko zvezo in vzhodnoevropskimi državami, tega ne delajo zato, ker ljubijo socializem, temveč zato, ker se zavedajo, da ni drugega izhoda, če nočemo nove svetovne katastrofe, temveč želimo, da bi države sodelovale med seboj takšne, kakršne so. Mislim, da je to z njihove strani tudi najbolj pravilno.
Toda kakorkoli že kdo tolmači to našo pot, slej ko prej se bo
vsekakor prepričal, da je to pomemben prispevek k pomnjenju na svetu in kažipot za vse tiste, ki danes še ne morejo reči, na kakšen način naj bi prišli do mednarodnega sodelovanja, do sporazumevanja in odstranitve raznih elementov, ki motijo mir. Mislim, da je na splošno vzeto nervoza nekaterih ljudi brez osnove in škodljiva in smatram, da je treba z več realizma ocenjevati vse nove elemente, ki nastajajo v razvoju mednarodnih odnosov. —
(Nadaljevanje na 2. strani)
Ob prvem slavljenju praznika v s t a j e jugoslovanskega ljudstva toplo pozdravljamo borce   in aktiviste NOB v pokrajini, vse, ki so kakorkoli doprinesli svoj delež za našo narodno in socialno osvobojenje. Prav tako pozdravljamo vse delovne ljudi Pomurja, ki na poljih, v tovarnah, šolah in ustanovah nadaljuje jo tisto, kar je bilo započeto v veliki osvobodilni vojni.
OK ZKS OO SZDL OO ZB
Murska Sobota
Letni Občni zbor Okrajne zadružne zveze za Pomurje
Brez zadružne demokracije ne more biti
otipljivih gospodarskih uspehov
Na letnem občnem zboru Okrajne zadružne zveze, ki je bil pretekli četrtek v M. Soboti, je bilo navzočih 92 zastopnikov kmetijskih zadrug iz vsega Pomurja. Navzoči niso poslušali vsega referata, ker so bila poročila strokovnih odborov že prej v čez 100 strani obsegajoči knjigi poslana delegatom, pač pa sla še dodatno poročala: predsednik OZZ tov. Tone Truden o politično-gospodarski vlogi kmetijskih zadrug in razvoju zadružništva v okraju in tajnik OZZ tov. Štefan
Antalič o novih smernicah v zadružništvu s posebnim poudarkom na ustanavljanju poslovnih zvez.
Bralcem našega lista posredujemo nekaj bistvenih ugotovitev iz
obeh poročil in razprave.
Pomurske zadruge so se lani dokaj uveljavile kot gospodarski činitelji na podeželju, kar je tudi zasluga subjektivnih sil (SZDL. ljudski odbori itd.), ki so ge začele bolj zanimati za zadružne probleme in njihovo odstranjevanje. Kritična presoja negativnih pojavov je marsikje zalegla in pripomogla h krepitvi zadrug. Kljub temu pa so lani zabeležili precejšnje zmanjšanje števila članov, ki gre predvsem na. rovaš slabega poslovanja in li-
kvidacije nekaterih zadrug. Lani je bilo likvidiranih 39 zadrug, v prisilni likvidaciji pa je 12 zadrug. Posebej je treba omeniti, da je likvidacijski postopek uveljavljen
samo v enem primeru, kar bo prav gotovo potrebno popraviti.
Obstoječe kmetijske zadruge, ki jih je v pokrajini 65, so se večinoma precej odmaknile od »golih trgovin« in že aktivno posegajo v kmetijsko proizvodnjo s pomočjo svojih pospeševalnih odsekov. Prizadevanje v tej smeri pa bo moralo biti v prihodnosti še bolj smelo in plodonosno; z družbenimi skladi, v katere se bodo odslej še bolj stekala sredstva, pridobljena z odkupom in prodajo kmetijskih pridelkov, naj krepijo svoje gospodarske pozicije (nabava traktorjev, mlatilnic in drugih strojev, plemenilne postaje, ustanavljanje ekonomij za pridelovanje in selekcijo bolj donosnih rastlin in semena itd.), da bodo tako lahko vedno bolj učinkovito paralizirale bogatenje posameznikov, ki imajo v Pomurju še vedno okrog 80 traktorjev in 300 mlatilnic, njihove izkoriščevalske težnje in pehanje gospodarsko šibkejših kmetov v odvisnost. Prav na tem področju lahko zadruge bijejo odločilen boj za socialistične odnose.
Tudi z zadružno demokracijo še niso povsod na čistem, posebno še v večjih zadrugah, kjer so zadružni sveti postali prava vmesna pregrada med voljenimi zadružnimi vodstvi in člani. Naš sedanji gospodarsko-demokratični razvoj pa tega ne prenese, zato bo treba zadružne svete čimprej zamenjati z občnimi zbori kot naj višjimi in odločujočimi organi zadrug.
Pohvalno je. da so vse zadruge lani končale poslovanje brez izgube, kar pa še ne pomeni, da niso zabeležile primanjkljajev, ki so jih zagrešili predvsem nevestni uslužbenci in ljudje, ki so že enkrat ali večkrat šli skozi »univerzo« (tako so v razpravi hudomušno imenovali zapore) zaradi poneverb ali drugih kriminalnih dejanj v gospodarstvu. Spričo tega je potrebna mnogo večja budnost zadružnih upravnih odborov pri nameščanju trgovskega in knjigovodskega kadra.	(Nadaljevanje na 6. strani)
Ive Šubic — Pomlad na osvobojenem ozemlju
Nekaj ugodnih in neugodnih ugotovitev
ob realizaciji polletnih proizvodnih načrtov
V četrtek popoldne je bil v Murski Soboti sestanek direktorjev in predsednikov upravnih odborov podjetij murskosoboške občine. Namen tega sestanka, ki sta mu prisostvovala tudi predsednik občinskega odbora SZDL tov. Vanek Šiftar in predsednik Sveta za gospodarstvo pri OLO tov. Rado Pušenjak, je bil predvsem v tem, da se pogovorijo o polletni realizaciji proizvodnih načrtov in o težavah, ki bi lahko v posameznih podjetjih ovirale nemoten proizvodni potek.
V	glavnem bodo podjetja proizvodne načrte realizirala, čeprav je sedanja realizacija po odstotku nekoliko nižja kot bi morala biti. Občuten izpad v proizvodnji je povzročilo predvsem pomanjkanje električne energije v prvih mesecih letošnjega leta. To se najbolj pozna pri tovarni perila Mura, delno pa tudi pri ostalih gospodarskih organizacijah. Opekarnam je delalo precej težav tudi slabo vreme.
V	Panoniji, kjer so se zelo približali predvideni polletni realizaciji. imajo še vedno precej težav predvsem z graditvijo nove lakirnice, ki bi bila podjetju nujno potrebna. Novo lakirnico hočejo zgraditi v sklopu ostalih industrijskih objektov, toda svet za urbanizem je mnenja, da bi gradili lakirnico nekje ob industrijskem tiru na perife-
riji mesta kamor naj bi tudi sčasoma preselili še ostale industrijske objekte.
Tovarni mlečnega prahu delajo trenutno precej preglavic velike zaloge izdelkov. Okrog tega vprašanja in še okrog nekaterih drugih, ki se tičejo močne založenosti tržišča z gotovimi potrošnimi predmeti, se je sukal pretežni del tega razgovora. Kazno je, da naša podjetja od časa do časa preveč razburijo trenutne, do neke mere upravičljive zaloge. Na drugi strani pa je še
vedno nekako zakoreninjena težnja razpečati izdelke po stari, že nekako vkalupljeni ceni, ne glede na obseg zalog. Prav v tem problemu tiči eden izmed zakonov nove gospodarske politike: prilagoditi ponudbo povpraševanju, se pravi, določiti realno ceno tako surovini — n. pr. mleku — kot končnemu izdelku. Brez dvoma bodo morala podjetja v bližnji prihodnosti prilagoditi dosedanji način posredovanja izdelkov novim pogojem.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Naši pionirji na Koroškem
Pred nekaj dnevi je odšel pionirski pevski zbor nižje gimnazije v Gornji Radgoni na tritedensko turnejo po Koroški. Pevski zbor, ki šteje 70 pevcev in ga vodi Manko Golar, bo pel slovenske narodne in umetne pesmi v večjih krajih ob Vrbskem jezeru. Mladi pevci bodo obiskali Gosposvetsko polje, verjetno pa bodo koncertirali tudi v celovškem radiu.	-j
Iz govora predsednika Tita:
Postavljeni so trdni temelji
za bodoče odnose s Sovjetsko zvezo in Romunijo
(Nadaljevanje s 1. strani)
—	Mi smo v Sovjetski zvezi, zatem pa v Romuniji položili trdne temelje za naše bodoče odnose -je nadaljeval tov. Tito. — Rad bi izrazil našo namero, da bi to storili tudi z dragimi vzhodnimi državami. Toda tu se postavlja vprašanje, ali so naši odnosi z vsemi temi državami že prišli do te stopnje, da lahko ustvarimo tako sodelovanje. Z nekaterimi so, z drugimi pa niso. Za tiste države, kjer ti odnosi še niso dosegli take stopnje, lahko rečem, da tega niso kriva ljudstva, temveč določeno oklevanje in rezerva posameznih voditeljev, ki jim je težko reči to, kar je treba reči in ki smatrajo, da bi se jim v tem primeru zmanjšal prestiž. Menim, da je to napačno. Ker gre za komuniste, mislim, da jim ne bi le padel prestiž, temveč bi odkritost in iskrenost v želji po upostavitvi prijateljskih odnosov na novih in boljših temeljih, kot so bili doslej, samo dvignili njihov ugled v lastnih državah in v svetu.
Kar zadeva nas; mi smo tu in pri nas bodo vselej naleteli na popolno razumevanje. To pa je neobhodno potrebno ne le v odnosu na nas same in v odnosu na sodelovanje med državami, ki gradijo socializem, temveč prav tako v širšem, mednarodnem pomenu. —
Ne odrekamo se
dosedanjih načel
Zatem je predsednik Tito govoril o plodnem gospodarskem in kulturnem sodelovanju s skoraj vsemi državami, ki gradijo socializem. Dejal pa je, da politično sodelovanje zaostaja. Potem pa je nadaljeval:
—	Poudariti moram, da hi bilo napačno mišljenje, da je za časa našega obiska prišlo s kakršne koli strani do najmanjšega poskusa, da bi se odrekli naših dosedanjih načel o enakopravnih odnosih in enakopravnem sodelovanju tako v gospodarskem kot tudi v političnem in kulturnem pogledu. Pridobili smo si trdno prepričanje, da so vsa tista natolcevanja od zunaj, ki govorijo o tem, kako mi baje spet izgubljamo svojo neodvisnost in ponovno padamo v neke roke. navadna izmišljotina, o kateri ni vredno izgubljati besed. Na tem mestu pa lahko tudi rečem, da sovjetski voditelji niso niti v enem trenutku in niti z eno besedo govorili o tem. da moramo oslabiti naše ekonomske, politične ali gospodarske odnose z zahodnimi državami. Nasprotno, njihovo gledišče je tako kot naše, namreč, da je sodelovanje treba nadaljevati in še razširiti, ker samo to koristi vsem. utrditvi miru ter upostavitvi zaupanja med narodi.
PODOBNA GLEDIŠČA O ZUNANJEPOLITIČNIH VPRAŠANJIH
Kar zadeva zunanje-politična vprašanja, o katerih smo tam govorili, lahko trdim, da so naša gledišča v bistvenih vprašanjih bila ista ali so se približevala, posebno kar zadeva nemško združitev, razorožitev, evropsko varnost, Združene narode ali pa to. da je treba storiti vse za učvrstitev negotovega stanja na Srednjem vzhodu itd.
V govoru v Moskvi sem povedal o nemškem vprašanju moje gledišče in gledišče naše vlade. Seveda nam je bilo prijetno, ko smo slišali, da je sovjetsko gledišče o tem vprašanju podobno našemu. S tem bi rad povedal, da so se v Zahodni Nemčiji brez potrebe pojavili neki nervozni komentarji, ki trdijo, da smo spremenili svoje stališče do tega vprašanja in da smo se postavili na stališče sovjetskih voditeljev. Ne le enkrat sem govori! o našem stališču in tega se spominjajo vsi odgovorni ljudje iz Zahodne Nemčije, znano pa je tudi iz tiska. Potemtakem z naše strani ni bilo v tem pogledu nikakršnega odstopanja. Trdno stojimo na stališču, da moramo videti dejstva takšna, kakršna so, če hočemo realno reševati tako važna in velika vprašanja, pa čeprav ta dejstva včasih niso ugodna za posameznike, ki imajo drugačno stališče. Še enkrat poudarjam, da smatramo, da je to stvar nemškega ljudstva, naloga vseh drugih pa je, da pomagajo k realni rešitvi problema nemške združitve.
AMERIŠKI KOMENTARJI
Žal nam je bilo, ko smo za časa našega obiska v Sovjetski zvezi videli. kako so določeni krogi in del ameriškega tiska z veliko nervozo in ogorčenjem nastopali proti temu. da bi mi upostavili čim boljše odnose s Sovjetsko zvezo. Šli so celo tako daleč, da so grozili s takojšnjo ustavitvijo pomoči Jugoslaviji. Vi veste, da smo zmeraj izrekali našo zahvalo za pomoč, ki jo ameriška vlada in ljudstvo dajeta Jugoslaviji, toda poudariti moram, da
mi nismo nikdar pristali, da bi nam dajali tako pomoč pod kakšnimi ponižujočimi pogoji ali pa pod pogoji, ki bi vezali roke v naši neodvisni zunanji in notranji politiki. To je bilo v preteklosti in to velja tudi za bodočnost.
Reči pa moram, da smo se vsi razveselili, ko smo videli, da so najodgovornejši ljudje in ogromna večina ameriškega ljudstva gledali drugače na naš obisk v Sovjetski zvezi in da — lahko trdimo — velika večina pravilno pojmuje naše napore, da bi ustvarili čim boljše
in trdnejše zveze z vsemi državami v skladu z načeli naše zunanje politike. ki temeljijo na tem, kar je najbolj bistveno — na težnji po ohranitvi miru, upostavitvi enakopravnega in koristnega sodelovanja med vsemi državami ne glede na razlike v notranjepolitičnih sistemih in na miroljubnem reševanju spornih mednarodnih problemov.
O BALKANSKI ZVEZI
Drugi problem, ki so ga ponovno sprožili komentarji, in to v glavnem ne v pozitivnem, temveč v negativnem smislu, je bilo vprašanje Balkanske zveze. Pisali in govorili so, da je Balkanska zveza zdaj popolnoma pokopana in da je o tem bil govor na sestanku v Moskvi. Da. v Moskvi je bil govor o Balkanski zvezi — sami smo začeli ta razgovor, ko smo dajali pojasnila o tem, kakšen pomen ima ta zveza in kaj je namen balkanskega sodelovanja. Pojasnili smo, da je Balkanska zveza osnova za zelo koristno prijateljsko sodelovanje med tremi državami, ki so v nekem trenutku dale prvenstvo vojaški strani te pogodbe. Menim, da Balkanski sporazum ni ničesar izgubil kot osnova za sodelovanje in da vse bolj dobiva miroljubni značaj in da pomeni doprinos držav, ki so ga ustvarile, k upostavitvi čim boljših odnosov z drugimi državami in utrditvi miru v svetu.
V Moskvi ni bila izrečena niti ena neugodna beseda proti takemu duhu tega sporazuma. Mislim, da tu obstaja pomanjkanje realnosti, pomanjkanje dinamičnega gledanja na proces razvoja mednarodnih odnosov, na proces dogajanja v svetu sploh. V tem pogledu nekateri ljudje preveč zaostajajo za dogodki in ocenjujejo stvari statično, tako da se jim zdi vse novo nekaj strašnega. pa mu zato pripisujejo negativne težnje.
V praksi se je pokazala
blagodejnost nove poti!
Jasno je, da od teh posameznikov ne moremo zahtevati, da dialektično ocenjujejo proces razvoja mednarodnih odnosov, lahko pa bi zahtevali več logike in realizma, ker se je danes že v praksi pokazala blagodejnost nove poti, ki so jo sprejele že mnoge, pa tudi velike države, namreč to, da je bolje reševati razne probleme na miren način, kot pa zaostrevati Stvari s hladno vojno. To pomeni, da je danes že prišlo do tega, da je zavržena misel o obračunavanju z orožjem, ker so ljudje prišli do prepričanja, da tega ne želi nobeno ljudstvo, temveč da želijo mir, ki bi omogočil, da bi se ljudstva posvetila ustvarjalnemu delu.
Nas pa z druge strani veseli, ker so bili v Grčiji in Turčiji — v pretežni večini — tudi pozitivni komentarji, pozitivno razumevanje pomena našega obiska v Sovjetski zvezi. To nas hrabri v prepričanju, da se bodo takšne pozitivne težnje vse bolj krepile in da bo naše prijateljstvo in sodelovanje čedalje boljše in bolj plodno.
Ob koncu je predsednik Tito govoril o uspehih tridnevnega obiska v Romuniji in dejal, da so med drugim vodili razgovore tudi o jugoslovanski nacionalni manjšini v Banatu, ki je zaradi prekinitve stikov leta 1948 bila v zelo težkem položaju. Zdaj so ti ljudje v glavnem že spet v svojih krajih, oni, ki pa so bili zaprti, so izpuščeni iz zaporov. Tovariš Tito je omenil, da so odgovorni romunski voditelji zelo odločno izjavili, da bodo storili vse, da bi tem ljudem nadoknadili povzročeno škodo.
Ob koncu je predsednik Tito dejal: — Smatram, da je obisk v Sovjetski zvezi in Romuniji imel ogromen pomen za nadaljnji razvoj in da bo imel zelo ugoden vpliv na sodelovanje med narodi ne le tega dela sveta, temveč na sploh.
Z obiska predsednika Tita v Sovjetski zvezi —
V	družbi s predsednikom Vrhovnega Sovjeta ZSSR.
V	orošilovom
Z zmanjšano delovno silo so povečali storilnost
(Nadaljevanje s 1. strani).
Precej pereč je problem glede Tovarne mesnih izdelkov. Zdravstveni predpisi bodo slej ko prej primorali tako podjetje kot občino in okraj, da bodo poskrbeli najmanj 50 milijonov dinarjev sredstev, ki so potrebna za ureditev najnujnejših naprav.
Kljub vsem težavam kaže lep napredek podjetje Vrba, kjer imajo letos zasejanih okrog 11 hektarjev vrbe. Pri Vrbi in pri mizarskem podjetju Jelka so zabeležili precej lep polletni uspeh predvsem zaradi tega, ker so odpustili nekaj odvisne delovne sile. ne da bi pri tem trpela količinska realizacija proizvodnega načrta. Vrba ima še vedno težave z delavnicami. Po nekaterih predlogih bi bilo zelo primerno, da bi uredili svoje delavnice v novih in prostranih zadružnih hlevih v Petanjcih.
