0 pesniški nmetniji. (Spisal A. D.) Po osnovi ali predmetu pa razpada pesništvo v pripovedno ali epično, v nadušeno pevno ali Iirično in v delotvorno ali dramatično. In ker se včasih s pervotnim in glavnim namenom razveseljevanja sklepa tudi namen podučevanja, dobimo naučno ali didaktično poezijo, ki je četerti steber pesniškega poslopja, ki se pa vendar dostikrat k lirični ali pa tudi k epični poeziji prišteva. Težko pa je posamesne poezije na tanko ločiti, težko eni ali drugi tesne meje staviti, ker so si več ali manj v tesni zvezi. V naj manjšem pesniškem izdelku najdejo se dostikrat ena pri drugi vse tri, in ne da bi to kerčilo ali temnilo pes- niško veljavo in vrednost. Dostikrat storijo vse tri poezije v notranji zvezi in tesni vzajemnosti med seboj naj lepše pesni- ške podobe ali slike, nad kterimi se raduje oko in serce. Da se brez motenja in škode vse tri lahko sklepajo, kažejo nam naj starejše gerške žaloigre, v kterih so zares vse tri zedinjene, in se še Ie pozneje ločijo. Dokler je še zbor (kor) bil v na- vadi, bila je lirika na pervem mestu, ko se je pa kor jel unii- kati in zgubljevati svojo poprejšnjo važnost in pomenljivost, pokažejo se vsi trije pesniški razdeli v tesni zvezi med seboj in ko se je kor poslednjič popolnoma zgubil in gledavec postal, pokaže se delotvorna poezija v pravi čistoti in goli obiiki. Tudi v fraacoskih žaloigrah se najdejo vse tri poezije v dotičnosti. Začetek je pripoveden, sreda delotvorna in konec, kijenekako goreč, nadušen in razvnet, imenuje se po pravici liričen. Iz tega se lehko razvidi, kako si podajajo vse tri poezije roko, kako se sklepajo in vežejo in kako težko jih je na tanko ločiti. Ker se pa vendar dobe pesniški izdelki, ki spadajo le v eno poezijo, naj bo že v pevno, pripovedno ali delotvorno, inogoče je, jih vsaj nokoliko razločevati in jini staviti meje. Zdaj hočemo pa posamezne pesniške razdelke bolj na lanko pretresovati in jih dalje razdeliti in ločiti. I. Epika ali povestno pesništvo je zercalo zunanjega živIjenja in djanskega početja. Epični pesnik pripoveduje dogodbe in obraze iz dloveškega življenja, pripovedovati pa mora jasno, živo, naravno, na tanko, objektivno ali predmetno in 6* vsikdar tako, da se strinjajo vse okolnosti in vnanje zadeve brez nasprotja in navkrižnosti. Snov epičnih pesem mora biti zares pesniška, zanimiva in mikavna, djanje naravno in resnično, beseda lepa, živa in blagoglasna, da sega v serce in sc bravcu prikupi. Kar pa tiče tvarino, stuejo se jemati v epicne pesme zraven pripovesti tudi čudeži in sploh čeznaravne dogodbe, ki so važne in ponaenljive za človeštvo, kar nam kažejo ,,legende". Pripovedno pesništvo razpada: v pravljice in pripovedke, v legende, balade in romance in v junaške pesme. Tu sem se prištevajo tudi povest, roman, novela in selanka in drugi epični umotvori v nevezani besedi. Pravljica je tista epična poezija, ki jo je rodila ljudska domišljija in ki pogosto kako resnico iz vsakdanjega življenja v priprosti besedi in obliki pojasnuje. Delajoče osebe v pravljici niso le Ijudje, nego tudi duhovi, živali ali celd nara vne inočt, kterim je ljudska domišljija podeiila govorjenje in življenje. Xamea pravljice je, kratkočasiti in razveseljevati, pa vendar tudi nehote podučuje v mnogoverstnih resnicah in v modrosti življenja. Dobro se primerja pravljica s sanjami, ker nam kaže čudne, čeznaravne reči v nekem stanu, ki je naj bolj spanju in nepopolni zavesti podoben. Pripovedovati pa inora pravljica nekako nežno, milo, tiho in niirno, otročje nedolžno, prijazno in mikavno, v lepih zalih podobah, ki objemajo duha in notranje čute. Gradivo pa je resnobno, šaljivo