74
Slovniški pomenki.
Spisal Podgorski.
„GIasnika od 1. svečana donaša od gosp. M. C. so-stavek, kako se imajo postavljati besedice, ki v slovenskem jeziku nimajo naglasa (akcenta), ter pravi, da se nam je ta red od nekoliko časa nekako pomešal. Kar je izrekel častiti g. pisatelj, je gola resnica. Mi smo namreč previdili, da se način, kakor smo dozdaj postavljali nena-glašene besedice (breznaglasnice), ne ujema z načinom naših družin slavenskih bratov; da nam je ptujščina v tem oziru jezik mnogo pokvarila; al dosihmal še nismo dozve-dili prav, kako bi ravnali, da bi naše pisanje bilo v skladu z druzimi slovenskimi narečji, pa tudi slovenščini ne pro-tivno; pa smo tako, zapustivši prezgodaj staro pot, rekel bi, bežeči od Scile nevedoma zaveslali v Karibdo; na stare grehe smo jeli delati nove. To me je nagnilo, da sem jel to reč natančneje premišljevati. Poslušal sem narod, primerjal sem spise druzih Slavenov. Podajam tedaj svoje zvedbe in misli častitim bravcom s to prošnjo, naj jih ostro presodijo, in kar bi treba bilo, dodajo in popravijo, da se tako ta za našo slovnico mnogo važna stvar temeljito dožene.
Tedaj ad rem. Nenaglašcne besedice ali pritikline (en-klitike) so v slovenskem jeziku sledeče. Pomožni glagol: sem, si, je, sva, s ve, sta, ste, smo, ste, so; bi; in zaimena me, te, se, mi, ti, si, ga, mu, je, jo, jih, jim, je, nas, vas, nam, vam.
Moj namen je pokazati, kako se postavljajo te besedice, ki jih bom breznaglasnice imenoval, da je po naravi slovenščine in slavenskega jezika sploh. Pokazal bom, kadaj se srne ž njimi govor začeti; potem, kako stoje v samostalnik in kako v odvisnih stavkih ali rekah.
1.   Breznaglasnice začenjajo stavek in sicer
a)  pomožni glagol samo
i. kadar ima naglas, na pr: Je Bog (es gibt einen Gott), ki vse ravna;
2.  v prašanjih in odgovorih, napr: Je li res? Je. — Bi-li šel? Bi.
b)   zaimena pa samo, kadar so naglašene, pa nimajo dolge j še oblike. Te so: nas, vas, nam, vam, na pr.: nas išče, ne vas.
Vse druge nenaglašene zaimena jemljo, kadar dobe naglas, dolgejšo obliko, na pr.: mene išče; tebe kličejo. Njih je mnogo.
Tudi pri pomožnem glagolu rabijo v primerljejih pod a) 1. in 2. povedanih drugi Slaveni, kakor tudi iztočni Slovenci dolgejše oblike: Jesem, jesi, jest (tudi je); jesva, jesta, jesmo, jeste, jeso. Na pr.: Jesi-li ga vidil? Jesem. Pri nas, zapadnih Slovencih, je pa odpadel od spredaj slog je, brez dvojbe zato, ker po našem izgovoru nima naglasa. Izgovarjalo bi se namreč po naše: Jesem, jesi, jesmo, jeste, jeso itd- Iztočni Slovenci
75
ifl  drugi  južni   Slaveni   mečejo   naglas   nazaj   ter  pravijo: Jeseni, jesi itd.
Primeri naše še namesti ješče; že namesto uže ali ure. Pri druzih Slavenih, ki mečejo naglas nazaj, nahajamo ravno protiven prikazek, namreč: J oš namesto j oš če (ješče), už ali j ur namesto uže ali jure (ure).
Dobro bi bilo, da bi se mi zavolj sloge in vzajemnosti slavenske v vseh teh primerljejih poprijeli daljše oblike.