Pri vseh manjših podjetjih se pojavlja vprašanje konkurenčnosti. Ni namreč mogoče v podjetju, ki ima zaposlenih le nekaj ljudi, zmagovati vseh družbenih obveznosti, vzdrževati upravo in biti istočasno
konkurenčno. V nekaterih takih primerih bi bila najboljša združitev vsaj dveh sorodnih podjetij v eno samo podjetje. Ne more pa biti to seveda neko splošno pravilo, ker bi s tem ustvarjali nepotreben monopolni položaj posameznih gospodarskih organizacij.
Tako je pokazal kratek razgovor direktorjev in predsednikov upravnih odborov podjetij murskosoboške občine na nekatere objektivne pa tudi neobjektivne težave, ki jih bo treba čimprej premostiti, da ob koncu leta ne bo občutnega izpada tako količinske kot finančne realizacije proizvodnih planov, ki predstavljajo bitne sestavine občinskega kot okrajnega gospodarskega zakona — družbenega načrta. Pri vsem tem je treba poudariti še to. da bo treba skrbeti tudi za dosego predvidenega dobička v gospodarskih organizacijah, kajti od tega bo v marsičem odvisna tudi pravilna realizacija proračunov. To poudariti je važno še tembolj, ker dosedanja slika ustvarjenega dobička v podjetjih ni najbolj razveseljiva.
-j
Potoki na levem bregu Mure so spet poplavili
Spričo neurja in močnih nalivov, ki so zadnje dni divjali nad Pomurjem, je bilo pričakovati, da bodo nekateri potoki na levem bregu Mure ponovno prestopili nizke obrambne nasipe.
To se je zgodilo ponoči od četrtka na petek, ko je narasla Ledava v doljnem predelu Prekmurja, na področju Polana—Renkovci, in v kratkem času poplavila nad 500 hektarov plodne zemlje; v bližini Mostja je prav tako že več dni pod vodo nad 500 hektarov travnikov, pašnikov in njiv. Narasla voda je zalila del ceste Radmožanci—Turnišče. V petek čez dan je voda začela upadati. dočim se je zgodilo v gornjem delu Prekmurja ravno nasprotno: s hribovskih predelov Goričke so se privalile ogromne količine vode, ki si je pri mlinu v Puževcih, kjer je že prva poplava predrla nasip, poiskala pot na travnike in njive. Ra-
čunajo, da je bilo pod vodo več sto hektarov zemlje. Se sreča, da so kmetje že v glavnem pokosili travo, ki pa jo je zblatila že prva poplava. Škoda, ki sta jo povzročili obe poplavi, gre vsekakor v milijone.
Spričo pogostih poplav se prebivalstvu vsiljuje vprašanje, kaj bo z dograditvijo objektov na razbremenilniku Ledava—Murska Sobota, ki je važnega pomena, saj bo odvajal ogromne, količine vode ter s tem odklanjal nevarnost poplav. Za dograditev treh železobetonskih mostov in zapornice na Ledavi bi potrebovali okrog 80 milijonov dinarjev. Uprava Vodne skupnosti je storila vse. da bi dobila potrebno posojilo, vendar ji to ni useplo. Preprost račun pa pore. da bi se vložena sredstva že v enem letu poplačala, saj n. pr. samo ena večja poplava povzroči nad 100 milijonov dinarjev škode. -st-
Nekaj misli
o hranilni službi naših zadrug
Z varčevanjem podpiramo naše gospodarstvo in posredno pomagamo tudi izboljševati življenjski standard; razveseljivo je dejstvo, da se varčevanje vse bolj uveljavlja v pomurskih kmetijskih zadrugah, ne sicer v absolutnem smislu, kajti na našem podeželju bi prav gotovo lahko zbrali več kot 12 milijonov din hranilnih vlog, marveč v tem. da vsota v zadružnih hranilno-kreditnih odsekih naloženega denarja vendarle občutno narašča. Lani avgusta je znašala 6 milijonov in 700 tisoč din. ob Novem letu 8 milijonov in 200 tisoč din, letos junija pa že okrog 12 milijonov din — enkrat več kot pred slabim letom.
Hranilno-kreditni odseki so ustanovljeni v vseh 65 kmetijskih zadrugah — letošnji zadružni občni zbori so tudi v tem pogledu opravili svojo nalogo — vendar pa jih posluje zaenkrat samo 46. Najboljši je kreditno-hranilni odsek v Beltincih, ki se med člani zadruge dokaj odločno zavzema za varčevanje. Pri njem je zbranih za čez 2 milijona din hranilnih vlog. Dobro napreduje varče-
vanje tudi pri kmetijskih zadrugah v Lendavi in Tešanovcih. Nekatere zadruge (Radgona) imajo sicer organizirano hranilno službo, vendar pa še dalje niso prišle, kljub temu, da imajo dokaj močno gospodarsko zaledje in potemtakem pogoje za zajetje prihrankov svojih članov. Gospodarsko močnejše zadruge so letos ustanovile svoje hranilnice in posojilnice (Beltinci, Puconci. Lendava. Radgona. Križevci pri Ljut. itd.), ki se razlikujejo od hranilno-kreditnih odsekov po tem. da imajo več samostojnosti in tudi svoje knjigovodstvo.
Zadruge lahko 40 odst. od naloženega denarja v kreditno-hranilnih odsekih posodijo v stiski svojim članom, ostali del pa naložijo v zadružni banki, kjer vlagateljem ob vsakem času vrnejo naloženo vsoto denarja z obračunanimi 5 odst. obrestmi vred. V nekaterih zadrugah so že odobrili članom posojila iz 40-odst. dela naloženih prihrankov, drugod pa se teh ugodnosti ne poslužujejo, čeprav bi si posamezni zadružniki morda radi najeli posojilo, posebno
še tisti, ki so jih prizadele elementarne nezgode.
Prihodnji mesec pa nameravajo uvesti novost — obračunske knjižice, ki jih bodo prejeli vsi zadružniki in v katere bodo zadruge vpisovale izkupičke za njihove prodane pridelke. Zadružnik bo lahko na obračunsko knjižico kdajkoli dobil denar pri svoji zadrugi ali v zadružni hranilnici, če pa ga ne bo potreboval, ga bo lahko pustil naloženega na posebnem računu zadružne banke, dokler mu bo volja. Za naložen denar mu bodo priznane 3 odst. obresti.
Hranilna služba se tudi v pomurskih zadrugah zadovoljivo uveljavlja in varčevanje zajema vse večji obseg: še posebej zanimivo pa je. da so hranilne vloge v skupni vsoti neprestano naraščale tudi v spomladanskih mesecih, ko podeželski ljudje sicer niso deležni posebnih dohodkov, kar pa tudi po svoje dokazuje, da so v naši pokrajini še velike možnosti za varčevanje med kmečkim življem.	S. K.
DESKA Z GRANATAMI
Franc Šrimpf:
Bila je noč. vsa pokrita s temino in z nebesom, zavešenim s cunjastimi oblaki, ki so viseli nad zemljo kakor dojke ostarele žene. Zijajoči molk je bil edini zvok v tej negibnosti, podobni na plen čakajočemu krokodilu. Gluho valovanje zraka je bilo glasno kakor pok milnega mehurčka. Vse je bilo tiho. tišje od molka na pokopališču.
Zdelo se je. kakor da je predvečer smrti. . .
Vse dokler ...
Dokler ni vdrl v ta svet tišine šum korakov in zgibov teles med smrekami in grmičji in zaplahutal do tisočerih prežečih ušes, šum korakov in teles, ki so bila last sklonjenih silhuet, hitečih v določeno smer.
Eden. tri. štiri in pet bi jih naštel nekdo, če bi jih videl.
Marko in Tine. Branko, Ciril in še Tone. bi jih lahko poklical nekdo, če bi jih poznal.
Izvili so se iz gozda in njihove postave so se ostreje začrtale v noč. ki se je trgala iz svoje teme. kajti oblaki na nebu so se razdelili, kakor da so se naveličali skupnega življenja. In pot. otrdela od mraza, jim je dajala smer in niso je spremenili, dokler so hodili po njej.
Kakor v pravljici se je zabliskala tedaj belina hiš, razporejenih na levi in desni. In črni zvonik na griču si je lastil pravico njihovega čuvaja.
Korak mehko stopajočih skozi vas je postal previdnejši, oči so se zapičile v razklano temo.
Nič.
Razen diha zvezd, ki so za trenutek prižgale svojo svetlobo na nebu in diha njih, ki so jih gledali.
Zavili so okoli vogala večje, celo enonadstropne hiše, odprli vratca v plotu in stopili na vrt.
»Tu smo,« je dejal z usti prvi in obstal. In osi so obstali za njim.
»Fantje, dajmo,« je dejal enako
prvi, in odložili so nahrbtnike in puške in se lotili zemlje.
Minilo je morda pol ure, ko so zadihani prenehali. Pred njimi se je belila deska.
»To je bunker, dobro smo ga skrili,« se je slišal eden izmed glasov. »Sedaj pa primimo krepko in jo odtrgajmo ...«
Sklonili so se štirje, dva pa sta gledala. Poprijeli so z rokami in se vzpodbujali z očmi.
»Zdaj!«
Zagrizle so se roke v les in ga dvignile. Tisti hip se je zemlja zamajala in strahovit pok je razsekal noč in temo na tisoč koscev. In še se je ponorvil pok in tisti, ki so ležali na zemlji, ga niso več slišali. Le dvema, ki ju je zaneslo več metrov stran, je divje bobnel v ušesih, in bilo jima je. kakor da jima bo razneslo lobanje. In nista vedela, ali je bil ponoven pok res nova eksplozija ali pa je samo odmev, ki se je zagnal sem z Mozirskih planin, pošastno strmečih v nebo.
Potem je vse utihnilo in umirilo se je vse, še zrak, ki je samo smrdel po smodniku.
*
To se je zgodilo po nemški ofenzivi v Zgornji Savinjski dolini. Ob zgornjo desko bunkerja tehnike, ki so jo našli, so Nemci po svojem odhodu pričvrstili granate, ker so vedeli, da se bodo partizani vrnili po material, ki je bil v njem skrit.
POMURSKI VESTNIK. 5. julija 1956
2
Vpeljano upravljanje -
dobri gospodarski uspehi v podjetju
V PETEK, 29. JUNIJA JE BILA V M. SOBOTI POD VODSTVOM TOV. JOŽETA GRIČARJA SEJA OKRAJNEGA KOMITEJA ZKS. NA DNEVNEM REDU: POROČILO IN RAZPRAVA O DELOVANJU SINDIKALNIH ORGANIZACIJ V POMURJU. POROČAL JE TAJNIK OSS TOV. RUDI RAPL.
Po letošnjih volitvah v skupščino Okrajnega zavoda za socialno zavarovanje se je pokazalo, da ni v tem organu družbenega upravljanja dovolj delavcev in da so izvoljeni člani premalo povezani z volivci.
Volitve v skupščino Okrajnega zavoda za socialno zavarovanje niso potekle tako. kot smo pričakovali. Slabost je predvsem v tem. da smo se nanje preslabo pripravili. V okraju je glasovalo povprečno 72 odst. volivcev: najboljšo udeležbo so zabeležili v Gor. Radgoni (77 odst.), najslabšo pa v Lendavi (61).
Socialni sestav izvoljenih članov kaže, da so v skupščini premalo zastopani delavci iz proizvodnje (46) napram uslužbencem (47) in upokojencem (19). V njem je samo 11 žena.
Člani skupščine niso bili dosedaj dovolj povezani s svojimi volivci, zaradi česar so bili delovni kolektivi premalo seznanjeni z delovanjem tega zavoda. Pomanjkljivost bodo odpravili z ustanovitvijo Klubov odbornikov, ki se bodo ukvarjali predvsem z izobraževalnim delom in usposabljanjem članov zn njihovo poslanstvo med volivci.
1624 upravljavcev
V	organih delavskega upravljanja sodeluje 1624 delavcev in uslužbencev. Zanimivo je, da je v delavskih svetih manj uslužbencev kot v upravnih odborih podjetij. Priprave za volitve so domala povsod potekle v znamenju potrjevanja zaključnih računov.
V	Pomurju posluje 41 podjetij z nad 30 zaposlenimi, v katerih so volili delavske svete in upravne odbore. Delavske svete je volilo od 5625 delavcev in uslužbencev 5156 volivcev ali 91,3 odst. V delavskih svetih je letos 699 delavcev in 90 uslužbencev. V 55 delovnih kolektivih so volili samo upravne odbore. Volitev se je udeležilo 795 volivcev ali 96 odst. vseh delavcev in uslužbencev. V upravnih odborih je 376 delavcev in 132 uslužbencev. Od starih članov DS jih je bilo ponovno izvoljenih v te organe 363.
Mnogo bolj. ne pa še popolnoma, smo lahko zadovoljni z udeležbo žena in mladine v delavskih svetih in upravnih odborih. Lani je bilo v teh organih 82 žena in 41 mladih ljudi, letos pa se je to število povzpelo na 130 odnosno 72.
Volitve so bile letos prepuščene sindikalnim podružnicam. Priprave so potekale predvsem v znamenju potrjevanja zaključnih računov podjetij in razpravljanja o važnih proizvodnih problemih. V nekaterih podjetjih so delavcem dobro raztolmačili posamezne postavke v letnih bilancah. V tem pogledu je prav gotovo na prvem mestu Tovarna perila v M. Soboti, kjer so delavci in uslužbenci dobili pismeno poročilo o enoletnem poslovanju podjetja.
Organi delavskega upravljanja se v glavnem dobro uveljavljajo, stopnja njihove aktivnosti in sposobnosti pa je odvisna od tega, koliko so njihovi * člani seznanjeni z našim splošnim gospodarskim razvojem in s konkretno problematiko v svojih podjetjih. Zn ekonomsko-politično izobrazbo članov DS in UO bo prav gotovo potrebno še več storiti. Zato so sc tudi odločili za ustanavljanje klubov organov delavskega samoupravljanja: v M. Soboti so že ustanovili štiri klube po strokah, v Ljutomeru jih sedaj ustanavljajo, pri lendavski Nafti pa bodo spričo velikega števila zaposlenih imeli samostojen klub.
Več ekonomskega znanja našim kolektivom. . .
V občinskih sindikalnih vodstvih je še vedno premalo kolektivnega dela. Po oceni najboljše v Ljutomeru. najslabše pa v Gor. Radgoni. Na splošno so najmanj aktivne sindikalne podružnice, ki združujejo državne uslužbence, uslužbence kmetijskih zadrug ter delavce in uslužbence nekaterih socialističnih kmet. gospodarstev.
V Ljutomeru se je občinsko sindikalno vodstvo dobro uveljavilo predvsem s kolektivnim delom in na izobraževalnem področju. V zimskem času so organizirali delavsko univerzo, v kateri so si slušatelji pridobivali osnovno ekonomsko znanje. V rudniku Presika so imeli poseben tečaj za strokovno usposabljanje delavcev. Več predavanj so priredili tudi v sindikalni organizaciji vinogradniških posestev Ljutomer — Jeruzalem.
Približno s takimi uspehi se lahko pohvalijo tudi v M. Soboti. Okrog 100 delavcev in uslužbencev je redno poslušalo prediranja v okviru delavske univerze in tečajev za tuje jezike. Premalo aktivna pa je bila podružnico državnih uslužbencev — sicer šteje 380 članov, ki pa se v javnem delovanju niso kdovekaj izkazali. V »Muri« imajo pevski zbor in folklorno skupino, dobro deluje tudi blagajna vzajemne pomoči. Podružnico zdravstvenih delavcev po bo po-
trebno reorganizirati, že spričo tega, ker se nekaj članov ukvarja s preventivno, drugi pa s kurativno zdravstveno službo. Največje težave pa imajo v tem. da se morajo ukvarjati tudi s problemi sindikalnih podružnic v občinah Cankova, Grad, Šalovci in Martjanci, kjer po dosedanjem ključu (300 članov) ne morejo ustanoviti samostojnih občinskih vodstev.
V Gor. Radgoni in Lendavi pa dokaj šepa kolektivno delo občinskih vodstev. V Radgoni je vsa skrb na plečih tajnika, ki pa vsega ne more sam opraviti, medtem ko stoji predsednik ob strani, v Lendavi pa so že 13 sej posvetili razpravi o tem, zakaj ne morejo napredovati. Zanimivo pa je, da so nekatere podružnice daleč pred njimi. Pri radgonskem DES so uspešno dokončali tečaj za strokovno usposabljanje delavcev. Tudi pri lendavski Nafti prirejajo take tečaje, zavzeli pa so se tudi za ustanovitev posebnega strokovnega biroja, ki bo proučeval proizvodnost v podjetju in predlagal ustrezne ukrepe.
Značilno je, da so ponekod delavci izrazili željo, da bi se strokovno izobraževali in si tako pridobili tudi potrebno kvalifikacijo, vendar pa pri tem niso naleteli na razumevanje uprav in strokovnjakov. Tak primer so zabeležili na Selekcijskem posestvu v Beltincih in v Ljutomeru.
. . . tudi naloga društev ekonomistov
V	organih delavskega upravljanja že močno razpravljajo o proizvodnih problemih, manj pa se zavzemajo za utrjevanje delovne discipline. Še vedno je precej delavcev izven SZDL. Pri izobraževanju delavcev bi lahko mnogo bolj pomagala društva ekonomistov.
Za lepo število delavskih svetov in ■ pravnih odborov je že mogoče reči, da se smelo ukvarjajo s proizvodnimi problemi, (obseg in kakovost proizvodnje, zmanjševanje del. sile in materialnih stroškov), še vedno pa se premalo zavzemajo za utrjevanje delovne discipline v podjetjih. V ljutomerski občini pa so dokaj odločni proti delavcem. ki so si prisvojili lastnino podjetja, vendar pa so to prizadevanje precej okrnili arbitražni organi pri občinah, ki so največkrat preslišali upravičeno zahtevo delovnih kolektivov po odpustu takih delavcev.
V	nekaterih podjetjih se bodejo z velikimi težavami. Pri soboški Vrbi je bilo delavsko upravljanje pri ničli, prav tako pa tudi storilnost, zato so prejemali slabe plače. Na radgonskem Vinogradniškem posestvu se upravni odbor sploh ni sestal v sedmih mesecih. Skupaj z direktorjem je bil zelo slabo povezan s sindikalno organizacijo, zato je bilo dokaj okrnjeno notranje sožitje.
