Za poduk in kratek čas. Peyramale, bivši lnrški župnik. (Dalje.) Takov je bil župnik Peyramale kot otrok, takov je bil kot možak, on ni nikdar plašča ! po vetru obračal. Boga je ljubil črez vse, a ! bližnjega, kakor samega sebe, zato se je tudi ! že od mladih svojih nog Bogu posvetil. Stopil j je v duhovno semenišče. Tam je pre posebno pridno prebiral spise svetih cerkvenih očetov in uoenikov, in si je iz teb bogatih virov za- jemal ne samo učen>.sti, ampak tudi božjega duba, ki no išče tega, kar je na zemlji, ampak to, kar je v nebesib, kjer Kristus sedi na des- nici Boga Očeta. Leta 18;3o je bil Dominik Peyramale za duhovnika posvečen Kot kaplan je služil nekaj časa na kmetib in potem na mestni fari v Tarbesu. L. 1842 je postal župnik obširne fare Aubarede. Fara je bila težavna in gorata, zato mu je oče konja podaril. da je mogel jezdariti. Ko so mu konja prignali, je rekel dovtipno: ,,Odslej bom na vseh svojih potib visel med nebom in zemljo, kar je prav za prav edin pravi položaj za duhovnika." Njegovi faraui so pa bili nekoliko razvajeni. Moževi so imeli namreč nemarno navado, da so jo vsako nedeljo takoj po sv. meši pobrisali iz cerkve, da je župnik moral pridigati samim ženskam in pa praznim klopem na možki strani. Ko je Peyramale stopil prvokrat na leco, je še ravno videl brbet zadnjega moža, ki se je zmuznil skozi velika vrata ter jih zaprl za seboj, kakor človek, ki nima celo dobre vesti. Med pridigo so možje stali za cerkvo, so žgali tabak in se pogovarjali o gospodarskih reoeh in Bog v<§, o čem To pa je že od nekdaj bila na fari taka navada ali prav zapravrazvada in farani so se držali tote navade, ka< kor svoje pravice. Staro navado pa železno srajco, človek težko sleče. Kaj tedaj storiti? Da novi župnik te razvade ne bode trpel, si lebko mislimo. Ko so se tedaj prihodnjo nedeljo po sv. meši zopet možje vzdignili in začnejo proti altarju hrbte kazati, naenkrat nekaj zagromi za njimi. Vsi obstojijo ter debelo gledajo proti altarju, kaj bo daries novega. Mož za možem se je zopet lepo po malem in težko vsedel, kakor da bi se vsak bal. da ga klop ne bode nosila. Zdaj se je tudi v župnikovem očesu nekaj zaiskrilo, kakor da bi se zvezda vtrnila, in takov golč so imeli: ,,Vi možje iz Avbarede! tako je zaklical, ne bodite vun, ker jaz danes ne menim z vašimi ženkami, ampak z vami govoriti. Nobeden naj se ne gaue iz svojega stola, dokler ne spregovorim; kedar bom pa končal, je vsakemu prosta pot; kateri boče oditi. 0 čem pa vi govorite pred cerkvijo? Vi govorite o svojib poslih, o svojih njivab in pridelkib, kajne? Dobro, prav o tem hočetn danes tudi jaz z vami govoriti, ker vaše njive bode letos solnce, če bode tako naprej kurilo, do dobrega izžgalo. In zakaj ? Ker zemlji ne zadostuje solnce. nego treba tudi deža in rose, da je rodovitna. Glejte, dragi župljani! sv. meša, pri kateri ste reduo vsako nedeljo, je sicer solnce krščanskega življenja; toda če leto in dan ne slišite be3ede božje. tedaj manjka rose, ki bi vaša srca oživljala, in vaša vera se bode vsušila in ne bode nosila nobenega sadii, ker sv. apostel Pavel pravi, da vera pride iz poslušanja besede božje. Kar tekne poljn vašemu, to privoščite tudi dušam svojim!" Ko so po pridigi možje s svojimi ženami domu šli jim beseda ai tako tekla, kakor drugekrati Sledečo nedeljo se pa nobeden mož po sv. meši ni več ganil iz torišča, samo nekoliko so se spogledali in drug drugemu namuznili. Slovenski možje! Ste-li čuli pridigo? (Dalje prili) Smešnica 25. Pri neki romarski cerkvi je bilo mnogo ljudi in se razumeje, da ni inaujkalo beračev, kruljevib in slepih. Vsi so prosili romarje vbogaime, se ve, da vsak kažoč na svojo nadlogo. Eden izmed njih je bil pa še posebno glasen. V eno mero je upil: IJsmilite se nbožca kruljevega! Zraven sebe je imel težke brglje. V tem pa pride župnik iz sosednje župnije in kruljec upije tudi na-nj: Usmilite se ubogega kruljca! Zupnik si pogleda moža ter kmalu reče, kakor svoje dni sv. Peter: ,,Zlata in srebra sicer nimam, pa kar imam, to ti dam". V tem prime ubožca za roke ter mu pomeri par gorkih s palico po stegnib in glcjte čudo! Kruljec skoči k višku ter beži hitro z mesta. Še brgelj mu ni bilo treba.