Poglejmo zdaj, kako se postavljajo breznaglasnice vsred govora in sicer:
II. V samostalnih stavkih:
1.  Kadar subjekt, ki nima nobenega pridavka, začenja stavek, stoje breznaglasnice tik za njim, na pr: Bog je nas vseh oče. Vojsčaki so se hrabro bojevali. Jaz se bojim. Mi se ga nadjamo. — Kadar je subjekt osebno zaime jaz, ti, on itd. nameri se večkrat, da ga izpustimo. V tem primerljeju stoje breznaglasnice za predikatom. Na pr.: Bojim se; nadjamo se ga — namesto jaz se bojim; mi se ga nadjamo. Al neslovenski je reči: se bojim; se ga nadjamo. Mi zapadni Slovenci sicer to pogreško pogosto delamo; to pa prihaja od tod, da si zaime sicer mislimo, pa ga ne izrečemo, ampak nam zaostane med zobmi, kakor imamo tudi navado, požirati glasnike in včasi cele sloge. Drugi Slaveni se te napake skrbno ogibljejo; moramo se tedaj tudi mi. Recimo tedaj: Jaz se bojim ali bojim se; nikdar pa ne: se bojim itd.
2.  Kadar subjekt začenja stavek, pa ima pri sebi kak pridavek, bodi si epitet, atribut, apozicijo; bodi si kak odvisen padež.
a)  Ako je ta pridavek samostalnik, prilog, številnik, prisvojilno zaime, tedaj postavljamo Slovenci, pa tudi mnogi drugi Slaveni, breznaglasnice, kakor v prejšnem primerljeju, precej za subj ekt. Na pr.: Hraber vojščak se smerti ne boji. Peter Veliki je premagal Švede. Petje svatov s e j e daleč razlegalo.
Srbje pa v tem primerljeju breznaglasnice postavljajo rajši med pridavek in subjekt, ali jih pa, ako tega ne store, devajo za predikat. Po srbski bi tedaj bilo: Hraber se vojščak smrti ne boji; ali: Hraber vojščak ne boji se smrti. — Kadar ima predikat v tem primerljeju kak pridavek pri sebi, devajo brez glasnice tudi med predikat in njegov pridavek. Na pr.: Hraber vojščak smrti se ne boji. ali: Dober junak dobro se vede.
Tako ravnajo večkrat tudi Poljaki, Hrvatje in Cehi.
b)  Kadar je subjektov pridavek cel stavek, vtaknjen med subjekt in predikat, tako, da se oni od tega po med-stavku razdružuje, tedaj postavljamo breznaglasnice za predikat, ali ako ima ta kaki spredaj stoječi prevdarek, med-nj in predikat. Na pr.: Bratje njegovi, zavideči mu srečo, prodali so ga v Egipet; ali: Bratje njegovi, zavideči mu srečo, v Egipt so ga prodali. — Tega reda se držijo brez izjeme vsi Slaveni.
c)  Kadar je več subjektov, in ti začenjajo stavek, stoje breznaglasnice za njimi. Na pr.: Brat in sestra se lepo skladata.   Korist in sebičnost j i h tira.
Tako tudi drugi Slaveni; samo Srbje postavljajo breznaglasnice rajši ali precej za prvi subjekt ali pa za predikat. Na pr.: Brat se i sestra lepo slagaju ali: Brat i sestra lepo se slagaju ali: Brat i sestra slagaju se jako lepo.
Ta red se nahaja včasih tudi pri Poljakih in Cehih.
Ravno tako se postavljajo brez naglasnice, kadar namesto subjekta stavek začenja predikat ali objekt, ali pre-dikatov ali objektov pridavek.
Vzemimo na pr. stavek: Bog je ustvaril človeka po svoji podobi — ter ga poglejmo v raznih teh razmerah. Začnimo z predikatom: Ustvaril je Bog človeka po svoji podobi. Z objektom: Človeka je Bog ustvaril po svoji podobi. S pridavkom: Po svoji podobi je ustvaril Bog človeka.
Tako ravnajo tudi drugi Slaveni. Samo Srb bi rajši rekel: Po svojoj je slici Bog stvorio čoveka; ali: Po svojoj slici stvorio j e  Bo«: čoveka.