Na kmetijskem posestvu Črnci — Apače so nastale velike težave zaradi slabega poslovanja prejšnjega upravnega vodstva in organov del. upravljanja: med njimi in delovnim kolektivom je bila dokajšnja pregrada, saj so proti delavcem strožje ukrepali kot proti uslužbencem, prepovedali so jim celo približevanje k upravnemu poslopju itd. Rezultat tega je bila vedno večja diferenciacija med onimi v pisarni in onimi na polju, kar prav gotovo ni služilo napredku posestva. Posledice neskrbnega gospodarjenja v preteklih letih je moral ves kolektiv bridko okusiti z dvomesečnimi 60 odst. plačami.
Vse premalo pa je občuten tudi vpliv delovnih kolektivov na okolico. Delen vzrok je v tem, da je po podjetjih še precej delavcev, ki niso včlanjeni v SZDL (pri soboški Muri 44. pri Panoniji 19, pri lendavski Nafti ¼, na kmetijskem posestvu v Lendavi ⅓ itd.), kar sindikalne organizacije pač ne morejo šteti v svoje dobro. Vzgojni vpliv na take delavce je potreben in ga bodo morali tudi uveljaviti v podjetjih.
Že večkrat je bilo izraženo mnenje, da bi lahko društva ekonomistov v naši pokrajini mnogo bolj pomagala delovnim kolektivom v tem smislu, da bi jim posredovala potrebno ekonomsko znanje za dojemanje našega splošnega gospodarskega razvoja.
Tudi D gostinstvu se trudijo za strokovno vzgojo kadra. Na sliki: Udeleženci in predavatelji gostinskega tečaja v M. Soboti
KULTURNI RAZGLEDI
SVET OB MURI Št. 1 - 2
Prof. J. FILO
Pred kratkim je izšla prva (dvojna) številka revije za književnost in kulturo Svet ob Muri, ki ga izdaja Klub kulturnih delavcev Pomurja v Murski Soboti. Revijo ureja Uredniški odbor, katerega sestavljajo: Miško Kranjec. Franc Šebjanič. Vanek Šiftar, Franc Šrimpf, jože Vild in Franc Zadravec. Glavni in odgovorni urednik je Franc Šrimpf.
Prva številka revije je zagledala beli dan, ko stopamo že v drugi decenij socialistične graditve. Priznati pa moramo, da smo dolgo čakali na nadaljevanje tradicije Mladega Prekmurca. katero si je le-ta napredna
literarna revija ustvarila v tridesetih letih, to je v tistem času. ko so konzervativne sile s SLS, HRSS oz. JRZ v jugoslovanskem merilu bíle z marksistično usmerjeno generacijo enega najhujših političnih bojev, kar jih beleži naša zgodovina.
Revija Svet ob Muri želi v idejnem pogledu nadaljevati omenjeno litcrarno-kulturno oz. politično tradicijo, seveda v prečiščeni obliki in vsebinsko ustrezajoč novim potrebam. novim nalogam, ki nastajajo v novih družbenih prilikah: »V njej naj kritično spregovori sedanji kulturni delavec s sodobnih vidikov o kulturnih, gospodarskih, socialnih in zgodovinskih problemih, naj bo torišče, na katerem se tro dognanja z vsega Pomurja, skratka, revija naj postane poleg svojega literarnega dela tudi vir izsledkov, ki bodo koristili pri reševanju političnih, socialnih. kulturnih in gospodarskih vprašanj Pomurja.«
Citirani stavek iz Uvodne besede Uredništva bi sicer kazal na lokalno izolacija problemov, vendar Uredništvo dalje jasno poudarja, da noče nobene lokalne »zakoličenosti«, ampak bo revija torišče, kjer se bodo prav tako obravnavala kulturna in politična vprašanja, ki se bodo porajala izven meja Pomurja, torej vprašanj občeslovenske narave.
Edino taka revija je temu predelu potrebna in edino taka revija ima tudi možnost razvoja in življenja v današnjih družbenih pogojih.
Prva (dvojna) številka prinaša prispevke s področja pesništva, umetniške in znanstvene proze.
V	pesniškem delu najdemo že znana imena slovenskih avtorjev, ki so se afirmirali tudi v drugih naših revijah (Marica Škorjanec, Slavko Jug. Dušan Mevlja, Milan Horvat in drugi).
Marica Škorjanec objavlja tri pesmi: »Starka«, »Romanca o marjetici« in »Samote«. Težko bi povedali, katera med njimi je najboljša, saj vse tri izpričujejo pristno pesniško doživetje. Z ozirom na impresivno silo. ki veje iz »Starke«, bi pa lahko dali tej pesmi prednost pred ostalima dvema.
Slavko Jug je prispeval pesmici: »Tam ob poti« in Danes prenašam nebo«. Jug je mlad pesnik, ki je šele pred nedavnim stopil pred javnost. vendar je že v tem kratkem času dokazal, da so v njem resnične pesniške kvalitete. Objavljeni pesmici sicer ne spadata med njegove najboljše umotvore, vendar v pesmi »Tam ob poti« lahko zaslutimo intimnega lirika, dočim drugi pesmi škoduje malce preveč potencirana patetičnost.
V	isti sapi ko govorimo o Jugu, moramo spregovoriti o mladem poetu s prekmurskih ravan, o Milanu Horvatu. Res, da so njegove pesmice doslej prodrle le do revije Mlada pota in do literarne priloge Pomurskega vestnika — Topoli, vendar pa to prav v ničemer ne zmanjšuje vrednosti njegovih pesniških produktov. Žal tudi Horvat ni izbral za našo revijo svojih najboljših pesmic, vkljub temu pa lahko uvrstimo njegova umotvora v isto vrsto s pesmicami M. Škorjanec in Slavka Juga. Med tiskanima pesmicama je boljša »Šopek vijolic«, ki se odlikuje po lirični topimi in po globini pesniškega doživetia, dočim pesem »Kadar bori zašume«, kjer slika večerno idilo na vasi, nekoliko zaostaja za njo.
V	pesniškem delu objavljajo še: Dušan Mevlja: »Noč« in »Osuto cvetje«, Rranko Šemen: »Tri jesenske rože«, Milan Erjavec: »Sezonska«, Marija Ambruž: »Violina« in Manko Golar: »Vlak«, »Kot beli labodi« in »Vse dolge noči«. Med navedenimi pesmimi je omembe vredna le »Noč« Dušana Mevlje, ostale pa se gubijo nekje v sivini povprečnosti. Lahko
bi še dodali, da pesmi, kot so: Vlak (Golar), Kot beli labodi (Golar) in Osuto cvetje (Mevlja) še niso umetniško dorasle.
Ob zaključku je potrebno poudariti. da predstavlja pesniški donesek v literarnem delu revije slabši del.
Leposlovno prozo zastopajo: Miško Kranjec. Ferdo Godina in Janez Švajncer.
Miško Kranjec objavlja odlomek iz zapiskov: »Ko bo pomlad v dolini«. Pisatelj nam zopet predstavlja svoje male, neznatne ljudi, s katerimi zna biti tako čudovito domač in neposreden. Njihova usoda mu leži na duši in toliko bolj je v skrbeh za njihovo vsakdanje in - skoraj bi lahko rekli — nepomembno življenje. Vendar se tokrat odpre pred pisateljem svet v dru-
gačni luči. Z domačije pri Kovačevi mami. ki je 700 m visoko v hribih, se mu kaže Šaleška dolina in bližnja okolica s svojim življenjem v dokaj nenavadni podobi. Mimo doma Kovačeve mame hodijo ljudje v tovarne; navsezgodaj gredo in pozno se vračajo. »Doma si bodo prižgali luč, petrolejko. Iz kmečke peči, ki je ob tem času še topla, si bodo prinesli skodelico mleka, v drugi skodelici pa dve prgišči kostanjev. Pojedli bodo kostanj, popili mleko, nato utrujeni legli...« Pisatelj pozna te ljudi - delavce, vidi njihovo trpljenje in ob njihovih korakih se mu poraja misel o neskladnosti z neko teorijo, ki jo je včasih znal na pamet. Zdi se mu. da je na kongresih in konferencah to vse drugače, drugače, kakor tu, sedemsto metrov nad dolino. Kranjec nakaže diskrepanco med delavskim razredom, ki nastopa na kongresih, govori o kulturi (ali pa vsaj ljudje govorijo zanj o kulturi), o upravljanju, o delavski zavesti, o svojih tovarnah ipd. in med temi delavci. ki hodijo vsak dan mimo doma Kovačeve mame. Delavci imajo svojo oblast svoje odbore, toda v odbore pridejo delavci, ki so to pač nekoč bili. danes pa so samo še direktorji, personalci, uradniki, sekretarji ...«
Svoje opazovanje podkrepi še s pravljico o dveh po poli bratih, iz-
med katerih je bil starejši gosposki, mlajši pa na pol delavec, na pol kmet. In starejši brat je zasužnjil mlajšega, da je le-ta moral zanj delati in se zanj boriti. Šele po zmagi je starejši brat priznal mlajšega za sebi enakovrednega in sklenila sta. da bosta živela v slogi. Tako je bilo pa le nekaj let. Starejši brat je zopet postajal vse bolj gosposki in ko sta se po desetih letih srečala ob prazniku zmage, je mlajši brat spoznal, da ga je starejši popolnoma prevaral. In mlajši brat je odšel brez besede ter se spomnil svoje nekdanje stare prijateljice — iz let borbe — Vere. Je to resnica? Morda pa sc kaže našemu pisatelju svet v takšni luči le z višine, kjer je dom Kovačeve mame? O tem nam bo moral Kranjec še spregovoriti!
Janez Švajncer nas je v svoji povesti o Kramarjevi Julči popeljal nazaj v čas okupacije, ko so naši ljudje toliko pretrpeli. S prizadetostjo nam riše tragično Julčino zgodbo, ki jo življenje stre. tako da postane iz veselega in poštenega kmečkega dekleta razuzdanka, ki preživlja svoje zadnje dni v globinah nemoralnosti.
Kompozicijo povesti, ki je sicer dobra, nekoliko moti razvlečen začetek. kjer pisatelj obuja spomine na svoje prvo srečanje z Julčo.
Godinovi »Prvi spomini« nas popeljejo v prevratne dni po prvi svetovni vojni, ko je bilo prav Prekmurje torišče zelo pestrih in naglih političnih prevratov. Godina je v svojih spominih zajel -važen zgodovinski dogodek, ko je koncem prve vojne prišla jugoslovanska vojska v Prekmurje. V kolikor gre Godini le za prve spomine, je vse v redu
in prav, zdi se pa. da je zgodovinska téma toliko močna in važna, da bi jo bilo vredno obdelati tudi na širši osnovi.
Znanstveno prozo so v reviji objavili: prof. Zadravec. Ivan Kreft, Janez Dobravec in dr. A. Trstenjak.
Izmed prispevkov je vsekakor najpomembnejši Zadravčev prispevek za študijo o pisatelju Mišku Kranjcu: »Nekateri prekmurski problemi tridesetih let med vojnama (1. del)«. Jasno je, da če hočemo pravilno vrednotiti Kranjčevo pisateljsko in politično delo tridesetih let, moramo najprej poznati gospodarske in družbeno-politične probleme tega časa, saj je bila kulturno-politična dejavnost tridesetih let veren odraz družbeno političnih prilik, ki so v tem času vladale v Prekmurju. Začetki Kranjčevega literarnega in političnega dela sovpadajo s porajanjem mlade marksistično usmerjene generacije (Čačinovič, Titan...), ki je kazala prekmurskemu ljudstvu pravo vrednost politike SLS oz. pravo podobo konzervativnega Kleklovega tiska ter njegove protiljudske politike, ki jo je le-ta prekmurski apostol prekrival s plaščem religije. Res je, da Kleklova podoba v okviru kulturno-političnih dogajanj v Prekmurju še ni popolnoma izkristalizirana. Toda danes že lahko dokažemo, da je bila politika katoliške stranke svetohlinska oz. da je bil Klekl renegat (J. Klekl: Važnejši dogodki v Železni in Zala županiji v času od 1914 do 1941).
Doslednost Zadravčevih izvajanj je dragocen donesek k razjasnitvi ne samo političnih dogajanj ampak tudi k osvetlitvi kulturnih (jezikovnih in literarnih) vrednot, za katerimi je težila mlada generacija v svojih glasilih (Novi čas. Ljudska pravica, Mladi Prekmurec).
S posebno skrbjo analizira avtor boj za knjižni jezik, čemur se v taki razpravi niti ni mogel izogniti, saj je prav na tem področju kazal na eni strani Klekl svoje politične metode. katerim je sproti podrejal vse kulturne probleme (vštevši vprašanje knjižnega jezika) in na drugi strani jasnost prizadevanja mlade generacije, ki je z vso pravico govorila o Prekmurcih kot o delu Slovencev, s katerimi jih vežejo skupne jezikovno kulturne tradicije in s katerimi skupno si bo to ljudstvo v bodoče samo krojilo svojo usodo.
Zadnje čase smo zabeležili že kar lepo število razprav iz prekmurskega kulturno-političnega življenja polpretekle dobe in ugotovili, da je še marsikaj neraziskanega, zastrtega. Morebiti bi pa bil sedaj že čas, da bi začeli misliti na celotno kulturno-politično zgodovino Prekmurja med obema vojnama.
Ivan Kreft v sestavku »O pospešenem progresivnem preusmerjanju slovenskih političnih sil v obdobju od Ljudske pravice do NOB« razčlenjuje politiko posameznih strank v predaprilski Jugoslaviji in karakterizira njihovo protiljudsko usmerjenost. Vzporedno s tem pa podčrta pomen naprednega tiska (predvsem Ljudske pravice) in njegove vloge pri rasti zavesti delavskih množic.
Janez Dobravec piše o Slovencih v Porabju. Prav je. da ne pozabljamo naših rojakov, ki so ostali onstran meja naše države, pa čeprav so sestavni del našega narodnega telesa. Dobravec s statistikami dokazuje, kako je šla pot raznarodovanja v Porabju in kako je madžarska buržoazija z najrazličnejšimi političnimi manevri uspevala in celo iz leta v leto pospeševala madžarizacijo slovenskega življa v Porabju.
Zanimiva je tudi razprava dr. A. Trstenjaka, s katero posega v slovensko zgodovinsko preteklost, tja nazaj v polovico 9. stoletja. Pod naslovom Kje je bila Pribinova Businica«, razpravlja, kje bi mogel biti kraj Businica, kjer je bila v času 840—859 posvečena cerkev. V nasprotju z drugimi slovenskimi zgodovinarji. ki iščejo Businico v sedanji Pesnici pri Mariboru, na kraju Bozynec (Vasvár — zap. Madžarska) oz. v kraju Buzinika pri Vel. Nedelji itd. — postavlja dr. Trstenjak Businico v Pušence. Dr. Trstenjak se naslanja na zgodovino kraja Pušenci oz. na nastanek njegovega imena (iz: pušča).
Seveda se tako izvajanje še ne more vzeti za dokončno zgodovinsko resnico, ampak bodo morali o tem povedati svoje mnenje tudi drugi slovenski zgodovinarji.
*
Iz navedenega laliko zaključimo, da je vsebina prve (dvojne) številke Sveta ob Muri precej pestra, oz. da je znanstveni del močneje zastopan od leposlovnega.
Kot celota dela revija zelo ugoden vtis. V kolikor bo v bodoče še nadalje težila za uresničitvijo ciljev, ki jih je zastavil uredniški odbor v Uvodni besedi, bo revija zamašila vrzel, ki je nastala v vse bolj razvijajočem se kulturnem življenju Pomurja, obenem pa se bo uvrstila med vidnejše literarne oz. kulturne publikacije v Sloveniji.
Ludvik Vrečič — Portret
POMURSKI VESTNIK, 5. julija 1956
3
Nepozabljeni tovariš ZAPISKI o prvih dneh upora in ljudeh,
ki so ga pripravljali
Tri dni po 4. juliju 1941, ko je CK KPJ pozval narode Jugoslavije k oboroženi vstaji proti fašističnim napadalcem in okupatorjem, je Mikica Jovanović - Španec sprožil prve strele iz partizanske puške proti narodnim izdajalcem in okupatorskim plačancem. To je bilo 7. julija 1941
IVAN KREFT
na sejmu v Beli Cerkvi. Tako se je začel pod vodstvom Partije težak boj za osvoboditev naših narodov izpod okupatorskega jarma ter hkrati boj za spremembo družbenih odnosov. Doba, ki se je tako začela,
je dala nepregledno število svetlih likov borcev, med njimi Žikico Jovanovića - Španca.
Prvega vojnega krsta pa Jovanović ni doživel v Beli Cerkvi, temveč tri leta prej v Španiji, kjer se je v internacionalnih enotah ramo ob rami boril tudi s španskimi borci - Slovenci.
Kakor večina naprednih dijakov iz dobe med dvema vojnama, je imel tudi Jovanovič s šolsko oblastjo težave že kot gimnazijec. Končno je bil zaradi naprednega mišljenja in delovanja celo izključen iz valjevske gimnazije in zaprosil je za sprejem na gimnazijo n Beogradu, kjer je maturiral in se opisal na filozofsko fakulteto. Takoj se je začel tudi javno udejstvovati predvsem peresom — kot novinar. Ker je spoznala njegove sposobnosti, ga je leta 1916 sprejela »Politika« med redne sodelavce. Toda ne za dolgo, kajti na pritisk oblasti in reakcionarnih novinarjev so mu kmalu odpovedali službo. Jovanović se po odpustu ni več potegoval za novinarsko službo.
Kako bi mogel do kraja pošten in revolucionarni novinar pisati proti svojemu prepričanju, kako bi mogel imeti le eno samo opravičljivo besedo za podlosti nacifašizma, na katerega se je oslanjala takratna Stojadinović-Koroščeva protiljudska oblast? Izbral je drugo pot. pridružil se je — s tolikimi drugimi — boju španskih narodov za svobodo. V Španijo je dospel v začetku leta 1938 in sicer najprej o vojaški center Casas Ibanez, kjer se je hitro privadil orožju in odšel na fronto, le v bojih na aragonski fronti se je izkazal. Odlikovala ga je hladnokrvnost in trezno presojanje položaja, pa tudi nesebično tovarištvo.
Po preboju fronte, ko so tuji intervencionisti s prodorom do morja razdelili republikanski del Španije na dvoje, se je boril Jovanović na katalonski fronti, kjer smo ga že bližje spoznali.
Ko so frankisti, Italijani in Nemci prodirali proti Barceloni, so demobilizirani interbrigadisti ponovno zahtevali orožje in Jovanović je bil med prvimi, ki je drugič prostovoljno pohitel na fronto in se boril do same francoske meje.