ali celd pikavno ali satirično, pisava v vezani ali nevezani besedi. Od pravljice se le malo razloči pripovedka, kteri je kaka zgodovinska dogodba za podlago, ktero je pa ljudska domišIjija tako prestvarila in preobrazila, da se zgodovinsko djanje, jedro pripovedke, le težko več spoznati more. Zraven legende, ki pripoveduje pobožna in čudežna djanja iz življenja svetnikov in druzih pobožnili oseb, ki kažejo moč prave pobožnosti keršanske, posebne je opombe vredna balada in roinanca. Balada je pognala kali pod severnim nebom in ima vtislijen značaj svoje domovine. Resnobne so dogodbe, ki jihpopeva balada; po ljudski pripovesti v pesemski obliki, včasih celo tužne, pretresljive in grozne. Ohranile so se iz temnih časov poganstva, ko je revnega človeka, ki je pogrešal luči prave vere in dušne in telesne omike, pestila neniila osoda in spačeni naravni nagoni. Zatorej je zapopadek njen tako res- noben in teman. V tesni zvezi z balado je romanca, ki jepognala pod niilim južnim nebom iz tla in je tudi bolj veselega in jasnega zapopadka. Ona se je razcvetla ob času vitestva, ko je že objela luč svete vere narode in razširila omiko in dušno in lelesno svobodo. Notranja oblika je pri baladi tako, kot pri romanci lirična, ker je ninogo misel izpuščenih, ki si jih mora čitatelj sam nadomestiti in spcsobno vplesti; osnova pa je epična, ker je vedno pripovedna. Zatorej jo stavijo med liriko in epiko, in jo imenujejo hčer lirike, mater epike. Junaška pesem je tisla povestna pesnija, ki popeva slavne dela in čine narodovih junakov. Razdeljuje se v narodno in umetno junaško pesem. Narodne pesmi so ogledalo narodove zgodovine in temne preteklosti. Dela slavnib svojih junakov je Ijudstvo rado pripovedovalo, poslušalo in, ako je bilo z darom pesniškega duha obdarovano, tudi popevalo. Ta je popeval to, uni zopet kaj druzega o ravno onem in istem junaku, tako se je gradivo množilo in narašalo, in zbrano in zloženo je storilo naroden epos ali narodno junaško pesem. Tako se je osnovala llijada in Odiseja, tako Cid, Nibelungi in krasne serbske pesme o Dušanu, Milošu, Marku, Lazarju in druzih slavnih junakih, od kterih sem že poprej nekoliko govoril o razdelitvi pesništva sploh. Tako se lehko razvidi, da le tisto Ijudstvo , ki je bilo bojno in je imelo veliko izverstnih junakov, je v stanu imeti takih pespm. Zraven narodnih imsmo tudi umetnih junaških peseui ali epopej, kot so: Virgilova Eneida, Tasov osvobodjen Jeruzalem, Mickievičev Konrad Wallenrod in druge. V teh pesniah tirja se pred vsem edinost; glavna oseba mora biti zares glava celega čina in vse druge delajoče osebe le zavoljo nje. Tudi episode ali slranska djanja se vpletajo vmes, ki pa ne smejo ovirati poglavitnega djanja, nego je le podpirati. » II. Lirika. Lirika je tista pesnija, ki obstoji na subjektivni podlagi pesnikovih čutov in misli. Ona je zvesto in verno zercalo notranjega življenja pesnikovega, kteri razodeva kaj se godi v njegovem sercu, kteri popeva veselje ali žalost, radost ali tugo, Ijubezen ali čert, ob kratkem vse, kar čuti in kar se godi v njegovi vroči duši. Tako popeva lirični pesnik naravne čute človeškega serca v lepi, blagoglasni besedi in sposobni obliki, z nadušenjem in gorečnostjo, s ktero hoče serca ogrevati, ganiti in zadeti in tako duševno razveseljevati. V lirično polje spadajo: Pesnii posvetne in svete, ode, elegije, popevke, soneti, glose, kancone, rapsodije, madrigali i. t. d., od kterih hočemo le nektere nekoliko omeniti. Pesrai so tisli lirični izdelki, ki v lepi, blagoglasni besedi nežne, olikane in naravne čule popevajo, ki so v soglasji zloženi in za petje posebno pripravni. Po