Al prašal bo kdo: jeli je pa smeti besede postavljati, kakor bi se komu ravno zljubilo? Ni; ampak red besed zavisi od smisla, ki smo ga djali v stavek. Pravilo je to, da je prvo mesto v stavk« najvažnejša beseda. Za-toraj stavlja Slaven svoj glagol, ki mu je najvažnejša in najoblastnejša beseda celega govora, tako rad na prvo mesto. In mislimo, da ravno zato breznaglasnice ne začenjajo stavka, ker nimajo naglasa, in toraj nobene važnosti. Potem je zadnje mesto imenitnejše od srednjega. Sreda ima v stavku najmanjšo veljavo.
(Dalje prihodnjič.)
83   
Slovniški pomenki.
Spisal Podgorski. (Dalje.)
Vidili smo doslej, kako se postavljajo breznaglasnice v Bamostalnih stavkih; poglejmo sedaj, kako se ravna ž njimi v stavkih, ki so drugim pridruženi ali poddru-ženi.
Pridruženi stavki se vežejo med seboj
ali po oziravnih zaimenih ki, kteri, ko, kakor, kdor, kolikor itd.,
ali po veznikih i, ino, ali — ali, a, pa, pa k, ampak, ali, no, vendar, temveč, samo da, ker, kedar, ter, toraj, zato, zavolj tega, kjer, kamor, kadar itd.
Poddružni pa po veznikih kedar, ko, kakor, pred-no (nego), dokler, če, ako, ko-bi, kadar-bi, ker, kedar, dasi-i, dasi-tudi, dasi-ravno, nebi-li, da, ter, li,jeli, mar, kaj itd.
Tukaj imamo vselej dva stavka; eden je glaven, eden pa pri- ali poddružen, in razločujemo tri primerljeje: 1. glavni stavek stopi spredaj, pri- ali poddružni pa za njim; — 2. pri- ali poddružui stoji spredaj, glavni pa sledi za njim, in 3. pri- ali poddružni stavek stoji v sredi glavnega.
Poglejmo si tedaj najpred, kadar stoji
1.  glavni stavek spredaj, pri- ali poddružni pa sledi za njim.
V    glavnem stavku se postavljajo v tem primcrljeju breznaglasnice tako, kakor smo vidili v samostalnih stavkih; v pri- ali poddružnem pa se naslanjajo precej za oziravno zaime ali vezuik, s kterim se pri- ali poddružni stavek začenja. Na priliko: Lepo je, da si prišel. Pijanec se spreobrne, kadar se v graben prevrne. Gorje mu, pri komur se miši in mačke bratijo. Naša živina je dobra, samo da se noče zrediti. Rad bi prišel, pa se boji. Ne molči, ko bi mu na jezik stopil. Želo smo se potili, pred-no smo delo dogotovili itd.
Od pravila, tukaj razloženega, iznete ste samo besedici, pri nas manj navadne, i in a; one dve niste dosti jake, da bi pritegnile na-se breznaglasnice; ampak te se naslanjajo na prvo za njima sledečo samostalno besedo. Tako se, na priliko, ne sme reči: Dela i se trudi; pojemo, a ne veselimo se.
Kadar se pa te dve besedici sestavite in to: i, no; zzl ino; a pa z Ii=z:ali, potlej ste dosti močne, da brez-glasnice potegnete na-se. Lahko se tedaj reče: Dela ino se trudi; pojemo, ali se ne veselimo. Čeravno je tudi prav: dela in trudi se. Tega reda se držimo Slovenci sploh; se sliši včasih tudi, da breznaglasnica stoji za glagolom; toda samo, kadar je glagol v preteklem participiju ali infi-nitivu. Na priliko: Naša živina je dobra, samoda noče zrediti se.    Ne ostane, če bote tepli ga.
V  tacih primerljejih se breznaglasnice tudi rade raz-postavljajo, tako, da jih ostane nekaj pri vezniku, nekaj jih pa pride za glagol na konec. Na priliko: Veselili so se, ko so ugledali ga, in niso se mogli načuditi mu.
Al napak je in slovenščini protivno, v pri- ali pod-družnih stavkih mimoiti oziravno zaime ali veznik, pa postaviti breznaglasnico za glagol. Na priliko: Slab je vojšak, kteri boji se umreti; ali: Lepo je, da usmiliš sega — namesto: kteri se boji —  in: da se ga usmiliš.