Oktobra 1940. leta se je vrnil v Jugoslavijo, kjer so ga nenehno preganjali in zapirali. Toda ni klonil. 27. marca 1941 ga najdemo sredi množic, ki so demonstrirale proti sramotni vključitvi v Trojni pakt. Izdajstvo in kapitulantstvo vladajočih ni v Jovanoviču ubilo vere v moč ljudskih množic. 23. junija, prvi dan po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, je Jovanovič odnesel v Podgorico letake, v katerih CK KPJ ugotavlja, da so dozoreli objektivni pogoji za oboroženo borbo. Štirinajst dni potem je že sledil poziv CK KPJ o oboroženi vstaji in Jovanovič se je temu pozivu prvi odzval.
7. julija je sklical v Beli Cerkvi zborovanje, na katerem je množice med drugim seznanil tudi s pozivom CK KPJ na oboroženo vstajo. Na tem zborovanju še ni slutil, da bo prav on tisti, ki bo sprožil prve strele iz partizanske puške in tako dal znak za osvobodilni boj.
Zborovalci se še niso razšli, ko so mladinci prišli Jovanoviću po-
vedat, da so se na sejmu pojavili orožniki v okupatorjevi službi, hoteč zvedeti, s kakim namenom so zborovali. Jovanovič se je takoj vrnil na kraj zborovanja in pozval orožnike, da polože orožje. Odgovorili so s streli, ki pa Jovanoviča niso zadeli. Jovanovič je pokleknil in sprožil. Oba orožnika sta padla. Jovanović pa je vzkliknil: »Taka bo usoda vseh. ki bodo dvignili roko proti svojemu ljudstvu.« Jovanović je tako kaznoval okupatorske hlapce kot komisar Radjevičke čete, ki je bila ustanovljena nekaj dni pred tem dogodkom. Do svoje hrabre smrti 13. III. 1942 v boju z Nemci in četniki, je Jovanović dosledno izpolnjeval vse naloge, ki mu jih je postavila Partija, tako v Španiji, kjer smo se na njegovi strani borili tudi Slovenci, ki nam je bil svetel vzgled, kakor v Jugoslaviji, kjer je tri dni po zgodovinskem sklepu CK KPJ 4 julija v Zagrebu začel kot prvi oboroženi boj.
Začetki organiziranega upora proti okupatorjem so v Prekmurju neločljivo povezani z delom narodnega heroja Štefana Kovača-Marka. O njem, o ljudeh, ki so z njim pripravljali oboroženo vstajo in o prvih akcijah v letu 1941, govore tudi ti zapiski.
Spominjam se ga, Štefana - Marka, kako je hodil tiste dni, oblečen v prekmurskega kmeta, z velikimi brki, ki jih prej nikoli ni nosil, s kmečkim klobukom na glavi, nosil predpasnik čez prsa, za njim pa je imel skrit revolver — legitimacijo. Vozil se je s kolesom, v cekarju je imel steklenice in bombe.
... Začelo se je vedno bolj uresničevati geslo: Niti zrna okupatorju! Marsikje so se aktivisti posluževali samo vnetljivih bombic — in zagoreli so žitni snopi v križih. Vsaka grupa je sama zbirala orožje. Mladi Flisar Koloman iz Rankovec je po Kovačevem naročilu ilegalno prenašal preko meje klobase v Gradec — nazaj pa bombe in pištole.
...20. septembra 1941 ponoči je zagorela slama na grofovskem po-
sestvu v Rakičanu. Akcija je bila dogovorjena prejšnjega dne v Rankovcih, kamor je prišel še mladi Štefan Cvetko iz M. Sobote. Dogovorjeno je bilo o dveh akcijah: Cvetkova skupina iz Sobote naj bi požgala rakičansko grofovsko posestvo, rankovska skupina pa posestvo nekega madžarona v bližini. Res je bil viden 20. septembra zvečer daleč naokrog velik plamen iz Rakičana. Gledali smo ga tudi iz Rankovec, slišali gasilske sirene in bili smo silno ponosni na izvajalce, pokojnega heroja Daneta Šumenjaka in Štefana Cvetka. Sami sebi smo se zdeli nepremagljivi.
...Toda čez teden dni, 27. septembra 1941. je padel črni dan na mlado narodnoosvobodilno gibanje v Prekmurju. Že v zgodnjih jutranjih urah so obkolili žandarji hiše najbolj znanih aktivistov v Prekmurju. Raje je izdal najglasnejše pekovski pomočnik Merič iz Sobote.
Aretirani so bili skoraj vsi, ki so kakorkoli aktivno delali. Aretirance so zaprli v sobe Szapárijevega gradu v Soboti. Razumljivo je samo po sebi, da so pripornike madžarski detektivi zverinsko mučili.
. . . Sobočanci so v tistih dneh začudeni gledali, kako po ulicah gonijo mlade ljudi kot razbojnike. To mladež so poznali kot pošteno iz časov pred vojno. Nič ni bilo na njih razbojniškega, toda vodili so jih po mestu zvezane kot da bi bili največji zločinci. Marsikateri Sobočanec je tedaj pripomnil: To se ne bo dobro končalo...«
... Usodnega 18. oktobra 1941 bi morala biti seja Okrožnega komiteja Partije, ki je bila sicer redno vsako drugo soboto. Nekaj dni pred tem so madžarski žandarji ujeli E. Kardoša, ki je bil član komiteja. Zverinskega mučenja ni prenesel in je izdal parolo, kraj in mesto sestanka v gozdičku pri Gančanih. Na omenjeni sestanek komiteja bi morali priti Kovač, Vinko Megla in Kardoš iz goričke strani, iz dolinske pa Miško Kranjec, Štefan Horvat in Martin Žalik. Mesto, kjer naj bi sestanek bil, je obkolila madž. žandarmerija s tremi obroči, tako da je na mesto sestanka dovolila vstop, izključen na je bil povratek. Na mesto sestanka sta prišla prva Kovač in Megla: prišla sta namreč s kolesi z Goričkega. Kot dogovorjeni znak za razpoznavanje je bilo žvižganje melodije »Na planincah«. V neposredni bližini v grmovju, kjer sta Kovač in Megla stopila s kolesa, sta se skrila dva madžarska detektiva, ki sta takoj, čim sta Kovač in Megla začela žvižgati melodijo za razpoznavanje, zavpila »stoj« in »roke kvišku«! Ko sta Kovač in Megla potegnila revolverje, sta detektiva začela streljati z avtomati, nakar so začeli streliati tudi ostali žandarji, ki so tvorili tretji obroč, pri čemer je bil Kovač na mestu ubit. Vinko Megla, ki ie bil le lažje ranjen, pa se je v temi prebil v sosednje Gomilice, kjer je dobil prvo pomoč. Ostali, Miško, Martin in Horvat, so bili od kraja dogodka oddaljeni le 100 metrov. Da niso ravno tako padli v zasedo, je pripisati temu, ker so prihajali na kraj sestanka preko njiv
in se neposredno bližali po neposekani koruzi, tako da niso prišli v stik z madžarsko policijo.
*
Srce sekretarja Okrožnega komiteja za Prekmurje in Medjimurje, Štefana Kovača - Marka, je prenehalo biti. Toda seme je bilo vsejano, počasi, a vztrajno je klilo in se razraslo v nov upor in prineslo tako pričakovano svobodo.
Po »Obmurskem tedniku«
1. oktobra 1954
Spomenik talcem, padlim v gozdičku Črnske meje pri M. Soboti
Začetki odporniškega gibanja
v Prlekiji leta 1941
Prirejeno po zapiskih F. Talanyija
Prvi sestanek v okraju Ljuto  mer - Radgona smo imeli kapelski domačini: Rudi Seršen, učitelj iz Veržeja — bil je nameščen na kapelskem banovinskem posestvu, hranil pa se je pri nas v gostilni Anton Stranjšak, jaz in moja sinova Franc in Jože. Po obedu smo se zbrali v gostilniški sobi. Sin lože nam je tolmačil beograjske dogodke in poslanstvo mladinske organizacije v boju proti okupatorjem, govoril nam je tudi o tem, kako bi vse to najbolje izvedli tudi v kapelskem okolišu. Sklenili smo, da bomo v kratkem znova sklicali sestanek in nanj povabili tudi dobro znane in napredne prijatelje.
Drugi sestanek je bil pri Antonu Stranjšaku na Kapeli. Navzoči so bili: Rudi Seršen. Janko Jurko-
vič iz Turjanec, Maks Korošec iz Radgone, Ivan Satler iz Ivanje (mož poštarice). Franc Talanyi - Očka, Anton Stranjšak, Joško Talanyi -Janez, Alojz Zadravec in Franjo Stanjbauer. Na sestanku smo si določili delokrog. Mene je doletelo, da sem kot prebivalec Sobote v začetku največ deloval v družbi s sinom Joškom in Antonom Stranjšakom.
Po tem sestanku 13. julija 1941 pri Antonu Stranjšaku na Kapeli, so bili posamezni člani te skupine sprejeti v članstvo Osvobodilne
fronte — na posredovanje Vladimirja Krefta pri Ivanu Bratku in Ivanu Nemcu v Ljubljani. Tako niše v svojih spominih tov. Ivan Kreft.
Radgonska kronika navaja med drugim na 27. strani tudi naslednje: Pri Dibelčarju v Radencih je koncem maja tov. Holc slučajno srečal Joška Talanyija in se pričel z njim pogovarjati. Že nekaj let se nista bila videla, zato Holc ni mogel vedeti, kakšnega političnega prepričanja je njegov prijatelj. Iz pogovora pa je kmalu posnel, da
je tudi on (moj sin Joško. op. avt.) komunist. Ko sta se čez nekaj časa zopet srečala, sta se domenila, da bosta odsihdob stalno povezana med seboj. Talanyi je povedal Holcu. da že snujejo na Kapeli organizacijo odporniškega gibanja.
Nadalje je v Radgonski kroniki zapisano:
Govorili smo že o prvem sestanku na Kapeli. Zbrali naj bi se 13. avgusta zvečer v trgovini Stanjbauerja in na posvetovanju postavili temelje organizacijskemu delu OF na tem območju. Naslednji sestanek pa je bil istega dne — verjetno septembra, morda oktobra — kot v Radgoni, kjer so tudi ustanovili odbor Osvobodilne fronte. Sestanka na Kapeli se je takrat udeležil tudi ing. Rado Iršič - Gregl. Sestanek je bil v kuhinji župnišča, ki je bilo takrat popolnoma prazno. ključe pa je imel Tonček Strajnšak. Svetili so s svečo. Ing. Iršiču in prof. Kerenčiču (oba narodna heroja) so delali družbo še Tonček Strajnšak, Oto Jemc, Joško
Talanyi, Maks Korošec, Ciril Grosičar, Janko Jurkovič, Franc Kurbus, Jože Dibelčar, Franjo Stanjbauer, Ferdo Magdič in Jože Holc.
V kroniki na strani 40 pa piše:
Že prej je bilo omenjeno, da sc je radgonska organizacija razširila čez Radence — tam sta bila Holc in Dibelčar — in Kapelo — Tonček Strajnšak, Joško Talanyi, Franjo Stajnbauer in Alojz Zadravec — do Turjanec in Terbegovec. V Turjancih najdemo takrat Janka Jurkoviča, Ajojza Horvata, Milana Strajherja in Grosičarja, ki je bil uslužben v Radencih, v Terbegovcih pa ing. Miloša Vuka in Cirila Mikla. S skupino iz Terbegovec se je povezal tudi kmet Franc Knez iz Renkovec in mlinar Jože Kupljen iz Žihlave. Odtod je vodila zveza naprej do Cirila Špindlerja v Moravcih, do Šonaje v Veržeju, do Alojza Senčarja, Franca Jelena in Zamude v Bolehnečicah, do Stogoviča v Ivanjcih in do Vrbančiča pri Negovi. Važno je omeniti, da je bil Ciril Šnindler iz Moravec leta 1944 obglavljen v Celovcu.
S temi skupinami pa je bila povezana tudi Nada Rajhova iz Mote, Pepika Špindlerjeva od Male Nedelje in Babič iz Ljutomera.
Pri vseh, do sedaj navedenih tovariših so bile zanesljive in trdne postojanke osvobodilnega gibanja. Od avgusta do novembra 1941 sta jih stalno obiskovala tov. Kerenčič in Kuhar, pozneje pa sta bila z njimi povezana Janko Jurkovič-Jovo in mladinski sekretar ljutomerskega okrožja. Joško Talanyi-Janez.
Grobnica padlih borcev NOB na soboškem pokopališču
Padlim borcem in žrtvam fašizma postavljen spomenik v Križevcih pri Ljutomeru
IZ DNEVNIKA
Pisec dnevnika, ing. Koloman Cigit, je bil septembra 1941 aretiran in potem oktobra odpeljan v madžarsko ječo Margitkörút v Budimpešti. Novembra, leta 1942, je bil skupaj z ostalimi zaporniki odpeljan na madžarsko-sovjetsko fronto na Don kot delavec v kazenskem bataljonu. V januarju leta 1943 je prešel k Rdeči armadi, bil nato v bolnišnici v Udmurtski republiki, nato v decembru 1943 začel priprave za organizacijo ustanovitve jugoslovanske brigade v Sovjetski zvezi in delal med Jugoslovani v vojaškem taborišču v Krasnogorsku pri Moskvi kot politični delavec. Avgusta 1944 je prišel v brigado, kjer je bil pomočnik komisarja artilerijskega diviziona. Pozneje je bil premeščen v politični oddelek III. ukrajinske fronte, in iz teh časov, ko je delal kot politični delavec v vrstah Rdeče armade, je ohranjen ta njegov dnevnik.
Timisoara, 8. IX. 1944
Ponovno sem v Temešvaru, kamor je naša enota prispela pred nekaj dnevi. Tega dne so bile velike demonstracije Nacionalne fronte po predlogu Komunistične partije Romunije. Zjutraj in vse dopoldne so bile ulice polne demonstrantov, ki so vzklikali proti fašistom in za demokratično vlado. Slišali so se vzkliki: Jos fascisti! (Dol s fašisti), Vrem
un governul democrat! (Hočemo demokratsko vlado), Traiasca Armata Rosie! (Živela Rdeča armada). Vidi se, da se delovno ljudstvo Romunije prebuja.
Obedoval sem v hotelu Savov. Romunski natakarji so se vrteli okoli nas in nam stregli, da so bili kar potni. Zoprni so mi vsi tisti, ki so pred kratkim v istem hotelu stregli fašističnim oficirjem z isto vljudnostjo. Toda tudi na to se bo treba privaditi.
Tega dne sem srečal, ko smo malo posedeli v hotelu Lloyd, bogatega Srba, ki je član Antifašističnega odbora Slovanov v Temešvaru. Pripovedoval mi je, kako so se v njegovem stanovanju skrivali partizani iz Jugoslavije. Pri njem so se tudi skrivali romunski dezerterji srbske narodnosti, samo da jim ne bi bilo treba iti v borbo proti Sovjetski zve-
zi. Vsekakor je pozitiven človek, s katerim se da pomeniti. Povabil me je, da ga kdaj pozneje obiščem. Predstavil mi je tudi hčerko Sonjo, ki je navdušena za novi družbeni red. Vsekakor je glavno to, kar misli hčerka, ker na mladini je bodočnost.
Omoljica, Jugoslavija 13. X. 1944
Dobro smo spali v hotelu Savov v Temešvaru v Romuniji. Zgodaj zjutraj smo vstali, zajtrkovali prav po ruski, s Čašo pšenične vodke, in nato odšli preko krajev, ki so še v Romuniji: Jebel Deta — Moravica, kjer smo v bližini prekoračili jugoslovansko mejo in prišli v Vršac, nato pa čez Alibunar v Pančevo, kjer smo videli še ostanke borb z Nemci. Tu sem videl uničeno železniško progo, ki so jo Nemci s specialno napravo popolnoma razdrli. Železniški pragi so bili preklani čez sredo. V srbski vasi Starčevo sen« se razgovarjal s predstavniki NOO, kjer sem dobil zelo zanimive podatke. Že v avgustu 1941 je v tej vasi bila aretirana skupina 35 ljudi. Nekateri iz te grupe so še ostali živi. Vsi so sedaj člani NOO, njihovih pet tovarišev in dve tovarišici pa so bili ustreljeni v Pančevu. Šest ostalih pa so odvedli v taborišče v Beo-
Sobočanci, na partizanski miting,
ki bo v torek, 3. julija zvečer (ob 20. uri) pred poslopjem nove gimnazije
Kres — Partizanski prizori ob tabornem ognju — Nastop partizanskega pevskega zbora — Soboška pihalna godba	VABLJENI!
POMURSKI VESTNIK, 5. julija 1956
4
SPOMINOV
grad, odkoder ni bilo o njih več glasu. Leta 1942 so zlasti Hrvate klicali v ustaško vojsko. Toda 76 mladeničev ni poslušalo klica Paveliča, ampak je ostalo doma, kjer so se skrivali in se pozneje priključili partizanom. Na Srbe so pa spet kričali Ljotičevci in četniki Draže Mihajlovića, da naj gredo v borbo proti partizanom. Večina je ostala doma in pozneje odšla v partizane.
Sedaj je svoboda tu. Imajo svoj NOO. Vsi Nemci kot najvnetejši sodelavci okupatorja so aretirani in delajo na vaških cestah pod stražo partizanov.
Melence. 15. X. 1944
Po dolgem križarjenju po svobodni Vojvodini sem se spet ustavil v prijaznem kraju Melence. Malo je manjkalo, da nas ni blizu Vel. Kikinde povozil tank. Zadeli smo v njegov sprednji del in zleteli v globoko grabo. Avto je bil razbit, nam pa se ni ničesar zgodilo. Tu sem zvedel zanimiv dogodek, ki dokazuje hrabrost naših narodov. En' sam ilegalec, ki je imel še prazno puško, je ustavil tri nemške vojake z avtomati, jim odvzel orožje, nato ustavil vlak s 130 vagoni topovske municije.
Tu sem imel tudi priliko spoznati sestro pok. heroja Barnič Nedeljka -
Žarkega, ki je padel nekaj dni pred osvoboditvijo v roke Nemcem. Bil je izdan in imel je ranjeno roko od mine. Toda ena roka mu je ostala zdrava, tako da je lahko vzel revolver in se ustrelil v glavo. Toda ozdravili so ga v bolnišnici. Mučili so ga, žgali mu oči, toda besedice niso spravili iz njega. Umrl je v strašnih mukah. Onemel sem nad pripovedovanjem črnooblečene tovarišice. Iz njenih oči ni sijala žalost, iz njih je sijala krepka volja za borbo proti krvavim fašistom.