gradivu se ločijo v posvetne in svete pesmi. Oda je tista lirična pesem, ki ognjeno, razvneto in navdušeno v mičnih besedah visoke misli in občutke razodeva. Visoki domišljiji pa je tudi zunanja oblika in notranja osnova primerna. Visokim niislini, ki ne poznajo ni konca, ni meje, pristojnoje nepravilno merilo, nolcanjemu visokemu zapopadku primerna je razstava in snov. Misel se na misel ne veže, mnogo nadušeni in ognjeni pesnik izpusti, kar si mora čitavec sam nadomestiti in sterniti, in kar se imenuje lirični nered ali skok. Elegija je tisto lirično stihotvorstvo, v kterem pesnik razodeva svoja grenka čutila in bridko dušno bol nad niinljivostjo vsega posvetnega. Elegični pesnik popeva le vzorno ali idealično lugo in bolečino; zatorej mora vsaki reči, ki jo popeva, vtisniti duševni in nadzemski značaj in se le potem udarja na strune svojega serca, ki zarad prešle mladosti ali smerti kakega Ijubega prijatla bridko in milo odmevajo. Vsi drugi Iirični izdelki zunaj popevke so iz tujih vertov presajene cvetice, ki se tndi na slovanskem slovstvenem polji dobro obnašajo in Iepo razcvitajo. III. Dramatika. Dramatika je tisto pesništvo, ki nam kaže v sedanjosti dogodbe iz življenja človekovega, ali pa djanja, ki jih je stvarila pesnikova domišljija. Djanje se razvija pred našimi očmi, kot se je v resnici godilo in veršilo, ali bi se pa bilo goditi v stanu pod gotovimi pogoji. Djanjeje zgodovinsko ali pa izmišljeno, toda biti mora edino, naravno ali vsaj resnici podobno in pesniške cene. Ena iz med delajočih oseb mora biti glavna oseba, zavoljo ktere se vse godi in verši, in velika spaka dramatičnega izdelka bi bila, ako bi več oseb se bojevalo za prednost in pomenljivost. Lastnije ali značaji morajo biti primerno in izverstno opisani, kajti na tem je ležeča vsa vrednost dramatičnega umotvora. Delotvorna pesnija razpada v več djanj ali činov in ti zopet v več prizorov ali nastopov, po notranjem zapopadku pa v žaloigre in veseloigre. 0 žalostni igri hočem le to opomniti, da je žalostni osnulek ali sploh, kar je žalostnega, v lesni in ozki zvezi s človeštvom, in da tega ni treba le pri višjilt stanovih iskati, kakor so dolgo časa menili učeni in modri možje. 0 naučni poeziji, ki se ne šteje kot samostojno pesništvo, nego se zdaj k ti, zdaj k uni poeziji prišteva, ne bom bolj na tanko govoril. Le nektere razdelke hočem tu omeniti: Taki so: Alegorija, basen, poslanica, satira, pregovori, zastavice in več druzih mladik naučnega pesništva. Kar pa tiče pesnika, treba mu je gotovih lastnosti, ki ga povzdignejo k praveniu pevcu, ki podelijo njegovim umotvorom kras in pravo pesniško vrednost. Pred vsem mora imeti poklic. Komur Bog ni podelil že v zibeli pevske žile, zastonj se bo trudil revež, koval bo le prozo v vezani besedi in nikdar se povzdignil s svojim ubogim Pegazom v oblake, naj ga še tako suje in zbada z ertastimi ostrogami v bedra. Treba je pesniku dalje ucenosti, vsestranske omike, čutnega serca, zdrave pameti in jasnega uma. Kdor nima teh lastnosti, komur manjka teh zmožnosti, naj se ne vtika v kolo pesnikov, naj nc mlati prazne slame, nego naj raji prozo piše. Kdor si je svest pesniškega darii, in ga lastno serce naganja zlivati svoje čute v zavoj lepih besed, tisti je srečen, kajti serce mu vroče bije za vse, kar je lepo, krasno, blago in resnično. Duh mu zapušča temne zemeljske Ioge in se dviguje na perutah krasne poezije v nadzemeljske kroge, kjerni časne minljivosti in praznih nad, kjer biva v večni slavi in veličasti sijajna resnica, ki je Bog sam, vir vsega krasnega, vir resnice in vsega vidljivega in nevidljivega. *) (Primeri tudi Janežič. wCvetslov. poez".)