Pa naj bo tega dosti. Prestopimo k drugemu primer-Ijeju, namreč
2.  kadar pri- ali poddružni stavek stoji spredaj, glavni pa za njim.
Tukaj razločujemo dvoje. Ali je namreč glavni stavek s prvim zvezom po zaimenu ali vezniku; ali pa ni zvezan. Veže se pa pri- ali poddružni stavek z glavnim tako, da sledi na oziravnike   (oziravne  zaimena   in   veznike)   prvega
stavka pokaznik (pokazno zaime ali veznik) v drugem stavku.
Tako sledi na
kteri — ta (tisti)              dokler — dotlej
kdor — ta (tisti)              ako (če) — tako (to)
kor — to (tisto)               ko-bi  —  to (tedaj) bi.
kamor — tam                   čeravno — tako vendar
kadar — tedaj (ondaj)      da — to itd. V primerljeju tedaj,
a)  kadar je pri- ali poddružni stavek zvezan z glavnim po pokaznem zaimenu ali vezniku, zapostavljajo se breznaglasnice tik tega zaimena ali veznika. Na priliko: Kjer se ne seje, tam se ne zanje. Kakor se gode, tako se pleše. Kar se ne stori, to se ne zve. Kdor se ne osveti, ta se ne posveti. Ce Bog ne pomaga, tak je naš trud zastonj. Ko bi vedil, to (tako) biti precej povedal. Da nisi prišel, to nas je bolelo.    Kadar se pa
b)  v glavnem stavku pokazno zaime ali veznik izpusti, tedaj postavljamo breznaglasnice za prvo samostalno besedo glavnega stavka, nikdar pa ne smemo ž njo tega stavka začenjati. Na priliko: Kjer sene seje, ne zanje se. Kdor se ne osveti, ne posveti se. Ce Bog ne pomaga, naš trud je zastonj.   Ko bi vedil, precej bi ti povedal.
Ako v tacih okolišinah ne moremo lahko drugače, ko da breznaglasnico denemo na prvo mesto, jemljemo daljšo obliko, kjer jo imamo, ali pa predstavljamo osebne zaimena. Jaz, ti, on, mi, vi, oni. Na priliko: Kdor tepe, njega tepo. Ako vse popijem, meni bi škodilo. Kdor bi koli prišel, jaz bi ga lepo sprejel.
Tako delajo tudi vsi drugi Slaveni. Tudi pri pomožnem glagolu postavljajo oni v teh primerih dolgejšo obliko. Na priliko: Ako prisegu, jesu verovani (ali: verovani su). Koji odvise trebuju, jest nesrečan. Pri nas mora kratka oblika tega glagola tudi dolgo namestovati. Na priliko: Kdor ne vaga, je brez blaga — namesto jest brez blaga.
Proti redu, tukaj razloženemu, mi Slovenci najbolj grešimo, kar prihaja, zdi se mi, posebno odtod, da imamo veznike glavnega stavka v misli, pa jih potlej v naglici govorjenja izpuščamo. Na priliko: Kjer se ne seje, (tam) se ne zanje. Besedico tam smo si mislili, al postavili je nismo, in tako je prišla breznaglasnica se na prvo mesto. Ravno tako je: Kedar ni mačke doma, (tedaj) so miši dobre volje itd.
Včasih se nam tudi dolgejša oblika v hitrosti obrusi, tako, da nam nje prvi konec ostane v ustih. Na priliko: Kdor maže, (nje) mu kaže. Kdor tepe, (nje) ga tepo.
Primeri, kar je rečeno zastran prikrajšanja besedic ješče, jesem, u ž e'.
Treba je, da se teh napak, ker so drugim Slavenom neizrečeno zoprne, ogibljemo; saj se jih brez vsake sile in čisto po naravi slovenskega jezika lahko ognemo.
Zadnjič imamo še opraviti s primerljejem, ko se pri-ali poddružni stavek vtakne vsred glavnega. Ker se takrat govor končava z drugim koncom glavnega stavka, tak imamo tukaj ravno tisti primerljej, kakor, kjer stoji pri- ali poddružni spredaj, glavni pa sledi za njim. Samo da tukaj druge pole stavke nikoli ne začenjajo pokazne imena ali vezniki.