Tega dne sem doživel vesel dogodek v tej vasi. Imeli so miting. Govorniki so bili: Jovan Veselinov, član PK KPJ (sedanji predsednik Izvršnega sveta Ljudske skupščine LR Srbije), neki major Rdeče armade in predsednik Narodnoosvobodilnega odbora. Govorniki so podali kratek pregled borbe jugoslovanskih narodov pod vodstvom tovariša Tita. posebej poudarjali izdajalsko politiko kraljevske vlade s kraljem vred. razkrinkali so Dražo Mihailoviča. Nedića in Ljotića. Narod je spontano vzklikal Titu, Rdeči armadi, partizanom. Jasno je, da tudi ni manjkalo vzklikov o skorajšnjem koncu Hitlerja in njegovih satelitov. Tu smo opazovali tudi v menzi mlada dekleta — Nemke. Umivale so posodo v bolnišnici, pomivale so vojaške prostore, kjer so živeli rdečearmejci
in partizani. Hčerka bivšega župana, prav tako hčerke in žene raznih hitlerjanskih funkcionarjev, opravljajo sedaj koristna dela. Ko sem vprašal eno izmed njih, zakaj je tu. je odgovorila, da je bila mlada in neumna in da ni vedela, kako se bo vsa stvar končala.
Govoril sem še z mlado 13-letno deklico Smiljano Jankov. Skrivala se je skupno s svojo mamo in Nemci so streljali na nju. Ubili so ji mater, njo pa zadeli v roko. Kljub temu, da je bila ranjena, je začela bežati, toda ujel jo je nemški vojak. Potem je bila v koncentracijskem taborišču in sedaj je nadzornica nad delavkami v bolnišnici in onimi, ki delajo v prostorih, kjer stanujejo vojaki.
Neverjetno mnogo hrabrih ljudi je rodila naša domovina. Od otrok do odraslih pa vse do starcev, prav vsak je po svoje prispeval svoj delež, da je prišlo do tega. da smo pomagali k osvoboditvi. V te predele je prišla Rdeča armada, ki je proces osvoboditve še pospešila.
Ko pišem ta dnevnik, večkrat premišljujem o moji ožji domovini Sloveniji. Premišljujem o rojstni vasi. o materi in ženi. Toda ne bo dolgo, ko bo svoboda zasijala tudi nad mojo rojstno vasjo.
Ing. Koloman Cigit
PARTIZAN PRIPOVEDUJE ...
S Koga pri Ljutomeru smo se napotili v Prekmurje Dušan, Mohor, Srečko. Janez, učitelj Marjan, Zvonko. tovarišica iz mladinske organizacije in jaz. Do mlina na Muri pri Gibini smo prispeli januarja 1945. Prepeljali smo se čez reko in potem po večerih potovali do vasi Strehovci, kjer bi se morali sestati s tamkajšnjimi partizani.
Spominjam se. da smo hoteli skupaj z njimi iti po ranjence, ki so
bili nastanjeni v neki hiši. Toda tam smo se srečali z Madžari, ki jih je bilo mnogo več kakor nas. Spopadli smo se in tu je bil zadet Srečko in tudi ostalim je trda predla, ker so nas Madžari začeli obkoljevati. Toda rešila nas je noč in pomaknili smo se proti Muri. Sklenili smo namreč, da se vrnemo na Štajersko. V jutranjih urah smo prispeli do ene izmed obeh Bistric, ne vem ali je bila Dolnja ali Srednja, kjer smo se s kurirji dogovorili, da se dobimo zvečer pri nekem pokopališču. Hodili smo vso noč. toda pokopališča nismo našli. Delal se je že dan. ko smo dospeli do nekega mlina. V njem sta bila dva mlinarja. Ustavili smo se. da bi se nekoliko prespali, mlinarjema pa naročali, da ne pustita nikogar v bližino. Medtem ko smo mi spali, pa je Mohor opazil, da sta mlinarja mlin ustavila in odšla. To je bilo sumljivo, zato smo takoj zapustili mlin in šli ob bregu Mure. Spredaj so hodili Dušan Mohor in Janez, midva z Zvonkom pa sva hodila kakih 100 metrov zadaj.
Nenadoma sem opazil dva Madžara, ki sta hodila po nasipu in zasledovala prve tri tovariše. Takoj sem opozoril Zvonka:
Glej jih! Spusti rafal!« Zvonko je namreč imel angleško brzostrelko.
Zvonko je res ustrelil, za njim pa še jaz iz puške. Madžara sta izginila, pa tudi najini trije tovariši so se izgubili po nasipu. Jasno je bilo, da se bo začela hajka, kajti Madžara pač nista bila sama. Z Zvonkom sva se skrila v majhen pritok Mure, medtem ko sva za ostalimi tremi izgubila vsako sled. Čez uro sva opazila kolono Madžarov, ki so hajkali po šumi za Muro. Sedemkrat so šli mimo naju, a naju niso opazili.
Zvečer sva zlezla iz vode in sklenila počakati one tri, ki naju bodo gotovo iskali. Čez nekaj časa zaslišiva v smeri, kamor so odšli Mohor, Dušan in Janez, dolge rafale in bombne eksplozije. Po vsej verjet-
nosti so jim nastavili Madžari zasedo, v katero so padli. Nismo se več videli. To je bilo 3. februarja 1945.
Z Zvonkom sva se podala proti Gibini, kjer smo najprej prekoračili Muro. Tam je vozil brod preko. Toda broda ni bilo. samo žica je bila napeta preko reke. Zvonko je pri nekem kmetu dobil vrv, jaz sem ga pa porinil po tramu na žico. Uredil si je tako. da si je zvezal vrv okoli opasača in skoraj sedel na njej. Tako se je poganjal po žici naprej.
To je bilo okoli druge ure ponoči. Ko je prišel Zvonko do sredine, se mu je vrv utrgala in obvisel
je na opasačih in ni mogel ne naprej in ne nazaj. Klicala sva ljudi, toda nihče se ni oglasil.
Zjutraj so prišli neki civili. Ko so opazili Zvonka na žici, so stekli po Madžare, ki so se vrnili s čolnom, se odpeljali do sredine, odvezali Zvonka in ga odpeljali. Jaz sem zbežal za Muro in se skril za nekim ribnikom. Madžari so še nekaj časa hajkali za menoj, ker so me namreč opazili, toda niso me našli.
Naslednjega dne sem srečno prišel s čolnom čez Muro in našel svojo četo. Tu so bili že seznanjeni, kaj se je z nami zgodilo.
Rajko
Spomenik padlim borcem in žrtvam fašizma v Ljutomeru
Bilo je v Strehovskih goricah
Bilo je pozimi leta 1944, ko smo se že po precej velikem snegu pomikali od Turnišča proti Strehovskim goricam. Sneg je venomer naletaval, kakor bi bilo zakleto. V koloni smo bili Mihu, Zalig, Mikolič, Svoboda, Srečko in še nekaj borcev. Med potjo smo se ustavili v Strehovcih pri »očetu«, kjer smo se založili s hrano za drugi dan. Gerenčerjeva hiša je bila za partizane vedno odprta, zato smo ga imenovali partizanskega očeta.
Tu smo malo pokramljali, vprašali za novice in se proti jutru napotili v hrib. Vedeli smo, da se gaz zelo pozna, nismo pa niti malo sumili, da bi v takem vremenu Madžari pripravljali kako hajko. Namenjeni smo bili v zidanico v goricah. Ko smo prispeli do cilja, je tudi snežiti prenehalo. Zakurili smo. postavili na podstrešju stražo, potem pa malo zadremali. S seboj smo imeli tudi radio. Poslušali smo Moskvo, London in druge postaje. Nenadoma smo zaslišali strele. Mislim, da se je ravnokar menjavala straža. Takoj sem spoznal, da so iz karabinke. Opozoril sem Mikoliča, toda ta me je prepričal, da so to bili le streli iz lovske puške. Ni še pretekla ura, ko je nekdo potrkal na vrata. Vzel sem brzostrelko in skočil k vratom.
»Kdo je?« sem vprašal.
»Odprite! Hitro!« sem zaslišal glas od zunaj. Spoznal sem mater Svobodovega dekleta. Na vprašanje: »Kaj je?«, je začela vsa prestrašena tarnati:
»Vsi ste vrokaj in vsi ste hin, o jezuš, jezuš!« Nič drugega nisem mogel izvleči iz nje.
Po dolgem spraševanju sem zvedel, da smo že tri ure obkoljeni od Madžarov, da so v Strehovcih vsi v skrbeh za nas in da je prišla do nas z veliko težavo skozi
madžarski obroč. Hotela je na vsak način rešiti Svobodo in je zahtevala, naj gre z njo.
Hitro smo presodili položaj. V dolino smo lepo videli kako nas obkoljujejo. Mislili smo, da smo izdani in da vedo točno, kje se nahajamo. Pripravili smo se na borbo, mater pa naprosili, naj malo odmeče sneg. da se ne bodo poznali sledovi. Takoj smo zavzeli položaje na podstrešju zidanice. Videli smo Madžare na konjih. In sedaj se je začelo tisto negotovo čakanje, kdaj nas bodo napadli. Ugibanja, ali vedo za nas ali ne, ni bilo ne konca ne kraja. Kolikor smo lahko presodili, je bilo Madžarov okrog 500. Snega je bilo skoraj za meter visoko. Miha je predlagal, da bi se umaknili proti Bukovnici v gozd, jaz pa sem vztrajal, da ostanemo na mestu in sprejmemo borbo. Ker so moj predlog podprli tudi ostali, smo ostali v zidanici. To nas je tudi rešilo. Če bi zapustili zidanico, bi nas opazili in se v tistem velikem snegu ne bi rešil niti eden. Pred zidanico so prišli sicer štirje Madžari na konjih. Mislili smo. da je izvidnica in smo še bolj stisnili za orožje. Madžari pa so se le malo ogledali, potem pa odjahali.
Kakor smo pozneje zvedeli, Madžari niso natančno vedeli, kje smo. Znano jim je bilo samo to, da smo nekje v bližini.
Ko se je stemnilo, smo šli iz zidanice in poslušali, ali se kje čujejo še kaki glasovi. Ker nismo ničesar slišali, smo se napotili v dolino. Pri »očetu« so nas sprejeli z velikim veseljem in nam pripovedovali, kako so s strahom pričakovali, kdaj bo počilo in kdaj se bo začela borba. Bilo pa je res pet ur napetega čakanja in se zato verjetno vsi tovariši, ki so bili takrat tam, dobro spominjajo Strehovskih goric.
Ignac Pergar - Zvonko
Partizanske patrulje, ki ob praznikih vstaje hodijo po sledovih krvavih borb v osvobodilni vojni, so postale tradicionalne tudi že v Pomurju. Na sliki: Partizanske patrulje na pohodu po soboških ulicah
TRNJE
FERDO GODINA
Trnje je pravzaprav čudna vas. Jelševi gozdiči se mešajo s sadovnjaki in hiše so tako nenavadno razmetane, da se tež ko znajdeš, če Trnja seveda ne poznaš.
Jaz sem pa Trnje poznal. Dolga leta sem hodil h Katanovemu
Natu in pozneje še bolj pogosto h Glavačevim.
Leta 1941 pa je Trnje zame dobilo nek poseben čar. Bili so takrat prvi meseci madžarske okupacije in življenje se je tako v temeljih spremenilo. Prvi stik v teh težkih mesecih z našo preteklostjo pa sem lahko našel prav v Trnju. Našel sem ga takole:
Nekega popoldneva sem se peljal s kolesom proti Glavačevim po ozki poti, stisnjeni s plotovi. In čim pridem do koruznjaka, koga zagledam sredi dvorišča?
Štefana Kovača. Stal je razkoračen. z močnimi rokami v hlačnih žepih, imel je pred seboj zvezan predpasnik in na glavi klobuk. Smejal se je, ko sem obstal in strmel v njega.
Na njegovo glavo so Madžari razpisali veliko vsoto denarja. Stisnilo me je pri srcu in neko posebno vrsto usmiljenja sem čutil do njega. Res, smilil se mi je.
On se je pa samo smejal. Prišel je k vratom, dal mi je čez nje roko. Počakal je, da se ga nagledam. Prvič sva se videla, ko je bil v ilegali.
Ne bi mogel reči, kaj sva govorila. Toda v vsem tistem vzdušju je bilo eno:
»Zdaj se je začelo.«
Nek velik čas se je odpiral pred menoj in ko sem tako ves prevzet od tesnobe zrl na parmo, v katero je bilo uprto kar močno popoldansko sonce, se mi je zdelo, da je to stik z našim prejšnjim življenjem in delom in da sem že globoko v načrtih Štefana Kovača, kar je bilo tudi res.
»Jutri prej pridi,» je dejal čez čas, ko mi je povedal o svojem pobegu pred Madžari. »Tiskali bomo letake. Fantje ne smejo v vojsko.«
»Kje bomo tiskali?«
»Na parmi.«
In jaz sem gledal spet na parmo, na tisto sirotico, nizko in zdelano od starosti. Kako bomo tu tiskale letake, kaj se vse v Trnju dogaja?
V tistem se je pripeljal od nekod Glavačev Štef. Starejši kmečki fant je bil to, tih, samotar, toda zdaj naenkrat živahen. Iz hiše pride tudi klancev Martin.
Razbral sem takoj iz njegovega razgovora, da se nekaj velikega že dogaja, nekaj, kar ima že določeno in uglajeno pot in meni je bil vsak njihov gib in vsaka njihova beseda nova, prijetno pretresljiva, čudovito poglavje knjige, ki sem jo pravkar odpiral.
Drugega dne sem res prišel. Tisočkrat sem medtem doma videl Štefana Kovača, kako stoji sredi dvorišča pri Glavačevih, kako se smeje, kako mu pri tem brki smešno gledajo v usta, kako visi pred njim predpasnik in nisem nikakor mogel brzdati svojega čustva, da se mi ne bi smilil, ker je moral skočiti in ker je živel tako življenje. Gledal sem v duhu posebno tisto siromašno parmo, nabasano s slamo. kjer bi »tiskali«.
Pa smo res »tiskali«. Kovač je bil že na parmi, ko sem prišel. Martin me je peljal na dvor in za hlevom sva šla za parmo, ker čez gumno nisva smela iti. Ženske so tam trgale bob, pa je bilo pri njih nekaj ljudi iz vasi, katerih smo se tako ognili.
Kovač je bil že ves v delu. Velike dlani je imel vse umazane od črnila. Prvič v življenju sem videl kožo za razmoževanje in čudno se mi je zdelo, s kako spretnostjo Kovač ravna z njo in kako gre delo od rok Katanovemu Nacu, ki mu je pomagal.
Res, da so bile črke na letakih nekje razlite, druge preveč svetle, a prebrati so se dale, če si se le potrudil.
Pa pri vsem se je bilo treba potruditi. Pri tiskanju, pri branju. In ko jih bo treba naslednjo noč raztrositi, se bo treba spet potruditi, kajti to življenje nam nalaga trpljenje. In kakor se je začelo moje delo takrat na parmi, tako mi je tisto »usmiljenje« in melanholija do Kovača začela usihati, neka realna vsakdanjost se me je počasi lotila v tem novem okolju. Resna in trezna, a neizprosna vsakdanjost.
Na večer, ko je legal mrak na razmetane hiše v Trnju, smo opravili. Noč je bila pred nami, noč polna priprav. V naslednji noči bodo namreč morali biti vrženi letaki po vsem Prekmurju. A kaj potem, spet v naslednji noči?
Nismo niti vedeli, kako postajamo deca noči, deca noči za dolga štiri leta. Kovača, Martina, Kalanovega Naca in še toliko Prekmurcev pa je kmalu pokrila hladna zemlja. In mi se jih spominjamo, polni hvaležnosti in občudovanja njihovih velikih del, opravljenih za naše lepše življenje.
Spomenikov, podobnih temu, je nešteto tudi v Pomurju. Postavljeni so spominu padlih junakov za svobodo
Pomursko ljudstvo globoko spoštuje in ceni tiste, ki so mu prinesli svobodo in zânjo žrtvovali tudi svoja mlada življenja. Na sliki: Rojaki — izseljenci so lani obiskali grob Štefana Kovača — Marka o Nedelici. Rosno je bilo marsikatero oko!
POMURSKI VESTNIK, 5. julija 1956
5
Z občnega zbora OZZ M. Sobota
Naprednejše obdelovanje zemlje -
alternativa časa
(Nadaljevanje s 1. strani)
Zadruge pa naj ne bi samo krepile proizvajalnih sredstev in svojih ekonomskih pozicij, marveč naj bi pozitivno delovale na podeželju tudi v tem smislu, da bi brez poseganja v lastninske odnose uveljavljale naprednejše oblike obdelovanja zemlje (prostovoljno zaokroževanje zemljišč, zamenjava parcel po dogovoru med kmetovalci itd.), s čimer bodo mnogo prispevale k temu. da bomo lahko zabeležili večje hektarske donose in zmanjšali pridelovalne stroške. Tako prizadevanje že terja položaj na domačem in evropskem tržišču, ki bo zaradi konkurence naprednih agrarnih držav vedno manj prenašal drage
kmetijske pridelke. Že sedaj smo namreč priče znakom, ki kažejo na to, da bo slej ko prej obveljalo načelo: dam ti za blago toliko, kolikor ti hočem dati, ne pa toliko, kolikor si imel stroškov z njim. Iz tega sledi, da bomo lahko na zunanjem trgu prodali samo tisto blago, katerega bomo več in ceneje pridelali ali izdelali.
Pri tem pa se bodo morale zadruge mnogo bolj nasloniti na kmetijske strokovnjake, ki so na občnem zboru tudi obljubili svojo pomoč — vsak član DKTT naj bi sodeloval vsaj v eni zadrugi — in na socialistična kmetijska gospodarstva, ki lahko zadružnikom že posredujejo mnogo dragocenih izkušenj in napotkov za umno kmetovanje.
Zadruge bodo odkupovale tudi mleko
Zastran proizvodnih načrtov zadrug je bilo rečeno, da morajo biti realno sestavljeni in prilagojeni posameznim okolišem. Za uresničevanje teh načrtov pa se morajo zadruge tudi bolj odločno zavzeti. Okrajna zadružna zveza pa naj bi se bolj zanimala tudi za regionalni načrt Pomurja in sodelovala pri njegovem snovanju.
Dasiravno so se zadruge lani že dokaj uveljavile pri odkupu, pa je še vedno bilo odkupljeno mnogo kmečkih dobrin (jajca, travna in deteljna semena itd.) mimo njih: slišati je bilo, da je lani znašal tržni višek jajc okrog 18 milijonov komadov, medtem ko so jih zadruge odkupile samo nekaj čez 7 milijonov. Drugače povedano: če je znašal zaslužek pri jajcu povprečno dinar, potem so zasebni nakupovalci nabrali v svoje žepe okrog 10 milijonov din, s katerimi bi zadruge lahko, če bi bile bolj aktivne pri odkupu, močno okrepile svoje sklade. Na zboru je bilo sklenjeno, da bodo zadruge prevzele tudi odkup mleka. V zvezi s sedanjimi cenami mleka in mlečnih izdelkov je bilo rečeno, da ne kaže vztrajati pri teh cenah in jih utemeljevati s proizvodnimi stroški, ki se bodo prav gotovo zmanjšali, če bodo kmetovalci storili vse potrebno za povečanje molznosti krav. Cene
mleku pa naj bi bile regulator in usmerjevalec v tem smislu, razen tega pa naj bi tudi kmetovalci sami nekaj prispevali za razvoj mlekarske industrije (soboška Tovarna mlečnega prahu, ljutomerski »Mlekopromet« itd.), saj služi predvsem njim.
ŽENSKA ENAKOPRAVNOST IN UPRAVLJANJE ZADRUG
Edina zadružnica (tudi to je v nekem smislu absurd, ki ga bo potrebno odpraviti) se je odločno zavzela za večje uveljavljanje žena in mladine v zadružnih vodstvih in sploh pri upravljanju zadrug. Na polletnih občnih zborih zadrug bo potrebno spremeniti zadružna pra-
vila v tem smislu, da se bodo lahko žene vključile v zadruge kot enakopravni člani z manjšim članskim deležem. Že dosedanje izkušnje namreč kažejo, da se žene zanimajo za gospodarjenje v zadrugah in da lahko tudi same mnogo prispe-
vajo — seveda, če jih od tega ne odrivajo sami možje ali pa jih zadružna vodstva nočejo dovolj upoštevati.
Na zboru so se tudi zavzeli za kolektivno zavarovanje živine in posevkov proti toči. za sodelovanje Okrajne zadružne zveze z Vodno skupnostjo, s čimer se bo dalo mnogo več napraviti za urejevanje vodnih razmer v pokrajini, za vzgojo novega zadružnega kadra, za smotrno uporabljanje sredstev v skladih, ki so namenjena za kmetijstvo in podeželje itd.
Za predsednika občnega zbora je bil izvoljen tov. Franček Stanjko, javno pa so izvolili tudi novi upravni in nadzorni odbor OZZ.
Potem je bil ustanovni občni zbor Gospodarske poslovne zveze za vse Pomurje, ki se je, mimogrede povedano, s sedmimi točkami končal v pičlih tridesetih minutah.
S. K.
Tak prizor —
V prežene krave na poti na polje — je kaj pogost v naših pomurskih vaseh, zlasti sedaj, ko je dela na pretek.
Novice iz naših krajev
HUDA TOČA NA GORIČKEM
V sredo 27. junija proti večeru je toča hudo klestila okrog Neradnovec, Čepinec, Markovec, Malih Šalovec in Hodoša. V dvajsetih minutah je uničila ves posevek, poškodovala pa je tudi mlado drevje, ki bo to točo čutilo še nekaj let. Tu in tam je debela toča polomila tudi strešno opeko.
ROGAŠEVCI
Pred kratkim so tudi v Rogaševcih končali s popravili glavne ceste, ki vodi od Rogaševec skozi Nuskovo v Gor. Slaveče. Toda vse kaže. da se ljudje niso preveč vneto lotili popravila, saj je ostalo po vsej cesti še precej mlak. ki bi jih bilo treba zasipati.
SERDICA
Pred kratkim so gasilci iz Serdice uprizorili v Kuzmi igro Rokovnjači«. Predstave se je udeležilo precejšnje število ljudi, ki so bili zadovoljni z njo.
Gasilci iz Serdice pa so pred kratkim sklenili, da bodo zgradili nov gasilski dom. Odločili so se za zelo primeren prostor ob glavni cesti.
IVANJCI
Prostovoljno gasilsko društva Ivanjci je med najbolj delavnimi v videmski občini. Društvo ima člane, članice in pionirje. Sedaj se vneto pripravljajo na proslavo dvajsetletnice obstoja gasilskega društva. Igralci se bodo predstavili občinstvu z igro Domen, ki jo bodo igrali na prostem. Gasilci se pripravljajo razen za ta domači nastop tudi za gasilski festival v Mariboru.
Pred kratkim so priključili gasilskemu društvu v Ivanjcih še vasi Očeslavci in Stavešinci.
ZBIGOVCI
Ni še dolgo od tega kar so končali v Zbigovcih pri Gornji Radgoni kuharski tečaj. Tečaj je obiskovala 17 deklet in žena. Ob koncu tečaja je bila organizirana lepa razstava. Prav posebej je treba pohvaliti oh koncu tečaja tovarišice: Ino Svetčevo, Barbaro Šilčevo in Marijo Anželovo. Priden je bil tudi Franček Lukovnjak, ki je pripravljal razstavo.
Pomurske zadružnice so zborovale
Da ne bo več tako:
žena, ti si samo za dom in ognjišče!
V petek je bil v M. Soboti letni občni zbor Zveze zadružnic; udeležilo se ga je večje število kmečkih žena in deklet z obeh bregov Mure. Na zboru smo med gosti opazili predsednico republiške sekcije zadružnic ing. Vilmo Pirkovič, predsednika OLO Franca Rogla, tajnika OZZ Franca Antaliča in druge. Po obširnem poročilu, ki ga je v imenu Zveze zadružnic prebrala predsednica upravnega odbora Marta Kikče-
va, so žene v razgibani razpravi natančno analizirale delo in uspehe zadružnic v zadnjem obdobju.
Žene so z zadoščenjem ugotovile, da je bilo njihovo delo uspešno, zlasti na področju izobraževanja in pospeševanja kmetijstva.
Zbor zadružnic je na podlagi obravnavanih problemov sestavil in sprejel vrsto pomembnih sklepov za bodoče delo zadružnic v Pomurju. Poleg pospeševanja kmetijske pro-
izvodnje, kar bo letos osrednja naloga zadružnikov na vasi, bodo žene nadaljevale z raznimi strokovnimi tečaji. Z željo, da bi tem tečajem dale tudi politično vsebino, bo okrajni odbor Zveze zadružnic pripravil, vrsto političnih predavanj in seminarjev po občinah in v kmetijskih zadrugah. Zadružnice ne bodo mirovale vse dotlej, dokler ne bo imela sleherna kmečka hiša v Pomurju vzorno urejen vrt z zelenjavo. kar bo izboljšalo dokaj enostransko prehrano prebivalstva. Spričo dobre sadne letine, ki se obeta, bodo povsod, kjer so za to pogoji, organizirale tečaje za vkuhavanje sadja in zelenjave.
Če se bežno ozremo na delo zadružnic v minulem letu, moramo priznati. da so se ponekod dobro uveljavile v zadrugah. Posebno pa je treba pohvaliti iniciativo odborov zadružnic v kmetijskih zadrugah pri Vidmu ob Ščavnici, v Radgoni, Odrancih, Šalovcih in drugih krajih. Na letnih občnih zborih kmetijskih zadrug so izvolili 53 odborov zadružnic, kar dokazuje, da se žene vsepovsod uveljavljajo. Žal pa ponekod upravni odbori ne kažejo dosti zanimanja za probleme zadružnic, kar ženam otežkoča delovanje. Graje vredno je. da je lani delovala v upravnih odborih samo 18, letos pa 23 žena, zlasti če upoštevamo, da je v zadruge včlanjenih že nad 2100 žena in deklet. Še vedno se dogajajo primeri, da možje svojim ženam odrekajo pravico do soodločanja in delovanja v družbenem življenju. češ: žena, ti si samo za dom in ognjišče, drugo pa pripada nam, moškim!
Sicer pa prisluhnimo, kaj pravijo žene!
V	okolici Gor. Radgone so imeli v minulem letu več dobro obiskanih kuharskih in podobnih strokovnih tečajev. Žene in dekleta se posebna zanimajo za pridelovanje in konzerviranje sadja in zelenjave. Sadje bi rade sušile, nimajo pa sušilnic. Nekateri upravni odbori namreč menijo. da se sušilnice ne izplačajo. Ta ni noben izgovor!
V	vasi S. na Goričkem se zadruga ne zmeni za prošnjo zadružnic, ki bi rade to in ono, nimajo pa sredstev. Zadruga je izkazala izgubo — nad 270 tisoč din — kljub temu pa je poslovodja dobil 40 tisoč din nagrade. Mimogrede rečeno, mož si je postavil hišo, vredno 2 milijona din.
V	Lendavi so zadružnice ustanovile krožek mladih gospodinj — v šoli. Dekleta so lepo napredovala. V Radencih so imeli lani dobro obiskan strokovni tečaj, ki je obrodil bogate sadove. Žene in dekleta so se lotile pridelovanja zelenjave, sedaj pa želijo še tečaj za vkuhavanje sadja in zelenjave. Spomladi so si razdelile 400 sadik paradižnika in paprike.
V	nekaterih zadrugah so se žene zavzele za vzrejo štajerske kokoši. V Veržeju so odkupili nad 12 tisoč valilnih jajc, tako je tudi v Beltincih, Moščancih itd. Skrb za rejo štajerske kokoši je povsem razumljiva, če upoštevamo, da daje perutnina v v pomurski živinoreji eno petino vseh dohodkov. Na obeh bregovih Mure redijo gospodinje 333 tisoč kljunov perutnine. Povprečna nesnost znaša 90 jajc na leto. Gospodinje so lani dobile za prodana jajca 135 milijonov din. To je lep denar, ki pa bi bil še obilnejši, če bi gospodinje povsod uveljavile rejo štajerske kokoši, saj bi tako nesnost lahko povečale do 150 jajc letno.
Primerov, ki dokazujejo plodno delo zadružnic, bi lahko našteli še več. Žene v Pomurju, le tako naprej!
-st-
Obisk v soboškem Veterinarskem zavodu
Tri ustanove v službi pomurske živinoreje
(Nadaljevanje in konec)
Sedaj, ko smo že v laboratoriju za bakteriologijo, povejmo, da v njem pregledujejo predvsem meso in mesne izdelke, kajti vse, kar je okuženo z bacili nevarnih bolezni in neužitno, ne sme na trg. med potrošnike. Na ta oddelek Veterinarskega zavoda je zlasti vezana Tovarna mesnih izdelkov. Posla jim v tem oddelku ne manjka. Pravkar so ugotavljali užitnost klobas, ki so jih dobili od sosede...
In že smo pri veterinarju tov. Urošu Bašu v laboratoriju za pridobivanje vakcine proti ohromelosti svinj. To je pravzaprav sosednja soba z vsemogočimi epruvetami, hermetično zaprtimi omaricami, inkubatorji in drugimi pripravami, med katerimi se laik težko znajde. Toda prijazni Baš nas je kmalu popeljal iz sveta zagonetk in nam na široko pojasnil, kako so ujeli v »past« virus te nevarne svinjske bolezni.
BOJ JE DOBOJEVAN
Pol milijarde din narodnega dohodka nam je vzela ta bolezen po osvoboditvi, predvsem v Pomurju. Potrebno se je bilo z njo odločno spoprijeti, čeprav so preventivni ukrepi (zdravljenja ni!) terjali obilo sredstev. In vendar so izdani trije milijoni din v letih 1953-54 še vedno komaj slaba tretjina proti škodi desetih milijonov! Tedaj je ohromelo 90 svinj.
V borbi proti svinjski ohromelosti so po osvoboditvi poslali soboški Veterinarski zavod z imenovanim oddelkom, ki je bil najprej znanstvena ustanova zveznega, potem pa republiškega značaja. Z vestnim delom so ta boj tudi uspešno dobojevali.
saj že lahko poreko, da ohromelost svinj ni več akuten problem v naši pokrajini, ki je bila še pred leti v tem pogledu na prvem mestu v Sloveniji.
V »TOVARNI« VAKCINE
Pojdimo s tov. Bašem v svinjake. Živali nekam leno ležijo v slami. Okužene so z virusom bolezni, katerega so jim vbrizgali v možgane in
hrbtenični mozeg. Okužene svinje so pravzaprav »nove tovarne« za pridobivanje virusov, razen tega pa na njih tudi proučujejo razvoj bolezni. Po inkubacijski dobi, torej, ko svinja dokončno zboli, jo zakoljejo in izločijo iz njenega telesa možgane in hrbtenični mozeg, meso pa prekuhajo v enostavnem »Alta« kotlu, da je potem užitno. Bacili namreč prenehajo živeti samo ob določeni temperaturi, zato je tudi prekajeno in površno spečeno meso še vedno neužitno.
Morda bi kdo mislil, da je laboratorij odmaknjen od življenja, pa še zdaleč ni, saj v njem zelo skrbno proučujejo življenje — virusa bolezni. Virus vbrizgajo celo v kokošje-jajce in potem s svetlobnimi učinki opazujejo njegov razvoj in delovanje v okolici. S temi poskusi so prišli do zanimivih odkritij, ki so jim mnogo pripomogla k temu, da so izdelali zanesljivo obrambno sredstvo — vakcino proti nalezljivi ohromelosti svinj. Varovalno sredstvo pridobivajo iz okuženih možganov in kostnega mozga — v železni omarici imajo obojega dovolj na zalogi — s postopkom, ki pa ne sodi več v okvir našega kramljanja.
ZAKOL IN GASILSKA PRIPRAVLJENOST
Za nas pa je važno tisto, kar je povedal tov. Baš ob koncu našega razgovora. Nekako takole je zaokrožil zaključno pripovedovanje:
— Čeprav smo prepričani, da bolezni ni več v naši pokrajini, pa smo še vedno budni, kajti na »muho« vzamemo vsako sumljivo obolenje in tudi ustrezno ukrepamo. »Zakolji obolelo svinjo« — to je naše osnovno pravilo, ki ga posredujemo
njenemu lastniku. Prijava bolezni in zakol pa sta obvezna ukrepa, saj lastniku v tem primeru tudi povrnemo škodo. V evidenci imamo vse sumljive primere. Zanimivo je, da zanje zvesta takoj tudi Ljubljana in Beograd. Če pa bi se bolezen razširila in zajela večji okoliš, potem se bomo z njo zopet odločno spoprijeli; vakcine imamo dovolj na zalogi in čakamo kakor gasilci, ki
so vedno pripravljeni na gašenje požara. Drugače tudi biti ne more: za zdravljenje bolezni še nimamo sredstev, zato nam preostajata edinole zakol obolelih živali in varovalno cepljenje svinj v ogroženem okolišu.
OBRAT ZA 360 STOPINJ
In še nekaj je povedal tov. Baš o razširjenem mnenju (o tem je bilo nekaj zapisanega tudi v našem listu), da bolezen prenašamo s hojo in obleko, da jo prenašajo muhe in drugi insekti, kar pa ne drži, saj lahko to dokaže tudi s praktičnimi izkušnjami, ki si jih je pridobil v borbi proti tej bolezni. Pač pa prenašamo bolezen s preseljevanjem obolelih svinj iz hleva v hlev. z njihovim stikom z zdravo okolico. To pa je tudi važno dognanje, ki ga je vredno zapisati.
Prijazne ljudi v soboškem Veterinarskem zavodu smo zapustili z ugodnimi vtisi o delovanju te znanstvene ustanove, od katere lahko pomurski živinorejci pričakujejo še mnogo dobrega.	S. K.
Samo zdrave svinje lahko dajo dovolj mesa in masti. V tem
prizadevanju je
kmetovalcem
vedno ob
strani tudi
soboški
Veterinarski
zavod
V Pomurju se je pričela žetev ječmena
Kljub slabemu vremenu so pričeli ljudje z žetvijo. Posebno v predelih, kjer je zemlja bolj gramoznata, je ječmen dozorel, pa tudi do ostale žetve ni več daleč. Vse kaže, da bo
polje letos prav dobro obrodilo. Na polju je živahno, pesem žnjecev se bo kmalu razlegala po vsem Ravenskem.
Krajevna
babica
tov. Bačičeva iz Križevec v Prekmurju — 3.000 rojstev. Čestitamo!
Pomurski vestnik — Izdaja Časopisno in založniško podjetja »Pomurski tiske v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Joža Vild — Uredništvo: M. Sobota, Trubarjev drevored 3/II. — Telefon 1-38 Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota, Kocljeva ulica 7 — Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Tekoči račun pri Narodni banki 641-T-608 v M. Soboti — Tisk Pomurske tiskarne v Murski Soboti.
POMURSKI VESTNIK, 5. julija 1956
6
DELOVNI KOLEKTIVI PODJETIJ IN USTANOV
ČESTITAJO
K 3. JULIJU — PRAZNIKU RUDARJEV
vsem delavcem na lendavskih naftnih poljih in jim želijo še mnogo delovnih zmag, kronanih z novimi, nafto bruhajočimi vrtinami.
SREČNO!
SOBOŠKA KRONIKA
POROKE, ROJSTVA IN SMRTI od 23. do 30. junija 1956.
Poročila sta se: Janez Semen, krojaški pomočnik in Marjeta Jerebic, bolniška strežnica, oba iz M. Sobote.
Rodile so: Julika Žabot iz Gibine, deklico: Angela Šijanec iz Križevec pri Ljutomeru, dečka; Marija Router s Paričnjaka, deklico; Rozika Horvat iz Rakičana, deklico, Ida Bunderla iz Fikišinec, dečka; Ana Krauthaker iz Lipovec, deklico; Kristina Baumen iz Mlajtinec, dečka; Marija Raduha iz Odranec, deklico; Marija Ketiš z Račkega vrha, dečka in Ema Gomboc iz Mačkovec, deklico. Rodile so v soboški porodni-
šnici. — Doma je rodila Marija Fister iz Kroga, deklico.
Umrli so: Julijana Peček iz Rakičana, stara 69 let; Franc Jelen, kmet iz Lukavec pri Križevcih, star 46 let; Jože Raduha, upokojenec s Paričnjaka, star 68 let in Dionizij Nesmenji, upokojenec iz M. Sobote, star 80 let.
NESREČE IN NEZGODE
Težke poškodbe na hrbtenici je dobil 12-letni Ernest Bračko iz vzgajališča v Veržeju, ko se je na korenini spotaknil in padel vznak.
Med konec osi pri vozu in med soho je prišel Franc Cipot, star 52 let iz Črnelavec, ko je vozil s kravami. Dobil je hudo rano na meči leve noge.
S kolesa je padel pismonoša Anton Herman in si zlomil dve rebri.
Z mesarskim nožem se je po nesreči zabodel v koleno 19-letni mesarski vajenec Janez Krčmar iz M. Sobote in si prizadejal hudo rano.