Red je tedaj tukaj brezglasnicam ravno tisti, kakor smo ga ravnokar pod III. 2. b. razložili. Na priliko: Dva psa, ki eno kost glojeta, rada se skoljeta. Njiva, kakor sem jo kupil od soseda, rodi mi sam plevel. Povedam vam, ako ne pridete pravi čas, bodete se kesali. Spomladi, ko narava oživi, tiče se k nam povračajo.
Proti temu redu, kterega se drže nepremakljivo vsi drugi Slaveni, mi mnogo grešimo.
Da pogodiš prav, misli si samo pred drugim koncom glavnega stavka pokazna imena ali veznike, kakor smo jih omenili pod III. 2. a), potem jih izpusti, pa postavi zao-stavše breznaglasnice za prvo samostalno besedo.    Na  pri-
liko: Njiva, kakor sem jo kupil od soseda, ta mi rodi sam plevel. Izpusti ta in postavi breznaglasnico mi za prvo samostalno besedo, to je, rodi, pa imaš pravi red.
Naš pregrešek pa je ravno to, da pokazno zaime ali veznik izpustimo, ali se dalje ne menimo, da bi brezna-glasnici, ki sama ne more stati, priskrbeli podporo.
Kar smo rekli tukaj, velja tudi, kadar je medstavljeni stavek participialna konstrukcija. Na priliko: Turki, pobiti pod Dunajem, ruzbcžali so se na vse strani (ali: na vse strani so se razbežali). Zakon, primerno razglašen, vezaven je za ves narod.                                                  (Kon. si.)
84
91
Slovniški pomenki.
Spisal Podgorski.
(Konec.) Ko smo dosedaj vidili v izgledih, kteri je pravi red brcz-naglasnicam, ki se ga drže vsi Slaveni, pa po večem  tudi mi Slovenci,   posnemimo si zdaj teoretične pravila.   Te so:
1.    Breznaglasnice  ne začenjajo  stavka,   ne glavnega, ne pri- ne poddružnega.
2.   Kadar se glavni stavek razpolovi po medstavku v dva konca, one ne začenjajo druzega njegovega konca.
3.   One stoje  v  obeh  primerljejih   precej   za   prvo, stavek začenjajočo, samostalno besedo.
Redke izjeme od prvega pravila vidili smo pri pomožnem glagola in zaimenih ene oblike pod i. in od tretjega pri preteklem glagolskem participiju in infini-tivu pod III.  —   1.
Vzrok, da smo se z besednim redom tako odstranili od druzih Slavenov, pa tudi od čisto govorečih Slovencov, brez dvojbe je nemščina, po kteri so bili jeli naši pisatelji misliti in ravnati se. Dokaz tema je, da se včasih tudi Ceh spozabi, kakor mi, čeravno redkeje; dokler se Slaveni, oddaljeni od Nemcov, kakor Poljaki, Rusi, Srbi, nikoli ne pregreše v tem oziru.
Kako nemškujemo še dandanašnji, naj pokažejo tukaj nekoliko izgledi, kakor jih je v naših spisih, posebno v prestavah iz nemščine, vse polno. Na priliko: „Vse mu obeta, ga pridobiti". „Upamo se v nebesih viditi" itd. Oba stavka ata  skoz   in  skoz prava   nemskutarja  v  slovenski   obleki,
posneta od besede do besede po nemški misli. Prvič bi pravi Slovenec rekel: „Vse mu obeta, da bi ga pridobil". „Upamo, da se bomo v nebesih vidiliu. Družic, ko bi tudi rabil nedoločivnik (infinitiv) , on ne bi postavljal brezna-glasnice pred-nj, ampak za-nj. Na priliko: ^Zeljen sem, viditi ga*'; ne pa: željen sem, ga viditi.
Sploh mi Slovenci nemški infinitiv prestavljamo z infi-nitivom, samo kadar je on subjekt ali objekt, kar se dogaja posebno, kadar nadopoinuje nepopolne glagole (smeti, morati, moči itd.). Na priliko: „Delati je težko. Jesti se mora. Bojim se ostati.   Ne imeti, česar potrebuješ, to je grenko".
Za glagoli, ki pomenijo gibanje, prestavljamo, tako v aktivnih, kakor pasivnih izrekah nemški infinitiv z nameniv-nikom (supinum). Na priliko: „Grem orat". „Nesem h kovaču iglico zravnat".
Al kadar izrazuje nemški infinitiv namen ali vzrok, ne smemo ga nikdar prestavljati z našim infinitivom, ampak z da, da bi, pa indikativom. Tedaj ne: ^Trudiš se, si kruha zaslužiti"; ampak: ;)Trudiš se, da si kruha zaslužiš". Ravno tako nemškujemo, če rečemo: „Ce se pa delo popolnoma ustavi, se dohodnina le v tem znesku vzame, ki po primeri na delsko dobo pride". Ali: „Nemci pa, visoke planinske grebene prestopivsi, so zaposedli lornbardijsko ravnino". Tako smo doslej mnogo prestavljali in pisali. Al to ni bila slovenščina, ampak nemščina s slovenskimi besedami. Pravi Slovenec bi raji rekel: „Ce se pa delo popolnoma ustavi, jemlje se dohodnina le v tem znesku, ki dohaja po primeri na delsko dobo. Nemci pa , prestopivši visoke planinske grebene, zaposedli so lornbardijsko ravnino".
Slovenec tedaj ne postavlja kakor Nemec, i) glagola vedno na zadnje mesto, ampak, kolikor mogoče, na prvo; on 2} ne loči oziravnika od besede, na ktero se ozira, in 3) ne začenja stavka z brezglasnimi besedicami. Toliko o breznaglasnicah.
Pred-no končam, naj spregovorim še nekoliko.
1.   o pomožnem glagolu bi v negativnih izrekah. Navada je namreč sem ter tje, da se zanikavnica ne ne postavlja pred bi, ampak pred participi. Na priliko: Človek bi ne verjel. Toda večina Slovencov in južni Slaveni sploh ravnajo s to besedico, kakor z drugimi pomožnimi glagoli bo, če, je. Zanikavnica se stavlja vselej pred-nj o. Tedaj: Človek nebi verjel, = kakor tudi: ne bo ali ne je (ni) verjel.
2.   O postavljanju tretjega padeža prikračenih osebnih zaimen mi, ti, mu, nam, vam, jim, kadar se snidejo s četrtim padežem zaimena se. Mnogi Slovenci stavljamo se pred dativ. Na priliko: se mi, se ti; nekteri pa, posebno na Notranjem in Dolenskem, potem Srbje in Hrvatje sploh, včasih tudi Poljaki in Cehi, devajo se za dativ. Na priliko: mu se, jim se. Mi so drugod, kjer se snide po več breznaglasnic, z našimi južnimi brati povsod skladamo, zato bi morebiti dobro bilo, ko bi se zložili ž njimi tudi v primerljeju, tukaj  povedanem.
3.    O rabi perfektivnih in i m p erf ek ti vn i h glagolov v sedajniku. Mi namreč še zmirom ne delamo povsod pravega razločka med temi glagoli, čeravuo smo se že mnogo poboljšali. Naj tedaj povem kratko pravilo, s kterim bi utegnili sploh v vseh primerljejih izhajati. Glasi se: Kar se dela in godi, izrazujemo z imperfektivnim; — kar se bo ali bi delalo ali godilo, pa s perfek-tivnim glagolom. Na priliko: „Drži me, padam". Tukaj se padec godi; že letim k tlam. „Ako me ne boš držal, padem". Tukaj še ne letim, ampak padec bi se zgodil (bi padel, ali bom padel', če ne bi bil držan.
Ravno tako: „Zahvaljujem seu , to je, dajem hvalo; moje zahvaljevanje se ravn> godi. ^Zahvalim se" — še ne dajem hvale, ampak jo še le bom dal, ali bi dal.
To pravilo velja tudi za pregovore. Na priliko: „Ko-priva ne pozebe", to je, ne bo ali ne bi pozebla. Srb bi rekel: „nece pozebsti".
v
Želeti bi bilo, da bi se mi prave rabe teh glagolov prav temeljito naučili, ker v nji pokazuje nas jezik moč in prednost, kakor je dan današnji nima noben drug evro-pejsk jezik.
92