V vrelo vodo je vtaknil roko dve-letni Venčeslav Miklošič in se opekel na roki in še po prsih.
Z vrha voza, naloženega s senom, je padel 19-letni Franc Kosar in dobil težje notranje poškodbe.
Levo nogo si je zlomil 40-letni Ozvald Recek s Plitvičkega vrha, ko je padel s kolesa.
Z voza je padel Ivan Šantavec, star 68 let, konjar v Tovarni mesnih izdelkov v M. Soboti, ter dobil hude poškodbe na glavi in desni roki.
PRAZNIK UPOKOJENCEV V RADGONI
Društvo upokojencev v Gornji Radgoni je precej močna organizacija, saj šteje 480 članov. Na pobudo odbornikov bodo 8. julija ob 6-letnici obstoja društva razvili svoj prapor. Denar za zastavo so zbrali med člani. Zastava je ročno delo domačinke tov. Filomene Jaušovec. Ta dan bo praznik vseli upokojencev radgonske občine, ki se bodo prvikrat množično zbrali v Radgoni pod svojo novo zastavo. Pri slavnostnem razvitju bodo sodelovali moški in pionirski pevski zbor »Svobode« in godba na pihala.	Ki-
Investicijska posojila
Na podlagi 19. čl. Uredbe o posojilih za gospodarske investicije (Ur. list FLRJ štev. 4/54) in na osnovi določil XVI. poglavja družbenega plana okraja Murska Sobota za leto 1956 ter na predlog Sveta za kmetijstvo in gozdarstvo Okrajnega LO M. Sobota, razpisuje upravni odbor Komunalne banke v Murski Soboti.
PRVI NATEČAJ za investicijska posojila iz okrajnega kreditnega sklada za investicije v kmetijstvu.
I. Na tem natečaju se bodo dajala investicijska posojila iz okrajnega kreditnega sklada za investicije v kmetijstvu v naslednje namene:
1.	za nasade,
2.	za nakup plemenske živine,
3.	za nakup semen,
4.	za nakup kmetijskih strojev in opreme,
5.	za kmetijske gradnje,
6.	za melioracije,
II.	Tega natečaja se lahko udeležijo:
1.	Ljudski odbori in njih zavodi.
2.	Kmetijske gospodarske organizacije.
3.	Kmetijske zadruge za svoje potrebe in za potrebe svojih članov.
Kmetijske zadruge lahko za potrebe svojih članov prosijo investicijsko posojilo le za nasade, za nakup plemenske živine in za nakup semen.
III.	Na tem natečaju se ne morejo vlagati prošnje za nasade sadovnjakov manjših od 1 ha in vinogradov manjših od 25 arov, za nakup nepriznane plemenske živine in nepriznanih semen, zn nakup rabljenih strojev in rabljene opreme ter za velike melioracije.
IV.	Prošnja za investicijsko posojilo se vlaga pri KB Murska Sobota in mora obsegati podatke, ki. so predpisani v 20. čl. Uredbe o posojilih za gospodarske investicije. (Ur. list FLRJ štev. 4/54).
V.	Prosilec lahko ponudi obrestno mero tudi v manj kot celem odstotku.
VI.	Prošnji je treba priložiti investicijski elaborat na podlagi sedanjih cen. ki mora obsegati:
1. Potrjen investicijski program.
2.	Predračune.
3.	Gradbene projekte.
4.	Specifikacije.
VIL Pri dodeljevanju investicijskega posojila se bo poleg možnosti odplačevanja kredita, ponujene obrestne mere, upošteval predvsem učinek investicije in pa ponudnika. ki bo vložil več lastnih sredstev.
VIII. Prošnjo za investicijsko posojilo s potrebno dokumentacijo je treba vložiti v treh izvodih pri Komunalni banki v Murski Soboti do 31. julija 1956.
Direktor:	Predsednik upr. odbora:
(Uršič Jože l. r.) (Ing- Miran Mejak l. r.)
V gradbeništvu je precej možnosti za zaposlitev
Sedaj v poletnih mesecih, ko je gradbena sezona na višku, so tudi potrebe po nekvalificirani delovni sili v gradbeništvu večje. Gradbeno podjetje Gradis v Ljubljani potrebuje za svoje gradbišče v Grosuplju večje število delavcev. Pri teh delih se lahko zaposlijo tudi polkvalificirani delavci v gradbeni stroki. Dela se v akordu, plače pa so določene s tarifnim pravilnikom. Pod-
jetje preskrbi tudi hrano in stanovanje. Hrana stane mesečno 3000 dinarjev. Delavci, ki sklenejo s podjetjem pogodbo, da bodo ostali v delovnem razmerju najmanj 6 mesecev, dobijo izplačan terenski dodatek. Polkvalificirani in nekvalificirani delavci dobijo terenski dodatek od 60 do 90 dinarjev. Potne stroške do gradbišča plača podjetje.
Gradbene delavce potrebuje tudi gradbeno podjetje »Tehnika« v Ljubljani in to za gradbišče v Višnji gori. Službo je mogoče nastopiti pri obeh podjetjih takoj, najkasneje pa do 10. julija.	ff.
Konjske dirke
v Ljutomeru
Klub za konjski šport v Ljutomeru bo priredil poletne konjske dirke. Ljubitelji tega športa bodo lahko uživali v nedeljo, 8. julija. Med najbolj zanimivimi točkami bo vsekakor poizkusni kasaški derby za leto 1956 za vso Jugoslavijo. V derby vožnji se bodo pomerili samo štiriletni kasaški konji, ki so že od rojstva registrirani pri Zvezi za konjski šport v Beogradu v tako imenovanem kasaškem koledarju. V tej dirki bo prišlo v poštev enajst konjev: 2 iz Ljubljane, 2 iz Zagreba, 2 od Lenarta in 5 iz Ljutomera. Potem bo na vrsti vožnja triletnih konj za prvenstvo Slovenije. Za to dirko lahko prijavijo vse triletne kasaške konje iz Slovenije. Med jahalnimi dirkami bomo videli tudi jahače, ki bodo s konji perskakovali prepone ali zapreke. Te dirke bodo zaključile žene — članice kasaških klubov, ki bodo vozile v dvovprežni vožnji. Konjerejci Pomurja in ljubitelji konjskega športa, pridite tudi tokrat v metropolo Prlekije.
V. P.
Razpis štipendij
Okrajni ljudski odbor — Komisija za štipendije Murska Sobota na osnovi Temeljnega zakona o štipendijah (Ur. list FLRJ štev. 32-349/55) in Odloka o višini štipendij (Uradni list FLRJ štev. 33-363/55) razpisuje
11 štioendij za študij na pravno ekonomski fakulteti (8 za pravni oddelek. 3 za ekonomski oddelek).
7 štipendij za študij na prirod, mat. filozofski fakulteti) 1 kemik, 2 matematika-fizika. 1 romanist, 2 psihologa in 1 arheologija).
4 štipendije za študij na medicinski fakulteti (2 splošna medicina. 2 stomatologa).
1	štipendijo za študij na farmacevtski fakulteti.
4 štipendije za študij na VPŠ (2 matematika-fizika, 2 nemščina).
2	štipendiji za študij na VGŠ.
4 štipendije za študij na Višji šoli za telesno vzgojo.
2 štipendiji za študij na Višji šoli za medicinske sestre.
2 štipendiji za študij za farmacevtske pomočnike.
1 štipendijo za študij na šoli za bibliotekarje.
15 štipendij za študij na učiteljišču.
4 štipendije za študij na srednji vzgojiteljski šoli.
3	štipendije za študij v administrativni šoli.
2 štipendiji za študij za bolničarje.
2 štipendiji za študij otroških negovalk.
1	štipendijo za študij za sanitarnega kemika.
2	štipendiji za študij na pevovodski šoli.
7 štipendij za študij na srednjih strokovnih šolah.
4	štipendije za študij v upravni šoli.
Štipendije bodo podeljene za čas. ki je prosilcu po predpisu določen za dokončanje študija v višini 4.000 din za dijake srednjih šol in 5.000 do 6.000 din za študente visokih šol. Štipendije se znižajo za otroški dodatek, ki ga štipendist prejema, ali bi ga prejemal, če ne bi imel davčnega predpisa.
Prosilci naj takoj, najkasneje pa do 20. julija 1956 predlože kolkovano prošnjo (180 din drž. in 95 okr. takse) in ji prilože: potrdilo o premoženjskem stanju, potrdilo o prejemanju otroškega dodatka, zadnje šolsko spričevalo in potrdilo o vpisu v šolo. Slušatelji univerz in višjih šol predlože namesto šolskega spričevala potrdilo o opravljenem izpitu. V prošnji naj prosilci točno opišejo potek dosedanjega šolanja in socialno stanje družine, (štev. druž. članov, koliko od teh nepreskrbljenih).
Prednost imajo dijaki višjih letnikov in z območja OLO M. Sobota. Prošenj brez prilog in po roku dospelih ne bomo upoštevali.
ČEMU NA SOBOŠKEM TRGU ČEŠNJE PO 80 DINARJEV?
Smo sredi sezone češenj, tega žlahtnega sadu, ki si ga poželi mlado in staro. Kljub neugodnemu vremenu so češnje lepo dozorele, kar dokazujejo lepo zloženi kupčki pred prodajalkami na soboškem trgu. Zal pa je cena — 80 in tudi 90 din za liter — našim gospodinjam s povprečnim mošnjičkom nedostopna. Otroci stoje ob stojnicah, z očmi požirajo žlahtni sad ter vrtajo v svoje mamice: »Kupi vsaj pol kile!«
»Ne gre ceneje! Takse, draga vožnja, zamuda časa...« se izgovarjajo prodajalke.
Seveda, če nekdo računa vse to na tistih par kilogramov češenj, ne more biti drugače. Morda pa bi se dalo takole urediti: kmetje bi oddali češnje kmetijski zadrugi, ta pa z večjimi količinami na trg. Kmetje bi si prihranili izgubo časa. potrošniki pa denar. Po drugih krajih je vsaj tako. Ali mora biti Sobota res republika zase?
Velike poletne konjske dirke
bodo v nedeljo, 8. julija 1956. ob 14. uri na dirkališču v Ljutomeru z novim in zelo zanimivim sporedom.
Konjerejci in ljubitelji konjskega športa, pridite v Ljutomer!
Odbor
Vprašanje:
Kaj bo 22. julija na
zelenem travniku
PRI »AGROSERVISU«
V M. SOBOTI?
Odgovor:
VELIKO
žetveno slavje
z ljudskim rajanjem —
priredile ga bodo množične organizacije terena Tropolje
ZAHVALA
Zahvaljujemo se ustanovam, organizatorjem in posameznikom, ki so na kakršenkoli način pripomogli k uspešni izvedbi cestnih hitrostnih dirk v nedeljo, 24. junija.
Upravni odbor AMD »Štefan Kovač«
M. Sobota
OBVESTILO
Obveščamo obrtne obrate krojaške in šiviljske stroke, da bomo priredili prikrojevalni tečaj, katerega bo vodil pooblaščeni strokovnjak iz Ljubljane po sistemu Müller. Tečaj se bo pričel 13. julija, posebej za krojače in posebej za šivilje.
Razen tega bo tudi tečaj za krojenje ženskih kostumov in plaščev. Spričo kratkega roka naprošamo, da se interesenti takoj prijavijo v pisarni Zbornice, kjer bodo lahko dobili natančnejša pojasnila.
Okrajna obrtna zbornica Murska Sobota
V nedeljo, 8. julija
prav vsi v Radence na VELIKO TOMBOLO
in razvitie praporov gasilskih društev — Glavni dobitki 50.000 din. moško dvokolo, rado aparat itd. Velika ljudska veselica v parku!
Občinski ljudski odbor Lendava
Komisija za razpise in imenovanja razpisuje delovno mesto
DIREKTORJA v Tovarni dežnikov v Lendavi.
Pogoji: Srednja ekonomska šola in 5 let prakse na vodilnem mestu v gospodarski organizaciji. Plača po tarifnem pravilniku podjetja. Nastop službe s 1. avgustom 1956.
Ponudbe poslati do 10. julija 1956 Komisiji za razpise in imenovanja pri ObLO Lendava.
KMETIJSKA ZADRUGA VERŽEJ razpisuje službeno mesto LESNEGA MANIPULANTA
Plača po kolektivni pogodbi. Nastop službe s 1. oktobrom. Pismene ponudbe poslati Upravnemu odboru KZ Veržej do 31. avgusta t. l.
Tedenski koledar
Nedelju, 8. julija — Spela Ponedeljek, 9. julija — Tomaž Torek, 10. julija — Amalija'
Sreda, 11. julija — Olga Četrtek, 12. julija — Mohor Petek, 13. julija — Dragan Sobota, 14. julija — Franc Gibanje sonca: 11. julija vzide ob 4,22 in zaide ob 19,52 uri. Dolžina dneva: 15 ur in 30 minut.
Lunine spremembe: 8. julija ob 5. uri in 37 minut mlaj.
KINO
M. SOBOTA — od 3. do 5. julija italijanski film »Filumena Marturano« — od 6. do 8. julija ameriški film »Obzirni kapetan« — od 10. do 12. julija angleški film »Žena na brodu«.
GORNJA RADGONA — 4 in 5. julija italijanski film »Neron in Meslina — 7. in 8. julija sovjetski barvni film »Zvesti tovariši« — 11. in 12. julija ameriški film »Ženske prihajajo«.
MALI OGLASI
OBVESTILO. — Gizela Kardoš, Moravci št. 4, obveščam javnost, da nisem plačnik za naročilu in dolgove, ki jih je napravil oziroma jih še bo napravil moj posinovljenec Viktor Kardoš iz Moravec.
LOKOMOBILO, 6 KS, »Lanz« — samovozač, primerno za mlatilnico in kuhanje smole — ugodno prodam. — Matija Časar, Otovci št. 71.
TROFAZNI INDUSTRIJSKI ŠTEVEC, 30-amperski, nov — in luščilnico (koparijo) 50 X 50 cm, drumlin boben, jeklena žica, čislo novo in na krogljične ležaje prodam po stari nabavni ceni. — Jože Bernard, mlinar, Trbegovci 15, p. Videm ob Ščavnici.
OBDELANO POSESTVO (10 ha raznih kultur z novo hišo in vsem inventarjem) prodam takoj zaradi selitve. — Kupci naj se oglasijo vsak dan razen sobote in nedelje pri Mariji Babič, Lackova cesta št. 44, Zgor. Radvanje pri Mariboru.
PRITLIČNO HIŠO ob prometni cesti v Ljutomeru — prodam. Vprašati: Prešernova ul. 9.
KOMPLETNO KOPALNICO in izložbeno okno z vrati — prodamo. — Ekonomska srednja šola, M. Sobota.
NJIVO IN TRAVNIK v izmeri 2 ha — prodani v Nemčavcih. — Poizvedbe: Kuhar, Puconci št. 40.
2 ha ZEMLJE, vseh kultur s hišo — prodam za 320.000 din. Kupnino ni potrebno v celoti izplačati. — Hercog, Senčak 19. p. Juršinci pri Ptuju.
IŠČEM GOSPODINJSKO POMOČNICO, za pomoč pri gospodinjstvu in malem posestvu. Mora biti vešča molže ene krave. Nastop službe takoj ali po dogovoru. Jurkovič Lojze avtokaroserist, Celje -Ostrožno.
POZOR!
Pošljite nam Vaš diapozitiv, da ga bomo prikazali v našem kinu!
Kino Gornja Radgona
POD VLAK SE JE VRGEL V ponedeljek, 25. junija 1956 je skočil pod vlak, ki vozi iz Ljutomera proti Radgoni, Franc Jelen, kmet iz Lukavec pri Križevcih, star 46 let. Udarec lokomotive mu je prizadejal hude rane na glavi. Počilo je več lobanjskih kosti, vendar pa še smrt ni takoj nastopila. Hitro so ga prepeljali v soboško bolnišnico, kjer pa je kmalu umrl. Vzrok samomora ni znan.
ZAHVALA
Ob izgubi dragega moža in očeta
IVANA HORVATA
učitelja,
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so ga spremljali na zadnji poti, z nami sočustvovali, darovali cvetje in vence in nam izrekli sožalje. Posebej se zahvaljujemo del. kolektivu »Sograd«, stanovskim prijateljem, znancem in sorodnikom za izkazano pozornost ob bridki izgubi.
Žalujoča družina Horvat in sorodniki
Obveščamo
vse člane Prešernove družbe, da je bil izid nagradnega žrebanja za člane Prešernove družbe objavljen v torek, dne 19. t. m. v vseh dnevnikih. Podrobni izid vseh izžrebanih dobitkov bo objavljen v 7. številki Obzornika.
Opozarjamo vse člane, da dvignejo izžrebane dobitke najkasneje do 1. avgusta t. l., nakar zapadejo nedvignjena darila v korist Prešernove družbe.
Oglejte si
II. OBRTNIŠKI VELESEJESEM
V LJUBLJANI od 7. do 15. julija 1956
Tradicionalna manifestacija obrtništva!
25% popust na železnici!
POMURSKI VESTNIK, 5. julija 1956
7
Sreča je v tem ...
So mesta, kamor se ljudje vračajo. čeprav nimajo takšnega namena. Vračajo se pač tja, kjer so pustili del svojega življenja. Vračajo sc. čeprav na tuje, kajti prostor njihove mladosti je zaseden. Tam so zdaj tisti, ki začenjajo doživljati mladost.
Jaz se vračam v Aeroklub. Pridem, posedim in odidem. Gledam pionirje, kup modelov letal, poslušam rezkanje žagic v neveščih rokah in se spominjam. V tem je del tega, kar sem ustvarjal. Toda ...
»Lok se ne drži tako!«
»Krila se ne sestavljajo brez kalupa.«
»Štubl bo ostal Štubl. Vedno bo njegov model izdajal nekaj nestrpnosti. Kar hlasta za napredkom. Pol ducata jadralnih modelov je naredil. Vsakega je želel videti v zraku, še preden je bil zgrajen. Zdaj je planil po motornih modelih. Vse bi rad hkrati zgotovil: U-kontrole, akrobate, penjače ... Dela v klubu — vsak dan vsaj dve uri — doma v kuhinji, v sobi, na dvorišču.«
Nekoč je bil Mirko Štubl pionir. Hodil je v gimnazijo. Postal je član Aerokluba v Murski Soboti. Šola mu ni ugajala. Sklenil je postati delavec. Zdaj je vajenec v Agroservisu. Postal je že tudi padalec in jadralni pilot. Velik član Aerokluba je.
»Zmanjkalo nam je letvic, nimamo furnirja.«
»Grem po lipovi no!«
»Jaz tudi!«
Lojze se je vsedel na kolo. Za njim sta odšla še dva modelarja: v nadležni obisk mizarjem. Tako je iz leta v leto. Denarja je premalo, volje pa preobilo. Včasih plača klub. včasih sežejo v žepe sami. Lojze bi za denar, ki ga je porabil za modelarsko orodje in opremo delavnice, lahko imel novo obleko. Toda to je tradicionalno. Prvo modelarsko orodje in opremo delavnice so prinesli od doma prvi modelarji-pionirji. To je bilo pred devetimi leti. Prinesli so celo mize.
»Kdaj boš nehal, Lojze?! Da bi ostal vsaj pri enem: modelarstvu ali letalstvu, pa si cepnil celo v padalstvo. Kaj pa dom, družina!«
Lojze se popraska po glavi in omežikuje v ženo. Ve. da ima tudi ona prav, toda . . .
Ko pa se z modelarstvom začenja letalstvo!«
Lojze je vesten modelarski referent. Z njim sva začela ustvarjati Aeroklub v Soboti. Še vedno je del kluba. Mene je že vzelo drugam. Od ljudske tehnike pa se le še ne morem ločiti. Nekaj ostane v človeku.
Ko končam ekonomsko srednjo šolo, se bom posvetila letenju. Padalstvo me še bolj mika. Menda zato, ker zahteva še več poguma.«
Malokatero dekle spregovori takole. Redke so članice Aerokluba. Pogum in ljubezen do letalstva sta pogoj. Sam sebe slišim:
Da se vam le ne zgodi kot meni. Že trikrat sem polagal B-izpit v
letenju. Letos bom poskušal četrtič. Dalje tudi letos ne pridem. Sezona bo zopet prehitro pri kraju. Tako je pač z našim klubom. Ovir mnogo. Dolgoročno šolanje v letenju. Vsako nedeljo v Moškanjce pri Ptuju na letenje. Človek komaj kdaj utegne. Nekateri pa so le redni. Letenje jim je lahko na prvem mestu. To je navdušenje. Mladost!
»Tako sem se v zadnjih letih navadil na hangar, da se v njem bolje počutim kakor doma.«
To je učitelj letenja. Emil. Še ni odslužil kadrovskega roka. K letu bomo zopet brez učitelja letenja — kot smo vsako leto znova brez hangarja. Letos ga hočemo zgraditi. Toda kako? Brez denarja? Morda nam da nekaj Okrajni ljudski odbor. Zadruge bi lahko dale največ. Letalska zveza? Zveza nam je dolgo in mnogo dajala. Ne smemo biti preveč zahtevni. Toda brez hangarja ni letalstva v Pomurju. To je dejstvo.
»Dobili bomo denar. Moramo dobiti denar.«
»Odkod? Tako se vsako leto govori. To je vera.«
Velika vera tudi nekaj pomeni. Človek ne odneha. Soboški letalci ne marajo odnehati.
»Pa vseeno letimo, ni hudič.«
V delavnici za luteransko cerkvijo modelirajo pionirji. Njim je to dovolj. Skrbi so za starejše. Sredi delavnice je Vrabec. Doslužil je. Naši prvi poleti so njegova zgodovina. Zdaj je Vrabec muzejska reč. Saj je res, nekoč je bil na tem mestu muzej. Slabo znamenje. Toda Vrabec nam je bil dober prijatelj.
»Veš, zakaj letalo leti?«
Razgovor sedemletnih.
»Ker ima krila.«
»Si slišal za aerodinamiko?«
»To je nauk o gibanju zračnih tokov.«
»Pa gremo vseeno startat model.«
»Ne smeš brez dovoljenja! Kdo ti ga bo centriral? Saj ne veš, kakšni so zakoni letenja.«
• Kaj ne gremo tekmovat? Termika je danes odlična. Glej cumuluse. Cele ceste cumulusov.«
Modelarčki so se zbrali na dvorišču. Koprneče strmijo v nebo, pokrito z zlatimi oblaki. Zlate_ sanje! Nič lepšega si ne zamišljajo. Štorklja jadra v višini.
»Glej, kako jo meče! Vseeno bi lahko centrirali modele. Danes ni vetra, torej ni turbulence.«
Komaj do deset let so pririnili v življenju, pa vedo več o vremenoslovju kot so kdaj vedeli njihovi očetje... In o gibanju zračnih tokov. o telesih najmanjšega zračnega upora ...
Ujamem se v premišljevanju. Sreča je v tem. Kaj vse je v življenju sreča! Kako neznatne stvari jo dajejo človeku. Da bi bilo le mnogo teh neznatnih stvari. In kako velike postanejo tedaj! In kako skromno, kako neopazno je vse skupaj . . .
Grem domov. Vrnil se bom še in ne bo mi žal. Seveda mi ne bo.
Viktor Širec
Vedno nasmejana . . .
TO, KAR JE ZNANO, PA RADI POZABLJAMO . . .
. . . da pomeni beseda frekvenca spremembo nečesa v eni sekundi. Navadno se ta beseda uporablja pri elektriki, kjer pomeni spremembo smeri toka.
. . . da so na Angleškem izumili napravo, ki suši les s pomočjo radijskih valov.
... da sejejo žito v Kanadi, na Angleškem in v ZDA ter Avstraliji z letali. Prednost te setve je, da lahko sejejo tudi takrat, ko je zemlja precej vlažna.
... da imajo najdaljšo življenjsko dobo Holandci, kjer znaša povprečna starost 71 let. Najkrajše življenje pa imajo Indijci — 31 let.
... da je število radijskih aparatov na svetu 247 milijonov, televizijskih pa 44 milijonov.
... da je najmanj nepismenih v Franciji in Belgiji — 3 %, največ pa v portugalski Gvajani — 99 %.
... da je najstarejša ženska na Poljskem stara 136 let.
... da je največji srbski komediograf Branislav Nušić, katerega dela so zelo priljubljena. Največkrat so uprizorjena: »Pokojnik«, »Dr.«, »Narodni poslanec«, »Sumljiva oseba«, »Žalujoči ostali« in druga.
Drugi kombajn v Pomurju
Kmetijsko gospodarstvo o Rakičanu je pred dnevi dobilo iz Anglije uvoženi stroj — kombajn, ki pa so ga sestavili v zemunski tovarni. Z njim lahko istočasno opravljamo žetev in mlačev, razen tega pa veže v bale tudi slamo. Kombajn je veljal posestvo 1 milijon in 800 tisoč din.
Za delo s kombajnom je važno, da je žito suho in nepoležano, kar pa se bo letos bolj težko zgodilo
spričo neugodnih vremenskih razmer. Važen pa je prihranek na delovni sili; pri mlačvi žita z mlatilnico je zaposlenih okrog 20 ljudi, medtem ko pri žetvi in mlačvi s kombajnom delata samo dve osebi. Namlačeno žito je potrebno temeljito posušiti. S tem strojem lahko žanjejo in mlatijo tudi deteljo in semenske trave.
Življenjska doba kombajna je 12 let. Povprečno lahko požanje na dan okrog 1 ha žita, njegova storilnost pa doseže ob ugodnih pogojih tudi 5 ha. V Rakičanu so v sredo z njim prvič želi in mlatili ječmen. Sporočajo, da se je stroj dobro obnesel.
Rakičanski kombajn je drugi stroj te vrste v Pomurju. Lani je tak stroj uvozilo tudi beltinsko Selekcijsko posestvo.
-sk
PISANI SVET
REAKTIVNI AVTO
V	tovarni avtomobilov v Gorkali (ZSSR) so pred nedavnim izdelali prvi poskusni avtomobil na reaktivni pogon. Po zunanjosti je precej podoben cigari, na gornjem delu ima dvoje kratkih stabilizatorskih kril in doseže 300 km na uro.
RACA ZRUŠILA LETALO Nad velikim močvirjem v Avstriji je letelo reaktivno letalo. Nenadoma je pilot začutil, da je motor ugasnil in da je začelo letalo strmoglavljati. Pilot je živ in zdrav pristal v blatu. Ko je pogledal motor, je videl, da je bila v srednji turbini za zrak raca, ki je blokirala motor in ga onesposobila.
STARO DREVO Drobcen fosilni drevesni list, ki ga hranijo v ameriškem nacionalnem muzeju, je po mnenju znanstvenikov star 60 milijonov let. Tako je ugotovil geolog dr. Brown, ki je z merjenjem radioaktivnosti določil njegovo starost. Po njegovem mnenju je to prvi fosil, ki je zanesljivo list rastline, znane pod nazivom nebeško drevo«.
10.000 MILIJONOV POSNETKOV Neka britanska firma je izdelala za Inštitut za znanstveno raziskovanje atomskega orožja fotografsko kamero, ki lahko v eni sami sekundi posname 10.000 milijonov posnetkov. V primeri z zmožnostjo tega fotoaparata je brzina bliska kaj klavrna in polževa stvar. Sprožilec je skonstruiran na elektronski osnovi in slika, ki jo dobimo s to kamero, je velika zmešnjava pik in krogov. V tem kaosu se lahko spoznamo šele s posebno masko in elektronsko pripravo. S to fantastično napravo nameravajo slikati atomske eksplozije, da bi tako raziskali njihov celoten potek.
NAJVEČJI HOTEL
V	Rusiji ima vsaka stvar velikansko razmerje, pomislimo samo na njeno površino. Zdaj gradijo v Moskvi na Rdečem trgu hotel, ki bo največji v Evropi. Dogradili ga bodo leta 1962. Hotel bo imel 2700 sob, v vsaki bo radio in televizijski aparat. Na vsakem nadstropju bo restavracija. V prizemlju bodo zgradili koncertno dvorano s 3000 sedeži in kino dvorano.
INSTRUMENTI ZA OPERACIJE NA MOŽGANIH Na ameriški univerzi v Illinoisu so izdelali nov instrument za operacije na možganih. Štirje, kameram podobni valji oddajajo zvočne valove, ki prodro skozi lobanjo in možgansko tkivo, ne da bi napravili škodo. Šele na stikališču štirih zvočnih valov v notranjosti človeške glave se razvije sila, ki zdravilno vpliva na bolezen. Ko so aparat prvič pokazali, so ga poskusili na opičji lobanji.
ALKOHOL PRED JETIKO Za posrednimi in neposrednimi poasledicami uživanja alkonola je lani umrlo v Franciji 17.400 ljudi. Poročilo francoskega statističnega urada pravi, da je umrlo zaradi pijače 4100 ljudi več kot pa za tuberkulozo.
ZOBJE IZ NYLONA Tehniki dentistične šole v Tokiu so izdelali nylonske umetne zobe. Pravijo, da so ti zobje trdnejši in cenejši kot vsi dosedanji, pa naj so iz kovine ali iz porcelana. Laboratorij te šole namerava nove zobe izdelovati industrijsko.
ŽEPNI SESALEC ZA PRAH
Razen običajnih sesalcev za čiščenje preprog in poda ter velikanskih strojev, ki pobirajo odpadke na letališčih, so se pred kratkim pojavili še tako imenovani žepni sesalci. Prvi so ga izdelali Francozi; narejen je iz plastične snovi. Z njim čistijo tapecirano pohištvo, obleko, klobuke itd. Poskusi so se imenitno obnesli in tako bo tudi krtača za obleko in še marsikaj, nepotrebna potrebščina.
Mali sem še, pa si moram pri hoji pomagati z metlo.
Dve za dobro voljo
KO BI BIL PREJ PRIŠEL
Radoje Domanović se je na potovanju ustavil v nekem mestecu in zavil v krčmo, da bi obedoval. Po kosilu je poklical krčmarja in rekel:
»Žal mi je, da že pred dobrim tednom nisem prišel v vaše mestece in kosil pri vas.«
»Zakaj pa?« je vprašal krčmar radovedno.
»Ko bi bil pred tednom dni kosil pri vas, bi bila riba, s katero ste mi postregli, še sveža.«
ŠTUDENT V ZADREGI
Nek študent se je odpeljal med počitnicami domov. Tik pred odhodom je šel v zastavljalnico po frak in modne hlače, ker je oboje potreboval doma. Skrbna mati mu je doma pomagala izprazniti kovček. Ko je vzela iz njega frak, je začudeno vprašala:
»Kako to, da je pripet na njem
listek?«
Sin se je brž znašel in odgovoril: »O, to je še listek iz garderobe. Prejšnji teden sem bil na plesu.«
Ko pa je mati vzela iz kovčka hlače, ki se jih je tudi držal listek, je sina še bolj debelo pogledala in vprašala:
»Kakšen ples pa je bil to, sinko?«
S poti po Afriki
FRANC ŠRIMPF
7
»Porto Divino«
Grebeni mogočnega Atlasa so pred nami. Le proti morju, tu, kjer leži Oran, so zdrknili nekoliko niže k zemlji.
Zagledali smo množico hiš, velikih in majhnih, razpetih na ličnem gorskem sedlu med dvema hriboma.
Oran je dosti manjši od Alžira, saj ima »komaj« 250.000 prebivalcev, vendar je zelo prikupno mesto. Izredno lepa je lega pristanišča. Zaliv ni preširok, a se zajeda globoko v obalo, ki na eni strani strmo pada v morje, na drugi pa se zopet spušča k vodi. Že stari Rimljani so dali temu kraju lepo ime »Portus Divini«, božansko pristanišče.
»Štiri ure imate časa,« je rekel kapitan ladje, ko smo se odpravljali na suho. Tokrat sem šel sam. Miralem je bil nekaj bolan. Stara pesem z njegovim čirom. Z drugimi potniki pa se zunaj salona tako nisem mnogo družil.
Vkrcal sem se na prvi avtobus, ki sem ga srečal, in zapeljal me je po ovinkasti, strmi cesti v središče mesta. To pa le ni bilo tako majhno, kakor se mi je sprva zdelo, takrat, ko sem ga gledal s krova ladje. Razteza se namreč po hribu še daleč v notranjost dežele. -
Oran čepi na pobočjih in na vrhu sedla, ki ga zopet razpolavlja majhna dolina na dva dela. Na desni strani, domačini jo imenujejo Džebel Murdšaša, leži arabska četrt, na levi pa se je razvilo novo mesto.
Avtobus me je odložil na večjem trgu. Živahen avtomobilski promet, moderne trgovske hiše, dva, pred kratkim sezidana nebotičnika, na sredini pa zgradba, ki sem jo najprej spoznal za mošejo — vse to mi je objel prvi pogled na mesto. Stopil sem proti zelenemu parku pred mošejo«. Šele sedaj sem si natančneje ogledal stavbo, ki je nosila vse značilnosti lepega arabskega stila. Tak je bil njen beli portal, stebri in vsa zidava in celo kupola je bila poveznjena na vrhu. In šele stolp s križem mi je povedal, da stojim pred oransko katedralo.
Vsedel sem se na klop pred pozlačenim spomenikom Ivane d’Arc, ki je v francoski Afriki kaj pogost pojav. Pogumna
deklica je stala v stremenih razpenjenega konja, v levi roki je držala meč, v drugi bakljo.
Za hip sem zaprl oči. Kako je že bilo takrat, ko se je to mlado dekle postavilo na Čelo obupanih mož v Orleansu in jih s svojo hrabrostjo prevzelo tako. da so pognali sovražnike iz mesta ... Kdaj je že bilo to? ...
Čez nekaj časa sem zapustil polja zgodovine in ta mali park s pozlačenim spomenikom sredi arabskega sveta ...
Blizu sem zagledal trafiko. Kupil sem nekaj razglednic in cigarete. Prodajalec je bil zelo prijazen, čeprav ne vsiljiv.
»Kako pa lahko pridem v stari del mesta?« sem takoj izkoristil njegovo prijaznost.
»Oh, to je še precej daleč odtod,« je odgovoril v sicer lepi francoščini, vendar z močnim španskim naglasom. V mestu še danes živi precejšnje število Špancev.
»Kako pridem tja?« sem ponovno navezal vprašanje na njegov nedoločeni odgovor.
»To je na oni strani dolinice, kakšno dobro uro hoda od tu. Toda,« sedaj se je sklonil k meni in zaupno rekel:
».... faites attention, monsieur!1 Tam radi kradejo in tudi zelo umazano je,« je rekel.
Zanimalo ga je, odkod sem. Ko sem mu povedal, je dejal, da so Jugoslovani zelo redki gostje v Oranu, da pa pozna Jugoslavijo in da je že mnogo slišal o njej. Tudi med vojno. Pravzaprav še največ med vojno. Da smo dobro klestili Nemce, se je izrazil.
Poslovil sem se od prijaznega moža, ki me je še enkrat
opozoril na tatinske domačine onstran dolinice.
»Posebno zdaj je nevarno, ko se spušča mrak,« je še klical za menoj.
Nisem se sicer bal mraka in ne Arabcev, saj sem jih že toliko poznal, da kljub vsemu niso tako nevarni, vsaj nefrancozom ne. Vendar sem opustil pohod v stari del mesta. Verjetno ne bi videl kaj posebno novega. Prepričal sem se že, da so si arabski predeli v vseh mestih Alžerije in Severne Afrike sploh precej podobni. Razen tega mi je primanjkovala časa. In to je bilo glavno.
Raje sem stopil še malo po mestu. V ozki ulici sem slučajno zadel na židovsko sinagogo. Ogledal sem si jo od zunaj in od znotraj. Ni me posebno navdušila. Presenetile pa so me vzidane plošče na stebrih z imeni mnogih Židov iz prve in druge svetovne vojne. Na svojem nadaljnjem obhodu po Oranu sem videl še več takih sinagog. Najbrž mora v Oranu prebivati precejšnje število Židov. Sicer pa smo že blizu Maroka, v katerem je židovski element precej močan.
Na tržišče sem prispel, ko se je že praznilo. Poleg običajne slike orientalskih bazarjev sem opazil več francoskih in španskih trgovcev, pomešanih kar med domačine. To je bilo za Alžir precej nenavadno. Sicer pa je bil trg podobna, čeprav pomanjšana slika trgov iz Alžira ali kakega drugega afriškega mesta.
Obletel sem še na hitro nekaj ulic, dospel do sijajno zidanega kolodvora, seveda zopet v arabskem slogu. Od tu pelje železnica v Oujdo.
Napotil sem se proti pristanišču. Čez dobro uro ne bom več videl Orana. Široke prometne ulice, v katerih se šopirijo pomembne trgovske in kulturne zgradbe mesta, univerza, gledališče. francoska in španska trgovska zbornica, pošta, so me privedle do pristanišča.
Ko sem stopil na palubo, so se pravkar spustili trije štirimotorniki na oransko letališče. Aluminijasta letala so se kovinsko bleščala v zahajajočih sončnih žarkih.
1 ...pazite, gospod!
POMURSKI VESTNIK, 5. julija 1956
8